&                                D o mo v !
frišel nam je zaželoni čas. Vže dva meseca poproj smo sanjarili o domu, roditeljih, bratih in sestricah. — Spričala smo prejeli, in zdaj hajdi d&mov! Po vseh krajih mesta tekajo učenei in mladi dijaki vsak s svojim zvežnjem v roci. Tudi jaz in prijatelj moj Radovan pobaševa vsak svoje malenkosti v zveženj in z radostnim serceni se napotiva iz mesta, da bi zopet gledala svoj preljubi domači kraj in krasno prirodo. Solnce je stalo vže visoko na nebu, ko zapustiva dolgočasno mestno ozidje ter korakava peš po širokej prašnej eesti. Nič kaj dobro nisva ukrenila, da sva se podala na pot ob najhujšej poletnej vrofini. ali kaj ovira mlado kri, ako si je v svesti, da skoraj ugleda doraačo hišo, ljubeznivi materin obraz in sladko se smijoči ustnici veselega očeta. Lahen vetrič veje in hladi nama potno čelo ter pozi-bava rumeno klasovje. Pisano polje se širi pred nama in za nama. Iz dehteče detelje se je spustil lehkokrili skorjanec in se ziblje skrilec visoko v zraku. Na cesti brska čopkasti udeb in iz bližnje goščavc se čuje glas otožnega strnada. Trepotec vene ob poti in pljučnik razprostira peresa ob meji. Zenjice vihte ročno srpove in povijajo rumeno žito v snopovje, a otroci pobirajo za ženji-cami ostalo klasovje, odtrgavajo dolga steblica in vežejo šopko, katere potein domov neso, da jih posuše, omanejo in tičem prihranijo zrnje.
Vse se ziblje in giblje na polji, a midva jo naglo mahava dalje; kmalu jamova pešati. Žeja naju muči, zatorej stopiva k prijaznim ženjicara. Ponudijo nama hladne pijače, ki naju okrepča za trenotek. — ^Kam pa vidva?" na-govori naju mlad kosec in se nasloni o kosišee. — ,,V šolo sva hodila v inestu, a zdaj greva na počitniee,1'  odgovoriva mu. —  ,,A tako,  tako!"  mrrara oni
123
in izvleče iz jednega žepa pipo in raehur izza pasa. rKje pa sta doma?" — BJaz, Maležev Eadovan, a ta je Stojko iz Eodice", odgovori mu brzo moj tovariš. — rAha, saj vase pa poznam; malo se odpočijta tii-le pod jesenom, potem se pa lehko peljeta gori do nas, govori Kovačev Andrpj — ta je bil namreč oni kosec — in se obrne proti meni, pregledavajoč me od glave do nog. Ne braniva se in sedeva v mehko travo. Nad nama leno visi listje jesenovo ter se nevoljno poziblje, ako potegne hladen vetrič. A pri vozu pri-vezaii vranec se neprestano obrača in suče in vrti kakor vrtavka, rep mu gre sem in tja kakor nihalo; glavo meče sedaj na desno sedaj na levo in jezno zagrabi časi za svojo kožo na prsih, misleč, da ulovi sitno muho ali hudega brenclja.                                                                          "" \!
Detelja je kmalu nakošena. Andrej jo meče na voz, jaz in "ftadovan pa vsak nekoliko časa grabiva. Zadovoljen posmeh se pokaže na koščevih ustaih in 3. veseljein naju posadi na voz tik sebe. A meni, ki sem rau pravil, kako da sem vže easi doma vozil z našo kobilico, ponudi vajeti v roke, dobro vedoe. da sem tudi jaz sam to neizrečeno želel. Kakor ptica leti vranec po belej cesti, a za nami se kadi prašni oblak. Le prenaglo se privozimo h Kovaču in nama je treba zopet peš naprej ifci. Pohvalivši mene, da znam tako dobro konja brzdati, povabi naju na latvico kislega raleka. Dobro se nama prilega bJadeče mleko in ajdov kruh. Pokrepčavši in zahvalivši se, napotiva se dalje. Lehko korakava po prašnej cesti, a izza meje naju spremJja mično petje ru-menokljunega kosa. Ce tudi zlatoobrazao solnce ne pripeka več tako hudo kakor poprej, vender jo mahneva raje skozi gozdič po bližnjici. Prjjetno je stopati po mehkem mahovji in se radovati krasne naravine lepote. Ptičje petje se razlega in odmeva po zelenem gozdiči in kaka veverica skoči tu pa tam iz jednega drevesa na drugo. Tudi plasni zajec nama preteče pot in brskne časi po rujavej prsti. Lehen vetrič popiha in zaziblje nežne vejice visokosne smreke ali krivega gabra.  Sicer pa je vse tako tlho — skrivnostno.
Naglo nama mine kratkoeasni pot in konee gozdiča se vže prikazuje uajino domovje. Neka tajnost in tesnota se nehote poloti človeškega srca, kadar  stopa proti  domačej  hiši.    Vse  se nam  zdi znano,  vse tako domače,
tako ljubko---------—  Prijazna vasica  se skriva za ovočnim drevjem, a po
njej žubori potoček in šibko ločje se ziblje ob njega obrežji. Vse je tako mirno, tako tiho — — — Pospešiva svoje korake in kmalu stopava po do-lnačej vasi. Vse naju pozdravlja, vprašuje in odgovarja, kliče in miga, dokler ne stopiva vsak na pi*ag svoje rojstne hiše.                                      Pokokrjan.