73 � 2025 2 | kronika ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE https://zzds.si | kronika 73 � 2025 2 KRONIKA 2025 � letnik 73 � številka 2 Odgovorni urednik / Managing editor � dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica / Technical editor � mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor / Editorial board � dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta), dr. Nadja Terčon (Piran) in dr. Barbara Žabota (Ljubljana) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2025, avtorji / Authors CC BY-SA 4.0 Redakcija te številke je bila zaključena 12. junija 2025. Prevodi povzetkov / Translations of Summaries � Manca Gašperšič - angleščina (English) Lektoriranje / Language Editor � Rok Janežič Uredništvo / Address of the editorial board � Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Spletni naslov / Website � https:// kronika.zzds.si/kronika Letna naročnina / Annual subscription � za posameznike / Individuals 25,00 €, za študente in upokojence / Students and Pensioners 18,00 €, za ustanove / Institutions 30,00 € Cena te številke v prosti prodaji / Single issue � 12 € Izdajatelj / Publisher � Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva cesta 2, Si–1000 Ljubljana Sofinancirajo / Financially supported by � Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian Research Agency ZRC SAZU; Zgodovinski inštitut Milka Kosa / ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Oblikovanje / Design � Matej Nemec Prelom / Typesetting � Medit d.o.o. Tisk / Printed by � Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run � 290 izvodov / copies Revija Kronika je vključena v podatkovne baze / Kronika is indexed in Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani / Front cover � Matthaeus Merian: Kranj, okoli 1649 / Krainburg, abt. 1649 (Gorenjski muzej, Kranj). Na zadnji strani / Back cover � Kipec nogometaša, 1930 / Football player statuette, 1930 (zasebna last / Private collection). KAZALO RAZPRAVE Julijana Visočnik Oklaciji v Emoni in po imperiju � 213 Matej Draksler Nastanek in razvoj ljubljanskega Mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov arheoloških raziskav � 227 Martin Bele Notarji, komorniki in dvorni mojstri. Primerjava razvoja dvornih služb na Štajerskem in Tirolskem v 12. in 13. stoletju � 255 Goranka Kreačič Marija Terezija baronica Oršić, roj. baronica Wintershoffen: rodbina, zakon in knjige � 269 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar Deatribucija baročnemu kiparju Francu Krištofu Reissu pripisanih del � 287 Boris Golec Usoda soavtorja Pisanic Janeza Miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov � 307 Dušan Kos Zgodovina in topografija oskrbe z vodo v Kranju do začetka 20. stoletja � 339 Katarina Keber Ostareli v Ljubljani v 19. stoletju. Mortaliteta na primeru Šempetrskega predmestja � 393 Aleš Gabrič Pionirsko obdobje nogometa v Novem mestu po ustanovitvi SK Elan leta 1922 � 405 Mojca Šorn Sistem socialnega skrbstva v Sloveniji s poudarkom na Ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni � 425 OCENE IN POROČILA Vid Žepič: Martin Pegius (1519–1592): življenje in delo kranjskega učenega pravnika (Ivan Smiljanić) � 439 Tomislav Vignjević: Shema kvaternijev in Celjski grofje. Politična ikonografija na prehodu v zgodnji novi vek (Miha Preinfalk) � 441 Polona Vidmar: Novo Celje: Lastniki, arhitektura in oprema najlepšega dvorca v Savinjski dolini (Matjaž Grahornik) � 443 Dragan Matić: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice: zaplembe časopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873–1889 in 1908–1914 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije (Jurij Perovšek) � 445 Veronica E. Aplenc: Imagining Slovene Socialist Modernity. The Urban Redesign of Ljubljana’s Beloved Trnovo Neighborhood, 1951–1989 (Jelka Piškurić) � 448 kronika 73 � 2025 2 | 213–226 � doc. dr., arhivska svetovalka, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Ljubljana, julijana.visocnik@rkc.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-7222-5052 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.01 cc by-SA JuliJana Visočnik� Oklaciji v Emoni in po imperiju IZVLEČEK Rimska kolonija Emona velja za najstarejše rimsko avtonomno mesto na Slovenskem, katerega ustanovitev postavljamo v čas prvega rimskega cesarja Avgusta. Glede na strateški položaj našega prostora je bila gotovo zaželen cilj italskih kolonistov, ki so dokumentirani na kamnitih spomenikih z napisi, predvsem nagrobnikih. Nekatere družine so se v tej prvi fazi koloniziranja in romaniziranja še posebej angažirale, zato so njihovi predstavniki ne samo pogosto izpričani, temveč so tudi prevzemali pomembnejše mestne funkcije. Predstavniki Oklacijev v Emoni in njenem agru ne sodijo med najpogostejše. Poznamo namreč zgolj dva nagrobnika, enega iz samega mesta in drugega iz emonskega agra (Lesce ?). Oba sta najverjetneje sodila med člane municipalne elite, prvi kot veteran in drugi kot dekurion kolonije Emone. KLJUČNE BESEDE Epigrafika, onomastika, Oklaciji, Deseta italska regija, province, keltska imena, družbena razslojenost, rimska družba ABSTRACT OCLATII IN EMONA AND THROUGHOUT THE EMPIRE The Roman colony of Emona is considered the oldest Roman autonomous town in modern Slovenian territory, the establishment of which is dated to the period of the first Roman emperor, Augustus. Due to the strategic position of this area, Emona was undoubtedly a prized target of Italic colonists, documented on inscription-bearing stone monuments, primarily gravestones. During the first phase of colonization and Romanization, several families were particularly active. Therefore, their representatives were not only often documented, but they also held important functions in the city administration. The representatives of Oclatii in Emona and its ager were not among the most common ones. There are only two gravestones known to date, one from the town itself and the other from the Emona ager (Lesce?). Both representatives were most likely part of the municipal elite—one as a veteran and the other as a decurion of the Emona colony. KEY WORDS epigraphy, onomastics, Oclatii, Regio X, provinces, Celtic names, social stratification, Roman society 214 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju UVOD – ONOMASTIKA1 IN PROZOPOGRAFIJA2 Zdi se, da smo počasi le presegli prepriča- nje, da je epigrafika samo pomožna veda zgo- dovinopisja ali arheologije. Če pa že govorimo o kakršnikoli pomožni vedi, bi morda lahko rekli, da je onomastika s svojimi raziskavami pomožna (a pogosto tudi ključna) veda epigrafike. Na vsa- kem napisu namreč najdemo zapis kakega ime- na, pogosto samo njegov del. Zakonitosti rimske nomenklature nam tako pridejo še kako prav, saj nam lahko omogočijo bolj verjetno rekon- strukcijo napisa, pa tudi globlji vpogled v rimsko družbeno dogajanje.3 Pomen tovrstnih raziskav je večkrat poudaril tudi naš največji epigrafik Ja- roslav Šašel, ki je že v članku iz leta 1964 na teo- retski ravni predstavil njihove možnosti,4 praktič- no pa jih je demonstriral s prispevki o številnih pomembnih rodbinah, ki so se ustalile na naših tleh (Barbii,5 Caesernii,6 Dindii,7 posredno tudi Va­ rii),8 kjer so se možnosti onomastičnih raziskav prepletle s potenciali prozopografskih študij. Po- dobno študijo je za petovionske Valerije pripra- vil G. Alföldy.9 Morda je proti koncu 20. stoletja zanimanje za onomastiko nekoliko zamrlo, se je pa ponovno obudilo z vzpostavitvijo epigrafskih baz, ki omogočajo veliko hitrejši zbir željenega gradiva, ki predstavlja osnovo za nadaljnje delo. V preteklih (zgoraj navedenih) onomastično-pro- zopografskih študijah so se raziskovalci posvetili predvsem pomembnejšim družinam, ki so v naš prostor prišle med prvimi italskimi kolonisti. Ti so izvirali predvsem iz severne in osrednje Italije, k nam pa so prinesli predvsem specifično obrtni- ško dejavnost ali trgovanje in prevozništvo, torej tisto, s čimer so se ukvarjali doma. V vzhodno- alpskem prostoru so videli predvsem možnost za širitev svojega poslovnega delovanja, obenem so posredno sodelovali pri procesu romanizacije. 1 Veda o lastnih imenih – imenoslovje. 2 Zbiranje podatkov o družbenih in družinskih povezavah osebe, o njeni karieri ipd. Gl. PIR (= Prosopographia Impe­ rii Romani: https://pir.bbaw.de/#/overview). 3 Onomastika in pripadajoča pravila so bila v preteklosti že razmeroma natančno predstavljena na konkretnih primerih iz našega prostora v dveh člankih avtorice tega prispevka, ki sta bila objavljena v Kroniki: Visočnik, An- tični prebivalci, str. 281–292, in Visočnik, Ženska imena, str. 245–262. 4 Šašel, Probleme, str. 352–368. 5 Šašel, Barbii, str. 117–137. 6 Šašel, Caesernii, str. 201–221. 7 Šašel, Dindii, str. 337–342. 8 Šašel, Zu T. Varius Clemens, str. 295–300, in Šašel, [...]ARIUS [...]ISCUS, str. 175–182. 9 Alföldy, Valerii, str. 137–144. OKLACIJI Oklaciji, s katerimi smo se leta 2024 podrob- neje srečali pri pripravi prispevka za Grošljev simpozij,10 sicer verjetno niso sodili med najpo- membnejše družine na emonskem koncu. Za- to ne preseneča, da se nihče od prej omenjenih raziskovalcev z njimi ni podrobneje ukvarjal že v preteklosti. V skladu s pričakovanji pa Oklaci- ja iz Lesc (M. Oclatius Avitus), za katerega lahko ob predpostavki, da je branje napisa pravilno, sklepamo, da je opravljal funkcijo emonskega mestnega svetnika, najdemo med epigrafskimi viri za Emono v RE.11 Dekurion iz vrst Oklaci- jev je gotovo potrditev, da je družina sodila med mestno elito, saj je bilo članstvo pogojeno tako s premoženjskim cenzusom kot z moralno primer- nostjo.12 Oklacijev nagrobnik iz Lesc je bil objav- ljen v korpusu napisov Emone leta 2023 (ILSl 3, 271), kjer ga je avtorica M. Šašel Kos datirala v 2. oziroma 3. stoletje. V mestnem središču poznamo še en zanimiv nagrobnik, ki prinaša omembo veterana Pet- najste legije Lucija Oklacija Tarkvinijca (L. Ocla­ tius Tarquiniensis – ILSl 3, 60). Na osnovi omemb legij: Petnajste13 in Osme,14 ter manjkajočega 10 Visočnik et al., Poskus, str. 4, kjer smo želeli nagrobnik iz Lesc postaviti v kontekst omenjene vile. 11 Šašel, Emona, str. 548. 12 Alföldy, Rimska družbena zgodovina, str. 225–234. 13 Za legio XV v Emoni gl. komentar k napisu št. 59 v ILSl 3. Čeprav je nekoč prevladovalo mnenje, da je imela le- gija tabor prav v Emoni, je danes to mnenje preseženo. Gotovo pa je bila Emona pomembna strateška točka in Skica nagrobnika Oklacijev z Gorenjske, povzeta po prvi objavi (Tyfernus, Ms. 3528, fol. 59v). 215 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju osebnega imena (cognomen) drugega omenjenega veterana Tita Kalvencija (T. Calventius) je ta spo- menik mogoče časovno umestiti v prvo polovico (morda celo na začetek) 1. stoletja.15 Pravkar nave- dena nagrobnika, ki omenjata Oklacije, predstav- ljata izhodišče in spodbudo za nekoliko širši pog- led na to družino. Samo dva primera v celotni ko- loniji Emoni sicer ne govorita v prid zelo vplivni družini. Ne gre pa zanemariti dejstva, da sta na obeh spomenikih navedena posameznika, ki sta predstavljala lokalno elito: za veterane je to obi- čajno in pričakovano, dekurioni, ki sodelujejo v mestnem svetu (ordo decurionum), pa tja tako ali tako sodijo. Naj na tem mestu oba spomenika postavimo v nekoliko širši kontekst. Kaj je znanega o imenu in njegovem izvoru ter od kod Oklaciji sploh izvi- rajo, kje je njihova razširjenost največja …? Vpra- šanje, ali in kako sta naša spomenika z Oklaciji povezana, je glede na njuno datacijo najverjetne- je brezpredmetno, čeprav ga povsem zanemariti seveda ne gre. Nesporno je, da se je veteran Lucij Oklacij po končanem služenju ustalil v Emoni. Njegovo osebno ime Tarquiniensis govori v prid vojaško izhodišče za pestro dogajanje v času Tiberijeve panonske vojne (12–8 pr. Kr.) ter v obdobju panonsko- -delmatskega upora (6–9 po Kr.). 14 Legio VIII Augusta je imela po letu 9 tabor v bližnji Pe- tovioni (Panonija), od tam pa je leta 45 šla v kraj Novae v Meziji. Za več podatkov o legiji gl. Reddé, Legio VIII Augusta, str. 119–126, in Ritterling, Legio, str. 1642–1664. 15 ILSl 3, 60. temu,16 da je prišel iz etruščanskega mesta Tarqui­ nii. Veterani so v mestih, kjer so se ustalili, imeli privilegiran položaj. Njihove izkušnje v vojski, čast služenja rimskemu orlu in odpravnina ob odpustu so jim omogočili vstop med mestno eli- to ter aktivno sodelovanje v družbenem življenju mesta. Nagrobni spomenik sta Luciju Oklaciju postavila veteran Tit Kalvencij, ki je sicer služil v drugi enoti, a v bližnji Petovioni, in njegova osvobojenka Oklacija Ekspektata (Oclatia L(uci) l(iberta)). Lucij Oklacij in Oklacija Ekspektata morda nista bila povezana zgolj kot gospodar in sužnja oziroma osvobojenka, temveč tudi osebno (intimno)17 – čeprav bi lahko v tem primeru priča- kovali, da bo spomenik bolj družinske narave (z navedbo otrok, če sta jih imela, ter brez vojaškega tovariša). Lucij Oklacij in Oklacija Ekspektata, ki je v skladu s pravili rimske onomastike prevzela gospodarjev gentilicij in obdržala svoje ime kot cognomen, bi lahko bila v tem primeru začetnika Oklacijev na Emonskem in s tem verjetno predni- 16 Kajanto, The Latin Cognomina, str. 188–190. Ime je nave- deno med osebnimi imeni z geografskim poreklom, ki je povezano z Etrurijo in Umbrijo. Povezano naj bi bilo z mestom Tarquinii v južni Etruriji. 17 Takih primerov ni malo, na primer Julija Karnuntila, ki se je poročila s svojim gospodarjem, veteranom Julijem Lupijanom (EDR146554). Skica nagrobnika Oklacijev z Gorenjske, povzeta po prvi objavi (Tyfernus, Ms. 3528, fol. 74r). Nagrobnik veterana Lucija Oklacija Tarkvinijca, vzidan v južno steno ljubljanske stolnice (foto J. Visočnik). 216 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju ka Marka Oklacija Avita in Oklacije Avite iz Lesc, česar pa ni mogoče potrditi (pa tudi ne ovreči). IZVOR IMENA OCLATIUS Že Holder element Ocl. (in s tem ime Oclatius) na osnovi napisa iz Lyona (CIL XIII 10002) uvr- sti med keltske.18 Kot zadnji se je na naših tleh s tem imenom ukvarjal L. Repanšek, ki zapiše, da gre za eno od imen z območja Skordiskov, ki ga je mogoče bolj ali manj zanesljivo opredeliti kot galsko (poleg Amaca, Abudius, Amba, Ambactus, Attedius/–a, ?Cutius, ?Iaritus, Nantius, Uiracius, Uo­ conia).19 Kot keltsko ime, ki najverjetneje izvira iz severne Italije, ga definira tudi W. Meid.20 Znano je, da nam poleg etimologije in primerjalnega jezikoslovja pri določanju izvora imena pomaga tudi njegova razprostranjenost.21 Ker je bilo ime z jezikovnega vidika oprede- ljeno že večkrat, se največji potencial kaže prav v ugotavljanju njegove pojavnosti. Kje je dokumen- tirano največkrat, kje ga srečamo le sporadično? Ime naj bi torej bilo keltskega izvora, pa vendar je najpogosteje izpričano kot gentilicij, ki ga ne ra- zumemo kot psevdogentilicij. Če gre za ime kelt- skega izvora, bi ga, ko govorimo o Italiji, pričako- vali predvsem v severni Italiji, kjer je bil keltski jezikovni vpliv najmočnejši. Konkretni primeri bodo pokazali, kje je ime dejansko največkrat do- kumentirano, pa naj gre za italske regije ali pro- vince rimskega imperija, saj bi ga spet v prvi vrsti pričakovali v t. i. keltskih provincah, torej v tistih s prevladujočim keltskim prebivalstvom. V nadaljevanju sledita dve tabeli; v prvi so s pomočjo rimske epigrafske baze (EDR) zbrani vsi primeri Oklacijev, ki so izpričani po italskih regi- jah (regiones Italiae), druga pa je namenjena tistim Oklacijem, ki so se na napisih ohranili po rimskih provincah. Podatki za drugo so zbrani s pomočjo dveh epigrafskih baz: heidelberške (HD) in baze Clauss–Slaby (EDCS). Ker se vsi napisi niso ohra- nili in ker vsi prebivalci niso postavili spomenika z napisom, to ne morejo biti vsi Oklaciji rimskega imperija, pa vendar lahko ohranjeni vzorec po- nudi vpogled v koncentracijo oziroma odsotnost (nepotrjenost) imena na določenih območjih. Med »zbiranjem« Oklacijev po epigrafskih bazah najdemo tudi nekaj sorodnih oziroma po- dobnih imen, ki so vsa izpeljana iz iste osnove: Ocl–, kar naj bi nakazovalo na isti izvor kot pri 18 Holder, Alt-celtischer Sprachschatz II, str. 829. 19 Repanšek, Keltski prežitki, str. 25. 20 Meid, Keltische Personennamen, str. 279. 21 Prim. Matasović, Jezični tragovi, str. 10–11, ki poudari, da samo etimologija ni dovolj; povezati jo je treba z dej- stvom, da se neko ime pojavlja samo na tistih območjih, ki so jih naseljevali keltski prebivalci. Oklacijih. Z nekaj primeri je zastopan Oclatus,22 ki je izpričan v funkciji osebnega imena (cogno­ men),23 idionima ali kot del peregrine filiacije.24 Kot osebno ime srečamo tudi ime Oclatinus, tako v moški kot ženski obliki.25 Epitet iz iste osnove najdemo tudi kot del votivnega posvetila boginji Bona Dea, torej Bonae Deae Oclatae.26 Bona Dea velja za boginjo italskega izvora. Gre za boginjo žensk in zaščitnico ugodnega prehoda deklic v odraslo življenje. V naši bližini je kult izpričan v Tergestu in Akvileji, pa tudi v Panoniji in Dal- maciji.27 Z epitetom Oclata Bona Dea najverjetne- je dobi specifično nalogo in postane varuhinja zdravja oči. Epitet namreč razlagamo po analogiji prej navedene razlage imena Oclatinus,28 zato Bo­ na Dea postane boginja, ki »skrbi za vid«.29 Oclata v besedni zvezi Bona Dea je tako gotovo povezana z latinsko besedo oculus, ki se je v vulgarni latin- ščini pogosto uporabljala kot sinkopirana oclus.30 Večkrat se pojavi M. Oclatinius Adventus, ki je leta 218 skupaj s cesarjem Makrinom opravljal funkcijo konzula, zato je njegovo ime pogosto v vlogi navajanja datuma (konzularnega).31 Na konzula Oklatinija naletimo tudi v preprostejši obliki, torej samo z gentilicijem (brez prvega in osebnega imena).32 Če govorimo o konzulih, ne smemo mimo Tiberija Oklacija Severa, ki je to funkcijo opravljal leta 160 skupaj z Ninijem Has- tijanom (Ninnius Hastianus).33 22 Predvsem v Galijah je ime Oclatus poznano tudi s peča- tov na keramiki, prim. EDCS. 23 Na primer EDR007251: M. Iuventius M. f. Oclatus iz Vid- ma (Udine). 24 HD023011: Primigenio Oclati. V tem primeru je lahko no- minativ oblike Oclati tudi Oclatius, zato smo ga umestili v tabelo. 25 EDR148965: Aquilia L. f. Oclatina iz Pulja; HD057945: C. Aemilius Vols(oni) f. Ocla(tinus) s Cresa (Dalmacija); HD061797: Valerius Oclatinus z Malega Lošinja (Dalma- cija). Za osebno ime Oclatinus gl. Kajanto, The Latin Cog­ nomina, str. 224, ki ga umesti med osebna imena s po- menom, povezanim s človeškim telesom (njegovimi deli) ali umom; v našem primeru sta v izhodišču samostalnik oculus (oko) in iz njega izpeljan oculatus (torej tisti, ki ima oči). Če k temu dodamo sinkopo, dobimo oc(u)latus in prek pomanjševalnice pridemo do besede oclatinus. 26 EDR161216. 27 Alonso-Alonso in Gatto, »Bona Dea«, str. 37. Za razne epitete tej boginji gl. še: Delplace, Cultes féminins, str. 119–132. 28 Gl. op. 25. 29 Alonso-Alonso in Gatto, »Bona Dea«, str. 40–41; Amba- sciano, The Fate, str. 4–5. 30 Za etimologijo prim. še Ernout in Meillet, Dictionnaire étymologique, str. 458. 31 Na primer EDR121925, EDR111053, EDR138686, EDR161343, EDR175850, EDR189073 po Italiji; ali drugod po imperiju: HD070434 (Britanija). 32 HD032095: Imperatore Antonino et Oclatinio consulibus, le- to 218 v Akvinku (Aquincum). 33 HD056104. 217 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju Ime Oclatius je lahko uporabljeno tudi kot del peregrine filiacije, ni torej nujno, da je vedno v funkciji gentilicija.34 Na ostale posebnosti rabe imena Oclatius bomo opozarjali sproti ob imenih, ki smo jih uvrstili v spodnjo tabelo. OKLACIJI PO ITALIJI V spodnji tabeli so zbrani vsi Oklaciji, ki so izpričani na napisih po Italiji (oziroma po italskih regijah – regiones Italiae). Upoštevani niso samo tisti primeri, kjer je ime uporabljeno v funkciji gentilicija, v moški ali ženski obliki, temveč tudi vse ostale možnosti: osebno ime (cognomen) ali kot del peregrine filiacije, čeprav so ti primeri bolj izjeme. Imena smo zbrali izključno s pomoč- jo rimske epigrafske baze (EDR), kar se je zdelo za namen tega prispevka povsem primerno in za- 34 HD024100: Oclatio Carvi f. dostno. Predvidevamo sicer lahko, da se nam je kak Oklacij na širšem Apeninskem polotoku iz- muznil, kljub temu pa se bo pokazala zgovorna razprostranjenost oziroma pojavnost tega imena in potencialna skoncentriranost na severno Itali- jo, kar je glede na predviden (keltski) izvor imena pričakovano. V tabelo smo uvrstili najbolj izpo- vedne informacije iz napisov: regijo, v kateri so ga našli, signaturo EDR, ime Oklacija oziroma Ok- lacijev, njihov poklic, funkcije, pripadnost druž- benemu sloju, sorodstvene vezi in podobno, za nameček pa je dodana še vrsta napisa. Med zbra- nimi spomeniki z napisi je več družinskih, v tem primeru gre praviloma za družinske člane z istim gentilicijem, ki so zapisani na skupnem nagrob- nem spomeniku. Tabela 1: Oklaciji, izpričani na napisih po Italiji Regio EDR Ime Razno Vrsta napisa Datacija I EDR005563 C. Oclatius Felix / nagrobni 2. stol. po Kr. I EDR073099 Oclatius Eutyches / počastitveni 198 po Kr. I EDR148237 L. Oclatius Daphnus nagrobni 2. stol. po Kr. I (Rim) EDR181450 Oclati[---] ------? nagrobni ? (?) I (Rim) EDR106738 L. Oclatius L. f. Men(enia) Florentinus Feltr(ia) miles cohortis I praetoriae nagrobni 2. stol. po Kr. I (Rim) EDR123972 Valerius Oclatius amico benemerenti nagrobni 2. stol. po Kr. I (Rim) EDR124041 Oclatius Insularis nagrobni 1. pol. 1. stol. po Kr. I (Rim) EDR150987 P. Oclatius (---) votivni (?) 131–230 po Kr. I (Rim) EDR156886 Aelius Oclatius votivni: Herculi et Genio Imperatoris … (cesar Antonin Pij) 142 po Kr. I (Rim) EDR159613 L. Oclatius Faustus Oclatia Damalis Oclatius Silvanus nagrobni 50–150 po Kr. I (Rim) EDR160173 C. Oclatius Euopus nagrobni 50–200 po Kr. I (Rim) EDR187402 C. Oclatius Aprilis nagrobni 2. stol. po Kr. I (Rim) EDR188344 T. Oclatius Athenagora Nicomedensis iuris studiosus nagrobni 3. stol. po Kr. I (Rim) EDR192373 Ti. Oclatius Hermias Ti. Oclatius Felix osvobojenca nagrobni 2. stol. po Kr. (?) II EDR137714 C. Oclatius C. f. Pal(atina) Modestus cursus honorum viteza počastitveni 120–138 po Kr. II EDR190762 C. Oclatius Faustus nagrobni 151–230 po Kr. II EDR191036 Oclatia Ampliata nagrobni 131–250 po Kr. VII EDR168528 L. Oclatius L. f. nagrobni 100–71 pr. Kr. VII EDR168529 C. Oclatius (?) L. f. nagrobni 100–51 pr. Kr. 218 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju Iz tabele je razvidno, da se ime pojavi le v šes- tih italskih regijah:35 I (Latium et Campania), II (Apulia et Calabria), VII (Etruria), VIII (Aemilia), X (Venetia et Histria) in XI (Transpadana), od tega kar štirinajstkrat v osrednji Italiji z Rimom, torej v prvi regiji. Če za trenutek ostanemo v osrednji in že skoraj južni Italiji, je treba omeniti še tri pri- mere v drugi regiji, zatem pa se moramo pomak- niti proti severu Italije in si privoščiti kar konkre- ten postanek v Etruriji, torej v sedmi regiji, kjer so dokumentirani štirje spomeniki z napisi. Temu območju pa lahko dodamo še en primer iz sosed- nje, osme regije (Aemilia). Preostane šest napisov z Oklaciji, ki izvirajo iz severne Italije, od tega jih je pet36 iz desete regije in le eden iz enajste. Iz Italije torej do danes poznamo 28 spomenikov z napisi, na katerih so omenjeni Oklaciji. Približno polovica napisov je iz osrednje Italije, med temi kar enajst iz Rima. V severni Italiji, kjer bi jih pričakovali največ (regiones X in XI), jih poznamo zgolj šest. Za razliko od osrednje Italije; če I., VII. in VIII. regijo vzamemo kot enoto, ki zajema osre- dnjo Italijo, dobimo kar 19 napisov. Večina spomenikov je nagrobnega značaja (med njimi so tudi družinski), le trije sodijo med počastitvene in samo dva sta verjetno votivna. Na treh spomenikih so omenjeni vojaki: L. Oclatius L. F. Men(enia) Florentinus Feltr(ia), ki ga srečamo na dveh napisih; v Rimu,37 kjer je služboval kot pre- torijanec: miles cohortis I praetoriae, in v domači 35 Italija upravno ni bila razdeljena na province, pač pa na enajst regij. 36 Med temi sta tudi oba emonska (EDR135194, EDR156345). 37 EDR106738. Feltriji (Feltria)38 na družinskem nagrobniku sku- paj z drugimi družinskimi člani.39 Tretji primer vojaškega nagrobnika je eden od obeh emonskih, kjer smo se srečali z veteranom 15. legije po ime- nu L. Oclatius Tarquinienses40 in njegovo osvobo- jenko Oklacijo Ekspektato (Oclatia Expectata). V primeru Oklacija iz emonskega agra (Gorenjska) gre za člana mestnega sveta (d(ecurio) c(oloniae) E(monae)).41 Tak primer se ponovi pri že omenje- nem družinskem nagrobniku iz Feltrije, kjer drug Oklacij: L. Oclatius L. f. Men(enia) Rocianus IIIIvir, praefectus i. d. adlectus aerario, opravlja pomembne upravne funkcije v domačem mestu: županske, sodne in finančne.42 Samo v primeru počastit- venega napisa za Gaja Oklacija Modesta43 lahko govorimo o viteški karieri in posledično o pripa- dniku višjega sloja. Med osebnimi imeni (cogno­ mina) zbranih Oklacijev pa je veliko takih, ki bi lahko bila imena nekdanjih sužnjev in bi torej šlo za osvobojence, na primer Felix, Eutyches, Daph­ nus, Hermias, Epictetus, Chrestis in Hiaeronymus;44 morda tudi Athenagora, pa čeprav je zraven na- vedeno, da je Nicomedensis,45 da je torej dejansko prišel z vzhoda. Grška imena so namreč prej zna- menje družbene pripadnosti, torej suženjskega 38 Mesto v deseti regiji, danes Feltre. 39 EDR122895. 40 EDR135194. 41 EDR156345. 42 EDR122895. 43 EDR137714. 44 Gl. tabelo 1. 45 Nicomedia: pomembno mesto na severozahodu Male Azije (danes Turčija). VII EDR168530 L. Oclatius L. f. nagrobni 100–51 pr. Kr. VII EDR168531 Pomponia Oclatiae f. nagrobni 100–71 pr. Kr. VIII EDR076797 Oclatius Faor Oclatia Sabina / počastitveni (?) (?) X EDR090467 C. Oclatius Epictetus osvobojenec nagrobni (?) X (Feltria) EDR122895 L. Oclatius L. f. Men(enia) Tertius L. Oclatius L. f. Men(enia) Florentinus L. Oclatius L. f. Men(enia) Rocianus pater miles cohortis I praetoriae IIIIvir, praefectus i.d. adlectus aerario nagrobni 131–170 po Kr. X EDR135194 L. Oclatius Tarquiniensis Oclatia L. l. Expectata veteranus legionis XV liberta nagrobni 1. pol. 1. stol. po Kr. X EDR156345 M. Oclatius Avitus Oclatia Avita decurio coloniae Emonae nagrobni 101–300 po Kr. X EDR137189 Oclatia Chrestis Oclatius Hiaeronymus osvobojenca (?) nagrobni 3. stol. po Kr. XI EDR124697 Oclatius P. f. coniux nagrobni 201–400 po Kr. 219 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju stanu, kakor geografskega porekla.46 V primeru T. Oclatius Athenagora47 pa je situacija nekoliko spe- cifična: ni navedeno samo njegovo poreklo (origo, dom, izvor), temveč tudi njegov poklic (zanima- nje): iuris studiosus,48 da je torej podkovan v pravu, zato bi lahko po analogiji sklepali, da gre tudi v tem primeru za osvobojenca. Veliko poklicev, ki so zahtevali izobražen kader: učitelji, uradniki, pisarji, arhivarji in podobno, so opravljali prav sužnji in osvobojenci.49 Med zbranimi primeri spomenikov z Oklaciji sta dva votivna, pri čemer samo pri enem vemo, komu je bil posvečen, na- mreč Herkulu in Geniju cesarja Antonina Pija. V večini primerov je ime Oclatius pričakovano uporabljeno na mestu gentilicija, izjemoma ga je mogoče srečati v vlogi osebnega imena, kot na pri- mer Aelius Oclatius50 iz Rima, kjer je Aelius očiten cesarski gentilicij, Oclatius pa cognomen. V primeru Pomponije51 pa je Oklacija v vlogi peregrine filia- cije: Pomponia Oclatiae f., pri čemer pozornost pri- tegne dejstvo, da je na tem mestu žensko ime, kar je neobičajno, saj so tam ponavadi imena očetov. Če na kratko povzamemo: na 28 spomenikih z napisi je ohranjenih 37 Oklacijev, med njimi 7 46 Matijašić, Uvod, str. 62; Bruun, Slaves, str. 608–609. Za značilna imena sužnjev gl. Solin, Sklavennamen. 47 EDR188344. 48 Strokovnjak za pravo ali morda tisti, ki pravo še študira. 49 Za primerjavo gl. Visočnik in Železnikar, Atrans, str. 272– 277, 284–286, in Visočnik, Arhivarji v Petovioni, str. 11–27. 50 EDR156886. 51 EDR168531. žensk. Na osnovi osebnih imen lahko sklepamo, da je med njimi precej osvobojencev, torej nekda- njih sužnjev v družinah Oklacijev. Na treh napi- sih srečamo vojake: enega pretorijanca na dveh napisih in enega veterana, dvakrat pa sta izpriča- na pripadnika mestnega sveta (ordo decurionum). Na počastitvenem napisu za Gaja Oklacija Mode- sta je navedena njegova kariera, ki je kariera vite- za (ordo equester). V zadnjem stolpcu so dodane datacije napisov, ki so za naše potrebe preprosto povzete po EDR. Morda velja izpostaviti le datacije napisov iz Et- rurije, ki so očitno najstarejši, saj so postavljeni v 1. stoletje pred Kristusom, kar še dodatno pou- darja pomen osrednje Italije za Oklacije, morda kot izhodišča, od koder so se razširili. OKLACIJI PO IMPERIJU Pregledu pojavnosti Oklacijev po Italiji sledi njihova razprostranjenost po celotnem imperiju. Tabela je sestavljena podobno kot prejšnja: na prvem mestu je sicer provinca (razvrščene so po abecednem redu), sledi signatura heidelberške (HD) in EDCS baze (če je mogoče obeh), nato ime, stolpec, namenjen raznim dodatnim infor- macijam (poklic, funkcije, družbena pripadnost), in nazadnje podatek o tem, za kakšne vrste na- pis gre. Oklaciji po rimskem imperiju so bili torej zbrani s pomočjo dveh epigrafskih baz.52 52 HD in EDCS. Zemljevid razprostranjenosti Oklacijev po Italiji (priprava zemljevida Mateja Belak, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). 220 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju 53 Ker so v različnih bazah branja različna, na tem mestu navajam še podatke iz lupe, kjer sta na voljo dve različni branji napisa: https://lupa.at/26583 (31. 3. 2025). Tabela 2: Razprostranjenost Oklacijev po imperiju Provinca HD/EDCS Ime Razno Vrsta napisa Africa proconsularis EDCS-13001065 L. Oclatius Sabinus v. a(nnos) VIII nagrobni Alpes Cottiae EDCS-05400523 Aurelius Oclatius nagrobni Baetica HD027800 EDCS-09000136 [Val]erius Oclatius praef(ectus) octonis … equester? vojaška diploma Dacia HD017648 EDCS-13600288 Oclatius Florentinus bf. cos. l(egionis) V M(acedonica) votivni: Deae Nemesi Reg(inae) Dalmatia HD007926 EDCS-10100792 T. Oclatius Severus nagrobni Dalmatia HD03999 EDCS-00380805 L. Oclatius Hyginus liberti (?) nagrobni Dalmatia HD061991 EDCS-28300063 Coelia Oclatia mater matertera nagrobni Dalmatia HD062728 EDCS-28000219 L. Oclatius Socrates libertus (?) nagrobni Dalmatia EDCS-68000038 L. Oclatius (---) nagrobni Gallia Lugdunensis EDCS-10500847 Oclatia Alexandra nagrobni Gallia Narbonensis EDCS-08401372 Oclatius Fortunatus libertus (?) nagrobni Germania Inferior HD024100 EDCS-16200862 Oclatio Carvi f. signif. alae Afror(um) nagrobni Germania Inferior HD082025 EDCS-11100220 Oclatius [--- Sace] rdos (?) p(rimus) p(ilus) le[g(ionis)] votivni: I O M Minervae Fortunatae leg. I Minerviae Gordianae … Germania Superior HD075569 EDCS-11001397 Oclatia Mansuo Oclatius Ancario matrona pientissima libertus nagrobni Germania Superior HD075645 EDCS-11000183 lupa 2658353 Oclatius maritus nagrobni Germania Superior HD075701 EDCS-11000078 Oclatia Secunda votivni: Deo Mercurio Germania Superior EDCS-11000183 Oclatius Maritus L. f. nagrobni Germania Superior HD023011 EDCS-38900309 Primigenius Oclati ? Lusitania EDCS-34900050 Oclatia Q. f. nagrobni Macedonia EDCS-65700915 L. Oclatius Severus commanipularis nagrobni Mauretania Caesariensis EDCS-26801247 Oclatius Chereas coniugi nagrobni Noricum HD038069 EDCS-14500756 (H)elvia Oclatius Liberti (?) nagrobni Noricum HD067104 EDCS-14600051 L. Herennius L. lib. Oclatius liberti uxori optimae nagrobni Numidia EDCS-13003375 L. Oclatius Licinianus nagrobni Raetia HD056104 Ti. Oclatius Severus consul vojaška diploma Sardinia EDCS-12300213 C. Oclatius Macrus Caralitanus vojaška diploma 221 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju Na Oklacije po rimskem imperiju naletimo kar v 16 provincah: Africa proconsularis, Alpes Cot­ tiae, Baetica, Dacia, Dalmatia, Gallia Lugdunensis in Gallia Narbonensis, Germania Inferior in Germania Superior, Lusitania, Macedonia, Mauretania Caesa­ riensis, Noricum, Numidia, Raetia in Sardinia. Po številu izpričanih primerov izstopata dve provin- ci; s po petimi spomeniki z Oklaciji se ponašata Zgornja Germanija (Germania Superior) in Dal- macija (Dalmatia). Po dva primera poznamo iz Spodnje Germanije (Germania Inferior) in Norika (Noricum). Vse ostale navedene province so zasto- pane s po enim primerom; morda bi lahko dve različni Galiji obravnavali skupaj in bi zato prav tako dobili dva Oklacija (po enega iz Narbonske in Lugdunske Galije). Trije Oklaciji sicer priha- jajo iz Afrike, a iz treh različnih provinc (Africa proconsularis, Mauretania Caesariensis in Numidia). Iz Iberskega polotoka imamo dva Oklacija: iz pro- vinc Baetica in Lusitania po enega. Nekoliko pre- senečata število v Dalmaciji (5) in le sporadična pojavnost ali celo odsotnost Oklacijev v nekate- rih zahodnih provincah: več bi jih pričakovali v Galijah, na Iberskem polotoku, v Daciji, Britaniji, Panonijah in Mezijah. Med Oklaciji po rimskem imperiju je podob- no kot v Italiji nekaj primerov, ki so neposredno ali morda samo posredno povezani z vojsko. Ocla­ tius Florentinus je opravljal funkcijo beneficiarija v Daciji; kot je razvidno iz zapisa na votivnem spo- meniku, kjer je izpričan kot dedikant, je izviral iz Pete makedonske legije (legio V Macedonica).54 Za beneficiarije je postavljanje votivnih spomenikov nekaj povsem običajnega in pričakovanega;55 s prošnjo se je obrnil na boginjo Nemezo, ki ji je pridan še samostalnik Regina (kraljica).56 L. Ocla­ 54 Za legio V Macedonica gl. Strobel, Zur Geschichte der legiones, str. 515–528, in Ritterling, Legio, str. 1572–1586. 55 Lep primer tega sta mesti Celeja in Sirmij, kjer se je oh- ranilo veliko oltarjev, ki so jih postavili prav beneficiariji, ki so tam imeli svojo postajo (statio), prim. Visočnik, Be- neficiarii, str. 47–77. 56 Nemeza velja za boginjo, ki je tesno povezana s pravič- nostjo (maščevanjem ?) in z Rimsko državo, prim. Hor- num, Nemesis. Epiteta, ki jo na Balkanu in v donavskih provincah najpogosteje spremljata, sta prav Regina in Augusta, prim. Pastor, Il culto, str. 218. Zemljevid razprostranjenosti Oklacijev po rimskem imperiju (priprava zemljevida Mateja Belak, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). 222 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju tius Severus je poskrbel za postavitev nagrobnika tovarišu, sobojevniku (commanipularis) Titu Hel- viju Makrinu, ki je opravljal službo stator Augusti; glede na uporabljen izraz commanipularis (sobo- jevnik v istem maniplu) je verjetno isto službo opravljal tudi Oklacij. Statores Augusti so bili ena od mestnih vojaških enot (v samem Rimu); sodili so pod poveljstvo prefekta pretorija in prebivali v taboru pretorijancev. Tvorili so enoto, imenovano numerus, ki je bila razdeljena na centurije (centu­ ria), kar dokazuje tudi naš napis: (centuria) Saecu­ laris. Pokrivali so predvsem policijske in sodne za- deve.57 Le fragmentarno pa je ohranjeno ime Ok- lacija iz Spodnje Germanije, ki je kot primus pilus (ali primipilus)58 poskrbel za postavitev votivnega spomenika Jupitru, Najboljšemu in Največjemu,59 Minervi60 in Fortuni61 Prve Minervine legije (legio I Minervia Gordiana) za blagor (zdravje) in nepo- škodovanost cesarja Gordijana III., ki je vladal od začetka leta 238 do začetka leta 244, ter njegove žene Sabinije Trankviline (Sabinia Tranquillina).62 Iz iste province prihaja še zadnji Oklacij, ki ga lahko povežemo z vojsko, namreč Oclatius Carvi f. Njegovo ime je ime tipa peregrine filiacije, kar je povsem pričakovano, saj je služboval v pomožni enoti (ala Afrorum),63 v katero so rekrutirali pereg- rine, ki so po končanem službovanju šele prejeli rimsko državljanstvo. Kot signifer64 je bil zadolžen za prapor (signum – daljše okrašeno kopje). Ko govorimo o vojakih z imenom Oklaciji, lahko v obravnavo takoj pritegnemo še tri vojaške diplome, ki izvirajo iz treh različnih provinc: Bae­ tica, Raetia in Sardinia. V teh primerih ne gre za omembe Oklacijev, ki bi jim bilo s temi diploma- mi podeljeno državljanstvo, temveč so Oklaciji bodisi v vlogi poveljnika določene enote (primer iz province Baetica) ali ena od prič, ki potrjuje toč- nost kopije (primer iz Sardinije), morda pa celo del konzularnega datuma (primer iz province Recije). Tiberius Oclatius Severus je bil leta 160 na- mreč skupaj z Ninijem Hastijanom (Q.? Ninnius Hastianus) consul suffectus. Samo pri teh treh Ok- lacijih smo priča pripadnikom višjih slojev: kon- zul je namreč pripadal senatorskemu redu, po- veljnik enote pa viteškemu. 57 Wolff, Units, str. 1039. 58 Prvi centurion prve centurije v legiji, ki je bil obenem poveljujoči častnik tega ranga za celotno legijo, prim. Domaszewski in Dobson, Die Rangordnung, str. 90–97. 59 Za kult Jupitra kot del državne ideologije gl. Fears, The Cult of Jupiter, str. 3–141. 60 Več o Minervi gl. Girard, La place de Minerve, str. 203– 232. 61 Za Fortuno gl. Kajanto, Fortuna, str. 502–558. 62 Kienast, Römische Kaisertabelle, str. 195–197. 63 Spaul, Ala, str. 22–23. 64 Kubitschek, Signifer, str. 2348–2358. Sicer pa družbena pripadnost Oklacijev pre- cej spominja na tisto v Italiji. Pripadnikov muni- cipalne elite zaenkrat nimamo. Ponovi se zgodba z osvobojenci, ki so bodisi izrecno zapisani z be- sedo libertus (tudi v okrajšani obliki: l. ali lib.: L. Herennius L. lib. Oclatius) bodisi lahko nanje skle- pamo predvsem iz njihovih osebnih imen, ki so značilna za sužnje in so jih osvobojenci obdržali kot cognomina: Hyginus, Socrates, Alexandra in For­ tunatus, oziroma jih lahko prepoznamo iz kontek- sta (omemba contubernales65 v primeru (H)elvia Oclatius iz Norika). Kljub temu, da ime Oclatius pričakujemo na mestu gentilicija, so ponovno izpričani primeri, kjer je v vlogi osebnega imena (cognomen): Aure­ lius Oclatius, Valerius Oclatius, Coelia Oclatia, Primi­ genius Oclatius in (H)elvia Oclatius, kar je verjetno mogoče razložiti preprosto s tem, da so se z odda- ljevanjem od Rima pravila sorazmerno rahljala. Že zgoraj smo opozorili na peregrina Oklacija, sina Karva, ki je služil v pomožni enoti (ala Afro­ rum), kjer je ime spet v drugačni vlogi in ne de- luje kot gentilicij. To je primerljivo z Oklacijo iz Luzitanije, saj gre za žensko ime tipa peregrine filiacije: Oclatia Q(uinti) f(ilia). Družbena pripadnost, ki jo razkrijejo Oklaciji v drugi tabeli, je tako primerljiva s tisto v Italiji. Na majhna odstopanja smo opozorili sproti. Večina spomenikov z Oklaciji so nagrobniki; opozorili smo že na tri vojaške diplome z Oklaci- ji in omenili tri votivne spomenike, kjer Oklaciji nastopajo kot dedikanti. Izbor božanstev bi bilo treba le še postaviti v kontekst; votivni spomeni- ki so namreč posvečeni boginji Nemezi Kraljici (Deae Nemesi Reg(inae)), bogu Merkurju (Deo Mer­ curio) ter I O M, Minervae, Fortunae legionis … In- vokacija treh različnih božanstev obenem s strani vojaka (primus pilus) ne preseneča, saj so vsa tri neposredno ali vsaj posredno povezana z vojsko. Jupiter, Najboljši in Največji, je bil vrhovni rimski bog in državno božanstvo; ker so tudi vojaki del državnega aparata, so se mu pogosto priporočali. Minerva je tako ali tako boginja vojskovanja, nad srečno usodo (Fortuno) pa se gotovo noben vo- jak nikoli ni pritoževal. Boga Merkurja načeloma poznamo kot božanskega sla, zaščitnika trgovine in trgovcev ter posledično dobička. V galskih pro- vincah in obeh Germanijah pa ga je treba pogos- 65 Beseda contubernalis se je namreč uporabljala za part- nerje v zakonskih skupnostih med sužnjem in svobod- nim, lahko tudi med dvema sužnjema. Contubernium je tovrstna zakonska zveza. Med sužnji in svobodnimi matrimonium ni bilo mogoče skleniti, preostal je contu­ bernium (med contubernales) (prim. Treggiari, Contuber- nales, str. 42–69). 223 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju to razumeti tudi kot boga zdravilca.66 Ker tudi naš votivni spomenik izvira iz Zgornje Germanije, moramo to možnost vsekakor upoštevati. Votivne spomenike, posvečene boginji Nemezi, so pogos- to postavljali gladiatorji; neredko jih je mogoče postaviti v kontekst amfiteatrov. Povezujemo jo z maščevanjem, pravičnostjo, pa tudi z rimsko dr- žavo. Če na kratko povzamemo: Oklaciji so po ce- lotnem imperiju dokumentirani na 26 spomeni- kih (od tega so tri vojaške diplome in trije votivni spomeniki). Na njih je dokumentiranih 27 Okla- cijev, med njimi 5 žensk. Po imperiju do danes ne poznamo nobenega Oklacija, ki bi deloval v mestnem svetu (ordo decurionum) in bi bil tako del municipalne elite. Ponovno so trije Oklaciji delo- vali v vojski – za enega lahko predvidimo kariero viteza, konzula Oklacija pa moramo uvrstiti med senatorje. Tako so zastopani vsi družbeni sloji. OD KOD TOREJ OKLACIJI V EMONI? Oba emonska Oklacija sta bila leta 202467 ob- javljena v korpusu emonskih napisov (ILSl 3), ki ga je pripravila M. Šašel Kos. Nagrobna stela z ve- teranom Petnajste legije L. Oklacijem Tarkvinij- cem in njegovo osvobojenko Oklacijo Ekspektato je vzidana v južno steno ljubljanske stolnice (ILSl 3 60). Drugi emonski Oklaciji so znani iz Gorenj- ske, torej iz emonskega agra, kjer so najverjetneje imeli posestva.68 Oče M. Oklacij Avit je namreč v Emoni opravljal funkcijo mestnega svetnika: decurio coloniae Emonae.69 Na nagrobniku pa sta omenjena še njegova žena Oklacija Avita in njun sin Iustus, ki je umrl kot mladenič, najverjetneje star šele 16 let (ILSL 3 271).70 Oba napisa dokazu- 66 Ferlut, Goddesses, str. 1–26. 67 Oba spomenika sta bila v omenjeni monografiji pred- stavljena zelo natančno in v skladu z metodologijo epigrafske stroke, zato na tem mestu navajamo le tisto, kar je relevantno za pričujočo raziskavo. To še posebej velja za vse starejše objave. 68 Spomenik danes hranijo v Gorenjskem muzeju v Kranju (ILSL 3 271) in je v precej slabem stanju, kar je v veliki meri posledica materiala, iz katerega je izdelan (zeleni tuf ). 69 M. O(clatius) Avitus, d(ecurio) c(oloniae) E(monae). 70 Prvič je bil ta nagrobni spomenik omenjen že v 15. stole- tju pri A. Tyfernu (CVP 3528, fol. 59v, 74r), celo na dveh mestih. Že pri njem lahko preberemo dva kraja, med katerima kolebajo mlajši pisci, namreč Radovljico in Lesce. A glede na to, da je bil Avguštin na str. 59v povsem konkreten in jasen, ko je zapisal in ecclesia Beatae Virgi­ nis, se zdi povsem jasno, da piše o cerkvi v Lescah, kjer je še danes Marijina cerkev (cerkev Marijinega vnebov- zetja). Do zmede je najverjetneje prišlo iz zelo prepros- tega razloga; cerkev v Lescah v tistem času namreč še ni bila župnijska, temveč podružnična cerkev radovljiške župnije (Lesce so jožefinska župnija). Točnega najdišča spomenika sicer ne bomo mogli ugotoviti, da pa je bil jeta, da so bili Oklaciji v Emoni del mestne eli- te, spomenika (in s tem omenjene Oklacije) pa težko povežemo, čeprav takšne povezave tudi ne moremo povsem izključiti. Lucij Oklacij najver- jetneje izvira iz etruščanskega mesta Tarquinii, na kar lahko sklepamo iz njegovega osebnega ime- na: Tarquiniensis, ker pa ne gre za pravi origo, ne moremo biti povsem gotovi. Izvor »našega Ok- lacija« v Etruriji posredno potrjujejo štirje znani primeri Oklacijev iz regio VII (Etruria).71 M. Šašel Kos pri ILSl 3 60 zapiše, da je gentilicij dobro izpričan v Italiji, predvsem na njenem severu in v keltskih provincah. Nekaj primerov poznamo še iz Dalmacije. Doda, da naj bi bilo nekaj prime- rov dokumentiranih tudi v Panoniji. Naša tabela (gl. tabelo 2) tega ne potrjuje. Če preverimo še v OPEL,72 ugotovimo, da so sicer navedeni trije Ok- laciji, a so vsi trije povezani z emonskima nagrob- nikoma, saj so takrat še verjeli, da je bila Emona del province Panonije in ne del Italije. Nobena epigrafska baza Oklacijev v Panoniji očitno nima, štiri pa poznamo s svinčenih ploščič v Sisciji.73 Za ime Oclatius torej predvidevamo keltski izvor, s čimer se strinjajo glavni raziskovalci, od Holderja, ki se je prvi konkretneje ukvarjal s kelt- skim besednim zakladom, do Repanška pri nas, ki se v zadnjem času ukvarja z ostanki keltskega substrata na naših tleh. Meid trditev o keltskem poreklu še dopolni in nadgradi, saj pravi, da ime izvira iz severne Italije.74 Podatki iz naših tabel te- ga ne potrjujejo enoznačno. Veliko več Oklacijev namreč poznamo iz osrednje kakor iz severne Ita- lije, zato se ne zdi nemogoče, da bi Oklaciji k nam dejansko prišli iz osrednjega dela Italije (na pri- mer iz Etrurije: Tarquinii). Če v Deseti regiji (regio X) odmislimo emonske Oklacije, ostanejo samo še trije nagrobni spomeniki s tem gentilicijem. Poleg njih pa sta emonskim najbližje nagrobnika iz Norika, kjer so v glavnem izpričani osvobojenci in je ime Oclatius v vlogi osebnega imena in ne gentilicija. Razprostranjenost Oklacijev po Ita- liji nam v zvezi z izvorom imena vsekakor mora dati misliti. Jezikoslovci pa bodo povedali, ali bi ga lahko po analogiji imen Oclatus, Oclatinus ali epiteta Oclata (pri Bona Dea) preprosto izpeljali iz besede oculus oziroma oc(u)latus. Pojavnost ime- na na Apeninskem polotoku in skoncentriranost na osrednjo Italijo temu ne nasprotujeta. v 15. stoletju vzidan v leško cerkev, lahko vsaj posredno potrdimo tudi s tem, da je bil tam vse do leta 1962, ko so ga preselili v Gorenjski muzej. 71 Gl. tabelo 1. 72 OPEL III, 109. 73 Radman-Livaja, Tesere, str. 239. 74 Meid, Personennamen, str. 279. 224 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju OKRAJŠAVE ILSl: Inscriptiones Latinae Sloveniae. OPEL: Barnabás, Lőrincz: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum, Vol. I: Aba–Bysanus, Buda- pest 20052; II: Cabalicius–Ixus, Wien 1999; III: La- bareus–Pythea, Wien 2000; IV: Quadratia–Zures, Wien 2002. LITERATURA Alföldy, Géza: Die Valerii in Poetovio. Arheološki vestnik 15/16, 1964–1965, str. 137–144. Alföldy, Géza: Rimska družbena zgodovina. Ljubljana: Studia humanitatis, 2023. Alonso-Alonso, Mª Ángeles in Gatto, Federica: »Bona Dea«, une divinité pour soigner l’œil malade? Pal­ las 122, 2023, str. 33–51. Ambasciano, Leonardo: The Fate of a Healing God- dess: Ocular Pathologies, the Antonine Plague, and the Ancient Roman Cult of Bona Dea. Open Library of Humanities, 2(1), e13, 2016, str. 1–34: DOI: http://dx.doi.org/10.16995/olh.42 Bruun, Christer: Slaves and freed slaves. The Oxford handbook of Roman epigraphy (ur. C. Bruun, J. Ed- mondson). New York: Oxford University Press, 2015, str. 605–626. Delplace, Christiane: Cultes féminins dans l’Adri- atique romaine: autour de Bona Dea. Les cultes polythéistes dans l’Adriatique romaine (ur. C. Delpla- ce, F. Tassaux). Bordeaux: Ausonius Éditions, 2000, str. 119–132. DOI: https://doi.org/10.4000/bo- oks.ausonius.6831 Domaszewski, Alfred in Dobson, Brian: Die Rangord­ nung der römischen Heeres. Köln, Graz: Böhlau, 1967. Ernout Alfred in Meillet, Alfred: Dictionnaire étymolo­ gique de la langue Latine. Retirage de la 4e édition augmentée d'additions et de corrections par Jacqu- es André. Paris: Klincksieck, 2001. Fears, Rufus J.: The Cult of Jupiter and Roman Impe- rial Ideology. Aufstieg und Niedergang der römischen Welt, Band 17/1 (Teilband Religion (Heidentum: Römische Götterkulte, Orientalische Kulte in der römischen Welt)) (ur. Wolfgang Haase). Berlin, New York: De Gruyter, 1981, str. 3–141. Girard, Jean-Louis: La place de Minerve dans la reli- gion romaine au temps du principat. Aufstieg und Niedergang der römischen Welt, Band 17/1 (Teilband Religion (Heidentum: Römische Götterkulte, Ori- entalische Kulte in der römischen Welt)) (ur. Wolf- gang Haase). Berlin, New York: De Gruyter, 1981, str. 203–232. Holder, Alfred: Alt–celtischer Sprachschatz I, Leipzig 1896 (repr. Graz 1961); II, Leipzig 1904 (repr. 1962); III, Leipzig 1907 (repr. 1962). Hornum, Michael. B.: Nemesis, the Roman state and the games. Leiden, New York, Koln: E. J. Brill, 1993 (Re- ligions in the Graeco–Roman world, 117). Kajanto, Iiro: Fortuna. Aufstieg und Niedergang der römi­ schen Welt, Band 17/1 (Teilband Religion (Heiden- tum: Römische Götterkulte, Orientalische Kulte in der römischen Welt)) (ur. Wolfgang Haase). Berlin, New York: De Gruyter, 1981, str. 502–558. Kajanto, Iiro: The Latin Cognomina. Helsinki: Societas Scientiarum Fennica, 1965 (Commentationes Hu- manarum Litterarum, XXXVI 2). Kienast, Dietmar: Römische Kaisertabelle. Grundzüge einer römischen Kaiserchronologie, Darmstadt: Wis- senschaftliche Buchgesellschaft, 1996. Kubitschek, Wilhelm: Signifer. Real Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft II A2, 1925, str. 2348–2358. Matasović, Ranko: Jezični tragovi Kelta u Iliriku. Lati­ na et Graeca (Nova serija) 3, 2003, str. 5–23. Matijašić, Robert: Uvod u latinsku epigrafiju. Pula: Filo- zofski fakultet u Puli, 2002. Meid, Wolfgang: Keltische Personennamen in Pannonien. Budapest: Archaeolingua alapítvány, 2005 (Series Minor 20). Pastor, Simone: Il culto della dea Nemesis nelle pro- vince balcanico–danubiane: tra devozione privata e propaganda imperiale. Storia delle religioni e ar­ cheologia. Discipline a confronto (ur. Igor Baglioni). Roma, 2010, str. 211–236. Radman-Livaja, Ivan: Tesere iz Siska. Olovne tesere iz Si­ scije / Plombs de Siscia: Katalog / Catalogue. Zagreb, 2014 (Musei Arch.Zagrabiensis Catalogi et Mono- graphiae 9/2). Reddé, Michel: Legio VIII Augusta. Les légions de Rome sous le Haut–Empire 1. Actes du Congrès de Lyon (17–19 septembre 1998) (ur. Y. Le Bohec, C. Wolff). Lyon, 2000, str. 119–126. Repanšek, Luka: Keltska dediščina v toponimiji jugovzho­ dnega alpskega prostora. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Ritterling, Emil: Legio. Real Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft XII. 2, str. 1329–1829. Solin, Heikki: Die Stadtrömischen Sklavennamen. Ein Namenbuch I–III. Stuttgart: Franz Steiner Verlag, 1996. Spaul, John E. H.: Ala². The Auxiliary Cavalry Units of the Pre–Diocletianic Imperial Roman Army. Andover: Nectoreca Press, 1994. Strobel, Karl: Zur Geschichte der legiones V (Macedo- nica) und VII (Claudia pia fidelis) in der früen Kai- serzeit und Stellung der Provinz Galatia. Les légions de Rome sous le haut–empire, Actes du congrès de Lyon (17–19 septembre 1998) (ur. Y. Le Bohec, C. Wolff). Pa- ris, 2000, str. 515–528. Šašel Kos, Marjeta: Colonia Iulia Emona – the genesis of the Roman city = Colonia Iulia Emona – nasta- nek rimskega mesta. Arheološki vestnik 63, 2012, str. 79–104. 225 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju Šašel Kos, Marjeta: V srcu rimskega imperija: zgodovina slovenskega prostora v antiki do vlade Maksimina Tra­ čana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slove- nije, 2020. Šašel, Jaroslav: [...]ARIUS [...]ISCUS, Celeiensis. Zeit­ schrift für Papyrologie und Epigraphik 52, 1983, str. 175–182 (= Opera selecta, 1992, str. 212–219). Šašel, Jaroslav: Barbii. Eirene 5, 1966, str. 117–137 (= Ope­ ra selecta, Ljubljana 1992, str. 99–119). Šašel, Jaroslav: Caesernii. Živa antika 10, 1960, str. 201– 221 (= Opera selecta, 1992, str. 54–74). Šašel, Jaroslav: Emona. Real Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft Suppl. 11, 1968, str. 540–578 (= Opera selecta, str. 559–579). Šašel, Jaroslav: I Dindii – vicende ed economia di una famiglia di Preneste. Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 43, 1981, str. 337–342 (= Opera selecta, 1992, str. 146–151). Šašel, Jaroslav: Probleme und Möglichkeiten ono- mastischer Forschung. Akte des IV. internationalen Kongresses für griechische und lateinische Epigraphik (ur. Internationaler Kongress für Griechische und Lateinische Epigraphik). Wien: Böhlau Verlag, 1964, str. 352–368 (= Opera selecta, 1992, str. 79–98). Šašel, Jaroslav: Zu T. Varius Clemens aus Celeia. Zeit­ schrift für Papyrologie und Epigraphik 51, 1983, str. 295–300 (= Opera selecta, 1992, str. 206–211). Tregiarri, Susan: Contubernales in CIL 6. Phoenix 35, 1981, str. 42–69. Tyfernus, Augustinus Prygl: Ms. 3528 – manuscript preserved in the Manuscripti Department of the Vienna National Library (1507). Visočnik, Julijana in Kous, Lucija in Horvat, Timotej in Humerca, Rok: Poskus celotne predstavitve rim- ske vile rustike na Rodinah. 15. Grošljev simpozij: De re oeconomica: Gospodarstvo v antiki [Elektronski vir]: od torka, 19. marca, do četrtka, 21. marca 2024, Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana: povzetki refera- tov, str. 4. Visočnik, Julijana: Antični prebivalci Spodnje Savinj- ske doline ali kdo se skriva za imeni na epigrafskih spomenikih. Kronika 65, 2017, št. 3 (Iz zgodovine Spodnje Savinjske doline), str. 281–292. Visočnik, Julijana: Arhivarji v Petovioni. Zbornik Pokra­ jinskega muzeja Ptuj 6, 2019, str. 11–27. Visočnik, Julijana: Beneficiarii in Celeia and Sir- mium: analogy and contrast. Studia epigraphica et militaria: in memoriam Miroslava Mirković (ur. M. Horster, O. Pelcer-Vujačić in S. Ferjančić). Ber- lin, Boston: De Gruyter, 2024, str. 47–77. DOI: doi. org/10.1515/9783111428963-005 Visočnik, Julijana: Ženska imena, dokumentirana na napisih: primer Celeje. Kronika 71, 2023, št. 2, str. 245–262. DOI: https://doi.org/10.56420/Kroni- ka.71.2.01 Wolff, Catherine: Units: Principate. The Encyclopedia of the Roman Army (ur. Y. le Bohec et al.). Malden, MA: Wiley–Blackwell, 2015, str. 1037–1049. Železnikar, Janja in Visočnik, Julijana: Atrans. Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru = Minor Roman settlements in Slovenia (ur. J. Horvat, I. Lazar, A. Gas- pari). Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 249–293. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502586_14 ELEKTRONSKI VIRI EDCS: Epigraphik–Datenbank Clauss / Slaby https://db.edcs.eu/epigr/epi.php?s_sprache=en EDR: Epigraphic Database Roma http://www.edr–edr.it/edr_programmi/res_com- plex_comune.php?lang=it&ver=simp HD: Epigraphische Datenbank Heidelberg http://edh–www.adw.uni–heidelberg.de/ home?&lang=de SUMMARY Oclatii in Emona and throughout the Empire This essentially onomastic study focuses on two Ocla- tii, a veteran and a decurio – town councillor, from the oldest autonomous Roman town in Slovenian territory, the colony of Emona. Lucius Oclatius Tarquinius, who settled in Emona after completing his military service, could, based on his status a veteran of the Legio XV, integrate himself into the city elite and participate in the local administration (although not explicitly indicated on the gravestone, this was an established practice). Marcus Oclatius Avitus, his wife, and son are documented on the family gravestone made of green tuff, which was most pro- bably found near Lesce, where it was long built into the local Church of the Assumption of the Virgin Mary. This Oclatius undoubtedly took part in the Emona town admi- nistration, which is further confirmed by the inscription stating that he was a decurion or town councillor. Because they belonged to different chronological periods, it is im- possible to establish a direct link between the two Oclatii from Emona. Whereas Lucius may be dated to the first half of the first century AD, the same level of accuracy cannot be achieved for Marcus. This is partly due to the deteri- orated condition of the monument, which also makes it impossible to perform a more detailed palaeographic analysis of letters. As a result, Marcus can only roughly be dated to the second or third century AD. The gentilicium Oclatius is considered to be of Celtic origin; it may have even originated from northern Italy. To confirm this and, if possible, to determine where the Ocla- 226 | kronika 73 � 2025 2 julijana visočnik | oklaciji v emoni in po imperiju tii under this discussion came from, epigraphic databases (HD, EDCS, and EDR) were used to collect all currently known representatives by this name. Oclatii were divided into those who are known from Italy and those who are do- cumented throughout the Roman provinces of the empire. The occurrence and prevalence of the name merely serves as a supplementary argument in our attempt to identify its origin. The situation, as determined in Italy itself, does not speak in favour of northern Italy (and may thus even call into question the Celtic origin of the name), given that there were considerably fewer Oclatii there, especially compared to the central part of the peninsula. Regiones I, VII, and VIII, which can be merged into the common area of central Italy, represent the nexus of Oclatii in Italy. Therefore, it seems safe to assume that the personal name Tarquiniensis can, in fact, signify the origo and, in this ca- se, be linked to Etruria and the city of Tarquinii. The distribution of Oclatii across the empire is ge- nerally consistent with the expectations, as they are pre- dominantly documented in “Celtic provinces”. However, we may have expected to find more of them in the Gaul provinces, Noricum, Raetia, and the Pannonian provinces. They are also encountered in provinces that have no rela- tion whatsoever to the Celtic population, for example, in North Africa. The prevalence of Oclatii, both in Italy and throughout the empire, does not unequivocally confirm their Celtic origin. Perhaps it more likely challenges its va- lidity and calls for a fresh (linguistic-etymological) exami- nation. The origin of the name could also be linked to the Latin words oculus and ocul(a)tus, as is assumed with regard to the personal name Oclatus (also in the case of the cult Bona Dea Oclata). The name Oclatius, according to its composition (suf- fix –ius), primarily serves as the gentilicium in names of the tria nomina type and is exceptionally also documen- ted as a personal name or as part of a peregrine affilia- tion. Oclatii hardly ever appear as senators or knights, and there are quite a few examples where they are either explicitly documented as freedmen, or their free status may be inferred, implying that there existed wealthy, slave owning families. The process of manumission led to the emergence of new Oclatii, who retained their original na- me as a cognomen. Most Oclatii are known from (family) gravestones, and there are very few examples of dedicants on votive monuments. kronika 73 � 2025 2 | 227–253 � univ. dipl. arheolog, Skupina STIK, Ljubljana, draksler.matej@gmail.com, ORCID: https://orcid.org/0009-0005-9886-576X 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.02 cc by-SA MATEJ DRAKSLER� Nastanek in razvoj ljubljanskega Mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov arheoloških raziskav IZVLEČEK Arheološke raziskave v središču Ljubljane, izvedene v letih 2009 in 2016, so razkrile pomembne podatke o zgodnjem razvoju Ljubljane. Najzgodnejši arheološki sledovi srednjeveške poselitve na raziskanem območju Mestnega trga, v bližini današnjega Tromostovja, kažejo na predurbano jedro kasnejšega mesta, ki se je začelo razvijati pred sredino 12. stoletja, kar vsaj okvirno sovpada s časom prihoda rodbine Spanheim na osrednjo Kranjsko. Sledi načrtna urbanizacija prostora z vzpostavitvijo ulic, ki so služile kot izhodišče za parcelacijo. Takšen velikopotezen projekt običajno ni bil del organske rasti mesta, ampak plod organizacijsko in finančno zahtevne rekonstrukcije obstoječe naselbine, ki jo lahko razumemo kot ustanovitev mesta. Glede na arheološke podatke in omembe v pisnih virih bi lahko bila Ljubljana ustanovljena za časa koroškega vojvode Hermana Spanheimskega (1161–1181), ni pa izključeno, da se je to zgodilo že v času njegovih bratov Henrika (1144–1161) ali Ulrika, ki se je leta 1144 prvi imenoval po Ljubljani. KLJUČNE BESEDE Srednji vek, Ljubljana, Mestni trg, predurbana naselbina, ustanovitev mesta, urbanizacija, parcelacija, rodbina Spanheim ABSTRACT EARLY DEVELOPMENT OF LJUBLJANA’S TOWN SQUARE UNTIL 1300 IN LIGHT OF ARCHAEOLOGICAL RESEARCH RESULTS Archaeological research carried out in the old town centre in 2009 and 2016 yielded important information regarding Ljubljana’s development. The earliest archaeological traces of the medieval settlement in the Town Square area near the present-day Triple Bridge point to a pre-urban core of the subsequent town, which began to develop before the mid-twelfth century, which at least roughly coincided with the time when the Spanheim family arrived in central Carniola. Then followed urban planning. The streets were laid out before the plots were marked out and build on. Such an ambitious project was usually not part of the town’s natural evolution but a result of organizationally and financially complex reconstruction of the existing settlement, which can be understood as the founding of the town. According to archaeological data and mentions in written sources, Ljubljana may have been founded during the period of Herman of Spanheim (1161–1181), Duke of Carinthia. However, it is not excluded that this already happened during the time of his brothers Henry (1144–1161) or Ulrich. The latter was the first to name himself after Ljubljana in 1144. KEY WORDS Middle Ages, Ljubljana, Town Square, pre-urban settlement, founded town, urbanization, plots, Spanheim family 228 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... UVOD Raziskovanje srednjeveških mest je že dol- go domena zgodovinarjev in umetnostnih zgo- dovinarjev, pa tudi predstavnikov drugih strok. Šele po drugi svetovni vojni so se začele širše uveljavljati tudi sistematične arheološke razi- skave.1 Kmalu je postalo jasno, da arheologija ne ponuja preprostih odgovorov na vprašanja, ki si jih zastavlja zgodovinopisje, temveč razkriva po- polnoma nove vidike preteklosti.2 Eno ključnih vprašanj pri proučevanju preteklosti evropskih mest je problematika nastanka urbanih naselbin in prav tu je prispevek arheoloških raziskav in od- kritij bistvenega pomena.3 Pri vprašanju nastanka mest moramo razliko- vati med dvema možnostma. Prva je ustanovitev mesta »na zeleni trati«, torej na predhodno nena- seljeni lokaciji, druga pa razvoj mesta iz predur- banih naselbinskih oblik neagrarnega značaja. S tem je povezano tudi vprašanje, kdo je bil ali kdo so bili pobudniki urbanega razvoja in ustanovi- telji mesta. Klasična razlaga, ki upošteva pred- vsem pravne kriterije, kot ustanovitelja razume zemljiškega gospoda.4 V popularnih predstavah še vedno prevladuje mnenje o enkratnem na- stanku oziroma ustanovitvi mest, kot da so se v določenem trenutku pojavila iz nič in kot da gre za popolnoma nov pojav v srednjeveški družbi, brez neposredne povezave z različnimi zgodnejši- mi naselbinskimi oblikami neagrarnega značaja. Pri tem naj bi bil odločilen enkraten pravni akt – podelitev mestnih pravic.5 Številni zgodovinarji so v preteklosti letnico prve omembe mesta nek- ritično sprejeli kot datum ustanovitve mesta ali datum podelitve »mestnih pravic« ter jo umestili v obdobje med prvo omembo trga (forum) in prvo omembo mesta (civitas), kar je vodilo do zmotne predpostavke o pozni urbanizaciji območja dana- šnje Slovenije v primerjavi z avstrijsko Koroško in Štajersko ter drugimi sosednjimi deželami. Upo- raba pravnih kriterijev pri kategorizaciji mest je hkrati zapostavila zgodnje faze njihovega razvoja in tako zanikala njihov dolgotrajen razvoj.6 Tak- 1 Prim. Fehring, Stadtarchäologie; Untermann, Archäolo- gie; Astill, Medieval towns. 2 Prim. Die mittelalterliche Stadt erforschen; Stadtgründung. 3 Prim. Making a Medieval Town. 4 Opll, Seigneurial Power, str. 166. 5 Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 11. V novejših obravnavah te problematike prevladuje mnenje, da v večini primerov enkratne podelitve pravic oziroma formalnega »povzdi- ga v mesto« ni bilo, temveč je šlo za postopen in dol- gotrajnejši razvoj urbane naselbine ter vzporedno prav- nih norm in privilegijev, ki so morda šele precej kasneje doživeli zapis »mestnih pravic«. Gl. Kosi, Zgodnja zgodo­ vina, str. 12. 6 Kosi, The Beginnings, str. 116–117. šen tradicionalen pristop je vodil do prepričanja, da je Ljubljana postala mesto šele med letoma 1220 in 1243.7 Nastanek urbanih naselbin na osrednjem ozemlju današnje Slovenije in njihov najzgodnej- ši razvoj je v zadnjem času raziskoval Miha Kosi, ki je za Ptuj, Kranj, Škofjo Loko, Gorico in Slovenj Gradec pokazal obstoj neagrarnih naselbin že v zgodnjem srednjem veku (Ptuj, Kranj) oziroma v 11. stoletju.8 Za raziskave tega obdobja je količina ohranjenih pisnih virov pri nas resnično pičla, objavljenih arheoloških podatkov pa ni imel na voljo, zato je Kosi dal velik poudarek primerjal- ni obravnavi (vergleichende Städtegeschichte), ki se je v evropskem proučevanju mest uveljavila kot eden temeljnih metodoloških pristopov v zgodo- vinopisju.9 V zadnjih petnajstih letih so v mestnem sre- dišču Ljubljane potekala številna arheološka iz- kopavanja. Pri tem so bili odkriti novi podatki o nastanku in razvoju srednjeveške Ljubljane, ki so odlično izhodišče za zapolnjevanje dosedanje podatkovne praznine. V članku bodo predsta- vljena najzgodnejša srednjeveška odkritja, ki so bila dokumentirana leta 2009 na Mačkovi (1) in Stritarjevi ulici (2)10 ter leta 2016 v atriju Upravne enote Ljubljana (3)11 (slika 1). Odkriti temelji in zi- dovi stavb, ceste in ulice, vodnjaki in greznice ter druga infrastruktura omogočajo vpogled v proce- se urbanizacije in dinamiko notranjega razvoja naselbine, rezultati radiokarbonskega datiranja pa omogočajo še bolj prepričljivo kronološko umestitev raziskanih arheoloških kontekstov.12 Prve arheološke raziskave je na obravnava- nem območju opravil že Alfons Müllner, ko je v letih 1896 in 1897 izkopaval nekdanji meščanski špital s cerkvijo sv. Elizabete,13 ki je stal na mes- tu stavbe Upravne enote Ljubljana, ter raziskoval na mestu nekdanje Ravnikarjeve in Schreyerjeve 7 Kosi, The Beginnings, str. 128. 8 Prim. Kosi, Zgodnja zgodovina; Kosi, Stadtgründung; Ko- si, Začetki; Kosi, Predurbane; Kosi, The Beginnings. 9 Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 17. 10 Vodji arheološke raziskave na Mačkovi in Stritarjevi uli- ci sta bila Martin Horvat, univ. dipl. arheol., in Rene Ma- saryk, univ. dipl. arheol. 11 Vodja arheološke raziskave v atriju Upravne enote Ljub- ljana je bil Martin Horvat, univ. dipl. arheol. 12 Ker so bile arheološke raziskave izvedene na razmeroma majhnem območju celotnega areala srednjeveške Ljub- ljane, smo si pri interpretaciji pomagali tudi z neobjav- ljenimi arheološkimi podatki z najdišč na Krojaški ulici, Jurčičevem trgu in Vodnikovem trgu, kjer je bilo prav tako raziskanih več stratigrafskih kontekstov, datiranih s pomočjo radiokarbonske analize. Iz vseh raziskanih najdišč v središču Ljubljane je trenutno na voljo več kot 40 radiokarbonskih datumov, pri čemer večina zajema kontekste, starejše od leta 1300. 13 Müllner, Die Ausgrabungen 1897, str. 52–54. 229 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... hiše,14 zahodno ob današnji Stritarjevi ulici (sliki 1 in 4). Müllner je rezultate svojih raziskav soli- dno predstavil v reviji Argo ter podal ugotovitve, ki ob sedanjem boljšem poznavanju tega prosto- ra pripomorejo k zanesljivejši interpretaciji ar- heoloških podatkov. Leta 2012 je nekaj podatkov z najdišča na Mačkovi ulici predstavil Benjamin Štular, vendar se je takrat poizkopavalna analiza, vključno s korelacijo z najdiščem na Stritarjevi ulici, šele dobro začela. Posamezne plasti niso bile datirane s pomočjo radiokarbonske analize, kar je otežilo faziranje.15 RADIOKARBONSKO DATIRANJE Na vseh treh raziskanih lokacijah so arheo- loška izkopavanja razkrila stratificirane sekven- ce razvoja srednjeveškega Mestnega trga. Ker so bila posamezna najdišča med sabo prostorsko ločena, hkrati pa so bili izkopi, ki so posegli v sre- dnjeveške plasti, omejeni, je bila pri njihovi ko- relaciji ključna uporaba radiokarbonskih analiz. Rezultati so bili ob pomanjkanju datiranih najdb pomembno orodje za datiranje in interpretacijo arheoloških kontekstov. Za radiokarbonske analize smo izbrali dva- 14 Müllner, Die Ausgrabungen 1898, str. 104–109. 15 Štular, Začetki, str. 144. najst vzorcev, ki pripadajo posameznim strati- grafskim enotam in zaporedjem. Ker je bil cilj rezultatov datiranja interpretacija nastanka in zgodnjega razvoja srednjeveškega Mestnega trga, so bili vsi vzorci izbrani iz stratigrafskih enot, za katere smo domnevali, da so starejše od leta 1300. Rezultati so to tudi potrdili. Radiokarbonsko da- tiranje je bilo opravljeno v Poznańskie Labora- torium Radiowęglowe na Poljskem. Opravljene so bile 14C meritve z izračunom konvencionalne radiokarbonske starosti in kalibracijo radiokar- bonskih datumov (Slika 2). V zadnjih letih je postalo očitno, da zlasti pri izdelavi kronologij mlajših obdobij kalibrirane datacije C14 kot povsem samostojno orodje niso zelo uporabne, vendar lahko njihovo uporabnost izboljšamo, če jih povežemo z arheološkimi po- datki.16 V ta namen uporabljamo statistična orod- ja, na primer t. i. bayesovsko analizo arheološko stratificiranih nizov datacij, ki nam pomaga do- ločiti, kje v okviru možnega časovnega razpona najverjetneje ležijo pravi datumi laboratorijskih analiz. Za kalibracijo radiokarbonskih datumov in izdelavo statističnih modelov smo uporabi- li programsko opremo OxCal v. 4.4, ki omogoča združitev rezultatov radiokarbonskega datiranja z 16 Pleterski et al., Zgodnjesrednjeveška, str. 86. Slika 1: Načrt središča Ljubljane z območjem raziskave: 1 – Mačkova ulica; 2 – Stritarjeva ulica; 3 – atrij Upravne enote Ljubljana. 230 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... Slika 2: Rezultati radiokarbonske (14C) analize. Slika 3: Bayesovska analiza datacij v nizu; svetlo siva barva prikazuje nemodeliran razpon in temno siva barva modeliran razpon. Okvir spodaj zamejuje 95,4 % (2-σ) razpon. 231 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... arheološkimi podatki, kot je kronološko zapored- je stratigrafskih enot. Rezultat je verjetnostni izra- čun v okviru posameznih sekvenc in faz (slika 3). Analizirani vzorci z obravnavanih najdišč so bili razporejeni v zaporedje po modelu, ki ga do- ločajo njihova radiokarbonska starost ter nasled- nji arheološki premisleki. Stratigrafsko najstarej- ša vzorca sta bila pridobljena v jarku 2 na Stritar- jevi ulici (ožgan kol; A1157-VZ3022) in v jarku 4 v atriju Upravne enote Ljubljana (lesena skleda; A2553-PN1006) in sta bila analizirana v okviru zaporedne sekvence najstarejše srednjeveške fa- ze (faza 1). Lesena skleda je bila namreč odkrita v zapolnitvi jarka, medtem ko je ožgan kol sled požara, ki prekriva takšne zapolnitve in stratigraf- sko sodi na konec faze 1 ter hkrati tik pred začetek faze 2. V okviru faze 2 smo analizirali vzorce iz treh kontekstov. Prvi kontekst je notranjost hiše (objekt 2), ki je bila raziskana pod današnjo Stritarjevo ulico. Analizirali smo vzorce iz treh zaporednih tlakov in med njimi iz izravnave (tampon) za tlak. Gre za najstarejše utrditve notranjosti raziskane hiše, ki jo stratigrafsko umeščamo na začetek faze 2. Zaradi časovnega neskladja smo stratigrafsko najstarejši tlak št. 1 (les, A1557-D0031134), katerega kalibriran radiokarbonski datum je bil najmlajši, izločili iz sekvence. S tem smo dosegli boljše uje- manje znotraj statističnega modela. Analizirani so bili v stratigrafskem zaporedju glinen tlak št. 2 (roževina, A1557-D0031132), izravnava za tlak št. 3 (oglje, A1557-D0031133) in glinen tlak št. 3 (oglje, A1557-VZ3001). Drugi kontekst je dvorišče, ki je bilo raziskano v atriju Upravne enote Ljubljana. Analizirali smo vzorce iz dveh plasti dolgotraj- nega nastanka (vsebina v loncu, A2553-D0031128; usnje, A2553-D0023865 in lubje, A2553-D0031135). Tretji kontekst je dvorišče, ki je bilo raziskano na Mačkovi ulici. Tam analizirana vzorca strohnele- ga trama (les, A0654-VZ1030) in vzorec iz plasti dolgotrajnega nastanka (oglje, A0654-VZ1006) so glede na višinski nivo in radiokarbonsko starost nekoliko mlajši od prejšnjih dveh kontekstov ter predstavljajo mlajši del faze 2. Kot zadnji je bil analiziran vzorec z ulice oziroma iz najstarejše utrditve njenega cestišča (oglje, A0654-VZ1034) pod današnjo Mačkovo ulico, ki ga stratigrafsko umeščamo na začetek najmlajše tu obravnavane faze 3. RIMSKO OBDOBJE IN OBDOBJE PO PROPADU RIMSKE EMONE Obravnavani prostor pod Grajskim gričem je definirala že rimskodobna ureditev prostora. Rimljani so na desnem bregu reke Ljubljanice, Slika 4: Kopija Shreiberjevega načrta Špitala s cerkvijo sv. Elizabete iz leta 1831 z Müllnerjevo interpretacijo raziskanih vsebin (Müllner, Die Ausgrabungen, 1897, Taf. I.). 232 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... ki je v rimskem obdobju tekla okoli 50 metrov bližje Grajskemu griču,17 teren izravnali v dve terasi, ki sta se stikali približno ob severnem ro- bu Ciril-Metodovega trga. Po zgornji terasi je že v rimskem obdobju vzdolž Grajskega griča po- tekala cesta, ki je bila kasneje temelj glavne ko- munikacijske osi srednjeveške Ljubljane, ta pa je bila izhodišče za urbanistično zasnovo in razvoj mesta.18 V obdobju nestabilnih erozijskih razmer, po propadu rimske Emone,19 se je z intenzivno aku- mulacijo drobnega peska korito Ljubljanice pos- topoma zasulo v obliki agradacije z nastajanjem sipin in otokov. V obdobju poselitvenega hiatusa je brez človeške intervencije Ljubljanica na zuna- nji strani zavoja erodirala levi breg in postopoma premikala svojo strugo proti severozahodu, dok- ler se ni ustalila na mestu, kjer pod Tromostovjem teče tudi danes.20 Posledično je na desnem bregu prišlo do zmanjšanja hitrosti vode in moči prena- šanja materiala na notranji strani zavoja, kar je povzročilo odlaganje finih delcev (mulj in glina)21 ter nastanek do 60 metrov široke poplavne ravni- ce na enotni nadmorski višini okoli 289,40 metra. Sledovi obeh teras ob vznožju Grajskega griča so bili v obdobju najstarejše srednjeveške poselitve kljub dejavnikom pobočnega (erozijskega) delo- vanja v naravi še vedno vidni.22 17 Izkop v atriju Upravne enote Ljubljana (palača Kresi- ja) je potekal znotraj nekdanje rimske struge, ki je bila zapolnjena z drobnim peskom ter obilico rimskega ke- ramičnega gradbenega materiala in lončenine. Peščeno polnilo struge s kosi rimskodobnega materiala je med raziskavami stavbe Špitala, ki je stal na mestu današnje stavbe Upravne enote Ljubljana, leta 1897 dokumentiral že Müllner (Die Ausgrabungen 1897, str. 52). Rob rimsko- dobne struge lahko pričakujemo pod južnim krilom ob- stoječe stavbe. 18 Omejen odsek ceste smo dokumentirali med arheolo- škimi raziskavami na najdišču Mestni trg 10 (Draksler et al., Arheološke raziskave). 19 Rimsko mesto Emona ni stalo na mestu srednjeveške Ljubljane pod Grajskim gričem, ampak zahodno od nje, na levem bregu Ljubljanice. 20 Erozija na zunanji strani meandra se običajno uravno- teži z odlaganjem na notranji strani, tako da se struga premakne v smeri zavoja, ne da bi se bistveno spremeni- la njena širina. Gl. Površinska geologija: http://dk.mors.si/ Dokument.php?id=131&lang=slv/ 29. 3. 2025. 21 V geološki ekspertizi je Tomaž Verbič ta mulj interpreti- ral kot suspenzijski poplavni sediment (Verbič, Zaščitna, str. 3). 22 Zgornja terasa, po kateri je ob vznožju Grajskega griča potekala stara rimska cesta in kjer se je v okviru nadalj- njega razvoja srednjeveškega mesta oblikoval glavni me- stni trg, je ležala na nadmorski višini približno 290,30 metra, spodnja terasa pa na nadmorski višini približno 289,70 metra. PREDURBANA NASELBINA – FAZA 1 Arheološki podatki kažejo, da se je jedro na- selbine z neagrarnimi značilnostmi vzpostavilo na poplavni ravnici, na desnem bregu Ljubljani- ce, nekako na območju okoli današnje Stritarje- Slika 5: Shematični prikaz raziskanega dela Mestnega trga. Predurbana naselbina pred sredo 12. stoletja. 233 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... ve ulice in Tromostovja.23 Nevšečnosti (občasne poplave), povezane z bližino reke, so očitno pre- tehtale druge lokacijske ugodnosti. Predpostav- ljamo, da sta na izbiro lokacije ob reki vplivala predvsem obrambni vidik – to območje je bilo enostavno zavarovati na dveh kratkih odsekih med Ljubljanico in Grajskim gričem – ter eko- nomski vidik – Ljubljanica je omogočala komu- nikacijo in transport. Ljubljanica je reka s počas- nim tokom, ugodnim za plovbo. Izbrana lokacija z gradom na dominantni poziciji je omogočala tudi dober nadzor nad kopenskim in rečnim pro- metom, enostaven dostop do reke, izrabo njene energije in možnost enostavnega deponiranja ko- munalnih odpadkov. Ob začetku srednjeveške poselitve (pred sre- dino 12. stoletja) obravnavanega prostora je po- plavno ravnico prečilo vsaj troje verjetno vzpore- dnih jarkov (jarek 1, 2 in 3 na sliki 5), ki so potekali v smeri sever–jug z rahlim odklonom proti zaho- du. Tako so bili pravokotno usmerjeni na strugo reke Ljubljanice, s katero so bili domnevno stično povezani. Pravokotno nanje, z rahlim odklonom v smeri vzhod–zahod, so tekli jarki 4, 5 in 6 (slika 5). Prvega (jarek 1) je med raziskavami opazil že Müllner. Dokumentiral ga je v severnem prese- ku gradbene jame, pri čemer je jarek z vzhodno stranico segal izven tlorisa takrat obstoječe stav- be pod nekdanjo Špitalsko ulico. Iz Müllnerjevih risb je razvidno, da je bil jarek globok pribl. 1,3 metra ter v preseku širok pribl. 8,5 metra (slika 23 Kot kažejo neobjavljeni arheološki podatki z najdišča na Krojaški ulici, so neagrarne aktivnosti potekale na šir- šem območju. 6).24 Zapolnjen je bil s »kulturno plastjo« črne gline, oglja, keramičnega gradbenega materiala in kamenja.25 Na podlagi primerjave širine jarka z ugotovitvami sodobnih arheoloških raziskav sklepamo, da je dokumentiran presek potekal rahlo diagonalno na jarek, tako da njegova de- janska širina meri nekoliko manj. Jarka v Müll- nerjevem izrisu južnega preseka gradbene jame ne vidimo, kar kaže, da se je v smeri proti jugu končal nasproti današnje Mačkove ulice. Dru- gega (jarek 2) smo odkrili med raziskavami pod današnjo Stritarjevo ulico. Dokumentirali smo lahko le odsek njegove zahodne stranice, vendar pridobljeni podatki kažejo, da lahko sklepamo o njegovi rahlo diagonalni usmeritvi, ki vodi od zahodnega roba današnje Stritarjeve ulice proti vzhodnemu od treh mostov današnjega Tromo- stovja, ter da lahko rekonstruiramo njegovo širi- no, ki je znašala pribl. 8 metrov, in globino, ki je znašala pribl. 1,3 metra. Tudi ta jarek južno ne se- ga preko ločnice, ki jo v smeri vzhod–zahod pred- stavlja potek današnje Mačkove ulice. Tretji (ja- rek 3) je bil dokumentiran v atriju Upravne enote Ljubljana (slika 7). Njegova globina, ki je znašala približno 1,5 metra, in širina, ki je znašala več kot 8 metrov, se ujemata z dimenzijami prvih dveh. Ravno na raziskanem odseku se je vanj z zahoda dokaj pravokotno stekal četrti jarek (jarek 4). Za- nimivo, tudi Müllner je med izkopavanji na jugo- zahodnem odseku nekdanjega kompleksa špitala opazil ločnico (linija L L L na sliki 4), domnevno 24 Müllner, Die Ausgrabungen, 1898, str. 109, Taf. I. 25 Müllner, Die Ausgrabungen 1897, str. 52 sl. Slika 6: Müllnerjevi risbi severnega in južnega preseka, ki ju je dokumentiral med raziskavami Ravnikarjeve hiše (Müllner, Die Ausgrabungen, 1898, Taf. I.). 234 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... severno stranico jarka 4, ki je potekala južno od tlorisa nekdanje cerkve sv. Elizabete ter na seve- ru zamejila plasti s preperelimi odpadki usnja in kostmi, kar danes interpretiramo kot zapolnitev odkritih jarkov.26 Na podlagi Müllnerjevih opa- žanj in sledov nadaljnjega razvoja prostora skle- pamo, da je jarek 4 prečno povezoval jarka 2 in 3. Tik pod spodnjo teraso je bil na majhni povr- šini dokumentiran nekoliko ožji in plitvejši jarek (jarek 5) ter v dveh skrajnih presekih najdišča na Stritarjevi ulici, na njenem stiku s Ciril-Metodo- vim trgom, tik pod robom zgornje terase še en ja- rek podobnih dimenzij (jarek 6). Njuni sledovi so premalo raziskani, da bi omogočali podrobnejšo interpretacijo. Na podlagi arheoloških podatkov, navedenih v nadaljevanju, sklepamo, da jarki niso naravne- ga nastanka, ampak so bili namensko izkopani.27 Dno jarkov je bilo vodoravno in je ležalo na enot- ni nadmorski višini približno 288,25 metra, brez padca v smeri proti Ljubljanici. Trije jarki (1, 2 in 3), ki so potekali v smeri proti reki, se na juž- ni strani ostro zaključijo vzporedno z današnjo Mačkovo ulico, ravno na robu poplavne ravnice, in ne segajo preko roba terase. Jarki so v globino segli pod nivo, do katerega so segli sedimentacij- ski procesi Ljubljanice, kar pomeni, da so bili v obdobju običajnega vodostaja reke zapolnjeni z vodo iz Ljubljanice.28 Nihanje rečnega vodostaja razloži tudi nihanje vodostaja v jarkih ter nara- 26 Müllner, Die Ausgrabungen 1897, str. 52. 27 V geološki ekspertizi je T. Verbič nastanek jarka na Stri- tarjevi ulici pripisal potokom iz smeri Grajskega hriba, vendar takrat ni imel vseh podatkov, ki jih imamo danes (Verbič, Zaščitna, str. 1). 28 Glede na neobjavljene podatke, pridobljene z arheolo- škimi raziskavami na Krojaški ulici in Jurčičevem trgu, je vo sedimentov, ki so jarke zapolnjevali in ki jih povezujemo z občasno tekočo vodo. Jarke so na- mreč postopoma zapolnjevale vodoravne plasti z drobnozrnatim sedimentom, kakršne se običajno sedimentirajo v stoječi ali (občasno) počasi teko- či vodi. V zapolnitvi jarkov smo odkrili številne fragmente lončenine, kosti in svinjskih čeljustnic ter predvsem veliko količino odrezkov usnja. Te interpretiramo kot odpad pri predelavi usnja, kar je pri svojih izkopavanjih ugotovil že Müllner.29 V vseh jarkih smo dokumentirali ostanke pilo- tov, ki so bili vkopani v njihove stranice oziroma dno. Na Müllnerjevi skici južnega profila je viden tudi pilot, ki je bil v tla vkopan na območju južno, zunaj jarka 1. Za časa raziskav konec 19. stoletja, ko so bile razmere na desnem bregu Ljubljanice očitno še ugodne za ohranitev organskega mate- riala, so bili ohranjeni tudi leseni piloti. Müllner opisuje masivne hrastove pilote premera 30–40 cm, ohranjene v dolžino 2 m, ki na spodnji strani niso bili ošiljeni, kar pomeni, da piloti v tla niso bili zabiti, ampak vstavljeni v zanje izkopano ja- mo.30 Ugotovitev potrjujejo tudi sodobne raziska- ve jarka 2 na Stritarjevi ulici, kjer smo prav tako ugotovili, da so bili piloti v tla vkopani. Podobni piloti sedaj niso bili več ohranjeni, ampak nam je uspelo dokumentirati le njihove odtise, vidne v zasutju jam (slika 7).31 Ena izmed možnih inter- pretacij je, da raziskane pilote razumemo kot te- melje lesenih ploščadi, ki so, dvignjene na lesenih gladina Ljubljanice v tem obdobju domnevno segla do nadmorske višine okoli 289 m. 29 Müllner, Die Ausgrabungen 1897, str. 52 sl. 30 Müllner, Die Ausgrabungen 1897, str. 52 sl. 31 Propad lesenih pilotov v tako kratkem časovnem ob- dobju lahko verjetno pripišemo regulaciji struge reke Ljubljanice v prvi polovici 20. stoletja, po kateri je nivo Slika 7: Stritarjeva ulica; zahodna stranica jarka 2 (foto: Jošt Hobič). 235 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... stebrih, segale nad jarke. Ob njih lahko pričaku- jemo ostanke lesenih hiš ali delavnic. V žganin- ski plasti, ki je prekrivala zapolnitve jarka 2, smo poleg ožganih ostankov lesenih pilotov namreč odkrili sledove ožganega glinenega ometa (lep), s katerim so bile v srednjem veku pogosto ometane lesene hiše.32 To nakazuje na ostanke porušenih hiš ali delavnic, ki jih lahko morda domnevamo na območju ob jarkih in katerih stene so se ob po- žaru zrušile v jarek. Na sicer majhnem vzorcu je opazno, da so bili leseni piloti zakopani v tla približno v linijah, ki vsaj na videz sledijo usmeritvi jarkov. Jarki so bili, kot kaže, načrtno umeščeni v prostor, saj naka- zujejo zasnove prostorske ureditve, ki se ujema z nadaljnjim načrtovanjem mestnega rastra v okvi- ru faze 2. Potezam jarkov namreč okvirno sledita kasnejša zamejitev mestnih parcel in umestitev ulične mreže. Zahodna stranica jarka 2 predstav- lja na zahodu frontalni rob parcel, ki so ležale ob glavni mestni ulici, predhodnici današnje Stri- tarjeve ulice (slika 12). Hkrati je bila glavna ulica od Ljubljanice in mostu čez reko umeščena toč- no med jarka 1 in 2 ter se je takoj južno od njiju odklonila rahlo proti jugovzhodu. Sklepamo lah- ko, da je morda pot med jarkoma potekala že v tej fazi. Parcele so bile v okviru nadaljnje urbanizaci- je prostora (faza 2) tudi na vzhodni, zaledni strani zamejene točno z linijo tedaj opuščenega jarka 3. Na vzhodni strani smo v nadaljevanju prepoznali tudi mejo med zalednim delom dveh parcel, ki je vodila po severnem robu jarka 4 (slika 14). Osnovni namen izgradnje sistema jarkov bi lahko bil dovod vode do delavnic, v katerih so strojarji predelovali kože.33 Pri strojenju usnja je bila namreč potrebna velika količina vode, ki jo je lahko s pomočjo jarkov zagotavljala Ljubljanica.34 V Dublinu na Irskem so arheologi na območju, kjer so v srednjem veku predelovali kože, odkrili sistem jarkov podobnih dimenzij, vzpostavljen v 13. stoletju. Zapisi iz poznega srednjega veka pri- čajo o tem, da so bili ti jarki izkopani z namenom, gladine reke nižji, posledično pa je nižji tudi nivo podtal- nice, ki je ustvarjala anaerobno okolje, ugodno za ohra- njanje organskega materiala. 32 Hiše s stenami iz prepleta in gline so bile na primer po- goste v zgodnjem Vroclavu (Piekalski, Prague, str. 52). 33 Večji del tega postopka sicer poteka v strojarskih jamah. Neobjavljeni rezultati radiokarbonskih analiz kažejo, da je bila okvirno sočasna jama za strojenje usnja odkrita med raziskavami na Krojaški ulici (Draksler, Razvoj, str. 101). 34 Strojar je kože najprej obrezal in izpral ostanke nečistoč, kot so kri, iztrebki in soli za konserviranje. Za potrebe pranja so kože pogosto namočili kar v potoke, zato so predelovalnice kož skoraj vedno ležale ob tekočih vodah (Kolar, Usnjarstvo, str. 178). da vodo iz reke Poddle pripeljejo do strojarjev.35 Jarki bi lahko hkrati omogočali melioracijo in drenažo poplavne ravnice ter morda služili tudi kot del protipoplavne zaščite, ki je preprečevala razlitje Ljubljanice ob poplavah, in omogočili od- tok vode, kadar se je to vendarle zgodilo. Na podlagi odkritih najdb (odrezki usnja) in ostankov lesenih objektov ter jarkov lahko naj- starejše arheološke sledove pod Grajskim gričem interpretiramo kot obrtno središče, povezano s predelavo živalskih kož. Rezultati radiokar- bonske analize leseno skledo, odkrito v zapolnit- vi jarka 3, časovno umeščajo med drugo polovi- co 10. in sredino 12. stoletja (slika 2, 3).36 Pri (pre) zgodnji dataciji moramo biti previdni, saj imamo iz te faze na obravnavanih najdiščih datiran le en vzorec. S kalibracijo tega vzorca s sekvenco mlaj- ših vzorcev pa lahko izkop in uporabo teh jarkov s precejšnjo zanesljivostjo umestimo v obdobje pred sredino 12. stoletja (slika 3).37 Zdi se, da so bili jarki izkopani z dvojnim na- menom: primarno funkcionalen element (oskrba z vodo, odvajanje meteornih in odpadnih voda ter po potrebi melioracija), ki služi tudi kot mar- ker parcelacije v prostoru. Dejstvo, da je kasnejši mestni raster upošteval potek jarkov, je močan indic, da so ti že od nastanka služili tudi kot ozna- čevalci parcelacije (v praksi, morda tudi pravno). Med raziskovalci srednjeveških mest je pre- vladovalo mnenje, da so bile parcele začrtane v času ustanovitve mesta in podelitve mestnih pravic. Vendar je pri mestih, ki imajo v tem ča- su že obstoječe naselbinske skupnosti (obrtnikov, trgovcev), kot domnevamo tudi za Ljubljano, ab- solutna posvojitev teh modelov včasih težka. Po Evropi poznamo srednjeveška mesta, kjer vzpo- stavitev parcelacije sega v zgodnjeurbano fazo mesta in se kontinuirano razvija do poznega sre- dnjega veka. V Osnabrücku je bilo na primer v 11. stoletju območje trga razdeljeno na parcele in pozidano z lesenimi hišami. Umestitev teh par- cel je bila upoštevana v naslednjih fazah razvo- ja mesta.38 V okviru zgodnjeurbane naselbine v Vroclavu je bil odkrit jarek podobnih dimenzij (širine več kot 6,8 m in manj kot 12 m ter globine 1,1 m), ki je bil izkopan v 12. stoletju ali najkasneje na začetku 13. stoletja in je bil prav tako interpre- tiran kot mejni jarek parcelacije. J. Kazmerczky 35 Giacometti, Blackpitts, str. 247. 36 S 95,4 % verjetnostjo v razpon od leta 991 do 1046 n. št. (45,4 %) oziroma 1082 do 1155 n. št. (50,0 %) (A2553- PN1006 / 1020+-30 BP). 37 Če upoštevamo neobjavljene rezultate radiokarbonskih analiz z najdišča na Krojaški ulici, lahko to fazo morda datiramo celo v 11. stoletje. 38 Piekalski, Prague, str. 74. 236 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... je to zgodnjo fazo naselbine opredelil kot obrtno središče, kjer je potekala metalurška in usnjarska dejavnost.39 Mejni jarki, odkriti v Lübecku, so po- tekali vzdolž kasneje večkrat obnovljenih parcel- nih mej. Prekriti so bili z mlajšimi plastmi, pove- zanimi s preoblikovanjem terena ob ustanovitvi nove naselbine trgovcev, in očitno predstavljajo prvoten potek parcelnih mej.40 Za ločevanje med mestnimi parcelami ustanovljenih mest in parce- lami predurbane faze je Rudolf Prochazka pred- lagal izraz »proto parcela«.41 Kot odgovor na vprašanje nastanka srednje- veškega Mestnega trga je ključno spoznanje, da lahko zametke »proto urbane« ureditve prostora zasledimo že v kontekstu predurbane naselbine, ki je bila nadaljnji evoluciji podvržena že pred zadnjo četrtino 12. stoletja, kar sovpada s prvo omembo Ljubljane. Ta se nanaša na čas med le- toma 1112 in 1125. Takrat so oglejski kanoniki pri- dobili v last dvajset kmetij v bližini Ljubljanskega gradu, ki jim jih je podaril Rudolf, odvetnik oglej- ske Cerkve in prvi dokumentirani lastnik gradu. Notica o Rudolfovi daritvi še razkriva, da je na grajskem griču že v prvih desetletjih 12. stoletja stal grad.42 Grad so od Rudolfa iz Tarcenta pri- dobili s Frankovskega izvirajoči Spanheimi, ki so bili od leta 1122 tudi koroški vojvode. Pri tem lah- ko le ugibamo, na kakšen način (z dedovanjem, zamenjavo, nakupom, podaritvijo ipd.) in kdaj se je to zgodilo. To se je moralo nedvomno zgoditi enkrat pred letom 1144, ko se je po Ljubljani oziro- ma tamkajšnjem gradu že imenoval vojvodov brat Ulrik Spanheimski.43 Dejstvo, da je vojvodov brat rezidiral na Ljubljanskem gradu – to namreč v je- ziku tistega časa pomeni poimenovanje plemičev po posameznih krajih –, podčrtuje velik pomen, ki sta ga imela ljubljansko gospostvo in z njim zve- zan grad na splošno in še posebej za Spanheime.44 Sledovi utrjene postojanke na Grajskem griču, ki jo Martin Horvat na podlagi primarne obdelave najdb datira v 11. in 12. stoletje, so bili odkriti pri arheoloških raziskavah na gradu, na bastiji ob zunanji steni današnjega palacija. Zasekanine v raščenem terenu (peščenjak) so bile verjetno na- menjene močnim lesenim stebrom obrambnega poslopja. Na grajskem dvorišču so bili odkriti tudi skromni ostanki obrambnega jarka, ki je bil očit- no speljan v grapo pod grajsko kapelo.45 39 Piekalski, Prague, str. 34. 40 Stammwitz, Aktuelle Erkenntnisse, str. 45. 41 Citirano v Piekalski, Prague, str. 73. 42 Štih, Castrum, str. 14–19. 43 Štih, Castrum, str. 18. 44 Štih, Castrum, str. 9. 45 Horvat, Arheološke raziskave, str. 33; Horvat, Ljubljanski grad, str. 143–145. Najstarejše tržno-prometno jedro srednjeve- ške Ljubljane lahko pričakujemo na Starem tr- gu, nekje okoli cerkve sv. Jakoba, že v 11. stoletju, čeprav za to neposrednih arheoloških dokazov za sedaj nimamo. Kot priča že ime »Stari trg«, je to najstarejši predel Ljubljane z vsaj delno neagrar- nim značajem (obrtnimi dejavnostmi, trgova- njem), gotovo še brez formalnih pravic ali statusa. Obravnavani rezultati arheoloških raziskav tega ne zanikajo, pač pa težišče razvoja srednjeveške- ga mesta umeščajo že pred sredino 12. stoletja na območje osrednjega dela Mestnega trga, kjer smo raziskali sledove predurbane naselbine. Stari trg je ob tem poteku dogodkov za nekaj stoletij ostal izvzet iz središča nadaljnjega urbanega razvoja srednjeveškega mesta.46 Tako vsaj kaže dosedanje stanje arheoloških raziskav, ki pa so bile v zadnjih petnajstih letih na območju Starega trga kar šte- vilne, res pa je, da so bile po obsegu omejene.47 Preselitev naselja na novo, ugodnejšo lokacijo je bila praviloma projekt mestnega gospoda,48 kar lahko, glede na omembe v virih, pri Ljubljani po- meni, da so bili pobudniki urbanega razvoja in nastanka nove centralne naselbine Spanheimi. Njim je v desetletjih pred sredino 12. stoletja us- pelo združiti posest, ki je prej pripadala različnim cerkvenim in posvetnim posestnikom, ter tako utemeljiti enotno in veliko ljubljansko zemljiško gospostvo49 s središčem na Ljubljanskem gradu. Gre za proto- (ali pred-) urbano fazo s prepro- stimi lesenimi objekti, ki so bili zgrajeni v okvi- ru sistema jarkov na poplavni ravnici na desnem bregu Ljubljanice ob vznožju Grajskega griča, na katerem je stal grad. Zaradi majhne površine raziskanih ostankov ne moremo govoriti o videzu 46 V srednjeveških pisnih virih se lahko izraz Stari trg upo- rablja kot ledinsko ime območja v bližini mesta. V tem primeru opisuje naselbine, ki so nastale prej kot mesto, vendar so ostale izven areala novoustanovljenega mesta ter so tako postale le vasi ali pa so bile popolnoma opuš- čene. Te naselbine so pogosto prvotno nosile ime, ki ga je kasneje prevzelo novoustanovljeno mesto (Baeriswyl, Stadt, str. 29). 47 Arheološke raziskave (zaenkrat) niso odkrile najdb, ki bi kazale na srednjeveško poselitev Starega trga pred 15. stoletjem. Starejše najdbe iz rimskega obdobja so bile po drugi strani odkrite razmeroma pogosto. Vir: https://ge- ohub.gov.si/ghapp/iskd/?page=eArheologija&views=Pri- kaz-app%2CView-5, 4. 5. 2025, in druga, na portalu eAr- heologija neobjavljena arheološka poročila. 48 S slovenskega ozemlja imamo odlično dokumentiran primer tega procesa pri oglejskem Ložu na Notranjskem, kjer je leta 1341 oglejski patriarh Bertrand ukazal, naj te- denski sejem po novem poteka pod nekaj kilometrov od- daljenim loškim gradom, prebivalci trga pa naj se zaradi večje varnosti in koristi preselijo na novo lokacijo pod grad in si tam na novo postavijo bivališča (Kosi, Začetki, str. 141). 49 Štih, Castrum, str. 9. 237 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... in velikosti posameznih objektov, gostoti njihove pozidave in obsegu naselbine ter s tem o stopnji urbanizacije. Arheološki podatki nesporno pri- čajo o intenzivni obdelavi usnja in posledično o neagrarnem značaju naselbine50 na Mestnem tr- gu, ki se je ob vznožju gradu razvila pred sredino 12. stoletja. Grad s pripadajočo naselbino obrtni- kov in trgovcev, t. i. Burgstadt, je kot predurbano jedro kasnejšega mesta sicer zelo pogost pojav, razširjen po celotni Evropi. Burg – grad – je v tem primeru sedež zemljiškega gospostva.51 NOVOUSTANOVLJENO MESTO – FAZA 2 Pod današnjo Stritarjevo ulico so bili na ob- močju jarkov 1 in 2 predurbane faze dokumen- tirani arheološki sledovi uničenja.52 Ostanki pe- pela in oglja ter ožgane gline, ki smo jih odkrili v jarku 2, kažejo na uničujoč požar, v katerem so pogoreli leseni objekti (slika 8). Od njih so se oh- ranili le zogleneli deli vertikalnih kolov oziroma pilotov, ki so se med požarom podrli (slika 9). Ra- diokarbonska analiza enega izmed ožganih ko- lov53 ta požar umešča v sredino 12. stoletja (slika 2, 3).54 Tudi Müllner je le nekaj metrov stran, nad za- polnitvami jarka 1, dokumentiral žganinske plasti (Brandschutt), ki jih lahko najverjetneje inter- pretiramo kot del istega požara.55 Opazil je tudi, da so bili zgornji deli hrastovih pilotov na nivoju žganinske plasti ožgani in porušeni. V žganinski plasti, ki je prekrivala polnilo jarka 2, smo poleg ožganih ostankov lesenih pilotov odkrili sledove ožgane gline. Odkriti sledovi požara so bili ome- jeni na notranjost jarkov 1 in 2, a lahko kljub temu domnevamo, da je požar zajemal večje območje. 50 Analize odkritega usnja (še) niso bile izvedene, zato ne moremo odgovoriti na vprašanja, za kakšne kože gre in od kod so prišle, ali lahko to dejavnost obravnavamo v povezavi z lokalno živinorejo oziroma lovom ali gre morda za trgovino z živino ipd. Prav tako še ne moremo podati natančnejše ocene o količinskem obsegu proizvo- dnje, ki pa je bil glede na prostorsko razširjenost in prva opažanja o količini strojarsko-usnjarskega odpada goto- vo precejšen. 51 Baeriswyl, Stadt, str. 45. 52 Dejansko površino, ki jo je zajel požar, težko opredelimo, saj so bili sledovi požara izven jarkov ob nadaljnji uredi- tvi prostora odstranjeni. 53 Rezultati radiokarbonske analize požar, ki je mejni do- godek ustanovitve mesta, s 95,4 % verjetnostjo umeščajo v časovni razpon od leta 1037 do 1165 n. št. Vzorčen je bil kos ožganega kola (A1557-VZ3022/ 920 +- 30 BP). 54 V sredino 12. stoletja požar umeščamo zaradi kalibrirane sekvence datumov. Radiokarbonske datacije nadaljnje- ga (mlajšega) razvoja prostora si sledijo od sredine 12. do začetka 13. stoletja. Požar lahko na podlagi stratigrafskih podatkov domnevamo tik pred to sekvenco. Hipotezo potrjujejo tudi neobjavljeni rezultati radiokarbonskih analiz z drugih najdišč v središču Ljubljane. 55 Müllner, Die Ausgrabungen 1898, str. 106. Dokazov za to sicer nimamo, ker je bilo pogorišče v okviru nadaljnje ureditve prostora izven jarkov odstranjeno. Domnevo vendarle potrjuje načrtna preureditev prostora, ki sledi temu dogodku in ki je zajemala tako teren izven jarkov kot tudi nad jarki. Teren je bil po požaru izravnan. Odstranjeni so bili vsi sledovi požara na območju izven jar- kov, pri čemer je bila odstranjena tudi vrhnja humozna plast,56 ki bi običajno prekrivala plasti aluvialnega nastanka.57 Hkrati so bili jarki pred- hodne faze do vrha zasuti. Nad polnili, ki so se odlagala v vodi, je bila nasuta plast peska. Nad peskom so bile s kamni dodatno zgrajene kamni- te ploščadi, kot priprava za nadaljnjo gradnjo. S temi posegi je bil teren pod današnjo Stritarjevo ulico izravnan, na tako urejenem prostoru pa so bile zgrajene nove lesene stavbe, ki se tlorisno ujemajo z obsegom posameznih kamnitih plo- ščadi. 56 V geološki ekspertizi Verbič ugotavlja, da je bil del tal pred prvim srednjeveškim tlakovanjem površine ne- dvomno odstranjen, pri čemer oglje v zgornjem delu sedimenta kaže na možno prekopavanje tal, možno ob- delovanje ... (Verbič, Zaščitna, str. 2, 3). 57 Podobno so raziskovalci ugotovili v Lübecku, kjer od- sotnost humozne plasti pripisujejo dejstvu, da je bil te- ren na začetku srednjeveške poselitve v celoti prekopan z lopatami ali motikami (Stammwitz, Aktuelle Erkennt- nisse, str. 43). Slika 8: Stritarjeva ulica; dokumentirani arheološki sledovi v jarku 2 (izris: Matej Draksler). 238 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... Arheološke raziskave so potekale na območju današnjih, močno razširjenih Stritarjeve in Mač- kove ulice, kar nam je omogočilo vpogled v pro- cese urbanizacije prostora v smereh sever–jug in vzhod–zahod. Ključno za razumevanje nove prostorske ureditve je bilo spoznanje, da lahko na eni strani ločimo pozidane površine, odkrite na Stritarjevi ulici, kjer so hiše stale ob ulici, ter na drugi strani nepozidane prostore – prehode med hišami in dvorišča v njihovem zaledju. Ta dvorišča so bila na vzhodni strani zamejena z (mejnim) jarkom, ki je bil odkrit na Mačkovi uli- ci (dokumentiran v preseku) ter v atriju Upravne enote Ljubljana. Tako smo dobili vpogled v zazi- dalni blok z izhodiščem na stičišču dveh glavnih mestnih osi – nekdanje Špitalske ulice (izvorne- ga imena ulice ne poznamo) in Trga. Arheološka odkritja (predvsem pozidava ob predhodnici da- našnje Mačkove ulice in v atriju Upravne enote Ljubljana v 13. stoletju) skupaj z analizo najsta- rejših načrtov in katastrov Ljubljane kažejo, da je bil ta zazidalni blok v smeri vzhod–zahod, med ulico in jarkom, razdeljen na pet enako širokih parcel z ožjo stranico na strani Trga. Projekcija enakih parcelnih mer se ujema z arheološkimi ugotovitvami iz raziskanega odseka pod dana- šnjo Stritarjevo ulico v smeri jug–sever in tako potrjuje osnovne parametre prvotne parcelacije (slika 10). V reorganizaciji prostora lahko nedvomno prepoznamo geometrijsko pravilnost, kar upravi- čeno nakazuje, da je bil celoten areal Mestnega trga pred začetkom gradnje prvih hiš »geodetsko« Slika 9: Stritarjeva ulica; zogleneli deli vertikalnih kolov oziroma pilotov v jarku 2 (foto: Jošt Hobič). Slika 10: Shematični prikaz raziskanega dela Mestnega trga. Mesto konec 12. stoletja. 239 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... razdeljen na posamezne parcele (slika 10).58 Pri umestitvi parcel so pomembno vlogo igrali pro- storski elementi predurbane faze, predvsem jar- ki, katerih potek in stranice so določali orienta- cijo in zamejitev parcel. Arheološke raziskave so pokazale, da je bil primarni zazidalni blok velik približno 49,2 x 59,04 m (150 x 180 čevljev).59 Od izhodiščne točke na križišču nekdanje Špitalske ulice in Trga je ob takratnem trgu v skupni širini približno 150 čevljev (49,2 m) sledilo pet parcel. Te so bile z ožjo stranico, široko okoli 30 čevljev (9,84 m), usmerjene proti trgu (slika 10). V globi- no so segale približno 60 čevljev (19,68 m), kjer so se s hrbtno stranjo stikale z daljšo stranico so- sednje parcele. Na vzhodu je parcele zamejeval (mejni) jarek, ki je verjetno potekal vse od Trga, od koder je s pomočjo rahlega padca terena fekal- ne in meteorne vode najverjetneje odvajal v reko Ljubljanico. Jarek je bil v glavnem zapolnjen s peskom in ne s smetmi, kar kaže, da je bil vsaj ob- časno vzdrževan oziroma periodično praznjen.60 Ob nekdanji Špitalski ulici so se proti Ljubljanici vrstile štiri parcele, prav tako z ožjo stranico (širo- ko približno 30 čevljev oziroma 9,84 m) orientira- 58 Pri izvedbi parcelacije sta v srednjeevropskih mestih opazna dva osnovna vzorca umestitve parcel. Prve par- cele so izkoristile celotno globino zazidalnega bloka – od ulice do ulice ali do kanala/reke ali do mestnega obzidja. Druge parcele se s hrbtom dotikajo sosednje na sredini gradbenega bloka (Baeriswyl, Stadt, str. 257). 59 Sergij Vilfan navaja dolžino ljubljanskega čevlja, ki meri 32,8 cm. To gradbeno enoto so morda uporabljali že v 12. stoletju (Vilfan, Prispevki, str. 86). 60 Mejni jarki so bili v Lübecku prepoznani kot najstarejša oblika prostorske razmejitve (Harder, Hölzerne, str. 123). ne na ulico. Tudi te so izkoristile celotno globino zazidalnega bloka, vendar so bile zaradi prilaga- janja zavoju ceste v dolžino nekoliko različne – merile so med približno 150 čevljev (49,2 m) in 120 čevljev (39,36 m) (slika 10). Kljub razmeroma skopim podatkom je logi- ka pozidave v arheološkem zapisu na območju Stritarjeve in Mačkove ulice sorazmerno dobro razpoznavna. Parcele so bile majhne, vendar niso bile v celoti pozidane. Ob ulici oziroma trgu so stale lesene hiše, za njimi pa so se razprostirala dvorišča. Hiše so sprva zasedale le del ožje stra- nice parcele, tiste, ki je mejila na ulico ali trg. Na tej strani sta bila tudi vhod v stavbo ter dostop do dvoriščnega dela (slika 11).61 Med posameznimi hišami so bili neutrjeni prehodi, ki so omogočali dostop na dvorišče. Tam so bili prostori za kuho, shrambo (shrambne jame) ter prostor za obrtne delavnice in naprave. V skrajnem zalednem delu parcele so bili vrtovi, vodnjaki, greznice in sme- tišča. Temelji lesenih hiš se predvsem zaradi kasnej- ših prezidav oziroma izgradnje zidanih temeljev niso ohranili, za razliko od kamnitih utrditev, ki so služile za izgradnjo glinenih tlakov v njihovi notranjosti. Na podlagi arheoloških podatkov lahko dokaj zanesljivo rekonstruiramo vsaj širino teh hiš, medtem ko njihove globine ni bilo mogo- če natančno določiti. Vse hiše, raziskane na ob- 61 Na tip in velikost načrtovanih hiš je pogosto vplivala ve- likost parcele in obratno je tip hiš, kakršne so bile značil- ne za posamezno regijo, vplival na velikost vzpostavlje- nih parcel (Boerefijn, House lots, str. 306). Slika 11: Idealiziran prikaz originalne parcelacije Mestnega trga pod današnjo Stritarjevo ulico. 240 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... močju Stritarjeve ulice, so imele približno enako širino – okoli 20 čevljev (6,51 m). Med njimi so bili dokumentirani ožji, neutrjeni prehodi, ki so me- rili bodisi okoli 20 čevljev (6,51 m) bodisi polovico te razdalje – približno 10 čevljev (3,28 m). Širina teh prehodov je bila odvisna predvsem od izbire gradbene lege posamezne hiše na razpoložljivem prostoru parcele (slika 12). Prostor na raziskanem območju Stritarjeve in Mačkove ulice ter atrija Upravne enote Ljubljana je bil pred vzpostavitvijo ulic, umestitvijo parcel in izgradnjo prvih objektov preoblikovan v dveh nivojih. Jarki predurbane faze so bili zasuti, okoli njih pa je bil teren prekopan. S tem je bil ustvar- jen plato na enotni nadmorski višini 289,41 me- tra, ki sovpada s poplavno ravnico desnega brega Ljubljanice. Z nasutjem proda je bil terasiran tudi rahel padec terena nad poplavno ravnico v smeri Grajskega griča. Tako je bila ustvarjena terasa na enotni nadmorski višini 290,14 metra, ki je v širini približno 20 metrov sledila južni potezi mestnega trga. Dvignjen teren je omogočal izgradnjo hiše, ki je bila z ožjo stranico, na kateri sta bila tudi vhod v stavbo in dostop na parcelo, orientirana na trg. Dokumentirali smo jo, sicer le v presekih izkopa, na vogalu Stritarjeve ulice in Ciril-Me- todovega trga (objekt 5). Niz podobnih hiš lahko pričakujemo tudi v smeri proti vzhodu (slika 10).62 Notranjost hiš je bila utrjena z glinenimi tlaki, ki so jih pogosto obnavljali tako, da so preko od- služenih tal enostavno nasuli in utrdili novo plast gline (slika 13). V hiši, raziskani na Stritarjevi ulici (objekt 1), smo s pomočjo radiokarbonske analize datirali štiri zaporedne nivoje oziroma tlake,63 ki s 95,4 % verjetnostjo kažejo na izgradnjo objekta in njegov nadaljnji razvoj v razponu od leta 1127 62 Podobno je bil rahel padec terena pred izgradnjo prvih lesenih hiš izravnan in terasiran z nasutji peska tudi v Burgdorfu in Laufnu (Gutscher, Areale, str. 105). 63 Zaradi boljšega ujemanja smo v sekvenci upoštevali le tri. Stratigrafsko najstarejši tlak št. 1 (les, A1557-D0031134), katerega kalibriran radiokarbonski datum je bil najmlaj- ši, smo izločili iz sekvence. Slika 12: Stritarjeva ulica; arheološka interpretacija odkritij iz druge polovice 12. stoletja. Pikčasta črta prikazuje zahodno in južno stranico jarka 2 predurbane naselbine, ki predstavlja orientacijo umestitve ulice in mestnih parcel. Črtkane črte označujejo predviden potek temeljev posameznih objektov (hiš). Temno sivo so obarvani ohranjeni deli utrditev iz kamnov, ki so služili kot podlaga za vzpostavitev (glinenih) tlakov v notranjosti posameznih hiš. Med njimi so neutrjene zunanje površine, kjer predvidevamo prehode na zadnji del parcele (foto: Jošt Hobič, interpretacija: Matej Draksler). 241 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... do 1219 n. št. (slika 2, 3).64 Glede na to, da je do vseh datiranih obnov tlakov prišlo v prvi polovici faze 2 (glede na njihov višinski nivo), lahko skle- pamo, da najstarejši tlak in s tem tudi izgradnja objekta sodi na začetek tega časovnega razpona. Razlago potrjuje tudi primerjava z drugimi radio- karbonsko datiranimi konteksti, ki pripadajo isti fazi. Gre za najstarejše datirane ostanke srednje- veške hiše, ki s svojo centralno lego ob glavni ulici novoustanovljenega mesta hkrati datira ustano- vitev mesta Ljubljana. Izgradnja hiš in gospodar- skih objektov je običajno potekala daljše časovno obdobje, vendar so bile parcele ob glavni ulici ali trgu verjetno pozidane kmalu po dodelitvi, druge pa so lahko ostale dlje časa nepozidane.65 Raziskani segmenti posameznih hiš so tako majhni, da ne moremo komentirati notranje raz- delitve prostorov. V hiši – objekt 1 – je bila doku- mentirana lesena predelna stena, ki le nakazuje način notranje delitve (slika 13). Med posame- znimi nivoji tlakov smo prepoznali tudi ostanke kurišč oziroma peči in jam, katerih namembnosti zaradi parcialne ohranjenosti ne moremo inter- pretirati. Dvorišča na zalednem delu parcel smo doku- mentirali na Mačkovi ulici in v atriju Upravne enote Ljubljana, kjer smo odkrili plasti odložene- 64 Tu je upoštevan razpon treh zaporednih radiokar- bonskih datacij, ki so bile kalibrirane v sekvenci. Upo- števani so bili vzorci roževine (A1557-D0031132 / 935 +- 30 BP), oglja (A1557-D0031133 / 885 +- 30 BP) in oglja (A1557- VZ3001 / 930 +- 30). 65 V Burgdorfu, na primer, se je gradnja na številnih parce- lah pričela takoj po izgradnji mestnega obzidja in ulic, kljub temu pa so posamezne posesti ostale nerazvite še nadaljnjih nekaj desetletij. V Bernu so periferna obmo- čja dolgo ostala nepozidana, tako da so morali njihovo pozidavo spodbuditi z dodelitvijo zemlje samostanom ali špitalom (Baeriswyl, Stadt, str. 252). ga organskega materiala, med katerimi opazimo tudi poskuse utrjevanja površine z nasutji odpa- dnega materiala (glina, pesek). Gre za običajen način, s katerim so prebivalci srednjeveških mest pogosto blažili nevšečnosti, povezane s kopiče- njem slojev odpadkov. Z intenzivno akumulacijo odpadkov je talni nivo nepozidanih delov parcel postopoma rasel. Na Mačkovi ulici se je nivo od ustanovitve mesta v približno stotih letih z nad- morske višine pribl. 289,40 metra dvignil na do- kaj enoten nivo z nadmorsko višino 290,50 metra, kar pomeni, da se je v tem času akumuliralo za več kot 1 meter materiala. Alfons Müllner je pri raziskavah ostankov (hiša j na sliki 4 in 10) na jugozahodni strani da- našnje Mačkove ulice odkril kvadraten zaboj ve- likosti 2 m x 2 m, zgrajen iz masivnih lesenih desk debeline 6,15 cm in širine 21,5 cm.66 Zaboj je bil ohranjen v globino 2 m ter je segal 3 m pod talni nivo. Glede na primerjave z raziskavami sorodnih srednjeveških mest lahko domnevamo, da gre za ostanke greznice, ki je bila izkopana na dvorišču za objektom 1 (slika 10). Poleg ostankov greznice je Müllner opazil v »kulturni« plasti ležeče tramove. Plast je bila na tem delu debela 2 m in je bržko- ne zapolnjevala jarek ali jamo, kakršne so bile na tem območju izkopane v predurbani fazi.67 Glede na horizontalno lego omenjene konstrukcije iz lesenih tramov lahko sklepamo, da gre za ostan- ke poti, ki je po blatnem terenu omogočala lažji prehod z ulice na zaledni del parcele. Takšne le- sene poti najdemo v številnih evropskih mestih.68 66 Müllner, Die Ausgrabungen 1897, str. 53. 67 Müllner, Die Ausgrabungen 1897, str. 53. 68 V Lübecku so odkrili številne ostanke lesa, s katerim so bila utrjena dvorišča in dostopne poti. Z lesom so bile utrjene poti do vseh objektov na dvorišču (Harder, Höl- zerne, str. 124–126). Slika 13: Stritarjeva ulica; z glino utrjena tla v dveh prostorih hiše (objekt 1) ter ostanek lesene predelne stene (foto: Jošt Hobič). 242 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... Na podobno situacijo smo naleteli na sodobnem stičišču Stritarjeve in Mačkove ulice, kjer smo odkrili ostanke dveh preperelih tramov, ki ju prav tako povezujemo s sledovi takšne utrjene poti. Enega smo s pomočjo radiokarbonske analize datirali in s 95,4 % verjetnostjo kaže na razpon od leta 1171 do 1253 n. št. (slika 2, 3). Datirali smo tudi vzorec oglja iz plasti dolgotrajnega nastanka, ki je prekrivala tram in s 95,4 % verjetnostjo kaže na razpon od leta 1176 do 1260 n. št. (slika 2, 3).69 Gle- de na višinski nivo lahko oba datuma umestimo v drugo polovico faze 2 in posledično najverjetneje v mlajši del tega časovnega razpona. V atriju Upravne enote Ljubljana smo raziska- li skrajni vzhodni rob parcele 4, ki jo je na vzhodu zamejeval že prej omenjen mejni jarek, definirale pa so jo na videz podobne plasti, kot smo jih opa- zovali na Mačkovi ulici in kažejo na intenzivno akumulacijo odpadnega materiala. S pomočjo radiokarbonske analize smo datirali tri vzorce iz teh plasti, ki kažejo na njihovo odlaganje s 95,4 % 69 Vzorčena sta bila les (A0654-VZ1030/ 810 +- 30 BP) in og- lje (A0654-VZ1006/ 805 +- 30 BP). verjetnostjo v razponu od leta 1154 do 1233 (slika 2, 3).70 Hkrati smo na južni stranici parcele 4 pre- poznali odtise lesenih pilotov, sledov lesenega plota, ki je domnevno razmejeval parceli 3 in 4 (slika 14).71 Glede na posamezne indice, ki ne ka- žejo znakov utrjevanja ali pozidave na severnem delu izkopnega polja znotraj atrija Upravne eno- te Ljubljana, lahko sklepamo, da skrajni vzhodni del parcele 4 v tej fazi ni bil pozidan. Velikopoteznost in načrtna ureditev prostora v okviru sanacije požara kažeta, da gre za organi- zirano dejanje, kar v kontekstu visokega srednje- ga veka najverjetneje pomeni po volji zemljiškega gospoda. To je novi gospod po prihodu na oblast pogosto potrdil z ustanovitvijo ali razširitvijo mesta. S tem dejanjem, ki je bilo hkrati simbolno, se je prebivalcem predstavil kot dominus, kot tis- ti, ki varuje svoje mesto in njegove prebivalce, ter tako pokazal, kako pomembna sta mu nadaljnji razvoj in prosperiteta mesta.72 V tem kontekstu je bil požar morda le izrabljen kot priložnost za prenovo mesta, ne gre pa povsem izključiti mož- nosti, da je šlo za načrten požig. Na takšen bru- talen način je bila na primer implementirana ustanovitev mesta v Pragi, na levem bregu Vltave. Na ukaz kralja Otokarja II. (1253–1278) so bile leta 1257 hiše starega predmestja pod praškim gradom uničene, dotedanje češko prebivalstvo pa je bilo izgnano. Njegovo mesto so nato zavzeli kolonisti iz nemško govorečih dežel, da bi zgradili nova ci­ vitas Pragensis.73 Podobno uničujoče je bila izve- dena širitev mesta v Bernu leta 1268. Da bi v mes- to vključili grajsko četrt z mostom preko reke Aa- re, so porušili grad Nydegg. Pri tem je opazen cilj graditeljev, da bi temeljito izbrisali sledove tega dejanja. Obrambni jarek je bil zasut in območje razparcelirano ter takoj zatem pozidano.74 Ostanki predurbane naselbine in sledovi nje- nega uničenja na območju Mestnega trga pred- stavljajo terminus post quem za načrtno preuredi- tev prostora, ko so graditelji s sistematično parce- lacijo ustvarili tlorisno zasnovo mesta, ki je bila pogojena s topografskimi značilnostmi prostora z razgibanim reliefom. Ne pomagajo pa nam le datirati ustanovitve mesta, ampak kažejo tudi na kompleksen razvoj srednjeveške Ljubljane. Ter- min »ustanovljeno mesto« so zgodovinarji dol- 70 Vzorčeni so bili usnje (A2553-D0031128/ 865 +- 30 BP), or- ganska vsebina keramične posode (A2553-D0023856/ 865 +- 30 BP) in lubje (A2553-D0031135/ 870 +- 30 BP). 71 Takšne razmejitve parcel so dobro raziskane v Lübecku, kjer so se parcelne meje ohranile predvsem v obliki mej- nih jarkov, vrst kolov in ograj iz desk (Harder, Hölzerne, str. 123). 72 Baeriswyl, Stadt, str. 249. 73 Piekalski, Prague, str. 52. 74 Baeriswyl, Die geplante, str. 65. Slika 14: Atrij Upravne enote Ljubljana; v ospredju delno zapolnjen mejni jarek, ki je parcele 1, 2, 3 in 4 zamejeval na vzhodni strani, ter v osrednjem delu odtisi pilotov, ki jih interpretiramo kot sledove lesenega plota, ki je razmejeval parceli 3 in 4 (foto in interpretacija: Matej Draksler). 243 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... go razumeli kot gradnjo na predhodno nepose- ljenem prostoru »na zeleni trati«.75 Predvsem na podlagi rezultatov urbane arheologije pa je pro- ces danes razumljen drugače. Ustanovljena mes- ta so bila drugačna od predhodnih oblik poseli- tve tako glede na njihovo obliko kot pravno for- mo in so bila kot taka nekaj novega. Niso pa bila na novo ustanovljena na nepozidanem prostoru, ampak so bila skoraj vedno zgrajena kot nadgra- dnja obstoječe predurbane (ali zgodnjeurbane) naselbine. Nekatera so bila zgrajena neposredno na ruševinah predhodnice, druga pa na drugi, bolj ali manj bližnji lokaciji,76 kot na primer Slo- venj Gradec poleg starejšega Starega trga.77 Jasen pokazatelj sistematičnega načrtovanja mesta so običajno obsežna zemeljska dela, ki jih lahko prepoznamo v arheološkem zapisu.78 V Unterseenu, Burgdorfu in Wangenu na Aari je bilo ugotovljeno, da je bil ob načrtovanju mesta najprej izkopan širok (obrambni) jarek, izkopana zemljina pa je bila nasuta na območju bodočega mestnega areala. S tem posegom je bil teren pred izgradnjo prvih hiš izravnan. Sledil je izkop za te- melje mestnega obzidja.79 Obsežna zemeljska de- la, povezana s prestrukturiranjem starejše nasel- bine v okviru ustanovitve mesta, so razkrile tudi arheološke raziskave v Breisachu in Esslingenu, kjer je bil nad zgodnjeurbanimi naselbinskimi strukturami nasut 2 metra debel izravnalni nasip, na katerem so bile v 12. stoletju zgrajene mlajše stavbe ustanovljenega mesta. Sledovi zgodnje- urbane faze (leseni koli, jame …) so bili pri tem večinoma uničeni.80 Podobni primeri so znani tu- di v severni Nemčiji. Arheološke raziskave v Ett- lingenu, Heidelbergu in Wieslochu so pokazale, da so bili starejši naselbinski ostanki ob ustano- vitvi mesta prestrukturirani.81 Opustitev starejših naselbinskih struktur lahko pogosto povežemo z izgradnjo mestnega obzidja, pri kateri gre za značilno dejanje načrtnega planiranja. Tudi v Freiburgu poznamo več primerov načrtnega in velikopoteznega planiranja.82 V kakšnem kontekstu lahko razumemo ob- sežno preureditev naselbine v Ljubljani, kakšna je bila motivacija zanjo ter kdo jo je udejanjil? Takšen velikopotezen projekt običajno ni bil del organske rasti mesta, ampak del reorganizacije 75 Ustanovitev mesta lahko hkrati pomeni dodelitev urba- nih privilegijev in mestnih pravic s strani zemljiškega gospoda (Baeriswyl, Stadt, str. 28). 76 Baeriswyl, Die »gegründeten« Städte, str. 185. 77 Kosi, Začetki, str. 131–164. 78 Baeriswyl, Zähringerstädte, str. 138. 79 Gutscher, Areale, str. 105. 80 Jansen, Die Umgestaltung, str. 44. 81 Jansen, Die Umgestaltung, str. 41. 82 Untermann, Planstadt, str. 13. prostora s strani zemljiškega gospoda, kar tudi pojasni, od kod so prišla finančna sredstva in zna- nje za njegovo izvedbo.83 Obe najstarejši fazi ra- zvoja Mestnega trga se glede na omembe v virih vsaj okvirno ujemata s časom prihoda rodbine Spanheim na osrednjo Kranjsko. Njej bi potemta- kem lahko pripisali tudi organizacijsko in finanč- no zahtevno rekonstrukcijo obstoječe naselbine – ustanovitev mesta Ljubljane, ki je bila verjetno ekonomske, politične in administrativne narave, hkrati pa je pomenila transformacijo Ljubljane v eno reprezentančnih mest rodbine.84 Ljubljana z okolico je morala biti za koroške vojvode že sredi 12. stoletja precejšnjega pomena.85 Glede na re- zultate arheoloških raziskav in omembe v pisnih virih bi lahko bila ustanovljena za časa koroškega vojvode Hermana Spanheimskega (1161–1181). Ni pa izključeno, da se je to zgodilo že v času njego- vih bratov Henrika (1144–1161) ali Ulrika (ok. 1144). Proces ustanovitve srednjeveške Ljubljane je opazen v načrtni ureditvi raziskanega areala, ki kaže na urbanizacijo prostora z vzpostavitvijo mestnih parcel in ulic, pojavu novih tehnologij – predvsem v lončarstvu in načinu gradnje lesenih stavb. Medtem ko je za predurbano fazo značilna gradnja z vertikalno vkopanimi bruni, je za fazo novoustanovljenega mesta značilna gradnja s te- sanimi konstrukcijskimi elementi (tramovi, des- ke …), ki so sestavljali ogrodje sten.86 Pojav teh tehnik Piekalski za območje vzhodnega dela osre- dnje Evrope opredeljuje kot zahodni import.87 V tem kontekstu je bila na Grajskem griču opuščena utrjena postojanka, na njenem mestu pa sta zrasla zidana utrdba, ki jo radi imenujemo kar »španhajmski grad«, ter pod njo pravo mestno naselje na območju Mestnega trga z značilno par- celacijo in zazidavo po načelih razreza zemljišča na ozke parcele, z ozkim delom orientirane na glavne ulice. Horvat na podlagi preliminarne ob- 83 Mesto je bilo običajno ustanovljeno z dejanjem ustano- vitelja, vplivne osebe iz cerkvenega ali posvetnega viš- jega sloja. To velja za Lübeck, Freiburg im Breisgau ter Bern, ki veljajo za tipične predstavnike v srednjem veku ustanovljenih mest (Baeriswyl, Zähringerstädte, str. 125). 84 Baeriswyl navaja mesta Bern, Burgdorf, Freiburg im Breisgau, Thun, Weilheim an der Teck idr., ki so jih v 12. stoletju ustanavljali člani švabske rodbine Zähringen kot značilen primer dinastije, ki je z aktivno politiko us- tanavljanja mest krepila svojo oblast (Baeriswyl, Zährin- gerstädte, str. 126). 85 Komac, Od mejne, str. 112. 86 Spremembo v načinu gradnje osvetljujejo neobjavljena arheološka odkritja na Krojaški ulici. Tam ohranjeni le- seni konstrukcijski elementi stavb, ki sodijo že v fazo no- voustanovljenega mesta, za razliko od ostankov lesenih konstrukcij iz predurbane faze, kažejo uporabo tesane- ga, cepljenega ali žaganega lesa, tramov in desk. 87 Piekalski, Prague, str. 62. 244 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... delave gradiva ugotavlja, da je bil jarek, ki je va- roval najstarejšo utrjeno postojanko na Grajskem griču, zasut in opuščen najkasneje v 12. stoletju,88 kar nam daje terminus post quem izgradnji zidane utrdbe. Domnevamo lahko, da je prenova gradu vsaj okvirno sočasna s preureditvijo mestnega areala. Njegove oblike žal ne moremo rekonstrui- rati, saj so kasnejši gradbeni posegi, predvsem na lokaciji današnjega dvorišča, uničili starejše ar- heološke sledi. Ohranil pa se je njegov obrambni jarek, ki nam omogoča določiti vsaj približen ob- seg grajskega kompleksa.89 Baeriswyl na primerih mest švicarskega kan- tona Bern (Bern, Burgdorf, Thun, Biel …) ugotav- lja, da so graditelji mest v srednjem veku načr- tovali razvoj racionalno z vsaj osnovnim razu- mevanjem geometrije, pri čemer so upoštevali topografske značilnosti terena ter obstoječo in- frastrukturo (ceste, mostovi, jarki, vodnjaki …) in zgradbe, predvsem če so bile religiozne narave (cerkve, samostani, špitali).90 Ti prostorski ele- menti so bili pogosto osnova za umestitev čim bolj pravilne mreže ulic, jarkov in obzidja, ki so zamejevali stavbne bloke in bili osnova za par- celacijo.91 Zaradi upoštevanja teh elementov je prihajalo do odstopanja od pravilnega mestnega rastra. V večini primerov (Freiburg, Burgdorf …) se je umestitev ulic naslonila na obstoječo cesto, ki je bila izhodišče za vzpostavitev parcelacije.92 V Freiburgu je bilo na več mestih ugotovljeno, da je bila utrditev trase za cesto stratigrafsko najstarej- ši poseg načrtovanja mesta, pri čemer so sledovi najstarejših gradbenih posegov na posameznih parcelah utrditev za cesto tudi prekrivali. To ne pomeni, da so bile vse ceste v mestu zgrajene hkrati, vendar velja, da so v vsaki mestni četrti najprej zgradili ceste.93 V Villingenu je bila sredi 12. stoletja vzpostavljena dobro načrtovana mreža ulic, zgrajena je bila mestna hiša, ki ji je sledila izgradnja hiš po vsem mestu. V drugi fazi je oko- li leta 1200 sledila izgradnja mestnega obzidja in nove cerkve.94 Takšna racionalna izraba omejenega prostora je opazna tudi pri urbanizaciji raziskanega area- 88 Med gradivom, ki je bilo odkrito v zasutju obrambne- ga jarka, poleg lončenine, bronastega prstana, kresila in obsenčnega obročka izstopata predvsem svinčena novca, kovana med letoma 1164 in 1183, verjetno prav na Ljubljanskem gradu. Gre za sočasna ponaredka novcev salzburškega nadškofa Eberharda I. (Horvat, Ljubljanski grad, str. 145). 89 Horvat, Arheološki pogled, str. 44. 90 Baeriswyl, Die geplante Stadterweiterung, str. 61. 91 Baeriswyl, Die geplante Stadterweiterung, str. 62. 92 Baeriswyl, Stadt, str. 57. 93 Untermann, Planstadt, str. 12. 94 Baeriswyl, Zähringerstädte, str. 135. la ljubljanskega Mestnega trga. Najprej je bila vzpostavljena mreža ulic, ki je služila kot pod- laga za parcelacijo. Umestitev ulic in trgov se je vpela na cesto, ki je potekala po trasi nekdanje rimske ceste ob vznožju Grajskega griča po robu nizkega prodnatega vršaja in se tako prilagodila prostoru, ki ga z dolgim zavojem zamejuje reka Ljubljanica. Zato je imelo ustanovljeno mesto nepravilno podobo. Glavno os za vzpostavitev mestnega rastra sta predstavljali cesta, ki je vodi- la s Poljan po današnjem Ciril-Metodovem trgu in naprej proti Staremu trgu in Prulam, ter nanjo pravokotna cesta, ki je vodila po nekdanji Špi- talski ulici (danes močno razširjena Stritarjeva ulica) proti Tromostovju. Ob stičišču teh poti je sredi Mestnega trga nastal podolgovato zavit šir- ši prostor; ta je z izgradnjo hiš, ki so ga obdajale, dobil obliko zaključenega trga,95 v virih s konca 15. stoletja imenovanega »am platz«.96 Hkrati z vzpo- stavitvijo rastra mestnih ulic je moral stati tudi že most, predhodnik današnjega Tromostovja, ki je bil vezan na vzpostavitev osnovne cestne mreže.97 Relevantnih srednjeveških pisnih virov za re- konstrukcijo prvotnega mestnega tlorisa Ljublja- ne ni. Zato so arheološki podatki primarni vir za preučevanje prvotne parcelacije in pozidave ustanovljenega mesta. Arheološke raziskave na območju Stritarjeve in Mačkove ulice ter atrija Upravne enote Ljubljana so ponudile vpogled v urbani razvoj osrednjega dela Mestnega trga. Rezultati raziskav, ki so bile sicer omejene na po- samezna ločena manjša območja, so pokazali, da lahko vzpostavitvi, kontinuiteti in spremembam parcelnih mej sledimo skozi čas. Seveda sledovi originalne zasnove mesta v arheološkem zapi- su niso vedno dobro prepoznavni, zato moramo včasih o njihovem poteku sklepati na podlagi nadaljnjega razvoja prostora, kar ni popolnoma zanesljivo, saj lahko kasnejše prezidave sledove zabrišejo. Arheološke podatke lahko preverjamo s Franciscejskim katastrom98 in drugimi načrti mesta Ljubljane iz prve polovice 19. stoletja (1827, 95 Baeriswyl navaja z arheološkimi raziskavami potrjeno dejstvo, da vsa mesta švicarskih kantonov Bern, Freiburg in Solothurn izvorno niso imela mestnih trgov, ampak le bolj ali manj dominantno glavno ulico. Trgi so v njih v glavnem nastajali šele od 15. stoletja naprej (Baeriswyl, Die »gegründeten« Städte, str. 185). 96 Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 22. 97 V virih se prvič omenja šele leta 1280 s tedanjim imenom Stari most (pons vetus), kar jasno priča o tem, da je mo- ral biti precej starejši in da je takrat v Ljubljani stal tudi že drugi, mlajši, »novi« oziroma zgornji most, na mestu današnjega Čevljarskega mostu (Kosi, Ljubljana, str. 131; Štih, Ljubljana, str. 27). 98 https://maps.arcanum.com/en/map/cadastral/?layers=3 %2C4&bbox=1614616.306357773%2C5788509.9759979835 %2C1616127.131994972%2C5789105.945952895//10.5.2025. 245 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... avtor Franc Dežman;99 1829, avtor Reiche;100 1830, avtor Franc Kaiser101). Uporaben je tudi Florjan- čičev zemljevid Kranjske iz leta 1744.102 Upošte- vati pa moramo številna odstopanja od original- ne zasnove mesta, ki so posledica drobljenja ali združevanja parcel. Prišlo je lahko tudi do veli- kopoteznih sprememb kot posledica na primer mestnih požarov. Mestne parcele so bile osnovna enota, na ka- teri je temeljil urbanistični načrt mesta. V novo- ustanovljenih mestih so parcele pogosto načr- tovali v standardni velikosti ali pa je bila stan- dardna vsaj njihova širina vzdolž ulice. Takšne parcele so imele, z redkimi izjemami, obliko po- daljšanega pravokotnika. To je omogočalo vzpo- stavitev večjega števila parcel, ki mejijo na ulico, saj je bil dostop do ulice za obrt in trgovino ze- lo pomemben. Hiša je bila postavljena ob krajši stranici parcele, ob ulici, kjer so bile tudi delav- nice in prodajalne.103 Izkopavanja v Freiburgu so pokazala, da so obstajale standardizirane parcele (nem. Hofstättenmaß); prepoznati jih je mogoče tudi tam, kjer so bile z nadaljnjimi prezidavami v poznem srednjem in zgodnjem novem veku preoblikovane. Standardizirane parcele so bile dokaj natančno začrtane le v širino. Dolžina je bila odvisna od poteka obstoječih ulic.104 V švicar- skih mestih so vidna tudi odstopanja od parcele do parcele, ki kažejo, da so bile geodetske prakse očitno bolj fleksibilne in manj natančne, kot so domnevali v začetnem obdobju urbanih raziskav. Na primer v mestu Holzbrunnen so bile prvotne parcele znotraj zazidalnega bloka različno glo- boke, njihova širina pa je od primera do primera odstopala za 10 %. Opazne so tudi parcele, ki so bile precej večje od večine. Vse kaže, da je bilo prvotno parceliranje mest manj uniformno in statično, kot so domnevali včasih.105 Odstopanje v velikosti posameznih parcel lahko pričakujemo tudi na obravnavanem primeru Ljubljane. Analize specifičnih primerov v evropskih mes- tih so pokazale, da je bila uporaba posameznih delov parcel odvisna od materialnega statusa in poklica lastnika, lokacije v mestu in drugih oko- liščin. V praksi je bil edini stabilen element po- ložaj stanovanjske hiše v liniji z ulico. Parcela je bila del mestnega prostora, ki je bil namenjen stanovanjski in gospodarski dejavnosti obrtnikov in trgovcev. Bila je dovolj velika, da je bilo ob hiši 99 Dežman, Grundriss (dLib). 100 Reiche, Plan (dLib). 101 Kaiser, Plan (dLib). 102 Florjančič, Ducatus (dLib). 103 Boerefijn, House lots, str. 308. 104 Untermann, Planstadt, str. 12. 105 Baeriswyl, Stadt, str. 258. in za njo precej prostora, ki je bil uporabljen za vrtove, sadovnjake, nastanitev domačih živali, delovni prostor in shrambe, tam pa so bile tudi greznice in vodnjaki.106 Parcelo so oddali v najem v neomejeno uporabo, dedovanje in prodajo (v celoti ali po delih), bila pa je obdavčena s strani mestnega gospoda.107 Lastništvo parcele je bilo na podlagi veljavnih predpisov pogoj za pridobitev polnih mestnih pravic. Za razliko od javnih trgov in ulic je bila parcela skupaj s hišo zasebni prostor meščana, njegove družine in drugih stanovalcev. RAZCVET MESTA – FAZA 3 Na območju današnje Stritarjeve in Mačkove ulice je bila po severnem robu parcele 1 okvir- no sredi 13. stoletja vzpostavljena predhodnica Mačkove ulice, ki je potekala v smeri jugoza- hod–severovzhod (slika 15). Prav tako je bila ulica vzpostavljena108 vzhodno ob krajši stranici parcel 1–4, onkraj mejnega jarka. Parcele 1, 2 in 3 so bile nato po dolžini razdeljene na več manjših parcel, pri čemer se je okvirno obdržala standardizirana širina ožje stranice (originalne) parcele širine 30 čevljev (9,84 metra). To je bilo mogoče tako, da so parcele ob njihovi delitvi po dolžini združeva- li po širini. Sprednji del parcel 1, 2 in 3 je ostal v širino nespremenjen, bil pa je skrajšan v globino na 60 čevljev (19,68 metra). V dvoriščni del par- cel 2 in 3 sta bili ob njuni razdelitvi na manjše parcele podaljšani novozgrajeni hiši, ki sta z ožjo stranico, na strani katere je še vedno ostal vhod, zapolnili celotno širino parcele ob glavni ulici ter hkrati njeno celotno globino (objekt 2a in 3a) (sli- ka 15). Na zalednem delu parcel 2 in 3 so nastale tri nove parcele (parcela 2/3a, 2/3b, 2/3c na sliki 15), ki so jih v celoti zapolnile tri hiše (objekt 2/3a, 2/3b, 2/3c na sliki 15). Te so s prednjo, ožjo stranico se- gale na predhodnico Mačkove ulice, kjer so imele tudi vhod. Podoben razvoj lahko pričakujemo na parcelah južno od Mačkove ulice, kjer je frontalni del parcele 1 (parcela 1a na sliki 15) v celoti zasedla hiša (objekt 1a na sliki 15) z vhodom na glavno uli- co, za njo pa so se formirale tri nove parcele (par- cela 7b, 8b in 9b na sliki 15). Na njih lahko predvi- devamo pozidavo s tremi hišami (objekt 7b, 8b in 9b na sliki 15), ki so imele ožjo stranico in vhod na predhodnico Mačkove ulice. Zaradi novonastale predhodnice Mačkove uli- ce se je severna meja parcele 1 premaknila za ši- 106 Boerefijn, House lots, str. 308. 107 Piekalski, Prague, str. 73. 108 Rezultati radiokarbonske analize vzpostavitev cestišča s 95,4% verjetnostjo umeščajo v časovni razpon od leta 1225 do 1288 n. št. Vzorčeno je bilo oglje (A0654-VZ1034 / 755+-30 BP) (slika 2, 3). 246 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... rino ulice proti jugu. Z zamikom meje se je hkra- ti v isti meri premaknila južna meja parcel 5–9 (parcele 5a–9a na sliki 15) na račun mestnega trga. Kot lahko sklepamo s preučevanjem najstarejših načrtov Ljubljane, so parcele 5a–9a v celoti zase- dle hiše z ožjo stranico in vhodom, orientiranim na trg. Frontalni deli teh hiš so bili s premikom parcelne meje za nekaj metrov pomaknjeni proti jugu. Na skrajnem severnem delu Medarske ulice smo odkrili zaledni del parcele, ki jo je mejni ja- rek ločil od dvoriščnega dela obravnavanih par- cel. Dokumentirali smo kamnit temelj, ki je pote- kal v smeri sever–jug, ter nanj pravokoten temelj, ki je potekal v smeri zahod–vzhod. Mednju je bil ujet vodnjak s kamnitim vencem, ki priča o tem, da temelja zamejujeta dvoriščni del parcele. In- terpretiramo ju torej lahko kot ostanke obodnega zidu, s katerim je bila parcela obdana, in ne kot temelja hiše (slika 18). Glede na to, da je bil obod- ni zid grajen iz kamna in ni bil lesen, kot smo opazili pri parcelni meji v atriju Upravne enote Ljubljana, lahko morda sklepamo, da je zameje- val parcelo pomembnejšega ali premožnejšega lastnika. Na podlagi nadaljnjega razvoja prostora lahko morda sklepamo, da je bila v lasti Cerkve. Na tem mestu je namreč od leta 1461 stala Škofij- ska palača. Hiše so bile v 13. stoletju še vedno lesene, postavljene na deloma kamnite in deloma lese- ne temelje (slika 16). S kamnitimi temelji so bili utrjeni vogali hiš, med njimi pa so bili v dolžini Slika 15: Shematični prikaz raziskanega dela Mestnega trga. Mesto v drugi polovici 13. stoletja. Slika 16: Desno ob novoveškem zidu je v tleh viden kamnit temelj, ki je nosil severno (leseno) steno objekta 2/3c (foto: Matej Draksler). 247 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... celotne stranice vkopani leseni stebri, ki so se- gali od tal do strehe. Takšen steber (tram) smo dokumentirali na stičišču današnje Stritarjeve in Mačkove ulice ter ga interpretiramo kot del juž- ne stranice hiše, ki je zasedla parcelo 2a (objekt 2a) (slika 17). Takšen način gradnje je omogočal gradnjo v več nadstropij, zato si lahko lesene hiše te faze predstavljamo kot večnadstropne. Zapol- njevale so celotno površino parcele z izjemo pre- duhov med njimi, ki so bili ob zgostitvi pozidave sedaj potrebni. Služili so namreč protipožarni varnosti, za odtok meteornih voda in komunal- nih odpadkov ter so hkrati omogočali dostop do zalednega dela hiš, kjer so bila pogosto manjša dvorišča, vrtovi, delavnice idr. Zaradi značilnosti urbane rabe zemljišča, kjer so bile nove stavbe zgrajene nad temelji po- rušenih starejših, so bili konstrukcijski elemen- ti lesenih hiš skoraj v celoti uničeni z izgradnjo kamnitih temeljev poznosrednjeveških in novo- veških prezidav. Izjemoma so se ohranili temelji jugovzhodnega vogala objekta 2a, temelji južne stranice objekta 2/3a ter temelji severne stranice objekta 2/3c (slika 15, zeleno). V Ljubljani je v 13. stoletju opazna tudi širitev mestnega areala v smeri proti reki, kar je med drugim omogočilo izgradnjo mestnega špitala na mestu današnje stavbe Upravne enote Ljubljana. V atriju te stavbe smo namreč ugotovili, da je bil dvoriščni del parcele 4 severno ob objektu 2/3c nasut in utrjen z velikimi kamni, čez katere je bil nasut pesek. Tako tlakovana površina nakazuje, da ta prostor ni bil zastrešen. Morda lahko tlako- vanje razumemo že v okviru vzpostavitve Špita- la, ki je v virih prvič omenjen šele leta 1326, ko je omenjen njegov prvi skrbnik – phleger des spytales ze Laybach.109 Glede na pomen Ljubljane kot glav- nega mesta Kranjske ga gotovo lahko domneva- mo že v 13. stoletju.110 Kaže, da je bil v 13. stoletju urbaniziran tu- di prostor v smeri proti Ljubljanici, kjer lahko onkraj meja prvotne parcelacije domnevamo na- stanek dveh novih parcel (parcela 10 in 11 na sli- ki 15). Špital je ob izgradnji zasedel tri sosednje parcele v skupni širini 90 čevljev (29,53 metra) in globini 150 čevljev (49,20 metra) (slika 15). Srednjo od teh parcel (parcela 10) je po Schreiberjevem 109 Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 23; Kosi, Špitali, str. 39. 110 Kosi, Špitali, str. 39. Slika 17: Lesen tram dimenzije 32 x 26 cm je bil odkrit na stičišču današnje Stritarjeve in Mačkove ulice. V višino je bil ohranjen 67 cm (foto: Jošt Hobič). Slika 18: Medarska ulica; fotografija vodnjaka in kamnitih temeljev obodnega zidu, s katerim je bila domnevno zamejena parcela (foto: Jošt Hobič). 248 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... načrtu kompleksa špitalskega poslopja iz leta 1831 zavzemala cerkev sv. Marije oziroma kasneje Eli- zabete (slika 4).111 V prvi polovici 13. stoletja je Ljubljana posta- la živahno mestno središče. Potem ko so mestni gospodje Spanheimi opravili s konkurenčnim mestom Kamnik, so bile odpravljene vse ovire na poti, da Ljubljana postane središče Kranjske.112 Posledici tega sta bila tudi rast in razcvet Mestne- ga trga, ki se kaže v pozidavi tudi prej praznega prostora. Razvoj mestnega areala z vzpostavitvijo stran- skih ulic in uličic, ki so omogočile dostop do zadnjih, dvoriščnih delov parcel in s tem njiho- vo pozidavo, je v 13. stoletju postopoma vodil do zgostitve pozidave Mestnega trga. Parcelacija je doživljala spremembe, velike parcele so se drobi- le na manjše, verjetno kot posledica prodaje ali dedovanja. Kljub temu so se originalne parcelne 111 Čeprav se v literaturi dosledno navaja kot špital sv. Eliza- bete, viri 15. stoletja dokazujejo, da je bila kapela prvotno posvečena devici Mariji (Kosi, Špitali, str. 39, 40). 112 Štular, Začetki, str. 151. meje v glavnem ohranile ter z izgradnjo kamni- tih hiš v poznem srednjem veku in zgodnjem no- vem veku ustalile (slika 19). Do enakih sprememb je prihajalo po mestih širom Evrope. V Bran- denburgu sta na prvi pogled opazna koncentra- cija velikih parcel ob glavnih ulicah in trgih ter zaporedje manjših parcel ob stranskih ulicah in na periferiji, ki so nastale kot posledica delitve, kar je bilo dokazano z arheološkimi raziskavami. Številne manjše parcele so bile tu očitno oddvoje- ne od večjih parcel, kar velja predvsem za parcele ob glavnih ulicah in trgih.113 Proces pozidave in zapolnitve prostora se je pričel kmalu potem, ko je bil Mestni trg obdan z obzidjem ali celo pred njegovo postavitvijo. Veli- ke javne in sakralne stavbe so zavzele veliko pros- tora in so tako prispevale k hitri zapolnitvi obzi- danega areala. Za dokončno zapolnitev vseh de- lov mesta, ki so bili na voljo za pozidavo, pa je bila vendarle odločilna gradnja meščanov. Vsakdo, ki je želel postati meščan, je moral imeti v mestu hišo. To je postopoma vodilo do zgostitve prvot- no zračne pozidave na velikih parcelah vzdolž ulic. Z novogradnjami na mestu prvotnih hiš so se razmaki med posameznimi hišami postopoma zaprli in se sčasoma oblikovali povezani nizi hiš ob glavni ulici. Posamezne parcele so bile razde- ljene na več manjših, pozidani so bili tudi vrtovi in dvorišča, s čimer je pozidava postala strnje- na. Uporabni prostor hiš se je povečeval z izgra- dnjo dodatnih nadstropij in pogosto z izgradnjo kleti. Opisani proces je danes dokazan povsod, kjer se izvajajo kontinuirane urbane raziskave, neodvisno od geneze mesta; enak je bil v Lübec- ku, Baslu, Zürichu, Freiburgu, Bernu, Laufenu, Winterthuru, Villingenu, Einbecku, Göttingenu, Braunschweigu in Pragi. Povsod se je v 12. stoletju pričela tranzicija od prostornih parcel z dvorišči do ozkih in globokih parcel, ki so bile pozidane z večnadstropnimi hišami.114 ZAKLJUČEK Zanimanje številnih zgodovinarjev (Ivan Vr- hovec, Milko Kos, Nace Šumi, Ferdo Gestrin, Ser- gij Vilfan …) že dolgo zbuja vprašanje, ali je kot urbana naselbina sprva nastalo Mesto ali Stari trg. Danes je splošno sprejeta teza, ki jo je posta- vil Sergij Vilfan, o zaporedju nastanka: Stari trg, Mestni trg in Novi trg, pri čemer bi po njegovem morali upoštevati možnost, da bi imel vsak me- stni predel lastne razvojne faze.115 113 Müller, Auf der Suche, str. 85. 114 Baeriswyl, Stadt, str. 246. 115 Vilfan, Nekaj, str. 135. Slika 19: Kamniti temelji hiš pod današnjo Mačkovo ulico, ki so bile na mestu lesenih predhodnic zgrajene v poznem srednjem veku in novem veku (foto: Jošt Hobič). 249 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... Rezultati obravnavanih raziskav vsaj okvir- no potrjujejo pretekle domneve. Stari trg je naj- verjetneje res najstarejši predel srednjeveške Ljubljane, vendar je bil Mestni trg prvi urbanizi- ran, načrtovan in obzidan. Ugotovitve potrjujejo tudi tezo o kompleksnem in večfaznem razvoju Mestnega trga, ki se je v zaledju gradu iz jedra predurbane naselbine z neagrarnimi značil- nostmi razvil v načrtovano mestno naselbino, ki je v drugi polovici 13. stoletja doživela razcvet. Pomemben prispevek k razumevanju razvoja Mestnega trga predstavljajo rezultati radiokar- bonskega datiranja, ki so ob pomanjkanju dati- ranih najdb ključni za razumevanje časovnega okvirja posameznih arheoloških kontekstov. V povezavi z arheološko stratigrafijo so pomembno orodje za opredelitev posameznih faz urbanega razvoja, pri čemer so bile glavne ugotovitve sle- deče: 1. Znotraj Mestnega trga lahko prepoznamo sle- dove predurbane faze, ki je datirana v čas pred sredino 12. stoletja, morda celo v 11. stoletje. 2. V fazi urbanizacije prostora, v drugi polovici 12. stoletja, lahko v vseh treh izkopnih poljih ločimo pozidan prostor ob ulici (pod današnjo Stritarjevo ulico), ki so ga zasedle prve lesene hiše meščanov, ter nepozidan prostor dvorišč pod današnjo Mačkovo ulico in v atriju Uprav- ne enote Ljubljana. 3. Areal Mestnega trga je bil v drugi polovici 12. stoletja že razdeljen na posamezne parcele, ki so bile zamejene z lesenimi ogradami in jarki. 4. Predhodnica današnje Mačkove ulice je bila vzpostavljena šele v fazi razcveta, sredi ali v drugi polovici 13. stoletja. 5. Gradnja na dvoriščnih delih parcel je v 13. sto- letju postopoma vodila do zgoščene pozidave Mestnega trga. 6. Posledično je originalna velikost parcel na sta- rih načrtih in katastrih Ljubljane težko vidna, predvsem z interpretacijo arheoloških podat- kov pa vendarle prepoznavna. Rezultati radiokarbonskega datiranja so po- kazali kronologijo in medsebojna razmerja na vseh treh raziskanih lokacijah. Kljub temu lahko pričakujemo, da bodo nove raziskave v središču Ljubljane v prihodnosti prispevale nove, z nara- voslovnimi metodami datirane kontekste, s či- mer bo naraščala tudi natančnost opredelitev.116 Z večjo količino arheoloških podatkov bodo re- 116 V času pisanja članka je na voljo tudi serija neobjavlje- nih radiokarbonskih analiz vzorcev z različnih najdišč v središču Ljubljane, ki potrjujejo tu predstavljene ugoto- vitve. zultati zanesljivejši, z njimi pa bo ponujena tu- di možnost razjasnitve nekaterih nejasnosti ter preverbe navedenih hipotez. Tu predstavljena interpretacija zgodnjega (do leta 1300) urbanega razvoja Mestnega trga je rezultat sinteze virov, ki so nam trenutno na voljo. Kot tako jo bomo mo- rali na podlagi novih raziskav in odkritij ves čas posodabljati. ZAHVALE Hvala za pomoč kustosu za srednji vek, mu- zejskemu svetniku Martinu Horvatu iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki mi je omogočil dostop do arheološke dokumentacije in rezultatov radi- okarbonskih analiz. Hvala izr. prof. dr. Katarini Katji Predovnik, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, in dr. Mihi Ko- siju, višjemu znanstvenemu sodelavcu, docentu, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, za sugestije in predloge izboljšav besedila. Prav tako se za koristne pripombe in predloge zahvaljujem dvema anonimnima recenzentoma. LITERATURA Astill, Grenville: Medieval towns and urbanisation. Reflections: 50 Years of Medieval Archaeology, 1957– 2007 (ur. Roberta Gilchrist, Andrew Reynolds). Leeds: Society for Medieval Archaeology, 2009, str. 255–270. Baeriswyl, Armand: Die »gegründeten« Städte: Stadt- gründungen und -erweiterungen in den Kantonen Bern, Freiburg und Solothurn. Siedlungbefunde und Fundkomplexe der Zeit zwischen 800 und 1350: Ak­ ten des Kolloquiums zur Mittelalterarchäologie in der Schweiz, Frauenfeld 28.–29. 10. 2010. Basel: Verlag Archäologie Schweiz, 2011, str. 181–196. Baeriswyl, Armand: Die geplante Stadterweiterung: Befunde und Hypothesen an einigen Beispielen aus dem Kanton Bern. Die vermessene Stadt: Mittel­ alterliche Stadtplanung zwischen Mythos und Befund. Paderborn: Deutsche Gesellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 2004, str. 61–65 (Mitteilungen der Deutschen Gesellschaft für Ar- chäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 15). Baeriswyl, Armand: Stadt, Vorstadt und Stadterweite­ rung im Mittelalter: Archäologische und historische Studien zum Wachstum der drei Zähringerstäd­ te Burgdorf, Bern und Freiburg im Breisgau. Basel: Schweizerischer Burgenverein, 2003 (Schweizer Beiträge zur Kulturgeschichte und Archäologie des Mittelalters, 30). Baeriswyl, Armand: Zähringerstädte: Ein städtebauli- cher Mythos unter der Lupe der Archäologie. Die Zähringer: Rang und Herrschaft um 1200 (ur. Jür- gen Dendorfer et al.). Ostfildern: Alemannisches 250 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... Institut, Jan Thorbecke Verlag, 2018, str. 125–140 (Veröffentlichung des Alemannischen Instituts Freiburg in Br., 85). Boerefijn, Wim: House lots and houses in newly crea- ted towns in Europe, c.1150–1350. Jahrbuch für Haus­ forschung, 56, 2016, str. 305–328. Cembrzyński, Paweł in Radomski, Maciej: »Empty« space in Central European medieval towns throu- gh an interdisciplinary perspective. Urban History 49, 2022, str. 211–231. DOI: https://doi.org/10.1017/ S0963926820000760 Die mittelalterliche Stadt erforschen – Archäologie und Geschichte im Dialog: Beiträge der Tagung »Geschich­ te und Archäologie: disziplinäre Interferenzen«, vom 7. bis 9. Februar 2008 in Zürich (ur. Armand Baeriswyl et al.). Basel: Schweizerischer Burgenverein, 2010 (Schweizer Beiträge zur Kulturgeschichte und Ar- chäologie des Mittelalters, 36). Draksler, Matej in Fras, Mojca in Štajdohar, Jasna in Klasinc, Rok: Arheološke raziskave na Mestnem trgu 10 v Ljubljani: Končno strokovno poročilo o raziskavi 17-0359. Ljubljana, 2018. Draksler, Matej in Klasinc, Alenka J. in Štajdohar, Ja- sna in Jendrašić, Petra: Arheološke raziskave ob gradnji podhlajevanja objekta na območju atrija. Palača Kresija, Prvo strokovno poročilo o raziskavi 16- 0359. Ljubljana, 2022. Draksler, Matej in Masaryk, Rene in Odar, Boštjan: Poročilo o arheološkem nadzoru in arheoloških raziska­ vah pri obnovi komunalnih vodov na Stritarjevi ulici v Ljubljani, september 2009. Ljubljana, 2011. Draksler, Matej: Arheološke raziskave na Mačkovi in Stritarjevi ulici ter v atriju Upravne enote Ljub- ljana. Srednjeveška Ljubljana (ur. Martin Horvat). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2018, str. 78–95. Draksler, Matej: Razvoj srednjeveškega mesta pod Grajskim gričem – Krojaška ulica. Srednjeveška Ljubljana (ur. Martin Horvat). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2018, str. 96–111. Fehring, Günther P.: Stadtarchäologie in Deutschland. Stuttgart: Theiss, 1996 (Archäologie in Deutsch- land, Sonderheft). Giacometti, Antoine: Blackpitts: Dublin’s medieval tanning quarter. Medieval Dublin XVIII (ur. Seán Duffy). Dublin: Four Courts Press, 2021, str. 243–263 (Proceedings of the Friends of Medieval Dublin Symposium 2016). Gutscher, Daniel: Areale und Parzellen: sind Pla- nungsschritte archäologisch nachweisbar? Eini- ge schweizerische Beispiele. Die vermessene Stadt: Mittelalterliche Stadtplanung zwischen Mythos und Befund. Paderborn: Deutsche Gesellschaft für Ar- chäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 2004, str. 103–106 (Mitteilungen der Deutschen Gesell- schaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 15). Harder, Jörg: Hölzerne Infrastruktur des Mittelalters aus dem sogenannten Gründungsviertel der Han- sestadt Lübeck. Holzbau in Mittelalter und Neuzeit. Paderborn: Deutsche Gesellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 2012, str. 123–130 (Mitteilungen der Deutschen Gesellschaft für Ar- chäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 24). Horvat, Martin: Arheološke raziskave. Ljubljanski grad: Pečnice/Ljubljana Castle: Stove tiles (ur. Mitja Guštin, Martin Horvat). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1994, str. 29–40 (Archaeologia Historica Sloveniae, 1). Horvat, Martin: Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano. Arheološki pogledi na srednjeveško urba­ nost (ur. Katarina Predovnik et al.). Ljubljana: Za- vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2022, str. 41–70 (Monografije CPA, 15). Horvat, Martin: Gosposka ulica. Srednjeveška Ljubljana (ur. Martin Horvat). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2018, str. 158–173. Horvat, Martin: Ljubljanski grad v srednjem veku. Sre­ dnjeveška Ljubljana (ur. Martin Horvat). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2018, str. 142–157. Jansen, Michaela: Die Umgestaltung von Marktorten zur Stadt: Das Beispiel Esslingen. Die vermessene Stadt: Mittelalterliche Stadtplanung zwischen Mythos und Befund. Paderborn: Deutsche Gesellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 2004, str. 41–46 (Mitteilungen der Deutschen Ge- sellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 15). Kolar, Katarina: Usnjarstvo in čevljarstvo v srednjem veku. Srednjeveška Ljubljana (ur. Martin Horvat). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2018, str. 174–185. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana, Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 5). Kos, Milko: Srednjeveška Ljubljana: topografski opis mes­ ta in okolice. Ljubljana: Kronika, 1955 (Knjižnica Kronike, 1). Kosi, Miha: Ljubljana v srednjem veku. Ljubljanica – kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk et al.). Ljub- ljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 128–132. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC, 1998 (Zbirka ZRC, 20). Kosi, Miha: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (Civitas Petouia, Carnium/Creina in druga central- na naselja neagrarnega značaja v zgodnjem sre- dnjem veku), I. Del. Zgodovinski časopis 59, 2005, str. 269–331. 251 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... Kosi, Miha: Stadtgründung und Stadtwerdung: Pro- bleme und Beispiele aus dem slowenischen Raum. Pro civitate Austriae, Neue Folge, 14, 2009, str. 5–21. Kosi, Miha: Špitali na Slovenskem v srednjem veku. Epidemije in zdravstvo: Zgodovinski pregled (ur. Kata- rina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 9–74. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610508090_01 Kosi, Miha: The Beginnings of Medieval Towns in the Slovenian Lands and Their »Founders«: Contro- versies and New Interpretations. Towns and Cities of the Croatian Middle Ages: Authority and Property (ur. Irena Benyovsky Latin, Zrinka Pešorda Var- dić). Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2014, str. 115–156. Kosi, Miha: Začetki mesta Slovenj Gradec: Prispevek k nastanku mest na jugovzhodnem Koroškem v srednjem veku. Kronika 56, 2008, št. 2 (Iz zgodovine Koroške), str. 131–164. Kosi, Miha: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem: Primerjalna študija o neagrarnih nasel­ binskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 12. stoletja [Die Frühgeschichte der Mittelalterlichen Städ­ te in Slowenien: Eine vergleichende Studie nichtagrari­ scher Siedlungszentren vom Frühmittelalter bis zum 13. Jahrhundert]. Ljubljana: Založba ZRC, 2009 (The- saurus memoriae. Opuscula, 1). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612541156 Making a Medieval Town: Patterns of Early Medieval Ur­ banization (ur. Andrzej Buko, Mike R. McCarthy). Warsaw: Institute of Archaeology and Ethnology, Polish Academy of Sciences, Institute of Archaeo- logy, University of Warsaw, 2010. Müller, Joachim: Auf der Suche nach der geplanten Stadt: Untersuchungen zum Grundstücksnetz der Altstadt und Neustadt Brandenburg. Die vermes­ sene Stadt: Mittelalterliche Stadtplanung zwischen Mythos und Befund. Paderborn: Deutsche Gesell- schaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 2004, str. 82–90 (Mitteilungen der Deu- tschen Gesellschaft für Archäologie des Mittelal- ters und der Neuzeit, 15). Müllner, Alfons: Die Ausgrabungen in der Spitalgasse in Laibach 1896 und 1897. Argo, Zeitschrift für kra­ inische Landeskunde, 5, 1897, str. 30–33, 51–54, 63–66, 98–100. Müllner, Alfons: Die Ausgrabungen in der Spitalgasse in Laibach 1896 und 1897. Argo, Zeitschrift für kraini­ sche Landeskunde, 6, 1998, str. 104–109 Opll, Ferdinand: Seigneurial Power and Planning: Aspects of the Origins of Towns in Austria with particular reference to Vienna and Wiener Neu- stadt. Lords and Towns in Medieval Europe. The European Historic Towns Atlas Project (ur. Anngret Simms, Howard B. Clarke). Farnham, Burling- ton: Ashgate, 2015, str. 165–188. DOI: https://doi. org/10.4324/9781315250182-9 Piekalsky, Jerzy: Prague, Wroclaw and Krakow: Public and private space at the time of the medieval transition. Wroclaw: University of Wrocław, Institute of Ar- chaeology, 2014 (Wratislavia Antiqua, 19). Pleterski, Andrej in Bahor, Igor in Pleterski, Vid in Ža- gar, Mark in Pflaum, Veronika in Korošec, Tamara in Knific Lunder, Dragica in Lauko, Tomaž in Javor Briški, Marija in Krasnik, Barbara: Zgodnjesrednje­ veška naselbina na blejski Pristavi. Inštitut za arheo- logijo ZRC SAZU, Založba ZRC, 2010. DOI: https:// doi.org/10.3986/9789612545666 Predovnik, Katarina: Arheološki pogledi na srednjeve- ško urbanost: uvod. Arheološki pogledi na srednjeve­ ško urbanost (ur. Katarina Predovnik et al.). Ljublja- na: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2022, str. 9–39 (Monografije CPA, 15). https://www. dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-HMZBYN26 Stadtarchäologie in Deutschland und den Nachbarlän­ dern: Ergebnisse, Verluste, Konzeptionen. Bonn: Amt für Vor- u. Frühgeschichte der Hansestadt Lübeck, 1988 (Lübecker Schriften zur Archäologie und Kul- turgeschichte, 14). Stadtgründung und Stadtwerdung: Beiträge von Archäo­ logie und Stadtgeschichtsforschung (ur. Ferdinand Opll et al.). Linz: Österreichischer Arbeitskreises für Stadtgeschichtsforschung, 2011 (Beiträge zur Geschichte der Städte Mitteleuropas, 22). Stammwitz, Ulf: Aktuelle archäologische Erkennt- nisse zur Stadtgründung Lübecks. Gründung im archäologischen Befund. Paderborn: Deutsche Ge- sellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 2014, str. 37–48 (Mitteilungen der Deu- tschen Gesellschaft für Archäologie des Mittelal- ters und der Neuzeit, 27). Stare, Vida: Pokopališče pri sv. Elizabeti v Špitalski uli- ci v Ljubljani. Kronika, 39, 1991, št. 3, str. 17–28. Štih, Peter: Castrum Leibach: Najstarejša omemba Ljub­ ljane in njeni začetki. Faksimile s komentarjem in zgo­ dovinskim uvodom. Ljubljana: Mestna občina Lju- bljana, 2010. Štih, Peter: Dve novi notici za najstarejšo zgodovino Ljubljane. Zgodovinski časopis 56, 2002, str. 7–42. Štih, Peter: Ljubljana v srednjem veku. Srednjeveška Ljubljana (ur. Martin Horvat). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2018, str. 18–41. Štular, Benjamin in Draksler, Matej in Masaryk, Rene: Poročilo o arheoloških raziskavah izvedenih v okviru projekta obnove komunalnih vodov na Mačkovi ulici v Ljubljani, november 2009. Ljub ljana, 2011. Štular, Benjamin: Začetki srednjeveške Ljubljane v luči arheoloških izkopavanj na Mačkovi ulici. Vi- sokosrednjeveška Ljubljana v luči najnovejših arheoloških izkopavanj. Emona med Akvilejo in Pa­ nonijo/Emona between Aquileia and Pannonia (ur. Irena Lazar, Bernarda Županek). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, 252 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales, 2012, str. 143–156. Šumi, Nace: Knjiga o srednjeveški Ljubljani. Naša sodobnost 3, 1955, 11/12, str. 1091–1093. Untermann, Matthias: Archäologie in der Stadt: Zum Dialog der Mittelalterarchäologie mit der südwestdeutschen Stadtgeschichtsforschung. Stadt und Archäologie (ur. Bernhard Kirchgässner, Hans- Peter Becht). Stuttgart: Jan Thorbecke Verlag, 2000, str. 9–44 (Stadt in der Geschichte, Veröffent- lichungen des südwestdeutschen Arbeitskreises für Stadtgeschichtsforschung, 26). Untermann, Matthias: Planstadt, Gründungsstadt, Parzelle: Archäologische Forschung im Spannungs- feld von Urbanistik und Geschichte, Einführende Bemerkungen. Die vermessene Stadt: Mittelalterliche Stadtplanung zwischen Mythos und Befund. Pader- born: Deutsche Gesellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit, 2004, str. 9–16 (Mitte- ilungen der Deutschen Gesellschaft für Archäolo- gie des Mittelalters und der Neuzeit, 15). Verbič, Tomaž: Zaščitna arheološka izkopavanja na Stri­ tarjevi, geološki ogled 23. septembra 2009. Vilfan, Sergij: Nekaj vprašanj iz zgodovine Stare Ljub- ljane. Kronika 4, 1956, št. 3, str. 132–148. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Sloven- skem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (XVI.–XIX. stoletje). Zgodovinski časopis 8, 1954, str. 27–86. Vilfan, Sergij: Zgodovina Ljubljane do začetka 16. stoletja. Zgodovina Ljubljane: Prispevki za monogra­ fijo (ur. Ferdo Gestrin et al.). Ljubljana: »Kronika«, Zgodovinsko društvo Ljubljana, 1984. str. 75–95. ZEMLJEVIDI Dežman, Franc (1826): Grundriss der Haupt-Stadt Lai- bach im Königreiche Illyrien. Florjančič de Grienfeld, Ivan Dizma, Kaltschmidt, Abraham (1744): Ducatus Carnioliae Tabula Cho- rographica, Jussu, Sumptu'que Inclitorum Provin- ciae Statuum geometrice exhibita. Kaiser, Franz-Joseph, Kissl, Franz (1830): Plan der Haupt Stadt Laibach im Königreiche Illyrien. Reiche (1829): Plan der k.k. Haupt-Stadt Laibach im Königreiche Illyrien. SPLETNI VIRI Arcanum: https://maps.arcanum.com/en/map/cadastra l/?layers=3%2C4&bbox=1614616.306357773%2 C5788509.9759979835%2C1616127.131994972% 2C5789105.945952895 eArheologija: https://geohub.gov.si/ghapp/iskd/?page=eArheolo- gija&views=Prikaz-app%2CView-5 Površinska geologija. Rečni procesi: https://dk.mors.si/Dokument SUMMARY Early Development of Ljubljana’s Town Square until 1300 in Light of Archaeological Research Results The oldest market settlement of medieval Ljublja- na was most probably located in the area of Old Square near the Church of St James already in the eleventh cen- tury, even though archaeological evidence has so far not confirmed it directly. Nonetheless, the name ‘Old Square’ indicates that this was the first part of the settlement with non-agrarian characteristics. The results of archaeological research have shown that, before the mid-twelfth century, the core of the development of the medieval town moved to the central part of Town Square, to the area of the Old or Lower Bridge on the Ljubljanica River (the location of the modern Triple Bridge), while Old Square seems to ha- ve been excluded from the town’s further development for centuries. Moving a settlement to a new, more favourable loca- tion was generally undertaken by a town lord. Given the mentions in written sources, the initiators of urban deve- lopment and the emergence of a new central settlement in Ljubljana were the Spanheims, Dukes of Carinthia. In the decades leading up to the mid-twelfth century, the family managed to amalgamate the estate that formerly belon- ged to various secular and ecclesiastical landowners, thus establishing a large and unified landed lordship of Ljublja- na with its centre at Ljubljana Castle. Archaeological finds point to a non-agrarian settle- ment of craftsmen and tradesmen that developed at the foot of the castle hill before the mid-twelfth century. This was a pre-urban phase with simple wooden structures bu- ilt on the floodplain on the right bank of the Ljubljanica River, along the ancient Roman road, which was revived during the initial period of medieval development. Apart from the wooden structures, the settlement also had an elaborate ditch system that were presumably dug in order to serve tanneries. The placement of the ditches points to an early planning, reflecting spatial organization design that corresponded with the subsequent town ground plan. In other words, their layout was followed by the delinea- tion of house plots and the street network configuration. In the second half of the twelfth century followed the restructuring of the existing pre-urban settlement on the 253 | kronika 73 � 2025 2 matej draksler |  nastanek in razvoj ljubljanskega mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov ... right bank of the Ljubljanica River, when builders implied a fairly regular ground plan adapted to the uneven terra- in - indicating the will of the founder. This construction process, which can be understood as the founding of Lju- bljana, aligned with the period of Herman of Spanheim (1161–1181), Duke of Carinthia who may be considered the founder, even though it may already have happened during the time of his brothers Henry (1144–1161) and Ulrich (ca. 1144). Streets were laid out that served as the basis for the organization of house plots. These–or at least their stre- et width–were planned in standard size, although minor deviations in the size of individual plots can be expected. The plots along the former Špitalska street were long and narrow, delimited by a boundary ditch to the rear. Houses stood along the street, with a courtyard at the back used for cultivating gardens and orchards, housing domestic animals, work and storage area, as well as cesspits and water wells. In only a hundred years after the founding of Ljubljana, multiple activities led to a build-up of waste material in these courtyards, causing the elevation of the town’s terrain by over a metre. The plots bordering on the town square were smaller but had a prime location and va- lue, being particularly suitable for crafts and sales shops. The plot boundaries were initially marked by wooden fen- ces and some also with walls, as evidenced by the example under modern Medarska street. The founding of Ljubljana and the construction of its town walls were soon followed by the process of crowding the walled area. The precursor of Mačkova street was built as well as a street perpendicular to it that no longer exists today and ran west along the modern Medarska street. Both streets provided access to courtyards to the rear of the properties and consequently their dense construction during the thirteenth century. Through inheritance or sale, plots were fragmented or merged into larger units, crea- ting a complex network of various-sized plots. This makes it challenging to discern their original size on Ljubljana’s historical plans and cadastral maps but it is still recogni- zable mainly through the interpretation of archaeological data. kronika 73 � 2025 2 kronika 73 � 2025 2 | 255–267 � doc. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Maribor, Slovenija, martin.bele@um.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0006-1808-6182 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.03 cc by-SA MARTIN bELE� Notarji, komorniki in dvorni mojstri Primerjava razvoja dvornih služb na Štajerskem in Tirolskem v 12. in 13. stoletju IZVLEČEK Tema članka je primerjava razvoja dvornih služb vladarjev vojvodine Štajerske in grofije Tirolske v 12. in 13. stoletju. Na Štajerskem iz virov razberemo hiter razvoj aparata dvornih služb že globoko v 12. stoletju, za kar je bil zaslužen mejni grof Otokar III., ki je svoji mejni grofiji vladal že med letoma 1129 in 1164. Po drugi strani je bil tovrstni razvoj na Tirolskem mnogo počasnejši, čeprav prve grofovske dvorne uradnike tudi tam srečamo že sredi 12. stoletja. To se je spremenilo v času vlade tirolskega grofa Majnharda II. (sicer tudi koroškega vojvode), ki je na Tirolskem vladal med letoma 1258 in 1295. KLJUČNE BESEDE Štajerska, Tirolska, srednji vek, Majnhard II., maršal, komornik, stolnik, točaj, notar, dvorni mojster ABSTRACT NOTARIES, CHAMBERLAINS, AND COURT MASTERS. A COMPARISON OF THE DEVELOPMENT OF COURT OFFICES IN STYRIA AND TYROL IN THE TWELFTH AND THIRTEENTH CENTURIES The article focuses on the development of court offices under the rulers of the Duchy of Styria and the County of Tyrol in the twelfth and thirteenth centuries. In Styria, sources already point to a swift development of the court administration structure in the twelfth century, which was owed to Margrave Ottokar III, who governed his margraviate between 1129 and 1164. On the other hand, such development was much slower in the County of Tyrol, even though the first court officials may also be encountered there as early as the mid-twelfth century. This changed during the period of Count Meinhard II (who was also Duke of Carinthia), who ruled over Tyrol between 1258 and 1295. KEY WORDS Styria, Tyrol, Middle Ages, Meinhard II, marshal, chamberlain, steward, cupbearer, notary, court master 256 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri UVOD Namen pričujočega besedila je primerjati ra- zvoj dvornih služb vladarjev mejne grofije (od leta 1180 vojvodine) Štajerske in grofije Tirolske v 12. in 13. stoletju. Časovni okvir bo obsegal prib- ližno poldrugo stoletje oziroma čas med sredo 12. stoletja in koncem leta 1295. Štajersko in Koroško smo izbrali, ker sta imeli ravno ti razvijajoči se vzhodnoalpski kneževini konec 13. stoletja sis- tem dvornih služb že izredno razvit in razčlenjen. Hkrati se štajerski in tirolski dvor nista razvila identično drug z drugim, temveč sta imela svoje specifike. Prav tako je bil razvoj tako na Tirolskem kot na Štajerskem zelo očitno rezultat dejavnosti konkretnega vladarja. Kot bomo pokazali, je ra- zvoj aparata štajerskih dvornih služb segal že glo- boko v 12. stoletje. Po drugi strani je bil tovrstni razvoj na Tirolskem mnogo počasnejši in se je precej razlikoval od razvoja v deželah na vzhodu. V zvezi s Štajersko se bomo med drugim nasla- njali predvsem na dela Landesfürst, Behörden und Stände Franza Kronesa,1 Verwaltungsgeschichte Antona Mella,2 Dežela, ki je ni bilo Mihe Kosija3 ter Štajerske dvorne službe do leta 1311 Martina Beleta.4 Kar se tiče Tirolske, bomo uporabljali predvsem Die Anfänge einer landesfürstlichen Kanzlei in Tirol Franza Huterja,5 Geschichte der Verwaltung Ti- rols Otta Stolza6 ter Weiße Mönche schwarze Zahlen Lienharda Thalerja.7 Neobjavljeni viri, uporablje- ni v besedilu, so iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu,8 Tirolskega deželnega arhiva v Innsbruc- ku9 ter predvsem Hišnega, dvornega in državnega arhiva na Dunaju.10 Objavljene vire, ki smo jih v raziskavi prav tako uporabili, so v preteklosti zbi- rali in izdajali Franc Kos, Milko Kos,11 France Ba- raga (na podlagi gradiva Boža Otorepca),12 Joseph von Zahn,13 Jože Mlinarič,14 Heinrich Appelt,15 Gerhard Pferschy,16 Franz Huter,17 Hermann Wiesflecker,18 Johann Friedrich Böhmer, Oswald 1 Krones, Landesfürst, str. 178–186. 2 Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 166–171. 3 Kosi, Dežela, str. 535–542, 567–568, 575. 4 Bele, Štajerske dvorne službe, str. 15–33. 5 Huter, Die Anfange, str. 138–151. 6 Stolz, Geschichte, str. 15–20, 28–29, 32–33. 7 Thaler, Weiße Mönche, str. 22–48. 8 StLA. 9 TLA. 10 HHStA. 11 GZS IV, V. 12 GZS VI. 13 UBSt I, II, III. 14 GZM I, II. 15 DD F I. 1. 16 UBSt IV. 17 TU I/1, II, III. 18 W I, II. Redlich,19 Joseph Seemüller20 ter Hermann Wiessner.21 RAZVOJ NA PODLAGI OSEBNE POBUDE Tako na Štajerskem kot Tirolskem je bil razvoj aparata dvornih služb posledica osebne pobude dveh knezov, pri čemer sta imela oba tesne stike s tedanjim vladarjem v cesarstvu.22 Na Štajerskem je šlo za mejnega grofa Otokarja III., ki je svoji mejni grofiji vladal med letoma 1129 in 1164. Dej- stvo, da je šlo prav zanj, ni presenetljivo, saj je bil Otokar III. eden najdejavnejših knezov svojega časa, ki je potoval širom cesarstva. Prav tako je bil po materi bratranec tedanjega cesarja Friderika I. Barbarosse (vladal v letih 1152–1190) ter ga je večkrat spremljal na potovanjih po nemških de- želah, Burgundiji in Italiji.23 Kakor se zdi, je Otokar III. svoj dvor začel or- ganizirati po vladarjevem vzoru, pri čemer je bil le eden od mnogih knezov v cesarstvu, ki so tako ravnali.24 Prav tako bi bilo mogoče, da je na orga- niziranost štajerskega dvora vplivala tudi njego- va mati Zofija, hči bavarskega vojvode Henrika Črnega ter sestra njegovega naslednika Henrika 19 RI VI/1. 20 Ottokars Österreichische Reimchronik. 21 MDC VI, VIII. 22 Za informacije in nasvete o tirolskem dvoru in splošnih razmerah na Tirolskem (in na širšem vzhodnoalpskem območju) se lepo zahvaljujem dr. Lienhardu Thalerju z Inštituta za gospodarsko in družbeno zgodovino Univer- ze na Dunaju. 23 GZS IV, št. 295; DD F I. 1, št. 14; GZS IV, št. 297; DD F I. 1, št. 15–19, 26–27, 30, 33–35, 49–50, 54, 70, 92, 96–98, 100–101, 103, 109–110, 112, 114, 116; GZS IV, št. 356; Dopsch, Die Län­ der, str. 295. 24 Prim.: Banfi, Uprava, str. 22. Pečat mejnega grofa Otokarja III. (Wikimedia Commons). 257 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Ponosnega. Podatkov o organiziranosti dvora (oziroma spremstva) Otokarjevega očeta Leo- polda (oziroma deda Otokarja II.) nimamo. Brez dvoma je tudi Leopoldovo spremstvo (oziroma gospodinjstvo) vključevalo osebe z bolj ali manj podobnimi funkcijami, kot so jih imeli poznejši dvorni uradniki, a sistem organizacije dvora, kot ga na širšem vzhodnoalpskem prostoru (in drug- je) poznamo tudi iz kasnejših desetletij in stoletij, je bil na Štajerskem prvič dokazljivo vzpostavljen šele z Otokarjem III. Pri njegovem posnemanju vladarjeve uprave ni šlo le za splošen trend ali kaprico, temveč je bil ustrezno oblikovan upravni aparat za razvoj bodoče kneževine neizogiben. Na Tirolskem je razvoj pravi zagon dobil še- le v času grofa Majnharda II. Goriško-Tirolskega (sicer tudi koroškega vojvode). Majnhard je na Tirolskem vladal med letoma 1258 in 1295, pred letom 1271 skupaj z mlajšim bratom Albertom.25 V tem času se je posvečal predvsem finančnim in upravnim problemom, medtem ko so mu bili vzvišeni viteški ideali in tedanja dvorna kultura precej tuji. Poleg tega je bil vešč branja in pisanja. Vzrok za bliskovit razvoj raznih dvornih uradov v njegovem času gre torej iskati v njegovi želji, da uredi finance svoje nastajajoče kneževine in s tem pobere čim več davkov.26 Kljub temu, da je Majnhard II. od leta 1286 nosil tudi koroški vojvodski naslov, je bil celoten upravni sistem na Koroškem od tirolskega popol- noma ločen in se je drugače razvijal.27 Tudi Majn- hard II. je bil, tako kot svojčas Otokar III., med dejavnejšimi, uspešnejšimi in vplivnejšimi kne- zi v tedanjem Svetem rimskem cesarstvu. Med drugim mu je uspelo hčer poročiti z Albrehtom, sinom tedanjega nemškega (rimskega) kralja Ru- dolfa Habsburškega (vladal med letoma 1273 in 1291), čigar velik zaveznik je bil. Albreht je bil bo- doči avstrijski in štajerski vojvoda ter od leta 1298 nemški kralj.28 Čeprav nekaj malega grofovskih dvornih uradnikov na Tirolskem srečamo že v desetletjih pred grofom Majnhardom II., je bil očitno ravno on zaslužen za izredno hiter razvoj organizacije dvora, ki se je prav v njegovem času začel skoraj 25 Riedmann, Die Beziehungen, str. 407–408; Lackner, Die Länder, str. 89. 26 Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 113; Huter, Die Anfänge, str. 143. 27 HHStA, AUR, 1286 II 1; Heuberger, Zur Einsetzung, str. 272. 28 W II, št. 115, 116 (s), 117, 366; Reifenscheid, König Albrecht I., str. 384–387; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 96–113; Historisches Lexikon der Schweiz, Albrecht I. von Habsburg (, 9. 12. 2024; Lackner, Die Länder, str. 91–92, 103–104, Lackner, Vom Herzogtum Österreich, str. 113– 115. nenadoma. Dasiravno je glede tega najbrž dobil kako idejo tudi iz današnjega severnega italijan- skega prostora, se je povečini tudi on zgledoval po drugih državnih knezih severno od Alp. Poleg tega je – vsaj kar se tiče njegovih financ – nekaj organizacijskih idej verjetno dobil tudi pri cister- cijanskih menihih. Pri najpomembnejših dvornih uradnikih raz- ličnih knezov Svetega rimskega cesarstva je šlo – strogo vzeto – predvsem za štiri službe. To so bile službe maršala (marescalcus), komornika (camera­ rius), stolnika (dapifer) in točaja (pincerna). Pri or- ganizaciji posameznih dvorov v praksi najdemo primere, ki so šli razvojno vsak svojo pot. V raznih primerih so uradniki prišli različno do izraza. Na dvoru nekega kneza so imeli nemara veliko velja- vo, medtem ko so se na drugem dvoru komaj po- javili ali pa jih (v danes ohranjenih virih) sploh ne najdemo. Poleg zgoraj omenjenih štirih funkcij se bomo v besedilu posvetili funkcijama (skozi čas vedno močnejšega) dvornega mojstra (hofmaister, magister curie comitis, rector curie tirolensis) in no- tarja (notarius, protonotarius, scriptor noster, scriba­ nus dni ducis, notarius curie).29 Obe funkciji sta v obravnavanem obdobju prišli do izraza predvsem na Tirolskem, na Šta- jerskem pa mnogo manj. Funkcija dvornega moj- stra se je na mnogih knežjih dvorih v cesarstvu razvila šele v drugi polovici 13. stoletja. Pri člove- ku s to funkcijo je šlo za glavnega organizatorja in nadzornika dvora.30 Notar je bil že od karolinške- ga časa (in več stoletij) načeloma član dvorne ka- pele in hkrati duhovnik. V času cesarja Friderika II. (v cesarstvu vladal med letoma 1212 in 1250) so se, očitno pod italijanskim vplivom, vedno pogo- steje začeli pojavljati tudi laični notarji. V 13. sto- letju so deželnoknežje dvorne pisarne pridobiva- le vedno večji pomen, med njihovimi člani pa je bilo duhovščine postopoma vedno manj.31 29 Čeprav gre v nekaj primerih za iste posameznike, so nekateri skozi čas označeni z različnimi izrazi. Druge srečamo le enkrat. V primerih, ko je bil kdo označen le kot pisar, je šlo – kot bi smeli zaključiti iz konteksta – za uradnika, aktivnega na dvoru, ne pa na ravni vse pokra- jine. Trditev glede podrobnosti oziroma konkretnih za- dolžitev teh uradnikov nam viri ne dovolijo postavljati. V dvorni pisarni na Tirolskem sta se izraza pisar in notar uporabljala kot sinonima. Poleg tega so na Tirolskem obstajali t. i. javni notarji (notarius publicus), tako kot v Italiji. Ti so opravljali pisarniške storitve za ljudstvo, ven- dar niso bili del knežjega dvora ali uprave. V primerih, ki smo jih upoštevali v pričujoči raziskavi, očitno ni šlo za javne notarje, temveč za člane tirolskega grofovskega dvora (Schuler, Notar, str. 1271; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 310). 30 Rösener, Hofämter, str. 68 (Hofämter an Fürstenhöfen). 31 Csendes, Kanzlei, str. 911 (Deutsches Reich); Schuler, Notar, str. 1271; Banfi, Uprava, str. 25; Wiesflecker, Mein­ hard, str. 187–188. 258 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Maršal, komornik, stolnik in točaj so bili ne- posredno podrejeni dvornemu mojstru. Nosilec funkcije maršala je prvotno skrbel za gospodove konje, sicer pa je bil vrhovni vojaški poveljnik gospodovih ministerialov oziroma njegov najvišji uradnik v vojnih zadevah. Komornik je bil zadol- žen za gospodove finance oziroma zakladnico, opremo gospodovega doma ter druge njegove osebne potrebe. Stolnik je bil dvorni upravitelj in je v prvi vrsti bdel nad preskrbo z živili. Točajeva glavna naloga je bila oskrbovanje gospodove mi- ze s pijačo (predvsem vinom). Prav tako je imel točaj na skrbi gospodove vinograde in kleti.32 RAZVOJ NA ŠTAJERSKEM Kot rečeno, se je razvoj aparata dvornih služb na Štajerskem začel z mejnim grofom Otokarjem III. Najmočnejši, a ne edini dvorni uradniki v omenjeni mejni pokrajini so bili maršal, komor- nik, stolnik in točaj. Prvi maršal Otokarja III. je bil mož po imenu Friderik, ki se omenja že ok. le- ta 1150. V istem času se je pojavil tudi prvi komor- nik z imenom Gerunk. Prvega štajerskega stolni- ka Ditmarja srečamo med letoma 1180 in 1191, ni pa rečeno, da ni ta funkcija obstajala že desetletja pred tem. Prvega točaja, prav tako Ditmarja, za- sledimo leta 1162.33 Kot že omenjeno, je na organizacijo štajerske- ga dvora v Gradcu morda vplivala Zofija, mati Otokarja III. in hči bavarskega vojvode Henrika Črnega iz vojvodske dinastije Welfov. Tudi Kuni- gunda, soproga Otokarja III., je izvirala iz visoke- ga plemstva tistega časa. Bila je hči mogočnega bavarskega mejnega grofa Dipolda III. Vohbur- škega,34 ki je bil med drugim nekaj časa cesarjev tast. Štajerski dvor je tako morda (so)organizirala po vzoru iz svoje domovine.35 Za to možnost go- vori tudi podatek, da se je neki Meginhart oziro- ma Majnhard Since v letih med ok. 1160 in ok. 1175 izrecno imenoval »komornik mejne grofice«.36 Pri tem je bila z mejno grofico nedvomno mišljena Kunigunda, saj je bila Zofija pokojna že od leta 1145, Kunigunda pa je umrla šele leta 1184.37 Po smrti Otokarja III. je na Štajerskem vladal njegov sin Otokar IV., ki je leta 1180 dobil naslov 32 Bele, Štajerske dvorne službe, str. 16; Wiesflecker, Mein­ hard, str. 187. 33 UBSt I, št. 307, 469; GZM I, št. 8; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 18, 22, 25, 29; Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 167–168. 34 Allgemeine Deutsche Biographie, Dietbold I., Markgraf von Vohburg (, 8. 1. 2025). 35 Dopsch, Die Länder, str. 272, 280, 296. 36 UBSt I, št. 421, 435 (… Meginhardus camerarius marchionisse …), 523, 576 (… Meginhardus Since camerarius marchionisse …), str. 910; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 22. 37 Deutsche Biographie, Otakar III. (, 8. 1. 2025). vojvode. Zaradi hudih zdravstvenih težav (bil je gobav) se je proti koncu življenja svojo vojvodino odločil zapustiti avstrijskemu vojvodi Leopoldu V. iz rodbine Babenberžanov in je v ta namen av- gusta 1186 izdal t. i. Georgenberški ročin (privile- gij).38 V njem je med drugim naročal, naj njegovi dvorni uradniki služijo njegovemu nasledniku, ko bo prišel na Štajersko, ravno tako, kot so prej služili njegovim staršem in njemu.39 Te besede še enkrat potrjujejo dejstvo, da so funkcije maršala, komornika, stolnika in točaja na Štajerskem ob- stajale že v času Otokarja III. in ne šele Otokarja IV. V obravnavanem času se je – glede na danes ohranjene vire – na Štajerskem zvrstilo 16 marša- lov, 17 (18?) komornikov,40 12 stolnikov in 10 toča- jev.41 Mnogi so svoje službe opravljali večkrat in izmenično z drugimi dvornimi uradniki, v treh primerih je funkcijo (komorniško in točajsko) hkrati opravljalo več ljudi. Medtem ko je bila velika večina omenjenih uradnikov iz Štajerske, je bilo vsaj šest posameznikov od drugod, iz voj- vodine Avstrije in Češke. Skupno število vseh obravnavanih uradnikov je 55 oziroma 56. RAZVOJ NA TIROLSKEM Stara tirolska grofovska dinastija, katere člane danes poznamo tudi pod imenom Albertinci, je prišla na oblast sredi 12. stoletja. V začetku so de- lovali predvsem v okolici domačega gradu Tirol (na današnjem Južnem Tirolskem), pa tudi na Bavarskem in čez čas v severni Italiji.42 Začeli so razvijati svoj dvorni uradniški aparat. Že v letih 1158 in 1164 se v virih tako pojavi neki Hecil cancel­ larius de Tyral.43 Med letoma 1190 in 1200 srečamo Arnolda, kaplana in pisarja oziroma notarja tirol- skega grofa, maršala Epa in točaja Konrada (Eppo 38 Dopsch, Die Länder, str. 297–299; Ravnikar, Maribor, str. 612–614. 39 Karl Spreitzhofer, Georgenberger Handfeste, str. 16 (Dapife­ ri, pincerne, camerarii, marscalci qui de nostris sunt, intranti partes Stirie duci Austrie singuli cum suis subiectis per officia sua ministrent ea disciplina, qua nobis et parentibus nostris ministraverunt.), 17. 40 Nejasnost nastane zaradi listine iz leta 1195, katere tema je neka podaritev admontskemu samostanu. V njej sta kot komornika omenjena Bertold in Manegold. Hkrati je iz admontske tradicijske knjige o isti stvari mogoče prebrati, da je šlo v resnici za tri, Bertolda, Markvarda in Heranda (UBSt II, št. 13). 41 StLA, AUR, 1277 VIII 23; StLA, AUR, 1277 XII 1; HHStA, AUR, 1277 XII 14; StLA, AUR, 1278 IV 11; HHStA, AUR, 1281 I 4; StLA, AUR, 1282 IX 27; HHStA, AUR, 1284 XII 14; HHStA, AUR, 1289 VI 3; StLA, AUR, 1289 VII 24; HHStA, AUR, 1292 IX 18; HHStA, AUR, 1295 II 7; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 19, 23, 27, 30. 42 Riedmann, Die Beziehungen, str. 7. 43 TU I/1, št. 264, 291; Stolz, Geschichte, str. 28. 259 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri marscalcus, Cvnradvs pincerna).44 Z leti nam viri razkrijejo tudi imena mož, ki so bili del sprem- stva tirolskega grofa Alberta III. (vladal med ok. 1200 in 1253 ter je bil ded Majnharda II.).45 Gre za Albertova notarja in duhovnika Ulrika (1211–1217) ter Konrada (1225–1240),46 točaja Henrika (1240),47 maršala Henrika iz Gufidauna (1240)48 ter za pi- sarje Henrika (1234),49 Konrada (1232–1240),50 Fri- derika iz Bozna (1237–1256) in nazadnje Ludvika (1247).51 Tirolski grof Albert III., ki je imel dve hčeri, a ne preživelih moških potomcev, je poleti 1253 umrl. Ko je v začetku leta 1258 umrl tudi njegov zet in naslednik Majnhard I. Goriško-Tirolski, sta vlado prevzela Majnhardova sinova Majnhard II. in Albert I. († 1304), ki sta do leta 1271 vladala skupaj.52 Čeprav sta se oba vpletala v politiko na ravni vsega cesarstva, je bil Majnhard II. v praksi veliko uspešnejši, medtem ko je Albert ostajal v njegovi senci. To se je kazalo predvsem v številu Majnhardovih vojaških zmag, porokah njegovih otrok in velikosti njegovega dvora. Albert je ob delitvi družinskega premoženja dobil grofijo Go- riško s pripadajočim, kar je bilo v gospodarskem in strateškem pogledu manj kot grofija Tirolska, ki jo je dobil Majnhard. Poleg tega je Majnhard leta 1286 s pridobitvijo koroškega vojvodskega na- slova postal še državni knez.53 Prva znana struktura goriškega dvora se je izoblikovala že kmalu po sredi 12. stoletja. V Al- bertovem času (med letoma 1271 in 1304) pozna- 44 TU I/1, št. 454 (Et Ego Arnoldus capellanus scriba et notarius comitis de Tirol, interfui et hic scripsi.), 455; Huter, Die An- fänge, str. 143, 145; Stolz, Geschichte, str. 16–17. 45 Lackner, Die Länder, str. 90. 46 TU II, št. 622 (Ego Wdalricus domini comitis Alberti scriba iuusu eius noticiam scripsi et sigillo suo munivi), 701 (Ego Albertus comes de Tyrol…Vlricus notarius noster…), 843 (… ego Albertus die gratia comes de Tirol… Chunradus notarius domini comitis ...); Huter, Die Anfänge, str. 143, 146, 151. 47 TU III, št. 1113 (… Heinricus pincerna de Tirol …). 48 Omenjen v letih 1235–1250, a kot maršal le enkrat (TU III, št. 1025, 1039–1040, 1049, 1063, 1086, 1097, 1113 (Albertus dei gratia comes Tyrolensis ... in ipsa tenere videbamur, Henrico de Gvfedvn nostro marschelscho ...), 1118, 1127, 1156–1157). 49 TU III, št. 1002 (… domini comitis de Tirolo, in presencia … domini Henrici scribani domini comitis suprascripti ...); Huter, Die Anfänge, str. 143. 50 TU III, št. 963 (... Chunradus scriptor comiti Tirolensis ...), 997, 1013, 1025, 1039–1040, 1102, 1107, 1110. 51 HHStA, AUR, 20 VI 1247; HHStA, AUR, 20 VI 1247–VII 1256; HHStA, AUR, 26 VII 1255; HHStA, AUR, VII 1256; TU III, št. 1102 (… Chunradus et Fridericus scriptores…), 1206, 1207 (…illustris viri domini Alberti comitis Tyrolis… in dominum Federicum scribam ipsus domini comitis …), 1236, 1274 (… Fridericus notarius noster …), 1295–1296, 1302 (… in presentia Federici scribe domini comitis Tyrolis …); Huter, Die Anfänge, str. 144, 147. 52 Lackner, Die Länder, str. 90–91. 53 Kosi, Visoki, str. 72. mo med drugim 22 pisarjev oziroma notarjev. V istem obdobju sta se poleg goriških komornikov, maršalov in vicedomov v virih začela pojavljati dvorni in kuharski mojster.54 Raznovrstnih tirol- skih visokih uradnikov (in to izključno v času Majnharda II.!) je bilo (vsaj) 33, med njimi pa so močno prednjačili notarji (18).55 Sledili so jim ko- morniki (deset),56 dva točaja57 ter po en maršal,58 stolnik59 in dva dvorna mojstra.60 Prihajali so z ob- močja Tirolske, posamezniki pa tudi iz Koroške, Meißna, Furlanije, Bavarske in Švabske. Če urad- nikom Majnharda II. prištejemo še vse prejšnje znane tirolske dvorne uradnike (hkrati pa izklju- čimo uradnike njegovega brata Alberta III.), jih je v celotnem obdobju pred letom 1295 skupaj 48. PODOBNOSTI, RAZLIKE IN POSEBNOSTI Kot omenjeno, so se knežji dvori v različnih delih cesarstva razvijali različno, tako da so neka- tere dvorne službe nekje prišle močno do izraza, drugje pa, nasprotno, skoraj nič. Čeprav so bili na Štajerskem tako daleč najbolj izraziti maršal, ko- mornik, stolnik in točaj, že leta 1173 tam srečamo tudi notarja. Gre za nekega Bernharda,61 o kate- rem danes ne vemo ničesar drugega. Poleg njega je v naslednjih desetletjih v virih mogoče najti 54 W I, št. 842; W II, št. 3, 681; MDC VI, št. 156; Plieger, Die Rechnungsleger, str. 189, 247–248; Štih, Goriški grofje, str. 181, 183–184, 186–194, 198–199. 55 Za primerjavo je v dvorni pisarni že omenjenega cesarja Friderika II. med letoma 1220 in 1250 delalo kakih 50 no- tarjev. Dvorna pisarna salzburških nadškofov je med le- toma 1277 in 1280 zaposlovala skupaj le štiri notarje, prav tako je le tri ali štiri notarje okrog leta 1300 zaposlovala habsburška dvorna pisarna (TLA, AUR, 1292 XI 25; TLA, AUR, 1299 VIII 11; W I, št. 829–830, 832, 844, 866–868; W II, št. 1, 3–4, 10, 15, 18, 21, 32, 59, 62, 101, 111–112, 137, 152, 200–201, 301, 319, 321, 332–335, 343, 363–364, 382–383, 418, 465, 471, 473, 526, 567, 591–592, 610, 651, 674, 685, 709, 713, 723, 726–727, 777, 783, 787, 803, 942, 948–949; Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 121, 127; Hye, Geschichte, str. 139–141; Plieger, Die Rechnungsleger, str. 51, 64–65; Thaler, Die Finanzen, str. 120; Wiesflecker, Meinhard, str. 189). 56 W II, št. 4, 162, 291, 301, 319, 326–327, 332–335, 359, 363, 382– 383, 408, 410, 437, 618, 709, 722, 775, 787, 802, 827, 887, 905; Thaler, Die Finanzen, str. 120; Bitschnau, Burg und Adel, str. 155; Kögl, Genealogisch-Heraldisches Adelslexikon, str. 420–421; Plieger, Die Rechnungsleger, str. 59, 96, 100, 106, 110, 115, 117, 133, 137, 141–143, 158–159, 169–170, 185, 190, 196, 202, 205, 211, 228, 247, 255, 258 –259, 261, 272, 281, 288, 296, 325, 343, 346–347, 356, 364, 366, 368, 370–371, 377, 389–391, 399, 408, 433, 446, 473, 478, 485, 492, 503, 517, 528, 540, 545– 546, 556, 559–560, 567, 595, 616. 57 HHStA, AUR, 1288 XII 8; W I, št. 856. 58 W II, št. 332, 334, 336, 338, 410, 861. 59 W I, št. 735, 744. 60 TLA, AUR, 1299 VIII 11; W I, št. 803; W II, št. 2, 200–201. 61 Listina je ponaredek iz 14. stoletja, a je zelo verjetno nas- tala na podlagi neke pristne listine (UBSt I, št. 550). 260 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri še 13 štajerskih (proto)notarjev. Zaključimo torej lahko, da je bilo vseh trenutno danes znanih šta- jerskih notarjev 14,62 torej mnogo manj kot tirol- skih, ki jih je bilo zgolj v času Majnharda II. (torej v 37 letih) vsaj 18, skupaj pa 28. Zgolj kot zanimi- vost naj povemo, da je bilo poleg ostalih dvornih uradnikov, služabnikov, kuharjev, gozdarjev, kle- tarjev, lovcev, slov in vojakov na Štajerskem že le- ta 1147 mogoče najti zabavljača oziroma dvornega norca (ioculator) po imenu Henrik. ta je bil tega leta omenjen v graški listini mejnega grofa Oto- karja III.63 Med sredo 12. stoletja in koncem leta 1295 med štajerskimi dvornimi uradniki ni mogoče najti ni- ti enega dvornega mojstra. To ne preseneča, saj se je ta funkcija celo na cesarskem dvoru pojavila šele v času Henrika VII., torej v začetku 14. sto- letja. Pri njeni uvedbi na Tirolskem torej ni šlo, v nasprotju z mnogimi drugimi funkcijami, za posnemanje že prej obstoječega cesarskega ura- da. Dvorni mojster je bil prvi človek na dvoru, na čelu dvorne uprave ter prvi svetovalec svoje- ga gospoda v vseh vladnih zadevah.64 Vsi ostali člani dvora, svobodni in nesvobodni, so mu bili podrejeni.65 Skrbel je za gospodarstvo, organiziral vsakodnevno delo na dvoru in zastopal tirolske- ga grofa v stikih z ljudmi, ki so dvoru pripadali. Imel ni nobenih obveznosti ali zvez z dogajanjem drugod po pokrajini – v njegovi pristojnosti je bil izključno dvor. Njegova funkcija je bila sprva ne- posredno povezana z osebo grofa Majnharda II. Goriško-Tirolskega in se je šele v 14. stoletju kot edina na Tirolskem preoblikovala v dedno funk- cijo.66 Jasnega odgovora na vprašanje, zakaj se na Štajerskem ta funkcija ni razvila na enak način ali pa vsaj ni prišla do izraza v enaki meri, danes ne moremo dati. Namesto dvornega mojstra je tam glavno vlogo na dvoru še najverjetneje igral vsakokratni stolnik,67 čigar funkcija se, nasprotno, tudi v času po letu 1295, kot kaže, na Tirolskem ni posebej razvila. V tirolskem primeru je šlo pri dvornem moj- stru le za dva moža. To je bil najprej Wölflin iz Söbriacha (33 km severovzhodno od Špitala 62 UBSt II, št. 49, 113, 211a, 245, 265, 399; UBSt III, št. 17, 118, 286; UBSt IV, št. 321, 360, 421. Protonotarji so vodje (v na- šem primeru) vojvodskih oziroma grofovskih dvornih pisarn ter eni najpomembnejših svetovalcev svojih gos- podov (Weiß, Protonotarios, str. 274; Niederstätter, Herr­ schaft Österreich, str. 310). 63 UBSt I, št. 257. 64 Stolz, Geschichte, str. 17. 65 Wiesflecker, Meinhard, str. 183–184. 66 Feller, Rechnungsbuch, str. 24–25; Lackner, Hof und Herr­ schaft, str. 57. 67 Kreikler, Truchseß, str. 1069–1070. ob Dravi), ki je bil s to funkcijo omenjen v le- tih 1268 in 1271.68 Drugi tirolski dvorni mojster iz obravnavanega časovnega okvirja je bil Hen- rik Rottenburški. Henrikov domači grad je bil Rottenburg nad krajem Jenbach (dobrih 45 km severovzhodno od Innsbrucka in v dolini Inna). Henrik je bil ministerial Majnharda II. Med leto- ma 1267 in 1306 se je omenjal z naslovi hofmaister, dns Hainricus magister curie, rector curie tirolensis, miles et ministerialis noster, capitaneus tridentinus (leta 1284). Službo dvornega mojstra je opravljal od leta 1277.69 Očitno je bil dolga leta zelo tesen Majnhardov sodelavec, eden najpomembnejših ljudi svojega časa, skupaj s svojim gospodom pa je bil tudi izobčen (Henricus de Rotenburch magi­ ster curie ipsius comitis). Omeniti velja, da je imel, vsaj med letoma 1280 in 1298, lastnega pisarja.70 Zgodovina rodbine gospodov iz Rottenbur- ga sega v sredino 12. stoletja. Na samem začetku so bili ministeriali grofov Andeških. Ker se je vojvoda Oton III. Andeško-Meranski poročil z Elizabeto, drugo hčerko tirolskega grofa Alberta III. (s prvo je bil poročen Majnhard I. Goriško- -Tirolski), so se med Rottenburškimi in grofom Albertom III. spletle prve vezi. Po Albertovi smrti (leta 1253) so se Rottenburški začeli pojavljati v spremstvu drugega Albertovega zeta Gebharda iz Hirschberga, nato pa, najpozneje od leta 1274, kot ministeriali grofa Majnharda II.71 Funkcijo tirol- skih dvornih mojstrov, ki so jo imeli od leta 1277, so ohranili vse do izumrtja v moški liniji, kar se je 68 W I, št. 803; W II, št. 2; Štih, Goriški grofje, str. 193; Wies- flecker, Meinhard, str. 185. 69 HHStA, AUR, 1282 III 12; HHStA, AUR, 1284 III 29–13 IV; HHStA, AUR, 1291 V 5; HHStA, AUR, 1291 VI 13; TLA, AUR, 1299 VIII 11; W II, št. 200–201, 226, 284, 332–336, 352, 372, 382–383, 401–402, 449, 590, 603, 611, 615, 620, 688–689, 707, 719, 774, 803, 827, 842, 887, 898,HHStA, AUR, 1304 XII 20; HHStA, AUR, 1306 II 28; MDC VI, št. 27, 69, 108, 126, 156, 274, 316–317, 364, 413. 70 Grof Majnhard je bil, predvsem spričo »hudega zatira- nja tridentinske Cerkve« oziroma hudih in dolgotrajnih sporov s tridentinskim škofom Henrikom II. (1274–1289), sedemkrat izobčen. Henrik Rottenburški je bil skupaj z njim najbrž izobčen (vsaj) leta 1282. Na tem mestu velja spomniti, da se je Majnhard ravno zaradi bojev s škofom Henrikom avgusta 1278 zadrževal ob Adiži in se posle- dično ni utegnil udeležiti odločilne bitke pri Dürnkrutu (na strani svojega zaveznika Rudolfa Habsburškega). Po drugi strani je bil škof Henrik nekoč Rudolfov protono- tar, leta 1274 poslan na koncil v Lyon, da bi tam izposlo- val priznanje Rudolfove izvolitve s strani Svetega sedeža. Tam mu je papež Gregor septembra 1274 podelil triden- tinsko škofijo (RI VI/1, št. 376; W II, št. 401, 590, 600–601, 620; Feller, Rechnungsbuch, str. 31; Riedmann, Mittelalter, str. 402, 404; Huber, Meinhard II., str. 230; Rogger, Hein- rich (OT) († 1289), str. 777; Wiesflecker, Meinhard, str. 185). 71 Deutsche Biographie, Otto III. (, 9. 12. 2024); Feller, Rech­ nungsbuch, str. 23–25. 261 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri v danes ne popolnoma znanih okoliščinah zgodi- lo šele leta 1411.72 Kot veliko prelomno novost tirolske dvor- ne pisarne je treba omeniti t. i. računske knjige (Rechnungsbücher, Raitbücher). Pisarna Majnhar- da II. je namreč začela na podlagi posameznih računov sestavljati celovite poslovne knjige, ki so prvič omogočile pregled celotne finančne uprave nastajajoče kneževine, vključno z vsemi izdatki in 72 Po smrti že omenjenega Henrika Rottenburškega je na- slov dvornega mojstra ostal v njegovi rodbini. Tudi po letu 1363, ko so na Tirolskem zavladali Habsburžani, so Rottenburški obdržali svojo moč. Okoli leta 1411 je umrl Henrik VI. Rottenburški, najbogatejši svoje rodbine, a hkrati njen zadnji moški član. V kontekstu hudega spora s tedanjim tirolskim grofom Friderikom IV. je bil nekaj časa zaprt v Innsbrucku in prisiljen v predajo velikega dela svojega premoženja. Umrl je maja 1411 (Anderlan, Heinrich von Rottenburg, str. 359–377; Feller, Rechnungs­ buch, str. 70–74). prihodki posameznih uradov. Iz časa med letoma 1288 in 1350 je ohranjenih približno 30 zvezkov računskih knjig. Skupaj s podobnimi, nekoliko starejšimi zapisi iz Savoje so med najzgodnejšimi tovrstnimi viri v cesarstvu in veljajo za prvovrstna zgodovinska pričevanja. Vsebujejo številne infor- macije o gospodarski in upravni zgodovini ter imajo veliko vrednost kot vir za plemiško mate- rialno kulturo poznega srednjega veka.73 V njih najdemo letne računovodske evidence (prihod- ke in odhodke) približno 40 sodnikov in drugih uradnikov. Gre na primer za prihodke iz zemlji- ške posesti, sodišč, davkov, mitnin in solinarstva (rudarstvo je dodano šele okoli leta 1420). Pod odhodki najdemo plače, gradbene stroške, vojne izdatke, nakupe raznega blaga v Italiji itd.74 Danes domnevamo, da so tirolski notarji v obravnavanem času posnemali oziroma se zgle- dovali po finančnem upravljanju cistercijanskega samostana Stams, kakih 46 km zahodno od Inns- brucka. Samostan je leta 1273 (oziroma 1275) us- tanovil Majnhard II. Najstarejši ohranjeni urbar tega samostana je iz leta 1284 in je torej iz istega časa (oziroma le malenkost starejši) kot najsta- rejša tirolska računska knjiga. Druge možnosti vključujejo še posnemanje sistemov iz pisarn bri- ksenske in tridentinske škofije, a se zdi razlaga, ki vključuje sistem iz Stamsa, še najverjetnejša.75 Pri pregledu zapiskov iz dvorne pisarne Majn- harda II. naletimo na denarne enote, tedaj v upo- rabi na Tirolskem. Tudi tu je slika precej drugač- na kot na Štajerskem. V raznem listinskem gradi- vu na Štajerskem v 13. stoletju srečamo predvsem (srebrne) marke (dunajske ali graške teže oziro- ma graškega denarja) ter dunajske in breške pfe- nige.76 Slednji so bili v poldrugem stoletju po letu 1125, ko so jih začeli kovati v Brežah, najvažnejše plačilno sredstvo na širšem območju Vzhodnih Alp, pa tudi Furlanije, Hrvaške, Slavonije, Bo- sne in Ogrske. V 13. stoletju so v poslovanju med Italijo in današnjimi slovenskimi deželami upo- rabljali tudi novce raznih italijanskih mest, pred- vsem na Kranjskem je prevladoval oglejski pfe- nig.77 Po drugi strani v mnogih virih za Tirolsko pred letom 1295 in po njem srečujemo t. i. bernske marke, tj. srebrni denar, ki so ga po vzoru Verone 73 Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 122; Nieder- stätter, Herrschaft Österreich, str. 312–313. 74 Thaler, Münzreichtum, str. 23, 26, 44, 212–214, 359. 75 Thaler, Weiße Mönche, str. 22–23, 27, 30, 32–33, 43–44. 76 Na primer GZM I, št. 20, 60, 72, 81; GZM II, št. 21, 30, 39, 49, 51; Bizjak, Ratio facta est, str. 89–90. 77 Oglejski pfenig je v začetku 13. stoletja vseboval okoli 0,9 g srebra, dunajski pa 0,57 (gl. Kosi, Potujoči srednji vek, str. 33–36, 40; Bizjak, Ratio facta est, str. 83, 86–87, 89, 95). Nagrobna plošča Majnharda II. v samostanu Stams (Wikimedia Commons). 262 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri (v nemščini tudi (Welsch)Bern) od 13. stoletja ko- vali v Meranu.78 PRIMERJAVA STATISTIČNIH PODATKOV Z danes ohranjenimi viri lahko torej na Šta- jerskem pred letom 1295 naštejemo 16 maršalov, 17 (18?) komornikov, 12 stolnikov, 10 točajev in 14 notarjev. Vseh skupaj je torej 69 oziroma 70, od tega maršalov 23,5 %, komornikov 26 %, stolnikov 16 %, točajev 14,5 % in notarjev 20 %. Glede na njihov zemljepisni izvor lahko štajerske maršale lociramo tako: eden je bil iz Avstrije (6,25 %), dva iz današnje slovenske Štajerske (12,5 %), sedem iz današnje avstrijske Štajerske (43,75 %), eden iz Češke (6,25 %), za pet pa dežele izvora ni mogoče določiti (31,25 %).79 Štajerskih komornikov je bilo 17 oziroma 18. Za devet (oziroma deset) komornikov (53 %) nji- hove provenience in zemljepisnega izvora ni mo- goče določiti. Iz današnje slovenske Štajerske sta bila dva (11,75 %), iz današnje avstrijske Štajerske pa šest (35,25 %).80 Pri stolnikih je izvor še najja- snejši, in to pri vseh dvanajstih. Medtem ko sta bila dva iz vojvodine Avstrije (16,6 %), jih je bilo deset iz avstrijske Štajerske (83,4 %), iz današnje slovenske Štajerske pa ni bilo nobenega.81 Točajev je bilo pet iz današnje avstrijske Šta- jerske (50 %), trije so bili iz vojvodine Avstrije (30 %), dvema pa domače dežele danes ni mogo- če določiti.82 Isto moramo žal reči za deset znanih štajerskih notarjev (71,5 %). Dva izmed njih sta iz današnje slovenske Štajerske (14,2 %), eden iz Av- strije (7,15 %) in eden iz Češke (7,15 %).83 78 Bernska marka je (v začetku 14. stoletja) veljala 166 g srebra. Delila se je na 10 funtov (librae), 120 krajcarjev (grossi), 200 solidov (solidi) ali 2400 bernskih denaričev (denarii) (Thaler, Zwei Bücher, str. 16). 79 StLA, AUR, 1277 VIII 23; StLA, AUR, 1277 XII 1; HHStA, AUR, 1277 XII 14; StLA, AUR, 1278 IV 11; HHStA, AUR, 1281 I 4; StLA, AUR, 1282 IX 27; UBSt I, št. 307, 366, 430, 631, 665, 681, 695; UBSt II, št. 13, 113, 184, 193, 200, 211a, 214, 239, 245, 256, 358; GZS V, št. 737; GZS VI, št. 85, 259–260; UBSt IV, št. 61–62, 70, 240, 472–473; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 18–21; Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 168. 80 UBSt I, št. 307, 366, 404, 421, 433, 435, 523, 576, 647, 648, 702, 708, 720, 859; GZS IV, št. 406, 788; UBSt II, št. 13; GZS V, št. 805; GZS VI, št. 217; UBSt IV, št. 241, 492, 495, 518, 538; Krones, Landesfürst, str. 178–183; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 22–24. 81 HHStA, AUR, 1284 XII 14; UBSt I, št. 631, 649, 702; UBSt II, str. 16, 43, 50, 60, 98, 157, 256, 316, 396, 460; GZM I, št. 7–8, 26, 28, 38, 48; GZS V, št. 880; GZS VI, št. 6, 28; UBSt III, št. 63, 99, 256; UBSt IV, št. 62, 166, 395–396; Bele, Šta- jerske dvorne službe, str. 24–28; Krones, Landesfürst, str. 183–184; Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 168. 82 Bele, Štajerske dvorne službe, str. 30. 83 UBSt I, št. 550; UBSt II, št. 49, 113, 211a, 245, 265, 399; UBSt III, št. 17, 118, 286; UBSt IV, št. 321, 360. Na tirolskem dvoru lahko za ves čas pred le- tom 1295 naštejemo 48 najvišjih dvornih uradni- kov:84 notarjev kar 28 (57,1 %), komornikov deset (20,65 %), točaji so bili štirje (8,2 %), trije maršali (6,25 %), en stolnik (2,6 %) ter dva dvorna moj- stra (5,2 %). Pri 20 tirolskih notarjih dežele izvo- ra danes ni mogoče določiti (71,5 %). Pet jih je iz (današnje Južne) Tirolske (17,5 %) ter po eden iz Furlanije (3,66 %), Švabske (3,66 %) in Meißna (3,66 %).85 Na splošno se zdi, da je Majnhard II. tako v upravi kot v sodstvu uporabljal predvsem izobražene uradnike iz meščanskih družin, (manj izobraženih) plemičev pa malo.86 Med letoma 1271 in 1281 so bili hkrati aktivni trije tirolski notarji, od leta 1282 je ta številka zrasla na sedem. S tem je velikost dvorne pisarne Majnharda II. občutno presegla velikost pisarne Albrehta Habsburškega (ki je cesarstvu vladal med letoma 1298 in 1308). Postala je nekakšna kontrolna točka in središče celotne tirolske knežje uprave.87 Med desetimi tirolskimi komorniki (ki so vsi iz časa Majnharda II.) petim domače dežele danes ni mogoče določiti (50 %), trije so bili z območja današnje avstrijske Tirolske (30 %), eden iz da- našnje Južne Tirolske (10 %) ter eden iz Bavarske (10 %).88 Enega izmed tirolskih točajev poznamo že iz let 1190 in 1200, drugega iz 1240, tretji in četrti pa sta, prav tako kot komorniki, iz časa Majnhar- 84 V 13. stoletju je familia domus na tirolskem gradu v ce- loti obsegala nekaj več kot 100 članov, od služabnikov v kuhinji, stražarjev, hlevarjev, pastirjev, mizarjev, vra- tarjev, vinarjev in krojačev do poveljnika samostrelcev, zlatarjev, kaplanov in notarjev. Niso bili vsi enako vpliv- ni. Najvišja in najmočnejša skupina na dvoru za knežjo družino so bili svetniki ter že zgoraj izpostavljeni visoki uradniki – dvorni mojster, maršal, komornik, stolnik in točaj (Thaler, Die Finanzen, str. 101). 85 HHStA, AUR, 1286 XI 12; HHStA, AUR, 1288 IV 21; TLA, AUR, 1292 XI 25; TLA, AUR, 1299 VIII 11; TU I/1, št. 264, 291, 454–455; TU II, št. 622, 701, 843; TU III, št. 963, 1002, 1102, 1206, 1207, 1236, 1274, 1295–1296, 1302; W I, št. 829–830, 832, 844, 866–867; W II, št. 1–4, 10, 13, 15, 18, 21–22, 59, 62, 93, 101, 111–112, 137, 144, 152, 200–201, 301, 319, 321, 324, 332– 335, 343, 352, 363, 417–418, 465, 521, 586, 591–592, 600–601, 610, 651, 674, 682, 685, 688, 709, 713, 726–727, 761, 783, 787, 942, 948–949; MDC VI, št. 157; Hye, Geschichte, str. 139–141; Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 121; Nie- derstätter, Herrschaft Österreich, str. 312; Plieger, Die Rech­ nungsleger, str. 51, 64–65; Huter, Die Anfänge, str. 147. 86 Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 115–117. 87 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 312; Wiesflecker, Meinhard, str. 188–189. 88 TLA, AUR, 1289 I 5; HHStA, AUR, 1290 II 5; W II, št. 162, 291, 301, 319, 326–327, 332–335, 359, 363, 382–383, 408, 410, 437, 618, 709, 722, 775, 787, 802, 827, 887, 905; Bitschnau, Burg und Adel, str. 141, 146, 155; Plieger, Die Rechnungsle­ ger, S. 59, 96, 100, 106, 110, 115, 117, 133, 137, 141–143, 158–159, 169–170, 185, 190, 196, 202, 205, 211, 228, 247, 255, 258 –259, 261, 272, 281, 288, 296, 325, 343, 346–347, 356, 364, 366, 368, 370–371, 377, 389–391, 399, 433, 446, 473, 478, 485, 492, 503, 517, 528, 540, 545–546, 556, 559–560, 567, 595, 616. 263 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri dove vladavine. Pri prvih treh izvora ni mogoče določiti (75 %), zadnji (pincerna de Smalnegge) pa je bil verjetno iz kraja Schmalegg (22 km severno od Bodenskega jezera na Švabskem) (25 %).89 Za prvega maršala ne vemo, od kod je izviral (33,3 %),90 drugi in tretji (Henrik iz Gufidauna in Henrik Told) pa sta bila iz današnje Južne Tirol- ske (66,6 %). Predvsem Henrik Told je bil očitno dolgoletni privrženec grofa Majnharda II. in kot tak v začetku leta 1293 (očitno le za krajši čas) pos- tavljen za glavarja v Velikovcu.91 Prvi tirolski dvor- ni mojster Wölflina iz Söbriacha je bil iz Koroške (50 %), drugi, Henrik iz Rottenburga, pa je izviral iz avstrijske Tirolske (50 %). Pri edinem stolniku je šlo za nekega Otolina (Ottolinus dapiffer dni co­ mitis), omenjenega v letih 1265 in 1266,92 o katerem ni mogoče reči ničesar oprijemljivega. STIKI MED POKRAJINAMA Če pod vsem do sedaj povedanim potegnemo črto, je (kolikor nam viri dopuščajo) mogoče reči, da na Tirolskem ni bilo nobenega visokega dvor- nega uradnika, ki bi izviral iz Štajerske. Prav tako na Štajerskem med najvišjimi dvornimi uradniki ni bilo nobenega Tirolca. To ne preseneča, saj de- želi ne mejita druga na drugo, prav tako jima do leta 1363 ni vladala skupna vojvodska dinastija.93 Tu je treba izpostaviti nekaj tirolskih plemičev, ki so nekje med letoma 1277 in 1311 imeli veliko moč v Savniji (Posavinje s Posoteljem). Pri teh očitno ni šlo za tirolske dvorne uradnike, poleg tega pa je bil to čas, ko Savnija še ni bila združena z voj- vodino Štajersko. Majnhard II. Goriško-Tirolski je Savnijo nekje v času med letoma 1277 in 1280 dobil v zastavo od Habsburžanov, njegovi dina- stiji pa jo je zatem uspelo obdržati približno tri 89 HHStA, AUR, 1282 VI 9; HHStA, AUR, 1288 XII 8; TU III, št. 1113; W I, št. 856; W II, št. 351. 90 TU I/1, št. 454. 91 Henrik Told na Koroškem dejansko ni opravljal nobe- ne upravne funkcije, temveč je bila njegova vloga zgolj vojaške narave (TU III, št. 1113; W II, št. 332, 334, 336, 338, 401, 410, 620, 775, 780(s); Ottokars Österreichische Reimchronik, MGH Dt. Chron. 5/2, vrstice 61.575–61.577, 61.744–61.754, str. 818, 820 (den Glaneckær man sant hinz Volkenmarkt zehant, daz er dȃ ze houbtman wurde ... daz an des Glaneckær stat, houbtman wesen solt, Her Heinrich der Told, des hoves marschalch. swaz man im enphalch, daz tet er getriulich, witzic und manlich was er genuoc. hin fuor der kluoc, hinz Volkenmarkte in die stat die man im enpholhen hȃt), 1428 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 48–49; Wiesflec- ker, Meinhard, str. 185). 92 W I, št. 735, 744. 93 Obe kneževini so pod svojo oblastjo združili Habsbur- žani, ki so Tirolski zavladali šele leta 1363, Štajerski pa že leta 1282 (Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 96, 154–155). desetletja.94 Skupaj z zastavo neposredne zemlji- ške posesti Majnhard II. ni pridobil. V prvi vrsti je šlo za oblastne pravice, predvsem višje sodstvo. Majnhard II. je v Savniji začel uvajati deželnok- nežjo upravo, pri čemer pa očitno ni uporabljal domačinov, temveč tuje, tirolske (pa tudi koroške) uradnike.95 Med Tirolci je tedaj glavno vlogo v Savniji, kot kaže, igral Konrad III. Aufensteinski († 1338), eden najožjih zaupnikov Majnharda II. Goriško- -Tirolskega, čigar matični grad je stal kakih 23 km severovzhodno od Brennerja na avstrijskem Ti- rolskem.96 Aufensteinski je imel funkciji maršala in celo glavarja, a se nista nanašali na Štajersko in Tirolsko. Od leta 1293 je bil koroški deželni maršal ter od leta 1299 (morda že od 1294) koro- ški deželni glavar.97 V zastavi od štajerskega voj- vode je imel Vojnik in Žalec z Žaženberkom, od koroškega vojvode Slovenj Gradec, med letoma 1322/23 in 1333 pa je v svojih rokah držal tudi polo- vico celjskega gospostva.98 Na plemstvo v Savniji je očitno izvajal pritisk. Po besedah štajerskega kronista Otokarja iz Geule je Ulrik III. Vovbrški, eden najvidnejših udeležencev (sicer propadlega) protihabsburškega upora (v letih 1291/92), vojvo- dinji Elizabeti zaupal,99 da je bil Aufensteinski eden izmed krivcev za omenjeni upor. Uradniki Majnharda II. naj bi Vovbrškemu kratili pravice, izrecno omenjeni Aufensteinski pa naj mu ne bi dovolil izvajati odvetništva nad samostanom v Gornjem Gradu. Odvetništvo, ki ga je Ulrik po uporu izgubil, mu je uspelo ponovno dobiti v za- četku leta 1296.100 94 Kosi, Visoki, str. 61, 72. 95 Kosi, Dežela, str. 543, 545. 96 Iz Tirolske sta v približno istem času prišla še Henrik Graland in Henrik Lavant, a sta bila aktivna na področju Kranjske, ki so jo Majnhard II. in njegovi sinovi (do leta 1335) prav tako imeli v zastavi od Habsburžanov. Graland je imel funkcijo kranjskega vicedoma, Lavant pa je bil prav tako kranjski vicedom in deželni pisar (Kosi, Viso- ki, str. 61, 72; Kosi, Dežela, str. 545, 549; Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 288). 97 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 49–50, 53, 57, 59; Deutsche Biographie, Aufenstein, Konrad von (, 13. 1. 2025). 98 MDC VIII, št. 490, 508, 518, 646; Kosi, Dežela, str. 549, 552, 555; Kos, Vitez in grad, str. 262, 371, 396, 407. 99 Elizabeta je bila žena zgoraj omenjenega avstrijsko-šta- jerskega vojvode Albrehta in hči Majnharda II. Goriško- -Tirolskega (Reifenscheid, König Albrecht I., str. 384). 100 StLA, AUR, 1296 I 25; Ottokars Österreichische Reim- chronik, MGH Dt. Chron. 5/2, vrstice 63.198–63.199, 63.208–63.226, str. 838 (der von Hiunburge sprach: »frou Elspet, gedenkt darnȃch...maniges schaden und smæhe, den mir gæheteten sîn amtliute, frou, ich bin noch hiute erbes und gemaches blôz: diu muor vor Griven grôz des klosters datze Obernburge, diu mîn vordern von Hiunburgelange inne ha­ bent gehabt, dȃ getorste mîn der abt ze herren nie bekennen noch ze vogt genennen für den Oufensteinære. frou, swie vil ich swære oder ungemaches leit, swen ich den mînem her­ 264 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri ZAKLJUČNE MISLI Enotnega razvoja aparata dvornih služb v raz- ličnih deželah Svetega rimskega cesarstva ni bi- lo. Res je sicer, da je bil vsakokratni cesarski dvor za kneze v državi zgled, a grofovski, vojvodski in (nad)škofijski dvori kljub temu niso bili priča enotnemu razvoju. Osebna pobuda posameznih knezov je na njihovih dvorih pri tem igrala ključ- no vlogo. Knezi so se med seboj razlikovali po moči in številu posesti, pa tudi po osebnih pre- ferencah ter dovzetnosti za uvajanje raznovrstnih upravnih novosti. Takratne politične razmere v določeni pokrajini (in širše) so prav tako igrale pomembno vlogo, a knezove pobude so jih po pomembnosti prekašale. Tirolski aparat dvornih uradnikov lahko označimo kot stvaritev grofa Majnharda II. in na Štajerskem mejnega grofa Otokarja III. Pri tem se je slednji mnogo bolj zgledoval po dvoru cesar- ja Friderika I. Barbarosse kot prvi po dvoru kra- lja Rudolfa I. Glavno vodilo Otokarja III. je bilo posnemati organizacijo dvora bratranca cesarja, Goriško-Tirolski pa se je predvsem trudil urediti svoje finance. Pri tem se je (še najverjetneje) zgle- doval po samostanu v Stamsu, ne pa po takrat- nem vladarju Rudolfu I., in to kljub temu, da je bil ta njegov tesen sodelavec in sorodnik. Čeprav Majnhard II. ni bil najbogatejši knez cesarstva (v tem so ga že v njegovem sosedstvu prekašali avstrijski in bavarski vojvode), je s svo- jimi ukrepi občutno povečal svojo politično moč ter na tedanjem političnem parketu nastopal kot močan igralec. Pri Otokarju III. je urejanje dvo- ra pri krepitvi njegove politične moči, kot kaže, igralo manjšo vlogo, sploh pa je Otokar III. živel v drugačnem času in političnih razmerah. Prav ta- ko je imel za razvoj svojega dvora in politično de- lovanje manj časa kot Majnhard, saj je umrl že po približno štirih desetletjih življenja, medtem ko je bil Majnhard II. ob svoji smrti vsaj 15 let starej- ši. Za oba velja ocena, da sta s svojim delovanjem ključno vplivala na razvoj svojih nastajajočih kneževin. Čeprav sta vsak v svojem času veljala za precej brezobzirna vladarja, bi bil razvoj na Tirolskem in Štajerskem brez njunega prispevka precej počasnejši. ren kleit, so was mir ungeriht. der Oufensteinær giht, er wel­ le graven meister sin ...), 1428 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); MDC VI, št. 334; Kosi, Dežela, str. 547; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 94. Financiranje Razprava je nastala v okviru raziskav v programski skupi- ni Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, ki jo financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj Allgemeine Urkundenreihe StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec Allgemeine Urkundenreihe TLA – Tiroler Landesarchiv, Innsbruck Allgemeine Urkundenreihe OBJAVLJENI VIRI DD F I. 1 – Die Urkunden Friedrichs I. 1152–1158, Erster Teil, Monumenta Germaniae Historica, Die Urkunden der deutschen Könige und Kaiser 10, 1. Ur. Heinrich Appelt. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1975. GZM I – Gradivo za zgodovino Maribora I. Ur. Jože Mli- narič. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 1975. GZM II – Gradivo za zgodovino Maribora II. Ur. Jože Mli- narič. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 1976. GZS IV – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. Ur. Franc Kos. Ljubljana: Leonova Družba, 1915. MDC VI – Monumenta historica ducatus Carinthiae VI. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1958. MDC VIII – Monumenta historica ducatus Carinthiae VI­ II. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1963. Ottokars Österreichische Reimchronik – Ottokars Österreichische Reimchronik. Monumenta Germa- niae Historica Dt. Chron. 5/2. Ur. Joseph Seemüller. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1893. RI VI/1 –Die Regesten des Kaiserreichs unter Rudolf, Adolf, Albrecht, Heinrich VII. 1273–1313. Erste Abtheilung. Regesta Imperii VI. Ur. Johann Friedrich Böhmer, Oswald Redlich. Innsbruck: Verlag der Wagner- schen Universität-Buchhandlung, 1898. TU I/1 – Tiroler Urkundenbuch; I. Abteilung; Die Urkun­ den zur Geschichte des Deutschen Etschlandes und des Vintschgaus, 1. Band, Bis zum Jahre 1200. Ur. Franz Huter. Innsbruck: Selbstverlag des Landesmuse- ums Ferdinandeum, 1937. TU II – Tiroler Urkundenbuch; I. Abteilung; Die Urkun­ den zur Geschichte des Deutschen Etschlandes und des Vintschgaus, II. Band, 1200–1230. Ur. Franz Huter. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1949. 265 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri TU III – Tiroler Urkundenbuch; I. Abteilung; Die Urkun­ den zur Geschichte des Deutschen Etschlandes und des Vintschgaus, III. Band, 1231–1257. Ur. Franz Huter. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1957. UBSt I – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1875. UBSt II – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark II. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1879. UBSt III – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark III. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Ur. Heinrich Appelt, Ger- hard Pferschy. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1975. W I – Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten. I. Band, 957–1271. Ur. Her- mann Wiesflecker. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1949. W II – Die Regesten der Grafen von Tirol und Görz, Her­ zoge von Kärnten. II. Band, 1. Lieferung: Die Regesten Meinhards II. (I.) 1271–1295. Ur. Hermann Wiesflec- ker. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1952. LITERATURA Anderlan, Anna: »alz ich itz von dem lannde, zu reit- ten willen hab«: Heinrich von Rottenburg in sei- nem geographischen Umfeld. Historia Scribere 8, 2016, str. 359–388. DOI: https://doi.org/10.15203/hi- storia.scribere.8.469 Banfi, Jaka: Uprava grofov Celjskih (1341–1456). Kro­ nika 70, 2022, št. 1, str. 21–58. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.70.1.02 Bele, Martin: Štajerske deželne službe pred letom 1311. Studia Historica Slovenica 18, 2018, št. 3, str. 631–660. DOI: https://doi.org/10.32874/2018-23 Bele, Martin: Štajerske dvorne službe do leta 1311. Stu­ dia Historica Slovenica 21, 2021, št. 1, str. 11–39. DOI: https://doi.org/10.32874/SHS.2021-01 Bitschnau, Martin: Burg und Adel in Tirol zwischen 1050 und 1300: Grundlagen zu ihrer Erforschung. Wien: Akademie der Wissenschaften in Wien, 1983 (Mit- teilungen der Kommission für Burgenfoschung, 1). Bizjak, Matjaž: Ratio facta est: gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Sloven­ skem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003 (Thesaurus memoriae. Dissertationes; 2). DOI: https://doi.org/10.3986/9616358995 Csendes, Peter: Kanzlei, Kanzler. Lexikon des Mittel­ alters V (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 910–929. Dopsch, Heinz et al.: Die Länder und das Reich: Der Ost­ alpenraum im Hochmittelalter. Österreichische Geschi­ chte. Wien: Ueberreuter, 1999. Feller, Claudia: Das Rechnungsbuch Heinrichs von Rottenburg: Ein Zeugnis adeliger Herrschaft und Wirtschaftsführung im spätmittelalterlichen Tirol, Edition und Kommentar. Wien, München: Böhlau, 2010 (Quelleneditionen des Instituts für Österrei- chische Geschichtsforschung 4). Haidacher, Christoph: Die Verwaltungsorganisation Meinhards II. und seiner Nachfolger. Eines Fürsten Traum. Meinhard II., Das Werden Tirols. Tiroler Lan­ desausstellung 1995 im Schloß Tirol und im Stift Stams (ur. Josef Riedmann). Innsbruck: Südtiroler Lan- desmuseum Schloß Tirol, 1995, str. 113–132. Heuberger, Richard: Zur Einsetzung der zehn Land- pfleger 1312. Zeitschrift des Ferdinandeums für Tirol und Vorarlberg 56, 1912, str. 263–287. Huber, Alfons: Meinhard II. Allgemeine Deutsche Bio­ graphie, Band 21 (ur. Rochus von Liliencron). Leip- zig: Duncker & Humblot, 1885, str. 229–231. Huter, Franz: Die Anfänge einer landesfürstlichen Kanzlei in Tirol. Ausgewählte Aufsätze zur Geschichte Tirols (ur. Franz Huter, Josef Riedmann in Marjan Cescutti). Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1997, str. 138–151. Hye, Franz Heinz: Geschichte der tirolisch-kärntnerischen Kanzlei unter der Regierung der Herzoge Otto, Ludwig und Heinrich aus dem Hause Görz-Tirol 1295–1310. Maschinschriftliche Prüfungshausarbeit am In- stitut für österreichische Geschichtsforschung. Wien: Institut für Österreichische Geschichtsfor- schung, 1965. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plem­ stva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in sloven­ skem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranj- sko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica 8, 2008, št. 2–3, str. 527–546. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. ZRC 20. Ljubljana; ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Kosi, Miha: Visoki in pozni srednji vek (10.–15. stoletje). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 59–103. Kreiker, Sebastian: Truchseß. Lexikon des Mittelalters VIII (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 1069–1070. Krones, Franz: Landesfürst, Behörden und Stände des Herzogthums Steier 1283–1411. Graz: Verlag Styria, 1900 (Forschungen zur Verfassungs- und Verwal- tungsgeschichte der Steiermark / 4, 1). 266 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Lackner, Christian: Die Länder und das Reich (907– 1278). Geschichte Österreichs (ur. Thomas Winkelba- uer). Ditzingen: Reclam, 2015, str. 63–109. Lackner, Christian: Hof und Herrschaft: Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge (1365–1406). Wien: R. Oldenbourg, 2002 (Mitteilungen des In- stituts für Österreichische Geschichtsforschung, 41). Lackner, Christian: Vom Herzogtum Österreich zum Haus Österreich (1278–1519). Geschichte Österreichs (ur. Thomas Winkelbauer). Ditzingen: Reclam, 2015, str. 110–158. Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Verwaltungs- geschichte des Landes Steiermark, Herausgegeben durch die Historische Landeskommission für Steier­ mark. Graz, Wien, Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929. Niederstätter, Alois: Die Herrschaft Österreich: Fürst und Land im Spätmittelalter. Österreichische Geschichte. Wien: Ueberreuter, 2001. Plieger, Gerhard: Die Rechnungsleger in den älteren Ti­ roler Raitbüchern von 1288 bis 1295. Beiträge zu einer Verwaltungsgeschichte Tirols im ausgehenden 13. Jahr­ hundert (Dissertation). Innsbruck: Geisteswissen- schaftliche Fakultät der Leopold-Franzens-Uni- versität Innsbruck, 1990. Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gra­ du. Maribor: Znanstveno raziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2010. Ravnikar, Tone: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani. Studia Historica Slovenica 23, 2023, št. 3, str. 611–638. DOI: https://doi.org/10.32874/ SHS.2023-16 Reifenscheid, Richard: König Albrecht I. (1298–1308). Die Kaiser: 1200 Jahre europäischer Geschichte (ur. Gerhard Hartmann, Karl Schnith). Wiesbaden: Marix Verlag, 2006, str. 383–391. Riedmann, Josef: Die Beziehungen der Grafen und Lan­ desfürsten von Tirol zu Italien bis zum Jahre 1335. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1977 (Sitzungsberichte. Akademie der Wissenschaften in Wien, Philosophisch-Histo- rische Klasse/ 307). Riedmann, Josef: Mittelalter. Geschichte des Landes Ti­ rol, Band 1: Von den Anfängen bis 1490 (ur. Josef Fon- tana et al.). Bozen, Innsbruck, Wien: Verlagsanstalt Athesia, Tyrolia Verlag, 1985, str. 293–698. Rogger, Iginio: Heinrich (OT) († 1289). Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1198 bis 1448 (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker und Humbolt, 2001, str. 777–778. Rösener, Werner: Hofämter. Lexikon des Mittelalters V (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Tas- chenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 67–68. Schuler, Peter-Johannes: Notar, Notariat. Lexikon des Mittelalters VI (ur. Gernot Giertz). München: Deu- tscher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 1271–1281. Spreitzhofer, Karl: Georgenberger Handfeste: Entstehung und Folgen der ersten Verfassungsurkunde der Steier­ mark. Neue Reihe, Band 3. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1986. Stolz, Otto: Geschichte der Verwaltung Tirols. Teilstück des 2. Bandes der Geschichte des Landes Tirol. Inns- bruck: Universitätsverlag Wagner, 1998. Štih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1997. Thaler, Lienhard: Münzreichtum und leere Taschen: Die Finanzen der Grafen von Tirol im europäischen Kontext (1290–1439) (Dissertation). Wien: Universität Wien, 2023. DOI: https://doi.org/10.25365/thesis.73631 Thaler, Lienhard: Weiße Mönche schwarze Zahlen. Die Stamser Zisterzienser und die Entstehung der ältesten Tiroler Rechnungsbücher. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, 128, Teilband 1, str. 22–48. DOI: https://doi.org/10.7767/ miog.2020.128.1.22 Thaler, Lienhard: Zwei Bücher, zehn Pfleger und 67.000 Mark Schulden: Kreditverwaltung am Beispiel der Tiroler Landpfleger Kommission (1312–1315). V: Das Mittelalter 27, 2022, št. 2 = Die Ma­ terialität von Kredit. Sachüberlieferungen mittelalter­ licher Schuld- und Kreditbeziehungen (ur. Stephan Nicolussi-Köhler, Tanja Skambraks, Sebastina Steinbach). Heidelberg: Heidelberg University Publishing, 2022, str. 306–326. DOI: https://doi. org/10.17885/heiup.mial.2022.2.24660 Webernig, Evelyne: Landeshauptmannschaft und Vize­ domamt in Kärnten bis zum Beginn der Neuzeit. Kla- genfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 1983 (Das Kärntner Landesarchiv 10). Weiß, Günter: Protonotarios. Lexikon des Mittelalters VII (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Ta- schenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 274. Wiesflecker, Hermann: Meinhard der Zweite: Tirol, Kärnten und ihre Nachbarländer am Ende des 13. Jahrhunderts. Innsbruck: Universitätsverlag Wag- ner, 1995. Žontar, Josip: Kranjski deželni vicedom: prispevek zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranj- skem. Hauptmannov zbornik (ur. Pavle Blaznik). Lju- bljana: Slovenska akademija znanosti in umetno- sti, 1966, str. 277–318. SPLETNE STRANI Allgemeine Deutsche Biographie: Dietbold I., Markgraf von Vohburg (https://daten. digitale-sammlungen.de/bsb00008363/images/in- dex.html?seite=155) 267 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Deutsche Biographie: Aufenstein, Konrad von (https://www.deutsche-bio- graphie.de/gnd135951909.html#ndbcontent) Otakar III. (https://www.deutsche-biographie.de/ gnd142372358.html#ndbcontent) Otto III. (https://www.deutsche-biographie.de/gn- d11883939X.html#ndbcontent) Historisches Lexikon der Schweiz: Albrecht I. von Habsburg (https://hls-dhs-dss.ch/de/ articles/029202/2001-06-05/) SUMMARY Notaries, Chamberlains, and Court Masters. A Comparison of the Development of Court Offices in Styria and Tyrol in the Twelfth and Thirteenth Centuries The article focuses on the development of court offices under the rulers of the Duchy of Styria and the County of Tyrol in the twelfth and thirteenth centuries (before 1295). The development of the court administration structure was the result of the personal initiative of two specific princes, both of whom had close ties with the reigning sovereign at the time. In the case of Styria, this was the Margrave Otto- kar III, who ruled in Styria between 1129 and 1164 and ap- parently began to organize his court following the example of Emperor Frederick I Barbarossa. Thus, the most impor- tant positions at the Styrian court were held by the mar- shal, chamberlain, steward, and cupbearer. In Tyrol, Count Meinhard II, who deserved by far the greatest credit for the development of the court administration structure, ruled his territory between 1258 and 1295. Meinhard’s court was headed by the court master; considerable sway was also held by chamberlains, and to a lesser extent by cupbea- rers and marshals. The office that specifically developed during Meinhard’s period was the court chancellery, which employed up to seven notaries at once. It became a kind of nexus and control point of the entire Tyrolean territorial administration. The total number of all Styrian officials discussed was fifty-five or fifty-six, and forty-eight Tyrolean officials. The vast majority came from the territory in which they served. Foreigners were rare at both the Styrian and Tyrolean cou- rts and mostly originating from the neighbouring territori- es. Just as there were no Tyroleans serving as court offici- als in Styria, there were also no Styrian officials present at the Tyrolean court. A major breakthrough at the Tyrolean court was the so-called account books, which Meinhard’s chancellery began compiling in the 1280s and which provided the first-ever overview of the entire financial management of the territory, including all expenditures and revenues of in- dividual Tyrolean offices. They contained annual accoun- ting records (income and expenses) of approximately forty judges and other officials. Tyrolean notaries at the time were presumably inspired by the financial management of the Tyrolean Cistercian monastery of Stams, less than fifty kilometres west of Innsbruck. Other possibilities include copying the systems from the court chancelleries of the Brixen and Trento dioceses. kronika 73 � 2025 2 kronika 73 � 2025 2 | 269–285 � dipl. um. zgod., predmetna učiteljica, svétnica v pokoju, Jezero, Preserje pri Ljubljani, goranka.kreacic@guest.arnes.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0761-6505 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.04 cc by-SA Goranka kreačič� Marija Terezija baronica Oršić, roj. baronica Wintershoffen: rodbina, zakon in knjige IZVLEČEK Osrednja tema pričujočega prispevka je Marija Terezija baronica Oršić, rojena baronica Wintershoffen (1671–1710), s Kozjega na Štajerskem. Prispevek je razdeljen na tri tematske sklope. V prvem delu je predstavljen izvor rodbine Wintershoffen, baroničine primarne družine, ki je v 16. stoletju prišla iz Bavarske na Štajersko in do začetka 19. stoletja izumrla. Drugi del je posvečen baroničinemu zakonu s slavonskim plemičem Antonom baronom Oršićem, ki se je končal z ločitvijo. Tretji del obravnava njeno naselitev v Ljubljani in premoženje, zabeleženo v zapuščinskem inventarju. Posebno pozornost si zasluži njena knjižnica, ki je bila za tedanje razmere zelo obsežna in vsebinsko raznolika. KLJUČNE BESEDE Wintershoffen, Oršić, Kozje, plemstvo, genealogija, knjižnice ABSTRACT BARONESS MARIA THERESA ORŠIĆ, NÉE BARONESS WINTERSHOFFEN. HER LINEAGE, MARRIAGE, AND BOOKS The article centres on Baroness Maria Theresa Oršić, née Baroness Wintershoffen (1671–1710), from the Styrian town of Kozje (Ger. Drachenburg). It is divided into three thematic clusters. In the first part, it presents the origin of the baroness’s primary family of Wintershoffen, which came from Bavaria to Styria in the sixteenth century and had become extinct by the early nineteenth century. The second part describes the baroness’s marriage to the Slavonian nobleman Baron Anton Oršić, which culminated in a divorce. The third part discusses her settling down in Ljubljana and her estate listed in her probate inventory. Special consideration is given to her library, which was remarkably extensive and diverse for that period. KEY WORDS Wintershoffen, Oršić, Kozje, nobility, genealogy, libraries 270 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige UVOD Osrednja oseba pričujočega prispevka je Ma- rija Terezija baronica Wintershoffen (1671–1710) s štajerskega Kozjega, ki se je proti koncu 17. stoletja poročila z Antonom baronom Oršićem, članom sorazmerno ugledne hrvaško-slavonske plemiške rodbine. Prispevek je razdeljen na tri tematske sklope. V prvem delu sta prikazana zgodovina in izvor baroničine primarne družine Winters- hoffen, ki se je v začetku 16. stoletja iz bavarske priselila na Štajersko in v začetku 19. stoletja iz- umrla. Sprva se je imenovala Wintershoffer in se konec 17. stoletja preimenovala v Wintershoffen. V drugem delu sta v ospredju Marija Terezi- ja kot članica kozjanskih Wintershoffnov in njen mož Anton baron Oršić. Zgodbo njune poroke in za tisti čas škandalozne ločitve je mogoče sprem- ljati v zapisnikih hrvaškega sabora med letoma 1699 in 1709. Baronica se je v zadnjem obdobju življenja preselila na Kranjsko, v Ljubljano, in tam leta 1710 umrla, stara še ne 40 let. Tretji del prispevka je namenjen baroničini zapuščini, kot jo razkriva njen zapuščinski in- ventar. V njem izstopa zlasti knjižnica, v kateri je bilo popisanih 142 knjig. V prispevku so podrob- neje predstavljene nekatere baroničine knjige, ki so bile uvrščene na rimski (vatikanski) seznam prepovedanih knjig. Analiza njene knjižnice je pokazala, da je bila baronica ne samo izobraže- na in načitana, temveč tudi precej samosvoja in nevsakdanja oseba. BAVARSKI WINTERSHOFFERJI NA ŠTAJERSKEM Arhiv Republike Slovenije hrani zanimivo spominsko knjigo družine Wintershoffer z nari- sanimi grbi na pergamentu.1 Po vsej verjetnosti je nastajala med letoma 1565 in 1600.2 Vsebuje grbe družin, ki so se prek porok povezali z Winters- hofferji; grbov je sicer samo osem in še od teh sta dva neznana. Prepoznati je mogoče starejši in mlajši grb Wintershofferjev ter grbe plemiških družin Pranckh, Schrampf in Schneeweiss. S 1 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 34r, Familienstammbuch der Wintershoffer zum Pranck und auf Oberradwein. 2 Nastanek tega dokumenta je mogoče približno umestiti v drugo polovico 16. stoletja. Kot prvi je namreč v njej vpisan Hans Wintershoffer iz Gerolsbacha, ni pa mogoče najti imena in grba njegove žene. Morda so Hansovi po- tomci pozabili (prej zamolčali) ime svoje prednice, ker ta verjetno ni bila plemiškega rodu. Knjiga se začne z grbom ter omembo Hansovega sina Ruperta in njegove žene Amalije pl. Myla. Konec vpisov v to družinsko spominsko knjigo pa lahko umestimo v leto 1599, in sicer na podla- gi poroke Mateja Wintershofferja z Ivano pl. Schnee- weiss istega leta; njen grb je namreč v spominski knjigi zadnji, ki je še označen z družinskim imenom neveste. pomočjo spominske knjige je bilo mogoče odkri- ti izvor družine Wintershoffer, ki se je pozneje preimenovala v Wintershoffen.3 Na prvi strani je namreč vpisan Hans Wintershoffer »zu Gerli- bach«.4 Gre za kraj Gerolsbach na Bavarskem, kjer se konec 15. stoletja omenjajo nižji plemiči Wintershofferji, ki so leta 1490 dobili bavarsko deželanstvo (Landstandschaft).5 Povezavo Wintershofferjev z Gerolsbachom ter okoliškimi kraji, kot so Aichach, Kranzberg in Eichstätt, dokazuje več listin. V letih 1438 in 1448 se tako Štefan in Hans Wintershoffer omenjata kot sodnika (Richter) v Aichachu.6 V listini iz le- ta 1466 se Štefan Wintershoffer pojavi kot kaščar (Kastner),7 prav tako v Aichachu.8 Sedemnajst let pozneje (1483) se Štefan (verjetno isti kot zgoraj) omenja kot deželni sodnik (Landrichter) v istem mestu,9 Hans pa v Kranzbergu.10 Najzanimivej- ša je listina iz leta 1457, v kateri najdemo največ podatkov o družini: Hans Wintershoffer ml., go- stilničar iz Kranzberga, sin Hansa Wintershoffer- ja st., sodnika v Aichachu, je leta 1457 s posredo- vanjem viteza Tomaža Preysinga, oskrbnika v Kranzbergu, dobil v dedno last (Erbrechts) go- stilno (Taferne), hkrati pa je od stolnega kapitlja v Freisingu dobil desetinsko sodišče (Zehnthof)11 v Gerolsbachu.12 Iz listine še izvemo, da je imel 3 Opozoriti kaže na različne zapise priimka. Pojavljata se dve različici, z enim ali dvema f. Pogostejša je druga, ki je uporabljena tudi v pričujočem prispevku. Prvotna ob- lika priimka je sicer Wintershoffer, konec 17. stoletja pa se začne pojavljati oblika Wintershoffen; temu sledi tudi pričujoči prispevek. 4 Za pomoč pri branju zapisa Hansovega imena se najlep- še zahvaljujem dr. Dejanu Zadravcu. 5 Lieberich, Die bayerischen Landstände, str. 132. Avtor sicer ni prepričan, ali Wintershofferji izvirajo iz Wintershofa pri Eichstättu, saj pri tem zapisu postavi vprašaj, a glede na to, da Gerolsbach ni tako daleč od Wintershofa (okoli 40 km), je ta možnost precej verjetna. Razdalja med Ge- rolsbachom in Aichachom pa je 19 km. 6 Geiss, Die Reihenfolgen, str. 30 (7). Strani so oštevilčene tako, da je 30 na desni in 7 na levi, naslednja stran pa ima vrstni red obrnjen, 8 je na desni in 31 na levi itd. 7 V pravnem in gospodarskem jeziku je kaščar (Kastner), torej upravnik shrambe za naturalne dajatve podložni- kov, lahko tudi sodnik (Richter), oskrbnik (Pfleger), odvet- nik (Anwalt) itd.; gl. geslo »Kastner« v: Frühneuhoch- deutsches Wörterbuch: https://fwb-online.de/lemma/ kastner.s.0m (1. 3. 2024). 8 BayHStA, Kloster Altomuenster Urkunden, listina 107 (Benediktinerinnen 1256–1760). 9 BayHStA, Kloster Altomuenster Urkunden, listini 150 in 151. 10 Geiss, Die Reihenfolgen, str. 46 (23). 11 V pravni zgodovini srednjega veka je bilo desetinsko sodišče (tudi Zetenthof) sodišče, kjer je bilo treba izročiti desetino (Zehnthof: https://de.wikipedia.org/wiki/Zeh- nthof ). 12 BayHStA, Domkapitel Freising Urkunden 1387. Datum izdaje dokumenta je 7. julij 1457. 271 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige ženo Ano in sina, prav tako Hansa. Med najzani- mivejšimi je dokument iz leta 1534, s katerim je Tomaž, opat iz Weihenstephana, potrdil dedno pogodbo iz leta 1457, ko je Hans Wintershofer ml. dobil posest v Gerolsbachu. V dokumentu se omenjajo Hans Wintershofer ml., njegov sin Hans in žena Amalija.13 Prav v tem dokumentu je mogoče prepoznati družino Wintershoffer, ki je v tistem času že prebivala na Štajerskem. Kdaj točno so bavarski Wintershofferji prišli na Spodnje Štajersko, ni povsem jasno. Prvič jih tam zasledimo že v začetku 16. stoletja. Leta 1505 se namreč neki Wintershoffer omenja kot lastnik Zimerauerjevega domca v Spodnjem Radvanju.14 To je bil verjetno Rupert (Rueprecht), ki je leta 1515 pričal pri pečatenju kupoprodajne pogodbe za hi- šo v Mariboru.15 Rupert je bil gotovo prvi Winters- hoffer na Štajerskem in se je zaradi tamkajšnje posesti poslej imenoval ne le po Gerolsbachu, ampak tudi po Zgornjem Radvanju. To razkriva družinska spominska knjiga, v kateri pa Rupert ni naveden kot prvi oziroma najstarejši. Pred njim je 13 BayHStA, Domkapitel Freising Urkunden 2960. Datum izdaje dokumenta je 5. maj 1534. 14 SI PAM/0001_01107. 15 SI PAM/0001_00288. omenjen Hans Wintershoffer iz Gerolsbacha, ki je bil skoraj gotovo njegov oče; verjetno ga lahko istovetimo s Hansom, gostilničarjem iz Kranz- berga in Gerolsbacha. V spominski knjigi Hansu sledi Rupert (Rupreccht Wintershoffer zu Gerlibach und auf Oberradwein), ki ima enak grb kot Hans. Kje in kdaj se je Rupert poročil, zaenkrat ni znano. Dejstvo je, da je njegova žena Amalija pripadala stari turingijski in spodnjelužiški ple- miški rodbini Myla (Mühlen), imenovani po gra- du Mylau pri Vogtlandu.16 Njeno pripadnost tej družini dokazuje njen grb v spominski knjigi: v desnem srebrnem heraldičnem polju je pokonci stoječ in v desno obrnjen volk v naravni barvi, ki v gobcu drži ovco, v levem rdečem polju pa je zla- ta prečka. Nad šlemom je isti motiv kot v desnem polju, volk z ovco v gobcu.17 Rupert in Amalija sta imela več otrok, vendar je bil Rupertov univerzalni dedič le sin Henrik (Hainrich) († ok. 1578). Ta se prvič omenja leta 1542 v povezavi z imenjem v Radvanju, ki je bilo leta 1570 ocenjeno na 78 funtov.18 Leta 1550 ga zasledi- mo v neki pravdi glede vinograda v Vinarjih (im Wienner)19 in nato še leta 1572, ko je pridobil šta- jersko deželanstvo.20 Henrik ni bil več povezan ne z Gerolsbachom ne z Bavarsko, zato je poimenovanje po krajih svojih prednikov opustil, je pa svoji titulaciji dodal Pranckh (zum Pranckh, Prankh, ranck).21 Ta 16 Priimek družine se zapisuje tudi kot Myla, Mila, Mylen, Mühlen ali Milen (Kneschke, Neues allgemeines Deut­ sches Adel­Lexicon, knj. 6, str. 378, 379; Hefner, Der Adel des Königreich Sachsen, str. 39, tab. 44; Mülverstedt, Der abge­ storbene Adel, knj. 6, str. 63, tab. 37; Kneschke, Die Wappen, knj. 3, str. 322). 17 Grb njene družine je v spominski knjigi takoj za Ruper- tovim, imena družinskih članov in njihovih žena pa se vrstijo po kronološkem redu. Opis grba pri Kneschke- ju dodatno omenja, da volk stoji na zelenem trohribu (Kneschke, Neues allgemeines Deutsches Adel­Lexicon, knj. 6, str. 378). 18 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 108; Mlinarič, Gospoščina Zgornje Radvanje, str. 206. 19 SI_PAM/0001_00376. 20 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1533. Ob tem kaže opozoriti, da so ta in vse naslednje navedbe strani iz Naschenwengove elektronske izdaje knjige, ki obsega 1667 strani. 21 Od vseh verzij zapisa družinskega priimka bomo upo- rabljali zapis Pranckh, ker takšno obliko člani družine uporabljajo še danes. Rodbina Pranckh je izvirala iz is- toimenskega gradu pri Knittelfeldu, kar dokazuje tudi njen grb v spominski knjigi, ki je identičen s prvotnim grbom te sicer zelo razvejane družine. Tudi na nagrob- nih ploščah v baziliki v Seckauu, kjer je nekaj nagrobni- kov te družine, je grb iz leta 1510 identičen grbu Julijane Pranckh, razen nekoliko dopolnjenih rogov, ki izraščajo iz šlema (Roth, Die Pranker Totenschilde, str. 13). Pranc- khi so imeli domnevno dve gospostvi v današnji Slove- niji, Snežnik in Hrastovec (https://en.wikipedia.org/wiki/ Pranckh; https://de.wikipedia.org/wiki/Pranckh_(Adels- Prvi znani grb Wintershofferjev, vgraviran na pečatu Hansa Wintershofferja ml. (?) iz leta 1459 (Hundt, Die Urkunden des Klosters Indersdorf, knj. 1, opis grba na str. 39, tabela X, št. 148). 272 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige predikat je začel uporabljati po poroki z Julijano pl. Pranckh, hčerko Hansa in Margarete, roj. pl. Helfenberg.22 Dodatno poimenovanje bi lahko kazalo na to, da je bil Henrik vsaj delni lastnik te- ga gradu, vendar dokazov za to zaenkrat ni. Kot je razvidno iz upodobitve v družinski knjigi, je bil njegov grb nekoliko drugačen od grba njego- geschlecht)). Za Snežnik to drži: Jakob Jurij Adam baron Pranckh, ki je kot štajerski plemič leta 1591 dobil tudi kranjsko deželanstvo, se je poročil z Barbaro Scheyer, edino hčerko lastnikov gradu. Barbara je Snežnik po- dedovala leta 1589 (Slana, Iz zgodovine, str. 28; Smole, Graščine, str. 449, 450). V bližini Snežnika je imel baron Jakob Jurij Adam Pranckh v rokah tudi stolpasti dvor Breg in gradič Koča vas (Hallerstein), ki so mu ga prej- šnji lastniki zastavili leta 1624 (Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 68, 159). Kar se tiče gradu Hrastovec (Gutenhaag) pri Lenartu, dostopni viri za sedaj ne potrjujejo lastništva Pranckhov. 22 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1533. Hel- fenbergi so bili prav tako spodnještajerska plemiška družina in so živeli na gradu Soteska (Helfenberg), jugo- vzhodno od Velenja. Glede očeta Margarete Helfenber- ške (Soteške) se podatki razlikujejo, včasih je omenjen kot Henrik (Banfi, Jošt Helfenberški, str. 55), včasih kot Hans (Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1533, pod rimsko št. I). vih prednikov. V 1. in 4. polju se ponovita motiva s srčnega ščita, v 2. in 3. polju pa sta se ohranila osnovna elementa grba starejših Wintershoffer- jev: iz krone izraščajoča dlan, ki ima nad sredin- cem šesterokrako zvezdo. Sprememba je opazna tudi v grbovnem okrasju: iz desnega turnirskega šlema raste dlan s šesterokrako zvezdo nad sre- dincem, uokvirjata jo rogova, iz levega pa raste šop petelinjega perja. Pod grbom je zapis, ki raz- kriva, da je bil Henrik vitez cesarja Karla V. ter stotnik (Haubtman) ogrskega in češkega kralja Ferdinanda I. Na podlagi te omembe je mogoče nastanek grba umestiti v čas med letoma 1526 in 1556. Leta 1526 je namreč v bitki pri Mohaču padel češko-ogrski kralj Ludvik II. Jagelonski, ki ga je nasledil Ferdinand I. Habsburški. Henrikova žena Julijana Pranckh je rodila več otrok, a je zgodaj umrla, že leta 1574. Zatem se je Henrik poročil s Cecilijo pl. Schrampf, hčerko Ja- neza in Margarete, roj. baronice Herberstein. V drugem zakonu ni imel otrok.23 23 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 86. Grba Ruperta Wintershofferja in njegove žene Amalije pl. Myla (Mühlen) (SI AS 1073, 34r, Familien Stammbuch der Wintershoffer zum Pranck und auf Oberradwein, fol. 11r, 11v). Rupertov grb je identičen z grbom njegovega (domnevnega) očeta Hansa (fol. 10v). 273 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige Henrikove posesti je podedoval njegov sin iz prvega zakona Matej (Mathias, Matthes) (najpo- zneje 1572–ok. 1650),24 ki se je leta 1599 poročil z Ivano, hčerko Zaharije pl. Schneeweissa, gospo- da s Kozjega in Frama.25 Oba, tako Matej (Matthes Wintershoffer von Pranck und auf Ober Radwein)26 24 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1533; Stopar, Grajske stavbe, 1, str. 49; Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 86. Matej je imel še tri brate, Krištofa, Janeza in Martina, katerih usode nismo raziskovali. 25 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 86. 26 Nekoliko poznejši zapis z enakim imenom, in sicer Matej Wintershoffer pl. Pranckh iz Zgornjega Radvanja in Koz- jega, je v drugih dokumentih našel tudi Dejan Zadravec, čeprav v času pisanja svojega prispevka o gospostvu Koz- je očitno še ni poznal spominske knjige iz Arhiva Repu- blike Slovenije. Enak zapis (von Prankh, auf Ober Rotwein und Drachenburg) uporabljata tudi Naschenweng (Der landständische Adel, str. 1533) ter ne nazadnje Familien- stammbuch der Wintershoffer iz Arhiva RS (zum Pranck). Pirchegger (Die Untersteiermark, str. 108) je Ma- teju očitno po pomoti pripisal predikat »von Prauneck (Mallegg)«, s čimer ga je napačno povezal z gospostvom Branek (Mallegg) pri Ljutomeru, ki nikoli ni bilo v lasti njegove družine (gl. Sapač, Grad Branek, str. 684; Hoz- jan, Posestne razmere, str. 527–530; Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1667). kot Ivana, sta z grboma upodobljena v družinski spominski knjigi, ki se z njima tudi zaključuje. Matej je bil sprva zakupnik Kozjega, leta 1638 pa je postal lastnik tega gospostva.27 Iz Matejevega življenja se je ohranila zanimi- va prigoda v povezavi s protestantizmom. Konec 16. in v začetku 17. stoletja je bila namreč veči- na kranjskega, štajerskega in koroškega plem- stva protestantska. To je veljalo tudi za družine Pranckh, Schneeweiss in Wintershoffer. Člani teh družin so bili med 237 podpisniki listine, nastale na zborovanju plemičev notranjeavstrij- skih dežel, ki je potekalo med 23. junijem in 20. avgustom 1603 v Gradcu. Udeleženci, med kate- rimi so bili tudi Matej Wintershoffer, Janez Jurij Schneeweiss in Sigmund Friderik Pranckh, so li- stino poslali nadvojvodi Ferdinandu II. Zahtevali so svobodo veroizpovedi, a jih vladar ni uslišal.28 Leta 1615 so se protestantski plemiči morali odlo- čiti med spreobrnitvijo v katolištvo ali izselitvijo. 1. avgusta 1628 je ukaz iz leta 1615 postal ultimat 27 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 88. Takrat je bil že poro- čen z Marijo Uršulo pl. Prag. 28 Czerwenka, Die Khevenhüller, str. 414, 417. Grba Henrika Wintershofferja s Pranckha in Zgornjega Radvanja in njegove prve žene Julijane pl. Pranckh (SI AS 1073, 34r, Familienstammbuch der Wintershoffer zum Pranck und auf Oberradwein, fol. 12v, 13r). 274 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige s Ferdinandovim patentom o spreobrnitvi ali izgonu.29 Tedaj se je začelo intenzivno izseljeva- nje kranjskega, štajerskega in koroškega plem- stva. Dežele je zapustilo več družin, med njimi družina Schneeweiss30 in deset članov družine Pranckh.31 Matej Wintershoffer pa je postal kato- ličan in je zato lahko ostal na Štajerskem. Mateja so pestile številne težave, povezane s posestmi, saj mu je leta 1628 pogorel grad Koz- je.32 Leta 1632 se je po smrti prve žene poročil še enkrat.33 Za drugo ženo je vzel Marijo Uršulo pl. 29 O tej tematiki gl. Kočevar, Ferdinand II., str. 180–232. 30 Czerwenka, Die Khevenhüller, str. 438. Krištof Schnee- weiss je pred izselitvijo prodal svoja posestva na Koro- škem okoli Osojskega jezera pri Beljaku. Leta 1652 ga z ženo Uršulo, roj. pl. Amsbacher, dvema sinovoma in hčerko najdemo v popisu protestantskih izgnancev iz Štajerske. Zdi se, da so se pred letom 1634 preselili v Würzburg (Czerwenka, Die Khevenhüller, str. 645). 31 Czerwenka, Die Khevenhüller, str. 634. Avtor se naslanja na seznam plemiških izgnancev v Nürnbergu iz leta 1652 Andreasa Sötzingerja (Exulanten zu Nürnberg i. J. 1652). 32 O tem gl. Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 73–96. 33 Po Naschenwengu je bila to Matejeva tretja poroka. Nje- Prag,34 s katero je imel vsaj šest otrok,35 med nji- mi sina Gotfrida Honorija (Ehrenreich).36 Matej gova druga žena naj bi bila Elizabeta pl. Idungspeug, hči Volfa Ditriha pl. Idungspeuga iz Slovenske Bistrice in Benigne pl. Donnersberger iz dvorca Rogoznica (Ra­ gosnitz) (Naschenweng, Der landständische Adel, str. 895 in 1533). Ta zakon, če je res obstajal, je bil brez otrok. 34 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1533; Zadra- vec, Gospostvo Kozje, str. 88. Po plemičih Prag ali Pra- ger se imenuje dvorec Pragersko, ki so ga kupili leta 1541 (Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 127). Že pred tem, leta 1530, so kupili dvorec Jamnik (Holenstein) v bližini Zreč. Krištof Prag(er) z Jamnika in Gromperka (Grünberg) je leta 1580 stavbo prezidal v dvorec (Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 256). Omeniti kaže tudi, da je imela Pragersko nekaj časa v lasti baronica Marija Julijana pl. Wildenfels, roj. baronica Wintershoffen, hči Matejevega sina Gotfrida Honorija in sestra Marije Terezije baronice Oršić (Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 110, 111; Zadravec, Gos- postvo Kozje, str. 91). 35 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 88. 36 Na tem mestu velja opozoriti na zmedo v Naschenwen- govi genealogiji Wintershofferjev. Na str. 1533 je Matej pod rimsko številko II. V tem odstavku so navedeni nje- govi otroci iz zakona z Ivano pl. Schneeweisss in Marijo Uršulo pl. Prag. Vendar ne vsi. Tu bi moral biti tudi Got- frid Honorij, a ga ni – pač pa je na naslednji strani (1534) Grb Mateja, tretjega po vrsti iz generacije bavarskih Wintershofferjev na Štajerskem, je enak grbu njegovega očeta Henrika. Njegovemu grbu sledi grb prve soproge Ivane pl. Schneeweiss (SI AS 1073, 34r, Familienstammbuch der Wintershoffer zum Pranck und auf Oberradwein, fol. 14v, 15r). 275 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige Wintershoffer je okoli leta 1650 umrl reven, a s številnim potomstvom. Pokopali so ga v grobnici cerkve Marijinega vnebovzetja v Kozjem.37 Matejev sin Gotfrid Honorij, ki je mlada leta preživel v Kozjem,38 je odraslo življenje začel s težavami, ki jih je z gospostvom Kozje podedoval od očeta.39 Po prvi poroki z Marijo Frančiško pl. Sinersperg40 se je z družino naselil v Zgornjem Radvanju. Čeprav je Marija Frančiška umrla dokaj mlada, mu je zapustila vsaj pet otrok.41 Po njeni smrti se je Gotfrid Honorij poročil z Ano Krescencijo baronico Reisig, s katero je imel še vsaj osem otrok.42 S to poroko je še razširil rod- binsko posest. Leta 1672 je namreč umrl njegov tast, Janez Krstnik baron Reisig s Hartenštajna in Pilšta- nja,43 njegove tri hčere pa so podedovale njegova gospostva Pilštanj, Drenski grad (Hartenštajn) in imenje Drenik.44 Sestre so prejele vsaka po tretji- no omenjenih gospostev. Tako je Gotfrid Honorij prek žene prišel do tretjine Pilštanja. Posledično je leta 1678 prodal Zgornje Radvanje in se z druži- no dokončno preselil na Kozje. Gospostvi Pilštanj in Kozje sta namreč mejili drugo na drugo, zato naveden kot sin Hansa Henrika, najstarejšega Matejeve- ga sina iz prvega zakona, ki je pod rimsko številko III. Hans Henrik pod rimsko številko III in Gotfrid Honorij pod številko V sta bila polbrata in ne oče in sin. 37 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 89. 38 Treba je razlikovati med gradom in dvorcem Kozje. Grad, ki so ga Wintershoffni pridobili prek poroke od Schneeweissov, je starejši in so ga opustili že v 17. stole- tju. Pogorel je leta 1638, prav takrat, ko je Matej postal njegov lastnik (Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 88). Nato je dal Matej istoimenski dvorec in sedež gospostva zgra- diti v dolini, v neposredni bližini cerkve (Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 42). Dvorec je bil v lasti te družine vse do leta 1812 (Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 44). V 19. stoletju ga je novi lastnik Janez Edvard Sekol podrl in dal zgraditi novega, ki stoji še danes. 39 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 89–90. 40 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 90; Naschenweng (Der landständische Adel, str. 1534) sicer omenja Gotfridovo prvo ženo, vendar brez imena in priimka. 41 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 86; Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1533. 42 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1534. Ana Krescencija je bila hči Janeza Krstnika barona Reisiga in Marije Elizabete Ratkaj (Rattkay). Ratkaji (madž. Ratt- kay) so prišli na Hrvaško (tedaj Kraljevina Slavonija) iz severne Ogrske, iz mesta Rathka. V začetku 16. stoletja je nezakonski sin Matije Korvina, Ivaniš, prvemu Rat- kaju v Slavoniji podaril grad Veliki Tabor. Leta 1559 so Ratkaji postali baroni in leta 1687 grofje. Konec 18. sto- letja je družina izumrla v moški liniji (Ratkaj: Hrvatska enciklopedija: https://www.enciklopedija.hr/natuknica. aspx?id=51935). 43 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 30. 44 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 91. Še v 18. stoletju sta imela sin in vnuk Ane Krescencije v fevdu tudi Drenski grad (Thurn Harttenstein) in dvorec Drenik (Hoff Drön- nigg) (SI PAM/0001 00720). je Gotfrid Honorij obe gospostvi, oziroma tretjino Pilštanja, združil v eno, vse skupaj pa upravljal s kozjanskega gradu.45 Kratek čas je imel tudi ime- nje z dvorom v Starem Gradu pri Krškem (Alten- hausen), ki je pripadalo brežiškemu gospostvu,46 menda pa je bil tudi lastnik Galenhofna pri Legnu, čeprav to ni povsem zanesljivo.47 Leta 1685 je bil Gotfrid Honorij povzdignjen v baronski stan.48 Ob tej priložnosti mu je cesar potrdil izboljšan plemiški grb: v 1. in 4. modrem polju je manjši zlati ščit, v njem zlata šesterokra- ka zvezda; v 2. in 3. rdečem polju je zlata krona, na njej dlan v naravnih barvah, vrh srednjega prsta pa je zlata šesterokraka zvezda. Sredi ščita je zlat srčni ščit z zlato šesterokrako zvezdo.49 Glede na dikcijo plemiške diplome, ki govori o izboljšanju grba (Wappenbesserung), naj bi bil grb ob tej pri- ložnosti spremenjen, vendar primerjava s starej- šimi različicami grba tega ne potrjuje. Morda je izboljšava zajela le barve. Ob tem kaže omeniti grb Wintershoffnov iz prve polovice 18. stoletja, iz župnijske cerkve v Slapu pri Vipavi. Pripadal je Ani Mariji Tereziji (1708–1772), vnukinji Gotfrida Honorija.50 Upo- dobljen je ob grbu Flachenfeldov, saj se je Ana Marija Terezija poročila s Krištofom Lovrencem baronom Flachenfeldom.51 V primerjavi z opi- som grba v baronski diplomi Gotfrida Honorija je opazna razlika (ali napaka?) v barvah: tu sta polji 1 in 4 rdeči, polji 2 in 3 pa modri, v baronski diplomi je ravno obratno.52 Gotfrid Honorij je umrl leta 1697.53 Po njegovi smrti je Kozje podedoval njegov sin Janez Jakob (1674–1722),54 ki je leta 1707 vzel v zakup še Turn pod gradom Rajhenburg. Janezu Jakobu je po očetovi smrti sledil najmlajši sin Jakob Anton (1722–ok. 45 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 237. Zadravec (Gospostvo Kozje, str. 93) omenja, da je vnuk Gotfrida Honorija Ja- kob Anton od leta 1745 upravljal z gospostvom Kozje in delom Pilštanja. To pomeni, da je še približno sedemde- set let od smrti barona Reisiga še vedno veljala njegova volja, da so njegove tri hčere (in nato njihovi potomci) dedovale vsaka eno tretjino od očetovih posestev. 46 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 253. 47 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1534. 48 Za fotokopije baronske listine se zahvaljujem dr. Mihu Preinfalku. 49 AT ÖStA/AVA Adel HAA AR 1087.1, Wintershoffen, Gott- fried Ehrenreich von, Freiherrenstand, »von Winters- hoffen Freiherr von und zu Drakhenburg«, Wappenbes- serung. 50 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 91. 51 Seražin, Krištof Lovrenc, str. 78. 52 https://sloheraldika.zrc-sazu.si/grb/grba-rodbin-fla- chenfeld-in-wintershoffen-na-slapu-pri-vipavi 53 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 92. 54 Za Janezovo rojstvo gl. NŠAM, RMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1673–1700, fol. 40. 276 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige 1788),55 ki je bil ob očetovi smrti star komaj nekaj mesecev. Do njegove polnoletnosti so s posestjo upravljali skrbniki. Leta 1751 se je poročil z Marijo Ano, hčerko Karla Jožefa grofa Rattkaya iz Veli- kega Tabora in Kristine Marije grofice Keglević iz Bužima.56 Jakob Anton je družinsko posest razširil še z dvorcem v Sevnici (Unter Lichtenwald). Zdi se, da so imeli Wintershoffni za krajši čas to posest v zakupu že pred Jakobom Antonom, saj se tam kot posestniki omenjajo že leta 1715.57 Vendar je 55 Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 92, 93. Po Naschenwen- gu (Der landständische Adel, str. 1535) je umrl po letu 1774, morda celo 1788. 56 NŠAM, ŽA Pilštanj, Matične knjige, PMK 1695–1761. Po- ročna matična knjiga ni oštevilčena, datum poroke je bil 14. februar 1751: Ead(em) mense Ill(ustrissi)mus D(omi­ nus) Joannes Jacoby L(iber) B(aro) a Wintershoffen ex Dra­ kenburg copulatus e(st) cum Maria Anna domicella comitessa a Ratkay ex Croacia a parochio ad S. Catharina. Gl. tudi Na- schenweng, Der landständische Adel, str. 1535. 57 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 129; Pirchegger, Die Unter­ steiermark, str. 255. dvorec Sevnica v družinske roke znova prišel med letoma 1764 in 1796,58 torej v času Jakoba Antona. Predzadnji moški član rodbine Wintershoffen je bil Jožef Honorij (1752–1812), ki je imel kratek čas (1804–1807) tudi Strmol pri Rogatcu.59 Po- ročen je bil z Eleonoro grofico Thurn-Valsassi- na, s katero je imel dve hčerki in sina.60 Starejša Eleonora61 se je poročila z Alojzom baronom Gallenfelsom (1775–1846), ki je po smrti tasta Jo- žefa Honorija podedoval Kozje62 in ga očitno tudi kmalu prodal, saj je bil naslednja tri leta lastnik gospostva Kristijan pl. Leitner. Leta 1815 je druga hči, Alojzija Wintershoffen, dvorec znova odku- pila in ga imela do leta 1825, ko je končno prešel v druge roke. Alojzija je bila poročena s hrvaškim plemičem Ladislavom Fodrocijem (1756–1834), pi- sateljem, pravnikom in bibliofilom iz Borkovca v Varaždinski županiji.63 S smrtjo Jožefovega sina Marije Vincenca († 1820),64 ki je bil očitno brez potomcev, je družina Wintershoffen leta 1820 po moški liniji izumrla.65 RODBINA ORŠIĆ IZ SLAVETIĆA Med člani rodbine Wintershoffen je ena zani- mivejših nedvomno Marija Terezija (1671–1710), hči Gotfrida Honorija. S poroko je postala baro- nica Oršić, zato si poglejmo še zgodovinsko ozad- je te družine. Oršići izvirajo iz srednjeveške Kraljevine Hr- vaške in se prvič omenjajo leta 1420 v Kninu. Za- 58 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1535. 59 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1535; Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 131. 60 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1535. 61 O Eleonori za zdaj nista znana ne datum rojstva ne datum smrti. Tudi letnica poroke z Gallenfelsom osta- ja neznana (Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1535). Eleonora in Alojz sta bila starša Eleonore Gallenfe- ls († 1877), ki se je leta 1838 poročila z Rikardom Jelačićem (1816–1876) (HR-DAVŽ-48. Obitelj Kavanagh – Bellyane, str. 1, https://dav.hr/app/uploads/2024/07/48.-Kavanagh- -SI.pdf ). 62 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 44. 63 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 44; Naschenweng, Der lan­ dständische Adel, str. 1535. O Ladislavu Fodrociju gl. Hr- vatski biografski leksikon: https://hbl.lzmk.hr/clanak/ fodroci-ladislav. Razen Naschenwenga in Stoparja viri omenjajo samo prvi dve Ladislavovi soprogi, nobena od njiju ni bila Alojzija. Zdi se, da je bila Alojzija tretja žena in da verjetno nista imela potomcev (HR HDA 714 Obitelj Fodroci, http://arhinet.arhiv.hr/details.aspx?Ite- mId=3_1335). Naschenweng tudi ne navaja letnic Alojzi- jinega rojstva, poroke in smrti, Stopar pa omenja, da je bila s Fodrocijem poročena starejša hči Eleonora. Oba avtorja uporabljata ime Fedrozi oziroma Federoczy, v hr- vaškem zgodovinopisju pa je uveljavljeno ime Fodroci. 64 Marija Vincenc (Letzter des Geschlechts) je po Na- schenwengu (Der landständische Adel, str. 1535) umrl 11. avgusta 1820, letnica rojstva pa ostaja neznana. 65 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1535. Franc Jelovšek: Grb Wintershoffnov v župnijski cerkvi sv. Matija v Slapu pri Vipavi (foto: Barbara Žabota, 2025). 277 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige radi vpadov osmanskih Turkov so se pomikali proti severu, kjer jim je ogrski kralj Matija Kor- vin leta 1487 podaril v svobodno last grad Slave- tić pri Jastrebarskem na obronkih Žumberka. Od tedaj so se po njem imenovali Oršić iz Slavetića (de Slavetić). Zaradi vojno-političnih razmer, stra- teških izgub, premikov na sever in prilagoditve novim življenjskim razmeram jim je šele v 17. sto- letju uspelo pridobiti elitni status med visokim plemstvom. Takrat so postali ena najuglednejših in visoko pozicioniranih družin Hrvaško-Sla- vonskega kraljestva.66 Eden prvih članov na novo povzpele rodbine je bil Matija Oršić ki je živel na družinskem gradu Slavetić v bližini Žumberško-Samoborskega hri- bovja. V prvi četrtini 17. stoletja se je poročil s Su- zano pl. Dorotić, hčerko Matije in Barbare, roj. pl. Križanić. V zakonu Matije in Suzane so se rodili sinova Janez Franc in Jurij Baltazar ter hči Marta. Vsi trije so omenjeni v oporoki stare matere Bar- bare, ki je vsakemu od vnukov namenila tretjino svoje gotovine.67 Janez Franc Oršić je bil v mladosti paž na ce- sarskem dvoru na Dunaju, kasneje pa je študiral in končal pravo v Bologni. Poznan je predvsem kot krajiški častnik, ki se je povzpel do položaja namestnika generala Vojne krajine. Da je bila služba krajišnika donosna, priča podatek, ki ga je o Janezu Francu zapisal Valvasor: »Pred krat- kim je bil Franc baron Oršić (Orʃrhitsch), povelj- nik v Vračiču in Kržanić-Turnju, dober vojak in izvrsten pri vpadih in plenjenju, a je pred nekaj tedni umrl.«68 »Izvrstnost pri vpadih« je dokazal tudi z zavzetjem gradu Greben v Liki – v grad naj bi osebno vrgel snop goreče slame in tako dose- gel, da so se tamkajšnji osmanski Turki predali. Ta njegov podvig je ovekovečil baron in pesnik Ivan Čikulin (1681–1746) v pesmi »Franciscus Orʃich Illyrus«.69 Plenjenje je bilo pomemben del krajiškega gospodarstva, enako kot prodaja uje- tih sužnjev ali odkup vojnih ujetnikov. Tudi Janez Franc Oršić pri tem ni odstopal, pač pa je prav s to dejavnostjo obogatel. Največjo plenitev je izve- del skupaj s kapetanom in baronom Krištofom Delišimunovićem ter Janezom Jožefom grofom Herbersteinom, tedaj poveljujočim generalom Hrvaške in Morske krajine s sedežem v Karlovcu: po zadušitvi znane zrinsko-frankopanske zarote 66 Štefanec, Visoki vojni časnik, str. 157. 67 O oporoki Barbare baronice Kacijaner, roj. Križanić, ki je umrla v Ljubljani leta 1671, sta pisala Žvanut, »To ie moia uola«, in Košir, Primeri starejših oporok v slovenščini. 68 Valvasor, Čast in slava, 12, str. 68. Franc baron Oršić je umrl leta 1686. 69 Čikulin, Ideae magnanimitatis Illyricae, str. 9. je omenjena trojica popolnoma izropala posesti upornikov.71 Janez Franc je skupaj z bratom Jurijem Balta- zarjem leta 1675 prejel baronski naslov.72 Preselil se je iz Slavetića in živel, kadar ni bil v Krajini ali na Dunaju, v Gornji Stubici v hrvaškem Zagor- ju.73 O njegovem življenju danes vemo sorazmer- no veliko, in sicer po zaslugi njegovega potomca grofa Adama Oršića (1748–1820),74 ki je v začetku 19. stoletja napisal knjigo o družinski zgodovini.75 Adam je pri opisovanju življenja svojega predni- ka uporabil številne arhivske vire, med drugim 70 Krištof je bil poročen z Margareto Tahy. Imela sta samo hčer Heleno, ki se je poročila z Jurijem Jankovićem Bri- birskim, prednikom kranjskih baronov in hrvaških ter madžarskih grofov Janković (Jankovich Bésán). 71 Oršić, Ivan Franjo Slavetićki, Karlovački leksikon, str. 436. 72 Oba, Krsto (Krištof ) Delišimunović in Janez Franc Or- šić, sta dobila baronat leta 1675, verjetno zaradi tega, ker sta ostala zvesta cesarju (Bojničić, Der Adel, str. 135; Or- šić Slavetićki, Proleksis enciklopedija: https://proleksis. lzmk.hr/39992/). 73 Oršići so posest Gornja Stubica dobili zaradi tragedije v družini Elizabete Petričević, žene Janeza Franca. Njen brat, tudi Franc, ki je bil lastnik tega gradu, je ubil svojo ženo Katarino, rojeno Keglević. Po tedanjih zakonih bi lahko to posest zahtevala družina Keglević. Da pa se to ne bi zgodilo, jo je Franc Petričević prepisal na svojega svaka Janeza Franca Oršića. Vendar je bila posest kljub temu zaplenjena v korist države. Kralj je zavrnil pogod- bo med svakoma, a je Janezu Francu Oršiću kljub temu izdal darovnico za Gornjo Stubico zanj in za njegove po- tomce (Filipčić Maligec, Grofovi Oršić, str. 10). 74 Grof Adam Oršić je bil sin grofa Krsta (Krištofa) Oršića in pravnuk barona Janeza Franca Oršića. 75 Oršić Slavetićki, Rod Oršića. Grof Adam Oršić (1748– 1820), c.-kr. komornik, je bil potomec Matije Oršića iz Slavetića in Barbare Kacijaner. V letih 1812–1814 je napi- sal spomine, v katerih opisuje svojo rodbino v obdobju 1725–1814. Spomine v nemškem izvirniku je prvič objavil Ivan Kukuljević Sakcinski leta 1869, leta 1943 pa so izšli še v hrvaškem prevodu pod naslovom Rod Oršića. Grad Oršić v Slavetiću, akvarel iz leta 1740 v knjigi grofa Antona Aleksandra Patačića »Status familiae Patachich« (sl. 12). V ozadju je viden višji stolp s petimi nizkimi nadstropji, ki ga je leta 1570 zgradil Krištof I. Oršić Slavetićki.70 278 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige tudi opise njegovih potovanj na Dunaj med leto- ma 1670 in 1673.76 Janez Franc je imel z ženo Elizabeto, rojeno Petričević od Miketinca, (vsaj) tri otroke. Ena od hčera, Ana Suzana, se je okoli leta 1698 poroči- la z Gabrijelom (Emerikom) baronom Gotalom (Gotthal),77 visokim častnikom in velikim župa- nom Virovitiške županije, druga hči Marta Kata- rina pa z Ivanom baronom Makarjem. Oba sta bi- la člana zanimive druščine ljubiteljev vinske ka- pljice »Pinta«, ki jo je ustanovil baron Baltazar III. Patačić, bratranec njunih žena. Poleg dveh hčera je imel Janez Franc tudi sina Antona (1670–1706), ki je bil tako kot oče krajiški častnik. Ko je imel Anton pet let, sta bila njegov oče in stric povzdig- njena v baronski stan, grofovski naziv pa je leta 1744 dobil Antonov vnuk Krištof. Prav z Antonom Oršićem se povežeta zgodbi Oršićev in Wintershoffnov, saj se je Anton baron 76 Oršić Slavetićki, Rod Oršića, str. 21–55. 77 Stara hrvaška oziroma slavonska plemiška družina Go- tal od Gotalovca se v Podravini omenja že v 13. stoletju. Leta 1710 so postali baroni, a so že sredi 18. stoletja izumr- li. Ana Suzana, roj. Oršić, je bila pred to poroko dvakrat- na vdova. V zakonu z Gotalom ni imela otrok. Umrla je leta 1738, dve leti za njo je umrl tudi Gabrijel. Z njegovo smrtjo je družina Gotal izumrla (Analitički inventar. Obi­ teljski fond Gotal, str. 5, 6). Oršić poročil z Marijo Terezijo baronico Winters- hoffen, hčerko Gotfrida Honorija iz štajerskega Kozjega. ZAKON IN RAZVEZA MARIJE TEREZIJE BARONICE ORŠIĆ Anton Oršić in Marija Terezija Wintershoffen sta se poročila okoli leta 1690. V zakonu se je rodi- lo pet otrok: sinova Bernard in Ivan ter tri hčerke, od katerih je znano samo ime Marije Julijane.78 Po osmih letih se je zakon začel krhati. Baron je ženo obtožil prešuštva in naklepnega poskusa umora s pomočjo magije.79 Zakonca sta se ločila okoli leta 1700,80 a baronovo nasilje, nagajanje ter spori okoli posestev in skrbništva so trajali vse do njegove smrti leta 1706. To dokazujejo številni 78 Ime te hčerke izvemo iz mrliške knjige župnije sv. Niko- laja v Ljubljani, vprašanje pa je, ali je to ista hči kot Juli- jana Terezija, ki se je šolala pri škofjeloških klarisah in ki se omenja pri Štuhcu, Rdeča postelja, str. 67. 79 Muzej seljačkih buna: https://msb.mhz.hr/obitelj-orsic/. 80 Zaključci hrvatskog sabora 1693–1713, knj. 2, str. 221: ... ma­ gnifica dominae Theresiae Wintershoffer, Magnifici Antonii Orsich consortis divortatae adversus praefatum Antonium Orsich ... V zvezi s tem je zanimiva primerjava kranjskega primera ločitve zakoncev Trillegg-Gallenberg iz približ- no istega časa (1687), s to razliko, da je bil v tem prime- ru prešuštva obtožen mož (Žvanut, Ločitev zakona, str. 343–356). Neznani avtor: baronica Marija Terezija Oršić, roj. Wintershoffen in njen mož Anton baron Oršić med letoma 1695 in 1700 (Hrvatski povijesni muzej, HPM/PMH-2439, HPM/PMH-2440; objavljeno z dovoljenjem muzeja). 279 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige zapisniki hrvaškega sabora med letoma 1699 in 1709, v katerih so obravnavali težave te družine. V zapisnikih so sicer navedeni samo končni sklepi, a iz njih lahko razberemo težke družinske razme- re. Anton je postal tudi fizično nasilen, tako da si je morala Marija Terezija zaradi življenjske ogro- ženosti poiskati zaščito. Pri tem so najbolj trpeli njuni otroci. Zato so v saboru sklenili, da je treba poskrbeti za baroničino varnost in zaščititi otro- ke. Barona so pozvali, naj opusti nasilje in dru- žini zagotovi boljše razmere. Šlo je namreč tudi za vprašanje baroničinega vzdrževanja, ki mu je Anton očitno oporekal. Zato so v saboru odločili, da mora baron iz svojih posestev zagotoviti nje- no zadostno oskrbo.81 A leto pozneje se je Marija Terezija znova pritožila, češ da Anton ne upošte- va zakonskih določil glede vzdrževanja iz posesti Stubica. Zato je podžupan zagrebške županije na podlagi saborskega sklepa določil, naj se Antonu, če ne bo upošteval sklepov, poleg Stubice odvza- me tudi posest Jakovlje in se jo da v uporabo Ma- riji Tereziji.82 Baronica Marija Terezija se je pred spori umaknila in se trajno preselila v Ljubljano. Tam je namreč živela njena mati Ana Krescencija, ki se je kot vdova po Gotfridu Honoriju Wintershoffnu leta 1700 v drugo poročila z Jurijem Adamom ba- ronom Grimschitzem.83 Vprašanje skrbništva ot- rok in premoženja je bilo do konca pod hrvaško jurisdikcijo. Iz zapisnikov je mogoče ugotoviti, da so staršem otroke odvzeli, njihova uradna skrb- nica in varuhinja84 pa je postala Antonova sestra Ana Suzana, poročena Gotal.85 Po ločitvi se je baron Oršić popolnoma posve- til vojaškemu poklicu. Bil je polkovnik krajiške vojske in se je domnevno zelo izkazal v prvih letih španske nasledstvene vojne.86 Smrt ga je doletela leta 1706 pod Körmendom, v bitki s pri- staši protihabsburškega upornika Ferenca grofa Rákóczyja.87 Saborski zapisniki razkrivajo, da je Anton ba- ron Oršić ob smrti leta 1706 zapustil dva sinova 81 Zaključci hrvatskog sabora 1693–1713, knj. 2, str. 204, člen 29. 82 Zaključci hrvatskog sabora 1693–1713, knj. 2, str. 215, člen 31. 83 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718, str. 95–96. 84 Tutela et curatela, dobesedno skrbništvo in varuštvo. 85 Zaključci hrvatskog sabora 1693–1713, knj. 2, str. 328. Gab- rijel baron Gotal se je z Ano Suzano baronico Oršić poročil okoli leta 1698, torej v času najhujših sporov za- koncev Oršić-Wintershoffen. Ob tem kaže dodati, da je Marija Terezija leta 1709 pridobila skrbništvo nad otroki (Zaključci hrvatskog sabora 1693–1713, knj. 2, str. 407/408, člen 5). 86 Oršići. Hrvatska Enciklopedija: https://enciklopedija.hr/ clanak/orsici. 87 Oršić Slavetićki, Rod Oršića, str. 14. in eno hčer. Sklepati je torej mogoče, da sta bili leta 1706 dve hčeri, ki sta se šolali na Kranjskem, že pokojni.88 Pozneje je Marija Terezija v oporoki omenila, da je vzgojo hčera zaupala samostanom. Dve sta se šolali pri ljubljanskih uršulinkah, tre- tja, Julijana Terezija, pa pri škofjeloških klari- sah.89 Tudi grof Adam Oršić v svojem delu o dru- žinski zgodovini navaja, da sta imela zakonca tri hčerke, a da so vse tri zgodaj umrle.90 Hči Marija Julijana je umrla pri trinajstih letih, 11. februarja 1710, v Ljubljani.91 Devet dni za njo je umrl njen šestnajstletni brat Ivan.92 Le nekaj dni pred njima, 7. februarja, je umrla tudi njuna mati Marija Te- rezija.93 Vsi trije so bili pokopani pri ljubljanskih frančiškanih.94 Morda je bila zanje usodna kaka nalezljiva bolezen. Od petih otrok zakoncev Or- šić je tako rod nadaljeval le sin Bernard. Njegovi potomci živijo še danes. O NEKATERIH KNJIGAH IZ KNJIŽNICE BARONICE ORŠIĆ Baronica Marija Terezija Oršić je bila za svoj čas precej nenavadna ženska. To med drugim razkriva njen zapuščinski inventar, v katerem je navedenih precej neobičajnih predmetov, med njimi škatla za tobak, kar napeljuje na domne- vo, da je bila baronica ena od redkih kranjskih plemkinj, ki so ga njuhale.95 Tobak je bil poleg ka- ve in čaja luksuzna dobrina, ki je v začetku 18. sto- letja našla pot samo do redkih plemiških družin. Baronica Oršić in njena mati Ana Krescencija, tedaj baronica Grimschitz, sta gojili tudi kulturo pitja kave.96 Značaj, zanimanja in navade baronice Oršić še bolj razkriva njena knjižnica, ki je vsebovala kar 142 knjig. Kaj je za tisti čas pomenilo tolikšno število knjig, pove podatek, da je v začetku 18. stoletja knjižnica z več kot petdesetimi knjiga- mi veljala za veliko, tista z več kot stotimi pa za zelo veliko.97 In ne samo to. Knjižna zbirka baro- 88 Zaključci Hrvatskog sabora, knj 2, str. 313, člen 18 (duos filios ac una filia). Verjetno sta se deklici pri uršulinkah samo šolali. 89 Štuhec, Rdeča postelja, str. 67. 90 Oršić Slavetički, Rod Oršića, str. 14. Zapis grofa Oršića, da sta imela zakonca tri hčerke, je torej pravilen. 91 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, str. 183. 92 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, str. 183. Ivan je v mrliški knjigi vpisan kot Joan- nes Baptista. 93 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, str. 182–183. 94 V Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, smrti teh treh Or- šićev ni zabeleženih. 95 Štuhec, Rdeča postelja, str. 122. 96 Štuhec, Rdeča postelja, str. 121. 97 Štuhec, Rdeča postelja, str. 84, op. 25. 280 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige nice Oršić je bila enakovredna knjižnicam, ki so jih imeli nekateri kranjski plemiči.98 Knjižnice kranjskih plemkinj, če jim je sploh mogoče reči knjižnice, so imele samo po nekaj knjig: grofica Strassoldo in plemkinja Bonin sta imeli, denimo, vsaka samo po en molitvenik, baronica Pelzhoffer je bila lastnica 29 knjig, plemkinja Coppenjager pa je posedovala nekaj molitvenikov.99 Glede na te podatke ne gre dvomiti, da je baro- nica Oršić v začetku 18. stoletja sodila v vrh kranj- ske intelektualne elite. Njena zbirka knjig nam lahko mnogo pove o njenih bralnih preferencah, nedvomno pa tudi o njeni osebnosti. Njeno inte- resno področje je bilo široko: brala je antične pi- satelje, filozofe, pesnike, politike in arhitekte, od Seneke in Tacita do Cicera in Vitruvija, poleg njih pa tudi renesančne humaniste, kot so Bocaccio, Tasso, Ariosto, Justus Lipsius itd. Presenečajo knjige o arhitekturi, kjer lahko zasledimo tudi Andrea Palladia (1508–1580) in njegovo knjigo I quattro libri dell'architettura.100 To niso bile poljudne knjige, temveč temeljna dela s področja arhitekture. Omeniti velja še delo Re­ gola delli cinque ordini d'architettura Palladijevega sodelavca in poznorenesančnega oziroma manie- rističnega arhitekta Giacoma Barozzija da Vigno- le (1507–1573), ki ga še danes poznajo vsi študenti arhitekture in umetnostne zgodovine, saj še zme- raj sodi v kanon del o klasičnem arhitekturnem slogu.101 Baronica je imela kar nekaj primerkov knjig z vatikanskega seznama prepovedanih knjig (In­ dex librorum prohibitorum).102 Družbena elita na Kranjskem je namreč po koncu tridesetletne voj- ne prepovedane knjige brez težav in strahu pred kaznijo prinašala iz tujine in jih brala doma.103 Konec 17. stoletja so plemiči začeli v večjem šte- vilu zbirati knjige o politiki in politični zgodovini, med katerimi je bilo tudi veliko prepovedanih. Te niso prihajale le s protestantskega severa, temveč tudi iz Benetk, ki so bile največje in od Rima naj- bolj neodvisno tiskarsko-knjigotrško središče v italijanskem prostoru.104 98 Naj omenimo, da je imel njen stari oče Matija Winters- hoffer leta 1651 na gradu Kozje samo tri knjige (Zadravec, Gospostvo Kozje, str. 87). To bi lahko bilo sicer povezano tudi s požarom, ki je leta 1638 uničil stari grad. 99 Štuhec, Rdeča postelja, str. 85. 100 SI AS 309, fasc 39, O-78, str. 60. 101 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 89. 102 Te sezname so tiskali večkrat in jih sproti dopolnjevali ter popravljali. V prispevku navajamo avtorje in prepo- vedane knjige, ki so v rimskem Indexu librorum prohibito­ rum iz leta 1711. Ta seznam je bil natisnjen samo leto dni po smrti baronice Oršić in vsebuje sezname prepoveda- nih knjig v času njenega življenja. 103 Vidmar, Avtorji, str. 16. 104 Vidmar, Prepovedane knjige, str. 246. Na vatikanskem seznamu prepovedanih knjig iz leta 1711 je bilo kar nekaj politično spornih knjig, ki so našle prostor na policah knjižnice baronice Oršić. Omenimo lahko Niccolòja Ma- chiavellija (1469–1527), renesančnega političnega teoretika, ki v sodobni politični filozofiji velja za utemeljitelja realističnega pristopa k teoriji po- litike. Med baroničinimi knjigami so navedena štiri njegova dela, vsa brez naslova, a med njimi je bil zagotovo tudi Vladar (Il Principe).105 Machia- vellija je poleg baronice Oršić menda imel samo še en kranjski izobraženec, dr. Florjančič.106 Poleg Machiavellijevih del je imela baronica tudi knji- go Storia d'Italia Francesca Guicciardinija (1483– 1540), prav tako renesančnega političnega pisca. To delo velja za eno najbolj znanih iz historiogra- fije zgodnjega novega veka.107 Prepovedane knji- ge s konca 17. in začetka 18. stoletja so napadale ureditev katoliške Evrope, zlasti Cerkev, cerkvene in posvetne vladarje itd. Med takimi knjigami je tudi La vita di Cesare Borgia oziroma Vita de Duca Valentino Tomasa Tomasija, ki je bila tudi v baro- ničini knjižnici.108 Posebno pozornost pritegne naslov še ene ba- roničine knjige, in sicer Augusti Tuani Historiarum sui temporis.109 Za latiniziranim imenom Jacopus Augustus Thuanus tiči francoski plemič in kal- vinist Jacques-Auguste de Thou (1553–1617). Ta je kot odvetnik in karierni diplomat zbral impresiv- no osebno knjižno zbirko in bil leta 1593 imeno- van za direktorja Kraljeve knjižnice. Dostop do bogatega tiskanega in rokopisnega gradiva mu je omogočil, da je napisal temeljno zgodovino Evro- pe, ki je zajemala leta od 1544 do 1607. De Thou je bil znanstvenik, pri delu je uporabljal znanstvene metode in ni pisal za široke množice.110 Ta knji- ga je bila na seznamu prepovedanih knjig od leta 1609 do sredine 18. stoletja.111 Poleg nje se je na baroničinih knjižnih policah znašlo delo še enega zanimivega, a danes precej nepoznanega avtorja. Traiano Boccalini (1556– 1613) je svojčas veljal za najvplivnejšega politič- nega pisatelja pozne renesanse in bil znan tudi 105 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 76: Nicolo Machiavelli in quat­ ro libris. Index librorum, 1711, str. 358. 106 Štuhec, Rdeča postelja, str. 97. Bržkone gre za enega od utemeljiteljev Akademije operozov in odvetnika dr. Ja- neza Štefana Florjančiča pl. Grienfelda (1663–1706). 107 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 71. Guicciardini je bil tudi pionir na področju znanstvene historiografije, saj je za svoje delo uporabljal vire (državne listine), s katerimi je argumentiral svoja stališča. Gl. tudi Index librorum prohi­ bitorum, 1711, str. 177. 108 Index librorum prohibitorum, 1711, str. 495. 109 SI AS 309, fasc 39, O-78, str. 76. 110 https://en.wikipedia.org/wiki/Jacques_Auguste_de_ Thou 111 Index librorum prohibitorum, 1711, str. 231. 281 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige kot satirik. Bil je vodilni intelektualec svoje dobe in sovražnik vsakršnega dogmatizma. Njegova kritika je bila uperjena zoper razvade papeškega dvora in vpliv Španije.112 Baronica je imela knjigo njegovih zbranih političnih spisov v inventarju zapisano kot La Bilancia Politica.113 Dejansko gre za delo z naslovom La bilancia politica di tutte le opere di Traiano Boccalini, ki ga je uredil in leta 1678 izdal Gregorio Leti. Gregorio Leti (1630–1701) je bil ita- lijanski satirik in zgodovinar, ki je pisal pod psev- donimom opat (Abbate) Gualdi ali Gualdus. Za tema imenoma je skrival svojo identiteto, saj so bile njegove kritične satire usmerjene v katoliško cerkev in papeštvo. Vsa njegova dela so bila pre- povedana, in to celo do leta 1966.114 Tudi med ba- roničinimi knjigami je mogoče najti eno njegovo knjigo, in sicer tisto z naslovom Historia di donna Olimpia. Naslov je napačno zapisan, saj gre za la- tiniziran naslov izvirnika Vita di donna Olimpia.115 Baronica Oršić je, kot kaže, rada brala satire, zato je bil v njeni knjižnici tudi slavni renesančni satirik in protestantizmu naklonjeni Pietro Are- tino (1492–1556). Knjiga Ragionamenti (Razgovori), znana tudi kot Sei Giornate,116 je zanimiva zaradi tematike, saj govori o problematični morali zna- nih rimskih osebnosti. Po Aretinovi smrti (1556) so leta 1599 prepovedali vsa njegova dela (opera omnia).117 Glede na zapisano ne preseneča, da je ime- la baronica tudi knjigo Galilea Galileja, najpo- membnejšega predstavnika znanstvene revolu- cije 17. stoletja in pionirja sodobne znanstvene metode. Razprave iz matematike v zvezi z dvema no­ vima znanostma (krajše Discorsi)118 so bile njegovo najvplivnejše in poslednje delo. Leta 1633 je proti Galileju potekal znameniti proces, na katerem je bila njegova znanost obsojena kot heretična, sam pa se je moral svojim nazorom odreči. Omenjeno delo, ki ga je napisal v hišnem zaporu, so skrivaj pretihotapili na Nizozemsko in tam natisnili. Na koncu velja izpostaviti še eno knjigo iz ba- roničine knjižnice, Politica belgijskega humanista 112 https://it.wikipedia.org/wiki/Traiano_Boccalini. 113 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 62. V Indexu librorum prohi­ bitorum iz leta 1711 je knjiga na str. 90 pod Comentarii di Traiano Boccalini. 114 https://en.wikipedia.org/wiki/Gregorio_Leti; Index Libro­ rum Prohibitorum 1711, str. 199. 115 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 88. 116 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 75. 117 https://en.wikipedia.org/wiki/Pietro_Aretino; Index Li­ brorum prohibitorum 1711, str. 388. 118 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 77; Štuhec, Rdeča postelja, str. 90; Južnič, Knjige o vakuumskih poskusih, str. 26. Knjiga, skrajšano znana kot Discorsi, ima polni naslov Discorsi e dimostrazioni matematiche intorno à due nuove scienze atte­ nenti alla meccanica e i movimenti locali. Justusa Lipsiusa (1547–1606).119 Na seznam prepo- vedanih knjig jo je že leta 1590 dal papež Sikst V. Lipsius je kasneje korigiral nekatere sporne tr- ditve, tako da izdaje po letu 1596 niso več sodile med prepovedane. V 16. in 17. stoletju so začeli prevladovati novi pogledi v razumevanju sveta in vesolja. Kranjsko plemstvo jih sicer ni pričakalo odprtih rok, tako da so bile knjige, kakršne je brala svobodomi- selna in vedoželjna baronica Oršić, redkost.120 Seznam knjig iz njene knjižnice je dokaz, da se baronica ni prilagajala povprečnemu bralnemu okusu tedanjega plemstva, čeprav je imela tudi nekaj bolj popularnih knjig. Intelektualno in miselno obzorje v habsbur- ških deželah so v začetku 18. stoletja še vedno oblikovali in nadzorovali jezuiti.121 Tudi baronica Oršić je imela nekaj knjig, ki so jih napisali jezuit- ski intelektualci. To so predvsem knjige s področ- ja filozofske matematike in fizike francoskega jezuita Pierra Gautrucha (1602–1681, tudi Galtru- che), kot je, denimo, Philosophiae ac mathematicae totius institutio.122 Ta knjiga samo na prvi pogled izstopa iz baroničine zbirke. Čeprav je lep dokaz, da se kranjsko plemstvo res ni tako hitro odreklo jezuitskim pogledom na svet, pa vendar opazimo, da je velik del knjig baronice Oršić enak naboru knjig, ki so jih jezuiti uporabljali v svojem učnem programu. Antična besedila so uporabljali pri pouku latinščine, dela humanistov pri učenju je- zikov in retorike, pri filozofiji pa so se opirali na Aristotela.123 Tudi Gautruchevo delo se ne razli- kuje od modela njegovega (oziroma jezuitskega nasploh) antičnega vzornika Aristotela, saj so v okviru filozofije poučevali tudi matematiko in fi- ziko. SKLEP Zgodovina družine Wintershoffen je soraz- merno dobro raziskana, predvsem zaradi poveza- ve z gospostvom Kozje, o katerem je pisal Dejan Zadravec. Vendar pa izvor te rodbine doslej še ni bil pojasnjen. Novoodkriti vir, družinska knjiga s konca 16. stoletja, pa razkriva, da lahko rodbinske 119 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 91. Polni naslov knjige je Po­ liticorum sive civilis doctrinae libri sex. 120 Štuhec, Rdeča postelja, str. 89. 121 Zwitter, Višje šolstvo, str. 24; Štuhec, Rdeča postelja, str. 90. 122 SI AS 309, fasc. 39, O-78, str. 79. Knjiga je vpisana dvak- rat, pri drugi navedbi je poleg imena in priimka avtorja dodano še aureliani, vendar pa knjige s tem naslovom ni bilo mogoče identificirati (https://www.musicologie.org/ Biographies/g/gautruche_pierre.html). Polni naslov knji- ge je Philosophiæ: ac mathematicæ totius institutio: cum as­ sertionibus disputatis & vario genere problematum: ad usum studiosæ inventutis. 123 Schmidt, Zgodovina šolstva, str. 131. 282 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige korenine umestimo na Bavarsko, v okolico krajev Aichach, Kranzberg, Eichstätt in Gerolsbach. Po slednjem kraju so se prvi člani rodbine tudi ime- novali, in sicer še potem, ko so se v začetku 16. sto- letja preselili v Zgornje Radvanje na Štajerskem. Od tedaj do smrti zadnjega moškega člana druži- ne v začetku 19. stoletja je mogoče rekonstruirati njihovo 300-letno prisotnost na današnjem Slo- venskem in njihove sorodstvene povezave z oko- liškim štajerskim plemstvom. Med člani rodbine Wintershoffen je bila ena najzanimivejših Marija Terezija, katere življenje je bilo mogoče sorazmerno dobro rekonstruirati. Njena nekonvencionalnost se kaže na primer v ločitvi od nasilnega moža, barona Antona Oršića, ki je takrat dvignila veliko prahu. Iz tedanje druž- be pa je izstopala tudi po zaslugi svoje bogate knjižnice, ki jo je v začetku 18. stoletja uvrščala v vrh kranjske intelektualne elite. Nekaj najzanimi- vejših knjig, ki so sodile na vatikanske sezname prepovedanih knjig, potrjuje njen sloves izobra- žene plemkinje z začetka 18. stoletja, ki je bila očitno zelo samosvoja in neodvisna osebnost. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT ÖSTA – Österreichisches Staatsarchiv AVA Adel HAA – Allgemeines Verwaltungsarchiv BayHStA – Bayerischer Hauptstaatsarchiv Kloster Altomuenster Urkunden (Benediktine- rinnen 1256–1760) Domkapitel Freising Urkunden 2960 HR DAVŽ – Državni arhiv u Varaždinu 48, Obitelj Kavanagh-Bellyane, 1809.–1940. HR HDA – Hrvatski državni arhiv 714 Obitelj Fodroci Index librorum prohibitorum. Rim, 1711. NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor ŽA (Župnijski arhiv) Maribor – Sv. Janez Krstnik, Matične knjige ŽA (Župnijski arhiv) Pilštanj, Matične knjige NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA (Župnijski arhiv) Sv. Nikolaj, Matične knjige SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželne- ga sodišča v Ljubljani AS 1073, Zbirka rokopisov SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM/0001, Zbirka listin OBJAVLJENI VIRI Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gna­ denakte für das Deutsche Reich und die Österreichi­ schen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichi­ schen Adels-Lexikon« 1823–1918. Knj. 2, F–J. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1970. Hundt, Friedrich Hector von: Die Urkunden des Klosters Indersdorf, knj. 1, 2. München, 1863. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstverlag, 1905. Zaključci hrvatskog sabora 1693–1713, Knj. 2 (ur. Josip Buturac, Mirko Stanisavljević, Ranko Sučić, Vesna Šojat, Bartol Zmajić). Zagreb: Državni arhiv NR Hrvatske, 1958. LITERATURA Analitički inventar. Obiteljski fond Gotal (1616–1749). Va- raždin: Državni arhiv, 2001. Banfi, Jaka: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Zgodovinski časopis 77, 2023, št. 1–2, str. 38–59. DOI: https://doi.org/10.56420/ Zgodovinskicasopis.2023.1-2.02 Bojničić, Ivan: Der Adel von Kroatien und Slavonien. Nürnberg: Bauer und Raspe, 1899 (Siebmacher's grosses und allgemeines Wappenbuch, Band. 4, Abt. 13). Czerwenka, Bernhard: Die Khevenhüller. Geschichte des Geschlechtes mit besonderer Berücksichtigung des XVII Jahrhunderts. Wien: Wilhelm Braumüller, 1867. Čikulin, Ivan: Ideae magnanimitatis Illyricae et Panno­ nicae. Viginti quatuor seu Totidem viri speciali aliquo facinore illustres cum adiunctis quatour epistolis haero­ idum ac duabus naeniis haerorum. Zagreb, 1705. Die Wappen der Deutschen Freiherrlichen und Adeligen familien in Genauer, Vollständiger und Allgemein Verständlicher Beschreibung: mit geschlichtichen und Urkundlichen Nachweisen. Knj. 3. Leipzig, 1856. Filipčić Maligec, Vlatka: Grofovi Oršić u Hrvatskom za­ gorju. Gornja Stubica: Muzeji Hrvatskog Zagorja. Muzej seljačkih buna Gornja Stubica, 1996. Geiss, Ernest: Die Reihenfolgen der Gerichts und Verwal­ tungsbeamten Altbayerns nach ihrem urkundlichen Vorkommen vom XIII. Jahrhundert bis zum Jahre 1803. München, 1865. Hefner, Otto Titan von: Der Adel des Königreich Sachsen. Nürnberg: Bauer und Raspe, 1857 (Siebmacher's grosses und allgemenes Wappenbuch, Band 2, Abt. 3). 283 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige Hozjan, Andrej: Posestne razmere na ljutomerskem do razpusta zemljiških gospostev (1848). Kronika 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 511–548. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.02 Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Ljubljana: DZS, 1999. Južnič, Stanislav: Knjige o vakuumskih poskusih na Slovenskem pred katodnimi elektronkami. Vakuu­ mist 29, 2009, št. 4, str. 25–32. Karlovački leksikon (ur. Ivan Ott). Karlovac: Naklada Le- ksikon : Gradska knjižnica »I. G. Kovačić«: Gradski muzej; Zagreb: Školska knjiga, 2008. Kneschke, Ernst Heinrich: Die Wappen der Deutschen Freiherrlichen und Adeligen Familien. Knj. 3. Leipzig, 1856. Kneschke, Ernst Heinrich: Neues allgemeines Deutsches Adel­Lexicon. Knj. 6. Leipzig, 1865. Kočevar, Vanja: Ferdinand II. na čelu protireformacije. Plemstvo in konfesionalno-politične razmere na Kranjskem v prvi tretjini 17. st. Stati inu obstati, št. 21/22, 2015, str. 180–232. Košir, Matevž: Primeri starejših oporok v slovenščini, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 89–114. Kukuljević Sakcinski, Ivan: Pleme Grofovah Orišićah. Iskra. Zabavni sestavci od više domorodnih pisateljih. Zagreb, 1846, str. 3–51. Lieberich, Heinz: Die bayerischen Landstände 1313/40– 1807. München: Kommission für Bayerische Lan- desgeschichte, 1990. Mlinarič, Jože: Gospoščina Zgornje Radvanje pri Ma- riboru po urbarju iz leta 1695. Časopis za zgodovino in narodopisje 48 = n. v. 14, 1978, št. 2, str. 204–216. Mülverstedt, Georg Adalbert von: Der abgestorbene Adel der Provinz und Mark Brandenburg. Nürnberg: Bauer und Raspe, 1880 (Siebmacher's grosses und allgemeines Wappenbuch, 6). Naschenweng, Hannes P.: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompen­ dium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020. Oršić Slavetićki, Adam: Rod Oršića. Zagreb: Hrvatski izdavački bibliografski zavod, 1943. Patačić, Antun Aleksandar: Status familiae Patachich si­ ve Notitia illius Universalis Honorifica aeque ac Utilis ex Archivis et Documentis authenticis desumpta ac Vi­ enna in hunc Librum. Viennae MDCCXXXX. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschich­ te ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: R. Oldenburg, 1962. Roth, Benno: Die Pranker Totenschilde in der Basilika zu Seckau. Jahresbericht veröffentlicht am Schluss des Schuljahres 1972/73. Seckau: Höhere Internatschule, str. 7–24. Sapač, Igor: Grad Branek. Arhitekturnozgodovinski oris. Kronika 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljutome- ra), str. 660–738. DOI: https://doi.org/10.56420/Kro- nika.70.3.06 Schmidt, Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slo­ venskem, I. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988. Seražin, Helena: Krištof Lovrenc Flachenfeld – naroč- nik dveh Jelovškovih slikanih oltarjev. Acta historiae artis Slovenica, 1998, št. 3, str. 73–86. Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika 48, 2000, št. 1–2 (Iz zgodo- vine snežniške graščine), str. 20–40. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, knj. 1: Območje Maribora in Ptuja. Ljubljana: Partizanska knjiga, Znanstveni institut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1990. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, knj. 2: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Vi- harnik: Založba Park, Znanstveni tisk, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1991. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, knj. 5: Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Vihar- nik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993. Štuhec, Marko: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Pre­ šeren. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filo- zofske fakultete, 1995 (Studia humanitatis, Apes, 1). Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranj­ ske. Del IV, knj. XII. Ljubljana: Zavod dežela Kranj- ska 2009–<2011>. Vidmar, Luka: Avtorji in bralci prepovedanih knjig na Slovenskem v zgodnjem novem veku: Libri prohi- biti iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice. In vendar so jih brali: prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku iz zbirke Narodne in univer­ zitetne knjižnice (ur. Sonja Svoljšak, Luka Vidmar). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2018, str. 9–59. Vidmar, Luka: Prepovedane knjige na Kranjskem od indeksa Pavla IV. (1559) do indeksa Pija VI. (1786): Libri prohibiti v Semeniški knjižnici. Svetovne književnosti in obrobja (ur. Marko Juvan). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012, str. 233–262. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504016 Zadravec, Dejan: Gospostvo Kozje v zgodnjem novem veku. Pod Bredičem in Kozjakom: zgodovina Kozjega (ur. Slavko Ciglenečki et al.). Kozje: Občina, 2016, str. 73–96. Zwitter, Fran: Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969. Ljubljana, 1969, str. 13–51. Žvanut, Maja: »To ie moia uola«: po sledeh nekega te- stamenta iz 17. stoletja. Zgodovinski časopis 52, 1998, št. 4, str. 487–496. Žvanut, Maja: Ločitev zakona pred 300 leti. Zgodo­ vinski časopis 50, 1996, št. 3, str. 343–356. 284 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige SPLETNI VIRI Frühneuhochdeutsches Wörterbuch: Kastner: https://fwb-online.de/lemma/ kastner.s.0m Hrvatska enciklopedija: Oršići: https://enciklopedija.hr/clanak/orsici Ratkaj: https://www.enciklopedija.hr/natuknica. aspx?id=51935) Hrvatski biografski leksikon: Fodroci: https://hbl.lzmk.hr/clanak/6156 Ladislav Fodroci: https://hbl.lzmk.hr/clanak/ fodroci-ladislav Muzej seljačkih buna: https://msb.mhz.hr/obitelj-orsic/ Wikipedija: Gregorio Leti: https://en.wikipedia.org/wiki/Gre- gorio_Leti Jacques Auguste de Thou: https://en.wikipedia. org/wiki/Jacques_Auguste_de_Thou Pietro Aretino: https://en.wikipedia.org/wiki/Pie- tro_Aretino Pranckh: https://en.wikipedia.org/wiki/Pranckh Pranckh (Adelgeschlecht): https://de.wikipedia. org/wiki/Pranckh_(Adelsgeschlecht) Schneeweiß: https://de.wikipedia.org/wiki/Schne- ewei%C3%9F_(Adelsgeschlecht) Zehnthof: https://de.wikipedia.org/wiki/Zehnthof SUMMARY Baroness Maria Theresa Oršić, Née Baroness Wintershoffen. Her Lineage, Marriage, and Books The Styrian noble family of Barons Wintershoffen, ori- ginally Wintershoffer, hailed from Gerolsbach in Bavaria and obtained membership in the territorial estates in 1490. The confirmation of the connection between the Bavarian and Styrian Wintershoffers crucially rested on the family album featuring illustrated coats of arms and blazons from at the end of the sixteenth century (currently kept in the Archives of the Republic of Slovenia). The first person mentioned in the album is Hans Wintershoffer from Gero- lsbach. The following three generations of the family alre- ady lived in Styria, with its members documented as the lords of Zgornji Radvanj (Ger. Oberradwein) and later also Kozje (Ger. Drachenburg). In 1685, the name of the latter seigniory became part of their baronial predicate. Drawing on other sources and relevant literature made it possible to trace the history of the lineage all until its extinction in the first quarter of the nineteenth century. One of the most interesting members of the Winter- shoffen family was undoubtedly Maria Theresa, who mar- ried a Slavonian nobleman Baron Anton Oršić from the Croatian town of Slavetić. Their turbulent marriage ultima- tely ended in a divorce, which was something unheard of for that period. After divorcing her husband, Maria Theresa moved to Carniola and settled in Ljubljana. Here, she was dee- med worldly and highly educated, one of the most notable noblewomen of Baroque Ljubljana in the early eighteenth century. She embraced the innovations of her time, as is also evidenced by items listed in the probate inventory. The latter, among other things, also reveals that she had a remarkably wealthy library featuring a wide array of ge- nres and writers, from ancient, especially Latin authors to Renaissance humanists. Many of her titles were on the In- dex of Forbidden Books. With her book collection, the ba- roness stood out from the society of noblemen, who then possessed ninety percent of all books from noble libraries in Carniola. 285 | kronika 73 � 2025 2 goranka kreačič | marija terezija baronica oršić, roj. baronica wintershoffen: rodbina, zakon in knjige Sh em at ičn i p re gl ed p ov ez av e m ed ro db in am a W in te rs ho ffe n in O rš ić. W I N T E R S H O F F E N R U PE R T oo Am al ija p l. M yl a H EN R IK † o k. 15 78 1) oo Ju lij an a pl . P ra nc kh 2) oo 15 74 C ec ili ja p l. Sc hr am pf 1) M A T EJ ok . 1 57 2- ok .16 50 1) oo 15 99 Iv an a pl . S ch ne ew ei ss O R Š I Ć 2) oo 16 32 M A T IJ A M ar ija U rš ul a pl . P ra g oo Su za na p l. D or ot ić 2) G O T FR ID H O N O R IJ † 1 69 7 1) oo JA N EZ F R A N C JU R IJ B A LT A ZA R M A R T A M ar ija F ra nč iš ka p l. Si ne rs pe rg oo 2) oo 16 70 El iz ab et a pl . P et ri če vi ć A na K re sc en ci ja p l. R ei si g 2) J A N EZ JA K O B 2) M A R IJ A T ER EZ IJ A oo ok . 1 69 0 A N T O N A N A S U ZA N A M A R T A K A T A R IN A 16 74 -17 22 16 71 -17 10 16 70 -17 06 oo ok . 1 69 8 oo oo 17 09 G ab ri je l b . G ot al Iv an b . M ak ar M ar ija A na b . R ec hb ac h 16 87 -17 52 JA K O B A N T O N BE R N A R D IV A N M A R IJ A JU LI JA N A 17 22 -o k. 17 88 16 98 -17 23 † 1 71 0 † 1 71 0 oo 17 51 oo M ar ija A na g . R at tk ay A na p l. Pa ta či ć † 1 77 7 JO ŽE F H O N O R IJ 17 52 -18 12 oo El eo no ra g . T hu rn -V al sa ss in a † 1 82 1 EL EO N O R A A LO JZ IJ A V IN C EN C ok . 1 77 7- ok - 1 83 2 † 1 82 0 oo oo 17 99 A lo jz b . G al le nf el s La di sl av p l. Fo dr oc i 17 75 -18 46 17 56 -18 34 kronika 73 � 2025 2 kronika 73 � 2025 2 | 287–305 � dr., Zgodovinsko društvo dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica, skbrglez@gmail.com, ORCID: https://orcid.org/0000-0001-9497-7127 dr., konservatorsko-restavratorski svetnik, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Ptuj, bostjan.roskar@pmpo.si 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.05 cc by-SA SIMONA KOSTANJŠEK bRGLEZ, bOŠTJAN ROŠKAR� Deatribucija baročnemu kiparju Francu Krištofu Reissu pripisanih del IZVLEČEK V prispevku so sistematično analizirana vsa kiparska dela, izdelana za cerkvene notranjščine, doslej nekritično pripisana mariborskemu kiparju Francu Krištofu Reissu (1688–1711). Kot izhodiščni deli za primerjalno analizo služita oltar sv. Frančiška Ksaverja na Ptujski Gori, kjer je Reissovo avtorstvo potrjeno z dokumenti, in oltar sv. Florijana v mariborski stolnici, ki mu je upravičeno pripisan. Na osnovi primerjav z njima lahko večino del, atribuiranih Reissu, iz opusa njegove delavnice izključimo. Medtem ko je veliki oltar v varaždinski frančiškanski cerkvi verjetno nastal v delavnici mariborskega kiparja Lovrenca Kaiserja, so drugi kosi iz vsaj šestih – za zdaj še neidentificiranih – kiparskih delavnic, ki so delovale na prehodu iz 17. v 18. stoletje. KLJUČNE BESEDE Franc Krištof Reiss, Lovrenc Kaiser, baročno kiparstvo, kiparstvo v lesu, kiparstvo na Štajerskem, cerkvena umetnost, oltar, ornamentika, figuralika ABSTRACT DEATTRIBUTION OF WORKS PREVIOUSLY ASSIGNED TO THE BAROQUE SCULPTOR FRANZ CHRISTOPH REISS The article presents a systematic analysis of all sculptures made for church interiors that have so far been uncritically assigned to the Maribor-based sculptor Franz Christoph Reiss (1688–1711). The basis for the comparative analysis are the altar of St Francis Xavier at Ptujska Gora, where Reiss’s authorship is confirmed with documents, and the altar of St Florian in Maribor Cathedral, which is rightfully assigned to him. Based on comparisons to the works mentioned above, most works previously attributed to Reiss may be excluded from the oeuvre of his workshop. While the great altar in the Franciscan church in Varaždin was probably created in the workshop of the sculptor Lorenz Kaiser from Maribor, other pieces originated from at least six—for the time being unidentified—sculpture workshops that operated at the turn of the seventeenth and eighteenth centuries. KEY WORDS Franz Christoph Reiss, Lorenz Kaiser, Baroque sculpture, wood sculpture, sculpture in Styria, church art, altar, ornamentation, figural art 288 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del Mariborskemu kiparju Francu Krištofu Reis- su so raziskovalci v minulih desetletjih pripisali dokaj obsežen nabor cerkvene kiparske opre- me. Natančen pregled in podrobna analiza vseh atribuiranih del sta pokazala, da je njegov opus oziroma opus njegove delavnice po obsegu raz- meroma skromen, veliko atribucij je bilo namreč neustreznih in neutemeljenih. Opus lesenih del za cerkvene notranjščine ki- parja Franca Krištofa Reissa, s katerim se je prvi ukvarjal Sergej Vrišer in ki je bil tudi po njegovih obravnavah deležen precej pozornosti razisko- valcev, je bil sistematično predstavljen in kritič- no ovrednoten v članku Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa, objavlje- nem v Jubilejnem zborniku za Marjeto Cigleneč- ki, 2024.1 Franc Krištof Reiss je glede na doslej znane in raziskane vire prvič omenjen 30. aprila 1688, ob poroki s Katarino Terezijo, vdovo mariborske- ga kiparja Janeza Schoya.2 O njegovem šolanju ne vemo ničesar, prav tako nimamo podatkov o kiparski izobrazbi njegovega sina Franca Jože- fa (1688–1732) in pastorka Janeza Jakoba Schoya (1686–1732), domnevamo pa lahko, da sta jo vsaj sprva pridobivala v očetovi oziroma očimo- vi delavnici.3 Po Vrišerjevem mnenju je Reiss v Schoyevi delavnici, dokler je ni po poroki z moj- strovo vdovo prevzel, delal kot pomočnik.4 Ker o 1 Kostanjšek Brglez in Roškar, Kiparska delavnica, str. 301–326. 2 Mlinarič, GZM XXVI, str. 183. Schoy je v virih omenjen ob poroki leta 1681 in nato šele ob smrti 9. julija 1687. Doslej ne poznamo nobenega njegovega dela, Vrišer, ki je domneval, da je bila njegova kiparska delavnica tedaj v Mariboru vodilna, je pomislil, da bi mu lahko pripi- sali Brezmadežno za mariborsko kužno znamenje iz leta 1681. Prim. Mlinarič, GZM, XXVI, str. 147; Mlinarič, GZM, XXVIII, str. 77; Vrišer, Mariborski baročni kiparji, str. 77; Vrišer, Kiparstvo, str. 12. 3 Franc Jožef Reiss, ki je ob poroki leta 1711 omenjen kot sin pokojnega mestnega kiparja, je po očetovi smrti prevzel njegovo delavnico in v Mariboru deloval do smrti leta 1732. Doslej ne poznamo nobenega njegovega z viri po- trjenega dela, Sergej Vrišer pa mu (oziroma Reissovi de- lavnici) je glede na čas nastanka kapele (1714) in glede na sorodnosti »strešnih angelov« s kipi na ptujskogorskem Ksaverjevem oltarju pripisal omenjena kipa na Ksaverje- vem oltarju v mariborski stolnici. Prim. Mlinarič, GZM, XXV, str. 43, 73; Mlinarič, GZM, XXVII, str. 53; Mlinarič, GZM, XXVII, str. 183; Vrišer, Mariborski baročni kiparji, str. 82; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 164. 4 Vrišer, Mariborski baročni kiparji, str. 78; Vrišer, Baroč­ no kiparstvo, 1963, str. 164; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 227, 228. Dokumentov, ki bi potrdili, da je bil Reiss Schoyev pomočnik, ne poznamo. Takšen način prev- zema delavnic – po poroki z vdovami mojstrov – je bil ustaljena praksa. Tako je delavnico Franca Jožefa Reissa prevzel kipar Janez Walz (omenjen med letoma 1733 in 1736), ki se je poročil z njegovo vdovo Marijo Ano. Prim. Mlinarič, GZM, XXVII, str. 161. Schoyevem delu ne vemo ničesar, ne moremo niti opredeliti Reissovih kiparskih izhodišč niti razp- ravljati o morebitni kontinuiteti delavnice.5 Franc Krištof Reiss je umrl v Mariboru 25. marca 1711.6 Reiss pa ni bil edini mariborski kipar na pre- hodu iz 17. v 18. stoletje; sočasno z njim je v Ma- riboru živel kipar Lovrenc Kaiser (Khayser/Key- ser). To, da je bil Kaiser kipar, vemo le na osnovi pisnih virov; leta 1695 je umrla njegova prva žena Barbara, »bildhauerin«, vdovec se je še istega le- ta vnovič poročil, poročna priča pa je bil slikar Matija Mimbel. Kaiser, »bildthauer«, je umrl le teden dni pred Reissom, 18. marca 1711.7 Doslej ne 5 Na doslej pregledanem terenu del, ki bi bila od Reis- sovih mlajša in njim sorodna ter na podlagi katerih bi lahko morda razpravljali o kontinuiteti kiparske delav- nice Schoy-Reiss, ne poznamo. V nekaterih primerih je namreč tovrstna kontinuiteta opazna, saj so v delavnici ostali pomočniki prejšnjega mojstra. Tako lahko za Jože- fa Holzingerja rečemo, da je v delavnici obdržal pomoč- nike Jožefa Strauba. Prim. Roškar, Mizarska delavnica, str. 230. 6 Mlinarič, GZM, XXVIII, str. 138. 7 Zadnji znani podatek o družini je iz leta 1712, ko je umr- la njegova vdova »Barbara Kayserin eines alten bildthauers weib«. Prim. Mlinarič, GZM, XXVI, str. 222; Mlinarič, GZM, XXVIII, str. 138; Vrišer, Mariborski baročni kiparji, Delavnica Franca Krištofa Reissa: oltar sv. Frančiška Ksaverja, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 289 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del poznamo nobenega Kaiserjevega dela, Vrišer pa mu je na osnovi podatka, da je živel v Mariboru sočasno z Reissom, sprva pripisal veliki oltar v va- raždinski frančiškanski cerkvi, ki ga je nazadnje vendarle umestil v Reissov opus.8 V Reissovi delavnici so poleg lesenih nastajala tudi kamnita dela. Slednja so od lesenih občutno drugačna in bistveno kakovostnejša, kar je po najinem mnenju posledica tega, da so kamnita njegovo lastno delo, medtem ko so lesena delo njegove delavnice, in da pri njihovem dokonča- nju skoraj ni oziroma sploh ni sodeloval.9 Zato str. 82; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 158; Vrišer, Ba­ ročno kiparstvo, 1992, str. 218. 8 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 158–159; Vrišer, Done- ski, str. 144. 9 Reiss je nesporno avtor kamnitih kipov, ki jih je leta 1687 izdelal za kartuzijo Žiče po naročilu priorja Janeza Schil- lesa. Prim. Stegenšek, Umetniški spomeniki, str. 200–201. Pogodbo za izvedbo portalnih skulptur je objavila Po- lona Vidmar. Prim. Vidmar, Kamnite skulpture, str. 76. Vidmarjeva je podrobno opisala žiške kipe in natančno opredelila Reissov slog v izdelavi kamnitih skulptur. V Reissov opus je umestila še nagrobnik mejnega grofa Otokarja III. (s kronogramom datiran v leto 1696), tri od štirih ženskih figur, ki so stale na obeh straneh mostu pred portalom žiške kartuzije (njihov nastanek je posta- vila v leto 1696), skulpture v vrtu nekdanjega samostana se glede avtorstva pri vseh lesenih kipih opre- deljujeva za delavnico in ne, kot je običajno, za kiparja. Zaradi opaznih razlik med kamnitimi in lesenimi deli je kot izhodiščno delo za atribuira- nje in deatribuiranje lesenih del najbolj smiselno upoštevati oltar sv. Frančiška Ksaverja v romarski cerkvi na Ptujski Gori, kjer je avtorstvo potrjeno z dokumenti, ter tista pripisana dela, ki so z ome- njenim najbolj primerljiva. To so: veliki in stran- ska oltarja v podružnični cerkvi sv. Ane v Cirku- lanah, oltar sv. Florijana v mariborski stolnici in kipi v slovenjebistriški Marijini cerkvi. V opus Reissove delavnice sodijo še: dva izginula in štir- je ohranjeni kipi v cerkvi sv. Areha na Pohorju, enajst kipov v Marijini cerkvi v Slovenski Bistrici in prižnica v slovenjebistriški podružnici sv. Jože- fa.10 V nasprotju z omenjenimi deli, o katerih sva dominikank v Marenbergu/Radljah ob Dravi (Jezusova molitev na Oljski gori, Bičani, Kronani in Kristus, ki nosi križ), katerih nastanek je postavila v čas pred letom 1711, in skulpture šestih antičnih modrecev iz Dornave. Prim. Vidmar, Kamnite skulpture, str. 77–79, 82–84; Vidmar, Das Grabmal, str. 87–100; Vidmar, Kiparska dela, str. 59, 70–71. 10 Arhivsko potrjeno je Reiss izdelal tudi izrezljane podstavke za devet miz za ptujski minoritski samostan, ki so se ohranili na fotografiji, katere resolucija je tako Delavnica Franca Krištofa Reissa: oltar sv. Florijana, stolnica sv. Janeza Krstnika, Maribor (foto: Simona Kostanjšek Brglez). Delavnica Franca Krištofa Reissa: sv. Lovrenc, oltar sv. Florijana, stolnica sv. Janeza Krstnika, Maribor (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 290 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del prepričana, da so nastala v Reissovi delavnici, pa z njo ne moremo povezati velikega števila drugih, ki so ji oziroma mu bila doslej nekritično pripisa- na in so podrobno predstavljena v nadaljevanju prispevka. ZNAČILNOSTI DEL REISSOVE KIPARSKE DELAVNICE Edini doslej znani z dokumenti potrjen oltar iz Reissove delavnice je oltar sv. Frančiška Ksaverja na Ptujski Gori iz leta 1698,11 na primeru katerega lahko natančno opredelimo kiparske značilnosti delavnice. Oltar je v osnovi arhitekturno-orna- mentalni okvir (umestimo ga lahko med oltarje okvirnega tipa), na katerem so tudi figure. Zelo kakovostna ornamentika je v primerjavi z nekate- rimi drugimi deli iz tega časa (na primer Marijin oltar v južni kapeli cerkve sv. Jerneja v Ribnici na Pohorju) izjemno razgibana, plastovita in tehnič- no dovršena.12 Vanjo vpletene figure putov poži- vljajo enovrstno ornamentalno motiviko. Med zadnjo in med figurami pa je opazen kakovostni razkorak, figure so namreč bolj ali manj čokate, brez preciznejših anatomskih detajlov, v drži ne- koliko toge, z izrazito zaobljenimi draperijami, iz- razi na njihovih obrazih pa so nedoločni.13 Kot je razvidno iz predstavljenega oltarja, je za Reissovo delavnico v osnovi značilna izredno dovršena in razgibana ornamentika, ki je skladna s tendenca- mi časa in značilna za obdobje okrog leta 1700 v slaba, da podstavkov ne moremo vključiti v primerjave. Pogodba za mize je bila sklenjena z mizarjem Herma- nom Schülzem (Schilzem), v njej pa je bil naveden tudi znesek za kiparja, in sicer 45 goldinarjev. Polona Vidmar domneva, da je račun ohranjen v arhivu ptujskega mino- ritskega samostana v Štajerskem deželnem arhivu. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 227; Vidmar, Kamnite skulpture, str. 72. Priimek omenjenega mizarja je v virih zapisan Schilz; ko se je Herman Schilz leta 1699 poročil, je bil poročna priča Franc Krištof Reiss. Prim. Mlinarič, GZM, XXVI, str. 240–241. 11 Za posredovan arhivski podatek se zahvaljujeva dr. Ma- teju Klemenčiču. 12 Tovrstno ornamentiko so v omenjenem času rezbarili tudi na Bavarskem (pod italijanskimi vplivi), dokler se ni pod francoskimi vplivi ok. leta 1715 spremenila. Na slo- venskem Štajerskem se je obdobje rezbarjenja akantove ornamentike precej zavleklo, tako jo je delavnica Mihae- la Pogačnika uporabljala še v dvajsetih letih 18. stoletja (med drugim jo vidimo na prižnici v župnijski cerkvi v Rušah). 13 Draperija obeh velikih angelov s tega oltarja je v opu- su delavnice izjema, saj je okrog pasov zelo gosta in na drobno nagubana, medtem ko je draperija obeh ange- lov na ogredju povsem primerljiva z drugimi deli iz te delavnice. Draperija velikih angelov je blizu draperiji sv. Janeza Krstnika iz Žič, zato pri ptujskogorskih figurah ne izključujeva možnosti Reissovih lastnoročnih pose- gov. Značilnosti figuralike so opredeljene v: Kostanjšek Brglez, Oprema cerkve, str. 6. širšem prostoru, ne le na slovenskem Štajerskem, ter na drugi strani precej okorne figure s tipizi- ranimi obrazi s poudarjenimi bradami, širokimi nosovi, velikimi očmi in polnimi ustnicami. Na podlagi opisanih značilnosti je s tem oltar- jem mogoče povezati oltar sv. Florijana v mari- borski stolnici iz okrog leta 1697.14 Gre za običajen oltarni nastavek slavoločnega tipa s predelo, ste- bri, hrbtiščem in ogredjem. Ornamentika je pri- merljiva s ptujskogorsko, vendar je zaradi prosto- ra, ki ji je odmerjen, manj zračna. Podobno kot na Ptujski Gori so tudi tu v ornamentiko vpletene figure, angelski glavici in puta, poleg akantove motivike so na njem še dve školjki in stilizirano lovorjevo listje, ki ovija tordirane stebre. Pestrej- ši ornamentalni nabor je posledica drugačnega tipa nastavka.15 V osnovnih kiparskih potezah so primerljive tudi figure; s ptujskogorskimi jih povezujeta nekoliko okorna drža in draperija, medtem ko so obrazi oblikovani drugače, in si- cer so razlike predvsem v predelu oči in nosov. Na primeru ptujskogorskega in mariborskega oltarja lahko kipe iz Reissove delavnice glede na kiparsko obravnavo obrazov uvrstimo v dve sku- pini: v »ptujskogorsko« in »mariborsko«. Za prvo so značilne izrazito mandljaste, široko odprte oči, katerih zunanji del zgornje veke je obrnjen izrazito navzdol, ozek temenski del, nosovi z rav- nim korenom, ki se jasno, brez cezure, iztekajo v linijo obrvi, in na splošno odsotnost obraznih anatomskih nadrobnosti. Za »mariborsko« skupi- no je značilna manjša togost, saj so obrazi malo bolj definirani, nosovi so rahlo zaobljeni in v čelo prehajajo z rahlo cezuro, njihove oči pa so precej manjše in bolj naturalistične. V opusu je tudi ne- kaj del, pri katerih se prepletajo značilnosti obeh tipov. Razlike so preprosto razložljive z dejstvom, da so kipi delo delavnice, torej več rok, kar pome- ni tudi nekaj razlik v rezanju. Glede na dva raz- lična opredeljena tipa pa lahko sklepamo, da sta bila v delavnici dva pomočnika, oba razmeroma dobro formirana kiparja.16 14 Vrišer je bil pri zapisu sicer skromen, a je pravilno pre- poznal slogovne značilnosti delavnice: »Nastavek s sve­ drastima in gladkimi stebri, na katerih so pritrjene angelske glavice, atika s podobo v akantovem okviru s putti in končno figuri dveh mučencev, vse določno razodeva Reissove kiparske značilnosti.« Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 33–37. Za izčrpen opis oltarja prim. Vidmar, Liturgična oprema, str. 247–249. 15 Pri mariborskem oltarju je arhitektura v prvem planu, ornamentika je nanjo aplicirana v manjših partijah in je zato lahko raznovrstnejša. 16 Detajli so pomembni, a je treba hkrati upoštevati celoto; med obrazi so razlike, obenem pa imajo nespregledljive podobnosti. Arhivskih virov o prisotnosti oziroma števi- lu pomočnikov v kiparskih delavnicah na slovenskem Štajerskem ne poznamo, domnevava pa, da so jih imeli. 291 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del REISSU PRIPISANA DELA DRUGIH DELAVNIC Sergej Vrišer je Francu Krištofu Reissu, čigar opus (v lesu) je v zgodnjih raziskavah (brez kipov v areški cerkvi in prižničnih kipov v slovenjebi- striški podružnici sv. Jožefa, ki jih je spregledal, ter tistih v Marijini cerkvi v Slovenski Bistrici, ki jih ni poznal) najpopolneje zaokrožil, v poznejših raziskavah pripisal tudi precej del, ki ne sodijo v oblikovni domet njegove delavnice. To so: skupi- na sv. Družine na istoimenskem stranskem oltar- ju na Ptujski Gori, akantov okvir atike in glavica na fragmentu oltarnega stebra – oboje del opre- me mariborske stolnice, danes v Pokrajinskem muzeju Maribor –,17 stranski oltar sv. Ane v cerkvi sv. Areha na Pohorju,18 kip sv. Joahima z opušče- nega oltarja iz župnijske cerkve na Puščavi,19 ve- liki oltar v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Limbušu, veliki oltar v frančiškanski cerkvi v Varaždinu,20 veliki oltar v cerkvi Marijinega rojstva na Svetih gorah nad Bistrico ob Sotli, kipi na konzolah v prezbiteriju ptujskogorske romarske cerkve, kipa dveh svetih škofov iz mariborske stolnice, danes v Pokrajinskem muzeju Maribor, in figuralna sku- pina na oltarju sv. Ane v podružnični cerkvi sv. Ane na Puščavi.21 Polona Vidmar je v Reissov opus vključila še štiri kipe iz grajske kapele na Borlu, danes v Po- krajinskem muzeju Ptuj – Ormož (sv. Ludvik, sv. Jurij in angela s pristreškov velikega oltarja ter svetniški figuri s stranskih oltarjev), ki po naji- nem mnenju prav tako ne sodijo v kontekst Reis- sove delavnice.22 Soavtorica prispevka sem iz njegovega opusa izključila stranski oltar sv. Ane v cerkvi sv. Are- ha na Pohorju, ki je bil v času obravnave že brez kipov, (izginulih) del iz Reissove delavnice, in Kot primer, ki podpira to mnenje, lahko navedeva Jane- za Jakoba Schoya, čigar več pomočnikov poznamo celo po imenu. O Schoyevih pomočnikih: Kolbach, Steirische Bildhauer, str. 185. Na splošno o delu več rok na enem oltarju (s čimer so razložljive razlike v kiparski izvedbi oziroma detajlih): Kostanjšek Brglez in Roškar, Vpraša- nje, str. 3–21. 17 Vrišer, Mariborski baročni kiparji, str. 80; Vrišer, Kipar­ stvo, str. 13–14. Pozneje je glavici na fragmentu stebra pridružil še eno, prav tako pritrjeno na fragmentarno ohranjen steber (Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37). 18 Iz Reissove delavnice sta samo izginula kipa sv. Roka in sv. Boštjana, medtem ko je oltar iz sredine 19. stoletja. Prim. Kostanjšek Brglez in Roškar, Kiparska delavnica, str. 318–319. 19 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 164. 20 Vrišer, Doneski, str. 144–149. 21 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 227. Kljub kasnejšim napačnim atribucijam Reissu Vrišerjev prispevek osta- ja nepogrešljiv in omogoča nadaljnje poglabljanje v ta kompleksni korpus. 22 Vidmar, Slikarska, str. 272–273. angela na ogredju velikega oltarja v podružnični cerkvi sv. Ane na Puščavi. Zaradi odstopanj od Reissovega osebnega sloga sem opozorila še na potrebno podrobno obravnavo velikega oltarja v Varaždinu in velikega oltarja v Limbušu.23 Matej Klemenčič je dodatno pritrdil Vrišerjevi atribuciji in potrdil Reissovo avtorstvo velikega oltarja v Marijini cerkvi na Svetih gorah ter ki- pov obeh angelov z nekdanjega velikega oltarja v borlski kapeli; prav tako je sprejel Vrišerjevo atri- bucijo varaždinskega oltarja.24 Našteta dela drugih kiparskih delavnic, ki so bila doslej neupravičeno pripisana Reissu oziro- ma njegovi delavnici, lahko z natančnejšo anali- zo kiparskih nadrobnosti razvrstimo v dve večji skupini. Dela iz prve skupine ob bežnem ogledo- vanju glede na proporce in voluminoznost spo- minjajo na nekatere figure iz Reissove delavnice, medtem ko so tista v drugi skupini opazno dru- gačna od figur na arhivsko potrjenem ptujsko- gorskem oltarju in drugih utemeljeno pripisanih. Omeniti velja, da je v »Reissovem obdobju«, med koncem osemdesetih let 17. in prvim deset- letjem 18. stoletja, kiparska govorica različnih provincialnih mojstrov dokaj poenotena. Vsi so uporabljali določene konvencionalne oblikovne rešitve, razlike med njimi so le v boljši ali slab- ši kiparski izvedbi, v poznavanju anatomije in obvladovanju kiparske tehnologije. Tako lahko na velikem oltarju (1689) v cerkvi sv. Marjete na Muti vidimo figure, ki so anatomsko sorodne fi- guram iz Reissove delavnice (podobno slikovito razkuštrane pričeske, na enak način izoblikovana angelska krila), niso pa enako voluminozne in tu- di rezane so nekoliko bolje. Na osnovi zgoraj za- pisanega razumevanja kiparskih prijemov ter ob natančni primerjavi kipov in ornamentike lahko iz Reissove delavnice izključimo vsa ostala atri- buirana dela. Prvo izmed njih je kiparska skupina sv. Druži- ne na istoimenskem stranskem oltarju na Ptujski Gori, ki jo je Vrišer glede na umirjene poglede in mehko drapiranje povezal s kipi z velikega oltarja 23 Kostanjšek Brglez, Oprema cerkve, str. 3–10. Prispevek je bil v skrajšani obliki objavljen tudi v lokalnem časopisu. Prim. Kostanjšek Brglez, Reissovi baročni kipi, str. 38–39. Glede slovenjebistriških kipov sem ostala neopredelje- na pri dvanajsti figuri, Križanem. Pri izključitvi angelov z ogredja na Puščavi nisem upoštevala podatka, da je Vri- šer Reissu pripisal samo osrednjo skupino. 24 Klemenčič, Cerkev, str. 191–192. Cerkveni računi za v pri- spevku obravnavane cerkve (z izjemo računov bratovšči- ne sv. Rešnjega telesa v Limbušu) v NŠAM niso ohranje- ni. Zahvaljujeva se dr. Blažu Resmanu za pozorno branje prispevka, dragocene komentarje in spodbude k razisko- vanju štajerskega baročnega kiparstva. 292 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del v cerkvi sv. Ane v Cirkulanah.25 Draperija kipov res ni daleč od draperije kipov iz Reissove delavnice, a tudi – kot smo že omenili – iz drugih takratnih delavnic na slovenskem Štajerskem, tako imeno- vani umirjeni pogledi pa so prav tako skladni s tendencami časa. Nesporno pa je, da anatomija obrazov figur s tega oltarja ne ustreza Reissovi de- lavnici, saj so poteze bistveno mehkejše. Nadalje lahko iz opusa delavnice izključimo sv. Ludvika, sv. Jurija in oba angela z nekdanje- ga velikega oltarja v kapeli borlskega gradu ter 25 Vrišer, Kiparstvo, str. 13–14; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 27; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 33. Na seznam Reissu pripisanih del Vrišer kiparske skupine sv. Druži- ne ni uvrstil, iz njegovih zapisov pa je jasno razvidno, da jo je nesporno štel med njegova dela; pri vključevanju velikega oltarja v varaždinski frančiškanski cerkvi (pred- stavljen v nadaljevanju) je kiparsko skupino namreč vzel celo kot primerjalno delo. Prim. Vrišer, Doneski, str. 148. France Stele je oltar svete Družine označil kot »dober le- sen izdelek prvih desetletij 18. stol.«, Marijan Zadnikar je njegov nastanek postavil v začetek 18. stoletja, Matej Klemenčič pa med leti 1660 in 1680. Prim. Stele, Ptujska gora, str. 40; Zadnikar, Ptujska gora, str. 100; Klemenčič, Cerkev, str. 185. Klemenčič, ki je oltar podrobno opisal, je za kiparsko skupino zapisal, da v primerjavi s kipi v atiki in ornamentiko »deluje nekoliko bolj razgibano«, kljub temu pa naj bi po njegovem mnenju nastala pred kon- cem 17. ali vsaj v začetku 18. stoletja. Klemenčič, Cerkev, str. 185–186. sv. Ignacija Lojolskega in svetnico (verjetno sv. Terezijo) s stranskih oltarjev iz iste kapele, ki jih hrani Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.26 Ve- liki oltar sta dala v poznem 17. stoletju postaviti ustanovitelja kapele Jurij Friderik grof Sauer in Marija Barbara grofica Trauttmansdorff, kipi na njem pa naj bi nastali po požaru leta 1706.27 Po ugotovitvah Polone Vidmar slogovne značilnosti vseh štirih dokaj kakovostnih kipov z velikega ol- tarja nedvomno dokazujejo, da so bili izdelani v isti delavnici kot kipi z velikega in dveh stranskih oltarjev v p. c. sv. Ane v Cirkulanah, ki so delo Reissove delavnice.28 Zlasti sv. Jurij in sv. Ludvik naj bi se glede na robustni telesi, mehko valo- vanje draperije, umirjene gibe in zaznavno ču- stvenost brez izrazitih psihičnih vzgibov jasno vključevala v kiparski opus Franca Krištofa Reis - sa.29 Nasprotno pa je angela na ogredju, ki sta po njenih ugotovitvah v osnovi oziroma po slo- govnih značilnostih povsem primerljiva z angeli v omenjeni Anini cerkvi in drugimi Reissovimi 26 V virih se v borlski kapeli ob vizitaciji leta 1751 in leta 1756 omenjajo štirje oltarji: veliki oltar sv. Trojice ter oltarji Device Marije, sv. Antona in sv. Florijana. Prim. Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 179, 370. 27 Vidmar, Slikarska, str. 271, 273. 28 Vidmar, Slikarska, str. 272. 29 Vidmar, Slikarska, str. 272. Neznana delavnica (prva): skupina sv. Družine, oltar sv. Družine, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 293 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del angelskimi figurami, prepoznala kot deli, kako- vostnejši od Reissovih; slednja bi tako lahko bila zgodnje delo kiparjevega pastorka Janeza Jakoba Schoya, nastala še v času njegovega delovanja v očimovi delavnici.30 Prav tako je Vidmarjeva Rei- ssovi delavnici oziroma Schoyu pripisala že ome- njeni figuri domnevnih sv. Ignacija Lojolskega in sv. Terezije s stranskih oltarjev v kapeli, pri katerih pa je opozorila na finejše obrazne poteze ter manj robustna in bolj elegantna telesa v primerjavi s kipi v bližnji cerkvi sv. Ane.31 Za angela z velikega oltarja iz borlske kapele je Matej Klemenčič kas- neje zapisal, da sta še posebej primerljiva z veli- kima angeloma na ptujskogorskem Ksaverjevem oltarju; po njegovem mnenju je bil borlski oltar postavljen v poznih osemdesetih ali devetdesetih letih 17. stoletja in poleg ptujskogorskega pomeni kakovostni vrh med Reissovimi trenutno znani- mi deli, Schoya pa glede na letnico rojstva (1686) po njegovem mnenju pri avtorstvu »ni potrebno vpletati«.32 Oltarni nastavek velikega oltarja v borlski ka- peli slogovno ustreza času okrog leta 1700. Gre za običajno strogo geometrijsko začrtano oltarno 30 Vidmar, Slikarska, str. 272–273. 31 Vidmar, Slikarska, str. 273. Svetnika z Borla naj bi bila primerljiva le z Reissovim najkakovostnejšim delom, sv. Brunom iz žiške kartuzije. Že France Stele je opazil, da so tako glavni kot stranska oltarja iz iste delavnice, iz prve polovice 18. stoletja. Prim. ZRC SAZU (UIFS), Ste- letovi terenski zapiski, LXVI, 31. 5. 1926. 32 Klemenčič, Cerkev, str. 191–192. arhitekturo s predelo, osrednjim delom s kar tre- mi pari stebrov in sorazmerno majhno atiko, ki jo mehčajo pristreški.33 Oltar, vključno s kipi, je mo- ral nastati šele po požaru in nikakor ne že v osem- desetih ali devetdesetih letih, kakor je menil Kle- menčič, ne izvira pa iz delavnice Franca Krištofa Reissa, kar poleg oltarnega nastavka dokazujeta slog in izvedba figur.34 Svetnika z velikega oltarja (vsaj v grobem) sicer še kažeta značilne že opisa- ne kiparske prijeme poznega 17. stoletja, angela, sedeča na pristreških ogredja, sta v primerjavi z omenjenima figurama sicer videti kiparsko kvali- tetnejša, vendar so vse štiri delo istega kiparja ta- ko kot skoraj zagotovo tudi pripadajoča ornamen- tika, prav tako pa tudi ohranjena kipa s stranskih oltarjev. Primerjava šestih borlskih kipov med sabo in z drugimi deli, za katera se strinjava, da so nastala v Reissovi kiparski delavnici, razkriva, da kipar, ki je izdelal ali vsaj dokončal borlske kipe, ni istoveten s kiparjem oziroma kiparji, ki so izde- lali figure za ptujskogorski Ksaverjev oltar, mari- borski Florijanov oltar in druge kipe, ki ostajajo v oblikovnem dometu Reissove delavnice. Že dra- perija sv. Ludvika ima za obravnavano delavnico neznačilne goste drobne, vertikalno padajoče gu- be, medtem ko svetnikovi čevlji sploh ne sodijo v kontekst Reissove delavnice. Enako velja za ob- 33 Oltarna arhitektura je bila prvotno skoraj zagotovo (gle- de na čas nastanka) črna. 34 France Stele je oltar označil kot »lepo delo« z začetka oziroma iz prve polovice 18. stoletja. Prim. ZRC SAZU (UIFS), Steletovi terenski zapiski, LXVI, 31. 5. 1926. Neznana delavnica (druga): veliki oltar, kapela gradu Borl, Cirkulane (foto: Stojan Kerbler). 294 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del raze. Ob nadrobnejši primerjavi se izkaže, da je sv. Jurij primerljiv z obrazoma angelov z ogredja; tako iz pogledov iz profila kot iz polprofila je raz- vidno, da je figure izdelal isti kipar.35 V to delavni- co pa je mogoče umestiti tudi svetnika s stranskih oltarjev; način obravnave njune draperije je soro- den načinu obravnave obeh svetnikov z velikega oltarja, njuna obraza pa sta primerljiva tako z ob- razom sv. Jurija kot tudi obeh angelov, le da sta še bolj dovršena.36 Domnevo Polone Vidmar, da so angela in svetnika s stranskih oltarjev in, kakor smo ugotovili, tudi kipa z velikega oltarja delo Ja- 35 Obraz sv. Ludvika je iz obravnave izvzet, saj je bila pr- votna glava verjetno poškodovana. Glede na vidni stik smemo domnevati, da je bila celo zamenjana. Okornejši rezbarski rokopis celotnega obličja sv. Ludvika razkriva, da ga je izdelal drug kipar kot sv. Jurija. Ta se je zgledoval po anatomskih značilnostih obraza sv. Jurija in se ga tru- dil posnemati, ker pa je bil manj spreten, mu to ni pre- pričljivo uspelo, saj so forme tehnično nedodelane. Zdi se, da je tudi na novi oziroma popravljeni glavi nekdo kasneje popravljal še nos, saj je ta v primerjavi z ostalim obrazom rezan še okorneje in še bolj kakor obličje odsto- pa od glave sv. Jurija. 36 Možnih razlogov, zakaj sta obraza teh dveh svetnikov bolj dovršena, je več; morda se je »bolj potrudil« ali ju kasneje izdelal isti kipar, lahko pa je finalne vreze prispe- val drug kipar. neza Jakoba Schoya, bo mogoče potrditi ali ovreči šele po natančni preučitvi njegovega opusa.37 Iz Reissove kiparske delavnice moramo izloči- ti tudi veliki oltar v župnijski cerkvi v Limbušu, s kronogramom datiran v leto 1708.38 Vrišer ga je sprva umestil v Reissovo slogovno smer, kasneje pa uvrstil na seznam njegovih del.39 Že v osnovi je sporno, da sta Vrišerju kot izhodišče za umestitev limbuškega oltarja v Reissov opus služila veliki oltar v varaždinski frančiškanski cerkvi in veliki oltar v Marijini cerkvi na Svetih gorah nad Bistri- co ob Sotli, o katerih podrobneje razpravljava v nadaljevanju prispevka, torej kipi na dveh »pro- blematičnih« oltarjih in ne kipi, katerih avtorstvo ni sporno oziroma vprašljivo. O limbuškem ol- tarju je Vrišer prvič pisal v disertaciji in prvi iz- daji monografije, ko je opazil, da »kaže v figuraliki poteze, ki bi delno ustrezale maniri obeh Reissov, niso 37 Ker v tej fazi raziskav Poloni Vidmar ne moreva pritrditi, uvrščava kipe (četudi so morda pod Schoyevim dletom nastali v okviru Reissove delavnice, s katero sicer ne ka- žejo enakih značilnosti) med dela neznane delavnice. 38 Oltar je v virih prvič omenjen ob vizitaciji leta 1756. Prim. Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 306. 39 Vrišer, Doneski, str. 148–149. Neznana delavnica (tretja): veliki oltar, ž. c. sv. Jakoba, Limbuš (foto: Simona Kostanjšek Brglez). Neznana delavnica (tretja): sv. Hieronim, veliki oltar, ž. c. sv. Jakoba, Limbuš (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 295 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del pa izrazite do tiste mere, da bi izključevale možnost udeležbe tretjega mojstra«.40 Kasneje je pojasnil, da kaže dovolj slogovnih znakov na Reissovo smer, najznačilnejši pa naj bi bili sedeča angela, puti, mehki obrazi nekaterih svetnikov ter gubanje oblačil ob nogah figur, ki je po njegovem mnenju sorodno konceptu gubanja na kipih na Florijano- vem oltarju v mariborski stolnici, predvsem pa je opozoril na sv. Petra in sv. Pavla na varaždin- skem oltarju; limbuški sv. Peter v atiki naj bi se predstavljal z enakim neodločnim kontrapostom kot istoimenski varaždinski svetnik, »skupne črte vzburjenosti« pa naj bi kazala tudi oba sv. Pavla.41 Čeprav je govorico kipov na limbuškem oltar- ju prepoznal kot »manj dramatično« od tiste pri kipih v Varaždinu in Bistrici ob Sotli, so zgoraj opisane značilnosti po Vrišerju govorile v prid Reissovemu avtorstvu.42 Atribucijo lahko pre- pričljivo zavrnemo. Pri tem se je smiselno osre- 40 Vrišer, Kiparstvo, str. 15; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 27. V seznamu del je limbuški oltar opredelil kot delo rezbarja z začetka 18. stoletja. Prim. Vrišer, Baročno kipar­ stvo, 1963, str. 147. 41 Vrišer, Doneski, str. 148–149. 42 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37–38. dotočiti zgolj na figure, ki jih je Vrišer izpostavil, torej na štiri cerkvene očete, oba apostola v atiki in angela na ogredju. Opozoriti je namreč treba, da so kipi na oltarju iz vsaj treh kiparskih delav- nic.43 Limbuški kipi glede na kiparsko izvedbo in slog nimajo ničesar skupnega z varaždinskimi in svetogorskimi, še manj pa s kipi iz Reissove de- lavnice.44 Figure cerkvenih očetov so izjemno so- 43 Poleg cerkvenih očetov in angelov na ogredju so na ol- tarju kipi iz še vsaj dveh delavnic. Domnevava, da sta bili na oltarju – v osrednjem delu in atiki – prvotno sliki, ki so ju pozneje v 18. stoletju zamenjali s kipi. Sergej Vrišer različnih kiparskih rokopisov ni opazil, le za sv. Jakoba v osrednji niši je zapisal, da je delo druge roke. Prim. Vri- šer, Doneski, str. 148. 44 Opredeljevanje razlik med varaždinskimi, svetogorskimi in limbuškimi kipi za namene pričujočega prispevka ni potrebno, zato ni smiselno izpostavljati niti limbuških kipov sv. Petra in sv. Pavla. Sicer pa meniva, da primer- jalna analiza ne more temeljiti na nečem tako neopri- jemljivem, kot sta neodločen kontrapost in črte vzbur- jenosti. Kar se tiče kontraposta, ne smemo zanemariti dejstva, da so kiparji figure snovali tudi po grafičnih listih – večkrat enakih. To med drugim potrjujeta upo- dobitvi sv. Gregorja, limbuški sv. Gregor in precej mlajši sv. Gregor Krištofa Rudolpha na oltarju sv. Ane v ruški župnijski cerkvi. Delavnica Lovrenca Kaiserja (?): veliki oltar, frančiškanska cerkev, Varaždin (Hrvatski restauratorski zavod, foto: Jovana Kliske). 296 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del haste, obrazi so bolj detajlirani, tunike oziroma albe pa opazno drobno cevasto gubane, česar pri figurah iz obravnavane delavnice ne zasledimo.45 Enako velja za obraze limbuških svetnikov, ki so anatomsko dovršeni in karakterizirani; na njih vidimo nadrobnosti, na primer gube in obrazne mišice. Tudi roke svetnikov so kiparsko mnogo finejše od »reissovskih«, so detajlirane, saj so po- samezni anatomski deli jasno definirani.46 Tudi angeli, ki so se Vrišerju zdeli še posebej podobni Reissovim in ki so od daleč videti še najbolj »reis- sovski« od vsega na oltarju, odstopajo od nam znanih; rezani so fineje, njihovi nosovi so lepo za- obljeni, pogrešamo pa značilne brade ter navzdol 45 V zvezi z Vrišerjevo opazko, da je koncept gubanja draperije limbuških kipov soroden konceptu gubanja draperije pri obeh svetnikih na Florijanovem oltarju v mariborski stolnici, moramo opozoriti, da se tovrstna draperija v različnih variacijah pojavlja v delih cele vrste kiparjev, tudi mlajših. Pri teh kipih pa lahko opozorimo na droben, a dovolj poveden detajl: medtem ko imajo vsi štirje glavni svetniki v Limbušu pri tleh po en polžast zavoj med nogama, imata mariborska svetnika draperijo zgolj enkrat preloženo. 46 Roke Reissovih figur so bolj ali manj enako »lopataste«, pa najsi gre za moške, ženske ali angelske. Rezane so po- enostavljeno in šablonsko. obrnjene zunanje očesne kotičke. Povsem očitno je, da so limbuške figure cerkvenih očetov in an- gelov na zunanji strani ogredja izdelale spretnej- še roke, kot jih je premogla Reissova delavnica. Neprimerljiva je tudi ornamentika; ta je v Limbu- šu lažja in poenostavljena ter ploskovita, akant je bistveno bolj zračen, predvsem pa je v primerja- vi s tistim iz Reissove delavnice neprimerno bolj shematiziran.47 Po kakovosti med Reissu pripisanimi deli najbolj izstopa že omenjeni veliki oltar v varaž- dinski frančiškanski cerkvi.48 Vrišer ga je kiparju atribuiral v prvi vrsti na osnovi vedenja oziroma arhivskih podatkov, da je bil izdelan v Mariboru, in ne na osnovi slogovnih značilnosti oziroma do- kumentov. Arhivske podatke, in sicer povzetek iz samostanskega (frančiškanskega) varaždinskega arhiva, je prvi objavil Fran Kovačič.49 Sredstva za izdelavo velikega oltarja (po načrtih frančiškana Krištofa Zettla (Zitla)) so začeli zbirati leta 1689.50 Oltar je bil v celoti izdelan v Mariboru, imena mizarjev in kiparja pa iz dokumentov niso zna- na. Prvi deli oltarja so bili po splavu iz Maribora v Varaždin prepeljani 4. novembra 1699, zadnji pa 30. avgusta 1700.51 Kovačič je na osnovi podatkov, da je bilo mizarjema Matiji Simonu in Hermanu Schilzu plačano delo za drugo cerkveno opre- mo, sklepal, da sta omenjena izdelala tudi veli- ki oltar,52 kot možnega avtorja kipov, ki so bili v Varaždin prepeljani 30. julija 1700, pa je navedel pozlatarja Ivana Georgia.53 Nekaj kipov za oltar je bilo naročenih naknadno, in sicer manjši kipi za tabernakelj ter šest putov za atiko.54 Oltar je bil pozlačen šele leta 1715, znesek pa ni presegel mizarskega dela.55 Kovačičevo domnevo, da sta 47 Nekateri ornamenti – teh v obravnavo nisva vključila – niso sočasni z nastavkom, ampak mlajši (na primer školjki na obhodih). 48 Veliki oltar Marije Snežne, frančiškanska cerkev, Varaž- din, foto: Jovana Kliske, Hrvaški restavratorski zavod, Za- greb. 49 Kovačič, Mariborska umetniška obrt, str. 36–38. Po Ko- vačiču je arhivske podatke objavil še Krešimir Filić, podrobne podatke o naročniku in izdelavi oltarja pa Pa- škal Cvekan. Prim. Filić, Franjevci u Varaždinu, str. 92–101; Cvekan, Djelovanje, str. 74–78. 50 Filić, Franjevci u Varaždinu, str. 92–94. 51 Kovačič, Mariborska umetniška obrt, str. 36–37. Mizar- jem je bil izplačan znesek 1770 gld in 10 kr. 52 Kovačič, Mariborska umetniška obrt, str. 37. Temu v prid naj bi govorilo poročilo, da so se izdelovalci oltarja leta 1699 sprli. 53 Kovačič, Mariborska umetniška obrt, str. 37. Kipar je za svoje delo prejel plačilo 258 gld in 10 kr. 54 Kovačič, Mariborska umetniška obrt, str. 38. Za kipe, ki jih je izdelal naknadno, je prejel dve plačili: leta 1702 22 gld in leta 1705 12 gld. Mariborski pozlatar Ivan Georgi je za barvanje kipov in oken leta 1706 prejel 30 gld. 55 Kovačič, Mariborska umetniška obrt, str. 38. Pozlatar je prejel plačilo 1107 gld, delo pa je po Kovačičevem mne- Delavnica Lovrenca Kaiserja (?): sv. Pavel, veliki oltar, frančiškanska cerkev, Varaždin (Hrvatski restauratorski zavod, foto: Jovana Kliske). 297 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del avtorja oltarnega nastavka Schilz in Simon, so sprejeli tudi drugi, ki so pisali o oltarju.56 Kot že omenjeno, je Vrišer kipe, čeprav jih je sprva opre- delil kot delo neznanca in kasneje Lovrenca Kai- serja, nazadnje pripisal Francu Krištofu Reissu. Ob prvi omembi je varaždinske kipe označil kot robustne in v drži nekoliko toge, odete v drape- rijo, ki se kopiči v težkih gmotah, obraze z ostri- mi profili pa naj bi prešinjal nemir, ki ni lasten Reissovim likom.57 Enako mnenje je izrazil tudi pozneje, vendar pa naj bi nekatere komponente odločneje govorile v prid Reissovemu avtorstvu; izpostavil je varaždinska sv. Zaharijo in sv. Eliza- beto, katerima je našel ustreznici v istoimenskih svetnikih v atiki velikega oltarja Anine cerkve v Cirkulanah, varaždinski sv. Zaharija pa se mu je zdel hkrati soroden sv. Joahimu iz Puščave, ki naj bi ga hranil mariborski pokrajinski muzej.58 V primerjavo je vključil tudi skupino sv. Družine s stranskega oltarja na Ptujski Gori, na katero sta ga spominjali – glede na način, kako si v pogo- voru stojita nasproti – sv. Ana in sv. Marija v ati- ki varaždinskega oltarja, omenjeni kipi pa se po Vrišerjevem mnenju povezujejo tudi v nadrob- nostih draperije, in sicer v valujočih ogrinjalih s kompaktnimi gubami okoli pasu.59 Izpostavil je še keruba na segmentih atike varaždinskega oltarja, ki ju je s ptujskogorskima stoječima an- geloma s Ksaverjevega oltarja povezal na osnovi »ženske gracilnosti« ter sorodno nakodrano ovi- jajoče se draperije.60 V drugi izdaji monografije je varaždinski oltar tako uvrstil na seznam Reisso- vih del, saj nam je »nadrobnejše vzporejanje velikih nju izvršil Ivan Georgi. Glede na ohranjeno pogodbo med varaždinskimi frančiškani in zagrebškim slikarjem Joakimom Schidtom za poslikavo in pozlato velikega ol- tarja je slednji delo izvršil s kar šestimi pomočniki. Prim. Cvekan, Djelovanje, str. 76–78. 56 Mirković, Franjevački, str. 182, 184. Tudi Doris Baričević ni oporekala avtorstvu Schilza in Simona. Prim. Vrišer, Doneski, str. 144; Baričević, Barokno kiparstvo, str. 30; Baričević, Barokno kiparstvo sjeverne Hrvatske, str. 93–95. 57 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 27. V prvi izdaji mono- grafije je Vrišer ob varaždinskih kipih, ki mu jih ni uspe- lo povezati z Reissovimi, pomislil na Lovrenca Kaiserja, opozoril pa je, da kipar/neznanec »oblikuje približno z ena­ ko veščino in z enakim registrom baročni ikonografiji podreje­ ne domiselnosti kakor Franc Krištof Reiss« (Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 27). Kot v izrazih nekoliko toge in v gibih trde je varaždinske kipe opisal tudi v drugi izdaji monografije. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37. 58 Vrišer, Doneski, str. 146–148; Vrišer, Vezi med baročnimi kiparji, str. 438. Ustreznosti Vrišerjeve atribucije kipa sv. Joahima iz Puščave ni bilo mogoče preveriti, saj omenje- nega kipa po navedbah kustosinje Valentine Bevc Varl v Pokrajinskem muzeju Maribor ne hranijo. Vrišer je kip sv. Joahima datiral v devetdeseta leta 17. stoletja. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 164. 59 Vrišer, Doneski, str. 148. 60 Vrišer, Doneski, str. 148. varaždinskih plastik z manjšimi figurami z nekate­ rih Reissovih oltarjev slednjič predstavilo resničnega avtorja«.61 Vrišerjevo atribucijo je sprejela tudi hrvaška raziskovalka Doris Baričević, ki je pono- vila njegove ugotovitve.62 Ista avtorica je kasneje oltar, katerega kipe je datirala v leta 1700–1702, označila kot primer visokega dometa umetniške kvalitete, kot Reissovo mojstrovino.63 Vrišerjeva atribucija oltarja Reissu je bila tako sprejeta, vse dokler nisem soavtorica prispevka njegovega av- torstva postavila pod vprašaj.64 Ob delih, ki jih je Vrišer pritegnil v primerjavo, da je lahko potrdil Reissovo avtorstvo varaždinskega oltarja, je ne- dvomno najbolj problematičen oltar sv. Družine na Ptujski Gori, ki precej odstopa od del iz Reis- sove delavnice, prepričljive pa niso niti primer- jave z ostalimi deli. Avtorja prispevka sorodnosti med deli iz Reissove delavnice, med drugim med ptujskogorskima stoječima angeloma in varaž- dinskima keruboma ter cirkulanskima atiškima kipoma in njunima soimenjakoma v Varaždinu, ne prepoznavava. Predvsem sv. Elizabeta in sv. Za- harija v atiki cirkulanskega velikega oltarja vidno zaostajata za varaždinskima. Ob osredotočenju na dela, za katera trdiva, da so iz Reissove delav- nice, lahko omenimo draperijo, ki je prav tako kot pri figurah iz obravnavane delavnice bolj ali manj domišljijska, vendar je pri varaždinskih kipih mehkejša in veliko bolj kompleksna; daje drobno mečkan videz in se mestoma gomoljasto nabira. Tudi obrazi varaždinskih figur so, poleg tega, da so anatomsko kompleksnejši, z mnogo več nad- robnostmi, ki – resnici na ljubo – prav tako kot pri »reissovskih« niso vedno na ustreznem mes- tu, psihološko mnogo bolj definirani in izražajo določen patos, ki ga pri Reissovi delavnici ne za- sledimo. Angelca na pristreških ogredja površno gledano res nekoliko spominjata na »reissovske«, vendar sta v nadrobnostih občutno drugačna, rezana z večjim občutkom in mehkobo.65 Peruti varaždinskih angelov niso niti shematizirane do 61 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37, 227. 62 Zapisala je, da sta za Reissa značilna zelo dobra kipa Ma- rije in Elizabete v atiki, za Reissov osebni slog pa naj bi bila značilna tudi »gracilno ženstvena« angela, sedeča na segmentnih lokih. Prim. Baričević, Barokno kiparstvo, str. 31. 63 Baričević, Barokno kiparstvo sjeverne Hrvatske, str. 93. Baričevićeva je Reissov slog prepoznala tudi v kipih sv. Joahima in sv. Ane na pročelju frančiškanske cerkve v Krapini, in sicer naj bi kipa iz leta 1699 glede na slogovne značilnosti vodila v bližino Franca Krištofa Reissa. Prim. Baričević, Barokno kiparstvo sjeverne Hrvatske, str. 100. 64 Kostanjšek Brglez, Oprema cerkve, str. 10. 65 Kot že povedano, so angelske figure na pristreških v obravnavanem obdobju izdelovali po istih shemah. V osnovnih volumnih bi lahko videli isti bozzetto ali vsaj grafiko, po kateri sta se zgledovala oba kiparja. 298 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del skrajnosti – kakor na primer pri ptujskogorskih stoječih angelih – niti postavljene v anatomsko nemogoče položaje. Še več, kipar varaždinskih angelov je krila, glede na sočasno splošno prakso upodabljanja angelskih kril, upodobil nenava- dno mimetično, nakazan je celo sklep, ki je ana- tomsko ustrezen, dokaj prepričljivo pa je podana tudi mehkoba perja. Vsekakor lahko potrdimo, da kipi na varaždinskem oltarju niso bili izdelani v Reissovi delavnici.66 Ker pa vemo, da je bil oltar v celoti izdelan v Mariboru, lahko – kot je sprva storil Vrišer67 – za avtorja kipov predlagamo Reis- sovega sodobnika, že omenjenega Lovrenca Kai- serja.68 Slednji se, ne glede na to, da ne poznamo 66 Varaždinski kipi so bistveno kakovostnejši od lesenih del iz Reissove delavnice, prav tako pa so občutno drugačni od Reissovih kamnitih del, zato ne obstaja možnost, da bi varaždinske izdelal Reiss osebno. 67 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 158–159; Vrišer, Done- ski, str. 144. 68 Raziskav, koliko kiparskih jusov je bilo v 17. in 18. stoletju v Mariboru, ni do sedaj opravil še nihče. Iz Vrišerjevih podatkov o dveh kiparjih, Reissu in Kaiserju, ki sta soča- sno izpričana, bi lahko sklepali, da sta bila na prelomu iz 17. v 18. stoletje v Mariboru dva kiparska jusa. Glede na raziskave, ki jih je opravil Dejan Zadravec za ptujsko mi- zarstvo od 17. stoletja do uvedbe obrtnega reda leta 1859, je bilo število jusov skoraj dve stoletji izjemno konstant- no (prim. Zadravec, Zgodovina ptujskega mizarstva, str. 25). Po Reissovi in Kaiserjevi smrti je mogoče na podlagi nobenega njegovega dela, ob upoštevanju nave- denih dejstev in tega, da razen Reissa in Kaiserja v tem času ne poznamo nobenega drugega mari- borskega kiparja ali fretarja, razkrije kot (za zdaj) edini možni avtor varaždinskih kipov.69 V Reissovi delavnici gotovo ni nastal niti veliki oltar v Marijini cerkvi na Svetih gorah nad Bistri- co ob Sotli. Omenjeno cerkev so v 17. stoletju za- radi vedno večjega števila romarjev povečali.70 O času dokončanja novega prezbiterija priča letni- ca 1693 nad portalom, enako letnico pa je Ignac Orožen videl tudi na hrbtni strani velikega oltar- ja.71 Verjetno glede na dimenzije in število kipov (kajti glede na kakovost figur to ni verjetno) ga je Avguštin Stegenšek označil kot najbogatejši oltar na slovenskem Štajerskem.72 Do Sergeja Vrišer- ja se z vprašanjem avtorstva oltarja ni ukvarjal nihče. Vrišer ga je v Reissov opus umestil šele v drugi izdaji monografije o baročnem kiparstvu na Štajerskem, v kateri pa ga je brez poglobljene komparacije povezal z velikim oltarjem v cerkvi sv. Ane v Cirkulanah, in sicer je o delu, ki ga je prištel med tista, ki so se »ob prvem seznanjanju z umetnikom še izmikala«, zapisal: »Potem, ko smo se dodobra seznanili z razponom kiparjevih figuralnih različic in tudi z načinom, kako ponavlja lik kakega svetnika, denimo, sv. Janeza Krstnika, nam ni težko ta oltar povezati s sorodnimi, npr. onim pri Sv. Ani blizu Borla. Več kot dvajset figur nam vsaka po svoje pripoveduje o izurjenosti mojstra in njegove delavnice, prav tako pa seveda tudi o nekaterih šablonah, ki se jim spričo številnih naročil in ponavljajočih se svetni­ ških likov pač ni mogel izogniti.«73 Oltar, ki zapolnju- doslej dostopnih podatkov v Mariboru slediti le enemu kiparskemu jusu. 69 Medtem ko poleg ptujskogorskega Ksaverjevega in mari- borskega Florijanovega oltarja obstaja še nekaj del, ki jih lahko brez zadržkov povežemo z njegovo delavnico, va- raždinskemu (verjetno Kaiserjevemu) oltarju za zdaj ne najdemo primerljivega, res pa je, da avtorja (enako velja za Vrišerja) še nisva sistematično preiskala terena. Pov- sem mogoče je tudi, da so bili v kateri od cerkva, ki jih ni več, oziroma da so jih pozneje v 18. stoletju zamenjali z novimi. 70 Cerkev je bila v 17. stoletju dvakrat prezidana, leta 1611 in leta 1693. Prim. Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 285. Za zgodovino cerkve prim. NŠAM, Popis cerkva, D II – Kozje, Kratek zgodovinski opis Župnije Sv. Petra pod Sv. gorami, 1956. Za arhitekturo cerkve prim. Kemperl, Romarske cerkve, str. 43–44. 71 Orožen, Das Dekanat, str. 363. Letnico za oltarjem je videl tudi France Stele leta 1932. Prim. ZRC SAZU (UIFS), Ste- letovi terenski zapiski, LXXX, 29. 7. 1932. 72 Stegenšek, Božja pot, str. 7. Stegenšek, ki je natančno opi- sal razporeditev kipov po oltarnem nastavku, se o njiho- vi kvaliteti ni izrekel. Oltar sta podrobneje opisala tudi Jože Curk in Odilo Hajnšek (prim. Curk, Sakralni spome­ niki, str. 55; Hajnšek, Marijine božje poti, str. 435–436). 73 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37. Poleg velikega ol- tarja na Svetih gorah je v skupino del, ki so se »ob prvem Neznana delavnica (četrta): veliki oltar, p. c. Matere Božje, Svete gore (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 299 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del je celoten zaključek prezbiterija, zaradi nadstrop- nosti kulise deluje nekoliko arhaično.74 Gre za kolonadni tip oltarne kulise, ki na Slovenskem ni zelo pogosta. S konkavno oblikovanimi kraki sega v prostor. Tri etaže, postavljene druga na drugo, so z višino stopnjevano zmanjšane, ob straneh jih zaključujejo ornamentalna ušesasta krila. Čeprav je ornamentalni motiv akantovo listje, ki uokvirja tudi kartuše, razporejene po predelah, je to zasnovano in rezano popolnoma drugače kot tisto na oltarjih iz Reissove delavnice. Če orna- mentalna ušesa na ptujskogorskem Ksaverjevem oltarju, mariborskem Florijanovem oltarju ter slavoločnih oltarjih v cerkvi sv. Ane v Cirkula- nah primerjamo z ušesi na svetogorskem oltarju, opazimo, da gre pri slednjem za element, ki ga na zgoraj omenjenih ne najdemo, za širok trak, ki ima ob razcepih stilizirane ostanke kameničja, iz katerega izraščajo zajetni akantovi listi, katerih zaključki prav tako niso podobni zaključkom na oltarjih iz Reissove delavnice.75 Poleg ornamen- tike potrjujejo, da oltar ni nastal v obravnavani delavnici, tudi figure. Pri teh gre za podoben ki- parski pristop, kakor »reissovske« so dokaj okor- ne in kažejo anatomske zadrege, so pa drugačne glede na voluminoznost, pa tudi glede na detajle; najopazneje različni so nosovi, ki so pri kipih na Svetih gorah nekoliko krajši in manj izstopajoči, ter pri očeh: njihove dupline so plitkejše, oči pa bolj zaprte. Izmed vseh del, ki so bila Reissu ne- upravičeno pripisana, so svetogorske figure ven- darle še najbližje delom te mariborske kiparske delavnice.76 Tudi oltar v podružnični cerkvi sv. Ane v Pušča- vi ne izhaja iz delavnice Franca Krištofa Reissa.77 Cerkev je bila zgrajena leta 1659, o čemer priča kamnita plošča z vklesano letnico na pročelju. V njej je samo en oltar, za katerega je Ignac Orožen zapisal, da je iz sredine 17. stoletja, France Stele pa seznanjanju z umetnikom še izmikala«, umestil skupino s sv. Ano in Marijo na velikem oltarju v p. c. sv. Ane v Puščavi, nekaj kipov na konzolah v ptujskogorski cerkvi in veliki oltar v varaždinski frančiškanski cerkvi. 74 Konec 17. stoletja se je ustalila tridelna oltarna kulisa, sestavljena iz predele, osrednjega dela in atike, kakršna je običajna vse 18. stoletje. Atike zgodnjih tovrstnih oltar- jev (nastalih približno med letoma 1690 in 1710) so še po- manjšane ponovitve osrednjega dela nastavka, medtem ko so kasnejše praviloma atektonskih oblik. 75 Reissovo akantovo listje izrašča drugo iz drugega, tako da ne potrebuje trakaste osnove, pa tudi zaradi gostote omenjeni trak ne bi prišel do izraza. 76 Morda je Vrišerja zavedel ravno podoben kiparski pri- stop. Sicer pa ni noben kip na svetogorskem velikem oltarju v postavitvi enak kateremukoli kipu na cirkulan- skem oltarju, jasno se razlikujeta tudi oba sv. Janeza Kr- stnika, ki ju je izpostavil Vrišer. 77 NŠAM, Popis cerkva, D XIX – Maribor – desni breg, Zgo­ dovinski opis župnije Sv. Marija v Puščavi, 1956. je njegov nastanek postavil v začetek 18. stoletja.78 Vrišer je na seznam Reissu pripisanih del uvrstil le osrednjo figuralno skupino s sv. Ano, atribucije ni pojasnil, prav tako se ni opredeljeval glede časa nastanka.79 Ploski oltarni nastavek je razmeroma preprost: gre za nekoliko širši arhitekturni okvir, ki obroblja nišo z osrednjim figuralnim prizorom. Ob niši sta pred pilastroma figuri sv. Joahima in sv. Jožefa, na ogredje sta postavljena angelca. Orna- mentike je malo; večinoma je akantova, nad gla- vama svetnikov pa sta običajni školjki. Ornamen- talne kartuše močno spominjajo na tiste z velike- ga oltarja na Svetih gorah.80 Enako velja za figure; te kažejo bistveno več sorodnosti s svetogorskimi kot s tistimi iz Reissove delavnice. Če izpostavimo kipa sv. Jožefa z obeh oltarjev, ugotovimo, da sta povsem primerljiva glede na postavitev, draperi- jo in anatomijo obrazov, izrazito sorodna pa sta 78 Orožen, Das Bisthum, str. 422; ZRC SAZU (UIFS), Stele- tovi terenski zapiski, LXXIII, 1928, s. d. Po mlajših podat- kih naj bi bil kip sv. Ane nov. Prim. NŠAM, Popis cerkva, D XIX – Maribor – desni breg, Zgodovinski opis župnije Sv. Marija v Puščavi, XIX, 1956. Oltar v tej cerkvi je v virih prvič omenjen ob vizitaciji leta 1751. Prim. Ožinger, Vizi­ tacijski zapisniki, str. 215. 79 V besedilu je o figuralni skupini napisal zgolj to, da je »zanimiva«. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37. 80 Kljub sorodnosti kartuš velja omeniti, da je takšen tip za obravnavano obdobje značilen in precej razširjen. Neznana delavnica (četrta): veliki oltar, p. c. sv. Ane, Puščava (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 300 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del po anatomskih značilnostih obraza puščavskega sv. Jožefa in svetogorskega sv. Janeza Evangelista ter obraza puščavske sv. Ane in svetogorske sv. Elizabete (sl. 44–47).81 Kipi z omenjenih oltarjev bi lahko nastali v isti delavnici. Navsezadnje sta oltarja tudi sočasna; Orožnova datacija je bistve- no prezgodnja, sedanji oltar gotovo ni istoveten z oltarjem, omenjenim ob vizitaciji. Ornamentika oltarja iz sredine 17. stoletja, ki bi morala biti še popolnoma hrustančasta, bi namreč prekrivala večji del oltarne kulise, v našem primeru pa gre za že popolnoma razvit akant, značilen za zad- njih dvajset let 17. stoletja, brez vidnih ostankov hrustančastih tvorb. Glede na figure in oltarno kuliso, vključno z ornamentiko, lahko nastanek oltarja postavimo v pozna osemdeseta ali devet- deseta leta 17. stoletja. 81 Vsi kipi na puščavskem oltarju, od osrednje skupine, asistenčnih kipov in angelov na ogredju do angelskih glavic, so sočasni in iz iste kiparske delavnice. Skupina z Ano, Marijo in Jezuščkom, ki jo je Vrišer edino umestil v Reissov opus, ne odstopa od drugih figur. Prav tako ne odstopata angela na ogredju, ki sem ju soavtorica pri- spevka (kot edina kipa na oltarju) iz Reissovega opusa izključila. Nazadnje moramo iz opusa Reissove kiparske delavnice izključiti nekaj posameznih del, ki vi- dno odstopajo. Med njimi so kipi na konzolah v prezbiteriju ptujskogorske cerkve.82 Kaj je Vrišer- ja vodilo do tega, da je ta dela umestil na seznam Reissovih del, ni znano, saj atribucije ni podkrepil s primerjavami. Vsekakor so figure štirih svetni- kov veliko pretoge in preokorne, njihova draperi- ja je shematična, nasprotno pa so njihovi obrazi izoblikovani bolj fino. V primerjavi z obrazi figur iz Reissove delavnice so mehkejši, anatomsko bolj naturalistični. Iztek nosu v čelo pri teh figu- rah ni vzporeden, ampak se nos navzgor opazno konično zožuje, nosni hrbet pa je zaobljen. Način oblikovanja brad in las je prav tako drugačen, saj kodri niso zgolj nakazani in nedefinirani, ampak so popolnoma izoblikovani.83 Enako velja za kipa škofov iz mariborske stolnice, danes last Pokra- jinskega muzeja Maribor.84 Vrišer ju je sprva pri- tegnil v bližino Franca Krištofa Reissa, kasneje pa ju – prav tako ne da bi atribucijo podkrepil s pri- meri – vključil na seznam njegovih del.85 Od del, ki jih lahko povežemo z Reissovo delavnico, škofa močno odstopata že glede na samo postavitev v kontrapost. Odstopa tudi draperija, predvsem tunik; ta je podana z množico ozkih vzporednih gub, ki se pri tleh zalamljajo. Obraza škofov sta anatomsko mnogo pravilnejša in bolje detajlira- na. Lasišči in bradi so popolnoma plastično izo- blikovani z drobnimi kodri, kakršnih pri delih iz Reissove delavnice ne najdemo. Med manjšimi kosi, ki naj bi zgovorno pričali, da jih je izdelala roka Franca Krištofa Reissa, so še akantov okvir atike z angelsko glavico ter glavici na fragmentih oltarnih stebrov – vse troje (po Vrišerju z začet- ka 18. stoletja) del nekdanje opreme mariborske stolnice.86 Akantov okvir je neprimerljiv z deli iz Reissove delavnice. Kot že zapisano, je ornamen- 82 Na seznam Reissu pripisanih del je Vrišer uvrstil dva kipa na konzolah, v besedilu pa mu je pripisal »nekaj« kipov na konzolah. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37, 227. 83 Po Steletovih zapisih so cerkev po enotnem načrtu s ki- pi – vključno s kipi sv. Ignacija Lojolskega, sv. Frančiška Ksaverja, sv. Alojzija Gonzage in sv. Stanislava Kostka v prezbiteriju – konec 17. stoletja opremili jezuiti, Matej Klemenčič pa je njihov nastanek glede na dejstvo, da so bili v 19. stoletju prenovljeni, postavil v 18. stoletje. Prim. Stele, Ptujska gora, str. 44; Klemenčič, Cerkev, str. 187. 84 Kipa škofov sta stala na oltarju sv. Miklavža, ki so ga odstranili leta 1904. Oltarna slika Hansa Adama Weis- senkircherja je iz leta 1694. Za opis oltarja (vključno s kipoma škofov) in reprodukcijo prim. Vidmar, Baročni oltarji, str. 600–602. 85 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 164; Vrišer, Doneski, str. 149; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37, 227. 86 Vrišer, Mariborski baročni kiparji, str. 80; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 27, 164; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 37. Neznana delavnica (peta): sv. Ignac Lojolski, kip na konzoli v prezbiteriju, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 301 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del tika njegove delavnice izredno razgibana in teh- nično dovršena, akant ima voluminoznost, kar pa ne velja za obravnavani okvir, ki kljub plastovito- sti deluje plosko. Ta ploskost izhaja iz drugačne- ga rezbarskega pristopa: rezbarju iz sicer razme- roma tanke lesne materije ni uspelo izvabiti vtisa voluminoznosti. Tudi risba in potek ornamenta sta okornejša. Izpeljave akanta drugega iz druge- ga so nerodnejše, zato ornamentika v primerjavi z »reissovsko« deluje zelo shematično. Stolniška (na Florijanovem oltarju) namreč poleg virtuo- zne rezbarske izvedbe kaže izjemno dinamiko in domišljijo v komponiranju; akant se prav igrivo in nekonvencionalno prepleta z angelsko glavico, ornament je občutno individualiziran.87 Tudi gla- vici s fragmentov stebrov ne sodita v domet Reis- sove delavnice, se pa, kakor je menil Vrišer, uje- mata z glavico na akantovem okvirju.88 Čeprav ni bilo mogoče, da bi zgoraj predstavljene kose (ki- pa obeh škofov, glavici s stebrov in akantov okvir atike) iz stolnice, ki so last Pokrajinskega muzeja Maribor, postavila skupaj in natančno primerja- la, vse kaže, da so iz iste delavnice, morda celo z istega opuščenega stolniškega oltarja.89 Nekatera dela, obravnavana v prispevku, se od tistih iz Reissove delavnice razlikujejo že v posta- 87 Poleg vsega glavica ni organsko vraščena v okvir kot pri delih iz Reissove delavnice. 88 Vrišer, Kiparstvo, str. 14; Vrišer, Mariborski baročni ki- parji, str. 80. Obe sta se mu zdeli podobni »tipu« glavic z Reissovih oltarjev, ki jih ni navedel. 89 V prispevku obravnavana dela iz mariborske stolnice so last Pokrajinskega muzeja Maribor, kjer si jih je mogoče ogledati. Kipa svetih škofov sta reproducirana (Vrišer, Doneski, str. 150). Poleg obravnavanih del, ki jih izključu- jeva iz opusa Reissove delavnice, omenjava še Križanega v Marijini cerkvi v Slovenski Bistrici. Sicer ni bil nikoli umeščen na seznam njegovih del; soavtorica prispevka sem zaradi njegove višje kakovosti od drugih (Reissovih) del v cerkvi glede avtorstva ostala neopredeljena. Prim. Oprema cerkve, str. 8. vitvi in osnovnih formah, druga pa le v detajlih. Tako so na primer obrazi figur z velikega oltarja v Limbušu bolj detajlirani, več je dodatnih vrezov, ki zmanjšujejo občutek shematičnosti in ogla- tosti, značilen za obraze iz Reissove delavnice. Ob osredotočenju na cele figure, torej na anatomijo, (ne)razgibanost in kiparsko izvedbo, lahko zapi- šemo, da so obravnavana dela drugih delavnic in dela Reissove delavnice povprečna. Od povpre- čja navzgor odstopa le varaždinski oltar, najmanj prepričljivi pa so ptujskogorski konzolni kipi. Kot povprečno lahko označimo tudi ornamentiko na omenjenih oltarjih. Kakovost ornamentike iz Reissove delavnice dosega le ornamentika na ve- likem oltarju Marijine romarske cerkve na Sve- tih gorah, ki je tehnično na podobni ali morda celo nekoliko višji ravni. Natančen pregled gra- diva, neupravičeno pripisanega Reissu oziroma njegovi delavnici, je potrdil, da je njen opus po številu del bistveno skromnejši, kakor je veljalo do nedavnega. Slogovna analiza je pokazala, da ta dela izhajajo celo iz različnih kiparskih delav- nic. Medtem ko je veliki oltar v varaždinski cerkvi verjetno nastal v delavnici Lovrenca Kaiserja, so drugi kosi iz vsaj šestih – za zdaj še neidentificira- nih – kiparskih delavnic, ki so delovale na preho- du iz 17. v 18. stoletje,90 in sicer je (glede na zapo- redje obravnave v pričujočem besedilu) skupina svete Družine na istoimenskem oltarju na Ptujski Gori delo prve neznane delavnice, kipi z oltarjev borlske kapele delo druge neznane delavnice, ve- liki oltar v limbuški župnijski cerkvi delo tretje neznane delavnice,91 veliki oltar v Marijini cerkvi na Svetih gorah in oltar v cerkvi sv. Ane v Puščavi 90 Upoštevati velja, da so nekatera dela morda importi. 91 Pri tem mislimo zgolj na oltarni nastavek z ornamentiko, kipe štirih cerkvenih očetov in angela na ogredju, saj so, kot že povedano, na oltarju poleg njih kipi iz vsaj še dveh (mlajših) delavnic. Delavnica Franca Krištofa Reissa, primeri značilnih obličij: a) oltar sv. Frančiška Ksaverja, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora; b) sv. Štefan, oltar sv. Florijana, stolnica sv. Janeza Krstnika, Maribor; c) sv. Joahim, p. c. sv. Ane, Cirkulane (vse fotografije: Simona Kostanjšek Brglez). a b c 302 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del domnevno delo četrte neznane delavnice, kon- zolni kipi v prezbiteriju ptujskogorske cerkve de- lo pete neznane delavnice, glavici s fragmentov stebrov, akantov okvir atike ter kipa svetih škofov, danes v Pokrajinskem muzeju Maribor, pa delo šeste neznane delavnice. Avtorja tega besedila sva si prizadevala karse- da kritično pretehtati vse Vrišerjeve atribucije in atribucije drugih raziskovalcev ter poskušala iz Reissovega opusa utemeljeno izključiti vsa tista dela, za katera meniva, da so bila vanj umeščena neupravičeno. Kot se je izkazalo na primeru zgolj ene iz- postavljene delavnice, čaka raziskovalce na po- dročju kiparstva poznega 17. in zgodnjega 18. sto- letja na Štajerskem še veliko dela. Primeri obličij kipov iz drugih delavnic, doslej pripisanih Francu Krištofu Reissu: a) delavnica Lovrenca Kaiserja (?): sv. Elizabeta, veliki oltar, frančiškanska cerkev, Varaždin; b) delavnica Lovrenca Kaiserja (?): sv. Peter, veliki oltar, frančiškanska cerkev, Varaždin; c) sv. Gregor, veliki oltar, ž. c. sv. Jakoba, Limbuš; d) angel, veliki oltar, kapela gradu Borl, hrani PMPO; e) sv. Terezija, stranski oltar, kapela gradu Borl, hrani PMPO; f) sv. Jurij, veliki oltar, kapela gradu Borl, hrani PMPO; g) sv. Ana, veliki oltar, p. c. sv. Ane, Puščava; h) sv. Elizabeta, veliki oltar, p. c. Matere Božje, Svete gore; i) sv. Frančišek Ksaver, kip na konzoli v prezbiteriju, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora (Jelena Rančić: fotografija a; Hrvatski restauratorski zavod, Jovana Kliske: fotografija b; Simona Kostanjšek Brglez: fotografije c−i). a b c d g e h f i 303 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor NŠAM, Popis cerkva, D III – Slovenska Bistrica, Kronika župnijske cerkve in podružnic v Slovenski Bi­ strici, 1956. NŠAM, Popis cerkva, D II - Kozje, Kratek zgodo­ vinski opis Župnije Sv. Petra pod Sv. gorami, 1956. NŠAM, Popis cerkva, D XIX – Maribor – desni breg, Zgodovinski opis župnije Sv. Marija v Puščavi, 1956. ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU (UIFS), Steletovi terenski zapiski LITERATURA Baričević, Doris: Barokno kiparstvo kod varaždinskih franjevaca. Radovi Zavoda za znanstveni rad HAZU Varaždin, 6–7, 1994, str. 27–36. Baričević, Doris: Barokno kiparstvo sjeverne Hrvatske. Zagreb: Školska knjiga, d.d. – Institut za povijest umjetnosti, 2008. Curk, Jože: Sakralni spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah. Celje: Zavod za spomeniško varstvo, 1967 (Topografsko gradivo, 7). Cvekan, Paškal: Djelovanje franjevaca u Varaždinu. Povi­ jesno-kulturni prikaz sedamsto godišnje prisutnosti fra­ njevaca u gradu Varaždin. Varaždin: Paškal Cvekan, 1978. Filić, Krešimir: Franjevci u Varaždinu. Povijest franjevač­ ke crkve in samostana. Varaždin: K. Filić, 1944. Hajnšek, Odilo: Marijine božje poti. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1971. Kemperl, Metoda: Romarske cerkve – novogradnje 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Arhitekturni tipi, poslikave, oprema. Ljubljana, 2001 (tipkopis doktorske diser- tacije). Klemenčič, Matej: Cerkev in njena usoda v obdobju baroka. Marija Zavetnica na Ptujski Gori. Zgodovi­ na in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ur. Ja- nez Höfler). Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl 2011, str. 173–201. Kolbach, Rochus: Steirische Bildhauer vom Römerstein zum Rokoko. Graz: Grazer Domverlag, 1956. Kostanjšek Brglez, Simona in Roškar, Boštjan: Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokroži- tve opusa. Studio et labore, arte et humanitate: jubilej­ ni zbornik za Marjeto Ciglenečki (ur. Polona Vidmar, Franci Lazarini). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 301–326. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610509127 Kostanjšek Brglez, Simona in Roškar, Boštjan: Vpra- šanje kontinuitete delavnice kiparja Jožefa Strau- ba in veliki oltar v podružnični cerkvi sv. Jožefa v Slovenski Bistrici. Umetnostna kronika 60, 2018, str. 3–21. Kostanjšek Brglez, Simona: Oprema cerkve Žalostne Matere božje v Slovenski Bistrici in kipar Franc Krištof Reiss. Umetnostna kronika, 31, 2011, str. 3–10. Kostanjšek Brglez, Simona: Reissovi baročni kipi. Bi­ striške novice, št. 190, avgust 2015, str. 38–39. Kovačič, Fran: Mariborska umetniška obrt v Varaždi- nu. Časopis za zgodovino in narodopisje 19, 1924, str. 36–38. Kovačič, Fran: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgodo­ vinski opis. Ljubljana: Matica Slovenska, 1926. Mirković, Marija: Franjevački samostanski sklop u Va- raždinu – povijesna studija. Portal. Godišnjak hrvat­ skog restauratorskog zavoda 7, 2016, str. 175–192. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXV. zve­ zek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga, 1683–1700. Maribor: Škofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2000. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXVI. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Poroč­ na knjiga, 1646–1699. Maribor: Škofijski arhiv Mari- bor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2001. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXVII. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Poroč­ na knjiga, 1700–1748. Maribor: Škofijski arhiv Mari- bor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2002. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXVI­ II. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1664–1762. Maribor: Škofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2003. Orožen, Ignaz: Das Bisthum, das Domkapitel und die De­ kanate Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B. Kötsch und Zirkoviz. Marburg: Verlag des F. V. Lavant, 1875 (Das Bisthum und die Diözese Lavant, I). Orožen, Ignaz: Das Dekanat Drachenburg: mit den bis zum Jahre 1854 dazu gehörig gewesenen Seelsorga­ nisationen, als: Peilenstein, Drachenburg, St. Peter in Fautsch, St. Maria in Zagorje, St. Anna in Prevorje, St. Margarethen im Markte Montpreis, St. Maria in Dobje, Hörberg, St. Peter unter Königsberg, St. Loren­ zen in der Krajina (bei Wisell), St. Nikolaus in Felddorf, Windisch-Landsberg, Olimien und St. Valentin ob Süs­ senheim, Marburg: Verfasser, 1887 (Das Bisthum und die Diözese Lavant, VI). Ožinger, Anton: Slovenjebistriško sredi 18. stoletja v luči goriških vizitacij (1751–1773), Zbornik občine Slovenska Bistrica, II (ur. Ferdo Šerbelj). Slovenska Bistrica: Zveza kulturnih organizacij občine Slo- venska Bistrica, 1990, str. 124–143. Ožinger, Anton: Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidia- konata goriške nadškofije 1751–1773. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991. 304 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del Peskar, Robert: Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori. Ljubljana: Družina, 2010. Roškar, Boštjan: Mizarska delavnica Wasser-Märn- zeller. Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, 4. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2015, str. 219–239. Stegenšek, Avguštin: Božja pot na Svete gore na Štajer­ skem. Z 12. slikami. Sv. Peter pod Svetimi Gorami: Cerkveno predstojništvo, 1914 (2. predelana in z molitvami pomnožena izdaja). Stegenšek, Avguštin: Umetniški spomeniki Lavantinske škofije, II. zvezek, Konjiška dekanija. Maribor: Av- guštin Stegenšek, 1909. Stele, France: Ptujska gora. Ljubljana: Zadruga katoli- ških duhovnikov SFRJ, 1966 (druga, izpopolnjena izdaja). Vidmar, Polona: Baročni oltarji v mariborski stolnici 4. septembra 1859 – poskus rekonstrukcije. Studia Historica Slovenica 10, 2010, št. 2–3, str. 573–607. Vidmar, Polona: Das Grabmal des ersten Herzogs der Steiermark. Zu Ikonographie, architektonischem Kon­ text und Rezeption des Otokar-Grabmals aus der ehe­ maligen Kartause Seitz (Žiče). Graz: Grazer Universi- tätsverlag, 2014. Vidmar, Polona: Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa za samostana Žiče in Marenberk. Acta histo­ riae artis Slovenica 20, 2015, št. 2 (Redovna umetnost in njen kontekst/Art of Religious Orders in Con- text), str. 71–94. Vidmar, Polona: Kiparska dela v vrtu dornavskega dvorca. Vrtna arhitektura 18. stoletja v srednji Evropi (ur. Danijela Brišnik et al.). Ljubljana: Slovensko konservatorsko društvo, 2013, str. 58–73. Vidmar, Polona: Liturgična oprema mariborske stolni- ce. Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek). Maribor: Slomškova družba, 2009, str. 229–265. Vidmar, Polona: Slikarska in kiparska oprema cirku- lanskih cerkva. Cirkulane. Svet Belanov (ur. Martin Prašnički). Cirkulane: Halo, 2005, str. 267–284. Vrišer, Sergej: Vezi med baročnimi kiparji Štajerske in Varaždinom. Varaždinski zbornik 1181–1981 (ur. Andre Mohorovičić). Varaždin: JAZU, Skupština Općine Varaždin, 1983, str. 437–440. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer­ skem. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer­ skem. Maribor: Obzorja, 1963. Vrišer, Sergej: Doneski k baročnemu kiparstvu v Mari- boru in njegovi okolici. Časopis za zgodovino in naro­ dopisje, 48 (n. v. 13), 1977, št. 1–2 (= Glazerjev zbornik), str. 143–156. Vrišer, Sergej: Kiparstvo na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju. Ljubljana 1961 (tipkopis doktorske diserta- cije). Vrišer, Sergej: Mariborski baročni kiparji. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 4, 1957, str. 71–130. Zadnikar, Marijan: Ptujska gora. Visoka pesem slovenske gotike. Ljubljana: Družina, 1992. Zadravec, Dejan: Zgodovina ptujskega mizarstva do izdaje obrtnega reda 1859. Razkošje na podeželju. Po­ hištvo v Ptujskem gradu (ur. Tatjana Štefanič). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2014, str. 25–67. SUMMARY Deattribution of Works Previously Assigned to the Baroque Sculptor Franz Christoph Reiss Sergej Vrišer was the first author who studied the Ma- ribor-based Baroque sculptor Franz Christoph Reiss (first mentioned in 1688 and died in 1711). Archival documents attesting to Reiss’s creativity at the end of the seventeenth century–along with some newly discovered sculptures, extensively presented in the article “Franz Christoph Re- iss’s Workshop. An Attempt to Define His Opus of Wo- od Sculptures”, published in the Festschrift for Marjeta Ciglenečki (2024)–encouraged us to carry out a thorough examination of all works for church interiors that have be- en assigned to him. Reiss undisputedly made the stone sculptures for the Žiče Charterhouse, which are significan- tly different and of much higher quality than the wooden ones. We ascribe this to the fact that he himself crafted the stone sculptures, whereas the wooden ones were made by his workshop and he had little or no involvement in their completion. The most characteristic altars from Reiss’s workshop are the altar of St Francis Xavier in the pilgri- mage church at Ptujska Gora and the altar of St Florian in the Maribor cathedral. Based on comparisons to the works mentioned above, the high and triumphal altars in the filial church of St Anne at Cirkulane, the two lost and four pre- served statues in the church of St Areh in Pohorje, the ele- ven statues in the Church of St Mary of the Seven Sorrows in Slovenska Bistrica, and the pulpit in the filial church of St Joseph in Slovenska Bistrica indisputably originate from Reiss’s workshop. All other wooden sculptures discussed in this article, so far uncritically assigned to Reiss, have been excluded from his oeuvre. By conducting a more in- -depth analysis of sculptural details, these works can be divided into two major groups. At first glance, the works from the first group resemble a few figures from Reiss’s workshop in terms of their proportions and voluminous- ness, while those in the second group notably differ from the figures on the archivally documented altar at Ptujska Gora and other works that have been rightfully attributed to it. In addition, several examples of altar architecture and ornamentation do not fit within the context of Reiss’s workshop either. As the stylistic analysis has shown, works for church interiors that have been assigned to Reiss ori- ginate from as many as seven different sculpture work- shops. The great altar in the Franciscan church in Varaždin 305 | kronika 73 � 2025 2 simona kostanjšek brglez, boštjan roškar |  deatribucija baročnemu kiparju francu krištofu reissu pripisanih del was probably produced in the workshop of the sculptor Lorenz Kaiser from Maribor, and other pieces originate from at least six–for the time being unidentified–sculptu- re workshops that operated at the turn of the seventeenth and eighteenth centuries. The first unidentified workshop crafted the Holy Family group on the homonymous altar at Ptujska Gora; the second unidentified workshop produced the sculptures from the altars in the Borl Castle chapel; the third unidentified workshop created the great altar in the Limbuš parish church; the fourth unidentified workshop is believed to have built the great altar in the Church of the Birth of the Virgin Mary at Svete Gore and the altar in the Church of St Anne in Puščava; the statues on the corbels in the chancel of the church at Ptujska Gora were made by the fifth unidentified workshop; and the sixth unidentified workshop created the two small heads from the pillar fra- gments, the attic frame with acanthus decoration, as well as the two sculptures of holy bishops (today housed in the Regional Museum Maribor). kronika 73 � 2025 2 kronika 73 � 2025 2 | 307–338 � prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, Slovenija, boris.golec@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0367-0141 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.06 cc by-SA bORIS GOLEc� Usoda soavtorja Pisanic Janeza Miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov IZVLEČEK Poudarek prispevka je na zadnjih dokumentiranih letih življenja Janeza Miheliča (1750–ne pred 1796), soavtorja prvega slovenskega pesniškega almanaha Pisanice in zbiratelja pregovorov. Njegovo rokopisno zbirko Kraynski Pregovori, prvo samostojno zbirko slovenskih pregovorov, poznamo samo iz poročila Miheličevega mentorja Marka Pohlina, v prispodobah pa pred tem o njej govorita tudi Miheličeva in Pohlinova pesem v Pisanicah (1779). Doslej ni bilo znano, da je Mihelič trpel za hudo preganjavico ter zato pri 40-ih izgubil službo župnika in dekana na Svibnem pri Radečah. Umaknil se je v južnotirolski škofiji Briksen in Trident, kjer je spet služboval kot duhovnik. Od leta 1796 se za njim izgubi vsaka sled. Njegovo zbirko pregovorov, za katero se je zanimal utemeljitelj slavistike Josef Dobrovský, je leta 1809 po posredovanju Jerneja Kopitarja na Gorenjskem zaman iskal Žiga Zois. KLJUČNE BESEDE Janez Mihelič, duhovnik, Svibno, Ljubljana, preganjavica, zbirka pregovorov Kraynski Pregovori, pesniški almanah Pisanice, Marko Pohlin, Južna Tirolska, Št. Jurij pod Kumom/Podkum ABSTRACT THE FATE OF THE CO-AUTHOR OF PISANICE JANEZ MIHELIČ AND OF THE FIRST INDEPENDENT COLLECTION OF SLOVENIAN PROVERBS The article centres on the last documented years of Janez Mihelič (* 1750, † not before 1796), the co- author of the first Slovenian poetry almanac Pisanice od lepeh umetnost and collector of proverbs. The existence of the manuscript collection Kraynski Pregovori, the first independent collection of Slovenian proverbs, was merely acknowledged in the report written by Mihelič’s mentor Marko Pohlin, and before that, it was metaphorically alluded to in the poem by Mihelič and Pohlin in Pisanice (1779). Until now, it has been an unknown fact that Mihelič suffered from severe paranoia, which cost him his positions as the parish priest and dean of Svibno near Radeče at the age of forty years. He retreated to the South Tyrolian dioceses of Brixen and Trento, where he returned to his service as priest. In 1796, every trace of him was lost. In 1809, Žiga Zois, prompted by Jernej Kopitar, tried in vain to locate Mihelič’s collection of proverbs, which was also of interest to the founder of Slavic studies, Josef Dobrovský. KEY WORDS Janez Mihelič, priest, Svibno, Ljubljana, paranoia, collection of proverbs Kraynski Pregovori, poetry almanac Pisanice, Marko Pohlin, South Tyrol, Št. Jurij pod Kumom/Podkum 308 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Janez Mihelič (* 1750, Spodnja Dobrava pri Kropi, † ne pred 1796, neznanokje), duhovnik in pesnik iz Pohlinovega preporodnega kroga, je v biografskih geslih in drugi literaturi označen kot »nabiratelj pregovorov«,1 »prvi zbiratelj sloven- skih pregovorov«,2 in določneje kot avtor »prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov«, ki »velja za izgubljeno«.3 Znana je samo ena njego- va slovenska pesem (in ena nemška),4 objavljena leta 1779 v prvem slovenskem pesniškem almana- hu Pisanice, ki jo literarna zgodovina označuje kot elegijo o pregovorih in literarno poslanico Marku Pohlinu. Kot odgovor nanjo je Pohlin objavil pe- sem, s katero je Miheliču vrnil pohvalo z novim, še zgovornejšim panegirikom.5 Miheličeva izgub- ljena rokopisna zbirka zbranih pregovorov z nas- lovom Kraynski Pregovori, ki jo je avtor hranil pri sebi, je omenjena v Pohlinovi Biblioteki Kranjske (Bibliotheca Carnioliae), posthumno objavljeni le- ta 1803. Pohlin o avtorju govori še kot o župniku v Radečah, kar je bil Mihelič med letoma 1781 in 1788. Iskanje rokopisa, ki se ga je na željo Josefa Dobrovskega in s posredovanjem Jerneja Kopi- tarja leta 1809 lotil Žiga Zois, pa ni obrodilo sa- dov.6 Literarnega dela Janeza Miheliča se bomo v nadaljevanju samo dotaknili, saj je osrednji pred- met naše obravnave vprašanje, zakaj sta njegova končna usoda in usoda njegove zbirke pregovo- rov do danes ostali neznanki. Do nedavnega je veljalo, da je zadnja vest o Miheliču iz leta 1792, ko je imel Pregljev beneficiat pri ljubljanski stol- nici in je tam domnevno tudi služboval.7 Literar- ni zgodovinarji očitno niso slutili, kaj se je z njim dogajalo leta 1790, ko je prenehal biti župnik in dekan na Svibnem pri Radečah, ter kakšne posle- dice je imelo to dogajanje za preostanek Miheli- čevega življenja.8 Pričujoči prispevek je razdeljen v tri dele. V prvem bomo Janeza Miheliča pospremili od 1 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112. 2 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412; isti, Do­ brovský, str. 176. 3 Stanonik, Pregovor, str. 276. 4 O doslej neznani nemški pesmi z akrostihom, nastali leta 1788 in posvečeni novoimenovanemu prvemu ljub- ljanskemu nadškofu Mihaelu Brigidu, gl. v nadaljeva- nju. 5 O tem zlasti: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 422–425; Gspan, Cvetnik, str. 292–295. 6 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113; isti, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412–413. 7 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112; isti, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 263. Po Kidriču naj bi umrl okoli leta 1793 (prav tam, str. 350). 8 Miheličevih zadnjih let sem se leta 2020 dotaknil v mo- nografiji o dvorcu Podšentjur (Golec, Slovenska posebnost, str. 221–223). rojstva do spodletelega vrhunca poklicne karie- re v 40. letu življenja, ko ni postal novomeški prošt. Pri tem se bomo posvetili predvsem manj osvetljenim vprašanjem: socialnemu izvoru, so- rodstvu, ki ni bilo samo preprosto kmečko, saj je imel vsaj še dva brata duhovnika, in šolanju. Dru- gi, težiščni del bo natančneje obravnaval njegova zadnja dokumentirana leta, ko je zaradi psihičnih težav moral zapustiti mesto svibenskega župnika in dekana ter se podati na tuje, nato pa so se sledi za njim zabrisale. V dogajanju na začetku 90. let 18. stoletja leži ključ za razumevanje, zakaj konec življenja Janeza Miheliča in usoda njegove zbir- ke pregovorov še naprej ostajata zavita v temo. V tretjem delu se bomo ustavili še ob možni usodi Miheličeve do danes pogrešane zbirke Kraynski pregovori, katere iskanje je že pred več kot dvesto leti obtičalo v slepi ulici. OD KMEČKE ZIBELKE DO SVIBENSKEGA ŽUPNIKA IN DEKANA O družinskem in socialnem ozadju Janeza Miheliča je bilo doslej znanega malo, ključna po- datka o času in kraju rojstva pa zmotna oziroma nepopolna. France Kidrič je leta 1933 v Slovenskem biografskem leksikonu kot datum rojstva navedel 14. januar 1750 in kot rojstni kraj Dobravo pri Kropi (s pojasnilom, da je vas tedaj spadala še v župnijo Mošnje), v skladu z začetno prakso leksikona pa v biografsko geslo ni vključil podatkov o starših in socialnem izvoru.9 Njegove navedbe povzema tudi digitalna Slovenska biografija.10 Dobrava, kjer je Mihelič prišel na svet, de- jansko ni eno samo naselje, ampak obstajajo tri Dobrave – Spodnja, Srednja (s sedežem župni- je Dobrava) in Zgornja –, nanizane na plodni sončni planoti nad dolinama Lipnice in Save. Domoznanska literatura, tako Krajevni leksikon Dravske banovine (1937) kakor za njim Krajevni le­ ksikon Slovenije (1968), je za Miheličev rodni kraj zmotno razglasila Zgornjo Dobravo,11 Wikipedija pa ga postavlja na Srednjo Dobravo.12 V resnici se je rodil na Spodnji Dobravi, v zaselku Pece, po domače pri Pecarju (od oštevilčenja hiš leta 1770 hišna št. 7).13 Na svet ni prišel 14. januarja, temveč 9 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112. 10 https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi365368/ 11 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 544; Krajevni leksi­ kon Slovenije I, str. 292. – Razloga za pomoti sta najbrž ta, da je priimek Mihelič pozneje živel na Zgornji Dobravi in da je sedež župnije na Srednji Dobravi. 12 Geslo Mihelič Janez (https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_ Miheli%C4%8D). 13 Hišna številka 7 je prvič izpričana ob smrti njegovega očeta Valentina 10. junija 1772 (NŠAL, ŽA Mošnje, Matič- ne knjige, M 1771–1785, fol. 2v). 309 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov 14. junija 1750, deset dni pred praznikom svojega godovnega zavetnika Janeza Krstnika.14 Kot roj- stni kraj so v krstni matici navedene Pece (ex Pez), rojstna ura deveta zjutraj, imeni staršev pa Valen- tin in Uršula Mihelič (Mihelitsh). Novorojenca je istega dne v Mošnjah krstil subsidiar Jernej Zev- nik (Seunig), botrovala sta mu Luka Košir in Mina Benko (Wenkula) v navzočnosti prič Uršule Justin in Mine Fajfar.15 Bodoči duhovnik Janez Mihelič je odraščal na trdni celi hubi (kmetiji), podložni gospostvu Radovljica,16 kjer je oče Valentin (1699–1772), ki se je tu že rodil,17 gospodaril vsaj od smrti svojega očeta Janeza Miheliča (1742),18 če ne že od poro- 14 Kot Janez Krstnik se v virih pojavlja izjemoma, tako med letoma 1772 in 1775 ob kleriških posvečenjih v ordinacij- skih protokolih ljubljanske škofije (Volčjak, Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824, str. 77, 81, 85 in 87). Sam se je s polnim imenom podpisal redko, tako na primer pod prošnjo za podelitev župnije Svibno leta 1788: »Johann B. Mihellitsch« (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, Spisi, fasc. 40, Nastavitve duhovnikov 1788, št. 31, 16. 5. 1788), sicer pa vedno le kot Johann. 15 NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1731–1753, pag. 284. 16 Valentina Miheliča so v urbarju in terezijanskem kata- stru iz neznanega razloga, očitno administrativne nara- ve, vodili pod zaselkom Mišače: SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 246, N 282, No. 7, reparticijski iz- vleček, s. d., urad Dobrava, vas Mišače; SI AS 1074, Zbir- ka urbarjev, II/17u, štiftni register gospostva Radovljica 1750–1754, urad Dobrava, vas Mišače. 17 Valentina, sina Janeza in Helene Mihelič, so krstili 12. fe- bruarja 1699. Kot kraj rojstva je v mošenjski krstni matici navedena Dobravica (ex Dobraveza), kot je z alternativ- nim imenom večkrat navedena Spodnja Dobrava. Trije priimki botrov in prič, po takratnem običaju sosedov, so enaki kot pri krstu sina Janeza Krstnika 51 let pozneje: Benko, Fajfar in Justin. NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knji- ge, R 1679–1703, pag. 220. O času Valentinove smrti gl. op. 13. 18 Janez Mihelič z Dobrave (ex Dobrava) je bil pokopan 9. marca 1742, mrliška knjiga pa pušča prazen prostor za ke dobrih deset let prej. Oba Valentinova starša sta se pisala Mihelič, pri čemer se je oče, prav tako doma z Dobrave, priženil k materi v Pece.19 Priimek Mihelič je sicer na Dobravi, kolikor je znano, prvič izpričan v radovljiškem urbarju le- ta 1579, ko je na tamkajšnji celi hubi gospodaril Jakob Mihelič.20 Janezov oče Valentin Mihelič je približno de- set let mlajšo ženo Uršulo Papler (ok. 1708–1777) našel v bližnji Češnjici pri Kropi, sosednji vasi onstran doline potoka Lipnica, ki je tedaj spadala v obsežno župnijo Šmartin pri Kranju. V odda- ljenem Šmartinu sta se Valentin in Uršula 29. ja- nuarja 1731 tudi poročila.21 V naslednjih 21 letih se navedbo starosti; ženo Heleno s Pec (ex Pez), staro oko- li 70 let, so k večnemu počitku položili 12. januarja 1750 (prav tam, M 1735–1762, fol. 26v in 48v), pet mesecev pred rojstvom vnuka Janeza. 19 Starša sta se poročila 3. februarja 1697, pri očetu Janezu je naveden samo kraj (ex Dobraua), pri materi Heleni do- ma iz Pec (ex Peizze) pa še očetovo ime Jurij Mihelič (prav tam, P 1649–1756, fol. 43v). 20 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, brez signature, urbar gospostva Radovljica 1579, pag. 206. 21 V šmartinski poročni matični knjigi je poleg imen mla- doporočencev in prič, Jurija Rozmana in Valentina Pa- plerja, naveden samo kraj Češnjica (In Zheſsenzha). Či- gava hči je bila Uršula Papler, ni mogoče reči s popolno gotovostjo. Terezijansko ljudsko štetje ji leta 1754 daje 50 let (Gorenjske družine, str. 408), kar pomeni da bi se rodila leta 1714 in šla k poroki pri 17-ih, ob smrti 25. aprila 1777 pa so njeni domači navedli starost 69 let (NŠAL, ŽA Moš- nje, Matične knjige, M 1771–1785, fol. 9v), glede na katero bi bila rojena leta 1708. V tem času so se na Češnjici roje- vali samo otroci Andreja in Jere Papler: Matevž (kršč. 10. 9. 1706), Neža (kršč. 31. 10. 1710) in Franc (kršč. 2. 10. 1713) (NŠAL, ŽA Kranj-Šmartin, Matične knjige, R 1699–1720, fol. 68r, 105v in 132r). Zaradi neprimerno večje bližine so enega otroka tega para, Heleno, 26. aprila 1708 krstili v Kropi (NŠAL, ŽA Kropa, Matične knjige, R 1704–1714, fol. 59r); namesto kraja rojstva je v krstni matici navedeno le, da je krščenka iz šmartinske župnije, navzoči priči pa Pecarjeva domačija na Spodnji Dobravi, kjer se je Janez Mihelič rodil (foto: B. Golec, marec 2020). 310 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov je zakoncema v Pecah na Spodnji Dobravi rodilo dvanajst otrok. Janez je bil predzadnji, a v družini dejansko Benjamin, saj je najmlajši otrok umrl v zgodnjem otroštvu.22 Ob terezijanskem ljudskem štetju leta 1754 so doma živeli še štirje, dve od- raščajoči dekleti in dva fanta. Štirje ali pet jih je umrlo prej, vsi v otroških letih, trije fantje, ki jih bomo še srečali, pa so medtem že odšli zdoma, in sicer vsi v šole. Mošenjski župnik je tako v Mihe- ličevi družini popisal šest oseb: 60-letnega očeta Valentina (dejansko starega 55 let), 50-letno ma- ter Uršulo, 8-letnega (v resnici 9-letnega) Matijo, našega 3-letnega Janeza (starega 4 leta), 16-letno Marijo (v resnici 18-letnico) in 14-letno Elizabeto (dejansko staro 16 let).23 Po vsem sodeč je bil za naslednika na kme- tiji predviden Matija, o katerem pa je omemba ob ljudskem štetju zadnji znani podatek. Ker ga v mošenjskih in poznejših dobravskih poročnih in mrliških maticah pogrešamo, je zelo verjetno umrl v časovnem razponu 1762–1771, za katerega ni ohranjena mrliška knjiga župnije Mošnje.24 Miheličeva kmetija je v vsakem primeru osta- la brez moškega naslednika, zato se je po smrti 73-letnega očeta Valentina († 1772) skupaj s svojo mlado družino k ovdoveli materi Uršuli († 1777)25 pozneje srečamo tudi kot botra pri zadnjem Paplerjevem otroku. Morda je Valentin Papler, prav tako iz šmartinske župnije in krščen v Kropi 27. januarja 1710 kot sin Miha- ela in Marjete, istoveten z Valentinom, ki je šel leta 1731 za poročno pričo Uršuli Papler, svoji sestri ali sorodnici; krstna botra sta pri njem ista kot pri Heleni (prav tam, fol. 108v). Uršula Papler, poročena Mihelič, je bila torej bodisi krščena v neki drugi župniji, vendar ne v Mošnjah (prim. NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1703–1730), bodisi je vpis njenega krsta izostal. 22 Pri krstih in pokopih Miheličevih otrok je bivališče iz- menično navedeno kot Dobrava in kot Pece (ex Pezah, ex Peezh, ex Pez, ex Pezh). Otroci so si sledili takole: 1) Gašper, poznejši duhovnik, rojen 31. 12. 1731 in krščen 1. 1. 1732, 2) Jurij, krščen 1. 4. 1733, najbrž umrl v času vrzeli v mrliških maticah (med 4. 2. 1733 in 4. 1. 1735), 3) Ignac, poznejši študent, rojen in krščen 5. 7. 1734, 4) Marija, ro- jena in krščena 15. 10. 1736, še živeča doma ob ljudskem štetju 1754, 5) Elizabeta, krščena 5. 11. 1738, še bivajoča do- ma ob ljudskem štetju 1754, poročena 7. 1. 1768 z Antonom Stritihom, 6) Valentin, rojen in krščen 11. 2. 1741, pokopan 16. 12. 1746, 7) Blaž, poznejši duhovnik, rojen in krščen 27. 1. 1743, 8) Matija, rojen 5. 2. 1745 in krščen naslednji dan, še izpričan doma ob ljudskem štetju 1754, 9) Nikolaj, ro- jen 3. 12. 1746 in krščen naslednji dan, pokopan 13. 9. 1747, 10) Marjeta, krščena 3. 7. 1748, pokopana 20. 8. 1749, 11) Ja- nez Krstnik, bodoči duhovnik in pesnik, rojen in krščen 14. 6. 1750, 12) Marija, rojena 26. 6. 1752 in krščena nasled- nji dan, pokopana 3. 9. 1753. NŠAL, ŽA Mošnje, R 1731– 1753, pag. 12, 25, 42, 79, 114, 153–154, 183, 208, 233, 254, 284 in 314; M 1735–1762, fol. 38v, 40v, 47r in 60r; P 1757–1771, fol. 11v. 23 Gorenjske družine, str. 408. 24 NŠAL, ŽA Mošnje, M 1735–1762, M 1771–1785, P 1757–1771, P 1771–1785; ŽA Dobrava, Ind M 1788–1812, M 1788–1812, M 1812–1839, M 1840–1895. 25 Valentin Mihelič je umrl 10. junija 1772, Uršula pa 27. vrnila hči Elizabeta, omožena z Antonom Stri- tihom v Ljubnem v sosednji župniji Podbrezje. Nemara je izguba brata Matije sploh spodbu- dila Elizabetino razmeroma pozno poroko pri 30-ih (1768).26 Njena dve leti starejša sestra Marija je ostala samska in umrla dve desetletji pozneje kot župnijska gospodinja pri bratu Janezu v Ra- dečah (1787).27 V letih, ko je Janez Mihelič zaključeval bogo- slovni študij in postal duhovnik, je torej izgubil oba starša, na njegovem rodnem domu pa so za- gospodarili Stritihi, sestrina družina. Z njo je bil, kot bomo videli, tesno povezan prek dveh neča- kov in nečakinje, ki so mu tako kot sestra Marija sledili na Dolenjsko, v kraje pod Kumom. V zvezi z Miheličevim rodnim okoljem ni mo- goče prezreti, da so ga nekateri sodobniki imeli za Kroparja, čeprav se je rodil v sosednji mošenj- ski župniji. Pohlin je v Biteški pesmi, napisani kot odgovor na Miheličevo elegijo in objavljeni v Pisanicah (1779), uvodoma opisoval gorenjsko žeb- ljarsko okolje, od koder je prišel Miheličev glas »iz hribov gorenskeh«,28 v svoji Biblioteki Kranjske (Bibliotheca Carnioliae) pa je Janeza Miheliča do- ločno označil kot Kroparja.29 Še več, Zois je neod- visno od tega podatka, ki ga tedaj še ni poznal – o tem več v nadaljevanju –, leta 1809 dal iskati Mi- heličevo pogrešano rokopisno zbirko pregovorov v Kropi.30 Dobravsko kmečko okolje je v resnici povsem drugačen, drug svet kakor Kropa, tako da se gruntarski sin s Spodnje Dobrave v Ljublja- ni nikakor ne bi predstavljal kot Kropar. Vendar povezovanje s Kropo v Miheličevem primeru ne more biti zgolj pomota. S kroparskim okoljem je moral biti dejansko tesneje povezan. Kot logič- no se ponuja sklepanje, da je morda tam dobival aprila 1777 (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, M 1771– 1785, fol. 2v in 9v). Mošenjska mrliška matica daje Valen- tinu 79 let in 4 mesece, kar je šest let preveč (gl. op. 17), Uršuli pa 69 let. 26 Anton Stritih iz Ljubnega in Elizabeta Mihelič z Dobra- ve sta se poročila 7. februarja 1768 v Mošnjah, Anton kot sin že pokojnega Jurija Stritiha in Elizabeta kot hči še ži- večega Valentina Miheliča (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, P 1757–1771, pag. 170). Prvi trije otroci so se jima med letoma 1768 in 1772 rodili še v Ljubnem (NŠAL, ŽA Podbrezje, Matične knjige, R 1758–1771, fol. 56v in 63v; R za Ljubno 1770–1775, fol. 71v), pred rojstvom četrtega pa se je družina preselila na Spodnjo Dobravo, kjer so med letoma 1774 in 1777 prišli na svet še trije sinovi (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1771–1785, fol. 19, 25, 32). 27 Radeška mrliška knjiga ji ob smrti 26. junija 1787 daje 53 let, kar je dve leti preveč (NŠAL, ŽA Radeče, Matične knjige, M 1784–1803, fol. 30). 28 Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 22–25. 29 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380. Na Pohlinovo pomoto je prvi opozoril F. Ilešič (Ilešič, Kom- petenti, str. 22). 30 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412. 311 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov začetni pouk pred vstopom v latinsko gimnazijo, bodisi od duhovnika bodisi od koga drugega. Do Krope je imel ne nazadnje bliže kakor do doma- čega župnijskega središča v Mošnjah na drugi strani Save. Še več, morda je v Kropi v mladosti več let preživel pri kakih sorodnikih ali znancih. Posebno pozornost zasluži spoznanje, da Ja- nez ni bil prvi in edini, ampak nič manj kot četrti sin, ki so ga starši poslali študirat, pri čemer so tri- je postali duhovniki. Da gre res za brate, dokazu- jejo podatki o župniji izvora, izpričana starost ter čas šolanja in kleriških posvečenj. Nihče od njih sicer ni naredil posebej bleščeče kariere, še najvi- še, do mesta dekana, se je povzpel Janez. Prvi je šel v šole prvorojenec Gašper (1731–ne pred 1763, neznanokje), ki je po ljubljanski jezuitski gim- naziji obiskoval višje jezuitske študije v Gradcu in Ljubljani31 ter bil med letoma 1757 in 1761 pos- večen v duhovnika, najverjetneje v Ljubljani.32 Leta 1761 ga srečamo v službi sacelana, grajskega duhovnika, na gradu Turn pri Črnomlju in dve leti zatem, 1763, kot vzgojitelja otrok žumberške- ga glavarja na novem gradu v Žumberku,33 nato 31 Gašperja Miheliča najprej srečamo leta 1749 med novimi člani ljubljanske jezuitske kongregacije Marije Vnebov- zete (Caspar. Michelitsch) kot petošolca (Poëta), zraven pa pripis, da je postal duhovnik (SI AS 1073, Zbirka rokopi- sov, II/51r, pag. 684). Naslednje leto, 1750, ga v zadnjem gimnazijskem razredu, na retoriki, najdemo v Gradcu, kjer je šolanje še tri leta nadaljeval na višjih jezuitskih študijih – 1751 na študijski stopnji logika, 1752 na fiziki in 1753 na metafiziki – in je v univerzitetni matriki vsako- krat označen kot Kranjec, doma z Dobrave, preprostega rodu (Carniolus, Dobraviensis, Plebejus) (Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz, str. 221, 356, 365 in 375). Ka- zuistiko je nato poslušal v Ljubljani; ob ljudskem štetju spomladi 1754 je namreč izpričan kot 22-letni kazuist in domači učitelj, inštruktor (instructor casista), v vicedom- skem dvorcu (die Burg) pri družini Andreja (pl.) Novaka, knjigovodje bankalne administracije za Kranjsko (Ljub­ ljanske družine, str. 23; prim. Golec, Terezijansko ljudsko štetje, str. 19). 32 V Ljubljani je 13. septembra 1753 prejel tonzuro in prve štiri kleriške redove, subdiakonat pa 29. marca 1755 na mizni naslov posesti Andreja Zupanca v vrednosti 3000 goldinarjev (ad titulum fundorum exemptorum, An- dreae Supanz, valoris 3.000 florenos), pri čemer je obakrat označen kot Mošnjan (Möschnachensis) (Volčjak, Ordi­ nacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 1. del: 1711–1756, str. 199 in 204). Listino o podelitvi miznega naslova je Zupanc izdal na naslov svojega mlina in dru- gih svobodniških zemljišč 16. septembra 1754 v Radovlji- ci (NŠAL 1, ŠAL 1, fasc. 45/2, Titulus mensae 1751–1760, 1754, 16. 9. 1754). Diakonsko posvečenje je Mihelič dobil s privoljenjem ljubljanskega škofa 17. decembra 1757 v Gorici (Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 1. del: 1750–1764, str. 120). Ker v goriškem ordi- nacijskem protokolu ni zapisa o mašniškem posvečenju, mu ga je gotovo podelil njegov krajevni škof, vendar ljubljanski ordinacijski protokol ni ohranjen ravno za čas od 1. novembra 1756 do 14. februarja 1761. 33 Volčjak, Vizitacijski zapisniki, str. 153 in 348. pa se za njim izgubi vsaka sled razen zaznambe v kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete, da je umrl, po vsem sodeč še mlad.34 Ne vemo, kako je bil povezan z 18 let mlajšim bratom Janezom. Ni izključeno, da je Janez del slovenskih pregovorov, ki so po njegovih lastnih besedah deloma izvira- li z Dolenjskega,35 dobil med počitniškimi obiski pri bratu oziroma na poti k njemu in nazaj, če je Gašper tedaj še živel. Še več, Gašper Mihelič je bil na jezuitski gimnaziji sošolec Antona Feliksa Deva (1732–1786),36 poznejšega pesnika ter glavne- ga avtorja in urednika Pisanic,37 v katerih prvem zvezku je Janez Mihelič leta 1779 objavil svojo edi- no znano slovensko pesem. Drugi brat Ignac (1734–ne pred 1754) je izpri- čan samo kot ljubljanski gimnazijec do zadnjega, šestega letnika, retorike, ko mu je bilo 20 let.38 Gotovo so tudi njemu namenili duhovniški stan, a iz neznanega razloga najverjetneje nikoli ni bil posvečen.39 34 Pri njegovem vpisu leta 1749 v ljubljansko kongregacijsko knjigo Marije Vnebovzete je časovno nedoločljiv pripis, da je umrl in da je bil duhovnik (SI AS 1073, Zbirka ro- kopisov, II/51r, pag. 684). Po letu 1763 njegovega imena ni v nobenem vizitacijskem zapisniku kranjskih arhidia- konatov (prim. Volčjak, Vizitacijski zapisniki), vsekakor ga leta 1771 ni bilo več v župniji Žumberk (prav tam, str. 786–788). Prav tako ga ne najdemo v vizitacijah savinj- skega arhidiakonata (Ožinger, Vizitacijski zapisniki). Leta 1788 ga ni bilo med duhovniki ljubljanske nadškofije (Po- korn, Šematizem duhovnikov, str. 275), malo prej v veliki meri izenačene z deželnimi mejami Kranjske. 35 O zbranih pregovorih v svoji Mili pesmi pravi: »na Go- renskem so te, te na Dolenskem doma« (po objavi v: Gspan, Cvetnik, str. 221). 36 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je Dev (Anton Dev) leta 1749 enako kot Gašper Mihelič vpisan kot peto- šolec (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, kongregacijska knjiga Marije Vnebovzete, pag. 662). 37 Kidrič, Dev Feliks, str. 130–131. 38 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je Ignac Mi- helič (Michelitsch Ign.) vpisan leta 1753, ko je obiskoval predzadnji razred, poetiko (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 685). Tako kot za druge člane iz tega časa ni navedeno, od kod je izviral. Da gre za enega od bratov s Spodnje Dobrave, je mogoče skleniti na podlagi dejstva, da leta 1734 rojenega Ignaca pozneje v domačih krajih pogrešamo in da mu terezijansko ljudsko štetje leta 1754 daje 20 let. Tedaj je bil v Ljubljani v zadnjem razredu gimnazije, na retoriki, in je prebival pri družini tiskarja Adama Friderika Reicharda, kjer se je preživljal kot in- štruktor njegovega 13-letnega sina gimnazijca (instructor dominus Ignatius Michelitsch rethor) (Ljubljanske družine, str. 87). 39 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete pogrešamo poznejši pripis, da bi postal duhovnik (AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 685). Njegovega imena prav tako ni med posvečenimi kleriki v Ljubljani in Gorici, obstaja pa teoretična možnost, da bi vse kleriške redove prejel v Ljubljani med letoma 1756 in 1761, za katera ni ohranjen ordinacijski protokol (prim. Volčjak, Ordinacijska proto­ kola goriške nadškofije 1750–1824. 1. del: 1750–1764; isti, Or­ dinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 1. del: 312 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Samo za tretjega, od Janeza sedem let starejše- ga brata Blaža (1743–1784), vemo, kje se je njegova življenjska pot iztekla. Ob ljudskem štetju 1754, ko mu je bilo dobrih 11 let, ga ne zasledimo več pri starših,40 vendar (še) ne v Ljubljani, kjer sta tedaj študirala starejša brata Gašper in Ignac,41 ampak se je nekje pripravljal na latinske šole. Skoraj brez dvoma je tudi Blaž obiskoval jezuitsko gim- nazijo v Ljubljani,42 kjer je nato prejel vse kleriške redove do mašniškega posvečenja leta 1769.43 Ni znano, kje je služboval do začetka leta 1776, ko je postal vikar novoustanovljene hribovske župnije Sv. Florijan ob Boču na Štajerskem. Tam je osem let pozneje kot župnik tudi umrl, star šele 41 let.44 Ni naključje, da se je njegova župnija odcepila od župnije Rogatec,45 kjer je svoje prvo duhovniško mesto, službo beneficiata in kaplana, leta 1777 na- stopil naš Janez, vsekakor na Blaževo priporočilo. Nato sta brata štiri leta, do Janezovega odhoda v Radeče, službovala v sosednjih župnijah. Janez Mihelič je torej imel dva starejša brata duhovnika. Ko je leta 1764 pri 14-ih prišel na ljub- 1711–1756; isti, Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824). 40 Gorenjske družine, str. 408. 41 Ljubljanske družine, str. 23 in 87. 42 Evidence dijakov ljubljanske jezuitske gimnazije so za ta čas nepopolne. V gimnazijskih katalogih, ki se začenjajo leta 1764, njegovega imena ni (SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, katalog ljubljanske gimnazije za leto 1764), katalog alum- nov in konviktorjev jezuitskega kolegija pa preneha že z letom 1739 (Ljubljanski klasiki, str. 43). V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete se vpisi novosprejetih članov končajo leta 1762, ko je bil Blaž 19-letnik in bi že lahko obiskoval peti ali šesti razred gimnazije, v katerih so pris- topali novi člani (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 685–686). Pogrešamo ga tudi med dijaki in absolventi frančiškanske gimnazije v Novem mestu (SI AS 7, Dežel- no glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, katalog novomeške gimnazije 1764; Dodič, Absolventi novomeške gimnazije, str. 400–401) in med učenci latinske šole v Rušah (Mlinarič, Seznam imen, str. 245–246). 43 Tonzuro in štiri nižje redove je prejel 20. decembra 1766, subdiakonat 9. decembra 1767 skupaj z miznim nas- lovom Lazarinijevega gospostva Jablanica (pri Ilirski Bistrici), diakonat 10. decembra 1768, prezbiterat (maš- niško posvečenje) pa 15. decembra 1769; v ordinacijskem protokolu je vsakokrat označen kot Mošnjan (Carniolus Möschnachensis) (Volčjak, Ordinacijska protokola ljubljan­ ske (nad)škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824, str. 58, 61, 64 in 68). Listina o podelitvi miznega naslova je bila izdana 24. marca 1767 v Jablanici, kot izhaja iz potrdila nadzornika mestne blagajne Antona Ekla, da jo je leta 1818 dobil od škofijskega ordinariata (NŠAL 1, ŠAL 1, fasc. 45/3, Titulus mensae 1761–1770, 1767, 26. 3. 1818). 44 Za vikarja v Sv. Florijanu ob Boču je bil umeščen 1. janu- arja 1776 (Orožen, Das dekanat Rohitsch, str. 302). Umrl je kot župnik 7. septembra 1784 za jetiko, po mrliški knji- gi star 44 let (NŠAM, Župnija Sv. Florijan ob Boču, M 1776–1794, fol. 13), v resnici pa v 42. letu starosti. 45 Orožen, Das Dekanat Rohitsch, str. 300. ljansko jezuitsko gimnazijo, v deželni prestolnici ni bil brez znanstev – tam je tedaj zelo verjetno študiral tudi brat Blaž. Upravičeno lahko sklepa- mo, da se je, če ni bil konviktor ali alumen jezuit- skega seminarja, preživljal z inštrukcijami ter stanoval pri eni ali več družinah svojih učencev, tako kot ob ljudskem štetju 1754 brata Gašper in Ignac.46 Vseh šest gimnazijskih razredov je med letoma 1764 in 1770 opravil na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, kjer je v katalogih naveden kot človek preprostega rodu, doma s Kranjskega, z Dobrave (Plebeius Carniolus Dobraviens). Vsakič je dosegel najboljši uspeh (Ratio progressus: 1ma), razen v zadnjem, retoričnem razredu, ko so ga po uspe- hu uvrstili eno stopnjo niže (2da). Vsa leta se je izkazoval tudi z lepim vedenjem (Ratio morum: Bona).47 Kot razberemo iz njegove karakteristike iz leta 1788,48 je celoten nadaljnji študij absolviral v Ljubljani: moralno in pastoralno teologijo, do- gmatiko, hermenevtiko, patrologijo, kanonsko pravo in cerkveno zgodovino, vse z odliko (semper primam classem cum eminentia).49 Samo deloma ohranjeni katalogi višjih jezuitskih študijev sicer razkrivajo, da je filozofijo (1771) končal z uspehom tretje stopnje (Profectus in litteris Classis: 3) in z ze- lo lepim vedenjem (Mores: Valde boni), moralno teologijo (1773) pa z uspehom druge stopnje in odličnim vedenjem (Optimi). Kot študent filozo- fije je naveden kot Kranjec in Mošnjan (Mösch­ nachensi), kot moralni teolog pa že kot klerik s prejetimi nižjimi kleriškimi redovi (Minorista) in pomotoma kot Kranjec iz Dupelj (Duplacens.).50 Tonzuro in prve štiri redove je prejel leto poprej, 9. decembra 1772, od škofa Karla Janeza Herbersteina, nato 8. marca 1774 subdiakonsko posvečenje, 1. aprila 1775 diakonsko in 23. sep- tembra istega leta mašniško.51 Ordinacijski proto- kol ga vsakič označuje po župnijski pripadnosti, kot Mošnjana, ob subdiakonskem posvečenju pa izvemo, da so mu mizni naslov podelili pod- ložniki Velesovega (ad titulum subditorum Michel­ stätensium),52 gospostva dominikank. V rokopi- 46 Gl. op. 31 in 38. 47 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični od- delek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, katalogi ljubljanske gim- nazije za leta 1765, 1766, 1767, 1768 in 1769; prav tam, Vol. 2, katalog ljubljanske gimnazije za leto 1770. – Zanimivo je, da je Mihelič vsa leta voden kot dve leti mlajši od de- janske starosti, star od 13 do 18 let. 48 O viru, rokopisnem katalogu duhovnikov, gl. Pokorn, Še- matizem duhovnikov, str. 3–4. 49 Ilešič, Kompetenti, str. 21. 50 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični od- delek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, Vol. 2, kataloga višjih ra- zredov ljubljanske gimnazije za leti 1771 in 1773. 51 Volčjak, Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711– 1824. 2. del: 1761–1824, str. 77, 81, 85 in 87. 52 Prav tam, str. 81. – Listina o podelitvi miznega naslova 313 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov snem šematizmu nadškofa Mihaela Brigida iz le- ta 1788 je zapisano, da ima mizni naslov kmetov iz Vogelj (Titulum mensae habet a rusticis ex Voglje),53 kar pa je samo natančnejša krajevna opredelitev velesovskih podložnikov, ki bi bili zanj dolžni poskrbeti v primeru nezmožnosti stanu primer- nega vzdrževanja. Po posvečenju je še slabi dve leti ostal v Ljub- ljani, kjer je, kot pričata potrdili dveh njegovih profesorjev s konca maja 1777, najprej poslušal kanonsko pravo in cerkveno zgodovino pri Fran- cu Pogačniku (1775), nato pa dogmatiko pri Jožefu Juriju Lenacu (Lenaz) (1775–1777).54 Literarna zgodovina v Miheličeve študijske dni postavlja začetek njegovega zbiranja sloven- skih pregovorov na pobudo bosonogega avguštin- ca o. Marka Pohlina (1735–1801), v čigar preporod- ni krožek in slovenistično šolo prišteva tudi njega kot enega prvih Pohlinovih aktivnih učencev.55 V prvem zvezku Pisanic od lepeh umetnost, natisnje- nem leta 1779, je Miheličeva pesem na čast pre- govorov med skupno šestimi pesemskimi teksti objavljena na tretjem mestu, za dvema Devovima – hvalnico cesarju Jožefu II. in epigramom – ter pred edino Pohlinovo, ki je odgovor na Miheli- čevo verzifikacijo.56 Naslovljena je (z verzalkami) kot Mila pesm, katero je J. M. k hvali teh pregovorov pejl.57 Janez Mihelič je tako kot drugi avtorji (razen enkrat Dev) podpisan s kraticama (inicialkama),58 pesem pa je elegija – »mila pesem« v Pohlinovi terminologiji – le po metričnem kriteriju, ker je spesnjena v elegičnih distihih.59 Po mnenju Jožeta Koruze je bila namenjena za nekakšen predgovor k zbirki pregovorov, za katere natis pa ob njenem nastanku sredstev nista mogla dobiti ne Mihelič ne njegov mentor Pohlin.60 O obsegu zbirke je iz ni ohranjena (prim. Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana, str. 304). 53 Ilešič, Kompetenti, str. 21. Po istem viru je navedbo pov- zel F. Pokorn: »na naslov kmetov v Vogljah« (Pokorn, Še­ matizem duhovnikov, str. 233). 54 Ilešič, Kompetenti, str. 15. 55 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112–113; Koruza, Značaj pesni­ škega zbornika, str. 57. 56 Dve pesmi in epigram je prispeval Janez Damascen (An- ton Feliks) Dev, po eno pa Marko Pohlin in dva njegova učenca, Janez Mihelič in Valentin Vodnik (Koruza, Zna­ čaj pesniškega zbornika, str. 70). 57 Kritična objava: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 14–17, z opombami na str. 423–424. Prim. faksimilno izdajo: Pi­ sanice od lepeh umetnost, zvezek Pisanice od lepeh umet- nost 1779 in 1780, fol. 2v–4v (str. 6–10 faksimile), in objavo: Gspan, Cvetnik, str. 220–221, z opombami na str. 293–294. 58 Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 392. Kot avtorja pesmi je Pohlin Miheliča izrecno imenoval v svoji Biblioteki Kranj­ ske (Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 54). 59 Koruza, Spremna beseda, str. 28; isti, Značaj pesniškega zbornika, str. 55. 60 Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 58. Pohlinovega verzificiranega odgovora nanjo kljub metaforičnemu kontekstu mogoče sklepati, da je število zbranih pregovorov znašalo več kot sto,61 iz Miheličeve pesmi pa, da so bili vsaj povečini v verzih, torej ne kakršni koli pregovori.62 Mihelič sam jih umešča na Gorenjsko in Dolenjsko (»na Gorenskem so te, te na Dolenskem doma«), če pa je katera prinesena »s ptuje dužele«, »ima že ta prave, ja krajnske svoj gvant«.63 Posredno tudi po- ve, da ga je k zbiranju pregovorov spodbudil Poh- lin. Svojega mentorja sicer ne imenuje z imenom, ampak kot avtorja Krajnske gramatike.64 Po Francetu Kidriču je Mihelič na Pohlinovo pobudo kot prvi začel zbirati slovenske pregovore še pred pomladjo 1775, ko je njegov mentor odšel na Dunaj, in »isti dobi pripada najbrž« tudi pe- sem.65 Nanjo je Pohlin odgovoril s pesmijo, ki v Pisanicah sledi objavi Miheličeve: Biteška pesm, katero je zložil P. M. D. unemu na odgovor, katire je njemu na čast hvalo teh pregovorov pejl.66 Konec te Pohlinove pesmi pove, da ga je k pisanju spodbu- dil Mihelič (»Ti se me k temu podvizal«), in tega imenuje »kranjski Apolon«: »Ti se krajnske Ja- son«, na drugem mestu pa »naš Jason«.67 Poleg te- ga mu pred tem daje še epiteto modrega Belineža, kar je Pohlinov sinonim za Apolona,68 imenuje pa ga tudi »več kot Salomon« – ta naj bi po Knjigi kraljev zložil tri tisoč pregovorov69 – in preprosto »mojster pregovorne«. Ko je Miheličeva Mila pesm izšla v Pisanicah, je bil njen avtor že dve leti v Rogatcu, od poletja 1777 tamkajšnji beneficiat in zatem vikar.70 Tja mu 61 Prav tam, str. 60. 62 Prav tam, str. 58 in 61. 63 Prav tam, str. 58. 64 Prav tam, str. 56. 65 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113; po njem: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 386 in 392. Prim. Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 57. – Da je bil Mihelič še bogoslovec, ko je pesem nastala, kaže po Ilešiču Pohlinova oznaka zanj v Biteški pesmi: en Kristusov Jogr (Ilešič, Kompetenti, str. 23). O času nastanka najverjetneje priča tudi uvrstitev Miheličeve Mile pesmi pred Vodnikovo pesmijo ob Poh- linovem odhodu iz Ljubljane na Dunaj leta 1775, ki je v prvem zvezku Pisanic objavljena zadnja. 66 Kritična objava: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 21–29, z opombami na str. 424–425. Prim. faksimilno izdajo: Pisa­ nice od lepeh umetnost, zvezek Pisanice od lepeh umetnost 1779 in 1780, fol. 4v–6r (str. 10–13 faksimile), in objavo: Gspan, Cvetnik, str. 222–223, z opombami na str. 294–295. 67 O pomenu poimenovanja Jason: Koruza, Značaj pesni­ škega zbornika, str. 78; Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 424 in 425; Gspan, Cvetnik, str. 295. – Ilešič je Jasona zmotno imel za grškega mitološkega Jazona (Ilešič, Kompetenti, str. 24). 68 Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 78. 69 Prav tam, str. 60–61; Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 425. 70 V Rogatcu je prvič izpričan kot beneficiat 1. julija 1777 v mrliški matici, kot vikar pa v vlogi krščevalca 22. aprila 1778 in odtlej redno z vikarskim naslovom; njegov pod- 314 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov je, kot rečeno, z dobro besedo gotovo pomagal priti brat Blaž, vikar in nato župnik v sosednji župniji Sv. Florijan ob Boču. Iz Rogatca, kjer sta mu trški sodnik in nadžupnik pred odhodom iz- dala pohvalni spričevali, svojega pa je dodal še celjski opat,71 se je Mihelič po štirih letih vrnil na Kranjsko, kjer je pozno jeseni 1781 pri 31-ih nasto- pil mesto župnika v Radečah ob kranjsko-štajer- ski deželni meji, prav tako v trškem okolju.72 V Radečah je ostal nekaj manj kot sedem let, tam mu je do svoje smrti gospodinjila sestra Marija (1736–1787),73 pri njem pa sta živela in se šolala tu- di dva nečaka, Andrej in Jožef Stritih, od katerih je drugi pri dvanajstih letih umrl (1784).74 Skoraj pis zadnjič najdemo 5. aprila 1781 v krstni matici (NŠAM, Župnija Rogatec, Matične knjige, M 1754–1808, pag. 82; R 1754–1808, pag. 153 in 179). 71 Ilešič, Kompetenti, str. 16. 72 V radeški krstni matični knjigi je 7. novembra 1781 pod- pisan še prejšnji župnik Lovrenc Vertovšek, novi župnik Mihelič pa prvič v mrliški matici 18. novembra (NŠAL, ŽA Radeče, Matične knjige, R 1749–1784, pag. 460; M 1749–1784, pag. 186). Zadnjič je v maticah izpričan 12. aprila 1788 (prav tam, R 1784–1794, pag. 18). Nasledil ga je dotedanji kaplan Franc Pec (Peetz), kot kaplan podpi- sovan do 25. julija in kot župnik od 10. avgusta 1788 (prav tam, R 1784–1794, pag. 63). 73 Gl. op. 27 in 72. 74 Andrej Stritih je v Radečah izpričan 1. decembra 1787, ko je šel pri 19-ih za krstnega botra in se je v krstni mati- ci sam podpisal, kar je bila izjema (NŠAL, ŽA Radeče, Matične knjige, R 1784–1794, fol. 17). Bil je prvorojenec, rojen 18. novembra 1768 v Ljubnem in krščen istega dne v Podbrezjah (NŠAL, ŽA Podbrezje, Matične knjige, R 1758–1771, fol. 56v). Mlajši brat Jožef, kot zadnji od Striti- hovih otrok rojen 27. februarja 1772 še v Ljubnem (NŠAL, ŽA Podbrezje, Matične knjige, R za Ljubno 1770–1775, fol. 71v), je umrl 23. avgusta 1784 v radeškem župnišču, mrliška matica mu daje 13 let (NŠAL, ŽA Radeče, Matič- ne knjige, M 1749–1784, pag. 201). gotovo je že v tem času k stricu prišla tudi njuna sestra Jera, ki jo srečamo nekaj mesecev po njego- vem nastopu službe župnika in dekana na Svib- nem, ko se je tam omožila (1788).75 Iz Miheličevega radeškega obdobja, ki je traja- lo do junija 1788, gre opozoriti na dve stvari: prvič, da se je posebej posvetil šolstvu, se temu ustrezno izobrazil na celjski glavni šoli, vsa leta poučeval verouk na radeški trivialki in brezplačno tiste, ki so se pripravljali za latinske šole. Preden se je poslovil, je o tem in drugih pozitivnih lastnostih pridobil spričevala tamkajšnjega mitninskega prejemnika, nadžupnika v Laškem in lastnika ra- deškega gospostva barona Galla.76 Druga, za nas neprimerno pomembnejša stvar je Pohlinova na- vedba v njegovi Bibliotheci Carnioliae, dopolnjeva- ni skoraj do smrti (1801) in posthumno objavljeni leta 1803,77 da Janez Mihelič, »Kropar, župnik v Radečah«, hrani pri sebi rokopis Kraynski Pre­ govori, v četverki pravilnega volumna.78 Na pod- lagi tega je Kidrič zapisal, da je Mihelič »zbirko pregovorov po vsej priliki vsaj še v Radečah do- polnjeval« in da je Pohlin z njim »v času svojega ponovnega bivanja v Lj.[ubljani] 1781–4 pač obče- 75 NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, P 1777–1800, fol. 14r. 76 Ilešič, Kompetenti, str. 16–18. 77 Zadnja letnica v Bibliotheci Carnioliae je 1799, leto izda- je pridige Jožefa Pinhaka pri Kleinmayrju v Ljubljani (Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 391). Pred smrtjo 4. februarja 1801 je rokopis izročil prijatelju Frančišku Herbicu, kustosu Terezijanske akademije, leta 1803 pa ga je objavil knjižničar akademije Josef Sartori (Faganel in Vidmar, Redakcijsko poročilo, str. 644–645 z navedbo literature). 78 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380; Vid- mar, Kritični prevod, str. 516. Miheličeva Mila pesm v pesniškem almanahu Pisanice od lepeh umetnost iz leta 1779 (po faksimilni izdaji: Pisanice od lepeh umetnost, zvezek Pisanice od lepeh umetnost 1779 in 1780, fol. 2v (6)). 315 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov val«.79 Vse kaže, da Marko Pohlin, ki je Miheličev izvor zmotno postavil v Kropo, ni imel informacij o njegovi poznejši življenjski poti, saj bi ga sicer imenoval vsaj še župnik in dekan na Svibnem. Med Miheličevim župnikovanjem v Radečah so bile izpeljane obsežne jožefinske cerkveno- upravne reforme – preureditev škofij in župnij ter ustanovitev dekanij. Župnija Radeče je s tem prešla iz goriške nadškofije v ljubljansko ško- fijo, povzdignjeno v nadškofijo, in v dekanijo s sedežem v sosednji, pretežno hribovski župniji Svibno, ki je v ljubljansko škofijo spadala že vse od njene ustanovitve.80 Ko se je s smrtjo Anto- na Rusa 14. aprila 178881 izpraznilo mesto tam- kajšnjega župnika in dekana, je Mihelič zanj 16. maja uspešno kandidiral in bil od komaj ustoli- čenega nadškofa Mihaela Brigida potrjen kmalu zatem, ko ga je stolni kapitelj 11. junija izvolil za svibenskega župnika in dekana.82 V novo župnijo, na svoje zadnje službeno mesto župnika ter prvo in edino mesto dekana, se je namreč preselil naj- pozneje 20. junija.83 V zvezi s kandidaturo za župnijo Svibno kaže opozoriti na to, da je Janez Mihelič 16. maja 1788 skupaj s prošnjo nadškofu za prezentacijo priložil tudi pesem hvalnico svojemu novemu ordinariju. Brigido je bil ravno maloprej, 25. aprila, imenovan za prvega ljubljanskega nadškofa in metropolita, umeščen pa 8. junija.84 34-vrstična nemška hval- nica v dokaj gladkih heksametrih ima akrostih »Brigido, knez in nadškof naj živi!« (BRIGIDO/ FÜRST/UND/ERZBISCHOF/SOLL/LEBEN) in je izpisana lepopisno. Mihelič je lastnoročno dodal le zaključno voščilo s podpisom, in sicer 79 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113. 80 Slovenski zgodovinski atlas, str. 122–123; Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233–237. O zgodovini župnije Svibno: Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 190. 81 NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, M 1777–1787 [1777– 1788], fol. 15v. 82 Prošnjo za prezentacijo na izpraznjeno mesto je naslovil na nadškofa 16. maja 1788 v Radečah; ohranjen je le do- pis brez prilog – raznih potrdil oziroma spričeval (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, Spisi, fasc. 40, Nastavitve duhovnikov 1788, št. 31, 16. 5. 1788). Stolni kapitelj ga je 11. junija po izvolitvi za župnika in dekana prezentiral Brigidu v kon- firmacijo, do katere bi lahko prišlo že naslednji dan, ko je bil dopis kapitlja nadškofu prezentiran (prav tam, št. 34, 11. 6. 1788). 83 Mihelič je bil na Svibnem vsaj od 20. junija 1788, ko je tam datiral dopis nadškofiji, v katerem se je zavzel za oh- ranitev kaplanskega mesta pri svibenski župniji (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 40, Nastavitve duhovnikov 1788, št. 37, 20. 6. 1788). V krstni matični knjigi je 5. junija podpi- san še župnijski upravitelj Ksaver Vilfan, Janez Mihelič pa kot župnik in dekan prvič 11. julija (ŽA Svibno, Matič- ne knjige, M 1777–1787 [1777–1788], fol. 24v). 84 Kidrič, Brigido Mihael, str. 60. v svoji značilni nelični pisavi.85 Gre za njegovo doslej neznano edino literarno besedilo v nem- ščini. Kakšen vtis je naredilo na Brigida in koliko je prispevalo k Miheličevi uspešni kandidaturi, je mogoče le ugibati. Ne svibenska župnija ne dekanija nista spadali med velike,86 skupaj z mestom župnika in dekana pa je Janez Mihelič za pokojnim župnikom Ru- som prevzel tudi Pregljev beneficij v ljubljanski stolnici,87 ki mu je pripadala podložniška posest na območju Svibnega in so ga praviloma uprav- ljali svibenski župniki.88 Miheličevo novo mikro- okolje na Svibnem je bilo nekoliko specifično, saj župnišče ni stalo pri župnijski cerkvi sv. Križa v zaselku Svibno – ta je v lokalnem okolju še vedno veljal za trg – pod ruševinami starega svibenske- ga gradu in ob njegovi naslednici, manjši grašči- ni. Že več kot sto let prej so ga namreč prenesli k dobre četrt ure oddaljeni podružnični cerkvi sv. Janeza Evangelista na Počakovem, kjer se mu je pridružila tudi kaplanija.89 In tu se je leta 1790 za- čela Miheličeva osebna kalvarija. Na Svibno je novi župnik in dekan Mihelič pripeljal mlajša sorodnika, nečaka in nečakinjo, ki sta odraščala na njegovem rodnem domu na Spodnji Dobravi pri Mošnjah. 6. oktobra 1788 je 18-letno nečakinjo Jero Stritih (1770–1814) poročil s 25-letnim »gospodom« Jožefom Čopom, malim graščakom, lastnikom bližnjega dvorca Podšent- jur v Št. Juriju pod Kumom (danes Podkum).90 85 NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, Spisi, fasc. 40, Nastavitve duhov- nikov 1788, št. 31, ad 16. 5. 1788. 86 Dekanija je obsegala župniji Svibno in Radeče ter tri no- ve dušnopastirske postojanke, nastale na tleh svibenske župnije: vikariat Dobovec, lokalijo Št. Jurij pod Kumom in lokalijo Konjšica (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233–237). Brez omenjenega vikariata in lokalij se je žup- nija Svibno – po Miheličevih besedah takoj po nastopu službe župnika – raztezala dve uri daleč in imela 700 duš (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 40, št. 37, 20. 6. 1788). 87 Tako pravi upravitelj (administrator) blagajne stolne cerkve v dopisu kapitlju 30. maja 1792 (NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihelič Janez, zapuščin- ski spis, 30. 5. 1792), medtem ko je deželno glavarstvo v svojem sklepu 16. marca 1793 zapisalo, da je beneficij Mi- heliču podelil že pokojni škof Karel Janez Herberstein (prav tam, 16. 3. 1793); ta je sicer umrl že 7. oktobra 1787 (Kidrič, Herberstein Karel Janez, str. 303), ko Mihelič še ni bil svibenski župnik. 88 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 220, RDA, L 39, No. 4, s. d.; No. 5, 18. 8. 1754. 89 Prim. Golec, Svibno, str. 44. 90 Mihelič je poroko vpisal pod sosesko sv. Janeza in hišno št. 1, ki jo je imelo svibensko župnišče; da bi nečakinjo stanovsko približal njenemu ženinu, jo je v poročni matici naslovil z gospodično, njenega kmečkega očeta Antona Stritiha pa zavajajoče imenoval gospod (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, P 1777–1800, fol. 14r). Prim. Golec, Slovenska posebnost, str. 215–217. – Jera Stritih je luč sveta zagledala 27. februarja 1770 v Ljubnem, tedaj v župniji Podbrezje, kot hči Antona Stritiha in Miheličeve 316 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Njenega brata Andreja Stritiha (1768–1812), po- zneje upravitelja pri svaku in sestri Čopovih v Podšentjurju,91 pa je zaposloval kot svojega po- močnika, saj ga je leta 1790 imenoval »moj pisar« (meinem Schreiber).92 Fant prejkone ni imel spo- sobnosti ali volje za študij in duhovniški poklic, kar je bil gotovo stričev namen, ko ga je vzel k se- bi, tako kot njegovega mlajšega, zgodaj umrlega brata Jožefa. Po dobrem letu dušnega pastirstva na Svib- nem je ambiciozni Mihelič poskusil srečo še s prijavo na razpis za izpraznjeno mesto prošta ko- legiatnega kapitlja v Novem mestu, a tokrat brez uspeha. K prošnji je priložil vsa zgoraj omenjena priporočila in potrdila skupaj s spričevalom rav- natelja ljubljanske normalke, da je obiskoval ka- tehetska predavanja in si je tako pri katehezi kot pri nemškem šolskem pouku prislužil »prvo kla- so« (1789).93 Čeprav je zamudil šesttedenski rok za prijavo na razpis, objavljen 25. septembra 1789, je s posebno prošnjo cesarju dosegel, da so ga tako kot še enega zamudnika naknadno uvrstili med sestre Elizabete (NŠAL, ŽA Mošnje, P 1757–1771, pag. 170). S starši je na Spodnjo Dobravo prišla stara dve do štiri leta (gl. op. 26). V zakonu z Jožefom Čopom, v katerem je rodila štiri otroke, je preživela dobrega četrt stoletja in umrla pri 44-ih, dve leti pred možem, 2. marca 1814 v Podšentjurju (Golec, Slovenska posebnost, str. 224–225 in 231–232). Zakonca Čop sta bila sicer petkrat-prastarša av- torja pričujočega prispevka. 91 O Andrejevem rojstvu in njegovem bivanju v Radečah gl. op. 74. Od leta 1791 ga večkrat srečamo ob boku sva- ka Jožefa Čopa. Mrliška matica župnije Št. Jurij pod Kumom ga ob smrti 11. januarja 1812 v Čopovem dvorcu Podšentjur imenuje Guthsadministrator (Golec, Slovenska posebnost, str. 223). 92 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 74, 24. 2. 1790. 93 Ilešič, Kompetenti, str. 15–18. skupno pet kompetentov.94 Toda nadškof Mi- hael Brigido je bil prav njemu najmanj naklo- njen, saj je v poročilu vladi 10. februarja 1790 za- pisal, da bi ga med predlaganimi dal komajda na zadnje mesto, ker nima lastnosti, kakršne zahte- vata župnija in mesto prošta.95 Fran Ilešič (1904) je o teh Brigidovih besedah menil, da se je nadškof »osobito neugodno izrazil o onem, kojega jožefin- stvo valjda ni bilo čisto stvarno in izvirno, o Mi- heliču« ter v svojem prvem predlogu priporočal Janeza Krstnika Rodeta, »ki je bil očividno najbolj jožefinskega duha«.96 V škofijskem rokopisnem šematizmu iz leta 1788 ni o Janezu Miheliču nobene kritične pri- pombe, če izvzamemo zapis, da sovražniki na njem vidijo veliko napak in slabosti, prijatelji pa nobenih (Inimici multa vitia et defectus vident, ami­ ci nullos). Vse bogoslovne študije naj bi končal »s prvo klaso« ter bil izvrsten govornik in nadarjen človek. Duhovniško službo v Rogatcu in Radečah je opravljal »summa cum laude«, bil priljubljen pri ljudeh in zglednega življenja.97 Ilešič, ki je zmotno mislil, da si je takšno oceno napisal Mi- 94 Prav tam, str. 9. – Del dokumentacije je v prepisih tudi med spisi dekanije Svibno: Miheličeva prošnja cesar- ju, datirana 3. novembra 1789, ki še ni prošnja po izteku roka za prijavo, nadalje vloga nadškofu z datumom 19. november ter v prilogah overjeni prepisi spričeval in po- trdil, ki jih je 2. novembra 1791 izdelal uradnik deželne pravde v Ljubljani (NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 54–58). 95 Ilešič, Kompetenti, str. 10. 96 Prav tam, str. 25. – Nazadnje je bil za prošta imenovan kandidat Nikola Peršić iz Istre, ki ga je naknadno predla- gal graški gubernij (prav tam, str. 9) in naj bi bil po Ileši- ču »odločen jožefinec« (prav tam, str. 25). 97 Prav tam, str. 21–22. Prim. Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233. – Rokopisnega šematizma, ki ga je uporabljal Po- korn (1908), danes v Nadškofijskem arhivu Ljubljana ni v evidenci. Svibno na jožefinskem vojaškem zemljevidu, 1784–1787; župnišče (Pfarr) je odmaknjeno od župnijske cerkve pod gradom (Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 202). 317 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov helič sam, je iz navedbe, kaj o njem sodijo sov- ražniki, sklepal: »Očividno je bil častihlepen in domišljav.«98 Neuspeh s kandidaturo za prošta ni imel ne- posredne zveze z Miheličevim ravnanjem v prvih mesecih leta 1790, ki je časovno sovpadalo z Bri- gidovim negativnim mnenjem, saj zanj takrat niti ni mogel vedeti. Znamenja preganjavice so se prejkone kazala že veliko prej. Kot je pozneje, jeseni 1790, iz svojega zatočišča v Briksnu zaupno pisal gvardijanu kapucinskega samostana v Ljub- ljani,99 naj bi imel videnja o bodočem preganja- nju že v prvih dneh duhovništva.100 Koliko so te besede resnične in koliko morda samo plod tre- nutne domišljije »preganjanca«, bo za vselej osta- lo zavito v meglo. Dejstvo je, da je Miheličevo ne- navadno vedenje prišlo do izraza najpozneje prve dni leta 1790 ter da je februarja in marca privedlo do dejanj, ki so ga najprej stala mesta svibenske- ga župnika in dekana, julija istega leta pa še mož- nosti za bivanje na Svibnem in, pogojno rečeno, tudi osebne svobode, ko je moral na »okrevanje« v ljubljanski kapucinski samostan. ŽALOSTNA USODA »PREGANJANCA« O dejanjih Janeza Miheliča ter dogajanju okrog njega v usodnem letu 1790 in deloma še pozneje je ohranjenih veliko pričevanj v ljubljanskem kapi- teljskem in nadškofijskem arhivu, med njimi tudi nemalo Miheličevih lastnih pisanj. Naslavljal jih je predvsem na nadškofa in stolni kapitelj, ki je bil patron svibenske župnije in ta njegova menzalna posest.101 Največ dokumentov je v Miheličevem za- puščinskem spisu v kapiteljskem arhivu,102 precej pa tudi med spisi svibenske dekanije (nad)škofij- skega arhiva.103 Dogajanje bi lahko obravnavali na dolgo in široko, a se bomo skušali omejiti na glav- na dejstva in najnazornejše izseke. V Miheličevi korespondenci z nadrejenimi prve nenavadne oziroma nelogične poteze zazna- mo v začetku leta 1790, ko se je zapletel v spor s svojim kaplanom Hieronimom Vechijem, Fur- lanom, ki je prišel v župnijo leto dni prej, konec leta 1788 ali v začetku 1789.104 Vechija šematizem 98 Prav tam, str. 22. 99 Doslej ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je bil tedaj gvardi- jan. Kronika ljubljanskega kapucinskega samostana je uničena. Za pomoč se iskreno zahvaljujem p. dr. Vinku Škafarju. 100 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 14. 11. 1790. 101 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 190. 102 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis. 103 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793. 104 Hieronim Vechi je izviral iz Vileša (it. Villesse) in bil nadškofa Brigida leta 1788, ko je kaplanoval še v Šmartnem pri Litiji, označuje kot značajnega mo- ža, ki je sicer težko govoril slovensko, zaradi česar ni bil všeč ljudem. Obnašal se je lepo, le v pros- tem času ni rad sedel doma, kar ni ugajalo njego- vemu župniku.105 Vechijeva očitno živahna narava je, kot bomo videli, kasneje motila tudi njegovega novega predstojnika na Svibnem. Sredi marca 1790 je Mihelič na zaslišanju o svojem sporu z Vechijem povedal, da je s kapla- nom prvič prišel navzkriž (Uneinigkeit) pred dese- timi meseci, torej maja prejšnje leto, medtem ko po Vechijevih besedah med njima ni bilo večjih nesoglasij (beträchtliche Uneinigkeit) do začetka februarja 1790. Razlog zanje je bil po kaplanovem mnenju ta, da mu je župnik pred vsemi svetimi (1. novembra) 1789 ustno odrekel brezplačno hrano, sicer pa mu predstojnik ni očital ničesar, kar bi vodilo v nesoglasja.106 Mihelič je najprej res odprl vprašanje stro- škov vzdrževanja svojega kaplana, ker se ga je hotel na vsak način otresti. Tako je 9. januarja 1790 ljubljanskemu stolnemu kapitlju kot patro- nu župnije pisal, da zaradi velikega zmanjšanja prihodkov in težkih časov kaplanu ne bo več mo- gel brezplačno nuditi hrane. Kapitelj naj privoli, da se Vechi poslej prehranjuje sam ali pa njemu, župniku, za hrano in drugo plačuje 150 goldinar- jev na leto.107 Takšno željo je – skupaj z drugimi, zadevajočimi težave župnijskega gospodarstva – deset dni pozneje ponovil v pismu kapiteljskemu »administratorju«108 in jo še podkrepil v dopisu kapitlju 14. februarja.109 Dva dni prej, 12. februarja, je v pismu nad- škofu Brigidu ubral drugačne strune. Svojemu ordinariju je sporočil, da kaplan Vechi noče več ostati v službi na Svibnem ter da želi za svoj dušni blagor in dobro ime iz nujnih razlogov zapusti- leta 1788 star 34 let (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 21–22). Mašniško posvečenje je prejel 29. maja 1779 v Gorici (Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofi­ je 1750–1824. 2. del: 1765–1824, str. 199–200). V svibenski krstni matici je prvič podpisan 5. februarja 1789, njegov predhodnik kaplan Franc Ksaver Vilfan pa zadnjič 24. novembra 1788 (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 1). Vilfan naj bi novo službeno mesto na- stopil leta 1789 (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233), kar bi pomenilo, da ga Vechi najbrž ni nasledil pred kon- cem prejšnjega leta. V Šmartnem pri Litiji, kjer je Vechi kaplanoval pred tem, je v matičnih knjigah zadnjič pod- pisan 26. novembra 1788 (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, M 1788–1796, fol. 67). 105 Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 22. 106 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 82 in 83, 16. 3. 1790. 107 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 9. 1. 1790. 108 Prav tam, 19. 1. 1790. 109 Prav tam, 14. 2. 1790. 318 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov ti župnijo. Še več, če ga nadškof ne bo prestavil drugam, bo odšel sam. Tako je prejšnji dan že hotel spakirati svoje stvari in jih odpeljati, a ga je Mihelič zadržal, naj toliko počaka, da on z njego- vo zahtevo seznani nadškofa. Na koncu pisma je Mihelič izrazil mnenje, da bi kaplana res kazalo nemudoma prestaviti, drugo pa naj pojasni Vechi sam, če želi.110 Hieronim Vechi je štiri dni pozneje v Ljubljani izjavil in zapisal, da župnije ni name- raval zapustiti prostovoljno, ampak bi bil v to pri- siljen, ker mu je župnik v nasprotju s pravico vseh dotedanjih kaplanov odrekel brezplačno hrano.111 Na podlagi tega je nadškofijski ordinariat Miheli- ča 20. februarja 1790 pisno pozval, naj samovolj- no ne krši kaplanove pravice.112 Nenavadno obnašanje svibenskega župnika in dekana so nadrejeni v Ljubljani – v kapitlju in na nadškofijskem ordinariatu – nemara zaznavali že nekaj časa. Spomnimo, da ga je nadškof Brigi- do le deset dni prej, 10. februarja, med kandidati za mesto novomeškega prošta uvrstil na zadnje, peto mesto z obrazložitvijo, da za to službo nima ustreznih lastnosti.113 Prav 20. februarja, ko so na nadškofiji glede brezplačne hrane kaplanu dali prav Vechiju in ne njemu, je pri svibenskem župniku Janezu Mi- heliču prišlo do preloma. Kaj se mu je zgodilo, je opisal štiri dni zatem v dvorcu Zavrh, sedežu gos- postva in deželskega sodišča Svibno,114 kamor je pobegnil pred vsem hudim (ich hieher in der Flucht begriffen war). Pri deželskosodnem gospostvu je 24. februarja v navzočnosti treh oseb – gospoščin- skega upravitelja Matije Žagarja, okrožnega ra- nocelnika Janeza Schleiferja in radeškega tržana Mihaela Fockeja – dal preliti na papir obsežno pritožbo (Klage) zoper kaplana Hieronima Vechi- ja. V njej je svibensko deželsko sodišče prosil, naj jo posreduje (zu begleiten) nadškofu, da mu poma- ga kar najhitreje doseči prestavitev »tako zlobne- ga kaplana« (des so bösen Kaplans), sicer se bo pri- siljen obrniti na višje kazensko sodišče v Celovcu. Dokler je namreč Vechi na Svibnem, Mihelič po lastni izjavi ne more domov.115 Glavni razlog za Miheličev strah je bilo zastrupljanje s strani kaplana Vechija. 20. februar- ja zvečer naj bi mu Vechi izpod prstov desne roke med nalivanjem juhe vanjo stresel strup. To se je 110 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 69, 12. 2. 1790. 111 Prav tam, No. 71, 16. 2. 1790. 112 Prav tam, No. 72, 20. 2. 1790. 113 Ilešič, Kompetenti, str. 10. 114 O dvorcu Zavrh kot sedežu gospostva in s tem deželske- ga sodišča gl. Golec, Svibno, str. 48. 115 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 74, 24. 2. 1790. dotlej zgodilo že pogosto, nakar ni mogel spati in je čutil bolečine najprej v želodcu, nato še v čre- vesju in drobovju, tokrat pa naj bi šlo bodisi za večjo mero strupa bodisi za močnejši strup. Zara- di slabega počutja je šel Mihelič kmalu v posteljo, kjer so ga vso noč pestile vročina in pekoče bole- čine, klical je na pomoč, a ga ni nihče slišal, nato pa je v smrtnem boju padel v nezavest. Bruhanje, bolečine po vsem telesu, mrzel pot in omedlevice naj bi trajali 24 ur, tako da le po čudežu ni izpustil duše. V nedeljo zjutraj si je Vechi brisal solze, da bi pokazal, kako hudo mu je za omedlelega Mihe- liča, v ponedeljek, ko se je ta že počutil bolje, pa ga je tolažil, da bo z njim bolje, kar je po Miheli- čevem prepričanju pomenilo, da je kaplan poznal njegovo stanje. Za Vechijev »zločin« naj bi vedel in ga podpiral tudi tretji svibenski duhovnik, sub- sidiar Mihael Springer.116 Vechi naj bi do Miheliča gojil smrtno in kot Lah (!) (als ein Wälscher) nepo- mirljivo sovraštvo, kar je čez in čez (überflüssig) po- kazal z besedami in dejanji. Tako naj bi že januar- ja 1789 hotel od ranocelnika Janeza Peca (Peetz) v Radečah kupiti strup, kar je Pec Miheliču povedal sam. Zaupal mu je tudi to, da je kaplanu namesto strupa prodal vinski kamen (Weinstein). Razlog, ki ga je Mihelič videl za Vechijevo sovraštvo do njega, naj bi bilo župnikovo nasprotovanje pogo- stim obiskom poimensko navedenih lepih deklet pri kaplanu. Hudo sta se sporekla 11. februarja, ko naj bi Vechi svojega župnika obtožil, da ga je ime- noval roparski volk (lupus rapax), in napovedal, da bo šel v Ljubljano po odpust (premestitev), na katerega čaka že pol leta, tam pa je potem zoper njega gotovo natresel veliko klevet, da bi opravičil sebe. Mihelič je bil o vsem tem pripravljen pričati pod t. i. glavno prisego (Haupteid), kot priče pa je imenoval deset svojih poslov (Dienstbothen) brez imen, radeškega beneficiata in štiri Radečane, med njimi omenjenega ranocelnika Peca.117 A kot bomo videli, je nazadnje prav Pecevo pričevanje 116 Springerja nasploh redko najdemo v svibenskih ma- tičnih knjigah, kot subsidiarja od 17. aprila 1789 do 20. januarja 1790, nato kot vikarja 18. junija 1790, 8. junija 1791 pa je prvič izpričan vikar Martin Muhovič (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1801, fol. 1, 3, 26, 27 in 41). Čeprav je bilo Springerju leta 1788 že 39 let, po F. Pokornu dotlej ni nikjer služboval v dušnem pastirstvu. Rodil se je v Črnomlju in deloma študiral na Hrvaškem, kjer je bil očitno tudi posvečen v duhovnika. Pokorn ni imel o njegovem nadaljnjem življenju nobenih podat- kov (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 234), kakor tudi ne V. Kragl, ki navaja, da je bil pohabljen (NŠAL 580, Za- puščina Viktor Kragl, šk. 1, Duhovniki ljubljanske škofi- je, umrli od l. 1788 do 1841, s. p.). Šematizem ljubljanske nadškofije za leto 1793 ga ne pozna več (Catalogus cleri Archi-dioecensis Labacensis anno 1793, s. p., črka S). 117 Gl. op. 115. 319 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov v veliki meri pretehtalo, da Miheličeve obtožbe kaplana Vechija niso bile spoznane za resnične. Naslednji dan, 25. februarja, je upravitelj Ža- gar Miheličevo pritožbo poslal nadškofijskemu ordinariatu (Officium),118 Mihelič pa iz Zavrha na Svibno dve pismi, nemško svojemu nečaku in pi- sarju Andreju Stritihu ter latinsko kaplanu Hie- ronimu Vechiju. Kaplanu je ukazal, naj se iz žup- nišča preseli v kaplanijo in počaka na odločitev iz Ljubljane,119 Stritihu pa je naročil, naj Vechija po potrebi spravi iz župnišča s silo. Kaplanu naj odslej nosijo hrano v kaplanijo, da ne bo mogel komunicirati s kuharico, ki mora poslej spati z drugimi dekleti, Stritih pa naj medtem preišče njene stvari.120 Kot je Vechi 28. februarja poročal ordinaria- tu, se je glas o škandaloznem dogajanju v župni- ji Svibno medtem razširil po vsem Dolenjskem. Razglasil se je za povsem nedolžnega, prosil za nepristranskega komisarja, ki bo zadevo preiskal in o njej razsodil, ter med drugim povedal, da je Mihelič v Zavrhu ostal do sobote (27. februarja), ko je odšel k Čopu,121 tj. v dvorec Podšentjur v Št. Juriju pod Kumom k nečakinji Jeri in njenemu možu Jožefu Čopu. Iz Št. Jurija, kjer je ostal slaba dva tedna, do 11. marca zvečer,122 je poslal več pisem. Najprej je že 118 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 74, 25. 2. 1790. 119 Prav tam, No. 90, 25. 2. 1790. 120 Prav tam, No. 91, 25. 2. 1790. – Na pismu, ki je ohranje- no v prepisu, ni navedbe naslovnika, ampak le nagovor »Liebster Andreas!«. 121 Prav tam, No. 78, 28. 2. 1790. 122 Sam je na zaslišanju 16. marca 1790 pred Francem Grei- serjem izjavil, da je bil v Št. Juriju (zu St. Georgen) od 24. februarja do 11. marca (prav tam, No. 82, 16. 3. 1790), ven- dar je šel najprej v Zavrh, kjer je še 25. februarja datiral 28. februarja pisal nadškofu Brigidu o svojem sta- nju in o tem, kaj skupaj napletajo njegovi sovraž- niki. Kaplan Vechi naj bi na svoji strani zbral več ljudi, da bi ga spravili do padca (mir den Sturz zu­ zubereiten). Mihelič je posredno obtožil celo upra- vitelja Žagarja, s katerim naj bi se Vechi pogovar- jal in si izmenjeval pisma. Nato je opisal, kako se je s kaplanom 11. februarja kar tri ali štiri ure grdo prepiral, potem ko je Vechija motil pri ljubimka- nju (Liebshandel). Ker ga je zatem napadla huda bolezen z vročino in zmedenostjo (Verwirrung), glede na indice ne more verjeti drugega, kakor da ga je kaplan zastrupil. Na spravo z Vechijem nikakor ni mogoče misliti, svojemu kaplanu ne želi nič slabega, nadškofa pa prosi, naj ga zame- nja z drugim kaplanom, vendar naj ta nikakor ne bo Lah (nur keinen Welschen). Miheličevo zdrav- stveno stanje se še ni popravilo in bo še potre- boval zdravljenje (ich muß mich kurieren). Zaradi »poškodbe celega telesa« (wegen Verwundnug des ganzen Körpers) ga je ponoči in podnevi mučila nespečnost, po britju ga je dolgo peklo, obraz mu je otekel in boleli so ga vsi zobje. Že prejšnji dan (ko je iz Zavrha odšel v Št. Jurij) bi se sicer vrnil domov, a so mu to odsvetovali tukajšnji duhovni- ki, »ker so jim Lahove grožnje in bes znani bolje kot meni«.123 dve pismi (gl. op. 119). Kot je v poročilu ordinariatu za- pisal Greiser, je Miheličeva odsotnost s Svibnega trajala od 24. februarja do 11. marca zvečer (prav tam, No. 81, 18. 3. 1790). 123 Prav tam, No. 78, 28. 2. 1790. – S tukajšnjimi duhovniki (die alhiesigen Kuraten) so bili mišljeni trije duhovniki lokalije Št. Jurij pod Kumom in morda tudi lokalist na Konjšici (prim. Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 236– 237). Staro svibensko župnišče pri podružnici sv. Janeza Evangelista, naslednik stavbe, v kateri je prebival župnik in dekan Janez Mihelič v letih 1788–1790 (fotografija iz prve polovice 20. stoletja je last Jožeta Potrpina). 320 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Štiri dni zatem, 4. marca, je Mihelič radeške- mu ranocelniku Janezu Lovrencu Pecu (Peetz) napisal pismo, ki je naslovnika, kot bomo vide- li, močno razbesnelo. Svibenski župnik je Peca ogovoril s prijateljem in se mu zahvalil za to, kar naj bi mu povedal na obisku pri njem januarja prejšnjega leta 1789. Kaplan Vechi naj bi hotel od Peca kupiti strup, ranocelnik pa ga je ukanil tako, da mu je namesto strupa prodal vinski ka- men (Weinstein). Mihelič je bil Pecu nadvse hva- ležen za njegovo razsodnost in previdnost, kajti ta vinski kamen, domnevni strup, mu je ženska oseba N. (župnijska kuharica) po lastnem prizna- nju vse leto občasno dajala v sirotko. Peca je zdaj spomnil na to, ker ga bodo morda o strupu izpra- ševali. In tu je Mihelič spremenil ton. Ranocel- niku je zagrozil, da bo, če bo pri zaslišanju svojo pripoved morda hotel zanikati (beim Examen Ihre Erzählunmg abläugnen wollen), zoper njega pričal pod t. i. glavno prisego (einen Haupteid wider Sie ablegen), ker je to od njega resnično slišal. Tedaj je Mihelič ležal v postelji, Pec pa se je smejal temu, kako modro je ukanil Vechija. In Mihelič je svo- jega kaplana opravičeval, češ da je kupil strup za miši, čeprav je v srcu mislil povsem drugače. Med letom se je večkrat spomnil teh besed in se začel bati pravega strupa. Dan in noč je molil, prosil za zaščito Boga in vse svetnike, dokler ni nenadoma hudo zbolel. Ker v župnišču ni zaupal nikomur več, je po enem tednu še vročičen vstal in odpo- toval v Zavrh.124 Dan po pismu ranocelniku Pecu je Mihelič 5. marca napisal še eno pismo nadškofu, v katerem je svojega ordinarija prosil, naj Vechijevo »ro- manco« (die Romanz des Vechi) blagovoli kmalu preiskati ali povsem odpraviti s kaplanovo presta- vitvijo. Kuharico, ki jo je prav tako treba pritegniti v preiskavo, bo takoj po vrnitvi domov odpustil, ker mu je po lastnem priznanju od časa do časa v sirotko dajala domnevni strup, ki ga je Vechi ku- pil od ranocelnika v Radečah. Vechi naj bi prej- šnji dan Miheliča v Št. Juriju celo obiskal, drug drugemu naj bi vse odpustila, kaplan pa je še iz- javil, da ne želi več ostati na Svibnem. Že 11. fe- bruarja je župniku povedal, da mora stran, ker bo sicer onesrečil njega in sebe (unglücklich machen würde). V čedalje bolj nekonsistentnem pismu je Mihelič med drugim še zapisal, da bolj ko bi La- ha podžigali (je mehr man dem Wälschen zu heitzen würde), bolj bi bilo ogroženo njegovo, Miheličevo življenje (in desto grösserer Gefahr ist mein Leben). Vechija naj bi od sprave z njim, za katero je ka- plan prosil, odvrnil gospoščinski upravitelj Žagar. Navrgel je še, da so kaplana na začetku obiskova- la dekleta iz Šentvida pri Stični in Šmartnega pri Litiji (v teh dveh krajih je namreč prej služboval), 124 Prav tam, No. 88, 4. 3. 1790. Zadnja stran zaslišanja Janeza Miheliča 16. marca 1790 na Svibnem z njegovim lastnoročnim podpisom in pripisom (NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 82). 321 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov kar je prenehalo tako, da je on, župnik, začel z de- kleti grobo ravnati (sie grob zu behandeln).125 Na ljubljanskem nadškofijskem ordinariatu so po prejemu treh pisanj iz Zavrha – Miheličeve tožbe, Žagarjevega spremnega pisma in še enega Miheličevega pisma – ter pisma kaplana Vechi- ja ukrepali v nekaj dneh. Za preiskovalnega ko- misarja (Untersuchungs=Kommissär) so 3. marca imenovali Franca Greiserja, župnijskega vikarja na sosednjem Dobovcu. Naročili so mu, naj na podlagi priloženih spisov zasliši tožnika in obto- ženega, ki naj svoji izjavi lastnoročno podpišeta, ter ugotovi, na čigavi strani je krivda.126 Medtem ko je Franc Greiser preučeval spise, ki so mu jih poslali z ordinariata, ter pripravljal zaslišanje tožnika in toženca, je Miheličeva od- sotnost pri domačih župljanih in v sosednjih župnijah zlasti med preprostim ljudstvom (beÿ dem Volck von niedern Klasse) vzbujala vedno več pozornosti in spotike. O tem je nadškofijskemu ordinariatu 10. marca pisal upravitelj svibenske- ga gospostva in deželskega sodišča Matija Žagar, ki je še vedno čakal na odziv cerkvene oblasti na Miheličevo prijavo oziroma ovadbo (Anzeige), po- dano gospostvu 24. februarja in dan pozneje pos- lano naprej v Ljubljano. Spraševal je, ali bo zade- vo (das factum) preiskala cerkvena oblast sama ali jo bo prepustila svetni.127 Kot smo videli, se je Mihelič naslednji dan, 11. marca zvečer, po 15 dneh odsotnosti vrnil v svi- bensko župnišče. Tam je dobovški vikar Franc Greiser 16. marca opravil zaslišanje obeh strani, posebej kaplana Hieronima Vechija kot obto- ženega (als Beklagter) in posebej Janeza Miheli- ča kot tožnika (als Kläger). Ljubljančan Greiser, nekaj let starejši od Miheliča, po sodobnih pri- čevanjih pošten in značajen mož,128 je preiskavo opravil temeljito in vestno, z natančnimi vnaprej pripravljenimi konkretnimi vprašanji, ki so se opirala na Miheličeve pisne obtožbe. Pogovor z Vechijem je opravil hitro, najbrž šele potem, ko je izprašal Miheliča. Kaplan je o obiskih deklet po- jasnil, da so k njemu prihajala iz različnih razlo- gov, tako iz duhovnih kot svetnih. Zanikal je oči- tane mu grobe besede, ki naj bi jih rekel župniku, in navedel drugačne, glede zastrupitve prežgan- ke 20. februarja zvečer pa povedal, da je to de- janje le plod župnikove domišljije (Einbildung). 125 Prav tam, No. 79, 5. 3. 1790. 126 Prav tam, No. 75, 3. 3. 1790. 127 Prav tam, No. 80, 10. 3. 1790. 128 Greiser je bil Ljubljančan, rojen leta 1742 in posvečen v duhovnika leta 1766; umrl je leta 1800 kot župnik na Brdu pri Lukovici (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 235; NŠAL 580, Zapuščina Viktor Kragl, šk. 1, Duhovniki ljubljanske škofije, umrli od l. 1788 do 1841, s. p.). Od ranocelnika Peca ni nikoli kupil ne strupa ne česa drugega niti ni nikdar vstopil v njegovo hi- šo, kar mora ta pisno potrditi (Er muß schriftlich dieses attestiren). Greiser je nato Vechiju pokazal Pecovo pisno pričevanje (attestat), ki bo priloženo zaslišanju skupaj z ranocelnikovim pismom. Na zadnje vprašanje, kaj zahteva s svojimi odgovori, je kaplan odgovoril, da izgubljeno dobro ime, si- cer pa je Miheliču vse oprostil in odpustil, kakor naj mu tudi Bog.129 Zaslišanje Janeza Miheliča je bilo daljše, tudi zato, ker je Greiser vmes poklical nekaj prič, ki jih je predlagal tožnik. Ta v zvezi z obiski deklet pri kaplanu ni mogel povedati nič slabega, kar bi vi- del na lastne oči, ampak se je skliceval le na spo- takljivost in govorice. Najsi so bili razlogi za obi- ske taki ali drugačni, so bili po Miheličevem mne- nju dovolj slabi (genug übel), da so iz tega nastali (kaplanovo) skrajno zaničevanje, preganjanje in sovražnost. Med prepirom 11. februarja naj bi mu Vechi med drugim rekel, da na svetu ni slabšega človeka od njega, ko se je potem vrnil iz Ljublja- ne, pa, da je nadškof nad njim zelo ogorčen. Ko je Mihelič nato videl, kako mu je kaplan nalival juho, in je takoj zatem zbolel, si ni mogel misliti drugega, kakor da mu je vanjo vmešal strup. Na Greiserjevo vprašanje, ali ima vse v tožbi nave- dene dokaze za resnične, je odgovoril pritrdilno, na vprašanje, ali lahko njegove navedbe potrdi- jo priče, pa je imenoval subsidiarja (duhovnega pomočnika) Mihaela Springerja in župnijskega hlapca Jakoba Drobneta. Springer je potrdil, da je enkrat res povedal priliko o nekem misijonarju in hiši, ki ni hotela zagoreti, pri denarju, ki ga je prejel od Vechija, pa je šlo za posojilo, da bi si ku- pil potrebno obleko. Hlapec Drobne je na vpraša- nje, kaj posebnega je videl pri kaplanu, ko je tis- tega sobotnega večera delil prežganko, odgovoril le, da je Vechi prijel zajemalko na sredi ročaja in župniku nalil prvemu, česa drugega pa ne ve. Na- to je Greiser izprašal kuharico, na kakšen način je župniku pripravljala sirotko in ali ji je kaplan dal kako stvar, da bi jo župniku zamešala v jed ali pijačo, kar je ta zanikala, kakor tudi, da bi bi- la kdaj sama s kaplanom. Sledila so še zaslišanja preostalih poslov iz župnišča, ki so vsi zanikali, da bi pri kaplanu v hiši ali zunaj nje kdaj opazili kaj nespodobnega ali spotikljivega. Ko je Greiser nato Miheliča vprašal, ali zdaj, ko so bile vse njegove obtožbe ovržene, še ved- no meni, da je kaplan »videti resnično tako črn in zlovoljen, kot ga opisuje«, je ta odvrnil, da po- 129 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 83, 16. 3. 1790. 322 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov sli vendar ne morejo vedeti vsega, kar se dogaja pri mizi, glede obiskov deklet pri kaplanu pa, da doslej še niso bili izprašani vsi njegovi posli. Nato je na Greiserjevo vprašanje, kaj se je dogajalo pri mizi, izpričal, kako je kaplan med nalivanjem ju- he migal s prsti, on pa je takoj pomislil, da mu vsi- pava strup. Brž ko je juho použil, je zbolel, in ker je bilo to tako nenadoma in stanje tako hudo, ni zaupal nikomur, niti svojim poslom. V vročici je pričakoval gotovo smrt, zato ni videl druge rešit- ve, kakor da je še vročičen vstal in poiskal zaščito in varnost. Svojo hudo stisko je zaupal upravitelju gospostva Svibno (Matiji Žagarju v Zavrhu), ta pa mu je rekel, naj svoje pritožbe zapiše (ich soll mei­ ne beschwerde aufsezen), kar je tudi storil, ko se je še vedno boril s smrtno vročično boleznijo. Vsi so se zaman trudili, da bi mu jo izbili. V takem sta- nju ni mogel domov ter si zaradi dolgotrajnih in hudih bolečin ni želel drugega kot smrt. Ničesar se ni bal bolj kakor vrnitve domov, zato je od 24. februarja (dejansko 27.) do 11. marca ostal v Št. Ju- riju. V tem času se je moral zaradi zelo hudih na- padov bolezni in pričakovanja smrti dvakrat spo- vedati, kaplanu pa je vse odpustil in mu odpušča tudi zdaj. Kar je zdaj izpovedal, ni storil zato, da bi tožil kaplana, ampak da bi branil sebe, ker si hoče kaplan Vechi povrniti čast in dobro ime. Zanimivo je, da Greiser Miheliča med zasliša- njem ni seznanil z vsebino pričevanja ranocelni- ka Peca. To pa je storil naknadno, saj je Mihelič pod svoj podpis, v katerem se je imenoval »tožnik in zagovornik v protitožbi« (als Kläger und, in der Wiederklage Vertheudiger), dodal naslednji po- menljiv pripis: »P. S. Kot vidim, je ranocelnik (der Chyrurgus) v Radečah brez vročične bolezni večji norec (ein größerer Thor), kakor sem bil jaz v vro- čični bolezni, ker me je 21. februarja videl ležati v izjemni vročini (in einer außerordentlichen Hitze), ko nisem govoril drugega kakor o smrti, umoru in zastrupljanju. Priča tega je gospod Kolovič,130 ki se je več kot uro trudil, da bi mi jo izbil [vročino], a ni opravil ničesar, ker od vročine in »gona fantazi- je« (von Hitze und Triebe der Phantasie) nisem mo- gel toliko misliti in govoriti, da bi se spovedal. Kaj bi mi bilo storiti šele zdaj, če bi tožil vse volkove, medvede idr., ki so prišli nadme? Zdaj bi me goto- 130 Marko Kolovič, po rodu Radečan, je bil posvečen v maš- nika leta 1765 in od leta 1782 kaplan v domači župniji, kjer je leta 1810 tudi umrl (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 234–235). Zelo verjetno mu je prav Mihelič kot radeški župnik od leta 1781 pomagal priti do kaplanskega mesta v Radečah, saj sta se poznala od prej, ko je Kolovič sedem let služboval v Sv. Križu pri Rogatcu (Rogaška Slatina) (prav tam, str. 235), Mihelič pa sočasno štiri leta v sosed- njem Rogatcu (1777–1781). vo požrli. To je razvoj [zaključek] te stvari (Dieses ist die Entwicklung dieser Sache).«131 Miheličevo jezo na radeškega ranocelnika Ja- neza Peca je povzročilo pismo, ki ga je ta prejšnji dan, 15. marca, skupaj z uradnim pričevanjem (attestat) poslal vikarju Greiserju. V neohranje- nem atestatu je Pec zanikal vse, kar je Mihelič tr- dil v zvezi s strupom, v pismu pa je svibenskega župnika ves ogorčen označil za brezsramneža in lažnivca, ki ga je spravil ob dobro ime. Če za te- ga »hudobnega človeka« ne bo dosegel primerne kazni pri ordinariatu in dobil zadoščenja za širje- nje laži, se bo obrnil še na svetno sodišče.132 Vikar Franc Greiser je v vlogi preiskovalnega komisarja nazadnje 18. marca na Dobovcu nad- škofijskemu ordinariatu podal poročilo, ki je bilo za Miheliča več kot neugodno. Tožnik ni mogel dokazati ničesar, nasprotno pa so vsi, celo nje- govi posli, neustrašno, ne glede na njegove grož- nje, pokazali na neresničnost vseh točk obtožbe. Greiser je bil do Miheliča skoraj do konca prei- skave sočuten in imel celo nekaj iskric zaupanja v njegove besede, dokler ni od ranocelnika Peca dobil zahtevanega atestata in pisma, ki sta spod- kopala vse temelje Miheličeve zgodbe o zastrupi- tvi. A Mihelič se je urno znašel, dodal pripis (Post Scriptum) zoper ranocelnika in upal, da mu bo sklicevanje na domnevne fantazije med bolezni- jo pomagalo iz težav (noch was aus dem Gedränge bringen). Greiser je pikro sklenil takole: »In res, če nočemo vseh njegovih intrig (Ränke) pripisati izbrani zlobi, ni mogoče misliti nič drugega, kot da že dolgo fantazira; zato potrebuje ranocelnika, da bi mu očistil glavo, in vrtnarja, da bi mu malo pristrigel pisalno pero in jezik.« Sprti strani, ki se zdaj zdita med seboj dokaj spravljeni, bi bilo naj- bolje ločiti drugo od druge, ker se kaplan ne mo- re več zanašati na župnikovo nestanovitnost. Ob kaplanovi dokazani nedolžnosti je Greiser »brez pristranskosti« zapisal, da je Vechi dober, marljiv in pri župljanih priljubljen duhovnik, ki (v žu- pniji) opravlja vsaj tri četrtine dušnopastirskega dela.133 Za Miheliča je bilo več kot neprijetno tudi pis- mo, ki ga je istega dne, 18. marca 1790, podpisal ranocelnik Pec, sestavil pa mu ga je pisanja veliko bolj vešč človek. Pec je razkril, da mu je Mihelič pisal, naj mu pomaga tako, da mu izstavi atestat (ein hitzig entschuldigendes Attestat), v katerem bo vsa njegova dejanja opravičil, češ da so bila stor- jena v vročičnem stanju. Tega Pec zaradi vesti in 131 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 82, 16. 3. 1790. 132 Prav tam, No. 85, 15. 3. 1790. 133 Prav tam, No. 81, 18. 3. 1790. 323 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov časti nikakor ne more storiti. Izvirnik Miheličeve- ga pisma ima pri sebi in ga lahko vedno pokaže, ordinariatu pa pošilja (njegovo prejšnje) pismo, ki dokazuje ravno nasprotno. Pec je od ordinaria- ta pričakoval, da bo Mihelič ustrezno kaznovan, če pa se to ne bo zgodilo, ga bo pri ordinariatu uradno tožil in zahteval zadoščenje zaradi priza- dete časti.134 In vendar Mihelič še ni odnehal, ampak je tri dni zatem, 21. marca, v pismu nadškofu Brigidu podal krajšo »repliko« (die Replik), v kateri je med drugim vztrajal, da je na lastne oči videl, kaj je kaplan ob natakanju juhe počel s prsti. Pisanje je zanimivo predvsem zato, ker pisec v njem navaja slovenski dialog med seboj in hlapcem Jakobom Drobnetom ob odhodu v Zavrh (20. februar- ja). Hlapec naj bi Miheliču tedaj dejal: »Kaj neki Goſpud koplan takrat dellajo, kir njim Shuppo taljajo, kir toku gor nad talerjam nekej ſ perſtmi menzajo.« Mihelič pa naj bi mu odvrnil: »Toku ſi tudi ti tu vi­ duv? Ti ſe vender en ſhikan zhlovek, kir tudi ſhe kej samerkaſh, kir ſe tudi ſhe kej poahtaſh.«135 Drobne je tako bojda govoril vpričo radeškega tržana Mi- haela Fockeja, in ko so ga v Zavrhu o tem izpra- šali, naj bi izjavil, da je vedno pripravljen priseči, kaj je videl.136 Sicer pa je Janez Mihelič v prvih mesecih leta 1790, ko so se te reči dogajale, očitno brez vidnej- ših težav vodil župnijske gospodarske in druge zadeve. Kapiteljskemu administratorju je, deni- mo, pisal o podložnikih in davkih tudi iz svojega zatočišča v Št. Juriju pod Kumom, le da ob datu- mu 5. marec ni navedel kraja.137 Kot se je izkazalo pozneje, je pri gospodarjenju že prej močno po- pustil, saj, denimo, ni redno odvajal davkov, tako da se je nakopičilo nemalo davčnih in drugih za- ostankov. Ti so, kot bomo videli, nazadnje breme- nili Miheliča osebno in so jih pokrili iz prodaje njegovih premičnin. O izsledkih Greiserjeve preiskave, s katero je bil kaplan Vechi oproščen vseh Miheličevih ob- tožb, so ljubljanski stolni kanoniki razpravljali 23. marca. Njihova mnenja, pripisana Greiserjevemu sklepnemu poročilu z 18. marca, so bila različna, od tega, da je treba za dušno pastirstvo nesposob- nega in duhovništva nevrednega Miheliča takoj odstaviti, do tega, da bi zadoščalo strogo opo- zorilo. Tudi obiski deklet pri Vechiju niso ostali prezrti. Po mnenju enega od kanonikov bi morali 134 Prav tam, No. 84, 18. 3. 1790. 135 Mihelič je te besede napisal v standardni bohoričici (Japljevega prevoda Svetega pisma), ne v Pohlinovem črkopisu, v katerem je bila objavljena njegova pesem v Pisanicah. 136 Prav tam, No. 86, 21. 3. 1790. 137 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3 5. 3. 1790. kaplana prestaviti v kak odročen kraj, kjer še ni toliko znan.138 Odločitev o Miheličevi nadaljnji usodi je bi- la sprejeta po štirih tednih, 21. aprila 1790, ko je nadškof in metropolit Mihael Brigido stolni kapi- telj pisno obvestil, kakšno kazen je svibenskemu župniku naložil zaradi obrekovanja dveh duhov- nikov in ranocelnika ter javnega pohujšanja, ko je za 15 dni zapustil župnijo iz razlogov, ki so se porodili v njegovi domišljiji. Odvzel mu je dušno pastirstvo (die Seelsorge abzunehmen) ter ga razgla- sil za popolnoma nesposobnega (gänzlich unfähig) za službo župnika, dokler ne bo svojih obtožb zo- per nedolžne osebe preklical ter s stanovitnim, razumnim in duhovniškemu stanu primernim vedenjem dokazal, da mu je zopet mogoče zaupa- ti dušno pastirstvo. Najsi je obrekovanje povzro- čila blaznost ali hudobija (aus Wahnwiz oder aus Bosheit), je bil Mihelič odstavljen in za župnijske- ga administratorja (upravitelja) postavljen kurat- ni duhovnik Matija Böhm. Ta bo moral odstav- ljenemu župniku v župnišču brezplačno dajati hrano, Mihelič pa se bo dolžan ravnati natanko po njegovih navodilih, sicer mu bo prepovedano tudi maševanje.139 Janez Mihelič je tako na svoji župniji postal gost novega administratorja Matije Böhma.140 Koliko je še ostal vključen v redno pastoralo, ne vemo. Po odstavitvi z mesta župnika je v matič- nih knjigah podpisan le še dvakrat, 24. aprila in 15. maja 1790, obakrat kot krščevalec.141 Njegov najzgodnejši odziv na nadškofovo odločitev, da ni več župnik in dekan, najdemo v pismu, ki ga je 16. maja 1790 poslal Liberatu Vo- dopivcu, lokalistu na Konjšici v domači dekani- ji. Najprej se je razpisal v zvezi z nameravanim zaprtjem cerkve sv. Lenarta na Rodežu, nato pa prešel na svoj primer: »Kot slišim, se moji sovraž- niki že veselijo moje odstavitve. Ko bodo prišli gospodje komisarji, bodo že videli, kdo se v svoji fantaziji (in seiner Phantasie) bolj moti, ali jaz, ker sem imel v svoji zaradi bolezni povzročeni fanta- ziji takšne stvari za resnico, ali oni, ki bi pri zdra- 138 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 81, 23. 3. 1790. 139 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 21. 4. 1790. – Koncept pisma v: NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, s. n., 21. 4. 1790. 140 V župnijskih maticah Böhmovo ime prvič zasledimo šele 26. julija 1790 (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 34), vendar je nasploh redko krščeval, poročal in pokopaval. Bil je malo starejši od Miheliča (leta 1788 star 43 let), doma iz Stične, pred prihodom na Svibno je kaplanoval v Dobrepolju, nato pa na Blokah, kjer je leta 1797 umrl kot župnijski upravitelj (Pokorn, Še­ matizem duhovnikov, str. 186). 141 NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 4. 324 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov vem telesu in razumnosti (Denkungskraft) zoper mene sklenili nekaj nepravičnega.« Zapisal je še, da se ne boji, ker je bil Bog vedno njegov pomoč- nik, ter izrazil neizmerno zaupanje, hvaležnost in ljubezen do njega. Kot kaže, je – najverjetneje le v svoji domišljiji – pričakoval prihod nove preisko- valne komisije, ki bo o zadevi odločila njemu v prid, svoje obtožbe zoper Vechija pa je opraviče- val s takratnimi bolezenskimi prividi. V tem pismu je prvi zbiratelj slovenskih prego- vorov citiral tudi dva pregovora, enega v italijan- ščini in drugega v nemščini, oba v zvezi z rodeško cerkvijo. Za nemškega je zapisal, da je njegov, kar koli že to pomeni: »Ich habe keine Kirche aufgebaut (ist mein Sprichwort), so werde ich auch keine speren und exſecriren.« [»Nobene cerkve nisem postavil (je moj pregovor), pa tudi nobene ne bom zaprl in desakraliziral.«]142 Upanje, da bo spet umeščen za svibenskega župnika in dekana, ga ni zapustilo, vendar je bilo za kaj takega čedalje manj možnosti. V začetku julija je v razmiku dveh dni ljubljanskemu stol- nemu kapitlju poslal dve pismi. Prvič se je pod- pisal samo kot duhovnik (Priester), drugič pa kot zdaj suspendirani župnik (derzeit Suſpendirter Pfarrer). V prvem pismu z datumom 1. julij, ki ga je namenil neimenovanemu naslovniku, nekomu iz stolnega kapitlja, je le na splošno opisoval svojo usodo in nesrečo, ne da bi povedal kaj konkretne- ga.143 Dva dni pozneje, 3. julija, ko se je obrnil na celotni kapitelj, pa je bil neprimerno bolj stvaren in njegovo pismo bolje strukturirano. Kot pravi na začetku, je po dolgem bolehanju od Boga po- novno prejel zdravje. Tako je spet sposoben pasti svoje ovčice in skrbeti za vse drugo, zato prosi, naj kapitelj sprejme odredbo (die Anstalt zu treffen), s katero ga bo ponovno postavil na prejšnji položaj (in den vorigen Stand zurückzusetzen). V podporo temu je navedel osem razlogov, na prvem mes- tu, da si ne zasluži tako težke kazni zaradi stva- ri, ki jih je storil ljudem med vročično boleznijo iz nepremagljivega napačnega prepričanja (aus unüberwindlichen Mißbegriffen). Zatem je pouda- ril, da kapitelj ravno teh in drugih okoliščin ni preiskal in ni ugotovil resnice. Ni namreč dovolj poslušati le obrekovanja, ampak tudi drugo stran. Ostali razlogi so bili gospodarske narave ter so 142 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 96, 16. 5. 1790. – Italijanski pregovor se glasi: »Scherza coll´infanti, me läſsia i Santi!«, v dobe- sednem prevodu: »Šali se s fanti (otroki, fantalini, tudi hlapci), pusti pri miru svetnike« in v smislu: o svetih stva- reh šala ni primerna. 143 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 1. 7. 1790. – Naslovnika imenu- je samo: »Hochwürdigsten Gnaden! Gnädiger Herr und Patron!«. zadevali davke, obdelovanje zemljišč, Miheličev vložek v popravilo župnijskih stavb in podobno. Pri zadnjem razlogu je izrazil upanje, da je samo za nekaj časa (nur eine Weile) odstavljen (abgesetzt) od dušnega pastirstva in ne tudi z župnije ter da kapitelj ne bo prekršil nadškofovega sklepa. Na- zadnje je zapisal, da »knežja milost« (nadškof ) gotovo ne bo še naprej nenaklonjena odpravi suspenza nad njim (mich von der Suſpension loszu- sprechen), ker ga je v te okoliščine pahnila bole- zen, čemur je priča Bog.144 To Miheličevo pisanje je na Svibnem nastalo zadnje. V naslednjih dneh, pred 21. julijem, se je moral namreč tudi fizično posloviti od župnije, kjer je do aprila župnikoval slabi dve leti. Ome- njenega dne je namreč iz Ljubljane radeškemu učitelju Jožefu Glaserju poslal potrdilo, da ima ta pri njem še 7 goldinarjev terjatve; na podlagi predloženega potrdila naj svibenski župnijski ad- ministrator Glaserju to vsoto izplača v žitu, vinu, hruškah oziroma v čemer bo hotel sprejeti.145 Na- to je 9. avgusta, prav tako v Ljubljani in podpisan kot nekdanji svibenski župnik, sestavil v prepisu ohranjeno pismo o poravnanih obveznostih dveh podložnikov.146 Ni dvoma, da je Mihelič tedaj že prebival pri ljubljanskih kapucinih (na dana- šnjem Kongresnem trgu), kamor ga je, kot izvemo nekaj mesecev pozneje, napotil nadškof Brigido, da si povrne spodkopano zdravje.147 Iz kapucinskega samostana se je nato konec septembra in v začetku oktobra s tremi pismi obr- nil na kapitelj v zvezi z urejanjem svojih stvari na Svibnem.148 Župnijski administrator Matija Böhm je o tem malo prej, 25. septembra, pisal proštu ali kanclerju kapitlja,149 in sicer, da bo treba oceniti, koliko je Mihelič vložil v stavbe, in ugotoviti, ali njegovo premoženje pokriva dolgove. To pa ni mogoče drugače, kot da naslovnik pisma pride sam na Svibno ali tja pošlje pooblaščenega ko- misarja. Enako velja za Miheliča, ki naj bo bodi- si navzoč osebno ali pa naj za to pisno pooblasti 144 Prav tam, 3. 7. 1790. 145 Prav tam, 21. 7. 1790. 146 Prav tam, 9. 8. 1790. 147 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 51, 24. 11. 1790. 148 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mi- helič Janez, zapuščinski spis, 26. 9. 1790, 30. 9. 1790 in 2. 10. 1790. – Kapucinski samostan je v dataciji naveden v prvem in tretjem pismu, v drugem pa samo Ljubljana. 149 Prošt stolnega kapitlja je bil tedaj (od 1771 do smrti 1796) Rajmund Franc Orfej grof Auersperg (Pokorn, Šemati­ zem duhovnikov, str. 6), kancler pa Frančišek Borgia ba- ron Raigersfeld (NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihelič Janez, zapuščinski spis, 2. 10. 1790, 21. 1. 1792), kanonik od leta 1788 in hkrati stolni župnik, od 1795 do smrti leta 1800 pa tudi pomožni škof in generalni vikar (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 7 in 11). 325 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov drugo osebo.150 Vest je takoj dosegla Miheliča, ki je že naslednjega dne, 26. septembra, iz kapucin- skega samostana pisal (očitno istemu kanoniku), da je izvedel za njegovo nameravano pot na Svib- no, in ga prosil, naj morebitnih tamkajšnjih ter- jatev do njega (wenn einige Fo[r]derungen aldort an mich vorkommen) nima za veljavne (nicht für gel­ tend annehmen). Nato je še navedel, koliko so dru- gi dolžni njemu, a jih zaradi svoje odsotnosti ne more terjati. K naslovniku, ki ga je imenoval »Va- ša milost«, bi Mihelič prišel sam, »ker pa vidim, da so mi vsi tako nenaklonjeni in nočejo drugega kakor me še bolj zatirati, se izročam Bogu«; Bo- ga ljubi, četudi ga Gospod »pusti od vseh strani preganjati«. Naslovnika je nazadnje prosil, naj bo iz usmiljenja prizaneseno njegovi uboščini. Iz njegovega premoženja bo mogoče poplačati vse, če mu bodo pustili obleko, knjige, posteljnino in prte, saj bi od njihove prodaje dobili malo, njemu pa bi prizadejali še večjo škodo, ko je že tako ali tako dovolj prizadet in uničen (beschädiget, und zu Grund gerichtet).151 Štiri dni zatem, 30. septembra, je obsežnejše pismo naslovil na celoten stolni kapitelj. V njem je izrecno zapisal, da ne more nič zoper to, kar je »storil v svoji vročični bolezni, skrajnem strahu in zmedenosti (Verwirrung)«, in da si ni mogel po- magati, ko svojih fantazij, ki jih je povzročila ome- njena bolezen, ni mogel ločiti od resnice. To naj bi bilo znano vsem, le njegovi sovražniki nočejo vedeti in imajo od tega korist. Potožil je nad svojo krivično usodo, da mora zdaj živeti od miloščine tistih, ki sami živijo od miloščine (tj. ljubljanskih kapucinov), in izrazil upanje, da se bo lahko čim- prej vrnil v župnijo. Če bo to šele ob jurjevem (24. 150 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis,, 25. 9. 1790. 151 Prav tam, 26. 9. 1790. aprila naslednjega leta) – zdi se, da so ga s tem to- lažili –, bo za župnijsko gospodarstvo teže, kakor če se vrne takoj. Kapitelj je najponižneje prosil, naj se zanj zavzame pri nadškofu, da ga blagovoli spet postaviti na prejšnje mesto.152 V tem pismu srečamo za našo problematiko pomenljive besede, edine, ki se v Miheličevih pis- mih in z njim povezanih dokumentih nanašajo na njegovo literarno ustvarjanje. O tem, kakšne spise je imel v mislih, ki naj bi jih dal oblasti v presojo, lahko le ugibamo, kakor tudi o tem, ali so bili plod njegove domišljije. Ni namreč znano, da bi po objavi edine pesmi v Pisanicah (1779) natis- nil še kar koli drugega, ni pa izključeno. Vsekakor se je zaradi svojega pisanja počutil potrjenega in zaslužnega. V prevodu pravi takole: »Zoper to [njegovo uso- do] so še druge okoliščine [razlogi], namreč nekaj spisov, ki sem jih napisal za splošni blagor in srečo ljudi; tako upam veliko bolj in zagotovo v večno plačilo za svojo vnemo, trud in korist, ki še vedno nastaja [izhaja/prihaja] iz njih. Kako naj ima zdaj svet pravico, da me tako hudo kaznuje? Posebej, ker svojih pisanj nisem razširjal, ampak sem jih dal oblasti, da jih je bodisi zavrgla bodisi sprejela in odobrila, ker jih je priznala kot koristne za dob- ro in blaginjo neizmerno veliko ljudi.«153 152 Prav tam, 30. 9. 1790. – Podpisan kot: »derzeit vom Pfarr- amte entsetzt«. 153 »Sollen noch andere Umstände dagegen seyn, als nämlich ei­ nige zum allgemeinen Wohl, und Glückseligkeit der Menschen von mir verfaßte Schriften, so hoffe ich vielmehr ganz gewiß die ewige Belohnung für meinen Eifer, Mühe, und Nutzen, welcher daraus noch immer entsteht. Wie soll nun die Welt berechtiget seyn mich deßselben so härbe zu bestrafen, be­ sonders da die Schriften nicht von mir ausgestreüet, sondern nur an Gehörde gegeben worden, von welcher sie entweder verworfen, oder angenommen, und begnehmiget worden, weil sie für gut, und zur Wohlfahrt ungemein vieler Men­ schen dienlich anerkannt worden sind« (prav tam). Nekdanji kapucinski samostan na današnjem Kongresnem trgu v Ljubljani, od koder je Mihelič jeseni 1790 pobegnil v Briksen, kolorirana jedkanica Aloisa Schaffenratha, okoli 1817 (Kopriva, Ljubljana skozi čas, med str. 144 in 145). 326 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Že naslednji dan, 1. oktobra, je Mihelič prejel naznanilo kapiteljskega kanclerja Frančiška Bor- gie barona Raigersfelda, da bo v kratkem odšel na Svibno pooblaščeni komisar z namenom, da, ko- likor je mogoče, uredi z Miheličem povezane za- deve, ta pa naj se nemudoma izreče, ali ima svo- jo navzočnost pri tem za nujno ali bo za to koga pooblastil. Mihelič je dan zatem v kapucinskem samostanu napisal odgovor, da ne more priti osebno »zaradi svoje sedanje ovire, namreč kaz- ni« (wegen meiner dermalighen Hinderniß, nämlich der Strafe), poleg tega pa bi bil lahko zaradi svo- jega preveč popustljivega vedenja pri marsičem odrinjen in oškodovan. Zato pooblašča (odvetni- ka) dr. (Jožefa) Lukmana154 in prosi, da komisijo odložijo, dokler se ta ne vrne s Hrvaškega. Mihe- lič je bil prepričan, da so njegovi dolgovi oziroma neplačani zaostanki podložnikov že poravnani, saj naj bi novi župnijski administrator samo z žit- no desetino pobral okoli 1000 goldinarjev. Kar pa zadeva njegove stvari na Svibnem, je prosil, naj razen žita in vina ne prodajo ničesar, ker bo vse še potreboval. Ker ima veliko terjatev do drugih, bo primanjkljaj, ki bi ga morda še bremenil po prodaji žitne in vinske zaloge, skušal hitro porav- nati, ko bo spet postavljen na prejšnji položaj svi- benskega župnika.155 Zavedanje, da se ga bodo na Svibnem odkri- žali in da je inventura njegovega tamkajšnjega imetja zadnje dejanje njegove župniške in de- kanske zgodbe, je bilo za Miheličevo duševno zdravje očitno prehudo breme. Počutil se je vse bolj ogroženega in preganjanega, zaradi česar je nekega oktobrskega dne skrivaj zapustil ljubljan- ski kapucinski samostan in se slednjič znašel v tirolskem Briksnu. Od tam je samostanskemu gvardijanu 14. novembra poslal pismo, v katerem je pojasnil svoje dejanje, ki ga je povsem določno imenoval beg (Flucht). Kot pravi na začetku, ga je Bog iztrgal iz rok sovražnikov in rešil pred smrtjo. Na Kranjsko se ne bo vrnil in tam ne bo več du- hovnik. Vse okoliščine preganjanja, celó leto, ko se bo to zgodilo, naj bi mu Bog razodel že v prvih dneh duhovništva (!), nato ponovno pred dvema 154 Zapriseženi odvetnik dr. Jožef Lukman je po kranjskem deželnem šematizmu za leto 1795 stanoval nedaleč od kapucinskega samostana, v Slonovi ulici (Elephantengas­ se), današnji Čopovi (Schematismus für das Herzogthum Krain 1795, str. 78). Otroci so se mu tu rojevali od leta 1793 (NŠAL, ŽA Ljubljana–Marijino Oznanjenje, Matične knjige, R 1792–1796, fol. 16 in 64). 155 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 2. 10. 1790. – Pismo je ohranje- no v prepisu, opremljeno samo z datumom, brez kraja nastanka, Mihelič pa je podpisan kot: »der Zeit noch mit der Suſpension behafteter Pfarrer«. letoma in pol (torej sredi leta 1788), pet dni pred njegovim nedavnim begom iz Ljubljane pa jih je potrdil z besedami: »Če pride k tebi mestni žup- nik,156 tedaj beži, moj sin!« In tako je Mihelič na Božji ukaz tudi storil. Zdaj upa, da bodo njegovi sovražniki nehali divjati in besneti, ko bodo mo- rali jasno spoznati, kako krivično so ga preganjali, gvardijana pa prosi, naj to zadrži zase. Kje se na- haja, razkrije na koncu v prošnji gvardijanu, naj njegova spričevala (atestate), ki jih nujno potre- buje, nemudoma pošlje briksenskemu škofu ali jih izroči dr. Lukmanu, če je ta že prišel domov.157 O tem, v kakšnem stanju in okoliščinah ter kdaj je odstavljeni svibenski župnik Janez Mihelič pri- šel v Briksen, zgovorno priča dopis briksenskega škofa ljubljanskemu nadškofu z datumom 19. no- vember 1790, pet dni po nastanku Miheličevega pisma kapucinskemu gvardijanu. Škof Jožef grof Spaur je ljubljanskemu kolegu, nadškofu Mihae- lu Brigidu, poročal, da je 1. novembra prišel k njemu Janez Mihelič, ki trdi, da je župnik in de- kan na Svibnem na Kranjskem. Pojavil se je bole- hen in povsem izčrpan (kranklicht und an Kräften ganz entschöpft), ko pa si je nekoliko opomogel, je škofu zaupno povedal, da je iz Ljubljane, kjer se je zadrževal v kapucinskem samostanu, ušel iz strahu pred smrtno nevarnostjo, in sicer zaradi nekega svojega pisanja zoper celibat, ki ga je že pred desetimi leti izročil komornemu prokura- torju v Gradcu. V Briksnu, kamor je prispel po stranpoteh in preko strmih gora, so spoznali, da pomilovanja vredni duhovnik (bedaurungswürdi­ ger Priester) nima utemeljenega razloga za strah, ampak da ga je do tega koraka privedlo stanje nerazsodnosti (Sinnesverwirrung) ali že dlje časa trajajoča depresija (Schwermut). Briksenski škof je želel vedeti, kako bi še vedno skrajno prestra- šenega in dokaj zmedenega duhovnika spravili nazaj domov (in sein Kirchsprengel), če pa se mora ta resnično bati kazni, se je zanj zavzel, naj bo- do do njega milostni in popustljivi.158 Pismo je v Ljubljano prišlo v treh dneh, Brigidov odgovor pa je sledil že dva dni zatem, 24. novembra. V njem je prosil, naj Miheliča spravijo iz Briksna domov z rednim poštnim vozom ali na kak drug varen način, da bo zopet prišel v oskrbo ljubljanskih kapucinov. Nekaj znamenj nerazsodnosti, čerav- no dvoumnih, je kazal že kot svibenski župnik in 156 Mestni župnik je bil v tem času kanonik Frančišek Bor- gia baron Raigersfeld (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1771–1790, pag. 246/524 in 250/528), si- cer kapiteljski kancler. O njem gl. tudi op. 148. 157 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 14. 11. 1790. 158 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 50, 19. 11. 1790. 327 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov dekan, zato ga je nadškof napotil (angewiesen) v tamkajšnji kapucinski samostan, da bi si povrnil spodkopano zdravje.159 Mihelič se kljub temu ni vrnil v Ljubljano, čeprav je briksenski škof ljubljanskemu nad- škofu 13. decembra poročal, da se je medtem skoraj povsem otresel zmedenosti (von seiner Gemüthsverwirrung beynahe ganz befreuet sey) in da od slednje ni mogoče opaziti nobenih sledov več. K temu so največ prispevala zdravila, prija- zen sprejem in poduk. Tako je po zdravnikovem mnenju obstajalo utemeljeno upanje v popolno okrevanje (gänzliche Herstellung), nasprotno pa nevarnost poslabšanja, če bi moral na pot v tem surovem letnem času. Briksenski škof je Brigidu obzirno predlagal, naj Miheliču pomaga s podpo- ro v obliki pokojnine (Pension) iz njegove župnije, z nadarbino ali na kak drug način. Škof gostitelj tudi ni imel nikakršnih pomislekov, da Miheliču dovoli maševati.160 Nadškof Brigido se je predzadnji dan leta 1790 briksenskemu kolegu lepo zahvalil za vso skrb in mu sporočil, da je nezasedene nadarbine, ki jih je Miheliču že pred njegovim odhodom (vor seiner Entfernung) namenil pri ljubljanski stolni cerkvi (an meiner Metropolitan Kirche), pustil nezasedene, določitev časa duhovnikove vrnitve pa popolno- ma prepušča škofovi presoji.161 Z nadarbinami je imel očitno v mislih Pregljev beneficij pri stolnici, ki Miheliču uradno še ni bil odvzet. Janez Mihelič se je 31. januarja 1791 na svojega ordinarija obrnil s prošnjo, naj zanj pri stolnem kapitlju izposluje, da mu iz njegovega premože- nja pošlje 100 goldinarjev, ki jih potrebuje za pla- čilo hrane, obleke in drugega ter za pot domov. Ocenil je, da njegovo premoženje gotovo presega 1000 goldinarjev, iz česar naj pokrijejo 266 gol- dinarjev zaostalega plačila davka in dajatev. Ne pusti pa si vzeti 200 goldinarjev, ki jih je zahteval za povrnitev gradbenih stroškov (Baureparation), saj naj bi v zadnjih dveh letih na Svibnem za po- pravilo župnišča, hlevov in drugih stavb porabil najmanj 500 goldinarjev.162 Miheličeva prošnja je v Ljubljano pripotovala kot priloga priporočila briksenskega škofa.163 Medtem je stolni kapitelj pospešeno ure- jal njegove premoženjske zadeve. Svibenski gospoščinski upravitelj Matija Žagar je 3. in 4. januarja 1791 skupaj z dvema cenilcema v župni- šču na Svibnem izvedel inventuro Miheličeve- ga premičnega premoženja, ki so ga ocenili na 159 Prav tam, No. 51, 24. 11. 1790. 160 Prav tam, No. 52, 13. 12. 1790. 161 Prav tam, No. 53, 30.12. 1790. 162 Prav tam, No. 57 1/2, 31. 1. 1791. 163 Prav tam, No. 57, 7. 2. 1791. dobrih 631 goldinarjev. Od tega je največji delež, slabih 186 goldinarjev, odpadel na terjatve pri posameznikih (Aktiv Schulden), vrednost knjig, ki so jih popisali samo sumarno, pa so, denimo, pavšalno ocenili na 25 goldinarjev.164 Ko je Žagar nato kapitelj spraševal, ali naj gre na dražbo vse ali samo del predmetov, je izrazil mnenje, da bi Miheliču pustili obleko in nabožne knjige (gei­ stliche Bücher) ter da bo iztržek na licitaciji vsaj za četrtino večji.165 Brez Miheličevih terjatev, oblačil in knjig so nato na dražbi 18. in 19. januarja, prav tako pod Žagarjevim vodstvom, iztržili dobrih 535 goldinarjev. V promet so šli tudi žito, vino, suho sadje, kmečko orodje in dve glavi živine.166 Dru- gi seznam, popis stvari, ki so jih Miheliču pustili za lastno uporabo, njihova skupna vrednost pa je znašala 77 goldinarjev in pol, je precej krajši: ob- lačila, perilo, prti, posteljnina, kuhinjsko posodje in dva kosa t. i. hišne opreme – skrinja iz mehke- ga lesa in potovalni kovček.167 Ne na prvem ne na drugem seznamu ni knjig in Miheličevih pisanj (osebnega arhiva), a lahko upravičeno sklepamo, da mu je ostalo tudi to – prvič zato, ker so knjige sumarno popisali ob inventuri, in drugič zato, ker so izrecno omenjene na hrbtni strani seznama predmetov, ki so mu jih pustili (Ausweiß der dem Hrn Michellitsch belassenen Kleidung, bücher und andern einrichtung). Pri obeh postopkih, cenitvi in dražbi, je bil poleg Žagarja in dveh cenilcev ves čas navzoč Miheličev nečak Andrej Stritih.168 Končni račun (Rechnung) o premoženjski »masi« Janeza Miheliča, datiran 28. marca 1791, so sestavili tako, da je njegovo imetje skupaj z izter- janimi dolgovi dosegalo vrednost 653 goldinarjev in 12 krajcarjev, izdatki pa natanko toliko, od tega največ, 400 goldinarjev, izplačanih stolnemu ka- pitlju.169 Vseh terjatev do Miheliča je bilo precej več, za dobrih 1188 goldinarjev: 695 je zahteval stolni kapitelj, 138 nadžupnik v Laškem, 285 upra- vitelj Pregljevega beneficija v Ljubljani in 68 An- drej Stritih, ki je označen kot Miheličev sorodnik (Vätter). Po odbitku poravnanih dobrih 677 gol- dinarjev obveznosti je Miheličev skupni dolg do upnikov nanesel 511 goldinarjev in 6 krajcarjev.170 164 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 5. 1. 1791. 165 Prav tam, 8. 1. 1791. 166 Prav tam, 18.–19. 1. 1791. 167 Prav tam, 21. 1. 1791, popis predmetov. 168 Prav tam, 21. 1. 1791, pobotnica. 169 Prav tam, 28. 3. 1791, Rechnung. 170 Prav tam, 28. 3. 1791, Forderungen. – V prilogi s 30. sep- tembra 1790 (prav tam, priloga B, 30. 9. 1790) je laški nadžupnik Jožef Kazimir pl. Führenberg likvidacijski komisiji sporočal, da nekdanji svibenski župnik Janez Mihelič deželnim stanovom ni odvedel davkov in drugih deželnoknežjih dajatev od njegovega imenja Konjšica 328 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Ko je Žagar celotno dokumentacijo pošiljal kapit- lju, je predlagal, naj tiste stvari, ki so jih Miheliču pustili, prevzameta v hrambo njegova sorodnika (seinen befreinden) Jožef Čop in Andrej Stritih v Št. Juriju (dvorcu Podšentjur), saj bi se lahko zaradi vlage poškodovale in propadle, če se gospod Mi- helič ne bo kmalu vrnil.171 Pričakovanje Janeza Miheliča, da bi iz »mase« svojega premoženja na Kranjskem dobil zaproše- nih 100 goldinarjev, se je torej izjalovilo, saj de- narja ni bilo na voljo. Nadškof Brigido je 8. aprila v odgovoru na dopis škofa Spaura s 7. februarja kratko zapisal, da Miheličevo premoženje po ugotovitvah stolnega kapitlja še zdaleč ne zadoš- ča za pokritje njegovih dolgov.172 Nato se je Mihe- lič 20. aprila iz Briksna na nadškofa obrnil s pro- šnjo, naj za izplačilo 100 goldinarjev posreduje pri kapitlju, in potožil, kako kapitelj trdo ravna z njim. Pri tem je s številkami dokazoval, da njegovi dolgovi od neplačanih davkov in drugih obvezno- sti niso tako visoki in da so drugi njemu dolžni več, tako samo za popravila stavb pri župniji 500 goldinarjev.173 Šest dni zatem je v Ljubljano, naj- verjetneje nadškofu, poslal še pooblastilo (Voll­ macht) Jožefu Čopu in Andreju Stritihu, da jima izroča v hrambo vse svoje stvari, ki so na Svibnem in drugje, tj. perilo, posteljnino, knjige, obleko in aktivne dolgove (Aktiv Schulden), ter ju pooblašča, da slednje izterjata in razen 100 goldinarjev po- rabita za svoje potrebe. Teh 100 goldinarjev pa naj stolni kapitelj pusti njemu in mu jih pošlje.174 Prepis pooblastila je nato prek kapitlja prišel v roke svibenskega gospoščinskega upravitelja Matije Žagarja, ki je 24. junija odgovoril, da čaka ukaz, ali naj Miheličeve stvari izroči omenjeni- ma Miheličevima sorodnikoma ali ne.175 Da je do izročitve nedvomno prišlo, priča Žagarjev dopis kapiteljskemu kanclerju baronu Raigersfeldu 21. januarja 1792, v katerem je zapisano, da bi Mihe- ter od desetine na Kranjskem in Štajerskem za leto 1789, ki jo je imel od njega v zakupu, da pa jih je od podložni- kov »pod roko zvijačno pobral« (unter der Hand meüchle­ risch eingehoben). Führenberg ga je zaradi tega pogosto opomnil, tudi prek nadškofijskega ordinariata, a je os- talo le pri Miheličevih obljubah. Skupaj z obrestmi se je nabral zaostanek v višini 138 goldinarjev, 54 krajcarjev in en pfenig. 171 Prav tam, 28. 3. 1791, dopis kapitlju. 172 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 57 1/3, 8. 4. 1791. 173 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 20. 4. 1791. 174 Prav tam, 26. 4. 1791. – Pooblastilo je ohranjeno v prepisu, ki je najverjetneje priloga, o kateri govori Brigido v krat- kem dopisu kapitlju 4. maja 1790 kot o ponovnem Mi- heličevem pisanju, poslanem prek briksenskega škofa (prav tam, 4. 5. 1791). 175 Prav tam, 24. 6. 1791. ličev sorodnik (Vetter) Andrej Stritih želel prev- zeti tudi (sic!) Miheličevo obleko in druge stvari, ki so ostale za njim v ljubljanskem kapucinskem samostanu, za kar bo potreboval napotilo (Anwei­ sung) bodisi nadškofijskega ordinariata bodisi stolnega kapitlja. Kanclerja je prosil za izstavitev takega dokumenta, da bo Stritih »te malenkosti« lahko dvignil (zur behöbung dieser kleinigkeiten).176 Če se je to res zgodilo – in razlogov proti ni videti –, so se torej vse Miheličeve osebne stvari, ki jih je pustil na Kranjskem, znašle v Čopovem dvorcu Podšentjur v Št. Juriju pod Kumom, od njegovih tamkajšnjih sorodnikov pa je bilo odvisno, kako so z njimi ravnali odtlej. Briksenski škof Spaur se je pri ljubljanskem nadškofu Brigidu za Miheliča še enkrat zavzel v pismu 16. maja 1791, ki ga je deset dni pred smrtjo podpisal že z močno tresočo roko. V njem spo- roča, da je duhovniku Janezu Miheliču svetoval, naj odpotuje v domačo nadškofijo uredit svoje stvari. Mihelič je 9. maja škofa pisno prosil, naj mu dovoli ostati, dokler ne prejme potnine (Rei­ sezehrung) iz svojega premoženja – za pešačenje 50 milj daleč je namreč prešibek – ali pa od Brigi- da prejme odgovor na svojo prošnjo z 20. aprila. Spaur je prosilca podprl in še zapisal, da bi bila Miheličeva prisotnost v Ljubljani, kot pravi on sam, nujna za poravnavo dolgov in zavrnitev ne- pravičnih zahtev do njega.177 Medtem so se na Kranjskem z zahtevami do Miheliča oglašali še novi upniki, zato je kapitelj zadevo 14. junija 1791 uradno predal v nadaljnjo obravnavo civilnemu sodišču, ki je po novem imelo jurisdikcijo nad duhovnimi osebami, tj. ljubljanskemu mestnemu magistratu.178 Do po- membne spremembe je kmalu zatem prišlo tudi v Miheličevi nekdanji župniji Svibno, saj se je od nje avgusta ali v začetku septembra poslovil kaplan Hieronim Vechi.179 Še pred njim je najpo- zneje spomladi odšel drugam pohabljeni subsi- 176 Prav tam, 21. 1. 1792. 177 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 58, 16. 5. 1791. 178 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 14. 6. 1791. 179 Vechi je na Svibnem zadnjič krščeval 14. avgusta 1791, od 25. septembra pa srečujemo ime njegovega naslednika (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 27). Le kratek čas je opravljal službo župnijskega vikarja na Dobovcu, kjer ga najdemo od 9. do 27. septembra (NŠAL, ŽA Dobovec, Matične knjige, M 1776–1812, fol. 33–34). Kot subsidiar in kaplan je zatem služboval v Šentvidu pri Stični, kjer je bil kaplan že v osemdesetih letih, in kot kaplan v Žužemberku, po letu 1796 pa ga ne najdemo več med duhovniki ljubljanske nadškofije (Catalogus cleri Ar­ chi-dioecensis Labacensis anno 1793, s. p., črka V; 1794, str. 22; 1795, str. 27; 1796, s. p., črka V; 1797; 1798; 1799; 1800; Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 22). 329 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov diar Mihael Springer,180 Miheličev nečak Andrej Stritih pa ni več mogel ostati pisar, ampak se je ob stričevem odhodu s Svibnega (julija 1790), če ne že prej, preselil k sestri in svaku Čop v Pod- šentjur.181 Za Janeza Miheliča se je marsikaj spremenilo sredi leta 1791, po smrti briksenskega škofa Jožefa grofa Spaura 26. maja.182 Škofova okolica mu po vsem sodeč ni bila več tako naklonjena kakor pod Spaurom in glede na neugodno gmotno stanje, v katerem se je znašel, si je moral sredstva za pre- živetje poiskati sam. Kmalu se je preselil v drugo južnotirolsko škofijo Trident (Trient/Trento), v gorsko župnijo Karneid (it. Cornedo) nad Boz- nom (Bolzano). Od tam je svojemu ordinariju 22. avgusta 1791 poslal prošnjo za odpust iz ljubljan- ske nadškofije (mir die Entlassung zu ertheilen), ker je doma tako zelo »zavržen« (da ich aldort sosehr verworfen bin), in bi dušno pastirstvo poslej želel opravljati v kateri drugi škofiji. Kot naj bi bilo nadškofu Brigidu dobro znano, so ga v skrajno bedo privedli izjemna »dušna vnema« (Seelen­ eifer), zlobni sovražniki in zaradi raznih nespo- razumov še njegovi nadrejeni, za odpust pa tedaj ni prosil šele prvič, temveč ponovno (abermal).183 Karneidski župnik Johann Franz Mayr, pri kate- rem je Mihelič prebival že nekaj mesecev (einige Monate), je njegovo prošnjo pospremil s potrdi- lom, da se vede povsem primerno ter da zgledno in vneto pridiga in katehizira, tako da bi ga želel obdržati in mu pomagati v njegovi »tegobni uso- di«.184 V Karneidu je Mihelič izjemoma tudi krstil otroka, in sicer 17. julija 1791, podpisan preprosto kot duhovnik (Priester).185 Ni znano, kdaj natanko in zakaj je Karneid zapustil ter kdaj ga je Brigido uradno odpustil iz ljubljanske nadškofije. Oboje se je zgodilo pred 16. februarjem 1792, ko se je nekdanji svibenski župnik in dekan na svojega – zdaj že nekdanje- ga – ordinarija obrnil z novim pismom, datiranim v kraju Wangen (Vanga) nad Boznom. Iz pisma, pod katerega se je podpisal kot »duhovnik pod nemškim viteškim redom«186 (Priester unter dem 180 O njem gl. op. 116. 181 O njegovem bivanju v Podšentjurju: Golec, Slovenska po­ sebnost, str. 223. 182 https://de.wikipedia.org/wiki/Joseph_von_Spaur 183 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 60, 22. 8. 1791. 184 Prav tam, No. 59, 20. 8. 1791. 185 SLA/APB, STKB online, KB_Karneid_Cornedo, Registro dei battesimi 1747–1826, fol. 107/25. – V poročni matici Mi- heliča ne srečamo kot duhovnika poročevalca (prav tam, Registro del matrimoni 1747–1827, fol. 31–31), v mrliški pa v tem času niso vpisovali imen duhovnikov pokopaval- cev (prav tam, registro delle morti 1749–1826, pag. 59–61). 186 Župnija Wangen/Vanga je še danes inkorporirana nem- škemu viteškemu redu (https://de.wikipedia.org/wiki/ deutschen Orden), izvemo, da mu je Brigido med- tem izdal »odpust za večne čase« (die Entlassung zu ewigen Zeiten), ni pa mu dal tudi »dobrega pri- poročila« (keine gute Empfehlung), ki si ga je po svojem prepričanju v vsakem pogledu zaslužil. Nadškofa je zdaj prosil, naj »popusti v najbridkej- šem preganjanju« (von dieser bitterster Verfolgung nachlassen) in mu ponovno pomaga.187 Sočasno z Miheličem je na ljubljanski nadškofijski ordi- nariat naslovil prošnjo wangenski župnik Josef Puntleitner – v župnijo je prišel šele konec ja- nuarja188 –, ki je tridentinski ordinariat malo prej prosil, naj Miheliča izpraša v dušnem pastirstvu, da bi pri njem zasedel mesto duhovnega pomoč- nika. Vendar so mu z ordinariata odgovorili, da je Janez Mihelič sicer predložil več dokumentov s prošnjo, da bi smel spovedovati, ki pa niso zados- tovali, ampak mora pojasniti razlog svojega od- hoda iz ljubljanske nadškofije. Ko ga dobijo, za iz- dajo dovoljenja ne bo več ovire. Župnik Puntleit- ner je zdaj prosil v Ljubljano, naj mu sporočijo zakoniti razlog Miheličevega odhoda, ki ga bo nato posredoval tridentinskemu ordinariatu.189 V konceptu ohranjen kratek odgovor nadškofa Mihaela Brigida z datumom 22. marec 1792 pravi, da je po župnikovanju v Radečah in na Svibnem nabiral zdravje pri kapucinih, potem pa pod težo težav zapustil ljubljansko nadškofijo.190 Vse kaže, da v Tridentu z odgovorom niso bili povsem zadovoljni, saj je 10. maja nadškofu Bri- gidu pisal še kanonik Simone Albano Zambaiti. Iz pisma izvemo, da Mihelič že nekaj časa po- maga wangenskemu župniku pri cerkvenih op- ravilih in da bi se zdaj želel zaposliti v dušnem pastirstvu. Za pridobitev potrebnih dovoljenj je predložil spričevala, posebej omenjenega žu- pnika, ki je Miheliča pohvalil, ne toliko njegove nravi (costumi), ampak sposobnosti in vnemo za dobrobit duš. Kljub temu so v tridentinski škofiji želeli od Brigida dobiti njegov opis, da bi z goto- vostjo vedeli, ali ga lahko zaposlijo kot dušnega pastirja.191 Odgovor iz Ljubljane z datumom 29. maj 1792, ki ga poznamo spet samo v kratkem konceptu, je bil očitno precej lakonski. Mihelič je dve leti op- ravljal službo župnika in dekana na Svibnem, ne da bi dajal povod za pritožbe. Zapustil jo je, ko Wangen_(Ritten). 187 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 61, 16. 2. 1791. 188 Puntleitner je v krstni matični knjigi prvič vpisan 26. ja- nuarja 1792 (SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Van- ga, Registro dei battesimi 1744–1795, pag. 153). 189 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 62, 16. 2. 1791. 190 Prav tam, No. 63, 22. 3. 1792. 191 Prav tam, No. 65, 10. 5. 1792. 330 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov so se pokazala nedvoumna znamenja duševne zmedenosti. Nato je pobegnil v Briksen k zdaj že pokojnemu škofu, čigar zdravnik je zagotovil, da obstaja upanje v popolno ozdravitev.192 Janeza Miheliča so v župniji Wangen nemara zaposlili še pred prispelim odgovorom iz Ljub- ljane. Ko je 26. februarja 1792 prvič krščeval, je v krstni matici (z župnikovo roko) naveden kot supernumerarius, naslednjič, 28. aprila, pa že kot duhovni pomočnik oziroma kaplan (cooperator). Odtlej je bil zelo pogost krščevalec, označen kot cooperator (alda) in Hilfspriester,193 poročil pa je tu- di tri zakonske pare.194 V župniji Wangen je ostal več kot štiri leta, do pomladi 1796, in dobil med- tem dva nova predstojnika.195 Vendar se njegova 192 Prav tam, No. 66, 29. 5. 1792. 193 SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Vanga, Registro dei battesimi 1744–1795, pag. 153–164; Registro dei batte- simi 1795–1847, pag. 1–6. 194 Prav tam, Registro del matrimoni, pag. 57–58. – V mrliški knjigi v tem času ni imen duhovnikov pokopavalcev (prav tam, Registro delle morti 1723–1846). 195 Puntleitnerja je, kot pričajo matične knjige, konec leta 1792 zamenjal župnik Johann Eunmoser (prav tam, Re- gistro dei battesimi 1744–1795, pag. 156), tega pa v začetku pričakovanja v novem okolju očitno niso izpolni- la, pojavljala sta se domotožje in želja po vrnitvi v domovino. Tako je 25. marca 1793 nadškofu Brigi- du poslal čustveno nabito pismo s prošnjo, naj ga ponovno sprejme v svojo nadškofijo. Konkretnih razlogov za takšno željo ni navajal, ampak je zgolj tožil nad jarmom svoje nadvse grenke usode in se skliceval na svetopisemske prilike.196 Če nič dru- gega, vsebina pisma kaže na piščevo nestanovit- nost in razpoloženjska nihanja. Ni znano, kaj mu je njegov nekdanji ordinarij odgovoril, če mu je sploh, omenjeno Miheličevo pismo pa je njegovo zadnje znano osebno pisanje. Vemo sicer še za eno pismo, a gre le za lapi- daren regest v repertoriju nadškofijske pisarne za leto 1795. Notica brez datuma se v slovenskem prevodu glasi: »Mihelič N. prosi, da bi ga v tej škofiji 'začasno prenašali' (einstweilen geduldet zu werden) in da bi smel maševati, odločitev (die leta 1794 Josef Mayr (Registro del matrimoni, pag. 57). Ne Puntleitner ne Eunmoser nista umrla v Wangnu (prav tam, Registro delle morti 1723–1846, pag. 193, 194–195). 196 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 151, 25. 3. 1793. Briksenski škof Jožef grof Spaur (1718–1791) (wikipedija)). 331 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Äusserung) pa naj se mu pošlje v Lož.«197 Žal v fa- sciklu, na katerega se repertorij sklicuje, danes ni mogoče najti dokumenta, ki bi zadevo natančne- je osvetlil.198 Tako tudi ni znano, ali je nadškof Brigido prošnji ugodil. Bolj ali manj gotovo je le to, da se je Mihelič za nekaj časa vrnil na Kranj- sko in se omenjenega leta zadrževal v Ložu, prej- kone pri župniku Jakobu Neboisu v Starem trgu pri Ložu;199 starotrška župnija se je namreč tedaj uradno še imenovala Lož.200 Drugih pričevanj o njegovem tamkajšnjem bivanju ni. V matičnih knjigah ni nikoli podpisan kot krščevalec, poro- čevalec ali pokopavalec.201 Miheličeva prisotnost na Kranjskem je trajala le nekaj tednov ali mese- cev in jo moramo postaviti v čas, ko v wangenski krstni matici ni nastopal kot krščevalec, tj. med 7. aprilom in 6. septembrom 1795.202 V župniji Wangen je ostal do pomladi 1796; 25. aprila je še zadnjič naveden kot krščevalec in tamkajšnji duhovni pomočnik oziroma kaplan (cooperator alda).203 Kam ga je vodila nadaljnja živ- ljenjska pot in kje se je končala, za zdaj ni znano. Prvi šematizem duhovnikov tridentinske škofije po njegovem odhodu iz Wangna je bil natisnjen leta 1803 in Janeza Miheliča ne pozna več.204 Sa- mo ugibati je mogoče, ali je medtem umrl kot du- hovnik v kateri drugi tamkajšnji župniji ali pa je odšel v drugo škofijo. To zagotovo ni bila škofija Briksen, ker ga v njenih šematizmih ni.205 Vseka- kor tudi ni več služboval v ljubljanski nadškofiji, 197 NŠAL, NŠAL 4, ŠAL 4, Repertoriji, šk. 108, repertorij 1794–1795, s. p., M. 198 Prav tam, šk. 74, fasc. 14. 199 Jakob Nebois je bil Jeseničan, posvečen v duhovnika leta 1762 (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 259; Kebe, Loška dolina, str. 53). Umrl je 28. junija 1796 v Starem trgu, po mrliški matici star 58 let (NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, 1784–1804, pag. 119). 200 Kebe, Loška dolina, str. 34. 201 NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, R 1784– 1804, P 1784–1804, M 1784–1804. 202 V vmesnem času so bili v Wangnu samo trije krsti, in sicer 25. maja ter 1. in 8. julija (SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Vanga, Registro dei battesimi 1795–1847, pag. 1–2). 203 SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Vanga, Registro dei battesimi 1795–1847, pag. 5. – Na naslednji strani (pag. 6) je Mihelič z župnikovo roko naveden kot krščevalec 5. aprila. Morda gre za napako in je bil mišljen 5. maj. Naslednji krst je sledil šele 8. julija. 204 Catalogus cleri saecularis, et regularis. – Po informaciji tri- dentskega škofijskega arhiva (Archivio Diocesano Tri- dentino) avtorju z dne 12. februarja 2024 ne obstajajo šematizmi za vmesni čas. Naslednji šematizem je šele iz leta 1826 in v njem ni Miheličevega imena. 205 Po informacijah briksenskega škofijskega arhiva (Diöze- sanarchiv Brixen) avtorju z dne 11. novembra 2024 in 24. februarja 2025 imena Janeza Miheliča ni v šematizmih škofije Briksen za leta 1797, 1800, 1803 in 1806, kakor tudi ne v arhivskih podatkovnih bazah (Archiv-Datenban- ken). saj njegovega imena ni v njenih tiskanih šematiz- mih.206 Morda je na Kranjskem še kdaj prebival ali umrl ali pa je za stalno ostal v tujini. Kot živ je torej izpričan štiri leta pozneje, kot smo misli- li doslej. Po Kidriču je bila poslednja ohranjena vest o njem iz leta 1792, »ko je imel Pregljev bene- ficij pri ljubljanski stolnici«.207 V resnici je tedaj in še naslednje leto zgolj tekel postopek v zvezi z njegovimi dolgovi do kapitlja iz naslova Preg- ljevega beneficija.208 Nikakor pa ne drži, da bi po odhodu s Svibnega kdaj kot beneficiat »menda« živel v Ljubljani, kot je previdno sklepal Kidrič209 in kar je za njim že kot gotovo dejstvo povzel A. Gspan.210 Komaj je mogoče verjeti, da bi o Miheličevi nadaljnji usodi kaj več vedel tedaj že več let (od 1784) na Dunaju živeči Marko Pohlin, prej na- sprotno. Čeprav je Pohlin svojo Bibliotheco Carnio­ liae dopolnjeval skoraj do smrti (1801),211 Miheliča 206 Catalogus cleri Archi-dioecensis Labacensis anno 1796; 1797; 1798; 1799; 1800; 1801; 1802; 1803; 1804; 1806; 1808; 1809. 207 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112. – Kidrič je ta podatek opiral samo na navedbo v registru deželne vlade (v takratnem državnem arhivu pri Narodnem muzeju) za leto 1792 o terjatvi dobrih 285 goldinarjev do nekdanjega svibenske- ga župnika Miheliča iz naslova Pregljevega beneficija (wegen von dem Preglischen Beneficium); sam spis je bil te- daj že škartiran (Kidrič, Dobrovský, str. 196, op. 91). Zado- voljil se je z ugotovitvijo škofijskega arhivarja F. Pokorna, kaj in kje je bil Pregljev beneficij, izpričan od leta 1717, in s spoznanjem, da Miheliča »ni v nobeni lj. župniji med umrlimi« (prav tam), po gradivu v ljubljanskem škofijskem arhivu pa ni posegel. F. Ilešič je že pred tem ugotavljal, da Miheličevega imena ni več v šematizmu duhovnikov ljubljanske nadškofije za leto 1793 (Ilešič, Kompetenti, str. 22). 208 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mi- helič Janez, zapuščinski spis, 30. 5. 1790, 25. 8. 21792, 18. 9. 1792, 16. 3. 1793 in 10. 4. 1794. 209 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 263. 210 Gspan, Cvetnik, str. 292–293. 211 Gl. op. 77. Geslo o Janezu Miheliču v Pohlinovi Kranjski biblioteki (po: Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380). 332 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov v njej imenuje župnik v Radečah, kar ta ni bil že od leta 1788. Podatek, da Mihelič zbirko kranjskih pregovorov hrani pri sebi, se je zagotovo nanašal še na osemdeseta leta, potem pa Pohlin o zbirki in njenem avtorju ni več imel vesti. France Kidrič je menil, da je bil Mihelič po vsej verjetnosti že mrtev, ko je Pohlinova Bibliothe­ ca Carnioliae leta 1803 doživela natis,212 a tudi to ni gotovo. Sklepamo lahko le, da najbrž ni bil več živ leta 1809, ko se je začelo iskanje njegove zbirke pregovorov.213 Tako je Miheličevo smrt mogoče z ustrezno mero previdnosti postaviti v časovni razpon med letoma 1796 in 1809, medtem ko je kraj smrti še vedno neznanka. Vemo le, kateri kraji to niso. Potrjeno ni umrl v župniji Lož,214 kjer se je mudil leta 1795 in kamor bi se še lahko kdaj vrnil; prav tako ne na rodni Spodnji Dobravi,215 v rodni župniji Mošnje216 in v bližnji Kropi,217 kjer je dal Žiga Zois leta 1809 zaman iskati njegovo po- grešano zbirko pregovorov, misleč, da je bil Mi- helič povezan s tem krajem.218 Njegova življenjska pot se tudi ni končala v dvorcu Podšentjur v Št. Juriju pod Kumom pri nečakinji Jeri Čop, njenem možu Jožefu in nečaku Andreju Stritihu,219 kamor so leta 1791 in 1792 prišle njegove osebne stvari. Postavlja se vprašanje, ali je (lahko) uveljavljal pravico do stanu primernega vzdrževanja, ki mu jo je jamčil mizni naslov velesovskih podložnikov v Vogljah.220 V škofijskih repertorijih ni o tem ni- kakršnega zapisa,221 njegova smrt pa ni vpisana ne v mrliških maticah župnije Šenčur, pod katero so spadale Voglje,222 ne v Velesovem.223 Prav tako jo zaman iščemo v mrliških maticah ljubljanskih župnij.224 Verjetno je sicer, ne pa tudi rečeno, da 212 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113. 213 O iskanju: Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412– 413. 214 NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, M 1784– 1804. 215 NŠAL, ŽA Dobrava, Matične knjige, M 1788–1812. 216 NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, M 1785–1856. – Da ni umrl v župniji Mošnje, je pisal že Kidrič (Dobrovský, str. 196, op. 91). 217 NŠAL, ŽA Kropa, Matične knjige, M 1771–1812. 218 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412. 219 NŠAL, ŽA Šentjurij–Podkum, M 1787–1798, M 1798–1812. 220 Gl. op. 52 in 53. 221 NŠAL 4, Škofijski arhiv Ljubljana IV, šk. 109, repertorij 1796–1798; šk. 110, repertorij 1799–1800; šk. 111, repertorij 1801–1802; šk. 112, repertorij 1803–1804. 222 NŠAL, ŽA Šenčur, Matične knjige, M 1784–1806, M 1807– 1828. 223 NŠAL, ŽA Velesovo, matične knjige, M 1784–1822. 224 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812; ŽA Ljubljana–Sv. Peter, Matične knjige, M 1779–1812; ŽA Ljubljana–Marijino Oznanjenje, Matične knjige, M 1791–1802, M 1803–1825; ŽA Ljubljana–Sv. Ja- kob, Matične knjige, M 1785–1808, M 1808–1832; Ljublja- na–Trnovo, Matične knjige, M 1785–1798, M 1798–1812. – O odsotnosti njegove smrti v ljubljanskih mrliških ma- je bil Mihelič res že več let pokojni – tako Kidrič –, ko je Zois leta 1809 po Gorenjskem zaman po- izvedoval za njim in iskal njegovo zbirko prego- vorov.225 Z gotovostjo lahko zapišemo le, da je bil še živ 25. aprila 1796, ko mu je bilo nekaj manj kot 46 let in je zadnjič krščeval v Wangnu pri Boznu. USODA MIHELIČEVE ZBIRKE PREGOVOROV Na koncu se pomudimo še pri Miheličevi po- grešani rokopisni zbirki pregovorov Kraynski Pre­ govori. Poleg namigovanja v njegovi in Pohlinovi pesmi v Pisanicah (1779), da takšna zbirka že na- staja, je edino neposredno pričevanje o njej Poh- linovo geslo o Miheliču v njegovi literarni zgodo- vini Kranjske z naslovom Bibliotheca Carnioliae.226 Kot rečeno, Miheliča imenuje župnik v Radečah, kar je bil ta v letih 1781–1788, navaja pa dve nje- govi deli: pesem v Pisanicah (1779) in zbirko pre- govorov. O tej v slovenskem prevodu, narejenem po objavi Biblioteke Kranjske iz leta 1803, pravi: »Kraynski Pregovori (Kranjski pregovori).227 Roko- pis v četverki pravilnega volumna [Mihelič] hrani pri sebi. Če bi jih urejene po vrsti ali sistemu ob- javil, bi kranjski književnosti izkazal nemajhno uslugo.«228 Na ta zapis je leta 1808, le malo po prihodu na študij na Dunaj, postal pozoren tedaj 28-let- ni Jernej Kopitar. Kot je 5. decembra med dru- gim sporočal v pismu svojemu mecenu Žigi Zoi- su, je (nedavno) sklenil znanstvo z Jeseničanom, duhovnikom Frančiškom Herbicem, kustosom Terezijanske akademije, ki je bil dober znanec Marka Pohlina in je od tega dobil rokopis Biblio­ theca Carnioliae. Nato je Herbičev predstojnik Jo- sef Sartori rokopis zoper njegovo voljo objavil v katalogu Terezijanske biblioteke (1803).229 Kopitar je iz Herbičevega izvoda te redke objave zase in za Zoisa izpisal 21 zanimivih notic, med njimi tudi to, da ima radeški župnik Janez Mihelič rokopis Krajnski pregovori: »Pfarr. in Ratschach Joann. Michelitsch, hat in MS: Krainſki pregovori (ada- gia Carniol.).«230 Dva meseca zatem, 3. februarja 1809, je Zoisu poročal, da je, kot se zdi, Josefu Do- brovskemu zelo veliko do te zbirke in da bi bilo ticah prim. tudi: Kidrič, Dobrovský, str. 196, op. 91. 225 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412. 226 O rokopisu in objavi gl. op. 77. 227 V izvirniku: Adagia Carniolica (Pohlin, Bibliotheca Car- nioliae – Faksimile, str. 380). 228 Po: Vidmar, Kritični prevod, str. 516. Celotno latinsko be- sedilo gesla v objavi (1803) in primerjavo z rokopisnim izvirnikom (po Kopitarjevem prepisu) gl. v op. 236. 229 Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 72–73; Kidrič, Zgodovi­ na slovenskega slovstva, str. 468. 230 Prav tam, str. 76. 333 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov morda mogoče, če je Mihelič mrtev, izvedeti, kam je šel rokopis: »Nach der Bibl. des P. Marcus soll ein gewisser Pfarrer Mihélizh in Unterkrain ei- ne Sammlung Krainischer Sprichwörter, woran dem Dobrowsky soviel zu liegen scheint, im Ms. haben. Falls er todt seyn sollte, so wäre vielleicht doch zu erfahren, wo das Ms. hingekommen.«231 Zois je nato k besedi Unterkrain pripisal Kropp,232 očitno zato, ker je imel napačen podatek, da je bil Janez Mihelič doma iz Krope. Ta podatek mu je morda dal Valentin Vodnik.233 Vsekakor ga ni do- bil šele od Kopitarja, ki ga je šele 16. marca 1809 prepisal iz rokopisnega izvirnika Pohlinove Bi­ blioteke in mu ga istega dne posredoval v pismu.234 Že v konceptu odgovora Kopitarju, nastalem od 9. do 12. februarja, je Zois namreč zapisal, da je v zvezi z Miheličem pisal oziroma bo pisal v Kro- po: »item Sprichwörter des Pf. Mihelitsch nach Kropp schreiben«.235 8. marca pa je Kopitarju sporočil, da tudi na Gorenjskem o »nekem žup- niku Miheliču« in njegovih pregovorih ne more odkriti najmanjšega sledu: »Auch in Oberkrain kann ich von einem Pf. Michelitsch, und seinen Sprichwörtern nicht die geringste Spur entdec- ken!«236 Tako je Kopitar 7. aprila pisal Dobrovske- mu, da so ga kranjski pregovori župnika Miheliča v rokopisu stali že veliko neuspešnega iskanja, vendar ne bo odnehal (»Pfarrer Michelitsch kraini­ sche Sprichwörter im Ms. haben mich schon manch´ vergebliches Nachsuchen gekostet: werde jedoch nicht nachlassen etc.«). Kidrič je sklenil, da Zois, tudi ko mu je Kopitar 16. marca poslal »točen prepis beležke o prvem zbiratelju slovenskih pregovo- rov«,237 na tej osnovi problema ni mogel rešiti ter 231 Prav tam, str. 151. 232 Prav tam, str. 151, op. 49. Prim. Kidrič, Zgodovina sloven­ skega slovstva, str. 412. 233 Vodnik je Miheliča dobro poznal in tako tudi Pohlinovo Biteško pesem v prvem zvezku Pisanic (1779), ki Miheliča postavlja v gorenjsko žebljarsko okolje; objavljena je bila skupaj z Vodnikovo pesmijo, posvečeno Pohlinu ob od- hodu na Dunaj (1775). 234 Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 184. 235 Prav tam, str. 156. 236 Prav tam, str. 176. 237 16. marca 1809 je Kopitar Zoisu pisal, da mu je tega dne končno prišlo na misel odpreti Pohlinovo Biblioteko Kranjske v Dvorni biblioteki (auf der Hofbibl. nachzuschla­ gen) (Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 184). Dejansko je imel rokopis v rokah v Terezijanski biblioteki, ne v Dvorni, kot je pomotoma zapisal. Sam je namreč 17. ja- nuarja 1809 Zoisu sporočal, da je rokopis v Terezijanski biblioteki (Prijatelj, Pohlinova »Bibliotheca Carnioliae«, str. 87). Tam ga je istega leta primerjal z objavo in dopol- njeval Janez Anton Zupančič, ne da bi delo dokončal (prav tam, str. 88–91). Iz Herbičevih besed Kopitarju je znano, da je v Sartorijevi objavi iz leta 1803 veliko napak: »der Abdruck sei voll Fehler« (prav tam, str. 88). Da je Kopitar v pismu Zoisu citiral rokopis, pričata odsto- panje zapisa o Miheliču z onim v Sartorijevi objavi in da poznejša ohranjena pisma med Kopitarjem in Zoisom o Miheliču ne govorijo več.238 Če smo natančni, se je utemeljitelj slavistike Josef Dobrovsky (1753–1829) prvotno pri Kopitarju zanimal le za to, ali imajo Kranjci »tiskano zbirko pregovorov«,239 in mu je šele Kopitar razkril, da bi po Pohlinovem pričevanju morala obstajati ro- kopisna zbirka Janeza Miheliča. Zoisovo poizve- dovanje za Miheličem in njegovo zbirko v Kropi (in drugod po Gorenjskem?) najbrž ni obrodilo sadov že zato, ker Janez Mihelič sploh ni bil Kro- par. Kidrič je o tem zapisal: »Ker pa je Mihelič iz Mošenj v Kropi po vsej verjetnosti le mimogrede živel, čeprav ga tudi Pohlin imenuje Kroparja, a je bil 1809 že več let med mrtvimi, Zoisovo iskanje ni imelo uspeha.«240 Zois iz Krope najverjetneje ni dobil niti po- vratne informacije, da se je Mihelič rodil na Spo- dnji Dobravi in ne v župniji Kropa. Ne vemo, kaj bi opravil, če bi njegovi informatorji prišli v stik z Miheličevo tedaj na njegovem rodnem domu še živečo 71-letno sestro Elizabeto Stritih (1738– 1813)241 ali z njenim sinom Francem, takratnim gospodarjem.242 Od dobravskih Stritihov bi tež- ko izvedel, kje in kdaj približno je Janez Mihelič umrl. Za zbirko pregovorov pa bi ga na kmetiji pri Pecarju v najboljšem primeru napotili na svoje Kopitarjeva negotovost, ali je prav prebral Miheličevo osebno ime: »(Joannes glaub´ ich)«. Kopitarjev prepis v nadaljevanju soočamo s Sartorijevo objavo; neujema- joča mesta so podčrtana. Po Kopitarju (Kidrič, Zoisova korespondenca 1808–1809, str. 184): »Mihelizh (Joannes glaub´ ich) Carn. Croppensis, parochus in Radzhah, scripsit a) Milo peſm, katero je on na hvalo pregovorov pȩl, quae exstat in Piſanize lepeh umetnoſt 1779. b) Krajn- ſki pregovori (Adagia Carniolica) in 4. justi voluminis, servat apud se, quae si publicaret, magnum adferret literaturae Carn. emolumentum.« Po Sartorijevi obja- vi (Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380): »MICHELITSCH (Joan.) Carn. Kroppenſis Parochus in Radzhah cecinit: a) Mila pesm, Katiro je on k´hvali teh Pregovorov pejl. Ext. in collectione elegantiorum Carn. litteraturum, ſeu ſkupſpravlanje etc. lab. Typ. Eger. 1779. in 8. maj. B) Kraynski Pregovori (Adagia Carniolica) MS. in 4. juſti voluminis, ſervat apud ſe, quae ſi in ordinem, ſeu ſyſtema redacta evulgaret, Carniolicae litteraturae non modicum praeſetaret beneficium.« 238 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412–413. 239 Prav tam, str. 412. 240 Prav tam. 241 O Elizabetinem rojstvu in družini gl. op. 22 in 26. Eliza- beta Stritih je umrla 19. julija 1813 na Spodnji Dobravi 7; v mrliški matici je pomotoma imenovana Marija, stara 68 let (popravljen zapis) namesto 75 (NŠAL, ŽA Dobrava, Matične knjige, M 1812–1839, fol. 2). 242 Franc Stritih, prvi Elizabetin otrok, ki se je rodil že pri Pecarju na Spodnji Dobravi in bil krščen 3. oktobra 1774 v Mošnjah (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1771– 1785, fol. 19), je umrl prav tam kot nekdanji gospodar, preužitkar, 28. marca 1861, star 87 let, po mrliški matič- ni knjigi pa 91 (NŠAL, ŽA Dobrava, Matične knjige, M 1840–1895, fol. 29). 334 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov sorodstvo v dvorcu Podšentjur v Št. Juriju pod Ku- mom, kjer sta živela Elizabetina hči in Janezova nečakinja Jera Čop (1770–1814), omožena z malim graščakom Jožefom Čopom (1764–1816), ter njen brat, Čopov upravitelj Andrej Stritih (1768–1812). Takšna sled bi lahko bila vroča in bi utegnila pri- vesti do želenega cilja. Spomnimo, da sta Čop in Stritih po Miheličevem odhodu s Kranjskega prevzela njegove osebne predmete. In če je bila zapuščina Janeza Miheliča leta 1809 še v Podšent- jurju, bi v njej s precejšnjo verjetnostjo našli tudi iskani rokopis. Pravzaprav bi bil Zois na vroči sledi, če bi sledil Kopitarjevemu izpisu iz Pohlinove Biblio­ teke Kranjske v pismu s 5. decembra 1808, da je bil Mihelič župnik v Radečah.243 O njegovi na- daljnji poti bi se moral samo pisno pozanimati pri radeških duhovnikih, tako pa se je zanašal na zmoto, da je Mihelič izviral iz Krope, in je za njim poizvedoval na Gorenjskem. V Radečah je namreč leta 1808 župnikoval Miheličev neposre- dni naslednik Frančišek Julij Pec (Peetz), ki je bil prej tam njegov kaplan in je kot radeški župnik umrl šele leta 1821.244 Še več, do svoje smrti leta 1810 je v Radečah kaplanoval tudi Marko Kolovič, domačin, tu kaplan že od leta 1782245 in leta 1790 v Zavrhu neposredna priča Miheličeve vročice. Pec in Kolovič sta dobro vedela, kaj se je dogajalo z Ja- nezom Miheličem, in sta morala poznati njegove podšentjurske sorodnike – zakonca Čop in neča- ka Andreja Stritiha –, h katerim bi zlahka napo- tila Zoisa, če bi se obrnil nanju. Na Svibnem se je duhovščina medtem (od leta 1790) sicer v celoti zamenjala,246 kar pa pri iskanju Miheličeve zapu- ščine ne bi bila ovira. Tudi če omenjena radeška duhovnika Žige Zoisa ne bi opozorila na Miheličevo sorodstvo v Podšentjurju, bi znameniti baron do informacij o Miheliču zlahka prišel na drug, še lažji način. Gospostvo Svibno in posest Zavrh, kjer je imelo gospostvo sedež, sta bila namreč v lasti rodbine Zois, v tem času posest zblaznelega Avguština, nečaka barona Žige. Zakupnik gospostva je bil Matija Žagar, ki smo ga v času Janeza Miheliča srečali v vlogi gospoščinskega upravitelja.247 Kot 243 Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 76. 244 Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 234. – Po Pokornu je bil radeški župnik Pec leta 1788 star 36 let (rojen torej okoli 1752) in posvečen leta 1778, doma pa iz Škofje Loke, vendar njegovega krsta ni ne v škofjeloški ne v starološki krstni matici, kjer sicer v tem času najdemo priimek Pec (NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, Ind R 1736–1789, fol. 100). Enak priimek je imel tudi radeški ranocelnik, pri katerem naj bi Hieronim Vechi hotel kupiti strup. 245 Gl. op. 130. 246 Prim. Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233–234. 247 Golec, Svibno, str. 48. O sorodstvenem razmerju med smo videli, je Žagar natanko vedel, kaj se je zgo- dilo z Miheličevo zapuščino v svibenskem župni- šču in ljubljanskem kapucinskem samostanu. V krajih pod Kumom torej 19 let po Miheličevem odhodu s Svibnega ni manjkalo zanesljivih in- formatorjev, le da njihovo védenje očitno ni bilo izkoriščeno. Možnosti, kaj bi se lahko z zbirko pregovorov Janeza Miheliča zgodilo, je sicer več. Kot smo videli, je ni v inventarju njegovih stvari, popisa- nih v začetku leta 1791 v svibenskem župnišču, kakor tudi ne na seznamu tistih predmetov, ki so jih prodali na dražbi, in na popisu onih, ki so mu jih pustili. Ker rokopisi za razliko od tiskanih knjig niso imeli nikakršne tržne vrednosti, je to povsem razumljivo. Poleg tega na Svibnem niso popisali niti Miheličevih knjig, čeprav je potrje- no, da so mu ostale. Ne nazadnje je tudi zbirka pregovorov, kot je zapisal Pohlin, imela obliko knjige, kar pomeni, da bi spadala mednje. Mihe- lič sam v ohranjenih pismih nikoli ni izrazil skrbi za usodo svojih pisanj. Nič tudi ne kaže, da bi jih v duševni zmedenosti uničil, če upoštevamo, da se je v pismu kapitlju 30. septembra 1790 skliceval na svoje spise (Schriften), ki jih je napisal »za splo- šni blagor in srečo ljudi«.248 Tedaj je bil na okre- vanju pri ljubljanskih kapucinih, od koder je ok- tobra »v smrtni nevarnosti« pobegnil v Briksen. Postavlja se vprašanje, ali je spise vzel s seboj, ko je poleti s Svibnega odšel v Ljubljano in ko je od tam jeseni bežal. Vsekakor je moral imeti pri sebi v kapucinskem samostanu spričevala (atestate), saj je 14. novembra 1790 iz Briksna gvardijana pi- sno prosil, naj jih pošlje briksenskemu škofu ali izroči odvetniku dr. Luckmannu.249 Ali je v Ljub- ljano poleg spričeval odnesel s seboj tudi druga pisanja, med njimi pesmi in zbirko pregovorov, je bilo odvisno od več dejavnikov, predvsem od tega, koliko so mu pomenila. Malo je verjetno, da nečak Andrej Stritih in nečakinjin soprog Jožef Čop po 24. juniju 1791, ko sta na Svibnem prevze- mala Miheličeve osebne stvari, med njimi knjige, ne bi v Podšentjur odnesla vsega, kar je imel v svibenskem župnišču, saj je še bilo mogoče priča- kovati njegovo vrnitev na Kranjsko. 26. aprila 1791 jima je Janez Mihelič s poslanim pooblastilom sam izročil v hrambo vse svoje stvari, ki so bile na Svibnem in drugje (sic!). Še več, kot smo videli, je Stritih v začetku leta 1792 prosil za dokument, na podlagi katerega bo dvignil tudi (sic!) stričevo obleko in druge stvari, ki so za njim ostale v kapu- Zoisoma gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 194–195, 252– 255. 248 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 30. 9. 1790. 249 Prav tam, 14. 11. 1790. 335 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov cinskem samostanu v Ljubljani. Na podlagi tega lahko upravičeno sklepamo, da je celotna zapu- ščina Janeza Miheliča prišla v Podšentjur, tam pa jo je rodbina Čop izgubila oziroma uničila, kar se je zgodilo bodisi po njegovi smrti bodisi po sko- rajšnji smrti Andreja Stritiha ter zakoncev Čop (med 1812 in 1816).250 Pri tem gre spomniti, da se pri hiši, ki je še danes v lasti Čopov (vse od leta 1748), ni ohranil noben dokument iz podšentjur- skega graščinskega arhiva.251 Malo je verjetno, da bi Mihelič svoje spise, med njimi Kraynske Pregovore, ob begu iz Ljublja- ne vzel s seboj, saj vemo, da je v Briksen prišel celo brez najnujnejših dokumentov, da bi z nji- mi izkazal svojo identiteto. Do svojih pisanj bi lahko prišel, ko se je leta 1795 ponovno mudil na Kranjskem, kjer je izpričan v Ložu, od tam pa bi šla z njim v južnotirolski Wangen in naslednje le- to neznanokam. Upanje, da bo rokopis Kraynski pregovori nekoč nekje vendarle prišel na površje, še tli, a je zelo majhno. Glede na vedno lažjo do- stopnost digitaliziranih matičnih knjig smemo imeti neprimerno več zaupanja v odkritje, kdaj in kje se je končala življenjska pot Janeza Miheli- ča, Pohlinovega »kranjskega Jasona« (kranjskega Apolona). Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6- 0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proračuna sofinancira Javna agencija za razi- skovalno dejavnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 1, ŠAL 1 – Škofijski arhiv 1 NŠAL 2, ŠAL 2 – Škofijski arhiv 2 NŠAL 3, ŠAL 3 – Škofijski arhiv 3 NŠAL 4, ŠAL 4 – Škofijski arhiv 4 NŠAL 10, ŠAL Ž – Škofijski arhiv župnije NŠAL 99, ŠAL razno – Škofijski arhiv razno NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn NŠAL 580, Zapuščina Viktor Kragl ŽA – Župnijski arhivi: Dobovec, Dobrava, Kranj– Šmartin, Kropa, Ljubljana–Sv. Nikolaj, Ljubljana– Sv. Peter, Ljubljana–Marijino Oznanjenje, Ljublja- na–Sv. Jakob, Ljubljana–Trnovo, Ljubno, Mošnje, 250 Andrej Stritih je umrl 11. januarja 1812, Jera Čop, rojena Stritih, 2. marca 1814, njen soprog, graščak Jožef Čop, pa 18. maja 1816 (Golec, Slovenska posebnost, str. 223, 231–232). 251 O arhivu: Golec, Slovenska posebnost, str. 38. – V šentju- rijskem župnijskem arhivu se je ohranil samo gostilniški protokol dvorca Podšentjur z začetka 19. stoletja, ki je tja prišel leta 1891 (prav tam). Podbrezje, Radeče, Svibno, Šenčur, Šentjurij–Pod- kum, Škofja Loka, Šmartno pri Litiji, Velesovo. NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnija Rogatec Župnija Sv. Florijan ob Boču SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 1073, Zbirka rokopisov SLA/APB – Südtiroler Landearchiv, Archivio provin- ciale di Bolzano STKB online – Südtiroler Kirchenbücher online: KB_Karneid_Cornedo KB_Wangen_Vanga OBJAVLJENI VIRI Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 4. 1711–1765. Graz: Akademische Druck- u. Ver- lagsanstalt, Universitätsbuchdruckerei und Uni- versitätsverlag, 2002. Catalogus cleri Archi-dioecensis Labacensis anno 1793; 1794; 1795; 1796; 1797; 1798; 1799; 1800; 1801; 1802; 1803; 1804; 1806; 1808; 1809. Catalogus cleri saecularis, et regularis Diocesis Tridenti­ nae: Anno 1803. Tridenti [Trient/Trento]: Typis Jo- annis Baptistae Monauni, 1803. Gorenjske družine v 18. stoletju (ur. Lovro Šturm). Celje: Društvo Mohorjeva družba; Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Inštitut Karantanija: Slovenska matica, Ljubljana 2016. Kidrič, France: Zoisova korespondenca 1808–1809. Lju- bljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939 (Ko- respondence pomembnih Slovencev 1). Ljubljanske družine v 18. stoletju (ur. Lovro Šturm). Ce- lje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Inštitut Karantanija: Slovenska matica, 2018. Ljubljanski klasiki 1563–1965 (ur. Živka Črnivec). Ljublja- na: Maturanti Klasične gimnazije (1941–1958), 1999. Mlinarič, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. Ruška kronika (ur. Josip Teržan). Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 133–247. Ožinger, Anton: Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidia- konata goriške nadškofije 1751–1773. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Znanstveni inštitut Filozof- ske fakultete, 1991 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774, zvezek 2). Pisanice od lepeh umetnost (ur. Jože Koruza). Ljubljana: Mladinska knjiga 1977 (Monumenta litterarum Slo- venicarum, 14). 336 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Pohlin, Marko: Bibliotheca Carnioliae – Faksimile. V: Pohlin, Marko: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 319–432. Pokorn, Frančišek: Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ljubljana: Knezo-škofij- ski ordinariat ljubljanski, 1908. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit verschie- denen nützlichen Nachrichten geographischen und sta­ tistischen Inhalts. Laibach: Ignaz Merk, [1795]. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi, 2. zve­ zek (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: Znanstvenoraz- iskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1996. Vidmar, Luka: Kritični prevod Biblioteke Kranjske. V: Pohlin, Marko: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 433–584. Visočnik, Julijana: Škofijski arhiv Ljubljana: inventar fonda ŠAL I: fasc. 1–51. Ljubljana: Nadškofija. Arhiv, 2012 (Priročnik 4). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 1. del: 1750–1764. Ljubljana: Arhivsko dru- štvo Slovenije, 2010 (Viri, 31). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola goriške nadškofi­ je 1750–1824. 2. del: 1765–1824. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2012 (Viri, 34). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)­ škofije 1711–1824. 1. del: 1711–1756. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2013 (Viri, 36). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)­ škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824. Ljubljana: Ar- hivsko društvo Slovenije, 2016 (Viri, 39). Volčjak, Jure: Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiako­ natov goriške nadškofije 1761–1771. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2023 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; zv. 6). LITERATURA Dodič, Milan: Absolventi novomeške gimnazije 1746– 1971. 225 let novomeške gimnazije (ur. Jože Sever). No- vo mesto: Gimnazija, 1971, str. 397–476. Faganel, Jože in Vidmar, Luka: Redakcijsko poročilo. V: Pohlin, Marko: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 639–650. Golec, Boris: Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu. Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2020 (Thesaurus memoriae, Dissertationes, 14). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504733 Golec, Boris: Svibno – fenomen propadlega trga. Kronika 73, 2025, št. 1, str. 33–60. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.73.1.03 Golec, Boris: Terezijansko ljudsko štetje leta 1754 kot vir za ljubljansko šolstvo. Šolska kronika 32, 2023, št. 1–2, str. 7–25. Gspan, Alfonz: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja. I. knjiga (pregledal in dopol- nil Anton Slodnjak). Ljubljana: Slovenska matica, 1978. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože­ finskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2015. Ilešič, Fran: Kompetenti za mesto novomeškega pro- šta leta 1789. in 1790. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, št. 1–2, str. 8–25. Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina, 1996. Kidrič, France: Brigido Mihael. Slovenski biografski leksi­ kon. Prva knjiga. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadru- žna gospodarska banka, 1925–1932, str. 60. https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149921/ Kidrič, France: Dev Feliks. Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 130–131. https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi172059/ Kidrič, France: Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani, 1930 (Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 7, Historični odsek 1). Kidrič, France: Herberstein, Karel Janez. Slovenski bio­ grafski leksikon. Prva knjiga. Abraham–Lužar. Ljub- ljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 303–313. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi227919/ Kidrič, France: Mihelič Janez. Slovenski biografski leksi­ kon. Druga knjiga. Maas–Qualle. Ljubljana: Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, 1933–1952, str. 112–113. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi365368/ Kidrič, France: Zgodovina slovenskega slovstva. Od začet­ kov do marčne revolucije. Razvoj, obseg in cena pismen­ stva in literature. Ljubljana: Slovenska matica, 1929. Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas. Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Borec, 1989. Koruza, Jože: Spremna beseda. Pisanice od lepeh umet­ nost (ur. Jože Koruza). Ljubljana: Mladinska knjiga 1977 (Monumenta litterarum Slovenicarum, 14). Koruza, Jože: Značaj pesniškega zbornika »Pisanice od le­ peh umetnost«. Maribor: Obzorja, 1993. Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinski­ mi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi po­ datki vseh krajev Dravske banovine. Ljubljana: Upra- va Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga. Zahodni del Sloveni­ je. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. 337 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Legiša, Lino: Pisanice 1779–1782. Die Gedichtsammlun­ gen Pisanice 1779–1782. Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede, 1977 (Dela 34). Orožen, Ignaz: Das Dekanat Rohitsch: mit den Haupt­ pfarren Hl. Kreuz bei Sauerbrunn und St. Bartho­ lomäus, dann mit den Pfarren St. Maria in Kostreiniz, St. Hemma, St. Peter im Bärenthale, St. Florian am Boč, St. Rochus an der Sotel, St. Michael in Schiltern und St. Anton in Stoperzen. Marburg: Selbstverlag, 1889 (Das Bisthum und die Diözese Lavant. VII. Theil). Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. sto­ letje. 1. del. Ljubljana: Viharnik, 2013. Prijatelj, Ivan: Pohlinova »Bibliotheca Carnioliae« v rokopisu licejske knjižnice. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 15, 1905, št. 3–4, str. 84–91. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vi- dic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Stanonik, Marija: Pregovor. Enciklopedija Slovenije. 9. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 275– 276. SPLETNE STRANI Wikipedija: https://de.wikipedia.org/wiki/Wangen_(Ritten) https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Mihe- li%C4%8D https://de.wikipedia.org/wiki/Joseph_von_Spaur SUMMARY The Fate of the Co-Author of Pisanice Janez Mihelič and of the First Independent Collection of Slovenian Proverbs While still a seminarian in Ljubljana, the priest Janez Mihelič (* 1750, Spodnja Dobrava near Kropa, † not before 1796, place unknown) was a member of the revivalist circle of the grammarian Marko Pohlin (1735–1801) and later co- -author of the first Slovenian poetry almanac Pisanice od lepeh umetnost (Belletristic Writings; Ljubljana, 1779). In his Slovenian poem, published therein and the only one that literary historians describe as an elegy on proverbs and a literary epistle to Marko Pohlin, he made an indi- rect reference to his collection of Slovenian proverbs. In response, Pohlin published a poem in the same almanac and returned the praise to Mihelič with a panegyric, dub- bing him “Carniolan Apollo”, among other distinctions. In his literary-historical work Bibliotheca Carniolae (publi- shed posthumously in Vienna in 1803), Pohlin later con- firmed that Mihelič had indeed compiled a collection of Slovenian proverbs, titled Kraynski pregovori, and kept it with him. He referred to Mihelič as the parish priest in Radeče, even though he had not held this position since 1788. The mention of the manuscript collection of pro- verbs in Pohlin’s publication first caught the attention of the Slovenian grammarian Jernej Kopitar (1780–1844), and it was also of great interest to the founder of Slavic studies, the Czech scholar Josef Dobrovský (1753–1829). The search for Mihelič’s manuscript that Žiga Zois initi- ated in 1809 in Mihelič’s native village in Upper Carniola at Dobrovský’s request and on Kopitar’s intervention bore no fruit, and the first independent collection of Slovenian proverbs is considered lost. Just as the fate of the collection remains unknown, no research has been done on the life of Janez Mihelič after he ceased to serve as the parish priest and dean of Svibno near Radeče in 1790. The first part of the article focuses on the lesser-known questions regarding his life until 1790, particularly his social background, kinship (which compri- sed more than simple peasant farmers, given that two of his brothers were also priests), and education. The second and central part of the article offers a detailed discussion of his last documented years, when his worsening mental health caused him to leave his positions as the parish pri- est and dean of Svibno and move abroad. This detail has previously been unknown to literary historians. The third and last part of the article addresses the question of what fate may have befallen his missing collection of proverbs. Many documents on the actions taken by Janez Mihe- lič and events surrounding him in partly beyond the fated 1790 have been preserved in Ljubljana’s cathedral chapter as well as archdiocesan archives, including quite a few of his own writings. The first signs of his declining mental state probably appeared early on and escalated in Februa- ry 1790, when he officially accused his chaplain of having poisoned him for some time. The investigation discredi- ted Mihelič’s allegations, and he was removed from his offices as parish priest and dean. In July that same year, Michael Brigido, Archbishop of Ljubljana, arranged for him to recover at the Capuchin monastery in Ljubljana. In October, Mihelič, believing that he was in mortal danger, fled from the monastery to Brixen (It. Bressanone) in So- uth Tyrol, where he received help from the local bishop. With proper care, Mihelič’s health improved, and no later than between 1792 and 1796, he already resumed his pa- storal service as chaplain in two South Tyrolian parishes under the Diocese of Trient (It. Trento). Meanwhile, after his request to be released from the Ljubljana archdiocese was granted, in 1793, he unsuccessfully petitioned Archbi- shop Brigido to be admitted back into its fold. In 1795, Mi- helič briefly returned to Carniola, and in April 1796, after he left the South Tyrolian parish of Wangen (It. Vanga), every trace of him was lost. What is certain is that in 1803 he no longer served in the Diocese of Trient. Most of Mi- helič’s movable property in Svibno was already auctioned off in 1791 to compensate for his debt, and a small porti- on, including books, was taken into the possession of his nephew Andrej Stritih and his niece’s husband Jožef Čop. The latter owned a small manorial estate Podšentjur not 338 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov far away from Svibno, whereas Stritih served as Čop’s ad- ministrator. This makes it quite likely that the collection of proverbs was also transferred to the Čop’s manor Podšen- tjur and subsequently lost there at an undetermined time. There is no doubt that, in 1809, Žiga Zois was not looking in the right place, trying to locate it in Upper Carniola. kronika 73 � 2025 2 | 339–392 � dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, dusan.kos@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0001-8440-0949 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.07 cc by-SA DUŠAN KOS� Zgodovina in topografija oskrbe z vodo v Kranju do začetka 20. stoletja IZVLEČEK Lega mesta Kranj nad sotočjem rek Save in Kokre je skozi vso starejšo zgodovino pogojevala oskrbo z vodo. Do leta 1842 so bili v mestu le trije (doslej znani) zasebni vodnjaki. Večina prebivalcev je morala prinašati vodo iz obeh rek. Poskusi, da bi s črpalno napravo pripeljali vodo iz Save, v 16. in 17. stoletju niso bili uspešni. Po požaru, ki je leta 1749 uničil mesto predvsem zaradi pomanjkanja vode, so mestne oblasti obudile načrte za mestni vodovod. Ta vodovod iz rečice Kokrica do vodnjaka na glavnem trgu ni deloval. V letih 1771/72 je Gabrijel Gruber, profesor mehanike na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, postavil vodno črpalko ob Savi. Leta 1862 jo je zamenjala nova črpalka, ki je skupaj s tremi javnimi globokimi vodnjaki zagotavljala vodo še več kot desetletje po izgradnji modernega vodovoda leta 1911. KLJUČNE BESEDE Kranj, vodnjaki, hidravlična črpalka, vodovod, oskrba z vodo, 15.–20. stoletje ABSTRACT HISTORY AND TOPOGRAPHY OF WATER SUPPLY IN KRANJ UNTIL THE EARLY TWENTIETH CENTURY Kranj’s location on a pier above the confluence of the Sava and Kokra rivers made its water supply difficult. Until 1842, there were only three private deep wells (known so far) in the town. Most inhabitants had to gather water from both rivers and store it in house cisterns. In the sixteenth and seventeenth centuries, there were unsuccessful attempts to collect water from the Sava River using a pumping device. After a fire destroyed the town in 1749 mainly due to a lack of water, the town authorities revived the old plans to build a new water supply system. The pipeline connecting the Kokrica River and the main town well in 1751 did not function properly. In 1771–1772, Gabrijel Gruber, a professor of mechanics in Ljubljana, built a water pump on the Sava River. In 1862, it was replaced by a new one, which, combined with three public deep wells, continued to provide the town with water for more than a decade after the construction of the modern water supply system in 1911. KEY WORDS Kranj, wells, water pump, water system, water supply, fifteenth – twentieth centuries 340 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja »K'JE POMANKANJE VODE OD NEKDAJ NAJVEČI NADLOGA NAŠEGA MESTA« Kranj je bil v preteklosti mesto z velikimi te- žavami pri oskrbovanju z vodo, o čemer govori citat župana Matevža Pirca iz leta 1869 v naslovu tega poglavja.1 Rdeča nit razprave je tisočletni boj Kranjčanov z žejo. Pozornost je usmerjena v hi- drotehnologijo, poslovne in knjigovodske običa- je, vodarsko strategijo in topografijo ter v odnos lokalnega prebivalstva do upravljanja s komunal- no infrastrukturo v predmoderni dobi.2 Prastaro naselbinsko jedro na konglomerat- nem pomolu ok. 40 metrov nad sotočjem rek Ko- kre in Save nima visoke podtalnice. Od prazgodo- vinskih dob, antičnega Carniuma do srednjeveš- kih Creine in Crainburga so se prebivalci zato os- krbovali z deževnico in vsakodnevnim nošenjem vode iz obeh rek. V pozni antiki so celo opustili kultni tolmun, ki so ga arheologi našli med izko- pavanji leta 2011 na območju nekdanjega hotela Jelen (Ljubljanska cesta 1), ki je bilo v srednjem veku zunaj prvotnega mestnega obzidja.3 Arheoloških sledi o upravljanju z vodo ni niti iz srednjega veka. V zapisih na vodo naletimo še- le ob izteku dobe v listini iz leta 1499, s katero je generalni vizitator oglejskega patriarha, škof Se- bastian Nascimbenus, kranjskemu župniku Ma- tiji Operti dovolil, da cerkveni denar (namenjen je bil trem oltarjem) porabi za dograditev vodnja- ka na župnijskem dvorišču. Na območju srednje- veškega mesta je bil to dolgo edini globoki vod- njak z vodo iz podtalnice oziroma reke Kokre. Po vizitatorjevih besedah naj bi vodnjak pripomogel k večjemu udobju župnika in meščanov, ker se bo število župnikove služinčadi zmanjšalo, »saj ne bo več treba prinašati vode iz reke«.4 Graditelji so spretno izkoristili mikrolokacijo: s konglome- ratnimi zidaki znotraj obzidan jašek (premera 1,1 metra) po 18 metrih globine doseže naravni spod- mol (slika 1). Od tam so skozi odprtino v pobočju kopali do vode v globini 32 metrov (jašek je bil ne- 1 V lastnoročno napisanem vabilu someščanom za dotaci- je za nov vodovod z dne 5. 8. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 2 Razprava vsebinsko in kronološko dopolnjuje članek Barbare Pešak Mikec o zamislih in izgradnji modernega kranjskega (pri)mestnega vodovoda v letih 1889–1911 ter njegovih širitvah do leta 1945 (Pešak Mikec, Gradnja, str. 207–216). 3 ZVKDS, Rafko Urankar: Poročilo o arheoloških izkopava­ njih na lokaciji Kranj – bivši hotel Jelen in trgovina Merkur, tipkopis, Kranj 2011, str. 19. 4 »… et presertim in fabrica unius cysternae, quam incepisti prout vidimus, que pro sublevatione tui et successorum ad di­ minuendum partem familie pro aqua conducenda a flumine, quod non sine tuorum successorum gravamine fieri potest« (obj. listine iz 29. 5. 1499 v Komatar, Kranjski arhiv, str. 16–17, št. 35). koč globok vsaj 36–38 metrov). Jašek v spodmolu so nato zazidali in občasno odpirali za vzdrževal- na dela,5 ki pa se v spisih župnijskega arhiva iz 18. in 19. stoletja ne omenjajo. Vodnjak z vitlom se najbrž ni veliko kvaril.6 Patriarhov vizitator se je v utemeljitvi pomena vodnjaka motil. Ker je stal na zasebnem zemljišču in na robu mesta, ga niti v 18. in 19. stoletju nihče ni omenjal kot del mestne komunalne infrastruk- ture. Uporabljali so ga kvečjemu bližnji sosedje za oskrbo s pitno vodo, za ostalo, na primer za pranje, pa so se še naprej spuščali do Kokre. Ta- ko navado sporoča poltretje stoletje mlajša slika zadnjega pročelja in vrta novega župnišča, ki jo je leta 1759 napravil slikar Valentin Metzinger (slika 2). Vodnjak je levo od župnišča, tik ob stopnicah v kanjon Kokre.7 Stopnišča ni več, ker se konglome- ratna brežina občasno osipa in je vodnjak danes že tik ob prepadnem bregu kanjona Kokre. 5 ZVKDS, Gregor Aljančič in Draško Josipovič: Poročilo o arheološkem izkopavanju župnijskega vodnjaka v Kranju leta 2011, tipkopis, Kranj 2011, str. 5–7, 14. Za dokumentacijo, nasvete in pojasnila se iskreno zahvaljujem dr. Mateji Ravnik iz kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. 6 Za vpogled v arhiv župnije Kranj se iskreno zahvaljujem gospodoma Vincencu Podbevšku in župniku dr. Andre- ju Nagliču. 7 Na mapi franciscejskega katastra iz leta 1826 je lokaci- ja tega vodnjaka označena s krogom, tako kot na osre- dnjem trgu (SI AS 176, L 121, mapa 05). Slika 1: Odprtina v spodnji del jaška župnijskega vodnjaka v spodmolu v kanjonu Kokre (foto Dušan Kos). 341 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Zunaj mesta, v severnem predmestju, je viš- ja podtalnica. To je v letih 1640–1644 omogočilo izkop manj globokega vodnjaka sredi križnega hodnika kapucinskega samostana, najbrž že med njegovo gradnjo.8 Na vrsto vodnjaka opozarja čr- palka na kolo na mlajši fotografiji (slika 3). Izpri- čan pa je šele leta 1867 v reambulančnem kata- stru, ko je bil v poslopju okrajni urad (od 1844). Kasneje in še v 20. stoletju je bilo v poslopju so- dišče, sedaj tam stoji hotel Creina. Tretji zasebni vodnjak je stal na severovzho- dnem vogalu vrta med zgornjimi mestnimi vrati in novoveškim severnim obzidjem. Najbrž ga je šele ok. leta 1777 izkopal Jakob Jalen st. med pre- navljanjem svoje gostilne in gradnjo hleva.9 (Da- nes na tej lokaciji stoji stanovanjski blok z nas- lovom Jahačev prehod 3.) Vodne potrebe so bile v gostilni tik ob deželni komercialni cesti vedno 8 Žontar, Kranj, str. 216–217. 9 Žontar, Kranj, str. 403. velike. Vodni jašek je imel podobno obliko kot drugi globoki vodnjaki izpred srede 19. stoletja, zato je mogoče, da je celo nekaj desetletij mlajši. Imel je ok. 1 meter notranjega premera, znotraj je bil obzidan s konglomeratnimi bloki. V zgornjih treh metrih je bil za zaščito pred izcednimi vo- dami iz hlevov zatesnjen z glino. Kasneje očitno ni bilo dovolj vode, saj je občina leta 1877 Janezu Jalnu dovolila priklop dodatnega bazena na me- stni vodovod (gl. poglavje Nova vodna črpalka ob Savi po letu 1862). Vodnjak so leta 2011 izkopali arheologi in ga raziskali do zasutja v globini 8,5 metra. Gotovo je bil globlji, vendar ne toliko kot vodnjaki v mestu. V njem so našli steklenice in keramiko iz moderne dobe, tj. z začetka 20. sto- letja, ko so vodnjak zasuli, prekrili in odstranili nadzemni del.10 10 ZVKDS, Rafko Urankar: Poročilo o arheoloških izkopava­ njih na lokaciji Kranj – bivši hotel Jelen in trgovina Merkur, tipkopis, Kranj 2011, str. 18–19; isti: Priloga 11, Terenske Slika 2: Valentin Metzinger: Pogled na novo župnišče v Kranju in vodnjak, 1759, olje na platnu. Kranjski župnijski urad (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Slika 3: Vodnjak s črpalko na kolo na notranjem dvorišču Okrajnega urada Kranj (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Posnetek je najbrž iz obdobja med svetovnima vojnama ali malo pred tem. 342 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja 343 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Nekateri meščani so se lahko zanašali vsaj na hišne cisterne. Tudi glavni javni vodnjak na osre- dnjem Trgu je bil vedno le cisterna z izlivno pipo (»taterman«). Arheološke raziskave so pokazale, da cisterne niso bile nujno velike, kot so bile po- nekod drugod (javne) kapnice, in so lahko zado- voljevale le omejene potrebe stanovalcev. Izkopa- ne so bile v konglomeratno kamenino v kleteh ali pritličjih in zatesnjene z nepropustno sivo glino. Eno takih cistern v velikosti le ok. 1 m3 v hiši »Ku- feršmid« tik zunaj severnega obzidja (Na Skali 3) so kasneje spremenili kar v greznico in nato v jamo za odpadke.11 Veliko večja in starejša je bila cisterna v jugovzhodnem delu dvorišča Pavšlar- jeve hiše (Glavni trg 18): izkopali so jo v srednjem veku, jo obzidali s kamenjem in premazali s sivo glino. V premeru je merila kar 6 metrov, v globino pa več kot 8 metrov – kapaciteta je bila torej vsaj 226 m3. Do nje je diagonalno čez dvorišče vodil pokrit kanal. Zdi se, da so to cisterno opustili do 17. ali 18. stoletja.12 Dlje je ohranila namen zida- na cisterna za zbiranje kapnice v mestnem gradu fotografije, slike št. 26–30 in Priloga 12, Fotografije najdb, sliki št. 32 in 33. Za informacije in pojasnila o izkopa- vanjih kranjskih vodnjakov se iskreno zahvaljujem dr. Rafku Urankarju. 11 ZVKDS, Draško Josipović in Marko Pečovnik: Strokovno poročilo o predhodnih arheoloških raziskavah v obliki arheo­ loškega testnega izkopa na območju Kranj – arheološko naj­ dišče Mesto. Na parceli št. 247/1, tipkopis, Kranj 2015, str. 9. Objavljeno na: https://podatki.gov.si/dataset/register- -nepremicne-kulturne-dediscine/resource/e6a390bb- -8d31-4dc2-b0a2-387d83aa5940 (27. 3. 2025). 12 Sagadin, Pavšlerjeva hiša, str. 239. Khislstein, saj jo je polihistor Janez Vajkard Val- vasor v Slavi vojvodine Kranjske še leta 1689 označil za gute Cistern oder Brunn ter pristavil, da grašči- na nima pravega vodnjaka.13 Toda ta cisterna, ki je stala zunaj graščine tik ob mestnem obzidju, sploh ni bila velika.14 Uradne situacijske in katastrske karte do za- četka 19. stoletja tako kot mestno vodno infra- strukturo prikazujejo le javni vodnjak (bazenske- ga tipa) na glavnem Trgu, ki je stal že pred letom 1500 (slika 4).15 Vode v njem, v zasebnih vodnjakih in cisternah ni bilo nikoli dovolj za vse meščane, še manj za številne dnevne obiskovalce – kmete, trgovce in tranzitne popotnike. Za nameček so bili meščani do 19. stoletja ali še pozneje izrazi- ta polagrarna skupnost. Mnogo jih je imelo ob stanovanjskih hišah vrtove in hleve. V mestu so baje še leta 1900 redili več kot 400 glav živine, ob tržnih dneh pa jih je bilo celo do 1000! Za zaliva- nje vrtov, pranje in napajanje živali so potrebovali veliko več vode kot zase. Kronično vodno stisko dokazuje tudi dejstvo, da je bila ekstenzivna obrt- na dejavnost, ki je potrebovala večje količine vo- de za pogon ali/in izdelavo dobrin (mlinarstvo, 13 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 111. 14 ZVKDS, Rafko Urankar in Jelena Bešter: Arheološka izko­ pavanja v Kranju, mestno jedro Kranja, Trubarjev trg s Pun­ gertom, Cankarjeva, Vodopivčeva ulica, Glavni trg, Poštna ulica in vrt Kieselsteina (Prvo strokovno poročilo o raziskavi), tipkopis, Kranj 2014, str. 11, 45 s sliko 45. 15 SI AS 1068, sign. 2_097 (1808/09), 5_080 (po 1811), 5_081 (po 1772), 5_082 (pred 1811); SI AS 176, L 121, mapa 05. Slika 4: Vodna infrastruktura v Kranju do srede 19. stoletja. Osnova: Načrt mesta Kranj, 1808/09, risba (SI AS 1068, sign. 2_097). Legenda Poslopja, ulice, četrti (zidane hiše so obarvane rožnato, lesene hiše rumeno, javne zgradbe rdeče): CMB – Cerkev Matere Božje roženvenske. HN – Mestna hidravlična naprava. KH – Graščina Khislstein. KS – Kapucinski samostan. MH – Mestna hiša. MK – Khislsteinski mlin na Savi. MM – Mestni mlin na Kokri. MS – Mitnica na mostu čez Savo. PO – Pošta. Sj – Spodnji mlinski jez. SM – Savski most. St – Spodnji trg. SV – Spodnja mestna vrata z mitnico. Svt – Svinjski trg. ŠK – Stolp Škrlovec. Trg – Trg (Glavni trg). WK – Wasserkunst (vodna črpalka) iz leta 1648. Zt – Zgornji trg. ZV – Zgornja mestna vrata. ŽC – Župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev. ŽP – Župnišče. Mestni vodovodi (pri nejasnem poteku je dodan vprašaj): »Nürnberški« iz leta 1648 Thieryjev iz leta 1751 Gruberjev iz leta 1772 Leseni podaljšek do Svinjskega trga iz leta 1837 Javni in zasebni globoki vodnjaki (lokacija je obkrožena): I – Župniščni. II – Pri savskem mostu. III – Pred župnijsko cerkvijo. IV – Haynejev na Maistrovem trgu. V – Pri gostilni Jalen. VI – V kapucinskem samostanu. Javni bazenski vodnjaki (obkrožene so le točne lokacije): 1 – Glavni mestni na Trgu. 2 – Prehodni v stolpu Škrlovec. 3 – Na Svinjskem trgu. 4 – Za gostilno Mayr (morda mlajši). Zasebne cisterne: C1 – V graščini Khislstein. C2 – V Pavšlarjevi hiši (Glavni trg 18). C3 – V hiši »Kuferšmid« (Na Skali 3). Ulice – današnje ime: Trg – Glavni trg. Spodnji trg – Glavni trg. Zgornji trg – Prešernova ulica. Rožna ulica – Tomšičeva ulica. Konjska ulica – Tomšičeva ulica (severno od Jenkove ulice) in Reginčeva ulica. Svinjska ulica – Tavčarjeva ulica. Svinjski trg – Poštna ulica. 344 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja barvarstvo, usnjarstvo, suknarstvo, pivovarstvo), vedno locirana zunaj mesta ob obeh rekah.16 Smiselno vprašanje je, zakaj Kranjčani v teh stoletjih niso izkopali več javnih vodnjakov, če pustimo ob strani možnost, da se pod tlaki, vrtovi in hišami skriva še kakšen, že pred 18. stoletjem opuščen vodnjak. Glavna razloga sta bila vsaj dva. Prvi je teh- nični: meščani so vedeli, da je treba v notranjem mestu kopati 35 do 40 metrov globoko, da pridejo do podtalnice z vodo iz Kokre ali Save. Globina ni bila problematična, saj so v nekaterih srednjeveš- kih gradovih izkopali še globlje vodnjake. Narav- ni pomol pa le ni v celoti iz lahko obdelovalnega konglomerata; na nekaterih mestih je kamnina zelo trda in Kranjčani niso mogli biti prepričani, da bodo prišli do vodne žile.17 V vsakem primeru bi imeli v vodnjakih rečno vodo, ki je ob nizkem vodostaju včasih presahnila. Kopanje več vodnja- kov v predmestjih, kjer je podtalnica višja, še ni bilo ekonomično, saj bi imeli meščani do vode vsaj tako daleč kot do obeh rek. In še nekaj: do za- četka 19. stoletja še niso bile v uporabi zmogljive ročne sesalne črpalke, ki bi lahko hitro spravile vodo na površje iz večjih globin. Tako se je Kranj- čanom dolgo zdelo najbolj praktično vsak dan hoditi po vodo do obeh rek, kjer so ženske tako ali tako vedno prale perilo in drugo. Šele od srede 19. stoletja so si nekateri obrtniki uredili vodnjake v Savskem predmestju (ob današnji Vodopivčevi ulici in Savski cesti), kjer zaradi nižje lege niso bili tako globoki kot v notranjem mestu (slika 21). Kdo je tovoril vodo v mesto? Do konca pred- moderne vodne dobe so za to praviloma povsod skrbele ženske, zlasti dekle in starejši otroci. To splošno navado, o kateri v Kranju nihče nikoli ni izgubljal besed, posredno potrjuje omenjena Metzingerjeva slika, kjer ženska v reki pere peri- lo, druga s čebrom perila na glavi pa se vzpenja po stopnicah (slika 2). Tu pa tam so običaj omenjali v uradnih dokumentih in javnem govoru, ko je bilo treba poudariti pomanjkanje vode v mestu,18 ter od konca 19. stoletja v časopisnih člankih (gl. nadaljevanje). Poslanec Ivan Šubic je v govoru v deželnem zboru v Ljubljani 3. maja 1900 takole orisal kranjsko vodnjaško sceno: »Še ob navadnih dneh zapazimo živahno in zanimivo gibanje ok- rog vodnjakov. Venec žensk straži vodnjak in čaka po celo uro da pride na vrsto.«19 16 Rogelj, Od obrtnih, str. 149–152. 17 Po obvestilu arheologa dr. Milana Sagadina. 18 Na primer v peticiji podpornikov Petra Majdiča z dne 22. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 19 Gorenjec, letn. I, št. 18, 12. 5. 1900, str. 1; Studen, Od tradi- cionalnih, str. 30. Drugi razlog kranjske vodnjaške revnosti je bil politično-gospodarski – posledica večnih gospo- darskih trenj med meščani in kmeti. Franc grof Thurn ga je leta 1550 povzel v odgovoru na spo- menico kranjskih mest za Nižjeavstrijsko vlado in komoro: nevoščljivost meščanov do kmetov se kaže tudi v tem, da Ljubljančani in Kranjčani no- čejo napeljati vode v svoji mesti, čeprav bi bilo to nujno in koristno. Kamničani so celo zasuli me- stni vodnjak, samo da kmetje, ki so prihajali na mestne sejme, ne bi mogli piti vode in bi morali kupovati vino pri gostilničarjih. Meščani nasploh želijo, da se kmetje opijajo, sami pa s tem služijo.20 Grofu Thurnu si te opazke o Kranju ni bilo treba izmisliti. Leta 1689 je kritično stanje v Slavi omenil tudi Janez Vajkard Valvasor, ki v drugih kranjskih mestih in trgih ni opazil takega proble- ma.21 Ko v Kranju ni našel nobenega (globokega) vodnjaka, je zapisal lokalni rek, da je v mestu več vina kot vode.22 In res so še leta 1752 rektifikacijski komisarji v majhnem mestu našteli 33 obrtnih vi- notočev in tri pivovarne, skoraj vsi hišni lastniki (več kot 200) pa so imeli pravico točenja in proda- je vina (Weinschang).23 Vinotočni značaj je mesto ohranilo še dolgo: leta 1773 je imelo prave vinoto- če 26 od skupaj 251 oseb z meščansko pravico (hiš- nih lastnikov). Šlo je za dodatno dejavnost, saj je večina (198) imela drug (obrtniški, trgovski) pok- lic (vseh profesionistov je bilo v mestu 78). Največ vinotočev (po 7) so imeli peki in trgovci, 6 pa celo najpremožnejši meščani brez poklica (od 51) – tu- di tedanji mestni sodnik Janez Andrej Crobath.24 20 Žontar, Nastanek, str. 89. 21 Valvasorjevi bakrorezi kranjskih mest, trgov, samosta- nov, gradov in dvorcev v XI. knjigi Slave vsebujejo malo podob vodnjakov na zunanjih dvoriščih in vrtovih po- slopij. Našel sem le upodobitve umetelnih vrtnih fontan pri novoveških graščinah v Polhovem Gradcu (str. 32–33), Goričanah (str. 192) in Kacenštajnu (str. 300) ter vodnjake na vitel pri graščinah Jama v Zgornji Šiški (str. 291), Turn pri Premu (str. 574) in novi Čušperk (str. 633). Stari grad Svibno je imel dve cisterni (str. 498). Pri dvorcu Gomila je bil bazen na zunanji strani grajskega obzidja (str. 615), grad Zgornji Kamnik pa je imel vodnjak sredi grajskega hriba (str. 427). Na podobi mesta Trst je edini vidni vod- njak (Brunn) zunaj mestnega obzidja (str. 589). Studence oziroma izvire s pitno vodo omenjajo opisi in podobe trgov Vinica (str. 640) in Vipava (str. 653). Vodnjake na notranjih dvoriščih so gotovo imeli tudi drugi dvorci in gradovi ter trgi, vasi in rudniki (opisani in upodobljeni zlasti v II. in III. knjigi), a jih ni na grafikah in v opisih. Valvasor je omenil le 8 sežnjev (15 metrov) globok vod- njak v svojem gradu Bogenšperk, ki ga je dal poglobiti še za 2 sežnja na skupaj ok. 19 metrov (str. 619). 22 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 111. 23 Urbarialni izvleček za leti 1758 in 1759 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 1. 24 Specifikacija poklicev (profesionistov in brez poklica) mestnega sodnika Crobatha z dne 26. 4. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-8, št. 1. 345 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Leta 1786 so v mestu uradno, tj. prijavljeno in ob- davčeno, iztočili (prodali) 59.000 bokalov vina (83.190 litrov), 7740 bokalov žganic (10.913 litrov) in 6600 bokalov piva (9306 litrov).25 Na črno naj- brž še več. Tradicijo vinotočev in gostiln je mesto ohranilo v 19. in 20. stoletju: po nepopolnih po- datkih je bilo zgolj v letih 1861–1875 vloženih več kot 67 prošenj za gostinsko obrt in vinotoče; odo- brenih jih je bilo vsaj 43. Precej te dejavnosti je potekalo nelegalno.26 NEUSPELE TEHNIČNE REŠITVE DO SREDE 18. STOLETJA Pomanjkanje pitne in tehnične vode so mestne oblasti po letu 1500 večkrat poskušale ublažiti z vodnimi črpalkami, ki bi vodo po ceveh črpale v javni vodnjak. Enostavne črpalke s pogonom na vodno kolo oziroma z vedri na kolesu (t. i. Pater­ ­noster­Werk ali Rosen-Krantz) so uporabljali že v antiki, od 13. stoletja pa so taki »vodni stroji« ali »kamšti« (iz nem. Wasserkunst) v rudnikih dvigali posode z vodo na površje.27 V mestih so vodne na- prave postavljali za črpanje iz nižje ležečih rek v bazenske vodnjake, ponekod celo v hiše (slika 5).28 Nemara so na tako tehnologijo leta 1569 namig- nili deželnoknežji komisarji, ki so pregledovali razmere v kranjskih deželnih mestih, češ da bo treba v Kranju popraviti mestni vodnjak na glav- nem Trgu in vanj napeljati vodo iz kakega pred- mestnega studenca. Mesto se projekta ni lotilo zelo zavzeto, saj je nadvojvoda Karel naslednje leto dovolil porabiti le 50 goldinarjev iz urbarial- nih dohodkov za izgradnjo vodnjaka in dovod vode (die von Crainburg … in einen prunen hinauf 25 Žontar, Kranj, str. 248. 26 Stariha, Iz manj znanega življenja, str. 155, 160–161. 27 V idrijskem rudniku so črpalne naprave začeli graditi kmalu po njegovem odprtju konec 15. stoletja: leta 1533 pri Ahacijevem jašku, leta 1604 pri Barbarinem jašku, leta 1736 pri Terezijinem jašku, leta 1790 pri Jožefovem jašku, leta 1792 pri Francovem jašku in leta 1836 pri Fer- dinandovem jašku. Janez Vajkard Valvasor je omenil tri kolesa pri Ahacijevem in Barbarinem jašku: šlo je za enostavne črpalke s po 52 čebri oziroma vlečnimi drogo- vi na kolesih, ki jih je poganjala voda iz več kilometrov oddaljenega jezu na Idrijci pri Kobili. Kamšt pri Barba- rinem jašku je imela premer 10,5 metra. V rudniku je bilo za vzdrževanje kamšti zaposlenih več oseb: mojster za dovod vode od Kobile do rudnika, »vodja črpalk« in »vodja kamšti«; vsi so imeli več pomočnikov (Valvasor, Die Ehre, III, str. 406, 410–412). Še vedno je ohranjena kamšt pri Jožefovem jašku, ki je črpala do 300 litrov vo- de na minuto iz globine do 283 metrov in je delovala do leta 1948. Njeno kolo ima premer 13,6 metra, moč črpalke je 75–100 KM. Gl. https://sl.wikipedia.org/wiki/Idrijska_ kam%C5%A1t (8. 2. 2025). 28 Haasis-Berner, Wasserkraftnutzung, str. 86; Ring in Schodder, Wasserkunst, str. 201–203. in die stat werden gefüert haben). Ocenjeni stroški sistema so bili 200 cekinov.29 Knezove besede so kazale, da so mojstri vodo pripeljali po cevovodu »navzgor« v mesto (torej iz ene od rek), kar je po- menilo pomoč črpalke. Vodovod ni dobro delal in so ga opustili še pred letom 1605.30 V Radovljici, ki je imela podobno lego na naravnem pomolu na Savo, je deželni vicedom leta 1577 načrtoval grad- njo gravitacijskega vodovoda od izvirov pod hribi do osrednjega mestnega trga, ki naj bi stal več kot 300 gld. Tudi ta ideja ni bila uresničena.31 Še pred letom 1648 so v Kranju spet poskusili s črpalko in vodovodom iz Save, ki so ju za »več tisoč goldinarjev zgradili mojstri iz Nürnberga«. Hidravlična naprava z vodnim kolesom je bila so- deč po upodobitvi na Merianovi veduti iz ok. leta 1649 nameščena v zidanem poslopju (s pripisom Waßerkunst) ob mlinskem kanalu, ok. 350 metrov gorvodno od mlina gospostva Khislstein (slika 6). Črpalka (pumppe) naj bi vodo potiskala po svin- čenih ceveh, a je že po nekaj dneh odpovedala, žejnemu in že kronično zadolženemu mestu pa 29 Ukaz vicedomu Juriju Hoferju z dne 27. 1. 1570 v SI AS 1, šk. 166, a. e. 16. 30 Žontar, Kranj, str. 171. 31 Gestrin, Radovljica, str. 535. Slika 5: Elias Diebel: Mesto Lübeck, 1552, lesorez (foto po https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:WP_Brauerwasserkunst_4.jpg). Detajl z mestnim vodnim stolpom in hidravličnim strojem (zadaj) ter »Brauerwasserkunst« (spredaj). Tik ob reki mojstra vrtata vodovodno cev. 346 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja še povečala dolgove.32 Ostalin tega vodovoda že zaradi dragocenosti svinca že dolgo ni več. Ob takem pomanjkanju vode ne čudi, da je požarna bramba klecnila novembra 1668, ko je v mestu pogorelo 53 hiš in delno še 16. Požar so za- netili nastanjeni vojaki regimenta Gonzaga.33 Po tej katastrofi so omejili rabo odprtega ognja ozi- roma ognjišč v hišah, zato meščani niso več smeli doma peči kruha, marveč le v javnih krušnih pe- čeh.34 Kljub vsem zaščitnim ukrepom tudi 20. av- gusta 1749 niso imeli možnosti za obvladanje po- žara, ki je po zapisu v mrliški knjigi župnije Kranj sredi dneva upepelil kar 290 poslopij v mestu in obeh predmestjih; umrlo je 20 ljudi. Žrtev bi bilo še več, če bi požar izbruhnil ponoči.35 Taka kata- strofa je bila skoraj pričakovana v mestu z veliko lesenimi ali polzidanimi hišami z lesenim nad- stropjem. Po podatkih mestnega sveta v prošnji za ustanovitev komisije za pomoč so od skupaj 239 hiš v mestu in dveh predmestjih v pol ure od 32 Nedatiran dopis mestnega sodnika in sveta cesarju z za- četka 18. stoletja (najbrž iz let 1708–1709) je v SI AS 1, šk. 165, a. e. 10. O tem z nekaj napakami tudi Žontar, Kranj, str. 206. 33 Poročilo komisarjev kranjskemu vicedomu z dne 14. 12. 1672 ter osnutek nedatirane prošnje mestnega sveta za cesarjevo pomoč v SI AS 1, šk. 165, a. e. 4. 34 Žontar, Kranj, str. 205. 35 NŠAL, ŽA Kranj, M 1733–1771, str. 102. V zapisu se omenja še 20 upepeljenih kmečkih hiš/pristav (villas). začetka požara ostale cele le štiri mestne cerkve (župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Ro- ženvenska cerkev, cerkev sv. Fabijana, Boštjana in Roka na Pungartu ter špitalska kapela), mestni špital, šola in magistrat, onstran obzidja pa kapu- cinski samostan, tri mitnice in enajst lesenih koč v Savskem predmestju. Le 20 do 24 hišnim lastni- kom je uspelo rešiti del premoženja, pogorele so menda vse zaloge živil. Večine prizadetih stavb ni bilo mogoče hitro popraviti.36 V deželnoknežji Reprezentanci in komori v Ljubljani, ki je bila zadolžena za organizacijo pro- tipožarne zaščite ter sanacijo posledic požarov in naravnih nesreč,37 so že čez nekaj dni razmišljali o pomoči pogorelcem in sanaciji mesta. Terezijan- ska vlada je v tistih letih šele vzpostavljala učin- kovite finančne in upravne oblastne organe, zato 36 Prepis prošnje deželni kneginji Mariji Tereziji z dne 26. 8. 1749 v SI AS 6, šk. 98. Podoben zapis z dne 10. 9. 1749 je v zbirki prepisov poročil predsednika Reprezen- tance Janeza Seifrida grofa Herbersteina v šk. 167, kodeks 1749/2. 37 V arhivu Deželnega glavarstva na Kranjskem so okro- žnice in poročila o večjih požarih in naravnih nesrečah (poplavah in plazovih) v habsburških deželah iz let 1751– 1783 (SI AS 7, šk. 17, mapa Publico-Politica F-3, št. 1; šk. 18, mapa Publico-Politica F-3, št. 2; šk. 22, mapa Publico-Po- litica F-9, št. 1 in 2). Za obdobje 1747–1775 je največ gradiva o požarih in protipožarnih ukrepih v Ljubljani v šk. 20, mapa Publico-Politica F-8, št. 1, 2, ter v šk. 21, mapa F-8, št. 3. Nekaj gradiva je še v arhivu Reprezentance in komore za Kranjsko (SI AS 6) v šk. 97. Slika 6: Matthaeus Merian: Kranj, ok. 1649, kolorirana grafika (najbrž iz let 1662–1672). Merian, Topographia, 1649, s. p. (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Poslopje prve hidravlične črpalke ob Savi (»Waßerkunst«) je skrajno levo ob mlinskem kanalu, označeno s črko »H«. Naprava tedaj ni več obratovala, saj nima vodnega kolesa. 347 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja velikih rezultatov v Kranju v kratkem času ni bilo mogoče pričakovati. Zaradi pomanjkanja vode za gašenje v mestnem jedru ter urbanistične »ire- gularitete« (preozkih ulic) so v začetku razmiš- ljali širokopotezno – pogovarjali so se celo o pre- selitvi mestne naselbine bliže reki Savi. Po pos- vetu z gorenjskim okrožnim glavarjem Antonom Nepomukom baronom Tauffererjem so ostali pri stari lokaciji zaradi previsokih stroškov selitve in uveljavljene lege ob glavni komercialni cesti na Koroško. Reprezentanca se je nato osredinila le na urbanizacijo s širšimi ulicami in zidanimi hi- šami. Taufferer je predlagal prepoved obnove hiš na starih temeljih,38 v mesto pa naj bi po njego- vem vodo napeljali »iz Kokrice« (gotovo je mislil na potok in ne na istoimensko vas tri kilometre severno od mesta) do bazenskega vodnjaka na Tr- gu, kjer so bili ostanki starega bazena. Za postavi- tev in financiranje vodnjaka je pozno jeseni 1749 deželne oblasti zaprosil tudi kranjski mestni svet, takoj nato pa je Taufferer predlagal gradnjo dveh javnih vodnjakov.39 Tisti na Trgu je bil realističen, o kakem drugem kasneje niso več govorili. Po zamisli, načrtu in pod nadzorom vojaškega inže- nirja, poročnika Alexandra pl. Thieryja, ki je ba- je optimistično menil, da so v mestu zadovoljivi vodni viri, so naslednje leto najprej zgradili nov vodnjak bazenskega tipa na Trgu. Graditelji so bili domačini: taterman s podobo Jupitra in dveh kač je vlil zvonar Janez Kristijan Rieser, kamnite dele je izklesal Valentin Vrbnik, za poslikave pa je poskrbel Marko Layer.40 Večji tehnični zalogaj je bil vodovod. Savski vodi in črpalki so se odpovedali, čeprav inženir Thiery ni mogel dokazati vodnih zalog. V poštev je prišla drugačna tehnologija. Novoizvoljeni me- stni sodnik Janez Jurij Čebulj, ki je prišel maja 1751 uradno priseč v Ljubljano, je reprezentančnemu svetniku Francu Henriku baronu Raigersfeldu povedal, da bo mestni »akvadukt« kmalu dosegel mesto: dotlej so položili že 1600 cevi iz borovega lesa (vsaka cev je bila dolga 2 sežnja oziroma 3,8 metra), skupaj torej 6080 metrov; do zaključka je manjkalo le še 150 cevi. Osem tesarjev je vsak dan izvrtalo 26 cevi. Vsaka cev je stala deset soldov, skupni strošek cevovoda so ocenili na približno 182 gld, brez montaže in vsega drugega. Vodni ba- zen, ki ga bo izdelal kamnosek iz Škofje Loke, bo 38 O obnovi mesta po letu 1749 gl. Kos, Obnova, str. 73–84. 39 Prepis vladaričinih resolucij z dne 20. 12. 1749 (SI AS 6, šk. 181) in 10. 5. 1750 (SI AS 6, šk. 182, fol. 134v) ter poročilo predsednika Janeza Seifrida grofa Herbersteina za vla- darico z dne 29. 4. 1750, ki omenja meščanske in Tauffe- rerjeve predloge z dne 30. 3. 1750 v SI AS 6, šk. 168, kodeks 1750/1. 40 Žontar, Kranj, str. 238. stal še 250 gld, Thiery pa je zase izpogajal pavšal v višini 300 gld.41 Skupaj najmanj 732 gld. Trasa, izvedba, dokončanje, delovanje in de- janska cena vodovoda iz teh redkih navedb niso jasni. Očitno so gradili vodovod, ki se je sodeč po terenu in skupni dolžini napajal v dovolj vod- natem potoku Kokrica severno od mesta. Teren proti jugu in vzhodu od mesta pada, zato od tam voda z gravitacijo ne more priti v mesto. Če pa bi vodo zajeli na najbolj oddaljeni točki na izvi- ru Kokrice, ki je ok. 40 višinskih metrov višje od mesta, in vodovod pripeljali do glavnega Trga v ravni črti, bi zadoščali največ štirje kilometri cevi in ne kar 6,6 kilometra; še manj, če bi vodo zaje- mali bliže mestu. Zato je bolj verjetno, da so izde- lali le dobre 3 kilometre dolg dvojni cevovod, ki je segal le do potoka Kokrica na severnem robu istoimenske vasi. V mestu so cevi gotovo položi- li skozi zgornja (severna) mestna vrata in nato v skoraj ravni črti po glavni ulici (danes Prešernovi ulici) do vodnjaka na Trgu. Leseni vodovodi so imeli kratko življenjsko dobo. Ker tudi kranjski skoraj gotovo ni bil vko- pan in zaščiten pred vremenskimi nevšečnostmi, njegovih ostankov ni med arheološkimi najdba- mi. Zaradi nizke cene izdelave pa so med 14. in sredo 19. stoletja take cevovode radi uporabljali v mestih zlasti za tehnično manj zahtevne sekun- darne razvode. Na velikih kmetijah in v gorskih zaselkih so jih izdelovali iz macesnovine ali bo- rovine in polagali še po prvi svetovni vojni.42 V Kopru so že v letih 1391–1393 obnavljali lesene žlebove na stojalih, po katerih so vodo dobivali iz doline Olmo; ta »vodovod« je baje deloval do leta 1898!43 Obalna klima je milejša od celinske. Podo- ben vodovod so v Idriji začeli postavljati leta 1737 in ga končali šele leta 1792.44 V Ljubljani so že v letih 1567–69 izdelali manjši vodovod z macesno- vimi cevmi (hrastove in jelkine cevi so se pred tem izkazale za neobstojne), kasneje pa so pone- kod polagali tudi lončene cevi z Rožnika. A še leta 1834 so z lesenimi cevmi z Grajskega griča polnili Robbov vodnjak pred magistratom in vodnjak pri Špitalskem mostu, tistega na Starem trgu in dva v jezuitskem kolegiju pa z Golovca.45 Nič nenavad- nega, saj so imeli celo v velemestni Pragi še leta 1832 velik del vodovoda iz lesenih cevi, obenem z baje že 300 let delujočim črpalnim sistemom.46 41 Kos, Dnevniki, str. 355. 42 Slovenski etnološki leksikon, str. 682. 43 Kramar, Epidemije, str. 105. 44 Mohorič, Rudnik, str. 189. 45 Fabjančič, Zgodovina, str. 184; Lipič, Topografija, str. 127; Vrhovec, Ljubljanski meščanje, str. 128; Vrhovec, Laibach, str. 69–70, 93–97. 46 Gerstner, Handbuch 2, § 162; Gerstner, Handbuch 3, § 221. 348 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Tudi v Kranju so z macesnovimi cevmi vodnjak na Trgu povezovali z manjšimi okoliškimi bazeni še po letu 1850.47 V bližnjem Tržiču pa je bil prvi trški vodovod za polnjenje dveh vodnjakov iz leta 1874 v celoti iz lesenih cevi.48 Sestavljanje do 4 metre dolgih lesenih cevi je bilo enostavno: cevi so na enem koncu konusno zašilili in vtaknili v naslednje, stike pa zatesnili s predivom in železnimi objemkami. Lesene cevi so vodo v zbiralnik dovajale le z gravitacijo, ker niso zdržale večjega vodnega pritiska črpalke (sli- ka 7). Najpogosteje so sestavili dvojne ali celo troj- ne cevovode, ker je imela vrtina v deblu največ 10 centimetrov svetlega premera, povečini pa le ok. 6–7 centimetrov.49 Zato enocevne izvedbe niso 47 V stroškovniku popravil z dne 31. 7. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 48 Stariha, Tržič, str. 78. 49 V leta 1751 zgrajenem tržaškem vodovodu so imele lon- čene cevi 10 centimetrov svetlega premera, lesene pa 5,7 centimetra (Kos, Dnevniki, str. 420). Tudi profesor meha- zagotavljale dovolj vode niti v manjših sistemih. Dražje in obstojnejše, a tanjše in bolj nezdrave svinčene cevi (v antiki tudi bronaste in bakrene) so v premožnejših skupnostih vgrajevali že v 12. stoletju, v večjih samostanih celo v 11. stoletju. Ponekod so uporabljali lončene cevovode in od 16. stoletja celo take s kovanimi železnimi cevmi – zlasti tam, kjer so pričakovali večji vodni pritisk. V mestih z rimsko tradicijo in še posebej v Sre- dozemlju so se naslonili tudi na bolj ali manj oh- ranjene podzemne vodne kanale ali akvadukte.50 Tako se je tudi nekaj vodnjakov v ljubljanskem predmestju Gradišče še sredi 19. stoletja napajalo iz rimskega vodovodnega sistema.51 Nasprotno pa v Celju treh rimskih kanalov, ki so jih našli v letih 1821–1830, niso uporabili za vodovod, marveč za odtoke.52 Še manj razumljivi so bili stroški kranjskega vodovoda. V Trstu so idrijski rudarji septembra 1751 dokončali gravitacijski (»svetoivanski«) vodo- vod s tremi razcepi v vodnjake, ki je bil dolg 3,8 kilometra. Dobra polovica cevi je bila lončena, ostale so bile lesene. Projekt je po besedah direk- torja projekta Johanna Baptista pl. Haasa mesto stal skoraj 11.000 gld ali ok. petnajstkrat več kot v Kranju.53 Skromna kranjska izvedba je bila posledica dejstva, da je moralo mesto ves projekt samo fi- nancirati ravno na vrhuncu že stoletje trajajoče finančno-gospodarske krize. Zaradi naravnih nesreč in več požarov, (samo)upravljavske zanikr- nosti, korupcije, davčnih zaostankov, stroškov vzdrževanja infrastrukture itd. je mestni dolg leta 1724 znašal skoraj 30.000 gld. Deželni vicedom je izdelal sanacijski program in do leta 1734 uspel poplačati 10.000 gld. Po ukinitvi prisilne uprave leta 1737 je spet zavladala nesposobnost in dolg je spet naraščal.54 Tako leta 1751 nihče v Ljubljani in na Dunaju ni zanesljivo vedel, kakšne so de- janske mestne zmožnosti, Reprezentanca in ko- mora pa je poročilo izdala šele po komisarskem pregledu. Avtor, svetnik Henrik grof Auersperg, nike Franz Joseph Gerstner je leta 1832 v Pragi našel le- sene cevi z 2 ¼ palca (6 centimetrov) premera (Gerstner, Handbuch 2, § 162). 50 Ring in Schodder, Wasserkunst, str. 200–201; Baeriswyl, Sodbrunnen, str. 55–58; Beutmann, Wasserbau, str. 116–117; Bingener et al., Wasserversorgung, str. 90–92, 100–101; Ebner, Wasserversorgung, str. 31 sl. 51 Rimski vodovod z Utika pa je še leta 1750 dovajal vodo v vodnjak komende ter v vrtove v Krakovem (Kos, Dnevni­ ki, str. 321). Gl. še Vrhovec, Laibach, str. 93; Lipič, Topogra­ fija, str. 119. 52 Orožen, Celska kronika, str. 191, 193, 195; Orožen, Zgodovi­ na Celja I, str. 30–31, 361. 53 Kos, Dnevniki, str. 400. Ta vodovod je po drugem viru omenil tudi Jože Šorn v Šorn, Jožef Mrak, str. 97. 54 Žontar, Kranj, 207, str. 222–234. Slika 7: Georgius Agricola: De re metallica libri XII, lib. VI, p. 135, lesorez. Vrtanje lesenih cevi za rudniško črpalko. 349 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja je vladarico obvestil o predlogih za uravnoteže- nje mestnega proračuna; komisarja sta naračuna- la za 5314 gld letnih dohodkov, izdatkov pa za 5161 gld. Pri tem so bile najspornejše previsoke plače mestnih funkcionarjev in uradnikov ter dotacije za cerkve in cerkveno odvetništvo, za kar vse je mestni svet v obdobju 1749–1751 izplačal kar 1905 gld. Donosna mostna mitnina je bila po besedah mestnega sodnika do maja 1752 dana v zakup za 1717 gld, po vladnih načrtih pa naj bi šla polovica tega dohodka za popravila mostu, druga polovica pa za obnovo mesta.55 Poročilo rektifikacijskega komisarja je bilo bliže resnici: mestne oblasti so mu zagotovile, da od someščanov v letih 1749–1751 zaradi požara niso pobrale nič denarja iz naslova rednih davkov in kontribucije, zato je bilo tedaj realiziranih dohodkov za 2796 gld, izdatkov pa le za 1886 gld. V tistih dveh letih je šlo še dodatnih 1424 gld za popravilo mestne hiše in mitnice. To- rej so realni letni izdatki v omenjenih letih do- segli okoli 2598 gld.56 Mestni svetniki so razumeli, da se jim med mestno obnovo obeta dolgotrajno zategovanje pasu, denarja za ustrezno delujoč vo- dovod pa ne bo dovolj. Vodovod kljub stalnim popravilom ni dolgo obratoval. Med redko ohranjenimi mestnimi za- pisi je ohranjen le podatek iz leta 1754 ali 1755, da je za popravilo »mestnega vodnjaka« (morda je bil mišljen celoten vodovodni sistem) mesto plačalo 120 gld.57 Mlajši akti vodovoda niso več omenjali. V KRANJU JE SAVA NAPOSLED LE ZAČELA TEČI NAVZGOR Razmeroma zadovoljivo oskrbo z vodo sta omogočila šele črpalka in vodovod iz Save, ki ju je projektiral pater Gabrijel Gruber v letih 1771– 72. Dotlej so pogorelci iz leta 1749 obnovili večino hiš, kajpak z lastnim denarjem in delom. Mestne finance so se stabilizirale, čeprav je mesto izgubi- lo več dohodkov od mitnin ter davčnih, obrtnih in prometnih taks. Davčna rektifikacija je leta 1754 po navedbi mestnega sodnika Janeza Petra Romaldta ugotovila, da je imelo mesto za 6079 gld dohodkov, izdatkov pa za 6180 gld.58 Med 1. majem 1764 in 30. aprilom 1765 je mesto izkazalo 55 Prepis poročila z dne 24. 9. 1751 v SI AS 6, šk. 98. 56 SI AS 174, šk. 260, seznam D. 57 Izdatki mesta po rektificiranem popisu iz 14. 4. 1755 v terezijanskem katastru (SI AS 174, šk. 260). Leta 1764/65 vodnjaka in vodovoda med mestnimi izdatki niso več omenjali: za popravila cest so odšteli 200 gld, za popra- vila treh mostov čez Savo, Soro in Kokro pa 1444 gld. Za popravilo poslopij mostninske postaje na Savi so plačali 400 gld, za tisto v Medvodah 200 gld, za mitnico na Kok- ri 150 gld in za spodnjo mitnico 8 gld (seznam v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 5). 58 Seznam v SI AS 174, šk. 260. celo pozitivno stanje (5355 : 4557 gld).59 Dunajska vlada je mestnemu proračunu spet dodelila mo- stno mitnino v Medvodah, ki je letno dala ok. 539 gld.60 Leta 1758 so pobrali 1882 gld mostne mitnine na savskem mostu, 782 gld v mitnici pri zgornjih mestnih vratih in 115 gld v mitnici pri spodnjih vratih.61 Vlada je tako lahko v tem letu v obveznem državnem »posojilu«, ki so ga morali plačati državni in deželni uradniki ter nekatere poklicne skupine (podjetniki, trgovci, nekateri obrtniki, rentniki, odvetniki, zdravniki), štiri- najstim največjim kranjskim trgovcem naložila skupaj 1050 gld davka; več so bili obvezani plačati le nekateri bogati Ljubljančani in Škofjeločani.62 Ko so se zmanjševali davčni dohodki mest in po- večevale njihove dolžnosti, je vlada ločila upravo mestnega zemljiškega gospostva, financ, dobro- delnih ustanov in cerkva. To je Kranju koristilo, čeprav je mestni svet za vsako finančno operacijo, proračunski načrt in porabo iz mestne blagajne odtlej potreboval potrditev Okrajne gosposke in Okrožnega glavarstva ter odobritev Deželnogla- varskega oziroma po letu 1782 Državnega knjigo- vodstva.63 Mesto je bilo skoraj obnovljeno, Kranj- čani pa so postali v očeh oblasti sami sposobni in dolžni financirati lokalne infrastrukturne projek- te – tudi mestni vodovod. Gruberjevo angažiranje v Kranju je bilo logič- no. Mladi jezuit je prišel v Ljubljano leta 1768 kot uveljavljen profesor eksperimentalne mehanike in naslednje leto postal predstojnik katedre za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko na višjih študijih jezuitskega kolegija ter profesor na obrtni šoli za zemljemerstvo in risanje. Po ukinit- vi jezuitskega reda leta 1773 je obdržal službi na obrtni šoli in liceju, kjer je do leta 1784 poučeval nizke gradnje in mapiranje ter vodil brodarski oddelek. Kot strokovnjak za hidravlične in na- vigacijske zadeve (vodni promet) je bil najbolj primeren za projektiranje vodovodne naprave, kakršno je potreboval Kranj. Projekt je umestil med izsuševanje Ljubljanskega barja ter direkto- rovanje navigacijske direkcije za porečje Save, saj je jeseni 1772 že odšel v Transilvanijo urejat rečno plovnost.64 59 Obračun mestnega blagajnika Martina Galleta v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 5. 60 Ta je bila v užitku mesta Kranj od leta 1728, ker je šlo sko- zi mitnico na škofjeloško ozemlje in drugam tudi blago, ki sicer nikoli ne bi prečkalo kranjskih mitnic. 61 Mestni urbar 1759 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 1. Toda od tega so morali izločiti del skupnih dohodkov, ker so bili zastavljeni – leta 1760 skupaj 1732 gld (obračun za leto 1760 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 2). 62 Valenčič, Trgovina, str. 217–219. 63 Žontar, Kranj, 207, str. 236–241, 247–253. 64 Južnič, Gruber, str. 27–31, 37, 40–49, 55, 67 sl. 350 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Gruber je dobro vedel, kaj Kranj potrebuje. Razpolagal je z dovolj strokovne literature o hi- dravliki: med drugim je imel knjigo nizozemskih arhitektov Tilemana van der Horsta in Jacoba Polleyja Theatrum machinarum universale. Of Ke­ urige Verzameling van verscheide grote an zeer fraaie Waterwerken, Schutsluizen, Waterkeringen, Ophaal- en Draabruggen (1736–1737)65 ter štiri zvezke »hi- dravlične biblije« profesorja Bernarda Foresta de Bélidorja (1698–1761) L'architecture hydraulique, ou l'art de conduire, d'élever et de ménager les eaux pour les différens besoins de la vie (1737–1753) v nemškem prevodu. Tam se je lahko poučil o različnih vrstah tovrstnih črpalnih naprav in cevovodov, ki so jih dotlej postavili v Franciji in Angliji.66 Pomenljivo je, da je poznal delo svojega graškega profesorja matematike in fizike Nikolausa Pode pl. Neuhau- sa (1723–1798), ki je sodeloval z Josephom Karlom Hellom, izumiteljem črpalke z vodnim stolpcem in stisnjenim zrakom v rudniku v Banski Štiavni- ci na Slovaškem (Schemnitz) leta 1749/53.67 Poda je ravno leta 1771, ko je učil matematiko na rudar- ski šoli v Štiavnici, na Dunaju objavil knjižico o 65 V nemškem prevodu iz leta 1738 ali 1758; gl. seznam lite- rature. Gl. Južnič, Gruber, str. 29–30. 66 Vodnim črpalkam so posvečeni: 3. cap. (§ 865–918) v I. Theil, 3. Buch po izdaji iz leta 1743, kjer je tudi razdelek o ceveh, batih in ventilih (§ 944–970); črpalke so opisane še v 4. cap. (§ 971–1017) v I. Theil, 3. Buch po izdaji iz leta 1744, skupaj z eliptičnimi ploščami (§ 1018–1030). O raz- ličnih črpalkah v Franciji in Angliji je govora tudi v 1. cap (§ 1149–1202) v I. Theil, 4. Buch po izdaji iz leta 17461, o vodovodih pa v 2. cap. (§ 1203–1275). 67 Serše et al., Gabrijel Gruber, str. 18. Hellovi napravi. Za skoraj dvajset let star izum je Gruber gotovo slišal že med šolanjem v Gradcu, kasneje pa tudi za vse izboljšane Hellove črpalke do leta 1768. Hellovi stroji so del rudarske hidrav- lične tehnologije ostali do konca 19. stoletja. Gruber ni uporabil osnovnega Hellovega principa potiskanja vode s stisnjenim zrakom, ki je bila v prvi vrsti namenjena črpanju jamske vode iz rudniških jaškov.68 Za tako tehnologijo bi moral imeti vodo v mestu precej višje kot v Kra- nju (vsaj 22 rudarskih sežnjev ali 44 metrov). Le ob takem pogoju je voda s svojo težo in brez ba- ta pritiskala zrak po cevi navzdol v zgornji kotel, zrak v spodnjem kotlu pa je izpodrival vodo za izčrpanje navzgor. Prav tako se ni odločil za gra- vitacijski vodovod, marveč se je vrnil na zamisel o črpanju vode iz reke Save navzgor v vodnjak oziroma »bazen« na osrednjem mestnem trgu s sesalno-tlačno črpalko na pogon z vodnim kole- som. V nekem poročilu je to tehnologijo označil z Druckwerck (gl. spodaj). Za črpališče je kljub strmemu vzponu do mes- ta izbral najbližjo lokacijo med skrajnima toč- kama trase – majhno kvadratno mestno parcelo tik ob Savi (po reambulančnem katastru iz leta 1867 je »poslopje za vodotok z dvoriščem« merilo 93,5 m2) med mlinom, ki je pripadal gospostvu Khisl- stein, ter varilnico piva družine Trebar. Lokacija je vidna na vseh kasnejših mestnih vedutah in ka- 68 Poda von Neuhaus, Berechnung, str. 10–47; Gerstner, Handbuch 3, § 253–303, z opisi rudniških črpalk, tudi na Koroškem in v Rablju. Slika 8: Načrt mesta Kranj, po 1772, risba (SI AS 1068, sign. 5_081_001). Levo od mosta čez Savo je mlin z osmimi kolesi (»mühl«), tik ob njem pa poslopje s hidravlično črpalko z vodnim kolesom. Na Trgu, levo od mestne hiše (»Rathaus«), je vodnjak, označen s krogcem in napisom »Stadtbrunn«. 351 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja tastrskih mapah (sliki 8 in 9). Poslopje je kasneje dobilo hišno številko Savsko predmestje 2.69 V njem je do začetka 19. stoletja občasno živel skrbnik na- prave.70 Ker je Gruber črpalko umestil med dva jezo- va na začetku in koncu mlinske struge oziroma levega rokava Save, se je zakupnik mlina Janž Bezjak že oktobra 1771 pritožil pri Deželnem gla- varstvu v Ljubljani, češ da bi se lahko mlin ob narasli vodi zrušil zaradi tehnične neustreznosti črpalke in vodovoda. Od lastnika in investitorja, tj. mesta, je zahteval kavcijo ali vsaj zaslišanje, če- mur je tajnik justicialnega oddelka glavarstva dr. Franc Bernard Franchi pl. Frankenfeld po službe- ni dolžnosti ugodil. Mestni sodnik Janez Andrej Crobath je oporekal očitkom in zamudnemu sod- nemu procesu ter glavarstvo opozoril na pomen projekta za mesto in na Gruberjevo strokovnost.71 69 Josip Žontar je poslopje mestne črpalke iskal v hiši tik ob starem savskem mostu, ki ji je pridal naslov Savsko predmestje 1. Tam pa je bila vedno mostna mitnica s hi- šno št. 32 (Žontar, Kranj, str. 417). V resnici je bila črpalna naprava v hišici na mestu današnje ozke večnadstropne stanovanjske hiše, ki je stisnjena med mlin in poslopje Gorenjskih elektrarn. Kranjčani jo zaradi socialistične- ga videza imenujejo »Blok« (naslov: Stara cesta 2). Na njenem mestu je v franciscejskem katastru poslopje z naslovom Savsko predmestje 3, kjer je bilo zabeleženo le bivališče vodnjaškega mojstra Antona Tolmajnerja. Od konca 19. stoletja je imela tak naslov hiša s pisarnami Vinka Majdiča (prav tam, str. 418). Hišica s črpalko je to- rej v začetku 19. stoletja res imela številko 1, kasneje 3, nato pa je ostala brez hišne številke do porušitve po letu 1923. 70 Ta naslov je bil leta 1814 naveden pri družini vodnjaškega mojstra in kovača Janeza Tolmajnerja (NŠAL, ŽA Kranj, K 1805–1814, p. 1604). Prej je s starši in sorojenci živel v bližnji hiši z naslovom Savsko predmestje 12. Vodnjaški mojstri Salbergi so v času službovanja živeli v zgornjem mestu v Konjski in Župniščni ulici (Žontar, Kranj, str. 421). 71 Odredba glavarstva z dne 7. 11. 1771 ter prepis odgovora sodnika in mestnega sveta Deželnemu glavarstvu z dne 9. 11. 1771 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. Glavarstvo je od Gruberja zahtevalo poročilo o gradnji in delovanju črpališča, kar je profesor storil in v odgovoru mlinarjeve trditve označil kot nesmiselne in nerazumne. K poročilu je priložil situacijsko skico, ki prikazuje tlorise objektov v bližnji okolici, žal pa ne tudi podobe črpalke. Bezjakovo nasprotovanje črpališču je bilo ra- zumljivo. Tedaj 42-letni mlinar je bil poklicni mli- nar in je razumel, kaj pomeni gradbeni poseg v mlinski kanal. Mlinarji so bili že pokojni oče Ma- tija ter starejša brata Andrej (leta 1772 ni bil več živ) in Matej. Ta je bil že leta 1754 mlinar v mestnem mlinu pod Lajhom na Kokri (v franciscejskem katastru »Savsko predmestje 40«), kjer ga je kas- neje nasledil leta 1758 rojeni sin Frančišek Jurij. Janž je nasledil očeta v khislsteinskem mlinu (»Savsko predmestje 2«),72 kjer je leta 1771 živel s 6 let mlajšo ženo Ano, 19-letno hčerko Marijo Ano in nekaj delavci. Pri pritoževanju je imel podpo- ro lastnikov mlina in mlinskega kanala, baronov Apfaltrerjev. Podpora je imela krepko osebno no- to: hčerki Mariji Ani je bila leta 1762 krstna botra Marija Ana baronica Apfaltrer (28-letna hčerka lastnika gospostva Janeza Seifrida), kar je bila za mlinarja velika čast.73 (Baroni niso bili nikoli botri številnim otrokom Janževih bratov.) Tudi khislsteinski graščaki so se kot pravni gospodarji mlinskega kanala in rečnih obrežij vedno bali posegov v mlinski kanal. Takih dejanj se je mesto, čeprav trdne vodne pravice v mlin- skem kanalu nikoli ni imelo, kasneje večkrat lo- tevalo ob vodnem črpališču in na obeh jezovih, ki sta ščitila mlinsko strugo ter obenem namesto rake uravnavala dotok vode šestim mlinskim ko- lesom (slika 9). Ta so visela na železnih verigah in 72 Popis prebivalcev Kranja iz leta 1754 v Krampač, Gorenj­ ske družine, str. 295. 73 NŠAL, ŽA Kranj, K 1749–1771, p. 1198. Slika 9: Gabrijel Gruber: Skica lokacije vodne črpalke in khislsteinskega mlina ob Savi, pred 28. novembrom 1771, risba. SI AS 7, šk. 9, mapa Publico- Politica B-9, št. 1 (foto Dušan Kos). »Mihl-Wehre« je spodnji mlinski jez, ki sega kot podaljšek rečnega otoka v dolžino mlina s šestimi kolesi (»Mihle«). Poslopje črpalke je označeno z napisom »Neu angelegtes Druck Wercks«. Desno je varilnica piva (»Brey Haus«). 352 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja jih je mlinar dvigal ali spuščal glede na vodostaj.74 Delni jezovi oziroma vodne zapore so bili nujni na večjih vodotokih. Zato je deželni knez ob pri- tožbah običajno prisluhnil mlinskim lastnikom in mlinarjem, še posebej po izdaji deželnega paten- ta o mlinih leta 1770, ki je mlinarjem dodelil skrb za mlinske kanale.75 Že leta 1668 je deželni knez podprl lastnika graščine Khislstein Franca Karla barona Barbo-Waxenstein, čigar jez so mestne oblasti poškodovale takoj po zgraditvi in ogrozile mlin.76 Podobno ter baje spet le iz nevoščljivosti in hudobije so meščani leta 1725 škodovali zakupni- ku, someščanu Antonu Barbarigu.77 Očitno je šlo za tradicionalno nagajanje vsakemu lastniku sav- skega mlina, saj do zgraditve vodne črpalke nihče drug ni uporabljal vode v kanalu. Mestni mlin ob Kokri na Lajhu pa je bil na prometno manj ugo- dnem kraju in ni bil konkurenčen. V poročilu je Gruber najprej opozoril, da so gorvodno ob strugi vse hiše, vključno z mlinom, slabo grajene in da jim škodi vsaka visoka voda. Nato je opisal mlinsko poslopje, katerega zgornji (zahodni oziroma desni vogal) stoji točno naspro- ti vodnemu toku. Mlinski zid je na tem mestu slabše kakovosti, ker ga spodjeda voda. Zato je parcelo na rečni strani pred vodno erozijo zaščitil s hrastovimi koli ter jih dal obiti s čevelj (31,6 cen- timetra) širokimi deskami in vpeti v zid z dvoj- nimi železnimi sponami. Za leseno pregrado je postavil 6 čevljev (1,896 metra) debel zid v nivoju najvišje (poplavne) vode. Na vodni strani ima po- slopje črpalke zaradi varnosti leseno steno, saj bi ob višjem vodostaju lesena stena utrpela manjšo škodo kot mlin z zidano steno. Zato sta pozidani le stranski steni črpališča ob mlinu in pivovarni, ki nosita ostrešje črpališča. Tla so kamnita. Črpal- na naprava (Druckwerck) ima potopno pogonsko kolo, enako kot mlin. Kolo po Gruberjevem mne- nju koristi trdnosti mlina, saj ščiti zahodni mlin- ski vogal, njegova stena pa je z zidom črpališča dobila dodatno podporo. Obenem je mlin dobil protipožarno zaščito na zahodni strani proti pivo- varni. Zato bi se lahko mlinar zahvalil mestu, ker je slabo grajen mlin bolje zaščiten, do odškodni- ne pa bi bil upravičen le, če bi s črpalke kaj več- 74 Žontar, Kranj, str. 248–249. 75 Patent za Kranjsko z dne 31. 5. 1770 v Sammlung, št. 1211, str. 240–247. 76 Prepis sodnega protokola z dne 16. 2. 1668 ter dva uka- za cesarja Leopolda I. oziroma notranjeavstrijske vlade kranjskemu vicedomu Eberhardu Leopoldu Ursiniju grofu Blagaju z dne 24. 2. in 18. 5. 1668 v SI AS 1, šk. 166, a. e. 14. 77 Osnutek poročila kranjskega vicedoma in obenem de- želnoknežjega vizitatorja v Kranju Franca Seifrida grofa Thurn-Valsassina cesarju Karlu VI. z dne 5. 6. 1725 v SI AS 1, šk. 165, a. e. 10. jega padlo v vodo in poškodovalo mlinska kolesa. Po Gruberjevem zagovoru je Deželno glavarstvo na naroku 5. decembra 1771 v Ljubljani zaslišalo obe stranki, potem pa zavrnilo Bezjakovo zahtevo glede kavcije, a mu dopustilo sodno pritožbo.78 S tem se je končal prvi od več vodnih sporov v nas- lednjih sto in še nekaj letih. Gruber videza in delovanja hidravlične napra- ve ni opisal, česar niso kasneje storili niti mestni uradniki in svetniki. To je šele leta 1848 v nekaj stavkih storil uradnik in publicist Henrik Costa v spominih s potovanja po Kranjski. Ker je naprava dotlej doživela precej sprememb (vodno kolo so večkrat zamenjali), a še vedno delovala po Gru- berjevi tehnologiji (von einem Jesuiten erfunden), gre opis glede na videz in delovanje črpalke leta 1772 zaradi kasnejših predelav jemati z nekaj pre- vidnosti. Costa na primer ni omenil, da je imela črpalka cilindre iz medenine in nekatere dele iz bakra ter da je bilo za njeno delovanje potrebnih veliko usnjenih tesnil.79 Je pa zapisal, da je vo- do gnala 22 sežnjev (41,7 metra) visoko v mestni vodnjak. Leta 1848 jo je poganjalo vodno kolo s premerom 24 čevljev (7,58 metra). Na gredi, ki je od kolesa segala v zgradbo, je bilo čelno kolo, ki je poganjalo zobato kolo v notranjosti poslopja. Na gred tega kolesa je bila pritrjena lesena elipsa, ki je imela na obodu železen obroč z izstopajoči- mi robovi. V njenem utoru je teklo kolo (preme- ra dveh čevljev), katerega ležaji so bili v neena- komernem vzvodu, s čimer se je nanj prenašalo gibanje navzgor in navzdol. Na drugem koncu vzvoda je batnica sesalne in tlačne naprave na določeni dvižni višini (6 ½ palca) vodo potiskala po ceveh navzgor.80 Voda se je še pred vhodom v 78 Odločba justicialnega oddelka glavarstva z dne 5. 12. 1771 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 79 Ob popravilih so leta 1850 nadomestili nekaj bakrenih delov ter usnja »za oblačenje vodnih ventilov« (stroškov- nik z dne 31. 7. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319). Ob menjavi črpalke leta 1863 so v občinskem odboru raču- nali na nekaj dohodka od prodaje medenine »od stare mašine« (zapisnik seje odbora z dne 2. 7. 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a e. 611). 80 »Ein unterschlächtiges Wasserrad, 22 Fuß im Durchmesser, an dessen Welle ein Stirnrad, das in ein Kammrad eingreift, im Innern eines Gebäudes sich befindet, wird von dem Flusse in Bewegung gesetzt; auf der Welle des Kammrades ist eine hölzerne Elipse (Elipsoid) angebracht, deren Peripherie mit einem eisernen Ringe mit hervorstehenden Rändern versehen ist, so das in dieser Nuth ein Rad (zwei Fuß im Durchmesser) lauft, dessen Zapfenlager in einem ungleicharmigen Hebel sich befinden, wodurch auf denselben eine auf- und abstei­ gende Bewegung übertragen wird. Am andern Ende des Hebels befindet sich die Kolbenstange des Saug- und Druck- werkes, welches bei einer gewissen Hubshöhe (6 ½ Zoll) das Wasser (während eines Spieles 2 ½ Maß) schöpft, und zur bereits erwähnten Höhe hebt« (cf. Costa, Reiseerinnerungen, str. 149). 353 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja sesalno cev očistila skozi peščeni filter. Z drugimi besedami, sesalno-tlačna črpalka deluje takole:81 voda se skozi filter v valj črpalke vsesa skozi krat- ko dvižno cev. (Valj je pri tem tipu črpalk najob- čutljivejši del, ki ga je treba zamenjati vsakih ne- kaj let.)82 Med gibanjem navzdol bat potisne vse- sano vodo iz kotla v tlačni vod. Črpalka potiska vodo tako, da ustvari razliko v tlaku med vstopom in izhodom naprave. Gibanje bata ali drugih me- hanizmov v črpalki ustvarja to tlačno razliko in potiska vodo skozi črpalko. Pri gibu gredi navzdol se ventil A zapre, voda pa gre skozi ventil B v od- vajalno cev zaradi tlaka, ki ga ustvari mehanska sila, ki deluje na bat. Kapaciteta črpanja Gruber- jeve naprave ni znana, gotovo pa je bila nekoliko manjša od 1,57 litra na sekundo, kolikor je zagotav- ljala zmogljivejša črpalka iz leta 1862 (gl. poglavje Nova vodna črpalka ob Savi po letu 1862). Costa ni omenil vodovoda in njegove trase. Ni bil edini: celo kranjski mestni sodniki, svetniki ter kasnejši občinski župani in odborniki v številnih spisih, ki so zadevali obratovanje črpalke in vodo- voda, do demontaže leta 1923 niso niti namignili, kje so položene cevi in kako pridejo v mestni vod- njak na Trgu. To so v Kranju vsi vedeli in o tem ni bilo treba pisati – razen enkrat po spletu okoli- ščin, ki so razkrile Gruberjevo vodovodno logiko, nespremenjeno med številnimi popravili in širit- vami vodovoda v naslednjem stoletju. Leta 1870 je župan Sebastijan Šavnik v odgovoru Državnemu pravdništvu v Ljubljani, ki je nameravalo napelja- ti vodovod v kaznilnico na Ljubljanskem gradu83 ter iskalo informacije o črpalkah in vodovodih, opisal njegovo dolžino in v grobem potek. Čeprav so v Kranju tedaj že imeli nov vodovod, saj so le- ta 1862 še preostale svinčene cevi zamenjali z li- toželeznimi (gl. v nadaljevanju), je bila trasa leta 1870 brez dvoma enaka kot v Gruberjevi dobi, saj sta bila tudi cilj in naloga črpalke in vodovoda še vedno enaka. Šavnik je pojasnil, da stoji »hidrav- lična mašina« na rečnem nivoju Save. Vodovod se od črpališča povzpne za 25 sežnjev (47,4 metra) do obzidnega stolpa Škerlovc, ki je že znotraj mesta; do tam je 50,5 sežnja (95,7 metra). Od škrlovskega 81 Natančen opis tovrstnih črpalk s primeri iz Prage ter avstrijskih, nemških, angleških in francoskih mest je v Gerstner, Handbuch 3, § 220–252. 82 Gerstner, Handbuch 3, § 221. 83 Na notranjem grajskem dvorišču sta bila v poznem sre- dnjem veku dva vodnjaka oziroma cisterni (kapnici) s ka- paciteto 120 in 30 m3, v predgradju pa je bil ok. 58 metrov (po drugih navedbah 65 metrov) globok vodnjak, mor- da še iz rimske dobe, ki se je napajal iz podtalnice, a so ga v 15. stoletju zasuli. Leta 1830 so ga očistili in pozneje opremili s pohodnim gonilnim kolesom. V širši okolici gradu je bilo še več vodnjakov (Šašel, Ljubljanski grad, str. 114–115; Kramberger, Grajski vodnjaki, str. 2–9). »vodnjaka« (manjšega okroglega bazena znotraj stolpa) oziroma Fountain, kot ga je označil avtor načrta tik po požaru leta 1811 (slika 10), ki je vodi dal nekaj padca za premik do Trga, cevi vodijo do bazena (živinskega napajališča) za vrtom oziroma gospodarskim poslopjem (Hof) Petra Mayrja (37 sežnjev ali 70,1 metra). Od tega bazena je bilo do vodnjaka na Trgu še 54 sežnjev (102,4 metra). Vo- dovod je v celoti meril 141,5 sežnja (268,3 metra).84 Iz opisa razberemo, da Gruber ni mogel pro- jektirati vodovoda po ravni trasi med črpališčem in mestnim vodnjakom (zračna črta znaša ok. 196 metrov), marveč je cevi položil po najbližjih uli- cah in prehodih (ti se do danes niso spremenili), ker jarkov niso mogli izkopati pod strnjeno stoje- čimi hišami. Morda je od črpališča po nekaj de- set metrih vodovod v smeri stolpa Škrlovec celo napravil rahel levi ovinek, da se je izognil eni od hiš na drugi strani (danes Ljubljanske) deželne ceste. V tem delu in tudi v notranjem mestu so bile cevi v kamnitem zidanem jašku (Wasserke­ ste), obložene s slamo proti zmrzali. Slama je bila eden tistih artiklov, ki so jih vsako leto dokupova- li za vzdrževalna dela. Do prenove stolpa v letih 1994–95 je bila kineta naslonjena na zunanji zid stolpa in je s svojo težo v dveh stoletjih povzročila razpoke, ki so grozile z zrušitvijo stolpa (slika 11). Od stolpnega bazena, ki so ga redno vzdrževali,85 so cevi položili po ozki in kratki uličici do dana- šnje Tomšičeve (nekoč Rožna ulica), zavili desno in že po nekaj metrih na levo v prehod med Hu- dovernikovo hišo (Mayrjeva prva soseda, danes bolj poznana kot Hlebševa hiša) in Pavšlarjevo hi- šo ter pod obokom prišli na Trg. Tu se je vodovod obrnil za 90 stopinj v levo in po dvajsetih metrih dosegel mestni vodnjak na severnem predelu ši- rokega trga. Taka trasa še danes povsem ustreza Šavnikovemu opisu in razdaljam. Enaka je ostala po razširitvi vodovoda leta 1876, ko so takoj po iz- hodu iz Škrlovca na Rožno ulico nanj priključili cevi, ki so vodile po Konjski ulici (danes obe pod imenom Tomšičeva ulica) skozi nekdanja severna mestna vrata v Kokrško predmestje (gl. sliko 4). Izdelovalca črpalke in vodovoda ne poznamo. Najbrž pa smo najbližje resnici, če ju pripišemo delavnici Gruberjevega znanca iz Ljubljane, mla- dega zvonarskega in livarskega podjetnika Jane- za Jakoba Samasse (1744–1803). Bil je mehanik in izumitelj, poleg zvonov je izdeloval tudi gasilne naprave in izumil stroj za tesnjenje svinčenih ce- 84 Prepis Šavnikovega odgovora z dne 13. 5. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 85 Na primer leta 1848 so montirali držala za cevi an der Ma­ schinenbrungebäude Škerlouc. Gl. prilogo št. 28 k obračun- skemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 354 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja vi. Idealen mojster za uresničitev Gruberjevega unikatnega projekta v Kranju.86 Nanj posredno namiguje dogajanje v letih 1790–1792, ko so mo- rali zamenjati velik del poškodovanega cevovoda 86 Kermavnar, Dediščina, str. 47. in vodno kolo: vse cevi so brez obotavljanja takoj prepeljali v predelavo prav k Samassi v Ljubljano (gl. naslednje poglavje). Običajno so se pri veli- kih popravilih tudi v naslednjih sto letih mestne oblasti vsaj prvič najprej obrnile na dobavitelja originalne opreme. Pri izdelavi nekaterih sestav- nih delov (denimo vodnega kolesa) in gradbenih delih so gotovo sodelovali lokalni mojstri, zlasti pri tesarskih, gradbenih in kovaških delih, za več pa niso imeli dovolj znanja. So pa kasneje Gru- berjevo napravo vzdrževali in popravljali.87 Mestni svet je imel še pred začetkom grad- nje večje skrbi s financami kot z mlinarjem in Gruberjem. Projekt je bil zamišljen kot lokalna zadeva, zato je moralo mesto zagotoviti denar iz lastnih dohodkov. Za nameček je morala po mlinskem patentu iz leta 1770 vsako vodno napra- vo na rekah odobriti deželna oblast.88 H gradnji v skupno korist s pomočjo samoprispevka je še pred začetkom del prišel v Kranj meščane prep- ričevat deželnoglavarski svetnik in v. d. deželnega glavarja Jožef Karel baron Brigido. Mestne svetni- ke je najprej spomnil, da je leta 1749 mesto pogo- relo predvsem zaradi pomanjkanja vode. Zato bi bilo za varnost in druge koristi meščanov modro napeljati vodo iz Save. To bi financirali s predpla- čilom ok. 2000 gld, ki bi ga prispevali vsi meščani glede na svoje premoženjsko stanje. Tako ne bi še dodatno obremenili prazne mestne blagajne. Svetnikom je predlagal, naj se pozanimajo o inte- resentih, ki naj se naslednji dan zglasijo pri njem na pogovor o podrobnostih. Po Brigidovi obljubi, da bodo posojilo najpozneje v šestih letih v let- nih obrokih vrnili vsi hišni lastniki, se je nasled- 87 Z izjemo nakupa štirih valjčnih ležajev pri Antonu Sa- massi leta 1846 (gl. postavko št. 154/162 za leto 1846 v »bla- gajniškem žurnalu« 1841–1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 240, a. e. 3939). 88 Sammlung, št. 1211, § 1. Slika 10: Načrt mesta Kranj, po 18. maju 1811, risba (SI AS 1068, sign. 5_085). S krogcem je označen vodnjak na Trgu (»Place«), s kvadratom in pripisom »Fontain« pa bazen pri stolpu Škrlovec, kjer je vodovod vstopil v staro mestno jedro. Slika 11: Pogled na stolp Škrlovec prek mlinskega kanala in lokacije nekdanjega črpališča med prenovo leta 1994. Sign. 46014 (fototeka ZVKDS OE Kranj). Spodnjemu delu stolpa je bila do prenove stolpa leta 1994 prizidana vertikalna kineta s starim vodovodom. 355 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja nji dan žrtvovalo 40 najpremožnejših meščanov, ki so zbrali 2160 gld, prejeli potrdila o vplačilu in denar izročili Gruberju. Prispevali so od 10 gld do največ 150 gld; toliko je vplačal le bogati trgovec Simon Jugovic, sodnik Crobath pa 100 gld.89 Zbranega denarja je kmalu zmanjkalo in av- gusta 1772 vodovod še ni bil dokončan, Gruber pa se je že odpravljal v Transilvanijo, tako da na nje- govo pomoč ni bilo več mogoče računati. Mestni svetniki so ocenili, da bi za zaključna dela potre- bovali še 600 gld. Ker na nov samoprispevek niso več računali, je Crobath prosil Deželno glavarstvo za dovoljenje, da porabijo 217 gld ostanka od 1718 gld, ki so jih med majem 1771 in aprilom 1772 pob- rali za mostno mitnino v Kranju in Medvodah, namenjeno gradnji oziroma popravilu savskega mostu, ter še 200 gld, ki jih je mestni blagajnik že namenil trem mestnim bratovščinam. Vse to bi porabili za plačilo že izdelanih 100 železnih cevi. Prošnji ni bilo ugodeno; najbrž zato, ker je šlo pri mostnini in gradnji komercialne infrastrukture za dohodke erarja, ki jih ni bilo mogoče kar tako premeščati iz državne blagajne za lokalne zade- ve.90 Tega se je Crobath zavedal, vedel pa je tudi, da v Ljubljani iz mostnine že dolgo povsem le- galno financirajo vzdrževanje svojih vodovodov. Toda Kranj ni bil glavno mesto in meščani so bili prisiljeni ostati pri cenejših svinčenih ceveh, ki so jim kasneje povzročale hude težave. Kljub temu je mestu do avgusta 1773 uspelo zapreti finančno konstrukcijo, in sicer predvsem po zaslugi Crobatha, ki je »iz svojega« (aus eigenen Säckel) založil 1744 gld ter končno ceno vodovo- da in črpalke zaokrožil pri 4239 gld. Revizija de- želnoglavarskega knjigovodstva je vsoto kasneje zvišala na 4413 gld, ker je Crobathovo širokogrud- no posojilo tedaj z obrestmi znašalo že 1849 gld. Knjigovodja Janez Jurij pl. Elsner je presodil, da bo za delno poravnavo njegovega kredita mogoče poseči le v domestikalno (mestno) blagajno, kjer je ostalo 331 gld. Sam je pri tem z velikimi napo- ri našel še 5 obveznic deželnih stanov za plačilo mostne mitnine v višini 900 gld in upal, da bo do konca leta nabral še ok. 200 gld.91 89 Poročilo sodnika Crobatha gorenjskemu Okrožnemu glavarstvu z dne 12. 11. 1776 s priloženim prepisom zapi- snika zbora meščanov z dne 4. 3. 1771 in seznamom poso- jilodajalcev z dne 5. 3. 1771, ki ju je sestavil mestni pisar/ sindik Janez Jurij Nord; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publi- co-Politica B-9, št. 1. 90 Prošnja mestnega sveta z dne 17. 8. 1772 s prilogo z dne 30. 4. 1772 ter osnutek odredbe Deželnega glavarstva z dne 22. 8. 1772 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 91 Poročilo knjigovodje Deželnega glavarstva Johanna Georga Elsnerja ob predaji revidirane mestne dokumen- tacije o gradnji vodovoda z dne 28. 10. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. Po štirih letih delovanja vodovoda je imel Cro- bath dovolj čakanja na poplačilo posojila. Navse- zadnje je bil za dolgoletno sodniško službo zelo slabo plačan in prošenj za večjo plačo mu v Ljub- ljani še dolgo niso odobrili.92 Še več: že leta 1771 je »kot priznano premožen in kreditno sposoben mož« privolil, da založi 1443 gld za popravilo mo- stov čez Soro, Savo in Kokro, ki so jih jeseni 1770 poškodovale poplave. Z dvornim dekretom mu je bilo sicer dopuščeno poplačevanje iz posebne takse za prehajanje mostov (½ kr od pešcev ter 1 kr od voz in konjev), tako da mu je marca 1772 le uspelo dobiti denar. Leta 1776 pa ni več mogel čakati še na založeni denar za vodovod.93 Maja 1776 je Deželno glavarstvo zaprosil, naj mu odob- ri vsaj delno poplačilo iz mestne blagajne, češ da je v zadnjih dveh letih mesto zgolj od mostne mitnine v Medvodah dobilo 1118 gld. Aprila 1774 je iz tega naslova sicer že dobil 475 gld. Predlagal je še, da bi do poplačila dobil v zakup dohodke mestne blagajne. Odgovor je bil pilatovski: Cro- bath se lahko poplača iz domestikalnih mestnih dohodkov (če bo v blagajni kaj viška), ne pa z no- vim zadolževanjem mesta, s kontribucijo ali iz drugih dohodkov, ki so v državni pristojnosti.94 Crobath je nato le dobil drugi obrok v višini 617 gld iz mostne mitnine. Marca 1779 je Deželno gla- varstvo obvestil, da je bilo v teh treh letih iz mo- stnine pobranih 1506 gld, in zaprosil za dokončno poplačilo. Čez en mesec je Deželno glavarstvo od deželnoglavarskega knjigovodstva zahtevalo, naj plača Crobathu 757 gld od glavnice preostalega dolga in še 352 gld od 4 % obresti, spet kar iz mo- stnine. Knjigovodstvo je izpolnilo ukaz in junija Crobathu, ki je za to osebno prišel v Ljubljano, z nakaznico izplačalo celoten preostanek z obre- stmi v skupni vsoti 1109 gld., a le 4 gld v gotovini.95 92 Crobath je že 11. 4. 1768, ko je bil drugič izvoljen za mestnega sodnika, okrožnega glavarja Franca Antona barona Apfaltrerja prosil za dvig plače s 34 na 100 gld. Dopis v AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-8, št. 1. Dotlej je dobival manj kot mestni blagajnik (60 gld) in enako kot sodni sluga. Sindik je imel brezplačno stanovanje in skupaj s pisarniškimi stroški kar 130 gld plače, mestni učitelj 20 gld, organist 25 gld, čuvaji po 30 gld itd. Gl. se- znam mestnih izdatkov iz let 1764/65 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 6. Sodnik je imel 100 gld plače šele v naslednjem desetletju (gl. Untersuchungsprotokoll z dne 25. 7. 1787 v SI AS 14, reg. II, šk. 116, mapa 24716/1787). 93 Prepisi Crobathovih dopisov okrožnemu glavarju Fran- cu Antonu baronu Apfaltrerju z dne 23. 1. 1771 in 13. 1. 1772 ter Apfaltrerjevega dopisa z dne 25. 1. 1771 v SI AS 7, šk. 10, mapa Publico-Politica C-7, št. 2. 94 Dopis z dne 7. 5. 1776 s pripisanim mnenjem ekspeditorja politično-upravnega oddelka glavarstva Leopolda Wis- nerja z dne 17. 9. 1776 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politi- ca B-9, št. 1. 95 Crobathov dopis Deželnemu glavarstvu iz ok. 7. 3. 1779, osnutek dopisa Deželnega glavarstva knjigovodstvu z 356 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Že ob prvem Crobathovem zahtevku je glas povzdignilo tistih 40 meščanov, ki so leta 1771 posodili oziroma predplačali 2160 gld.96 Ta zah- tevek je bilo treba pravno in knjigovodsko rešiti drugače. Crobath je novembra 1776 zaslišal poso- jilodajalce in sestavil seznam z vplačili. Večina je menila, naj se obvaruje mestna blagajna, popla- čilo pa naj ne bo porazdeljeno na vse hiše. Zato je Crobath Okrožnemu glavarstvu predlagal, naj se poplačajo iz (konjske) mostnine v Kranju in Med- vodah. V isti sapi je priznal, da ne ve, kako naj ob prazni mestni blagajni z 20.000 gld mestnega dolga, revnih someščanih in prepovedi uporabe mostnine sploh izpelje poplačilo.97 Okrožni glavar Franc Anton baron Apfaltrer se je strinjal, da je zahtevek formalno utemeljen, ker ni sprejemljivo, da bi le peščica meščanov fi- nancirala skupen projekt. Res pa je velika težava, da je blagajna prazna, mostnine pa ne smejo po- rabiti za poplačilo, kot je bilo določeno leta 1771; porabi se lahko le za stare mestne in pupilarne dolgove. Apfaltrer je Deželnemu glavarstvu pred- lagal dvoje: naj od mestnega sveta zahteva prepis protokolov in individualni razrez meščanskega posojila, ki naj se proporcionalno in po rektifi- cirani davčni izmeri porazdeli med vse hišne la- stnike za obdobje petih ali šestih let: če vsi me- ščani uporabljajo vodo iz vodnjaka, naj zanjo tudi vsi plačajo.98 Glavarstvo se je strinjalo s poplači- lom glede na vložek, mestni svet pa je sklenil, naj se dolg odplača v desetletnih obrokih po 216 gld: dolg naj posojilodajalcem proporcionalno vračajo vsi hišni posestniki, tudi posojilodajalci, vsi, ki imajo v mestu najeta stanovanja, in gosta- či. Mestni svet je poročilu priložil seznam vseh obveznikov, ki so nato vsako leto glede na višino domestikalnega davka v mestnem urbarju plače- vali razmeroma nizke vsote – od 15 kr (gostači) do največ 3 gld 43 kr (Jugovic), medtem ko je Crobath plačeval po 2 gld 17 kr.99 dne 23. 4. 1779 in odgovor knjigovodstva z dne 4. 6. 1779 s priloženim poračunom glede na knjigovodski izkaz z dne 28. 10. 1773, prepis Crobathovega potrdila o prejemu z dne 4. 6. 1779; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 96 Nedatiran prepis dopisa posojilodajalcev mestnemu sve- tu v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 97 Dopis sodnika Crobatha Okrožnemu glavarstvu z dne 12. 11. 1776 s prepisom zapisnika zbora meščanov z dne 4. 3. 1771 in seznamom posojilodajalcev z dne 5. 3. 1771, ki ju je sestavil sindik Janez Jurij Nord, ter Crobathovo obvestilo Okrožnemu glavarstvu z dne 23. 11. 1776; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 98 Dopis okrožnega glavarja Apfaltrerja Deželnemu gla- varstvu z dne 5. 12. 1776 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Po- litica B-9, št. 1. 99 Osnutek dopisa Deželnega glavarstva Okrožnemu gla- varstvu z dne 13. 12. 1776, prepis poročila mestnega sod- HIDRAVLIČNA NAPRAVA IN VODOVOD V PRIMEŽU OKVAR IN STROŠKOV Hidravlična naprava in vodovod sta imela po- manjkljivosti, ki so bile deloma posledica Gru- berjevega hitenja z več projekti, lokalne specifike in nepreizkušene tehnologije, na kar pa profesor kranjskih meščanov ni jasno opozoril. Zato so se že leta 1772 soočili z visokimi vzdrževalnimi stro- ški. Ti so bili vedno in bodo še naprej eden večjih skupnih stroškov v okoljih z večjimi vodovodni- mi sistemi.100 Le zakaj bi moral biti stari Kranj izjema, še posebej, ker mesto še več kot stoletje ni uveljavilo plačevanja vode po porabi ali vsaj na stanovanjsko enoto? Voda iz javnega vodovo- da in vodnjakov je bila namreč še celo stoletje »zastonj«. No, posredno so jo meščani financirali z rednimi davki in občasnimi donacijami. Precej podrobno dokumentiran historiat vzdrževanja kranjskega vodovoda prikazuje načine finančne- ga in tehničnega upravljanja s skupnim mestnim premoženjem ter odnos do deželnih oblastev v reformni in restavracijski dobi. Takoj po Gruberjevem odhodu so morali me- stni očetje zaposliti stalnega oskrbnika vodovoda, t. i. »vodnjaškega mojstra« (Brunnmeister). Najpri- mernejši se jim je zdel vojak Joseph Burkman, ki je z Gruberjem sodeloval med gradnjo vodovoda. Kasneje so bili mojstri po poklicu praviloma ko- vači, pasarji ali ključavničarji, ki so znali odpra- viti večino manjših okvar in se angažirali tudi pri drugi mestni infrastrukturi, zlasti pri popravilu mostov in tlakovanju ulic. Mestno službo so iz- vajali poleg svoje zasebne obrti.101 Avgusta 1773 je mestni svet prosil Deželno glavarstvo za posre- dovanje za Burkmanov odpust iz vojaške službe. Ker njegove plače (52 gld ali 1 gld na teden) zaradi revščine baje niso bili sposobni zagotavljati, so prosili, naj se mestna blagajna v ta namen zadol- ži. Za poplačilo stroškov Burkmanove nastanitve (150 gld) so računali na davek od vsakega konja, ki bi naslednja tri leta stopil v mesto.102 Glavni deželni knjigovodja Elsner je predlagal drugač- nika in sveta Okrožnemu glavarstvu z razrezom obrokov pri odplačevanju posojila z dne 17. 5. 1777, obvestilo Okro- žnega glavarstva Deželnemu glavarstvu z dne 26. 5. 1777 in osnutek obvestila Deželnega glavarstva Okrožnemu glavarstvu z dne 6. 6. 1777; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publi- co-Politica B-9, št. 1. 100 Gl. podatke o popravilih, menjavah cevi in prenovah vo- dovodnega sistema v porenjskem mestu Siegen (vzhod- no od Kölna) v 16. stoletju v Bingener et al., Wasserver- sorgung, str. 100–102. 101 Anton Tolmajner in brat Janez sta bila kovaška mojstra, Kancijan Šimon mlinar, Janez Salberger pa pasarski mojster in gostilničar. 102 Prošnja mestnega sveta z dne 27. 8. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 357 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja no rešitev: oskrbnikovo plačo in stanovanje naj financira mesto, popravila vodovoda pa naj gredo iz mestnega mitninskega krajcarja. Mestni svet se je strinjal, ne pa deželna kneginja Marija Terezija (najbrž iz enakih razlogov kot Deželno glavarstvo pred dvema letoma), ki je decembra 1773 Dežel- nemu glavarstvu poslala dekret, naj mesto za popravila uporabi kake druge dohodke, saj je na- vigacijski direktor Gruber letne stroške popravil ocenil le na 100 gld. Obremenjevanje mostnine za tri leta za poplačilo dolgov ni primerno, tako da naj glavarstvo za take namene raje vzpostavi drug fond. Čez dober mesec je deželna kneginja še enkrat odločila, naj se vzdrževanje vodovo- dnega sistema financira le z mestnimi dohodki, a vendarle dovolila, da lahko Kranjčani za to upo- rabijo enoletne dohodke od mostnine.103 Že junija 1774 so prišle na dnevni red premeh- ke svinčene vodovodne cevi, ki so ob visokem vo- dostaju Save in posledičnem visokem pritisku iz- padale ena iz druge in se mašile z blatom, pozimi pa zmrzovale in pokale. Deželno glavarstvo je od Gruberja zahtevalo, naj težave razišče.104 Spreme- nilo se ni nič. Januarja 1778 so meščani tudi zaradi tega zahtevali razveljavitev sporazuma o odplače- vanju posojila. Mestni svet je someščane podprl in o tem obvestil kraljico oziroma Češko-avstrij- sko dvorno pisarno, češ da je »mašina« praktično neuporabna. Deželno glavarstvo je od Gruberja spet zahtevalo poročilo, ta pa je verbalno zago- tovil obratovanje naprave, »dokler le bo Sava še tekla«, kakih izboljšav pa ni predvidel. Nerodno projektiranega vkopa cevi sploh ni omenil. Zato je glavarstvo sklenilo, da pomisleki Kranjčanov niso utemeljeni, ter predlagalo zavrnitev njiho- ve zahteve, s čimer se je deželna kneginja seveda strinjala.105 Okrožni glavar Apfaltrer je razumel pritožite- lje. Zato ga je mestni svet maja 1781 prosil, naj pri Deželnem glavarstvu posreduje vsaj za dovolje- nje za zamenjavo svinčenih cevi z železnimi, ker kljub pravilnemu delovanju črpalke zaradi njih voda prepogosto ni pritekla v mesto. To je od leta 1771 za popravila in vzdrževanje sistema porabilo že 300 gld, kar se je svetnikom zdelo odločno pre- več. Sami so našli mojstra v Borovljah na Koro- 103 Dekreta z dne 18. 12. 1773 in 29. 1. 1774 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 104 Osnutek dekreta z dne 17. 6. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 105 Osnutek dekreta Deželnega glavarstva za Gabriela Gru- berja z dne 4. 2. 1780, prepis odgovora Deželnega gla- varstva Češko-avstrijski dvorni pisarni z dne 7. 4. 1780, dekret vladarice z dne 29. 4. 1780 in obvestilo okrožnemu glavarju z dne 12. 5. 1780; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publi- co-Politica B-9, št. 1. škem, ki je zagotovil, da lahko priskrbi potrebnih 60 železnih cevi (po ceni 24 kr za funt teže = 0,561 kg), in obljubil stoletno delovanje brez popravil. Mestnemu svetu je kot vzorec dostavil cev, ki je tehtala 29 funtov (16,3 kg). Zaradi visoke cene je mestni svet naenkrat nameraval kupiti le 30 cevi v vrednosti 348 gld. Ob tem so izračunali, da bi lahko stare cevi prodali po 5 kr za funt, in ker je vseh za 1500 funtov, bi lahko dobili 125 gld. Tako bi mestna blagajna doplačala le ok. 230 gld, ki bi se sčasoma povrnili zaradi nižjih vzdrževalnih stroškov. Z dovoljenjem iz Ljubljane se je mudi- lo, ker je mojster baje hotel oditi v Celovec, kjer je imel veliko dela.106 Toda Deželno glavarstvo je presodilo, da je strošek za mestno blagajno previ- sok, saj so meščani ravno tedaj popravljali mitni- co s predračunom 790 gld. V mestnem svetu so menili, da tudi hidrav- lična naprava zaradi napačne izvedbe ne deluje dobro. To so utemeljevali z nabiranjem ledu na vodnem kolesu, ki se je ustavljalo v hudem mra- zu, ko je zmrznila še voda v ceveh. Tak problem se je pojavil vsako zimo, ker so varčni Gorenjci redno ponavljali dve napaki: 1. Cevi so preplitvo vkopali (še v drugi polovici 19. stoletja le ok. 0,6 metra pod cestnim nivojem), zato so pozimi zlahka zmrzni- le.107 2. Črpalko so ponoči (in tudi pozimi) vedno ustavljali, tako da je stoječa voda zmrznila tudi v tlačnem sistemu, svinčene cevi pa so pokale in izpadale ena iz druge. Teh napak se Kranjčani nikoli niso znebili, kar so še leta 1879 posmehlji- vo komentirali obiskovalci, ki so takole zaznavali pomanjkanje vode v mestu med dvema rekama: »Če črpalne naprave pozimi in ponoči ne bi vsak dan ustavljali, bi bilo vode dovolj, tako kakor je v drugih mestih s podobno dobavo vode,« je zapisal dopisnik časnika Laibacher Zeitung. In posledica te napake: »Dva globoka mestna vodnjaka iz glo- bine le počasi črpata vodo, zato mora služinčad večino potrebne vode prinašati iz Save po strmi in poledeneli poti v notranje mesto.«108 V nasprotju z Gruberjevimi zagotovili je po- pravljanje in vzdrževanje hidravlične naprave in vodovoda (za oboje so meščani največkrat upo- rabljali termin »hidravlična mašina in vodovod«: hydraulische (Brunn)Maschine und Wasserleitung) že po nekaj letih postalo vedno dražje. Natančni 106 Prošnja mestnega sveta Okrožnemu glavarstvu z dne 21. 5. 1781 in poročilo Okrožnega glavarstva o prošnji za Deželno glavarstvo z dne 25. 5. 1781 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 107 V Pragi, ki ni imela bistveno drugačne klime, je moral bi- ti vodovod zgolj zaradi zaščite pred mrazom vkopan vsaj 6–7 čevljev (1,9–2,2 metra) globoko; pri manjši globini je vedno grozila zmrzal (Gerstner, Handbuch 2, § 163). 108 Poročilo v Laibacher Zeitung, št. 290, 28. 12. 1879, str. 2508. 358 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja popisi plačanih računov oziroma izdatkov v ob- činskih letnih poročilih kažejo, da so se mestne oblasti vedno z vso skrbnostjo takoj odzvale na poškodbe vodne infrastrukture in jih hitro od- pravljale. Tako je bilo med 1. novembrom 1781 in 31. oktobrom 1782 vodnjaškemu mojstru izpla- čanih 132 gld in 36 kr za plačo ali 2 gld in 33 kr na teden, kar je bilo precej več, kot je pred nekaj leti napovedal mestni svet. Dva kovača sta dobi- la za popravila 13 gld, za vzorčno železno cev iz Borovelj pa so 28. oktobra 1782 plačali 12 gld. Za izredna gradbena dela na vodovodu ali/in črpa- lišču so odšteli še 109 gld. Skupaj je letni strošek znašal 266 gld, čeprav cevi sploh niso zamenjali. V naslednjih letih se je strošek popravil gibal ok. 50 gld, če le ni prišlo do večjih zapletov. Med 1. novembrom 1786 in 31. oktobrom 1787 je novi mojster Kancijan Šimon (prej je bil mlinar in za- to primeren še za upravljanje črpalke)109 dobival tedensko 2 gld (zaposlen je bil šele 19 tednov). Za nujna kovaška dela je blagajna odštela še 12 gld in 20 kr, za vsa popravila skupaj pa 50 gld in 20 kr.110 Leta 1787 so na Okrožnem glavarstvu povprečni strošek ocenili na 250 gld (skupaj s fiksno plačo za vodnjaškega mojstra v zgornji višini), kar se je Notranjeavstrijskemu (državnemu) knjigovod- stvu zdelo odločno preveč za napravo, ki je bila po njegovem opažanju vsaj tretjino leta zaradi okvar zunaj pogona.111 Prava katastrofa se je zgodila julija in sep- tembra 1790, ko je v dveh vremenskih ujmah raz- padel velik del vodovoda. Zdi se, da je bil v celoti uničen odsek med črpalno napravo in Škrlov- cem, kjer so cevem še posebej škodili tlačni pri- tisk, strm teren in padajoče kamenje. Ta odsek je meril 95,7 metra v ravni črti (gl. opis v prejšnjem poglavju), torej skoraj točno toliko, kolikor je bilo vseh uničenih cevi (98,6 metra). Kranjsko mestno sodišče (nekdanji mestni svet) na čelu s sindikom Ignacem Škarjo je po dvomesečnem popravljanju počenih cevi obupa- lo. Vse so konec novembra 1790 odpeljali v preto- pitev v delavnico mojstra Janeza Jakoba Samasse v Ljubljano. Šlo je za 48 cevi, dolgih ok. 2 sežnja in težkih po 110 funtov (skupaj 5540 funtov = 3108 kg). Mojster je izdelal 46 novih, 6 ½ čevlja (2,054 metra) dolgih in 104 funtov (58,3 kg) težkih cevi; skupna teža je bila 4784 funtov, ker je šlo 10 % starega svinca v kalo. Zato je dodal še 206 funtov 109 Kot pistoris magister je bil imenovan ob krstu hčerke Ma- rije 18. 2. 1776 (NŠAL, ŽA Kranj, K 1771–1798, p. 1314). 110 Seznam v SI ZAL KRA 2, šk. 2, a. e. 15 in Untersuchungs­ protokoll mestnih financ z dne 25. 7. 1787 v SI AS 14, reg. II, šk. 116, mapa 24716/1787. 111 Anmerkungen knjigovodstva k poročilu z dne 20. 8. 1788 v SI AS 14, reg. II, šk. 116, mapa 24716/1787. novega svinca in izdelal še 2 nekoliko krajši ce- vi; skupaj je vlil ok. 100 metrov cevi.112 Takrat je nastal vihar: mestni veljaki so pozabili, da bi tako obsežen in drag projekt morala dovoliti Okrožni urad in Deželno glavarstvo. Zaplet je nastal, kot je sindik Škarja avgusta 1791 Okrožnemu uradu priznal, ker so predali Samassi popravilo cevi »na akord«. Termin je pomenil delo na ključ pri enem izvajalcu, zato v takem primeru niso iskali drugih, cenejših ponudnikov z javnim razpisom in dražbo (»licitacijo«). Ta pa je že bila standard v javnem poslovanju v obdobju cesarja Jožefa II. Državno knjigovodstvo, ki je kot nekakšno ra- čunsko sodišče branilo javni interes in finance, je v spornih primerih pred odobritvijo izplačil iz mestne blagajne zahtevalo pojasnila in dotlej blokiralo izplačila. Tako se je zgodilo tudi v kranj- skem primeru. Iskanje podobnosti z današnjimi javnimi razpisi, poplačili ter računskim sodiščem ni najbolj umestno, ker je bila stara Avstrija že vsaj pred tremi stoletji pravna in upravno soli- dno urejena država. Deželno glavarstvo je zaradi kršitve postopka že poleti 1791 zaprosilo tehnič- no-finančno mnenje od inženirja arhitekta Jožefa Schemerla, direktorja Deželne direkcije za stavbe in ceste.113 Direktor se je pozanimal pri izvajalcih takih del v regiji. Tako je tržaški vodnjaški moj- ster Janez Sušnik avgusta sporočil, da bi za 6 gld za kos sam izdelal 100-funtne in 1 seženj dolge nove cevi. Samassove cevi so bile 15 cm daljše, cena pa 6 kr za funt teže. Tako bi bil Samassov seženj vreden 9 gld in 36 kr, Sušnikov pa le 6 gld. Pri celotnem naročilu bi bila razlika v ceni velika: Sušnik bi naročilo izvršil za 315,4 gld, Samassa pa za 499 gld.114 Škarja je pojasnil, da so prekršek storili zara- di hude stiske z vodo in čimprejšnjega popravila »vodnjaške mašine«. Vendar niso pozabili na do- voljenje, le vse skupaj jih je nekako prehitelo, saj je Samassa končal naročilo, še preden so dobili dovoljenje iz Ljubljane. Do avgusta 1791 so tako zamenjali polovico cevi in šele tedaj so Okrožni urad zaprosili za dovoljenje.115 Morda so se celo 112 Samassov račun z dne 23. 12. 1791 v SI AS 14, šk. 118. 113 Jožef Schemerl (*1754) se je po študiju v Gruberjevi ljub- ljanski šoli leta 1777 izpopolnjeval v hidrotehniki na Ni- zozemskem in v Porenju ter se nato zaposlil v Navigacij- ski direkciji v Ljubljani. Do odhoda na Dunaj leta 1797 je delal na Kranjskem in bil deželni direktor za gradbene zadeve. Na Dunaju je delal na kanalih in stavbah, pisal strokovne knjige in bil leta 1811 povzdignjen v viteški stan. Umrl je leta 1844 (Južnič, Vega, str. 72–74; Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 183–187). 114 Prepis Sušnikove Gegennote z dne 15. 8. 1791 za Schemerla in Schemerlovo poročilo (priloga A) z dne 20. 1. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 115 Poročilo mestnega sindika Ignaca Škarje z dne 30. 8. 1791 v SI AS 14, šk. 118. 359 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja nameravali izmuzniti kontroli, a zaradi umanjka dovoljenja iz Ljubljane niso mogli izplačati že nestrpnega Samasse, ki je zato poleti 1791 ustavil dobavo še preostalih cevi, tako da so zaključna dela obstala. Oblastni mlini so mleli počasi in šele aprila 1792, ko so bili Kranjčani že poldrugo leto brez vode, se je kolo spet zavrtelo. Direktor Schemerl je Deželnemu glavarstvu predlagal, naj Okrožni urad mestnemu sodišču dovoli nadalje- vanje z deli, a mora o poteku tedensko poročati in z deli končati v treh tednih.116 Državno knjigo- vodstvo pa je menilo, naj Kranjčani plačajo Sa- massi iz mestne blagajne, vendar le v višini 474 gld (zaradi 5 % odbitka od računa) v 8 četrtletnih obrokih.117 Če bi želeli plačati več, lahko to storijo, a brez vnovične kršitve knjigovodskih pravil. De- želnoglavarski svetnik Franc Ksaver baron Lich- tenberg-Janežič je o tem maja 1792 obvestil Okro- žni urad in kolegij Deželnega glavarstva. Razliko v ceni glede na Sušnikov predračun je ublažil, saj naj bi prevoz tako težkega tovora v Trst in nazaj pokril razliko do Samassovega računa. Poleg tega je Samassa privolil v obročno odplačevanje, kar je bilo v prid mestnih financ.118 Dela so se lahko nadaljevala, a so bila zaradi Samassovega pogo- jevanja s poplačilom končana šele v začetku sep- tembra 1792, ko so položili še zadnje cevi. Mesto je ta čas izkoristilo za izdelavo novega vodnega kolesa in izboljšavo črpalke.119 Kranj je bil torej kar dve leti brez vode iz mestnega vodovoda. Gru- berja v ruskem izgnanstvu o tem seveda ni nihče obvestil. Deželne oblasti so odtlej postale bolj pozorne na mestno infrastrukturo. Leta 1799 so na primer od okrožnega urada zahtevale poročilo o stroških in upravljanju z vodovodom ter mnenje, ali ne bi njegov oskrbnik upravljal še s savskim mostom in pripadajočimi poslopji, ki so jih nameravali prevzeti od mesta. Odgovor je bil, da z napravo upravlja »neki Salberger« (Jakob, op. D. K.) z letno plačo 104 gld, ki je sposoben mož (star je bil 35 let), a naprava zahteva njegovo stalno prisotnost, zato ne more prevzeti v upravo še mostu, o kate- rem nima dovolj znanja.120 116 Prepisa referata svetnika barona Lichtenberg-Janežič z dne 18. 4. 1792 in njegovega dopisa Državnemu knjigo- vodstvu z dne 2. 5. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 117 Dopis državnega knjigovodje Antona Schreitterja Dežel- nemu glavarstvu z dne 6. 6. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 118 Prepisa obeh Lichtenberg-Janežičevih obvestil z dne 13. 6. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 119 Obvestila mestnega sodišča ljubljanskemu Okrožnemu uradu z dne 15. 5. in 30. 8. 1792, Okrožnega urada Dežel- nemu glavarstvu z dne 3. 9. 1792 in Lichtenberg-Janežičev referat z dne 12. 9. 1792; vse v SI AS 14, šk. 118. 120 Povzetki referatov deželnoglavarskega svetnika Jane- za Nepomuka pl. Buseta za sejo dne 13. 4. in 15. 6. 1799 Že v istem letu je novo težavo prinesla ob- nova pogorelega khislsteinskega mlina. Tedaj je bil lastnik khislsteinske graščine že podjetnik Natalis Pagliaruzzi.121 Mlinsko poslopje so med obnovo precej spremenili, kar se vidi iz vedut Friedricha Ferdinanda Runka in Carla Postla iz leta 1815 ter neznanega diletanta iz leta 1818 (sliki 12 in 13). Načrti mesta iz let 1772, 1808/09, pred in po letu 1811 ter franciscejski kataster iz leta 1826 sicer kažejo, da se tloris mlina ni spremenil. To je bilo razumljivo, saj je mlin mejil na eni strani na mestno zemljišče s črpalko ter na drugi strani na parcelo pri savskem mostu. Mestno črpališče v požaru leta 1799 ni utrpelo večje škode, prav tako ne v zadnjem velikem mestnem požaru 18. maja 1811. Ogenj je tedaj prizadel kar 184 od 263 hiš v mestu in še nekaj na Hujah in Klancu, ne pa predela južno od župnijske cerkve proti Pungartu in Savskega predmestja. Domneve o nepoškodo- vanosti sicer ni mogoče zanesljivo potrditi, ker je arhivsko gradivo kranjskega mestnega sveta iz tistega časa izgubljeno,122 tako kot tudi večina ar- hiva Intendance za Kranjsko, osrednjega uprav- no-političnega organa francoskih oblasti v letih 1809–1813.123 Iz fragmentov pa je razvidno, da je mestni proračun za leto 1812 od 12.404 frankov (ok. 4808 gld) letnih izdatkov za pompe (črpalno napravo) predvidel le 246 frankov (ok. 95 gld).124 Je pa cesar Napoleon kranjskim pogorelcem odo- bril pomoč v višini 15.000 frankov, ki so jih razde- lili med posameznike v skladu s prijavljeno ško- do: vsak je dobil le ok. 2,8 % od prijavljene škode; skupaj je namreč ok. 300 hišnih gospodarjev in stanovalcev prijavilo škodo v obsegu 536.370 fran- kov (207.895 gld).125 ter njegovega dekreta z istega dne Okrožnemu uradu v Ljubljani; vse v SI AS 14, reg. III, šk. 398, spis št. 155. 121 Graščino je leta 1738 od treh sester Barbo-Waxenstein kupil Janez Seifrid baron Apfaltrer. Po njegovi smrti leta 1764 jo je vdova Henrieta (roj. Barbo-Waxenstein) proda- la Pavlu Alojzu grofu Auerspergu, ta pa leta 1793 zdravni- ku, podjetniku, kranjskemu županu in v francoski dobi meru Natalisu Pagliaruzziju, ki je bil leta 1809 popleme- niten (Smole, Graščine, str. 215–216; Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni, str. 135–136). 122 Žontar, Kranj, str. 289. V arhivu občine Kranj je za čas do 20. let 19. stoletja vseh dokumentov le za dve arhivski škatli; gl. popis iz leta 1999 v SI ZAL KRA 2. 123 Smole, Glavni intendant, str. 9. Ohranjeni sta le dve škatli raznih spisov iz let 1810–1812 v SI AS 1933. 124 Za primerjavo: za plače dveh policistov je šlo 400 fran- kov, za zdravnika 200 frankov, za popravila javnih poslo- pij, mestne hiše in mosta 760 frankov, za občinsko upra- vo 3664 frankov itd. Gl. obrazec État des recettes et dépenses de la commune et de la ville de Crainbourg z dne 20. 7. 1812 v SI AS 1933, šk. 2. Ta proračun je predstavljen tudi v Žon- tar, Kranj, str. 286–287. 125 Vertheillungs­Ausweis z dne 22. 9. 1811 v SI AS 1933, šk. 1. 360 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Leta 1823/24 je vodnjaški mojster Janez Tol- majner s pomočniki na »hidravlični napravi« op- ravil več kovaških in tesarskih posegov, zamenjal usnjene dele in popravil zamrznjene cevi, nekate- re tudi zamenjal. Poleg Tolmajnerjeve plače je iz mestne blagajne za vsa dela šlo 103 gld – samo pol manj kot na primer za mestno glavno šolo in pre- cej več kot za popravilo mitnice, mestne hiše, jav- ne razsvetljave in obeh savskih jezov (za slednja so izplačali le 14 gld).126 Nov udarec financam in vodooskrbi je leta 1833 zadal lokalni požar; uničil je khislsteinski mlin in hidravlično črpalko, ki so jo takoj začeli obnavljati. Tako je Okrožni urad leta 1834 mestu priznal 450 gld stroškov.127 Za vzdrževanje drugih vodnih naprav so tisto leto iz mestne blagajne odšteli še 36 gld, obetali pa so se stroški v višini 60 gld zaradi posledic znižanja rečnega vodostaja. V letih 1832–1834 je namreč na Kranjskem vladala velika suša, ki je skoraj izsušila reke, studence in 126 Popis mestnih prejemkov in izdatkov za leto 1823/24 v SI ZAL KRA 2, šk. 3, a. e. 25. 127 Izkaz stroškov št. 19 z dne 31. 10. 1834 ter »blagajniška žur- nala« za leti 1834 in 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36 in šk. 5, a. e. 46. vodnjake.128 K temu so prišteli še povišanje Tol- majnerjeve plače s 40 gld na 60 gld, ker naj za ta- ko nizko plačo nihče več ni hotel delati. V resnici je mojster, ki je moral skrbeti še za nekatere druge mestne objekte (mostove, ulične tlake in kanale), 60 gld dobival že vsaj deset let prej in je leta 1837 odpovedal službo. Enako plačo so še več let dobi- vali nasledniki, na primer Janez Salberger v letih 1840–1843 (šlo je za sina Jakoba, upravitelja črpal- ke leta 1799; gl. zgoraj)129 in Leopold Perne v letih 1843–1846, ki pa so mu plačo znižali na 24 gld.130 Obseg te obnove kaže, da je šlo za nov stroj po Gruberjevem izvirniku, kar je leta 1848 potrdil 128 Mal, Zgodovina, str. 497–498. 129 Janez se je rodil leta 1785 in bil po poklicu pasarski moj- ster, obenem pa nekaj let vodnjaški mojster in skrbnik črpalne naprave. Od leta 1840 je bil tudi gostilničar. O tem gl. podatke v krstnih knjigah v NŠAL, ŽA Kranj, K 1771–1798, p. 1454 ter K 1818–1828, pp. 1696, 1711, 1728 in K 1828–1842, pp. 1837, 1847. 130 Gl. popis letnih prejemkov in izdatkov za leto 1823/24 v SI ZAL KRA 2, šk. 3, a. e. 25 in seznam plač z dne 31. 10. 1834 v šk. 4, a. e. 36. Okrajna gosposka je dovolila sicer le povišanje plače na 50 gld; gl. prepis dopisa sodnika in mestnega sveta Okrajni gosposki Velesovo z dne 14. 2. 1836 in odgovor na hrbtni strani z dne 28. 2. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. Slika 12: Friedrich Ferdinand Runk – Carl Postl: Veduta Kranja, 1815, kolorirana grafika. NUK, Slikovna zbirka (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Levo od mosta čez Savo je khislsteinski mlin, nato poslopje s hidravlično črpalko. Obzidni stolp Škrlovec (levo od graščine Khislstein) je ohranjen v spodnjem delu. 361 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Henrik Costa. O tem pričajo številni računi tesar- skih, kovaških, gradbenih in strojnih mojstrov ter dobaviteljev materiala v letih 1834–1837. Izkoristili so nizek vodostaj Save in med drugim s hrasto- vimi piloti na novo utrdili breg pri črpalki, sezi- dali kamnito škarpo in poglobili strugo v kanalu. Montirali so novo vodno kolo, črpalko pa razsta- vili ter zamenjali uničene lesene, usnjene, brona- ste, bakrene in kovinske dele (mojster je bil Janez Jerman), med drugim zobata kolesa (mojster Gre- gor Globočnik), cilindre in tlačni sistem. Za stroj so porabili kar 7840 kg železa.131 Popravili so tudi vodnjak na Trgu, jez ob črpalki in vodovodno ki- neto od črpališča do Škrlovca, ki je grozila z zru- šenjem na glavno (danes Ljubljansko) cesto, ter položili 37 novih svinčenih cevi na ok. 60 metrih od Škrlovca do Vovkove hiše na današnji Tomši- čevi ulici blizu prehoda na Trg. Med temi deli je bila oskrba mesta z vodo iz Save prekinjena. Strošek je bil na koncu kajpak višji od načrto- vanih 450 gld. Za leto 1834 se je prejšnja napoved povečala na 486 gld, zgolj leta 1835 pa je bilo potr- jenih računov že za 315 gld. Stroške so spet morali pokriti s prostovoljnimi prispevki, ker je umanj- kalo 339 gld. Denar je založil mestni sodnik Maks Fock, ki je osebno nadzoroval obnovo. Zaključni obračun v višini 310 gld je Državno knjigovodstvo v Ljubljani validiralo šele leta 1842. Deželni Gu- bernij je Focku potrdil zahtevek do mestne bla- 131 Gl. potrdila o prejemu plačil nekaterim mojstrom v skup- ni vrednosti 163 gld z dne 5. 1., 13. 1. in 14. 1. 1835 ter vsa druga izplačila (vseh je bilo v tem letu kar 31!) v »blagaj- niškem žurnalu« za leto 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 5, a. e. 46 ter v izkazu računov št. 17 za čas med 1. 11. 1835 in 31. 10. 1836 v šk. 6, a. e. 54 in obračunu za leto 1836 v šk. 7, a. e. 61. gajne za vračilo 300 gld v treh letnih obrokih, s čimer se je moral mestni svet strinjati.132 Praksa osebnega svetniškega zalaganja denarja za večje mestne investicije se je v mestnem oziroma ob- činskem svetu obdržala do 60. let 19. stoletja. Stroški vzdrževanja vodovodnega sistema so naraščali. Aprila 1837 je mestni svet napovedal zamenjavo poškodovanih medeninastih ventilov in svinčenih cevi na Trgu, ki se jih ni več splačalo popravljati.133 Sproti so vzdrževali mlinski jez (22 gld) in črpalno napravo, v mestu pa položili 68 no- vih macesnovih cevi, dolgih po 2,84 metra (skupaj 192 metrov). Za vse so plačali 142 gld.134 Lesene ce- vi so uporabili tudi za provizorični podaljšek od glavnega vodnjaka do bazena za živino na Svinj- 132 Gl. zapise v popisu načrtovanih mestnih dohodkov in izdatkov za leto 1835 in sumarnem obračunu z dne 15. 6. 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36 ter v obračunu za leto 1835 z dne 15. 4. 1836 v šk. 6, a. e. 54. Okrožni urad je predvidene stroške potrdil že 6. 10. 1834, Okrajna gos- poska pa osem dni kasneje! Dne 14. 5. 1842 je Fock sesta- vil podroben obračun, ki sta ga potrdila Dvorna komora na Dunaju in Državno knjigovodstvo v Ljubljani. Fock je 10. 3. 1842 Gubernij prosil za čimprejšnje poplačilo, ta pa je zahtevek 18. 3. 1842 prenesel na Okrožni urad; ta je zah- tevo 20. 3. 1842 posredoval mestnemu svetu. Mestni svet je 25. 7. 1842 Okrožni urad obvestil o soglasju (spisi so v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168). Naslednje leto je Gubernij Focku prisodil še pavšal v višini 60 gld (dopis Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 3. 10. 1843 v šk. 13, a. e. 186). 133 Preliminarni načrt z dne 15. 4. 1837 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 61. 134 Izkazi treh računov za jez (št. 20) ter 28 za hidravlično napravo in vodovod (št. 21) z dne 31. 10. 1837, »blagajniški žurnal« za leto 1837, Wochenliste z dne 10. 6. 1837 in potr- dilo Andreja Sanikarja iz Hotemaž o prejemu plačila za dobavljene cevi z dne 7. 4. 1837; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 61. Slika 13: Neznani avtor: Detajl vedute Kranja (boj francoske in avstrijske vojske leta 1813), 1818, olje na platnu. NMS, Zbirka slik, sign. N 5653 (foto Tomaž Lauko). Levo od mlina s petimi kolesi je (slabše vidno) poslopje hidravlične črpalke (pod puščico), pred mlinom pa spodnji jez. 362 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja skem trgu za mestno hišo. Razdalja med točkama odgovarja dolžini cevi, če je šlo za (najobičajnejši) dvojni cevovod. Leta 1838 so mojstrom in dobavi- teljem za 30 računov plačali že 311 gld.135 Tehnično zahtevnejša in dražja je bila vnovična prenova vo- dnega kolesa (slika 14). Prav pogosta (vsakoletna) popravila in menjave pogonskega sistema zaradi mehanskih poškodb (led, visoke vode itd.) so po- menile največji strošek, pogosto več deset ali kar sto gld. Okrožni urad je februarja 1838 poslal v Kranj na ogled inženirja Oswalda Brucka, inže- nir dr. Kavčič pa je izdelal načrt spremenjenega vodnega kolesa.136 Novo kolo in poslopje s črpalko prikazuje mestna veduta Josepha Wagnerja iz let 1842/48. Ko je Okrožni urad ukazal, naj leta 1839 načr- tovano prenovo vodovoda podelijo z javno licita- cijo, je mestni svet ravnal pametneje kot leta 1790: urad je vnaprej opozoril, da bi bila v tem prime- ru preskrba z vodo ustavljena za več tednov. Bolj smiselna bi bila porazdelitev popravila na več faz in naročil – tako kot že prej – na akord. Urad se je tokrat strinjal, tako da so na akord podeljena dela 135 Izkaz z dne 31. 10. 1838 za leto 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 91. 136 Obvestila Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 8. in 18. 2. ter 2. 3. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. v naslednjih letih pri manjših investicijah ostala pravilo.137 Naslednje leto je urad potrdil stroške »druge izdelave vodne mašine« v višini 221 gld 33 kr.138 Morda so v tem sklopu zamenjali stare svinčene cevi, saj so z denarjem od njihove od- prodaje leta 1842 nameravali plačati nov mestni vodnjak.139 Leta 1833 je požar poškodoval tudi spodnji jez ob črpalni napravi, ki so ga popravili skupaj z la- stnikom mlina, čeprav so meščani menili, da to ni njihova dolžnost. Kasneje je mestni svet me- nil drugače. Mestni delež popravila je znašal 76 gld.140 Kmalu se je začel od temeljev odmikati za- hodni zid mlina, januarja 1836 pa je z njega pad- la v strugo letev, ki je tako zavrla dotok vode do črpalke. Mestni svet, še vedno v dolgovih zaradi prejšnjega popravila ter z vedno več finančnimi 137 Prepis prošnje mestnega sveta Okrožnemu uradu z dne 5. 11. 1838 in odgovorov z dne 1. 12. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. 138 Dopis Okrožnega urada z dne 16. 5. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111. 139 Dopis Okrajne gosposke mestnemu svetu z dne 24. 11. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 140 Izkaz št. 17 z dne 31. 10. 1834 in poročilo mestnega blagaj- nika Jerneja Globočnika z dne 6. 12. 1834 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36 ter preliminarni proračun prejemkov in izdatkov za leto 1837 z dne 15. 4. 1836 v šk. 6, a. e. 54. Slika 14: Joseph Wagner: Veduta Kranja, 1842/48, kolorirana litografija. NUK, Slikovna zbirka (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Vodno kolo pri nizkem poslopju s hidravlično črpalko je upodobljeno pravokotno na vodni tok, kar pa je umetniška perspektiva. Lepo je viden stolp Škrlovec z leseno ograjo. 363 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja obveznostmi do države in meščanov,141 je od za- kupnika mlina zahteval takojšnje ukrepanje, ta pa je popravilo prevalil na lastnici.142 Natalis pl. Pagliaruzzi, nekoč predstojnik Okrajne gosposke Kranj-Velesovo (umrl je aprila 1832), je grašči- no namreč leta 1830 izročil hčerkama Antoniji (vdovi Kalker) in Johani.143 Sestri sta bili trši po- gajalki (Antonijo je njena socialna okolica imela »tako rekoč za guvernerko« mesta),144 saj sta se z mestnim svetom nenehno prepirali glede jezov in črpalne postaje. Od Okrajne gosposke sta priča- kovali podporo, češ da po rekonstrukciji črpalke nastajajo poškodbe na mlinu zaradi prevelikega premera novega kolesa – to je bilo od mlinskega zidu baje oddaljeno le 12 centimetrov.145 Mestne- mu svetu ni preostalo drugega, kot da nepravil- nosti očita tudi lastnicama: na primer da hlapci mlinskega zakupnika mečejo smeti v vodo tik ob črpalki in ne skrbijo za jez, ki ga je vsak lastnik mlina dotlej vedno vzdrževal na svoje stroške.146 Okrožni urad v Ljubljani je odločil, da mora mesto odstraniti vse predmete, ki segajo na mlin- sko parcelo, ter spremeniti hidravlično napravo, saj je bila omenjena parcela nesporno last Khisl- steina. Poskus mediacije ni uspel, ker sta lastnici mlina zahtevali kar odstranitev črpalke (ker ni- ma vodne pravice) ali letno odškodnino, na kar mestni svet ni mogel pristati.147 Tudi deželne in državne oblasti so leta 1838 odločile, da lastnica mlina ne more in ne sme ovirati dela črpalke ali zahtevati njene spremembe, lahko pa se pogovar- jajo o lastništvu in financiranju novega jezu, ker je mestni servitut res nekoliko negotov.148 Po ne- kaj desetletij mlajšem zapisu v vodni knjigi Ok- rajnega urada Kranj je postal servitut res trden šele po letu 1851, ko se je novi lastnik mlina Jožef Kovšca zavezal, da dovod vode na njegovo novo žago ne bo oviral dotoka do mestne črpalke. Ser- 141 Žontar, Kranj, str. 295–297. 142 Prepis obvestila mestnega sveta lastnicama gospostva Khislstein z dne 14. 1. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. 143 Johana je kasneje svojo polovico lastništva prepustila Antoniji (Smole, Graščine, str. 215–216). 144 Tako Luiza Crobath v osebnem dnevniku v zapisu z dne 21. 1. 1844 (Budna Kodrič in Perenič, Luiza Crobath, str. 42). 145 Prepis dopisa Johane Pagliaruzzi in Antonije Kalker Okrajni gosposki Velesovo z dne 2. 4. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. 146 Dopis Okrajni gosposki Velesovo z dne 16. 8. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. 147 Obvestilo Okrajne gosposke Velesovo mestu Kranj z dne 15. 5. 1837, odredba Okrožnega urada z dne 15. 7. 1837, ob- vestilo mestnega sveta z dne 11. 8. 1837 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 70 in obvestilo Okrožnega urada z dne 7. 1. 1839 v šk. 9, a. e. 111. 148 Obvestilo Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 11. 10. 1838 glede dvornega rekurza in prepis mestnega odgovo- ra z dne 7. 12. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. vitut je obljubil intabulirati v zemljiško knjigo pri gospostvu Khislstein.149 Na obljubo je pozabil, za- to je leta 1909 Vinko Majdič trdil, da mestni ser- vitut zadeva le zemljišče, ne pa eksaktno količino vode, ter da velja le za črpalko in ne za kako drugo mestno vodno napravo. Občina mu je oporekala, da ima v smislu § 80 deželnega zakonika o izrabi voda iz leta 1875 služnostno pravico že od 17. sto- letja, ko takšnih pravic še ni uradno zapisoval no- ben oblastni organ. Pravico »do vodnega kolesa« pa je dobila občina od lastnikov Khislsteina (gl. nadaljevanje).150 Težavam ni bilo ne konca ne kraja. Jeseni 1839 se je podrl jez na zgornjem koncu mlinskega ka- nala, ki je skupaj z manjšim spodnjim jezom že vsaj dve stoletji zagotavljal dotok vode mlinu in črpalki. Oba spet več mesecev nista obratovala, tako da je bilo mesto brez vode. Antonija Kalker (Johana je umrla leta 1836) je Okrožni urad prosi- la za posredovanje pri pogajanjih z mestom o pla- čilu novega jezu, saj se mestni svet z njo o tem ni hotel pogovarjati, češ da mu je dal dvorni rekurz prav v vsem.151 Kalkerjevo je to tako razburilo, da se je lotila obnove vodne »zapore« pri mlinu za zaščito mlina pred vodo, ki je padala s črpalki- nega kolesa. Meščani pa so zahtevali ustavitev menjave mlinskega kolesa ter obnovo jezu s po- jasnilom, da bosta brez njega ob vsakem visokem vodostaju ogrožena črpalka in vodovod.152 Mešča- ni so razumeli, da je obnova obeh jezov nujna za delovanje črpalke, kar je leta 1840 potrdil okrožni inženir Schwarz, saj bi brez njiju mlinski kanal ostal brez vode. Mesto je za obnovo, a le kot znak dobre volje, nameravalo prispevati 150 gld in niti krajcarja več (lastnica Kalkerjeva je zahtevala 500 gld), ker, kot so poudarili svetniki, dotlej za to ni- so nikoli nič plačevali.153 V Okrožnem uradu so že izdelali načrt in predračun celovite obnove; ta je znašal kar 1500 gld, ki bi jih Okrajna gosposka po- razdelila med mesto (⅓) in lastnico mlina (⅔).154 Pregovarjali so se še dve leti, ker je Kalkerjeva od mesta pričakovala vsaj 250 gld, čeprav je guberni- 149 Prepis prošnje mestnega sveta na Okrajno sodišče Kranj za intabulacijo z dne 21. 1. 1851 v SI ZAL KRA 2, šk. 21, a. e. 358. 150 SI ZAL KRA 1, Vodna knjiga št. 1, zapis 1. 151 Prepis dopisa Kalkerjeve z dne 11. 11. 1838 in odgovor mestnega sveta z dne 7. 12. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. 152 Prepis obvestila mestnega sveta Okrajni gosposki Vele- sovo z dne 3. 10. 1839 ter protokol o zunajsodni poravnavi dne 4. 10. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111. 153 Dopisi Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 21. 11, 1. in 17. 12. 1839, odgovor mesta z dne 23. 12. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111 ter dopis gosposke z dne 12. 7. 1840 v šk. 10, a. e. 133. 154 Dopis Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 1. 4. 1840 v SI ZAL KRA 2, šk. 10, a. e. 133. 364 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja alna odločba že potrdila mestno ponudbo. V tem času je Kalkerjeva mlin prodala lesnemu trgovcu Jožefu Kovšci, a ji je ostal dolg za popravilo.155 V mestnem svetu so uvideli, da bi v morebitnem sodnem procesu sodišče dalo prav Kalkerjevi, zato so pristali na plačilo 250 gld v dveh letnih obrokih.156 Namesto vodnemu toku skoraj vzporednima jezovoma na začetku mlinskega kanala in pri mli- nu so naslednji lastniki mlina zgradili dva prečna jezova. Mlin je bil namreč v obdobju lastništva tr- govca in občasnega župana Leopolda Jugovica v letih 1866–1874 tehnološko precej predelan. Leta 1899 so v vodno knjigo zapisali, da je voda spe- ljana iz reke prek kamnitega jezu v mlin, ki ima vodno turbino in 8 mlinskih kamnov. Jez je več deset metrov nad mlinom in leži prečno čez Savo do desnega brega; na tem jezu je lesena rešetka. Na spodnjem koncu kanala pri mlinu je bil del- no kamnito-betonski zaporni jez s 7 dvižnimi za- pornicami, dolg 15 sežnjev (28,4 metra). Naspro- ti mlina je bila na otoku, ki so ga imeli Majdiči od leta 1874 (»Majdičev log«), žaga (kasneje so jo z desnega prestavili na levi breg kanala), zraven pa je stalo poslopje z mestno hidravlično črpalko (slika 21).157 Hidravlična črpalka in vodovod sta ostala bre- me mestnih financ tudi po temeljitih prenovah v letih 1834–1842. Mesto je tedaj prispevalo za vzdrževanje jezov (v letih 1841–43 po ok. 20 gld), za material, popravila črpalke in vodnega kolesa, izkop, čiščenje, lotanje počenih svinčenih cevi in nakup novih (od ok. leta 1840 tudi železnih) pa precej več: leta 1841 že 402 gld, leta 1842 305 gld, leta 1843 ok. 350 gld, leta 1844 pa že 469 gld.158 Med novo veliko sušo poleti 1845 in 1846 je bila dobava vode v mestni bazen spet za več tednov prekinje- na, zato so na Okrajni komisariat letele pritožbe meščanov čez mestni svet. Komisariat je zahteval, naj mu svet odtlej vsa popravila in gradnje javlja še pred začetkom del.159 155 Dopisa Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 23. 1. 1842 in Antonije Kalker istemu z dne 21. 6. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 156 Prepis obvestila mestnega sveta Okrožnemu uradu z dne 5. 7. 1842 in potrditev z dne 10. 8. 1842 ter potrdilo Kalker- jeve z dne 24. 10. 1842 o prejemu 100 gld iz mestne blagaj- ne kot prvi obrok prispevka za jez, vse v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 157 SI ZAL KRA 1, Vodna knjiga št. 1, zapis 1. 158 Pregled in napoved občinskih dohodkov in izdatkov za leta 1841–43, obračun za leto 1842 in priloge št. 21 z računi opravljenih del z dne 31. 10. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 170; »blagajniški žurnal« za leta 1841–1846 v šk. 240, a. e. 3939. 159 Dopisa Okrajnega komisariata Kranj z dne 10. 7. 1845 v SI ZAL KRA 2, šk. 15, a. e. 231 ter z dne 5. 8. 1846 v šk. 16, a. e. 248. STRATEGIJA ALTERNATIVNE VODNE OSKRBE Z JAVNIMI VODNJAKI Nenehna popravila »zapletene hidravlične naprave«, kot so še leta 1854 potarnali občinski svetniki,160 redne preskrbe z vodo niso izboljšala. Potrebe so se z naraščanjem števila prebivalstva povečevale. V ožjem mestu in dveh predmestjih je leta 1754 v 210 hišah živelo 1467 ljudi, leta 1782 je bilo v 269 hišah 1620 oseb, leta 1817 v 252 hišah 1712, leta 1830 celo 1943 in leta 1846 kar 2008 lju- di.161 Mestni vodni sektor so prizadele tudi jav- nofinančne restrikcije deželnih in državnih ob- lasti. Mesto je za leto 1846 predvidelo 350 gld za popravila vodnjakov in črpalke, Okrožni urad pa je odobril le 150 gld, češ da je mestna črpal- ka preveč potratna in nepotrebna po izgradnji vodnjaka pri župnijski cerkvi. To je bil povsem nov pogled na kranjske vodne razmere. Zato je mestni sodnik Konrad Lokar takoj protestiral: ta vodnjak ima dovolj vode le za 20 »partij« (hišnih gospodinjstev), zato bi z ustavitvijo savske črpal- ke brez vode ostalo 250 hiš v mestu.162 V resnici je črpališče ob Savi vodo neposredno zagotavlja- lo le južni polovici mesta, tisti na zgornjem delu Trga (današnja Prešernova ulica) pa so še naprej hodili po vodo k Savi in Kokri. Dotlej so lastniki hiš ob predstavah, da bo vode v vodovodu dovolj, opustili večino hišnih cistern ali pa jih spreme- nili v odpadne jame. Ideja o likvidaciji črpalke je nevarno okužila celo deželne urade: v deželnem Guberniju, je Lokar priznal v omenjenem poroči- lu Okrožnemu uradu, so ob načrtovanju gradnje vodnjaka pri cerkvi leta 1840 menili, da bi lahko savsko črpalko nadomestili z več vodnjaki, črpal- ko pa bi prodali za staro železo.163 V takem pre- pričanju so leta 1846 mestni svetniki celo znižali plačo vodnjaškemu mojstru s 60 na 24 gld. Odtlej so ga imenovali »vodnjaški nadzornik« (Brunnauf­ seher), saj se sam skoraj ni več loteval večjih po- pravil. Spremenjen odnos do centralne črpalne naprave se je posredno odražal tudi v dojemanju črpališča kot nekakšne nikogaršnje lastnine: let- ne inventure mestnega premoženja med »reali- tete« (nepremičnine in premičnine) niso nikoli 160 V razglasu z dne 17. 8. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. 161 Valenčič, Prebivalstvo, str. 296–307; Žontar, Kranj, str. 302–306. 162 Proračunski načrt mesta za leto 1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 15, a. e. 235; prepis pritožbe mestnega sodnika Lokarja na Okrožni urad z dne 5. 12. 1845 v šk. 15, a. e. 231 in na Okraj- ni komisariat z dne 29. 9. 1846 v šk. 16, a. e. 248. 163 Gl. dopis Državnega knjigovodstva glede pomislekov o proračunu z dne 7. 5. 1845 v SI ZAL KRA 2, šk. 15, a. e. 235 ter prepis pritožbe Konrada Lokarja na Okrožni urad z dne 5. 12. 1845 v šk. 15, a. e. 231. 365 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja umestile poslopja hidravlične naprave.164 To seve- da ni pomenilo, da se je mestna oblast odpoveda- la skrbi zanjo. Ideja o opustitvi hidravlične črpalke in vodo- voda je bila glede na razmah vodovodnih siste- mov v evropskih mestih napačna, a še v mejah tedanjih nazorov. V švicarskem Bernu je bilo leta 1746 kar 5 vodovodnih sistemov in 52 pip na (pred- vsem zasebnih) vodnjakih. Dunajčani so prvi vo- dovod do mestnega vodnjaka z gričevja dobili že leta 1565, novega iz Donave pa leta 1841. Že leta 1837 so nekateri arhitekti v novih zgradbah v mes- tu načrtovali hišne razvode v višja nadstropja,165 v večini provincialnih mest pa so vztrajali pri vo- dnjakih. V Kopru so imeli vodovod že pred letom 1391, vodne potrebe pa so od leta 1563 dopolnjevali z 12 vodnjaki.166 V Ljubljani so v letih 1567–69 zgra- dili manjši vodovod (najbrž z Grajskega griča) do vodnjaka (Rorprunn) na Špitalski ulici, ki je omo- gočal priključke tudi bližnjim hišam. Z mlajšim vodovodom z Golovca so do izgradnje Gruberje- vega kanala napajali nekatera zasebna poslopja ter Herkulov vodnjak na Starem trgu.167 A tudi te vodnjake so zgradili in popravljali za velik de- nar.168 Večino vode pa so Ljubljančanom zagotav- ljali zasebni vodnjaki, saj je visoka podtalnica po mnenju nekdanjega mestnega zdravnika Franca Viljema Lipiča še leta 1834 omogočala njihovo »poljubno število«. Najboljšo vodo je baje imel vodnjak na ročno črpalko na Kongresnem trgu. Takó lepo mnenje je temeljilo na nepoznavanju bakterioloških in kemičnih zakonitosti. Tako je še leta 1876 346 hiš v notranjem mestu razpolagalo z 12 javnimi in 46 zasebnimi vodnjaki, v ožjih pred- mestjih pa je bilo baje 195 zasebnih vodnjakov za 380 hiš.169 Tudi vodnjaki v Celju (mesto niti v anti- ki ni imelo vodovoda) so bili sredi 19. stoletja raz- meroma dobri, reka Savinja v bližini pa je bila po splošnem prepričanju celo zdravilna.170 Drugod razmere niso bile tako rožnate, na primer v Ma- riboru, kjer je bila v letih 1884–88 voda v večini od 63 hišnih in mestnih vodnjakov bolj ali manj 164 Gl. popis za leto 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 6, a. e. 54. 165 Baeriswyl, Sodbrunnen, str. 61; Fidelj, Nastanek, str. 233. O načrtovanju hišnih/etažnih vodovodov na Dunaju gl. pismo Franca Franza Jožefu Kalasancu baronu Erbergu z dne 26. 4. 1837 v Preinfalk, Pisma, str. 541. 166 Kramar, Epidemije, str. 105. 167 Fabjančič, Zgodovina 2003, str. 184, 188, 198; Fabjančič, Zgodovina 2012, str. 49, 55. 168 Fabjančič, Zgodovina 2003, str. 184, 192, 225; Fabjančič, Zgodovina 2005, str. 50; Fabjančič, Zgodovina 2012, str. 51–52, 70, 92, 135. 169 Lipič, Topografija, str. 118–129; Tominšek-Rihtar, Pili smo vodo, str. 31; Remec, Podrgni, str. 101–102. 170 Orožen, Zgodovina Celja I, str. 78, 401; Rihtar, Studenec, str. 7–8; Studen, Od tradicionalnih, str. 37. oporečna zaradi kontaminacije z greznicami ali neugodne geologije, pa še premalo je je bilo.171 Naklonjenost vodnjakom so v Kranju poveče- vale pravnoposestne in tehnične težave s savskim črpališčem, velike suše v četrtem desetletju 19. sto- letja ter smrtonosna epidemija kolere leta 1836.172 Prvi javni vodnjak so izkopali še pred letom 1833 v Savskem predmestju poleg poslopja mitnice ob mostu čez reko.173 Po besedah sestavljavcev petici- je za ohranitev vodnjaka iz leta 1880 (o tem več v naslednjem poglavju) je ta takrat stal »že več kot 80 let«.174 Ker ga ni vseboval franciscejski kataster iz leta 1826, niti ga niso omenjali mestni spisi, je bolj verjetno, da so podpisniki glede starosti pre- tiravali. Zagotovo pa ni bil tako globok kot mlajša vodnjaka v mestu, saj so lahko podtalnico črpali z enostavno ročno črpalko. Kljub temu so se kmalu po ureditvi tudi tam začela draga popravila.175 Še med pogajanji med mlinsko lastnico gos- po Kalker in sodnikom Fockom se je mestni svet posvetil rekonstrukciji bazenskega vodnjaka na osrednjem delu Trga. Po obnovi črpališča so ra- čunali na njegovo večjo pretočnost. Na »licitaciji« za dela je septembra 1837 zlahka uspel (ker je bil edini ponudnik) domači pivovarnar in trgovec Franc Mayr, ki je bil pripravljen za 545 gld po predloženem načrtu zgraditi nov »vodni bazen« in pripadajoč odsek vodovoda.176 Mayr je spo- mladi 1838 zgradil osmerokotni kamniti bazen v poznobaročnem slogu, na katerega so postavili piramidni nastavek s kroglo in mestnim grbom na pozlačeni pločevini (slika 15). Iz tega bazena, ki je imel po oceni mestnega sodnika Lokarja iz leta 1845 kapaciteto 1000 veder (56.600 litrov), je voda po macesnovih ceveh tekla še v dva bližnja bazena, med drugim v tistega za mestno hišo na Svinjskem trgu pri Podrtini (danes Poštna ulica). Tam so namreč dotlej kupčevali z živino in za- njo potrebovali veliko vode.177 V naslednjih letih 171 Mlakar, Razvoj, str. 8–15. 172 V mestu naj bi julija 1836 zbolelo 170 ljudi (pretežno niž- jega socialnega sloja), epidemija pa je zajela tudi okoliš- ke vasi (Preinfalk, Pisma, str. 427 sl.; Keber, Kolera, str. 74). 173 Najstarejša omemba tega vodnjaka kot Pumpenbrunn je v načrtu mestnih dohodkov in izdatkov med 1. 11. 1832 in 31. 10. 1833 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36. V poročilu Državnega knjigovodstva z dne 6. 4. 1836 se omenja kot Pumpenbrunn vor dem Mühle (SI ZAL KRA 2, šk. 6, a. e. 54). 174 Peticija z dne 9. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 175 Gl. »blagajniški žurnal« za leto 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 5, a. e. 46. 176 Zapisnik licitacijskega protokola z dne 22. 9. 1837 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 70. 177 Prepis obvestila mestnega sveta Okrožnemu uradu z dne 25. 6. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. Gl. tudi Žontar, Kranj, str. 297. 366 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja so občasno še kupovali lesene cevi za zamenjavo iztrošenih. Deželne oblasti niso bile zadovoljne z dogo- vorjeno ceno. Državno knjigovodstvo je leta 1838 Mayrju potrdilo le 447 gld poplačila iz mestne blagajne, leta 1842 za neka dela še 59 gld in leta 1844 20 gld za železen vodni nosilec; drugega, dol- gega 4,4 metra in širokega 0,63 metra, je dobavil in montiral Gašper Sušič iz Tupalič.178 Kasneje so vodnjak pogosto popravljali, ker ni dobro te- snil.179 Mayrju pa je ukvarjanje z mestnimi vod- nimi napravami, blagajniške izkušnje ter večlet- no sedenje v mestnem svetu leta 1850 zagotovilo upravljanje občinskih vodnih zadev.180 Veliko pomembnejša investicija je bil nov vod- njak v ožjem mestu. V letih 1841–1842 je vodnjaški mojster Janez Salberger z dovoljenjem Guberni- ja po posebni pogodbi (izkop vodnjaka ni bil del njegovih rednih nalog) izkopal in uredil »vodnjak s povlečno (ročno) črpalko (Ziehpumpenbrunn) na cerkvenem trgu«. Lokacijo med stavbo nekdanje trgovine Elite (Glavni trg 7; nekoč »Fendetova« ali »Kušlanova« hiša) in župnijsko cerkvijo sta do leta 178 Obvestilo Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 13. 7. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111 ter Mayrjevo in Sušičevo potrdilo o prejemu 20 oziroma 7 gld z dne 31. 8. 1844 v šk. 14, a. e. 207. 179 Priloga št. 28 k obračunskemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 180 Stariha, Zapisniki 2000, str. 36. 1808 zasedali šola in mežnarija tik ob nekdanjem pokopališču.181 Ker so v Ljubljani ocenili, da lahko mesto investicijo financira samo, so meščani skle- nili, da gradnje ne bodo pokrili z individualnimi predplačili (kot leta 1771, op. D. K.), marveč s pro- stovoljnimi prispevki, ker gre za skupno korist. Za poskusni izkop maja 1840 je nekaj premožnih meščanov na čelu s sodnikom Maksom Fockom skupaj prispevalo 300 gld, dodatna sredstva za dokončno ureditev pa je mestna blagajna zagoto- vila šele leta 1843.182 Salberger je s celovitim izkopom začel januar- ja 1841 in na vodo naletel v globini 18 sežnjev (34,13 metra). Po mnenju okrožnega inženirja Franca Vidica je šlo za bogat vir, povezan s Kokro. Še leta 1904 je bil to po strokovnih mnenjih edini mestni vodnjak s kemično in bakteriološko ustrezno vo- do (gl. poglavje Vodno vprašanje in higienizacija mesta). Urejanje je leta 1842 pospešila nova okva- ra hidravlične črpalke. Ko so se novembra istega leta dela končala, je Vidic skupni strošek seštel na 594 gld, Državno knjigovodstvo in Salberger pa na 555 gld, a so mu v mestnem svetu priznali le 545 gld.183 Vodnjak so po Vidičevem ukazu pog- lobili še za dober seženj na 36,3 metra, da tudi ob najnižjem vodostaju Kokre ne bi presahnil.184 Leta 1869 je župan Matevž Pirc takole predsta- vil njegove mere: znotraj je obzidan 5 čevljev (1,5 metra) pod površjem. Do stalne vode je 18 sežnjev in 62 palcev (35,8 metra), na dnu je 28 palcev (0,74 metra) vode, med neprekinjenim črpanjem pa 20 palcev (0,53 metra). Skupna globina je torej 19 sežnjev in 10 palcev (36,3 metra).185 Notranjost jaška so do globine 6,3 metra obzidali s kamni, vdelali dvoramno sesalno ročno črpalko in jašek zaradi varnosti pokrili. Dela pa še vedno niso bila ustrezno izvedena, predvsem ni dobro delovala črpalka. Tako je Vidic pred izdajo obratovalnega 181 Za lokacijo gl. ZVKDS, Rafko Urankar in Jelena Beš- ter: Arheološka izkopavanja v Kranju, mestno jedro Kranja, Trubarjev trg s Pungertom, Cankarjeva, Vodopivčeva ulica, Glavni trg, Poštna ulica in vrt Kieselsteina (Prvo strokovno poročilo o raziskavi), tipkopis, Kranj 2014, str. 39 in slika 35. Žontar, Kranj, str. 419. 182 Dopisi Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 29. 4. 1840 ter prepisa njegovega odgovora z dne 22. 5. in 11. 6. 1840 v SI ZAL KRA 2, šk. 10, a. e. 133. Gl. tudi pre- gled in napoved mestnih dohodkov in izdatkov za leta 1841–43 v šk. 12, a. e. 170. 183 Gl. potrdilo o prejemu denarja z dne 15. 10. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 184 Poročilo mestnega sveta Okrožnemu uradu v Ljubljani z dne 23. 6. 1840, poročilo inženirja Vidica mestnemu svetu z dne 19. 12. 1840 v SI ZAL KRA 2, šk. 10, a. e. 133, obvestilo Okrajne gosposke mestu z dne 24. 11. 1842 v šk. 12, a. e. 168 ter protokol o licitaciji gradbenih del z dne 8. 1. 1841 v šk. 11, a. e. 151. Gl. tudi Ovin, Kronika, str. 429. 185 Prepis dopisa z dne 18. 1. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. Slika 15: Janez Puhar: Trg (Platz) z vodnjakom iz leta 1838, ok. 1860, fotografija na kartonu. Gorenjski muzej, Kranj, Zbirka starih razglednic (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). 367 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja dovoljenja in potrditvijo računov zahteval odpra- vo pomanjkljivosti.186 Očitno vse pomanjkljivosti niso bile odpravljene še leta 1846, ko je okrajna oblast zahtevala poročila o gradnji.187 Vodnjak so morali leta 1848 še poglobiti.188 V uporabi je bil do leta 1912, ko so odstranili nadzemni venec in jašek prekrili z betonsko ploščo. Leta 2011 so arheolo- gi jašek odprli in raziskali do dna na globini 32,2 metra, kjer je še imel 20 centimetrov vode.189 Na tretji javni vodnjak so Kranjčani čakali še desetletje. Zanj je z oporočnim volilom dem Va­ terstadt z dne 21. avgusta 1853 in v višini 400 gld poskrbel kranjskega mesta sin dr. Anton Hayne (1786–1853), profesor in direktor veterinarske šole na Dunaju ter soliden ljubiteljski slikar.190 Občin- ski svet za realizacijo ni več potreboval dovoljenja Deželne vlade, saj je zakon o vzpostavitvi občin iz leta 1849 le-tem dal večjo finančno svobodo. Hayne je izbiro lokacije prepustil svetnikom, ki so želeli zagotoviti vodo prebivalcem zgornjega dela Trga, kjer ni bilo vodnjaka in vodovoda. Ker so svetniki vedeli, da volilo ne bo zadoščalo, so se poleti 1854 po stari navadi obrnili na najbližje hišne lastnike za prostovoljne prispevke. Odziv je bil spet gorenjsko širokosrčen: le 21 gospodarjev je prispevalo od 30 kr do 10 gld (večina po 2 gld), skupaj borih 57 gld.191 Obenem so svetniki Hayne- vo vdovo Claro podrezali za obljubljeno nakazilo, vdova pa je – iz dikcije pisemskega odgovora očit- no ne najboljše volje – čez dober mesec po odvet- niku le poslala denar. Od legata je še prej pikolov- sko odštela 32 gld (8 %) dedovanjskega davka.192 Mojster Janez Weber je nato za 160 gld izkopal vodnjak pred vogalno hišo Jožefa Šumija (št. 177), »kjer Svinjska ulica doseže Trg«, tj. na današnjem Maistrovem trgu tik ob vhodu v Tavčarjevo ulico. Občinski odbor je to investicijo vodil bolj previ- dno kot prejšnje in je natanko predpisal dimenzi- je jaška: premer mora imeti 3,5 čevlja (1,2 metra), na dnu mora biti vsaj 2 čevlja (0,63 metra) vode, biti mora obzidan in imeti mora lesen pokrov ter vrv za dvig izkopanega materiala. Odvoz mate- 186 Dopis Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 19. 3. 1843 v SI ZAL KRA 2, šk. 13, a. e. 186. 187 Dopisa Okrajnega komisariata z dne 1. 10. in 26. 10. 1846 ter prepis odgovora mestnega sodnika Lokarja z dne 10. 10. 1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 16, a. e. 248. 188 Priloga št. 28 k obračunskemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 189 Članek Igorja Kavčiča »Vodnjak kot nebotičnik« v spletni izdaji Gorenjskega glasa z dne 1. 4. 2011 in ustno obvestilo dr. Rafka Urankarja, ki se je tedaj spustil v jašek. 190 O Hayneju gl. Cevc, Upodobitve, str. 233–235. 191 Razglas z lastnoročnimi podpisi donatorjev z dne 17. 8. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. 192 Prepis dopisa občinskega odbora Clari Hayne z dne 31. 8. 1854 in odgovor z dne 5. 10. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. riala bo v breme mesta.193 Tudi ta vodnjak se je napajal iz Kokre, občina pa ga je takoj opremila z ročno črpalko – ne le zaradi Haynejeve želje, pač pa zaradi že standardizirane vodnjaške tehnolo- gije.194 Po zaprtju jaška z betonsko ploščo v začet- ku 20. stoletja (medtem je grušč zasipal dno in prekinjal dotok vode) so ga arheologi spet odprli leta 2002 in mu izmerili 34,5 metra globine. Del konglomeratne obloge v zgornjem delu jaška (v 193 Protokol dogovora z dne 2. 7. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. Leta 1870 so ob prenovi vodnjak natančno premerili in ugotovili, da ima jašek spodaj 1,1 metra pre- mera, v sredini 1,2 metra in zgoraj 1,24 metra. V celoti je globok 37,1 metra, vode v njem pa je za 2,53 metra (stal- no vsaj 1,51 metra). Prepis dopisa županstva podjetju W. Knaust z dne 10. 4. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 194 Zapisnik občinskega odbora z dne 21. 1. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 25, a. e. 450. Stariha, Zapisniki 2000, str. 44; Kos, Ulice, str. 14–15. Slika 16: »Haynejev« vodnjak na Maistrovem trgu po obnovi leta 2002 (foto Dušan Kos). Slika 17: Jašek »Haynejevega« vodnjaka. Sign. 69309 (fototeka ZVKDS OE Kranj). 368 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja celoti do globine ok. 16 metrov) je še vedno ohra- njen.195 Danes je zunanji del vodnjaka obnovljen (sliki 16 in 17). S Haynejevim vodnjakom se je premoščanje vodne stiske z javnimi vodnjaki v Kranju končalo. Stroški gradnje in tehnične opreme so bili previ- soki, za zadovoljitev potreb pa bi morali imeti še več vodnjakov. Cenejša gradnja v severnem pred- mestju še ni bila smiselna, saj tam še ni bilo večje prostorske pozidave. Za lokalne potrebe je bilo mogoče vodo dobiti v nekdanjem kapucinskem samostanu, ki je po ukinitvi leta 1786 postal javno poslopje, a je bil večini meščanov še naprej težje dostopen. Meščani z južnega konca pa so imeli do tam še dlje kot do Save ali Kokre. Vodnjake za lastne potrebe so sčasoma zgradili nekateri premožnejši meščani, podjetniki in obrtniki v Savskem predmestju, kjer so bile ugodnejše raz- mere oziroma višja podtalnica (gl. poglavje Nova vodna črpalka ob Savi po letu 1862). Ko so leta 1862 pognali zmogljivejšo mestno hidravlično napravo, so v ožjem mestu postavili še nekaj jav- nih bazenskih »vodnjakov«, ki so jih pretežno še polnili po lesenih ceveh. V reambulančnem ka- tastru iz leta 1867196 so vsi mestni vodnjaki in ba- zeni označeni z rdečimi pikami/krogci: poleg sta- rih na Trgu, Haynejevega in tistega za župnijsko cerkvijo so bili javni bazeni še na Svinjskem trgu oziroma pred poslopjem pred nekaj leti zaprte glavne pošte (danes Poštna ulica 4) in manjši za napajanje živine za gostilno Stari Mayr (Grajski trg, danes Tomšičeva ulica 21a).197 Označena sta tudi tehnični bazen v stolpu Škrlovec, ki je bil del vodovodnega sistema že od leta 1772 (slika 21), ter vodnjak na dvorišču Okrajnega urada (od 1844) oziroma kapucinskega samostana (slika 3). Poleg finančnih pomislekov glede globokih vodnjakov se je pokazalo, da so glavni problem njihove črpalke. Zaradi nenehne rabe in potreb- ne sile pri črpanju so se hitro obrabile litoželezne izlivne pipe in črpalne ročice, lomili so se bati in vmesni ventili, razmajale so se sesalne cevi in po- javile poškodbe cevi zaradi odpadajočih kamnitih oblog v jaških. Za popravila je bilo treba pritegni- ti še druge mojstre, ker vodnjaški mojster sam ni mogel veliko postoriti. Je pa pridno izstavljal ra- čune: njemu in pomočnikom je blagajna leta 1851 za popravila, les, žeblje in sveče (očitno je šlo za razsvetljavo pri delu v jaških) izplačala več kot 18 195 ZVKDS, Zapisnik terenskih ogledov – Vodnjak na Maistro­ vem trgu, 18. 2. 2002. Gl. tudi članek Helene Jelovčan »Ja- mar pogledal v dno vodnjaka« v časopisu Gorenjski glas, letn. 55, št. 13, 19. 2. 2002, str. 1. 196 SI AS 181, k. o. Kranj L 121, mapa C06. 197 To napajališče so nameravali postaviti že leta 1818 in so ga očitno uredili po letu 1826 (Žontar, Kranj, str. 297). gld.198 Še težji udarec za mestno blagajno sta bi- la nakup in montaža nove črpalke za vodnjak pri savskem mostu, ki so jo leta 1850 kupili na Duna- ju. Zanjo so odšteli kar 386 gld, za montažo 83 gld, za dnevnice in prevozne stroške dunajskega mon- terja pa 20 gld; skupaj 489 gld.199 Lokalna mojstra sta za pripravljalna dela terjala še 13 gld.200 Visoka cena črpalk, ki je presegala celo izkop, ureditev in stavbno opremo globokega vodnega jaška, je bil torej drugi problem sesalnih črpalk. Tretji, osnovni vzrok za okvare in visoke vzdrževalne stroške je izhajal iz zakona o zračnem tlaku, ki ga je že leta 1644 pojasnil fizik Evangeli- sta Torriceli. Kranjčani oziroma njihov občinski odbor o fizikalni teoriji niso vedeli veliko, so pa poznali njene praktične omejitve. Te je podrobno opisal tudi profesor mehanike in direktor praške- ga tehničnega inštituta Franz Joseph von Gerstner v obsežnem in vplivnem inženirskem priročniku splošne mehanike. Povzemimo profesorja: roč- ne črpalke za vodo so (batne) »sesalne« črpalke. Sestavljene so iz cilindra, v katerem je bat s po- vratnim ventilom, in vertikalne sesalne cevi. Bat se premika s premikanjem ročaja črpalke gor in dol, pri čemer se ustvarja podtlak v cilindru pod batom, voda pa pride po sesalni cevi iz globine na dan skozi iztok. Vzrok dotoka je razlika v tla- ku med prostorom pod batom (podtlak) in vodo v vrtini. To pomeni, da voda teče le, če je zračni tlak večji od tlaka, ki ga povzroča vodni stolpec v dvižni cevi in pod batom črpalke. Največja tlačna višina takšnih črpalk je posledica višine vodne- ga stolpca, ki ima tlak in je enak zračnemu tlaku. Ta dolžina med črpalno ročico in nivojem črpane vode je lahko največ 32 čevljev ali 10,33 metra pri idealnem zračnem pritisku. Gerstner je zaradi njegovih nihanj priporočal globino le do 24 čev- ljev (7,6 metra); za večje globine mora biti sistem sestavljen iz več črpalnih enot.201 Spomnimo, da sta (bila) vodnjaka pri župnij- ski cerkvi in na Maistrovem trgu (pa tudi najsta- rejši za župniščem) globlja od 35 metrov, torej preveč za enostavno črpanje. Zaradi visokega tla- ka in teže vode nihče, sploh pa ne ženske kot ve- činske uporabnice, ne bi mogel premikati ročice 198 Računi in potrdila o prejemu denarja z dne 31. 1., 1. 2. in 4. 4. 1851 v SI ZAL KRA 2, šk. 21, a. e. 358. 199 Nedatiran obračun v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 200 Janez Tolmajner je opravil za dobrih 5 gld kovaških po- pravil, Blaž Kavčič pa za 8 gld: računa z dne 6. in 12. 11. 1850 sta v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 201 Gerstner, Handbuch 2, § 90, 93; Gerstner, Handbuch 2, § 187–190, 198–200. Gerstnerjev tretji del mehanične- ga priročnika, ki je posvečen vodnim idr. strojem, tudi vodnim črpalkam, sta naročila tudi podjetnik Anton Sa- massa iz Ljubljane in direktor železolivarne v Dvoru (gl. seznam abonentov v Gerstner, Handbuch 3, s. p.). 369 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja v njeni klasični izvedbi. Take zadrege ni bilo le pri vodnjaku pri savskem mostu, ki ni bil zelo globok, ter pri župnijskem, kapucinskem in Jalnovem vodnjaku, ki so obratovali na vlek (na vitel oziro- ma kolo). Še precej pred sredo 19. stoletja so prišle na trg črpalke, ki so z vmesnimi ventili na sesalni cevi omogočale črpanje iz večjih globin, proble- matična je bila le njihova mehanska trdnost. S še preprostejšimi besedami: ročke so se prepogosto lomile in kvarile. Tako se je zgodilo tudi v Kranju leta 1868, ko so se pokvarile vse tri ročne črpalke, ki so jih šele prejšnje leto dobili (in še ne plača- li) iz železolivarne knezov Auerspergov v Dvoru pri Žužemberku (K. K. privilegirte Fürst von Auer- sperg'sche Guss- und Schmiede-Eisenwaaren-Fab­ rik zu Hof in Krain). Takrat se je direktor Philipp Dobner v opisu ponudbe (obenem je občina na- ročila dve peči za 500 gld!) neskromno pohvalil z zadovoljnimi strankami v Ljubljani in okolici, ce- no za ponujeni model črpalke pa postavil na zelo sprejemljivih 150 gld za kos.202 Inženirji okrajnega gradbenega urada so kajpak potrdili fizikalni zakon, da dvižna moč čr- panja v takih primerih ni v razmerju s človeško močjo, zato so take črpalke neuporabne za globi- no črpanja v Kranju. Menili so, da mora za popra- vilo v roku enega meseca poskrbeti proizvajalec ali pa poslati nove črpalke. S tem mnenjem je župan Matevž Pirc seznanil direktorja dvorske to- varne Dobnerja.203 Ta pa je pojasnil, da lahko čr- palki popravijo šele čez dva meseca. Izgovarjal se je, da so glavna težava v Kranju neustrezni jaški obeh vodnjakov, ker odpadajoča kamnita obloga poškoduje ventile na sesalni cevi. Med enim od popravil je kamen celo zadel tovarniškega moj- stra, ki je utrpel hude poškodbe. Priznal je vsaj to, da je pri globini jaška 11 sežnjev (20,8 metra) vod- ni stolpec resnično težek, še posebej pri tako oz- kem premeru sesalne cevi (1 ¼ palca), kot ga ima črpalka. Tega z nizkimi stroški ni mogoče izbolj- šati, ne da bi močno zmanjšali kapaciteto črpalke. Monter je poročal, da je kljub večjemu uporu pri črpanju vendarle mogoče dobiti vodo. Črpalki so bili torej v Dvoru pripravljeni brezplačno prede- lati, če bi se občina odpovedala odškodnini.204 Pirca je aroganca užalila. Ostro je zavrnil Dob- nerjeve očitke o slabo urejenih jaških, ki niso sla- 202 Dobnerjev dopis županu Matevžu Pircu z dne 13. 5. 1867 v SI ZAL KRA 2, šk. 40, a. e. 671. O asortimanu dvorske železolivarne in še posebej o njenih vodnjakih gl. Žargi, Železarna, str. 93 in Kermavnar, Dediščina, str. 17–32. 203 Protokol o preizkusu črpalk z dne 14. 5. 1868 in obvestili župana Pirca direktorju Dobnerju v Dvoru z dne 19. 5. in 11. 9. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 204 Dopis direktorja Dobnerja v Dvoru z dne 14. 9. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. bi in pregloboki, saj so monterji črpalke montirali brez pripomb. Na že omenjenega monterja pa je padel le en kamen ... Sploh pa so monterji odšli iz mesta, ne da bi črpalki preizkusili. Ker je prodaj- na ponudba veljala za izvedbo na ključ, popravi- la občina ne bo plačala.205 Račun za montažo in demontažo dveh črpalk (skupaj 51 gld) je župan poslal v Dvor, nato pa terjal povračilo celotne kupnine v višini 347 gld. Večina tega zneska je bi- la kmalu vrnjena v mestno blagajno.206 Direktor Dobner je razumel, da je pogodba razdrta in da bo občina dobavitelje litoželeznih prefabrikatov odtlej iskala zunaj dežele. V odgovoru je potož- il, da so kot domača industrija pod nepoštenim pritiskom tujcev in da je »patriotizem le fraza«. Županu je očital, da s tujci ne bi občeval tako kot z njimi. Še enkrat je opozoril, da bi bilo za vse bo- lje, če bi črpalke popravili v Dvoru. Na koncu se je opravičil »za grenke besede« in izrazil upanje za ohranitev poslovnih stikov.207 Bežni poslovni stiki so ostali kljub izrečenim kritikam, saj je razmeroma dobro delovala vsaj črpalka na vodnjaku pri savskem mostu. Ko se je v začetku avgusta 1871 odlomil njen del, ga je žu- pan poslal v popravilo v Dvor. Stiska prebivalcev je bila velika, a to podjetja ni ganilo, zato je župan novega direktorja Oktaviana Bohutinskega čez en mesec opomnil in pristavil, da preklicuje po- pravilo, če se črpalk v livarni dotlej sploh še niso lotili.208 Poslovno dopisovanje, še posebno pri javnih naročilih med javno upravo ter podjetji in obrtni- ki kot ponudniki, je zanimivo za preučevanje razvoja podjetniške misli, navad in bontona ter delovanja javne uprave. Ta je delovala bolje in hitreje kot danes. Značilnost vsakršne korespon- dence v dobi gospodarskega liberalizma je bila izjemna bontonska vljudnost ponudnika/izva- jalca tudi v primerih ostrih obtožb naročnika za slabo opravljeno delo – ne le zaradi predpisane/ priporočene poslovne etikete, še bolj zaradi želje po ohranitvi poslovnih stikov v prihodnosti. Po drugi strani investitorji niso preostro oporekali nedogovorjenemu podaljšanju dobavnih rokov ali višjim vsotam v fakturah, kot so jih vsebovali predračuni. Tako je bilo tudi v Kranju. Pomenlji- vo je še nekaj: urejanje komunalne infrastruktu- re v Kranju nikoli ni bilo v senci nacionalnih in 205 Prepis županovega dopisa z dne 17. 9. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 206 Računa z dne 19. 12. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686 in z dne 9. 1. 1869 v šk. 43, a. e. 705. 207 Dopis direktorja Dobnerja z dne 26. 12. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 208 Prepis dopisa županstva z dne 10. 8. in pripis z dne 5. 9. 1871 v SI ZAL KRA 2, šk. 47, a. e. 746. 370 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja strankarsko-ideoloških nasprotij, ki so bila v mul- tietnični monarhiji običajna od srede 19. stoletja. Kranjčani so se obnašali drugače kot na primer celjski kolegi konec 19. stoletja, kjer so nacio- nalna nasprotja močno vplivala tudi na gradnjo mestnega vodovoda.209 V kranjskem občinskem svetu so pri reševanju infrastrukturnih težav žu- pan in odborniki delovali enotno v korist mesta. Občasna razhajanja so bila le posledica osebnih koristoljubnih razlogov. Brez vode narodni pa- triotizem pač ni veljal veliko. In če je bila oprema podjetij iz neslovenskih dežel boljša in cenejša, so se lokalni politiki, ki so bili tedaj brez izjeme tudi podjetniki, brez obotavljanja odvrnili od po- nudb domačih podjetij k nemški konkurenci in nasprotno. Tudi župan Pirc je ravnal tako in si priskrbel dve ponudbi za ročne črpalke z Dunaja, ne iz Ljubljane. Ugledno domače strojno-livarsko po- djetje Glocken-Giesserei und mechanische Werk- stätte Albert Samassa iz Ljubljane, ki je izdelovalo vodne črpalke, namreč tudi ni bilo več v igri za izvedbo projekta.210 Prvi ponudnik Joseph Schul- hof je predlagal prenosno (t. i. »ameriško« ali »abesinsko«)211 črpalko, a je pošteno opozoril, da lahko črpa vodo le do globine 10 metrov. Po želji je bil pripravljen narediti tudi tâko, ki bi črpala 209 Studen, Od tradicionalnih, str. 37, 41–42. 210 Kermavnar, Dediščina, str. 49–51. 211 Tako so v drugi polovici 19. stoletja imenovali črpalke brez poprej izkopanega jaška: v zemljo do podtalnice zabijemo vertikalno, spodaj perforirano cev ter nanjo pričvrstimo črpalko (gl. predstavitev v časopisu Novice, letn. 47, št. 39, 2. 10. 1889, str. 1). iz globine 40 metrov.212 Drugo ponudbo je poslalo strojno-livarsko podjetje Wilhelm Knaust in Wien. Maschinen- und Feuerlösch-Geräthe-Fabrik. Ker je Pirc vedel, da mora potencialnemu poslovnemu partnerju nujno razložiti kranjsko posebnost, je problem z »Danaidami« predstavil takole:213 mesto stoji na visoki skali, imajo pa novi črpal- ki za dva vodnjaka; ena je v 20 sežnjev globokem vodnjaku, ki ima na dnu konstantnih 6 čevljev (1,87 metra) vode. Zahteva občine pri naročilu je, da lahko iz obeh vodnjakov tudi ženske in dekle brez muk načrpajo po ½ vedra (28,3 litra) vode na minuto. Je to z vašimi črpalkami mogoče doseči? Dunajčani so odgovorili takole: povprečno zmo- gljiv človek lahko načrpa do 10–12 veder (dobrega pol kubičnega metra) na uro, vendar z navadno črpalko to ni mogoče storiti le z eno človeško silo, ker je teža vode zaradi globine prevelika. Podjetje izdeluje več izvedb posebnih črpalk, prilagojenih za velike globine, ki jih dobavljajo avstrijskim in ruskim železnicam ter cesarsko-kraljevi vojski. Priložili so reklamni letak s skicami (slika 18). Kompletno garnituro za enoramno črpalko so bi- li pripravljeni poslati za 380 gld, tako s kolesom, ki še olajša črpanje, pa za 460 gld. V ceni niso bili 212 Dopis Josepha Schulhofa z dne 24. 11. 1868 in letak v SI ZAL KRA 2, šk. 40, a. e. 671. 213 To je bil ljudski terminus tehnicus za okrasno ikonografijo ročnih črpalk in razkošnejših izlivnih pip v podobi mito- loških grških nimf oziroma Danaid. Te so bile za umore svojih mož obsojene na vlivanje vode v posode brez dna (ali brez čepov). Zato so bile njihove podobe na vodnja- kih glede na funkcijo in željo graditeljev (za neprekinje- no oskrbo) res zelo primerne (Kermavnar, Dediščina, str. 57–63). Slika 18: Prospekt z ročnimi črpalkami podjetja Wilhelm Knaust. Maschinen-, und Feuerlösch-Geräthe-Fabrik. Priloga dopisu kranjskemu županstvu z dne 11. decembra 1868. SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686 (foto Dušan Kos). 371 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja vključeni leseni deli ter stroški monterja in po- možnega osebja.214 S tem dopisom se je začelo dolgo sodelovanje mestne občine s podjetjem W. Knaust na podro- čju opremljanja občinskih vodnjakov. Župan Pirc je takoj po novem letu 1869 s pooblastilom občin- skega odbora naročil enoramno črpalko (za 380 gld) z iskreno željo, da bo vsaj pol leta delovala brez popravil. Za naročilo dveh se iz varčne pre- vidnosti le ni odločil. K naročilu je pripisal še ne- kaj tehničnih podatkov o vodnjaku pri cerkvi.215 Naročilo je osebno potrdil gospod Knaust in obljubil ekspedit v začetku marca.216 Kot je še danes običajno pri nujnih in zlasti javnih naro- čilih, se njihova izvedba vedno zavleče. Iz Kranja so spet prosili za čimprejšnjo dobavo, saj mesto trpi pomanjkanje, a je Knaust zaradi preobreme- njenosti tovarne črpalko poslal v Ljubljano šele v začetku junija ob globokem opravičevanju in skupaj z računom. Pirc je opozoril, da bo prezi- dava jaška z novimi lesenimi kladami trajala do 24. julija 1869, zato bo kasneje sporočil, kdaj naj pride monter.217 Prezidavo – šlo je za obzidavo ja- ška s kamenjem – je izvedlo kar županovo podje- tje.218 Organizacija montaže črpalke je bila zaradi pisnega usklajevanja terminov med Kranjem in Dunajem nekoliko zapletena, a je monter v za- četku avgusta le opravil nalogo. Delodajalca je obvestil o županovem zadovoljstvu, Knaust pa je v Kranj poslal račun za 8 delovnih dni s 24 nadu- rami, skupaj 88 gld.219 Obveznosti do Knausta je občina poravna- la šele februarja 1870. Knaust pa je izkoristil zadovoljstvo župana, ki se je zanimal še za na- kup črpalke za Haynejev vodnjak pod enakimi pogoji kot prej, vendar z dvoramnim sesalnim mehanizmom. Knaust mu je odsvetoval tako čr- palko, ki jo je sicer imel v asortimanu, ker bi za izpolnitev zahteve po načrpanju 12 veder na uro potrebovali majhen kaliber cevi, a bi na koncu dala enak rezultat kot enoramna črpalka. Poleg tega je bila dvoramna izvedba preveč občutljiva na vremenske razmere. Sploh pa bi za večji do- 214 Prepis Pirčevega dopisa z dne 9. 12. 1868 in odgovor pod- jetja W. Knaust z dne 11. 12. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 215 Prepis dopisa z dne 18. 1. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 216 Dopis W. Knausta z dne 28. 1. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 217 Dopisa W. Knausta z dne 13. 5. in 8. 6. 1869 z osnutkoma županovih odgovorov z dne 7. in 8. 6. 1869 na hrbtni stra- ni v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 218 Pirčev račun za občino v višini 21 gld z dne 3. 11. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 219 Prepis županovega obvestila z dne 23. 7. in Knaustova do- pisa z računom za montažo z dne 26. 7. in 6. 8. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. tok potrebovali več fizične moči pri črpanju, več kot od enega človeka. Občinski odbor je vztrajal in obljubil predelavo jaška, obenem pa opozo- ril, da mora biti črpalni ročaj masivnejši kot pri prejšnjem naročilu (ta je bil preveč zart, tj. lep, a občutljiv za rabo), ker se voda črpa »dan in noč« in je obraba velika; zaradi pritiska se je že trikrat zlomila.220 Opozorilo je bilo na mestu, saj je črpal- ka na Haynejevem vodnjaku nekaj mesecev prej potrebovala prav menjavo cilindričnih ročajev in ventilov. Remont v Ljubljani je izvedlo Samasso- vo podjetje za 47 gld.221 Knaust je bil pripravljen ugoditi željam, a je opozoril, da bo cena višja. Občina je sicer izjavila, da ne misli plačati več kot za prvo črpalko, a to že zaradi dodatne okrepitve ročaja ni bilo reali- stično. Junija 1870 so črpalno garnituro poslali v Ljubljano, montaža pa se je zaradi zasedenosti monterjev zavlekla v konec julija, ko je bil izstav- ljen končni račun – 504 gld.222 Še preden so se na županstvu ovedli, je po komaj nekaj dneh nova črpalka zatajila – ravno na dan, ko je Knaust pre- jel prvo polovico plačila. Vodilni drog je popustil, pritok vode na površje pa je bil slaboten, čeprav je batnica pravilno delovala. Županstvo je meni- lo, da je popustil kak vijak, popravila pa se niso hoteli lotiti sami, ker je bila črpalka v garanciji.223 Knaust je župana potolažil, da gre za malenkost: najbrž je popustil batni ali sesalni ventil, ki ga lahko očisti kak mojster.224 Najbrž je bilo res tako in Kranjčani so hitro spet prišli do vode iz tega vodnjaka. Večji zaplet je januarja 1872 povzročil mraz, ki je uničil železna ohišja ventilov v komorah črpalk. Občinski uradniki so 83 kg težke poško- dovane dele takoj poslali na Dunaj in zahtevali še privaritev pip na ventilih, ki naj bi preprečile zmrzovanje vode. Popravilo je trajalo poldrugi mesec, vrnjena ohišja pa so imela napačno zvr- tane luknje in so jih morali poslati na popravek v Ljubljano. Župan je bil jezen na Knaustovo tovar- no: »Niste nas zadovoljili tako kot sicer.« Račun v vrednosti 180,5 gld je zmanjšal za 9 gld, ki so jih plačali v Ljubljani.225 220 Knaustova dopisa na županstvo z dne 8. 2. in 15. 4. 1870, prepis odgovora županstva z dne 10. 4. in osnutek odgo- vora z dne 21. 4. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 221 Račun z dne 30. 9. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 222 Knaustovi dopisi županstvu z dne 4. 5., 15. 6., 6. 7. in 26. 7. 1870 ter osnutki odgovorov županstva z dne 7. 5. in 27. 6. 1870; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 223 Prepis dopisa županstva in Knaustovo potrdilo o preje- mu prvega obroka z dne 11. 8. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 224 Knaustov dopis z dne 17. 8. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 225 Prepisi dopisov županstva z dne 9. 1., 26. 2. in 14. 5. 1872 ter 372 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja NOVA VODNA ČRPALKA OB SAVI PO LETU 1862 Gruberjevi hidravlični tehnologiji se je sredi 19. stoletja dokončno iztekla življenjska doba. Re- dno vzdrževanje ter izredna popravila črpalke in vodovoda so zahtevala sredstva, ki so v občinskem proračunu vedno predstavljala najvišjo postavko med vsemi stroški – več kot za plače občinskih uslužbencev in funkcionarjev, šolstvo, popravila mestnih poslopij, kanalizacijo in čiščenje ulic, gradnjo cest in mostov, javno razsvetljavo itd. S porabljenim denarjem bi lahko vsakih nekaj let zamenjali črpalko in vodovod. Vodne redukcije so bile pogoste in dolge, količina načrpane vode skromna in širitev v vse mestne četrti tehnično nemogoča. Leta 1848 je šlo iz mestne blagajne za vodne naprave 236 gld po 20 fakturah, leta 1849 pa že 332 gld po 23 fakturah. Tedaj so opravili še generalni remont črpalke, popravili od ledu poškodovano kolo, poglobili vodnjak pri cerkvi, očistili in zatesnili bazen na Trgu itd.226 Leta 1850 so za podobne posege porabili 126 gld; zgolj med 14. septembrom in 10. oktobrom 1850 je pri 49 posegih na hidravlični napravi sodelovalo kar 21 mojstrov in 54 pomočnikov.227 V tem letu so tri- je mojstri s pomočniki skoraj ves november spet popravljali vodno kolo; strošek za delo in mate- rial je bil okroglih 106 gld.228 Naslednje leto so za hidravlično napravo porabili 276 gld.229 Popravila so se v tem ritmu nadaljevala do leta 1860, ko so mojstrom plačali 236 gld, od tega 180 gld Blažu Kavčiču, ki je večkrat popravljal črpal- ko.230 Leta 1862 so vodne zadeve še bolj izpraznile mestno blagajno, vendar ne zaradi hidravlične čr- palke. Kamnoseku Janezu Dolencu so za obnovo vodnjakov odšteli kar 423 gld: meščani so prispe- vali 309 gld, županstvo 25 gld, 48 gld pa so dobili od vinske trošarine; zmanjkalo je 61 gld. Glavnina stroška (346 gld) je odpadla na prenovo bazenske- ga vodnjaka na Trgu, ki jo je Dolenc izvedel v 17 dneh, precej zahtevna dela so bila še na vodnja- Knaustovi odgovori z dne 14. 2., 4. 3., 14. in 28. 5. 1872 v SI ZAL KRA 2, šk. 48, a. e. 765. 226 Priloga št. 28 k obračunskemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 227 Izkaz stroškov z dne 31. 7. in 11. 10. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 228 Potrdilo mojstrov Blaža Kavčiča, Mihaela Zupana in Ja- neza Tolmajnerja o plačilih z dne 30. 10., 6. in 15. 11. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 229 Obračunski povzetek za leto 1851 v SI ZAL KRA 2, šk. 21, a. e. 364; »blagajniški žurnali« za leta 1841–46 v šk. 240, a. e. 3939, za leta 1846–54 v šk. 241, a. e. 3940, za leta 1854– 58 v šk. 241, a. e. 3941 in za leta 1848–66 v šk. 241, a. e. 3944. 230 Obračunski povzetek za leto 1860 v SI ZAL KRA 2, šk. 33, a. e. 572; Stariha, Zapisniki 2005, str. 67. ku pri cerkvi (75 gld), le bazen na Svinjskem trgu (»pri mesarjih«) je doživel manjši poseg.231 Staro črpalko so popravljali še jeseni 1861, nato so se lotili največje vodnogospodarske investicije po letu 1772 – zamenjave celotnega vodovodnega sistema. Investicija, za katero se je odločil župan Konrad Lokar sam, po mnenju občinskega od- bora ni bila premišljena, ker ni upoštevala stro- škov vseh potrebnih del, župan ni iskal drugih ponudb, z dobaviteljem se ni pogajal o ceni in ni razmišljal o prodaji stare črpalke.232 Po starem običaju je enega od občinskih odbornikov zadol- žil za izvršitev naročila na akord pri livarni Graf Christalnigg's Gusswerk iz St. Johanna pri Brücklu (Mostič) na Koroškem.233 To je bil Viljem Killer, ki se je kot trgovec z železnino najbrž res najbolje spoznal na stroje in cevi, poleg tega je imel po- slovne stike na Koroškem. Killer je črpalko in vo- dovod naročil jeseni 1861, konec leta pa je župan potrdil naročilo in pisno obljubil plačilo. Oba sta se odločila brez soglasja občinskega sveta. Pozno spomladi 1862 je koroško podjetje dobavilo naro- čeno blago, izvedlo montažo in izstavilo končni račun. Ker Kranjčani dotlej niso plačali že izstav- ljenih petih faktur, je bila terjatev visoka – 1738 gld. Dobavljeno pa je bilo: 4577 funtov (2563 kg) težka črpalka z vsemi deli (915 gld), litoželezne vodovodne cevi, prevoz do Celovca in montaža »mašinista« Mathiasa Goinerja. Z obrestmi se je dolg mesta Kranj do podjetja do srede junija 1862 povzpel na 1823 gld.234 K temu je bilo treba dodati še kopico računov za dodaten material ter pripravljalna gradbena, kovaška in tesarska dela: izkop vodovodnega jaška do Škrlovca in naprej, nakup peska in premogovega prahu za položitev cevi itd. Teh računov je bilo za več sto gld.235 Ker je imelo Christalniggovo podjetje za for- malnega naročnika Killerja, ne pa mesta, so ter- jatev naslovili na odbornika, mu zagrozili s tožbo in obenem preklicali trgovski kredit za blago, ki ga je pri njih naročal za svoje poslovanje. Killer je od župana zahteval ureditev dolga do tovarne in obenem poravnavo njegovega računa v višini 350 gld za blago, ki ga je dobavil mestu – sicer bo 231 Obračun Janeza Dolenca z dne 15. 6. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 232 Zapisnik mestnega odbora z dne 2. 7. 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 611. 233 Tovarno je v letih 1836–1838 na mestu fužinskega obra- ta ustanovil Karl grof Christalnigg, leta 1898 pa je obra- te prevzela graška družba Maschinenfabrik Andritz AG (Köstler, Eisenwerke, str. 34). 234 Dopis Christalniggove livarne z dne 15. 6. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 235 Povzetek zapadlih računov za leto 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 605. 373 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja mesto tožil.236 Občinski odbor in župan sta od Kil- lerja zahtevala obračun in vso korespondenco s tovarno.237 Ta je julija spremenila taktiko in od ob- činskega sveta zahtevala 1881 gld za zapadle fak- ture in 6 % zamudnih obresti. Račun je pospre- mila z grožnjo, da dolga ne bo le sodno vknjižila na mestno premoženje, marveč ga bo res zasegla. Župan in občinski odbor sta menila drugače: up- nika sta obvestila, da je njegov partner le Killer. Sploh pa dobavljena oprema ni bila izdelana v skladu z načrtom in jo je bilo treba v Kranju pri- lagoditi, cevi pa naročiti drugod. Zaradi zamude so pozni s tehničnim prevzemom, do katerega bo prišlo šele v naslednjih dneh.238 Šlo je za zavlačevanje, ker je bila občinska bla- gajna prazna. Občinski odbor je februarja 1863 kanil dolg pokriti s prostovoljnimi prispevki, os- talo pa z doklado na neposredne davke.239 Veliko denarja niso zbrali, zato je moral Killer kot prav- noformalni zavezanec za plačilo po pravnomočni sodbi z dne 31. decembra 1863 pokriti celoten dolg do livarne, ki je z obrestmi zrasel že na 1956 gld. V tem letu mu je občina vrnila le 600 gld, drugih stroškov s popravili vodnjakov in vodovoda (fak- tur je bilo na desetine!) pa je bilo še za 459 gld: za nove tatermane, tesnila in cevi, ključavničarska in tesarska popravila črpalke, monterjeve dnevni- ce, čiščenje mlinskega kanala itd. Vsega skupaj je bilo mnogo več, kot so porabili za plače mestnih uslužbencev (482 gld), mestno osvetljavo (219 gld) in vzdrževanje odtočnih kanalov (97 gld).240 Leta 1865 je Killer od novega občinskega od- bora zahteval restitucijo in zagrozil z zasegom mestne hiše.241 Občino je javne sramote rešilo nekaj premožnih odbornikov (Konrad Pleiweis, Tomaž Pavšlar st.) in novi župan Matevž Pirc. Ti so se poslej ukvarjali še s sanacijo negospodarnih odločitev nekdanje Lokarjeve ekipe, ki je skoraj uničila mestne finance.242 Nova tlačna črpalka v tehničnem smislu ni bi- la zgrešena investicija. Šlo je za industrijski izde- lek, veliko bolj kakovosten od Grubarjeve obrtni- ške naprave. Iz poldrugo desetletje mlajšega stro- 236 Killerjev dopis županstvu z dne 28. 6. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 237 Prepis dopisa Killerju z dne 1. 7. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 238 Dopis livarne z dne 11. 7. 1862 in nedatiran osnutek odgo- vora županstva na zadnji strani v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 239 Zapisnik občinskega odbora z dne 6. 2. 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 36, a. e. 618. Gl. še Žontar, Kranj, str. 316–317. 240 Obračun občinskih dohodkov in izdatkov za leto 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 36, a. e. 621. 241 Killerjev dopis na županstvo z dne 1. 6. 1865 v SI ZAL KRA 2, šk. 37, a. e. 642. 242 Žontar, Kranj, str. 319; Stariha, Zapisniki 2005, str. 69–73. kovnega opisa je razvidno,243 da sta osrednji del črpalke sestavljala dva vertikalna kupolasta ci- lindra s 158 oziroma 440 mm batnega hoda. Z ne- posrednim prenosom z vodnega kolesa, ki je imel 6,5 dvojnega hoda na minuto in 1,5 KM, je lahko v neprekinjenem delovanju na razdalji 1250 metrov in do 35 metrov višinske razlike poslala po dvo- palčnih ceveh (notranjega premera) ok. 100 du- najskih veder ali 5656 litrov vode na uro, tj. 94,2 litra na minuto ali 1,57 litra na sekundo.244 Pri tej moči je naprava delala pod tlakom ok. 7 torrov (933,2 Pa), pritisk v cevi pa se ni uravnaval z var- nostnim ventilom. Ob menjavi črpalke so morali zamenjati še vodovod. Menjava cevi je zaradi visokih stroškov potekala več let. Gotovo so imele prejšnje cevi podobne notranje premere in tudi trasa vodovo- da je ostala enaka kot prej. Litoželezne cevi z 1½, 1¼, 2 in 3 palcev svetline, ki so bile dolge od 1,5 do 1,8 metra, je prav tako dobavila Christalniggova livarna. Leta 1872 so pri novem lastniku livarne Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft naročili še šest cevi z obojkami (Muffe). Najbrž je šlo za nadome- stitev starih in poškodovanih. Občinski pogaja- lec je bil spet železninarski trgovec in občinski svetnik Viljem Killer.245 Christalniggova črpalka je potiskala več vode v mesto, ni pa imela bistveno nižjih vzdrževalnih stroškov. Glavnih delov ni več mogel popravljati vsak domači mojster, kot so lahko prej počeli s preprosto Gruberjevo črpalko. Tedaj so vsa us- njena tesnila in obloge dobavljali domači usnjar- ski mojstri. Leta 1862 so usnjena tesnila in obloge zamenjali standardizirani izdelki iz kavčuka, ki jih v Kranju nihče (še) ni proizvajal. To je omejilo tudi sodelovanje domačih trgovcev, kar se je v za- četnem obdobju gospodarskega liberalizma tudi v Kranju dogajalo v vseh gospodarskih panogah. Rezervne dele so dobavljala le še specializirana podjetja, na primer livarna Antona Samasse v Ljubljani.246 Tako so morali leta 1865 za vzdrževa- nje črpalne naprave, vodovoda in mestnih vod- njakov iz občinske blagajne plačati 400 gld, kar 243 Ekspertiza inženirja podjetja »Albert Samassa« z dne 27. 3. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 244 Po navedbi Josipa Žontarja celo 480 »škafov« vode (naj- brž je mislil na dunajske mernike po 30,75 litra) na uro (246 litrov/uro), tj. ok. 4,1 litra na sekundo (Žontar, Kranj, str. 319). Vendar je to najbrž previsoko ocenjen dotok za cevi z le 2 palcema (5,26 centimetra) svetlega premera. 245 Dopisi Hüttenverwaltung Viljemu Killerju z dne 8. 3. in 18. 4. in osnutek odgovora z dne 26. 4. 1872 v SI ZAL KRA 2, šk. 48, a. e. 765. 246 Že leta 1866 so tam izdelali 4 medeninaste ležaje, ventil in batnico: postavki št. 76/53 in 119/79 v obračunu dohod- kov in izdatkov za prvo polovico leta 1866 ter postavka št. 46/31 v obračunu za drugo polovico leta v SI ZAL KRA 2, šk. 249, a. e. 4012. 374 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja je bila polovica letnega zneska za občinsko šol- stvo.247 Naslednje leto je strošek vzdrževanja sicer padel na 265 gld, čeprav so načrtovali še za 300 gld investicij.248 Zadovoljstvo s Knaustovima ročnima črpal- kama v mestnih vodnjakih je novega župana Sebastijana Šavnika, pripadnika rigidne mestne gospodarske politike, navedlo na misel, da bi lah- ko isto podjetje dobavljalo tudi rezervne dele za hidravlično črpalko. Ob plačilu drugega obroka za zadnje naročilo je 16. januarja 1871 povprašal na Dunaj, ali jim lahko poleg treh tesnil za ročne črpalke dobavijo še 8 tesnil iz kavčuka za savsko črpalko. Župan je na Knaustovo prošnjo poslal opis dimenzij tesnil in Knaust je dobavo potrdil, sicer v zadregi, ker je županstvo nekaj dni prej pomotoma terjal za plačilo neke stare fakture.249 Župan se mu je za netaktnost maščeval tako, da občina do konca leta ni plačala manjšega računa v vrednosti 13,5 gld.250 S hidravlično napravo so bili občinski odbor- niki in meščani odtlej razmeroma zadovoljni ali so vsaj navzven dajali tak vtis. Ko so leta 1870 na Državnem pravdništvu (tožilstvu) v Ljubljani raz- mišljali o postavitvi črpališča za oskrbo zaporov v Ljubljanskem gradu, so poleg drugih za infor- macije povprašali kranjsko županstvo, ker so tudi v prestolnici že vedeli za novo savsko črpalko in črpanje vode »navzgor v bazen«. Zanimale so jih izkušnje s cevmi, višina črpanja in cena sistema. Župan Šavnik je uslužno postregel s tehničnimi informacijami, o ceni pa ni vedel nič, češ da na občini nimajo več računov. To je bila posledica županove nevednosti o mestnih spisih – za ta čla- nek sem v občinskem arhivu našel vse račune za stari in novi vodovod, za vsa leta prej in pozneje.251 Gorenjci so zlasti glede računov, garancij itd. ze- lo natančni: ničesar ne vržejo stran, vse pride še kdaj prav. Kakor koli že, vodovod na Ljubljanski grad so italijanski vojni ujetniki zgradili šele leta 1916. Med prenavljanjem vodnjakov in prvim re- montom nove črpalke so v občinskem odboru razmišljali o širitvi vodovoda do »stare pošte« (»Luža«) tik pred severnim vhodom v staro mesto in v Pungart na južnem koncu. S tem bi vodovod, 247 Stariha, Zapisniki 2005, str. 72. 248 Dva polletna obračunska povzetka za leto 1866 v SI ZAL KRA 2, šk. 249, a. e. 4012. 249 Prepisa dopisov županstva z dne 16. in 20. 1. 1871 ter Knaustov odgovor z dne 18. 1. 1871 v SI ZAL KRA 2, šk. 47, a. e. 746. 250 Knaustova terjatev z dne 29. 11. in potrdilo o prejemu z dne 10. 12. ter prepis odgovora županstva z dne 6. 12. 1871 v SI ZAL KRA 2, šk. 47, a. e. 746. 251 Dopis pravdništva z dne 11. 5. 1870 in prepis županovega odgovora z dne 13. 5. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. ki je vodo dotlej dostavljal le v vodnjak na Trgu, kot je priznal prejšnji župan Matevž Pirc, zagoto- vil vodo več četrtim, a še ne v smislu modernega vodovoda s hišnimi priključki. Nekoliko ideali- stični župan je že 5. avgusta 1869 meščane spet »prijazno povabil« k prostovoljnim prispevkom in optimistično računal na 1200–1400 gld. Časi prostovoljnosti in solidarnosti ter osebnega zala- ganja denarja, kakršno so premožni meščani iz- kazali v letih 1771, 1840 in 1862, so se v liberalni do- bi umikali drugačnim vrednotam. V letih gospo- darske krize in propadanja lokalnega obrtništva meščani niso bili več pripravljeni prispevati več, kot je odpadlo na obvezne davke: le 26 mešča- nov je obljubilo prispevati skupaj borih 182 gld; večina od 1,5 gld do 10 gld. Zato je župan čez pet dni z obžalovanjem ugotovil, da zlasti premožni meščani nimajo interesa, ustavil donatorsko ak- cijo ter preklical nezavezujoč dogovor za dobavo dodatnih vodovodnih cevi.252 Ko so se posledice gospodarske krize iz leta 1873 nekoliko unesle in so sanirali občinske fi- nance, v monarhiji pa se je napovedoval gospo- darski razcvet, so se ambicije povečale. Tako se je odbor posvetil izboljšavam celotne komunalne infrastrukture.253 Občina je leta 1876 zgradila nov most čez Kokro,254 meščani pa so dobili priložnost še za razširitev vodovoda (Zweigwasserleitung). V začetku leta 1876 je po severnem delu mesta zaokrožila civilna peticija za širitev vodovoda v Kokrško in Kapucinsko predmestje. Namero po vplačilu prostovoljnih prispevkov je spočetka si- cer izrazilo le 15 hišnih lastnikov, ki so obljubili 595 gld in jih do naslednjega leta tudi toliko vpla- čali.255 Novi župan Karel Šavnik (sin prejšnjega) se je pri hišnem dobavitelju, livarni Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft, takoj pozanimal, ali lahko črpalka ob Savi zagotovi dodatno količino vode 252 Razglas z dne 5. 8. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. Županov poziv je v slovenščini, saj je Pirc slovenščino uvedel v pisno poslovanje občinske uprave: »Povabilo! Mašina, k'vodo od Save v mesto daje, bo tekoči mesec zopet še bolje popravljena, in bo potem vodé za celo mesto dosti dajala. K'je pomankanje vode od nekdaj največi nadloga našega mes­ ta, in ker v resnici le en oddelek mesta vživa dobroto vode, kte­ ro šterne in mašina daje, in k'bo zdaj lahko mogoče, s združeno močjo na vse konce vodo izpeljati, vabi predpisani prijazno vse mestnjane, v ta namen, vsak po svoji moči kaj dodati. Če pride na 1200 do 1400 gld. vkup, se lahko voda zunaj mesta na Lužo pri stari pošti in v Pungrad, ali kamor se bo odločilo, izpelje še letos. Kar kteri podpiše, se tudi zaveže popolnoma izplačat, kadar bo napovedano, in sicer šelej, kadar pridejo cevi od fab­ rike, ne papred.« Čez pet dni pa je na drugo stran te objave zapisal: »Kjer boljši, z velikim premoženjem so le malo voljni dati, se povabilo vstavi, k'ni misliti, da bi dosti vkup prišlo.« 253 Žontar, Kranj, str. 320–324. 254 Prav tam, str. 325–326, 330–331. 255 Dva seznama s podpisi vplačnikov z dne 25. 2. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 375 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja za dodatnih 174 sežnjev (330 metrov) vodovoda. Korošci so to potrdili v primeru, če trasa nima ob- čutnejšega vzpona, ter priložili cenik za cevi: 174 sežnjev litoželeznih vodovodnih cevi z notranjim premerom 1 ½ palca so cenili na 570 gld; seženj cevi je tehtal 41 funtov (23 kg), ena 3,3 metra dolga cev pa je tehtala 71 funtov (39,7 kg).256 Obljubljeni samoprispevek je zadoščal le za nakup cevi, umanjkal je denar za izkope jar- kov, zidavo kinet, montažo itd. Denar, gorenjska varčnost in javnoupravne uzance so narekovali pridobitev vsaj še ene ponudbe in strokovnega mnenja. To so naročili pri občasnem dobavitelju, podjetju »Albert Samassa«. V »ekspertizi obsto- ječe črpalke« je tovarniški inženir potrdil mož- nost podaljšanja vodovoda za 330 metrov pri po- polnoma ravnem terenu. Ocenil je, da obstoječi vodovod glede na meritve cevnega pritiska nekje pušča, tako da bi bilo treba v vodovod vstaviti do- daten varnostni ventil, ker je upor v tuljavi moč- no narasel. Pri podaljšanem cevovodu je treba napraviti še dva varnostna izpusta v kanal. Tak cevovod pa ima lahko le 1 ½ palca ali celo 1 ¼ pal- ca premera. To je bilo malo (še posebej če upo- števamo zmanjševanje pretoka zaradi nalaganja vodnega kamna), a prilagojeno moči in kapaciteti črpalne naprave.257 Priporočil je uporabo kovanih angleških železnih cevi, ker so boljše, res pa tudi dražje od litoželeznih. Stroške vodovodnega po- daljška skupaj z materialom je ocenil na 561 gld z litoželeznimi ali na 659 gld s kovanimi cevmi (samo za cevi je cena znašala 415 gld oziroma 493 gld) in obljubil dobavo v 12 dneh. Tovarniška di- rekcija je nato sestavila še podrobno ponudbo: za 369 metrov litoželeznih cevi (1 ½ palca) in 12 me- trov kovanih cevi (1 ¼ palca), ventile, kolena, dva izpusta, montažni svinec in predivo za spajanje v skupni teži 3430 kg ter prevoz so sešteli 840 gld. K temu bi morala občina plačati še stroške monta- žerja (5 gld na dan in še nekaj za pomočnike) ter sama poskrbeti za izkope, zidarska in tesarska de- la. Dobava je bila zagotovljena v 4 tednih, monta- ža bi trajala 18 dni.258 Zanimivo je, da se cene litoželeznih cevi med začetkom in zadnjo četrtino 19. stoletja kljub povečanemu povpraševanju niso bistveno spre- menile. Od leta 1885 so cene padle, ker so jih v Evropi izdelovali industrijsko; take so bile dolgo 256 Dopis županstva z dne 11. 3. 1876 ter mnenje Hüttenberger Verwaltung z dne 14. 3. in ponudba 27. 5. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 257 Profesor Gerstner je leta 1832 menil, da je idealen notra- nji premer litoželeznih cevi 3–4 palca (Gerstner, Hand­ buch 2, §§ 163, 166). 258 Dopis županstvu z dne 27. 3. ter ponudba z dne 30. 5. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. vodovodni standard (op. D. K.): železarna v Dvo- ru je leta 1820 za kilogram cevi zahtevala 17 kr,259 leta 1876 pa so Korošci kilogram cevi cenili na 14,2 kr in Samassa na 16,6 kr (1 ½ palca svetline); sle- dnji leta 1878 celo na 18,6 kr. Železne cevi (najbrž kovane), ki so jih Kranjčanom leta 1771 ponujali v Borovljah, so bile bistveno dražje – po 42,8 kr na kilogram, medtem ko je Samassa take cenil na 33 kr. (Opomba: navedene cene so v absolutnih vrednostih; inflacija, spremembe denarja itd. ni- so upoštevani, a vsaj izpričujejo trende.) Župan Šavnik je od direkcije Samassovega podjetja zahteval še nekaj pojasnil. Dileme gle- de primernosti cevi, neravnega terena, ovinkov na trasi in cene mu je razjasnil kar lastnik Albert Samassa. Zatrdil je, da so litoželezne cevi primer- nejše, če je teren suh, če skoraj ne visi in če so cevi v kinetah, ker tam manj rjavijo. (Nasploh so robustne litoželezne cevi iz legure železa in oglji- ka manj občutljive na pritisk kamnine in imajo dolgo življenjsko dobo, čeprav so težke. Če niso zaščitene, so bolj nagnjene h koroziji.) Samassa je opozoril, da teren v Kranju ni skalnat, marveč vo- doprepusten, zato je najprej menil, da bi bile pri- mernejše kovane železne cevi, nato pa je mnenje spremenil in priporočil litoželezne. Da je potreb- nih 15 metrov več cevi kot v prvi ponudbi, je pos- ledica naknadno ugotovljenih zavojev ter nihanja terena na trasi.260 To je županstvu zadoščalo, tako da je ponudbo z natančnim predračunom v višini 795 gld sprejelo. Šlo je za 225 kosov 1 ½ palčnih litoželeznih cevi dolžine 5 čevljev in 7 palcev ali 1,76 metra (396 metrov v skupni teži 2850 kg) za 472 gld; 12 kosov specialnih 1 ½ palčnih cevi za 31 gld; 325 kg svinca in 8 kg prediva za 140 gld.261 V začetku julija 1876 so se že pripravili na montažo. Župan je sklical sestanek gradbene- ga odbora zaradi izkopa kanala v Konjski ulici (severni del današnje Tomšičeve ulice, Reginče- va ulica in Maistrov trg) ter naprej do bazena v Kokrškem predmestju – na akord ali v individual- ni režiji. Odbor je licitacijskim ponudnikom pos- tavil ostre pogoje: kanal mora biti globok in širok vsaj 0,63 metra in zasut v uličnem nivoju; ostanek izkopanega peska je last občine, izkopane kam- ne pa mora odstraniti izvajalec; plačilo je 50 kr na izkopan dolžinski seženj. K licitaciji najbrž zato ni pristopil noben ponudnik. Čez nekaj dni je neki mojster začel izkopavati v Konjski ulici, v Kokrškem predmestju pa so celo začeli betonirati 259 Gl. cenika v Žargi, Železarna, str. 26. 260 Dopis Samasse z dne 8. 6. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 261 Samassov predračun z dne 8. 6. in dopis županstva Sa- massi z dne 11. 6. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 376 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja bazen; odboru je bil naložen nadzor teh del.262 V nekaj tednih je bil vodovodni podaljšek končan (slika 21). V letih 1877–79 je bila generalno obnovljena tudi hidravlična naprava. Obnova je v zvezi z od- pravljanjem posledic strojeloma potekala v naj- bolj nepravem času – v vročem in suhem juliju 1877. Ker so prebivalci v mestnem jedru spet os- tali brez vode, je dal župan Karel Šavnik poško- dovane železne sestavne dele takoj prepeljati v Ljubljano v delavnice strojno-livarskega podje- tja Eissengiesserei­Maschinenwerkstätte Tönnies & Dobner, da bi tam izdelali ustrezne ulitke. Šlo je za 5 kosov črpalke, 2 kosa zlomljene prenosne gredi, 9 kosov prenosnih koles in čep, kar priča o strojni katastrofi.263 V podjetju so bili ustrežljivi, saj so ulitke v Kranj poslali prej kot v dveh tednih, in to skupaj z računom v višini 42 gld.264 Nekdanji direktor dvorske železolivarne Dobner, tedaj še vedno Tönniesov družabnik, s katerim se je sprl prejšnji župan Pirc, je dal poslu in zaslužku pred- nost pred starimi zamerami. Ta epizoda je župana in občinski svet prepri- čala, da bi kazalo obnoviti še poslopje in okolico črpališča ter zamenjati del vodovoda iz leta 1862 med črpališčem in vodnjakom na Trgu. Po izku- šnjah je župan Šavnik februarja 1878 povprašal novomeškega kolego Alberta pl. Lehmanna. Naj- večje dolenjsko mesto je imelo podobno pomol- no lego nad reko Krko in le malo manjše težave z vodno oskrbo kot Kranj. Za to so v Kranju vedeli, kar je Šavnik poudaril v uvodu dopisa. V resnici je bila med reko Krko in mestnim jedrom manjša višinska razlika (ok. 25 metrov) in zato manjši hi- drotehnični problem. Morda zato že Valvasor no- vomeške vodne stiske ni naravnost omenil, je pa nanjo posredno namignil z omembo štirih veli- kih mestnih požarov v 16. in 17. stoletju.265 Po vodo so meščani dolgo hodili do Krke, saj po besedah domačina Franca Antona pl. Breckerfelda še leta 1790 v mestu ni bilo niti enega javnega vodnjaka in dobre pitne vode.266 Ker pa so Novomeščani glede komunalne in- frastrukture sčasoma dohiteli Kranjčane, ko so leta 1800 zgradili osrednji vodnjak (že leta 1784 so modrovali tudi o črpalki)267 in po sredi 19. stoletja 262 Samassov dopis z dne 4. 7. 1876, županovi okrožnici grad- benemu odboru z dne 8. in 18. 7., licitacijska pravila z dne 10. 7. in protokol licitacije z dne 10. 7. 1876; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 263 Prepis dopisov župana podjetju Tönnies z dne 20. in 28. 7. 1877 v SI ZAL KRA 2, šk. 55, a. e. 870. 264 Račun za mestno občino Kranj z dne 3. 8. 1877 v SI ZAL KRA 2, šk. 55, a. e. 870. 265 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 488. 266 Jarc, O Novem mestu, str. 104. 267 Gl. dopisovanje med Deželnim glavarstvom, mestnim še kanalizacijo, so za Kranjčane leta 1878 veljali za pomožno referenco v komunalnih zadevah. Šavnika je predvsem zanimalo, katera tovarna je izdelala črpalno napravo in po kakšni tehnologiji (vodno kolo ali turbina), ali ima vodni filter, na kakšen način sesa vodo, ali se kvari ter kakšni sta kapaciteta in cena.268 Kaj je župan Lehmann od- govoril, če sploh je, ne vemo. Najbrž pa vsaj ne- kaj od tistega, kar vemo danes: črpalko ob mlinu ob Krki so postavili leta 1861 po načrtu inženirja Bossarda iz dvorske železolivarne in nato vodo- vod potegnili do Glavnega trga, kjer so postavili litoželezni vodnjak (bazen). Vse skupaj je stalo 3500 gld.269 Za kranjska ušesa torej nič novega: skupna vsota je bila podobno visoka, kot so jo pred poldrugim desetletjem sami odšteli za po- dobno investicijo. Sploh pa so vse to v podobni izvedbi in kakovosti sami imeli že več kot stoletje in so bili pravzaprav oni referenca za Dolenjce. Šavnik je februarja 1878 v skladu z gradbeno zakonodajo iz leta 1875 izvedbeni načrt posredo- val Okrajnemu uradu v Kranju ter prosil za grad- beno dovoljenje in uradni ogled terena z mejaši občinske parcele. Ker občina ni razpolagala z li- stinami o vodni pravici v mlinskem kanalu Save, je zatrdil, da pravico uživa že 200 let, zato je njen servitut tudi uraden in v skladu z deželnim zako- nom o vodah iz leta 1872. Tudi Avstrijska dvorna pisarna je v letih 1837 in 1838 mestu priznala ser- vitut za delovanje vodne črpalke, kar je leta 1851 potrdil tedanji lastnik mlina Kovšca (gl. zgoraj pri prenovi leta 1838).270 Omenjeni zakon je res dopuš- čal veljavnost vseh že prej pridobljenih pravic in presojo dovoljeval le po takratnih zakonih (§ 80). S tem je zagotovil delovanje obstoječih naprav, še posebej tistih v javnem interesu (§ 71).271 Okrajni urad je v skladu s §§ 54–56 dovolil gradnjo po pre- gledu načrta ter potrditvi dogovora med občino in Petrom Majdičem st., novim lastnikom mlina in vodnih pravic v mlinskem kanalu.272 Obsežna gradbena dela »pri hišici v kateri stoji sesaljka za mestne vodnjake« sta maja 1878 na akord prevzela zidarski mojster iz Stražišča Anton Tav- čar in tesar Janez Eržen s Šmarjetne gore. Prvi je bil upravičen do 140 gld, drugi do 85 gld plačila. Dela so morala biti končana v treh tednih od za- svetom in Okrožnim uradom z dne 23. 7., 27. 7. in 15. 9. 1799 v SI AS 14, reg. III, šk. 407 (spis 4519/1799) in Vrhovec, Novo mesto, str. 45. 268 Prepis dopisa z dne 16. 2. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 269 Žargi, Železarna, str. 81–82; Vrhovec, Novo mesto, str. 45. 270 Prepis županovega dopisa z dne 14. 2. 1878 ter odgovor glavarstva z dne 27. 3. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 271 Steinman et al., Postava. 272 Odgovor Okrajnega glavarstva z dne 27. 3. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 377 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja četka gradnje, mojstra sta morala plačati pomo- žne delavce, tesar priskrbeti ves les za ostrešje in streho, drug gradbeni material pa je plačala občina. Dela so obsegala podiranje starega poslo- pja, zravnanje terena ter izgradnjo škarpe pred novo enonadstropno hišo (srednji zid mora biti kamnit) in požarnega zidu.273 Čez eno leto so s po- sebno pogodbo Erženu zaupali še izdelavo nove- ga vodnega kolesa za 185 gld.274 Medtem so v Samassovi livarni izdelali litože- lezne cevi ter obljubili dobavo »Danaid« z Duna- ja za izpuste v mestnih bazenih.275 Železolivarna v Dvoru ni bila več v igri, čeprav je ravno v tistem času (1876/77) izdelala odlično črpalno napravo za rudnik svinca v Rablju.276 Cevi, vseh je bilo 90, so bile dolge 6 čevljev (1 seženj), torej je bila vsaka dolga natanko 1,896 metra, vse skupaj pa 170,6 metra; tehtale so po 20,2 kg. Predloženi model ni bil isti kot leta 1876.277 Očitno jih je bilo dovolj za razdaljo do glavnega Trga, vendar ne tudi za zad- njih 60 metrov do glavnega mestnega vodnjaka. Nekaj teh Samassovih cevi z notranjim preme- rom nekaj manj kot 10 centimetrov (3–4 palčne?) so našli med arheološkimi izkopavanji leta 1994 na območju stolpa Škrlovec (sliki 19 in 20). Žal se nobena ni ohranila.278 Štiri kamnite pokrove za 273 Pogodba z dne 13. 5. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 274 Protokol županstva z dne 25. 5. 1879 v SI ZAL KRA 2, šk. 57, a. e. 916. 275 Samassovi dopisi z dne 9. 7., 26. 8. in 23. 10. 1878 in prepis dopisa županstva Samassi z dne 22. 10. 1878; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 276 Žargi, Železarna, str. 99. 277 Leta 1876 dobavljenih 225 Samassovih cevi je bilo dolgih dobrih 13 centimetrov manj – 1,76 metra (gl. zgoraj). 278 Po obvestilu arheologa dr. Milana Sagadina, ki je leta 1994 izkopaval na tem območju, ter dr. Veronike Pflaum iz Gorenjskega muzeja Kranj. jaške na razcepih vodovoda je izdelal ljubljanski kamnosek Lovrenc Vodnik.279 Samassov račun za vse storitve ni bil nizek: za cilinder in bat za čr- palko ter druge nadomestne dele, cevi, montažo, dnevnice in eno Danaido je znašal 731 gld. Zgolj cevi so stale 338 gld in Danaida 96 gld.280 Zatem je Samassovo podjetje od dunajskega Knausta prevzelo še popravila ročnih črpalk v mestnih vodnjakih.281 S tem je postalo edini na- slovnik pritožb v prihodnosti. Že spomladi 1880 so se pojavile težave z novimi cevmi, ki so se raz- majale in iztikale. V Ljubljani so vedeli, kje je problem: do takih poškodb je tako v Kranju kot v drugih mestih z lokalnimi vodovodi, denimo v Novem mestu, prihajalo le pozimi in v hudem mrazu. Varčni Kranjčani tudi novih cevi niso do- volj globoko vkopali in dobro izolirali, tlačnega sistema pa izpraznili, preden so ustavili črpalko, tako da je stoječa voda v ceveh zmrznila. Ker so v Kranju zlasti ponoči še vedno (brez razloga) ustavljali črpanje vode, je vodovod pozimi ali ob narasli Savi večkrat razpadel. To so leta 1879 opa- zili celo novinarji Laibacher Zeitung. Samassa se je tedaj le iz dobre volje in da bi obdržal stalno stranko odločil, da v Kranj pošlje 15 brezplačnih cevi.282 279 Vodnikov račun za »štiri kamne z luknjami za kanale po 3 gld« z dne 24. 8. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 280 Račun z dne 15. 11. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892 ter dopis z dne 23. 1. 1879 v SI ZAL KRA 2, šk. 57, a. e. 916. 281 2. 3. 1880 je na primer poslalo račun za popravilo črpalke na enem od vodnjakov v višini 43 gld, 30. 3. pa še račun v višini 118 gld za neke dobave, najbrž Danaid (SI ZAL KRA 2, šk. 59, a. e. 943). 282 Dopis podjetja z dne 26. 5. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 59, a. e. 943. Slika 19: Med arheološkimi izkopavanji leta 1994 odkopani del vodovoda iz leta 1878 na območju stolpa Škrlovec (foto Drago Holynski, fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Slika 20: Med arheološkimi izkopavanji leta 1994 odkopani prehodni vodovodni bazen na stolpu Škrlovec z litoželeznimi vodovodnimi cevmi podjetja »Albert Samassa« (foto Drago Holynski, fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). 378 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Širitev in remont vodovoda v letih 1876–78 sta končno omogočila gradnjo in polnitev več baze- nov ter celo priklop nekaterih hiš, čeprav je bil strošek razmeroma visok. Bazen na vrtu gostilne pokojnega župana in gostilničarja Jakoba Jalna ml. so na prošnjo sina Janeza priključili na vodo- vod že leta 1877.283 Naslednje leto so nekdanjemu županu Matevžu Pircu dovolili, da za 2 gld letno 283 Za vodovodni priključek pa je moral plačati 20 gld in še 100 gld za novo črpalko, ki je bila montirana naslednje leto (Stariha, Zapisniki 2020, str. 49). 379 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja za svoj bazen pri hiši št. 27 uporabi odvečno vodo iz novega občinskega bazena pred hišo Andreja Trebarja v Savskem predmestju št. 17 (na Vodo- pivčevi ulici). Občina si je pridržala lastninsko pravico na Pirčevem bazenu. Morda je Pirc za shranjevanje vode uporabil tudi hišni »vodnjak« v delavnici v pritličju, kjer je imel že vsaj leta 1852 oče Simon barvarsko obrt. Z le 3,5 metra globine ta vodnjak ni mogel segati do podtalnice.284 Vo- dovod (a ne z lesenimi cevmi) so podaljšali tudi do novega javnega bazenskega vodnjaka na vrhu klanca pri Roženvenski cerkvi in bazena na živin- skem trgu pri »Podrtini« na Svinjskem trgu, kjer je nekoč že stal.285 Ti bazeni so bili opremljeni z 284 Pirčeva prošnja z dne 10. 9. in odgovor z dne 11. 9. 1878 na hrbtni strani v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. Gl. še Demšar, Barvarji, str. 185. 285 Stariha, Zapisniki 2020, str. 49. Stari roženvenski vod- njak so odstranili v letih 1954/55 med preurejanjem zgornjega dela Mohorjevega klanca. Njegovo funkcijo je enostavnimi ročnimi črpalkami ali pipami, tako kot nekaj novih vodnjakov v hišah ob Savi, ki so jih hišni gospodarji (obrtniki) dotlej izkopali za svojo rabo po vzoru občinskega vodnjaka pri mostu. Leta 1880 so jih omenjali pri hišah Petra Majdiča, Jožefa Pollaka, Janeza Nepomuka Pol- laka, Frančiške Gospodarič in pri pivovarni Petra Mayrja ob današnjih Vodopivčevi ulici in Savski cesti, voda v njih pa baje ni bila posebej dobra (gl. nadaljevanje). Za pristanek k prenovi črpališča ter obdržanje servitutne vodne pravice v prihodnosti je občina morala Majdiču dovoliti širitev dejavnosti, saj je iz rok dedičev po Mavrilu Mayrju prevzel več par- cel in stavb v bližini mlina.286 Že leta 1877 je želel arhitekt Jožef Plečnik prenesel na povsem nov vodnjak, nekaj metrov pod starim, kjer je še zdaj. 286 Še leta 1867 so bile v Mayrjevi lasti parcele št. 369, 371 in 372, ki so bile leta 1826 v rokah Lovrenca Kralja in An- tona Tolmajnerja (gl. parcelni protokol občine Kranj AS 181, L 121 k. o. Kranj). Vse to je imela družina Majdič do Slika 22: Javni bazenski vodnjak z litoželeznim »tatermanom« z zaporno pipo na vrhu Roženvenskega klanca, nasproti vrvarne Antona Šinkovca med svetovnima vojnama (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Slika 23: Plečnikova fontana pod vrhom prenovljenega Roženvenskega klanca, 1954/55 (foto Dušan Kos). Slika 21: Vodna infrastruktura v Kranju po obdobju 1867–78. Osnova: Kranj na reambulančnem katastru, 1867, risba. SI AS 181, L 121 (k. o. Kranj), mapa C05. V spodnji strugi mlinskega kanala je deloma zidan, deloma lesen spodnji jez med žago na savskem otoku (rumeno poslopje z vodnim kolesom) in mlinom s petimi kolesi ter manjšo stavbo hidravlične črpalke z enim kolesom (št. 370). Legenda Mestni vodovodi (pri nejasnem poteku je dodan vprašaj): Prenovljeni Gruberjev iz leta 1878 Severni podaljšek iz leta 1876 Terciarni bazenski podaljški Leta 1867 že obstoječi mestni in zasebni vodnjaki ter bazeni (na karti so izvirno označeni z rdečimi pikami); za poudarek so identificirani vodni objekti obkroženi s črnim krogom, nejasna lokacija (zlasti zasebnih) pa le s številko: Med savskim mostom in mlinom (1), na Spodnjem trgu južno od župnijske cerkve (2), Haynejev na Zgornjem trgu (3), na žup- nijskem vrtu (4), na Svinjskem trgu (5), za Mayrjevo gostilno (6), na vrtu gostilne Jakoba Jalna ml. (7) in na dvorišču Okrajnega urada/sodišča (8). Glavni mestni vodnjak na Trgu je veristično zarisan kot osmerokotnik okrog pike (9). Po letu 1867 so zgradili še javne in zasebne vodnjake ter bazene, ki jih reambulančni kataster še ne vsebuje: v Savskem predmestju v Vodopivčevi ulici pri hiši Antona Trebarja (10), pri hiši Jožefa Pollaka (11) in Matevža Pirca (13), pri Roženvenski cerkvi (12); ob Savski ulici pri pi- vovarni Petra Mayrja (14), pri hiši Frančiške Gospodarič (15), pri hiši Janeza Nepomuka Pollaka (16), pri hiši Petra Majdiča (17); v Kapucinskem predmestju pri gostilni Jelen (18) in Na Skali (19). 380 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja zgraditi dvonadstropno skladišče na majhni ob- činski parceli med mlinom in savskim mostom. Najprej se je poravnal z lastnikoma Khislsteina Frančiško Kalker in njenim nečakom Pavlom pl. Del Negrom glede lastništva mlinskega kanala. Nato je v pogodbi iz 5. avgusta 1879 mestnemu svetu obljubil, da mestne črpalke ne bo prikraj- šal za vodo, ki jo z lopatastim kolesom zajema iz mlinskega kanala, ter da bo v prihodnosti do- volil morebitno povečanje te naprave. Natančno so določili količino vodotoka za črpalko na naj- več 1 m3. To ni bila velika usluga, saj je Majdiča k vzpostavitvi služnosti zavezoval vodni zakon iz leta 1875, ki je branil javni interes (zlasti § 5, 8, 29, 71). Občina mu je v zameno dovolila razširitev stanovanjske hiše tik do stavbe črpalke ter delno betoniranje spodnjega jezu, leta 1880 pa še odkup parcele z vodnjakom ob mostu. Poleg tega mu je obljubila gradbeno dovoljenje za novo skladišče. To je pogojevala z nadomestitvijo vodnjaka pri mostu in zgraditvijo še enega v enem od predme- stij. V obeh mora biti voda čista in pitna, »kot je iz sedanjega vodnjaka«.287 Pri teh načrtih je imel Majdič že takoj močno opozicijo v občinskem odboru in med someščani. Odbor je že na seji 30. aprila 1876 z veliko večino (10 : 1) zavrnil njegovo prošnjo za širitev dejavno- sti v Savskem predmestju. Odbornik Janez Ma- renčič je občini takrat celo volil 1000 gld za šolsko poslopje s pogojem, da ne bo podprla Majdičevih gradbenih načrtov. Protestiral je tudi usnjar Janez Nepomuk Pollak, češ da bo zaradi Majdičeve ši- ritve do poslopja črpališča sčasoma ugasnila me- stna vodna pravica.288 Ko pa je Majdič med ome- njenimi pogajanji o servitutih leta 1879 za parcelo ponudil 2500 gld kupnine in obljubil prestavitev vodnjaka, je občinski odbor spremenil mnenje ne glede na opozorilo župana Karla Šavnika, da bo občina v tem primeru morala vrniti Marenčičevo volilo.289 Nesoglasja je še poglobila peticija številnih hišnih lastnikov iz junija 1880 zaradi dogovora o odstranitvi vodnjaka ob savskem mostu. Po mne- nju sestavljavcev besedila občinski svet po zako- nacionalizacije v letih 1946–1979: najprej Peter Majdič st. v letih 1874–1891, nato sin Vinko in njegovi dediči. Z de- nacionalizacijo po letu 1990 jim je bil vrnjen le del pre- moženja, med drugim del hidroelektrarne. 287 SI ZAL KRA 1, Vodna knjiga št. 1, zapis št. 1. Sodba Okraj- nega sodišča z dne 11. 7. 1879, prošnja Petra Majdiča z dne 1. 4. 1880 in zapisnik mestnega urada o ogledu lokacije z dne 30. 4. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. Gl. še Žontar, Kranj, str. 326. 288 Žontar, Kranj, str. 333. 289 Dopis Petra Majdiča z dne 26. 5. 1880 in osnutek odgovo- ra župana Karla Šavnika Petru Majdiču z dne 28. 5. 1880 na hrbtni strani dopisa v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. nu o občinah ne bi smel odločati o spremembah v zadevah splošne koristi, saj bi bila odstranitev najstarejšega in najboljšega vodnjaka škodljiva za skupnost. Zato Majdičeva ponudba ni ustre- zna, ne glede na to, da je pred nekaj meseci na dvorišču svoje hiše (danes Ljubljanska cesta 4) izkopal vodnjak za lastne potrebe. Voda v njem je slaba, za nameček pa vodnjaku škodi bližnji kanalizacijski odtok. »Za sedanjega se lahko le zah­ valimo Bogu,« sploh pa zdravje meščanov ne mo- re biti na prodaj in vodnjaka ni mogoče prodati za noben denar, so bili glasni. Savski vodnjak je nenadomestljiv, saj imajo drugi (zasebni in javni vodnjaki v mestu in Savskem predmestju, gl. zgo- raj) vodnjaki slabo vodo in jih je treba nenehno popravljati. Voda iz Save (skozi mestno črpalko) pa tudi ni pitna, ker prihaja iz Majdičevega mlin- skega jezu, kamor tok naplavlja živalske kadavre in celo človeška trupla. (Glede tega so pretiravali, saj ni šlo za pogost dogodek.) Zato je opozicija so- dila, da bi ponujenih 2500 gld komaj zadostova- lo za zemljišče, ne pa za nov vodnjak. Peticijo so sklenili z zahtevo, da občinski odbor Majdiču ne ugodi ali naj protest posreduje v presojo Deželni vladi.290 Župan Šavnik in Peter Majdič tega protesta nista mogla ignorirati, saj ga je podpisalo kar 10 od 11 občinskih odbornikov, v celoti pa 114 hišnih lastnikov v mestu (od teh se jih je 27 le podkri- žalo). Čez dva tedna je Majdič organiziral protiu- darec – objavo peticije 80 podpornikov (od teh se jih je podkrižalo le 9). Med njimi je bilo 6 takih, ki so preklicali svoje podpise na prejšnji petici- ji. Ker so pobudniki te peticije želeli dobiti čim večjo podporo ne glede na nacionalnopolitično orientacijo someščanov, je njeno dolgo besedilo dvojezično. Avtorji o nasprotnikih niso želeli iz- gubljati besed, so pa podvomili o njihovem pre- misleku pred podpisovanjem. Nato so še malo li- citirali: Majdič je mestu že plačal 500 gld za »mali mestni prostorček pri vodnjaku nad svojim mlinskim vertičem« in bo plačal še 2500 gld, če ostane sklep odbora v veljavi. Tudi če bo Marenčiču vrnjenih 1000 gld, jih ostane 2000, kar bi lahko vsako leto prineslo 100 gld obresti, mesto pa bi dobilo dva nova vodnjaka. To za mesto Kranj, »ki se ne mo­ re bahati z bogatijo, ni tako mala reč, da je ne bi bilo vredno pobrati,« so po gorenjsko zaokrožili poan- to. Oporekali so očitkom o slabi kakovosti vode v Majdičevem hišnem vodnjaku (Ljubljanska 4), ki v resnici koristi mestu in ima dobro vodo: ko je zmrznil mestni vodnjak pri Savi, so bile skoraj vse hiše v predmestju 3 mesece brez vode; in ko so se pokvarili še vodnjaki v zgornjem mestu, so 290 Peticija z dne 9. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 381 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja prebivalci dobili vodo pri Majdiču … Namignili so, da savski vodnjak, ker stoji tik ob reki, dobiva vodo kar iz nje, »ki skozi rahlo kamnje povsod vhaja v vodnjakovo jamo in zlasti o povodnji stori, da voda iz vodnjaka ni prijetna in da je včasi zato motna in kalna«. Poleg tega dostop do vodnjaka ovira pro- metna cesta. Z novima vodnjakoma bi se vodo- oskrba povečala brez stroškov za mesto. Zato je sestavljavec peticije apeliral na občinski odbor, naj ne prekliče svojega zadnjega sklepa.291 Majdič je uspel, a se je zavedal upravičenosti pomislekov nasprotnikov. Zato se je leta 1881 od- ločil, da vodnjaka ob mostu ne bo v celoti odstra- nil, marveč bo obdržal obstoječe zajetje, nad- zemni del s črpalko pa bo prestavil za 6 metrov. Pri Samassi so mu zagotovili, da je to tehnično mogoče. Še pred pričetkom del je projekt prevzel sin Vinko, ki je naslednje leto izpeljal prestavitev vodnjaka tako, da so s horizontalno sesalno cevjo spodnji del jaška povezali z novo lokacijo črpalke, ki je bila le 5 metrov od savskega mosta. Obenem je občino zaprosil za dovoljenje za postavitev še ene turbine za mlin; obljubil je, da zaradi nje me- stna hidravlična črpalka ne bo ostala brez vode niti ob nizkih vodostajih, saj bo v takem primeru ustavil svoji turbini. S tem so bile izpolnjene tu- di prejšnje obljube Petra Majdiča st., kupnino za zemljišče so Majdiči v znak dobre volje povečali na 3500 gld, Deželna vlada pa je potrdila menjal- no pogodbo iz leta 1879.292 Po tem dogovoru si je občina pridržala povečanje svoje naprave in leta 291 Peticija z dne 22. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 292 Prepis dopisa podjetja Samassa Petru Majdiču z dne 31. 12. 1881, dopisa Vinka Majdiča županstvu v Kranju z dne 11. 2. in 19. 3. 1882 ter razglas župana Šavnika o skle- pih odbora (31. 3. in 22. 4. 1882) z dne 8. 5. 1882; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 1899 vodno pravico opcijsko obljubila Vinku Maj- diču, a je črpališče delovalo še poltretje desetletje (gl. nadaljevanje).293 Zadnji vodni projekt v mestu v 19. stoletju je imel bolj simbolično kot tehnično noto – zame- njava najstarejšega in glavnega mestnega vodnja- ka na Trgu. To se je zgodilo po uradni potrditvi obiska cesarja Franca Jožefa, ki naj bi prišel v mes- to 16. julija 1883 v sklopu slovesnosti ob 600-letni- ci vladavine Habsburžanov na Kranjskem. Ob- činski svet je želel za ta dogodek mesto polepšati in za glavno izboljšavo so določili vodnjak. Ker je bil kamniti del iz 30. let 19. stoletja precej načet, so se v skladu z modo odločili za zamenjavo z lito- železnim vodnjakom iz železolivarne v Dvoru. O izkušnjah so se mestni očetje spet pozanimali pri novomeški občini, kjer so leta 1861 na Glavnem trgu postavili vodnjak iz te tovarne. Vanj so vodo črpali iz Krke.294 Župan Mihael Kmetič je vodnjak pohvalil, še posebej njegovo odpornost na mraz, saj poškodb, kakršne se običajno pojavijo na kam- nitih vodnjakih, ob rednem vzdrževanju skoraj ni bilo.295 Vodnjak je nato stal na trgu do odprodaje leta 1903. Kmetičevo priporočilo je zadoščalo. Pred mon- tažo železnega bazena z integriranim taterma- nom pa so morali zgraditi tristopničasto kamni- to stopnišče do bazena. Za to nalogo se je župan Karel Šavnik obrnil na znanega podobarskega 293 Stariha, Zapisniki 2020, str. 48–52. 294 Dvorska železolivarna je v letih 1861–1872 izdelala tudi vodnjake za Žužemberk, Idrijo, Višnjo Goro in Dolenj- ske Toplice (Žargi, Železarna, str. 81, 101–103; Kermavnar, Dediščina, str. 18, 25–30). 295 Prepis dopisa na novomeško županstvo z dne 10. 4. 1883 in odgovor župana Kmetiča z dne 22. 4. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. Slika 24: Lovrenc Vodnik, Načrt za kamnite stopnice k vodnjaku na Glavnem trgu z dne 25. maja 1883, risba. SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 70 (foto Dušan Kos). 382 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja kiparja Ivana Vurnika iz Radovljice, ki pa je po- nudbo zavrnil zaradi prekratkega roka. Kljub te- mu je svetoval izbiro sivega kamna iz Mengša, ki je najbolj vzdržljiv, ali kraškega kamna; koroški se mu je zdel predrag.296 Drugi naprošeni kamnosek Vinko Čamernik iz Ljubljane je bil pripravljen prevzeti delo in je svetoval uporabo tržaškega kamna.297 Županstvo se je na koncu odločilo za uglednejšega kamnoseka Lovrenca Vodnika iz Ljubljane, s katerim je pred leti že poslovalo. Vo- dnik je konec maja županu poslal načrt stopnišča iz kraškega kamna brez kita skupaj s pločnikom, vse v obliki osmerokotnika z obsegom ok. 9 me- trov, ter spremljajočim okrasjem, stebrički in ka- nali (slika 24). Račun v višini 422 gld je izdal tri tedne po cesarjevem obisku.298 Račun Auersper- gove livarne za železni del je bil še višji: 915 gld z montažo (47 gld).299 Tako so lahko tudi Kranjčani spoznali temno plat veselja ob oblastniških obi- skih – povečanje luknje v mestni blagajni. V nji- hovem primeru jih je slaba ura druženja s cesar- jem stala vsaj 1337 gld. Toda imeli so nov vodnjak, ki je z napisom razglašal, da je bil postavljen »ob prihodu cesarja Franca Jožefa I. dne 16. julija 1883 v mesto Kranj«. Od poletne plohe premočeni cesar se ob vsem hitenju pri vodnjaku ni niti ustavil (slika 25).300 296 Vurnikov dopis z dne 4. 5. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. 297 Čamernikov dopis z dne 4. 5. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. 298 Prepis županovega dopisa z dne 13. 5. 1883, Vodnikov predračun z dne 17. 5., načrt z dne 24. 5. in račun z dne 8. 8. 1883; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. Gl. še Žargi, Železarna, str. 101. 299 Račun s podpisom direktorja železolivarne Damasa Krestana z dne 20. 8. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. 300 Gl. opis slovesnosti v Kranju v Globočnik, Utrinki, str. 66–68 in Smiljanić, Političnost, str. 212–213. VODNO VPRAŠANJE IN HIGIENIZACIJA MESTA Mestna občina Kranj se je na področju vodne oskrbe še pred začetkom novega stoletja znašla na koncu slepe ulice. Že desetletja je bilo jasno, da skozi zastareli vodovodni sistem, najsi so ga še tako skrbno obnavljali, v Kranj nikoli ne bo pri- teklo dovolj kakovostne pitne vode. Dovolj je ni bilo niti za osnovno požarno varnost, saj je še leta 1882 županstvo hišnim lastnikom napovedalo in- špekcijske nadzore glede upoštevanja državnega gasilskega pravilnika, saj je morala imeti vsaka hiša pod streho vsaj en čeber z vodo. Za mestne gasilne naprave pa je občina v 19. stoletju letno namenjala precejšnja sredstva.301 A brez vode vsi ukrepi niso imeli posebnega učinka. Tako so me- stni očetje okrožne in deželne oblasti nenehno opozarjali, da bi brez hidravlične črpalke ostali skoraj brez vode. V mestu je bilo tik pred letom 1900 še vedno le 6 globokih vodnjakov (od tega dva v oddaljenih Savskem in Kapucinskem pred- mestju, dva pa sta bila zasebna) z (opo)rečno vo- do. Prebivalstva v mestu in bližnji okolici sicer ni bilo bistveno več kot sredi 19. stoletja, a se je šte- vilka gibala okoli 2500: leta 1869 je v mestu živelo 2537 oseb, leta 1900 pa je bilo stalno prijavljenih 2464 ljudi.302 Prebivalci tik ob starem mestnem jedru, kamor stari vodovod ni segal, so si morali vodo zagotavljati, kakor so vedeli in zmogli; naj- lažje, a le z dovoljenjem občinske oblasti, s cister- nami, kot je leta 1904 storil kovač Matija Černe v Kokrškem predmestju (Kokrški breg 1), le nekaj deset metrov od zaključka vodovodnega podalj- ška iz leta 1876.303 Liberalizem je po letu 1860 v življenje avstrij- skih podanikov prinesel bolj ali manj svobodno izražanje nezadovoljstva nad vsem, zlasti nad živ- ljenjskimi razmerami. Z razvojem in širjenjem znanstvenih ugotovitev medicinskih in bioloških znanosti se je v ljudsko zavest končno usidralo tisto, kar je bilo glede vode vedno najpomemb- nejše – kakovost in količina pitne vode. Brez dvo- ma tudi v srednjem in zgodnjem novem veku, ko industrije s škodljivimi kemičnimi polucijami v Kranju ni bilo in je bilo prebivalstva precej manj, voda iz Save in Kokre – neposredno iz vodovoda ali posredno iz vodnjakov – ni bila dobra za pitje 301 Stariha, Zapisniki 2020, str. 56. Gl. mestne izkaze od let 1832 v SI ZAL KRA 2, šk. 4 (a. e. 36), šk. 5 (a. e. 46), šk. 6 (a. e. 54), šk. 7 (a. e. 61) itd. 302 Valenčič, Prebivalstvo, str. 296–307. 303 Prošnja Matije Černeta na županstvo z dne 12. 12. in na hrbtni strani osnutek dovoljenja z dne 21. 12. 1904, s po- gojem odstranitve svinjaka na dvorišču zaradi morebit- nega onesnaženja vode (SI ZAL KRA 2, šk. 109, a. e. 1268/ II). Slika 25: Glavni trg (Platz) z litoželeznim vodnjakom iz leta 1883, po 1883, fotografija. Gorenjski muzej, Kranj, Zbirka starih razglednic (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). 383 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja niti s predhodnim prekuhavanjem; zadoščala je za omejeno osebno potrošnjo in higienske potre- be. To je bila danost, za katero so dotlej menili, da je ni mogoče spremeniti. Iz mesta in vasi gorvod- no Kranja pa se je v 19. stoletju s povečevanjem števila prebivalstva, intenziviranjem kmetijstva in industrializacijo po pritokih v obe veliki re- ki, ki sta bili glavna vodna vira na ozemlju med Kamniškimi Alpami in Kranjem, zlivalo vedno več nesnage in kemije. Do 80. let 19. stoletja je neureditev odvajanja odplak povsod katastrofal- no poslabšala kakovost pitne vode. V Ljubljani so ugotavljali, da večina vodnjakov nima več kemič- no in bakteriološko primerne vode za varno rabo: dobro vodo so tam premogli le še štirje javni vo- dnjaki. Voda v 16 vodnjakih v Celju je bila nekoli- ko boljša, a ne več povsem zadovoljiva.304 Kemič- na in mikrobiološka kakovost rečnih vod je bila slaba, tako da je postala voda prenevarna celo za na nehigieno tedaj bolj odporne ljudi. Tu se celo postavi vprašanje, v kolikšni meri je velika otroška umrljivost v prejšnjih stoletjih vsaj deloma izhajala iz neprimerne kakovosti vode. V letih 1855–1857 in še leta 1904 je, denimo, sloven- ske dežele in tudi Kranj spet »obiskala« kolera, kar je indic onesnažene pitne vode in posledica neprimernega upravljanja z odplakami.305 Leta 1898 je vasi okoli Kranja zajela epidemija »vročin- ske bolezni« (tifusa), zaradi katere je umrlo več ljudi. Vojakom na vajah v teh vaseh je bilo vedno prepovedano piti vodo, ki so jo vaščani dovažali iz Kokre. Tedaj so se še zadnji Kranjčani ovedli, da imajo slabo vodo, razmere na podeželju pa so bile katastrofalne. V časniku Gorenjec je dopisnik iz Šenčurja leta 1900 objavil najbrž le malo preti- rano poročilo o lokalnih razmerah, medtem ko je navijal za gradnjo vodovoda v Kranju ter 13 vaseh med vasjo Kokra in Savo: voda v okolici Šenčurja, ki jo uporablja 2000 ljudi, »ima jako mnogo redilnih snovi v sebi, (kar) dokazuje dejstvo, da travnike, kate­ re namaka, kose po trikrat na leto … v njej se pere po­ leti perilo, po zimi pa dan za dnevom vampi in čreva. Poleti se pripeti pogostokrat, da prinese v Srednjo vas cel kravji hlebček, po zimi pa prešičev želodec, ali izvr­ žene pujske.« Poleti vaška »podjetnost tedaj napravi živ vodovod iz tri četrt ure oddaljene Kokre v sodih – vsak sebi pred hišo – za božje ljudi in ljubo živino.« Po izvidu kemične analize na inštitutu na Dunaju je voda »popolnoma neužitna … in gnila … In to vodo 304 Kos, Oris, str. 161; Tominšek-Rihtar, Pili smo vodo, str. 32–33; Studen, K zgodovini, str. 143–144; Studen, Od tra- dicionalnih, str. 40–41; Orožen, Zgodovina Celja II, str. 40. 305 Pešak Mikec, Gradnja, str. 208; Žontar, Kranj, str. 316. V okraju Kranj je med julijem in oktobrom 1855 za kolero zbolelo 1252 oseb, umrlo jih je 379 ali 30,27 % obolelih (Keber, Kolera, str. 212). pijejo ubogi ljudje že leta in leta, in pogosto se dogodi, da jim iz slastno kuhane godlje pokaže mlada žabica drobno tačico.«306 Tudi v samem mestu so bile higienske razme- re do izgradnje kanalizacije še precej podobne tistim v prejšnjih stoletjih. V večjih evropskih mestih so začeli podzemne kanalizacijske kanale graditi šele med epidemijami kolere v 30. letih 19. stoletja. Podeželje je zaostajalo in se higieniziralo šele v drugi polovici 20. stoletja, ponekod pa se ni do danes.307 Resnici na ljubo so tudi v Kranju celotno 19. stoletje redno vzdrževali stare odtoke in zanje vsako leto namenjali precejšnja sredstva; najbrž že v prejšnjih desetletjih in celo stolet- jih. Zadnja večja prenova sistema je bila v letih 1846–1848, ko so dozidali več kanalov v mestu in Savskem predmestju.308 Leta 1876 je občina po šestih letih gradnje dokončala prvo fazo nove ka- nalizacije, ki pa še ni povsem nadomestila hišnih greznic, stranišč na štrbunk in izlivanja odplak v polodprte in zaprte ulične kanale. Pravega reda še dolgo ni bilo, tako kot ne v drugih mestih. Gotovo tudi zato, ker je bila higienizacija mest tesno po- vezana s procesom urbanizacije, tj. »z oblikova- njem norm vedenja in ravnanja ter mentalitet, ki so določale življenje mestnih industrijskih družb 20. stoletja«. Ta proces, ki je zajemal izboljšanje zdravstvenih razmer s pomočjo zakonodaje in vladnih ukrepov, je potreboval čas za ponotra- njenje nove mentalitete med ljudmi.309 V vmes- nem času pa je končno postalo nesprejemljivo tisto navzven najbolj občutljivo – neprekinjena obkroženost s smradom. Kranjska mestna oblast je hišnim lastnikom v zadnji četrtini 19. stoletja že izdajala odločbe o obvezni ureditvi iztokov in greznic, a se stanje še dolgo ni izboljšalo.310 306 Gorenjec, letn. I, št. 5, 10. 2. 1900, str. 1–2. Tako stanje je vladalo že stoletja: župnik Peter Pavel Glavar je pri graščini v Komendi zgradil globok vodnjak, ki je koristil tudi okoličanom. Kljub temu so morali ljudje zlasti po- leti uporabljati vodo iz potokov, zaradi česar so pogosto izbruhnile nalezljive bolezni, na primer v letih 1757 in 1836 (kolera) (Demšar, Zdravstvena skrb, str. 213). 307 Vigarello, Čisto, str. 225–231; Studen, Čistoča, str. 292 sl. 308 »Blagajniški žurnal« za leta 1841–1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 240, a. e. 3939; Stariha, Zapisniki, str. 104–113. 309 Studen, Čistoča, str. 308–312; Studen, Kuga, str. 46–48, 51–54. 310 Županstvo je Matevžu Čadežu 7. 10. 1884 ukazalo, da »brez zamude 1. napravite iz hleva svoje hiše št. 185 odtok za gnojnico tako, da se bode gnojnica odtekala v ulični kanal, ali pa v posebno jamo, najmanj eden meter od sosedovega zidu oddaljeno. Taka jama se mora dobro zidati, mora vodo drža­ ti in imeti dobro zapirajoč pokrov. Sploh morate hlev tako popraviti, da se gnojnica ne more vcejati v tla ali zidovje. 2. Da odstranite lijak tik zidu sosednje hiše 183/4 in 3., da se zi­ dovje obvaruje mokrote, morate v stranišči napraviti zadosti dolgo najmanj 6 centimetrov debelo cev iz trdega lesa, zid v hlevu pa s cementom popraviti.« Prepis v SI ZAL KRA 2, šk. 384 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja V Kranju so vedeli, kaj je njihov problem: zastarelo mestno kanalizacijsko omrežje se je končalo tik pod mestom, v Kokri in Savi – iz sled- nje pa so črpali pitno vodo. Tako je leta 1904 na črno urejen izpust onesnažil dotlej še sprejemlji- vo vodo v mestnem vodnjaku pri Majdičevem mlinu oziroma savskem mostu. Vodnjak so po opravljeni mikrobiološki analizi zaprli in očisti- li, župan Karel Šavnik pa je od stavbnega odbora zahteval ureditev kanalizacijskega odtoka, sicer bo vodnjak ob prvem deževju spet zaprl.311 Toda še leta 1909 se je eden od kanalov, ki je bil name- njen le odvajanju meteornih voda, zlival v Savo le malo vstran – nad črpalkinim vodnim kolesom in zajetjem mestnega vodovoda. Lastnik mlina Vinko Majdič se je pritožil, ker so stanovalci iz bližnjih hiš v ta kanal praznili greznice ter s tem ogrožali mlin, črpalko in človeško zdravje: »Ker se z ozirom na to lahko velike množine raznih bacilov z mestnim vodovodom v mesto spravi, kar seveda lah­ ko povzroči jako nevarne bolezni, na drugi strani pa, ker tu zrak – prenasičen z mijazmami – pogosto tako penetratno diši, da se ga niti zdobro zaprtimi okni in vratmi ubraniti ne more, dovolim si […] opozoriti, da se tozadevno končno vendarle stvari odpomoč, pred­ no se pripeti kaka velika, nedogledna nesreča. Zad­ nikrat pritekle so te fekalije sinoči okrog desete ure.«312 Ni čudno, da so zato leta 1904 mestne in okrajne oblasti Ivanu Engelmanu, ki je želel v svoji hiši v Savskem predmestju (Vodopivčeva 9) izdelovati gazirane pijače, ob izdaji dovoljenja ukazale, naj vodo za svojo dejavnost zajema samo iz javnega vodnjaka pri župnijski cerkvi, ki ima po kemično- -bakteriološki analizi zadovoljivo vodo. Če bi že- lel jemati vodo iz kakega drugega vodnjaka, mora prej dobiti dovoljenje.313 Župan Šavnik se je za informacije o kanaliza- ciji leta 1909 spet obrnil na novomeškega kolego Josipa Ogorevca. Zanimalo ga je, ali so vodovod gradili skupaj s kanalizacijo, gradbeni stroški, deželne in državne subvencije, tehnologija (se v Krko zlivajo odplake in meteorne vode?) in mo- rebitno prisiljevanje hišnih lastnikov k priklopu na kanalizacijo.314 Ogorevc je odpisal, da je mesto imelo kanalizacijo že pred gradnjo vodovoda. De- 65, a. e. 1014. Čadeževa hiša je bila v središču mesta na današnjem Maistrovem trgu! 311 Županov javni razglas o zaprtju vodnjaka z dne 31. 3. 1904 in dopis načelniku stavbnega odbora Ferdinandu Sajo- vicu z dne 8. 4. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I. 312 Prepisa dopisov Vinka Majdiča z dne 2. 4. 1909 in osnu- tek dopisa županstva na okrajno glavarstvo z dne 13. 4. 1909 v SI ZAL KRA 2, šk. 120, a. e. 1328. 313 Dopis v vednost Okrajnega glavarstva županstvu v Kra- nju z dne 12. 7. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I. 314 Prepis dopisa na novomeško županstvo z dne 18. 4. 1909 v SI ZAL KRA 2, šk. 120, a. e. 1328. ževnica se zliva v Krko, fekalije v kanalizacijo, hi- šnih lastnikov pa ne silijo v priklop. Občina ni do- bila nikakršnih subvencij, stroškov izgradnje pa ni mogoče natančno izračunati.315 Tu velja opozo- riti na velik pomen (ne)prostovoljnega priklopa. To je bila povsod, kjer so gradili moderne vodo- vode in kanalizacijo, ena najpomembnejših in najobčutljivejših tem. Neprepričljiva zagotovila oblasti o gradbenih stroških so krepila ljudski strah in podaljšala izvedbo. SOBIVANJE STAREGA IN NOVEGA VODOVODA Neposredni zgledi iz Novega mesta in Ljublja- ne316 ter porazno stanje v mestu in okoliških va- seh so občinske odbornike leta 1889 pripeljali do resnega pogovora o novem vodovodu. To za pod- alpske razmere ni bilo pozno, saj so se istega leta začeli o vodovodu pogovarjati tudi v primerljivem Celju in sosednjem manjšem Tržiču.317 Vsi, tudi Kranjčani, so želeli izkoristiti silovit napredek znanosti in (hidro)tehnike ter urediti vodooskr- bno infrastrukturo. V tem času so se na okrajne urade in deželne vlade v cislajtanskih deželah ce- sarstva že vsipale prošnje za gradbena dovoljenja za hišne, vaške, trške in mestne vodovode. Vasi v kranjskem okraju, ki so se večinoma oskrbovale z rečno in potočno vodo ter niso imele niti vaških vodnjakov, so prošnje vlagale predvsem po prvi svetovni vojni in v 30. letih 20. stoletja.318 Gotovo je imela pomembno vlogo tudi sprememba odnosa deželnih in državnih oblasti, ki so po letu 1903 iz svojih fondov izdatneje sofinancirale mestne in trške vodovode. Marsikje so brez večjih državnih subvencij ali sploh brez njih vodovode zgradili že prej: leta 1825 v Idriji, leta 1858 v Piranu in Porto- rožu, v Ljutomeru v letih 1884–86, leta 1894 v Rib- nici (poskusili so že leta 1875!), v Kočevju leta 1897, leta 1898 v Črnomlju, v Logatcu leta 1899, v No- vem mestu, Škofji Loki, Postojni in Mariboru leta 1902, leta 1904 na Vrhniki in v Tržiču, leta 1908 v Celju, leta 1910 v Dobrni itd.319 315 Odgovor novomeškega župana z dne 22. 4. 1909 v SI ZAL KRA 2, šk. 120, a. e. 1328. 316 Mesto je moderni vodovod dobilo že leta 1890, kanali- zacijo pa leta 1898. Gl. Kos, Oris, str. 159–162; Tominšek- -Rihtar, Pili smo vodo, str. 37 sl.; Studen, Kuga, str. 45–46; Studen, K zgodovini, str. 145; Studen, Od tradicionalnih, str. 30–35; Remec, Podrgni, str. 103–104. 317 Studen, Od tradicionalnih, str. 37; Orožen, Zgodovina Ce­ lja II, str. 41; Stariha, Tržič, str. 78. 318 Gl. popis arhivskega gradiva kranjskega okrajnega gla- varstva (SI AS 131) v Pivk, Okrajno glavarstvo, passim ter še posebej šk. 8 in 23. 319 Studen, Od tradicionalnih, str. 43; Stariha, Tržič, str. 80; Porenta in Černelič Krošelj, Zapuščina, str. 269–270; Ivančič Lebar, Dobrna, str. 493; Serše, Vrhnika, str. 118; 385 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja V tem duhu je na povabilo občinskega odbora leta 1889 inženir Curths preučil vodne vire v šir- ši okolici Kranja in predlagal gradnjo vodovoda z zajetjem v reki Kokri, a daleč od mesta. Drugi mestni problemi so načrte odrinili vstran. Šele le- ta 1896 je Tomaž Pavšlar ml., predsednik odbora za vodnjake, predlagal gradnjo mestne elektrarne in vodovoda, ki bi vodo črpal iz podtalnice v bliži- ni stare hidravlične črpalke. Občinski odbor, De- želna vlada in Deželni zbor ter deželni inženirji so se čez tri leta raje odločili za gradnjo vodovo- dnega omrežja s črpališčem v Čemšenikarjevem vrelcu pri Kokri (ok. 16 kilometrov severovzho- dno od mesta). Vrelec je imel v kemičnem in bak- teriološkem smislu boljšo vodo ter večjo kapaci- teto (celo avgusta baje 17,6 litra na sekundo) ter bi lahko pitno vodo zagotavljal 2062 prebivalcem v mestu in 3775 v 15 okoliških vaseh. Ker je šlo za gospodarsko koristen regionalni projekt, so me- ščani in vaščani upravičeno pričakovali pomoč dežele in države pri plačilu visokega predračuna 570.000 kron (1 gld = 2 kroni). V zameno so morali odločanje o trasi in tehničnih zadevah prepustiti Deželni vladi in ministrstvu za kmetijstvo.320 Zato v Kranju v staro črpalko in vodovod niso več veliko vlagali. Leta 1903 so zanju porabili le 137 kron, za mestne vodnjake pa kar 1009 kron. Tako visok strošek je šel predvsem na račun iz- rednega čiščenja onesnaženega vodnjaka pri sav- skem mostu (gl. zgoraj). Leta 1904 se je razmerje stroškov sicer obrnilo, a vsote niso bile primer- ljive s prejšnjimi desetletji: za stari vodovod so plačali 278 kron, za vodnjake pa le 36 kron. Leta 1905 so načrtovali 500 kron za vodovod in 300 za vodnjake.321 Po večletnih finančnih in projektnih pripra- vah, političnem lobiranju v Ljubljani (na začetku razprave omenjeni deželni poslanec Ivan Šubic je bil velik podpornik Kranja), prepričevanju prebi- valcev, da s priklopom ne bodo imeli velikih stro- škov, ter sodnih sporih s Pavšlarjem (temu so šli v nos Majdičevi energetski projekti na Savi, vodna pravica pri mlinih in lastništvo parcel z vodnim virom v Kokri; Majdiča in občino pa je skrbel Pavšlarjev načrt z hidroelektrarno pri Jami, katere Mlakar, Razvoj, str. 17; Studen, Maribor, str. 48–50; Bur- nač, Mariborska komunala, str. 454; Kermavnar, Dediš­ čina, str. 53–55; Podlogar, Kronika, str. 78; Smiljanić, Po- litičnost, str. 207–209 in sl.; Curk, Zgodovina, str. 265; Kranjec, Le tako, str. 75; Terčon, Pomorski promet, str. 48; Mohorič, Rudnik, str. 190–191. 320 Gl. tiskano slovensko-nemško poročilo Deželnega odbo- ra št. 4563 z dne 22. 4. 1900 v SI AS 33, šk. 418, konvolut 803. 321 Obračuna občinskih dohodkov in izdatkov z dne 29. 2. ter 2. 11. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I in šk. 109, e. e. 1268/II. jez bi ogrozil mlin in mestno črpalno napravo)322 so leta 1908, ko so že otvorili vodovod v bližnji Ra- dovljici,323 le začeli graditi regijski vodovod, ki je na občinsko prošnjo dobil ime »Cesarja Franca Jožefa I. jubilejni vodovod«. Prvo fazo so dokon- čali leta 1911, ko so položili 44 kilometrov cevi. Predvideni strošek vodovoda je bil ocenjen na 620.000 kron in ob dograditvi leta 1911 narasel na 706.000 kron. Na mesto je odpadlo 20 %, na okoliške vasi 10 %, na Državni melioracijski fond 40 % in na deželni proračun 30 %. V pogodbi je bilo določeno, da bo z vodovodom upravljala Mestna občina Kranj.324 Občina je takoj izdala »določila, pravilnik o hišnih priklopih in cenik«. Hišne priklope, ki so bili le prostovoljni, je dovo- ljeval občinski gradbeni odbor, vodovodni odbor pa je nadzoroval gradnjo in delovanje. Prebival- ci so se tedaj prvič srečali z razmeroma visokimi stroški priklopa, vodomera in vodarine, česar v prejšnjih stoletjih ter v obdobju savskega vodo- voda in mestnih vodnjakov niso poznali. Doba zastonjske komunale se je nepovratno iztekla, deželne oblasti pa so krajanom omogočile nekaj- letno prehodno obdobje, ko je davčna naklada še nadomeščala vodarino za osebne potrebe, voda za gospodarsko rabo pa se je že plačevala. Kranj je tak zakon dobil 26. marca 1911.325 Zato je bil pro- 322 Gl. Pavšlarjevo peticijo predsedstvu Deželnega odbora št. 4852 z dne 13. 12. 1905 v SI AS 33, šk. 418, konvolut 803; sodne spise iz let 1905–1919 v SI AS 131, šk. 83, a. e. 1118, šk. 84, a. e. 1119, 1120 in šk. 85, a. e. 1121–1123; osnutek odgovo- ra županstva z dne 5. 9. 1904 glede dovoljenja Okrajnega glavarstva za gradnjo hidroelektrarne pri Bregu z dne 22. 8. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I. Gl. tudi Žontar, Kranj, str. 355–356 in Rogelj, Od obrtnih, str. 154. 323 Še leta 1900 so imeli v Radovljici podobne težave z vo- do kot v Kranju. V ožjem mestu sta bila le dva zasebna vodnjaka s slabo vodo ali brez nje, ki so ju morali občas- no zapirati. V predmestju in nižje ob Savi so sicer bili dobri vodnjaki, a je bila pot iz mesta do njih dolga in strma … Časopis Gorenjec je v tistem času objavil vrsto kritičnih in duhovitih prispevkov lokalnih dopisnikov. Seveda je treba taka poročila jemati z rezervo, saj so do- pisniki radi pretiravali, da bi ohranili ugled in pomen. Pritegnili so jim tudi uredniki. Omeniti velja cinično pri- pombo črkostavca k enemu od kritičnih zapisov: »Potola­ žite se! Vodo hranijo za zimo, da jo ne bode treba služkinjam pozimi od Save nositi po strmi cesti v mesto« (Gorenjec, letn. I, št. 21, 2. 6. 1900, str. 4; št. 25, 30. 6. 1900, str. 3, št. 35, 7. 9. 1900, str. 5; št. 37, 22. 9. 1900, str. 5 itd.). 324 Tiskan dvojezični razglas Deželne vlade št. 18 v De- želnem zakoniku za vojvodino Kranjsko št. XIII z dne 14. 11. 1908 o dogovoru vseh strank glede gradnje vodovo- da v SI AS 33, šk. 418, konvolut 803. Gl. tudi »Vprašalnik k statistiki osrednjih naprav za preskrbo vode« Deželnega stavbnega urada v Ljubljani, potrjen 3. 12. 1913, v SI AS 131, šk. 23, a. e. 326. 325 Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1911, št. 17, str. 46–47. Gl. še podobne zakone za druge vodovode od leta 1890 (Ljubljana) do leta 1916 (Logatec) v https://alex. onb.ac.at/cgi-content/alex-iv.pl (25. 3. 2025). 386 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja ces priklapljanja na vodovod razmeroma dolg. K temu so prispevale stroge tehnične zahteve (svinčene ali železne kovane cevi s predpisanim premerom, zavarovanje pred zmrzaljo, globina vkopov, zaporni, izpustni in razbremenilni venti- li). Cena vode je bila odvisna od namena porabe – različno za zasebna in javna poslopja ter gospo- darski namen. Določen je bil dnevni limit pora- be.326 Kljub omejitvam in stroškom je bilo dve leti po izgradnji na nov vodovod priključenih že 900 hiš v mestu in 19 vaseh s 6860 prebivalci ter 4300 glavami živine in drobnice. V celoti je vodovod razpolagal s 145 hidranti, 86 javnimi pipami in 63 napajalnimi koriti.327 Leta 1911 se je novi župan Ferdinand Pollak poravnal z Vinkom Majdičem, najbližjim sose- dom stare mestne črpalke. Ta je poudaril, »da je v Kranju največja industrija in da torej jaz največ občinskega davka plačujem in zaradi tega smem pač tudi pričakovati, da občina Kranj, ki ji nikoli nisem nasprotoval ali napravil kake škode, jemlje ozir na mojo industrijo«. Menil je namreč, da občina z no- vim vodovodom ne potrebuje več »sesalne napra- ve« niti v smislu rezervnega sistema. Kljub temu je občina obdržala črpalko in servitutno (ne pa koncesijsko) vodno pravico za pretok na napravo v leta 1902 dogovorjeni količini 1 m3/s pri padcu. Odstopila je le od zahtevka za povečanje servitu- ta na 1,6 m3/s ter obljubila nadomestitev črpalke in vodnega kolesa z električno turbino za mestno elektrarno. Z njo naj bi zagotovili elektriko za mestno razsvetljavo, odvečno moč pa bi prodajali drugim interesentom. Za ta projekt je občina le- ta 1911 dobila tri ponudbe.328 V primeru opustitve zemljišča vodovodnega črpališča si je Majdič za- gotovil predkupno pravico. Zato je občini dovolil poglobitev kanala ob vodnem kolesu in soupo- rabo mlinskega jezu za boljše delovanje črpal- 326 Knjižica je vsebovala odredbe Deželnega odbora z dne 3. 4. 1911, št. 6179, ter od občine in odbora z dne 24. 5. 1912 potrjen cenik (SI AS 131, šk. 23, a. e. 326). Določila o grad- nji priklopov, ravnanju z vodo itd. so bila precej podobna določbam o vodi v pravilniku za vodovod in kanalizacijo, ki ga je že leta 1890 sprejel ljubljanski mestni svet (To- minšek-Rihtar, Pili smo vodo, str. 38–39), še bolj pa za- snovi in vsebini pravilnika mestne občine Celje iz leta 1923 (Rihtar, Studenec, str. 11, 13). 327 »Vprašalnik k statistiki osrednjih naprav za preskrbo vo- de« Deželnega stavbnega urada v Ljubljani, potrjen 3. 12. 1913, v SI AS 131, šk. 23, a. e. 326. Za primerjavo: v Ljubljani je bilo 20 let po izgradnji na vodovod priključenih 77,3 % hiš (Studen, Od tradicionalnih, str. 48). 328 Ponudbe so poslala podjetja Siemens­Schuckert­Werke z Dunaja dne 16. 5. 1911, Maschinenfabrik Andritz Actienge­ sellschaft iz Gradca dne 27. 5. 1911 in A.E.G.-Union Electri­ citäts-Gesellschaft, Ingenieur-Bureau Laibach iz Ljubljane dne 26. in 29. 5. 1911. Le Siemensova ponudba vsebuje ceno za turbino in električni del – 10.588 kron (ali 5294 starih gld). Vsi spisi so v SI ZAL KRA 2, šk. 251, a. e. 4043. ke oziroma morebitne turbine ter obljubil 5000 kron, če se bo občina držala dogovorjenih zavez in njena turbina ne bo ovirala delovanja njegove elektrarne in mlina ter škodila posestnim in vod- nim pravicam.329 Po izgradnji novega vodovoda se je zdelo, da so javni in zasebni bazeni ter kapnice na hišnih dvo- riščih postali odveč. Že v letih 1909–1912 so odstra- nili ali z betonskimi ploščami prekrili 6 vodnjakov in bazenov v ožjem mestu, leta 1919 delno zasuli vodnjak pri župnišču in odstranili osrednji me- stni vodnjak na Glavnem trgu. Tam je Mestna občina Kranj leta 1995 spet postavila vodnjak, po- doben tistemu iz let 1837–1883 (slika 26). Pod njim je ostala 310 m3 velika protipožarna cisterna iz leta 1944.330 Nekaj dlje je ostal tisti na dvorišču sodišča. Župnijski vodnjak so jamarji in arheologi očisti- li in raziskali v letih 2009–2011, pri čemer so nivo Kokre dosegli pri 32 metrih (slika 27).331 Kmalu se je pokazalo, da sta se Majdič in ob- čina motila glede (ne)koristnosti savske hidrav- lične črpalke in vodnjakov. Novi vodovod bi po 329 »Razpravni zapisnik« strank na Okrajnem glavarstvu v Kranju z dne 12., 13. in 15. 9. 1911 ter »Načrt poravnave« z dne 14. 9. 1911; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 251, a. e. 4043. 330 Članek Renate Škrjanc »Mestu vrnili tisto, kar so mu pred desetletji odvzeli« v časniku Slovenec z dne 27. 7. 1995. 331 Med drugo svetovno vojno so vodnjak na globini 8 me- trov zaprli z betonsko ploščo (ta del je morda služil za kapnico), po letu 1945 pa so ga zasuli do vrha (ZVKDS, Gregor Aljančič in Draško Josipovič: Poročilo o arheolo­ škem izkopavanju župnijskega vodnjaka v Kranju leta 2011, tipkopis, Kranj 2011, str. 4–6). Gl. še članek Marjane Hanc »V kanjonu Kokre spet most, jamarji očistili vodnjak« z dne 10. 10. 2013 v spletnem časopisu Delo (objavljeno na https://old.delo.si/novice/slovenija/v-kanjonu-kokre- -spet-most-jamarji-ocistili-vodnjak.html (28. 1. 2025)). Slika 26: Leta 1995 postavljen vodnjak na Glavnem trgu (foto Dušan Kos). 387 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja projektnih izračunih moral imeti kapaciteto 14–15 litrov vode na sekundo, podobno kot v Celju.332 Po izgradnji so še upali na 12,5 litra na sekundo (400.000 m3 na leto), a je do odkritja in sanaci- je napake v ceveh leta 1920 dejanska kapaciteta znašala le 9–10 litrov. Za primerjavo: ljubljanski vodovod iz leta 1890 je bil projektiran za 100 litrov dnevne porabe na prebivalca (skupaj 3000 m3), res pa je prišlo na prebivalca le 27 litrov načrpane vode na dan, leta 1901 pa že 41 litrov.333 Naraščanje števila prebivalstva, gospodarska rast, slabo načrtovanje porabe, tehnične težave in negospodarno ravnanje z vodo na podeželju so bili v prvih letih razlogi za kronično pomanjkanje vode zlasti v ožjem mestu. Zaradi vojaških potreb so morali med prvo svetovno vojno celo zapreti večino javnih pip v vaseh in zakleniti hidrante.334 Vodovodni odbor je poleti 1919 prepovedal zaliva- nje vrtov in protiprašno škropljenje cest v vaseh, ob tem pa Deželnemu stavbnemu uradu ravna- nje z vodovodom opisal kot anarhično: vaščani samovoljno odpirajo ali zapirajo vodovodne ven- tile, da bi ohranili vodo zase, zato vode v mestu ni več ur dnevno, v višje ležečih nadstropjih pa je sploh ni. Mestni vodni zbiralniki so prazni in požarna ogroženost velika. Ljudje protestirajo in 332 Rihtar, Studenec, str. 9. 333 Sonc, Razvoj, str. 310; Kos, Oris, str. 161–162. 334 Gl. kopije več razglasov Okrajnega glavarstva Kranj za Mestno občino Kranj, tiskani razglas z dne 16. 10. 1917 ter kopijo Verzeichnis za varstvo vaških hidrantov z dne 22. 1. 1918 v SI AS 131, šk. 28, a. e. 415. vsevprek zabavljajo.335 Odbor je vaščane neneh- no opozarjal zaradi potratnega ravnanja z vodo, zlasti v Šenčurju (z ves čas odprtimi ventili na javnih pipah), in grozil z zaprtjem priključkov. Od deželnih oblasti je zahteval, naj v takih primerih obvezno posredujejo orožniki.336 Septembra 1919 so občinski odborniki sklenili, da je zaradi vsega tega treba v vaseh zapreti vsa javna napajališča, »kajti jasno mora biti vsakomur, da niso bila ista nik­ dar namenjena za perice, še manj pa za igračo vaškim paglavcem«.337 Neodgovorno obnašanje do vode in tehnične težave niso bile kranjska posebnost. Skoraj enake težave so imeli po letu 1890 v Ljub- ljani oziroma povsod, kjer so prvič prešli na vodo iz vodovoda.338 Večino teh težav so v Kranju rešili šele v letih 1936–1940, ko so na vodovodno omrež- je priključili zajetje v potoku Bistrica pri Novi va- si nad Preddvorom.339 Stara hidravlična črpalna naprava, ki je zara- di previsokih stroškov mestna občina nikoli ni nadomestila z elektrarno ter lesenega vodnega kolesa zamenjala s turbino,340 je tako med neneh- nimi popravili občasno delovala tudi v novi drža- 335 Kopija dopisa z dne 14. 5. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449. 336 Na primer Josipu Gorenjcu, Petru Krišlju in Francu Mas- lju iz Šenčurja (kopija dopisa z dne 22. 5. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449). Okrajnemu glavarstvu je odbor predlagal, naj kaznuje Franca Grašiča s Klanca, ker je s cevmi gasilcev samovoljno polnil svoj zbiralnik. Grašič se je zagovarjal, da je bila pipa polomljena in da je zgolj »nalovil tisto vodo, ki bi sicer brez haska odtekla«. To je potrdila tudi kranjska žandarmerija (dopis z dne 3. 6. 1919 in kaznovalni spis v SI AS 131, šk. 28, a. e. 415 in kopija dopisa v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449). 337 Kopija dopisa z dne 11. 9. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449. 338 Remec, Podrgni, str. 105–106; Studen, K zgodovini, str. 145; Stariha, Tržič, str. 80–81. 339 Pešak Mikec, Gradnja, str. 208–215; Žontar, Kranj, str. 341, 349–350, 355–358. 340 Mnenje izvedencev inženirjev Julija Hilberta in Karla Krivanca z dne 12. 8. 1913: občina naj začne takoj graditi v danih tehničnih okvirih, čeprav bi bili stroški elektrarne pri vseh omejitvah (omejen pretok vode za pogon) zelo visoki tudi brez vzdrževalnih stroškov – ok. 30.000 kron za le 25 KM. Morda bi bilo za mesto bolje, če bi za javno razsvetljavo raje uporabili kak drug vir, denimo Majdi- čevo elektrarno, ali počakali na zgraditev elektrarne v Završnici (dograjena je bila leta 1915; op. D. K.). Kljub temu je občina 23. 9. 1913 sklenila vzeti posojilo za grad- njo elektrarne v višini 40.000 kron (osnutek z dne 30. 9. 1913) in 11. 2. 1914 Deželno vlado zaprosila za dovoljenje (prepis z dne 11. 2. 1914). Vlada je prošnjo zavrnila, češ da je vode premalo, ocenjeni stroški pa prenizko izraču- nani; občina naj se raje priključi na električno omrežje deželnih elektrarn. Vsi zadevni spisi so v SI ZAL KRA 2, šk. 251, a. e. 4043. V tem času je razsvetljavo dajala tu- di manjša elektrarna v soteski Kokre, ki jo je leta 1899 zgradil Adolf Kreuzberg. Leta 1909 jo je odkupila Marija Mayr, ki je leta 1921 povečala njeno moč. Gl. Rogelj, Od obrtnih, str. 153; Žontar, Kranj, str. 357–358. Slika 27: Leta 2013 odkopan in obnovljen vodnjak na župnijskem dvorišču (foto Dušan Kos). 388 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja vi.341 Kranjčani niso bili tako zaverovani v zmago tehnike kot Novomeščani, ki so svojo črpalko ob Krki demontirali že eno leto po zgraditvi novega vodovoda (1902).342 Med Kranjčani so se širile go- vorice o novi elektrarni, zato je župan Ferdinand Pollak meščanom dovolil vpoglede v projektno dokumentacijo.343 Leta 1923 je občina črpališče le predala Vinku Majdiču, ki je tam že dolgo načrtoval gradnjo večje hidroelektrarne; prvo je nedaleč stran postavil že leta 1892. Velike načrte so uresničili dediči do leta 1930, ko so preuredili mlinsko strugo in do začetka druge svetovne voj- ne zgradili še termoelektrarno, čistilnico plina in električno omrežje, ki je energijo posredovalo več okoliškim podjetjem.344 Tako se je šele leta 1923, po 151 letih bolj ali manj rednega, težavnega in dragega, a kljub vse- mu koristnega obratovanja končalo oskrbovanje mesta s savsko vodo. Črpalka in črpališče pa sta hitro izginila iz spomina meščanov in nacionalne tehnične dediščine. Financiranje Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6–0437 Podoba – Besede – Znanje. Življenje idej v prostoru med vzhod­ nimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko de- javnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Gorenjski muzej, Kranj Fototeka NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Ljubljana ŽA – Župnijski arhivi, Kranj (K – krstna knjiga, M – mrliška knjiga) NMS – Narodni muzej Slovenije, Ljubljana Zbirka slik 341 Maja 1919 so okvarjene dele črpalke poslali v popravilo v strojno tovarno in železolivarno Antona Žabkarja v Ljubljani (med Gospodarskim razstaviščem in Vilharje- vo cesto). Popravilo ni bilo uspešno in črpalka je obstala. Obenem se je poškodovala vodna zapornica v kanalu, tako da je morala občina popravilo odložiti do 11. 9. 1919, ko je serviser iz Ljubljane usposobil črpalko (kopiji do- pisov župana z dne 23. 5. in 17. 8. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449). 342 Smiljanić, Političnost, str. 212. 343 Kopija županovega razglasa z dne 20. 9. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449. 344 Majdičeva dokumentacija iz let 1887–1914 je v SI AS 131, šk. 83, a. e. 1118, šk. 84, a. e. 1119, 1120 in šk. 85, a. e. 1121–1123. Gl. tudi Žontar, Kranj, str. 365; Rogelj, Od obrtnih, str. 155–156. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Slikovna zbirka SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1 – Vicedomski urad za Kranjsko AS 6 – Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani AS 7 – Deželno glavarstvo na Kranjskem v Ljublja- ni AS 14 – Gubernij v Ljubljani AS 33 – Deželna vlada v Ljubljani AS 131 – Okrajno glavarstvo Kranj AS 174 – Terezijanski kataster za Kranjsko AS 176 – Franciscejski kataster za Kranjsko AS 181 – Reambulančni kataster za Kranjsko AS 1068 – Zbirka načrtov AS 1933 – Intendant za Kranjsko SI ZAL KRA – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, Kranj KRA 1 – Okrajno glavarstvo Kranj KRA 2 – Občina Kranj ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slove- nije, Območna enota Kranj Poročila Zapisniki terenskih ogledov ČASOPISI Delo, 2013. Gorenjec, 1900. Gorenjski glas, 2002, 2011. Laibacher Zeitung, 1879. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 1889. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Agricola, Georgius: De re metallica libri XII. Basileae: Apud Hieronium Frobenium, 1556. Baeriswyl, Armand: Sodbrunnen – Stadtbach – Gewerbekanal. Brunnen in der europäischen Stadtge­ schichte. Referate der Tagung des Schweizerischen Arbeitskreises für Stadtgeschichte, Bern. 1. bis 2. April 2005 (ur. Dorothee Rippmann et al.). Trier: Kliomedia, 2008, str. 55–68. Beutmann, Jens: Wasserbau im mittelalterlichen und frühneuzeitlichen Dresden. Mitteilungen der Deu­ tschen Gesellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit 21, 2009, str. 115–124. Bingener, Andreas in Flosdorf, Gerold in Haasis-Ber- ner, Andreas: Die Siegener Wasserversorgung in alter Zeit. Geschichte der Kälberbach-Wasserleitung Siegerland. Blätter des Siegerländer Heimat- und Ge­ schichtsvereins e. V. 79, 2002, št. 2 str. 89–112. Budna Kodrič, Nataša in Perenič, Urška: Luiza Cro- bath v Kranju leta 1844. Kranjski zbornik 2020 (ur. 389 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Miha Mohor et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2020, str. 39–47. Burnač, Danilo: Mariborska komunala od sredine 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (ur. Željko Oset et al.). Ljubljana, Maribor: Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 2010, str. 451–461. Cevc, Anica: Upodobitve Kranja in okolice na slikah v Narodni galeriji v Ljubljani. Kranjski zbornik 1975 (ur. Franc Puhar et al.). Kranj: Skupščina občine Kranj, 1975, str. 233–238. Costa, Heinrich: Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach: Eger'schen Gubernial-Buchdruckerei, 1848. Curk, Jože: Zgodovina urbanizacije v severovzhodni Sloveniji. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 6 (41), 1970, št. 2, str. 244–284. Demšar, Viktorijan: Zdravstvena skrb za podeželje v 18. in 19. stoletju. Kronika 30, 1982, št. 3, str. 210–214. Demšar, Vinko: Barvarji (Firbarji) Pirci v Kranju v 18. in 19. stoletju. Kranjski zbornik 1990 (ur. Jakob Ve- hovec et al.). Kranj: Skupščina občine Kranj, 1990, str. 184–187. Ebner, Romana: Die Wasserversorgung und -entsor- gung der Stadt Salzburg in der frühen Neuzeit. Ferrum 84, 2012, str. 29–36. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek: župani in sodniki 1504– 1605 (ur. Ema Umek et al.). Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2003 (Gradivo in razprave, 23). Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek: župani in sodniki 1504– 1605 (ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič). Ljub- ljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2005 (Gradivo in razprave, 28). Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek: župani in sodniki 1504–1605 (ur. Sonja Anžič-Kemper et al.). Ljublja- na: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2012 (Gradivo in razprave, 34). Fidelj, Andrej: Nastanek in razvoj mesta Dunaj in nje- gov profil v obdobju Andreja Perlacha. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 27 (62), 1991, št. 2, str. 217–236. Forest de Bélidor, Bernard: Architectura Hydraulica. Oder: Die Kunst, das Gewaesser zu denen verschieden­ tlichen Nothwendigkeiten des menschlichen Lebens zu leiten, in die Hoehe zu bringen, und vortheillhaftig anzuwenden. Theil I, Buch 3, 4. Augspurg: Johann Georg Mertz, 1743, 1744, 1746. Gerstner, Franz Joseph Ritter von: Handbuch der Mechanik. 2. Bd.: Mechanik flüssiger Körper. Prag: Jo- hann Spurny, 1832. 3. Bd.: Beschreibung und Berech­ nung grösserer Maschinenanlagen. Wien: J. P. Sollin- ger, 1834. Gestrin, Ferdo: Radovljica – vas, trg in mesto do 17. sto- letja. Zgodovinski časopis 45, 1991, št. 4, str. 517–547. Globočnik, Damir: »Presvitli cesar so videli nas in mi njih, in – spoznali smo se«. Utrinki s poti cesarja Franca Jožefa I. od Ljubljane do Jesenic 16. in 17. ju- lija 1883. Kronika 55, 2007, št. 1, str. 55–74. Haasis-Berner, Andreas: Innovative Wasserkraftnut- zung im Mittelalter und die zugehörige wasser- bauliche Infrastruktur. Erhaltung von Kulturdenk­ male der Industrie und Technik Baden-Württemberg, Arbeitsheft 31, 2015, str. 83–90. Horst van der, Tileman, Polley, Jacob: Theatrum ma­ chinarum universale. Oder: Außerlesene Sammlung verschiedener Großer und sehr Schoener Waßer­Wer­ cke, Schutz- und andern Schleusen, Auffzieh- und Dreh­ ­Brucken. Theil I, II. Amsterdam: Petrus Schenk, 1738 (ponatisa 1757 in 1774). Ivančič Lebar, Irena: Občini Dobrna in Nova Cerkev med obema svetovnima vojnama. Kronika 62, 2014, št. 3 (Iz zgodovine Dobrne), str. 483–510. Jarc, Janko: O Novem mestu ob koncu XVIII. stoletja. Kronika slovenskih mest 5, 1938, št. 2, str. 99–106. Južnič, Stanislav: Gabrijel Gruber in navigacijski inže- nir Jurij Vega. Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 69–80. Južnič, Stanislav: Gabrijel Gruber. Od ljubljanskega pre­ kopa do jezuitskega generala. Ljubljana: Družina, 2006. Keber, Katarina: Čas kolere. Epidemije kolere na Kranj­ skem v 19. stoletju. Ljubljana: Zgodovinski inšti- tut Milka Kosa ZRC SAZU, 2007 (Thesaurus memoriae, Dissertationes, 6). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612540111 Kermavnar, Simona: Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji. Ljubljana: EN – DVA – TRI, Špela Fortuna, 2021. Komatar, Franc: Kranjski mestni arhiv. Jahresbericht des k.k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 1913/14. Krainburg: Verlag des k.k. Kaiser-Franz-Joseph-Gimnasiums, 1914, str. 3–32. Kos, Dušan (izd.): Franc Henrik Raigersfeld. Dnevniki 1697–1759. Prepisi. Ljubljana: Založba ZRC, 2024 (Thesaurus memoriae, Fontes 17). DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508304 Kos, Dušan: Obnova mesta Kranj po požaru leta 1749. Prispevki za novejšo zgodovino 64, 2024, št. 1 (Zbor- nik Andreja Studna), str. 68–87. DOI: https://doi. org/10.51663/pnz.64.1.04 Kos, Janez: Oris poglavitnih točk razvoja nekaterih ko- munalnih dejavnosti v Ljubljani 1850–1941. Kronika 29, 1981, št. 2, str. 159–166. Kos, Marija: Ulice, ceste in trgi mesta Kranja v preteklosti. Katalog razstave Zgodovinskega arhiva Ljublja- na, Enote za Gorenjsko. Kranj: Zgodovinski arhiv, 2009. 390 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Köstler, Hans Jörg: Die Eisenwerke beim Hüttenber- ger Erzberg seit 1870. Carinthia II 48 Sondrehefte, 1989, str. 31–41. Kramar, Janez: Epidemije v Slovenski Istri. Zgodovinski časopis 49, 1995, št. 1, str. 99–111. Kramberger, Dušan: Grajski vodnjaki. The Castle Wells. Ljubljana: Ljubljanski grad, 2016. Krampač, Tone (izd.): Gorenjske družine v 18. stoletju. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Slo- venska Matica, Inštitut Karantanija, 2016. Kranjec, Gregor: »Le tako naj po vodo hodijo, kakor so ponavadi, iz škafi al z vozmi«. K zgodovini oskrbe z vodo v ribniški dolini. Zgodovina za vse 17, 2010, št. 2, str. 67–85. Lipič, Fran Viljem: Topografija c.-kr. deželnega glavne­ ga mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike (prev. Marjeta Ob- lak, ur. Zvonka Zupanič Slavec). Ljubljana: Joseph Blasnik, 1834. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba. 8. zv. Ljubljana: Družba sv. Mohorja, 1929. Mensi, Franz: Geschichte der direkten Steuern in Steier­ mark bis zum Reigierungsantritte Maria Theresias. Zv. 1–3. Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsge­ schichte der Steiermark, zd. 7, 9, 11. Graz, Wien: Styria, 1910, 1912, 1921–1936. Merian, Matthaeus: Topographia Provinciarum Austria­ carum: Austriæ, Styriæ, Carinthiæ, Carnioliæ, Tyrolis etc. Franckfurt am Mayn: Matthaeus Merian, 1649. Mlakar, Jasna: Razvoj mariborskega vodovoda. Zgodo­ vina za vse 5, 1998, št. 1, str. 5–20. Mohorič, Ivan: Rudnik živega srebra v Idriji. Zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela 1490–1960. Idrija: Mestni muzej v Idriji, 1960. Orožen, Ignac: Celska kronika. V Celi: Julius Jeretin, 1854. Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. I. del: od za- četka do leta 1848. II. del (1849–1941). Celje: Celjski zbornik, 1971, 1973. Ovin, Ivan (obj. France Stelè: Kronika spomina vred- nih dogodkov in nenevadnih vremenskih razmer na Gorenjskem, posebno v mestu Kranju in okoli- ci. Dom in svet 25, št. 11 (1912), str. 426–432. Pešak Mikec, Barbara: Gradnja čemšeniškega in no- vovaškega vodovoda za Kranj in okolico. Kranjski zbornik 2000 (ur. Drago Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2000, str. 208–216. Pivk, Olga: Okrajno glavarstvo Kranj 1855–1941. Arhivski inventar (tipkopis). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995. Poda von Neuhaus, Nikolaus: Berechnung der Luftma­ schine, welche in der Niederungarischen Bergstadt zu Schemnitz bey der Amalia Schacht, vom Herrn Joseph Karl Höll, Oberkunstmeistern erfunden, erbauet und im Jahre 1753 den 23. März ist angelassen worden. Wien: Joseph Kurzboeck, 1771. Podlogar, Leopold: Kronika mesta Črnomelj in njega žu­ pe. Ponatis iz »Danice« 1905. Ljubljana: Tomo Zu- pan, 1906. Porenta, Tita in Černelič Krošelj, Alenka: »Po moji smrti se bo videlo, da sem dobro gospodinjila …« Zapuščina Josipine Hočevar, roj. Mulej (1824–1911) v Radovljici in Krškem. Kronika 62, 2014, št. 2, str. 255–274. Preinfalk, Miha (izd.): Pisma Franca Franza baronu Erbergu (1832–1840). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa, 2024 (Thesaurus memoriae, Fontes 18). E-knjiga: DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508977 Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 19. in 20. stoletje. 3. del: od Aljančičev do Žolgerjev. Ljublja- na: Viharnik, 2017 (Blagoslovljeni in prekleti, 6). Remec, Meta: Podrgni, očedi, živali otrebi. Higiena in sna­ ga v dobi meščanstva. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015 (Razpoznavanja/Recognitiones, 24). Rihter, Andreja: Studenec na pipi. 100 let vodovoda v Celju. 100 let vodovoda v Celju 1908–2008 (ur. An- dreja Rihter). Celje: Mestna občina Celje, Vodo- vod – kanalizacija, Muzej novejše zgodovine Celje, 2008, str. 7–22. Ring, Edgar in Schodder, Jürgen: Vom »Kranken Heinrich« zur Wasserkunst. Die Wasserversor- gung der Stadt Lüneburg im Mittelalter und in der Neuzeit. Von Brunnen und Zucken, Pippen und Was­ serkünsten. Die Entwicklung der Wasserversorgung in Niedersachsen (ur. Gerhard M. Veh in Hans-Jürgen Rapsch). Neumünster: Wachholtz Verlag, 1998, str. 200–203. Rogelj, Monika: Od obrtnih delavnic do velikih tovarn ob reki Savi v Kranju. Potenciali in upravljanje vodá. Med preteklostjo in sedanjostjo (ur. Marta Rendla). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024, str. 147–165 (Vpogledi/Perspicacités, 27). Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012. Sagadin, Milan: Pavšlerjeva hiša (Poročila o konser- vatorskih delih na posameznih objektih kulturne dediščine). Varstvo Spomenikov 34, 1992, str. 239. Sagadin, Milan: Škrlovec. Varstvo spomenikov. Poročila 37, 1994, str. 62–63. Sammlung aller k. k. Verordnungen und Gesetze vom Jahre 1740. bis 1780. VI. Bd. Wien: Johann Georg Mößle, 1786. Serše, Aleksandra et al.: Gabrijel Gruber S. J. 1740–1805. 200 let. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, 24). 391 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Serše, Saša: Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stole- tju? Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 115–118. Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš et al.). Ljub- ljana: Mladinska knjiga, 2007. Smiljanić, Ivan: Političnost vode: politične in kome- morativne dimenzije odpiranja vodovodov in vod- njakov na Slovenskem od Avstro-Ogrske do danes. Potenciali in upravljanje vodá. Med preteklostjo in se­ danjostjo (ur. Marta Rendla). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024, str. 205–226 (Vpogledi/ Perspicacités 27). Smole, Majda: Glavni intendant Ilirskih provinc 1809– 1813. Ljubljana: Arhiv Slovenije, 1973 (Publikacije Arhiva Slovenije, Inventarji, Arhivi državnih in sa- moupravnih organov in oblastev, 1). Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1982. Sonc, Stanislav: Razvoj ljubljanskega mestnega vodo- voda. Kronika slovenskih mest 1, 1934, št. 4, str. 310– 312. Stariha, Gorazd: Iz manj znanega kranjskega življe- nja v prejšnjem stoletju. Kronika 41, 1993, št. 3, str. 155–164. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih ob- činskega odbora in občinskega sveta od nastanka leta 1850 do leta 1855. Kranjski zbornik 2000 (ur. Dra- go Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2000, str. 35–47. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih občinskega odbora in občinskega sveta od 1855 do 1865. Kranjski zbornik 2005 (ur. Drago Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2005, str. 63–74. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih občinskega odbora od 1871 do 1876. Kranjski zbornik 2015 (ur. Drago Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2015, str. 104–115. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih občinskega odbora od 1877 do 1882. Kranjski zbornik 2020 (ur. Miha Mohor et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2020, str. 48–59. Stariha, Gorazd: Tržič v arhivskem gradivu fonda Občina Tržič (1860–1920). Tržiške storije in historije. Ljublja- na: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2015 (Gradivo in razprave, 36). Steinman, Franci in Banovec, Primož in Umek, Tomaž (izd.): Postava od 15. maja 1872 zastran rabe, napeljeva­ nja in odvračanja voda s komentarjem. Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko, 16, 1872. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 1999. Studen, Andrej: »Samoumevna« čistoča telesa nekoč in danes. V: Georges Vigarello, Čisto in umazano. Te­ lesna higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana: Za- ložba *cf., 1999, str. 291–313. Studen, Andrej: »Sproščal se je oster, bestialen von …« K zgodovini higienizacije in dezodorizacije Ljub- ljane pred prvo svetovno vojno. 42. seminar sloven­ skega jezika in kulture. Mesto in meščani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, 26. 6.–14. 7. 2006. Zbornik predavanj (ur. Irena Novak Popov). Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani et al., 2006, str. 135–147. Studen, Andrej: Maribor na poti v moderno mesto. Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (ur. Želko Oset et al.). Ljubljana, Mari- bor: Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 2010, str. 35–56. Studen, Andrej: Od tradicionalnih vodnjakov do mo- dernega vodovoda. Socialna in kulturna zgodovina preskrbe z vodo v 19. in na začetku 20. stoletja. 100 let vodovoda v Celju 1908–2008 (ur. Andreja Rihter). Celje: Mestna občina Celje, Vodovod – kanalizaci- ja, Muzej novejše zgodovine Celje, 2008, str. 23–49. Studen, Andrej: Smrdelo je kot kuga. K zgodovini hi- gienskih razmer v Ljubljani pred prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 1, 1994, št. 1, str. 44–57. Šašel, Jaro: Ljubljanski grad v starem veku. Kronika 10, 1962, št. 2, str. 112–116. Šorn, Jože: Jožef Mrak. Kronika 23, 1975, št. 2, str. 94–101. Terčon, Nadja: Pristaniški promet v Slovenski Istri (1850– 1918). Magistrsko delo. Filozofska fakulteta, Uni- verza v Ljubljani. Ljubljana, 2003. Tominšek-Rihtar, Tadeja: Pili smo vodo, polno škodlji- vega mrčesa. H kulturni zgodovini ljubljanskega vodovoda in kanalizacije pred prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 4, 1997, št. 1, str. 31–54. Valenčič, Vlado: Prebivalstvo na območju občine Kranj. 900 let Kranja. Spominski zbornik (ur. Jože Žontar). Kranj: Občinski ljudski odbor, 1960, str. 294–322. Valenčič, Vlado: Trgovina na Kranjskem v 18. stoletju. Zgodovinski časopis 48, 1994, št. 2, str. 217–30. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Crain. Buch XI. Nüremberg, Laybach, 1689. Vigarello, Georges: Čisto in umazano. Telesna higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana: Založba *cf., 1999. Vrhovec, Ivan: Ljubljanski meščanje v minulih stolet­ jih. Kulturnohistorične študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Ljubljana: Matica Slovenska, 1886. Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana: Ma- tica Slovenska, 1891. Vrhovec, J(ohann): Die Wohllöbl. Landesfürstl. Haupt- stadt Laibach. Laibach: Selbstverlag, 1886. Žargi, Matija: Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891. No- vo mesto: Dolenjska založba, 2000 (Seidlova zbir- ka, 23). Žontar, Josip: Nastanek, gospodarska in družbena pro- blematika policijskih redov prve polovice 16. sto- letja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine. Zgodovinski časopis 10–11, 1956–1958, str. 32–121. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Mu- zejsko društvo za Slovenijo, 1939. 392 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja SUMMARY History and Topography of Water Supply in Kranj until the Early Twentieth Century Kranj’s location on a conglomerate pier above the confluence of the Sava and Kokra rivers made its water supply very difficult throughout history. Until 1842, there were only three (so far known) private deep wells within in the town. Most inhabitants had to gather water from both rivers and store it in house cisterns. In the sixteenth and seventeenth centuries, there were unsuccessful attempts to collect water from the Sava River by pumping. After a fire in 1749 destroyed most of the town due to a lack of wa- ter, a water supply system was built in 1751 from the Kok- rica River to the main square, which did not function pro- perly. In 1771–1772, Gabrijel Gruber, a Jesuit professor of mechanics at the Jesuit College in Ljubljana, constructed a pressure pump with a water wheel along the mill canal of the Sava River. From there, the water supply system filled the town well in the main square for a long time. Although the first pipes were made of lead, some of the town’s re- servoirs were still fed by wooden pipes in the mid-ninete- enth century. Due to the difficult conditions and structural deficiencies, the pump and pipe network required ongoing repairs, which was a great drain on the city’s treasury. The most serious problems were caused by water freezing in the pipes and on the water wheel, and the occasional swel- ling of the Sava River, which often led to water shortages. Gruber’s pump was only replaced by a more powerful one in 1862, and the lead pipes were completely replaced by cast-iron ones in 1876–1878. Thenceforth, water could al- so be supplied to the few public and private reservoirs in the town and its suburbs near the Sava River. After 1842, four public deep wells with hand pumps and two private ones provided water for people as well. Almost all wells, reservoirs, and house cisterns were removed soon after 1911, when a modern water supply system was built. Ne- vertheless, the old town’s pump remained in operation until it was dismantled in 1923. A private entrepreneur built a hydroelectric power plant nearby, which is still in operation today. kronika 73 � 2025 2 | 393–404 � dr., višja znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, katarina.keber@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-2586-4983 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.08 cc by-SA KATARINA KEbER� Ostareli v Ljubljani v 19. stoletju Mortaliteta na primeru Šempetrskega predmestja IZVLEČEK V prispevku je prikazana analiza vzrokov smrti umrlih starostnikov v treh petletnih obdobjih 19. in v začetku 20. stoletja na območju župnije sv. Peter oziroma v Šempetrskem predmestju v Ljubljani. Predstavljeni so tako zdravniški pogledi na starejše bolnike kot higienske razmere v mestu in posebnosti obravnavanega predmestja. Zapisi mestnih in deželnih zdravnikov Frana Viljema Lipiča, Viljema Kovača, Friedricha Keesbacherja in Franca Zupanca problematiko higienizacije mesta oziroma preskrbo z neoporečno pitno vodo, odvajanje fekalij in ustrezne stanovanjske razmere povezujejo z manjšim obolevanjem ljudi in njihovo dolgoživostjo. KLJUČNE BESEDE starostniki, umrljivost, bolezni, Ljubljana, Šempetrsko predmestje, 19. stoletje, higienske razmere ABSTRACT LJUBLJANA’S ELDERLY IN THE NINETEENTH CENTURY. MORTALITY IN THE CASE OF ŠEMPETER SUBURBS The article analyses factors associated with mortality in the elderly during three five-year periods of the nineteenth and early twentieth centuries in the area of the St Peter parish, also known as Šempeter Suburbs in Ljubljana. It presents physicians’ approach towards elderly patients, as well as the status of public hygiene in the city and the particularities of the area under discussion. The records of city and provincial physicians Fran Viljem Lipič, Viljem Kovač, Friedrich Keesbacher, and Franc Zupanc linked the issue of the city hygienization or, more specifically, the establishment of drinking water supply system, sewage disposal, and appropriate housing conditions to a declining morbidity rate and increasing life expectancy of the population. KEY WORDS the elderly, mortality, diseases, Ljubljana, Šempeter Suburb, nineteenth century, public hygiene 394 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju PREDMESTJE Raziskavo o vzrokih smrti in boleznih med starostniki v Ljubljani smo omejili na župnijo sv. Peter, ki je bila ena večjih mestnih župnij.1 Ta se večinoma prekriva s Šempetrskim predmestjem, ki je zanimivo tako z vidika gostote naseljenosti kot heterogene strukture prebivalstva. Šempetr- sko oziroma Šentpetrsko predmestje (tudi Svete- ga Petra predmestje) je bilo edini del mesta zunaj ljubljanskega mestnega obzidja, ki so ga dosledno imenovali predmestje oziroma forštat (Vorstadt). Ime je dobilo po najstarejši ljubljanski cerkvi sv. Petra, do 18. stoletja pa se je imenovalo Pri Šent- janžu, po nekdanji cerkvi sv. Janeza Krstnika.2 To predmestje je bilo (notranjemu) mestu najbližje in najbolj podobno. Obsegalo je območje ob Sv. Petra cesti (danes Trubarjeva ulica) med Ljublja- nico in današnjo Slovensko cesto. Na območju Kolodvorske ulice, od današnje Dalmatinove ulice do stika sedanje Slomškove s Kolodvorsko ulico, se je do 19. stoletja razprostirala Blatna vas, kjer so stale nizke kmečke hiše in večje zgradbe, pristave meščanov z vrtovi. Z imenom Kravja dolina so poimenovali pretežno kmečki okoliš v smeri sedanje Vidovdanske ceste. Predmestje je zajemalo tudi Friškovec oziroma predel med iz- tekom nekdanje podaljšane Vidovdanske ceste v sedanjo Njegoševo in Masarykovo cesto.3 Današnja Trubarjeva ulica je bila v 17. stolet- ju strnjeno pozidana od Špitalskega mostu (zdaj Tromostovja) nekje do današnje Resljeve ulice in vključno z Malo ulico. V nadaljevanju so niz hiš, ki se je vil od Resljeve ulice naprej mimo Vidovdan- ske, ponekod še prekinjale kmetijske površine, ki so prevladovale v zadnjem delu ceste proti cerkvi sv. Petra. Pozidava ulice v delu od Resljeve naprej se zgosti v 18. stoletju, zgoščanje pa se vključno z Vidovdansko (Kravja dolina) in današnjo Ko- lodvorsko (Blatna vas) nadaljuje v 19. stoletju. Do leta 1825 je Sv. Petra cesta potekala v nepretrgani hišni vrsti od današnjega Prešernovega trga do Znamenjske ulice, niz hiš je bil takrat na mestu današnjega križišča z Resljevo najprej prekinjen z vzpostavitvijo Resljevega trga, leta 1881 pa z izgra- 1 Zgodovinsko območje župnije sv. Peter je poleg Šempetr- skega predmestja obsegalo tudi vasi Bizovik, Hrastje, Jarše, Moste, Obrije, Selo, Spodnja Hrušica, Šmartno ob Savi, Štepanja vas, Tomačevo, Vodmat in Zgornja Hruši- ca. 2 Krajevni leksikon Slovenije, str. 335. Forštat so v 20. stole- tju imenovali tudi območje Poljan oziroma Poljanskega nasipa, gl. Gestrin, Zgodovinar o sebi, str. 19. Cerkev sv. Janeza Krstnika naj bi stala na območju stika današnje Vidovdanske in Trubarjeve ceste, na njenem mestu je do konca 19. stoletja stalo znamenje – po njem se imenuje današnja Znamenjska ulica. 3 Suhadolnik, Šentpetrsko predmestje, str. 7–8. dnjo Resljeve ceste, ki je Sv. Petra cesto razdelila na dva dela.4 Šempetrsko predmestje je imelo izrazito obrtniški značaj, saj so tu živeli in delovali mesar- ji, krčmarji, peki, zidarji, trgovci, tkalci, čevljarji, barvarji, strojarji, irharji in usnjarji. Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Lipič (1799–1845)5 v pred- marčni dobi v tem predmestju omenja tudi pro- dajalce slanine in izvoščke. Ker v tem delu teče Ljubljanica stran od mesta, so tu delovali pred- vsem strojarji, usnjarji, izdelovalci mila in bar- varji, saj sta za te obrti značilna neprijeten vonj in uporaba vode za odvajanje odplak. V vsaki drugi hiši na desni strani Trubarjeve ulice med današnjim Tromostovjem in Zmajskim mostom je bila strojarna, usnjarna ali barvarna, v nekate- rih tudi milarna. Zato so strehe hiš še dolgo imele sušilne odprtine za usnje oziroma kože. Vse hiše so segale do Ljubljanice, ob kateri je bil kolovoz.6 V drugem delu Trubarjeve ulice (preko Reslje- ve) so bile pritlične hiše, kjer so živeli predvsem mesarji, ki so bili v 19. stoletju povezani v zadrugi podobno organizacijo z načelnikom ter zelo stro- gimi poslovnimi in moralnimi pravili. Tu je živel tudi pisatelj in zgodovinar Juš Kozak, ki je doma- če predmestje v drugi polovici 19. stoletja opisal v romanu Šentpeter: »Onstran Ljubljanice so pozidali ravno šentpetrsko cesto mesarji s pritličnimi domovi. Na cesto so le okna in vrata, zadaj se sprostirajo razse­ žna dvorišča, kjer stoje prostorna gospodarska poslo­ pja. […] Šentpetrsko predmestje je široko, meje so na poljih ob Savi. Pri Znamenju zavije vijugasta Kravja dolina do mitnice, kjer se izgublja med njivami in ži­ tom.«7 Kozak predmestje opisuje tudi v delu Kresna noč: »To dolgo vrsto hiš, vseh pritličnih, je vezala ne­ ka notranja, medsebojna vez. Njih lica so nosila enake poteze, postarane in zakrknjene. Kakor družina prve­ ga kolena so bile. Niso se še pričele razvijati, rasti, a njih temelj je bil trden in globok, okrog sebe so segale po zemlji in posestvu, da se dvignejo nekoč v višine. Tako visoko so hotele zrasti kakor cerkev, ki je zaklju­ čila dolgo cesto in je bila ponos predmestja. Kdor je stopal po dolgi, neoblikovani cesti, jo je gledal ves čas 4 Korošec, Ljubljana skozi stoletja, str. 39, 48–49, 56–57, 76–77; Andrejka, Strojarji na Forštatu, str. 28; prim. Kosi, Zgodovinski atlas Ljubljane (v pripravi). 5 Fran Viljem Lipič je bil ljubljanski mestni zdravnik v le- tih 1823–1834. 6 Krajevni leksikon Slovenije, str. 335; Suhadolnik, Šentpetr­ sko predmestje, str. 45; Lipič, Topografija, str. 168; Andrej- ka, Strojarji na Forštatu, str. 27. Andrejka ugotavlja, da v drugi polovici 19. stoletja začne upadati število strojarjev, barvarjev, irharjev in izdelovalcev mil. Zanje naj bi bilo prelomno leto 1875, ko je več družin opustilo usnjarske obrate. 7 Kozak, Šentpeter, str. 9. 395 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju pred seboj in čutil, da so jo ustvarile te hiše iz svoje preobilice.«8 V predmestju je bilo tudi več gostiln in vinoto- čev. Veliko obrtnikov in posestnikov hiš je imelo travnike in njive v Kravji dolini, Blatni vasi, Posav- ju (danes Savsko naselje) do Tomačevega in celo na Barju, gozdove pa na Golovcu.9 Zato je pred- mestje v nekaterih delih dolgo ohranjalo pol- kmečki značaj, medtem ko so se hkrati v drugih delih razvijali zgodnji industrijski obrati. V pred- mestjih so javno razsvetljavo nadomeščale redko posejane petrolejke, prav tako so bila ta obmo- čja redko deležna čiščenja cest in ulic, poletne- ga škropljenja, ki je preprečevalo dvigovanje ce- stnega prahu, tu niso izvajali. Hiše v predmestjih niso imele žlebov proti javnim ulicam in cestam, ampak sta deževnica in snežnica tekli neposred- no s streh.10 Do konca 19. stoletja razpotegnjeno Šempetrsko predmestje še ni bilo povsem pome- ščanjeno, vendar tudi ne več kmečko.11 8 Mušič, Spremna beseda, str. 474–475. 9 Suhadolnik, Šentpetrsko predmestje, str. 8; Krajevni leksi­ kon Slovenije, str. 335. 10 Ogrin, Ljubljana pred in po potresu, str. 43. 11 Mušič, Spremna beseda, str. 474. Strukturo stanujočih v delu Šempetrskega predmestja v posameznih segmentih razkriva raziskava Andreja Studna o stanovanjski kulturi v Ljubljani pred prvo svetovno vojno, ko je anali- ziral popise prebivalstva med letoma 1869 in 1910. Med pet izbranih mestnih ulic je vključil tudi dve periferni, in sicer poleg Poljanske ceste tudi Sve- tega Petra cesto v delu med današnjo Resljevo in Vidovdansko cesto. Za obe periferni območji je ugotavljal, da so ju poseljevali predvsem nižji slo- ji, za katere je bila značilna notranja, hierarhič- no urejena socialna struktura. Čeprav je opazna kmečka narava obeh predmestnih ulic, je delež zaposlenih v kmetijstvu sčasoma padal. Tu je bila tudi večina industrijskih obratov, kamor so ho- dili na delo številni stanovalci tamkajšnjih ulic.12 Studen ugotavlja, da je bil za prebivalstvo Svete- ga Petra ceste značilen visok delež sorodstveno povezanih z lastnikom stanovanja, delež podna- jemnikov in podnajemnic se je gibal med 20 in 30 odstotki ter bil med obravnavanimi ulicami največji. Število ljudi v gospodinjstvih je od leta 1869, ko jih je štelo 4–5, postopoma padalo, 1890 so bili trije, v popotresnem obdobju pa je večina 12 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 82–83. Franz Josef Sandmann: Pogled na Šempetrsko predmestje z grajskega griča, 1849 (zasebna last). 396 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju gospodinjstev štela 2–3 člane.13 V primerjavi s tre- mi mestnimi ulicami sta obe periferni ulici imeli najmanj hišnih poslov.14 Ugotavljal je tudi, da so na cesti Svetega Petra po eni strani prevladovale družine z manj otroki, po drugi strani pa je bilo veliko ženskih samskih gospodinjstev. Pod isto streho praviloma ni živelo več generacij skupaj.15 V Šempetrskem predmestju sta živela tudi Anton Melzer (1781–1871), profesor kirurgije in porod- ništva na ljubljanski Mediko-kirurški šoli, in sicer od leta 1830 v hiši št. 14 (na vogalu s Prečno ulico), in ljubljanski mestni zdravnik Fran Viljem Lipič, ki je leta 1831 stanoval na naslovu predmestje Sv. Petra 2.16 HIGIENSKE RAZMERE V 19. STOLETJU V drugi polovici 19. stoletja so se vse bolj zave- dali, da na pojavnost bolezni pomembno vplivajo splošne higienske razmere. S higienizacijo mest so izboljševali zdravje ljudi, postala je pomem- ben dejavnik podaljševanja življenjske dobe pre- bivalstva. Vprašanje higiene se je integriralo tudi v diskurz medicine ter postopoma postalo nepo- sredna, osrednja naloga medicine in zdravnikov, pa tudi države in zdravstvene politike.17 Izboljša- nje higienskih razmer na ljubljanskih javnih po- vršinah – ulicah in trgih – ter v hišah in stanova- njih je bilo odvisno od uvajanja novih sanitarnih naprav, kot sta vodovod in kanalizacija, ki sta ob izteku stoletja predstavljala moderno mestno hi- gieno. Ko so v zadnji četrtini 19. stoletja s pomoč- jo mikroskopov začeli tudi v vodi odkrivati bak- terije, je to pripeljalo do uvajanja centralizirane in bakteriološko nadzorovane preskrbe z vodo.18 Pomembno vlogo pri procesu higienizacije mest so odigrale nalezljive črevesne bolezni, med ka- terimi je imela tudi v Ljubljani predvsem kolera neposreden učinek na premike v zavedanju o po- menu neoporečne pitne vode.19 Mesto je leta 1890 vodovod dobilo najprej v mestnem jedru, kasneje so ga dograjevali pred- vsem v najgosteje naseljenih ulicah, leta 1897 pa se je vodovodno omrežje širilo tudi proti Vod- matu, torej čez Šempetrsko predmestje. V prvih petih letih so nanj priključili okrog 700 hiš.20 V obdobju pred tem – in za velik del mestnega 13 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 96. 14 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 86. 15 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 99–100. 16 Andrejka, Strojarji na Forštatu, str. 31; Keber, Ljubljanski zdravnik, str. 40. 17 Studen, Samoumevna čistoča, str. 310. 18 Prim. Tominšek Čehulić, Pili smo vodo, str. 31. 19 Keber, Čas kolere, str. 191–192. 20 Tominšek Čehulić, Pili smo vodo, str. 42; Šega, Zdravstve­ ne in higienske razmere, str. 84. prebivalstva izven porajajočega se vodovodnega omrežja tudi po tem letu – so v mestu, kot ugo- tavlja Studen, vladale še skorajda srednjeveške higienske razmere oziroma pravo »kraljestvo ne- snage in smradu«.21 V delih mesta izven omrežja se je še vedno občasno širil tifus (legar), ki je po- dobno kot kolera povezan z neustrezno preskrbo s pitno vodo in ki je bil pred uvedbo vodovoda v mestu neprestano prisoten.22 Na težave s pitno vodo v Šempetrskem predmestju kaže tudi to, da so bili tamkajšnji obrtniki in dninarji tako v prvi epidemiji kolere v mestu leta 1836 kot med veliko epidemijo leta 1855 drugi najbolj prizadeti, saj je bilo več obolelih le še med služinčadjo v notra- njem mestu.23 Pred izgradnjo vodovoda so mestni prebivalci pitno vodo zajemali iz 305 zasebnih (hi- šnih) in 12 javnih vodnjakov ter studencev v okoli- ci mesta, vodo za druge potrebe pa so dobivali iz Ljubljanice. Na sto hišnih številk je bilo leta 1886 v notranjem mestu 14 vodnjakov, v Šempetrskem predmestju 30, povprečno v mestu pa 33. Le štirje javni vodnjaki so po takratnih merilih premogli »deloma dobro pitno vodo«.24 V prvih analizah vode iz mestnih vodnjakov so ugotavljali, da je pogosto oporečna in zato škodljiva zdravju, sča- soma je je zaradi naraščanja števila prebivalstva začelo primanjkovati.25 Vzroki za onesnaženost vode v vodnjakih so bili predvsem v pronicanju fekalij v zemljo oziroma v stiku odpadnih vod s pitno vodo. Ljubljanski mestni zdravnik Viljem Kovač (1830–1888) je leta 1875 ugotavljal, da se smrtnost v mestu zaradi nalezljivih bolezni povečuje in da so k temu prispevale prav slabe higienske razmere.26 V širši sliki splošnega zdravstvenega stanja ljudi je treba na tem mestu upoštevati še vse tiste, ki so nalezljive bolezni preboleli, saj so jim pogosto os- tale zdravstvene posledice, ki so pomembno vpli- vale na njihovo zdravje.27 Kovač je enega glavnih problemov videl v neobstoječi kanalizaciji, neka- tere mestne hiše so imele greznice in sodčke za fekalije, nekatere hiše pa so fekalije, odpadno vo- do in druge odpadke odvajale kar v cestne kanale in po njih v Ljubljanico. Nesnaga je tekla po od- prtih jarkih med hišami (komunskimi ulicami); te so zidani kanali povezovali s cestnim kanalom, ki je odplake odvajal v Ljubljanico. V mnogih predmestnih ulicah pa niso imeli niti cestnih ka- 21 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 37. 22 Šega, Zdravstvene in higienske razmere, str. 43–45. 23 Keber, Čas kolere, str. 72, 74–75, 127. 24 Tominšek Čehulić, Pili smo vodo, str. 33. 25 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 45. 26 Kovatsch, Denkschrift, str. 21. 27 Prim. Urlep, Današnji pogled zdravnika; Kirn, Iz zdrav- stva na Kamniškem, str. 89. 397 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju nalov, tako da so prevladovale pogosto nepokrite greznice in gnojišča, kot je bilo na primer na Spo- dnji Poljanski cesti in v Šempetrskem predmestju med Kravjo dolino in cerkvijo sv. Petra. Higienske razmere so bile v predmestjih še dodatno zaostre- ne zaradi prisotnosti poljedelstva in živinoreje.28 Na zdravje ljudi je vplival tudi način, kako so stanovali. Vlažna, zadušljiva, temna in mrzla sta- novanja, v katerih so živeli nižji sloji mestnega prebivalstva, so vplivala na nagnjenost k bolez- nim in umrljivost. Podobno sta ugotavljala ljub- ljanska mestna zdravnika (fizika) v različnih ob- dobjih 19. stoletja – Fran Viljem Lipič29 in Viljem Kovač –, pa tudi zdravnik Friedrich Keesbacher (1831–1901), vladni svetnik in zdravstveni referent pri kranjski deželni vladi. Lipič je menil, da skro- mne, ozke in prenapolnjene sobe, v katerih so ži- veli nižji in deloma tudi srednji sloji prebivalstva, še bolj spodkopavajo zdravje kot dejanska nečis- toča. Med drugim je opažal, da so v Poljanskem in Šempetrskem predmestju v hišah ob rečnem obrežju polkletne prostore uporabljali za dnevni prostor in da so bile v predmestnih hišah kuhinje pogosto izpostavljene prepihu.30 Pri uspešnosti zdravljenja bolnikov je zapisal, da »razliko prina­ ša način življenja, zlasti prehrana, način oblačenja, spanec, od vsega najbolj pa bivališče«.31 Zdravnik Kovač je ugotavljal, da je »večina ljudi zaradi svo­ je nevednosti oziroma zaradi navade iz mladosti ta­ 28 Kovatsch, Denkschrift, str. 24–25, 41–42; Ogrin, Ljubljana pred in po potresu, str. 42–43; prim. Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 41–45. 29 Fran Viljem Lipič je ljubljanske zdravstvene razmere opisal v treh monografijah: Osnovne značilnosti dipsobio­ statike (1834), Topografija Ljubljane (1836) in Bolezni Ljub- ljančanov (1836). 30 Lipič, Topografija, str. 150, 117. 31 Lipič, Bolezni Ljubljančanov, str. 146. ko zelo navajena na škodljive razmere, ki izhajajo iz njihove nezdrave nastanitve, da imajo neprimerno stanovanje, v katerem so številne pomanjkljivosti in v katerem zbolijo za boleznimi vseh vrst, za naravno na­ ključje in neizogibno nesrečo«.32 O pomenu zdravega bivanja so pisali tudi v časopisih, kot na primer leta 1869 v Laibacher Tagblatt, v katerem so v zvezi z delavskimi stanovanji poudarjali, da so mračna, nezdrava in prenapolnjena prebivališča revnega prebivalstva žarišča vseh epidemij in da prebi- valci najsiromašnejših predelov dočakajo naj- krajšo življenjsko dobo.33 Zdravnik Keesbacher je v devetdesetih letih 19. stoletja na ravni celotne Kranjske opažal slabo ukrepanje proti pogostim ljudskim boleznim (Volksseuchen), pri čemer je vzrok videl v malomarnosti prebivalstva pri čis- toči tal in zraka, urejanju kanalizacije in greznic ter preskrbi s pitno vodo. Ker je slabo prizadev- nost prebivalstva opažal tudi v odnosu do javnih higienskih ukrepov, je bil prepričan, da je treba okrepiti ozaveščanje ljudi o pomenu higiene.34 Zavedanje o pomenu higiene se je med ljud- mi širilo počasi, čeprav je o tem obstajalo nekaj medicinskih tekstov in priročnikov, ki pa so dose- gali predvsem višje sloje mestnega prebivalstva. Za razumevanje, kako so ljudje dojemali in skr- beli za zdravje oziroma katere načine zdravljenja so izbirali, je pomembno tudi poznavanje tega, v kolikšni meri so pomoč iskali pri plačljivih zdrav- nikih in ranocelnikih. Navada zdravljenja s po- močjo uradne medicine je bila odvisna tudi od gmotne sposobnosti posameznika oziroma pripa- 32 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 46–47; Kovatsch, Denk­ schrift, str. 58. 33 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 47; Gl. Laibacher Tag­ blatt, 5. marec 1869, št. 52. 34 Keesbacher, Vorwort, str. VII–VIII. Hiše na Trubarjevi cesti, hišne št. 15, 17 in 19 (nekdaj Sv. Petra cesta 17, 19, 21 in 23) leta 1895. Zadnja hiša je gostilna Pri Jurčku. (SI ZAL LJU 342, Fototeka, A1-057). 398 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju dnosti višjim družbenim slojem.35 Čeprav je bila dostopnost zdravnikov in ranocelnikov v Ljublja- ni bistveno boljša kot na podeželju, sta mestna zdravnika brezplačno zdravila le najrevnejše, vsi ostali so morali zdravljenje plačati. Ljudje so se tudi zato zdravili s pomočjo ljudske medicine in drugih zdravilskih pristopov, pri čemer je po- membno tudi dejstvo, da uradna medicina večji del 19. stoletja še ni bila dovolj učinkovita, tako da so ljudje svoje bolezenske težave blažili s široko paleto različnih načinov zdravljenja.36 ANALIZA VZROKOV SMRTI STAROSTNIKOV V ŽUPNIJI SV. PETER Razumevanje starosti v preteklih obdobjih je, kot ugotavlja Urška Bratož, ne le težko izsledlji- vo, ampak tudi izmuzljivo, saj viri, ki omenjajo ostarelo populacijo, praviloma ne omogočajo poglobljenega razumevanja.37 Tudi v tokratnem pogledu na ostarelo prebivalstvo skozi prizmo bolezni oziroma vzrokov njihove smrti se poka- že pomanjkanje podatkov in omejene možnosti njihove interpretacije. Lipič pri obravnavi svojih ljubljanskih bolnikov, ki jih je zdravil leta 1828, starejše, ki so bili sicer manjšina med opisanimi bolniki, omenja z izrazi starec, starček, šestdeset- letna vdova, šestdesetletna nuna, devetinsedemde­ setletni starec, sedemdesetletnica, šestdesetletni hi­ šni gospodar, sedemdesetletni duhovnik, čevljarjeva vdova, stara petinšestdeset let, šestdesetletni vrvar, ki preživlja svoje tretje življenjsko obdobje, revna starka, stara več kot sedemdeset let, in oseminsedemdesetlet- na starka. Po drugi strani so pri opisih bolezen- 35 Prim. Keber, Bolezni in zdravstvo. 36 V predmarčni dobi je bila v Ljubljani in na Kranjskem razširjena homeopatija. Gl. Keber, Bolezni in zdravstvo, str. 339. 37 Bratož, Podobe starosti, str. 22. skih stanj posameznih bolnikov starejši omenje- ni v vlogi posrednikov ljudske medicine, kot na primer starka, ki je z mazilom proti garjam pomagala trinajstletnemu dečku, in omemba, da so bolniku že starke svetovale različna zunanja zdravila.38 V tem smislu so starostniki podatkovno skro- mno obravnavana starostna skupina tudi v ura- dni deželni zdravstveni statistiki s konca 19. sto- letja. Na njej temelji tudi tabela zdravnika Franca Zupanca39 o umrljivosti po kranjskih okrajih za leti 1889 in 1890, ki glede na starost vsebuje dve skupini starostnikov, in sicer od 60 do 70 let in nad 70 let. Iz tabele je razvidno, da je v mestu Ljubljana umrlo zelo veliko ljudi iz obeh najsta- rejših starostnih skupin, kar pa Zupanc povezuje predvsem s številom umrlih bolnikov v ljubljan- ski deželni bolnici, ki so prihajali tudi iz drugih delov Kranjske.40 Ker pri pojavljanju posameznih bolezni takratna zdravstvena statistika ločuje le po spolu, ne pa tudi po starostnih skupinah, je treba za raziskavo vzrokov smrti starejših analizi- rati vpise v mrliško knjigo.41 V 19. stoletju je kronološka starost nastopila po 60. letu, kar je pomenilo tudi mejo za splošno fizično in delovno nezmožnost. Vendar pa je lah- ko t. i. funkcionalna starost (povezana z delovno 38 Lipič, Bolezni Ljubljančanov; prim. Bratož, Podobe staros- ti, str. 25–27. 39 Zdravnik Franc Zupanc (1853–1922) je od leta 1885 delal v deželnem sanitetnem referatu in 1889 postal deželni sanitetni referent, 1912 pa vladni svetnik. Gl. Borisov in Lisac, Zupanc, Franc. 40 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, gl. Sterbli- chkeit mit Rücksicht auf die Altersstufen, Zupanc je v knjigi združil desetletne statistične podatke, str. 32–33. Prim. Šega, Zdravstvene in higienske razmere, str. 59. 41 Ohranjena kranjska deželna zdravstvena poročila iz zad- njih dveh desetletij 19. stoletja ne vsebujejo podrobne razdelitve pojavnosti posameznih bolezni po starostnih skupinah. Gostilna Pri znamnji na križišču Trubarjeve (hišna št. 55) in Vidovdanske ceste (hišna št. 2) leta 1895. (SI ZAL LJU 342, Fototeka, A1-342). 399 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju nezmožnostjo) nastopila že prej.42 Občutje staros- ti je bilo pri ljudeh različno in pogosto povezano z ekonomsko-socialnimi razmerami posamezni- ka.43 Da se je obdobje starosti delilo na več faz, pa je razvidno iz Lipičeve Topografije, v kateri je visoko starost v prvi polovici 19. stoletja postavljal nad 80 let. Za razliko od uradne statistike s konca 19. stoletja je imel Lipič za Ljubljano ločene po- datke tudi za to starostno skupino. V mestu naj bi v obdobju desetih let med letoma 1820 in 1829 v starosti med 80 in 90 let v povprečju umrlo 16,6 ljudi na leto, v starosti med 90 in 100 let 3,4 in v starosti več kot 100 let 0,9 človeka na leto. Zdrav- nik je ugotavljal, da pričakovano življenjsko dobo skrajšujejo različni škodljivi vplivi, podaljšujejo pa pozitivni vplivi. Med vplivi, ki jih ima način življenja na ljudi, je v svoji praksi največji kvar- ni učinek pripisoval odvisnosti od alkohola.44 Opažal je, da alkoholiki pogosteje zbolevajo za različnimi boleznimi ter da je njihovo zdravljenje dolgotrajno in manj uspešno. Lipičevi bolniki al- koholiki so le izjemoma dosegli starost 60 let in več ter jih v tej starosti navaja kot najstarejše tovr- stne bolnike. Ugotavlja, da je po 60. letu za moške alkoholike največjo nevarnost pomenila kap.45 Da je bila »zloraba žganja« v zadnjih desetletjih 19. 42 Čeč, Podobe starosti, str. 14–16. 43 Prim. Bratož, Staro telo, str. 112; Milovan Delić, Marasmo senile, str. 283; Čeč, Podobe starosti. 44 Lipič, Topografija, str. 433–435, 440. Obseg in zdravstve- ne posledice alkoholizma je Lipič opisal v delu Osnovne značilnosti dipsobiostatike, str. 236–243. 45 Lipič, Osnovne značilnosti dipsobiostatike, str. 49, 173–174. stoletja splošni problem povsod po Kranjskem, je ugotavljal tudi Keesbacher.46 Raziskava47 zajema analizo vzrokov smrti v mrliški knjigi župnije sv. Peter vseh umrlih starostnikov, starih 60 let in več, in sicer v treh petletnih obdobjih 19. in zgodnjega 20. stoletja: 1840–1845, 1875–1880 in 1900–1905. Izbrana so bila obdobja brez večjih epidemij kolere in črnih koz, saj bi sicer izredne, množične epidemične smrti prekrile siceršnje stanje bolezni v navadnih, ne- epidemičnih letih. V vseh treh izbranih petletkah so bile obravnavane bolezni kot vzrok smrti 929 starostnikov obeh spolov.48 Zbrani podatki nam do določene mere omo- gočajo vpogled v obolevanje starejšega prebival- stva ter razkrivajo bolezenska stanja in skupine bolezni, ki so ljudi najbolj prizadele. Med vzroki smrti so poleg bolezni pogosto navedeni različni simptomi bolezni in druga stanja, ki so povzročila smrt. Vendar pa je že Lipič ugotavljal, da so bile nekatere diagnoze dvomljive, saj so jih pogosto zapisovali mrliški ogledniki, ki niso bili vedno 46 Keesbacher, Vorwort, str. VIII. 47 Rezultati raziskave so bili predstavljeni v prispevku El- ders in Ljubljana in the 19th century: an analysis of the death registers from the St. Peter Parish na mednarodni konferenci Old Age and Ageing: Historiographic and Socio­ ­Cultural Perspectives v Kopru 15. novembra 2023. 48 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, M 1840–1854, 1870–1885, 1892–1904, 1904–1914. Mrliška knjiga prvih dveh obdobij je v nemščini in gre za rubriko Krankheit und Todesart, mrliška knjiga zadnjega obdobja pa je dvojezična – bole- zen ali vzrok smrti / Krankheit oder Todesart. 34% 8% 0% 32% 8% 1% 2% 15% 1840-1845 dihala drugo nesreče, nasilje, samomori oslabelost, starost prebavila rak srce in ožilje živčevje in možgani Graf 1: Vzroki smrti starostnikov (župnija sv. Peter v Ljubljani, 1840–45), N = 203. 400 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju tudi zdravniki.49 V vseh treh obdobjih je bilo v mrliško knjigo vpisanih 271 različnih vzrokov smrti, ki smo jih razdelili v 8 skupin, in sicer na bolezni dihal, starostno oslabelost, bolezni pre- bavil, bolezni srca in ožilja, bolezni možganov in živčevja, rak, nesreče, nasilje, samomori in drugo. Navedeni so v nemščini, latinščini ali slovenščini – slovenski izrazi so najpogostejši v zadnjem pet- letnem obdobju med letoma 1900 in 1905.50 Najpogostejši vzrok smrti v vseh treh obdob- jih je bila starostna oslabelost ali senilni mara- zem, marazem v starosti zaradi lakote, podhra- njenosti in premajhnega vnosa beljakovin, pri čemer usihata maščevje in mišičje. Gre za neja- sen vzrok smrti, za katerim se je verjetno skrivalo več danes znanih bolezni, ki ljudem takrat niso bile diagnosticirane.51 Starostna oslabelost se je v zapisih v mrliških knjigah skrivala v več izrazih, in sicer Altersschwäche, Entkräftung (oslabelost), Auszehrung (hiranje), Erschopfung der Kräfte (izčr- pane moči), kaheksija (močna izguba telesne teže), ostarelost in marasmus senilis. V prvem obravna- vanem obdobju starostna oslabelost predstavlja 32 % vseh vzrokov smrti, v drugem 40 %, v zad- njem pa 39 %. Gre za vzrok smrti, ki v vseh treh obdobjih močno izstopa in ga le v prvem obdobju rahlo prekašajo bolezni dihal. Tudi v času pred in 49 Lipič, Topografija, str. 419. 50 Pri razumevanju starih poimenovanj bolezni smo si po- magali s slovarji 19. stoletja, z Wiener Krankheiten­Lexikon (Österreichische Gesellschaft für Genealogie) in Liste hi­ storischer Krankheitsbezeichnungen (wikipedia). 51 Milovan Delić, Marasmo senile, str. 281–284. med petletnimi obdobji, ki so obravnavana v raz- iskavi, je bil to pogost vzrok smrti. Lipič je v dvaj- setih letih 19. stoletja starostno oslabelost in one- moglost uvrstil v skupino življenjsko ogrožajočih stanj poleg mrtvorojenih, umorov in samomorov ter ponesrečenih. V desetletju 1820–1829 je bila v Ljubljani četrti najpogostejši vzrok smrti med vsemi umrlimi, saj so glede na Lipičeve podatke bolj kot starostno oslabeli umirali le še majhni otroci (Kinderschwäche) in oboleli za tuberkulozo (jetika, sušica).52 Po drugi strani pa je Lipič staro- stno oslabelost prišteval med živčne, duševne bo- lezni, saj pravi, da je »naravni konec življenja naj- večkrat povezan z oslabelo umsko sposobnostjo […]«. Ugotavlja, da je večina umrlih zaradi staro- stne oslabelosti iz najrevnejših slojev.53 Zupanče- vi podatki tudi za desetletje 1881–1890 kažejo, da sta v Ljubljani za starostno oslabelostjo umrla le- tno v povprečju 102 človeka, na vsem Kranjskem pa je v tem desetletju za starostno oslabelostjo umrlo 12,7 % vseh umrlih oziroma 3,7 % prebi- valstva. V tem kontekstu so zanimive tudi njego- ve ugotovitve, da je prebivalstvo na Kranjskem v osemletnem povprečju (1881–1888) sicer dosegalo visoko starost, saj je bila v tem obdobju Kranjska v avstrijskem kontekstu tretja najugodnejša deže- la za Dalmacijo in Goriško z Gradiško.54 Drugi najpogostejši vzrok smrti so bile bolez- ni dihal, ki so v prvem obdobju obsegale največ, 52 Lipič, Topografija, str. 414–415. 53 Lipič, Topografija, str. 236. 54 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, str. 71–73. 31% 3% 1% 40% 8% 1% 2% 14% 1875-1880 dihala drugo nesreče, nasilje, samomori oslabelost, starost prebavila rak srce in ožilje živčevje in možgani Graf 2: Vzroki smrti starostnikov (Župnija sv. Peter v Ljubljani, 1875–80), N = 283. 401 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju 34 %, vseh vzrokov smrti, v drugih dveh petletkah pa so bile z 31 % in 20 % na drugem mestu. Med njimi se najpogosteje pojavlja tuberkuloza ali je- tika (Lungenschwindsucht), nato pljučnica, pljučni edem, astma, bronhitis in težko dihanje. Lipič je v svojem času tuberkulozi pripisal šestino vseh smrti, za pomembnega povzročitelja smrti pa je imel tudi prehlad, saj je na osnovi mesečnih opazovanj ugotavljal, da je umrljivost največja pozimi in spomladi, nanjo pa vplivajo nenadne temperaturne spremembe, ki jih ima za najpo- gostejši vzrok smrti.55 Po Zupančevih podatkih je za tuberkulozo v Ljubljani v obdobju 1881–1890 v desetletnem povprečju na leto umrlo 241 ljudi, v tem obdobju je med vsemi boleznimi na Kranj- skem terjala največ žrtev.56 Pri ostalih vzrokih pogostost v vseh treh ob- dobjih ni več tako enakomerna. Tretje najpogo- stejše bolezni v prvih dveh obdobjih so bolezni možganov in živčevja s 15 % in 14 %, ki pa jih v zadnjem obdobju 1900–1905, ko predstavljajo le še 9 % in se izenačijo s kapjo, na tretjem mestu z 12 % že prehitijo bolezni srca in ožilja. Pri bo- leznih možganov in živčevja se daleč najpogoste- je pojavlja možganska kap oziroma apopleksija (Schlagfluss, Schlaganfall, Nervenschlag), ostalo so druga možganska obolenja – vnetja, otekline in pretresi. Sledijo bolezni prebavil, ki v prvih dveh ob- dobjih zajemajo 8 % vseh smrti, v zadnjem ob- 55 Lipič, Topografija, str. 230–231, 413. 56 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, str. 61. dobju pa le še 4 %. Tu gre za različna obolenja – od prebavnih težav in kronične driske do vnetja črevesja, vodenice in kile. Bolezni srca in ožilja so v prvih dveh obdobjih na 2 % vseh vzrokov smrti, v zadnjem obdobju, na začetku 20. stoletja, pa že narastejo na 12 %. Med njimi prevladujejo bo- lezni, kot so slabo srce, srčna napaka, srčni krč, anevrizma, srčna kap in »otrpnenje srca«. Rak se v prvih dveh obdobjih pojavlja v 1 %, v zadnjem obdobju pa naraste na 9 %. Gre za različne vrste raka, najpogosteje so odkrili rak maternice in že- lodca, drugi so bili rak požiralnika, nosu, jeter, grla, jezika, črevesja in prostate, pogosto pa vrsta raka ni določena. Skupina vzrokov smrti, ki so jih povzročile nesreče, nasilje in samomori, je v prvem obdobju pod enim odstotkom, v drugih dveh pa se giblje pri 1 % vzrokov smrti. Med nesrečami so na pri- mer utopitev v Ljubljanici, padec po stopnicah in smrt na železniških tirih. Pri nasilnih dejanjih najdemo vbod z nožem in izkrvavitev, med sa- momori obešenje in rezanje žil. Lipič za obdobje 1820–1829 ugotavlja v mestnem povprečju na le- to 13 nesreč s smrtnim izidom in skupaj letno 2,3 umora in samomora,57 Zupanc pa v osmih letih (1881–1888) 31 samomorov.58 Ker za Ljubljano ne poznamo deleža samomorilcev iz starejše popu- lacije, so tem bolj dragoceni podatki Milana Kir- na za kamniško območje, kjer je bilo med samo- morilci v obdobju 1881–1940 13 % starih 65 let in 57 Lipič, Topografija, str. 414–415. 58 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, str. 87. Graf 3: Vzroki smrti starostnikov (župnija sv. Peter v Ljubljani, 1900–1905), N = 443. 20% 6% 1% 39% 4% 9% 12% 9% 1900-1905 dihala drugo nesreče, nasilje, samomori oslabelost, starost prebavila rak srce in ožilje živčevje in možgani 402 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju več, med njimi so bili predvsem preužitkarji in vdovci.59 V zvezi s samomori je treba upoštevati, da statistični podatki najverjetneje niso zaneslji- vi, saj so bili samomori zaradi stigme pomanjklji- vo beleženi in pogosto zamolčani.60 V skupini drugo so vsi ostali in tudi neznani vzroki smrti, ki nam jih ni uspelo uvrstiti v nobe- no skupino, kot so nalezljive bolezni tifus in sifi- lis (tabes dorsalis), vročine, krči, šen, alkoholizem, hernija in kostna tuberkuloza, ter ne nazadnje zapisi, ki ne vsebujejo vzroka smrti, kot je »sodni pregled trupla« (gerichtlich beschaut). Pri določanju skupin bolezni smo sledili mo- dernemu razvrščanju bolezni in stare zapise bo- lezni poskušali uvrstiti v opisane skupine. Ker gre za opazovano obdobje, ki se začenja v predmarčni dobi in končuje leta 1905, je za ta čas značilen tu- di precejšen razvoj medicine in sorodnih naravo- slovnih znanosti, kar je verjetno vsaj v zadnjem opazovanem obdobju že vplivalo tudi na zapise vzrokov smrti v mrliške knjige. Na analiziranem vzorcu odstopa predvsem zadnja petletka, ko se razlike kažejo pri povečanju deležev pri boleznih srca in ožilja in predvsem pri pogostosti več oblik raka. Če ljubljansko analizo primerjamo s podob- no za mesto Koper, ugotovimo, da je v prvih dveh obdobjih, torej v letih 1840–1845 in 1875–1880, v obeh mestih med vzroki smrti visok delež sta- rostne oslabelosti, sledijo bolezni dihal, bolezni možganov in živčevja ter bolezni prebavil. Enak delež (okrog 1 %) dosežejo smrti zaradi nesreč in nasilja.61 ZAKLJUČEK V raziskavi smo zbrane statistične podatke o vzrokih smrti med starostniki poskušali umestiti predvsem v higiensko-zdravstvene in stanovanj- ske razmere prebivalcev Šempetrskega predme- stja, ki so predstavljali večino prebivalstva te žup- nije. Sicer skromne omembe ostarelih bolnikov v zapisih ljubljanskih in deželnih zdravnikov ka- žejo predvsem na to, da so imeli slabe higienske razmere in neprimernost stanovanj za pomemb- na vzroka pri obolevanju ljudi, njuno izboljšanje pa naj bi pomembno prispevalo k dolgoživosti prebivalstva. Prikaz najpogostejših vzrokov smrti ostarelega dela predmestnega prebivalstva pokaže skupine bolezni, za katerimi so najpogosteje umirali – po- leg starostne oslabelosti so prevladovale še bolez- ni dihal, bolezni možganov in živčevja ter bolezni prebavil. Med tremi petletnimi časovnimi ob- 59 Kirn, Iz zdravstva na Kamniškem, str. 70. 60 Remec, Epidemija samomorov, str. 13–14. 61 Bratož, Staro telo, str. 109–110. dobji odstopa tretje med letoma 1900 in 1905, ko se vzorec najpogostejših vzrokov smrti nekoliko spremeni, saj se pomembno poveča delež bolezni srca in ožilja ter umiranje za rakom. Prikaz naj- pogostejših vzrokov smrti kaže tudi na časovne spremembe med opazovanimi petletnimi obdob- ji tako pri pojavnosti določenih tipov bolezni kot pri njihovem prepoznavanju in odkrivanju. Šte- vilna vprašanja pa ostajajo neodgovorjena, med njimi predvsem vpliv socialnega položaja staro- stnikov na njihovo življenjsko dobo oziroma kako sta poklic in družbeni položaj, ki sta pogojevala način življenja ljudi v 19. stoletju, vplivala na nji- hovo zdravje in dolgoživost. Financiranje Prispevek je nastal v okviru projekta Kulturno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentacije, identitete (J6-2572) in programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (P6- 0052), ki ju sofinancira ARIS. Raziskovalni podatki so na voljo pri avtorici. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1840– 1854, 1870–1885, 1892–1904, 1904–1914 (dostopno na https://data.matricula-online.eu) OBJAVLJENI VIRI Keesbacher, Friedrich: Vorwort. V: Franz Zupanc: Krain und seine öffentliche Gesundheit vom Jahre 1881 bis inclusive 1890 mit besonderer Berücksichtigung des Jahres 1890. Laibach: Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1893. Kovatsch, Wilhelm: Denkschrift des Laibacher Stadt­ physikates betreffend die sanitären Uebelstände der Landeshauptstadt Laibach und Vorschläge zur dies bezüglichen raschen und billigen Abhilfe. Ljubljana: Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1875. Lipič, Fran Viljem: Bolezni Ljubljančanov, ki jih je le­ ta 1828 opazoval Fran Viljem Lipič, doktor medicine, popre zdravnik ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na uni­ verzi v Padovi redni profesor medicinske prakse. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Lipič, Fran Viljem: Osnovne značilnosti dipsobiostatike – zlorabe alkohola oziroma na podlagi zdravniškega opazovanja nastala politično-statistična predstavitev njenih posledic, ki se odražajo na prebivalstvu in živ- ljenjski dobi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kul- ture Slovenije, 2005. Lipič, Fran Viljem: Topografija c.-kr. deželnega glavne­ ga mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike. Ljubljana: Znan- 403 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju stveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. Zupanc, Franz: Krain und seine öffentliche Gesundheit vom Jahre 1881 bis inclusive 1890 mit besonderer Berücksichtigung des Jahres 1890. Laibach: Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1893. LITERATURA Andrejka, Rudolf: Strojarji na Forštatu. Donesek k zgodovini obrtov v stari Ljubljani. Kronika sloven­ skih mest 4, 1937, št. 1, str. 27–31. Borisov, Peter in Lisac, Ljubomir: Zupanc, Franc (1853– 1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi882764/#slovenski-biografski-leksi- kon Bratož, Urška: Podobe starosti v ljudski in uradni me- dicini 19. stoletja. Glasnik SED 63, 2023, št. 2, str. 22–30. Bratož, Urška: Staro telo: medicinski pogled 19. stole- tja. Corpus, Carnalitas: o tijelu i tjelesnosti u povijesti na Jadranskom prostoru = the body and corporality in the history of the Adriatic (ur. Marija Mogorović Crljenko, Elena Uljančić-Vekić). Poreč: Zavičajni muzej Poreštine, Pula: Sveučilište Jurja Dobrile, Filozofski fakultet, Pazin: Državni arhiv, 2023, str. 102–114. Čeč, Dragica. Podobe starosti v začetku 19. stoletja. Starost – izzivi historičnega raziskovanja (ur. Mojca Šorn). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, str. 11–33. Gestrin, Ferdo: Zgodovinar o sebi: akademik prof. dr. Ferdo Gestrin. Hiša mojega očeta. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 1999, str. 19–23. DOI: https://doi.org/10.3986/9616182706 Keber, Katarina: Bolezni in zdravstvo v predmarčni Ljubljani v korespondenci Franca Franza in baro- na Erberga. Podobe bidermajerske Ljubljane (ur. Mi- ha Preinfalk). Ljubljana: Založba ZRC, 2025. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610508984_12 Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranj­ skem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, 2007. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504436 Keber, Katarina: Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Li- pič in preteča epidemija kolere leta 1831. Kronika 52, 2004, št. 1, str. 35–44. Kirn, Milan: Iz zdravstva na Kamniškem: spremljanje smrtnosti in rojevanja po matičnih knjigah 1881–1940. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medi- cinske fakultete, 1997. Korošec, Branko: Ljubljana skozi stoletja. Mesto na na­ črtih, projektih in v stvarnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991. Kozak, Juš: Šentpeter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga (ur. Roman Sav- nik). Ljubljana: DZS, 1971. Milovan Delić, Iva: Marasmo senile u Puli 1910. i 1915.: mortalitet nasuprot »morbiditetu«. Epidemije in zdravstvo: zgodovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 281–303. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610508090_10 Mušič, Janez: Spremna beseda. V: Juš Kozak: Šentpeter, str. 473–514. Ogrin, Gustav: Ljubljana pred in po potresu. Kronika slovenskih mest 2, 1935, št. 1, str. 40–47. Remec, Meta: Epidemija samomorov? Odmevi na na- raščanje stopnje samomorilnosti na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Prispevki za novejšo zgodovino 63, 2023, št. 1, str. 8–41. DOI: https://doi.org/10.51663/ pnz.63.1.01 Studen, Andrej: Stanovati v Ljubljani. Socialnozgodo­ vinski oris stanovanjske kulture Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno. Ljubljana: Institutum studio- rum humanitatis, 1995. Studen, Andrej: Samoumevna čistoča telesa nekoč in danes. V: Georges Vigarello: Čisto in umazano; teles­ na higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana: Založ- ba /*cf, 1999, str. 291–313. Suhadolnik, Jože: Šentpetrsko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljublja­ na: Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljub- ljana: Zgodovinski arhiv, 2017. Šega, Judita: Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani (1895–1910). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1994. Tominšek Čehulić, Tadeja: Pili smo vodo, polno škod- ljivega mrčesa. Zgodovina za vse 4, 1997, št. 1, str. 31–54. Urlep, France: Današnji pogled zdravnika splošne medicine na Lipičevo prakso in njegove bolnike. V: Fran Viljem Lipič: Bolezni Ljubljančanov, ki jih je leta 1828 opazoval Fran Viljem Lipič, doktor medicine, popre zdravnik ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na uni­ verzi v Padovi redni profesor medicinske prakse. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007, str. 31–46. SPLETNI VIRI Familia Austria: Wiener Krankheiten – Lexikon https://www.familia-austria.at/index.php/ forschung-und-service/kronlaender-seiten/ 78-oesterreichische-laender/niederoesterreich/ 464-wiener-krankheiten-lexikon Wikipedija: Liste Historischer Krankheitsbezeichnungen https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_historischer_ Krankheitsbezeichnungen 404 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju SUMMARY Ljubljana’s Elderly in the Nineteenth Century. Mortality in the Case of Šempeter Suburbs The article analyses factors associated with mortality in the elderly during three five-year periods of the nine- teenth and early twentieth centuries in the area of the St Peter parish, also known as Šempeter Suburbs, in Lju- bljana. It presents physicians’ approach towards elderly patients, as well as the status of public hygiene in the city and particularities of the area under discussion. The Šempeter suburban area was the closest to the inner ci- ty both geographically and socially. It was home to many cottage industries, housing butchers, innkeepers, bakers, masons, merchants, weavers, shoemakers, dyers, tanners, as well as leather and wash-leather makers. Until the very end of the nineteenth century, this sprawling area had not yet become completely urbanized, yet it was no longer en- tirely rural. The records of Ljubljana’s city and Carniolan provin- cial physicians Fran Viljem Lipič, Viljem Kovač, Friedrich Keesbacher, and Franc Zupanc linked the issue of urban hygienization or, more specifically, the establishment of drinking water supply system, sewage disposal, and appropriate housing conditions to a declining morbidity and increasing life expectancy of the population. Sanitary conditions in Ljubljana’s streets as well as homes began to improve in the last decades of the nineteenth century with the introduction of the water supply and sewage system, heralding the advent of modern public hygiene at the end of the century. The presentation of the most common factors asso- ciated with mortality among the elderly in Šempeter Su- burbs reveals groups of diseases that most often resulted in death–alongside the prevailing age-related decline (marasmo senile), the common causes of mortality were respiratory diseases, brain and nervous system diseases, and gastrointestinal diseases. Among the three five-year periods–that is, 1840–45, 1875–1880, and 1900–1905– the last one stands out, during which the pattern of the most common causes of mortality slightly changed, with a considerable rise in cardiovascular diseases and cancer- -related deaths. kronika 73 � 2025 2 | 405–424 � dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, ales.gabric@inz.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-4376-6343 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.09 cc by-SA aleš Gabrič� Pionirsko obdobje nogometa v Novem mestu po ustanovitvi SK Elan leta 1922 IZVLEČEK Organizirano igranje nogometa v Novem mestu se je začelo leta 1922, ko je bil ustanovljen Sportni klub Elan. Razvijal je več športnih panog, poleg nogometa še atletiko, tenis, plavanje, hazeno itd. Preden so lahko odigrali prvo uradno nogometno tekmo, so morali ustvariti pogoje za delovanje nogometne sekcije, nabaviti športno opremo in stadion na Loki prilagoditi za nogometne tekme. Nogomet je bil najpopularnejši med srednješolsko mladino in študenti. V prvih letih so igrali večinoma prijateljske tekme s klubi iz Ljubljane, od konca dvajsetih do sredine tridesetih let pa so tekmovali v drugem rangu Ljubljanskega nogometnega podsaveza. Ker je bilo tovrstno udejstvovanje vedno dražje, so iz tekmovalnega sistema izstopili. Sportni klub Elan je organiziral tudi širše zasnovane športne dneve, s katerimi je skrbel za popularizacijo športa v mestu, in kulturno zabavne prireditve, ki so v Sokolskem domu popestrile družabni utrip meščanov. KLJUČNE BESEDE nogomet, Novo mesto, SK Elan, društvo, športne aktivnosti, družabni dogodki ABSTRACT THE PIONEERING PERIOD OF FOOTBALL IN NOVO MESTO FOLLOWING THE ESTABLISHMENT OF ELAN SPORTS CLUB IN 1922 Organized football in Novo Mesto began with the establishment of Elan Sports Club in 1922. Alongside football, the association developed a variety of sports, such as athletics, tennis, swimming, Czech handball, and so on. Before it could hold their first official football match, the club needed to create conditions necessary for the operations of the football section, purchase sports gear, and adapt the stadium at Loka to host football matches. Football was most popular among highschoolers and students. In the first years, they mostly played friendly matches with clubs from Ljubljana, and between the end of the 1920s and mid-1930s, they competed in the second division of the Ljubljana Sub-Association League. As the costs became increasingly burdensome, the team decided to leave the competition system. Elan Sports Club also organized sports days to popularize sporting activities in the city, and in the Sokol cultural centre hosted cultural and entertainment events that enriched the city’s social life. KEY WORDS football, Novo Mesto, Elan Sports Club, association, sports activities, social events 406 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 UVOD »Na občnem zboru dne 19. februarja se je usta- novil v Novem mestu splošen sportni klub 'Elan'. Namen kluba je gojiti vse panoge sporta ter ta- ko vzbuditi zanimanje za sport na Dolenjskem. Z žalostjo moramo beležiti, da Dolenjska spi v sportnem oziru, da nima niti enega sportnega kluba. Zato naj bi bil novoustanovljeni sportni klub reprezentant in pospeševatelj celokupnega športa na Dolenjskem. Dokazati je treba, da sport ni nikaka mestna razvada in brezmiselno zaprav- ljanje časa, kot to marsikdo misli. Sistematično gojenje telesnih sil s sodelovanjem duha, premi- šljena igra, vztrajnost, odločnost in stremljenje po zmagi, to je bistvo vsakega krepkega indivi- dua, vsakega krepkega naroda. Da klub doseže svoj namen.«1 S temi besedami se je začelo poročilo o usta- novitvi športnega kluba v Novem mestu; 15. mar- ca 1922 ga je objavila revija Sport, ki je izhajala v letih 1920–1922 v Ljubljani. Pod poročilom je bil podpisan »odbor« društva, ki je v reportaži precej pretiraval, ko se je predstavil kot prvi športni klub na Dolenjskem. Novo mesto je že imelo telesno- kulturno tradicijo, a vanjo niso sodile dejavnosti, s katerimi naj bi se po predvidevanjih odbora ukvarjalo novo društvo: lahka atletika, nogomet, tenis, plavanje, veslanje, zimski športi itd. Tedaj najbolj znani novomeški telovadci so bili člani Sokola, ki so domovali v prvem slovenskem Na- rodnem domu, ki so ga v Novem mestu odprli leta 1885. Telovadnico so si uredili v delu nek- danjega kapucinskega samostana. »Telovadnega orodja je bilo dovolj« in »za vadbo podnevi je bila telovadnica še kar udobna,« se je spominjal Leon Štukelj,2 ki je leta 1924 v Novo mesto prine- sel prvi jugoslovanski olimpijski medalji. V mes- tu je že deloval Klub dolenjskih kolesarjev, poleg tega pa tudi (čeprav še brez rezultatov) društvi, ki ju je – kot bomo videli – nasledil Sportni klub Elan. Tega so se zavedali tudi v Ljubljanski no- gometni podzvezi (LNP), predhodnici današnje Nogometne zveze Slovenije, saj so v isti številki Sporta zapisali: »'Vidašk' v Novem mestu je izpre- menil ime v S. K. Elan.« Dodali so še, da je Elan že vplačal članarino za članstvo v nogometni zve- zi za leto 1922.3 Začetki nogometnega kluba Elan v Novem mestu (danes NK Krka) torej niso zaviti v me- glice ali obdani z miti, kot velja za nekatere sta- rejše nogometne klube v Sloveniji in za začetke 1 Sport, 3, št. 5, 15. 3. 1922, str. 36, Občni zbor S. K. »Elan«, Novo mesto. 2 Štukelj, Mojih sedem, str. 31. 3 Sport, 3, št. 5, 15. 3. 1922, str. 38, Službene objave L. N. P. nogometa pri nas. Del tega je v pregledih razvoja Nogometne zveze Slovenije spregledan, ker so se z nogometom prva ukvarjala nemška društva, ki so po prvi svetovni vojni zamrla. Starejše kot do- kumentirana letnica ustanovitve prvega sloven- skega nogometnega kluba v Ljubljani leta 1911, katerega nasledstvo si prisvajata dva ljubljanska kluba, so tudi sledi te športne discipline v letnih poročilih nekaterih gimnazij na Slovenskem, saj so bili mladi srednješolci med poglavitnimi pro- motorji nove športne dejavnosti. Nekateri nogo- metni klubi se v iskanju tradicije sklicujejo na letnico ustanovitve, ki je po ohranjenih virih ni mogoče potrditi, na kar je bilo v strokovni litera- turi že opozorjeno.4 Za razliko od njih so začetki novomeškega nogometa zabeleženi z zapisnikom ustanovne- ga občnega zbora in prvih odborovih sej v letu 1922, kar nam omogoča odličen vpogled v težave, s katerimi se je srečevalo še prenekatero športno društvo v nelahkem pionirskem obdobju svojega delovanja. Zvezek Zapisnik. S.K. »Elan«, ki je osno- va za prvi del tega prispevka, je bil v preteklosti že večkrat citiran v priložnostnih reportažah ali publikacijah ob obletnicah društva.5 Danes sicer velja za izgubljenega, saj so se sledi za njim in še delom arhiva iz pionirskih časov novomeškega nogometa verjetno izgubile med renovacijami novomeškega stadiona Portoval in klubskih pro- storov v začetku tega stoletja. Na srečo pa je ce- loten zvezek in del drugih dokumentov pred tem skeniral dolgoletni član kluba in nato vaditelj mlajših selekcij Andrej Primc ter jih ob pripravi obsežne monografije ob stoletnici nogometa v Novem mestu6 posredoval soavtorjem dela.7 Vir z bogato vsebino sporoča več kot le običajne repor- taže o začetkih športne dejavnosti v določenem okolju. Posreduje nam tudi vpogled v družabno okolje in socialno strukturo ljudi, zagnanih za novosti, ter nakazuje probleme, s katerimi so se srečevali zagovorniki novotarij, in ovire, ki so jih morali premagati, da so sploh lahko začeli z resno vadbo. Ko je bil ustanovljen SK Elan, ki je velik del pozornosti posvetil nogometu, je Novo mesto razpolagalo s sila skromno športno infrastruktu- 4 Več o tem v: Dobovšek, Kulturni, str. 17–35. 5 Glej časopisno reportažo v Dolenjskem listu leta 1981 (Budja, Samo deset let mlajši od Hajduka) ali brošuri ob 70-letnici kluba, ko se je imenoval Studio D (Nogometni klub Studio D Novo mesto, str. 1–2, 4), in ob njegovi 90-let- nici, ko je že nosil današnje ime (Devetdeset let nogomet­ nega kluba Krka, str. 2–3, 5). 6 100 let nogometnega elana ob Krki. Novo mesto: Nogomet- ni klub Krka, 2022. 7 V nadaljevanju bo ta vir citiran po zapisu na naslovni strani zvezka: Zapisnik. S.K. »Elan«. 407 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 ro. Sokolski telovadci so imeli na voljo primerne pogoje za telovadbo, športi, ki so se razvijali pod milim nebom, pa se v Novem mestu pred prvo svetovno vojno še niso uveljavili. Sokoli so si ure- dili tudi zunanje letno telovadišče na sejmišču, ki je bilo na Loki, tik ob reki Krki in streljaj od železniškega mostu. Njegova prvotna podoba je ohranjena na fotografijah, posnetih 10. avgusta 1913, ko je ob proslavljanju 25-letnice novome- škega Sokola na njej potekal velik sokolski zlet. Slovenska sokolska zveza je ob tem priredila izlet svojih članov v Novo mesto, med gosti pa so bili tudi sokoli iz Hrvaške, Srbije in Češke. »Še več- ji, še impozantnejši bi bil lahko narodni praznik, da nam ni nagajalo skrajno neugodno vreme,« je zapisal poročevalec Slovenskega naroda; ta kar ni mogel prehvaliti mesta, ki se je v pričakovanju spektakla odelo v rože in zastave. »Telovadišče na Loki je bilo pripravljeno tako, da so v hrib zare- zali sedeže drugega za drugim, prostora za blizu 1000 sedežev,« je prvi novomeški stadion, ki so ga med svetovnima vojnama uporabljali tudi no- vomeški nogometaši, opisal dopisnik s sokolske svečanosti. Množično prireditev združenih sokol- skih čet na Loki, ki jo je vodil načelnik Slovenske sokolske zveze Viktor Murnik, si je po ocenah ogledalo več kot 2000 ljudi.8 Leon Štukelj je v juž- noslovanskem navdušenju po balkanskih vojnah z največjim žarom opazoval prihod sokolske vrste Dušan Silni iz Kraljevine Srbije.9 Na Loki je bilo tudi majhno drsališče, ki so ga v mrzlih zimskih dneh uporabljali meščani, a je bilo slabo vzdrževano ter ni omogočalo razvedri- la in športne aktivnosti večjemu številu ljudi.10 V poletnih mesecih pa je Loka bolj privabljala pla- vanja vešče in družbe željne ljudi na mestno ko- pališče. Vsekakor skromna ponudba za mladino, ki se je navduševala nad razvijajočimi se športi različnih zvrsti. USTANOVNA SKUPŠČINA IN IZBIRA IMENA DRUŠTVA Ljubitelji nogometa so začeli o organiziranem delovanju premišljevati šele v letih po koncu prve svetovne vojne. Tako rekoč iz nič sta bili v Novem mestu osnovani dve športni društvi, ki naj bi začeli razvijati novomeški nogomet. Pobuda za ustanovitev že omenjenega športnega kluba Vidašk je izšla iz študentskih krogov in dijaških 8 Slovenski narod, 46, št. 183, 11. 8. 1913, str. 3, Sokolsko slav- je v Novem mestu. Glej tudi: Komelj, Devetdeset let, str. 27–29, 38. 9 Štukelj, Mojih sedem, str. 30. 10 Dolenjec, 1, št. 6, 10. 2. 1906, str. 4, Drsališče v Novem mes- tu. vrst, dovoljenje za delovanje pa je od pokrajinske uprave prejel 3. avgusta 1921.11 Še največ nam o klubu pove izkaznica enega prvih članov, študen- ta farmacije Josipa Medica. Iz nje je razvidno, da je bil predsednik društva Stanko Šproc, študent na filozofski fakulteti v Zagrebu, tajnik pa Dra- go Pleiweis.12 Šlo je torej predvsem za angažirane študente, ki so poskušali v času študijskih počit- nic, ko so bili v domačem mestu, čim bolj razgi- bati družbeno dogajanje v njem. Šproca najdemo tudi na fotografiji, ki je nastala leto pred tem ob odprtju 1. umetniške razstave v Novem mestu 26. septembra 1920, na kateri so ob pokrovitelju raz- stave Rihardu Jakopiču ovekovečeni mladi raz- stavljavci in organizatorji prireditve, od študentov in športnikov tudi Leon Štukelj.13 Vidašk se je že v letu ustanovitve včlanil v Ljubljansko nogometno podzvezo, saj ga je ta ob koncu leta 1921 štela kot svojega polnopravnega člana.14 Skopo gradivo pa ničesar ne poroča o morebitni športni aktivnosti društva. Še manj kot o športnem klubu Vidašk je zna- nega o drugem društvu, ki je načrtovalo vzposta- vitev nogometne ekipe v Novem mestu. Po imenu Soča bi lahko sklepali, da so ga ustanovili primor- ski emigranti, saj so bila imena, kot sta Soča ali Primorje, značilna prav za društva primorskih emigrantov. Na novomeški gimnaziji so že ob vstopu Italije v vojno leta 1915 in delni evakuaciji prebivalstva z obmejnega območja zaznali porast števila dijakov, ki je šel tudi na račun primorskih emigrantov.15 Trend se je nadaljeval po koncu vojne, ko je Primorska prišla pod Italijo in se je veliko Slovencev izselilo v Kraljevino SHS. Ker Soče ne najdemo niti v katastru društev novome- ških oblasti niti na seznamu klubov Ljubljanske nogometne podzveze, lahko sklepamo, da po- budnikom ustanovitve kluba ni uspelo izpeljati registracije društva. Skopi drobci nakazujejo, da so se ideje za igra- nje nogometa v Novem mestu porajale med dijaš- ko in študentsko generacijo. Študenti so se z njim seznanjali v mestih študija, kjer so že delovali nogometni klubi, in se srečali s številnimi novo- tarijami, ki jih v domačem kraju še ni bilo. Med dijaško mladino pa ne gre spregledati priseljen- cev iz Primorske, ki so prinašali italijanski vpliv, kjer je priljubljenost nogometa hitro naraščala. Člani obeh društev so se pri svojih prvih korakih 11 SI ZAL, NME 003, š. M 15, Društveni kataster, str. 127. 12 Članska izkaznica objavljena v: Nogometni klub Studio D Novo mesto, str. 5, in Gabrič, Od prvih začetkov, str. 17. 13 100 let novomeške pomladi. Dosegljivo na: : 20. 1. 2025). 14 Sport, 2, št. 49–50, 31. 12. 1921, str. 377, Izredna glavna skup- ščina L. N. P. 15 Dodič, Dvesto petindvajset let, str. 121. 408 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 srečevali z velikimi težavami in kmalu uvideli, da bo v Novem mestu težko postaviti na noge že eno nogometno ekipo, kaj šele dve. Zato so se 19. fe- bruarja 1922 zbrali na skupnem občnem zboru v Narodnem domu z namenom, da bi v enem šport- nem društvu združili vse sile, ki so bile na voljo. Ustanovni občni zbor je otvoril Josip Medic, ki so ga za vodenje pooblastili odborniki obeh društev, Vidaška in Soče, z besedami: »Sestali smo se, da ustanovimo enoten, edinstven športni klub in tako storimo zopet velik korak naprej v razvoju športa v Novem mestu. Že lani sta tu obstajala dva nogometna kluba, SK 'Vidašk' in SK 'Soča', ki pa kljub požrtvovalnosti nista mogla uspešno napredovati. Uvideli smo, da je razumevanje za šport pri nas dosti premajhno, da bi mogli raču- nati na izdatnejšo pomoč od strani javnosti. V tem slabem položaju, ko je spoznal odbor Soče in Vidaška, da je obstoj dveh klubov nemogoč, je prejel odbor Vidaška od Soče dopis, ki govori o fuziji obeh klubov. Delegati obeh klubov so se na svojih sestankih izrekli za gorenji predlog pod sledečimi pogoji: 1.) Ustanovni občni zbor novega kluba se skliče s privoljenjem članstva obeh klu- bov na dan 19. februarja 1922. 2.) Glasovalno pra- vico imajo člani obeh klubov, ki so izpolnili 15 let. 3.) Ispremeni se ime in 4.) Izdajo se nova pravila z razširjenim delokrogom. Na podlagi tega se je sklical današnji občni zbor, ki naj bi postavil te- melj novemu klubu.«16 Iz poročil predstavnikov obeh društev je raz- vidno, da sta razpolagali le z nekaj žogami in pari nogometnih čevljev ter nekaj gotovine. Vse skupaj ni zadoščalo niti za opremo ene ekipe. Pri obravnavi predloga pravilnika, ki ga je predstavil gimnazijec Bogo Skalicky, se je debata najbolj razživela o imenu kluba. Med predlogi Krka, No- vo mesto, DSK (Dolenjski sportni klub) in še čim se je večina izrekla za ime Krka. V skladu z uve- ljavljeno društveno zakonodajo so se dogovorili, naj se imetje društva v primeru »razpusta depo- nira pri Mestni hranilnici novomeški, dokler se ne ustanovi nov klub s sličnim namenom«. Ob koncu ustanovnega občnega zbora so bile voli- tve, na katerih je bil za predsednika izvoljen Jo- sip Medic in za tajnika Bogo Skalicky, ob njiju pa še šest odbornikov. Medic se je zahvalil in dejal, da se zaveda težkih nalog, ki jih čakajo, ter se že vnaprej opravičil, ker mu »ne bo mogoče, do po- čitnic radi študija tako delovati, kakor bi lahko, če bi bil v Novem mestu«.17 16 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik ustanovnega občne- ga zbora z dne 19. II. 1922 ob 10h v Narodnem domu. 17 Prav tam. Priimek Skalicky se v virih pojavlja v dveh zapisih, kot Skalicky in Skalicki. V članku bom navajal originalni zapis Skalicky, kot ga je v Novo mesto prinesel Zapisnik ustanovnega občnega zbora 19. februarja 1922 (AA, Zapisnik. S. K. »Elan«). 409 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 Tovrstna težava ni bila zgolj specifika enega mesta in ene dejavnosti, temveč je bila v času slabših transportnih povezav splošna značilnost. Aktivnost društev, v katerih so bili močneje anga- žirani dijaki in študenti, je pogosto nihala; inten- zivnejša je bila v času počitnic, povsem usahnila pa je ob preselitvi večjega števila agilnih članov na študij v univerzitetna središča ali selitvi zaradi službenih obveznosti. Da je nogomet kot novost tudi v Novem mestu uvajala bolj izobražena mla- dina, nakazuje že sestava prvega vodstva društva, saj so bili med odborniki dva študenta, štirje gim- nazijci, dijak trgovske šole in dva zaposlena.18 Predsednik društva Josip Medic, ki je zaključe- val študij farmacije, se je po diplomi vrnil v rod- no mesto in se kot inženir zaposlil pri starejšem bratu Ivanu Medicu, lastniku tovarne perila, ki je domovala na novomeškem Glavnem trgu.19 Pred- sednik kluba je ostal skoraj celotno medvojno obdobje, saj ga je šele na občnem zboru 13. mar- ca 1939 na predsedniškem mestu nasledil Elanov nogometaš Riko Jericijo, (verjetno) sin Franca Je- ricija (v virih tudi Franjo), prvega podpredsedni- ka društva. Krajši je bil mandat prvega tajnika Bo- ga Skalickega. Potem ko je leta 1924 maturiral na gimnaziji Novo mesto, se je vpisal na študij medi- cine v Prago, po diplomi pa se ni vrnil v domače mesto, temveč se je po specializaciji za ginekologa zaposlil v bolnišnici Maribor, kjer je postal vodja ginekološkega oddelka in porodnišnice. Je pa v začetnem delovanju kluba Bogo Skalicky s svojo lepo in čitljivo kaligrafsko pisavo ustvaril redko viden dokument porodnih težav novega društva, saj je zvezek Zapisnik. S.K. Elan večinoma napisan z njegovo roko. Član odbora je bil tudi njegov sta- rejši brat Zdenko Skalicky, študent kemije, ki se je uveljavil kot pesnik in slikar. Tudi njega lahko opazimo na že omenjeni fotografiji okoli Riharda Jakopiča zbranih mladih ustvarjalcev in priprav- ljavcev prve dolenjske umetniške razstave v No- vem mestu septembra 1920, ko stoji ob Marjanu Mušiču, kasnejšem arhitektu ter članu Sloven- ske akademije znanosti in umetnosti, ki je bil v prvem vodstvenem sestavu SK Elan izvoljen za revizorja. Sestava prvega vodstva Elana potrjuje, da je bil za sodobne športne tokove zagret zlasti izobraženski del mladine. Od konstitutivne seje odbora takoj po usta- novnem občnem zboru se je odbor do konca junija 1922 sestal na sedemnajstih sejah. Najpo- oče dveh odbornikov SK Elan, češki vinogradniški stro- kovnjak in ravnatelj Kmetijske šole na Grmu Bohuslav Skalicky. 18 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 1. odborove seje dne 19. II. 1922 ob 11h. 19 Štampohar, Iz bojev, str. 7–9. gostejše so bile prve tedne, ko je bil predsednik Josip Medic še v Novem mestu. Že štiri dni po ustanovitvi je odbornike soočil z dilemo, da so menda izbrali neprimerno ime kluba: »Več čla- nov me je opozorilo na naše ime 'Krka', češ, da ne pristoji nikakor to ime sportnem klubu, kajti taka imena rek, kakor Soča, Sava itd. se rabijo bolj za narodne namene, poleg tega pa obstaja že v No- vem mestu organizacija z istim imenom, namreč F. O. N. S. D. V. 'Krka', katera tudi gotovo ne bo vesela sprejela to novico.« Za novo ime društva je predlagal Elan in kot prvi ga je podprl Zden- ko Skalicky. Poudaril je, da »je to pristen sportni izraz, pomeni približno ognjevitost (Feuer) ali navdušenost (Begeistung) in je ime popolnoma primerno«. Odborniki so predlog podprli in ga poslali v potrditev še drugim članom društva.20 USTVARJANJE POGOJEV ZA DELOVANJE NOGOMETNE SEKCIJE Težje rešljivi kot ime društva so bili njegovi drugi problemi, saj ni imelo niti svojih prosto- rov, v katerih bi hranilo tisto skromno opremo, ki jo je že uspelo zbrati predhodnima društvoma. Poleg tega z njima še niso izvedli primopredaje, niso imeli niti igrišča niti ekipe, saj je bilo prilož- nostno brcanje za sprostitev in zabavo vsekakor nekaj drugega kot treniranje v ekipi. Najprej so se odborniki spoprijeli z organizacijskimi težava- mi in poskušali društvo postaviti na vzdržne ma- terialne temelje. Določili so višino članarine, ki naj bi bila osnovni vir prihodkov, saj na pomoč lokalnih oblasti že po izkušnjah predhodnih dru- štev niso preveč računali. Ko so se soočili s tem, da v Narodnem domu ne bodo dobili sobe, niso pa hoteli gostovati v gostinskih lokalih, je težavo rešil odbornik Drago (tudi Dragotin, Dragutin) Hadl, ki je dal »svojo pisarno na razpolago za 20 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 2. odborove seje dne 23. II. ob 8h v Narodnem domu. Članska izkaznica prvega predsednika društva Josipa Medica (100 let nogometnega elana ob Krki, str. 17). 410 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 odborove seje in klet na Loki za preoblačilnico in shrambo igralnega materiala«. Ob vprašanju, kako naj deluje nogometna sekcija, je Zdenko Skalicky, ki je študiral v Ljubljani, obljubil, da se bo pozanimal za poslovnik in način dela pri tam- kajšnjih klubih, predsednik Josip Medic pa naj bi poizvedoval pri HAŠK-u (Hrvatski akademski športski klub) v Zagrebu.21 Da bi se v društveno blagajno steklo dovolj sredstev za nakup športne opreme, so se lotili or- ganiziranja običajnih dogodkov za popularizaci- jo svoje dejavnosti v lokalni javnosti. Najprej so 1. marca 1922 pritegnili pozivu starejšega Kluba dolenjskih kolesarjev, da bi okoli velike noči prip- ravili serijo športnih dogodkov v mestu in na sta- dionu na Loki, dobiček pa bi si društvi enakoprav- no razdelili. Vodstvo SK Elan je sodelovanje pri športni prireditvi in veselici pogojevalo s predlo- gi, naj bosta na plakatih enakopravno navedena oba kluba, vsak pa naj prevzame polovico orga- nizacijskih obveznosti in prejme polovico čistega dobička prireditve. Elan naj bi v športnem delu »odigral predvsem tekmo med I. in II. moštvom, 21 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 3. odborove seje dne 26. II. ob ½ 11h. priredil štafetni tek skozi mesto in pa lahko atle- tiko na Loki (tek, metanje krogle i.t.d.)«. Ker je vodstvo društva načeloma pristalo na sodelova- nje na prireditvi, še preden je imelo športne eki- pe in opremo zanje, je v isti sapi sklenilo, da »je treba takoj pričeti trainirati. Odbor sklene, da se skliče v kratkem prijavljene člane za nogomet in lahko atletiko, se izdela začasni poslovnik, izvoli načelnika in prične trainirati.«22 7. marca so zbrali »člane nogometaše, ki so se do sedaj vpisali«, da bi določili način dela in vodjo sekcije, med (bo- doče) igralce pa naj bi razdelili tudi nogometne čevlje, ki so jih podedovali od predhodnih dru- štev. V organizacijo športnega in zabavnega dne so se vključili tudi društveni člani, ki so študirali v Ljubljani, in se javili, da bodo poskrbeli za zabav- ni del prireditve, za gledališko predstavo Kakršen gospod, tak sluga ter za ples, hrano in pijačo. Pred- lagali so, da bi na dogodek povabili ljubljanski študentski nogometni klub L.A.S.K. in odigrali tekmo z njim.23 22 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 4. odborove seje 1. III. ob 14h. 23 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 5. odborove seje 6. III. 1922 ob 6h; Zapisnik 6. odborove seje 15. III. 1922 ob 2h; Zapisnik 7. odborove seje dne 20. marca 1922 ob 2h. Dopis Ljubljanskega nogometnega podsaveza Sportnemu klubu Elan, 23. 3. 1922 (hrani avtor). 411 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 Takšna tekma bi lahko že sodila v aktivnosti za vpis SK Elan kot polnopravnega člana v Jugosla- venski nogometni savez (JNS) oziroma v njegov slovenski del, v ljubljansko nogometno podzve- zo. Zanj so Novomeščani zaprosili po ustanovitvi društva, iz Ljubljane pa konec marca 1922 preje- li sledeči odziv: »Priporočamo Vam, da začnete čimprej delovati in da si v tem oziru predvsem priskrbite primerno igrišče, ki je kolikor toliko zgrajeno. V lanskoletnem Sportu dobite dovolj gradiva tehnične prirode za nogometno trenira- nje. Priporočamo pa Vam zlasti lahkoatletiko kot pomožne vaje. Stopite čimprej v dogovor s kakim ljubljanskim klubom, da morete ž njim dogo- voriti dva javna nastopa, ki sta potrebna, da Vas predlagamo za stalne člane J.N.S. Nato se Vas bo uvrstilo v prvenstveno tekmovanje drugorazre- dnih ljubljanskih klubov, kar je mogoče šele z je- sensko sezono, ker traja prvenstveno tekmovanje od jeseni do jeseni.«24 Soočenje s pogoji, ki bi jim moral Elan zados- titi, da bi lahko bil sprejet v ligaško tekmovanje, je bilo neprijetno, saj so člani društva spoznali, da jih še nekaj časa ne bodo izpolnili. Ko so me- sec po ustanovitvi društva zbrali fante, ki so ho- teli igrati nogomet, se je začela inventura, s čim sploh razpolagajo. Za prvega načelnika sekcije in trenerja je bil izbran Dragotin Hadl, za njego- vega pomočnika pa Franjo Jericijo. Oba sta bila odbornika društva, kakšne so bile njune nogo- metne izkušnje, pa ni znano. Za opremo ekipe so imeli na voljo »vsega skupaj 10 parov kopačkih in 1 par navadnih čevljev«, pa »7 plaščev in 4 duše« za nogometne žoge, niso pa imeli lastne tlačilke za napihovanje žog in so si jo morali izposojati. Najprej bi torej morali nabaviti zračno tlačilko, da bi sploh lahko napihnili žoge.25 Na stadionu na Loki, ki je bil tudi sejmišče, še ni bilo golov, za igro moteč pa je bil tudi preblizu postavljen gasilski stolp. Za začetek se je vodja nogometne sekcije Dragotin Hadl dogovoril za nabavo treh drogov »za postavitev enega goala«. Ker prvi tre- ningi marca 1922 niso bili spodbudni, je trener nasprotoval temu, da bi se skorajda brez priprav pomerili z uveljavljenim klubom. Na treninge, ki so bili trikrat tedensko, so mladi nogometaši pri- hajali neredno in ne vsi ob dogovorjeni uri, bili so nedisciplinirani, se preveč pogovarjali in premalo poslušali trenerja, če pa tega ni bilo v bližini, je bilo resnega dela konec.26 24 AA, Dopis Ljubljanskega Nogometnega Podsaveza – Sportnemu klubu Elan Novo mesto, 23. 3. 1922. 25 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 6. odborove seje 15. III. 1922 ob 2h. 26 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 7. odborove seje dne 20. marca 1922 ob 2h. Nespodbudni podatki so vodili do sklepa, da bo treba s prvo uradno tekmo še malce počakati in prestaviti tudi načrtovani športni dan, tako da se je odbor naslednje tedne bolj posvetil pripra- vi zabavnega večera, ki je 17. aprila 1922 potekal v Narodnem domu. Tudi vodilni Elanovi funkcio- narji so bili precej skeptični, ali jim bo ta res navr- gel toliko dobička, da bi lahko zagnali športni del društva. Vsaj kanček optimizma pa je spodbujal odziv uglednih novomeških dam, ki so pristale na sodelovanje v pripravah in na prireditvi s plesom. Dva dni po dogodku je predsednik Josip Medic navdušeno poročal, da je prireditev uspela, da ni nihče zavrnil prošnje za sodelovanje in da so »po- leg moralnega uspeha, ko smo pokazali javnosti našo upravičeno eksistenco«, imeli nepričakova- no visok dobiček. Z njim so lahko na predlog no- gometnega trenerja že odobrili nabavo materia- la, in sicer »nakup pumpe in šila za žogo, nabavo 10 – 12 parov čevljev in to po možnosti na obroke s primernim popustom in nakup nogometnih tricôt-dres v barvi, ki se zanjo odloči sestanek sekcije (priporoča se svetlo-modra barva)«. Ker tovrstnega materiala v domačem mestu ni bilo mogoče dobiti, sta bila za nabavo pooblaščena predsednik in tajnik, ki naj bi preverila, kaj in pod kakšnimi pogoji bi lahko nakupili v Ljubljani in Zagrebu. Čas je bil zrel tudi za dogovor s sokoli o uskladitvi urnika uporabe stadiona, novomeško županstvo pa je že potrdilo, da se lahko odstrani moteči gasilski stolp.27 Maja 1922 je vodstvo društva že veliko bolj realistično ocenjevalo možnosti nogometne eki- pe, ki je bila še v povojih. Študenta Josip Medic in Zdenko Skalicky sta v Ljubljani obiskala ne- katere športne funkcionarje in trgovce s športno opremo. Z zapisom, da sta bila »pri g. Gorcu«, je verjetno mišljen Joso Gorec, prvi podpredsednik Sportne zveze Ljubljana, pododbora Jugoslovan- skega olimpijskega odbora. Novomeščana sta bila presenečena nad prijaznim sprejemom in spoz- nanjem, da je sogovornik veliko vedel o novome- ških športnih potencialih in da jim je »zavidal za lep, toda premalo izrabljen sportni prostor na Lo- ki ob Krki«. Manj prijazni so bili trgovci, pri kate- rih nista mogla izposlovati ugodnejših pogojev za nakup večje količine opreme. Trener nogometne ekipe Drago Hadl se je s Klubom dolenjskih kole- sarjev dogovoril za športni dan v manjših okvirih, kot je bil zamišljen pred dvema mesecema. Raz- mišljali so o tem, da bi v goste povabili eno izmed ljubljanskih ekip. Nogometna vrsta SK Mars iz Ljubljane je bila pripravljena priti na tekmo proti 27 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 11. odborove seje z dne 19. IV. ob 18h. 412 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 primerni odškodnini, Primorje pa je bilo prip- ravljeno poslati svojo rezervno ekipo pod ugod- nejšimi pogoji. Razmišljali so celo o tem, da bi LNP povprašali, ali lahko igrajo brez obveznosti, kot promocijsko prireditev, ki ne bi sodila v sklop izpolnjevanja pogojev za polnopravno članstvo. Po skrbnem premisleku pa so vendarle trezno sklenili: »Ker ni moštvo še dovolj treinirano, se za enkrat odbije.«28 Športni dan širšega obsega v mestu in prva tekma nogometašev sta se tako vse bolj pomikala v naslednje mesece. Konec maja jim je le uspe- lo nabaviti drese, a namesto sprva predvidenih modrih, ki so bili pri trgovcu v Ljubljani precej dragi, so raje v Zagrebu kupili zelene. Dopolnje- vali so tudi drugo opremo, predvsem nogometne čevlje, o tem, kdaj naj bi se končno postavili s svojo nogometno ekipo, pa povsem pragmatično sklenili, »da se naj le trainira, ker se ne more ra- čunati na nastop pred počitnicami radi prezapos- lenosti dijakov s šolo. V počitnicah naj bi se vršile tekme vsak teden in ta doba v času počitnic naj bi bila doba procvita kluba.«29 Prevladala sta torej realni pogled in pragma- tično stališče, da se je bolje pripraviti na pro- mocijo nogometne ekipe tedaj, ko bo dostojno opremljena ter dovolj seznanjena s prvinami in pravili nogometne igre. Med nabavami, o katerih so na sejah poročali funkcionarji društva, so bile namreč tudi knjige o (lahki) atletiki in nogometu; ker slovenskih še ni bilo, so nabavljali nemške. 11. JUNIJ 1922 – PRVA TEKMA NOVOMEŠKIH NOGOMETAŠEV V začetku junija 1922 je bil SK Elan končno pripravljen za predstavitev prve novomeške no- gometne ekipe. Tajnik Bogo Skalicky je prinesel še zadnjo predvideno pošiljko nogometnih čev- ljev in dejal, »da jih je sedaj dovolj, da morejo vsi trainirati«. Zato je na pobudo predsednika Medi- ca vzpostavil stik s SK Primorje iz Ljubljane, ki se je ponudil, da gostuje v Novem mestu. Predsednik Medic je poudaril »važnost, da se prične enkrat z javnimi nastopi, da spozna ljudstvo, da dela- mo, se zbudi med publiko zanimanje za sport«. Predlog, da se končno predstavijo javnosti, je bil sprejet, določen pa je bil tudi potek dogodka, da naj pridejo gostje s sodnikom »s prvim popol- danskim vlakom v Novo mesto, tekma se naj vrši ob 5h in večerja ob 8h, povratek s prvim jutranjim vlakom«. Tajnik je moral poskrbeti za zadostno 28 AA, Zapisnik. S.K. »Elan«, Zapisnik 12. odborove seje z dne 5. maja ob 2h. 29 AA, Zapisnik S. K. »Elan«, Zapisnik 14. odborove seje z dne 28. maja 1922 ob 11h dop. reklamo, za tisk 50 plakatov, ki so jih obesili po mestu, in za dopis časopisom, »ki prinašajo sport- ske vesti, da se vrši tekma«. Določili so tudi vstop- nino, in sicer tri dinarje za odrasle ter dva dinarja za člane društva in otroke.30 Prvo nogometno tekmo v Novem mestu je na- javil časopis Jutro, ki je redno objavljal uradne in- formacije Ljubljanske nogometne podzveze. Dan pred tekmo je najavil: »V nedeljo dne 11. t. m. se vrši prijateljska nogometna tekma med ondot- nim moštvom S. K. Elana in rezervo S. K. Primor- ja. Mlademu novomeškemu klubu, ki nastopi to pot prvič javno, želimo obilo vspeha.«31 SK Primorje je v dvajsetih letih 20. stoletja sodil med najboljše slovenske nogometne ekipe, zato ni presenetljivo, da je v Novo mesto poslal rezervno ekipo. Tudi ta se je izkazala kot premoč- na za novomeške začetnike, ki so se šele prvič soočili s takšnim izzivom. Koliko gledalcev si je tekmo ogledalo, ni znano, so pa tovrstni dogod- ki ob pomanjkanju sorodnih prireditev običajno pritegnili precejšnje zanimanje radovednega in zabave željnega občinstva. V prvem polčasu so gostje dosegli tri, v drugem pa še pet zadetkov, medtem ko domačemu Elanu ni uspelo zatresti mreže gostov. Tako visoki rezultati tedaj niso bili neobičajni in tudi zmaga z dvoštevilčnim rezulta- tom ni bila nič izjemnega. Oba časopisa, ki sta spremljala športno doga- janje, sta iz Novega mesta objavila zgolj kratki no- tički, ki nam ne povesta ničesar o postavah ekip ali podrobneje pojasnita razmerje moči. Jutro je zapisalo: »Primorje rez.: S. K. Elan (Novo me- sto) 8: 0 (3: 0). Prvi nastop Elana, ki pa še nima zadostnega treninga. Absolutna premoč rezerve Primorja, ki je z lahkoto dosegla visoko zmago.«32 Sport pa je objavil zapis: »Primorje rez.–Elan, No- vo mesto 8: 0. Rezerva Primorja je igrala 11. t. m. v Novem mestu proti novoustanovljenemu Elanu ter zmagala z 8: 0.«33 Rezultat vsekakor ni zadovoljil domačih no- gometnih navdušencev. Še posebej je bil nad odnosom članov Elanove ekipe do resnega dela razočaran Drago Hadl, ki je dejal, »da opažam kot trainer, da imam opraviti pri trainingu z ne- olikanimi otroci, ki nimajo niti najmanj smisla za red, disciplino in tako se lahko reče v splošnem za sport. Pričakoval bi, da jih bo ganila zadnja tekma s S. K. Primorjem, da bodo videli, kaj pre- more smisel in ljubezen do reda in discipline, pa 30 AA, Zapisnik S. K. »Elan«, Zapisnik 15. odborove seje z dne 6. junija 1922 ob 10h. 31 Jutro, 3, št. 136, 10. 6. 1922, str. 2, Sport. 32 Jutro, 3, št. 138, 13. 6. 1922, str. 1, Nedeljske nogometne tek- me. 33 Sport, 3, št. 10, 20. 6. 1922, str. 78. 413 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 vse zaman.« Ker premika v glavah igralcev na tre- ningih po prvi tekmi še ni zaznal, se je zahvalil za zaupanje, da so ga imenovali za trenerja, in po- nudil odstop. Tajnik Bogo Skalicky se je strinjal s Hadlovimi ugotovitvami, ne pa tudi z njegovim odstopom, saj bi morali v tem primeru odstopi- ti še številni, ki so bili manj agilni. Po pogovo- ru so se glave le začele ohlajati in bolj kot proti minulemu tekmovalnemu neuspehu so se zače- li ozirati proti prihodnjim izzivom.34 Nekaj dni pozneje so resda razpravljali o možnostih izbire novega trenerja, a tudi o ponudbah še nekaterih ljubljanskih klubov, ki so bili pripravljeni gosto- vati v Novem mestu. Med predlogi ponudb S.K. Slovan, S.K. Mars in S.K. Svoboda–Moste so za naslednjega tekmeca izbrali slednjo, »ker zahteva samo povrnitev stroškov za vožnjo in se sklene z njimi odigrati tekmo 2. julija«.35 Jutro je naslednje dni poročalo le o rezulta- tih prvenstvenih tekem, tako da nam izid druge tekme novomeških nogometašev ni znan, prav tako kot ne morebitnih naslednjih, ki so jih igrali v tem ali naslednjih letih. Za SK Elan je bilo po- membno, da je z drugim srečanjem zadostil po- trebam za vpis v nogometno zvezo. Ko je pokra- jinska uprava 7. avgusta 1922 potrdila društvena pravila Sportnega kluba Elan in je bil ta vpisan v kataster društev,36 je izpolnil vse formalne ob- veznosti za redno delovanje. Lahko bi se prijavil tudi v nižje ligaško tekmovanje LNP, a se ni hotel prenagliti. Nogometna sekcija je bila zgolj en, sicer precej pomemben del SK Elan. Društvo je na stadionu na Loki pozornost posvečalo še atletiki, na kopa- lišču na Loki plavanju in veslanju, v naslednjih 34 AA, Zapisnik S. K. »Elan«, Zapisnik 16. odborove seje z dne 21. VI. 1922 ob 2h pop. 35 AA, Zapisnik S. K. »Elan«, Zapisnik 17. odborove seje z dne 26. VI. 1922 ob 2h popol. 36 SI ZAL, NME 003, š. M 15, Društveni kataster, str. 127. letih pa je na novem teniškem igrišču ustvarilo močno teniško sekcijo. Intenzivnost delovanja sekcij je nihala, prepletalo pa se je tudi delovanje posameznih sekcij Sokola in SK Elan. Nogome- taši niso bili deležni nič manjše pozornosti kot ostale sekcije, kvečjemu obratno, a bi bile njihove potrebe, če bi se želeli vključiti v ligaško tekmo- vanje ljubljanske podzveze, za klubsko blagajno vsaj na začetku prevelike. V jesenskem delu pr- venstva 1922/23 so v tem rangu tekmovanja sode- lovali le klubi iz Ljubljane,37 za vse ostale pa bi bili članarina, organizacija tekem in redna potovanja očitno prevelik strošek. »Prošnja S. K. Elana Novo mesto za denarno podporo se vsled tega, ker L. N. S. nima več na razpolago denarnih sredstev, odkloni,«38 so odgo- vorili iz Ljubljane, ko so Novomeščani za finanč- no pomoč zaprosili nogometno podzvezo. To je bila zgolj dodatna potrditev, da si tako velikega zalogaja, kot je ligaško tekmovanje, zaenkrat še ne morejo privoščiti. Vse »drugorazredne tek- me«, kot so takrat imenovali tekme druge lige, so leta 1924 odigrali v Ljubljani, edini neljubljanski udeleženec pa je bilo moštvo Kranja.39 Nogome- taši novomeškega Elana tako v pregledu tekmo- vanj ljubljanske Medobčinske nogometne zveze Slovenije za medvojno obdobje sploh niso ome- njeni.40 Spominski zapisi in ohranjena dokumenta- cija pričajo o tem, da so mladi Novomeščani no- gomet redno igrali, Elan pa se je (bolj ali manj redno) meril tudi v tekmah z drugimi ekipami. V predstavitvi Novega mesta iz leta 1930 so kot njegove aktivnosti omenjeni nogomet, tenis, pla- 37 Jutro, 3, št. 214, 9. 9. 1922, str. 2, Sport. 38 Sport, 3, št. 11, 18. 6. 1922, str. 88, Iz upravnega odbora L.N.P. Glej tudi: Jutro, 5, št. 208, 3. 9. 1924, str. 6, Službene objave LNP. 39 Jutro, 5, št. 208, 3. 9. 1924, str. 6, Službene objave LNP. 40 Zbornik Medobčinske nogometne zveze Ljubljana, str. 32–60. Stadion na Loki, okoli leta 1935 (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke, IN=200504436). 414 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 vanje in hazena, ki pa je, tako kot drugod v Slo- veniji, do leta 1938 zamrla in izginila iz Elanovih aktivnosti.41 Majhen stadion pa je bil ovira za širši razmah atletike.42 V pregledu novomeške- ga športa iz leta 1954 je Jože Klemenčič kot naj- pomembnejši društvi navedel Sokol in Elan, pri tem pa je nekaj več besed namenil atletiki, nogo- metu in tenisu, dodal začetek smučanja na Gačah v zimskem času, v mrzlih mesecih pa so teniško igrišče preuredili v drsališče. Kot nekdanji nogo- metaš je zapisal: »Že kar dobro je delovala nogo- metna sekcija, saj je takratni Elan tekmoval v II. slovenski ligi.« Omenil je celo mednarodno tek- mo: »Starejši novomeški športniki se z veseljem spominjajo gostovanja avstrijskih nogometašev, atletov in igralcev namiznega tenisa.«43 Štefan Hlede, nogometaš iz najzgodnejšega obdobja Elana, se je spominjal: »Kmalu po fuzi- ji (predhodnih društev, op. p.) se je nogometno življenje v dolenjski prestolnici precej razgibalo, igrali smo veliko prijateljskih tekem, zlasti z ljub- ljanskimi nogometnimi klubi, vendar se spom- nim, da je bila najpomembnejša z ljubljanskim Primorjem.«44 Drugi zagrizen športnik Franc Adam se je nogometnih začetkov na Loki, ko so brcali tudi doma izdelane žoge iz cunj, spominjal po dveh posebnostih. Igralna površina vsaj na za- četku ni bila v najboljšem stanju. »Iz trave pa je štrlelo nešteto kamnov,« je omenil in dodal, da je zato »bilo potrebno po vsaki tekmi iskati zdrav- niško pomoč zaradi razbitih kolen in drugih bolj ali manj bolečih poškodb, nastalih na med travo poraslimi kamni«. Drugo težavo pa je povzročala lokacija stadiona tik ob osrednji dolenjski reki: »Že prej sem omenil, da je imelo igrišče nagib h Krki, zato nič čudnega, da je vsak malo močnejši strel končal v zelenih valovih. Ob takih prilož- 41 Dolenjska metropola Novo mesto, str. 88. O hazeni več v: Rozman, Hazena – ženska športna panoga. 42 Božič, Novomeška okolica, str. 240–241. 43 Klemenčič, O nastanku, str. 3. 44 Nogometni klub Studio D Novo mesto, str. 2. nostih smo si pač pomagali po svoje in praksa nas je privedla do tega, da smo imeli ob vsakem srečanju ob bregu privezan čoln, s katerim smo potem pluli za žogo. Predstavljajte pa si potem te- žaško delo igralcev, ko se je skupaj s kupom cunj, kasneje tudi usnja, kotalilo še nekaj kilogramov vode.«45 Igralna površina je bila že v dvajsetih letih povečana, z nje je bilo odstranjeno najbolj mote- če kamenje, tako da sta oba, ki sta se spominjala prvih let novomeškega nogometa, pohvalila po- goje za delo. »No, položaj se je kmalu izboljšal, s pomočjo ŠD Elan smo uredili igrišče, pričeli z organiziranim delom in treningi, posledica te- ga pa so bili tudi nastopi in uspehi v republiški nogometni ligi,« je omenil Franc Adam.46 Podob- ne misli so prešinile Štefana Hledeta: »Pogoji za igranje nogometa, zlasti ko imam v mislih nogo- metno igrišče, so bili zelo dobri.«47 Za ureditev in povečanje stadiona na Loki in ob njem še iz- gradnjo teniškega igrišča so poskrbeli društveni funkcionarji, člani društva in njegovi podporniki, medtem ko se občinska uprava v tem kontekstu običajno ne omenja. Še vedno pa je bilo najbolj moteče, da je prostor hkrati služil za sejme. Tako so morali, kot poudarjata navedena pričevalca, po sejemskih dneh najprej počistiti ostanke kravjih, svinjskih in drugih iztrebkov. Tudi predsednik Josip Medic je po desetletju in pol spopadanja z neprestanim urejanjem istih zadev potarnal, da »bi se z denarjem, ki so ga že vtaknili za ureditev Loke, ne da bi bilo pravega haska od tega, lahko zgradilo že pošteno športno igrišče«.48 Iz nenavadne športno-sejmiščne simbioze se je leta 1939 ponorčeval nepodpisani avtor članka v Dolenjskih novicah, ko je zapisal: »Danes telovadi na Loki mladina, jutri ne bo mogla, ker bo živin- 45 Budja, Prva slovenska Šparta, str. 29. 46 Prav tam. 47 Nogometni klub Studio D Novo mesto, str. 2. 48 Božič, Novomeška okolica, str. 241. Utrinek z nogometne tekme na stadionu na Loki, objavljen leta 1930 (Dolenjska metropola Novo mesto, str. 59). 415 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 ski sejem in na ta dan imajo prvenstveno pravico prašički, krave in konji, pač pa bo pojutrišnjem spet prostora na Loki za telovadce, kopalce, igral- ce tenisa, nogometaše. Seveda za živino smrdi, nagajajo ti brenclji, muhe se izprehajajo iz kupč- kov na tleh na kopalce, telovadce.« Misel, da bi bi- lo treba prostor za sejemsko dejavnost že končno prestaviti drugam, proč od središča mestnega vrveža, namenjenega rekreaciji in družabnosti meščanov, je pisec pospremil s svarilom somešča- nom: »Naj nobeden Novomeščan ne pripoveduje tujcem o tej zadevi: kopalci – živina – telovadci – živina – kopalci itd., da ne bomo veljali pred sve- tom za pastirje.«49 Hitreje kot težave s primernostjo stadiona so odpravljali težave, povezane z opremo nogometa- šev. Doma izdelane žoge iz cunj so bile pogosteje v uporabi v začetnih dneh zanesenjaštva, na tek- mah in treningih kluba pa so jih začele izpodriva- ti usnjene nogometne žoge z gumijevo dušo, ki v prvih desetletjih uveljavljanja nogometa še niso bile lahko dosegljiv športni pripomoček.50 Barva kluba je postala barva prvega kompleta klubskih dresov, torej zeleno-bela kombinacija. »Glas o belo-zelenih novomeških športnikih se je tako širil na vse strani in Novomeščani so bili na svoje fante ponosni,«51 je zapisal Jože Klemenčič, član nogometne ekipe v tridesetih letih. Prvi komplet so kupili, ni pa nujno, da je bilo tako tudi vnaprej. Podjetje Medic se je iz manjšega trgovsko-obrtne- ga obrata leta 1924 razširilo v tekstilni industrijski obrat. Verjetno je prvi predsednik SK Elan Jo- sip Medic, ki je veljal za radodarnega mecena in podpornika društva, poskrbel, da so kak komplet športne opreme sešili tudi v obratu, ki ga je vodil kot inženir. Medic, med prijatelji znan kot Jože, je opravil tudi sodniški izpit in sodil veliko prija- teljskih tekem, ki so jih Novomeščani odigrali na domačem igrišču. Izboljševanje gmotnega položaja društva je povečevalo konkurenčnost nogometne ekipe. No- vomeški nogometaši so najprej iskali tekmece za igranje prijateljskih tekem, a je delo po prvotnem zagonu zastalo. Tako je ljubljanska nogometna podzveza sredi leta 1923 Elan zaprosila, »da naz- nani svoj točni naslov in da poroča o svojem delo- vanju«.52 Do pravega odziva je prišlo po treh letih, ko so Novomeščani odigrali kopico tekem. 20. ju- nija 1926 je na stadionu na Loki gostoval SK Krim 49 Dolenjske novice, 1, št. 1, 28. 11. 1939, str. 2, Ali ne bi bilo pametneje … 50 50 let ustanovitve, str. 28–29; Lebar, Zgodovinski razvoj, str. 46–47. 51 Klemenčič, O nastanku, str. 3. 52 Jutro, 4, št. 168, 20. 7. 1923, str. 5, Službene objave Ljublj. nogomet. podsaveza. iz Škofljice, 22. avgusta 1926 pa še ŠK Disk.53 V je- senski sezoni 1926 je začel tekme Elana spremljati tudi Ljubljanski nogometni podsavez, ki je avgu- sta poročal o zmagi Elana z 2 : 0 proti dijaškemu športnemu klubu iz Ljubljane, naslednji mesec o remiju 1 : 1 na gostovanju v Brežicah, oktobra pa o visokih zmagah ljubljanskega Hermesa s 6 : 1 in 7 : 1.54 Za novembrsko tekmo so v službenih naja- vah LNP že zapisali, da se bo morala ljubljanska Panonija na gostovanju v Novem mestu izkazati, ker se Elan »nahaja sicer v dobri formi« in se za- to obeta dobra tekma.55 Končni rezultat 3 : 3 je bil ocenjen kot kar realen, naraščanje zanimanja za nogomet v Novem mestu pa je podkrepil poda- tek, da si je tekmo ogledalo približno 250 obisko- valcev.56 Ko je ob koncu jesenske sezone na tretji tekmi s Hermesom Elan izgubil zgolj z 0 : 2, je Jut­ ro poročalo: »Novomeško moštvo je pri tej tekmi pokazalo več, kakor se je pričakovalo od njega.«57 PRVO OBDOBJE ELANA V PRVENSTVENEM TEKMOVANJU Da bi povečali število krajev igranja prvenstve- nih tekem, so februarja 1927 sklenili, da podzveza »skuša pritegniti v prvenstveno tekmovanje ljub- ljanskega okrožja LNP SK Elan (Novo mesto) in SK Javornik (Rakek)«.58 Poziv je Novomeščane spodbudil, da so spomladi 1927 na prijateljskih tekmah v Novem mestu gostili več ljubljanskih klubov in uigravali ekipo za edino prvenstveno tekmo, ki je sledila, proti Javorniku. Ta je v No- vem mestu maja 1927 zmagal s 3 : 0 in si s tem »priboril prvenstvo provincije ljubljanskega ok- rožja«.59 Koliko so »provincialni« klubi zaostajali za ljubljanskimi, ko so ti nastopili v popolni pos- tavi, kaže finalna tekma II. razreda ljubljanskega okrožja, v kateri sta se pomerila podeželski/pro- vincialni prvak Javornik in Slavija, prvak istega ranga med ljubljanskimi klubi. Slavija je slavila z visokih 8 : 1.60 V sezoni 1927/28 so se za podeželsko prvenstvo prijavile (že) štiri ekipe. Ker so tekmovali po iz- 53 SI ZAL, NME 003, š. M4, Dopisa SK Elan – Sreskemu poglavarstvu v Novem mestu, z najavama tekem 20. 6. 1926 in 22. 8. 1926. 54 Jutro, 7, št. 197, 28. 8. 1926, str. 5, Službene objave LNP; št. 217, 21. 9. 1926, str. 7, Ostali nedeljski nogomet; št. 238, 15. 10. 1926, str. 5, Službene objave LNP; št. 244, 22. 10. 1926, str. 5, Službene objave LNP. 55 Jutro, 7, št. 268, 20. 11. 1926, str. 5, Službene objave LNP. 56 Jutro, 7, št. 270, 23. 11. 1926, str. 8, Nedeljske nogometne tekme. 57 Jutro, 7, št. 276, 30. 11. 1926, str. 5, Sport. 58 Jutro, 8, št. 48, 25. 2. 1927, str. 7, Službene objave LNP. 59 Jutro, 8, št. 110, 10. 5. 1927, str. 7, Ostale nogometne tekme. 60 Jutro, 8, št. 144, 19. 6. 1927, str. 6, Sport; št. 195, 20. 8. 1927, str. 5, Službene objave LNP. 416 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 ločilnem sistemu na izpadanje, so Novomeščani še vedno igrali večinoma prijateljske tekme, obi- čajno na domačem igrišču proti ljubljanskim eki- pam. Rezultati so bili že precej ugodnejši kot pred letom, ob porazih pa so 29. aprila 1928 zabeležili tudi zmago s 6 : 3 proti Slaviji.61 V prvenstvu sta bili najprej na vrsti tekmi s SK Disk. Ker temu še ni uspelo urediti igrišča v Domžalah, kot je načr- toval, sta bili obe tekmi v Novem mestu – na obeh so, s 4 : 3 in s 3 : 0, slavili domači.62 Sledili sta tek- mi z Javornikom, stalnica v boju za podeželskega prvaka. Na prvem srečanju v Novem mestu je 13. maja 1928 s 4 : 1 slavil Elan, dva tedna kasneje pa Javorniku na Rakeku ni uspelo izničiti prednosti, saj je zmagal le z 2 : 1.63 Elan je tako osvojil svojo prvo lovoriko, na- slov podeželskega prvaka. Za prestop v višji rang tekmovanja je sledilo še soočenje s prvakom II. razreda Ljubljane SK Reka, ki je vnovič potrdi- lo razliko v kakovosti med ljubljanskimi in po- deželskimi klubi. Reka je prepričljivo slavila na obeh tekmah, z 9 : 0 in s 4 : 1.64 Vprašanje je, ali bi podeželski prvak – če bi zmagal in dobil pravico do napredovanja v višji rang – to sploh lahko iz- koristil. Že urnike tekem z Javornikom so morali usklajevati in premikati v skladu z voznim redom železnic, pa tudi ob začetku naslednje sezone 1928/29 sta se Elan in Disk iz Domžal dogovorila, »da igrata iz gmotnih razlogov samo enkratno po- kalno tekmo spomladi v Novem mestu«.65 Da je podeželski nogomet kljub vsemu napre- doval, so dokazovali rezultati prijateljskih tekem z ljubljanskimi klubi. Čeprav so ti v Novo mesto še vedno pošiljali rezervno, kombinirano ali mla- dinsko ekipo, te domačih nogometašev niso več serijsko premagovale. Aprila 1929 so v Novem mestu mladinci Primorja izgubili z 0 : 6, tekmi z Reko in Krakovim pa sta se maja končali z re- mijem 2 : 2.66 Zato ne preseneča, da so v novicah LNP o tekmi za podeželsko prvenstvo zapisali, da v srečanju starih rivalov Javornika in Elana priča- kujejo zanimivo tekmo. Klub iz Rakeka naj bi po združitvi s klubom iz Cerknice razpolagal z več- jo izbiro igralcev, Elan pa »je dosegel zadnji čas v prijateljskih tekmah s 1 b razrednimi ljubljan- skimi klubi nepričakovane uspehe«, zato »se pri- 61 Jutro, 9, št. 100, 28. 4. 1928, str. 7, Službene objave LNP; št. 103, 3. 5. 1928, str. 6, Sport. 62 Jutro, 8, št. 258, 30. 10. 1927, str. 4, Službene objave LNP; št. 115, 17. 5. 1928, str. 5, Službene objave LNP. 63 Jutro, 9, št. 114, 16. 5. 1928, str. 5, Sport; št. 122, 25. 5. 1928, str. 5, Službene objave LNP; št. 126, 31. 5. 1928, str. 5, Sport. 64 Jutro, 9, št. 129, 3. 6. 1928, str. 6, Sport; št. 139, 15. 6. 1928, str. 5, Službene objave LNP; št. 151, 30. 6. 1928, str. 4, Sport. 65 Jutro, 9, št. 222, 21. 9. 1928, str. 7, Sport. 66 Jutro, 10, št. 95, 24. 4. 1929, str. 5, Sportni drobiž; št. 107, 9. 5. 1929, str. 5, Sport; št. 110, 12. 5. 1929, str. 13, Sportni drobiž. čakuje obilen poset novomeškega prebivalstva«.67 Gledalci so lahko bili s potekom zelo zadovoljni, saj je Elan 16. junija 1929 serijo lepih rezultatov nadgradil z nepričakovano visoko zmago s 6 : 0, tekma Novomeščanov pa je bila prvič deležna daljše ocene v Jutru: »Moštvo zeleno-belih je pri nedeljski tekmi pokazalo mnogo več kot se je od njega pričakovalo. Iz lepo zasnovanih in premi- šljeno izvedenih kombinacij napadalne vrste so popolnoma naravno sledili zaželjeni uspehi. Do- kaj na mestu je bil notranji trio, katerega je spre- tno vodil srednji napadalec Marjan Smerdu, ki je izvrsten dribler in dober strelec. Pohvalo zasluži tudi ožja obramba. Golman Niče ni imel mnogo posla, ker sta izborna branilca kar sproti čistila poskušene akcije Javornika. Krilska vrsta s svojo 'staro korenino' (Fančo) je bila lahko kos stavljeni ji nalogi ter je tvorila sijajno podporo napadalni vrsti novomeškega kluba.«68 Zmanjševanje razlike med novomeškim in lju- bljanskimi klubi je nakazala tudi težka pot ljub- ljanskega drugorazrednega prvaka Grafike do skupne zmage in pravice do prestopa v višji ra- zred. Prvo tekmo, ki so jo najavljali s pompoznim pozivom domačim navijačem – »V nedeljo je na tehtnici čast in prestiž Novega mesta.«69 – , so v Novem mestu 14. julija dobili z 2 : 1, pa tudi teden kasneje so v Ljubljani slavili le z minimalnih 1 : 0.70 Da je bila nogometna ekipa v Novem mestu ob prelomu dvajsetih v trideseta leta zelo popu- larna, potrjuje tudi dejstvo, da je prav iz tega časa ohranjena prva fotografija ekipe SK Elan. Tudi ta dokazuje popularnost nogometa med srednješol- sko mladino, saj med igralci najdemo kar nekaj novomeških gimnazijcev. Vladimir Falkner in Anton Valentinčič sta bila domačina, Novome- ščana, medtem ko sta bila že omenjeni Štefan Hlede in vratar Edvard (tudi Edo, Edko) Križnič primorska emigranta, ki sta šolanje v maternem jeziku, ki jima je bilo onemogočeno v fašistični Italiji, opravljala in nato maturirala na gimnazi- ji v Novem mestu, kjer sta pustila globok pečat. Hledeta so avtorji priložnostne brošure še več kot pol stoletja kasneje iskali v Mariboru, kjer je živel, da bi navrgel nekaj spominskih utrinkov o pionirskih časih novomeškega nogometa. Križnič je po maturi študiral veterino, bil med vojno v ita- lijanskih zaporih, se nato pridružil partizanom, po vojni pa kot veterinar deloval v domačem oko- lju. Po smrti, ko so ga leta 1968 pokopali v rodnih 67 Jutro, 10, št. 138, 15. 6. 1929, str. 5, Tekma za podeželsko nogometno prvenstvo. 68 Jutro, 10, št. 141, 19. 6. 1929, str. 5, Sportni drobiž. 69 Jutro, 10, št. 162, 14. 7. 1929, str. 4, Iz Novega mesta. 70 Jutro, 10, št. 163, 16. 7. 1929, str. 5, Zadnje sportne vesti; št. 169, 23. 7. 1929, str. 5, Zadnji sportni dogodki. 417 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 Opčinah nad Trstom, so se ga »njegovi novome- ški prijatelji« spomnili s priložnostnim zapisom v Dolenjskem listu, v katerem so posebej izpostavili: »Kot študent se je udejstvoval v vseh naprednih in športnih društvih, še posebno je bil znan kot vratar takratnega 'Elana'.«71 Na fotografiji najde- mo tudi Janeza Kovaříka, ki se je na strokovni šoli izučil čevljarske obrti, se v tridesetih letih uveljavljal v čevljarski delavnici, po vojni pa pos- tal direktor Industrije obutve v Novem mestu.72 Skupaj z nekaterimi predvojnimi funkcionarji in nogometaši, tudi Josipom Medicem in Štefanom Hledetom, je pomagal pri oživljanju novomeške- ga nogometnega kluba sredi petdesetih let, ko mu je bilo po pogostih preimenovanjih vnovič vrnjeno ime Elan.73 Ne gre spregledati tudi Rika Jericija, ki je leta 1939 postal drugi predsednik no- vomeškega športnega kluba. Črno-bela fotografija sicer ne razkriva barv dresov, toda omembe zeleno-bele kombinaci- je potrjujejo zavezanost tej barvni kombinaciji. Igralci imajo na levi strani dresov verjetno prišit klubski znak. Enake trikotne oblike je namreč žig z napisom SK Elan Novo mesto, ohranjen na društvenih dokumentih iz njegovih zgodnjih let. Časopis Sportni list je januarja 1930 poročal, da je Elan eden redkih podeželskih klubov, ki »ni sledil vzgledu drugih podeželskih klubov in se po parletnem obstoju razšel, temveč vzdržal je vse do danes. In ne samo vzdržal, temveč tudi napre- doval.« Moral je skozi šolo porazov, da se je utrdil kot stabilno moštvo, ki lahko povzroča težave tudi boljšim klubom. Ekipa naj bi bila sestavljena »iz mladih in požrtvovalnih članov, ki ne posedu- jejo posebnega znanja, so pa tem bolj podkova- ni z dobro voljo do priboritve uspehov svojemu 71 Dolenjski list, 19, št. 36, 5. 9. 1968, str. 18, Tržaškemu Slo- vencu – dr. Edku Križniču v slovo. 72 Dolenjski list, 8, št. 48, 26. 11. 1957, str. 5, Janez Kovarik. 73 Gabrič, Od prvih začetkov, str. 53. klubu. Imajo za seboj vedno tudi precej živahno publiko, ki osobito pri tekmah bistveno podpre svoj klub.« Kot takšen naj bi bil Elan zelo konku- renčen za podeželsko prvenstvo, za kaj več pa bi potreboval predvsem dvoje. Mlado moštvo bi si moralo pridobiti »tudi nekoliko znanja v tehniki in taktiki v igri«, društvo pa bi moralo poskrbeti za drugo igrišče, »kajti to, na katerem sedaj igra in se tudi vrše vse tekme, v nobenem pogledu ne odgovarja zahtevam«.74 Na novo igrišče realno še niso mogli računati, tako da so se na pripravo obrambe naslova pode- želskega prvaka pripravljali na stadionu na Loki, nasprotniki na prijateljskih tekmah pa so bili ve- činoma še vedno klubi iz Ljubljane. Za 27. april 1930 je bila dogovorjena tekma s SK Svoboda,75 ki je bil v času obhajanja desetletnice Ljubljanske- ga nogometnega podsaveza (LNP) član 1. razre- da LNP, Elan pa je bil ob fotografijah klubov II. razreda označen kot »prvak province«.76 V sezo- ni 1930/31 so se za podeželsko prvenstvo prijavili stari znanci – Elan, Disk iz Domžal in Javornik iz Rakeka.77 Že prvo srečanje, ko je Javornik pre- magal Elan s 4 : 3, je prineslo zaplet. »Kakor smo informirani, je nastopil Javornik z dvema neveri- ficiranima igralcema in bo radi tega tekmo izgu- bil,« je poročal Sportni list.78 Tekma je bila kljub pritožbi Elana registrirana z doseženim izidom, saga o ustreznosti postopka pa se je vlekla skozi več številk Sportnega lista. Kljub temu se je po do- mačih zmagah nad Diskom s 5 : 4 in še posebej po prepričljivem revanšu nad Javornikom s 5 : 0, ki 74 Sportni list, 1, št. 2, 21. 1. 1930, str. 3, Izgledi klubov LNP v prvenstvu. SK Elan, Novo mesto. 75 Sportni list, 1, št. 15, 2. 5. 1930, str. 1, Službene objave LNP- -ja. 76 Sportni list, 1, št. 16, 31. 5. 1930, Ilustrirana priloga. 77 Sportni list, 1, št. 23, 4. 8. 1930, str. 2, Podeželsko prvenstvo LNP. 78 Sportni list, 1, št. 31, 29. 9. 1930, str. 1, Ostale prvenstvene tekme. Najstarejša ohranjena fotografija SK Elan (verjetno konec dvajsetih let 20. stoletja). Od leve proti desni: Edo Križnič, Milan Pinc, Štefan Hlede, Vlado Falkner, Borut Lesjak, Pančo Jericijo, Janez Kovařik, Riko Jericijo, Milan Breščak, Tone Valentinčič, Silvo Petrič (100 let nogometnega elana ob Krki, str. 24). 418 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 si ga je ogledalo kar okoli 500 obiskovalcev, Elan vrnil na vrh lestvice podeželskega prvenstva.79 Na roke mu je šel tudi rezultat tekme med Javorni- kom in Diskom v zadnjem kolu prvenstva: »S to tekmo, ki je bila zadnja in odločilna za provinci- jalno prvenstvo, je postal zmagovalec zopet SK 'Elan' Novomesto in, to že četrtič.«80 Po sezoni in pred naslednjo so se vnovič vrsti- le prijateljske tekme z ljubljanskimi klubi, po neprimernem obnašanju igralcev ljubljanske Reke po tekmi v Novem mestu pa je Sportni list ocenil, v čem so podeželske ekipe vendarle boljše od ljubljanskih: »Glede discipline in obnašanja bi se ljubljanska moštva lahko mnogo naučila od podeželskih moštev.«81 V začetku tridesetih let so se številni sloven- ski nogometni klubi ukvarjali s težavami, ki sta jih prinesla večkratno spreminjanje tekmovalne- ga sistema in gospodarska kriza.82 Veliko težavo so predstavljale, kot je bilo že omenjeno, slabe prometne povezave. V eno smer je Novo mesto z železnico povezano z Ljubljano, v drugo pa s Čr- nomljem, tako da se je bilo še najlažje dogovoriti za tekme z ekipami iz teh mest. Bližnja mesta z nogometnimi ekipami, kot so Kočevje, Ribnica in Krško, so bila z železniškimi povezavami že težje dosegljiva. V sezoni 1931/32 so v II. razredu po ligaškem sistemu sodelovale štiri ljubljanske ekipe ter domžalski Disk in rakeški Javornik, ne pa tudi novomeška ekipa: »Med temi klubi manj- ka novomeški SK Elan, ki zaradi nepriličnih že- lezniških zvez ne more igrati z ostalimi klubi po sistemu na točke, nego odigra samo koncem prvenstvenega leta dve kvalifikacijski tekmi s tabelnim prvakom ljubljanskega II. razreda.«83 Lahko bi sicer ocenili, da je bil podeželski prvak zadnjih let postavljen v privilegiran položaj, toda pomanjkanje rednih prvenstvenih tekem je bi- lo hkrati velika pomanjkljivost. Elan ni bil edini klub, ki so mu v času gospodarske krize grozile gmotne težave, saj je avgusta 1932 Sportni list poro- čal: »SK Disk je iz finančnih razlogov odstopil od kvalifikacijskih tekem za podeželsko prvenstvo LNP. Prvenstvo obdrži na ta način brez boja lan- ski prvak SK Elan (Novo mesto).«84 Uspeh je ponovil za »vnaprej« že kar dva me- seca pozneje, saj sta se edina kluba, ki sta se pri- 79 Sportni list, 2, št. 18, 5. 5. 1931, str. 2. Ostale tekme; št. 19, 12. 5. 1930, str. 2, Dopis iz Novega mesta. 80 Sportni list, 2, št. 20, 19. 1931, str. 2, SK Javornik (Rakek): SK Disk (Domžale) 4:1 (1:1). 81 Sportni list, 2, št. 33, 18. 8. 1931, str. 2, Elan (Novo mesto): Reka (Ljubljana) 6:2, rezerve 4:0. 82 Zbornik Medobčinske nogometne zveze Ljubljana, str. 44–49. 83 Sportni list, 2, št. 35, 1. 9. 1931, str. 1, Podsavezno prvenstvo. 84 Sportni list, 3, št. 25, 23. 8. 1932, str. 3, SK Elan podeželski prvak LNP 1932. javila za sezono 1932/33, Elan in Javornik, spora- zumela, da tekmi odigrata jeseni 1932. Po zmagi v gosteh s 3 : 2 je Elan zmagal še doma s 4 : 1 in tako osvojil »nekako predujmeno podeželsko pr- venstvo za 1932/33«.85 Maja 1933 je v nadaljevanju prvenstva na izpadanje najprej izločil gorenjske- ga prvaka Bratstvo z Jesenic, zatem pa ga je čakal zasavski prvak Amater iz Trbovelj, ki so ga No- vomeščani izločili po remiju 2 : 2 v Trbovljah in zmagi z 2 : 0 na domačem igrišču na Loki.86 Na zadnji stopnički pred uvrstitvijo v višji rang tek- movanja so se srečali z nogometaši Celja, ki so bili po nenavadno visokem remiju v Novem mes- tu 5 : 5 boljši na domačem stadionu na Glaziji s 4 : 1 in se uvrstili v prvo ljubljansko podsavezno ligo.87 Vmes so novomeški nogometaši odigrali še kopico prijateljskih tekem, na katerih so se že bolj enakopravno kosali z ljubljanskimi moštvi. Po enakem sistemu je tekmovanje druge lige ljubljanske podzveze potekalo tudi naslednja le- ta. Klubi so bili razdeljeni v več regionalnih sku- pin, v katerih so tekmovali po ligaškem sistemu, njihovi zmagovalci pa so se po izločilnem delu srečevali do končnega zmagovalca, ki se je uvrstil v prvo podsavezno ligo. Elan je bil edini prijavlje- ni dolenjski klub, saj se sosednji niso vključili v tekmovanje. Gostovanja Novomeščanov so bila najdaljša, najnapornejša in najdražja v tem ran- gu tekmovanja. V sezoni 1933/34 so jih v prvi fa- zi tekmovanja uvrstili med zasavske klube, tako da so se morali spoprijeti s Krškim SK in Savo iz Sevnice (Sloga iz Radne pa ni dobila potrebnih dovoljenj in je izstopila iz lige). Po zmagi v tem rangu, ko so na odločilni tekmi na Loki dodobra napolnili mrežo Krškega,88 bi moralo biti na vrsti soočenje z gorenjskim prvakom Korotanom iz Kranja. A je vmes LNP vodstvo Elana že nekaj- krat opomnil, da klub ni poravnal vseh svojih ob- veznosti; na koncu je uresničil grožnje in SK Elan suspendiral iz nadaljnjega tekmovanja.89 Pred sezono 1934/35 je bil suspenz sicer uki- njen in Elan vrnjen v tekmovalni sistem, v kate- rem so bili drugoligaši razporejeni v deset okrož- nih skupin, Elan pa je bil edini prijavljen v Do- lenjskem okrožju.90 Klubski interes za nogomet je očitno pešal, saj je odigral le nekaj prijateljskih 85 Sportni list, 3, št. 27, 18. 10. 1932, str. 2, Elan ostane pode- želski prvak. 86 Jutro, 14, št. 147, 27. 6. 1933, str. 7, Sport; 14, št. 147, 27. 6. 1933, str. 7, Elan — podeželski prvak LNP. 87 Jutro: ponedeljska izdaja, 7, št. 38, 18. 9. 1933, str. 5, Elan : Celje 5 : 5 (3 : 3); 7, št. 40, 2. 10. 1933, str. 5, SSK Celje v podsavezni ligi. 88 Jutro: ponedeljska izdaja, 15, št. 22, 28. 5. 1934, str. 5, Elan : Krški SK 7:2 (2:2). 89 Jutro, 15, št. 178, 5. 8. 1934, str. 7, Službene objave iz LNP. 90 Jutro, 15, št. 189, 18. 8. 1934, str. 7, Službene objave LNP. 419 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 tekem. Ko bi moral kot edini dolenjski klub av- tomatsko napredovati v izločilni del tekmovanja, je junija 1935 LNP sporočil: »Vzame se na znanje izjava Elana, Novo mesto, da ne bo tekmoval v prvenstvenih tekmah v sezoni 1935.«91 Enako spo- ročilo je vodstvo Elana poslalo tudi v naslednji sezoni 1935/36, tako da ga jeseni 1936 nogometna podzveza sploh ni več razporedila v skupine liga- škega dela tekmovanja II. razreda.92 Število tekem, ki jim lahko sledimo na šport- nih straneh časopisov, je začelo sredi tridesetih let padati, s postopnim umikanjem iz tekmoval- nega sistema pa so novomeški nogometaši nare- dili korak nazaj od prve serije uspehov. SELITEV IN PREIMENOVANJE V SK KANDIJA Podatkov o novomeških nogometaših je iz druge polovice tridesetih let manj kot iz prej- šnjega obdobja. Pregled novomeške športne de- javnosti iz leta 1938 navaja, da Elan goji nogomet, ne pa tudi, da bi igral prvenstvene tekme.93 Jože Šmajdek, ki je član ekipe postal v tridesetih letih in z igranjem nadaljeval še v prvem povojnem obdobju, je to potrdil ob obujanju spominov: »V tistem času nogometaši Elana nismo igrali v no- beni ligi, zato pa smo skoraj vsak teden igrali vsaj po eno prijateljsko tekmo, v glavnem s klubi iz Ljubljane.«94 Iz seznama tekem, ki jih je črnomaljski SK Bela krajina igral v tridesetih letih, je razvidno, da so bile nogometne tekme med Črnomaljci in Novomeščani pogostejše sredi tridesetih let, SK Elan pa je bil leta 1932 gost ob otvoritvi novega nogometnega igrišča Kaplanica v Črnomlju.95 Po tekmi 20. avgusta 1933, v kateri so Novomeščani v Črnomlju zmagali s 3 : 2, je prišlo do neljubih dogodkov, »do hujših izpadov in celo do de- janskega napada na sodnika ing. Modica. Stvar je v tem hujša, ker se je tako daleč spozabil celo nji- hov igrač.« Zato je SK Elan odpovedal povratno tekmo, ki naj bi jo igrali teden pozneje v Novem mestu, saj je bil obveščen, da se na pot odpravlja tudi 60 oboroženih črnomaljskih navijačev. Ker so Črnomaljci zahtevali odškodnino za odpove- dano tekmo, so jim Novomeščani sporočili, »da smo pripravljeni odigrati revanžno tekmo enkrat kasneje, da se duhovi pomire. S.K. Bela krajina pa ne sme priti z onim surovim igračem.«96 91 Jutro, 16, št. 127, 2. 6. 1935, str. 15, Službene objave LNP. 92 Jutro, 17, št. 151, 3. 7. 1936, str. 5, Službene objave LNP; 17, št. 208, 9. 9. 1936, str. 5, Službene objave LNP. 93 Božič, Novomeška okolica, str. 241. 94 Devetdeset let nogometnega kluba Krka, str. 2. 95 Grahek, Nogomet v Beli krajini, str. 43–47. 96 Grahek, Nogomet v Beli krajini, str. 51. Nekaj tekem z novomeškimi nogometaši je nanizanih tudi v seznamu srečanj nogometašev Kočevja,97 rezultati pa tako kot v tekmah s Čr- nomaljci kažejo spremenljive uspehe, izmenične zmage enkrat enih, drugič drugih. Nekajkrat so se pomerili tudi z nogometaši Krškega, eden izmed njih pa je v spominih navrgel, da so znali slab izid sprejeti na humoren način: »Po eni izmed tekem, ko smo v Novem mestu z Elanom izgubili kar z 11 : 0, smo v šali rekli, da ima vsak igralec na duši po en gol.«98 Maja 1937 se je LNP seznanil z dopisom SK Elan, »s katerim javlja izpremembo imena nogo- metne sekcije v SK Kandija«.99 To ime je bilo sicer prvič navedeno že maja 1935, ko so Novomeščani v prijateljski tekmi na Loki premagali Krško.100 Ali je preimenovanje povezano s premislekom o selitvi nogometne selekcije na novo lokacijo na drugem bregu Krke, kjer so v Kandiji urejali nov nogometni stadion, ni povsem jasno. Nov sta- dion je bil večji od tistega na Loki, ni bil ob reki in je, ker je bil izven mestnega središča, omogočal boljše perspektive nadaljnjega širjenja športne dejavnosti. Nehote pa je sprožil tudi namigovanja o vpletanju lokalne politike v telesnokulturno dejavnost. Prostor je namreč v najem od občine v enem redkih obdobij, ko je bila ta v rokah ka- toliške stranke, dobila katoliška Podzveza fanto- vskih odsekov Novo mesto: »Tu so neravni svet splanirali, napravili terase za gledalce, napeljali vodovod in elektriko.« Še novembra 1939 stadion ni bil pripravljen tako, kot so si želeli nogometni entuziasti. Piscu članka v Dolenjskih novicah, ki je stadion na Loki ocenjeval predvsem z vidika So- kola, letne prireditve njegovih telovadcev in bliž- njega kopališča, se je zdelo drobljenje skromnih mestnih virov za športne aktivnosti nesmiselno in vzdrževanje dveh športnih objektov v mestu potratno, zato je pozival k pomirjanju duhov: »Ali ne bi bilo umestno, da bi sedli voditelji Sokola in voditelji Podzveze fantovskih odsekov skupno k zeleni mizi in razpravljali, kaj je boljše: gledati eden drugega sovražno ali v obojestransko korist napraviti si skupno telovadišče na Loki?« Zavedal se je, da se bo komu zdel »ta predlog smešen, češ, kako bi šla napredna in klerikalna društva skup- no na delo«, a je poziv utemeljeval s stališčem, da se člani obeh društev »vzgajajo v narodnem duhu, telovadba, katero goje, pa menda tudi ni strankarska«. Predlagal je skupno akcijo občine, Sokola in Elana za »telovadni prostor na Loki z 97 Gorše, Kočevski nogomet, str. 13–15. 98 Šebek, 80 let nogometa v Krškem, str. 21. 99 Službeni vestnik Ljubljanskega nogometnega podsaveza, 1, št. 5, 13. 5. 1937, str. 1, Službeno št. 15. 100 Jutro, 16, št. 123, 29. 5. 1935, str. 7, Službeno iz LNP. 420 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 zidanimi tribunami, garderobami in paviljoni, ki bi vsem koristil«.101 Drugače so razmišljali nogometaši. Novi sta- dion v Kandiji je Jože Šmajdek pospremil z odob- ravanjem: »Pred drugo svetovno vojno smo igrali nogomet na nogometnem igrišču v Kandiji, ki je bilo precej boljše od tistega na Loki. Igrišče v Kandiji je bilo večje, poleg vsega pa je tudi bolj primerno za nogomet.«102 Pridobitev s stadionom v Kandiji ni obudila želja novomeških športnih funkcionarjev, da bi se začeli spogledovati s povratkom v ligaško tek- movanje. Sredi leta 1937 so pod okriljem LNP tek- movali v sedmih skupinah II. razreda, ki so pokri- vali večino ozemlja Dravske banovine z izjemo Dolenjske.103 SK Kandija je bil sicer registriran med nogometnimi klubi, a mu je LNP oktobra 1937 zaradi neporavnanih obveznosti do nogo- metne zveze grozila s suspenzom.104 Do tega sicer ni prišlo, a ni prišlo niti do angažiranja novome- ških nogometašev na uradni sceni. Junija 1938 je vodstvo novomeških nogometašev LNP vnovič obvestilo, naj SK Kandija ne uvrsti v tekmovalni sistem.105 V sezoni 1939/40 pa je bil SK Kandija na- veden kot edina ekipa dolenjske skupine drugega razreda,106 kar pomeni, da še vedno ni sodelovala v ligaškem tekmovanju. Službeni vestnik Ljubljanskega nogometnega podsaveza, novembra 1939 preimenovan v Služ­ beni vestnik Slovenske nogometne zveze, potrjuje spominske zabeležke novomeških nogometašev, da so se v letih pred drugo svetovno vojno ome- jili zgolj na igranje prijateljskih tekem, bodisi z bližnjimi dolenjskimi, zasavskimi ali ljubljanski- mi klubi. Novi novomeški stadion v Kandiji v ča- su, ko se je Evropa začela potapljati v grozovitosti druge svetovne vojne, še ni gostil prvenstvenih tekem. Prav na dan, ko so bile objavljene prve vojne napovedi nove svetovne morije, so v Novem mestu gostovali nogometaši SK Kočevje. V njiho- vi kroniki je zapisano, da so jih s 4 : 1 premagali nogometaši SK Kandija.107 101 Dolenjske novice, 1, št. 1, 28. 11. 1939, str. 3, Ali ne bi bilo pametneje … 102 Devetdeset let nogometnega kluba Krka, str. 2. 103 Službeni vestnik Ljubljanskega nogometnega podsaveza, 1, št. 5, 13. 5. 1937, str. 1–2, Službeno št. 22. 104 Službeni vestnik Ljubljanskega nogometnega podsaveza, 1, št. 24, 7. 10. 1937, str. 1, Službeno štev. 9. 105 Službeni vestnik Ljubljanskega nogometnega podsaveza, 2, št. 24, 28. 7. 1938, str. 1, Službeno št. 38. 106 Službeni vestnik Slovenske nogometne zveze, 4, št. 8, 4. 4. 1940, str. 1, Službeno št. 4. 107 Gorše, Kočevski nogomet, str. 15. DRUŽABNO UDEJSTVOVANJE SK ELAN Že od svojih prvih korakov je vodstvo SK Elan premišljevalo, kako razgibati športno dejavnost v širšem mestnem okolju. Stadion, kopališče in te- niško igrišče, ki se je v zimskem času spremenilo v drsališče, niso bili zgolj kraji športnih aktivnosti za aktivne športnike, temveč tudi kraji druženja in družabnih dogodkov. Že ob ustanovitvi so pri načrtovanju športnega dne z zabavo, s katerim naj bi se predstavili javnosti, navrgli kopico idej, ki so jih v poznejših letih večkrat ponavljali, kot pomembni družabni dogodki pa so navedeni tudi v orisu Jožeta Klemenčiča o začetkih novomeške- ga športa iz leta 1954: »Prav tako so znali takratni športniki poskrbeti tudi za družabnost in razve- drilo. Kdo se ne spominja več vsakoletnih tradi- cionalnih prireditev v Sokolskem domu? Športni dnevi, štafete skozi mesto, taki in slični dogodki so bogato posegali v življenje Novega mesta.«108 Nogomet je bil za številne mlade, ki so se nad njim navduševali, bolj druženje in družabni do- godek kot tekmovalni šport, saj so ga v spominih na mladostna leta v Novem mestu omenili števil- ni, ki so igranje po dijaških letih verjetno opus- tili. Generacijam srednješolcev, ki so ga igrali za zabavo in druženje, se je bolj vtisnil v spomin po tem, da je sodil med prepovedane zadeve in da so z igranjem nogometa pravzaprav ugriznili v prepovedani sadež. Gimnazijski sošolec prve- ga društvenega tajnika Boga Skalickega Drago Šproc je v pogovoru omenil, »da je bilo tudi igra- nje nogometa strogo prepovedano, češ da ta igra odvrača učence od šolskega dela. Bilo pa je na Loki igrišče in nogomet se je vsak dan igral mno- žično.« Taktika nadobudnih nogometašev, da bi se izognili morebitnim kaznim, je bila takšna: »Postavljene pa smo imeli straže, in čim se je bli- žal kak profesor na popoldanskem sprehodu, je straža dala znak, da so se igralci poskrili v grmov- je.«109 Tudi Ria Bačer, vneta zbiralka spominov zna- nih Novomeščanov, ki je zabeležila Šprocove utrinke, se je iz otroških let spominjala vrveža na Loki, saj »so vsak dan nabijali žogo in vpili 'gool!', tam pa so bili tudi vsakoletni sokolski telovadni nastopi«.110 Da jim je bil nogomet strogo prepove- dan, sta se spominjala tudi dijaka iz zadnjih let pred drugo svetovno vojno Dušan Durini in Tone Šavelj. Ob nogometu naj bi namreč preveč prekli- njali, kar naj bi slabo vplivalo na moralo mladih. Šavelj, kasneje kirurg in primarij novomeške bol- nišnice, je kot tistega, ki so se ga najbolj bali pri 108 Klemenčič, O nastanku, str. 3. 109 Bačer, Nogomet je bil strogo prepovedan, str. 12. 110 Bačer, Iztrgano pozabi, str. 18–19. 421 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 kršitvi zapovedi, navedel profesorja verouka Ci- rila Ažmana,111 ki ga je kot najhujšega preganjal- ca nogometa omenil tudi Šproc.112 Prav posebno soočenje z veroučiteljem Ažmanom je opisal po- znejši politik in diplomat Bogdan Osolnik. »Greš- nike, ki jih je zalotil pri nabijanju žoge, je ob prvi naslednji uri poklical k tabli s prijaznim uvodom: 'Naj se pokažejo žogobrci.'« Ko jih je nekega po- poldneva zalotil pri igranju nogometa na Loki, je Osolnik obstal med vratnicama na golu, medtem ko so se drugi pravočasno poskrili. Naslednjo šol- sko uro ga je profesor verouka povabil k tabli z besedami: »Zdaj pa naj se prikaže golnik – Osol- nik.«113 Večina tistih, ki so v spominih na mladost v Novem mestu omenjali nogometno igro, so bili gimnazijci, poleg te športne novosti pa so se nav- duševali še nad drugimi športi, ki so jih gojili v SK Elan ali Sokolu in s katerimi so se ljubiteljsko ukvarjali. Ob športu so se družili ter skrbeli tudi za druge aktivnosti, kulturne dogodke in plese. Kolikokrat so izvedli tek skozi mesto in športne dneve, ki jih je omenil Klemenčič, ni znano. V tem kontekstu so bile nogometne tekme le del širše zasnovanega športnega dne. Že omenjena tekma z izgredom v Črnomlju je bila del črnomaljske- ga športnega dneva, ki se ga je SK Elan udeležil s plavalci, kolesarji in nogometaši.114 V Novem mestu je vsak tak dogodek zahteval sodelovanje več društev, ob Elanu še sokolov in kolesarjev. Kolesarji so na letni mestni prireditvi tekmovali na krožni progi okoli Grma,115 Elanov štafetni tek pa je potekal skozi staro mestno središče. Športni dan, ki ga je SK Elan priredil 6. septembra 1931, je obsegal motociklistično in kolesarsko dirko, cestno štafeto, več plavalnih disciplin in daljše 111 Novak, Nič nogometa in poljubljanja v javnosti, str. 17. 112 Bačer, Nogomet je bil strogo prepovedan, str. 12. 113 Osolnik, Z ljubeznijo skozi surovi čas, str. 14. 114 Grahek, Nogomet v Beli krajini, str. 51. 115 Za kolesarje glej: Pungerčar, Sto let kolesarstva, str. 90. plavanje od cestnega do železniškega mostu, tek- mo s čolni po Krki in za zaključek popoldne še nogometno tekmo.116 Nekatera »tekmovanja« so bila namenjena bolj zabavi in druženju. Istega dne aprila 1928, ko je sledila tekma na Loki, je predhodno potekala »originalna tekma debelih«, ki so se za denarne nagrade merili od gostilne Windischer v Kandiji preko mostu do Bergmano- ve lekarne na zgornjem delu Glavnega trga. Pogoj za sodelovanje na tej približno 500-metrski raz- dalji je bil: »Teža tekmovalcev mora znašati netto 120 kg.«117 Ob gostovanju društva KAC iz Celovca so se Novomeščani in gostje iz Avstrije 4. avgusta 1935 pomerili v atletiki, namiznem tenisu in štafe- ti skozi mesto, športni del srečanja pa popoldne zaključili z nogometno tekmo.118 Družabne aktivnosti so potekale tudi izven tekmovalne sezone, v mesecih, ko se z nogome- tom, atletiko in tenisom na prostem v letih, ko je zunanje športne objekte še prekrivala snežna odeja, ni bilo mogoče ukvarjati. Najava SK Elan okrajnemu načelstvu Novo mesto, da bo 10. fe- bruarja 1934 v Sokolskem domu potekala »naša vsakoletna prireditev 'Sportna maskerada'«,119 dokazuje, da je šlo za tradicionalni dogodek. Na njem so se predvsem družili, zabavali in šalili, prihodek pa je bogatil društveno blagajno. Prav posebna je bila družabna prireditev leta 1930, ko je SK Elan v goste povabil Šentjakobsko gledališče, da tudi v Novem mestu uprizori svojo uspešnico, komedijo Pred poroko. Zabavna prire- ditev je v Sokolskem domu potekala na dan, ki 116 Sportni list, 2, št. 35, 1. 9. 1931, str. 4, Sportni dan v Novem mestu; št. 36, 9. 9. 1931, str. 3, Sportni dan v Novem mes- tu; št. 37, 15. 9. 1931, str. 3, Sportni dan SK Elana v Novem mestu. 117 Jutro, 9, št. 90, 17. 4. 1928, str. 5, Iz Novega mesta. 118 Jutro, 16, št. 178, 4. 8. 1935, str. 8, Sport; Jutro: ponedeljska iz­ daja, 8, št. 29, 5. 8. 1935, str. 3, Sportni dan v Novem mestu. 119 SI ZAL 003, šk. M4, Dopis Sportnega kluba Elan Novo mesto – sreskemu načelstvu v Novem mestu, 6. 2. 1934. Nogometni dogodek na Loki iz tridesetih let 20. stoletja, ki je bil bolj kot tekmovalnosti namenjen družabnosti. Na sredi je z budilko okoli vratu Davorin Gros, znani novomeški odvetnik, verjetno sodnik na tekmi (zasebna last). 422 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 je bil desetletje in pol kasneje uzakonjen kot slo- venski kulturni praznik, torej 8. februarja 1930.120 Dogodek je bil medijsko solidno podprt, saj ga je najavil tudi ljubljanski časopis Jutro: »Šentja- kobski gledališki oder iz Ljubljane bo gostoval na sobotni prireditvi našega vrlega SK Elana z velezabavno burko 'Pred poroko'. Opozarjamo Novomeščane na gostovanje naših priljubljenih Šentjakobčanov. Burka je polna humorja in bo za- bavala občinstvo od prve do zadnje scene. Njeno priljubljenost najbolj dokazuje to, da so jo igrali Šentjakobčani na svojem odru že petnajstkrat.«121 Sportni list pa je v najavi zabeležil, da bo priredi- tev potekala pod pokroviteljstvom novomeškega župana dr. Josipa Režka in da je dolžnost vseh Novomeščanov, da »posetijo to prireditev v čim- večjem številu in s tem pripomorejo SK Elanu do čim večjega moralnega in materielnega uspeha, ki ga klub na vsak način zasluži«.122 Po predstavi, za katero ne gre dvomiti, da je ogrela tudi novomeško publiko, se je večerni dru- žabni dogodek nadaljeval s plesom. Na njem so 120 SI ZAL, NME 003, š. M4, Dopis SK Elan – Srezkemu na- čelstvu v Novem mestu, 5. 2. 1920 in odgovor 6. 2. 1920. 121 Jutro, 11, št. 31, 7. 2. 1930, str. 5, Iz Novega mesta. 122 Sportni list, 1, št. 4, 4. 2. 1930, str. 4, Društvene vesti. izbirali kraljico plesa, ki so jo nagradili s približno 20 cm visokim bronastim kipcem nogometaša na kamnitem podstavku. Graverju se je sicer pripetil spodrsljaj, saj se napis na ploščici glasi »Kraljici plesa 8/II. 1930 / »S.K. Elen««. Nagrajena je bila članica ekipe hazene SK Elan Hedvika Gunde, ki je v Zagrebu študirala farmacijo. Njen fant Josip (Pino) Bergman ml., sin Josipa Bergmana st., ki je imel lekarno na Glavnem trgu, je bil član nogo- metne ekipe SK Elan in redni član društva že od leta 1922, kjer je na seznamu zabeležen še z nem- škim zapisom priimka kot Bergmann.123 V lekar- niške vode se je po poroki podala tudi Hedvika Bergman, ki je bila po drugi svetovni vojni nekaj let upraviteljica lekarne novomeške bolnišnice.124 Telesnokulturna dejavnost, v tem okviru tudi nogomet, torej v svojem pionirskem obdobju še zdaleč ni bila zgolj tekmovalno usmerjena. Nogo- metaši SK Elan se niso zbirali zgolj na nogome- tnem igrišču, temveč so se družili tudi na zabav- nih prireditvah ter bili med organizatorji takšnih dogodkov. 123 AA, Redovni člani (seznam iz leta 1922). 124 Fotografijo kipca kraljice plesa in podatke o izbranki mi je posredovala upokojena etnologinja Dolenjskega muzeja Ivica Križ (e-pošta avtorju, 27. 5. 2021), za kar se ji iskreno zahvaljujem. Kipec je v zasebni lasti. Kipec nogometaša, ki ga je leta 1930 dobila kraljica nogometnega plesa Hedvika Gunde (poročena Bergman) (zasebna last). Študentsko druženje v Zagrebu leta 1930. Od leve: študenta medicine Jože Slapar in Slavko Perko, študentka farmacije Hedvika Gunde, dobitnica kipca kraljice plesa SK Elan, in njen bodoči mož, novomeški lekarnar Josip Bergman (zasebna last). 423 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AA – Arhiv avtorja Zapisnik. S.K. »Elan«. SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Novo mesto NME 003 – Okrajno glavarstvo Novo mesto ČASOPISI Dolenjec, 1906. Dolenjske novice, 1939. Dolenjski list, 1954, 1957, 1968, 1980, 1981, 1983, 2013. Jutro, 1922–1936. Slovenski narod, 1913. Službeni vestnik Ljubljanskega nogometnega podsaveza, 1937–1939. Službeni vestnik Slovenske nogometne zveze, 1939–1940. Sport, 1921, 1922. Sportni list, 1930–1932. LITERATURA 100 let nogometnega elana ob Krki (ur. Aleš Gabrič, Igor Vidmar, Andrej Primc). Novo mesto: Nogometni klub Krka, 2022. 225 let novomeške gimnazije: [1746–1971] (ur. Jože Sever). Novo mesto: Gimnazija, 1971. 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem (ur. Drago Stepišnik). Ljubljana: Nogo- metna zveza Slovenije, 1970. Bačer, Ria: Iztrgano pozabi: Novo mesto, pet držav. Novo mesto: Goga, 2014. Bačer, Ria: Nogomet je bil strogo prepovedan. Pri sta- rih Novomeščanih. Dolenjski list 34, št. 38, 22. 9. 1983, str. 12. Božič, Slavko: Novomeška okolica v turističnem in športnem pogledu. Dolenjska. Ljubljana: Merkur, 1938, str. 234–241. Budja, B.[ojan]: Samo deset let mlajši od Hajduka. Do­ lenjski list 32, št. 10, 5. 3. 1981, str. 25. Budja, Bojan: Prva slovenska Šparta. Dolenjski list 31, št. 10, 6. 3. 1980, str. 29. Devetdeset let nogometnega kluba Krka. S.l.[Novo mesto]: s.d. [2012]. Dobovšek, Tim: Kulturni, socialni in politični vidiki ra­ zvoja nogometa v Sloveniji: v obdobju 1900–1991: magi­ strsko delo. Ljubljana: [T. Dobovšek], 2017. Dodič, Milan: Dvesto petindvajset let novomeške gim- nazije. 225 let novomeške gimnazije: [1746–1971] (ur. Jože Sever). Novo mesto: Gimnazija, 1971, str. 7–480. Dolenjska metropola Novo mesto (ur. Anton Podbevšek). Novo mesto: Progres, zavod za pospeševanje med- narodnih trgovskih zvez, 1930. Gabrič, Aleš: Od prvih začetkov do prve slovenske lige. 100 let nogometnega elana ob Krki (ur. Aleš Gabrič, Igor Vidmar, Andrej Primc). Novo mesto: Nogo- metni klub Krka, 2022, str. 16–125. Gorše, Jože: Kočevski nogomet: že stoletje: [1920–2020]. Kočevje: Pokrajinski muzej, 2020. Klemenčič, J.[ože]: O nastanku in razvoju novomeške- ga športa. Dolenjski list, 5, št. 48, 3. 12. 1954, str. 3. Komelj, Bogo: Devetdeset let telovadbe v Novem mestu. Novomeški Sokol: 1887–1945. Novo mesto: Telesna interesna skupnost, 1977. Lebar, Jože: Zgodovinski razvoj nogometa v Sloveniji: di­ plomsko delo. Ljubljana: [J. Lebar], 1991. Nogomet v Beli krajini: dokumentacija in spomini: 1926– 1992 (ur. Slavko Grahek). Črnomelj: [s. n.], 1993, str. 45. Nogometni klub Studio D Novo mesto. S. l. [Novo mesto]: s. d. [1992]. Novak, Irena: Nič nogometa in poljubljanja v javnosti. Dolenjski list, 64, št. 34, 22. 8. 2013, str. 17. Osolnik, Bogdan: Z ljubeznijo skozi surovi čas. Ljublja- na: Založba Borec, Dolenjska založba, 1989. Pungerčar, Majda: Sto let kolesarstva v Novem mestu od 1897 do 1997. Kronika 45, št. 3, 1997, str. 87–96. Rozman, Boris: Hazena – ženska športna panoga. Kro­ nika 36, 1988, št. 3, str. 225–231. Šebek, Živko: 80 let nogometa v Krškem. Krško: Nogo- metni klub, 2002. Štampohar, Anton: Iz bojev novomeških tekstilcev. Novo mesto: Občinski svet Zveze sindikatov, 1984. Štukelj, Leon: Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Novo mesto: Dolenjska založba, 1989. Zbornik Medobčinske nogometne zveze Ljubljana: 1920– 2020 (ur. Leon Lobe). Ljubljana: Medobčinska no- gometna zveza, 2020. SPLETNI VIRI 100 let novomeške pomladi https://www.nm.sik.si/si/aktualno/detajl/?id=4809 SUMMARY The Pioneering Period of Football in Novo Mesto following the Establishment of Elan Sports Club in 1922 The beginnings of many sports associations are only known fragmentarily or surrounded by myth. Conversely, plenty of material has been preserved from the first year of Elan Sports Club from Novo Mesto, pointing to difficulti- es that faced its founders in launching a novel sport. The founding general assembly of Elan Sports Club was held on 19 February 1922. Apart from football, the association developed a variety of sports, including athletics, tennis, 424 | kronika 73 � 2025 2 aleš gabrič | pionirsko obdobje nogometa v novem mestu po ustanovitvi sk elan leta 1922 swimming, Czech handball, and so on. The article focu- ses on the activities of the football team, which initially had neither equipment nor a football pitch and compen- sated for inexperience in training and gameplay with ent- husiasm. Their sports gear was purchased in Ljubljana or Zagreb, and the first football pitch in Novo Mesto was at Loka, where the Sokol gymnasts had their track and field. The area also accommodated the city fairground, which required animal faeces to be regularly removed, and due to its location next to the Krka River, the ball frequently flew into the water. During the interwar period, the Elan football team held friendly matches with teams from Ljubljana or nearby citi- es. Between the end of the 1920s and mid-1930s, it compe- ted in the second division of the Ljubljana Sub-Associati- on League. The first photograph of Novo Mesto’s football team has also been preserved from this period. Football was most popular among highschoolers and students, but it also found enthusiasts among the respectable middle class. For the almost entire duration of the interwar peri- od, the club was led by engineer Josip Medic, who mana- ged his brother’s textile factory and was also known as a patron of the club. High school teachers were less inclined to promote the new sport because pupils were generally barred from playing. Nonetheless, they regularly violated this ban and remembered religious education teacher as their fiercest antagonist. Elan Sports Club organized events for the populariza- tion of sports among the broader population and sports days featuring a range of competitive activities. Cultural and entertainment events took place in the Sokol cultural centre, including the particularly popular sports masqu- erade balls during Carnival days. In this period, football had not yet evolved into a competitive discipline; it largely remained a game in which young and not-so-young people socialized, had fun, and fostered the overall populariza- tion of sports in the city primarily famous for its Sokol gymnasts. kronika 73 � 2025 2 | 425–438 � dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, mojca.sorn@inz.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-4457-1118 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.10 cc by-SA MOJcA ŠORN� Sistem socialnega skrbstva v Sloveniji s poudarkom na Ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni IZVLEČEK Avtorica v prispevku na osnovi fondov za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije ter socialno skrbstvo in zdravstvo Mestnega ljudskega odbora Ljubljana prikaže sistem ukrepov, ki sta jih načrtovali in izvrševali država in družba po končani drugi svetovni vojni za vsesplošno izboljšanje razmer socialno ogroženih skupin ter posameznikov. Predstavi možnosti in oblike socialne zaščite pomoči potrebnim odraslim in otrokom ter mladini v času, ko je opustošena in finančno povsem izčrpana država stremela k izboljšanju kvalitete življenja, kar se je kazalo tako v široko zastavljeni ideji socialnega skrbstva kot v izgradnji infrastrukture. KLJUČNE BESEDE socialna zaščita, socialno skrbstvo, Slovenija, Ljubljana, 1945–1948 ABSTRACT SOCIAL CARE SYSTEM IN SLOVENIA IMMEDIATELY AFTER THE SECOND WORLD WAR, WITH A PARTICULAR FOCUS ON LJUBLJANA Based on archival collections on social care of the People’s Republic of Slovenia and data of the Ljubljana City People’s Committee, the author analyses measures that the state and society developed and implemented to improve the overall living conditions of vulnerable persons and groups after the Second World War. She presents possibilities and forms of providing social protection to adults, youth, and children in need at the time when the war-ravaged and financially drained state endeavoured to improve the quality of life through the development of broadly based forms of social care and appropriate infrastructure. KEY WORDS social protection, social care, Slovenia, Ljubljana, 1945–1948 426 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni UVOD V članku je prikazan sistem ukrepov, ki sta jih načrtovali in izvrševali država in družba po kon- čani drugi svetovni vojni za vsesplošno izboljša- nje razmer socialno ogroženih skupin in posa- meznikov. Predstavljene so možnosti in oblike socialne zaščite pomoči potrebnim odraslim in otrokom ter mladini v času, ko je opustošena in finančno povsem izčrpana država stremela k iz- boljšanju kvalitete življenja, kar se je kazalo tako v široko zastavljeni ideji socialnega skrbstva kot v izgradnji infrastrukture.1 Povojno obdobje je bilo obdobje realnega socializma, ki je sistem socialnega skrbstva gra- dil na profesionalizaciji in t. i. udarništvu hkra- ti. Slednje ponazarja podatek iz leta 1948, ko je v Sloveniji 1,7 milijona oseb izvedlo 28 milijonov prostovoljnih delovnih ur.2 Ob množični prostovoljni organiziranosti žensk na socialnem področju je ministrstvo za socialno politiko že leta 1945 začelo z izobraževa- njem v Socialnopolitični šoli. Šola, ki je delovala do leta 1949, je bila organizirana v obliki tečajev, na katerih so udeleženke prejele politične in stro- kovne smernice. Naslovne teme tečajev, na pri- mer Osnovni pojmi o panogah socialnega skrbstva ter Organizacija in naloge mladinskega skrbstva, so bile zametki prvih učnih predmetov na področju izobraževanja za socialno delo, ki se je v Sloveni- ji od leta 1955 razvijalo v okviru Šole za socialne delavce,3 današnje Fakultete za socialno delo. Ker ta letos obeležuje 70 let delovanja, je prispevek posvečen vsem njenim nekdanjim ter sedanjim sodelavkam in sodelavcem. SISTEM SOCIALNEGA SKRBSTVA PO KONČANI DRUGI SVETOVNI VOJNI V SLOVENIJI Že pred koncem vojne so povojni politični akterji dali vedeti, da se zavzemajo in borijo »ne le za narodno, ampak tudi za socialno osvoboje- nje«.4 Osnovne naloge Ministrstva za socialno po- 1 O profesionalizaciji socialnega dela Zaviršek, Spol, str. 15–38. O socialnem skrbstvu gl. tudi Zorn, Socialno skrbstvo po drugi svetovni vojni. 2 Prinčič, Slovensko gospodarstvo, str. 37. 3 Zaviršek, Vpliv vojne, str. 51–53. O socialnopolitični šoli v Ljubljani Jeraj, Socialna politika, str. 88, 89. V tej študiji avtorica predstavi mrežo socialnega skrbstva, poudarek pa nameni (množičnim) organizacijam, ki so sodelovale pri izgradnji povojnega socialnega sistema. S posebno pozornostjo obravnava socialne naloge ženske organiza- cije in vlogo otroških obiskovalk. 4 To so besede Toneta Fajfarja iz referata, ki ga je imel 23. januarja 1945 na državni sindikalni konferenci v Beogra- du (gl. Jeraj, Slovenski sindikati, str. 53). V tej publikaciji Jeraj obravnava tudi zakonske predpise s področja so- litiko Narodne vlade Slovenije, ki je bilo ustanov- ljeno z zakonom o Narodni vladi Slovenije 5. ma- ja 1945 in je začelo z delom hkrati z imenovanjem prve slovenske vlade, so bile socialno skrbstvo za vse sloje delovnega ljudstva ter zaščita social- no ogroženih slojev, predvsem invalidov in žrtev narodnoosvobodilnega boja; zaščita mater, otrok in mladine; skrb za izseljence, repatriacijo vojnih ujetnikov, konfiniranih in interniranih oseb ter pregnancev; nadzor nad izvajanjem socialnega zavarovanja in ureditev delovnih razmer.5 Ministrstvo, ki ga je vodila ministrica Vida Tomšič, je imelo konec leta 1945 poleg splošnega oddelka še oddelek za splošno socialno skrbstvo (z odseki za socialno pomoč, socialno zaščito va- si in stanovanjsko politiko), oddelek za ureditev delovnih razmer in socialno zavarovanje, odde- lek za zaščito mater, otrok in mladine (z odseki za predšolsko mladino, šolsko mladino in social- nopolitično šolo), invalidski oddelek (z odsekoma za socialno in zdravstveno zaščito invalidov ter za kontrolo invalidov) ter oddelek za repatriacijo.6 Ob reorganizaciji vlade 6. marca 1946 se je mi- nistrstvo za socialno politiko preimenovalo v Mi- nistrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije (LRS), pri čemer pa ni spremenilo ne področja svojega dela in strukture ne področja svojih pristojnosti.7 Vido Tomšič je na čelu mini- strstva ob reorganizaciji zamenjal dr. Anton Kr- žišnik. Ministrstvo so leta 1948 poleg ministra in njegovega pomočnika sestavljali strokovni svet, študijsko-organizacijski referat, tajništvo, plan- sko-evidenčni sektor, oddelek za organizacijo socialne zaščite, uprava za skrbništvo, oddelek za invalidnine in podpore po specialnih predpisih ter uprava za socialne ustanove.8 V prvih letih po drugi svetovni vojni je bila v novem družbenem redu država s pomočjo uprav- nih organov, pristojnih za delo, zadolžena za vse zaposlene osebe, ureditev delovnih odnosov in pogojev za delo ter za razporejanje kadrov, social- no zavarovanje in pokojnine. Organom za social- no skrbstvo pa je bila po končani vojni zaupana naloga, da poskrbijo za vse osebe, ki niso bile sposobne skrbeti same zase. Prvi člen Uredbe o ureditvi Ministrstva za socialno politiko Narodne vla­ de Slovenije je določal, da mora socialno skrbstvo zaobjeti tako delovno ljudstvo kot socialno ogro- cialnega zavarovanja 1945–1950 (str. 61 sl.), socialno za- varovanje in zdravstveno službo 1945–1950 (str. 65 sl.) ter vlogo sindikatov na področju socialnega skrbstva 1945– 1950 (str. 85 sl.). 5 Kozina, Republiški upravni organi, str. 127. 6 Kozina, Republiški upravni organi, str. 128, 129. 7 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, str. 110–112. 8 Kozina, Republiški upravni organi, str. 130. 427 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni žene sloje, posebno invalide in ostale žrtve naro- dnoosvobodilne borbe ter prejšnjih vojn, pa tudi matere, otroke in mladino.9 V kontekstu dodelje- vanja socialne pomoči je Anton Kržišnik določil, da so do nje upravičene vse osebe, ki se ne morejo vključiti v delovni proces in nimajo ne sredstev za preživljanje ne bližnjih, ki bi bili zanje dolžni oziroma pripravljeni poskrbeti.10 Delo socialnega skrbstva je bilo razdeljeno na specialno skrbstvo in splošno skrbstvo. Specialno skrbstvo je bilo skrbstvo za osebe, katerih zaščita je bila urejena s specialnimi zakonskimi pred- pisi (vojaški invalidi, družine padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja, »družine kadrovcev«), predmet splošnega skrbstva pa so bile vse ostale socialno ogrožene osebe.11 Sem so sodile sirote, otroci, katerih starši niso bili sposobni skrbeti za- nje, otroci s posebnimi potrebami, stari, bolni, in- validi ter nepreskrbljeni družinski člani oseb, ki so padle v okupatorskih vojskah, emigrantov in oseb, ki so prestajale zaporno kazen.12 Specialno in splošno skrbstvo je združevalo tako upravne organe za socialne zadeve kot t. i. množične organizacije, med katere prištevamo Osvobodilno fronto (OF) oziroma poznejšo So- cialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije, Zvezo borcev ter mladinske, sindikalne in ženske organizacije.13 Pomembno vlogo so odigrali pat- ronati. Vlogo patrona oziroma zaščitnika določe- ne socialne ustanove so lahko prevzeli različni or- gani, ustanove, organizacije, podjetja in zadruge. Arhivsko gradivo odkriva, da je bil cilj patronata »izvajati zaščito na določeno ustanovo sporazumno z upravo ustanove. /…/. Nuditi ustanovi oz. njenim oskrbovancem moralno, kulturno-prosvetno in poli­ tično-vzgojno pomoč /…/, pomagati ustanovi oziroma njenim oskrbovancem s prostovoljnim delom članov množičnih organizacij, ki tvorijo patronat /…/, poma­ gati ustanovi s prostovoljnimi rednimi in izrednimi prispevki v denarju ali blagu.«14 Pobude za ustanavljanje patronatov je bila v prvi vrsti dolžna dajati oblast oziroma organi so- cialnega skrbstva in socialno-zdravstveni sveti pri ljudskih odborih, spodbude pa so prihajale tudi 9 SI AS 228, t. e. 1/I/2, Uredba o ureditvi Ministrstva za so- cialno politiko DFJ. Gl. tudi Kozina, Republiški upravni organi, str. 127–130. 10 Jeraj, Socialna politika, str. 76. 11 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947, str. 9. 12 Gl. Dobaja, Zdravstveno in socialno varstvo, str. 136. 13 S sindikalnimi in ženskimi organizacijami se je podrob- neje ukvarjala Jeraj, Slovenski sindikati, predvsem str. 53 sl.; Jeraj, Socialna politika, str. 79–84. 14 SI AS 231, t. e. 65, Navodila za delo in organizacijo patro- natov. O patronatih tudi Jeraj, Slovenke, str. 183. iz vrst množičnih organizacij in ne nazadnje od posameznikov v okviru njihove delovne organi- zacije.15 Konec leta 1948 je imelo patrone 156 so- cialnozaščitnih in vzgojnih ustanov, od katerih jih je kar 129 odpadlo na mladinske in vzgojne ustanove; 163 ustanov je bilo še brez patronatov.16 Krista Šuler, učiteljica in knjižničarka,17 je leta 1946 o patronatih zapisala: »Ime patronat sicer ne zveni prav nič po naše, prevzeto je iz prejšnje dobe in pomeni nekakšno zaščito po pobudi posameznika ali društva nad socialnimi ustanovami, bodisi nad mla­ dinskimi domovi, domovi za slepe, nad sirotišnicami itd., toda prejšnji patronati so bili le nekako drob­ tinčarstvo socialne zavesti in so služili kapitalistični družbi več ali manj kot nekakšna dekoracija, da bi z njo zabrisala in zameglila jasne poglede na brezkraj­ no socialno bedo /…/. Danes pa je dobilo patronatstvo novo vsebino, nov pomen. Naše delovne množice so se z dejansko ljubeznijo strnile okrog otrok, sirot naših padlih borcev, ki jim je naša ljudska oblast odprla in ustvarila domove in zavetišča /…/. Iz prvih skupnih socialnih akcij (zbiranje denarja, obleke, obutve, ži­ vil itd.), ki so jih vodile naše množične organizacije, se je izoblikovala zamisel neke trajne, skupne zaščite nad domovi, ki jo prevzame ena ali več organizacij, ustanov ali podjetij skupaj, da tako pomagajo ljudski oblasti reševati vprašanje socialne zaščite otrok in mladine v naših zavodih.«18 Za koordinacijo mreže socialnega skrbstva, tj. upravnih organov za socialne zadeve, socialno- -zdravstvenih svetov19 pri okrajnih ljudskih odbo- rih (OLO) in krajevnih ljudskih odborih (KLO), Socialnega fonda OF ter že omenjenih organizacij in patronatov, je skrbel svet, ki se je sestajal redno 15 SI AS 231, t. e. 65, Navodila za delo in organizacijo patro- natov. 16 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. 17 Krista Šuler (1901–1959) je leta 1941 postala članica KPS in OF. Skrbela je za povezavo med KPJ in Jugoslovansko žensko zvezo. Po vrnitvi iz italijanske internacije leta 1943 je odšla v partizane. Leta 1949 je bila aretirana ter posla- na na Goli otok (wikipedija). 18 Šuler, Od kod, str. 120. 19 Kot omenjeno, je koordinacijski svet skrbel tudi za or- ganizacijo in utrditev krajevnih socialno-zdravstvenih svetov. Skliceval je sektorske konference, teh je bilo v letu 1948 kar 298. Sestankov so se poleg zastopnikov re- publiškega socialnoskrbstvenega sveta udeleževali refe- renti okrajnih poverjeništev za socialno skrbstvo, krajev- ni poročevalci, obiskovalke in drugi aktivisti množičnih organizacij. Kako se je ta socialna mreža krepila, pokaže podatek, da se je število krajevnih socialno-zdravstvenih svetov od leta 1947 do 1948 povečalo za 195, konec leta 1948 jih je bilo kar 1229 (SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. An- ton Kržišnik, 25. 1. 1949, str. 5). 428 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni enkrat do dvakrat mesečno. Nenehno je spremljal delo podrejenih organov, ki so zbirali podatke o osebah, potrebnih socialne pomoči, dajali mne- nja o upravičenosti posameznih prosilcev do pod- por ter sodelovali pri razdeljevanju podpor so- cialno ogroženim osebam iz sredstev ljudskih od- borov in množičnih organizacij, zbiranju sredstev Socialnega fonda ter razdeljevanju pomoči Rde- čega križa in Mednarodnega dečjega fonda. Svet je bil aktiven tudi pri naboru in organizaciji dela obiskovalk ter izbiri rejnic in rejnikov,20 socialno- -zdravstvenim odsekom oziroma poverjeništvom OLO pa je nudil pomoč s t. i. instruktivnimi obi- ski oziroma instruktažo. Teh je bilo v letu 1948 skupno 115, od katerih se jih je 91 navezovalo na skrbništvo, 24 pa na ostala vprašanja socialnega skrbstva. Z njimi je ministrstvo osebju socialno- -zdravstvenih odsekov pomagalo pri tolmačenju aktualnih predpisov in navodil, izboljšanju dela skrbniških svetov, organizaciji izobraževanja in dela obiskovalk, vodenju administracije idr.21 SOCIALNA ZAŠČITA ODRASLIH PO KONČANI DRUGI SVETOVNI VOJNI V SLOVENIJI Domska zaščita Neposredno po končani vojni je bil položaj vseh ljudi izjemno težak, naravnost katastrofalen pa je bil za socialno ogrožene osebe. Zaradi po- manjkanja sposobnih delovnih moči v odsekih za socialno skrbstvo so bile aktivnosti zelo otežene, pomembno pa je bilo predvsem dejstvo, da je bi- lo na voljo premalo dotacij, »saj pride komaj par dinarjev na osebo. Stanje ubožcev je obupno, saj sploh ne morejo kupiti živil na nakaznice.«22 Ministrstvo za socialno politiko se je že maja 1945 obrnilo na teren ter od posameznih okrožij zahtevalo podatke o številu »nepreskrbljenih in ubogih starčkov«. Zanimalo ga je, koliko jih je po zasebnih domovanjih ter koliko po državnih, ob- činskih in zasebnih dobrodelnih ustanovah.23 V 20 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949, str. 5. Dobaja, Zdravstveno in socialno varstvo, str. 138. Gl. tudi Jeraj, Socialna politika, str. 68 sl. 21 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949, str. 3, 4. 22 SI AS 228, t. e. 1, 1/II/11, št. 9241, Zapisnik 5. rednega sestanka okrajnih poročevalcev in referentov odsekov za socialno skrbstvo, 30. 11. 1945. 23 SI ZAL LJU 479, t. e. 34, a. e. 6-6-45, 1000/II., Statistični podatki, 29. 6. 1945. letu 1947, ko so bili do določene mere že zbrani po- datki o socialnih razmerah na terenu ter o potre- bah in številu oseb, ki so bile potrebne socialne zaš- čite, se je izkazala naslednja slika: Socialno zaščito odraslih (starejših od 18 let) je potrebovalo 10.832 starih in onemoglih izven t. i. domov za onemogle, 2041 starih in onemoglih v domovih za onemogle, 1685 civilnih invalidov, 1300 gluhonemih izven do- mov, 670 slepih izven domov, 54 slepih v domovih, 70 alkoholikov izven domov, 526 nepreskrbljenih družin brez hranilcev, 253 oseb z motnjami v du- ševnem zdravju v domovih in 984 oseb z motnjami v duševnem zdravju izven domov.24 Za stare in onemogle je bilo leta 1947 v Slove- niji 25 večjih domov, ki so jih upravljali OLO, in osem manjših domov, ki so jih upravljali KLO. Skupna kapaciteta vseh teh domov je znašala 2342 postelj, pri čemer večina zgradb, v katerih so bili nastanjeni domovi za onemogle, ni odgo- varjala svojemu namenu, mnoge so bile le za silo prirejene tovrstnim socialnim nalogam.25 Konec leta 1948 je bilo v Sloveniji socialne po- moči potrebnih 10.923 starih in onemoglih, 1490 civilnih invalidov, 501 slep, 534 gluhonemih, 767 oseb z motnjami v duševnem zdravju, 813 nepre- skrbljenih družin in 873 bolnikov (predvsem tu- berkuloznih), pri čemer je bilo mesečno razdelje- nih le 14.372 podpor.26 izVenDomska zaščita T. i. izvendomska zaščita je v prvi vrsti obse- gala mesečne podpore, ki so jih starim in one- moglim podeljevali in izplačevali ljudski odbori. Iz poročila Ministrstva za socialno skrbstvo LRS je razvidno, da se je vprašanje socialnih podpor splošnega skrbstva do začetka leta 1949 reševalo neenako: »Podpore so bile v večini primerov očitno prenizke in tudi kriterij nepreskrbljenosti se je raz­ lično ocenjeval. Po drugi strani se je ugotovilo, da je prejemalo podpore veliko oseb, ki je niso bile potrebne, dočim niso dobili podpore resnično potrebni, bodisi za­ to ker jih ljudski odbori niso imeli v evidenci, bodisi z izgovorom, da ni proračunskih sredstev.«27 24 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. 25 Prav tam. O t. i. domovih za upokojence in pionirskem obdobju v njihovem razvoju v obdobju 1946–1950 gl. Mi- loševič Arnold, Razvoj domov. Gl. tudi Mali, Institucio- nalno varstvo. 26 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. 27 SI AS 228, Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske re- publike Slovenije, t. e. 1/II/4, Poročilo o delu v letu 1949, Poročilo ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1949. 429 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni Predsednik vlade LRS Miha Marinko28 je izdal navodilo za izvedbo revizije vseh podpirancev splošnega skrbstva, v katerem je določil tudi viši- no mesečne podpore. Ljudske odbore je opozoril, naj zagotovijo potrebna sredstva, da bodo social- no ogrožene osebe redno dobivale podpore. Po reviziji je število podpor padlo za 17,3 %, mesečna dodeljena kvota za podpore s strani republike pa le za 1,14 %.29 Ocenimo lahko, da so se z revizijo zvišale podpore nepreskrbljenim in slabše pre- skrbljenim ter bile ukinjene tistim, ki do njih niso bili upravičeni. Izvendomska zaščita je obsegala tudi skrbni- štvo nad odraslimi osebami, ki niso bile sposobne skrbeti za svoje pravice in koristi, oziroma oseba- mi, ki jim je bila odvzeta opravilna sposobnost, kar dokazuje zakon o skrbništvu iz aprila 1947.30 Vendar je iz poročila ministrstva za socialno skrbstvo razvidno, da se t. i. kolonizacija starih in onemoglih ni obnesla, ker jih tuje družine niso želele sprejeti v oskrbo, del krivde pa so verjetno nosili tudi ljudski odbori, ki niso imeli zadostnih sredstev za plačevanje oskrbnin.31 Kljub temu je bilo decembra 1948 pod skrbništvom 2517 odra- slih oseb.32 Izvendomske zaščite so bili deležni tudi sle- pi odrasli. Ministrstvo je bilo tesno povezano z Združenjem slepih Slovenije, katerega glavna dolžnost je bila skrb za slepe izven ustanov; nje- gov zastopnik se je redno udeleževal sej Federal- nega odbora Združenja slepih ter mu vsestransko pomagal pri organizaciji in delovanju.33 Ministr- stvo je bilo povezano tudi s Federalnim odborom Združenja gluhonemih; pri delovanju mu je nu- dilo vso možno pomoč, vendar je bilo na splošno zaradi premajhne iniciativnosti delovanje odbora slabo. Morda bi razlog za to lahko našli tudi v dej- stvu, da združenje ni imelo svojih prostorov.34 V letu 1947 je ministrstvo posebno skrb posve- 28 Gabrič, Prva slovenska ustava, str. 867. 29 SI AS 228, t. e. 1/II/4, Poročilo o delu v letu 1949, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1949. 30 Uradni list FLRJ, 11. 4. 1947, št. 30, str. 345. 31 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. 32 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. 33 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. Gl. tematski sklop Dekodiranje zgodovinskih vzorcev: raziskovanje dinamike segregacije in integracije v politi- kah in institucijah za otroke in mladostnike z različnimi ovirami v jugoslovanski državi 1919–1992, Prispevki za no­ vejšo zgodovino 65, št. 1 (2025) [v tisku]. 34 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. tilo civilnim invalidom, predvsem v pogledu orto­ pediranja: 446 civilnim invalidom je nabavilo 531 proteznih in ortopedskih pripomočkov. Posvetilo se je tudi prešolanju – prekvalificirati mu je us- pelo 18 oseb – in vključevanju teh oseb v delovni proces.35 V delokrog izvendomske socialne zaščite je spadal tudi načrt za odpravo oziroma omejitev »družbeno škodljivih pojavov« (beračenje, al- koholizem in prostitucija). Republiški socialno- -zdravstveni svet je na predlog ministrstva glede alkoholizma izdal sklep, ki je predpisoval ukini- tev »neprimernih lokalov« ter ustanavljanje zaj- trkovalnic, menz in restavracij. V sklepu je bilo poudarjeno, da je treba gostilničarje, ki bi točili alkohol pijanim in mladoletnim osebam, kazno- vati, prepovedano pa je bilo točenje alkoholnih pijač na kredit. Pristojni so se v sklepu zavzeli za »prevzgojo« alkoholikov in propagando, ki bi spodbujala prodajo »grozdja in sadja v svežem stanju«.36 Sklep o beračenju je veleval, da morajo ljud- ski odbori poskrbeti »za vse osebe, ki beračijo iz potrebe«. To se je v prvi vrsti nanašalo na pode- ljevanje zadostnih podpor oziroma nastanitev v domovih za starejše. Osebe, ki so beračile iz de- lomrznosti, je bilo treba glede na sklep nemudo- ma zaposliti in »nad njimi voditi strogo evidenco, za nepoboljšljive delomrzneže« pa ustanoviti po- sebne domove.37 Ministrstvo za socialno skrbstvo LRS je v po- ročilu o delu za leto 1947 zapisalo, da prostitucije v Sloveniji sicer ni bilo, »vendar je naloga mno- žičnih organizacij, da tudi temu problemu posve- te vso pozornost«.38 SOCIALNA ZAŠČITA OTROK IN MLADINE PO KONČANI DRUGI SVETOVNI VOJNI V SLOVENIJI Podatki s področja socialne zaščite otrok in mladine so za leto 1947 pokazali naslednjo sliko: v Sloveniji je bilo t. i. popolnih sirot padlih bor- cev in žrtev fašističnega nasilja 1395, od teh je bilo preskrbljenih v domovih 284, na terenu (koloni- ziranih) pa jih je bilo 1111. Sirot padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja brez enega starša je bilo 10.476, od teh je bilo preskrbljenih 10.433, slabo preskrbljenih pa 53. Ostalih popolnih sirot, med katere so prišteli tudi otroke »kompromitiranih staršev«, je bilo 1722, otrok brez enega starša pa je bilo 5891. V letu 1947 je bilo v Sloveniji 12.518 neza- 35 Prav tam. 36 Prav tam. 37 Prav tam. 38 Prav tam. 430 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni konskih otrok, alimente je (redno) prejemalo 6627 otrok. »Moralno ogroženih« otrok in mladine je bilo več kot 1500. Gluhonemih otrok je bilo leta 1947 2500, 510 je bilo šoloobveznih, od teh pa jih je bilo v zavodu za vzgojo gluhonemih le 144. Slepih šoloobve- znih otrok je bilo leta 1947 150, od teh jih je bilo v zavodu za vzgojo slepe mladine v Ljubljani le 41. Otrok z motnjami v duševnem zdravju je bilo 385. V Sloveniji so bile sicer tri pomožne šole in 12 pomožnih oddelkov, vendar bi otroci, ki so obi- skovali te ustanove, potrebovali tudi nastanitveni dom;39 le 30 jih je bilo namreč deležnih domske oskrbe (v zavetišču sv. Jožefa v Ljubljani, v fazi preurejanja pa je bila zgradba v Hrastovcu).40 Šef odseka za zaščito mater in otrok je poročal: »Vsak dan prihajajo starši z defektno deco v dečji dom s pro­ šnjo, da jih namestimo v kak zavod. Mnogo defektne dece je nameščene v normalnih dečjih domovih, kamor seveda ne spadajo. Prošnje za sprejem defektne dece prihajajo dnevno iz raznih krajev, a v Sloveniji takega doma nimamo. V Zavodu za onemogle na Vidovdan­ ski cesti je nameščene nekaj defektne dece, kar med de­ bilnimi in onemoglimi odraslimi. So slabo negovani, prepuščeni sami sebi brez strokovnega nadzorstva in nege, prava kulturna sramota. /…/. V Ljubljani je sicer šola za defektno deco, a ta je provizorno nameščena v šoli na Grabnu. Vodenje defektne dece po ulicah v šolo je težavno in tudi sicer možno samo za otroke v Ljubljani, medtem ko ostane vsa druga defektna deca izven Ljubljane brez strokovne vzgoje in pouka. Šola za defektno deco mora biti zvezana z internatom in to bo možno le v Domu za defektno deco. S strokovnim poukom in vzgojo bo možno mnogo defektne dece, ki bi bila sicer izgubljena, vzgojiti k primitivnim poklicem, tako da dosežejo možnost preživljanja sama sebe.«41 Leto kasneje je bilo popolnih sirot 2251, brez enega starša je bilo 21.087 otrok, otrok, ki so star- še sicer imeli, so pa bili socialno ogroženi, je bi- lo 5064, skupaj je socialno pomoč potrebovalo 28.402 otrok. Redne mesečne podpore je v pov- prečju prejemalo 7074 otrok, ostali otroci bodisi niso bili potrebni denarne podpore ali pa so dok- lade prejemale njihove matere.42 Za »zapuščeno, vzgojno zanemarjeno in težko vzgojljivo mladino« so bili na voljo štirje domovi, v katerih je bivalo 400 otrok. Domsko vzgojo bi 39 SI AS 228, t. e. 4, Ustanavljanje domov in seznam social- nih ustanov. 40 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. 41 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/20, Organizacijski osnutek za otro- ška okrevališča, Dokument z dne 12. 2. 1946. 42 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. potrebovalo še okrog 650 oseb. K temu je treba prišteti še dijaške domove, v katerih je sicer biva- lo 5359 gojencev, na sprejem pa je čakalo še okoli 3000 oseb.43 Z vključevanjem ženske delovne sile v proi- zvodnjo v skladu z izvajanjem nalog petletnega plana in graditvijo socializma v letih po vojni se je povečalo povpraševanje po domovih igre in dela ter jaslih.44 Država pa ni želela poskrbeti le za ustrezne nastanitve, temveč tudi za boljšo izobrazbo vzgojiteljic predšolskih otrok – v šol- skem letu 1949/50 so se v Ljubljani odprla vrata štiriletne srednje strokovne šole za vzgojiteljice, ki naj bi bila »enakovredna učiteljišču«.45 Domska zaščita Domove za zaščito ter vzgojo otrok in mla- dine, v katerih je bilo nastanjenih več kot 8000 oseb, je v Sloveniji vodilo več resorjev z različni- mi kapacitetami. Resor za socialno skrbstvo je razpolagal z dvema okrevališčema s kapaciteto 180 oseb, štirimi domovi za bosansko mladino s kapaciteto 306 oseb in enim domom za invalidno mladino s kapaciteto 70 oseb. Resor za prosveto je razpolagal s tremi otroškimi domovi s kapaci- teto 185 oseb, z desetimi mladinskimi domovi s kapaciteto 690 oseb, s 45 dijaškimi internati s ka- paciteto 5500 oseb, šestimi domovi za akademike s kapaciteto 420 oseb in štirimi specialnimi zavo- di (za gluhonemo mladino s kapaciteto 144 oseb in slepo mladino s kapaciteto 41 oseb ter z dve- ma ustanovama za moralno ogroženo mladino s kapaciteto 22 oseb). Resor za ljudsko zdravstvo je razpolagal s petimi otroškimi domovi s kapacite- to 224 oseb, resor za delo pa je razpolagal s peti- mi domovi za učence v gospodarstvu s kapaciteto 320 oseb. Čeprav je bilo po vojni le težko poskrbeti za primerno prehrano, so bili domski otroci za- dostno hranjeni. Kalorična vrednost dnevnih obrokov je znašala več kot 2000 kalorij. Domovi so nabavili razne telovadne naprave, igre, glasbila in radioaparate, potrudili so se tudi pri izpopol- njevanju mladinskih in strokovnih knjižnic. Ma- lo manj optimistično sporočilnost izkazujejo do- kumenti, ki poročajo o občutnem pomanjkanju vzgojnega kadra, nezadostni strokovni izobrazbi mnogih učiteljev in njihovem prepogostem pre- meščanju. Vsi domovi so imeli honorarne zdrav- 43 SI AS 228, t. e. 4, Ustanavljanje domov in seznam social- nih ustanov. 44 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. 45 SI AS 231, t. e. 151, 1949, 5500-5994, št. 5853/2. 431 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni nike, ki so po potrebi oziroma najmanj dvakrat na mesec obiskovali gojenke in gojence. Večjih zdravstvenih težav otroci in mladina niso imeli, na primer v letu 1947 je bilo obolenj 10 % na ce- lotno populacijo, pri tem pa ni bilo zabeleženega niti enega smrtnega primera. izVenDomska zaščita oziroma skrbništVo Ker v Sloveniji po vojni ni bilo zadosti domov za otroke in mladino, je v skladu s 26. členom ustave, ki je določal, da so mladoletniki pod po- sebnim varstvom države, skrbništvo nad njimi prevzela država prek ljudskih odborov.46 Varstvo mladoletnih otrok, za katere niso skrbeli starši, je bilo aprila 1947 urejeno s temeljnim zakonom o skrbništvu.47 Socialni sistem je poskrbel za njiho- vo »kolonizacijo« pri rejniških družinah. Namen skrbništva ni bil le zavarovanje premoženjskih in drugih pravic mladoletnikov; skrbnik naj bi mla- doletniku omogočil takšno vzgojo, ki bo v njem budila ljubezen do svoje države in naroda ter ga usposobila za dejavnega člana družbe. Podatki odstirajo, da je bilo leta 1947 4099 »ko- loniziranih« otrok, rejnikov je bilo 2820. V dogo- voru med skrbnikom in oblastjo, ki je bil podpi- san za dobo enega leta, se je rejnik (mož in žena) obvezal, da bo »v varstvo izročenemu nadomes- toval starše« ter da bo oskrbovanca vzgajal tako, da bo postal »značajen in zaveden državljan«. Oskrbovanca naj bi spodbujal k sodelovanju v ustreznih organizacijah, zlasti v Ljudski mladini Slovenije (LMS). Obvezal se je, da bo skrbel za šo- lanje in učenje otroka; če bo naletel na težave, jih bo reševal v sodelovanju z učiteljem. Nadalje se je obvezal, da mu bo nudil dovolj hrane (»kakor lastnim otrokom«), da ga bo oskrboval z obleko, obutvijo in šolskimi potrebščinami ter da mu bo omogočil zdravniško oskrbo, če jo bo potreboval. Rejnik se je strinjal, da oskrbovanca ne bo izko- riščal »za delo, neprimerno njegovi starosti«, in obljubil, da ga, tudi če si bo zaslužil kazen, ne bo zmerjal in pretepal: »Sploh ne bo slišal iz mojih ust niti kletvice niti nedostojnega govorjenja.« Rejnik je moral pristati na to, da so ga oblastni organi, natančneje, lokalni ljudski odbori s po- močjo prostovoljk, t. i. obiskovalk, obiskovali in spremljali, ali izpolnjuje podpisan dogovor v pol- nem obsegu. Oblasti so imele pravico otroka, ki ni bil oskrbovan in negovan v skladu z dogovorom, nemudoma odvzeti, pri tem pa rejnik ni imel pra- vice zahtevati nobene odškodnine.48 Prizadevanja 46 Ustava FLRJ, str. 9. 47 Uradni list FLRJ, 11. 4. 1947, št. 30. 48 Naša žena VI, 1947, št. 1, str. 10–11, Kaj vsebuje dogovor med skrbnikom in oblastjo. obiskovalk, da bi bil odnos vedno formaliziran, so na terenu velikokrat naletela na odpor: »To lah­ ko pomeni samo dvoje: Prvič, da rejniki ne razumejo dobro, kaj pomeni dogovor, v drugem primeru pa tu­ di, da nekateri rejniki nočejo prevzeti nikake formalne obveznosti do otroka /…/. Prvim je treba zadevo dobro obrazložiti. /…/. Drugim pa /…/ je treba posvetiti vso pozornost. /…/ so še ljudje, ki so vzeli otroka zaradi rej­ nine in ne zaradi tega, da bi pomagali otroku! In pred­ vsem taki se branijo podpisati dogovor.«49 Na pobudo ministrstva za socialno politiko je za izvajanje nadzora nad socialno ogroženo mladino kmalu skrbelo skoraj 2000 obiskovalk: »Obiskovalka je dobrovoljna pomočnica mladinskega skrbstva, zavedna državljanka, ki pomaga pri obnovi in izgradnji s tem, da obnavlja in gradi porušeno srečo otrokom.«50 Njihove naloge so bile usmerjene na t. i. stare in nove rejence. Stari rejenci so bile ose- be, že razmeščene pri rejnikih.51 Pri teh so morale biti obiskovalke pozorne na materialno in moral- no skrb rejnikov, vzgojo s političnega in etičnega vidika, upravljanje rejnikov z denarjem za oskrbo rejencev, ali rejencem kaj primanjkuje, zdravstve- no stanje rejencev ter duševni razvoj in napredek rejencev. Obiskovalke so bile dolžne predlagati, ali naj se posamezen rejenec šola oziroma izuči obrti. Ko je bilo potrebno, so bile dolžne predla- gati zamenjavo rejnika.52 Ena od pomembnih na- log obiskovalk je bila skrb za sklenitev pisnega dogovora z vsakim rejnikom. Obiskovalke so morale zbirati podatke o otro- cih, ki bi prišli v poštev za oddajo v rejo: od po- polnih sirot do delnih sirot, katerih živeče matere ali očetje niso bili zmožni skrbeti zanje oziroma jih preživljati, ter otrok ločenih staršev, ki jim je sodišče odvzelo vse pravice. Obiskovalke so mo- rale zbirati tudi podatke o rejnikih glede na to, ali bi vzeli otroke v brezplačno oskrbo, ali bi nosili zgolj del oskrbovalnih stroškov oziroma bi vzeli otroke v oskrbo le proti plačilu.53 Ker so bile obiskovalke večinoma brez ustre- zne izobrazbe za opravljanje predpisanega dela, so zanje napisali priročnik in večkrat organizirali enodnevna predavanja. Ker so bila ta slabo obi- 49 Mohoričeva, Sirote, str. 10–11. 50 Mohoričeva, Sirote, str. 10–11. 51 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. 52 SI ZAL LJU 479, t. e. 34, a. e. Prostovoljne obiskovalke ot- rok, Navodila za nadzor rejencev; Mohoričeva, Sirote, str. 10–11. 53 Prav tam. SI ZAL LJU 479, t. e. 34, a. e. 1101, nepodpisan in nedatiran dopis; to je eden redkih ohranjenih doku- mentov, ki govori izključno o rejništvu. O obiskovalkah gl. Jeraj, Socialna politika, str. 84–87, in Zorn, Socialno skrbstvo, str. 70 sl. 432 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni skana, je bila novembra 1945 ustanovljena Social- no politična šola, ki je delovala do leta 1949.54 Obiskovalke so pripravljenost za prevzem vseh navedenih odgovornosti potrdile s svečano zaobljubo: »Svečano obljubljam in se zavezujem, da bom svoj posel opravljala vestno in predano. Otroku, ki ga prevzemam v varstvo, bom posvetila vso skrb in ljubezen, kakor da gre za mojega otroka. Redno bom obiskovala otroke, za katere sem prevzela skrb, se udeleževala sej, ki jih bo sklical za obiskovalke okraj, izpolnjevala listine, dajala potrebne informacije, ob­ veščala okrajnega varuha s poročili, gojila prijateljske odnose z rejniki in jih v primerni obliki tudi poučila, če bo tako pokazala potreba. Zavedam se v polni me­ ri, kako veliko odgovornost prevzemam s poslom obi­ skovalke, zavedam se zlasti odgovornosti, ki jo imamo kot posamezniki in celota pred padlimi borci in akti­ visti, pred očeti in materami naših sirot. Storila bom vse, kar je v moji moči, da bom do kraja izpolnila svoje dolžnosti.«55 V letu 1948 je skrbništvo prebrodilo začetne težave zaradi preložitve nalog s sodišč na okrajne ljudske odbore, prevzema depozitov, spisov itd. Pri vseh skrbniških organih OLO so bili ustanov- ljeni skrbniški sveti, sestavljeni iz predstavnikov množičnih organizacij in raznih strokovnjakov, a kot izkazuje arhivsko gradivo, »do sedaj ni uspelo, da bi skrbniški svetovalci resno prijeli za delo«, čeprav so imeli 186 sej. Kot najaktivnejša in naj- požrtvovalnejša organizacija je bila prepoznana Antifašistična fronta žensk (AFŽ),56 kot najmanj pa LMS,57 čeprav je bila po zakonu o skrbništvu prvenstveno poklicana k sodelovanju. Do decem- bra 1948 je bilo pod skrbništvom 5527 otrok, od tega 3743 popolnih sirot in 1784 otrok, za katere starši niso skrbeli.58 Izmed vseh dejavnosti, ki so jih ženske, veči- noma članice AFŽ, opravljale na področju social- nega varstva, je bila dejavnost otroških obisko- valk še najbližje nalogam poznejših socialnih de- lavk in delavcev. Skrbele so za otroke, ki so bili pri skrbnikih in rejnikih, ter pazile, da so bili deležni takšne vzgoje, ki bi jim omogočila postati dobri in koristni državljani. To pa ni bilo vedno preprosto. Zaradi nizkih rejnin se je sploh neposredno po končani vojni »večini otrok, ki so bili v reji pri revnih 54 Jeraj, Socialna politika, str. 88 in 89. 55 SI ZAL LJU 479, t. e. 34, a. e. Prostovoljne obiskovalke ot- rok, Obljuba. 56 O AFŽ Jeraj, Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk. 57 Več Urbanc, Ljudska mladina Slovenije, str. 283 in 284. 58 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. rejnikih zelo slabo godilo, tudi če so imeli rejniki dobro voljo nuditi otrokom največ, kar so mogli«.59 PolzaPrta zaščita Iz gradiva šolske poliklinike je razvidno, da je bilo zdravstveno stanje otrok in mladine zaradi »nezadostne prehrane in čezmerne živčne obre- menitve za časa okupacije« slabo, kar se je na- našalo tako na telesni razvoj kot na živčni ustroj. Strokovnjaki so svetovali, da je treba nujno kre- piti ustrezno institucijo v klimatsko ugodnem podnebju v povezavi z izdatno prehrano.60 V ka- tegorijo t. i. polzaprte zaščite otrok in mladine je tako poleg ustanavljanja šolskih in dijaških ku- hinj, konec leta 1947 jih je poslovalo 40, spadala organizacija počitniških (zdravstvenih) kolonij, letovanj in (delovnih) taborjenj. Zdravstvene kolonije so bile namenjene obo- leli in zdravstveno ogroženi mladini, stari med 7 in 15 let; ustanavljalo jih je ministrstvo za ljudsko zdravje s pomočjo šolske poliklinike v Ljubljani za potrebe prestolnice ter ljubljanskega in no- vomeškega okrožja, s pomočjo šolske poliklinike v Mariboru pa za potrebe mariborskega in celj- skega okrožja. Za otroke iz vse Slovenije je bila osnovana skupna obmorska počitniška kolonija, ki jo je organizirala in vodila šolska poliklinika v Ljubljani. Za zdrave otroke so organizirali letovanja, ki so jih vodili KLO in OLO, pomagali pa so jim mladinski, zdravstveni in prosvetni referenti ter vse množične organizacije. Za zdrave otroke so prirejali tudi taborjenja, za katera je v poštev priš- la dijaška in vajeniška mladina, stara nad 13 let. Taborjenje je moralo biti združeno z delom – or- ganizirano je bilo tam, kjer je bilo mogoče zaznati pomanjkanje kmečkih in drugih delavcev.61 Prva skupina otrok je odšla na oddih že 2. juni- ja 1945. V letu 1945 je bilo v počitniških kolonijah 3300 otrok. Vsako leto je odhajalo več in več sku- pin na različne destinacije.62 Kolonij in letovanj je bilo v letu 1947 skupno 76 (od tega 9 zdravniških). V zdravstvenih počitniških kolonijah je letovalo 2566 otrok, v klasičnih kolonijah in na letovanjih 59 SI AS 228, t. e. 1/II/11, Poročila in zapisniki Odseka za socialno skrbstvo Okrožnega odbora OF za Ljubljan- sko okrožje, 6-265/45, Mestni odbor OF, Okrožno mesto Ljubljana, 19. 7. 1945. 60 SI ZAL LJU 479, t. e. 48, a. e. S-1771-46, Počitniške kolo- nije, Potrdilo o zdravstvenem stanju naše mladine, 23. 5. 1946. 61 Naša žena V, 1946, št. 6, str. 143, Počitniške kolonije. Gl. tudi SI ZAL LJU 479, t. e. 48, a. e. S-1771-46, Počitniške kolonije (sestavil minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik). 62 Naša žena V, 1946, št. 6, str. 143, Počitniške kolonije. 433 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni pa 10.966 otrok. Večina udeležencev teh kolonij so bili socialno ogroženi otroci, ki so pridobili zdrav- je in težo. Večina se je naučila plavati, modelirati itd. Še leta po končani drugi svetovni vojni pa je največjo težavo predstavljalo pomanjkanje vzgoj- nega osebja in primernih poslopij. POVOJNI SISTEM SOCIALNEGA SKRBSTVA V LJUBLJANI Po osvoboditvi se je pokazalo, da naj bi bilo v Ljubljani do socialnega skrbstva upravičenih 506 t. i. starih invalidov (»iz prejšnjih vojn«, vključno z aprilom 1941), 93 t. i. mirnodobnih in civilnih in- validov, 127 invalidov narodnoosvobodilne vojne, družinski člani 651 padlih borcev, družinski čla- ni 433 umrlih žrtev fašističnega nasilja, družin- ski člani 143 drugih žrtev vojne (bombardiranja, nesreče idr.), 2999 preživelih žrtev, ki so trpele v ječah in taboriščih, 753 prisilno mobiliziranih oseb in 572 vojnih sirot.63 Na voljo je bilo tudi več zavodov za odrasle. Mestna ubožnica, ki se je z Japljeve ulice preselila v Marijanišče na Poljanski cesti, je bila last mestne občine ter je lahko spre- jela 89 oskrbovancev in 138 oskrbovank. 40 oseb je stroške poravnavalo iz lastnih sredstev, drugim je stroške plačevala mestna občina. Zavetišče sv. Jožefa na Vidovdanski cesti, ki je bilo last Druž- be usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, je lahko sprejelo 64 moških in 118 žensk z mot- njami v duševnem zdravju; 120 oseb je bivalo na stroške države, 62 jih je stroške poravnavalo iz lastnih sredstev. Jožefišče na Poljanski cesti, ki so ga upravljale sestre sv. Križa, je skrbelo za 12 in- validnih oskrbovank v starosti od 28 do 50 let in 8 onemoglih v starosti od 60 do 85 let. Stroške za vse je plačevala občina. V zavodu je bivalo tudi 40 upokojenk, ki so same plačevale stroške na- stanitve, in 18 deklet, ki so se učile šivanja; sled- nje so bile v brezplačni oskrbi. Zavod sv. Marte na Streliški ulici, ki je bil last odbora Društva sv. Marte, je lahko sprejel 20 prenočevalk, ki so 63 SI ZAL LJU 479, t. e. 37, a. e. 2045/45, Min. za socialno politiko, statistični podatki, št. 4832/45, avgust 1945. Počitniška kolonija. Portorož, 13. avgust 1945 (foto: Viktor Kramar; hrani: MNSZS, FS2716/19). Počitniška kolonija. Portorož, 13. avgust 1945 (foto: Viktor Kramar; hrani: MNSZS, FS2716/35). 434 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni stroške nastanitve plačevale same, in 18 oskrbo- vank z dosmrtnim stanovanjem, ki so ga plačale iz lastnih sredstev. Dom služkinj na Križevniški ulici je bil last Stavbne zadruge in je razpolagal s 14 dosmrtnimi stanovanji, v objektu pa je bivalo še pet strank, ki so plačevale mesečno najemnino. Dom sv. Frančiška na Černetovi cesti je oskrboval 16 za delo sposobnih in 15 za delo nesposobnih žensk, ki so imele v zavodu dosmrtno stanovanje. Odrasle osebe so se lahko zatekle tudi v dom v Stanežičah pri Št. Vidu, ki je razpolagal s 16 poste- ljami. Bolniške sestre Vincentinum pa so v domu v Šmartnem, Devica Marija v Polju, ki so ga imele v najemu in ga upravljale, skrbele v glavnem za onemogle.64 Odrasle osebe so se lahko prehranjevale v jav- nih kuhinjah v Delavskem domu na vogalu Blei- weisove in Gosposvetske ceste, v Ljudski kuhinji na Streliški ulici, kuhinji pri Delavski zbornici na Miklošičevi cesti, gostilni Klemenčič na Kreko- vem trgu in Železničarski menzi. Ministrstvo za socialno politiko, ki je po osvo- boditvi vodilo socialne zavode, je junija 1945 vsa pooblastila za vodenje dnevnih zavetišč in otro- ških domov, ki so se v mesecih po vojni številčno krepili,65 zaupalo mestnemu odboru OF oziroma njegovemu odseku za socialno skrbstvo. V Ljub- ljani so bili za otroke in mladino na voljo t. i. pre- hodni domovi in dnevna zavetišča.66 Domovi so bili v Marijanišču, pri uršulinkah in sv. Florjanu, dnevna zavetišča pa v Mostah, Zeleni jami, Spo- dnji in Zgornji Šiški, za Bežigradom, pri sv. Petru in na Viču. K tej kategoriji domov je treba prišteti tudi Dom Marije Pomočnice na Karlovški cesti, Vzgajališče Antona Jerine v Trnovem in Učitelj- ski dom v Žibertovi ulici. Odsek za gradnje in ob- novo okrožnega mesta Ljubljane, ki je deloval v sklopu Uprave javnih zgradb pri Direkciji javnih zgradb pri ministrstvu za gradnje, je kmalu podal seznam zgradb, predvidenih za nastanitev otro- ških domov in drugih socialnih ustanov. Dnevna otroška zavetišča, ki so bila namenjena otrokom od 1. do 14. leta (glede na njihov razvoj naj bi se delila v tri skupine: od 1. do 3. leta, od 3. do 7. leta in od 7. do 14. leta, vendar so bila členjena v dnev- na zavetišča za otroke v predšolski dobi, to je od 1. do 7. leta, in dnevna zavetišča za šoloobvezne otroke od 7. do 14. leta), naj bi bila v vsaki četrti. V Trnovem je bila za to predvidena javna zgradba, 64 SI ZAL LJU 479, t. e. 34, a. e. 6-6-45, 1000/II., Statistični podatki, 29. 6. 1945. Podatki o nastanitvenih kapacitetah se glede na arhivsko gradivo razlikujejo. 65 SI AS 228, t. e. 2, 2/IV/4, št. 1105/32, Dnevna zavetišča za otroke v Ljubljani, 23. 8. 1945. 66 Gl. SI ZAL LJU 479, t. e. 34, 6-265/45, Poročilo (odseka), 19. 7. 1945. v kateri je domovala vojaška invalidska bolnica, za Bežigradom javna zgradba med Parmovo ulico 48a in Lavričevo ulico 3, v Florjanski ulici poleg cerkve sv. Florijana hiša, ki je bila last Verein für Kinderfreunde (člani odseka za gradnje in obnovo so predvidevali, da bo »zaplenjena«), prosvetni dom na Viču (v zasebni lasti), hiša v Zeleni jami (v zasebni lasti), hiša v Šiški na Knezovi ulici (v zasebni lasti), stara šola v Št. Vidu (javna zgradba) in Cukrarna ob Ljubljanici (v zasebni lasti).67 Za otroške domove so bili predvideni Pokra- jinski dečji dom v Streliški ulici 14 (v javni zgrad- bi), Dečji dom na Selu na Zaloški cesti (v javni zgradbi), Vajeniški dom v Kersnikovi ulici (v javni zgradbi), Dom na Rakovniku (v lasti verske usta- nove) in Mladinski dom na Kodeljevem (v zaseb- ni zgradbi). Za materinske domove so bili predvideni nek- danja vojašnica, po vojni bolnišnica za duševne bolezni na Vrazovem trgu 4 (javna zgradba), Koll- manov grad na Večni poti 21 (javna zgradba) in Alojzijevišče na Poljanski cesti 4,68 ki je bilo do konca vojne v cerkveni lasti, maja 1945 pa ga je zasedla vojska. Za internate srednješolske mladine so bili predvideni nekdanji internat Mladika v Šubiče- vi ulici (javna zgradba, ki je bila vojaška bolni- ca), Krekova gospodinjska šola v Šiški (zasebna zgradba), Dom na Rakovniku (last verske ustano- ve), Marijanišče (last verske ustanove), Lichten- turn (last verske ustanove), uršulinski samostan (last verske ustanove), Notre Dame (last verske ustanove), deško vzgajališče na Selu, salezijanski zavod Kodeljevo, Zavod šolskih sester na Lončar- ski stezi, Gluhonemnica na Zaloški cesti in Zavod za slepe na Zaloški cesti.69 Vsi okrožni, okrajni in krajevni prosvetni refe- renti so poleg dolžnosti, da popišejo vse za inter- nate ustrezne objekte, prejeli nalogo, da uredijo pravni prevzem, najemnino ali nakup.70 Pod izvendomsko skrbstvo je spadalo tudi de- lovanje društev, ki so se ukvarjala z mladinskim varstvom: Dečji in materinski dom v Ljubljani, Jugoslovanska unija za zaščito otrok, Društvo za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana, Društvo za pohabljeno deco v 67 SI AS 228, t. e. 2, 2/IV/4, št. 776/45, Poročilo o pregledu za- vetišča za dojenčke – Bežigrad (29. 5. 1945); št. 188, dopis Odseka za gradnje in obnovo, 31. 7. 1945. 68 Prav tam, št. 776/45, Poročilo o pregledu zavetišča za do- jenčke – Bežigrad (29. 5. 1945); št. 188, dopis Odseka za gradnje in obnovo, 31. 7. 1945. 69 Prav tam. 70 SI ZAL LJU 479, t. e. 34, a. e. 6-671-45, II, Zapisnik, po- ročilo, Zapisnik o sestanku zastopnikov ministrstva za socialno politiko z zastopniki prosvetnega ministrstva in ZMS, 6. 8. 1945. 435 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni Ljubljani, Društvo za varstvo delavske mladine v Ljubljani, Društvo za varstvo vajencev, Društvo za zaščito in podporo revne dece Ljubljana Šiška, Družba salezijanskega sotrudništva v Ljubljani, Družba Sv. Vincencija Pavelskega za prostovolj- no oskrbo siromakov in mladinsko varstvo, Kon- ferenca Stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani, podružnica sv. Vincencija Pavelskega za prosto- voljno varstvo siromakov in mladinsko varstvo v Ljubljani, Konferenca sv. Antona Padovanskega, podružnica družbe sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbovanje siromakov in mladin- sko varstvo na Viču, Konferenca sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbovanje siroma- kov in mladinsko varstvo v Šiški, Mladinska skrb, Društvo Naša skrb za pohabljeno deco v Ljublja- ni, Podporno društvo za gluhonemo mladino, Skrb za mladino, Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani, Konferenca sv. Vincencija Pa- velskega za prostovoljno oskrbovanje siromakov in za varstvo mladine na Rakovniku, Konferenca Karmeljske Matere božje za Vodmat-Selo-Moste, podružnica družbe Sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbovanje siromakov za mladin- sko varstvo, Konferenca sv. Jakoba v Ljubljani, po- družnica sv. Vincencija Pavelskega za oskrbovanje siromakov in mladinsko varstvo v Ljubljani, Kon- ferenca Presvetega Srca Jezusovega, podružnica družbe Sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbo siromakov in varstva mladine, Konferen- ca sv. Frančiška Asiškega v Sp. Šiški, podružnica sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbo siromakov in mladinsko varstvo, Konferenca sv. Janeza krstnika, Trnovo-Ljubljana, podružnica sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbo siromakov in mladinsko varstvo ter Konferenca sv. Vincencija Pavelskega za Marijino oznanjenje v Ljubljani s prostovoljno oskrbo siromakov in za varstvo mladine.71 Izvendomsko skrbstvo je obsegalo tudi šolske kuhinje.72 Tovrstne menze, ki so bile oblikovane v času druge svetovne vojne z namenom, da bi šo- larjem omogočile en brezplačen topel dnevni ob- rok, so bile po končani vojni na IV. mešani ljudski šoli sv. Peter na Šmartinski, II. deželni ljudski šoli na Grabnu, I. deški ljudski šoli na Ledini, II. me- šani ljudski šoli v Zgornji Šiški, II. dekliški ljudski šoli v konviktu Notre Dame, I. mešani meščanski šoli na Viču, I. meščanski ljudski šoli na Viču in 71 SI AS 228, t. e. 2, 2/IV/3, št. 48, Seznam društev, ki se bavijo z mladinskim varstvom. 72 Vsi, ki so se nameravali hraniti v šolskih kuhinjah, so morali dostaviti izkaz o premoženjskem stanju; na pod- lagi tega je bilo določeno, koliko bo za hrano plačeval posameznik oziroma koliko bo šlo iz mestnega proraču- na (prav tam). IV. deški ljudski šoli na Prulah. Učenke in učenci so bili dobrodošli tudi v Higijenskem zavodu na Aškerčevi, Lichtenturnu, splošni bolnišnici na Zaloški, Leonišču na Zaloški, Sanatoriju Emona, Otroški bolnici, Šlajmerjevem domu in Cukrar- ni.73 Ker pa je bila večina kuhinj v objektih, ki jih je zasedla vojska, so svojemu namenu dejansko služile le tri šolske kuhinje. Ljubljanski odsek za socialno skrbstvo in zdravstvo je menil, da »te ku­ hinje spričo nove ureditve zavetišč, dodatnih živilskih nakaznic, zvišanja delavskih plač in dopoldanskih hranilnih dodatkov /…/, ne bodo imele več smisla«. Za- to je predlagal, »da se z začetkom šole, to je septembra meseca ukinejo še te tri, ki poslujejo«.74 ZAKLJUČEK V težkih povojnih razmerah je nova oblast razvijala široko zasnovane oblike socialne zašči- te, usmerjene v pomoč odraslim, otrokom in mla- dini, ter v želji po izboljšanju kvalitete življenja gradila ustrezno infrastrukturo. V to je vključeva- la nekatere že uveljavljene oblike pomoči, istoča- sno pa razvijala nove modele podpore. Socialno skrbstvo je bilo razdeljeno na specialno (za vo- jaške invalide, družine padlih borcev) in sploš- no skrbstvo (za sirote, stare in bolne). Predvsem v sistemu otroškega in mladinskega skrbstva, ki je temeljilo na načelu vzgoje v zavedne in odgo- vorne državljane, je opazno prepletanje sociale in politike. Neposredno po vojni je socialni sistem razpo- lagal le s sredstvi iz proračuna. Položaj se je ne- koliko izboljšal, ko so ljudski odbori in množič- ne organizacije začeli z zbiranjem denarja, živil, obleke in obutve. Dobrodošla je bila tudi pomoč Rdečega križa in Mednarodnega otroškega fonda. Sistem socialne zaščite se je okrepil tudi s prev- zemanjem ustanov, ki so bile do takrat v zasebni lasti; tovrstni prevzemi so namreč omogočili na- stanitev številnim pomoči potrebnim osebam. Na začetku graditve novega sistema ni manj- kalo elana, pač pa strokovnega znanja in deloma kadra, ki je bil izobraževanja, sprva v bolj skrom- ni obliki, od leta 1955 pa pod okriljem Šole za so- cialne delavce, deležen od leta 1945. 73 SI ZAL LJU 479, t. e. 34, a. e. 6-379-45, Mestni narodno osvobodilni odbor, 6. 8. 1945, Javne ustanove v Ljubljani in njihovi oskrbovanci. O ljudskih kuhinjah gl. tudi SI ZAL LJU 479, t. e. 43, št. 310-46, Ljudska in dijaška kuhi- nja. SI AS 228, t. e. 1/II/11, Poročila in zapisniki Odseka za socialno skrbstvo Okrožnega odbora OF za Ljubljan- sko okrožje, 6-265/45, Mestni odbor OF, Okrožno mesto Ljubljana, 19. 7. 1945. 74 SI ZAL LJU 479, t. e. 34, 6-265/45, Poročilo (odseka), 19. 7. 1945. 436 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni Rezultati novih oblik socialne zaščite, finanč- nega vlaganja in začetkov profesionalizacije ka- dra so bili do leta 1948, ko so bili zbrani natančnej- ši podatki o stanju na terenu, sicer skromni, ven- dar ne nezanemarljivi. Leta 1947 je socialno zaš- čito potrebovalo 10.832 starih in onemoglih izven domov za onemogle, 2041 starih in onemoglih v domovih, 1685 civilnih invalidov, 1300 gluhone- mih izven domov, 670 slepih izven domov, 54 sle- pih v domovih, 70 alkoholikov izven domov, 526 nepreskrbljenih družin brez hranilcev, 253 oseb z motnjami v duševnem zdravju v domovih in 984 oseb z motnjami v duševnem zdravju izven do- mov.75 Istega leta pa so bile nastanitvene kapaci- tete naslednje: za stare in onemogle je bilo leta 1947 v Sloveniji 25 večjih domov, ki so jih uprav- ljali OLO, in 8 manjših domov, ki so jih upravljali KLO. Skupna kapaciteta vseh teh domov je zna- šala zgolj 2342 postelj, pri čemer večina zgradb, v katerih so bili nastanjeni domovi za onemogle, ni odgovarjala svojemu namenu, mnoge so bile le za silo prirejene tovrstnim socialnim nalogam.76 Že leto kasneje pa je bilo v okviru domske zaščite v republiki skoraj 3000 nastanitev za odrasle ter več kot 16.500 nastanitev za mladino in otroke. Poverjeništva za socialno skrbstvo pri OLO so up- ravljala 35 domov za stare in onemogle (kapacite- ta 2494 oseb) ter Prehodni mladinski dom v Mari- boru (kapaciteta 10 oseb). Ministrstvo za prosveto je razpolagalo s 73 domovi igre in dela (kapaciteta 3972 oseb), dvema otroškima domovoma (kapa- citeta 146 oseb), 11 mladinskimi domovi (kapaci- teta 802 oseb), 52 dijaškimi domovi (kapaciteta 5156 oseb), 8 akademskimi domovi (kapaciteta 663 oseb), štirimi vzgojnimi domovi (kapaciteta 356 oseb), enim zavodom za slepo mladino (kapa- citeta 80 oseb) in enim zavodom za gluhonemo mladino (kapaciteta 136 oseb). Pod okriljem mini- strstva za ljudsko zdravje so bila štiri okrevališča (kapaciteta 250 oseb), 5 t. i. dečjih domov (kapa- citeta 237 oseb), 6 jasli (kapaciteta 206 oseb) in 6 internatov pri strokovnih šolah (kapaciteta 493 oseb). Pod okriljem ministrstva za lokalni promet je bil en internat pri strokovni šoli (kapaciteta 50 oseb), pod ministrstvom za kmetijstvo je bilo 21 internatov pri strokovnih šolah (kapaciteta 1200 oseb), pod ministrstvom za industrijo in rudar- stvo 12 internatov pri strokovnih šolah (kapaci- teta 1900 oseb), pod ministrstvom za delo sedem 75 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. 76 SI AS 228, t. e. 1/II/2, Poročilo o delu v letu 1947, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1947. Gl. tudi Miloševič Arnold, Razvoj domov, in Mali, Insti- tucionalno varstvo. domov za učence v gospodarstvu (kapaciteta 440 oseb) ter pod ministrstvom za gozdarstvo in lesno industrijo dva domova za učence v gospodarstvu (kapaciteta 73 oseb). Ne smemo pozabiti še na šti- ri okrevališča (Gozd Martuljek, Ponikve, Tupaliče in Moščeniška Draga) s kapaciteto 250 oseb, ki jih je ministrstvo za socialno politiko predalo mini- strstvu za ljudsko zdravje. Ministrstvo za social- no skrbstvo je leta 1948 v Crikvenici organiziralo kolonijo, v kateri je letovalo 62 invalidnih otrok, sicer pa je aktivno sodelovalo v komisiji za or- ganizacijo počitniških kolonij pri ministrstvu za prosveto. Država je s pomočjo množičnih orga- nizacij leta 1948 letovanje omogočila 14.856 otro- kom v 109 kolonijah. Čeprav številke niso nizke, je realno stanje izkazovalo še veliko potreb: oskr- bo v domovih bi potrebovalo še 2000 odraslih in več kot 1500 otrok. Potrebnih bi bilo še 61 otroških vrtcev in 44 jasli.77 K izboljšanju razmer socialno ogroženih sku- pin je prispevala tudi izvendomska zaščita, katere ključne aktivnosti so potekale prek ljudskih od- borov, ministrstva za socialno skrbstvo ter raz- ličnih društev in organizacij. Temeljna oblika pomoči so bile mesečne podpore, ki so jih pode- ljevali in izplačevali ljudski odbori. Do določene mere je bila uspešna tudi kolonizacija starejših oseb v tuje družine; konec leta 1948 jih je bilo pod skrbništvom 2517. Temeljni zakon o skrbništvu je zaradi pomanjkanja domov za otroke in mladino uvedel tudi sistem rejništva oziroma kolonizaci- je otrok. Konec leta 1947 je bilo pod skrbništvom 1118 otrok in mladoletnikov. Do decembra 1948 je bilo pod skrbništvom 5527 otrok, od tega 3743 po- polnih sirot in 1784 otrok, katerih starši zanje ni- so skrbeli. Zaradi nizkih rejnin in revščine je bila skrb za otroke pogosto nezadostna, čeprav so si rejniške družine prizadevale nuditi najboljše, kar so zmogle. Obsežna potreba po socialnem varstvu se je kazala tudi v povojni Ljubljani. Mesto je razpo- lagalo z različnimi zavodi za odrasle, na voljo so bile tudi javne kuhinje. Skrb za otroke in mladino je obsegala otroške domove in dnevna zavetišča, katerih število se je po vojni znatno povečalo. Po- leg institucionalnega varstva so pomembno vlo- go v sistemu socialnega skrbstva igrala številna društva. 77 SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. 437 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni Financiranje Prispevek je nastal v okviru slovenske raziskovalne infra- strukture DARIAH-SI, infrastrukturnega programa Razisko­ valna infrastruktura Slovenskega zgodovinopisja (I0-0013) ter raziskovalnega programa Digitalna humanistika: viri, orodja in metode (P6-0436), financiranih s strani Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). SEZNAM KRATIC AFŽ – Antifašistična fronta žensk FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija KLO – Krajevni ljudski odbor KPJ – Komunistična partija Jugoslavije KPS – Komunistična partija Slovenije LMS – Ljudska mladina Slovenije LRS – Ljudska republika Slovenija MLO – Mestni ljudski odbor OF – Osvobodilna fronta OLO – Okrajni ljudski odbor VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI MNSZS – Muzej novejše in sodobne zgodovine Slove- nije Fototeka SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 228, Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije SI AS 231, Ministrstvo za prosveto 1947–1950 SI ZAL LJU – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 479, MLO Ljubljana, Socialno skrbstvo in zdravstvo TISKANI VIRI Uradni list FLRJ, 11. 4. 1947, št. 30. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije. [Beo- grad]: Uradni list FLRJ, [1946]. Dostopno na: chro- me-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindm- kaj/http://stres.a.gape.org/prenova_slo/nova_usta- va/ustava_tem_listine_slovenije_kronologija/Usta- va_FLRJ_1946_1-del.pdf ČASOPISI Naša žena, 1946, 1947. LITERATURA Aleš Gabrič: Prva slovenska ustava. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do med­ narodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 2 (ur. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Mladinska knji- ga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 867, 868. Dobaja, Dunja: Zdravstveno in socialno varstvo v Sloveniji v letih 1945–1953 s poudarkom na razvo- ju zakonodaje. Prispevki za novejšo zgodovino 49, 2009, št. 2, str. 125–147. https://ojs.inz.si/pnz/article/ view/2349 Jeraj, Mateja: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakoprav- nosti v Sloveniji (1943–1953). Arhivi 26, 2003, št. 1 (Zbornik ob sedemdesetletnici Marije Oblak-Čar- ni), str. 161–178. Jeraj, Mateja: Slovenke na prehodu v socializem: vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Jeraj, Mateja: Slovenski sindikati in socialna politika 1945– 1950. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995. Jeraj, Mateja: Socialna politika in socialne dejavnosti v Sloveniji v prvih letih po drugi svetovni vojni. Družboslovne razprave 38, 2022, št. 101, str. 73–94. Kozina, Brane: Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1996. Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Mali, Jana: Institucionalno varstvo starih ljudi po dru- gi svetovni vojni. Zgodovina socialnega dela v Slove­ niji. Med družbenimi gibanji in političnimi sistemi (ur. Darja Zaviršek, Vesna Leskošek). Ljubljana: Fakul- teta za socialno delo, 2006, str. 281–294. Miloševič Arnold, Vida: Razvoj domov za stare ljudi. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med družbeni­ mi gibanji in političnimi sistemi (ur. Darja Zaviršek, Vesna Leskošek). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2006, str. 263–279. Mohoričeva, M.: Sirote morajo biti naša glavna skrb. Naša žena VI, 1947, št. 1, str. 10–11. Prinčič, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana: Modrijan, 1997. Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II­1. Zbornik doku­ mentov, člankov in spominov 2 (ur. Stana Gerk, Ivka Križnar in Štefanija Ravnikar Podbevšek). Ljublja- na: Zavod Borec, 1970. Šuler, Krista: Od kod in kakšna je zamisel patronatov. Naša žena V, 1946, št. 5, str. 120, 121. Urbanc, Nataša: Ljudska mladina Slovenije. Enciklope­ dija Slovenije, 6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, str. 283, 284. Zaviršek, Darja: Spol in profesionalizacija socialnega dela v socializmu. Primerjalna analiza. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med družbenimi gibanji in političnimi sistemi (ur. Darja Zaviršek, Vesna Lesko- šek). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2006, str. 15–38. Zaviršek, Darja: Vpliv vojne na razvoj socialnega dela v Jugoslaviji in Sloveniji: socialnodelovne študije vojne in miru v znanosti socialnega dela. Socialno­ delovne skupnosti v Sloveniji 1955–2025: izbrane tema­ 438 | kronika 73 � 2025 2 mojca šorn | sistem socialnega skrbstva v sloveniji s poudarkom na ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni tike (ur. Darja Zaviršek, Sara Pistotnik). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2025, str. 39–106. Zorn, Jelka: Socialno skrbstvo po drugi svetovni voj- ni. Nova ideologija in stare vrednote. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med družbenimi gibanji in političnimi sistemi (ur. Darja Zaviršek, Vesna Lesko- šek). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2006, str. 61–82. SPLETNE STRANI Wikipedija: Krista Šuler https://sl.wikipedia.org/wiki/Krista_%C5%A0uler SUMMARY Social Care System in Slovenia Immediately after the Second World War, with a Particular Focus on Ljubljana The article presents the development of the social ca- re system in Slovenia immediately after the Second World War. Based on archival collections on social care of the People’s Republic of Slovenia and data of the Ljubljana City People’s Committee, the author analyses the socie- tal and state measures for improving the living conditions of vulnerable groups. In the dire postwar situation, Slo- venia developed broadly based forms of social protecti- on for adults, youth, and children as well as appropriate infrastructure. This included some already established forms of assistance, while also developing new models of support. Social care was divided into specialized care (for the war disabled and families of fallen soldiers) and gene- ral care (for orphans, the elderly, and the sick). Particularly noticeable was the intertwining of social care and political issues, especially in the system of child and youth care, which strove towards educating conscious and responsi- ble citizens. Immediately after the war, the social care system was funded only from the budget. The situation slightly imp- roved once people’s committees and mass organizations began to collect money, food, clothing, and footwear. Aid from the Red Cross and the International Child Fund was also welcome. The social care system was further enhan- ced by the take-overs of formerly privately-owned institu- tions, which ensured accommodation for many people in need. The early stages of the new system were marked by ent- husiasm as well as by insufficient professional knowledge and, to some extent, personnel, which received its training since 1945. The training programme remained rather mo- dest until 1955, when it began to be offered through Colle- ge of Social Work. The results of the new forms of social protection, fi- nancial investment, and early professionalization were modest but far from negligible until 1948, when the first precise data on social care and protection was gathered in the field. There were twenty-five major residential homes for the elderly and disabled in Slovenia, managed by regi- onal people’s committees, and eight minor homes under the administration of local people’s committees. The total capacity of these homes was 2,342 beds. Most buildings that housed homes for the disabled were not fit for their purpose, and many had been barely adapted to ensure the provision of care. The very following year, however, already recorded nearly 3,000 accommodations for adults and mo- re than 16,500 accommodations for youth and children. Apart from residential care, the author also discusses a variety of other forms of social protection. The basic form of assistance for the elderly and disabled was monthly so- cial security allowance granted and distributed by people’s committees. To some extent, geriatric foster care proved to be a successful practice with 2,517 adults documented under guardianship at the end of 1948. Due to the lack of homes for youth and children, the same legislation also systematically addressed the issue of their foster care. At the end of 1947, 1,118 children and adolescents were pla- ced under guardianship. By December 1948, 5,527 children were registered under guardianship, among them 3,743 orphans and 1,784 neglected or abandoned children. An extensive need for social protection was also pro- minent in postwar Ljubljana. The city had various care in- stitutions for adults as well as soup kitchens. Child and yo- uth care encompassed children’s homes and day shelters, the number of which increased significantly after the war. Alongside institutionalized social protection, many asso- ciations also played a pivotal role in the social care system. kronika 73 � 2025 2 | 439–450 Vid Žepič: Martin Pegius (1519–1592): življenje in delo kranjskega učenega pravnika. Ljubljana: Založba Pravne fakultete, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2025, 175 strani. Pravna zgodovina je področje, ki ga zgodovi- nopisna skupnost na Slovenskem spremlja le spo- radično, vendar si njeni izsledki in dosežki brez dvoma zaslužijo pozornost. Pogled na preteklost s pravnega vidika omogoča nove uvide v številna raziskovalna vprašanja, saj nam odkriva zakono- dajne norme določenega obdobja in s tem prepri- čanja, stališča in vrednote neke družbe v določe- nem časovnem obdobju. Ena zadnjih pridobitev s tega področja je monografija, posvečena enemu prvih pravnikov s slovenskega prostora iz 16. sto- letja Martinu Pegiju, bolj znanega pod latinizira- nim imenom Martin Pegius, ki jo je pripravil do- cent na Pravni fakulteti ljubljanske univerze Vid Žepič. Pegius v znanstvenih krogih ni neznano ime in o njem obstaja nekaj zapisov in biografskih orisov, začenši že z Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, a pričujoče delo predstavlja prvi obsež- nejši poskus znanstvenega ovrednotenja njegove- ga življenja in dela tudi s pomočjo avstrijskih in nemških arhivskih virov in izvirnih natisov njego- vih knjig. Z natančno opravljenim raziskovalnim delom je Žepič osvetlil tudi nekatere še neznane OCENE IN POROČILA dele učenjakove biografije in popravil nekatere razširjene, toda napačne trditve o njem. V predgovoru, ki ga je prispeval akademik Janez Kranjc, je Pegij koncizno predstavljen kot skoraj renesančen človek, polihistor s številnimi interesi, tako znotraj pravne sfere kot tudi na dru- gih področjih, in učenjaka, ki ga ni mogoče oz- načiti za akademika, zaprtega v slonokoščenem stolpu. Bil je praktik, ki je svoje razprave objavljal v nemščini namesto v latinščini, da bi imele upo- rabno vrednost za meščanski in uradniški, a tudi sodniški in odvetniški sloj zgodnjenovoveškega Svetega rimskega cesarstva, ki je bil v glavnem nevešč formalne lingue france. Žepič že v uvodnem poglavju postreže z novim odkritjem: časom Pegijevega rojstva. Dosedanje biografije so čas njegovega rojstva na osnovi raz- ličnih indicev na široko zamejevale z obdobjem med letoma 1508 in 1523 in tudi pričujoča mono- grafija naj bi bila izdana okvirno ob 500. obletnici njegovega rojstva. Toda raziskava je pokazala, da – v kontrastu s prezgodnjim praznovanjem 500. obletnice rojstva Adama Bohoriča leta 2020, ki ga je Boris Golec medtem datiral približno v leto 1524 – izdaja monografije zamuja, saj se je Pegij rodil leta 1519. Podatek prihaja kar od Pegija sa- mega, ki je v svoji Knjigi o urah rojstva zabeležil, da se je rodil »9. novembra leta 1519, 7 minut in 30 sekund po 22. uri« (str. 13). Od poldrugega de- setletja širokega verjetnega razpona Pegijevega rojstva smo z eno potezo prišli na že kar absur- dno natančno določen čas rojstva – podatek, ki verjetno ne obstaja za nobenega drugega človeka, rojenega na Slovenskem v 16. stoletju, niti za ve- liko večino vseh, rojenih v poznejših stoletjih. In čeprav je treba fascinantno natančen čas rojstva jemati ne le z zrnom soli, temveč s celotno solni- co, pa navedba kaže, da je Pegij razen prava gojil še en globok interes: astrologijo. Prav to zanima- nje je imelo zanj v poznejšem življenju usodne posledice. Naslednje poglavje pred bralcem razgrne ča- sovni in prostorski kontekst, ki ga je potrebno imeti v mislih, da razumemo, kje in kdaj je živel in delal Pegij. Glede na to, da se je Pegij rodil na začetku 16. stoletja, dve leti (oziroma če smo natančni, kot bi verjetno hotel Pegij: dve leti in devet dni) po tem, ko je Martin Luther na vrata wittemberške grajske cerkve pribil 95 tez, to po- meni, da je preživljal reformacijski čas nenehnih verskih napetosti in spopadov, da niti ne ome- njamo kmečkih upornikov. Čeprav znakov, da bi posebej simpatiziral s protestanti, ni, pa je že nje- gova odločitev, da objavlja v nemščini, dokaj so- 440 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila rodna reformacijskemu kredu o prevajanju Bib- lije v domače jezike. Žepič pozornost posveti predvsem pravnemu položaju in sodni strukturi- ranosti dežel, ki so zaznamovale Pegijevo življe- nje: Kranjske, Solnograške in Bavarske. V cesar- stvu se je krepila vloga rimskega prava, ki je kot najvišja referenca postopoma izpodrivala parti- kularne ureditve na nižjih stopnjah, kljub ugo- vorom plemstva, ki je seveda zahtevalo varovanje privilegijev plemiškega prava. Kot že omenjeno, splošna razgledanost in strokovna podkovanost večine odvetnikov, pisarjev in sodnikov ni bila zavidljiva, saj so različni vzroki, ki so omejeva- li kvaliteten pravni študij, privedli do množice podpovprečno izobraženih študentov, ki se niso mogli izkazati ravno kot svetilniki pravniške pro- nicljivosti, eruditstva in retorične elokvence. Tretje poglavje je posvečeno predstavitvi Pegi- jeve biografije. Če je čas Pegijevega rojstva novo odkritje, pa je že od prej znano, da je njegov roj- stni kraj Polhov Gradec. Pisci, ki so o njem pisali v 19. in na začetku 20. stoletja, so radi omenjali preprosto kmečko poreklo, o katerem ni znane- ga nič določnega, tako ali drugače pa je že kot približno desetletni deček v prav tako ne povsem razjasnjenih okoliščinah prispel na Bavarsko. Konkretnejši biografski podatki so znani šele za čas njegovega študija, saj je leta 1552 prejel dokto- rat na univerzi v Ingolstadtu, predhodnici dana- šnje münchenske univerze. Kariero je nadaljeval kot mestni pisar in advokat ter se hitro ustalil v Salzburgu, kjer je naslednja leta manevriral sko- zi kompleksno politično situacijo in intrigami salzburške nadškofije. Čeprav je pomislil na pos- vetitev, pa tega ni uresničil in je za nadškofa še naprej opravljal številne funkcije ter se vzpenjal po karierni lestvici, dokler ni leta 1561 napredoval do svétnika in prisednika salzburškega konzisto- rija, vrhovnega cerkvenega sodnega organa, pa tudi odvetnika – zagovornika nadškofije v sporih in preganjalca protestantizma, kar pa je verjetno opravljal bolj nerad. Sledil je dramatičen padec v nemilost. Učenega pravnika so obtožili, da je sprejemal podkupnine in krivo razsojal, temu pa so sledile še obsodbe čarovništva – najverjetne- je posledica njegovega interesa za astrologijo in okultizem. Krivdo naj bi dokazovali spisi, najdeni v njegovem stanovanju, ki so se pečali z napove- dovanjem prihodnosti, bajeslovnimi bitji, kot so duhovi in gorski škratje, in drugimi prepoveda- nimi temami, kot je v izčrpnem poročilu opisal pravnik Johann Baptist Fickler. Sredi februarja 1582 so Pegija skupaj s soprogo Beatriko, o kate- ri je sicer znanega le malo, a je bila tudi obtože- na čarovništva, zaprli v utrdbo Hohensalzburg, namenjeno predvsem političnim jetnikom. Po- manjkanje dokumentov napeljuje na sklep, da je Pegij obstal v pravniškem limbu: preiskovalci niso mogli nedvoumno dokazati njegove krivde, Pegij pa ne svoje nedolžnosti. Zakonca sta tako deset let preživela v ječi, oskrbovalnina pa je šla kar iz njunega lastnega premoženja. Poleti 1592 je Pegij tu dočakal tudi smrt; star je bil 72 let. Še eno Žepičevo odkritje je Pegijeva fizična podoba. Do zdaj se je učeni pravnik uvrščal v ga- lerijo osebnosti s slovenskega prostora, katerih izvirnega umetniškega ali fotografskega portreta nimamo. Vanjo sodijo npr. že omenjeni Adam Bohorič, pa tudi Ferdinand Avguštin Hallerstein, Jernej Kopitar in kakopak France Prešeren, čigar izvirni portret bi predstavljal eno najsvetejših nacionalnih relikvij in iskanje katerega je že ma- lodane slovenski nacionalni šport. Žepič v knjigi premierno objavlja Pegijev nagrobnik, ohranjen v pokopališki kapeli sv. Margarete v salzburški opatiji sv. Petra, ki ga je dal že za življenja izdelati Pegij ob smrti svoje prve soproge. Mesec in letni- ca smrti nista bila nikoli vklesana, je pa Pegij očit- no poskušal predvideti dan lastne smrti, saj je za dan smrti vklesana številka 14. Na marmornatem reliefu, ki spremlja nagrobni napis, je ob množici drugih, deloma težko določljivih simbolov mogo- če prepoznati bradatega in dolgolasega učenjaka. Podoba se v resnici ne razlikuje zelo od izmišlje- nega kiparskega portreta, kot ga je ustvaril Mir- sad Begić in ki od leta 2000 odlit v bronu stoji na- sproti vhoda v ljubljansko Pravno fakulteto. Četrto poglavje, najobsežnejše od vseh, je po- svečeno analizi Pegijevih del. Svoja pravna dela, pisana v nemščini, je objavljal med letoma 1557 in 1566, nato je njegov interes prešel na polje astro- logije in retorike. V desetletjih in stoletjih po smrti so začeli Pegiju pripisovati tudi nekatera nepodpisana dela, predvsem Knjigo o zeliščih in za svoj čas pionirski spis O pasjem, golobjem in ko­ košjem pravu; njegovo avtorstvo teh del, še zlasti slednjega, ostaja sporno. Žepič podrobno, skozi reprodukcije naslovnic raznih izdaj in daljše od- lomke, predstavlja osem potrjenih Pegijevih del in tri apokrifna besedila. Pegijeva pravna besedi- la so se dotikala retraktne pravice, dote, služnosti mestnih in kmečkih dednih zemljišč ter dednega zakupa (verjetno tudi dražbenega prava v ano- nimnem spisu iz 1566, ki se mu pripisuje), izdal pa je tudi zbirko petnajstih svojih pravnih mnenj. Kljub fokusiranosti na praktično uporabnost nje- govih del je Pegij vendarle bil tudi teoretski raz- iskovalec, katerega najambicioznejši projekt je bil komentirani nemški prevod Justinijanovega kodeksa, enega temeljnih pravniških besedil. Po- men tega poznohumanističnega podviga, ki je do prve polovice 19. stoletja ostal unikaten, je velik, 441 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila tudi če ga je Pegij uspel izvršiti v le majhni meri, saj je izdal le dve od dvanajstih knjig kodeksa, na- to je nadaljevanje zaradi slabe prodaje in visokih stroškov tiska projekt opustil. Zanimala ga je tudi retorika, s katero se je leta 1561 ukvarjal v spisu O tropih in figurah, z že omenjeno Knjigo o urah rojstva iz 1570, prvo v nemščini napisano astrolo- ško razpravo, pa je zaplaval v bolj okultne vode. Trdil je, da je mogoče na podlagi točnega časa rojstva in položaja nebesnih teles v tem trenutku napovedati celotno človekovo življenjsko pot; iz tega izvira njegov na sekundo natančno zapisan čas rojstva. Veliko je tudi poudarjal delo švicar- skega alkimista Paracelsusa, ki ga je imel za čudo- delnega zdravilca. Delo je izšlo ravno v času, ko je Cerkev prepovedala objavljanje del s področja sodne astrologije, in čeprav Pegija zaradi knjige (sicer izdane v Baslu) niso preganjali, se je pregon del s področja vedeževanja, horoskopov in astro- logije sčasoma zaostroval. Pegijeva knjiga je bila zato, za razliko od večine njegovih redno ponati- skovanih del, naslednjič objavljena šele leta 1924. Podroben seznam vseh izdaj Pegijevih knjig, Pe­ giana, je dodan v prilogi monografije. V sklepnem poglavju Žepič izpostavi, da je na- ziv prvega pravnika iz slovenskih dežel, ki se rad pripisuje Pegiju, neustrezen; za zajetno število let ga prehiteva Monald Koprski, ki je bil aktiven v 13. stoletju. Kljub temu pa mu pripada naziv naj- bolj znanega kranjskega pravnega učenjaka, ki si je s svojim delom za življenja pridobil mednaro- dni ugled. Njegovo »prisvajanje« s strani sodobne Slovenije je upravičeno v smislu, da se je rodil na Kranjskem in da je tudi v nekaj svojih delih rad poudaril svoje kranjsko poreklo, ni pa utemelje- no v smislu nacionalističnega diskurza, saj bi bilo anahronistično in zavajajoče trditi, da je bil Pe- gij Slovenec. Njegova usmerjenost na praktično uporabno vrednost svojih del je sicer bila nekaj, nad čemer so učeni pravniki vihali nos, vendar to ne pomeni, da je bil Pegij sposoben pisati le popreproščene pravne razlage za neposvečene množice. Nasprotno: prav njegova pripravljenost, da s pomočjo ustreznega besednjaka in izbire ši- roko razprostranjenega jezika objave, a še vedno neoporečno strokovnostjo naredi pravo dostop- no tudi nepravnikom, kaže na zavezanost huma- nističnim idealom, zato ostaja kot učenjak, ki je znal združevati znanstveno s poljudnim, svetal zgled vse do danes. Žepič je z monografijo o Martinu Pegiju opra- vil izčrpno raziskovalno delo. Več kot 400 opomb, ki se raztezajo čez knjigo, in 11 strani dolg seznam uporabljenih virov in literature kažejo na obseg opravljenega raziskovalnega dela. Rezultat je natančna (in tudi kvalitetno oblikovana) mono- grafija, ki bo s svojim fokusom na pravni aspekt Pegijevega časa in opusa sicer razumljivo najbolj zanimiva pravnikom, toda knjiga je poučno, mes- toma prav kratkočasno čtivo za vse interesente. Pegijeva biografija razodeva življenjsko tragiko polihistorskega učenjaka iz 16. stoletja, povsem predanega pravu, ki pa konča na drugi strani zakona, vsaj deloma zaradi gorečega interesa za prepovedane okultne teme – kar zveni že kot premisa za zgodovinski roman v maniri Kronoso­ ve žetve ali Galjota, če ne kakšnega nikoli napisa- nega dela Umberta Eca. Martin Pegij v osveženi podobi znova stopa pred nas in ponuja navdih za karseda moderne vrednote: stremenje k izobra- ženosti, mednarodno udejstvovanje in promocijo znanosti med širšim občinstvom. Ivan Smiljanić Tomislav Vignjević: Shema kvaternijev in Celjski grofje. Politična ikonografija na prehodu v zgodnji novi vek. Celje: Pokrajinski muzej, 2024, 110 strani. Propaganda je tudi dandanes močno orodje za prepričevanje množic. Danes klasične oblike (npr. tisk in javne medije) vse bolj izpodrivajo še učinkovitejša družbena omrežja. Propaganda se- veda ni nič novega. Zlasti politična propaganda je cvetela že v antiki (spomnimo npr. le na Trajanov steber), ob izteku srednjega veka pa je z iznajd- 442 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila bo tiska doživela nov preporod, ki so ga izkoristili zlasti v verskih bojih. Iz poznega srednjega veka pa izvirajo tudi različne likovne upodobitve, ki so prav tako imele propagandni značaj in so odraža- le takratne družbene razmere in družbeno uredi- tev. To so bile npr. sheme treh družbenih redov (duhovščina, plemstvo in kmetje, ki se jim pozne- je pridružijo tudi meščani), razni frizi akvarelov ali pergamentnih listov, ki so slavili cesarjevo živ- ljenje in vojaške uspehe, ali upodobitve sedmih volilnih knezov. Med najpogostejšimi tovrstnimi ikonografijami je bil sistem kvaternijev, shemat- skih upodobitev Svetega rimskega cesarstva, ki so prikazovale celotno družbo – od cesarja na vrhu do kmetov na dnu. Vsak posamičen kvaternij je vseboval po štiri (od tod ime kvaternij) predstav- nike posameznega družbenega ranga, od vojvod in knezov, do grofov, baronov, vitezov ter na kon- cu predstavnikov mest, vasi in kmetov. Kvaterniji so bili pogosto upodobljeni v obliki (cesarskega) orla, kategorije pa so bile predstavljene kot nje- gova peresa. Namen kvaternijev je bil nazorna hierarhična predstavitev družbeno razslojenega Svetega rimskega cesarstva, čeprav gre seveda za poenostavljeno ikonografijo, ki je tedanjim gledalcem pomagala pri dojemanju zapletene- ga državnega ustroja, hkrati pa je bila orodje za čaščenje in propagiranje določenega vladarja ali dinastije. V sistemu kvaternijev so pomembno vlogo odigrali tudi celjski grofje, četudi so izumrli (torej fizično izginili) že sredi 15. stoletja. V kvaternijski kategoriji grofov so namreč med štirimi pred- stavniki praviloma vedno prikazani tudi Celjski s svojim modrim ščitom in tremi zlatimi zvezdami. Njihova simbolična prisotnost je odraz njihovih povezav z luksemburško dinastijo, ki je na cesar- skem prestolu sedela od srede 14. do konca prve tretjine 15. stoletja. Sistem kvaternijev je namreč v začetku 15. stoletja vzpostavil Sigismund Luk- semburški in če upoštevamo tesno politično in družinsko povezavo med njim in Hermanom II. Celjskim, nam je tudi jasno, zakaj so Celjski pos- tali stalnica v kvaternijski ikonografiji. Shema kvaternijev je bila prvič najverjetneje upodobljena med letoma 1414 in 1415 v frankfurt- ski mestni hiši, imenovani Römer. Od tedaj dalje se kvaterniji pojavljajo v številnih upodobitvah po vsem cesarstvu, bodisi v grbovnih knjigah bo- disi v obliki stenskih poslikav ali kot dekorativni element na predmetih, in to vse do razpustitve Svetega rimskega cesarstva leta 1806. Sistem kvaternijev pa že več kot četrt stoletja raziskuje tudi umetnostni zgodovinar Tomislav Vignjević, ki je skupaj z Damirjem Žeričem v Po- krajinskem muzeju Celje postavil razstavo z nas- lovom Grb grofov Celjskih in sistem kvaternijev. Raz- stava sistematično prikazuje heraldično podobo celjskih grofov (še prej gospodov Žovneških), to- rej razvoj njihovega grba in njegovo pojavljanje v sistemu kvaternijev, pa tudi spreminjanje titulacij na pečatih Celjskih. Ob razstavi je Vignjević zbral svoje doseda- nje raziskave na tem področju in jih nadgradil v monografijo z naslovom Shema kvaternijev in Celj­ ski grofje in podnaslovom Politična ikonografija na prehodu v zgodnji novi vek. Knjiga torej ni katalog, kakršni običajno spremljajo razstave, temveč pov- sem samostojna monografija, ki pa dejansko nad- grajuje razstavo in obiskovalcu omogoča globlji uvid v predstavljeno tematiko. Knjiga je razdelje- na na več poglavij. Po uvodni predstavitvi glavne teme avtor predstavi različne upodobitve družbe- ne stratifikacije na prehodu v zgodnji novi vek in nato posebej sistem kvaternijev. V naslednjih po- glavjih se nato posveti posameznim vidikom kva- ternijev in v njih opiše nastanek in realni pomen kvaternijev ter prvi znani primer kvaternijske upodobitve v frankfurtski mestni hiši, predstavi zgodnje obravnave in zgodnje upodobitve kvater- nijev in nadaljuje z analizo upodobitev v grbov- nih knjigah in mestnih hišah. Posebno poglavje je namenjeno Svetovni kroniki Hartmanna Schedla s konca 15. stoletja, nekakšni poznosrednjeveški enciklopediji, v kateri je upodobljen tudi lesorez s shemo kvaternijev (in seveda grbom Celjskih). Vsebinska poglavja se zaključijo z razčlenitvijo povezave med kvaterniji in dvoglavim cesarskim orlom ter z opisom poznejših kvaternijev iz 16. in 17. stoletja. Sledijo še obvezni zaključek (tudi v angleškem jeziku), seznam literature ter imensko in krajevno kazalo. Knjiga sicer ni zelo obsežna, a je napisana zelo poglobljeno in hkrati pregledno, kar lahko stori le nekdo, ki tematiko pozna do obisti. Knjiga je tudi oblikovno lep izdelek, odlikujejo jo številne barvne fotografije, ki dopolnjujejo besedilni del. Številne upodobitve celjskega grba z različnih lo- kacij nekdanjega cesarstva je posnel avtor oseb- no. Če bi že morali iskati tudi kakšno šibko točko, bi se morda lahko ustavili pri skrajšanih omem- bah celjskih grofov. V teh primerih bi bilo bolje uporabljati posamostaljeno pridevniško obliko, torej Celjski, in ne Celjani, ki so prebivalci Celja. Knjiga Tomislava Vignjevića bo nedvomno zadovoljila vse poznavalce, raziskovalce in ljubi- telje zgodovine Celjskih. V njej je lepo prikaza- no, da so celjske zvezde sijale še dolgo potem, ko Celjskih ni bilo več. In v grbu mesta Celje in slo- venskem državnem grbu sijejo še danes. Miha Preinfalk 443 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila Polona Vidmar: Novo Celje: Lastniki, arhitektura in oprema najlepšega dvorca v Savinjski dolini. Ljubljana: Založba ZRC; Žalec: ZKTŠ, Zavod za kulturo, šport in turizem, 2024, 404 strani. Monografija je rezultat dolgoletnih in poglob- ljenih raziskav umetnostne zgodovinarke Polone Vidmar. Že izbor (pod)naslova – Lastniki, arhi- tektura in oprema najlepšega dvorca v Savinjski dolini – nakazuje, da gre za večplastno in vsebin- sko ambiciozno delo. Avtorica je knjigo zasnovala celostno: v njej podrobno predstavi arhitekturni razvoj, umetnostno opremo ter predvsem social- no-biografski kontekst številnih lastnikov dvorca, od njegovega nastanka pa vse do današnjih dni. Natančna stavbnozgodovinska analiza dvorca je obogatena z razpravami o stenskih poslikavah, ki- parski in slikarski opremi, pohištvu ter funkcio- nalni zasnovi prostorov. Pri tem ne gre za splošne slogovne ocene ali opise (baročnih) motivov, am- pak za konkretne identifikacije umetnikov, ikono- grafskih programov in slogovnih vplivov. Posebej izpostavljena je povezanost z Gradcem in širšim habsburškim kulturnim prostorom, kar postavlja Novo Celje v nadregionalni kontekst. Dvorec tako v monografiji ne nastopa le kot predmet umetno- stnozgodovinske obravnave, temveč kot celovit dokument nekega minulega, a kompleksnega kulturnega in družbenega sveta. V kronološko in tematsko zasnovani mono- grafiji uvodnemu predgovoru sledi pet poglavij, posvečenih posameznim lastniškim obdobjem od 16. do začetka 20. stoletja. Prvo poglavje ni zgolj uvodna razlaga konteksta, temveč predstav- lja samostojno in v marsičem pionirsko študijo, ki s pomočjo stavbnozgodovinske analize, digi- talnih rekonstrukcij stavbnih faz, ikonografskih virov ter bogatega arhivskega gradiva (zapuščin- ski inventarji, zemljiške knjige, kupoprodajne po- godbe, sodni spisi, urbarji) podrobno rekonstrui- ra razvoj dvorca od konca 16. stoletja do sredine 18. stoletja. Predhodnik dvorca Novo Celje je bil Plumberk, ki se v zgodovinskih virih in litera- turi pojavlja pod imeni Brun(n)berg, Prunberg in Bromberg. Za njegovega graditelja velja Sig- mund gospod Schrattenbach (1548–1588), ki je kot lastnik izpričan leta 1580. Prvotni dvorec je bil dvonadstropna zgradba pravokotnega tlorisa s petimi okenskimi osmi, ki se je delno ohranil v zahodnem delu današnjega dvorca. Večje prezi- dave Plumberka so bile pozneje izvedene v osem- desetih letih 17. stoletja, v času lastništva plemiške rodbine Miglio (ok. 1653–1756). Na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681 je Plumberk prikazan kot devetosna dvonadstropna stavba z enonadstrop- nim petosnim vzhodnim prizidkom. Najobsežnejše poglavje je posvečeno obdob- ju, ko so bili lastniki dvorca grofje Gaisruck (1756– 1830), ki so zaslužni za njegovo prepoznavno ba- ročno podobo in razkošno opremo. Gradnjo naj- lepšega baročnega dvorca v tem delu Slovenije je lahko naročil le izjemno uspešen, ambiciozen, premožen in vpliven lastnik – kar je Anton grof Gaisruck (1712–1761) nedvomno bil. Izviral je iz mlajše veje koroške linije rodbine in je opravljal pomembne dvorne službe v Habsburškem cesar- stvu. Na njegovo premoženje je ugodno vplivala prva poroka (leta 1734) z edinko iz grofovske rod- bine Löwenburg. Njena hitra smrt (1736) je mlade- mu vdovcu oporočno prinesla dohodke od poses- ti v Avstriji in na Ogrskem. Leta 1750 je z vladarico Marijo Terezijo sklenil pogodbo o zamenjavi ura- da Neunkirchen v Spodnji Avstriji za gospostvo Celje. Njegova usmeritev na Štajersko je bila ver- jetno povezana z drugo poroko leta 1748 z baro- nico Cramm, ki je leta 1749 po očetu podedovala gospostvo Turnišče pri Ptuju. V naslednjih letih je Anton grof Gaisruck odkupil še nekaj manjših posesti v Savinjski dolini, ki jih je priključil nek- danjemu velikemu celjskemu gospostvu. Po na- kupu Plumberka leta 1756 je vse te savinjske po- sesti združil v novo oblikovano gospostvo Novo Celje. Preureditev Plumberka v veličasten dvorec Novo Celje je sovpadla s tristoto obletnico smrti Ulrika II., zadnjega grofa Celjskega, kar je Anton izkoristil za simbolno navezavo na tradicijo nek- danjih mogočnih Celjskih. Po družinski tradiciji 444 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila so bili grofje Gaisruck sorodstveno povezani s Celjskimi prek gospodov Lindeških, ki so izumrli (do) leta 1628. V času Gaisruckov je bil vzhodni del prvotne stavbe za eno os podaljšan in razširjen, osrednji del pa povsem preoblikovan, da je nastalo mes- to za vežo (vestibul), reprezentančno stopnišče in dvorano. Stavbo so dodatno povišali, notranja razporeditev prostorov pa temeljito spremenili. Arhitekt Matija Persky je z domiselno členitvijo zunanje fasade spretno prikril prejšnje gradbe- ne faze in ustvaril vtis novogradnje. Dvorec je bil zasnovan kot sedež gospostva Novo Celje, zato je moral nuditi primerne prostore za upravne, gospodarske in sodne namene, hkrati pa je slu- žil tudi kot letna rezidenca družine, namenjena bivanju in družabnemu življenju. Ob svojem nastanku je dvorec gotovo predstavljal najveli- častnejše plemiško poslopje v Savinjski dolini in enega najimenitnejših na Spodnjem Štajerskem. Anton pri njegovi prezidavi in opremi ni varčeval z denarjem ter je pri tem angažiral številne kako- vostne umetnike z različnih koncev monarhije. A s širokopotezno prenovo je presegel svoje finanč- ne zmožnosti. Praktično od začetka prenove si je izposojal denar od ljudi iz najrazličnejših druž- benih slojev. Ob svoji smrti (1761) je z oporoko, ob zavedanju obsežnih dolgov, vse svoje posesti razglasil za fidejkomis, tj. neodtujljivo rodbinsko posest, vendar je dedičem za poplačilo upnikov dovolil prodajo vseh posesti z izjemo Novega Celja, ki naj bi ostalo jedro družinske dediščine. Petim izjemno ustvarjalnim letom pod Antonom je sledilo desetletje lastništva njegovega brata Ja- neza Karla grofa Gaisrucka (1714–1770), ki se je po najboljših močeh trudil dokončati gradnjo dvor- ca in poplačati dolgove. V naslednjih desetletjih, v času Vincenca grofa Gaisrucka (1754–ok. 1826) in stečajnih upraviteljev je sledilo dolgotrajno obdobje stagnacije. Lastništvo družine Gaisruck se je po osmih desetletjih zaključilo leta 1835 s prodajo Novega Celja na dražbi. Z Jožefom Ludvikom Hausmannom (1794/ 1795–1856) se je začelo kratko, a dinamično obdob- je, zaznamovano z ambicioznim podjetništ vom la- stnika. Prvi meščanski lastnik Novega Celja je bil hkrati tudi prvi, ki je iz razkošnega podeželskega dvorca ustvaril dom. Po njegovem gospodarskem zlomu je gospostvo oziroma veleposestvo leta 1849 kupil knez Konstantin Salm-Reifferscheidt- -Krautheim (1798–1856). Zaradi pravnih sporov se je prenos lastništva zavlekel in najverjetneje do- končno uresničil šele okoli leta 1854. V času kne- za Leopolda Salma, ki je leta 1888 po daljnem so- rodniku podedoval tudi majorat Dyck in se odtlej imenoval knez Salm-Reifferscheidt-Krautheim in Dyck, so v šestdesetih letih 19. stoletja na posestvu uvedli gojenje hmelja. Ta gospodarska pobuda je imela izjemen vpliv na nadaljnji razvoj Savinjske doline. Salmi so Novo Celje posedovali do konca leta 1919, ko ga je tedanji lastnik Jurij prodal Da- vorinu Turkoviću baronu Kutjevskemu. Zaključno poglavje obravnava obdobje last- ništva barona Turkovića (1919–1930). Leta 1930 je ta Novo Celje prodal Dravski banovini, ki je v stavbi načrtovala ureditev psihiatrične bolnišni- ce. Z obsežnimi gradbenimi posegi je bil razkošni podeželski dvorec preurejen v funkcionalno bol- nišnično stavbo. Med drugo svetovno vojno je v njem delovala vojaška bolnišnica, po letu 1945 pa bolnišnica za pljučne bolezni. Med letoma 1970 in 1980 je bil v dvorcu urejen dom za ostarele, le- ta 1983 pa ga je prevzelo podjetje Hmezad Agrina Žalec, ki je začelo z obnovitvenimi deli. Ta so bila ob osamosvojitvi Slovenije ustavljena. Leta 1995 je dvorec prešel v last Občine Žalec, ki ga odtlej postopno obnavlja. Najlepši dvorec v Savinjski dolini tako že več desetletij ostaja brez prave na- membnosti. Od leta 2013 občasno oživi v poletnih mesecih, ko v prostorih gosposkega nadstropja potekajo razstave sodobne umetnosti. Kot je pri izdajah Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU v navadi, je tudi ta monografija oblikovno dovršena in vi- zualno privlačna. Izjemno bogat slikovni mate- rial (rekonstrukcije, načrti, arhivske fotografije in sodobni posnetki) podpira besedilo ter omo- goča boljšo razumevanje razvoja in podobe dvor- ca skozi stoletja. Bralcem je na voljo pet prilog s transkripcijami inventarjev premičnin v dvorcu Plumberk iz let 1645, 1699 in 1708 ter inventarjev preoblikovanega dvorca Novo Celje iz let 1761 in 1770. Nepogrešljivo je tudi imensko in krajevno kazalo. Najveličastnejše plemiško poslopje v Savinj- ski dolini in eden najodličnejših dvorcev na Spo- dnjem Štajerskem svojega časa je z monografijo Polone Vidmar dobilo temeljno znanstveno delo. Publikacija bo pomembna referenca za prihod- nje raziskave na področju umetnostne zgodovi- ne, arhitekture, pa tudi zgodovine plemstva in meščanstva na Slovenskem. Zaradi raznolikosti obravnavanih tem bo dragoceno branje tudi za širšo zainteresirano javnost. Matjaž Grahornik 445 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila Dragan Matić: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice: zaplembe časopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873–1889 in 1908–1914 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2023, 336 strani. Po široki zgodovinski, sociološki in filozof- ski obravnavi cenzure na Slovenskem v času od marčne revolucije 1848 do prvih let 21. stoletja (Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes (ur. Mateja Režek). Ljubljana: No- va revija, 2010) smo leta 2023 dobili še eno tehtno delo, ki osvetljuje omenjeni vidik družbenega in političnega razvoja. Za avstrijsko dobo se mu je posebej posvetil Dragan Matić v študiji Tiskov­ na svoboda v krempljih ljubljanske justice. Kot pove njen podnaslov, avtor obravnava tiskovne zadeve na Kranjskem v obdobju 1873–1889, vpetem v širši čas t. i. konfiskacijskega ministrstva Lasser-Auer- sperg (vlade ministrskega predsednika Adolfa Auersperga in njenega najvplivnejšega člana, no- tranjega ministra Josepha Lasserja) in Taaffe-Win- klerjeve dobe (obdobja vlade Eduarda Taaffeja in na Kranjskem deželnega predsednika Andreja Winklerja), in v obdobju pred véliko vojno 1908– 1914. Obravnavani obdobji časovno opredeljuje gradivo, ki je glede tiskovnih zadev ohranjeno v fondu Deželno sodišče v Ljubljani (za leta 1873– 1889) in v fondu Državno tožilstvo v Ljubljani (za leta 1908–1914) Arhiva Republike Slovenije. Avtor v svojem delu uvodoma opozori na po- stopkovni vidik tiskovnih zadev, postavljenim s ti- skovnim zakonom leta 1862 in tiskovnoprocesnim redom, ki je uvedel proces z obtožbo, javnostjo in neposrednostjo postopka. Poudari, da je repre- sivni značaj tiskovnega zakona izhajal iz vgradi- tve t. i. objektivnega postopka v kazenskopravni red, to je zaplembe inkriminiranega besedila, ne da bi dvignili tožbo proti odgovornemu uredni- ku. Državna tožilstva so se tako izognila poroti, tej praksi so sledili tudi sodni senati. Državni to- žilci so lahko ukrepali tudi v primerih, ko je bila po njihovi oceni z vsebino, objavljeno v časni- kih, ogrožena čast ustave, parlamenta, deželnih zborov, vseh uradnikov, vojakov in duhovnikov. Objektivni postopek je utrdil še kazenskopravni red iz leta 1873, ki je državnega tožilca opolnomo- čil, da je lahko uvedel objektivni postopek tudi v privatnih zadevah, če naj bi to zahteval javni inte- res. Na tej podlagi so izvajali zaplembe časopisov z vsebino, ki naj bi bila žaljiva za tuje monarhe. Še pomembnejše pa je bilo določilo, po katerem na sodno potrditev zasega – zaplembo ni bila mo- žna pritožba. Dopusten je bil le ugovor, o katerem je razsojalo isto sodišče, ki je zaseg potrdilo, po- gosto so o ugovoru odločali celo isti sodniki. Šele potem je bila možna pritožba na Višje deželno sodišče, na katerem pa je bilo možnost za uspeh še manjša. Tožilec je lahko objektivni postopek začel kadarkoli in ne le v primeru, ko odgovor- na oseba ni bila dosegljiva, torej ko subjektivni postopek ni bil možen. Obveljala je dikcija, da je lahko državni tožilec po prosti presoji izbiral med obema postopkoma. Odpovedal se je lahko vložitvi obtožnice in sprožil pregon besedila. Po- sebnost objektivnega postopka je bila v tem, da ta postopek, v katerem sploh ni bilo obtoženca, ni bil kontradiktoren postopek. Tako so obšli nače- lo, veljavno v demokratičnih družbah, »da mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svo- ja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o naved- bi nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki«. (14) Objektivni postopek je očitno dušil tiskovno svobodo in je vse do konca monarhije absolutno prevladoval. Tisk je bil v Avstriji popolnoma prepuščen na mi- lost in nemilost vsakokratni vladi. Avtor je za vsako obravnavano obdobje najprej predstavil njegove glavne narodnopolitične zna- čilnosti. Za čas »konfiskacijskega ministrstva« Lasser-Auersperg, v katerem je preučil tiskovne zadeve v letih 1873–1878, poudarja, da je bil to čas najhujše germanizacije v slovenskih deželah, kar je slovenske časopise vodilo k objavljanju ogor- 446 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila čenih novic in komentarjev ter kritik uradnikov oziroma vladne politike, ki ni upoštevala 19. čle- na ustave (zagotovila narodne enakopravnosti). V letih 1872–1873 je na Slovenskem prišlo še do raz- cepa znotraj slovenske stranke na mlado- in sta- roslovence, ki je trajal do vnovične vzpostavitve sloge leta 1876. Leto 1873 je bilo prelomno tudi za slovensko časnikarstvo, saj je v Ljubljani po seli- tvi iz Maribora jeseni 1872 začel izhajati liberalni mladoslovenski Slovenski narod kot dnevnik, na katoliški strani pa je začel izhajati Slovenec (do 1883 trikrat na teden). Politični razcep se je poka- zal tudi na časopisnem področju, Ljubljana pa je postala slovenski medijski center. Tiskovne zadeve je avtor kompleksno razčle- nil. Obravnavana obdobja je preučil po vsakem v njih zajetem letu posebej in tako ustvaril na- tančno sliko tedaj značilnih kazenskopravdnih tiskovnih razmer. Za čas »konfiskacijskega mini- strstva« Lasser-Auersperg ugotavlja, da so jih ob- likovali odzivi ljubljanskega pravosodja na očita- no smešenje kranjskega deželnega predsednika, blatenje ustave in ustavovercev, kritiko državne uprave in vlade, ki izvaja nacionalno zatiranje, medstrankarsko in mednacionalno sovraštvo, antisemitizem, izražanje bojazni, da sta vera in Cerkev v Avstriji ogroženi, spodbujanje sovraštva zoper uradništvo in pozivanje k nepokorščini zo- per oblastne naredbe, veleizdajalski panslavizem oziroma rusofilijo, kritiko »turkofilske« politike Avstro-Ogrske ob vstaji južnih Slovanov v turški Bosni in Hercegovini leta 1875 in avstroogrsko podporo režimu srbskega kralja Milana Obreno- vića. V obdobju 1873–1878 je bilo na Deželnem sodišču v Ljubljani 196 tiskovnih postopkov, od tega 175 zaplemb. Največkrat so zaplenili Slovenski narod (96 zapl.), nato Slovenca (55 zapl.), Novice (13 zapl.), Brenclja (4 zapl.) in Laibacher Tagblatt (4 za- pl.). Zaplenili so tudi tri neperiodične tiskovine. Zaplemba slovenskih časopisov na prvi stopnji edinokrat ni bila potrjena v primeru Slovenskega naroda z dne 10. novembra 1877, pa še tu je bil op- roščen le en članek, drugi pa je ostal zaplenjen in s tem tudi celotna številka. Tožilstvo je takrat oce- nilo, da poročanje o neprimerni praksi davkarije, ki izterjuje davke tako, da zapleni grozdje, ko je še na trsih, ni spodbujanje sovraštva proti davčnim uradnikom. (34, 49, 194, 195) Glede na približno 2,1 % delež prebivalstva Kranjske v celotni Cislaj- taniji, je bilo časopisje na območju Deželnega so- dišča Ljubljana, »ki je bilo v primerjavi z ostalim časopisjem v Avstriji pravi palček«, (48) deležno nesorazmerne pozornosti ljubljanskega pravo- sodja. Delež zaplemb je bil v primerjavi s celotno državo stalno nadpovprečen, slovenski časopisi so bili glede političnega pritiska v zelo težkem po- ložaju. Ljubljansko pravosodje je branilo državni sistem, v prvi vrsti državno upravo. Avtor opozar- ja, da je tako iz časopisnih komentarjev kot tudi iz arhivskega gradiva razvidno, da je Državno tožil- stvo v Ljubljani usmerjalo Višje državno tožilstvo v Gradcu, tega pa Pravosodno ministrstvo. Pri od- ločitvah, da se časopisi zaplenijo, je bilo tudi zelo pomembno, kdo je bil deželni predsednik. Po de- želnem predsedniku Alexandru Auerspergu v le- tih 1872–1874 je bil do konca leta 1877 predsednik Bohuslav Widmann, ki je vplival na zvišanje šte- vilka zaplemb, v letih 1878–1880 pa je pod pred- sednikom Franzem Kallino pritisk na slovenske časnike popustil. Avtor se nato posveti Taaffe-Winklerjevi dobi. Po ohranjenem gradivu se je časovno omejil na desetletje 1879–1889. V teh letih so bili Slovenci del vladne koalicije in vodili znano »drobtinčar- sko« politiko, ki se je vrtela v začaranem krogu majhnih uspehov in počasnega napredka. To je spodbujalo časopisno kritiko tako medle vla- dne politike kot tudi slovenskih politikov s slo- venskim deželnim predsednikom Winklerjem in njegovimi pristaši. Vzroki tedanjih tiskovnih postopkov so bili v glavnem enaki kot v predho- dnem obdobju, novi pa so bili povezani z očitano anarhokomunistično propagando (zaplemba iz- voda budimpeštanske Arbeiter Wochen Kronik leta 1880), sporom med slovenskimi državnimi po- slanci (tožba državnega poslanca Lavoslava Gre- gorca proti osmim poslanskim kolegom leta 1887) in sankcioniranjem opisov samomora prestolo- naslednika Rudolfa Habsburškega ter opazk v zvezi z žalovanjem leta 1889. Pogosto so bili vzrok za zaplembo tudi opisi narodnostno težkih raz- mer na Štajerskem, posebej uradovanja na celj- skem okrožnem sodišču, na Koroškem in v Trstu oziroma v Avstrijskem primorju. Sicer je v tem času slovenščina napredovala v sodne spise, na območju Kranjske pa je v primerjavi z razmerami v Cisjaltaniji upadel obseg časopisnih zaplemb. Zaplembe so v nekoliko manjšem obsegu izvajali tudi v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Očitna pa je bila težnja, da se prednostno zatira tista besedila, ki so bila kritična do državne uprave in uradnikov. Omeniti pa velja sodnega svetnika Karla Pleška, zavednega Slovenca, ki je na Dežel- nem sodišču v Ljubljani začel službovati leta 1887. Vneto je pospeševal slovensko sodno uradovanje. Kar nekajkrat se je primerilo, da je nasprotoval zaplembi časopisa, čeprav je drugače skupaj s svojimi kolegi večkrat glasoval za zaplembo. Av- tor opozori tudi na novost, ki se je v tem obdob- ju pokazala v taktiki obeh največjih slovenskih časopisov, Slovenskega naroda in Slovenca, ko je prihajalo do zaplemb. Njihove posledice so so- 447 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila razmerno uspešno ublažili. V tiskarnah so se namreč za razpošiljanje izvodov izdatno potru- dili, zlasti ko so pričakovali zaplembo. V času od oddaje obveznega izvoda pravosodnim organom do prihoda policijskih agentov, kar je pomenilo časovno okno ene ure do ure in pol, so velik del naklade po Ljubljani raznosili oziroma jo skrili, da je naknadno našla pot med bralce. Tožilstvo in policija na te prijeme slovenskih časnikarjev, kljub preiskavam in nadzoru nad tiskarnami, stanovanji urednikov in poštnimi uradi, vse do konca monarhije nista našla pravega odgovora, saj zakonodaja formalno ni bila kršena. Tiskov- ni postopki pred Deželnim sodiščem v Ljubljani pa so bile v obravnavanem obdobju po glavnih kazalcih takšne: skupaj s časopisi, ki niso izhajali na območju Deželnega sodišča v Ljubljani, jih je bilo 300, zaplenili pa so 263 časopisov. Med tremi največkrat zaplenjenimi časopisi je največji delež pripadal Slovenskemu narodu (153 zapl.), z 42 ozi- roma 19 zaplembami pa sta mu sledila Slovenec in Laibacher Tagblatt/Wochenblatt. (116–117) Za zadnje obravnavano obdobje avtor opozori na zapletene notranjepolitične razmere, v precej- šnji meri prepletene tudi z zunanjepolitičnimi, ki so v letih 1908–1914 vplivale na pisanje časopisov in s tem na tiskovne zadeve. Leta 1908 je po de- želnozborski volilni reformi z deželnozborskimi volitvami v kranjskem deželnem zboru liberalna stran izgubila vladajoči položaj, ki si ji ga je pred- hodno zagotovila s povezavo s kranjskimi Nemci. Začela se je vladavina katoliške Slovenske ljud- ske stranke, s katero so sodelovali tudi Nemci. Od konca 19. stoletja so bili »jeziček na tehtnici« med obema slovenskima političnima strankama, na gospodarskem in kulturnem področju pa so ob- držali svoje posestno stanje. V teh razmerah so se krepili mednacionalni konflikti. Leta 1908 je v Ljubljani prišlo do znanih »septembrskih do- godkov« oziroma protinemških demonstracij, ki so zaradi vojaških strelov terjali dva mrtva in več ranjenih. To leto je bilo pomembno tudi zaradi aneksije Bosne in Hercegovine, ki jo je izvedla Avstro-Ogrska, in z njo povezane aneksijske kri- ze. Pri Slovencih se je krepila ideja jugoslovan- stva, medtem ko so se po zamenjavi dinastije na srbskem prestolu srbsko-avstrijski odnosi slab- šali. Leta 1912 je prišlo do izrednega stanja na Hrvaškem, v letih 1912–1913 do balkanskih vojn in srbske okupacije Albanije, leta 1914 pa do sa- rajevskega atentata in začetka vélike vojne. Ome- njeno dogajanje je sprožilo razgibano dinamiko med oblastjo in časopisjem, ki so jo dopolnjevali še odzivi na pozive k bojkotu nemških gospodar- skih in kulturnih ustanov, politično obračunava- nje liberalne strani s katoliško in obratno, napade na Katoliško cerkev in opisovanje pohotnih du- hovnikov ter pisanje socialnodemokratskega in narodnosocialističnega tiska. Državno tožilstvo v Ljubljani je v njiju ugotavljalo antimilitarizem, nespoštovanje cesarja oziroma njegove družine in že omenjene pozive k bojkotu Nemcev. Leta 1913 so izstopali odzivi na pisanje narodnoradi- kalnega mesečnika Preporod in podobno usmer- jenega dnevnika Dan, ki je nasledil časnik Jutro. V njunem pisanju je tožilstvo prepoznavalo ve- leizdajo – protiavstrijska oziroma protidržavna (združitev Slovencev z južnoslovanskimi narodi izven monarhije) in prosrbska stališča. Jutro in Dan je ustanovil Milan Plut, nekdanji beograjski dopisnik Slovenskega naroda in zaupnik srbske nacionalistične organizacije Narodna obrana. Po izbruhu vojne leta 1914 so svobodo tiska odpravi- li. Obvezna je bila predhodna predložitev vsebine časopisa državnim tožilstvom in civilnim varno- stnim organom, ki so jim bili dodeljeni vojaški svetovalci. Dan in socialnodemokratsko Zarjo so prepovedali. Za obdobje 1908–1914 avtor ugotavlja, da je bi- lo število tiskovnih postopkov in zaplemb na letni ravni neprimerno (dva- do trikrat) višje kot v letih 1879–1889. V sedemletnem obdobju 1908–1914 pa je bilo več kot pol zaplemb več kot v prejšnjem enajstletnem. V ospredju so ostali liberalni časo- pisi. »Vsebina mnogih člankov liberalnega in so- cialdemokratskega časopisja iz obdobja 1908–1914 ni posebej skrivala sovraštva do vlade, uradnikov in vojaštva – do sistema, ki je bil v njihovih očeh nepopravljiv sovražnik, ki tepta nacionalne in so- cialne pravice Slovencev.« (174) Na začetku je bil po številu zaplemb na prvem mestu Slovenski na­ rod, potem pa so se zaradi nastopa radikalnejših dnevnikov Jutro in Dan njegove zaplembe precej zmanjšale. Opazno je bilo tudi visoko število za- plemb Zarje. Izstopalo je majhno število zaplemb Slovenca. Njegova uredniška politika je v glav- nem izražala do vlade korekten odnos. V letih 1908–1914 je bilo skupaj s časopisi, ki niso izhajali na območju Deželnega sodišča v Ljubljani, 468 tiskovnih postopkov, od tega 415 zaplemb. Naj- večkrat so zaplenili Slovenski narod (97 zapl.), za njim Dan (75 zapl.), Jutro (47 zapl.), Zarjo (34 zapl.), Slovenca (14 zapl.), Notranjca (12 zapl.) in Mir (11 za- pl.). (169–170) Avtor na koncu ugotavlja, da se je »trditev, da je cenzura le za Slovane in Slovence, Nemci pa lahko pišejo kar hočejo, potrdila«. Nje- gova raziskava je tudi pokazala, da so zaplembe izvrševali v predvsem na podlagi političnih in ne pravnih meril. »Državni tožilci so bili dejansko le vladni uradniki – povsem podrejeni navodilom nadrejenih iz Graza in dojemljivi za vladne vpli- ve oz. vplive deželnega predsednika.« O sodnikih 448 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila lahko sklepamo, da so marsikdaj presojali na podlagi svojih nacionalno-političnih prepričanj. »Časopisi na območju Deželnega sodišča v Ljub- ljani ves čas obstoja habsburške monarhije niso bili deležni poštene in korektne obravnave.« (175) Z gornjo ugotovitvijo avtor razpravni del (7–175) svoje študije zaključi. Sledijo ji obsežen povzetek vseh tiskovnih zadev (sodnih oziroma tožilskih spisov), nastalih v obravnavnih obdob- jih, povzetka v angleškem in nemškem jeziku ter seznam virov in literature (179–306, 307–320, 321–334, 335–336).) K avtorjevemu uvodnemu po- jasnilu, da je sedaj z izvlečki vsebine sodnih in to- žilskih spisov tudi širšemu krogu bralstva omogo- čenem vpogled v delovanje ljubljanskega repre- sivnega in pravosodnega aparata na tiskovnem področju v drugi polovici 19. in v začetku 20. sto- letja, (8) dodajmo, da omenjeni povzetek tudi od- lično opozarja na pomembne politične, narodne in družbene značilnosti časa, ki ga je avtor razi- skal. To je seveda izrazita prepoznavna vrednost celotnega avtorjevega dela. Tiskovna svoboda se lepo uvršča v zgodovinopisne obravnave avstrij- ske dobe. Njeno sporočilnost dopolnjuje tudi več podrobno predstavljenih tiskovnih postopkov pred Deželnim sodiščem v Ljubljani, opis policij- skega nadzora nad urednikom Slovenskega naroda Rastom Pustoslemškom zaradi njegovih povezav z beograjskimi politiki leta 1909 in povedno sli- kovno gradivo – posnetki iz zbadljivo-šaljivega lista Brencelj in Bodeče neže, raznovrstnega gradiva iz kazenskih spisov Deželnega sodišča in doku- mentov državnega tožilstva v Ljubljani ter doku- mentov Policijskega oddelka Deželnega predsed- stva za Kranjsko. Tiskovna svoboda prinaša tudi fotografske portrete posameznih časopisnih ure- dnikov (Josipa Jurčiča, Pustoslemška – Slovenski narod, Filipa Haderlapa – Slovenec, Milana Pluta – Jutro). Raziskanost novejše slovenske politične zgodovine je v času opaznega t. i. teoretičnega zgodovinopisja na podlagi kvalitet klasične, v ar- hivskih virih utemeljene zgodovinarske poglobi- tve, dobila širši vidik. Jurij Perovšek Veronica E. Aplenc: Imagining Slovene Socialist Modernity. The Urban Redesign of Ljubljana's Beloved Trnovo Neighborhood, 1951–1989. West Lafayette, Indiana: Purdue University Press, 2023, 237 strani. Veronica E. Aplenc, ki je doktorirala na Uni- verzi v Pensilvaniji, se v svojih raziskavah foku- sira na arhitekturno zgodovino, vernakularno arhitekturo, zlasti pa na arhitekturno dediščino socializma in njeno vlogo v modernizaciji socia- lističnega vsakdanjika. S to tematiko se ukvarja tudi njena monografija z naslovom Imagining Slovene Socialist Modernity, The Urban Redesign of Ljubljana's Beloved Trnovo Neighborhood, 1951–1989. Avtorica v njej preučuje, kako so urbanisti, arhi- tekti, spomeniški varstveniki, prebivalci soseske in druga zainteresirana javnost sodelovali pri preoblikovanju Trnovega v socialistično mestno četrt. Trnovo, ki je locirano na robu starega ljubljan- skega jedra, ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice, je imelo med obema svetovnima vojnama, pa tu- di neposredno po njej polruralno podobo. Stano- vanjskih objektov je bilo malo, prav tako je bilo malo obrti, po drugi strani pa je imelo veliko ze- lenih površin, kjer so prebivalci gojili zelenjavo za oskrbo mesta. V obdobju socializma je bilo Trno- vo sčasoma deležno podobnih modernizacijskih procesov kot drugi predeli Ljubljane. Avtorica se v monografiji ne omejuje le na staro jedro Trno- vega z župnijsko cerkvijo in Krakovim, temveč svoj pogled usmeri na širše območje Trnovega. Slednje namreč vključuje tudi Murgle in Rakovo Jelšo kot pomembna območja urbanističnega ra- zvoja. Avtoričin pristop k preučevanju socialistične stanovanjske politike in urbanističnega načrtova- 449 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila nja je nekoliko drugačen. Pozornosti ne usmerja v kraj, ki bi izstopal po pomenu, arhitekturni ali politični prepoznavnosti, temveč socialistično stanovanjsko politiko predstavi s stališča predme- stnega Trnovega, ki po njenem ni ustrezalo podo- bi socialistične modernosti. A Trnovo v tem niti ni bilo tako posebno, saj Ljubljana v petdesetih letih 20. stoletja ni bila pretirano urbanizirana. Polruralna podoba je bila značilna za marsikate- ro sosesko zunaj mestnega jedra. Meje urbanega središča mesta so se intenzivno širile šele od sre- dine šestdesetih let z uveljavitvijo stanovanjskih sosesk kot prevladujočega modela stanovanjske gradnje v Ljubljani. Skrb za stanovanjske razmere delavcev je bi- la ena od prioritet socialistične socialne politike. Analiza urbanističnega razvoja Trnovega, ki jo avtorica predstavi v monografiji, se osredotoča na idejo socialistične modernosti in na njeno uve- ljavljanje v trnovskem vsakdanjiku. Pri tem avtori- co zanima srečanje modernega s predmodernim, to je nove arhitekture s staro. Po njenem mnenju je bila historična arhitektura Trnovega tista, ki je soseski dajala privlačno in lokalno specifično podobo, hkrati pa postavljala izziv socialistični prenovi. V monografiji, ki je razdeljena na štiri glavna poglavja, predstavi tri modele socialistične stanovanjske gradnje: stanovanjske bloke v sta- rem jedru Trnovega, sosesko enodružinskih hiš v Murglah in sosesko črnih oziroma nedovoljenih gradenj v Rakovi Jelši. V zadnjem poglavju se pos- veti še staremu jedru Trnovega in predstavi spre- membe v pogledu umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov na ohranjanje trnovske dediščine, kot je na primer srednjeveška mreža ulic v Krakovu. Urbanistična preobrazba Trnovega ni bila enakomerna. Avtorica na primeru te mikroloka- cije prikaže, kako so urbanisti in prebivalci vsak po svoje interpretirali socialistično stanovanjsko gradnjo. Slovenski arhitekti, ki so sodelovali v urbanistični preobrazbi, niso zanikali tradicije, a so se fokusirali na novo modernost. Pri tem so se opirali tudi na evropske koncepte modernosti in jih prilagajali novi družbenopolitični stvarnosti, pri čemer so definicijo modernega uskladili s so- cialistično stanovanjsko politiko, meni avtorica. V starem delu Trnovega so urbanisti načrtovali sosesko stanovanjskih stolpnic, medtem ko sta na njegovem južnem robu nastali soseska enodru- žinskih hiš v Murglah, ki je kmalu dobila status elitne lokacije, in naselje črnih gradenj v Rako- vi Jelši, naselje delavcev, večinoma priseljenih iz drugih jugoslovanskih republik, ki je lokalnim oblastem zaradi nenačrtne gradnje in spremlja- joče komunalne problematike povzročalo pregla- vice vse do konca socializma. Koncept stanovanjske soseske, ki ga je sloven- ska arhitektura razvijala po vzoru skandinavskih modelov, se je dokončno uveljavil v šestdesetih letih. Leta 1966 je Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane sosesko postavil za enega od osnovnih elementov organizacije mesta. Avtori- ca v monografiji dokazuje, da je bila urbanistič- na preobrazba Ljubljane, natančneje Trnovega, osredinjena na jugoslovansko obliko socializma. Odražala naj bi socialistično idejo modernosti in socialistično idejo življenjskega okolja, ki je pri- merno za delovnega človeka. Izhajajoč iz predpo- stavke, da gre pri urbanističnem načrtovanju za odnose med posamezniki in družbo, stanovanj- ska soseska tako postane tudi polje političnega razvoja. Vsaka republika je imela pri tem mož- nost iskati svoj arhitekturni izraz, meni avtorica, ki izpostavlja, da je po zasnovi majhna slovenska stanovanjska soseska na eni strani vključevala arhitekturo, značilno za socializem (centri samo- upravnih organizacij), a pri tem upoštevala tudi lokalno okolje (obstoječe značilnosti in lokalna geografija, ne nazadnje tudi mnenje lokalnih pre- bivalcev). Stanovanjske soseske so prinesle veliko novih stanovanj, a predstavljale so le enega od načinov za reševanje stanovanjskega vprašanja. Avtorica kot alternativni model stanovanjskim blokom postavi individualno hišo, ki je imela na Slo- venskem daljšo tradicijo. Model enodružinske gradnje, ki je združevala socialistično podobo modernosti s skandinavskimi idejami, se je po avtoričinem mnenju udejanjil v Murglah, naselju vrstnih in atrijskih hiš na robu Trnovega. Polur- banizirana soseska, ki je temeljila na individual- nih stanovanjskih enotah z vrtom in minimalni urbanizaciji, je bil edini primer nizke stanovanj- ske gradnje v okviru ljubljanskih socialističnih sosesk. Nedaleč od Murgel je zrasla drugačna soseska enodružinskih hiš. Grajene so bile v lastni reži- ji, nenačrtno in v nasprotju z visoko arhitekturo. Avtorica je pri tem še zlasti pozorna na vlogo ver- nakularne arhitekture, kot poimenuje te gradnje, v socialističnem mestu ter išče razmerje med for- malnim in neformalnim urbanističnim razvojem. Ker je veljala za predmoderno in ni ustrezala so- dobnemu socialističnemu urbanemu okolju, naj bi arhitekti vernakularni arhitekturi nasprotova- li, meni avtorica. Sama jo razume kot izraz želje tamkajšnjih prebivalcev, da bi sooblikovali socia- listično modernost. Tako so tudi prebivalci Rako- ve Jelše iskali svoj prostor znotraj socialističnega mesta in svojo pravico do soustvarjanja socia- listične modernosti. Pri reševanju problematike, ki je spremljala večino naselij črnih gradenj, so 450 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila po njenem mnenju zavzeli zelo socialistično dr- žo, se samoorganizirali in sodelovali z mestnimi uradniki. Monografija Imagining Slovene Socialist Moder­ nity je izjemno zanimivo branje. Avtorica z lepo strukturirano pripovedjo in slogom pisanja bral- ca pritegne in vodi po poti trnovske socialistične modernizacije. V raziskovanju jo vodi naklonje- nost do Trnovega, a pri tem ne zapade v ideali- ziranje. Žal pa se v želji po prikazu življenjskega okolja kot kraja ideoloških pogajanj nekoliko izgubi večplastna podoba socialistične stano- vanjske gradnje. Soseska, v kateri avtorica išče podobo socialistične modernosti, ni inherentno socialistična; ideja tovrstne stanovanjske gradnje, ki je vključevala zelene površine in javne servise za izboljšanje kakovosti življenja, se je razvijala dlje časa. Pomenljivo je, da je prišla preko skandi- navskih držav, saj je koncept sosesk ustrezal nji- hovemu pojmovanju socialne države. Ljubljan- ske socialistične soseske so zaradi pomanjkanja denarja ali političnih odločitev prevzele zlasti organizacijski in prostorski vidik, mnogokrat so jim priključili še vrtce, šole in trgovine, nikoli pa niso bile v celoti realizirane kot družbeni centri. Po drugi strani je individualna hiša z vrtom pos- topoma res postala najbolj zaželena oblika stano- vanja. Samograjene enodružinske hiše so rasle širom po Sloveniji, pri čemer je soseska v Rakovi Jelši posebna. V njenem bistvu je usoda stigmati- ziranih priseljencev, ki so se znašli na robu mesta in na robu družbe. Ne glede na to je primer živah- ne aktivnosti ljudi in širše sprejetih družbenih praks na področju stanovanjske gradnje, hkra- ti pa eden od simbolov, ki ponazarja dejstvo, da država pravzaprav ni bila sposobna rešiti stano- vanjskega vprašanja za vse delavce v enaki meri. Samogradnja je namreč pogosto izhajala iz nuje in je bila za mnoge pripadnike delavskega razre- da, ki niso imeli možnosti nakupa ali najema sta- novanj v okviru socialističnih sosesk, edina mož- nost za reševanje stanovanjskega vprašanja. Avtorica preko fokusa na Trnovo izpostavi ne- katere od značilnosti socialistične stanovanjske gradnje, opozori pa tudi na razlike, ki jih je ge- nerirala stanovanjska politika. V tem pogledu je pomembna ponazoritev različnih arhitekturnih modelov, ki se zvrstijo na relativno majhnem ob- močju, saj razlike v kakovosti življenjskega okolja opozarjajo tudi na socialno diferenciacijo delav- skega razreda. Vsekakor monografija bogati ra- zumevanje socialističnega načrtovanja sosesk in modernizacijskih procesov, kar avtorica nadgradi še z vpogledom v razprave o ohranjanju historič- ne arhitekture. Jelka Piškurić NAVODILA AVTORJEM � Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. � Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, naslov elektronske pošte, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. � Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. � Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Če ima citirano delo določen DOI, se navede tudi to. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945–1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. DOI: https:// ... Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. � Prispevke naj avtorji pošljejo po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice (barbara.svetina@zrc-sazu.si). � Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. � Za lektoriranje prevodov povzetkov in izvlečkov v tuje jezike poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. � Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike | kronika NAROČILNICA želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom naprej naročam izvod(ov) Kronike letnik/številka Letna naročnina: za posameznike 25,00 � za upokojence 18,00 � za študente 18,00 � za ustanove 30,00 � Ime Priimek Naslov Pošta Status zaposlen študent upokojenec ustanova Telefon e-pošta Datum Podpis Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove. julijana visočnik | matej draksler | martin bele | goranka kreačič | simona kostanjšek brglez | boštjan roškar | boris golec | dušan kos | katarina keber | aleš gabrič | mojca šorn | issn 0023-4923 tiskana izdaja | issn 2670-6865 spletna izdaja | udk 94(497.4) | | cena 12 eur |