Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.500
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina , .	.L	3.000
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
m
Leto XXIII. - Štev. 9 (1140)
Gorica - četrtek, 4. marca 1971 - Trst
Posamezna številka L 70
Meje oporekanja Vsako nasilje je treba obsoditi
Hi
Danes se mnogi nekako revolucionarno dvigajo zoper obstoječe ustanove (»institucije«), navade, pravila in tudi proti veri in Cerkvi, katerima očitajo okostenelost, ki da ovira njihovo svobodo.
Rečemo lahko, da je Cerkev že po svoji naravi takšna ustanova, ki nenehno kipi in vre, da je v stanju neke stalne revolucije ter se v svojih nebistvenih zadevah kar naprej spreminja. Njene lastnosti so prav gibanje, prenavljanje, spreminjanje vsega nebistvenega. Vedno se mora likati in lupiti, da se na njej čim bolj sveti njen bistveni in večnostni značaj, Če meri oporekanje na kaj takšnega, je dobrodošlo in celo potrebno, ako je iskreno in dobronamerno.
Včasih pa ne moremo reči, da bi bilo iskreno in zgodi se, da gre preko dopustnih meja. Katere pa so te meje? Na splošno lahko rečemo, da gre oporekanje preko meje, kadar se loti bistva Cerkve kot božje ustanove in vere kot razodete resnice. A tudi tu so včasih težave v mnenjih ir. presojanjih. Morda bo prav, če navedemo nekaj, česar ni možno kontestirati, iz dodatka z naslovom »Pravo in nepravo oporekanje v Cerkvi«, ki ga je napisal francoski dominikanski pater Congar za svojo knjigo »Prava in neprava reforma v Cerkvi«. Knjiga je zanimiva, ker je izšla že pred koncilom, dodatek pa je bil napisan pred kratkim za novo izdajo te knjige.
STALIŠČE P. CONGARJA
Takole pravi: »So stvari, ki v Cerkvi ne morejo biti predmet oporekanja, so meje, preko katerih ni mogoče iti. Te meje so:
1. Grešiti proti ljubezni, to je delati in grajati tako, da se ljubezen rani v srce. »Po tem vas bodo spoznali, da se ljubite med seboj.« Zato ne smemo iti tako daleč, da bi razbili enotnost med katoličani do takšne točke, da ne bi mogli več skupno lomiti evharističnega kruha. Ta zadeva ni preprosta, zakaj v imenu omenjene enotnosti seveda tudi ni dovoljeno dušiti zdravih pobud ali slehernega kritičnega stališča v nebistvenih zadevah, ki ga kdo zavzame v imenu krščanstva.
2. Postavljati v dvom in ponovno razpravo pastoralni in hierarhični ustroj Cerkve, kakor izhaja iz Gospodove ustanovitve.
3. Zanikati ali postavljati v dvom tiste člene verskega nauka, za katere bi morali biti ravno obratno pripravljeni dati življenje in so ga mnogi tudi res dali.
4. Enkrat za vselej in brez trohice krščanske ljubezni klasificirati kot slabe in zavržene tiste, ki drugače mislijo kot mi ter jih brez upanja zaznamovati z znakom pogubljenja.
5. Nepojmljivo je kontestiranje med liturgičnim opravilom. Ce ima kdo upravičene razloge, bo našel dovolj drugih priložnosti, da si bo dal duška.«
Menim, da se s temi mislimi patra Con-garja lahko vsakdo strinja tako zaradi njihove vsebine, kakor zaradi velikega ugleda, ki ga uživa kot teolog.
POTREBA NOTRANJEGA SPREOBRNJENJA
Ni dvoma, da je marsikaj lahko in morda mora biti spremenjeno v Cerkvi, da bo njeno pastoralno delo uspešnejše. Toda zelo malo ali celo nič ne bi zaleglo spreminjanje struktur ali ustanov, če ne bi vsak katoličan, laik, duhovnik ali škof delal za notranje spreobrnjenje, za kar res daje navdih Sveti Duh, je pa tudi naša osebna in skupna naloga.
Oporekanje ne more imeti izvora v modi, komodnosti ali nepripravljenosti za žrtve, ampak v globokem duhovnem življenju. Tu pa smo v nekem smislu »kontestlrani« vsi: kontestira nas živa božja beseda, ki je najpomembnejše oporekanje, kateremu nihče ne more uiti.
Za duha torej gre. Kakor so najlepši domovi brez pomena, če ni v njih življenja, tako so še tako reformirane ustanove in strukture podobne praznim zidovom in nič ne zaležejo, če so brez oživljajočega duha in polnega življenja.	M.	P.
V naših krajih, kjer je bil fašizem najbolj nestrpen, ker ni preganjal samo demokratičnih državljanov, temveč predvsem državljane slovenskega porekla, ki se niso hoteli odreči svojemu jeziku in svojemu izvoru, je še danes opaziti narodnostno nestrpnost prav na skrajni desni, ki jo predstavlja stranka Movimento italiano sociale. Na splošno so prav člani tega gibanja v naši deželi nosilci raznih pocestnih izzivanj, napadov na strankine lokale, mazanja napisov, sramotenja našega jezika, kot se je to najbolj pokazalo lani 8. decembra v Trstu.
V ponedeljek 23. februarja zvečer sta dva dijaka, fašistično navdahnjena, s silo odstranila z zidu v veži poslopja v ulici sv. Frančiška 20 v Trstu napisni tabli, ki sta mimoidočim povedali, da je v poslopju uprava listov »Primorski dnevnik« in »Gospodarstvo«. Zanimivo je to, da oba dijaka nista iz Trsta, temveč eden iz Finala Emilije, drugi pa iz Pise.
Razumljivo je zato, da v naših krajih demokratične stranke dajejo izjave predvsem proti pojavom fašističnega nasilja, ki se danes pojavlja v italijanski družbi. Vendar se nam zdi, da bi morale demokratične stranke prav tako od-
ločno odklanjati tudi vsako nasilje, ki prihaja s skrajne levice. Res je, danes je v modi, da se koketira z levico, če se noče veljati za nazadnjaškega, toda, so mar resnični demokrati res toliko naivni, da pričakujejo od skrajne levice, če bo prišla na oblast, več politične svobode kot pa od skrajne desnice? Jih mar primeri Češkoslovaške, Madžarske in Poljske res niso do sedaj nič izučili?
Zato se nam je zdel lepak, ki ga je izdala italijan. liberalna stranka v Gorici proti vsakemu nasilju z desne in leve bolj dosleden kot pa lepak, ki so ga stranke leve sredine skupaj s komunisti (vsa čast, tudi v slovenščini) objavile zgolj proti fašističnim izzivanjem. Nasilje je le eno in ga je treba obsoditi dosledno vsepovsod, kjer se pojavi; v nasprotnem primeru bo družba postala plen ene skrajnosti samo zato, ker odklanja drugo namesto da bi obe.
V	tem oziru je notranji minister Restivo v četrtek 25. februarja v rimskem senatu pokazal veliko več poguma in smisla za stvarnost kot pa stranke leve sredine, saj je odločno obsodil oba ekstremizma, ki grozita spodkopati temelje demokracije v Italiji.
Uatikanski stiki z vzhodnimi državami
Pet dni se je pretekli teden mudil v Moskvi msgr. Casaroli, vatikanski državni podtajnik, kar odgovarja mestu zunanjega ministra v meddržavnem merilu. Uradno je šel v Moskvo zato, da podpiše pogodbo proti uporabi jedrskega orožja.
Seveda je msgr. Casaroli svoje bivanje v Moskvi uporabil tudi za razgovore s sovjetskimi političnimi voditelji. Vatikan je iskreno zainteresiran na miru v Vietnamu in na Bližnjem vzhodu. Poleg tega bo gotovo skušal kaj doseči v korist katoliških skupnosti v Sovjetski zvezi. Položaj katoliške Cerkve v Litvi je zelo težaik, položaj nekdanje cvetoče uniatske Cerkve v Ukrajini pa spioh brezupen, saj je sovjetska vlada po letu 1945 to Cerkev nasilno odtrgala od Rima in priključila pravoslavnemu patriarhatu v Moskvi.
Tudi se napoveduje skorajšnja obnovitev po »praški pomladi« prekinjenih pogajanj med Češkoslovaško in Vatikanom. Msgr. Cheli iz vatikanskega državnega tajništva je na tem, da odpotuje v Prago. Casaroli-jeva navzočnost v Moskvi bo morda olajšala tudi msgr. Cheliju njegovo delo. Na Češkoslovaškem je Cerkev spet v stiski. Državne oblasti hočejo ustanoviti novo
društvo vladnih duhovnikov, od Vatikana imenovanih škofov skoro ni več in redovne hiše so še vedno razpuščene.
Zanimiv je ta odnos Vatikana do vzhodnih socialističnih držav. V času Pij a XI. je veljalo načelo: »S komunizmom ne bo nihče nikoli sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Pod Pijem XII. je bilo izrečeno izobčenje nad tistimi, ki so bili člani ikomunistične partije. Janez XXIII. je sprejel v Vatikanu zeta Hruščeva, Pavel VI. pa Podgornega in Groimika. Sedaj pa že vatikanski diplomat lahko potuje brez zadrege v Moskvo.
Očividno bo treba v bodoče še bolj ločiti med Vatikanom kot nosilcem meddržavnih odnosov in med Cerkvijo kot božjim kraljestvom na zemlji. S potezami vatikanske politike se lahko strinjamo ali ne; z božjim razodetjem, Cerkvi v varstvo in v razlago izročenim, se seveda moramo strinjati, če hočemo biti kristjani. Na vsak način bi bilo Slovencem pred tridesetimi leti in še prej prihranjeno marsikatero razočaranje in tudi marsikatero gorje, če bi bili znali razlikovati med Vatikanom kot državo in Rimom kot sedežem sv. očeta.
Onesnaženje za onesnaženjem
Iz dneva v dan slišimo zaskrbljujoče glasove o onesnaženju zraka, morja in vode. človek s svojimi »naprednimi« posegi v naravo nevarno spreminja ravnovesje, ki edino lahko ohranja človeštvu zdrave življenjske pogoje. Narava se namreč prej ali slej strahovito maščuje, če posežemo v njene večnostne zakone.
Znano je, da nam na Tržaškem burja kolikor toliko čisti zrak. Škoda, da zadnja leta ne piha več tako pogosto kot nekdaj. Pa vseeno ni prijetno človeku, če se sprehaja po mestnih ulicah. Izpušni plini avtomobilov in avtobusov človeka že močno motijo. Lansko poletje smo veliko brali in slišali o onesnaženem morju, da kopalci sploh niso več marali v morje. Ribe, s katerimi se hranimo, pa morajo živeti v morju. Tudi pred kratkim smo brali v dnevnem časopisju, da je morski tok potisnil ogromno naftne umazanije v nekdaj čisto morje pod Sv. Križem.
Najbolj zaskrbljujoči pa so nedavni gla-
sovi, da so ugotovili onesnaženje v pitni vodi. Dve kemijski tovarni v Ilirski Bistrici sta namreč odplakovali umazanijo v tamkajšnje vode (reka Reka). Te pa so deloma povezane s Timavom, od koder ACEGAT črpa vodo za tržaški mestni vodovod. Po izjavah odgovornih funkcionarjev naj bi bili doslej ugotovljeni dve onesnaženji: eno v novembru, drugo pa pred kratkim. Zupan inž. Spaccini je šel osebno v Rim, naj zunanje ministrstvo posreduje pri jugoslovanskih oblasteh. Industrijski podjetji v Ilirski Bistrici sta si baje že kupili potrebne filtre, kii naj bi jih v kratkem vgradili. Kaj pa do takrat? Prepričani smo, da je položaj hujši, kot pravijo oblasti, saj smo že poleti slišali, da omenjeni tovarni kar brezglavo spuščata od-plaknine v Reko.
Slišati je tudi, da namerava ACEGAT zajemati vodo v Soči. Za zgraditev vodovoda do Pierisa pa bodo potrebna velika finančna sredstva.
UGOTOVITVE NOTRANJEGA MINISTRA
»Res je, — je dejal Restivo — v Italiji obstaja nasilje fašističnega kova. Je to nasilje, ki hoče biti samo sebi namen in v katerem hoče biti napadalnost izraz nekega političnega pojmovanja, ki se povezuje s surovo silo. Toda obstaja tudi prav tako brutalno nasilje, očitno uničevalno, ki prejema svoj navdih iz marksizma-leninizma ter maoizma. Vse te skupine, diletanti ali poklicni pospeševatelji anarhije, ki pozivajo k uporu zoper vse, imajo za svoj neposredni cilj le eno samo stvar: splošni nered.«
Nato je Restivo podal obračun o nasilju, ki je v zadnjih štirinajstih mesecih zajelo obširne pokrajine Italije. Italijanski notranji minister je omenil mesta Milano, Reggio Calabria, Catanzaro, Genovo, Neapelj, Palermo, Rim, Firence, Messino, Bologno, Bočen, Ca-serto in še nekatere druge kraje. Na Trst je očitno pozabil.
Primerilo se je v celoti 47 atentatov. Zaradi teh atentatov je bilo prijavljenih 87 oseb. Od teh pripadajo nekateri desničarskim skupinam kot so Mlada Italija, Novi red, FUAN, Gibanje revolucionarne akcije in Fronta delta, ostali pa anarhistom (9), trockistični skupini »Rdeča zvezda« (2) ter skrajni levici (23), ki jo sestavljajo Neprestana borba, Delavska oblast, Italijanska komunistična partija.
Preiskave so odkrile tudi mnogo neprijavljenega orožja, ki so ga ti skrajneži uporabljali: pištole, bombe Molotov, bodala in bajoneti, železni koli in obilica eksploziva .
Vendar je Restivo bil po vsem tem naštevanju mnenja, da niso potrebni nikaki novi zakoni. Treba je le dosedanje zakone dosledno uporabljati in se držati kazenskega zakonika.
RAZDEJANJE V AQUILI
Restivo ni še dobro končal svojega poročila, in že je Italija doživela nov izbruh nasilja. To pot je val razdejanja zajel mesto Aquilo, ki je po sklepu deželnega parlamenta postala sedež nove dežele Abruzzi. Kar pri tem preseneča, je nenavadna reakcija prebivalstva v Aquili. Aquila ni bila nič oškodovana pri izbiri sedeža deželnega glavnega mesta kot npr. Reggio v Kalabriji, saj bo prav ona postala prestolnica Abrucov. Upornike je v Aquili že to razjezilo, da bosta deželna vlada in deželni svet od časa do časa lahko zasedala tudi v Pescari, ki je bila prav tako kandidat za sedež abruške dežele.
V	soboto 27. februarja je bila Aquila od jutranjih do večernih ur dejansko na voljo razgrajačem vseh vrst, ne da bi policija kaj ukrenila.
Nasilneži so se najbolj znesli nad sedeži strank leve sredine, komunistične stranke in liberalcev. Najmanj je bil prizadet in najkasneje je prišel na vrsto sedež mi-sovcev, kar je komuniste privedlo do zaključka, da so razgrajači v glavnem iz desničarskih vrst. Vendar je splošno mnenje, da so prevratniki bili iz vseh slojev in strank, ki so našli v sklepu deželnega sveta povod, da so se izdiv-jali. Gre spet za nov primer masne psihoze, ki ni utemeljena na treznem preudarku, temveč na objestnosti mladega rodu in na slepih strasteh.
Komaj se je pretekli teden italijanski ministrski predsednik Colombo vrnil skupaj z zunanjim ministrom Morom iz Sev. Amerike, kjer je bil tri dni na uradnem obisku, ga je že čakala nova preizkušnja: pravosodni minister Reale iz vrst republikanske stranke je podal ostavko. Ne strinja se z nameravano univerzitetno in davčno reformo.
Sprva je zgledalo, da bo morala vsa vlada odstopiti in bo prišlo do ponovne vladne krize. Položaj je omililo republikansko vodstvo s tem, da se stranka še vedno smatra vezana na program leve sredine in da bo nadalje podpirala v parlamentu vlado, čeprav ne bo v njej več zastopana. Colombo bo zato le nadomestil pravosodnega ministra, nato pa bo vlada v obeh zbornicah zahtevala zaupnico.
Zanimivo je, da je Colombo, ko je bil v ZDA, izjavil na tiskovni konferenci, da je njegova vlada bolj trdna kot bi si to kdo mislil. Kasnejši dogodki pa so ga hitro opozorili, da v Italiji noben ministrski predsednik ne sme dajati preveč pogumnih izjav.
Seveda so komunisti Colombove težave takoj uporabili kot dokaz, da je v Italiji možna politična ustaljenost le, če bodo tudi oni pritegnjeni v vlado. Tega mnenja so tudi mnogi pristaši levega krila v Krščanski demokraciji in znaten del socialistov, ne pa ministrski predsednik Colombo.
Pred svojim odhodom v Severno Ameriko je dal nekemu časnikarju sledečo izjavo: »Vemo, da se na Zapadu bojijo, da bo Italija padla v roke komunizma, vendar je ta strah pretiran. Mi sicer cenimo poizkuse v drugih državah, a Cila ne maramo uvažati za svoje makarone.«
S	temi besedami je Colombo namignil na politiko čilskega predsednika socialista Allendeja in levega krila čilskih krščanskih demokratov, ki so se za izvajanje družbenih reform povezali s komunisti. Poizkus je brez dvoma tvegan in se še ne ve, kako bo izpadel.
Vsekakor vodstvo italijanske Krščanske demokracije slej ko prej odbija sodelovanje s komunisti, tudi če gre npr. za sodelovanje v antifašističnem odboru za obrambo republike. Colombo meni, naj ostane komunistična stranka v opoziciji, kajti solidna opozicija je v politiki vsaj toliko potrebna kot soglasje strank, ki vlado sestavljajo.
Evharistični kongres v Vidmu
Na predlog stalnega odbora za prirejanje evharističnih kongresov je sv. oče Pave! VI. določil mesto Videm v Furlaniji kot sedež bodočega 18. narodnega evharističnega kongresa v Italiji. Kongres bo v letu 1972, podrobnejši datum pa bo določen kasneje. Verjetno se bo vsaj zaključnih slovesnosti udeležil tudi sv. oče, kot je to storil pred leti, ko je bil enak kongres v Pisi.
Kakor piše katoliški list za videmsko nadškofijo, vidijo furlanski duhovniki in laiki v kongresu vabilo, da bi Cerkev v Furlaniji našla v novih časih novo pot v službi vseh za skupni blagor.
Če je tako, potem bi morali tisti, ki kongres pripravljajo, upoštevati med drugim dejstvo, da ima dežela FurlanijaJuliijska Benečija posebne značilnosti, saj se v njej stikajo trije narodi, tri kulture in štirje jeziki: italijanski, furlanski, slovenski in nemški. Želeli bi, da bi prav ob kongresu prišla do izraza enakopravnost teh jezikov, saj si ne moramo predstavljati če-ščenja sv. Evharistije v okviru neke nacionalne ozkosti. Sv. Evharistija ne sme biti povod za razdvajanje, temveč za bratstvo in edinost med narodi.
Nabirka za lačne po svetu
Tudi letos bo v tržaški škofiji v postnem času nabirka za lačne po svetu. To bo lepa priložnost, da kristjani vsaj z miloščino izrazimo svojo ljubezen do bližnjega, ki še na poseben način potrebuje naše pomoči.
Iz Pisnega lisma tržaškega raiškota Prezidava teološke fakultete v Ljubljani
prispevamo, pokažimo, da čutimo s Cerkvijo, v kateri smo ena družina. Naj naša radodarnost ne bo manjša od darežljivosti prvih kristjanov, ki so zbirali za jeruzalemske kristjane. Vsak naj daruje prosto-
Bralci pišejo
Čiščenje stanovanja in duše
Vdovec sem, otroci so se mi razšli po svetu, svoje stanovanje si moram sam čistiti. Od časa do časa si najamem žensko, da mi opere perilo in stanovanjske prostore bolj temeljito pospravi.
Na svoje vsakodnevno pometanje sem se torej spomnil, ko sem zadnjič sedel s prijateljem Francetom v gostilni in srkal božjo kapljico. Pogovor je nanesel na velikonočno spoved in France je bil mnenja, da je enkrat na leto čisto dovolj iti k spovedi, saj če ne kradeš in ne ubijaš, tl vest sploh nima kaj očitati.
Sprva se mi je zdelo Francetovo mo-
Tomaž Cuder
Vprašujete - Odgovarjamo
voljno; kdor ima veliko, naj daruje veliko, kdor ima malo, naj daruje malo, vsi pa darujte z veseljem in velikodušno. Naj ne bo med nami ozkosrčnega ali celo stisnjenega, kar se za kristjane ne spodobi.«
drovanje čisto v redu, potem pa sem se nenadno spomnil na svoje pometanje in odvrnil: »Spovedati se le enkrat na leto? Ni isto, kot le enkrat na leto se umiti, obriti, lase ostriči, stanovanje počistiti, gredice okopati, plevel izruvati? Duša je kot naše stanovanje: hitro se z grehi zapraši; je kot naš vrt: hitro v njem poženejo korenine strasti; je kot naš obraz: hitro se umaže od stika z zunanjim svetom. Ne, France! Enkrat na leto iti k spovedi in obhajilu je premalo. To je znak naše duhovne lenobe, zanemarjenosti in brezbrižnosti. Opraviva sedaj svojo velikonočno dolžnost! Potem pa nadaljujva: vsak mesec pojdiva k. spovedi in obhajilu. Le tako bova ostala živa kristjana.«
V	postnem času se mora s pokoro združevati ljubezen, ki mora žareti vedno močneje, da zagori v obhajanju svetih skrivnosti — velikonočnih skrivnosti, ki so skrivnosti ljubezni.
Kristus nas je tako ljubil, da je za nas umrl na križu. Ljubil nas je tako, da je hotel ostati med nami pri daritvi, ki se obnavlja na oltarjih in se opravlja pod podobo evharističnega obeda, kjer se nam daje v hrano. Tako velika je božja ljubezen, da presega vse človeške omejitve, se razodeva in se daje ljudem v zveličanje.
Samo z ljubeznijo moremo ljubezen razumeti in se z njo srečati. Zato nas ljubezen more pripraviti do tega, da bomo zopet doživljali velikonočno skrivnost, in sicer ljubezen do Boga in do svojih bratov. Kristus ni bil demagog, bil je Sin božji, ki je postal človek. Uči nas, da se moramo ljubiti, kakor nas je on ljubil. Ta ljubezen ne pozna meja; spremeni notranjost človeka v njegovem bistvu, da v družbi utrdi bratstvo in pravičnost. Jezus je pridigal borbo proti zlu, grehu, pokvarjenosti, hinavsko skriti pod plaščem poštenosti; m oznanjal upora, prevrata, ki povzroča sovraštvo.
Popolnoma moramo spremeniti samega sebe, to se pravi: vcepiti v svoje delo nove veje, ki nosijo Kristusovega duha. Ostati
Smrt zaslužnega duhovnika in glasbenika
V	Ljubljani je umrl v starosti 62 let po daljši težki bolezni salezijanski duhovnik dr. Franc Cigan. Pokopali so ga v četrtek 25. februarja ob veliki udeležbi duhovnikov in vernikov, zlasti pa koroških Slovencev. Pokojni se je rodil 18. septembra 1908 v Žižkih pri Lendavi v Prekmurju. V duhovnika je bil posvečen leta 1935, Deloval je kot vzgojitelj po raznih salezijanskih zavodih in kot dušni pastir na Kamnu na Koroškem. Od leta 1957 je poučeval kot profesor petja in glasbe na slovenski državni gimnaziji v Celovcu. Bil je zelo delaven duhovnik in se je odlikoval predvsem kot glasbenik. Velike zasluge si je stekel za razvoj zborovskega petja na Koroškem. Zaslužnemu duhovniku naj bo Bog dober plačnik!
V	Sloveniji morda kmečke pokojnine v letu 1973
Kmetje v sooialistični republiki Sloveniji nimajo pokojnine. Šele pred kratkim je pristojna komisija izdelala osnutek, po katerem naj bi bila kmečka pokojnina 250 din mesečno tj. približno 10.000 lir. Potrebna starost za upokojitev naj bi bila 65 let za ženske in moške. Do pokojnine naj ima pravico samo en član v družini. Pokojnine naj bi se začele izplačevati v
Slovenci v Rimu
Naše čestitke gredo družini Rusovi v Rimu: sin Matej je 11. februarja prejel sub-diakonat in 20. marca bo prejel diakonat. Cas mašniškega posvečenja še ni določen. Dne 19. februarja je pa hčerka Nežka, ki je članica svetnega inštituta »Apostolskih oblatinj« z odliko doktorirala na rimski univerzi. Njena disertacija je bila o razvoju ekonomije v Sloveniji. Obema naše prisrčne čestitke!
Umrl je Ivan Pertot
V	soboto 28. februarja je v bolnišnici pri Sv. Ivanu umrl Ivan Pertot, upokojenec, doma iz Barkovelj. Tu se je rodil pred 65 leti in vedno ostal zvest svoji zemlji in svojim ljudem. V barkovljanskem bregu, tik ob morju je imel svojo lično hišico, vrt in vinograd, ki ga je ob prostih urah skrbno negoval. Prav tako je ljubeče skrbel za svojo ženo in hčerki Gino in Bruno, ki sta se mu v zakonu rodili.
A Bog ga je že zgodaj preizkusil. Vzel mu je ljubljeno ženo, tako da je ostal sam s hčerkama, ki sta bili še otroka. Vendar se je 12-letna Gina takoj znašla in prevzela mamino mesto, mlajša Bruna pa je nadaljevala šolo, doktorirala v leposlovju in sedaj poučuje. Obe sta v Trstu zelo znani kot prosvetni delavki. Bruna je zelo čuteča pesnica, kar pričajo njeni prispevki v »Mladiki« in izdaja njenih poezij »Moja pomlad«.
In prav v začetku pomladi, ko so v tržaškem bregu že zacveteli mandeljni in breskve, je sestri doletela nova žalost — smrt ljubljenega očeta. Dolge mesece je
moramo v Kristusu, kakor se mladike držijo trte; potem bomo prinašali obilne sadove. Kristus ni pripravljal zarot ali sejal nereda, ni prelival krvi drugih: prelil je samo svojo kri. Če red, pravičnost ne prihajata iz naše notranjosti, nimata temelja. Ureditve, ki ne poženejo iz korenin, ki so v notranjosti človeka, ne prinašajo pravih sadov.
Koliko pa se trudimo, da bi vsadili in gojili te korenine? Koliko neplodnega dela na površju, na papirju, ne pa v srcih ljudi? Ta pustimo, da jih pustošijo vetrovi in viharji. To se pravi graditi v puščavi. Kar je revnega, ostane revno. Prerok Joel pravi: »Zemlja je gola, polja jočejo, ker je žito uničeno, vino pokvarjeno, olje brez moči.« Šele kadar boste ustavili peščenino in spremenili pesek v rodovitno zemljo, boste videli, da bo puščava vzcvetela.
»To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jan 15, 12-13). Mir s svojim kričanjem pokrivamo in zato pobiramo vsak dan žalostne sadove tega oznanjevanja. »Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika, m usahne; in jih poberejo in vržejo v ogenj, da zg or e« (Jan 15, 6).
letu 1973. Ni še znano, kakšne prispevke naj bi plačevali kmetje za to obvezno starostno zavarovanje. Baje naj bi dve tretjini stroškov krili kmetje in eno tretjino država. Ostalim članom naj bi se dala možnost, da se zavarujejo prostovoljno.
V	Italiji prejemajo kmetje pokojnino od leta 1957; sedaj znaša 18.000 na mesec in še trinajsti obrok. Nedavno je bila omenjena pokojnina povečana za 4,5 %. Zenske prejemajo pokojnino s 60., moški pa s 65. letom starosti. Zavarovani so vsi člani družine. Upokojenci imajo brezplačno zdravniško pomoč in v tukajšnji deželi tudi brezplačna zdravila. Kmečke družine imajo poleg bolniške blagajne tudi druge socialne ugodnosti npr. otroško doklado v znesku 20.000 lir letno za vsakega otroka do starosti .14 let, za dijake pa še dalj. Revnejše družine imajo za primer smrti možnost, da se potegujejo za povrnitev pogrebnih stroškov. V kratkem bi moral začeti veljati deželni zakon, po katerem naj bi kmečke matere za primer poroda prejele nakazilo 80.000 lir. Kmetje, ki predčasno obnemorejo, prejmejo invalidnino, ki je enaka starostni pokojnini. Te socialne ugodnosti je v glavnem izborila močna stanovska sindikalna organizacija Zveza neposrednih obdelovalcev, v kateri je včlanjeno preko 90 % vsega kmečkega življa.
trpel za neozdravljivo boleznijo, najprej doma, potem polnih 18 mesecev v bolnišnici pri Sv. Ivanu, kjer so zdravniki vse naredili, da bi mu olajšali neznosno trp ljenje. Bog ga je čistil kot zlato v ognju. Pred smrtjo je prejel sveto popotnico in pri polni zavesti, spravljen z Bogom in ljudmi odšel k svoji ženi v večni dom.
Hčerkama Gini in Bruni izrekamo najgloblje sožalje.
Slovenska božja služba v Milanu
V Milanu je slovenska maša vsako prvo nedeljo v mesecu ob peti uri popoldne v cerkvi sv. Sigismunda, ki je na dvorišču zelo znane bazilike sv. Ambroža. Slovenci, ki žive v Milanu in okolici, pa tudi tisti, ki jih pot vodi skozi milansko mesto, so lepo vabljeni, da se udeležijo slovenske božje službe.
Sestanek ekumenske komisije v Zagrebu
V Zagrebu se je prvič sestala novo ustanovljena ekumenska komisija jugoslovanske škofovske konference. Predsedoval ji je mariborseki škof dr. Držečnik.
Na tem sestanku so najprej razpravljali o organizaciji dela te komisije, nato se pa dotaknili nekaterih drugih vprašanj. Tako na primer so govorili o mešanih zakonih v Jugoslaviji, o sodelovanju katoliških teoloških fakultet v Zagrebu in Ljubljani s pravoslavno teološko fakulteto v Beogradu in o organizaciji skupnega teološkega srečanja, pri katerem naj bi sodelovali teologi vseh krščanskih veroizpovedi v Jugoslaviji.
Ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik je za letošnji postni čas naslovil na svoje vernike daljše pastirsko pismo, v katerem je govora tudi o teološki fakulteti, ki je lani obhajala petdesetletnico svojega obstoja. Za kaj gre, nam bo g. nadškof sam povedal. V svojem pismu pravi takole;
Fakultetno poslopje, nekdanje Alojzije-višče, je starinsko in za sedanje potrebe premajhno ter slabo porabno poslopje. Sezidal ga je že pred okoli 125 leti tedanji škof Alojzij Wolf. Po njem je hiša dobila ime Alojzijevišče. Sezidal ga je za srednješolski zavod. Gojenci, ki jih je bilo okoli 60, so hodili na državno gimnazijo. V zavod so sprejemali le najboljše dijake, najrajši odličnjake. Iz tega zavoda je izšlo mnogo najboljših slovenskih duhovnikov.
Pozneje je Alojzijevišče nadomestil Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu pri Ljubljani, ki ga je sezidal škof Jeglič. V Ljubljani so pa sezidali za srednješolce konvikt Marijanišče. Po ustanovitvi univerze v Ljubljani je Alojzijevišče postalo poslopje teološke fakultete. To je tudi še danes.
Do zadnje vojne so na njej študirali v glavnem samo bogoslovci ljubljanske škofije. Bilo jih je kvečjemu do sto. Po vojni pa študirajo tu bogoslovci vseh treh slovenskih škofij: ljubljanske, mariborske in koprske. Le zadnji dve leti so trije letniki mariborske škofije morali prav zaradi pomanjkanja prostora nazaj v Maribor. Tam so z nadzidavo župnišča sezidali novo Slomškovo semenišče. Prvi trije mariborski letniki so pa še vedno v Ljubljani.
Iz vseh treh slovenskih škofij je letos na teološki fakulteti v Ljubljani vpisan 201 slušatelj. Na fakulteto pa hodijo tudi slušatelji redovniki: frančiškani, salezijanci, minoriti, kapucini in cistercijani, katerih je letos 80. Teologijo študira tudi nekaj redovnic. Tako ima teološka fakulteta v Ljubljani letos 302 slušatelja. V Mariboru je pa 57 mariborskih slušateljev.
NEPRIMERNI PROSTORI
Umljivo je torej, da so prostori v sedanjem poslopju teološke fakultete premajhni. So pa tudi zastareli in za zahteve sodobne šole neprimerni. Pozimi je sobe težko ogrevati, poleti pa postajajo zatohle, ker morajo biti okna zaradi šuma na cesti vedno zaprta; vsa so namreč obrnjena na cesto in povrhu na osojno stran.
V	vsem poslopju ni nobene sobe, kjer bi se mogli hkrati zbrati vsi slušatelji, če prav bi bilo to večkrat potrebno. Na fakulteti so tudi tečaji za duhovnike, kakor to ukazuje zadnji koncil. Pa ni prostora za vse udeležence. Prostora za seminarje sploh ni, knjižnica in uradni prostori se stiskajo v pretesnih sobah.
Bogoslovci morajo uporabljati take prostore kar šest let svojega študija. Tegobe sicer voljno prenašajo, vendar je veliko nevarnosti za njihovo zdravje. Delo profesorjev je preveč naporno, da bi smelo tako stanje še dolgo trajati.
Potrebno je torej misliti na nove prostore. Duh skromnosti, ki ga tako poudarja pokoncilska Cerkev, je bil odločilen za sklep, naj se obstoječi stavbi prida le prizidek, da bo tako Cerkev na Slovenskem tudi v našem času verodostojno in prepričevalno oznanjala Kristusa. »V načrtu imamo, — pravi ljubljanski nadškof — preprosto, vendar porabno ali funkcionalno dvoriščno in vrtno stavbo, kjer bodo svetlejše predavalnice, odmaknjene od cestnega trušča, in uradni prostori fakultetnega vodstva; res samo potrebni prostori brez vsakršnega razkošja. Toda zakaj misliti prav v teh gospodarsko kritičnih časih na zidavo? Zato, ker smo prav zdaj za to dobili dovoljenje. Trudili smo se, da ga dobimo, več let. Vem, da takoj hitite dalje vpraševati, koliko bo zidava stala. Sedanji proračun je okrog 6 milijonov novih dinarjev. Res, da te vsote ne moramo hkrati zbrati, vendar moremo zaupati, da jo bomo kljub svojim skromnim možnostim v nekaj letih zbrali. Tudi zidati mislimo zato le postopoma.«
POMEN TEOLOŠKE FAKULTETE
Po tej razlagi zaključuje g. nadškof del svojega pastirskega pisma, ki govori o teološki fakulteti. Njegove besede so namenjene predvsem vernikom ljubljanske nadškofije, a vzemimo si jih k srcu tudi mi. G. nadškof takole pravi:
»Vsem nam mora biti pri srcu število in izobrazba bodočih duhovnikov. Družine se morajo brigati, da klice duhovniških poklicev vzklijejo; duhovniki se moramo brigati, da jih negujemo in vzgojimo; vsi skupaj pa, da jim izobrazbo in vzgojo omogočimo. Zato mora biti tudi teološka fakulteta, naš najvišji učni zavod za izobrazbo duhovnikov, naša skupna zadeva. Zavzemimo se zanjo. S tem, da zanjo
Spomeniki »padlim za svobodo«
Zelo me je prizadel članek, svoj čas objavljen v Vašem listu o odkritju dveh spomenikov padlim za svobodo. Če sem prav razumel, je bilo to odkritje spomenika padlim partizanom, bolje rečeno, komunistom. Vam je sploh znano, za kaj so se boriti komunisti v zadnji svetovni vojni pri nas? Za svobodo ali za internacionalni komunizem?
Mene nič ne moti, če na spomeniku ni napisov v slovenščini, saj se padli niso borili za Slovenijo, temveč le za zmago komunističnega sistema. Italija bi morala biti tista, ki naj bi postavljala spomenike Titu in njegovim partizanom, saj smo morda za vedno izgubili Trst in Gorico po njih krivdi. V letu 1945 so zganjali po Trstu in Gorici take neumnosti na račun Amerikancev in Angležev, da je takrat rekel severnoameriški kurat slovenskega po-polenja Baznik, da bomo zaradi teh razgrajačev izgubili Trst in Gorico. Kot vidimo, se ni motil.
Leta 1945 ob koncu vojne smo imeli Slovenci edinstveno priložnost, da se zedinimo vsi v eni državi. Pa ko so zapadni zavezniki videli, da se jugoslovanski komunisti navdušujejo za državo po sovjetskem načinu, so nas pustiti na cedilu, kot Vas sedaj puščajo na cedilu oblasti iz Jugoslavije, ko se pod Italijo borite za svoje pravice.
Jaz se pa sprašujem, kdaj boste začeli odkrivati spomenike zares slovenskim možem in fantom, ki so jih naši komunisti po nedolžnem pobili kot npr. štirje člani družine Brecelj iz Zapuž pri Ajdovščini ali kaplana v Cerknem Piščanc in Sluga. Ti so res ljubili slovensko stvar in se zanjo izpostavljali, ne pa tisti, ki so ponoči odvajati in pobijali poštene ljudi in svoje idejne nasprotnike. »Katoliški glas« naj bi se večkrat spomnil tudi teh borcev za svobodo, ne samo onih z rdečo zvezdo.
Pokojni škof dr. Gregorij Rožman je dejal svoj čas, da je bil komunizem največje zlo za slovenski narod. Imel je prav. Nehajte torej pisati slavospeve v prid padlim partizanom, saj takih časopisov, ki danes to delajo, je tudi tu v Ameriki, zlasti v zvezi s »Che« Guevarom na pretek.
Kar sem napisal, mi je prišlo iz srca, zato oprostite, če sem bil preveč oster.
Jožef Curk, Villa Madero, Buenos Aires
Po daljšem premisleku smo se odločili, da objavimo to protestno pismo našega bralca iz Argentine. Objavljamo ga v upanju, da so po več kot 25 letih že toliko dozoreli časi, da moremo trezno razpravljati o naši preteklosti, ki je bila, kakršna je bila. Spremeniti je nihče ne more.
Dejstva, ki jih pismo navaja, so dejstva, ki jih nihče ne more zanikati. Vendar se zgodovina ni ustavila v letu 1945, kot menijo nekateri protikomunistični borci in tudi nekateri drugi protikomunistični Slovenci. V 25 letih se je na svetu in tudi pri nas ter v Jugoslaviji marsikaj spremenilo. In to je treba jemati v poštev. Človek mora biti realist in živeti v sedanjosti ter pripravljati prihodnost.
Zgodovina se ne povrača več. O tem nam priča tudi Cerkev sama. Pij XI. je svoj čas res zapisal: »S komunizmom ne bo nikoli sodeloval, komur je mar krščanska kultura.« Toda Pijevi nasledniki so začeli dialog tudi z Moskvo in Pavel VI. je pripravljen sprejeti Tita in ta je prav
tako pripravljen na razgovore s Pavlom VI. To je nova resničnost, ki je nastala znotraj Cerkve in njenih odnosov do sedanjega sveta. Kot katoličani ne smemo in ne moremo ostati pri zadržanju Pij a XI. in tedanje Cerkve, temveč moramo hoditi v korak s sedanjo Cerkvijo.
Druga realnost je nastala med nami samimi. V 25 letih je pri nas zrastla nova generacija. Mlajši ljudje stopajo na pozo-rišče, ki niso obremenjeni z revolucijo in njenimi grozotami. Ti mladi ljudje hočejo živeti v odprti družbi brez predsodkov in pregraj. Stremijo po narodni enotnosti, ki jo je revolucija razbila. Posebno v zamejstvu je tako hotenje živo. V tem oziru lahko povemo, da je obtožene članke .(partizanski spomenik v Benečiji) napisal neki naš mlad sodelavec, ki mu nihče ne more očitati, da je komunist ali filoko-munist. Napisal je tako, kakor sam čuti. Ali hočemo korakati proti toku zgodovine? To delajo sovjeti in drugi diktatorji, toda prav zato so diktatorji.
Tretja realnost nastaja v Jugoslaviji in Sloveniji. Tudi tam stopajo na plan nove generacije, ki pritiskajo na staro vodstvo, da je prisiljeno ubirati nova bolj svobodna pota. Res je, da je tam še zmeraj v sedlu Zveza komunistov, ki je izšla zmagovita iz revolucije. Vendar dejstva pričajo, da to ni več tista partija kot leta 1945 in pozneje. Ko je Tito leta 1948 prelomil s Stalinom in stopil na svojo samostojno pot, je podrl marsikak most za sabo, da mu ni več povratka, če noče izgubiti jugoslovanskih množic. Mi, ki živimo na meji, opazujemo ta razvoj jugoslovanske družbe in ga moramo upoštevati, če nočemo ostati na mrtvem tiru.
Kar se tiče partizanskih spomenikov pri nas na Primorskem, je pa naše mnenje naslednje:
Vsakdo sme postavljati spomenike komur hoče, če dela to z lastnim denarjem. Ce pa gre za denar javnih ustanov (občin, dežele), potem ni prav, če si kdo lasti izključno pravico, komu bo postavljal spomenike in kje. Enako pravico do odločanja imamo vsi volivci in davkoplačevalci.
Pri tem je potrebno upoštevati izreden položaj pri nas na Primorskem med zadnjo vojno. Trditi smemo, da je bilo za svobodo proti fašizmu vse naše ljudstvo in da bi noben naš fant in mož ne šel v italijansko ali nemško vojsko, če foi mogel izbirati. V duši in v srcu so bili zato vsi »borci za svobodo«, če so nekateri končali kot italijanski vojaki v Rusiji, Abe-siniji, Severni Afriki, na Sardiniji, v Grčiji .in tam padli, ni bila njihova krivda. Saj druge izbire niso imeli. Za nas so tudi ti naši padli vojaki »borci za svobodo«.
Nadalje je bilo v tistih letih veliko število civilnih žrtev, ki so umrle zaradi bombardiranj, ob nemških čistkah, ob partizanskih napadih ali partizanskih pobojih, v raznih taboriščih, nem&kih in italijanskih. Ali niso tudi te žrtve v številu »borcev za svobodo«? Za nas so.
Zaradi tega mislim, da tolmačim željo večine naših slovenskih ljudi na Primorskem, če zahtevam, naj se ne dela diskriminacija med padlimi in umrlimi za svobodo v zadnji vojni. Niso žrtve za svobodo samo tisti, ki jih je komunistična partija proglasila za take. To naj se upošteva, kadar se z javnim denarjem postavljajo spomeniki »borcem za svo bodo«.
Miklavž Božič
lllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllltlllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIlillllllllllllllllltlllllllltllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
NOVICE IZ SLOVENIJE
Hlinil mirnim imiiimiimiiiiiiHiiiiimMimMiiiimmitHiuiiimmimimmiiimiiiimmiiiiimmiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiii umili .
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Igralci iz Noue Gorice v Katoliškem domu
Gledališka sezona v Gorici, ki poteka v skladu z dogovorom med Slovenskim gledališčem v Trstu in obema slovenskima prosvetnima organizaoijama, se preveša v svojo drugo polovico. V četrtek 25. in petek 26. februarja je bilo občinstvu v Katoliškem domu predstavljeno že četrto delo iz letošnjega repertoarja SG v Trstu. To pot so znova bili na vrsti gostje Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice, ki so prav v isti dvoirani odprli sezono z uspelo uprizoritvijo Cankarjevega Kralja na Betajnovi.
Igra, ki so jo izbrali za to svoje drugo gostovanje, je imenitna komedija Romanov in Julija. Njen avtor je sloviti Peter Ustinov, ki ga široke plasti občinstva poznajo kot filmskega igralca in televizijskega kramljača, pa je hkrati še režiser, romanopisec, esejist, slikam Literarna kritika in teatrologi pa predvsem visoko cenijo njegovo posmehljivo dramaturgijo in nestrpno čakajo vsako njegovo novo komedijo. Izmed vseh so bile doslej na slovenskih odrih uprizorjene že Trobi, kakor hočeš, Komaj do srednjih vej, Photo finish ter Romanov in Julija.
V	tem poslednjem delu se je Ustinov spoprijel s staro zgodbo o sprtih družinah in nesrečni ljubezni, zgodbo, ki nam jo je (to pove tudi naslov) opeval že Shapespea-re. Ustinov jo je sicer presadil v naš čas, ampak vzrok spora je še vedno ista želja po oblasti in prestižu, ista je tudi ljubezen, le družini to pot loči ideološki prepad. Zato sta sprti družini sovjetskega in ameriškega veleposlanika. Med njima je samo na videz nepremostljiva razlika, vendar je to isti mračni svet diplomacije, kateremu pisatelj postavi nasproti sanjski svet lepote in človečnosti.
Uprizoritev Primorskega dramskega gledališča je pripravil režiser Andrej Stojan, v naslovnih vlogah pa sta nastopala Mateja Glažarjeva in novi član goriškega ansambla Iztok Jereb.
Vzgojna predavanja
Splošni problemi, ki prizadenejo večino ljudi, so družina, družinska skupnost ter vzgoja otrok. Mnogokrat se znajdemo v težavah in ne znamo rešiti problemov ravno zato, ker smo o tem premalo poučeni.
V župnijski dvorani v štandrežu bodo zato vzgojna predavanja za poročene in za mladino. Zdravnik dr. Eman Pertl, primarij bolnišnice v Mariboru in prof. dr. Mihaela Pertlova bosta imela govore o družinskem življenju in pripravi na družino.
Podobna predavanja sta že nudila v Sloveniji, na Primorskem in v Avstriji. Povsod so ju radi sprejeli in se okoristili z njunimi nauka.
V štandrežu bo predaval za zakonce v ponedeljek 8. marca ob 20.30 dr. Eman Pertl; v torek 9. marca ob 20.30 bo predavala za zakonce dr. Mihaela Pertlova; v sredo 10. marca ob 20.30 bo predaval mladini dr. Eman Pertl.
V Doberdobu bodo v župnijskem domu prav tako ista predavanja, vedno ob 20.30 in sicer 8. in 9. marca za zakonce, v sredo 10. marca pa za fante in dekleta.
Človek proti naravi
Takšen je bil naslov predavanja, ki ga je v ponedeljek 1. marca imel prof. inž. France Avčin v Katoliškem domu v Gorici. Predavatelj, ki je elektrotehnični inženir in profesor na ljubljanski univerzi, se posveča tudi študiju narave in je vanjo zelo zaljubljen, tako zelo, da mu včasih uidejo trditve, ki jih v naravo manj zaljubljeni zemljani ne morejo sprejeti.
To se je pokazalo tudi na zadnjem predavanju.
G. inženir je napredel vrsto lepih opazovanj o tem, kako človek uničuje naravo in s tem ogroža isvojo lastno eksistenco.
V	mnogočem smo se gotovo vsi z njim strinjali, saj tudi sami lahko vidimo, kako moderni napredek s tovarnami, ogromnimi mestnimi naselji, raznimi kemikalijami; nesmiselnim izsekavanjem gozdov, uničevanjem zelenih površin in drugim resno ogroža ravnovesje v naravi. Toda od tega do postavke, da je človek le del narave, ki bi moral tudi sebe in svoje razmnoževanje uravnavati slično kot živali uravnavajo svoje ravnovesje v naravi tudi s tem, da druga drugo žro, je pa le razlika. Prevelika zagnanost človeka lahko predaleč pritira.
Drugače pa je bilo predavanje zanimivo in so ga krasili čudovito lepi diapozitivi iz narave v Sloveniji. Videli smo gozdove, živali v njih naravnem okolju, cvetje v planinah in ob morju, pa še človeka, ki ne samo kvari naravo, temveč jo tudi ljubi in neguje. Za vse to lepo smo gospodu predavatelj« prav hvaležni.	M.	B.
Doberdob
Kljub temu, da je sedaj že post, čas resnosti in umirjenosti, nam nihče ne bo zameril, če si bomo še nekoliko priklicali v spomin veselo razoploženje pustnih dni.
Že na pustno soboto 20. februarja smo imeli v Doberdobu zabavni večer. Pevski zbor in mladina so se pridno pripravljali, da bi nas s svojim nastopom kar najbolj razvedrili. Kot prva sta nastopila Cuk in Sova, ki sta se zelo resno pogajala za doto. Sledila je dolga vrsta smešnic, igric, na koncu pa dva nema prizora. Občinstva sicer ni bilo prav veliko, saj je mnoge potegnil za seboj pustni ples, ki so ga priredili na raznih krajih. Tisti pa, ki so se udeležili večera, so zadovoljni in dobre volje odhajali domov.
To je bil pravzaprav le uvod v praivo pustno razpoloženje, kajti naslednji ponedeljek in torek so si otroci in odrasli spet nadeli maske. Najrazličnejše pustne šeme so krožile po vasi in vsepovsod se je razlegalo veselo petje in kričanje. Ustavljale so se pred vsako hišo, se razkazovale in gospodinje so jim pridno polnile košare z jajci in drugimi dobrotami. Dolgo v noč se je potem slišalo igranje harmonike, kot bi se vsi poslavljali od Pusta, ki je med mladimi in starimi splošno priljubljen in se bo na žalost mnogih vrnil šele čez leto dni.
Nagradno tekmovanje iz verouka
V	nedeljo 28. februarja popoldne je bilo v Doberdobu prvo nagradno tekmovanje iz verouka. Izpitno komisijo so sestavljali prof. Butkovič, msgr. Virgulin, gospa Magda ter gdč. Slavka Lakovič in Franka Ferletič.
Nastopilo je 43 otrok ljudske šole, odsotnih pa je bilo pet. Poleg predpisane učne snovi petnajstih beril je vsaka skupina ločeno po razredih še zapela in predstavila veroučno pesem, vzeto iz sv. pisma.
Iz vsakega razreda so bili odlikovani po štirje tekmovalci, ostali pa so dobili veliko čokolado kot priznanje za pokazani trud in dobro voljo. Seveda so tekmovali tudi otroci italijanske šole.
Nagrajeni so bili: Franka Jarc, David Lakovič, Sandi Gergolet, Lucijana Gergo-let in Roberto Zio. Za zaključek so vsi navzoči prisostvovali lepemu filmu »Ugrabljeni sin«, v katerem nastopa s svojim zvonkim glasom znani pevček Joselito.
Promocija na tržaški univerzi
V	četrtek 25. februarja je z lepim uspehom doktorirala na farmacevtski fakulteti tržaške univerze gospa Anica Trento z Opčin, ki je v svojih študentskih letih vedno rada sodelovala v slovenskih društvih. Prijatelji iz Gorice ji k uspehu iskreno čestitajo.
Seja občinskega sveta v Števerjanu
Števerjanski občinski svet se je sestal pod vodstvom župana Stanislava Klanjščka v četrtek 25. februarja. Med najvažnejšimi točkami je bil razgovor o novem urbanističnem načrtu. Prisotnim svetovalcem je svoj načrt prikazala izvedenka Luisa Codellia, kateri je občinska uprava pred leti poverila izdelavo tega načrta. Občinski svet je glede na delikatnost problema in da bi se o tem razpravljalo na čim širši osnovi, sklenil, da se zopet sestane v četrtek 4. marca 1971, nakar bodo organizirali sestanke z vaščani, da bo lahko vsak iznesel svoje pomisleke in pripombe.
Nato so navzoči sklepali o nabavi šolskega avtobusa in o najemu posojila za kritje proračuna za leto 1967. Odobrili so tarife za trošarino za leto 1971, imenovali župana za zastopnika v conskem posvetovalnem odboru, odobrili načrt za ureditev županstva ter imenovali odbor materinske posvetovalnice.
Sprejeli so tudi na znanje ostavko članov ožjega odbora in izvolili novega, ki je ‘takole sestavljen: Zdravko Klanjšček podžupan, Ciril Terpin stalni odbornik, Simon Komjanc in Alojz Mužič pa namestnika odbornika. S tem se je zaključila kriza v števerjanski upravni večini, ki je bila pač izraz današnje odprte družbe, ko lahko vsakdo svobodno izraža svoje misli.
Ni zato prav, da je »Primorski dnevnik« spet izrabil ta dogajanja in ponovno poočital občinski upravi nedelavnost ter podobno. Najlepši odgovor na to so dejstva, da so prav v zadnjem času začeli v Števerjanu z javnimi deli kot je asfaltiranje cest in napeljava luči.
Podgora
Na pustni torek 23. februarja zvečer je v naši župnijski dvorani bila zabavna pustna prireditev. Najprej je številno občinstvo pozdravil domači župnik g. Mirko Mazora, ki je s svojim duhovitim nagovorom prisotne takoj spravil v veselo razpoloženje. Takoj nato so nastopili najmlajši iz otroškega vrtca in prav korajžno zapeli in deklamirali pesem o pustu. Sledil je nastop učencev iz osnovne šole; ti so prav lepo zapeli in zarajali, tako da jih je bilo veselje videti in slišati. Sledilo je izvajanje znanega goriškega ansambla Mi-Ni-Pe, nakar je bil krajši odmor.
Sledilo je nekaj krajših šaljivih prizorov, ki so jih pripravili domači fantje in med katerimi so se gledalci prav veselo nasmejali. Kot zadnja točka je bila opereta »In vino veritas«, katere avtor je prav naš župnik g. Mirko Mazora. Točka je občinstvu silno ugajala. Tako se je pustna prireditev končala in vsi so se polni dobre volje razšli na svoje domove.
Dol
Družino Gorkič je zopet prizadela težka žalost. Pred tremi leti so izgubili devetletno Tatjano. V torek, 24. februarja pa je bil pogreb sedemletnega Rudija. Pogreba se je udeležilo izredno veliko sorodnikov, vernikov iz Dola in vsa šolska mladina z obema učiteljicama in g. katehetom. Težko preizkušeni krščanski družini izrekamo naše sožalje, mlademu pokojnemu Rudiju pa neminljivi blagor v svetih nebesih.
Fašistični izzivači ponovno na delu
V zadnjem času so fašistični izzivači v Trstu zelo delavni. Tarča njihovih podvigov so predvsem slovenski napisi. Posebno so se izkazali v ul. sv. Frančiška, kjer so že večkrat pomazali slovenski napis odvetnika Berdona ter napis na slovenski osnovni šoli. Pretekli teden pa so, kot poročamo tudi na prvi strani, v isti ulici odnesli tabli uprave »Primorskega dnevnika« in tednika »Gospodarstvo«. Zadnja kraja pa jim ni uspela. Fašističnima »junakoma« so takoj po dejanju sledili do sedeža stranke MSI trije mladi italijanski delavci in ju izročili policijskim oblastem, ki so mlada škvadrista po zasliševanju odvedle v zapor in ju prijavile sodnim oblastem. Kasneje pa sta bila zlikovca spuščena na svobodo.
V zvezi s tem zadnjim fašističnim dejanjem ije Časnikarsko združenje naše dežele poslalo prizadetima listoma solidarnostno izjavo. Dejanje je obsodil tudi tržaški župan inž. Spaccini, ki ga je na to pismeno opozoril občinski svetovalec Slovenske
ni slovenski bolniki tega ne vedo.«
V tržaški bolnišnici je \'edno kakšen duhovnik, ki govori slovensko. Jasno pa je, da ne more sam obiti vseh bolnikov in poiskati vse slovenske bolnike, ki potrebujejo njegove pomoči. Vezan je pač na določene oddelke. Le vprašati je treba po g. Antonu Surini, kateremu je sedaj dodeljena ta skrb.
Toda kako naj povemo, da bodo vsi bolni in zdravi za to vedeli? Koliko škode nam povzroča že sama nevednost! Imamo, a ne znamo izkoristiti.	1.	šk.
4. številka Literarnih vaj
Četrta številka Literarnih vaj se približuje svojemu namenu, ki je vsako številko objavljen na platnicah, namreč da so mesečnik dijakov slovenskih srednjih šol na Tržaškem in Goriškem.
V tej številki smo namreč prvič letos (menda tudi prvič v dolgih letih) zapazili prispevek z Goriške: Marko Rojec, I. licej-Gorica: Odkrivanje potopljenega mesta. Prav tako že dolgo nismo brali v Literarnih vajah toliko prispevkov nižješolcev.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV NA TRŽAŠKEM priredi v nedeljo, 7. marca ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu nastop
PESEM MLADIH
MLADINA POJE, IGRA, RAJA
Vabila dvignite čimprej po župnijah. Podprimo prizadevanja naše mladine z veliko udeležbo!
skupnosti dr. Dolhar in socialdemokratski svetovalec Cesare.
Zaključek seminarja za slovenske šolnike
V	soboto se je zaključil VII. seminar za slovenske šolnike na Tržaškem. Poleg številnih predavanj, ki so se vrstila skozi ves teden dopoldne in popoldne, so si udeleženci seminarja lahko ogledali novi slovenski celovečerni film »Na klancu«, ki so ga posneli po istoimenskem Cankarjevem delu. Ob zaključku seminarja je jugoslovanski generalni konzul v Trstu Boris Trampuž priredil za šolske oblasti in slovenske šolnike sprejem v Kult. domu.
Kakor že ob otvoritvi, tako smo tudi ob omenjenem sprejemu zapazili na stopnišč-nih stenah Kulturnega doma nove protestne napise: »Kdo je kriv, da pravni in gospodarski položaj slovenskih profesorjev še ni urejen?« Na zgovoren način so potem našteti razni šolski funkcionarji od ministrov do svetovalcev za slovenske šole pri tržaškem šolskem skrbništvu. Marsikje so tudi pikre pripombe.
Nepotrebna nevednost
Neki zvesti bralec »Primorskega dnevnika« je po vrnitvi domov iz tržaške bolnišnice poslal listu pismo, v katerem opozarja slovenske rojake, naj naši bolniki od raznašalca časopisov zahtevajo tudi slovenskega, pa jim ga bo prinašal.
Ta bralec opozarja še dalje in pravi: »Zvedel sem, da je v bolnišnici že nekaj časa za versko asistenco stalno nameščen tudi slovenski duhovnik, da pa mnogi ver-
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 7. do 13. marca 1971
Nedelja: 9.30 Po domače z ansamblom Kreže in vokalnim kvintetom A. Neffat.
10.50	Otroška matineja. 15.50 Rokomet.
17.00 Balkansko prvenstvo v smučanju.
18.00 Zabavno glasbena oddaja. 18.50 Mestece Peyton - serijski film.
Ponedeljek: 18.30 Ljudje v soseski. 20.35 J. Brandt: Velika kupčija - TV igra. 22.35 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine B: Jugoslavija : NDR.
Torek: 19,30 Vzgoja za življenje v dvoje. 19.40 Pet minut za boljši jezik. 20.35 Ladja norcev - ameriški film. 22.45 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine B. Srečanje Jugoslavija : Švica.
Sreda: Jena: Nogomet Carl Zeiss : Crve-na zvezda. 17.35 Čarobna piščalka. 19.20 Na sedmi stezi. 20.35 Teh naših petdeset let: Leto 1945. 21.25 VOS - filmska serija.
Četrtek: 15.55 Bern: Svetovalo hokejsko prvenstvo skupine B: Italija: Jugoslavija.
18.30	Skrivnosti živali. 20.35 četrtkovi razgledi. 21.45 S. Maugham: Bežna zadeva.
22.25 Dvorak: Simfonija št. 5 v e-molu. Petek: 17.40 Veseli tobogan - Žalec. 20.35
Toto, Peppino in sladko življenje - it. film. Sobota: 14.35 Sofija: Atletika v dvorani.
16.25 Košarka: Beograd : Jugoplastika. 18.15 Narodni običaji Korčule. 18.45 Holandski dragulji - film. 19.20 S kamero po svetu. 20.35 Glasbena križanka. 21.25 Nepremagljivi - film. 22.40 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine B: Poljska : Jugoslavija.
																	
t Msgr. Janez Hladnik
115 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Vsa cerkev se je prekrižala in Gašperjev Francelj je vodil skupne molitve ter petje, ki je tako prečudno lepo napolnilo to skromno cerkvico in me uverilo, da tukaj še vedno živi narod, ki hodi po potu božjih zapovedi. Tudi precej obhajil je bilo med mašo. Včasih se to ni zgodilo. Ljudje so se med vojno bolj povezali z Bogom, sem kasneje zvedel iz pogovora.
Po maši so se ljudje hitro razšli. Mudilo se jim je na delo. Nekateri so me pa počakali. Bili so to nekdanji tovariši moje mladosti in sosedje, s katerimi me je vezalo večje prijateljstvo. Na domu sem našel zbrane svoje sestre. Kar pomisliti sem moral, da sem za vsako našel pravo ime. Pogovorili smo se, kako jih bom obiskal v prihodnjih dneh.
Nato sem se malo razgledal okoli hiše.
Ni bilo dosti sprememb. Le to in ono častitljivo drevo je izginilo. Tista, ki sem jih deloma jaz sadil, pa so bila v polni rodnosti. In češnje so zorele!
Poiskal sem grablje, saj se je delo kar ponujalo. Pokošeno seno je bilo treba spraviti na sončna mesta. Domače delo mi je bilo vedno v veselje. Toda kmalu so bile moje roke polne zaiguljkov...
SEDAJ PA V ROVTE!
Proti večeru sem jo ubral v Rovte po potu, koder sem hodil k maši in v šolo. Koliko spominov! Vsak kamen, vsak grm ob potu je imel svojo govorico. Potok Ovčica je tekel kot nekoč in tudi ribice so se poigravale v bistri vodi, ki pa je bila zelo majhna. Suša je. Bog daj dežja!
Na Selih se pot nenadno raztegne. Sem od Janeža pride lopa cesta, ki jo je kraljevska Jugoslavija zgradila čez Gradišče proti Vrhniki. Tod skozi je tekla »Rupnikova linija«, ki je vse naše griče spremenila v trdnjavo. Koristila pa ni nič, kar je Jugoslavija skoro brez boja Nemcem podlegla in so Italijani Ljubljano tako naglo zasedli, da so se sami čudili temu.
Cesta pelje dalje proti Rovtam, čudovit je pogled na okoliško hribovje: notranjski Snežnik, cerkniški Javornik ter vrhovi Hrušice. Za njimi sem kot otrok v domišljiji gledal daljne dežele, kjer rastejo fige in pomaranče. Pasel sem krave, zobal borovnice, lovil netopirje in se ukvarjal z abecedo, pri tem pa sanjal o prostranem svetu. In res sem daleč prodrl, vse preko Atlantika do Argentine. Sedaj pa sem spet na domači zemlji. Bog bodi zahvaljen!
Ravno je udarila ura na rovtarski cerkvi. Cerkev sv. Mihaela! Vstopim. Lepo svetla je kot nekoč, vsa čista, v cvetju in zelenju, kajti jutri bo telovska procesija. Pokleknil sem pred tabernakelj in se Gospodu zahvalil za toliko milosti, ki sem jih bil prejel v letih mojega tujevanja.
Nato sem pohitel na grob rajnih staršev. Pri očetovem pogrebu sem bil, mater pa so brez mene pokopali ob pričetku druge svetovne vojne. Nisem mogel spolniti obljube, dane materi pred odhodom v Argentino, da se bom vrnil čez pet let. Na nagrobniku stojita pripisani še dve imeni: Francelj Hladnik 17. 7, 1942 in Štefan Hladnik, slednji brez datuma. Nihče ne ve za
kraj njegovega groba ne za dan njegove smrti. Omahnil je v množični grob z drugimi tisoči, ki so bili zadnje dni maja 1945 vrnjeni s Koroške in nato enkrat v juniju pomorjeni od lastnih bratov. Z njim se v Rovte niso vrnili še toliki drugi. Morda v breznih Kočevskega Roga pričakujejo vstajenja in poveličanja. Umrli so za svoje krščansko prepričanje.
Zavil sem dalje po božji njivi. Postal sem na grobu gospoda Matevža, župnika, ki mi je dal prve nauke in zakramente in me spremil k prvi daritvi v rovtarski cerkvi. Župnik starega kova je bil, pravi božji mož. Vsakega duhovnika se Rovtarji hvaležno spominjajo. Res je tudi, da so bili drug za drugim vzorni božji služabniki. Toda nobeno ime ni ostalo v srcih vernikov tako globoko zapisano kakor ime gospoda Matevža.
Sedaj pa v župnišče! Gospod župnik me prijazno sprejme. Pogovoriva se o jutrišnji telovski procesiji. Kako dolgo že nisem bil na ta praznik doma! Vse od otroških let. Poslovim se. Na pragu župnišča se mi nudi čudovit prizor: tik pred mano, da bi jih skoro z roko dosegel, stoje Sveti Trije
Kralji, za njimi pa se blesti v zahajajočem soncu Triglav, prečudno lep. Le molče se da uživati tolikšno lepoto.
OBHAJANJE TELOVSKEGA PRAZNIKA
Ob treh zjutraj so se že razmajali zvonovi rovtarske cerkve in zapeli čudovito pesem na čast Gospodu v svetem Režnjem Telesu. Ob petih je bilo že vse svetlo. Toda vreme se kisa. Ponuja se dež. Kar prav bo, saj je suša zemljo že močno oslabila.
Ob šestih dež že kar pridno zaliva. Cerkev je polna vernikov, čeprav sedanja Jugoslavija verskih praznikov ne priznava. Procesijo so oblasti dovolile. Zmeraj pa ni bilo tako.
Danes s procesijo ne bo nič. Blagoslove smo opravili kar ob štirih oltarjih znotraj cerkve. Prvič sem imel telovsko procesijo na slovenski način in z ganljivim blagoslovom: »Nebeški blagoslov naj blagoslavlja in varuje ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!«
(Se bo nadaljevalo)
Zasedanje goriškega duhovniškega sveta
19. februarja se je duhovniški svet go-riške nadškofije polnoštevilno zbral na svoje redno zasedanje in obravnaval niz aktualnih problemov. Zasedanju je predsedoval goriški nadškof msgr. Cocolin, ki je uvodoma poročal o svojem nedavnem obisku v zahodnoafriški državi Slonokoščena obala.
Duhovniški svet je sprejel predlog komisije za kler, naj bi se vršili študijski dnevi za duhovščino goriške nadškofije v drugi polovici tega meseca, aprila in maja.
Izčrpno se je razpravljalo o nabirkah, ki so bile do sedaj v veljavi v goriški nadškofiji. Nedotaknjeni naj bi ostali nabirka za misijone na misijonsko nedeljo in nabirka za goriško semenišče. Nabirka za katoliški tisk naj bi bila le ena in to vedno na zadnjo nedeljo v januarju. Uvedla naj bi se nova nabirka »solidarnosti škofijskega občestva«. Ob birmah g. nadškofa naj bi se v okviru te nabirke zbiralo za nove cerkve. Ostale nabirke naj bi se združile v eno samo, ki bi se opravila na zadnjo nedeljo cerkvenega leta.
Govora je bilo tudi o postni akciji, ki jo bo tudi letos vodil škofijski misijonski urad ter o škofijski knjižnici, ki naj jo zaenkrat prevzame državni arhiv v Gorici, dokler ne pride do drugih bolj učinkovitih rešitev problema.
Naj še podčrtamo, da so poteku zadnjega zasedanja goriškega duhovniškega sveta prvič prisostvovali zastopniki škofijskega katoliškega tiska.
Števerjanska mladina je uprizorila Bevkovo dramo
Aktivni igralski družini iz Štandreža so se pridružili v nedeljo 28. februarja tudi člani dramskega odseka SKPD »F. B. Sedej« iz Števerjana, ki so postavili na oder Katoliškega doma v Gorici Bevkovo dramo v štirih dejanjih »Materin greh«. Z njo so se hoteli oddolžiti tudi spominu tega velikega goriškega pisatelja, ki nas je lani za vedno zapustil.
Ne vemo, če se je Bevk navdihoval za svojo dramo ob Tolstojevi »Moč tema«, toda sličnosti je bilo najti dosti v tematiki igre. Drama je grozotna; krivca si ne znata pomagati iz okovov greha drugače kot z izzvanim ubojem in samomorom. Gledalec odhaja iz dvorane z občutkom nemoči nad strastjo, ki se človeka polasti. Bevk ni znal dati drami krščanske rešitve krivde, ali pa mu je bila taka rešitev bolj všeč.
Igralci in igralke so se močno potrudili. Od zadnjega nastopa so zelo napredovali. Opazilo se je, da so sledili navodilom re-režiserja Aleksija Pregarca, mlajši še bolj kot starejši. Pregare je znova dokazal, da je vešč svoje umetnosti in spreten režiser. Tudi scena, prav tako njegova zamisel, je bila prav posrečena, pristen izraz kmečke domačije.
V	glavnih vlogah so nastopili: mati Ana (Alenka Terčič), njen hlapec Ivan Drole (Marijan Terpin), materin sin Jože (Simon Komjanc) in brat pokojnega moža in kmeta Brdar (Edi Hlede). Zelo ljubko je podala svojo vlogo Jožetovega dekleta Julke Snežiča Černič. Menimo, da ima vse pogoje, da se ob skrbnem vodstvu razvije v dobro karakterno igralko.
Dvorana Katoliškega doma je bila dobro zasedena. Občinstvo je z veliko pozornostjo sledilo dogajanju na odru in bilo na splošno z izvedbo drame zadovoljno.
Zlata maša p. Viljema
P. Viljem Endrizzi, nekdanji gvardijan na Sv. gori in sedaj vneti dušebrižnik za slovenske vernike v cerkvi sv. Vida in Mo-desta na Placuti v Gorici, bo te dni obhajal 50-Ietnico svojega maš niškega posvečenja. Za slovenske vernike bo ponovil svojo zlato mašo v nedeljo 14. marca ob
10.	uri. Prav je, da ta dan goriški Slovenci, ki mu toliko dolgujemo, v velikem številu pridemo v cerkev na Placuti in se udeležimo njegovega duhovniškega jubileja.
Ob zaključku kuhinjskega tečaja v Štandrežu
številni obiskovalci razstave kuhinjskih izdelkov, ki je bila v nedeljo 28. februarja ves dan odprta v prostorih Župnijskega doma v štandrežu, so bili presenečeni nad velikim številom razstavljenih predmetov in nad izredno bogato izbiro; saj je bilo razstavljenih kar 40 različnih tort, hrastova debla, ježi, potice, ovčke, breskve, ruska solata, vse mogoče vrste piškotov in drugo.
Tako bogata razstava je bila primeren zaključek res uspelega kuhinjskega tečaja, ki je trajal poldrugi mesec in ki se je vršil v spodnjih prostorih Župnijskega doma v štandrežu. Obiskovalo ga je 26 deklet in mladih žena, ki so ob koncu tečaja izrazile željo, da bi prosvetno društvo »štan-drež« tudi prihodnje leto organiziralo kaj podobnega.
Da je tečaj potekal v naj lepšem redu in da so se udeleženke naučile marsikaj koristnega, je predvsem zasluga čč. šolskih sester iz Trsta in Gorice, ki so ga tako uspešno vodile in katerim se udeleženke iskreno zahvaljujejo.
Pastirček št. S
Post, konec zime, prihod pomladi in bližina velike noči, to je okvir šeste številke »Pastirčka«. V postnem času je še posebno potrebno opravljati dobra dela. O tem piše v uvodniku Tiha srna iz Števerjana, pa tudi povest Tončke Curk »Kraljica z ledenim srcem« to misel poudarja.
V	skavtskem kotičku Ivo Jevnikar razpravlja o pomembnosti rastlinstva, Kresnica pa prikaže odnos skavtinje do narave v spomladanskem času. Pomladno raz-
V organizaciji goriških skavtov in skavtinj bo v nedeljo 7. marca popoldne
MLADINSKO SREČANJE
V	DOBERDOBU
Program bo naslednji:
15.30 Srečanje v cerkvi ob branju božje besede in molitvah vernikov, Jci se bodo zaključile z evharističnim blagoslovom.
16.30 Srečanje v dvorani, kjer bosta dve sodobni enodejanki, petje 'in še druge točke.
V Doberdob bo peljal poseben avtobus, ki bo šel ob 14.30 iz Števerjana preko Oslavja ter se ustavil ob pevmskem mostu, v Gorici na Travniku, v Štandrežu pred cerkvijo, v Sovodnjah pri cerkvi, v spodnjih Gabrjah na križišču ob vodnjaku in pri Devetakih. Avtobus je samo za mladino.
položenje vsebujeta tudi pesmica Ljubke Šorli »Zvonček« in »Črni trn« ter pesem v notah Stanka Premrla »Vigred«.
Branko poroča o velikem smučarskem teku Vasalopped, ki se vrši vsako leto v marcu na Švedskem, Mira ugotavlja propadanje nekdanjega filmskega središča v Hollywoodu, Marko Jevnikar pa pojasnjuje način režije pri televizijski kameri.
Dopisov mladih sotrudnikov je zares veliko: za štiri strani in pol in še je moral urednik povedati, da bo več pisem prišlo na vrsto šele v prihodnji številki. Urednik da tudi nekaj navodil za postni čas. Vsakdo izmed nas naj bi postal pridnejši in boljši. Drugim naj bi pomagal, se pridno učil in skrbel za svoje versko življenje. Ta navodila lepo dopolnjuje sestavek Ane Marije Frandolič »Kako so se včasih pripravljali na veliko noč«.
-jk
Primorska poje 1971
Združenje pevskih zborov Primorske in Slovenska prosvetna zveza pripravljata zborovsko revijo »Primorska poje 1971«.
V soboto 13. marca ob 21. uri bo nastopilo v Kulturnem domu v Trstu 12 pevskih zborov, med njimi mladinski zbor Glasbene Matice iz Trsta, Tržaški oktet in mešani zbor »J. Gallus« iz Trsta.
Revija se bo nadaljevala 14. marca ob 17. uri v Ljudskem domu v Sv. Križu pri Trstu. Nastopilo bo 13 zborov; od njih bo
6	iz zamejstva.
V soboto 20. marca ob 20. uri bo v gledališču v Kopru nastopilo 12 zborov, med njimi mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice, moški zbor »Oton Zupančič« iz štandreža, mešani zbor »Briški grič« iz Števerjana in drugi.
Revija se bo zaključila 21. marca ob 17. uri v prosvetnem domu v Bukovici. Priglasilo se je 13 zborov, med njimi moški zbori »M. Filej« iz Gorice, »Fantje izpod Grmade«, »Tabor« z Opčin, »Srečko Kosovel« iz Ronk, »Vasilij Mirk« s Proseka-Kontovela ter mešani zbor »Slovenec iz Boršta.
Skupno romanje na Sardinijo
Vodstvo plovne družbe Tirrenia, ki deluje na progi Genova-Sardinija-Civitavec-chia je te dni zamenjalo stare ladje z novimi, modernejšimi. Te ladje nimajo turističnih kabin in niti ležalnikov, temveč samo kabine prvega in drugega razreda. To spremembo bomo čutili tudi mi, ki se bomo posluževali teh ladij. Imamo na razpolago torej samo kabine 2. razreda in tako odpadejo napovedane tri skupine ter velja sedaj samo ena cena. Vsak romar bo plačal tako 66.000 lir. Cena je torej enaka za vse. Sprememba velja le za ladjo, vse ostalo je nespremenjeno. Prosimo naše romarje, da vzamejo na znanje to spremembo ter upoštevajo sedanje stanje.
Hoteli imajo sobe s kopalnicami; kdor bi ne želel kopalnice, se mu bo odštelo
3.000	lir. Na razpolago je še malo prostorov. Kdor bi še želel potovati, naj se ta-kaj vpiše. Ostale podrobnosti bomo objavili v naslednjih številkah lista.
Izjava SDZ v Gorici
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici je izvedelo iz tiska za stališče, katerega je Italijanska socialistična stranka (PSI) zavzela v zvezi s psihološko izvedenko zavoda »Oddone Lenassi«, ki je goriški občinski svet ni hotel sprejeti v službo.
Vodstvo SDZ meni, da je vprašanje njene zaposlitve pretežno ekonomskega značaja, ki se mora razčistiti v okviru vseh strank leve sredine in ne samo nekaterih. So pa še druga vprašanja, ki zahtevajo nujno rešitev, zaradi česar si vodstvo SDZ nadeja čimprejšnji sestanek omenjenih strank.
OBVESTILA
V	ponedeljek 8. marca — ker je drugi ponedeljek v mesecu — bo v cerkvi sv. Ivana ob 19.30 sv. maša po ekumenskih namenih, ki jo je z letošnjim letom uvedlo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici. Vabljeni vsi slovenski verniki, posebej pa še člani ACM.
Romanje k Materi božji na Velesovo pri Kranju bo priredilo Apostolstvo molitve v Gorici na velikonočni ponedeljek 12. aprila. Prijaviti se je treba na upravi Katol. glasa ali v zakristiji pri Sv. Ivanu.
Potovalna agencija I.O.T., ul. Oberdan
6,	tel. 3838, Gorica, bo v letu 1971 izvedla šest romanj v Lurd (od 1. do 9. maja; od 29. maja do 6. junija; od 21. do 29. junija; od 23. do 31. avgusta; od 4. do 12. in od 21. do 29. septembra). Cena 67.950. Pri vpisu se mora poleg tega plačati 5.000 lir. Potovanje se vrši v avtobusu ob Sinji obali. Poleg tega bo ista agencija priredila od 15. do 20. maja 1971 potovanje v Rim, Neapelj, Pompeje, Rimini, San Marino. Vpisnina 5.000 lir, cena za potovanje pa 39.500 lir.
Tfc RADIO
A TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 7. do 13. marca 1971
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Pianist Devetak. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Monika potuje na Madagaskar«. Tretji del. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 J. Tavčar: »Človek brez avtomobila«. Radijska idra. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske folklore: »Ljudske pesmi«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. Ponovitev ob 18.30. 13.30 Glasba po željah.
17.00	Tržaški mandolinski ansambel. 19.15 Zbor »Montasio« iz Trsta. 19.40 Postni govori (4) dr. F. Šegula: »Oče naš, ki si v nebesih....« 21.50 Samospevi slov. avtorjev.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 Iz življenja gledališkega umetnika: Srečanja z Radom Nakrstom. 19.20 Moški zbor iz Jazbin, ki ga vodi Zdravko Klanjšček. 20.35 Wagner: »Somrak bogov«. Opera s prologom in tremi dejanji.
Sreda: 11.40 Radio za I. stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Alojz Kraigher«. 13.30 Glasba po željah. 17.30 Slovarček sodobne znanosti - Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«. 19.40 Iz potne torbe Milka Matiče-tovega. 20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Družinski obzornik. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Beethoven: Koncert št. 3 za klavir in orkester, op. 37 v c-molu. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.35 M. Jarc: »Ognjeni zmaj«. Enodejanka. 21.30 Ritmični orkester RAI iz Milana. 21.50 Orgelske skladbe italijanskih avtorjev 16. .in 17 stoletja.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 12.10 P. Benigno: Vpliv zdravil na človeško telo: (10) »O lokalnih farmakoloških učinkih«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslu-šavce: Govorimo o glasbi; pripravlja Janko Ban. 19.20 C. Silvestri: Zgodovina tržaškega pomorstva: (3) »Nove perspektive za tržaško pomorstvo v 18. stoletju«. 19.40 Postni govori (5) Drago Klemenčič »Posvečeno bodi Tvoje ime...« 20.50 Koncert oiper-ne glasbe. 21.35 Folklorni plesi.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
11.50	Veseli motivi. 12.10 N. Kuret: Ljudska verovanja in vraže: »Amuleti in talismani«. 13.30 Glasba po željah. 16.10 Operetni odlomki. 16.30 »Pod svobodnim soncem«. Deseti del. Izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu. 17.20 Sobotni sestanek - Slovenski znanstveni
delavci z univerze - Moj prosti čas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.1C Pod farnim zvonom župne cerkve v Mor-sinu v Beneški Sloveniji. 19.40 Ansambel »Dalmacija«. 20.50 Z. Saksidova: »Komisar Tabernik ali Suha južina in njegov problem«.
★
Ansambel Miramar iz Trsta razpisuje
II.	deželni natečaj za harmonikarje, orglarje, kitariste-soliste in ansamble. Natečaj bo 19., 20. in 21. marca 1971 v Trstu. Za pojasnila se obrnite na glasbeni ansambel Miramar, tel. 740266, Scala Monti-cello 4, 34100 Trieste-Trst.
Premiera drame »Antigona« v priredbi Dominika Smoleta bo v soboto 6. marca ob 21. uri v Kulturnem domu v Trstu. Ponovitve bodo: v torek 9. marca ob 20. uri (red mladinski - četrtek), v sredo 10. marca ob 20. uri (red mladinski - sreda) in v nedeljo 14. marca ob 16. uri (red B -nedeljski popoldanski). Rezervacije na telefon št. 734265.
DAROVI
Za cerkev v Stojakovem: družina Ušaj iz Rupe namesto cvetja na grob dragega prijatelja Ivana Lestana iz Orehovelj
5.000 lir.
Za Slovenski zavod v Rimu: N. N. iz
Trsta 50.000 lir.
Za števerjansko farno cerkev:	Žinca
Knez v spomin pok. župnika Cirila Sedeja in pok. cerkovnika Cirila Hledeta
5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družina Ušaj iz Rupe namesto cvetja na grob pok. rupen-skega cerkovnika Ludvika Kogoja 5.000 lir.
Ob prvi obletnici smrti Marije Vogrič daruje družina Vogrič iz Gorice po 5.000 lir za Alojzijevišče in Zavod sv. Družine.
Za Marijin dom v Rojanu: ob 57. obletnici svoje poroke Alojzija in Vincenc Andlovič 2.000 lir.
Za škedenjski Dom v februarju: Bradač 2.000; Budal 5.000; Orel 3.000; v spomin pok. Stoparja družina Stopar 5.000; Prešernova proslava 44.700; Slejko 4.000; Štoka 10.000; Vilma Sancin 10.000; v spomin pok. M. Tomažič ga. Križman 2.000; Logar 1.000; Ota Ivana 1.000; razni 37.000; v času pusta nad 250.000.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
+
Previden s tolažili svete vere je po dolgi in hudi bolezni dotrpel najin ljubljeni oče
IVAINI PERTOT
V	ponedeljek 1. marca smo ga položili k večnemu počitku na barkovljanskem pokopališču. Zahvaljujemo se patru Gabrijelu Česniku ter gg. Viljemu Žerjalu in Mariju Gerdolu za pogrebne obrede, sorodnikom, prijateljem in znancem za sočutje v najini žalosti, darovalcem cvetja in vsem številnim osebam, ki so se udeležili pogreba. Naša iskrena zahvala tudi gospodom zdravnikom in osebju bolnišnice pri Sv. Ivanu.
Žalujoči hčerki Gina in Bruna
Trst-Barkovlje, 2. marca 1971
Na povabilo prosvetnega društva »Štandrež« uprizori dramski odsek prosvetnega društva »Fr. Borgia Sedej« iz Števerjana v nedeljo 7. marca ob 20. uri v Župnijskem domu v Štandrežu dramo Franceta Bevka
MATERIN GREH
v režiji Aleksija Pregarca TOPLO VABLJENI!
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA si je že pridobila velik sloves zaradi svoje solidnosti pri poslovanju. To jo priporoča vsem rojakom doma in po svetu.
Zato zasluži polno zaupanje. Njena bogata poslovna Izkušnja je samo po sebi najboljše jamstvo!
mm
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 — VPLAČANIH LIR 300.000.000
Tekoči računi — hranilne vloge — krožni čeki varnostne skrinjice — neprekinjena blagajna
Dopisniki po vsej Italiji
MENJAVA VSEH TUJIH VALUT
TRST	UL. F. FILZI št. 10
Brzojavni naslov: Bankred	Tel. 38-101 — 38-045