Jurij Šilc, Zgodovina župnije Šmartno pod Šmarno goro. Šmartno pod Šma rno goro: Župnijski urad, 2001. 312 str., foto., ilustr.
Jurij Šilc in Milan Medved, Tacenski sodarji. Tacen: Turistično društvo Šmarna gora, 2001. 128 str.
V času po osamosvojitvi Slovenije se je razvilo, skoraj bi lahko rekli, neke vrste gibanje, ki ga spodbuja nastanek številnih novih občin. V zadnjih desetih letih se je veliko slovenskih krajev predstavilo v samostojnih knjigah. Nekatere napišejo strokovnjaki samostojno, v drugih so povabljeni specialisti za posamična strokovna področja, za tretje so zaslužni lokalni navdušenci, najpogosteje pa v njih sodelujejo lokalpatrioti in strokovnjaki. Tako nastajajo nekakšne krajevne monografije. Precej redkeje so zasnovane glede na katero od gospodarskih dejavnosti. Jurij Šilc, dr. elektrotehniških znanosti, se je preskusil v obojem. Kljub svoji visoki strokovnosti v poklicu ni izgubil občutka za vrednote, ki opredeljujejo prostor njegovega odraščanja in bivanja. Sad tega njegovega interesa so tri knjige, biografija o Mateju Gradišku - Faustu, ki je izšla pred leti, medtem ko sta zadnji dve, Zgodovina župnije Šmartno pod Šmarno goro in Tacenski sodarji v soavtorstvu z Milanom Medvedom izšli skoraj hkrati, leta 2001.
Prvi knjigi daje ton domačin škof Alojz Uran s predgovorom, ki ni zgolj uslužno dejanje avtorju, temveč kljub temu da je presijana z osebnimi spomini in občutji, majhna analiza razmer v župniji v času od druge svetovne vojne naprej. Sledi zgodovinski oris župnije vse od njenega začetka, ko je spadala v mengeško pražupnijo, do novih pobud v samostojni slovenski državi. Ko se oči lahko napasejo na številnih fotografijah stavbne sakralne dediščine v omenjeni župniji, so na vrsti bolj posebna poglavja, in sicer o mašnih in drugih ustanovah, ki so vsaj za določeno obdobje zagotavljale duhovnikom materialno varnost. Preden se je župnija Šmartno pod Šmarno goro zaokrožila v današnjo obliko šele tik pred drugo svetovno vojno, so nekatere današnje njene vasi in mestna naselja spadala v šmarsko, vodiško, smleško in mengeško župnijo. Zato so v seznamu dušnih pastirjev navedeni tudi župniki omenjenih iz omenjenih župnij. Samoumevno je, da je velika pozornost posvečena cerkveni arhitekturi, najprej župnijski cerkvi in nato podružnicam in končno kapelicam in vaškim znamenjem. Poglavja na koncu dopolnjuje bogat razdelek fotografij s spomina vrednimi rojaki in iz župnijskega življenja. Na koncu so dodani drobci iz zgodovine posameznih vasi, verjetno, kolikor jim je bilo mogoče priti na sled pri raziskovanju cerkvene zgodovine v omenjeni župniji. Za kaj gre, je mogoče zaslutiti iz podnaslovov: Iz najstarejših časov, Izvor krajevnih imen, Gradič Ročen, Občini Rašica in Šmartno pod Šmarno goro, Prebivalstvo in razvoj vasi, Obrt in industrija, Tacenski brodarji in mostarji, Društva in družabno življenje, Mesto želi na vas. Predvsem iz dodanih seznamov literature, virov, faksimilov listin, uporabljenih fotografij in seznama imen se vidi, da je avtor sodeloval s strokovnjaki za posamična področja. V svoji zahvali takoj na začetku jih našteje celo vrsto.
Druga knjiga, Tacenski sodarji, bi lahko imela podnaslov govorica fotografij. Res je na začetku približno za eno avtorsko polo strnjenega besedila o začetkih sodarstva v Tacnu in najpomembnejših sodarskih rodbinah med 18. in 20. stoletjem in o sodarski zadrugi v tem kraju. Toda čar dajejo knjigi stare imenitne fotografije z izjemno popolnimi podatki o osebah na njih. Za izkušeno etnologovo oko pa so sporočilne še drugače, največ bi imela od nje raziskovanje oblačilne kulture in nekaj tudi preučevanje stavbarstva. Fotografije o delu v sodarskih delavnicah uvede daljše besedilo na to temo, končata pa ga dve navihani pripovedi, povezani s trgovino. Knjigo poživi nekaj fotokopiranih aktov iz upravnega poslovanja sodarjev in risbe orodja, ki so ga rabili pri svojem delu. Na koncu je leksikonsko predstavljen še kraj, kjer se je sodarska obrt razvila, torej Tacen, sledijo literatura, viri in pojasnila o nekaterih posebnih sodarskih izrazih.
Marija Stanonik