Juri Kobe Sodevski. Eakor v Danici, tako je i v Novicah rad opisoval svoje rojake, svoje deželjane. V tem smislu dokaj važen je njegov sostavek: ,,Beli Rrajnci unkraj Rerke in Save od Rostanjevice do Jesenic" (Nov. 1845 2* št. 2 — 8), kjer — podpisan Milanko Delimarič — razlaguje vzrok njih siromaštva, njih gospodarstvo, način življenja, poštenost, jezik in vraže. 0 jeziku piše na pr.: BTi Krjjnci, od svoje bele oprave beli Erajnci imenovani, govorijo hrovaško narečje; ineni se zdi, de imajo v svojim izgovarjanju veliko enakosti s Primorci, kteri okoli Bakra stanujejo, na priliko: vina dobroga, ča bi rekal, sritja (sreča) ti zaspala. — Desiravno na gerdih hribih prebivajo, vender tako gladko in lepo govore, de se človek zadosti čuditi ne more. Pregovori se pri ojih prav lepi slišijo; iz med mnogih samo nektere tu povem: milo gre za dragim t. j. roka roko umiva; ne tresi hruške, ki sama rada pade; ako obješ ptujo koščico, priveži svojo kokoš za nožico; lep glas je več ko srebern pas mileno jagnje dve matere sasni; krotkih ovac gre dosti na eno pojato (hlev) i. t. d. V rodovini imajo natanjko za vsako osebo posebno inie, kakor so ga Latinci imeli ... Druge imena imajo kakor drugi černi Krajnci. Ravno tako so tudi z besedami v kletvah bogati: vrag ti put pretekal; zdravje ti zaspalo; uima te vzela; kuga te vgnjela: naglica te zadela i. t. d." — V besedi in v narodoslovnem oziru še boljši in prav vzoren je srodni spis njegov v Novic. 1847 št. 41 —46: ,,Beli Rrajnci nnkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki Rolpi od Metlike do Osilnice", kjer jih opisuje po naravni postavi in domači opravi, po nravih in običajih, vzlasti o pirovanju ali ženitvanji, po njih čednostih pa tudi nečednostih. »V krilu naše majhne mile domovine živijo ljudstva, ki so v izobraženosti, jeziku, noši in šegah tako različne, de se ptujec ti razliki dovelj načuditi ne more, piše ondi J. Eobe. Vso pozornost pa zasluži zavolj svojiga odstopa od druzih Erajncov tisto ljudstvo, ki unkraj Gorjancov in Eočevarjev ob Eolpi od Metlike do Osilnice prebiva . . . Ob Kolpi po Metliški okolici govore slovensko-hrovaško narečje. Poljanc in Kosteljic se serbsko-hrovaškimu narečju bolj približujeta ia izgovarjata vse besede, ktere Erajnc na ic in ik izrekuje, na ac in ak; postavim; tobolac, listavak. Ravnagora in Delnice unkraj Eolpe niorajo biti krajnska naseljitva; tu se govoriti sliši: biva, šva, kakor na Gorenskim. Tudi jih Primorci in Hrovatje imenujejo Krajnce. Med belimi Erajnci je Poljanc nar bolj vesel; on malokdaj tiho gre, ampak vselej poje, iu desiravno še precej krajnsko govori, so vender njegove pesrni čisto serbskohrovaške. Edor je serbske narodne pesmi bral, pa Poljance peti slišal, bi misliti utegnil, de jih je Vuk v Poljanah zbiral. De pokažem, kako čisto serbsko-hrovaško pojo, postavim tu naslednji izgled: Bože milil žuda golemoga, Jer izbije mali velikoga, Da bi zašto nebi ni žalio:Govorila lipa devojka: Več se biju za lipu devojku.Komu ruka, tomu i devojka. Peter veli: moja bu devojka;Volim Petra opol drage nočke, Miio veli: moja bu devojka.Neg' Mikota osred l>ela danka. Peter veli: meni ruku dala;Petrovi su gradi pokriveni; Miko veli: meni obečala. —Mikotovi zato ni ne znadu — in tako nadalje našteje, kar Peter ima, Mikotu pa manjka. — Cednosti belih Erajncov so: gostoljubnost, prijaznost, zadovoljnost in pokoršina do poglavarjev; mane (napake) so: kletve, ki so unim v Novicah naznanjenim kot groš grošu enake, nezmernost in pa nevošljivost. Njih pregovori so: Dan se iza rana lovi; koinu se je molit, s tem se ni borit; od nebojana je draga postrana; brez skrivalca ni kralca; delaj ko da boš vavek živel, moli, ko da boš vale umerl; koliko vran belih, toliko raačeh dobrih; kadar mačka spi, lonec pokri; sita vrana lačni nerazme; tern se iza mlada špiči i. t. d.". — rMile Novice! Vam, ki ste krasne podpornice izobraženosti in narodnosti naše, izročimo, kar nam gledč š o 1 na sercu leži, kliče v spisku: »Domorodne reči verlim rodoljubam v prevdark" (1. 1848 št. 48. 49). Unidan smo prejeli od ministerstva jako lepe poduke ozir slovenskih šol: kako de imajo kateheti tudi ponavljati z otroci keršanski nauk v šolah, pa ne ga naslanjati učenikam; kako de se imajo zbirati učitelji na stanovitih krajih in se posvetovati, na kteri način bi se izobraženost slovenske mladine nar bolj pospešiti dajala i. t. d. Oj, kako lepe so te vladine! tode pisane so od mož, ki ne poznajo ne našiga ljudstva, ne naših okoljšin. Pa kdo je tega kriv? Noben drugi, ko mi sami, ki svojih ran pokazati nečemo. De bi se pa te okoljnosti od vsih plati dobro poznale, je naša sveta dolžnost povedati, kje de nas čevelj tiši. Tako bi tudi jaz rad, predenj na dve potrebni vprašanji pridem, samo poverhno opomnil na okolico Metliško". Nato razkazuje, kako in zakaj je ta pokrajina bolj zanemarjena v cerkvenem in šolstvenem oziru, in kako bi se dalo tu pomagati, nekaj tudi v slovenskem duhu. ,0 Vi vsi, ki imate moč in oblast, opominja J. Eobe iskerno, dajte mladosti hrane, po kteri blepi; dajte ji pomočkov izobraziti se v maternim jeziku. To storivši bote jo potegnili iz sirovosti, divjosti in lenobe; s tem ji bote polajšali njeno naravsko življenje; bote izkojili narod, ki bo sebi in drugim v čast. Da borme je to storiti že zadnja doba, ako nečete, de se ljudstvo ne pogrezne do dna v preziranje samiga sebe in v pohlepo po ptujim". In povedavši v dokaz, kako zaničevana je Slovenija že celo pri prostem ljudstvu, resničen dogodek, kliče proti koncu ves vnet: nSlava, vedna slava tedaj vsim, ki si prizadevajo buditi naše ljudstvo iz njegoviga globokiga sna; čin je sicer truda poln, ali je vreden večniga spomina. Pozni vnuki jira bodo hvalo vedili". i. t. d. — aPetero potrebnih reči pri dovolitvi zakona na Slo- venskim" — se glasi jako pameten nasvet, ki ga je (1. 1851 št. 17. 18.) iz Dolenskega priobčil J. Kobe o naslednji priliki: ,,Pred nekaj tedni je dopisniku sledeče potenlilo v roke dospelo, ki ga ni malo veselilo: nPoterdilo, ki se da Matijctu Gregoriču iz L., da je položil znesek od 3 gld. v zagotovilo, da bo zavolj svojega nadstojnega zakona 1) še v tem letu 15 sadnih drevesic na svojem zemljišu posadil, in 2) da preko (Čez) 24 ur n« bo piroval (ženitnine obhajal)". To prebravši sim željno zdihnul: ko bi k tema dvema še te tri pristopile: namreč 3) da bi ne smela ne niladenč ne devica v zakon stopili, dokler bi ne znala v maternem jeziku saj ročno brati; 4) da ne sme nobeden v zakon stopiti, ki nima dovoljnega premoženja; 5) da bi se nobeden nastaniti ne smel na samotnih krajih, ali saj ne v vinskih gorah. Bile bi te zapovedi gotovo človeštvu močno koristne". Nato jih modro pojasnuje in uterjuje. Osodi se je račilo postaviti nas na naj vikši hrib na Kočevskeni, je pisal iz Planine nad Černomljem, in (v št. 52) nekako pesniško slika: BPogled na Mirno goro". Nad Černomljem na strani zapadnej se vzdiguje velikanska gora, nazvana mirna ali gora s. Frančiška. Na verh gore pridši, vidiš pod sabo, k izhodu obernjen, okolico černomeljsko, ktera z vinskirai goricami kot krasen mizen pert z zlatim ožovom zarobljena svoje dražesti: mične pake (Anhohe), nizka berda in krotke livade na ogled gizdavo stavi. V veči dalji se razgrinja ponosna horvaška dežela po bistri Eolpi ločena od krajnske. Pogled nje veličastva očara človeka: na desno z glavo visoko pod nebom moli pri Ogulinu plešasti Elek, mirni stan pridnih čbelic, na levo pa Okič kod Samobora poldanske sončne žarke prideržuje kuhajoč Horvatom jačno in sladko kaplico vina. Med njima se razvija poldrugi dan hoda široka ravnina, ktera k iztoku vedno širja biva, dokler se v plavo ne zgubi v Slavonii in v Turčii. V tej nezmernej daljini se tu in tam samo kak vmol zagledati da na dober kukalnik. Resnične so pesnikove besede: Oj! horvatske krasne gore! i. t. d. Erenuvši s pogledom bolj proti severu ti se oko odtergati ne da od prijazne štajarske poljane, ki se tja do Maribora preteže. Očem se na ravnost proti severu nastavi hribovito Krajnsko, čigar krona, ponositi Triglav krati daljni pogled. Na zapadu se Istria, ko sonce vzhaja, lepo viditi da . . . Na to goro bi si pisatelj tega raočno želel romarja — Koseskiga! Eo bi slavni pesnik rvisoke pesmi" prišel poletin dan, ter šel v nedeljo rano na goro, kadar na sveto jutro po spodej ležečej okolici zvoni, od kodar, če veter vleče, skladno soglasje od blizo 50 cerkev na ušesa doni, in kadar priplava žarko sonce na zreniku iz Slavonie in prežene merklo tamo, se kaže v svojem lesku pozemeljsko veličastvo in nezmerna moč Tistega, ki je rekel: nbodi" in je bilo. Eo bi nam slavni mojster čute, ki bi jih njegovo blago serce o tisti dobi čutilo, v krasni pesmi razodel, gotovo bi bila pesem nvisoke pesmi" vredna! — Sam pesnik je rad zapisoval narodne med svojimi domačini ifl v št. 17 I. 1851 čitati je zarad lastnega podnarečja (šajka t. j. čoln) znainenita: _NT_.rod__.a, pesem. iz Poljan na Kupi. . Zapisal Kobe. Majka Maro iza grada zvala: Hodi, hčerka! ako si oprala. Nesain, majko! ni do vode došla. Kaj si, hčerka, letni dan delala? Gledala sam čuda velikoga, Kjer se bije Sava i Murava. Sava vozi dervje i kamenje, A Murava šajke okovane. U šajki sta bratac i sestrica, Bratac spava, a sestrica šiva. Sestra bratca z iglico budila: Stani, bratce, beli gradi gore! Neka gore, z ognjem izgoreli! Služil jesam tri godine dana, Pervo 1. to za lepo devojko, Drugo leto za konjiča vranca, Tretjo leto za svetlo oružje. Kad so došli devojke dcliti, Meni dajo stara neveljava; Kad so došli konjiče deliti, Meni dajo stara neveljava; Kad so došli oružje deliti, Meni dajo staro i rujavo.