Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V Zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 25. avgusta 1939 Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Misel slovenske skupnosti aw5 izdan, so hiteli po izvršenih volitvah ustanavljati poleg občinskih uprav tudi odseke in se n liso niti malo zavedali, da je odseke novi občinski zakon odpravil, ker je vso občinsko upravno de o izročil upravi zato, da morebitna opozicija sploh ne vidi v zaledje dela. Občinski zakoni so zgled zgrešenosti mehaničnega u-e-dinjevanja in uniformiranja, ki naj bi pripomogla k prodoru ideje državne in narodne edinosti, ki je ne nazadnje tudi ideja uniforme. Ukvarjamo se danes z njimi zaradi tega, ker mislimo, da bo gornji opis dobro služil za boljše razumevan je preosnov, ki jih predlaga načrt dr. P. pod naslovom »Samouprava občine« takole: Občina mora biti v resnici naravna in gospodarska enota, ki se mora po svoji izvoljeni upravi brigati v prvi vrsti za 'blagostanje prebivalcev občine ter za splošni napredek občine. V njej se pojavlja samouprava tudi v upravnoizvršilni stroki oblasti in poleg samoupravnega področja. rekršitev občinskih samoupravnih pravic in zloraba državnih organov pri, izvrševanju zakonite nadizorstvene naloge ter občinskih organov pri izvrševanju njih .službe se morata podvreči strogim sankcijam. Zakon o občinah mora biti izveden kot načelt/i zakon, zakonodajni samoupravi banovine pa mira, biti prepuščeno izdajanje podrobnih predpisov, posebno glede na finansiranje. Koliko je v teni načrtu preosnove nasproti današnjemu stanju? Prvi odstavek načrta postavlja obrise ozemlja in namena občine. Že sedanji občinski zakon pra- vi v § 2. o občini, da je po prostoru nepretrgana — naravna in gospodarska — enota. In res so so upravi jači tistih časov na podstavi tega občinskega zakona številne slovenske občine »preko-masirali« in preimenovali, govoreč pri tem o potrebi, da se ustvari jo »zdrave«, tvarno podprto in — naravnim in gospodarskim zahtevam ustrezajoče občine, kar dotakratne baje niso bile. Videli smo pa naslednike takratnih upravijačev, ki so očitali novim občinam, da. so nastale, se uredile in povečale izključno iz strankarskih razlogov, torej čisto gotovo brez ozira na. »naravne in gospodarske potrebe« kraja ali v občino združenih krajev. Zato so novi upravljači kar hitro spremenili stvar v tisto stanje, ki je bilo pred letom 1955., češ: takrat so pa občine res ustrezale zahtevam »narave in gospodarstva«. Nauk: sedanji občinski zakon, k L sprejema isto vodilo kot dr. P., ni bil sposoben ustvariti občine, ki bi bile »naravne in gospodarske enote« dalje časa, kot je na trajal režim, ki jih jo uredil. Zdi se, da računa s to skušnjo tudi načrt, kajti v njem najdemo poudarek »v resnici«. Tragična za ta »v resnici« je seveda okolnost, da so prav tisti. Ii katerim se politično prišteva načrtnik, pričeli pri nas z operacijami ustvarjanja »naravnih in gospodarskih enot«, o katerih so pa vsi drugi imeli drugačno mišljenje. Tudi naloge občine so v sedanjem občinskem zakonu določene s skoro dobesedno enakimi izrazi kot v načrtu. Tako kot načrt, govori § 76. občinskega zakona v prvem odstavku. Dr. P. poudarja kot posebno znamenje občinske samouprave tudi nalogo, dia vrši občina uprav-no-izvršilmo oblast. Tudi ta naloga je odmerjena že sedaj občini. Vendar se odstop poslov ie vrste nai občino doslej še ni izvršil, oziroma postopa praksa tako, kakor da občinski zakoni tega no bi predpisovali1. Dr. P. mora to prav dobro vedeti iz lastne skušnje, nabrane do septembivi leta 1955. Razčlenitev prvega, odstavka načrta o »samoupravi občine« nas prepričuje, da temeljna določila sedanje ureditve občin niso v nobenem nasprotju z načrtom: z drugimi besedami: načrt osvaja današnjo ureditev' občin. V tej smeri ni preosnove. V drugem odstavku se načrtnik vrača k njemu zelo priljubljenim »sankcijam« za zlorabe pri občinskem delovanju in na škodo občinske samouprave pri poslovanju državnih organov. Vsa ta sredstva so že sedaj predmet številnih določb občinskih in drugih zakonov — tudi kazenskega zakonika — in so nekatere sankcije naravnost krute. to je težje kot postranske kazni kazenskega zakonika. Vsaj berejo se tako. Kako pa je z njimi v resnici, se bo mogoče pomeniti že v kratkem bolj razločno. Tudi v tej smeri načrt ni pre-osnova. Priznati pa moramo načrtu preosnovno resničnost. v tretjem odstavku. Sedan je občine niso na področju financ niti za troho avtonomne. Po načrtu bi sicer tudi ne bile, vendar bi bodoče odredbe o finansiranju občin dajale banovinam ne več finančni minister, katerega oblast sega sedaj tako daleč, da predpisuje občinam celo formularje za preračune. Nalčrt hoče, da bi izdala država samo načelni, to je okvirni občinski zakon, vse drugo pa bi predpisale banovine. Kaj bi spadalo v okvir, kaj pa med »vse drugo«, načrt ne pove, razen da želi, naj se odredbe o finansiranju občin pridržijo banovinski zakonodaji. Iz predhodnih poglavij načrta pa že verno, kakšna bi bila zakonodajna pristojno®!, banovin, kako bi bili sestavljeni banovinski »zbori«. Zato ne bomo pretiravali, če že zdaj izraizimo bojazen, da bi bila podreditev občin pod banovinsko zakonodajo v mejah načrta zelo, zelo danajsko darilo, ki bi sicer zelo ropotalo, zato pa tem manj pomenilo. Zlasti velika je nevarnost, da bi bodoče občine postale plen pokrajinskega (banovinskega) centralizma; ker bi pa bil ta centralizem samo delegat centralizma osrednje oblasti, je jasno, da bi znala postati tudi1 ta dejanska preosnov a sčasoma umišljena, prazna. Vendar s temi razlagami še nismo zadeli tistega jedra, ki je razlog za to, da predpisi sedanjega stanja, čeprav so na sebi novi in celo umestni, preprosto ne zaležejo, jedra, katerega pomanjkanje v načrtu nas ni samo osupnilo. Načrt jc sicer naklonjen nameri, da naj upravljajo občine izvoljeni organi, kako bi pa bili ti organi izvoljeni, o tem molči. In vendar bi bilo potrebno tu tli v tem oziru vsaj na kratko nakazati načrtni kovo misel zaradi tega, ker se je v predhodnih poglavjih volilni sesta vizrecno omejil na volitve poslancev in na izvoljeni del banovinskih zborov. Že zgoraj smo namignili, da je samo v dobri demokraciji mogoče pričakovati kaj dobrega iz morebiti slabih zakonov. V nedemokratičnih razmerah pa niti na sebi dobri zakoni ne morejo žaleči. V tej smeri je načrt pr ©lakoničen, torej dvomljiv. Ta napaka načrta, je 'kriva, da dobiva v naših očeh. tudi poudarjanje značaja občine kot »naravno in gospodarske enote« sumljiv pomen, pomen, ki nas spominja na trmasto zatrjevanje še pri vsakih občinskih volitvah, da te volitve ne smejo biti politično! Z vsiljevanjem gospodarskega. značaja« občinskih volitev je bilo tako lepo mogoče nagajati — opoziciji. Načrt clr. P. nas torej pri samoupravi občin še malo nc zadovoljuje. Preveč nas spominja "n bomhastiko in hvalo tisto »modernizacije« pri naši občini, ki jo že imamo in ki je ljudstvu občino odvzela, ne mu je pa vrnila. Edina sprememba vodilnega pomena, finansiranje občin, je predvidena v okviru drugih sprememb, ki srno jih morali že odkloniti. Načrt nam ni sposoben vrniti občino, kakršno smo načeloma že imeli, še manj pa urediti občino, kakršna naj bo bodoča slovenska svojepravna občina, ki bo sama izvrševala tudli — izvršilno državno oblast na svojem ozemlju — pod nadzorstvom ljudstva in narodne volje, kolikor je ne bo izvrševala ta. P. O. Dvajsetletnica „Odrešene Italije11 Takoj po končani vojni je bilo ustanovljeno v Primorju društvo »Italia Redenta« (odrešena Italija). To društvo si je dalo nalogo, da vzgaja našo mladino v italijanskem duhu. Glede njegovega dela je zanimivo poročilo tržaškega dnevnika »Piecolo« od 30. junija tega leta, ki ga posnemamo po »Istri«. Uredništvo. Dvajset let je že odkar je fciila ustanovljena institucija »Opera nazionale di assistenza ali’Itali ja Re-dent«, ki jo je ustanovila I. 1919. vojvoclkinja Helena d’ Aosta, .ki je še vedno njena predsednica. V začetku je'ta institucija prevzela v Julijski Krajini, na Trentinskem dn v Južni Tirolski nalogo za zaščito mater in otrok, potem pa se je dala na ustanavljanje otroških vrtcev. S časom je še prevzela nalogo, ki ji je podelijo ministrstvo za vzgojo, da ustanavlja kmetijske šole v najoddaljenejših vaseh in večerne tečaje za odrasle na deželi. Sedaj je bil dot iskan spisek stroškov lin dohodkov za leto 1937., ki ga je potrdil osrednji odbor na seji dne 21. decembra 1938. Bralci se ne bodo zanimali za detajlne postavke te bilance in imajo rajši glavne ideje in zaokrožene številke, ki se dobro vtisnejo v glavo. Te so kakor sledi: Vsega skupaj je »Italia Reden ta« vzdrževali a leta 1937. okoli 300 otroških vrtcev, v katere je pohajalo 15.000 otrok, okoli 50 ustanov za zdravniško pomoč z 200.000 obiski na leto, potem na Južnem I i-rolskem nekaj šol za šivanje, nekaj okrepčevalnic in pošolskih ustanov z 2.000 učenci. V petih provincah Julijske Krajine je bilo izdanih v ta namen okoli tri milijone lir na leto, na Južnem 1 irolskem milijon in pol, na Trentinskem izpod enega milijona, a v Zadru 200.000 lir. Vse skupaj znaša torej skoraj šest milijonov lir. V petih provincah Julijske Krajine, .in sicer tržaške, videmske, gori.ške, puljske in reške province, je bilo 183 otroških vrtcev z 8.500 otroki. Na Južnem Tirolskem, je 87 otroških vrtcev s 5.000 otroki, na Trentinskem 16 z 1.000 otroki, v zadrski provinci pa 5 s 400 otroki. Od treh milijonov lir, ki jih je leta 1957. izdala »Italia Reden ta« v petih provincah Julijske Krajine, katere pokrajinski urad je pohvalno voden od strani prof. Cornelije Taverna, dva .milijona sta bila namenjena otroškim vrtcem, pol milijona za hrano v teh otroških vrtcih, 150.000 ilir je šlo za dispanzerje, za ambulance. in posvetovalnice za dojenčke, ostalo pa za darove za »befano« in knjižnice, za ribje olje in za druga okrepčilna sredstva za otroke, za sončne kopeli, za nove naprave, sistemacije itd. Sredstva za vse to obsežno delovanje so bila dana »Italiji Redenti« delno z ministrskimi podporami in delno s prispevki, ki jih pošiljajo odbori, ki nabirajo denarne prispevke s prireditvami, dajatvami, darovi in dohodki prirejanju zabav. Sistem, vreden posebne omembe, je prispevanje, ki je' zvezano s pravico patronata, s katerim dobi odbor, ki plača 6.000 lir na leto določenemu otroškemu vrtcu, pravico prevzeti otroški vrtec v svoje varstvo in mu nadeti svoje ime ali ime kake osebe, ki se jo hoče spominjati. O tem ni nobene točke v pravilniku, ki naj bi to predpisovala, kajti »Itailia Redenta« ni upravljana po statutarnih normah, ampak je to postala navada, kar je razvidno iz letnih poročil. Tako na primer odbor v Padovi izvršu je patronat nad devinskim otroškim vrtcem, ki se zaradi tega imenuje »Asilo Citta di Padova« in plačuje letno za njegovo vzdrževanje 6.000 lir, ki jih redno pošilja. Prav tako je vzoren tudi odbor iz Mantove, ki pošilja 6.000 lir za vzdrževanje otroškega vrtca v neki vasi na Južnem Tirolskem. Odbor iz lorina pošilja 6.000 lir prav tako za otroški vrtec na Južnem 1 irol- skem in 6.000 lir za dispanzer v Boznu. Lako bi mogli še naprej -naštevati. V Milanu je družina pok. Ettora llusconija, da bi počastila njegovo ime, podelila kapital, ki znaša danes 138.700 lir in daje 6.000 lir letne rente za vzdrževanje nekega otroškega vrtca na Južnem Tirolskem, ki nosi zaradi tega njegovo ime. Društvo ali odbor, k.i prevzame varstvo nad vrtcem, po navadi pošilja vrtcu tudi darove za »befano«. Med vsemi odbori se je najbolj izkazal odbor iz Milana zaradi svojih mnogovrstnih iniciativ in darežljiivosti. Sledijo mu Firenze, Na-poli in Bologna. Peto mesto na tej lestvici pa zavzema Trst. Tržaški odbor je v letu 1937. nabral okoli 14.000 lir med svojimi člani in z darovi, tu je vštetih tudii 5.000 lir, ,ki jih je dala mestna hranilnica (C asa di Risparmio). S tem denarjem je oskrboval direktno vrtec v skednju z 12.000 lirami in vrtec v Lonjerju s 6.000 lirami, za »befano« pa je izdal 5.000 lir kot v preteklih lotih. Predsednica odbora grofica Ana Segre Sartorio se osebno zanima vsako leto za »befano« otroškemu vrtcu v Štorjah, ki ga ima najrajši. Upravljanje kmečkih šol in večrnih tečajev, ki ga je dobilo društvo od vzgojnega ministrstva, ima posebno ravnateljstvo s sedežem v Trento, ki ga vodi šolski inšpektor Luigi Moilina. neodvisno od uradov, ki upravljajo vrtce in prehrano. Nadzorstveni urad kmečkih šol in večernih tečajev za Julijsko Krajino je v Gorici, njemu stojijo na čelu didaktični ravnatelji. »ltalia Redenta« je v letu 1957. upravljala vsega skupaj 426 kmečkih šol v najmanjših vaseh, kjer ni bilo v preteklosti šole in učitelja in kjer samo en učitelj poučuje otroke obeli spolov od prvega do petega razreda. V teh šolali je bilo 12.000 učencev, od katerih je 9.500 zdeilalo razred. V teh šolali prejemajo otroci zastonj tudi knjige, zvezke, peresa, svinčnike in obtežujejo državni preračun za 3,200.000 lir, ki niso vpisane v stroške »Italie Redente«. Večernih tečajev za odrasle, ki jih je vodila »ltalia Redenta« na račun države, je bilo 816 z 18.000 vpisanih in 13.000 usposobljenih, za kar je 'bilo potrošenih 825.000 lir, torej nekaj več kakor tisoč lir za vsak tečaj. Tako znašajo stroški te uprave po naročilu države nad 4,000.000 lir. Letos je »ltalia Redenta« prepustila državni instituciji za materinstvo in deco vse higienično sanitarne institucije, vštevši posvetovalnice za dojenčke iin otroke v Skednju, Tržiču, Gorici, Idriji in Klani ter je tako koncentrirala vse svoje delovanje na vzgojo, ki bo še znatno povečano, in to na podlagi novega zakona, ki predpisuje obvezno pohajanje otroških vrtcev vsem otrokom od 4. do 6. ileta. Lepo in dobro ohranjeno perilo, če v z a m vedno £CHICHT0V0 TERPENTINOVO MILO no in preračunano priliznjenostjo, da na zadnje ostane samo še 'značaj pasje duše. Od tako hlinjene zavesti manjvrednosti se s studom obračata še cigan in berač. Zelo resnične so te besede. A najslabše je pri vsem tem, da jih naš človek bere, pa se ne zaveda vse njihne daljnosežnosti. In ee^ že njihne resnice tajiti ne more, tedaj je prepričan, da veljajo kvečjemu za njegovega slovenskega političnega nasprotnika, ne pa zanj. V resnici se je pa ta suženjska miselnost tako zagrizla v naše narodno telo, da jo srečujemo prav povsod. Še slovenski puntar ni poznal drugega končnega cilja, kakor izbrati si drugega gospoda. J ugosloven, ki je zabavljal na Avstrijo, je mislil, da se je s tem že otresel hlapčevske miselnosti. Toda ta miselnost se je v njem šele prav bohotno razcvetela, ko je ovajal tiste slovenske ljudi, ki so se hoteli postaviti na lastne noge, ko jih je malil in smešil z majhnim številom našega naroda, pa ni pomislil, da s tem mali in smeši le samega sebe, da je prav ta malitev in zasmeh najbolj očiten izraz njegove manjvrednostne zavesti. Kajti takemu hlapčevskemu duhu ne gre v glavo, da bi smel stati slovenski, narod na svojih nogah, preveč je prepojen s suženjsko miselnostjo, da bi si mogel sebe predstavljati brez gospoda nad seboj. Je v tem dokaj naše tragične krivde, a prav tako mnogo zgodovinske usode. Od reformacije in kmečkih puntov sem je ležala težka pest sovražnega tujca nad nami, tistega tujca, ki je po načrtu gojil hlapčevsko misel med nami, da nas ne zgubi izpod oblasti, in ki je zmeraj našel dovolj naših ljudi, ki so mu za borno dnino pomagali pri tem delu. Tistega tujca, ki se mu je leta 1832. zdela pohujšljiva Prešernova »Elegija svojim rojakom«, ta najlepša nasa domoljubna pesem. A pri tem ne smemo pozabiti, da je sto let pozneje, leta 1932., prišel jugosloven-lilapec, in decembra tistega leta to pesem vnovič prepovedal. In zmeraj znova se nam kaže ista podoba slovenskega človeka. Zmeraj se še tožarimo pred tujcem, kdo je večji domoljub, zmeraj še srečujemo ljudi, ki jim je »slovenoborstvo« neka slaba zadeva, če ne naravnost izdajalska. In ker gre bržčas v pamet tudi takega hlapčevskega duha spoznanje, da boj za slovenstvo vendarle ne more biti izdaja slovenstva, meri očitno na to, da je boj za slovenstvo izdaja neke druge misli, ki jo postavlja nad njo. Kajti tako ga je naučila Avstrija, ki je preganjala može, ki so naš narod ljubili in delali zanj. Njegova okorna pamet nad sključenim tilnikom pa takih mož ne bo nikoli razumela. Ob začetku nove sezone - v kinematografih Konec leta 1937. je bilo v Sloveniji 54 kinematografov, ki so priredili J2.8826 predstav in ki jih je obiskalo 2,026.294 ljudi. Odtlej ,se je precej povečalo število obiskovalcev, docim je število kinematografov ostalo približno isto. V našem listu smo že večkrat opozarjali na vrsto vprašanj, ki so v zvezi s filmom nastala. So to predvsem vprašanja po namenu in pomenu, ki ga film ima, oziroma ki naj bi ga imel; dalje smo podrobneje obravnavali vprašanje vpliva, ki ga iima film na ljudi, zlasti na mladino, in opozarjali na važnost kkovostne filmske kritike, ki je Slovenci se do danes nimamo. Pisanje o filmu so pri nas omejuje na reklamo filmskih podjetij, ki so jim vsi filmi naj ganljive j ši, najboljši, odlikovani v Benetkah itd. in na kratke časopisne sestavke (izmed katerih so še najboljši tisti, ki jih prinaša »Slovenski dom«) in ki se navadno nanašajo Mia liline, ki j in. kine-miatografi pravkar prikazujejo, ali celo na take, ki so bili že s programa odstavljeni. Zelo nam pa primanjkuje resnih in kakovostnih filmskih kri- Opazovalec Statistika Poročali smo že nekajkrat o Statističnem letopisu, ki ga izdaja oddelek za »Splošno državno statistiko« pri notranjem ministrstvu pod vodstvom našega rojaka načelnika dr. Andrejka. Pred kratkim je izšel Vlil. letnik, ki je obdelal statistično tvarino za 1937. leto. Hkratu z njim je izšel posebej III. zvezek »Dokončnih nasledkov po-Pisa prebivalstva dne 31. marca 1931. Kdor lista Po ten 423 oziroma 133 strani obsegajočih knjigah velike oblike, ta bo našel v njih obilo snovi ne samo, kar se tiče vse države, ampak tudi kar zadeva našo Slovenijo'. Lahko se reče, da dobi odgovor na vsako vprašanje, ki ga more v takem delu pričakovati, seveda kolikor je tak odgovor Pri sedanjem centralistično unitarističnem sesta-vu sploh mogoč. Tako na primer ne najdemo v njem podatkov o tem, kako se plačujejo davki Po pokrajinah in kako se dajatve državi spet v Pokrajine vračajo in podobne stvari. V tem pogledu nacionalni centralizem noče kontrole. Zato .daje statistiki nobene mogočosti. da ugotovi tudi take stvari. Morebiti se bo to v kratkem zgodilo. Sporazum je pred vrati. In v duhu sporazuma bo, da bodo zahtevali Slovenci in Hrvatje odgovor tudi na taka vprašanja. Upamo, da jih bo že prihodnji letnik mogel dati. V roki imamo tudi posebno statistiko primorske banovine, ki jo je izdala banska uprava te banovine, a jo je priredil Statistični urad v Zagrebu. Tudi Slovenija je imela svoj posebni statistični urad, ki so ga pa jugosloveni seveda že cez tri leta u-e-dinjenja likvidirali in prenesli v oelgrad. To ugotavljamo samo zato, da ne bo spet kdo prišel pa deklamiral, češ. bodimo pridni unitaristi, ne pa avtonomisti kakor Hrvatje, če hočemo kaj imeti. Toda prav avtonomistični Hrvatje so obdržali svoj statistični urad, in kakor je yideti, tudi prav uspešno dela. Slovenija pa je se tisto zgubila, kar je imela. Ime naše ..Akademije za znanost in umetnost'1 Ko je bila ustanovljena »Akademija za znanost in umetnost« v Ljubljani, so vsi pravi Slovenci pričakovali, da bo nosila tudi pridevek »Slovenska«. Torej: »Slovenska akademija za znanost in umetnost«. Nekateri smo jo tudi imeno-yali takoj od vsega začetka s tem pridevkom, saj ‘nia vendar namen gojiti slovensko znanost in umetnost in je zato logično ter potrebno, da je o razvidno tudi iz njeneiga imenai, če naj bo z njo pripoznana slovenska znanost in umetnost! aZnimalo bo prave slovenske ljudi tudi stremljenje zagrebške Akademije za znanost in umetnost da izpremeini prvotno ime »Jugoslavenska akademija za znanost in umetnost«, v »Hrvatska akademija za znanost in umetnost«. Kakor pravi 'dirvat«ki dnevnik« z dne 29. julija tega leta, ki sevedai tudi odločno zahteva, da se prkrsti zagrebška akademija v »Hrvatsko akademija za znanost in umetnost«, je to stališč ezavzel v slovesni seji zagrebške akademije dne 30. junija ®ga leta tudi njen predsednik dr. Albert Bazala. n'1 a i m11 i •i6 poudarjal, da zagrebška akademija i i *>i,a ustanovljena, pridevek »ju- ^ sivenska.« zaradi tega, ker bi ustanovitelji ne 1 imeli zaupanja vase in da pridevek »jugo- ‘.avenski« kakor 80 «'a v 'istih časih razumeli. i^rr1, škodovati in ne onemogočiti narodne slov ' rIn06tl rvatov, niti drugih narodov na hrvaško e'?1*J'ugu in. n.e zanikati ali celo zatreti mere razvil*^0 "V 8 l.red 'e;m 80 se pa raz-razvilo drugače in je prišlo tako daleč, da so bile predpostavke južnega slovanstva, ki jih je takrat imelo, preobrnjene. Ko se je to zgodilo, je postalo aktualno tudi ime kademije, čeprav je z vsem svojim delom dokazala, da je bila vedno last hrvaškega naroda. Akademija se tega zaveda in se ravna po hrvaškem zgodovinskem izročilu. Ne bo preslišala glasu hrvaškega naroda, ki jo je skladno z voljo vsega naroda postavil leta -1861. »pod varstvo hrvaškega sabora« ter pričakuje v zaupanju v uspeh narodove borbe, rešitev tega vprašanja od v zato najbolj poklicanega hrvaškega narodtaega predstavništva. Kakor vse, bo tudi to vprašanje rešilo v zavesti svoje odgovornosti, ki jo ima nasproti ugledu in zahtevam samobitnosti hrvaškega naroda, pa četudi bi ustava, razmere, nameni in interesi zahtevali, da postopa s premislekom, vendar bo dosedanja smer in duh dela akademije zadostno poroštvo za to, da se ne bo izneverila tisti misli, ki jo je vedno vodila, da dela, ponosna na preteklost ,misleč na sedanjost in z vero v prihodnost h r vaške ga naroda..« »11 rvatski dnevnik pripominja, da je dr. Bazala, ko je omenjal ustavo, mislil na ustanovno pravo in na statut zagrebške akademije, v katerem je določeno tudi. njeno ime, kakor tudi pogoj. kedaj se sme izpremeniti statut. Akademija, da stoji po sklepu hrvaškega zbora pod njegovim varstvom. Zarad it ega da je poudaril dr. Bazala, da more vprašan je, kakšno naj bo ime akademije, najbolje rešiti hrvaško narodno zastopstvo. Izjava dr. Baza le. da ima tudi politični znčaj, ker je predsednik akademije poudaril, da ima odločevati o akademiji, o njenem imenu in njenem delu hrvaški narod po svojem predstavništvu. Hrvaški narod pa želi, da njegova akademija tudi. s svojim imenom jasno pokaiže, čigava je in čigavim koristim mora služiti. Ime ljubljanske »Akademije za znanost in umetnost« pa je mogoče spremeniti tako j, medtem ko hrvaškega zbora danes še ni, dai bi izpremenil ime zagrebšk eakadeimije. Srbska akademija za znanost im umetnost ima srbsko ime, kar je tudi prav in ji niti na misel ne pride, da bi ga izpre-menila. Akademije drugih slovanskih narodov, pa tudi drugih velikih evropskih narodov, na primer francoskega, imajo svoja narodna imena. Če se hoče slovenska znanost in umetnost v zamejstvu res uveljaviti in če ima naša akademija namen, da pri poznajo drugi narodi slovensko narodno samobitnost, je treba, da se predstavi s svojim pravim imenom in ne skriva svojega slovenskega bistva! Hlapci »Koroški Slovenec« je priobčil 12. p. m. uvodnik »Suženjski značaji«. Ob telile mislih, ki jih ponatiskujemo iz njega, naj bi se zamislil vsak, ki mu je za to, da se naš narod kedaj osvobodi, da postane svoboden tudi v svojem srcu in svoji duši: Tudi v slovenskem človeku je dokaj preostalega suženjstva. Češče mu je prirojena nenavadna nesamostojnost v mišljenju. V velikih vprašanjih nima svojega naziranja ali si ga ne upa izraziti. Boječe pričakuje, ikaj mu bo povedal drugi, takoj si tuje mnenje osvoji in ga, ker je brez lastne sodbe, le slabo prebavi. Zato se tako težko izkoplje iz neukosti in nerazsodnosti. Prirojeno je mnogim iz naših vrst nekako klečeplazenje pred tujcem. Naj si tujca prinese ta ali oni veter, v očeh nekaterih bo takoj vizrastel v gospoda, da bo sam strmel ob toliki nesamostojnosti okolice. Suženjskim dušam je lastno, da se neprestano sramujejo sebe, svojega stanu in svoje okolice in povzdigujejo v nebesa drugo osebo, drug stan in drugo, tujo okolico. Manjka jim zdravi ponos, in ne vedo, da ima še berač svojo čast. Tako suženjstvo se le prečešče obdaja s prefrigano himavsči- POTOVALNI URAD M. OKORN priredi v oktobru družabno potovanie v Milano ob prilikJ velesejma I Obisk razstave Leonhzrda da Vinc^a V Benetkah ogled raustave P. Veronesa tik, ki bi izražale svojstveno naše, slovenske poglede na filmske umetnine drugih narodov, ki bi nam na eni strani bližale dulia, obliko in smisel teli umetnim ter na drugi strani ostro ločevale naše od tujega in še ostreje, neizprosno1, kakovostne proizvode od povprečne, skrajno škodljive Ulmske plaže. Idejne osnove taki kritiki morejo biti esttske in etične vrednote, na katerih temelji umetnostna kritika sploh. In gledališka, likovno-umetnostna, glasbena kritika je pri nas običajno na evropski ravni! — Drugi del časopisnih sestavkov, ki o filmu pišejo, pa je obravnava filmov, ki «ele bodo na programu poedi ni h kinematografov. — Poleg kakovostne filmske kritike je tako obveščanje in usmerjanje kinoobiskovalcev najvažnejše, saj blaži vpliv slabega lilma s^tem. da odvrača ljudi od obiskovanja flimske plaže in pospešuje vpliv dobrega filma s tem, da nanj opozarja in ga razlaga in kaže na njegove kakovosti. Pisanje o bodočem prgoramu pa naj bi bile prave filmske kritike, po smislu take, kot sem to zgoraj omenil in kar v našem časopisju danes še niso. Saj .so ta obvestila le — pogosto jezikovno celo slaba — prevodi iz tujih dnevnikov, slepi, nekritični in v ničemer svojstveni prepisi reklam, ki jih filmski proizvajalci za svoje proizvode tiskajo v večje časopise narodov, ki spadajo v njihovo »gospodarsko področje«. To utegne biti koristno za kinopodjetnika, ki bo v prihodnji sezoni tak in tak film vrtel, nikakor pa ne za povprečnega kinoobiskovalca, ki ga reklama more sicer navdušiti za to, da vsak večer sedi v kinetamografu, kar je nameni reklame, ne razjasni pa mu bistvenih vprašanj o vrednosti poedimih filmov, kar je nedvomno v prvi vrsti za gledalca izredne važnosti; to pa ni brez pomena, če izvzamemo trenutni gospodarski uspeh — tudi za •kinopodjetnika in filmskega proizvajalca, ki bo ob prikazovanju plaže počasi pa prav gotovo shiral, ob prikazovanju filmskih umetnin pa bi vzgojil zanesljive in navdušene gledalce in sebi, svojemu podjetju, pridobil ugled. Ob vprašanjih filma pri nas smo posebej poudarjali okolnost, da Slovenci svojega filma še Janez Kocmur: Brez naslova (Nadaljevanje.) Še eno zgodbico s shoda, ki je ni menda omenil noben list. Takoj po prvih besedah govornikovih je zagrmel na tako imenovanem Griču top, ki naznanja Zagrebčanom poldansko uro. Večina je to imela za zapozneli znak začetka zborovanja. 1 e-daj pa zakliče nekdo Pod repom (zadnja stran Jelačičevega spomenika): »Bomba!« Klic je šel od ust do ust, mnoižica se je vznemirila, val prerivanja se je širil bolj in 'bolj. Skrajni so začeli bežati, kar so jim dale noge. Zmešnjava je nastala tudi na govorniškem odru, vsi so tiščali k mikrofonu, nerazumljivo hreščanje zvočnikov je zmedo še povečalo’. Večina pobeglih se ni več vrnila. Pozneje se je zvedelo, da so topovski strel dali na »program« frankovci. Pri nas mnogo govore in pišejo »o zdravi duši v zdravem telesu«. Dela se pa ne vedno tako, da, še zunanja podoba, tista, ki jo lahko vidi vsak tujec, ni ugodna za nas. Skrbe največ, samo za telo, a ne mogoče v socialnem duhu. Zavijajo ga v pisano blago in nauče njegove okončine nekaj gibov, da je kaj za oči. K temu še vzklik z varovalno znamko, da pridejo na svoj račun tudi ušesa. Pri raztezanju pravokota podolgem in počez, mora biti seveda tudi primeren hrup. izražajoč uda,nosit in navdušenje. Tako je tisto, kar naj bi bilo gibanje, dejansko samo miganje. Udje migajo, grlo se dere, duh je pa v kletki. Na zagrebškem shodu je bilo videti marsikaj, kar bi lahko »lužilo Slovencem za zgled. Predvsem samopremagovanje in disciplino hrvaških množic. Režimovci in za roko pripeljani zborovalci so bili popolnoma sami med seboj; noben radovednež, nobeno zijalo, ne mestno ne kmečko, ni povečalo njihovega števila. Kdor je moral mimo, je hitel, ne da bi se ustavil. Ob nedeljah je Zagreb poln Šestincev in Še-stink v narodnih nošah, ki prinašajo in odnašajo perilo. Tistikrat so preložili ta opravek na ponc- nimamo, da smo navezani na uvoz tujih filmov in zaenkrat še celo na srhsko-hrvaški prevod besedila; da bi prav zato in še zato, ker nas je le dober milijon, morali svoj odnos do kulturnega vprašanja, ki ga film po svojem bistvu predstavlja, točno in jasno sproti opredeljevati. Milijonski narod si ne more privoščiti krvavih vojin in revolucij, ker težko prenese eno samo žrtev. Milijonski narod pa je obsojen na žrtve, če je njegova izobrazbena in kulturna raven nizka. In film — izsek kulturne problematike — zavzema vsak dan večji prostor, dobiva vsak dan več pripadnikov in nikakor ne smemo dopuščati, da bi gledalcu film postal strast, da bi bil gledalec filmu predmet, marveč moramo doseči prav obratno, tako da bo gledalcu film sredstvo pri njegovi kulturni in izobrazbeni rasti. V zvezi s tem moramo nujno opozoriti na nekakšno skrpucalo, ki se pri nas pod naslovom »Kinorevija« na 14 dni pojavlja in ki jo jo prvotno izdajal neki g. Volta, sedaj pa jo urejuje in izdaja gdč. Elza Triplat. Doslej je te stvari izšlo 10 številk in uvodne besede ob njenem nastanku so bile: »Naša revija bo informirala čital-ke in čitaloe, v prvi vrsti kinobiskovalce, o važnejših filmskih novicah, prinašala bo popularne šlagerje in skrbela tudi za zabavo, ki je posebno današnjemu človeku potrebna kakor vsakdanji kruli.» Poleg tega obljublja »srčnega zdravnika« im razpisuje nagrade v obliki stenskih slik filmskih igralcev. O stvari podrobneje nima smisla govoriti, le zato jo omenjamo, ker se čudimo, da taka zadeva, ki je po svoji kakovosti za silo podolžna nemškim »Magazinom,:, sploh more izhajati. Sestavki, ki jih prinaša, so skoraj dosledno vsi prepisani iz tujih obzornikov, mimo drugega večinoma iz srbsko-hrvaških. Ukvarja se. skoraj izključno z ameriškimi in angleškimi filmi, francoske omenja le mimogrede, o čeških je pisala: v 10. številki 4 vrstice. Za kakovost filmov je brez posluha in predstavlja kvečjemu reklamo za ameriška podjetja v napačni slovenščini. Take pojave odločno odklanjamo, zoprni so nam. ker odvračajo pogled od bistvenih stvari in zastrupljajo celo naravno hčutje povprečnega gledalca za kakovost. Dvojna morala Brez vojne napovedi so začeli Japonci vojno s Kitajsko. Brez vzroka so napadali (kitajska mesta, in mirno kitajsko prebivalstvo so morili v množicah. Nad milijon ljudi je bilo poklanih, ne da bi se bili upirali, zlasti moške so po navadi kar vlekli iz hiš in pobijali. In če so Japonci kje od kitajske vojske potolčeni, se maščujejo za poraz s tem, da spuščajo iz letal bombe na nezavarovane vasi in mesta. Zakaj? Zato da si s tem pridobe ljubezen kitajskega naroda. Za prav nič drugega jim ne gre, že celo pa ne za osvojitev kitajske zemlje, ki jo menda zasedajo ob težkem premagovanju svojega dobrega in usmiljenega srca. Tako bi vsaj vsak sodil, kdor bere, kako razlaga in opravičuje »Frankfurter Zeitung« japonsko vojno s Kitajci: del jek, da je bilo opaziti v mestu komaj katerega. Odsotnost Hrvatov in sploh domačinov je bila splošna, da so to opazile oči same od sebe. Slovenec, posebno Ljubljančan, je pa rojen radovednež. Rajši, je brez jedi, kakor da bi zamudil priložnost, delati družbo gospodu Tadiji Zjajvuku ali komur koli. Godba ga vrže o polnoči iz postelje in stopa, za njo navkljub trganju v kosteh. Potem se pa jezi in tolaži samega sebe in druge z računi — skrivaj seveda — da je bilo »naših« toliko, omili drugih pa »samo« toliko, kakor da jim je bilo zapisano na čelu, kaj da so. Gospod Ta,dija Zjajvuk pa ni tako tenkovesten; vzame v zakup vse in reče kratko in malo: Zapišite. da jih je bilo sto tisoč . .. Miša na Deždičevem pri lazu, kjer stanu je dr. Maček, je bila tiste dni k;|r oblegana. Živahno je bilo pred njo tudi sicer, saj so postajali tam okoli noč in dan številni policijski agentje im jemali na muho vse prišlece. Brezplačno vožnjo so izkoristili tudi radičevci s tem, da so poslali v Zagreb zaupnike iz vseh krajev. Skoraj vsaka vas, najmanj pa vsak okraj, je poslal vsaj po dva moža. Od slehernega vlaka so se trgale skupine, in hodile s postaje naravnost proti Prilazu. Tu so se strnile v vrsto ter čakale na sprejem pri »gospodu predsedniku«. Dr. Maček je kmetom tudi v zasebnem razgovoru samo gospod predsednik; nihče ga ne imenuje drugače. Tisti, ki so odhajali, ker so že opravili, niso dajali onim, ki so še čakali nobenih pojasnil, če jih niso poznali. Tisti, ki je spraševal ali bil vprašan, bi mogel biti vohun ali celo izzivač. V času nasilja, ko sta imela nagobčnik človek in tisk, je verjel in zaupal hrvaški kmet le tistemu, ki ga je poznal dodobra kot popolnoma zanesljivega. Polstoletni politični boj ga je izšolal in naredil previdnega. Računajoč s človeškimi slabostmi, kakor so pozabljivost, nagnjenje k pretiravanju ali malo-tenju, in ne v zadnji vrsti omiahIjivost, pošiljajo vasi in organizacije k »gospodu predsedniku«, zlasti kadar gre za zaupnejše stvari; vedno po več zaupnikov, da se medsebojno nadzirajo. Japonska ne mara dobiti vojne, da bi zasedla deželo; njen vojni cilj je pridobivanje prijateljev Japonske, kii naj bi stopili na čelo nove zavezniške Kitajsike. Mnogo takih mož si je že pridobila; mnogo njih, in 'zraven marsikateri japonski častnik, pa je postal žrtev naglega strela na javni cesti, bodala v nočnem kotu, strupa pri pojedini. Kitajci namreč niso taki ljudje, ki bi od tuf ca postavljene vodiče priznali za svoje vodinike, imajo jih pač za izdajalce, ki so se sami postavili izven vseh nravstvenih zakonov in zoper katere se bojujejo prav tako izven tistih nravstvenih zakonov, ki že tako nimajo v vojni velike veljave. Zato bi dejali, da res ne kaže pri takih priložnostih moralizirati, kakor bi to hotel nemški list, in govoriti celo o zarotnikih, ko gre za boj naroda za svobodo zoper tuje nasilnike. Tako so se pač borili še vsi narodi za svojo svobodo, če .-so jo hoteli doseči, tudi Nemci niso delali drugače, in če bi brala »Frankfurter Zeitung« zgodovino laških osvoboditveniih vojn zoper Avstrijo, bi našla dovolj podobnih primerov. A nekaterim narodom se menda zdi, da velja pravica odpora in upora samo zanje. Če dela drugi takisto zoper nje, je seveda .nravno manjvreden zarotnik in izdajalec. Indija in Japonska Japonski imperialisti bi hoteli narisati sedanji položaj v Aziji, ko da bi azijski narodi samo koprneli po tem. da pridejo od n jihovo oblast. Resnica pa je tudi tukaj precej drugačna. Znano je, in vsakdo bere lahko vsak dam, s kakšno odločnostjo sc jim upirajo Kitajci,, komaj kaj manj je znano, da so Filipinci, ki so jim Amerikanci prostovoljno dali svobodo, te vendarle prosili, na j puste svojo vojsko na njihovem otočju, dokler se sami ne pripravijo im oborože, da bi jih lepega dne ne iznenadila kakšna japonska zasedba po znanih celotnost n ih zgledih. A še bolj odločno so zoper Japonce Indijci s svojo staro preduhovljeno omiko, ki je v vsakem pogledu drugačna od japonske in mnogo bližja evropski. V tem pogledu beremo v »Neuc Ziircher Zeitung«: V Indiji je odpor proti celostnim državam in njihovim naukom zelo močan. Nikjer ni abesinska vojna živahneje raiziburjala duhov, nikjer ne obsojajo strast-neje japonske osvojevalne vojne zoper Kitajsko. Italija je prenehala dajati denar za propagando v Indiji. Japonska in iNemčija bosta morebiti sčasoma naredili podobne slkušnje. Uradne smernice indijske zunanje politike je olbli,koval viseindijski izbor neposredno po septembrski stiski lanskega leta v resoluciji. Ta izraža stud Indijcev, zlasti Hindujev, pred vojno in njenimi grozovitostmi: pri poznava načelo svobode, dobre volje in mednarodnega sodelovanja .in obsoja vsak imperializem. A tudi sicer je ta sklep vseimdi jskega zbora poučen. Gotovo je namreč, da me bi bil nikoli tako govoril, če bi bili Indijci res tako zatirani od Angležev, kakor bi nam 'hoteli natvesti listi fašistični!] držav. Indijci sicer z angleško oblastjo niso popolnoma zadovoljni, več svobode in več pravic zahtevajo, enakopraven veliko,britanski dominion hočejo postati. A vedo tudi, da so svobodoljubni Angleži za take stvari dostopni, da bi pa Japonci nikoli ne bili. Moč svobode, ki jo predstavlja ve-likobritansko vladarstvo danes morebiti v najvišji meri, veže to največjo državno zvezo. In prav zaradi te svobode je ta na videz rahla državna zveza mnogo trdnejša v svojih podstavah, kakor marsikatera druga, ki se kar cedi od državne enotnosti, ki pa jo drži vkup le surova sila. Mali zapiski Sprememba v ljubljanski operi, ostanek v drami Mesto dosedanjega upravnika opere, dirigenta g. Poliča, je pred dnevi prevzel profesor na konservatoriju in »Slovenčev« glasbeni kritik, gospod Vilko Ukmar in za vrhovnega opernega režiserja je bil imenovan gospod Ciril Debevec, ki je bil doslej dolga leta režiser v drami. Obema gospodoma na temi mestu čestitamo in verujemo v njun uspeli, v novo vstajenje opere, edine slovenske tovrstne kulturne ustanove, ki bi je najmamj v