LETO IV. ŠT. 12 (157)/TRST, GORICA ČETRTEK, 25. MARCA 1999 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. )ANUAR)A 1996 TRI MANJŠINE -TRI ZAŠČITE V italijanski državi živi več narodnih in jezikovnih manjšin, ki so oziroma niso še tako ali drugače zaščitene. Za vse bi sicer morala veljati predvsem dva člena italijanske republiške ustave. To sta člen 3, ki določa enakost vseh državljanov brez ozira na vero, jezik, spol itd., ter člen 6, ki posebej določa zaščito jezikovnih manjšin in zanje predvideva posebna določila (norme), torej posebne zaščitne zakone. Tri uradno že priznane narodne skupnosti (južnotirolska, valdostanska in slovenska) sicer že uživajo določeno stopnjo zaščite, prvi dve v celoti, tretja zaenkrat le na šolski in delno kulturni ravni. Ostale jezikovne skupnosti (od Furlanov in Okcitancev do Sardincev idr.) imajo že svoj okvirni zaščitni zakon, ki ga je izglasovala poslanska zbornica, odobriti ga mora še senat. Za tri prej omenjene manjšine pa so bile pred leti odločilne razne mednarodne okoliščine (za Aosto zavezniška velesila Francija, za Južni Tirol pa vrsta dejavnikov, od terorizma do internacionalizacije pred OZN). Vse to nam lahko prihaja na misel ob sedanjem parlamentarnem postopku za slovensko zaščito, ki pa se spet dolgo ne premakne z mrtve točke. Poglejmo si zato, kako so danes te tri manjšine alpskega loka zaščitene. Kako je na Južnem Tirolskem? Po zadnji vojni je leta 1946 prišlo do znanega sporazuma Gruber - De Gasperi, ki je potem botroval novemu posebnemu statutu avtonomne dežele Tridentinske - Gornje Poadižje. Par desetletij kasneje sta se Rim in Dunaj (po seriji terorističnih akcij) dogovorila o znanem "paketu", ki je rešil vsa preostala vprašanja avtonomije bocenske pokrajine. Dvojezičnost je vsekakor integralna, to se pravi, da je priznana raba nemškega (in ladinskega) jezika v vseh javnih službah pokrajine. In to od toponomasti-ke do izvoljenih organov, itd. Obvezno je tudi znanje nemškega jezika za javne službe. Šolstvo pa je itak, kot pri nas, ločeno. Danes velja manjšinska ureditev v tej pokrajini (ki je avtonomna - kot Trident) za zgled manjšinske zaščite v Italji oziroma Evropi sploh. Dolina Aosta ima že od vedno svoje posebnosti. Že zgodovinsko je bila tako ali drugače vezana na današnjo francosko Savojo, kjer je vladala istoimenska dinastija (ko je bila v mestu Chamberv še frankofonska). Zato je tudi v novi zedinjeni Italiji imela francoščina v deželi pod Mont Blancom vedno neko svoje mesto, vsaj do nastopa fašizma, ki je trenutno poitalijančil krajevna imena. Danes pa so ta spet samo francoska (Saint-Vincent, Chatillon, itd.) To je sprejela tudi uradna zakonodaja Doline Aosta. Sam deželni statut (čl. 38) namreč določa, da je v deželi francoski jezik izenačen (parifici-ran) italijanskemu. To pomeni, da se uradno lahko enakovredno uporablja ta ali oni jezik. Samo po sebi je to gotovo še več kot dvojezičnost, le v praksi je potem drugače izpeljano. stran 2 ANDREJ BRATUŽ PO SPREJEMU POLJSKE, CESKE IN MADŽARSKE NOVO POGLAVJE V ATLANTSKI ZVEZI DRAGO LECISA rojstnem mestu ameriškega predsednika Harryja Trumana (Independence, v zvezni državi Missouri), kjer je 12. marca 1947 dejansko nastalo Atlantsko zavezništvo (NATO), so 12. marca letos zaplapolale zastave treh novih članic tega zavezništva. Šlo je gotovo za zgodovinski dogodek, saj se je prvič zgodilo, da so bile sprejete v Atlantsko zavezništvo tri države, ki so še pred desetimi leti bile članice Varšavskega pakta. Nove članice so Poljska, Češka in Madžarska. Slovesnost je vodila ameriška zunanja ministrica Madeleine Albright, rojena pred 61 leti v Pragi in dejansko češkajudinja. Poudarila je, da bo 'Atlantska zveza tudi v prihodnosti jamčila stabilnost in mir ne samo v Evropi, ampak tudi drugod, ter bo predstavljala branik o-mike in učinkovito sredstvo v boju zoper terorizem". Poljski zunanji minister Branislav Geremek je na slovesnosti dejal: ' Danes praznujemo konec dvopolnega sveta, ki ga je simbolizirala železna zavesa". Madžarski zunanji minister Janos Martonyi je poudaril, da se je njegova država z vstopom v Atlantsko zvezo "vrnila domov", saj ne gre samo za "varnost, temveč tudi za vrednote in konkretne cilje". Češki zunanji minister Jan Ka-van pa je izjavil, kako so "Čehi zdaj gotovi, da ne bodo nikdar več nemočne žrtve tujega osvajanja". Glavni tajnik Atlantske zveze Solana pa je dejal, da se z vstopom novih članic dopolnjuje in utrjuje Evropa, ki je v tem stoletju bila torišče tolikih strahot. Konec letošnjega aprila bodo v VVashingtonu slovesno obhajali 50-letnico Atlantske- ! ga zavezništva, ki z novimi tremi članicami šteje skupno 19 držav-članic. Idejni oče tega vojaškega zavezništva je VVinston Churchill. Dne 5. marca 1946 je namreč imel v Fultonu v ameriški zvezni državi Missouri govor, ki je šel v zgodovino. Tedaj je namreč prvi izustil besedo "železna zavesa", o kateri je dejal, da "se i razprostira od Baltskega mor-; ja do Trsta". "Komunizem - je ; poudaril Churchill - ogroža krščansko omiko, a nova vojna ni neizogibna: naša usoda je v naših rokah". Pojasnil je tudi, da je naloga zahodnega zavezništva preprečiti uresničenje sovjetskih ekspanzioni-!, stičnih namer. Leto dni kasneje je tedanji ameriški predsednik Truman | proglasil novo strategijo v zunanji politiki, kar poznamo kot Trumanovo doktrino. Od ameriškega kongresa je zahteval, naj odobri 400 milijonov dolarjev pomoči Grčiji in Turčiji, kar naj hkrati omogoči ! boj zoper komunistično prisilo v Evropi. S tem je Truman dejansko postavil temelje hladni vojni in je izoblikoval nauk, kako se ograditi od ko-! munizma, katerega duša je bila Sovjetska zveza. Zanimivo pa je, da Truman med tem nastopom ni niti enkrat imenoval ZSSR. Konec prihodnjega meseca bodo v ameriški prestolnici ne le potrdili članstva treh novih držav, temveč bodo tudi začrtali novo pot Atlantske zveze. Na dnevnem redu bo najprej vprašanje novih članic. V tej zvezi se na prvem mestu omenjata Slovenija in Romunija, katerih priključitev sta Italija in Francija zahtevali že v prvi "rundi". Zatem prihajajo v poštev Bolgarija, Slovaška in tri baltske države (Leton-ska, Estonska in Litva). Priključitvi slednjih se odločno upira Rusija, češ da je njihova nevtralnost nujna za strateško varnost same Rusije. Omeniti je treba, da je Atlantska zveza šest tednov, preden je uradno povabila Poljsko, Češko in Madžarsko, naj seji priključijo, podpisala z Rusijo t.i. sporazum o partnerstvu za mir. NATO je gotovo še vedno vojaška obrambna organizacija, vendar postaja vedno bolj organizacija za kolektivno varnost in za posege na kriznih območjih, kar je posledica dejstva, da ne obstaja več nobena konkretna grožnja, kot jo je pred padcem berlinskega zidu predstavljala Sovjetska zveza. Dober poznavalec teh razmer je pred dnevi napisal, da imamo zdaj opravka z "odprtim kolektivom in varnostnim sistemom, ki sicer hoče še vedno braniti vse države članice pred zunanjimi grožnjami, a ki predstavlja trdno jamstvo za vsako članico v odnosih z drugimi". Med zunanjimi grožnjami je omenjeno predvsem hitro razmnoževanje jedrskega, kemičnega in biološkega orožja". V identiteti Atlantske zveze danes prevladuje - pristavlja pisec - sporazum o kolektivni varnosti in je njen obrambni značaj drugotnega pomena, čeprav slednjega ne gre zanemariti, saj je na koncu tega tisočletja še veliko neznank." Resnični zgodovinski dogodek obstaja v tem, da se ne vrača Evropa nacionalnih oziroma narodnih držav: tista Evropa, ki je v 20. stoletju glo-balizirala svoje vojne, a ki zdaj upa, da bo skupno z Ameriko globalizirala svoj novi mir" (Arrigo Levi, Corriere della sera 13. t.m.). —' STRAN 2 •Mir •• 1 ČETRTEK 25. MARCA 1 999 ODLOČILNA URA ZA KOSOVO. Žrtve te krize so predvsem ljudje in ubežniki, ki jih je na Kosovu že na stotisoče. stran 2 §7|?*Vida Valenčič "OČIŠČEVALNA AKCIJA" V BRUSLJU Juri j Paljk/intervju SAFET ZEC DRAGOCENI PUBLIKACIJI ZCPZ-TRST Mulo kulture lahko vodi stran od Kristusa, veliko kulture pa spet vodi k Njemu in človeka kar sili v to, da ga vnovič sprejme. Danijel Devetak NEMIRNI OTROCI SAMOTE m V TRSTU O SLOVENSKEM KAZENSKEM... m Jurij Paljk UMRL JE "BOŽJI AKADEMIK" Marjan Drobež SELITVENA POLITIKA SLOVENIJE m Iva Koršič VELIKONOČNI PASTIRČEK m V PLANICI SPET SLOVESNO (Jean Guitton) Rafko Dolhar PO ČAROBNEM KRASU MLADI VALIZANI NA OBISKU PRI NAS NEPOTIZEM IN KORUPCIJA V ZVEZNIH ORGANIH ČETRTEK 25. MARCA 1 999 S 1 . STRANI TRI MANJŠINE... Naj ie omenim dva primera iz mesta Aosta. Tu npr. na deželni palači stojijo le francoski napisi (Gouvernement regional - deželna vlada, Con-seil regional - deželni svet idr.). Tudi oznake mestnih ulic in trgov imajo podobno lice, kot recimo znana zgodovinska u-lica, imenovana po slavnem srednjeveškem filozofu in teologu sv. Anzelmu, doma iz Aoste, le s francoskim Rue Saint-Anselme. Le včasih naletimo tudi na dvojezično ali pa samo italijansko oznako. Kar pa zadeva šolstvo, je tu dvojezično, podobno kot na Koroškem osnovne šole (čeprav so primerjave lahko bolj splošne). Kaj pa mi? V pričakovanju zakonske zaščite lahko zaenkrat le rečemo, da imamo v sklopu slovenske manjšinske stvarnosti tri stopnje "zaščite": v Trstu najboljšo, v Gorici malo manjšo, v videmski pokrajini pa skoraj nobene. Verjetno ne bomo dosegli stopnje zaščite, ki jo uživajo Južni Tirolci ali Valdostanci. Vsekakor pa pričakujemo, da bo parlament le pripravil vsaj dovoljiv zakon. zai S 1. STRANI NOVO POGLAVJE... Za članstvo v Atlantski zvezi se zavzema, kot smo videli, tudi Slovenija. V prvem "krogu" se njena prizadevanja niso uresničila, zato se njena diplomacija zelo trudi, da bi jo vzeli v poštev že v naslednji "rundi". V ta namen je v VVashington odpotoval zunanji minister Frlec, morda pa bo na povoljno rešitev za Slovenijo izredno pomembne zadeve vplival obisk, ki ga bo letos junija opravil v Sloveniji ameriški predsednik Clinton. Če so Slovenijo prehitele Poljska, Češka in Madžarska, se končno ne moremo čuditi, kajti prva je imela Solidarnost, druga je leta 1968 bila predmet sovjetske vojaške zased- be, tretja pa se je leta 1956 Sovjetski zvezi uprla z orožjem. Teh dogodkov seveda niso mogli prezreti. ODLOČILNA URA ZA KOSOVO Ko je naš časnik že na tem, da gre v tisk, je kriza na Kosovu dosegla višek in je dejansko le od vrhovnega vojaškega poveljnika sil Atlantskega zavezništva odvisno, kdaj se bo začel napad na srbske položaje na Kosovu in verjetno tudi v Južni Srbiji. Zadnji poskus ameriškega pogajalca Holbrooka, da bi od srbskega predsednika Miloševiča dosegel pristanek na miroljubno rešitev kosovske krize, seje namreč ponesrečil. Holbrooke je moral v torek pozno popoldne praznih rok zapustitit Beograd, medtem ko je glavni tajnik zveze NATO Solana isti dan nekaj pred polnočjo v Bruslju pooblastil vrhovnega vojaškega poveljnika, da ustrezno ukrepa. To pomeni, da je treba vsak trenutek pričakovati začetek vojaških operacij. Te naj bi obstajale najprej vtem, da bi z vojnih ladij v Jadranskem morju z raketami napadli pomembne srbske vojaške cilje. Prav v odločilnih urah pa se je zgodilo nekaj nepričako- vanega in nepredvidenega. Letalo, na krovu katerega je bil predsednik ruske vlade Ivan Primakov, je sredi Atlantika nenadoma prekinilo svoj polet proti ZDA in VVashing-tonu ter se vrnilo v Moskvo. Primakov je namreč od ameriškega podpredsednika Gora po telefonu zvedel, da je vojaški poseg na Kosovu neizogiben, ker Miloševič trmasto vztraja na svojih stališčih in nikakor noče dovoliti, da bi tuje vojaške enote nadzorovale spoštovanje mirovnega dogovora na samem ozemlju Kosova. Verjetno je prav v tej nenavadni gesti predsednika ruske vlade Primakova potrebno iskati odgovor, zakaj še ni prišlo do začetka vojaških operacij. Vsekakor je napočila odločilna ura za Kosovo in gotovo tudi za celotno Evropo ter svet. Odveč je pisanje, da so žrtve te krize predvsem ljudje in ubežniki, ki jih je na Kosovu že na sto-tisoče. Tudi naša dežela se pripravlja na sprejem morebitnih ubežnikov. SREČANJE SLOVENSKE SKUPNOSTI Z LJUDSKO STRANKO V torek, 16. marca, sta se v Trstu sestali delegaciji Slovenske skupnosti in Ljudske stranke. Predstavniki SSk so izrazili zaskrbljenost stranke zaradi zastoja razprave o zaščitnem zakonu v parlamentarni komisiji za ustavne zadeve ter pričakovanja vse slovenske javnosti, ki si želi, da bi manjšina čimprej dobila pravičen zaščitni zakon. Obenem so zastopniki SSk izrazili kritična stališča nad nekaterimi hudo vprašljivimi popravki k Masellijevemu osnutku, ki jih je predložila Ljudska stranka. Amandmaji bi utegnili še poslabšati besedilo, ki je že itak vprašljivo. Predstavniki LS so zagotovili, da bodo pregledali svoje popravke in proučili možnost, da bi nekatere umaknili. Na sestanku je tekla beseda tudi o reformi volilne zakonodaje v deželi FJ-k. Glede vprašanja zajamčenega zastopstva bo SSk posredovala LS predlog, ki ga je v obliki peticije novembra 1997 predložila v razpravo deželnemu svetu, LS pa se je zavzela, da ga bo podprla v pristojnih telesih. Spregovorili so še o predlogu reforme krajevnih uprav. Člani SSk so izrazili nasprotovanje predlagani ukinitvi Kraške gorske skupnosti. Izrazili so tudi globoko zaskrbljenost nad projektom t.i. "metropolitanske občine". m NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 EAX 040 7754 19 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, p(^ INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU "OČIŠČEVALNA AKCIJA" V EVROPSKI KOMISIJI VIDA VALENČIČ Če smo žal že navajeni na italijansko spletkarjenje in čudno obračanje javnega denarja, smo se lahko v prejšnjih dneh prepričali, da vse le ni domena mediteranske kulture. Pravzaprav, če ni mediteranska domena, je pa le latinska: francoska evropska komisarka Edith Cresson je bila namreč obtožena nezaslišanega nepotizma (kot zunanjega znanstvenega svetovalca komisije je imenovala upokojenega zobozdravnika -prijatelja), lažnih ali napihnjenih računov in nepravilno sklenjenih pogodb. Ni pa bila sama. Vsaj dvema drugima komisarjema nepotizem ni bil tuj, ostalih evropskih komisarjev pa ta sramotilni ogenj ni spekel. Za "čista" sta se izkazala tudi Italijana Mario Monti in - kar je pomembno za predsedniško kandidaturo - Em-ma Bonino. Po taki sramoti je bil seveda možen samo en korak: celotna Evropska komisija, s predsednikom Santerjem na čelu, je morala odstopiti. Hipotetično bi lahko Santer zagovarjal poštenost komisije pred Evropskim parlamentom. Tega pa ni storil predvsem zaradi enostavnih praktičnih razlogov: takšen postopek bi zaustavil pomemben proces, ki je v teku: evro bi se še bolj ošibil, reforme, ki so vključene v Agendo 2000, ter razširitev držav članic Evropske unije pa bi ostale v dolgotrajnem zastoju. Nedvomno je bil odstop celotne komisije velik šok za Evropo. Prav gotovo je res, kar zatrjuje Luksemburžan Santer, in sicer, daje krivično blatiti celotno komisijo za to, kar so zakrivili le nekateri posamezniki. Ne glede na izvor finančnih malverzacij, dejstvo je, da je to prva institucionalna kriza v več kot štiridesetletni zgodovini bruseljske skupnosti. Posledice so težko predvidljive. Možno je, da bo komisija dokončala (z večino sedanjih komisarjev) zastavljeno delo do izteka mandata, torej do koncajunija; možna pa je tudi, kar si nadeja nemški kancler Schroder, čimprejšnja izvolitev vsaj predsednika komisije. Rešitev bo predvsem rezultat pogajanj in kompromisov na evropski ravni ined najmočnejšimi evropskimi državami: Blair se s Schroderjem ogreva za hitro zamenjavo (ki bi jo lahko predstavljal Prodi), to pa predvsem zaradi čisto internih skrbi: Britanci so tradicionalno dokaj mrzli do svojih celinskih partnerjev; španski premier Aznar zagovarja popolnoma nasprotno stališče: dokler more, okleva, to pa v upanju, da bi na koncu, po vodenju Atlantske zveze, dobil krmilo v roke španski državljan, sicer pa Katalonec, Solana; francoski premier Jospin se sc ni izrekel, povsem možno pa je, da bo tudi sam predlagal daljši premor do konca junija, ko bo izvoljen nov Evropski parlament. Kaj pa Italija? Med glavnimi favoriti zaevrokrat- sko stoličko je Romano Prodi, ki bi postal tudi nesporen favorit v primeru takojšnje izvolitve nove komisije. Sam D Alema se ogreva za to rešitev. Kakorkoli že, se je skupna Evropa zaradi, četudi častnega, odstopa celotne komisije znašla v hudi zagati in bolečem izpraševanju vesti. V dneh 24. in 25. marca se bo evropski vrh sestal v Berlinu. Takrat se bo tudi odločilo, kako naprej. Nedvomno pa je problem pereč. Ta evropski organ, ki seje iz nekdanjega političnega telesa danes spremenil predvsem v upravno, je nekako izgubil nadzor nad upravo, ki bi jo moral voditi. Sporna točka so tudi odpravnine in pokojnine za bivše komisarje. Kako se ne bi zgražali ob vesti, da bo tudi nepoštena komisarka Cresson dobivala letno čistih 75 milijonov lir? Komisija bo v prihodnje imela na programu vedno zahtevnejše naloge, od razširitve na Vzhod do humanitarne pomoči ter najrazličnejših projektov sodelovanja med državami. Osnova, za kar gre zasluga tudi komisiji, je trdna: skupna evropska valuta, liberalizacija tržišč, številne reforme. Učinkovito delovanje se mora nadaljevati. In Santer ima prav: treba je ločiti posamezne primere skorumpiranosti od celotnega delovanja komisije. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE POMANJKANJE UČINKOVITEGA MANJŠINSKEGA ZASTOPSTVA VSE BOLJ OBČUTENO Že zadnjič smo izrazili prepričanje, da živimo v času, ki postavlja pred nas nelahka vprašanja. Ni preprostih rešitev za velike države, ni preprostih rešitev za nastajajočo Evropo niti ne za svet v celoti. Toliko manj obstajajo preproste rešitve za mlado državo Slovenijo, kaj šele za našo manjšino. Sedanji čas zahteva veliko dinamiko in odločna stališča, seveda v pravi smeri. Za veliko dinamiko in odločna ter pravilna stališča pa je potrebna učinkovita organiziranost. In potreba po ustreznejši in učinkovitejši organiziranosti velja dandanes za vse. Na vsak način jo potrebuje tudi naša manjšina. Kot da je že daleč čas, ko so bila med nami živa prizadevanja za vzpostavitev povezujočega in prodornega manjšinskega zastopstva, ker pač z njim nismo vsi soglašali. Kot da bi se v povojnem času dodobra navadili na svojo razdeljenost, od katere se zelo težko poslavljamo. Učinkovitega manjšinskega zastopstva nimamo, čeprav bi ga še kako potrebovali. Potrebovali za jasen in enovit nastop v odnosu na večinski narod, za jasen in enovit nastop v odnosu do matične države, v odnosu na novo Evropo in nemara v odnosu na svet v celoti. Enovit nastop pomeni, da dogovorjeno zastopstvo polnopravno izraža stališče celotne manjšine o vseh bistvenih vprašanjih. V tej točki se moramo zavedati, da je to nekaj drugega, kot so številna dragocena mnenja najrazličnejših posamez- nikov objavljena v naših glasilih. Nobeno od teh mnenj ne more predstavljati manjšine v celoti. Manjšino v celoti lahko predstavlja le verodostojno in od vseh priznano manjšinsko zastopstvo, katerega odsotnost je dandanes mogoče vse močneje čutiti. Čutiti zaradi obvez, ki bi jih morali v interesu celotne manjšine čim bolje izpolniti. Učinkovito manjšinsko zastopstvo - kot rečeno - potrebujemo zaradi iskanja plodnejše povezave z matično državo. Za iskanje odgovarjajočega prostora v večinskem narodu, da ne govorimo o iskanju prostora v novi Evropi ali v svetu. Zmotno je namreč prepričanje, da bo nova Evropa od zgoraj navzdol reševala problematiko vključenih držav in manjšin. Nastajajoča Evropa je v prvi vrsti organizem, ki zahteva uveljavitev vseh državnih, narodnostnih in tudi manjšinskih prostorov. Vsak od teh prostorov se mora sam dvigniti na isto visoko raven, kot jo bodo dosegli vsi drugi. Učinkovito manjšinsko zastopstvo potrebujemo ne nazadnje za reševanje naše lastne skupne problematike, kot so zaščitni zakon, šolstvo in preseganje notranje razdrobljenosti, ki nas bo sicer vse bolj bremenila. Kar precej razlogov je torej, da bi se pomanjkanja učinkovitega in prodornega manjšinskega zastopstva še močneje zavedeli in da bi potrebo po njegovi uresničitvi ponovno in hrabreje postavili na dnevni red. AKTUALNO INTERVJU / SAFET ZEC to vojno sem ugotovil, da obstaja določena kategorija ljudi, ki so v normalni družbi izjemno anonimni, nikjer jih ni. Živijo v zaporih, nekje na | robu družbe. Enostavno jih ni. Niti i neverno, da obstajajo, ker so nekvalitetni: ne delajo, ne ustvarjajo... Jih ni, ker jih nikjer ne vidite. A to ni res! Potem pa pride čas, ko se enostavno prebudijo, v družbi se pojavijo novi elementi, nove okoliščine, ki jim omogočijo, da pridejo na dan. In zgodi se pir, ki potem traja leta in - leta in oni postanejo glavni: oni si I nagrabijo denarja, pobijajo, odločajo... Vem, da se bo to obdobje končalo, a vseeno..., dejstvo je, da ob-i stajajo, da so med nami. Mislim, da so v Bosni prav ti ljudje imeli vse pogoje in razmere so jim bile na voljo, da so se lahko razvili in... vemo, kako je šlo, kako gre... Pred vojno ste bežali tudi preko Slovenije. Q Zanima nas prav odnos, ki ga imate do Slovencev in četrtek ga imajo Slovenci do vas in 25 marca v> 1 999 vašega dela, ker vemo, da vas imajo v Sloveniji radi. Med mano in Slovenci traja ljubezen že dolgo, zares zelo dolgo. Mislim, da ta ljubezen - kajti za ljubezen gre! - ni samo posledica razstav, ki sem jih imel v Sloveniji. Med mano in Slovenci, med mojim delom in slovensko dušo, obstaja prav poseben "feeling", poseben odnos. V sedemdesetih letih sem imel t.i. zeleno obdobje, ko sem delal neke čudne, samosvoje zelene grafike, tudi slike, na katerih sem slikal in risal drevesa in hribe. Slovenci so se j takrat zaljubili v moje delo in to obdobje in te slike imajo še danes zelo radi. To še danes vidim: zeleno barvo in zelene gozdove, krošnje dre-; ves, pokrajine in bele hiše in vse tisto, kar sem takrat slikal, so Slovenci zares vzljubili. Morda gre za vašo navezanost na hribe in planine, ki je tudi moja... ne vem. Morda je za to kriva moja zaljubljenost v divje kostanje, veličastne krošnje divjih kostanjev, ki jih imate tudi vi radi... Leta 1975 sem razstavljal v Mali galeriji v Ljubljani. Takrat sem prejel več kot deset pisem, ki so mi jih pisali Slovenci^ navdušeni nad mojim zelenjem. Se danes hranim ta pisma. Seveda sem potem sodeloval tudi na ljubljanskem grafičnem bienalu, ki je za vse nas in ne samo ; za nas veljal za prireditev svetovne-; ga pomena, pa čeprav sem se začel j z grafiko ukvarjati razmeroma pozno. V čast mi je bilo sodelovati na ljubljanskem bienalu. Zame je to imelo isti pomen kot sodelovati na beneškem bienalu. Živel sem med Beogradom, Dubrovnikom in Sarajevom in sem premalo zahajal v Slovenijo. Danes mi je žal, ker bi lahko bil tu v nekem obdobju veliko bolj prisoten. Gotovo pa je odločitev za Videm, kamor sem prišel živet v času vojne, bila tudi v tem, da sem o-! stal povezan s slovenskim kultur-! nim prostorom, saj je Videm blizu Slovenije in sem tako lahko nada-i Ijeval sodelovanje s slovenskimi ga-! lerijami. Mislim, da je to sodelovanje imelo svoj vrh v lanskoletnih razstavah v Ljubljani. Prav ti dve odmevni razstavi v decembru lani sam imenujem začetek nekega novega življenjskega dela, začetek novih u-metniških poti, za kar sem zares hvaležen Ljubljani. Hvaležen sem Sloveniji, ki mi je dala to možnost. Ti dve razstavi v uglednih slovenskih ustanovah sta bili zame in za mojo družino resnično nov začetek novega življenja. STRAN 7 V petek, 26. marca, bodo ob 18. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici odprli razstavo likovnih del bosanskega umetnika Safe-ta Zeca. Umetnik velja za izjemnega mojstra čopiča, risbe in grafike. Pred kratkim se mu je Ljubljana poklonila z dvema velikima razstavama v gradu Tivoli in Cankarjevem domu. Nasploh je Safet Zec s svojim delom že dolgo prisoten v slovenskem kulturnem prostoru. Na naše kraje pa ga veže življenjska pot, saj je v Vidmu po začetku vojne v Bosni živel dobrih šest let, prav pred kratkim pa je odšel v Benetke, kjer skuša spet začeti novo življenjsko in umetniško obdobje. Obiskali smo ga v novem domu v Benetkah, na katere je na-vez.an 'z mladosti, saj je svojo diplomsko nalogo posvetil prav Trgu sv. Marka, blizu katerega sedaj živi. Gospod Zec, kako se najraje predstavite? Ne vem, kako to mislite, a mislim, da je najbolje, če povem, da sem slikar. Če me kdo vpraša, kdo sem, odgovorim, da sem slikar. Dodam še, da rad rišem, slikam, izdelujem grafike, skratka: zapisan sem slikarstvu. Rad tudi povem, da sem se slikarstvu zapisal že kot deček. Takrat sem se za vedno zavezal slikarstvu, risbi in kasneje tudi grafiki. So vaši starši in učitelji v osnovni šoli opazili, da imate talent za slikarstvo? Tega ne vem, še sedaj se sprašujem, kako je do tega prišlo. Ko danes skušam svojemu sinu o tem pripovedovati, se vedno spomnim, da sem že od malega imel zraven sebe vedno boljše sošolce, vedno so bili ob meni taki ljudje, ki so lepše in bolje risali, slikali od mene. Prav ti tovariši so bili tudi največji izziv zame, saj sem vedno skušal doseči njihovo kakovostno raven slikanja. Se danes sem prepričan, da je to dobra pozicija za mladega človeka, namreč to, da je ob tebi kdo, ki te sili, da se izpopolnjuješ, da postajaš boljši. To je dobra šola življenja. Spominjam se nekega Željka, ki je kasneje v življenju postal inženir, a je bil v osnovni šoli vedno boljši od mene. Njegove slike so bile vedno boljše od mojih in to me je sililo k izpopolnjevanju. Rojeni ste v Bosni, v Rogatici... Žal sem se rodil v grdem, težkem easu. To je bilo med drugo vojno, leta 1943 v Rogatici. Točnega dneva rojstva še danes ne vem, ker je bilo med vojno v Rogatici vse uničeno, tlJdi domači dokumenti. Mama še vedno pravi, da sem se rodil na pomlad, medtem ko mi v uradnih dokumentih piše, da sem rojen 5. decembra... Usoda moje družine je ti-P'cna vojna odiseja, saj smo pred uničenjem in vojno takrat vedno in samo bežali, za nami je vse gorelo. Venomer so morali moji bežati, pogoreli sta jim dve hiši, v Rogatici in Foči, vedno smo bili na begu. Bili smo številna družina, saj nas je bilo sedem otrok, brat je pozneje umrl. Na begu preko planine Romanije smo izgubili sestro, šele kasneje, po več mesecih sojo starši našli v Sarajevu; strahota vojne je bilo to. Sarajevo je bilo takrat kot neka oaza miru in tu so se moji ustavili. Mama mi je pripovedovala, da meje med be-žanjem hotela kot dojenčka nekje pustiti v upanju, da bi vsaj jaz preživel... Hudo je bilo, žalostno in strašno. Zal se je vse to ponovilo kasneje, še bolj kruto, še bolj strašno. Lahko rečem, da sem sicer res rojen v Rogatici, a sem se zavedel življenja šele v Sarajevu. V šolo sle torej začeli hoditi v Sarajevu... Da. Najprej sem odšel v osnovno šolo, trajala je osem let. Že zgodaj sem se odločil za slikarstvo, saj sem šel po osnovni šoli na srednjo umetniško šolo, vedno v Sarajevu. Hotel sem postati slikar. Šola je trajala pet let in je bila izredno dobra, zares kakovostna. Tam sem srečal odlično profesorico Mico Todorovič, s katero sva pozneje postala velika prijatelja. Življenje je tako naneslo, da sem čez veliko let, ko sem se vrnil v Sarajevo, celo kupil njeno hišo. To je bila izjemna ženska in rad povem, da sem imel v življenju veliko srečo, ker sem srečal dve imenitni ženski: najprej prof. Mico Todorovič in kasneje v Beogradu na akademiji še prof. Ljubico Sokič. Obe sta bili dobri slikarki in profesorici, a še bolj kot to: bili sta izjemni državljanki, izjemni osebnosti. Imeli sta veliko srce, nobene zavisti, niti poklicne ne, kar je v umetniškem poklicu redka vrlina. Veliki hu-manistki sta bili in mene sta prav s svojo človečnostjo prepričali. Sam sem namreč zelo hitro sprejemal veščino risanja in slikanja, zelo mlad sem z vajo postal izveden, naučen slikar. Kar pa sta mi dali profesorici, bi lahko strnil v besedo kultura. Tudi sam danes ne skušam nikogar učiti, kako se kaj riše, slika, ker se tega naučiš samo z vajo in z vztrajnim in garaškim delom, skušam pa prenašati svoje izkušnje in vse, kar sem si v življenju nabral, na mlajše rodove. Mislim, da je v tem čar in tudi odgovornost vsakega profesorja. Pokazati pot mlademu človeku in ga opozoriti na napake, ki si jih sam storil, tako da jih njemu ne bo potrebno početi! Katerega leta ste odšli na likovno akademijo v Beograd? To je bilo leta 1963 oziroma 1964. V Sarajevu tedaj žal še ni bilo likovne akademije. Obstajale so samo tri: v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Odločil sem se za beograjsko akademijo, ker je bil Beograd prestolnica Jugoslavije. Mislil sem, dajeta akademija najbolj pomembna, ker je pač v glavnem mestu države. Prvo leto so me zavrnili, leta 1964 pa sem se lahko vpisal v prvi letnik. Kasneje sem na akademiji opravil še podiplomski študij, tako da sem se pravzaprav risarskih in slikarskih veščin učil dobrih dvanajst let. To je tudi za državo, v kateri sedaj živim, zelo dolga študijska pot. Danes predvsem v liberalnih deželah nimajo kolegi za seboj tako dolgega študija, kar po mojem mnenju ni dobro. Sam se imam za srečnega, ker sem lahko toliko študiral, ker je dober študij zares velik kapital, ki se v življenju vedno, tako ali drugače, še kako obrestuje. Sola je izredno važna! Tudi zame je bila včasih šola - in akademija tudi! - izredno travmatična. Težko mi je bilo, a na koncu se vse obrne na dobro. Dolgotrajno in mestoma mučno šolanje gotovo rodi svoje sadove. Vsakega mladega človeka bi jaz dobesedno obsodil, da preživi nekaj let v razredu, v skupnem delu in življenju s sošolci. Kaj to pomeni? To pomeni vse: od tega, da ti nekdo reče, da tvoje delo ne velja nič, pa vse do tega, da vidiš, kako so drugi boljši. Gre za rast in nenehno soočanje. Za pripravo na življenje gre! To je šola življenja. Imam kolege, ki niso odrasli, ker živijo v svojem malem svetu, ker ne preverjajo svojih stvari z drugimi, in to tudi zato, ker se niso šolali, ker jih šola ni prisilila v to. Med šolanjem rasteš, se pripravljaš na življenje. V tem času ste spoznali svojo ženo Ivano, ki je tudi slikarka. Da, prav ob koncu študija sva se spoznala. Ona je bila na koncu študija na akdemiji, sam pa sem bil na specialki. To obdobje je bilo začetek nove dobe v mojem življenju. Dolgo sem sanjal, da bom postal slikar. Končno sem se lahko odločil, da to zares postanem. Moram namreč še povedati, da sem bil na akademiji zaradi mnogih stvari zelo razočaran in sem dejansko hotel opustiti slikarstvo... O tem raje ne bi govoril. Hočem pa samo povedati, da sem zelo KO COPIC SLIKA ŽIVLJENJE JURIJ PALJK pozno v življenju začel delati tisto, 1 za kar sem se zelo mlad izučil. Če je res, da sem bil že od mladih let mojstrsko izurjen v risanju in slikanju, potem je tudi res, da sem pozno začel to tudi kazati drugim s svo-, jim delom. Ste iz Beograda takoj po končanem študiju odšli v Sarajevo? Ne, saj sem pravv Beogradu imel svoj prvi mali atelje, svoje prvo malo stanovanje, in sem takorekoč zakorakal v čudoviti svet likovne umetnosti. Takrat sem začel novo življenje, saj sem se poročil in tudi pokli-| eno začel delati kot slikar. Na Beo-! grad sem navezan tudi zato, ker sta 1 se mi tam rodila tako hčerka Hana j kot sin Gogo. Devetnajst let sem živel v Beogradu. V Sarajevo sem se vrnil, ko sem hotel kakovostno ra-■ ven našega življenja nekako zvišati, jo izboljšati, ko sem ugotovil, da bi lahko imel v Sarajevu lepši in boljši atelje, boljšo hišo, in bi se spet vrnil v mesto, ki mi telesno bolj odgovarja, saj je med planinami. Zaljubljen sem v planine, v hribe. Od tod do slovitega in prekrasnega Počitelja, kjer smo pozneje leta in leta urejali hišo in atelje, pa pot ni bila dolga... Gotovo je to vprašanje za vas najbolj mučno. Tudi sam vam ga z veliko težavo in nerad postavim: kako je bilo, ko se je v Bosni začela vojna? Takrat ste živeli že v Počitelju.Kako ste doživljali tragedijo bratomorne vojne? Ja, v Počitelju smo bili, saj smo si tam prenovili hišo, imel sem čudovit atelje, leta in leta fizičnega garanja smo vložili v vse to... Sami poznate Počitelj in zato veste, da sem moral vse znositi na rokah, od malte do barve. Safet Zec obmolkne in zre nekam predse, čez čas nadaljuje: To tragedijo bomo žal nosili v sebi vse življenje... Vse to je globoko v nas in nas je za vedno zaznamovalo. Tega dejstva, teh grozot ne moremo zabrisati in niti pozabiti. Sedaj živim v drugem mestu. Začenjam znova, toda v mislih sem vedno tam, pa čeprav o tem notranjem doživljanju nikomur ne pripovedujem in nikomur niti ni potrebno tega pripovedovati. V mislih sem vedno tam, saj je ta tragedija strašna, je ne morete z razumom sprejeti in niti razumeti na noben način. Da danes, tik pred vstopom v tretje tisočletje, lahko še nekdo rešuje konflikte z vojskovanjem, terorjem in ubijanjem... Tega zares ne morete z razumom dojeti! Moji starši in naša družina z njimi so že doživeli grozoto druge svetovne vojne. Sam sem odraščal v državi, kjer smo bili vsi prepričani, da se kaj takega ne more več ponoviti. V moderni dobi, v dobi komunikacij in tehnološkega napredka, smo bili prepričani, daje samo misel o vojni nekaj nenaravnega in zato zmotna. Zame je bilo porazno predvsem to, da vse tisto, v kar sem verjel, ni bilo resnica. Vse seje ponovilo, vse se je ponovno zgodilo in ' tega kot človek ne razumem. Ved-I no se vračam k temu... in žal ugotavljam, da se človek iz zgodovine ni ničesar naučil. V človeku obstaja ! neka živalska sila, neka strašna žival-1 ska stran... To je najbrž v nas... Med KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A ČETRTEK 25. MARCA 1999 I ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO zvone strubelj ■ CVETNA ALI OLJČNA NEDELJA "Čeprav je bil Jezus Kristus v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu." (Pavel Filipljanom 2, 6-8) "Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. (...) Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, videli potres in, kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: Resnično, ta je bil Božji Sin!" (Iz pasijona po Mateju 27,50-54) PASIJON PO MATEJU - KRISTJANOV VODIČ V VELIKEM TEDNU Na oljčno ali cvetno nedeljo smo kristjani povabljeni k premišljevanju Jezusovega trpljenja in smrti. Kot vse vzhodne Cerkve rečemo tudi Slovenci tednu, ki nas loči od Velike noči, "veliki teden", medtem ko se v zahodni cerkveni tradiciji imenuje "sveti teden". V tem posebnem tednu naj bi kristjan od blizu hodil za Jezusom in se duhovno krepčal na postajah njegovega križevega pota. Pasijon po Mateju, ki ga letos beremo pri evangeliju, je razdeljen v šest enot; vsaka od njih nam približa en vidik Jezusove duhovne drže na poti v smrt. V zapisu o zadnji večerji je podčrtana misel, da je Kristus za vedno navzoč sredi svojega ljudstva. Skrivnost Jezusove navzočnosti v podobah kruha in vina bo v ospredju na veliki četrtek. V poročilu o Jezusovem postanku v vrtu Getsemani srečamo popolnega molilca, ki doživlja agonijo zapuščenosti od ljudi in celo od Boga. Tako kot v puščavi, Jezus premaga skušnjavo obupa in se izroči v roke Boga Očeta. V tretjem razdelku Matejevega pasijona beremo zgodbo o Jezusovi aretaciji, kjer Jezus izpriča svojo ljubezen do odpuščanja in trdo odločitev proti vsakemu nasilju. "Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi." Sledi poročilo o judovskem procesu, kjer evangelist Matej podčrta Jezusovo zadnje mesijansko razodetje: "Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba." V petem delu pasijona se znajdemo na rimskem procesu, kjer je prikazana dokončna odločitev jeruzalemske množice proti Jezusu in kjer evangelist Matej testira usmeritev poganov. Pri Pilatu ugotavlja brezbrižnost do obsojenega, pri njegovi ženi pa simpatijo zanj. V zadnjem, šestem prizoru, sta k stvari pritegnjena ne le judovsko ljudstvo in rimski imperij, ampak celotno stvarstvo: nenadna tema in potres, kot da zemlja in vse vesolje občutita tragični dogodek smrti Božjega sina. Zasnova Matejevega pasijona postavlja kristjanu šest vprašanj, na katera naj bi ob vstopu v veliki teden skrbno odgovoril. Kako doživljamo Jezusovo živo navzočnost v evharistiji, v moji skupnosti in v Cerkvi? Do kod seže moja molitev; sem podoben Jezusu, ki moli v vrtu Getsemani in se popolnoma izroči v Božje roke? Ali me hoja za Jezusom osvobaja nasilja, notranje in zunanje a-gresije in me uči zares odpuščati? Ali je moje upanje usmerjeno v pričakovanje Kristusovega drugega in dokončnega prihoda, ko bo Sin človekov prišel kot sodnik živih in mrtvih? Ali je moja odločitev za Kristusa tako trdna, da premaguje formalizem in omejenost cerkvenih in družbenih struktur in kljubuje poganskim težnjam, ki jih reklamira konsumistična družba? Ali verujem in konkretno doživljam, da je, kot zatrjuje evangelist Janez, po "Besedi" nastalo vse, kar obstaja, in da je Jezusa "Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v njegovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod v slavi Boga Očeta" (Flp 2, 9-11)? Oljčna ali cvetna nedelja je kakor portal, skozi katerega vstopimo v doživljanje skrivnosti Kristusovega trpljenja in vstajenja. Po pravici rečemo tednu, ki je pred nami, "veliki teden". V antičnem ambrozijanskem obredu ga imenujejo "avtentični teden", teden torej, ki bo preizkusil avtentičnost naše vere, celostne odločitve za Kristusa. RAZUMETI IN SPREJETI NELAGODJE MLADIH NEMIRNI OTROCI SAMOTE DANIJEL DEVETAK Sedemletni otroci preživljajo pred televizijskim ekranom vsaj tri ure na dan, enajstletni ždijo cel popoldan pred računalnikom ali računalniškimi igricami. Mladim in, posredno, družinam grozi strašen občutek samote; ta napoveduje prihodnost, ki si jo je danes prav težko predstavljati. O tem, da so današnji otroci in mladi razvajeni, zazrti v svoj virtualni, nerealni svet, pišejo časopisi, družboslovni eseji in psihološke razprave. So sicer povezani s svetom, toda v glavnem prek žice, e-lektronskih medijev in svetovnega spleta internet. Svet na ekranu torej! Stvarno življenje, svet dela, žrtev, odločitev, čustev in odnosov jim je oddaljen, nepoznan, tuj. Oče, mama, stric in babica nimajo časa ali volje, da bi se posvečali številnim vprašanjem in dvomom otrok. Kaj še, da bi sistematično skrbeli za njihovo duševno in duhovno rast! Starši vse prevečkrat posvečajo otrokom pet minut zju- traj in pol ure za večerjo, da so spravljeni s svojo vestjo. Pred možnostjo, da lahko posvetijo otrokom kaj več časa, so kar zbegani in ob koncu tedna se počutijo doma skoraj utesnjene. Marsikateri psiholog meni, da ima nelagodje današnjih mladih svoje korenine prav v nesposobnosti odraslih zreti mlademu v oči, pustiti, da jih "okuži" s svojo domišljijo in nemirom. In tako prihaja do paradoksov: v stolpnici se mladostnik "pogovarja" tudi o zelo za- upnih zadevah prek elektronske pošte s "prijateljem" iz Tai-vana, ki ga nikdar ni in ne bo videl; v zgornjem nadstropju pa so gasilci našli starko, ki je umrla teden dni prej in ki so jo sosedje po stopnišču kvečjemu le pozdravljali. Tose je že zgodilo. In se še bo. Če se je tehnologija v zadnjih letih razbohotila, so se druga področja družbenega življenja neverjetno osiromašila. Sploh lahko rečemo, da je strukturalni razvoj družine ena največjih revolucij iztekajočega se stoletja. Če je bila nekoč družina strogo patriarhalna, je danes njena podoba zelo šibka in bleda. Starši bi se morali danes najprej otresti vsake brezbrižnosti, ki brez dvoma najbolj kvarno vpliva na odnos starši-otroci; nato bi se morali potruditi, da ostanejo blizu otrokom, ohranjajo odnos z njimi in jih skušajo razumeti. To še ne pomeni, da morajo igrati vlogo psihoterapevtov ali prijateljev. Nemirnim znamenjem rasti mladih seje treba približati in napačno bi bilo jih zatirati ali "popravljati", če se razlikujejo od splošnih meril ali idealov staršev. Dokler so mladi nemirni, je še upanje. Kajti nemir kaže na potrebo po komuniciranju lastnih težav in strahov. Bati se je treba tišine, molka, odsotnosti kateregakoli klica na pomoč. Prav tako je zaskrbljujoče, ko je razvoj mladih preveč "miren", popoln, saj ni zrele rasti brez sporov in kontrastov. Znamenja rasti so znamenja razvoja mladih oseb, znamenja njihove drugačnosti, ustvarjalnosti, duševnosti. In če starši razumejo lepoto te različnosti, ne bodo mogli ostati brezbrižni. KORENINE LAIČNEGA APOSTOLATA PRI NAS 1 00-LETNICA DRUŽBE MARIJE MILOSTLJIVE V TRSTU (3) NORMA JEZ Duhovnemu oblikovanju članic je bilo posvečeno delo vseh duhovnih voditeljev. Občasna predavanja s področja verstva in misijonstva so dopolnjevala tudi predavanja z drugih področij. Nepozabne bodo ostale odprte duhovne vaje, vsakoletne v tednu po beli nedelji. Dr. Jože Prešeren je tudi zelo skrbel za dramski odsek družbe, ki je bil zares na višku. Po smrti nepozabnih članic odseka režiserke Stane Kopitar Offizia, njene pomočnice Gizele Benevol, pisateljice Tončke Curk je delo dramskega odseka zamrlo. Že pod vodstvom dr. Prešerna je družba sprejela rešilno bilko in začela sproti vabiti na gostovanja na našem odru gledališke skupine s Tržaškega in Goriškega. Pod vodstvom msgr. Marija Gerdola se je število teh gostovanj še povečalo. V novejšem času smo tudi povečali zanimanje po spoznavanju slovenske domovine. Tudi kvalitetni koncerti glasbil in pevskih zborov so deležni velikega o-biska naše javnosti. Če so o-biski včasih pomanjkljivi, je to treba pripisovati temu, da je število članic močno padlo, in pa številnim prireditvam slovenskih društev v mestu in na deželi, ki bi jih bilo treba koordinirati. Od gostov na našem odru je največkrat nastopila gledališka skupina od Svetega Jakoba pod vodstvom gospe prof. Dine Slama. Franc Guštin, tretji voditelj družbe Ivan Omersa, četrti voditelj družbe 4 79* C \ Jože Prešeren, peti voditelj družbe Romanja so bila vsako leto na sporedu. Izkazalo seje, da je bolje romanja številčno o-mejiti, na primer na dve enodnevni in eno dvodnevno na leto. Zato voditelj Marij Ger-j dol skrbi v okviu Slovenskega pastoralnega središča, da so romanja smotrno načrtovana dobro organizirana in zato vsebinsko versko bogata. Podčrtati je treba številna potovanja v Maribor na Slomškov grob, na odkritje njegovega spomenika, v Po- Marij Gerdol, šesti voditelj družbe j stojno v času obiska papeža Karla Wojtyle pred tremi leti. G. voditelju Gerdolu je tudi uspelo, da se lepa skupina deklet in žena z našimi družbe-nicami udeležuje mesečnih sestankov kateheze, prav tako jutranjih hvalnic ob sobotah, vse pri Novem svetem Antonu. Vse to se dogaja v duhu novega cerkvenega apostolata, ki skrbi, da se organizirano delo posameznikov širi na širši krog somišljenikov, ki se lahko sproščajo ne samo na zanimivih predavanjih, marveč tudi na globljih debatah, kjer lahko tudi udeleženci aktivno sodelujejo. Družba Marije Milostljive je imela srečo, da so bili njeni voditelji izkušeni cerkveni dostojanstveniki, ki so se znali temeljito vživeti v vlogo žensk v današnji družbi. Znali so smotrno preoblikovati družbo, prvotno namenjeno zgolj dekletom, ki so prihajala v Trst iskat dela, v organizirano celoto žena, ki jim je skrb za nravnost v družinskem krogu in v javnosti glavno sredstvo slovenskega uveljavljanja na naših tleh. Ti duhovni voditelji so bili doslej: Anton Štemberger, Franc Kosec, Franc Guštin, Ivan Omersa, Jože Prešeren, Marij Gerdol. Zahvala gre g. voditelju Mariju Gerdolu, daje v novem Marijinem domu, ki ga je zgradil voditelj Jože Prešeren, o-pravil obnovitvena dela v skladu z evropskimi zakoni. Odbor, ki od leta 1994 stoji ob strani duhovnega voditelja msgr. Marija Gerdola, pa sestavljajo: Norma Jazbec Jež kot prednica od leta 1994 dalje, Dora Kosovel, Lojzka Barbiš, Ivanka Benedetti, Tončka Čehovin, Lojzka Gregorčič, Bojana Simčič, Pepca Vodopivec, ki je biladvanajst let prednica. To je kratek opis družbe, ki je vzdržala 100 let. Napisalo bi se lahko veliko več. Morda je kdo pričakoval več naštevanja in imen, a naša Marijina družba, kakor tudi drugi dve družbi od Svetega Ivana in v Rojanu, so vedno delale v božjo in Marijino čast in narodov blagor. -----------KONEC UMRL JE BOŽJI AKADEMIK" JEAN GUITTON MODREC, KI SE JE POGOVARJAL Z BOGOM JURIJ PALJK V častitljivi starosti 98 let je v Parizu umrl gotovo najbolj znan sodobni katoliški filozof in prvi laik, ki seje lahko udeležil kakega koncila, član Francoske akademije in pisec številnih knjig, katerim je bila osrednja točka Bog; umrl je prodorni mislec našega časa Jean Guitton. Morda najbolj znani katoliški filozof našega stoletja je umrl v nedeljo, 21. t.m., v pariški bolnišnici Val-de-Grace. Do zadnjega dne je ohranil tisto bistrino duha, ki je odlikovala vse njegovo življenje in je bila tudi rdeča nit njegovega razmišljanja o Bogu in krščanstvu, o človeku in njegovih zadnjih vprašanjih. Gotovo ga je smrt našla izredno pripravljenega, saj seje ni bal. V svoji zadnji knjigi, ki je izšla tudi v italijanskem prevodu, v pogovoru, ki gaje imel zjean-Jacquesom Antierom, je takole opisal, kaj se zgodi takoj po smrti: "Duša živi. Vsako človeško bitje, globoki jaz, ni uničen, ampak skrivnostno živi naprej." Antier gaje na to ^ vPra®al; "Vi verjamete v °: Jean Guitton mu je odvrnil: 'Jaz to vem." Imel je torej vero, ki je ni načel noben dvom. Guitton je bil mislec, ki je v tem stoletju morda najbolj preštudiral vse t'sto, kar seje o Kristusu dalo zvedeti. Tri temeljna vprašanja, ki si jih je postavil, so bila: Je Kristus zares živel? Če je zares obstajal, morda ni bil B°g? Ali pa je bil Kristus zares Bog, ki seje učlovečil? Odgovor je našel v veri. Pot do vere pa ga je vodila skozi štu- dij in kritiko, saj je rad pravil: "Vera se ne boji razuma. Nasprotno: vera je prijateljica razumnosti." Rad je tudi dejal, da malo kulture res lahko vodi stran od Kristusa, a da veliko kulture ponovno vodi k njemu in človeka kar sili v to, da ga ponovno sprejme. Poznavalci njegovega dela govorijo, da so v njem sobivali tako kritičen mislec kot intelektualec in tudi mistik. Jean Guitton seje podobno kot drugi veliki Francoz, filozof in matematik Blaise Pascal, rodil blizu Saint-Etienna, in sicer leta 1901. Prav Pascal je že pred njim dokazal, da med vero in razumom ni nasprotovanja. Če je bil za Guit-tona Pascal glavna korenina, na katero se je vse življenje navezoval, je bil njegov učitelj Nobelov nagrajenec in filozof Henri Bergson. Bil je profesor na liceju, med vojno zaprt v Nemčiji, v letih 1955-68 je poučeval na Sorboni, od leta 1961 je bil član Francoske akademije. Napisal je kakih trideset knjig, med katerimi je najbolj znana Problem Jezus. Omenimo vsaj še njegovo knjigo Moja filozofska oporoka, odmevno delo Pogovori s Pavlom Vi, lep filozofski spis Bog in znanost, morda še Knjigo modrosti in najdenih kreposti ter lepo knjigo Pisma. Povejmo še, da so ga kaj kmalu tudi obtožili, češ da je preveč moderen, a je našel zagovornike prav v dveh papežih, in to v kardinalu Roncalliju, kasneje Janezu XXIII., ter v Pavlu YU ki ga je povabil - kot prvega laika -na II. Vatikanski koncil in mu tudi prvič v zgodovini podelil VELIKO PRIČAKOVANJE ZA 19. SEPTEMBER SLOVENSKI DRŽAVNI ODBOR ZA PAPEŽEV OBISK Medtem ko cerkevni odbor za sprejem papeža Janeza Pavla II., ki bo v nedeljo, 19. septembra, obiskal Maribor in razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega, že deluje, je tudi vlada na seji v četrtek, 18. marca, imenovala poseben državni odbor za omenjeni obisk. Vodil ga bo podpredsednik vlade Marjan Podobnik, v odboru pa so še predstavniki zunanjega in o-brambnega ministrstva, ministra za promet in zveze in ministrstva za finance. Obisk svetega očeta bo e-den najpomembnejših dogodkov tega leta v Sloveniji. Odbor za papežev obisk in Slomškovo beatifikacijo, ki deluje Pri škofiji Maribor, je na novinarski konferenci sporočil nekatere podrobnosti o visokem obisku. Papež bo predvidoma ob 10. uri na prostoru Pred gradom Betnava daro-val sveto mašo, razglasil pr-Vega mariborskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega in se proti večeru po molitvi na Slomškovem grobu v mariborski stolnici vrnil v Vatikan. Slovesne svete maše se bo predvidoma udeležilo najmanj 250 tisoč ljudi. Mariborski škof Franc Krambergerje zatrdil, da bo obisk zelo slovesen. Najbrž pa bo sveti oče v okviru postopka pozdravil tudi s predstavniki slovenskih oblasti in Slovenske škofovske konference. Napori za to, da bo prvi Slovenec razglašen za svetnika, so trajali kar dobrih sto-trideset let. V nekem smislu je simbolično območje v Mariboru, kjer bo papež imel mašo. Le-ta bo namreč na zemljišču v kompleksu Betnava, ki ga je skupaj z gradom, poznejšim škofijskim dvorcem, kupil Slomškov naslednik škof Maksimilijan Stepišnik. Po letu 1945 se dvorec z zemljiščem ni izognil nacionalizaciji, zaradi česar ju še zmeraj upravlja kmetijsko-predelovalno podjetje Agrokombinat. daljši intervju. Tisti, ki so ga osebno poznali, vedo povedati, da je Jean Guitton živel zgledno krščansko življenje. Bil je poročen in z ženo nista imela otrok, živel je skromno, saj je tudi kot vdovec in akademik živel v najemniškem stanovanju v Parizu; pravijo, daje bilo edino razkošje tega stanovanja lep pogled na mestni parkJardin du Luxem-bourg. Jezusove besede zanj gotovo niso bile samo snov za filozofsko razmišljanje... Italijanski krščanski mislec Carlo Boje v ponedeljek, 22. t.m., zapisal v milanski dnevnik Corriere della Sera, da je Guitton morda najbolje strni svoje krščansko razrrtišljanje v knjigo Kaj verujem. Bo tudi opozarja, da je imel na Guit-tona velik vpliv pater Pouget, menih, ki je zavidal mrtvecem, ker poznajo končno res nico. Seveda pa, opozarja Bo, Guitton ni prišel hitro do Pou getovega zavidanja mrtvim, ker se je moral še prej srečati j s sv. Terezijo iz Lisieuxa, svetnico, ki jo označujeta globoka vera in mistika. Laični filozofi ob njegovi smrti na glas govorijo o veliki izgubi za vse človeštvo, saj je bil Guitton znan kot človek dialoga, ki je, čeravno vedno zavedajoč se evangeljske Re snice, vedno iskal sogovornika in je v dialogu z njim skušal najti skupno pot. Morda je bila prav radoživost tisto močno orožje, s katerim je Jean | Guitton marsikoga prepričal. In ne nazadnje: njegove knjige se berejo razmeroma lahko, pisal jih je za vse ljudi in ne za šopek filozofskih izbrancev, ki na filozofskih fakultetah sami sebi govorijo, kako imajo vsak po svoje prav. ZGOCE DRUŽBENE IN ETIČNE TEME BITI LAIK POMENI TUDI BITI CINIK? ■M. To vprašanje je bilo postavljeno v zadnji številki italijanskega tednika Liberal, ki je izšla konec prejšnjega tedna. Uredniki Liberala so se namreč odločili, da se spopadejo z nekaterimi vprašanji, ki so v zadnjih časih močno prišla na dan v italijanski javnosti. Gre za vprašanja splava, u-metnega oplojevanja in družine, okoli katerih so se prav v zadnjih mesecih lomila kopja v številnih polemikah med predstavniki sveta politike, družbe in kulture. V seriji člankov in intervjujev prihaja med drugim do u-gotovitve, da je v Italiji spet prišlo do "ločitve duhov" med laičnim in katoliškim svetom. Kljub temu pa je tako tolmačenje te delitve zelo posplošeno in površno, saj tudi v laičnem taboru prihaja do pomislekov na račun "uradne" linije italijanskega laičnega - ali, bolje rečeno, laicističnega -sveta. Dalje se revija Liberal ustavlja pri razločevanju med tem, kar je laično, in tem, kar je laicistično. Laiki smo namreč vsi tisti, ki ne pripadamo kakemu verskemu redu oz. nismo posvečene osebe. Laično oz. liberalno pojmovanje družbe in sveta naj bi tako slonelo na obrambi svobode posameznika, da dela, kar hoče, vendar do neke mere, preko katere njegovo svobodno delovanje lahko škoduje svobodi drugih ljudi. Zaveda- ti seje namreč treba posledic lastnega delovanja in lastnih odgovornosti. Po mnenju mnogih piscev oz. intervjuvancev, ki se oglašajo v zadnji številki tednika Liberal, pa je laicizem težnja, da laičnost postane dejansko državna ideologija, ki teži po uničenju različnosti in pluralnosti. Dalje posvečajo pisci revije Liberal globlji razmislek o problematiki umetnega oplojevanja, ki je danes v središču polemik. Pri tem sta v reviji objavljena dva pogovora, in sicer z nemškim teologom in filozofom Richardom Schro-derjem ter s francoskim filozofom Bernardom Andrieu-xom. Iz pogovorov izhaja, da se v zahodnih družbah vedno bolj uveljavlja miselnost o t.i. "etičnem potrošništvu", po katerem ima posameznik svobodo, da naredi, kar hoče, z vsem, tudi z življenjem. To je negativna plat individualizma, ki pa je pozitiven, če se drži načela, po katerem je vsak človek nosilec odgovornosti. Iz pogovora z Bernardom Andrieuxom izhaja tudi potreba po široki javni razpravi o teh vprašanjih, saj npr. genetske tehnologije ni mogoče zreducirati na zasebno pravico. O teh stvareh se še vedno premalo govori, pozablja pa se, da ravno ti vidiki oblikujejo družbo prihodnosti. IZ SVETNIK TEDNA 24. MAREC SILVESTER CUK KATARINA SVEDSKA, REDOVNICA Tudi danes - kljub močnim vplivom šole in okolja -drži, kar je pred več kot šestdesetimi leti zapisal Jernej Pavlin na začetku svoje pripovedi o današnji godo-vnjakinji: "Kakšni bodo kdaj otroci, je največ odvisno od vzgoje v domači hiši." Pristavlja še: "Sveti starši imajo včasih tudi svete otroke." V mislih ima Brigito Švedsko, mistično ženo in veliko svetnico, katere hči je bila sveta Katarina Švedska ali Karin, ki se je Cerkev danes spominja. Karin je bila četrta izmed Brigitinib osmih otrok. Rodila se je leta 1331 ali 1332. Zgodaj so jo dali v samostan, da bi jo vzgojili. Na očetovo željo se je poročila s pobožnim plemičem, ko je imela šele štirinajst let. Mlada zakonca sta sklenila posnemati deviški zakon preblažene Device in svetega Jožefa. Katarina se je začela oblačiti preprosto in brez pretiranega nakita. Njen zgled so posnemale mnoge mlade gospe, njene prijateljice. Njena mati Brigita je po moževi smrti odšla v Rim in je tam pobožno živela. Tudi Katarini se je vzbudila želja po Rimu. Mož ji je sprva branil, končno pa ji je le dovolil. Zaradi bolezni je sam ni mogel spremljati. V Rim je prišla leta 1349, ko ji je bilo osemnajst let. Bila je srečna, ko je spet objela mater. Kmalu pa je začutila veliko domotožje in nameravala se je vrniti domov. Na materino prošnjo je sicer izjavila, da je zaradi Kristusa pripravljena vse zapustiti m ostati v Rimu, vendar je kmalu Rim naravnost zasovražila in mater prosila dovoljenja, da se vendarle vrne na Švedsko. Brigita je imela hčerino željo za nevarno skušnjavo, zato je začela moliti. Prikazal se ji je Kristus in ji dejal: "Povej hčeri, da je že vdova. Pregovori jo, naj ostane. Jaz bom poskrbel zanjo. ” Katarina je po dolgem času dobila notranji mir. Materin duhovni voditelj je vodil tudi njo in pod njegovim vodstvom je napredovala v krepostih, ker mu je bila v vsem pokorna. Z materjo je večkrat romala, leta 1372 tudi v Sveto deželo. Obe sta imeli neke vrste samostansko življenje, v katerem so se vrstili molitev, delo, počitek in dobrodelnost. Njena mati Brigita je v nekem videnju že leta 1346 dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni na Švedskem. Sestavila je tudi pravila reda, ki se imenuje Brigitin red ali red Odrešenika, njeno zamisel pa je mogla uresničiti šele hči Katarina. Kmalu po vrnitvi iz Svete dežele je mati umrla v Rimu 23. julija 1373. Po njeni volji je Katarina njeno telo prepeljala na Švedsko, kjer so ga slovesno pokopali v samostanski cerkvi v Vadsteni. Redovnice tega samostana so živele po pravilih njene matere in so Katarino izvolile za predstojnico. Toda že po enem letu je odpotovala v Rim, da bi pri vodstvu katoliške Cerkve poskrbela, da bi Brigito razglasili za svetnico. Pet let je zbirala potrebno gradivo, potem se je vrnila v Vadsteno, kjer jo je škof potrdil za predstojnico, ona pa se je začela pripravljati na smrt: umrla je 24. marca 1381. Njeno svetniško češčenje je potrdil papež Inocenc Vlil. leta 1484, njena mati Brigita pa je bila razglašena za svetnico leta 1391. Danes godujejo dekleta in žene, ki jim je ime Karin. Do preureditve koledarja po koncilu je bil 24. marca god nadangela Gabrijela (zdaj godu je skupaj z nadangeloma Mihaelom in Rafaelom 29. septembra). Nekateri Gabrijeli in Gabrijele ostajajo pri starem datumu svojega godu. Znane so še številne druge oblike teh imen: Jelko, Elko; Jelka, Elka, Gabi, Gabika. PAPEŽ ZA MIRNO REŠITEV SPORA iNA BALKANU Skoraj ne mine dan, ko sveti oče ne moli za mir, ki je zaradi balkanske krize močno ogrožen. Že v nedeljo je Janez Pavel II. spregovoril ganljive besede in pozval odgovorne, naj bodo razsodni; jasno pa je bilo, daje imel pred očmi humanitarno katastrofo in tisoče ubežnikov. V sredo zjutraj je spet javno molil in pozval k molitvi za mir. POSTNI GOVORI PO RADIU TRST A Po Radiu Trst A predvajajo postne govore, posvečene liku škofa Friderika Barage, vsak ponedeljek in petek ob 18.45. Glavnino letošnjih postnih govorov je sestavila Mira Dobravec, avtorica knjige Krplje ljubezni. Zadnji govor, ki bo na sporedu v petek, 2. aprila, pa je prispeval ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. V petek, 26. marca: S pismenostjo do zveličanja. V ponedeljek, 29. marca: Bog ni le cilj, ampak središče Baragovega življenja. V petek, 2. aprila: Friderik Baraga - heroj ljubezni (dr. Franc Rode) ČETRTEK 25. MARCA 1999 KULTURA ZBIRKA POEZIJ, LITERARNIH ZAPISOV IN PISEM POMLAD POD KRASOM STANIČA VUKA JURIJ PALJK Ul ne 10. marca letos je minilo natanko 55 let od tragične in skrivnostne smrti enega najintimnejših primorskih pesnikov, Stanka Vuka, ki so ga neznanci ubili v Trstu v ulici Ros-setti. Ob njem je svojo življenjsko pot tragično končala tudi njegova žena Danica Tomažič. O njuni prerani smrti je bilo veliko napisanega, še danes pa pravzaprav ne vemo, kaj seje tisto noč v ulici Rossetti zares zgodilo. Stanko Vuk je umrl komaj 32 let star, še preden bi se lahko razvil v plodnega in uveljavljenega slovenskega pesnika, kar je vsekakor bil, o čemer nam priča njegova literarna zapuščina. Slovenci s pesniki zares nimamo sreče ali bolje: slovenski pesniki nimajo sreče v življenju in od tod morda že pregovorna in ustaljena slovenska misel, da morajo biti vsi slovenski pesniki nesrečni, ker da drugače ne morejo biti pesniki. Tudi življenje in prerana, kruta smrt Stanka Vuka nas silita v tako razmišljanje. Danes z veseljem ugotavljamo, da je ponovno izšla knjiga z njegovimi literarnimi deli. Založba Obzorja iz Maribora je tik pred koncem lanskega leta izdala knjigo, ki nosi lep r\as\ovPomlad pod Krasom in to v izjemno lepo oblikovani in prestižni zbirki Iz slovenske kulturne zakladnice. Za čudovito in plemenito opremo knjige je poskrbel eden najboljših slovenskih oblikovalcev Matjaž Vipotnik, spremni besedi pa sta napisala Lino Legiša in Katarina Šalamun Biedrzycka. Fotografsko gradivo je zbral pesnikov nečak, uveljavljeni likovni poznavalec Marko Vuk; fotografij je v knjigi zares veliko mm .4 mmm Stanko Vuk z ženo Danico, rojeno Tomažič, in pričama na poročni dan v Trstu 16. junija 1940. Knjigi daje posebno vrednost tudi bogato slikovno gradivo. in s svojo dokumentarno zgovornostjo samo še nadgrajujejo že itak bogato vsebino. Mislim pa, da je za izid te lepe knjige zaslužen tudi urednik zbirke Andrej Brvar, kije imel posluh za ponovno izdajo poezije, literarnih zapisov in pisem Stanka Vuka. Naj ljubitelje dobre slovenske literature in predvsem proučevalce primorskih pesnikov opozorimo, daje Katarina Šalamun Biedrzycka za novo izdajo Vukove literarne zapuščine napisala izčrpno študijo, v kateri bralca strokovno popelje skozi Vukovo literarno ustvarjanje, vsakega bralca pa tudi nagovarja, naj vendarle spozna enega najboljših primorskih pesni- NAPOVED / GODALNI KVARTET CM VEČER KOMORNE GLASBE LUISA ANTONI V torek, 30. t.m„ bo nastopil v tržaški dvorani Goethejevega inštituta v Trstu Godalni kvartet Glasbene matice; koncert sodi v letošnjo koncertno sezono tržaške glasbene šole. Godalni kvartet, ki je nastal leta 1985, sestavljajo violinista Žarko Hrvatič in Stefano lob, violist Bogomir Petrač in violončelist Peter Filipčič. Vsi se poleg koncertiranja ukvarjajo tudi s pedagoškim delom na Glasbeni matici, na konservatoriju in na slovenskih glasbenih šolah onkraj meje. Komorni ansambel izvaja tako skladbe, ki so del običajnega kvar-tetnega repertoarja, kot dela sodobnih slovenskih in italijanskih skladateljev. Kvartet večkrat predstavlja tudi tiste kompozicije, ki so del naše, včasih pozabljene, primorske kulturne dediščine: sem sodi Godalni kvartet Viktorja Šonca, ki bo tudi prva sldadba torkovega sporeda. Viktor Šonc (1877-1964), doma iz Tomaja, seje najprej šolal na praškem konservatoriju pri A. Dvoraku in V. Novaku in nato 1.1911 postal ravnatelj Glasbene matice v Trstu in tu ostal, dokler se ni 1.1927 umaknil pred fašističnim terorjem. Kot velika večina njegovih skladb je tudi Godalni kvartet še v rokopisu. Prvi del koncertnega sporeda bo dopolnil Godalni kvartet op. 96 (Ameriški) češkega skladatelja Antonina Dvoraka. Godalni kvartet Glasbene matice večkrat sodeluje s solisti, igral je namreč z najrazličnejšimi pianisti in z mnogimi drugimi instrumentalisti. Na torkovem koncertu se bo predstavil s pianistom, ki je tokrat mednarodno priznani koncertant, t.j. Si-javuš Gadžijev. Ta se ukvarja tako s koncertiranjem kot s poučevanjem. Šolal se je na prestižnem moskovskem konservatoriju Čajkovski s priznanimi docenti (Bela Davidovič, Mi-hail Voskresenski, Boris Zemljanski) in nato na visoki šoli za izpopolnjevanje. Pozneje je poučeval kar 14 let na šoli za mlade talente. Poglobil je poznavanje sovjetskih skladateljev, njegov repertoar pa vsekakor obsega najvažnejše klavirske skladatelje (Mozart, Beethoven, Chopin idr.). Koncertiral je v bivši Sovjetski zvezi, v bivši Jugoslaviji, na Slovenskem, na Poljskem, v Nemčiji in po Italiji. Na torkovem koncertu bo Gadžijev z Godalnim kvartetom GM predstavil klavirski Kvintet op. 57 Dmitrija Šoš-takoviča. To delo, za katerega je Šoš-takovič prejel Stalinovo nagrado, je po mnenju italijanskega muzikologa Gianfranca Vinayja ključnega pomena v skladateljevem komornem o-pusu, ker setu uravnovešeno spajajo zgoščena glasbena misel, oblikovna zapletenost in globoko čutenje. Koncert bo v veliki dvorani Goethejevega inštituta ob 20.30. kov našega stoletja. Naj zaradi lepe študije navedemo vsaj "incipit", začetek, ki je že sam po sebi dovolj zgovoren. Takole piše Katarina Šalamun Biedrzycka: "Leta 1959 je pri koprski založbi Lipa izšla ena najlepših slovenskih knjig. To je bil izbor pesmi, proze in pisem Stanka Vuka (1912-1944), tega nadvse subtilnega, z naj-skrivnejšimi vzgibi stvarstva povezanega ustvarjalca, ki zaradi prezgodnje smrti in ideoloških neumnosti še toliko let po vojni (in sovražnosti do duhovnosti nasploh) v slovenski literaturi vse do danes nima mesta, ki mu gre." Mislim, da je že ta uvodna misel v daljši esej dovolj zgovorna in tudi vabljiva, da bo bralec dobre literature sam prebiral Vukovo zapuščino. Veliko bolj zanimivo pa bo za vsakega bralca odkrivanje pesnika in pisca krajših literarnih spisov, miselno sprehajanje med mnogimi pismi, ki jih je Stanko Vuk pisal iz dolgotrajne italijanske ječe svojim in še posebno ljubljeni Danici. Menimo, da spadajo pisma v sam vrh ohranjenih slovenskih pisem, saj jih odlikujeta liričnost in pesniška duša mehkega primorskega srca, iz katerega so edinole lahko prišle take pesmi, kot jih v knjigi beremo. Stanko Vuk je bil čudovit pesnik, ki še danes nagovarja vsakogar izmed nas, če le imamo v sebi še posluh za duhovno plat našega bivanja na tem svetu in pa seveda občutek za lepo, notranje doživljanje, intimo, pretanjenost človeškega trenutka. V kratki, a zato nič manj prepričljivi pesmi Grm Stanko Vuk takole pravi: /"Ob vodi, ki je črna ko tegoba,/ brinjev grm v vetru čepi,/ samo žalost se vanj lovi/ in senca divjega goloba."/ Mislim, da tako vrhunsko poezijo lahko beremo le še pri Kosovelu, katerega je Vuk še kako ljubil. Morda dosti bolj moderna, času zapisana in še danes aktualna pa je pesem Benetke I, iz katere navajamo samo nekaj verzov, ki so sami zase dovolj zgovorni: /V Benetke ne prinesejo pomladi lastovice./ Prinesejo Caffe' Orientale,/ ko postavi svoje pletene mizice/ in svoj jazz na Rivo de-gli Schiavoni."/ Vsakomur, ki je kdajkoli stal na Trgu sv. Marka, bo ob tej lirični sliki vztrepetalo srce. Prav zaradi sodobne in prepričljive poezije je Stanko Vuk še danes živo med nami in na nas je naloga, da ga tudi današnja slovenska zavest sprejme za enega svojih največjih sinov. POMLADNA ŠTEVILKA VELIKONOČNI PASTIRČEK Nadvse drag prijatelj zamejskih otrok, Pastirček, je želel biti med njimi že pred radostnim pomladnim praznikom, Veliko nočjo, zatoježetu njegova aprilska, osma številka. Iz nje kar kipi vonj po pomladnih cvetkah in izžareva veselje ob Jezusovem vstajenju. O tem poje nežna pesmica Velika noč naše občutljive goriške pesnice Ljubke Šorli. Velikonočno in sveže pomladno vzdušje veje iz sestavka Zlate Volarič, ki pripoveduje, kako je Danijel razigrano, ob ptičjem žvrgolenju praznoval rojstni dan; iz zgodbice v nadaljevanjih Marize Pe-rat o čudu, ki seje zgodilo v poštnem nabiralniku Matejeve družine; iz do-polnjevank za male in velike bralce, iz Vrtiljaka pravljic, iz Pastirčkovega razvedrila. Izliva se celo iz napak nemarnega Packa, ki se tokrat odpravlja "v Emavs" in v svojem nahrbtniku nosi polno popačenk, ki so se, žal, pri naših otrocih kar udomačile. Pastirčkova priloga, ki jo pripravlja Anka Černič, z navodili predlaga izdelavo ličnega koška in račke; vanju bodo otroci lahko zložili pisane pirhe. Tudi sestavek o koklji in pišče-tih je vezan na drobne velikonočne navade. Iz napisanega bodo otroci odkrili, kako vestno koklja greje jajčka, da se ob pravem času iz njih izvalijo mehki piščančki. V tokratni številki bodo pridni bralci našli vse ostale priljubljene rubrike: Iz knjige življenja, Varno po poti, Gremo v gledališče, Po slovenski deželi, ki nas z narečno pesmijo Muja (muha) se je ženila pelje naravnost v Prekmurje, stičišče slovenske, madžarske, nemške in hrvaške kulture ter ljubo domovanje štorkelj. Na knjižni poiici ponosno stoji silak Martin Krpan. Tu so še Abeceda zdravja, Superkuharhari s svojo piškotno torto, pesmice in mnogo pisnih in likovnih izdelkov marljivih dopisnikov. Med šestinšestdesetimi prispelimi razvozlanimi šifriranimi sporočili je detektivu Mucu najbolj ustrezalo tisto, ki ga je razvozlal Tadej Lango OŠ A. Gradnik Števerjan. Čestitamo! Muc sedaj čaka, da mu otroci svetujejo najprimernejši počitniški kraj. S spisom Obiskovalec z drugega planeta si je Mija Kalc, petošolka OŠ P. Tomažič Trebče, prisvojila naslov časnikarja meseca. Iskrene čestitke! Nekaj zelo pomembnega pa je na Pastirčkovi platnici: razpis natečaja za naslovno stran revije za leto 1999/ 2000. Otroci naj ga pazljivo preberejo, saj jih čakajo lepe nagrade. -------------IK VATIKANSKO GLASILO O PREŠERNOVIH IZDAJAH IN PREDSTAVITVAH Rimski dnevnik L'Osservatore Romano, ki je glasilo Sv. sedeža, je v številki z dne 5. t.m. objavil zanimiv in izčrpen članek o pesniku Francetu Prešernu ob stopetdesetletni-ci njegove smrti, in to na svoji kulturni tretji strani. Avtor članka je Goričan prof. Arnolfo De Vittor, ki v daljšem prispevku opisuje uspelo predstavitev znane monografije o Prešernu prof. Borisa Paternuja v italijanskem prevodu Paola Privite-re, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba. Pri tem tudi navaja misli, ki jih je na predstavitvi podala prof. Lojzka Bratuž. Prav je, da najde v vplivnem vatikanskem dnevniku svoje mesto tudi slovenska kultura, in to še posebno, ko gre prav za prireditev oz. pobudo v našem kulturnem prostoru. izziv za nas cas ALI OBSTAJA VELIKI BRAT? Zanimivo je, da vsaka nova tehnologija spremeni družbo, ekonomijo, navade in porodi nove strahove ter bojazni. Tako sije George On/vell zamislil, da nas bodo v prihodnji totalitarni družbi lahko nadzorovali kar prek televizijskih ekranov. Medtem ko jih bomo gledali, bodo tudi oni nadzorovali nas. In čeprav bomo vedeli, da nas nadzorujejo, se bomo še vedno spraševali: Veliki brat resnično obstaja ali pa so si ga le izmislili? Moja prababica se je na podoben način bala radia. Ko se je morala preobleči, je mojo mamo vedno prosila, naj izključi radio."Toda babica, saj to je le radioI Nihče vas ne sliši, še manj pa vidi. Samo mi slišimo to, kar pravijo oni."",Saj vem, saj vem,"je odvračala, "toda ti vseeno izključi, nikoli ne veš." Pa naj so ji to še tako razlagali, se ni pustila prepričati, da jo majhni možički i/ radiu ne poslušajo ali morda celo na skrivaj opazujejo iz lesene škatle z gumbi. Seveda ste že uganili, da bom govoril o internetu. Pred približno dvema letoma sem direktorja nekega raziskovalnega inštituta vprašal, kako to, da nimajo elektronske pošte in sploh dostopa do interneta. "Bojim se, da bi kdo lahko prišel v naše računalnike in pregledoval naše podatke." Čeprav sem mu razložil, da je to nemogoče, saj nimajo stalno vklopljenih računalnikov kot CIA ali banke in nimajo stalno odprte telefonske linije do interneta ter imajo sploh navadne osebne računalnike, mi ni hotel verjeti. Razložil sem mu, da je njegov strah popolnoma neutemeljen in je absolutno nemogoče, da kdo pride do podatkov na njihovih računalnikih, če so priključeni le nekaj sekund. Še vedno mini verjel. In čeprav so mu to velikokrat ponovili še mnogi ter navedli prednosti elektronske pošte, mislim, da inštitut še danes ni priključen na internet. Prav tako smo se velikega brata bali pred leti v Jugoslaviji. Vsi smo bili prepričani, da nam prisluškujejo po telefonu. Mnogi se še spominjajo stavka: 'Veš, ti moram nekaj povedati, toda ne po telefonu..." In še pred kakim tednom sem isti stavek znova slišal po dolgem času. Strahovi težko umirajo. Dejstvo pa je, da bi imel Veliki brat vsekakor ogromno dela. Pomislimo, koliko milijonov telefonskih klicev je bilo opravljenih na dan v bivši Jugoslaviji. Kdo je imel toliko časa, da je lahko vsem prisluškoval? V vseh jugoslovanskih jezikih ? Isto velja za elektronsko pošto. Pravijo, da moraš paziti, kaj pošiljaš. Na dan gre prav gotovo nekaj milijonov ali celo milijard elektronskih sporočil po internetu. Povejte mi, kdo ima toliko prostega časa, da bi lahko vse prebral. V vseh svetovnih jezikih? Če Veliki brat obstaja, je po mojem že znorel. Ena izmed elektronskih novoletnih voščilnic, ki sem jih dobil po e-lektronski pošti, se je imenovala “happy 99" in je na zaslon narisala celo serijo ognjemetov. Po nekaj tednih sem izvedel, da jo moram takoj zbrisati iz računalnika, ker gre za neke vrste virus, ki je prišel od nez-nanokod. Dejstvo je, da se ta programček zdi preprosta voščilnica, dejansko pa spremeni nastavitve računalnika tako, da vsako elektronsko sporočilo, ki ga pošlješ, avtomatsko vsebuje to voščilnico. Kaj pa, če vsako sporočilo, ki ga pošlješ, prispe obenem še kam drugam? In medtem ko samo pregledaš neko novoletno voščilnico, si nehote postal del svetovne mreže Velikega brata, ki očitno ima na razpolago vso tehnologijo, vendar - še vedno pravim - nima prostega časa. PETER SZABO REVIJA KRAS O KRAŠKI ARHITEKTURI PO ČAROBNEM KRASU h m i A iy NOVI GLAS / ŠT. 12 1 999 I ~. k 1 tr\ RAFKO DOLHAR Med nas je prišla februarska, enaintrideseta številka revije Kras. Uvodna sestavka sta posvečena okrogli mizi, ki jo je 11. decembra lani v Lipici organizirala agencija Kras, na kateri so različni strokovnjaki skušali dobiti odgovor na vprašanje: Zakaj izgineva kraška avtentična arhitektura? Omizje je vodil prorektor ljubljanskeuniverze prof. Peter Fister s fakultete za arhitekturo. Na simpoziju so poskušali med drugim ugotoviti, kaj je tipično za kraško avtentično arhitekturo, kakšna so avtentična jedra kraških naselij, kako naj se obnavljajo kraški objekti v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi in kakšne so pri tem odgovornosti lastnikov teh objektov. Kakšne so pri tem dosedanje izkušnje investitorjev, projektantov in upravnih organov ter končno, kako bi zaradi nacionalnih interesov država lahko spodbujala in gmotno podpirala pravilno zastavljena prenovitvena dela kraških objektov. Tematika je, kot vidimo, tudi na našem kosu Krasa izredno aktualna. V svojem pozdravnem nagovoru je sežanski župan Miroslav Klun ugovarjal nameram države, da bi Kras razglasila za zavarovalno območje, češ a so Kraševci proti življenju v rezervatu in, da jim nihče iz centra ne bo 3 ’ kako naj živijo. S tako zastav- V DOMOVINI FABIANIJEVIH PREDSTAVILI KNJIGO RENATA FERRAR1JA V domovini Fabianijevih, v Spa-calovi galeriji v Štanjelu, so v petek, j 9. marca, zvečer v organizaciji društva Nassa desella (Naša dežela) predstavili slovenski prevod knjige Renata Ferrarija Murva Fabianijevih (na sliki pisatelj). Knjigo je, kot znano, Pred kratkim izdala tržaška založba Mladika v prevodu Eveline Umek. Predstavitve, ki je privabila v Spaca-lovo galerijo na štanjelskem gradu zares veliko občinstva, se je udeležilo lePo število potomcev Fabianijevih °d vsepovsod. Najbolj številna je bila gotovo družina Muckovih iz Ljublja-ne (pisateljica Desa Muck, slikarka Marlenka Stupica s hčerko in drugi). Predstavitve se je udeležil tudi kolenski župan Slamič, ki je pohvalil Pobudo in pozdravil vse prisotne. Kfli'go ie občinstvu predstavil štanjel-ski rojak Jože A. Hočevar. Prisotna Pa bila tudi prevajalka Evelina U-in predstavnik založbe Mladika Mafij Maver. Dva odlomka iz knjige |e Prebral igralec Kristijan Muck, po-°mec številne družine Fabianijevih. Ijenim pogledom na problematiko se je takoj postavilo vprašanje, kako rešiti ta kočljivi problem, tako da bo volk sit in koza cela. Zaključek tega prvega posveta o tako pomembnem vprašanju je strnil prof. Fister. Vsi uvodni referati in posegi šestnajstih razpravljal-cev pa bodo v celoti objavljeni v naslednji številki revije Kras. Agencija Kras posreduje razgovor z diplomirano arhitektko Tatjano Re-ner, ki vodi regionalno pisarno programa Phare. Ta ima svoj sedež v štanjelskem gradu. Kerta program predvideva čezmejno sodelovanje, v tem primeru med Slovenijo in Italijo, je ta informacija gotovo zanimiva za vse, ki se pri nas zanimajo za podobne načrte, ki jih financira Evropska skupnost. Sad takega spodbujevanja je tudi objavljeni načrt za ureditev primernih počivališč ob kolesarskih poteh po Krasu, ki sta ga izdelali mladi arhitektki Urša Komac in Špela Kuhar s sodelavci in sta za to delo prejeli tudi prestižno nagrado Piranesi za leto 1998. Ravno tako je sad istega spodbujevanja projekt za revitalizacijo celotnega pomembnega arhitektonskega bisera Štanjel. 0 tem piše v dveh člankih direktorica Regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo Milena Marega, ki poudarja, kako bo le ustvarjalno sodelovanje krajanov zagotovilo, da bodo sprejete in uveljavljene rešitve po meri ljudi, ki v Štanjelu in s Štanjelom živijo. Agronom in predsednik Društva rejcev drobnice na Krasu Evgen Gerželj predstavlja problematiko obnavljanja tradicije te nekoč pomembne gospodarske panoge, ki se sedaj oživlja in s katero se sedaj ukvarja 22 rejcev drobnice. Ti rejci svoje ovčje in kozje izdelke ponujajo na številnih kraških kmetijah, ki so v sestavku zabeležene. Njihova osrednja promocijska prireditev pa so Pastirske igre, ki jih vsako leto priredijo v Senožečah konec prvega tedna v avgustu. Kulturno stran revije je prispevala prof. Nada Pertot, ki v obsežnem, občutenem in poglobljenem članku predstavlja življenje in delo našega rojaka, pesnika Iga Grudna. Med obraze Krasa Agencija Kras uvršča Bogdana Sobana. O njegovih računalniško izdelanih podobah Krasa je na razstavi v Gorici spregovoril likovni kritik Joško Vetrih. Med jubileji je omenjena stopet-najstletnica odkritja Divaškejame, ki je sedaj zanemarjena in nedostopna. Nadaljuje se tudi razprava o umestnosti, oziroma točneje rečeno, neume-snosti predvidene gradnje avtomobilskega dirkališča na Krasu. Najnovejši projekt se ogreva za lokacijo na Po-virski gmajni. V tesni vzorčni zvezi s tem sestavkom je tudi naslednji, ki ima naslov: Na Krasu želimo piti kakovostno vodo. Na zadnji strani revije je objavljen članek o pozitivnih medčloveških odnosih in ljubezni do drugačnih izpod peresa psihologinje Silve Matos. Najprej se vprašaš, kaj ta članek dela v tej reviji. Odgovor pa dobiš v njegovem I zadnjem odstavku: "Kadar pridem na Kras, se nasmehnem zelenju, ki le navidezno pokriva čudovite kamnite strukture. Občudujem vinograde, domove, ki dihajo z okoljem. S svojo enkratnostjo kažejo na izredno ustvarjalnost ljudi na tem koščku zemlje. Ko potujem čez čarobno kraško pokrajino, čez njene sence in svetlobe, se prepustim božanju vetra, ki nosi s seboj vonjave dišečih livad, gozdov... In začutim duha, globoko v sebi odkrijem moč, da bi spoznavala, rasla, gradila, se prepustila vodenju, se spojila z ljubeznijo." S 3. STRANI KO COPIC SLIKA ŽIVLJENJE Gotovo pu pomeni spet neki nov začetek vaš prihod v Benetke, ki so tudi mesto vaših mladostnih sanj, saj ste tudi "diplomirali" iz najbolj znanega beneškega trga... Res je tako. Sam si pravim, da je skorajda nemogoče, da so se mi mladostne sanje uresničile, saj sedaj živim v Benetkah, ki so mi bile kot mladeniču zares sanje. Še danes se spominjam prve študijske ekskurzije v Benetke, ko sem si sam pri sebi rekel, da bom prišel sem za nekaj časa živet, če bom le imel dovolj denarja. To so bile mladostne sanje. Hčerka Hana, ki sedaj študira v Milanu industrijsko oblikovanje, mi večkrat pravi, da navsezadnje ni niti pomembno, kako so se mi te sanje uresničile... Morda ima tudi prav. Ko sam gledam na vašo umetniško pot. vidim, da ste velik delavec. Vedno ste veliko delali, tudi v najhujšem času. Mislim, da mi je to bilo dano že v družini. Izhajam namreč iz obrtniške družine, kjer seje vedno veliko delalo. Ta obrtniška nagnjenost k vsakodnevnemu delu me spremlja od malega. Redno delo mi je postalo vsakodnevna potreba. Poznam umetnike, ki imajo obdobja, ko ne delajo ničesar, krize, v katerih ne ustvarjajo. Sam tega nisem nikdar doživel, saj lahko pri takem delu, kot je moje, vedno najdeš novih stvari, vedno se lahko izpopolnjuješ, vedno lahko delaš. Ko ne morem ustvarjati, skiciram, pripravljam platna, barve, liste za grafiko, berem, študiram, vedno sem nekako "notri", v svojem delu. Z lahkoto tudi menjavam likovne tehnike, saj ustvarjam v domala vseh risarskih in slikarskih tehnikah. Mislim, da je to predvsem sreča. Zraven je seveda tudi znanje. Meni ni nikdar težko sesti za mizo in za skicirko, nikdar mi ni težko stopiti za stojalo in pred platno. To je sreča. Ko sem prišel v Videm, sem se znašel brez vsake skice, niti enega samega dela nisem imel s seboj. Bil sem brez vsega. Spet sem bil na začetku in samo zdravju se lahko zahvalim, da sem zdržal, ker sem spet moral začeti vse znova, moral sem napraviti nove cikluse del, ponovno zaživeti kot človek in kot umetnik. Moral sem preživeti, moral sem spet priti do prve likovne razstave... Raje bi videl, da do takega stanja ne bi nikdar prišlo, raje bi o-stal v Sarajevu... Konec koncev lahko vsakodnevno delo zares spremenite v neko novo energijo. Delo mi je omogočalo in mi še danes omogoča, da nisem mislil in ne mislim na nekatere stvari, ki me bolijo, saj sem osredotočen na stvar, ki jo slikam. Vedno sle ostali zvesti figurativnemu načinu slikanja. Vendar iz vaših slik veje neka lahkotnost, za katero pa se gotovo skriva veliko dela. To je res; To je bila od vedno tudi moja želja. Želel sem si postati vrhunsko izučen v slikarstvu, grafiki, risbi. Kajti samo v primeru, da nimate težav z likovnim izražanjem, z likovnim rokopisom, s platni in z oljem, z barvami in s svinčnikom, z matricami in s papirjem, lahko dobro in lepo izražate svojo misel, lahko lepo in dostojno ustvarjate. Že kot deček sem si želel postati velik slikar, kar meje sili- lo v nenehno učenje, v nenehno izboljševanje sloga, v nenehno delo. Prej sva govorila o šoli in sva sedaj spet pri njej. Mislim, da je prav šola in kasneje akademija tisti kapital, ki se mi danes še kako obrestuje! Danes delam z lahkoto v vseh slikarskih tehnikah. Delo, ki ga opravljam, ne sme govoriti o težavnosti dela, ne sme izražati negotovosti in obotavljanja v tehniki, ki jo za neko sliko uporabljam, ker sicer ideja, ki jo posredujem, trpi. Hočem, da so moja likovna dela izdelana na mojstrski način. Pri vašem delu človek zares občuti globoko povezanost z velikimi mojstri preteklosti, pa čeprav se tudi zaveda, da ste sodobnik, da ste slikar našega časa. Vesel sem, če ste to opazili, ker se sam zares navezujem na velike mojstre, na velike evropske smeri v slikarstvu. Danes in že dolga desetletja živimo v času in družbi, ki odmirata. Zelo mi je žal, da je to odmiranje vidno v slikarstvu v tem, da se odklanja vsaka figurativnost ali skoraj. Živimo v času popolne dematerializacije, ki me strašno moti. Saj ni rečeno, da se mora nekdo zavezati figuraliki, toda naj o-stanevsaj zvest neki misli! Danes imate slikarje, ki se igrajo, ki nalašč uporabljajo zelo revna slikarska sredstva, "de-materiale"..., pri njihovem delu gre za neke geste, za igro, ne za slikarstvo. Sam bi lahko napravil na stotine podobnih slik v nekaj dneh... Zame je porazno predvsem to, da v času vrhunske tehnologije, ko imaš vse na razpolago - od barv do platen - nekdo površno opravlja svoje delo, da razstavlja slike, kjer ni niti okvir dobro izdelan, da ne govorim o barvah. Veliki slikarski mojstri tega zagotovo niso počenjali. Površnosti ne prenašam! Zares ne. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, ko bi površno opravljal svoje delo kirurg, pilot, strojevodja na vlaku... In zakaj bi torej lahko to počenjali v umetnosti? Kaj bi rekli mlademu človeku, ki se hoče podati na vašo pot? Rekel bi mu - in to tudi govorim hčerki in sinu -, naj se šola, naj postane izobražen. Najprej naj skuša razumeti umetnost. V trenutku, ko jo bo razumel, jo bo vzljubil. To je neprecenljiva vrednost. To je pravo brezmejno carstvo, kraljestvo. To je brezmejni prostor, kjer se učiš, kjer vedno najdeš nekaj novega, lepega, dobrega. Niti ni pomembno, kako boš sam v svojem življenju sodeloval v umetnosti. Že dejstvo, da seji približaš, je izjemnega pomena. Če se boš potem tudi sam podal v umetniško ustvarjanje, je seveda že druga zgodba. Mlademu človeku zato svetujem, naj se uči in uči, naj posluša, naj se zanima za lepo, za umetnost, za vse, kar je okrog njega, in naj se ponovno uči! Če je mlad človek povrh vsega še talentiran, bo moral svoj talent kasneje razviti, ogromno delati in spet delati. Naj ga ne bo strah študija in dela, garanja in neprestane vaje, nenehnega preverjanja! Ostalo bo že prišlo samo. Življenje je namreč lepo, zelo lepo. ZA NAJ MLAJ ŠE BRALCE SLIKANICA TRI MUCE J ' V vy 4* ?££ ' •« < -ter „ 1 \ J -v: ! - • * 7 ČETRTEK 25. MARCA I 999 Decembra lani je goriškemu Kulturnemu domu v okviru Informativnega biltena in s sodelovanjem kulturne zadruge Maja ter finančnim prispevkom Zadružnih kreditnih bank iz Sovodenj in Doberdoba uspelo uresničiti tiho zamisel in izdati zares veliko slikanico na trdih lepenkastih straneh - Tri muce, glasbeno pravljico Janeza Bitenca, ki ga ni treba posebej predstavljati, saj naši malčki prav dobro poznajo njegove pesmi. Pred leti je prišel na obisk v naše šole. Njegove pesmice so odmevale tudi v Poletnem središču goriškega Dijaškega doma. V slikanici-pobarvanki so jasne, velike ilustracije treh srčkanih muc in njihovih dogodivščin. Z veliko ljubeznijo do otroškega srca in drobnih pripovedi jih je narisala vzgojiteljica goriškega otroškega vrtca v ulici Brolo Aleksandra Maraž, ki rada sodeluje tudi pri reviji Pastirček, v kateri pripravlja risbice za najmlajše bralce. Pravljična vsebina takoj pritegne pozornost: tri razvajene mucke so se odločile, da bodo odšle v širni svet, ko pa so spoznale, daje le-ta poln neljubih presenečenj, so se odločile, da bodo odslej ostale kar doma. Otroci se bodo ob branju prikupne pravljice, ki prinaša na zadnji strani tudi noto-grafirano pesmico-himno, prepustili pisani domišljiji in odeli privlačne junakinje v čim lepše barve. Slikanica je doživela že vrsto predstavitev, saj je poromala v vse osnovne šole in vrtce na Goriškem. Vsakokrat je pravljico živo pripovedovala u-čiteljica Barbara Rustja, prisoten pa je bil tudi ravnatelj goriškega Kulturnega doma Igor Komel, ki je vsem malčkom poklonil slikanico z željo, da bi jim bilo ob branju in barvanju lepo. 8 ČETRTEK 25. MARCA 1999 PO ŽALOSTNI IZGUBI PROFESORICI ELVI MIKLAVEC SLOKAR V SLOVO ZORKO HAREJ Nisem mislil, da bom pisal poslovilne besede Elvi Miklavec, ki sem jo poznal kot u-čenko slovenske klasične gimnazije v Trstu; v ponedeljek, 8. marca, mi je telefonirala, da ne more na sejo, ker čaka gasilce, naj ji naslednje jutro sporočim, kaj smo na seji sklenili. Naslednjega dne je na telefonu odgovarjala tajnica in tako tudi v sredo. Mislil sem si, da je odpotovala k hčerki na Sicilijo. V četrtek popoldne pa mi je prijatelj Aleksander Furlan sporočil pretresljivo novico, da je umrla. Po mamini smrti oktobra lani je živela sama. Umrla je, kakor da bi jo kdo ukradel sredi noči. Bila je polna življenja, upanj, načrtov: zakaj in kako se je zgodilo? Odgovor bi lahko dala samo ona, Elvi. Toda tu ni popravnih izpitov. Bolečine zaradi njene nenadne smrti ne blaži to pisanje in tudi ne petje njej v slovo. Misel se ne more vdati, da je ni več. Pogrešali jo bomo na sejah Zveze cerkvenih pevskih zborov, pri kateri je bila članica v glavnem odboru. Pogrešali bomo njene jasne in konkretne predloge, njeno pripravljenost na kakršnokoli delo, njeno upravno in organizacijsko prakso. In kar je važno pri vsaki organizaciji, njen prikupni in ljubeznivi nastop, da so ljudje želeli njeno družbo. Spoznal sem jo, ko sem u-čil latinščino in grščino na klasični gimnaziji. Bilo je bistro, marljivo in lepo vzgojeno dekle. Opravila je maturo in redno končala univerzo na fakulteti za leposlovne vede. Naredila je dva državna izpita za poučevanje in se je udeležila natečaja za ravnateljsko mesto na višji srednji šoli. Postala je ravnateljica na slovenskem učiteljišču, ki seje pozneje po njeni zaslugi preimenovalo v pedagoški licej. Najine poti so se spet srečale, ko sem pred nekaj več kot dvajsetimi leti na prigovarjanje U-balda Vrabca sprejel vodstvo zbora v pravoslavni cerkvi sv. Spiridiona. Med pevci, ki jih je Vrabec pripeljal s sabo in so bili člani zbora J. Gallus, je bila tudi Elvi. S svojim lepim glasom in s svojim glasbenim znanjem - učila se je klavir in violino, obiskovala do zadnjega koncerte in opero - je bila v oporo tudi meni in me je v odsotnosti nadomeščala. Vedno se je zanimala /a petje, že od mladih nog je pela v cerkvenem zboru v Barkovljah, nato pri Gallusu, v pravoslavnem zboru in tudi drugod. Pomagala je, kjer je bila potreba. V življenju ni imela veliko sreče: huda moževa bolezen, sama večkrat bolna, večkrat po bolnišnicah in nekajkrat operirana. Toda v urah zatišja je spet upala, načrtovala in se veselila življenja in sveta: prostranosti morja pod hišo, pti- % čjega petja, vonja iz gozda za hišo, rož na vrtu, ki jih je sama negovala. Otrok sonca in morja, vraščena v domačo zemljo, v svoje ljudi, v krščansko miselnost in prakso. S takega zornega kota je gledala na dogajanja okoli sebe in v svetu. Z njo smo izgubili sposobno in spretno delavko, ki je bila s svojo osebnostjo v veliko miselno oporo naši in drugim organizacijam. Po naravi je imela odprto srce za težave drugih, predvsem za ostarele, osamele, zapuščene. Nekatere teh je obiskovala, skrbela zanje, jih vozila na preglede in v bolnišnico ter jim lepšala praznike. Za dobro, ki ga je storila posameznikom, manjšim in večjim skupnostim, za delo v šoli, v kulturi, v organizacijah, za delo v politiki - bila je več let svetovalka v okrajnem sosvetu za Barkovlje, Rojan, Greto - kot odbornica pri Glasbeni matici, v domačem kulturnem društvu in nazadnje pri Zvezi cerkvenih pevskih zborov, za trpljenje, ko se je včasih umaknila tudi prijateljem, naj se uresničijo v njej blagri, ki smo jih skupaj peli v cerkvi na Proseku v nedeljo, 18. januarja, med vzhodnim obredom v osmini cerkvene edinosti. SlOV INSKA DOMAČA in i:mi:t\ostna obr i Umetniška in domača o-brl sla od 24. I.m. na ogled v Ir/aški knjigarni v Irslu. Ra/-siavo je odprl znani slovenski elnolog prof, Janez Boga-laj. I epi ra/slavi so dali naslov Slovenska domača in umetnostna obri ob Veliki noči, ker so v Ir/aški knjigarni na o-gled prav laki izdelki, ki so jih nekoč ob Veliki noči izdelovali naši dedje. Čas, ko ni bilo televi/ije, je minil in z njim je minila ludi obrtna spretnost vseh nas, zanimanje za lepo, /a običaje, za korenine. Vseeno se še najdejo ljudje, kot so Janez Golob s svojimi skledami, Janez Grom s svojimi pirhi, še se najdejo žene, ki znajo izdelovati vrhunske idrijske čipke, v Ribnici še izdelujejo "suho robo". Ti ljudje prikazujejo svoje izdelke v Tržaški knjigarni, vredno si jih je ogledati, morda tudi kaj domov odnesti. DS I / TRŽAŠKA PREDSTAVITEV KNJIGE LIK STANKA VUKA IN POMEN NJEGOVEGA PISANJA OB PRAZNIKU FARNEGA ZAVETNIKA IN 250-LETNICI BOŽJEPOTNE CERKVE PESTRO PRAZNOVANJE V RICMANJIH V našem listu smo pred kratkim že pisali, da so februarja letos na Mirenskem Gradu ob proslavi slovenskega kulturnega praznika predstavili zbirko pesmi, spisov in pisem Stan ka Vu ka Pomlad pod Krasom. V ponedeljek, 22. t.m., pa so knjigo predstavili na tradicionalnem večeru Društva slovenskih izobražencev v Trstu. Za to priložnost se je v Peterlinovi dvorani zbralo res lepo število ljudi, ki so z zanimanjem prisluhnili izvajanjem gostov, prof. Tomaža Pavšiča in Marka Vuka, ki sta spregovorila o nastanku in pomenu knjige ter o liku Stanka Vuka. Ne pozabimo, daje 10. marca poteklo 55 let, odkar sta bila Stanko Vuk in njegova žena Danica Tomažič u-morjena v njunem stanovanju v ul. Rossetti v Trstu, storilci tega zločina pa so še danes neznani. Knjiga Pomlad pod Krasom je izšla pri založbi Obzorja v Mariboru, njen urednik Andrej Brvar pa se večera v DSI žal ni mogel u-deležiti. Z izvajanji prof. Pavšiča in Marka Vuka (in v kasnejši razpravi, med katero je prišlo tudi do nekaterih osebnih pričevanj o Stanku Vuku ter Danici in Pinku Tomažiču) seje občinstvo seznanilo s tem delom, ki je skorajda ponatis zbranega dela Stanka Vuka, ki je izšlo leta 1959 pod naslovom Zemlja na zahodu. Vendar so po zamisli urednika Andreja Brvarja, še zlasti pa Katarine Šalamun, objavljene pesmi, novele in spisi vsebinsko različno razporejeni, uredniki pa so opravili tudi precej oseben izbor del. Od tod sklep, da se knjigi da ime Pomlad pod Krasom (po istoimenski pesmi Stanka Vuka). Tržaška predstavitev knjige, je med drugim dejal prof. Pavšič, pa je poglavitna, saj ima slovenski Trst v Stanku Vuku svojega idealnega predstavnika, mučenika in someščana, ki je načrtoval, kakšno naj bi bilo kulturno življenje v Trstu po vojni. Knjiga pa nas ponovno očara, saj se v njej seznanimo s tenkočutnim človekom, katerega slog je oblikovala prav pisana lepota njegovih krajev in njegovega o-kolja. Pri branju pesmi in črtic se je treba enostavno prepustiti občutkom, ki se v nas porajajo, v pismih pa najdemo notranje prvine Stanka Vuka in pričevanje zvestobe njegovim idealom in načelom. Večer je popestril Livijo Valenčič, ki je občuteno prebral pismo Stanka Vuka ženi Danici z dne 6. junija 1939. ----------IŽ * Tudi letos je bilo ob prazniku farnega zavetnika sv. Jožefa v Ricmanjih pestro in globoko doživeto versko in kulturno dogajanje. Domače kulturno društvo Slavec je namreč priredilo tradicionalni Ric-manjski teden z odprtjem razstave Iva Petkovška v Babni hiši, s koncerti, ex-tempore-jem in z Domačim večerom. Konec prejšnjega tedna pa je ricmanjska župnijska skupnost tudi z vrsto verskih obredov počastila župnijskega zavetnika sv. Jožefa. Letošnje praznovanje je bilo še posebej slavnostno, saj se je ujemalo z obhajanjem 250-let-nice božjepotne cerkve, ki je bila zgrajena leta 1 749. Tako so bile v pelek, 19. marca, na god sv. Jožefa, kar tri maše, dve dopoldanski in ena popoldne, vedno popoldne pa so bile tudi litanije in blagoslov. V nedeljo, 21. marca, sta bili maši ob 11. in 1 7. uri. Pri jutranji maši je sodeloval mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice, ki je pod vodstvom Stojana Kureta spremljal obred z izvajanjem latinske maše Pobožni vzdihi Avgusta Armina Lebana. Popoldansko mašo pa je sooblikoval Združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta pod vodstvom Edija Ra-ceta. Ob tej priložnosti je bil med ricmanjskimi župljani tudi misijonar minorit p. Frančišek Jurant. Prireditelji pa niso pozabili na kulturno plat praznovanja. V nedeljo, 21. marca, so v Baragovem domu odprli s|jkarsko razstavo Borisa Zuljana (na sliki). Umetnika je predstavil prof. Marijan Kravos. PRIMORSKA POJE V OPENSKI CERKVI DOŽIVET KONCERT V ZNAMENJU DUHOVNE ZBOROVSKE GLASBE V nedeljo, 21. t.m., je bil v župnijski cerkvi sv. Jerneja na Opčinah koncert v okviru jubilejne 30. zborovske revije Primorska poje. Opensko cerkev je za to priložnost napolnilo številno občinstvo, ki je po dveh urah petja odhajalo z zadoščenjem v srcu, saj je prisluhnilo kakovostnim nastopom šestih zborov oz. vokalnih skupin, ki so prikazale lep izbor slovenske in tuje duhovne glasbene zakladnice. Kot prva se je pred občinstvom predstavila vokalna skupina Sumus iz Ajdovščine, katere umetniški vodja je Miran Rustja in ki je zato priložnost naštudirala pet slovenskih postnih pesmi. Tako so bile na sporedu Prežalost-na mati in Zapuščen v neskončni boli Lojzeta Bratuža, Mati žalostna Antona Foersterja, Pozdravljen križ Stanka Hribška in Umukah Franceta Gačnika. Sledila ji je vokalna skupina Ročinj, ki jo vodi Mojca Jerončič. Izvedla je Ecce quomodo mori tur iustus Ja-cobusa Gallusa, Večerni zvon in je mrak končan Ignacija Hladnika, Ko zarja zjutraj se razgrinja Gregorja Riharja in Dajte mi zlatih strun Franza Engelharta. Tretja na vrsti so bila Sovodenjska dekleta pod umetniškim vodstvom Sonje Pelicon. Zapela so štiri skladbe Stanka Jericija (Našim srcem vstajenje, Mati Marija, Križani in Majnikovi kraljici) ter znameniti Mozartov Ave verum. Nato so prisotni prisluhnili petju mešanega zbora Godovič, ki ga vodi Tonja Lapanje-Brenčič. Zbor je zapel Prijatelji moji, glejte Matije Tomca, Ko je prišel binkoštni dan Jožeta Trošta, Mali brezmadežna Lojzeta Bratuža, Ave Marija Antona Foersterja in Panis Angelicus Cesarja Franka. Mešani zbor Laetitia iz Ajdovščine, ki ga vodi Vlasta Lokar-Lavrenčič, pa je zapel skladbeAnge/s/c/ zbori Josipa Pavčiča, Sveti križ Leopolda Belarja, Locus iste Antona Brucknerja, Psallite Deo no-stro Johanna Sebastiana Bacha in Hosanna neznanega avtorja. Zadnji je nastopil mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice, ki je pod vodstvom Stojana Kureta izvedel latinsko mašo Pobožni vzdihi Avgusta Armina Lebana. Občinstvo je prisluhnilo u-branemu in živemu petju, saj so se vsi nastopajoči zbori oz. vokalne skupine očitno na ta nastop dobro pripravili in po- kazali dobro mero izrazitosti. Ob sporedu, ki ga je povezovala Alda Sosič, pa sta spregovorila tudi predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev za Tržaško Rinaldo Vre- mec, ki je podčrtal vlogo krovnih organizacij, predvsem pa posameznikov pri uspešni pripravi koncertov revije Primorska poje, ter openski kaplan Franc Pohajač, ki je poudaril tudi duhovno razsežnost zborovskega petja. Govorniki so se tudi spomnili na pred kratkim preminulo prof. Elvi Miklavec Slokar. GLEDAI IŠKI VRTILJAK "OBTOŽENI VOLK" SKLENIL SEZONO S V nedeljo, 21. t.m., je bila v Marijinem domu pri Sv. Ivanu še zadnja predstava v okviru mladinskega abonmaja za Gledališki vrtiljak, ki ga je priredil Radijski oder v sodelovanju s Slovensko prosveto. Številno občinstvo, ki so ga povečini sestavljali otroci ter njihovi starši in sorodniki, je prisostvovalo premierni uprizoritvi igre Žarka Petana Obtoženi volk. Predstavo je uprizoril Slovenski oder iz Trsta v režiji Lučke Susič. POSTNI ČAS '99 1 Pripravil ŠKOFIJSKI MISIJONSKI CENTER "Rad bi se ponovno in iz vsega srca v imenu celotne Cerkve zahvalil misijonarjem in misijonarkam, tako redovnikom in redovnicam kot tudi laikom, ki z vso zavzetostjo, včasih tudi za ceno življenja, delujejo za evangelizacijo in splošni napredek človeštva." (Janez Pavel II.) Apostolski nuncij msgr. Luigi Ventura vodi zahvalno bogoslužje v Kossou CERKEV V MISIJONIH Priloga Novemu glasu dne 25. marca 1999 - Odgovorni urednik Drago Legiša POSLANICA NADŠKOFA BOMMARCA V OČETU SMO SI VSI BRATJE Dragi bratje in sestre! V tem zadnjem letu pred velikim jubilejem sta nas Sin in Sv. Duh prive-k "svetemu in pravičnemu Očetu," (Jn 11~25), ki nas v svoji nezaslišani velikodušnosti sPrejema za svoje otroke, kot pravi evangelist Janez v svojem prvem pismu: Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo otroci božji". (1 jn, 3,1) Vedno znova radi prebiramo govor, ki ga je imel apostol Pavel naAeropa-gu v Atenah, govor, ki vključuje njegove znamenite besede: "V Bogu živimo, se gibljemo in smo; celo njegovega rodu smo." (Apd, 17, 28) Če smo torej njegovega rodu, smo si v enem in istem Očetu med seboj bratje. In ker imamo vsi enega samega Očeta, je Jezus Kristus naš najstarejši brat *n zato je tudi vsak človek, PJi naj bo moški ali žen- ska, velik ali majhen, bogat ali reven, dober ali hudoben, bel ali črn, naš brat, naša sestra. Sv. Frančišek v svojih Hvalnicah Najvišjemu v to veliko in skrivnostno bratsko skupnost uvršča vse stvarstvo, vso živo in neživo naravo, saj vse vesolje izhaja iz osrčja Očeta, ki je početnik in gospodar življenja in celotnega stvarstva. Ljudje so si med seboj lahko bratje bodisi s sorodstvenega bodisi tudi z verskega vidika. Vsekakor je ta bratska vez občutena samo takrat, ko se čutimo povezane z drugimi v globoki in prisrčni bratski skupnosti, ki ima svoj izvor v istem Očetu. V tej božji in duhovni razsežnosti se Jezus Kristus, edinorojeni Božji Sin, hoče popolnoma istovetiti z nami, in sicer ne samo zato, da bi preko njega tudi mi postali božji otroci, ampak hoče v celo- ti postati eden izmed nas in zato poudarja: "Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mt 25, 40) Iz te globoke verske resnice sledi, da si moramo prizadevati, da si bomo med seboj v resnici bratje, to pomeni, da si med seboj pomagamo in živimo v miru, kar velja tudi v našem odnosu do drugih narodov in do drugih kultur. Lepo je, če se zavedamo, da imamo vsepovsod po svetu ljudi, ki so naši bratje in sestre v Kristusu, in prav je, če se vprašamo, koliko zanje storimo in koliko jim pomagamo. Tu se izkaže naša bolj ali manj občutena misijonska zavest in torej naša dolžnost, da za te svoje brate molimo in jim tudi drugače pomagamo. Na pragu tretjega tisočletja je v vseh deželah tretjega sveta čedalje bolj čutiti nujnost, da bi se tam prenehali razni vojaški spopadi, pa tudi želja, da bi jim bogate države izbrisale dolgove, ki jim jih dolgujejo, saj so največkrat prav ti dolgovi vzrok, da v revnih deželah prihaja do spopadov in vojn. Naj bo zato v letošnjem postnem času naša prošnja do Boga Očeta prav ta, da bi razvite države izbrisale dolgove revnih držav, in bi tako na svetu zavladala resnična bratska skupnost. P. Anton Vital Bommarco, nadškof Prva skupina misijonarjev leta 1973 RAVNATELJ MISIJONSKEGA SREDIŠČA KAJ NAS UČI MOLITEV "OČE NAŠ?" Neštetokrat smo že v svojem življenju molili Oče naš in neštetokrat ga bomo še molili. Prav prvi dve besedi te molitve pa sta tisti, ki nam povesta, kakšni moramo biti in kako se moramo obnašati, če hočemo veljati za kristjane. V prvi besedi "Oče" je nakazan odnos, ki ga mi, kot ustvarjena bitja, moramo imeti do svojega Stvarnika. On je namreč naš začetek, iz njega izhajamo in on bo naš zadnji cilj, naš zadnji pristan. Med tema dvema točkama se odvija naše zemeljsko življenje, ki nam daje priložnost, da svojega Očeta in Stvarnika molimo in častimo, Oče pa nas, svoje otroke, obsipa s svojo dobroto in usmiljenjem. Ta odnos češčenja, dobrote in usmiljenja med Očetom in nami zato nenehno prehaja z neba na zemljo in se z zemlje spet vrača proti nebu. V drugi besedi "naš" sta v celoti zajeta bistvo in pomen, ki ju ima beseda Oče. Z besedo "naš" potrjujemo in priznavamo, daje Bog Oče vseh ljudi, tistih, ki so živeli v preteklosti, tistih, ki živijo danes, in tistih, ki bodo živeli v prihodnosti, torej ljudi vseh narodnosti in vseh ras. Prav iz tega izhaja zavest naše vsesplošne medsebojne pripadnosti in zato tudi naše dolžnosti, da pomagamo vsem, brez razlike, saj smo vsi otroci enega Očeta in torej med seboj bratje. Zato smo pravi hinavci, če v molitvi vsak dan pravimo "Oče naš," v resnici pa se za ljudi, otroke tega Očeta in torej svoje brate, prav nič ne zmenimo, ne glede na to, če ti naši bratje živijo blizu ali daleč od nas. Smo v zadnjem letu priprave na veliki jubilej leta 2000. To je leto, ki je posvečeno prav Bogu Očetu. Misijonska postna akcija v letu 1999 si je med drugimi zadala tudi to nalogo, da bi se v naši goriški nadškofiji okrepila zavest, da smo vsi otroci enega Očeta in zato med seboj bratje. Naj bi vsi ti preko evangelizacije spoznali Očeta, "Tebe, edinega, pravega Boga in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa." To je naj večji dar, spoznati Očeta, našega Očeta, ki nas je ustvaril, ustvaril zato, da bomo nekoč tudi mi deležni njegove slave. Zato naj tudi preko prizadevanja za razvoj človeške družbe pride do izraza dostojanstvo vsakega človeka in s tem pravica, daje v vsem enak nam. Tudi v letošnji misijonski postni akciji sta zato prisotni obe smeri dela, namreč evangelizacija in prizadevanje za človekov vsestranski razvoj, saj je brez njunega složnega delovanja skladen razvoj človekove osebnosti nemogoč. Giuseppe Baldas '»»riški nadškof in škof iz Yamoussoukro SREBRNI JUBILEJ MISIJONA V KOSSOU Vse najboljše za tvoj srebrni jubilej, misijon v Kossou, in nasvidenje čez 25 let, ko bomo praznovali tvojo 50-letni-co! To je bila želja vseh prisotnih ob zaključku skoro triurne slovesnosti, pri kateri smo se spomnili prihoda prvih misijonarjev v Kossou pred 25 leti. Ta dogodek smo proslavili že 6. januarja 1998 v goriški stolnici. Prav tuje namreč 6. januarja 1973 deset oseb prejelo misijonski križ, in sicer trije duhovniki, p. Gennaro Cardarelli, s. Pieralba Bian-co, s. Fidenyia Martini in s. Dores Villot-ti, ter trije laiki: Giuseppe Burgnich, Lu-ciano Comuzzo in Gianna Pradel. Na ta tako zelo pomembni dogodek za našo škofijo smo se na afriških tleh .spomnili v nedeljo, 3. maja. Bil je to nadvse slovesen praznik, katerega so se udeležili apostolski nuncij, nadškof iz Bouake, msgr. Vital Kome-nan Yao in škof iz Yamoussoukro, msgr. Paul Simeon Ahouanan Djro. Iz prve skupine, ki je dospela v Kossou pred 25 leti, so bili prisotni trije misijonarji: s. Pieralba Bianco, s. Dores Vil-lotti in Giuseppe Burgnich. Goriškega nadškofa je zastopal ravnatelj škofijskega misijonskega središča don Giuseppe Baldas, ki je že pred 25 leti skupno z vrhovno predstojnico sester Božje Previdnosti iz Gorice s. Spes Almo Rigotti pospremil v Kossou prvo skupino misijonarjev. Priprave na praznovanje omenjene 25-letnice so trajale več mesecev in so se v zadnjem tednu zaključile z raznimi duhovnimi pobudami. Ob tej priložnosti smo izdelali 3000 posebnih spominskih majic, na katerih je naslikana cerkev v Kossou, zraven pa stoji napis: "GORICA - KOSSOU 1973-1998 prehojena misijonska pot." Bilo je res lepo videti na tisoče oseb, ki so v njih prisostvovale mašnemu obredu, katerega je na nedeljo Dobrega Pastirja vodil apostolski nuncij msgr. Luigi Ventura. Ta je v svojem govoru čestital goriški nadškofiji in sestram Božje Previdnosti za opravljeno delo in med drugim tudi dejal: "Gorica mora tudi v bodoče biti zgled drugim škofijam, kako si krajevne Cerkve dejansko morajo pomagati med sabo in kako morajo upoštevati in izvrševati navodila, ki jih Cerkev daje preko papeževih okrožnic. Takoj v začetku maše je imel pozdravni nagovor župnik iz Kossou don Pier-paolo Soranzo, nakar je don Baldas prebral poslanico nadškofa p. Antona Vitala Bommarca. Ob tej priložnosti je orisal misijonsko delovanje goriške nadškofije od januarja 1970, ko je tedanji nadškof msgr. Peter Cocolin prvič prišel na Oblečeni v praznične majčke Slonokoščeno obalo in tam v Manikro otvoril naselje za gobavce. V imenu vrhovne predstojnice sester Božje Previdnosti je kot njihova deželna odposlanka spregovorila s. Manuela Pan-ni, za njo pa nadškof iz Bouake. Misijon v Kossou je namreč še do nedavnega spadal pod to škofijo; sledil je še govor sedanjega škofa. Po skoro treh urah seje ob 13h slovesna maša končala; kljub hudi vročini, ki je vladala, pa so bili vsi prisotni nadvse zadovoljni. Takoj zatem je bilo kosilo za vse prisotne, kot je v Afriki navada, med kosi- lom pa je bila še izmenjava daril. Don Baldas je vsem trem škofom izročil spominsko plaketo; enako plaketo je izročil misijonarjem, ki so tu začeli delovati pred 25 leti. Krajevna skupnost iz Kossou je s svoje strani poklonila ravnatelju misijonskega centra dve tipični afriški darili, da bi se tako zahvalila za požrtvovalno delo, ki ga je goriška nadškofija v teh 25 letih opravila v afriških misijonih. Slavje seje zaključilo z voščilom, da bi se v Kossou spet srečali čez 25 let, ko bo ta misijon obhajal svoj zlati jubilej. MISIJONSKI KRIŽ ZA NOV ZAČETEK Škof Metod Pirih podeljuje Gregorju misijonski križ V soboto, 7. novembra, je v Biljah potekala podelitev misijonskega križa našemu sovaščanu Gregorju Komelu. In sedaj odhaja kot laiški misijonar v Paragvaj v pomoč sestri Tadeji Mozetič, ki tam deluje že devet let. V cerkvi Sv. Antona smo se zbrali iz cele Slovenije. Bilo nas je preko tristo mladih, malo manj mladih in tistih, ki so po srcu mladi. Sveto mašo je daroval gospod škof msgr. Metod Pirih ob somaševanju okoliških duhovnikov. Bogoslužje smo polepšali mladi s svojim programom in mladinskimi pesmimi. Nekaj pesmi sta prispevala tudi domači zbor in mešani pevski zbor Vrtojba. Ob koncu sv. maše smo se od Gregorja poslovili s stiskom roke in podporno mislijo. Večer smo nadaljevali ob skromni zakuski z veselo pesmijo in pogovorom v domu krajanov. Večer smo sklenili s skupno fotografijo. Obljubili pa smo si, da se zopet srečamo čez tri leta, ko se Gregor vrne. Rada bi se zahvalila vsem, ki ste prišli na ta večer v Bilje, vsem, ki ste Gregorja podpirali, ter vsem, ki ste na kakršenkoli način prispevali za misijone. GORIŠKI MISIJONARJI PO SVETU 1. S. Kristina BAJC iz Ajdovščine - Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa KraljaEGIPT 2. P. Claudio BATTISTUTTA iz Fiumicella, - Pime ITALIJA 3. S. Adele BIANCOTTO iz Červinjana - Hčere Naše Gospe Snežne ITALIJA 4. P. Claudio BORTOLOSSI iz Strassolda - Misijonarji sv. Kraverja KOLUMBIJA 5. S. Ulderika Bressan iz Aiella v Furlaniji - misijonarka frančiškanka klarisinja Presvetega Zakramenta ROMUNIJA 6. S. Pierfemanda CALLIGARIS iz Pierisa - Misijonarke Consolate TANZANIJA 7. S. Lucia CATALANO iz Nabrežine - Misijonarke Brezmadežne - P. Kolbe ITALIJA 8. Don Dionisio COSSAR iz Cavenzana - Ognjiščarji JAPONSKA 9. Ivana COSSAR iz Ogleja - Laična misijonarka BURKINA FASO 10. S. Bernarda CUCIT iz Krmina - Dorotejka BURUNDI 11. P. Fabio D'AGOSTINA iz Srassolda - Misijonarji Ksaverjanci ITALIJA 12. P. Franco DALTIN iz Červinjana v Furlaniji - Družba Božje Besede KUBA 13. P. Mario DIANA iz Aiella v Furlaniji - Škofijski duhovnik ITALIJA 14. S. Elda FORCHIASSIN iz Ločnika - Usmiljenka ARGENTINA 15. S. Bogdana KAUČIČ iz Ledin - Usmiljenka RNVANDA 16. P. Danilo LISJAK iz Vipave - Salezijanec BURUNDI 17. S. Maria Dolores LISJAK iz Šempetra pri Gorici - Misijonarka iz Combonijeve družbe EGIPT 18. S. Flavia LUCA iz Aiella v Furlaniji - Klarise franč. misij. Presv. Zakramenta ROMUNIJA 19. P. Tito MAREGA iz Červinjana - Redovnik sv. Vincencija Pavelskega BRAZILIJA 20. P. Rambaldo OLIVO iz Campolonga - Misijonar Consolate TANZANIJA 21. S. Maria PACOR iz Romjana - Hči Marije Pomočnice MEHIKA 22. P. Stanko PAULIN iz Grgarja - Salezijanec HONGKONG 23. P. Venceslav RIJAVEC iz Grgarja - Škofijski duhovnik EKVADOR 24. P. Ambrogio RINALDI iz Campolonga - Kapucin BRAZILIJA 25. P. Hilarij RUDEŽ iz Gorice - Jezuit ZAMBIJA 26. P. Ernest SAKSIDA iz Dornberka - Salezijanec BRAZILIJA 27. S. Lucia Mary SCAREL iz Scodovacce - Misijonarke Consolate ITALIJA 28. Fr. Antonio SCHIAVON iz Fossalona - Misijonar Combonian MOZAMBIK 29. S. Maria SELLENATI iz Jasika - Karmeličanka - usmiljenka FILIPINE 30. P. Paolo SPANGHERO iz Turjaka - Misijonar Pime TAIVVAN 31. P. Ivan ŠTANTA iz Mirna - Lazarist MADAGASKAR 32. P. Giuseppe TEMON iz Ločnika - Škofijski duhovnik ARGENTINA 33. S. Gabriella TRIPANI iz Gorice - Misijonarka Brezmadežne ITALIJA 34. Don Luciano VIDOZ iz Ločnika - Škofijski duhovnik NEMČIJA 35. P. Giuseppe VINCI iz Aiella v Furlaniji - Misijonar Consolate MOZAMBIK V MOLDAVIJI SE JE ZAČEL PRVI TEČAJ ZA LAIKE VEČJE SODELOVANJE Z ROMUNSKIMI ŠKOFIJAMI POZDRAV IZ GOE V INDIJI V Romuniji je v škofiji Jasi bilo posvečenih 12 novomašnikov, drugih osem pa v škofiji Bukarešti, skupno torej dvajset novomašnikov, kar je za državo, v kateri je še do nedavnega vladalo hudo versko preganjanje, skoro majhen čudež. Med omenjenimi novomašniki so tudi štirje, katerim so do posvečenja pripomogle osebe iz goriške škofije, in sicer dva iz Gorice, ena iz Tržiča in ena iz Aiella. Ti novomašniki so prvi izmed štiridesetih, ki sojih pred par leti posvojili nekateri posamezniki oziroma skupnosti iz naše škofije. To je vsekakor zelo razveseljivo, saj dokazuje, da naša škofija s svojimi preko tristo posvojenimi bogoslovci, katerim nudi gmotno in duhovno P°moč, ni prisotna samo v misijonskih deželah, ampak tudi v tej državi vzhodne Evrope. Razveseljivo je tudi, in zato smo Bogu zelo hvaležni, da povpraševanja po posvojitvi bogoslovcev nenehno naraščajo. Lep pozdrav iz naše Goe. Monsum je letos izredno dolg. Riž je zrel, a ga zaradi dežja ljudje ne morejo sušiti. Moje zdravje gre tako tako. Ravno sem prebolel hudo malarijo. Sedaj me pesti "filarija", ki jo raznašajo komarji. Gre za mikroskopske živalice, ki zamašijo kapilarne žilice. Tako je moja noga postala debela kot slonova. Jaz se zdravim že dva meseca, ni še vse v redu, če sploh kdaj bo, posebno boleča je v stopalu. A nekaj je potrebno za očiščevanje, preden odidemo k Očetu. Po štirih letih se bomo izselili iz bajte iz blata v novo stavbo, ki ima tudi več prijetnih sob za salezijance. Manjkata še elektrika in voda, a si bomo že pomagali. Neka agencija iz Evrope nam bo financirala nove delavnice, ker so sedaj v bajti iz blata in je vse premajihno in temno.Tako bomo lahko sprejeli več gojencev, ki se želijo naučiti kake obrti in zaposliti že po enem letu. Ludvik Zabret Sestre Ulderica, Flavia in Valentina z romunskimi otroki Med tistimi, ki so bili posvojeni, je tudi Fanica, "Štefanček", bogoslovec tretjega letnika teologije, katerega je v spomin na umrlega sina Štefana posvojil zakonski par, ki je tako v njem hotel najti drugega sina. V Romuniji že nekaj let delujejo tudi misijonske sestre frančiškanke presvetega Zakramenta. Nastanile so se v mestu Braila ob izlivu Donave in tu odprle dom za zapuščene deklice. Trenutno je v domu sedem deklic v starosti od 3 do 5 let. V omenjeni skupnosti sta tudi dve redovnici iz Aiella v Furlaniji, in sicer s. Ulderica Bressan, ki je Misijonski plakat 1999 Salezijanec Andrej Majren vrsto let delovala kot misijonarka v Boliviji, in s. Flavia Luca, ki je tu na svoji prvi misijonski postojanki. Prebivalci Aiella, ki so znani po svoji velikodušnosti do misijonov, skrbno spremljajo obe redovnici ter jima stojijo ob strani s svojo pomočjo. RADKO RUDEŽ SE OGLAŠA Bil sem premeščen v Chelston, kjer sem že služboval v preteklih letih. Sem nekak rekonvalescent. Operiran sem bil, a sem se že rešil bolnišnice. Župnija Matero šteje kakih 60 tisoč prebivalcev, četrtina je katoličanov. Vsi so zbrani okrog cerkve in župnišča. Imamo šolo za deklice, obiskuje jo nad dva tisoč deklic; na drugi strani cerkve je šola za dečke, nad 600 jih je. Imamo deset raznih organizacij s tedenskimi sestanki. Vsak dan maša z nad 150 udeleženci. Jaz z mladino skušam peti in se z njimi tudi igrati. Opomba: Radko Rudež je najstarejši slovenski misijonar, saj je po zadnji vojni prvi odšel v misijone in prav v Zambijo. 50-LETNICA ŽIVLJENJA Tadeja Mozetič, šolska sestra, rojena 5. januarja 1949 v Biljah pri Novi Gorici. V misijone je odšla 4. januarja 1990. Živi in dela vAsuncion, Paragvaj. NAJMLAJŠA MISIJONARKA S. LUCIA IZ NABREŽINE S. Lucia Catalano iz Nabrežine, misijonarka Brezmadežne p. Kolbeja ŠOLE ŠTEVERJAN - OTROŠKI VRTEC 255.000 DEKANIJA DEVIN NABREŽINA 5.133.000 DEVIN 800.000 MAVHINJE 290.000 SEMPOLAJ 720.000 ZGONIK 750.000 SESLJAN - SV. FRANČIŠEK 1.672.000 RIBIŠKO NASELJE 1.700.000 SKUPNO 11.065.900 IZDATKI 1. ZA MISIJON V NIMBO IN KOSSOU: HIŠE ZA GOBAVCE IN ZDRAVILA 495.993 166 2. ZDRAVLJENJE OČESNIH BOLEZNI 108.914.303 3. ZA ŠKOFIJSKE MISIJONARJE DRUGOD PO SVETU IN ZA DRUGE MISIJONARJE 159.958.205 4. NAČRTI ZA DRUŽBENI RAZVOJ NA SLONOKOŠČENI OBALI, V BURKINA FASO IN V TOGU 161.395.909 5. ZAVAROVALNINA MISIJONARJEV, URADNI STROŠKI IN POŠILJKE 109.828.906 6. DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI 85.572.546 7. DOBAVA IN VZDRŽEVANJE PREVOZNIH SREDSTEV 42.570.000 8. SODELOVANJE S ŠKOFIJAMA JASI IN BUKAREST V ROMUNIJI 55.118.915 9. MAŠNE INTENCIJE 21.461.961 10. PASIV 31.12.1997 1.269.355.911 PREJEMKI DEKANIJA OGLEJ 24.797.500 DEKANIJA CERVINJAN 23.663.65 DEKANIJA KRMIN 19.697.300 DEKANIJA DEVIN 11.065.900 DEKANIJA GORICA 53.416.100 DEKANIJA GRADIŠČE 32.017.000 DEKANIJA TRŽIČ 27.035.000 DEKANIJA RONKE 22.453.200 DEKANIJA ŠTANDREŽ 12.296.000 DEKANIJA VISCO 38.961.950 SKUPNO ŽUPNIJE 265.403.600 SOLE 11.050.170 ZDRUZENJA, USTANOVE, SKUPINE 285.851.583 MASNE INTENCIJE 19.365.000 RAZNI DAROVI 553.403.423 DRUŽBA CEI 8 OD TISOČ 110.000.000 SKUPNO 1.245.074.776 ŽIVETI PO VERI V ROMUNIJI Katoliška Cerkev v Ro-muniji je skupek dveh stvarnosti: na eni strani Unijatska Cerkev v pokrajini Ardeal, na drugi pa rimo-katoliška romunskega jezika (Moldavija in Mun-tenia) ter madžarskega jezika (Transilvanija). Želim vam prikazati življenje v škofiji v Jasi, kjer bivam. Pred desetimi leti je bila naša Cerkev zaradi komunističnega režima poglavarja Ceausescuja pod stalnimi pritiski in preganjanji, toda močnejša in trdnejša v veri kakor nekoč Cerkev v Jeruzalemu (prim. Apd). Nikoli ne bom pozabil množice oseb, ki so že ob šestih zjutraj obhajale sv. mašo, ker so hotele začeti dan z Gospodom in ga nadaljevati z Božjim blagoslovom. Žene so polagale pred cerkvena vrata svoje torbe in kmečko orodje, da so ga po maši zopet vzele in srečne odhajale na delo. Posebno v adventnem času so bile naše cerkve polne ne samo starčkov in stark, ampak tudi otrok in mladine. Ni jih bilo strah hudega mrazu (velikokrat okrog dvajset pod ničlo). Niso se ustrašili niti nezakurjene cerkve, tako daje bila velikokrat cerkvena notranjost bolj mrzla od zunanjega prostora. Cerkev v Jasiju je mlada in življenjska. To pravim, ker mislim na številne otroke v naših vaseh. Letos poleti sem bil vzgojitelj približno dvesto otrokom iz naše skupnosti, ki šteje komaj osemstopetdeset družin. Zanje smo namreč pripravili počitniško šolo, ki se je vsak dan začela z molitvijo, nadaljevala pa z igrami in velikim veseljem. Ob koncu počitnic smo staršem in prijateljem pripravili odrsko igro in z njo dokazali, da sta bila dva meseca skupnega dela res plodna. Mladi v naši škofiji so zelo odprti in se radi darujejo za bližnjega. Naše veliko semenišče obiskuje približno 200 bogoslovcev, v malem semenišču pa je približno stopetdesel mladih. Poleg tega obstajata v naši škofiji še frančiškansko in kapucinsko semenišče s približno dvestopetdesetimi študenti. Veliko mladih deklet usmerja svoje življenje v redovniški poklic in se daruje Gospodu. Mladi se udejstvujejo v Katoliški akciji, pri skavtih in drugih gibanjih. Lansko poletje smo pripravili v naši vasi taborza voditelje Katoliške akcije, ki delujejo na področju Bacau-a. Približno sto se nas je zbralo. V molitvi in pogovoru smo iskali nove poti in odgovore na izzive, ki nam jih ponuja današnja doba. V Romuniji namreč ne primanjkuje političnih, gospodarskih in družbenih težav. Se pred dvema letoma sem obiskoval semenišče v naši škofiji. Leta 1997 pa je vodstvo semenišča sprejelo mojo prošnjo, da želim postati misijonar. Od takrat sem član semenišča v Castellerio pri Vidmu. Globok preskok iz romunske v italijansko stvarnost je bil zame presenečenje. Tam nas je bilo nekaj sto, tukaj pa komaj šestnajst bogoslovcev iz treh škofij. Izkušnja iz domačega kraja, kjer živijo v tesni povezavi različne krščanske Cerkve, mi je pomagala, da vidim v različnosti bogastvo in v njem vrednoto življenja. Množina verstev in različnih oseb ni povod za razprtije, ampak priložnost za medsebojno bogaten je, v medsebojnem spoštovanju osebne izvirnosti in značilnosti. To je tudi primer naše Goriške Cerkve, ki jo sestavljajo različne narodnosti in pojejo hvalnico Bogu v različnih jezikih (slovensko, italijansko, furlansko). Moje pastoralno delovanje v Štandrežu mi daje priložnost, da živim popolnoma potopljen v tako stvarnost. Zame je priložnost duhovnega in kulturnega bogatenja. Ernest Ihirion Roca DEKANIJA GORICA STOLNICA ŽUPNIJA IN MIS. SKUP. 8.980.000 MARIJA MATI USMILJENJA ŽUPNIJA IN MIS. SKUPINA 7.750.000 MARIJA KRALJICA 1.880.000 NAŠA GOSPA LURŠKA 320.000 SRCE JEZUSOVO 6.100.850 SV. JANEZ OD BOGA IN SV. JUST 2.000.000 SV. JOŽEF DELAVEC 2.700.000 SV. PIJ X. 1.700.000 SV. ROK 2.400.000 SV. ANA ŽUPNIJA IN MIS. SKUP. 9.200.000 SV. IGNACIJ 4.839.650 NADŠKOFIJSKA KAPELA SV. ANTONA 2.845.600 SV. VID IN MODEST 1.000.000 LOČNIK 1.700.000 SKUPNO 53.416.100 DEKANIJA ŠTANDREŽ KRMIN - SUBIDA - SLOVENSKI VERNIKI 350.000 DOBERDOB 250.000 GABRJE - VRH SV. MIHAELA 1 . 189.000 JAZBINE 233.000 GORICA - SV. IVAN . 3.350.000 JAMLJE - DOL 350.000 PODGORA 203.000 PEVMA - ŠTMAVER 700.000 RUPA - PEČ 591.000 ŠTEVERJAN 867.000 ŠTANDREŽ 1 200.000 SOVODNJE 3.013.000 SKUPNO 12.296.000 ZDRUŽENJA - USTANOVE - SKUPINE GORICA - NOTREDAMKE 1.000.000 GORICA - ZAVOD SV. DRUŽINE 3.000.000 GORICA - SESTRE ČUDODELNE SVETINJE 1.350.000 GORICA - SESTRE SV. VINCENCIJA - SV. JUST 302.000 DUHOVNIKI - VELIKI ČETRTEK 6.277.150 SKUPNO 12.296.000 S. Terezija Medvešček in »njeni« otroci Otroci pri delu TRŽAŠKA KRONIKA OBVESTILA SLOVENSKO STALNO gledališče. Dušan Jovanovič, Klinika Kozarcky. Režija Dušan Jovanovič. V četrtek, 25. t.m., ob 16. uri abonma red G; v nedeljo, 28. marca, ob 16. uri red C; v ponedeljek, 29. marca, ob 20.30 red A in F; v torek, 30. marca, ob 20.30 red B; v sredo, 31. marca, ob 20.30 red D; v četrtek, 1. aprila, ob 20.30 red E. V občinskem gledališču v Boljuncu. Za nedeljsko predstavo je ssc poskrbelo avtobuse, katerih se lahko poslužijo abonenti. Avtobusa bosta odpeljala z Opčin (trg ob tramvajski postaji) in s trga Oberdan ob 15. uri, z odhodom iz Bo-ijunca ob 18.30. Vsem obiskovalcem in abonentom bo SSC ponudilo kupon za pijačo. SLOVENSKO DOBRODELNO društvo bo podelilo Flajbano-ve nagrade in študijske podpore za akademsko leto 1998/99 v petek, 26. t.m., ob 18. uri na svojem sedežu v Trstu, ul. Mazzini 46,1. nadstropje. Vabljeni! POSTNI GOVORI v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Na oljčno nedeljo, 28. marca: pater Maks Klanjšček: V molitvi vztra-jajte! DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev v Trstu vabi v ponedeljek, 29. marca, na srečanje z dr. Francetom Bernikom, predsednikom Slovenske akademije znanosti in u-metnosti v Ljubljani, ki bo predstavil delo in pomen Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter svoje delo na literarnozgodovinskem področju. Gosta bo predstavil akademik prof. Pavle Merku. Srečanje bo v Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici 3 s pričetkom ob 20.30. GLASBENA MATICA prireja šesti abonmajski koncert v torek, 30. marca, ob 20.30 v Deutscher Hilfsvereinu. Nastopila bosta Godalni kvartet GM in pianist Sijavuš Ga-džijev. Na sporedu: Šonc, Dvorak in Šostakovič. KLUB UPOKOJENIH kmetov prireja petdnevni avtobusni VOŠČILO SINU Tebi, sinko dragi, te vrstice posvečam, pa čeprav le črne na belem papirju svetle lučke bodo postale, ko v mraku poti boš iskal izhodne. Tebi, sinko dragi, zaklad svoje ljubezni darujem, da naučil se boš graditi mostove radostne, prek katerih vedro stopal boš v svet, premagal strah in ovire neizogibne. Tebi, sinko dragi, sporočam srečo neizmerno, da me je življenje nagradilo, ko prvič zagledala sem tvoj obraz. Tebi, sinko moj, rečem hvala za vse, kar daješ mi. MAMA JELENA ski g. Josip, p. Janko, msgr. Peršič, župnik v Ribiškem naselju, ter devetdesetletni nekdanji župnik Federico Penso. Peto sv. mašo sta spremljala združena zbora Rilke in zbor naselja S. Mauro, ki sta res u-brano podajala tako italijanske kot latinske obredne pesmi. Pridigala sta dr. Markuža v slovenščini in g. Giannini v italijanščini, medtem ko seje dekan don Ugo omejil na zahvalo vsem, ki so prispevali, da je danes stara cerkvica spet uporabljiva in prijetna za pogled vsem, ki se bodo v bližajočih poletnih mesecih odpravljali na kopanje v Sesljan-ski zaliv. Ob koncu je potrebno, da pohvalimo vse, ki so pripomogli tako pri obnovi cerkve kot pri pripravi prave "pojedine", ki je sledila cerkvenemu obredu v parku Ville Diana. Še grenka ugotovitev "domačina", da nismo bili Slovenci sposobni pri vseh zborih, ki delujejo v občini, zapeti ene same pesmi ob tem nekoč izrecno slovenskem prazniku domačega zavetnika. Res škoda, saj si moramo krivdo pripisati sami sebi. ANTEK PREDSTAVITEV PUBLIKACIJ IN PRIZNANJE ZASLUŽNEMU ZBOROVSKEMU DELAVCU Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je pred kratkim izdala dve zanimivi in dragoceni publikaciji. Gre za glasilo - lahko pa bi mu rekli kar pravi zbornik - z naslovom Glas naših zborov in za zbirko Očenašev različnih avtorjev, zbirko, ki nosi seveda naslov Oče naš. Obe publikaciji so predstavili v soboto, 20. t.m., v dvorani Marijinega doma v ul. Risorta v Trstu. Ob tej priložnosti so tudi podelili priznanje Sklada Republike Slovenije za ljubiteljsko dejavnost Dragu Petarosu, dolgoletnemu organistu in pevovodji v Borštu. Zborni k Glas naših zborov obsega skoraj sto strani veli-kega formata in vsebuje 24 poročil o delovanju ZCPZ in vanjo včlanjenih zborov in skupin v zadnjih dveh letih. Poleg tega je objavljena tudi vrsta t.i. načelnih člankov o pomenu glasbe in zborovskega petja na cerkvenem pod-r°čju, objavljeni pa so tudi intervjuji in spominski članki o nekaterih preminulih zaslužnih predstavnikih zamejskega cerkvenega zborovstva. Zbi rka Oče naš pa vsebuje devetnajst skladb, ki sojih na besedilo te temeljne krščanske molitve napisali različni avtorji, od Staneta Maliča, Vasilija Mirka in Ubalda Vrabca pa do Andreja Bratuža, Stanka Jericija, Nazarija Križmana, Iztoka Cergola in drugih. Nekatere skladbe so bile objavljene že pred leti in so se med našimi pevci dobro uveljavile (pomislimo samo na MaličeveOčenaše), druge pa so nastale po naročilu ravno za to zbirko. Nekatere skladbe so prispele prepozno, zato pa razmišljajo o oblikovanju zbirke nabožnih skladb zamejskih avtorjev. Uglasbitve se delijo na skladbe za mešane zbore, za moške zbore ter za glas in orgle. Vsi Očenaši so v slovenskem jeziku, le U-bald Vrabec in Vasilij Mirk sta uporabila tudi starocekveno-slovanščino v obdobju, ko sta vodila zbor srbsko-pravoslav-ne cerkve v Trstu. Na'Sobotni predstavitvi je o Glasu naših zborov prebrala Matejka Peterlin razmišljanje Saše Martelanca, medtem ko je o zbirki Oče naš spregovoril predsednikzcpzdr. Zorko Harej. Dr. Andrej Bratuž pa je podal krajše razmišljanje o vlogi in pomenu duhovne glasbe danes. Ustvarjalnost na tem področju, je med drugim dejal, je še živa in uspešna tudi danes, in to zlasti na Primorskem. O tem priča tudi zbirka Oče naš. Potek predstavitve je idealno zaokrožila tudi glasbena točka s solističnim nastopom sopranistke Karine Oganjan, ki je ob klavirski spremljavi prof. Bogdana Kralja zapela Oče naš Stanka Jericija za glas in orgle, ter z nastopom priložnostnega zbora zcpz, ki je pod vodstvom prof. Bogdana Kralja izvedel Oče naš št. 7 Staneta Maliča. Predstavitev Glasu naših zborov in zbirke Oče naš - ki bosta tudi na voljo zborom, včlanjenim VZCPZ- je bila tudi priložnost za sicer kratko, a zanimivo razpravo o pomenu zborovskega petja danes. Tako je bilo npr. poudarjeno, da je v petju človek lahko aktiven vse življenje z razliko od nekaterih drugih aktivnosti, npr. športa, kjer je povečini lahko aktiven le v mladih letih. Prisotnost mladih v naših zborih pa pomeni, da tudi pri mladi generaciji obstajata zanimanje in narodna zavest. Kritika je bila izrečena na račun premajhnega števila poslušalcev na raznih koncertih, revijah in nastopih. Zato je padel predlog, naj pride na oder le kakovostno in rafinirano petje. Sobotni večer pa ni potekal le v znamenju predstavitve publikacij zcpz, ampak tudi v počastitvi dolgoletnega zaslužnega zborovodje in organista Draga Petarosa. Ta je sicer prejel priznanje zcpz že na tradicionalni reviji Zveze, ki je bila decembra lani v Boljuncu, tokrat pa je prejel priznanje Sklada Republike Slovenije za ljubiteljsko dejavnost. Ob tej priložnosti naj gredo slavljencu čestitke tudi uredništva našega lista. IŽ OB SLOVESNEM PRAZNOVANJU ZAVETNIKA PONOVNO ODPRTJE CERKVICE SV. JOŽEFA V SESLJANU Nekoč so v Sesljanu praznovali svojega zavetnika sv. Jožefa nadvse slovesno. Iz bližnjih in tudi bolj oddaljenih vasi so prihajali romarji k sv. maši in na semenj. Pred lepo okrašeno cerkvico je visel velik transparent, ki je na zunaj oznanjal praznično razpoloženje takrat še zapovedanega praznika. Sesljan je takrat štel le nekaj desetin hiš, znan pa je bil zaradi lepega in predvsem ekskluzivnega kopališča. Časi so se spremenili, danes Sesljan šteje nad tisoč ljudi, ki se med seboj sploh ne Poznajo, saj so povečini priseljenci; staro jedro domačinov se je v bistvu izgubilo, zraslo je begunsko naselje, ki je tudi po zaslugi dekana Uga Bastianija zaživelo in se vključilo v vaško skupnost. Tako se je mladi, delavni dekan pred leti lotil obnovitve stare cerkvice, ki je bila v skoro že razpadajočem stanju; z veliko mero poguma ob pomoči skupine prostovoljcev so na novo zgradili kor, na njem namestili, po temeljiti obnovi, stare orgle, last mavhinjske cerkve, kjer pa jih niso več u-porabljali. Popravili so tudi streho ter zakristijo, tako da je bilo vse nared za slovesno otvoritev prav na dan svetega Jožefa. V cerkvi se je zbralo veliko število domačinov, čeprav v glavnem italijanskega rodu, da bi prisostvovali dvojezični sv. maši, ki jo je darovalo kar sedem duhovnikov pod vodstvom samega dekana, dr. Markuže in g. Gianninija. Poleg njiju pa so bili še mavhinj- izlet v Berlin od 5. do 10. aprila. Za informacije kličite telefonsko številko 040 631494 ali ob sredah popoldne številko 040 251196. V SOBOTO, 24. aprila, bomo tržaški Slovenci poromali h Gospe Sveti na Koroško. Tega romanja se bodo udeležili tudi Križani, ki pa si bodo istega dne popoldne in naslednji dan, v nedeljo, o-gledali še Slomškove kraje. Prenočili bodo v Mariboru in se tam udeležili nedeljske maše ob Slomškovem grobu. Kdor bi se jim želel pridružiti, naj telefonira, po možnosti, v večernih urah na tel. štev. 040 220332. Avtobus bo odpotoval s trga Oberdan ob 6.30 in ob 7. uri iz Svetega Križa. SOS,SOS, SOS, študentje in višješolci! Ti je prostovoljno delo pri srcu? Veliko oseb potrebuje pomoč in spremstvo, pridruži se nam in pošlji dopis v rokopisu s svojimi osnovnimi podatki in zanimanji na Zadružni center za socialno dejavnost, ul. Cicerone 8, 34100 Trst. TK KffiT Tržaška knjigarna in Krut vabita ob razstavi SLOVENSKE DOMAČE IN UMETNOSTNE OBRTI OB VELIKI NOČI na predavanje in predstavitev nove knjige prof. Janeza Bogataja MOJSTROVINE SLOVENIJE Galerija Tržaške knjigarne, torek, 30. marca 1999, ob 18.30. DAROVI ZA NOVI glas: Majda Bartol Giraldi v spomin na moža Silvana 50.000 lir. ZACERKEVv Ricmanjih: o-biskovalci Marijine šole, Trst 400.000 lir; družina Udovič, Trst 150.000 lir; Anamarija Zlobec 100.000 lir. ZA KAPELO p. Leopolda v Domju: Anamarija Zlobec 50.000. JELKA TERČON Šah daruje v spomin na Silvana Giraldija 50.000 lir za Karitas in v spomin na Elvi Miklavec Slokar 50.000 lir za misijone. ZAHVALA Župnijska skupnost iz Ric-manj se iskreno zahvaljuje vsem, ki so se udeležili ali kakorkoli prispevali k uspehu praznovanja 250-letnice bo-žjepotne cerkve. KNJIGARNA IN PAPIRNICA FORTUNATO bo od 7. aprila 1 999 nadaljevala svojo dejavnost na novem sedežu v ul. Valdirivo 23/C v Trstu. 9 ČETRTEK 25. MARCA 1999 GORIŠKA KRONIKA 10 POSEG PRI NOTRANJEM MINISTRSTVU SSk ZA DVOJEZIČNA VOLILNA POTRDILA Slovenska skupnost je pred dnevi pisala italijanskemu notranjemu ministrstvu, naj tržaški in goriški prefekturi nemudoma posreduje navodila v zvezi z zahtevo občin s pretežno večino ali znatnim številom državljanov slovenskega jezika in narodnosti, naj jim za vsedržavni referendum, 18. aprila tl, preskrbi dvojezična volilna potrdila. To zahtevo omenjene občine utemeljujejo med drugim s tem, da v svojih statutih, ki jih je potrdil deželni nadzorni odbor, predvidevajo tudi rabo slovenščine v institucionalnem delovanju, v odnosih z občani, v toponomastiki ter v javnih in zasebnih napisih. Iste občine že sedaj v okviru svojih pristojnosti poskrbijo za dvojezične volilne razglase, navodila volivcem in objave rezultatov, tako da so vsi občani informirani v svojem maternem jeziku, ki ga najbolje poznajo in razumejo. Gornja zahteva okoliških občin na Tržaškem in Goriškem je tudi povsem v skladu z Evropsko konvencijo o pravicah manjšin, ki jo je pred letom dni ratificirala tudi Italija, a ni v tem času ničesar storila v njihovo korist, kot potrjuje tudi senator Stojan Spetič kot svetnik italijanske vlade v okviru ministrstva za deželna vprašanja za jezikovne in narodne manjšine ter mejna področja. Občina Dolina je že pisala tržaškemu prefektu, naj za ljudsko glasovanje 18. aprila poskrbi za tisk dvojezičnih volilnih potrdil, sklicujoč se na občinski statut. Na to se pripravljajo tudi druge občinske uprave s slovenskim prebivalstvom na Goriškem in Tržaš- kem. Občinski svetovalci Slovenske skupnosti imajo nalogo, da čimprej opozorijo župane na omenjeno zahtevo; nekateri so z zadevo že seznanjeni. Prav župani pa naj bi potem naslovili prefekturama prošnjo za tisk dvo-j jezičnih potrdil zaskorajšnj referendum. REFERENDUMA O GORIŠKI BOLNIŠNICI NE BO Že pred časom je poseben odbor dal pobudo za občinski referendum o problemih splošne bolnišnice v Gorici. Nedavno pa je prišla vest, da ljudskega glasovanja o tem ne bo, ker ga pristojni dejavniki niso sprejeli. V ta namen so zadnjo nedeljo pobudniki referenduma priredili v občinskem atriju tiskovno konferenco in obrazložili svoje stališče. O tem je spregovoril pokrajinski svetovalec Zelenih Renato Fiorelli. Kaj je pa predlog za referendum predvidel? Volivci naj bi se izrekli o treh vprašanjih. Eno je zadevalo današnjo (in bodočo) lokacijo goriške bolnišnice. Drugo je vsebovalo preblem tesnega sodelovanja z bolnišnico v Šempetru onstran meje. Tretje vprašanje pa je zadevalo financiranje celotnega projekta, in sicer poleg državnih in deželnih še posebej občinskih in zasebnih prispevkov. Vprašanje zdravstva je vsekakor živo in aktualno ter zahteva nujne prispevke z vseh strani. PREUREDITEV ŠOLSKE MREŽE VERTIKALIZACIJA V DOBERDOBU Nedavno je bil na pokrajini sestanek, na katerem je bilo sklenjeno, da bo prišlo v Doberdobu v okviru reorganizacije šolske mreže na Goriškem do vertikalizacije sloven- poklon Bogomiri: Špacapani Ob drugi obletnici smrti prosvetnega delavca, organista in pevovodje Bogomira Špacapana bo v torek, 30. marca, ob 19. uri v cerkvi sv. Ivana v Gorici maša zadušni-ca. V poklon svojemu dolgoletnemu dirigentu bo pri sveti daritvi sodeloval mešani zbor Podgora. Prosvetno društvo Podgora pa se bo pokojnika spomnilo s spominsko mašo v cerkvi sv. Justa mučenca v Pod-gori v nedeljo, 11. aprila, ob 17. uri. Na sporedu bo poleg svete maše tudi koncert velikonočnih pesmi v izvedbi raznih goriških zborov. skih šol. To pomeni, da bo v Doberdobu eno in isto ravnateljstvo skrbelo za vrtce, osnovne šole in oddelek srednje šole. Stanje naših šol v mestu pa bo ostalo nespremenjeno, kar pomeni, da bo ostala srednja šola Ivan Trinko še naprej upravno samostojna. Decembra lani je zadeva vertikalizacije slovenskih goriških šol po pokrajinski konferenci o preureditvi šolske' mreže razburila duhove in trčila ob odločen odpor nekaterih krogov, pa tudi župani Sovodenj, Števerjana in Doberdoba si niso bili enotni glede vprašanja. Pred kratkim so se župani treh slovenskih občin Petejan, Corsi in Lavrenčič zmenili in pristali na kompromis: v Doberdobu bo prišlo do vertikalizacije, v Gorici pa ne. Tudi na sestanku s pokrajinskimi in občinskimi upravitelji ter s Sindikatom slovenske šole je bil dogovor potrjen. PROSLAVA OB DNEVU SLOVENSKE KULTURE V PODGORI RAZMISLEK O SLOVENSKI PRIHODNOSTI VASI Prosvetno društvo Podgora je obeležilo dan slovenske kulture v četrtek, 11. marca letos. Rada prisostvujem prireditvam društva, saj so vse zelo lepe in izvirne. Tudi tokrat nas člani društva niso razočarali, gledalci smo odhajali iz dvorane res zadovoljni. Najprej so mladi člani dramske skupine prikazali igro Treba bi bilo razmisliti; zrežirala jo je Lidija Jarc, ki je besedilo tudi napisala. Mladi člani, ki so pripravljali raziskavo o kulturi in oliki, ne razumejo sporov odraslih, ki se večkrat kregajo za neumnosti. Res čudoviti mladi igralci ugotavljajo na humorističen način probleme sodobne družbe in so prikazali predvsem probleme sodobne slovenske družbe. Pogovarjali so se in ugotavljali, kaj so asimilacija, dvojezičnost, multikulturnost, zaščitni zakon, zavednost; na dan so prišli problemi slovenske šole, nekaterih profesorjev in učiteljev, ki ji ne zaupajo in vpisujejo svoje otroke na italijansko šolo, problem mladine, ki se preveč ne zanima za kulturo itd. Na koncu so še končali z upanjem, da slovenska kultura ne bo umrla ne na vasi in niti v krajih, kjer. živimo Slovenci, saj se bodo otroci zanjo zanimali in jo bogatili. Ne bodo dovolili, da bodo o nas nekoč pisali: "Nekoč so tudi v Podgori in okolici živeli Slovenci..." Pomoč pa pričakujejo od vseh vaščanov, šolnikov, ki so jim žal le malo zraven. Pod vodstvom Katje Bandelli so nato zapeli otroci. Problema dvojezičnosti in asimilacije se je dotaknil tudi slavnostni govornik dr. Damijan Terpin, ki je med drugim še povedal, kako umirajo Slovenci na Koroškem, kjer se mladi redno pogovarjajo v nemščini in pozabljajo, da so Slovenci. Darjo Flos-pergher in Nežka Figelj sta recitirala Prešernove poezije, mešani pevski zbor Podgora pa je pod vodstvom Mirka Špacapana, ki je tokrat poskrbel tudi za glasbo igre, ubrano in dinamično zapel šopek slovenskih melodij in sklenil spored z Zdravljico. Želimo si, da bi mladi igralci ponovili igro še drugje, saj si jo res velja ogledati. Čestitamo. -----------MP GORIŠKI VRTILJAK - POLŽKOV ABONMA ŽIVAHNI RAZBOJNIKI IZ KARDEMOMME IVA KORSIC Najmlajši obiskovalci gledališča, malčki iz vrtcev - tokrat so se pripeljali tudi cicibančki iz dvojezičnega vrtca špetrske osnovne šole - in osnovnošolski otroci iz dober-dobskega in goriškega ravnateljstva, sosevpetek, 19. t.m., še zadnjič z učiteljicami zavrteli na Goriškem vrtiljaku, ki jim je v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica - letos še s sodelovanjem goriškega Kulturnega doma in Slovenskega stalnega gledališča - s svojim povabilom v gledališče od oktobra pa čisto do "praga" cvetoče pomladi ponudil šest pravljičnih gledaliških srečanj v izvedbi poklic- nih gledališč in ljubiteljskih tudi še rosno mladih igralcev. Zadnjo predstavo posrečene gledališke ponudbe, ki je s svojimi pravljičnimi igricami že tretje leto zvabila v Taliji-no svetišče nad štiristo malih abonentov, so na odru Kulturnega doma izoblikovale u-čenke OŠ Deskle ob pomoči članov domačega Kulturnega društva Svoboda. V dobri režijski zamisli E-mila Aberška, v njegovem originalno zasnovanem scenskem prostoru, ki ga je v ospredju med prizori zastirala modra zavesa, za katero so se pojavljale smešno učinkujoče figure, so otroci sledili prigodam treh razbojnikov iz Kardemomme Thorbjorna Egnerja. "Drzni" tolovaji so s svojim "krvoločnim", v resnici pa prav mačje simpatičnim levom ustrahovali meščane in seveda tudi njihove policaje, ki niso bili dovolj pogumni, da bi nepridiprave spravili pod ključ. Toda tetka Zofija je vedela, kako se postreže takim "tipom". Njihovemu šarjenju po mestu so napravili konec pogumni mesar Kloba-sičnik, pek Prestopek in prodajalka Vseprodala. V ječi so se "razbojniki" Kasper, Lesper in Jonatan spomnili, kako so včasih kot pridni muzikantje prijetno zabavali ljudi. V veliko veselje stražnikov in vseh meščanov so sklenili, da se bodo spet oprijeli svojega nekdanjega uspešnega poklica. Razplet na odru so poživljali živahno poudarjeni ritem glasbe Radovana Kokošarja, koraki in gibi treh mažoretk, ki jih je za nastop pripravila Arjana Brezigar, ter prijetni songi, zapeti v živo. Čeprav je igrica trajala dobro uro, so ji otroci z veseljem prisluhnili in ji pozorno sledi- li do konca. Dekleta iz Deskel so se prepustile Aberškove-mu vodstvu - že drugo leto je nudil svoje dragocene nasvete mladi amaterski skupini -, se zadovoljivo vživele v vloge in dokaj prepričljivo podale tudi "moške" junake. Goriški vrtiljak je s to igrico izpraznil svojo malho, zvrhano očarljivih odrskih prikazov, toda malčkom je namenil še dodatno predstavo, Sadno opero, ki jo bo v soboto, 1 7. aprila letos, popoldne v KC Lojze Bratuž oblikoval Plesni forum iz Celja. Zamejskim učencem se bodo pridružili še vrstniki onkraj meje, saj bo isti dan tudi slovesna podelitev nagrad likovno-literarne-ga natečaja GV na temo En dan z mojim najljubšim junakom, ki je naletel na navdušen odziv. Dragi mali polžki, ne pozabite na aprilsko srečanje in na svidenje kmalu! PREJELI SMO K ČLANKU O TABORIŠČU NA RABU •••••••••••••••••• V zadnji številki Novega glasa (18. marca) ste priobčili na 10. strani moj dopis Predstavitev knjige o taborišču na Rabu. Toda članek je, žal, izšel okrnjen: izpuščenih je bilo več vrstic teksta in nepopolni so bili nekateri podatki o avtorju. To dejstvo pa jespre-menilo namen mojega članka! Izpuščeni tekst je dobesedno prepisan iz knjige, podatki o avtorju pa so njegov 'curriculum vitae", ki ga je na ovitku knjige navedel Stane Kotnik. Knjiga je tako verodostojen in neizpodbiten dokaz, kako je bila komunistična partija pripravljena in organizirana, kako je znala izrabiti situacijo in razmere v taborišču Rab (pa tudi v drugih taboriščih) in prevzeti vodstvo v po njej zasnovani taboriščni OF. Citiram iz knjige. "Člani taboriščnega komiteja KPS smo se sicer sestajali, toda bolj zaradi izmenjave mnenj in izkušenj ter za oceno stanja v taborišču (...) vse delo pa se je vršilo v okviru OF." (str. 118) "Vpliv OF je rasteh postajala je priznani organ oblasti med interniranci." (...) Posebna skrb je veljala sojetnikom, ki so bili zaposleni v taboriščni administraciji in v uslužnih dejavnostih (...) Zato si je organizacija OF prizadevala, da so na taka mesta prišli zanesljivi, pošteni in podjetni interniranci (...) Včasih se je posrečilo vplivati na razpored s težjega na lažje delo, ali pa na delovno mesto, ki je bi-io z ozirom na interes organizacije OF pomembnejše." (stran 120) loliko za osvetlitev mojega namena - in sedaj navedem izpuščeni tekst in popolne podatke (pred zadnjim priobčenim odstavkom in zadnji odstavek). "Poveljniški kader brigade je bil - od komandirja in političnega komisarja čete in voda do štaba bataljona - sestavljen iz zanesljivih aktivistov OF, preizkušenih v času večmesečnega tajnega organiziranega delovanja v taborišču. Večina med njimi je že pred pregonom na Rab delovala v terenskih bojnih | skupinah oziroma v odborih OF." (str. 219). Vsebino knjige je pred številnimi poslušalci podal avtor sam, njega pa je predstavil predsednik SKGZ Rudi Pavšič. Dr. Vratuša se je po razsulu jugoslovanske vojske maja 1941 vključil v OF. Med neko racijo v Ljubljani je bil aretiran in kot aktivist OF poslan v internacijo. Šel je skozi več taborišč (Gonars, Renicci) in bil junija 1943 prepeljan na Rab, kjer se je takoj vključil v taboriščno Ol in bil imenovan za namestnika komandanta Rab-ske brigade. Po njeni razpustitvi (oktobra 1943) je deloval kot odposlanec NOG Slovenije pri vodstvu antifašističnega odpora v severni Italiji (in pri poveljstvu Gari-baldincev). Marca 1945 je bil poslan na delo v Beograd. Po vojni je opravljal razne dolžnosti v zveznih in republiških organih, bil ambasador Jugoslavije pri OZN, v letih 1978-1980 predsednik slovenske vlade. Danes je redni član SAZU v odboru za manjšinska in narodna vprašanja in se ukvarja z znanstvenim delom na področju humanistike in družbenih ved. ----------MK SREČANJE NA POBUDO KINOATELJEJA AMERIŠKI SLOVENEC MED NAMI KONCERTNA SEZONA SCGV KOMEL - KC BRATUŽ KLAVIRSKI TRIO V GORICI Rojakom vameriškem izseljenstvu je domotožje prijazna beseda in se zato radi vračajo v kraje, od koder izhajajo. Bolj poredko pa obiščejo naše kraje. V prejšnji številki smo v daljšem pogovoru že predstavili Joea Valenčiča, ki je priletel k nam iz Clevelanda in v zelo gostih desetih dneh ne le obiskal svoje primorske sorodnike, ampak tudi ob marsikateri priložnosti prikazal svoje delo s področja kulture. Na predvečer vrnitve v Cleveland je na pobudo združenja Kinoatelje v lepi slovenščini z značilnim ameriškim poudarkom spregovoril tudi Goričanom, zbranim v Kulturnem domu. Pr- vi del svojega nastopa je posvetil prikazu izsledkov raziskave, ki mu je v posebno zadoščenje: staknil je lepo kopico Slovencev, ki so se bolj ali manj trajno zapisali v zgodovino hollywoodske-ga filma. Valenčič je takoj pojasnil: nimamo kakšnega Clarka Gabla, Liz Taylor ali Walta Disneya, a našijjudje so z njimi sodelovali. Še danes se najdejo na ekranu mladi igralci slovenskega izvora. Svojo pripoved o s holly-vvoodskim bliščem dotak-njenih Slovencev je obogatil s filmskimi posnetki. Slovenci so na ameriško kulturo vplivali predvsem s svojo zabavno glasbo. O slavni clevelandski polki - ameriško-slo-venski polki - in njenih izvajalcih je ameriški gost pokazal odličen dokumentarni zapis. Prisrčno srečanje je sklenil z zgovornim odlomkom iz svojega dokumentarnega filma o slovenski župniji in kulturnem središču v Clevelandu. To je njegov dom. IDE PONOVITVI LETOŠNJE USPEŠNICE ODRA 90 Prejšnjo soboto je goriška ljubiteljska skupina Oder 90 nastopila v Števerjanu v dvorani društva Briški grič s svojo letošnjo odrsko postavitvijo- in sicer farso italijanskega komediografa Nicola Manza-nja Mrtvi ne plačujejo davkov, v režiji Darka Komaca. Delo je premierno ponudila goričkemu občinstvu 21. februarja v veliki dvorani KC Lojze Bratuž. Prav tam jo je ponovila na prvi pomladni dan v nedeljo, 21. marca. Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel pridno nadaljuje letošnjo bogato koncertno sezono. Zadnji koncert je bil v četrtek, 18. marca, v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. Nastopil je klavirski trio, ki ga sestavljajo pianist Sijavuš Ga-džijev, violinist Stefan Coles in čelist Mihai Dancila. Vsi trije so znani glasbeni umetniki, pianista Gadžijeva pa goriški ijubitelji glasbe še posebej dobro poznamo. Spored je bil izrazito klasičen, saj je vseboval dela (Trio) F.J. Hayd-na, W.A. Mozarta in J. Brahmsa. Koncerta seje udeležilo prav lepo število poslušalcev, ki so izvajalce bogato nagradili z aplavzi. Prvi je bil na sporedu lep in sočen HaydnovTrio št. 1 v G-duru. Avstrijski skladatelj, ki ga poznamo kot očeta simfonije in tudi godalnega kvarteta, je v ta svoj Trio prelil veliko tipičnih elementov svojega ustvarjalnega sveta. Med temi zlasti v zadnjem stavku (Rondo allOngarese), kar diha tisto bogato in pristno —■ madžarsko ritmično živahnost in barvitost, ki jo je skladatelj sam lahko direktno spoznaval med svojim življenjem in delom pri knezu j Esterhazyju v Eisenstadtu na Gradiščanskem. Ta stavek so izvajalci tudi na koncu ponovili. Drugi je bil na programu Mozartov Trio KV 564 v G-duru. Tudi ta skladba je odraz skladateljevega sloga, čeprav morda ne sodi prav v vrh us-tvarjalnosti salzburškega mojstra. Je pa vseeno prijetno in melodično barvito de- lo. Koncert je nato v drugem delu zaključil daljši Brahmsov Trio št. 8 v H-duru. Nemški skladatelj je kot mojstrski tkalec melodije, ritma in harmonije s pravo romantično izrazitostjo ustvaril zelo dognano instrumentalno komorno kompozicijo. Poleg Haydno-vega dela je prav v tem nato najbolj prišla do izraza interpretativna silnost izvajalcev. S prepričljivo igro je klavirski trio doživeto poustvaril to lepo delo in tako zapustil v poslušalcih globok vtis. ——— AB ANKA KRASNA V GALERIJI ARS OPOJNA BARVITOST BREZ NASLOVA m 1L V petek, 19. t.m., je bila v Katoliški knjigarni prijetna kulturna slovesnost ob odprtju likovne razstave akademske slikarke Anke Krašne, ki živi v Mariboru, a je njen oče iz Vipavske doline. O svojih primorskih koreninah Anka Krasna rada sama govori. Doživet večer je uvedel o-boist, gojenec SCGV Komel iz Gorice Matija Faganel, ki je s prof. Andrejo Lenardič ob klavirju poskrbel za potrebno zbranost. V imenu kulturnega društva in galerije Ars je prisotne pozdravila prof. Vida Bitežnik, ki je dejala, da smo na Goriškem veseli prisotnosti akademske slikarke Anke Krašne in prav tako tudi gospe Brede Ilich Klančnik, ki je kustos Moderne galerije v Ljubljani in je bila tokrat prvič med Slovenci v Italiji. Prav gospa Breda Ilich Klančnik je predstavila slikarko in njeno delo. Kustosinja Moderne galerije, ki je pred kratkim pripravila tudi odmevno razstavo Ivana Čarga, je povedala, da je Anka Krašna naslovila ciklus slik, ki jih razstavlja v galeriji Ars, Brez naslova, a so slike v samem bistvu neko logično nadaljevanje niza slik, ki jih je slikarka pod naslovom Iz mojega vrta naslikala in razstavila pred leti, saj se v zadnjih slikah, "nastalih to zimo, oglaša spomin na vrtove. Lahko bi celo zapisali, da opojna poletna barvitost, ki jo vselej občudujemo na slikah Krašne, premaguje turobno temačnost zimskega časa." Breda Ilich Klančnik je tudi povedala, da Anka Krašna "raje zapisuje razpoloženja in oživlja domišljijske podobe, kot da bi iskala neposredni stik z naravno pojavnostjo oblik." Anka Krašna se je rodila v Mariboru, diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1976 pri prof. Gabrijelu Stupici iz slikarstva in pri prof. Francu Kokalju še iz barvnega okna-vi-traja. Leta 1979 je dokončala še specialko pri prof. Jožetu Ciuhi in prof. Marjanu Tršarju. Danes dela kot profesor za risarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Veliko je razstavljala in študijsko potovala po svetu, nekaj časa je bila tudi v Parizu, kjer je dopolnila svoje umetniško znanje. Prvič gostuje pri nas, kar jo zelo veseli, nas pa tudi, saj se zavedamo, da premalo poznamo uveljavljene slovenske umetnike, kar Krašna vsekakor je. Organizatorji so tudi tokrat izdali lično zgibanko s tekstom Brede Ilich Klančnik, ki ga je v Dantejev jezik prelil prof. Joško Vetrih, na razstavi pa ga je prebral prof. Saša Quinzi. --------- JUP OBVESTILA PREDSTAVA MARTIN Kerpan v iz-vedbi Mojega gledališča iz Ljubljane, ki je bila napovedana za 26. marec, bo prenesena na 31. t.m. Začetek ob 10.30 v Kulturnem centru Lojze Bratuž. KI) SOVODNJE in Društvo krvodajalcev iz Sovodenj vabita na tečaj izdelovanja cvetja iz papirja, ki bo v soboto, 27. t.m., ob 1 7. uri v Kulturnem domu v Sovod-njah. Vodili ga bosta priznani učiteljici iz Ilirske Bistrice. Prijavite se lahko pri Marinki, tel. 0481 882043, ali Zlatki, tel. 0481 882032, kjer dobite tudi vsa potrebna pojasnila. PD ŠTANDREŽ organizira avtobus za ogled Škofjeloškega pasijona v Škofji Loki v nedeljo, 28. marca. Odhod z mejnega prehoda v Rožni dolini (na slovenski strani) ob 15. uri. Prijave pri Joa-ni Nanut ali pri Tiziani Zavadlav, tel. 0481 5331 77. SPOMINSKA RAZSTAVA Ivana Čarga ob stoletnici rojstva bo odprta v Kulturnem domu v Gorici v torek, 30. t.m., ob 18. uri. VAJE ZA vstajenjsko mašo v Gorici bodo vtorek, 30. t.m., ob 20. uri v goriški stolnici. Pevci, toplo vabljeni! V GALERIJI Ars v Katoliški knjigarni razstavlja Anka Krašna. Razstava je odprta do 22. aprila po urniku knjigarne. GLASBENA MATICA - Gorica sporoča, da je od 1. marca t.l. urnik tajništva naslednji: ob delavnikih od 11.30 do 13. ure in od 15.30 do 17. ure (sreda zjutraj zaprto); tel. 0481 531508. AGEiNCIJA Q( ARIN iz Krmina (0481 61 775) vabi na potovanje v Provanso od 10. do 18.4. in na Sicilijo od 23.4. do 2.5. DAROVI ZA CERKEV na Peči: Vidajuren Gergolet 70.000; N.N. 10.000; Ivo Florenin 55.000 lir; Marija Kavčič v spomin na Marico 100.000; za cvetje Milka Cijan 20.000, Berta Tomšič 50.000 lir. ZA CERKEV v Rupi: N.N. 100.000 lir in za nov ciborij 250.000 lir. ZA CERKEV v Gabrjah: N.N. in N.N. po 5.000 lir. POPRAVEK V prejšnjo številko se je vrinila neljuba napaka. V članku o nizu uspešnih komedij se nam je zapisalo ime Aleksander Vodopivec namesto Aleksander Ipavec. Glasbeniku in bralcem se oproščamo. Na tržaški univerzi je 18. marca diplomirala iz geologije DARJA PAVIO. K uspešno opravljenemu študiju čestita Prosvetno društvo Štandrež. KULTURNO DRUŠTVO SOVODNJE vabi na otroško predstavo POMLAD SO NAŠE MAME Nastopajo otroški zbor Rupa-Peč, mladinski zbor Vrh sv. Mihaela, Ciciklub Sovodnje in otroški pevski zbor Vesna iz Križa. Kulturni dom v Sovodnjah, nedelja, 28. marca, ob 17.30. V razstavnih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž bo razstavljal SAFET ZEC Umetnika bo predstavil Jurij Paljk. Odprtje razstave bo v petek, 26. marca 1999, ob 18. uri. VLJUDNO VABLJENI! DEKANIJSKA MLADINSKA KONZULTA ŠTANDREŽ MLADINSKI KRIŽEV POT Cerkev sv. Subide na Plešivem, nedelja, 28. marca, ob 20.30. VELIKONOČNA SPOVED ZA MLADE Cerkev v Štandrežu, torek, 30. marca, ob 20.30. OTROŠKE URICE V FEIGLOVI KNJIŽNICI SLOVO OD PRAVLJIČNIH DOŽIVETIJ ZAHVALA 20. marca je preminula FANI CUNTA roj. MARC Iskrena zahvala gospodu don Ruggeru in gospodu Žbogarju za pogrebne obrede, kakor tudi vsem, ki so jo spremili na zadnji poti ter darovali cvetje. Hčerka Magda in vnuka Eleonora in Daniel Mesecu marcu se je v ponedeljek, 22., orosilo muhasto lice. Debele dežne kaplje so mu padale na mrzla lica; morda je bilo tudi njemu žal, da so se v Feiglovi knjižnici na drugi pomladni dan poslavljale od neugnanih malčkov pravljične urice, ki so v jesenskih in zimskih mesecih prinesle obilo veselih trenutkov v domačnosti mladinske sobe, v katero se otroci tako radi zatekajo, da v njej brskajo po "svojih" knjigah in z nasveti prijateljev izbirajo najbolj privlačno, da bi jo doma pazljivo prebirali. Za slovo so poslušali ljubko pravljico Kdaj bo prišla pomladiš tem vprašanjem je neučakani mali me-do budil zaspano mamico; večkrat se ji- prebudil iz zimskega spanja in pokukal iz votline, da bi se prepričal, ali je morda že prispela dolgo pričakovana pomlad. Po večkratnem razočaranju se je vendarle zbudil ob pravem času: radodarna vigred je nasula cvetja na travnike, prebudila gozd in njegove prebivalce. Prisotni otroci so zavzeto poslušali pravljico, ki jo je pripovedovala učiteljica Emanuela Gravnar. Ob koncu pa so se posladkali z medenimi medvedki, ki jih je zanje spekla Breda Bertalanič. Pravljice so se za letošnje šolsko leto poslovile, a knjižnica bo še naprej ponujala zanimive, ilustrirane publikacije, ki kar same vabijo, da jih cicibani prelistavajo in berejo. ----------IK 11 ČETRTEK 25. MARCA 1 999 BENEŠKA SLOVENIJA 12 ČETRTEK 25. MARCA 1 999 PROTI SLOVENCEM? VANDALSKI PODVIG NA MATAJURJU V nedeljo, 14. marca, popoldne ali - verjetneje - dan kasneje, v ponedeljek, so dobro poznani "neznanci" spet izpeljali vandalski podvig proti simboličnemu objektu v slovenski Benečiji: pomazali so zunanje stranske zidove in zidove ob vhodnih vratih cerkvice na Matajurju z znamenji, ki so tesno povezana s fašističnim obdobjem. Teh je kar šest in so dobro vidna že od daleč. Res lepa slika za vse tiste turiste ali vernike, ki prihajajo na Matajur! Naivno bi si bilo misliti, da tabla s slovenskim napisom, ki je ohranjena v notranjosti cerkvice, s tem nima nobene povezave. Mazaško akcijo je prijavil karabinjerjem v Špetru trč-munski župnik Božo Zuanella (rta sliki), ki se je v torek med sprehodom na Matajur prvi zavedel sramotnega dejanja. --------- E J KANALSKA DOLINA VABILO NA KOSILO V NADIŠKE DOLINE SREČANJA Z DOMAČO KUHINJO IN POSEBNOSTJO NADIŠKIH DOLIN < »Jr _ Sati RUBRIKE ERIKA JAZBAR Osma izvedba Vabila na kosilo v Nadiške doline se nadaljuje v pomladnem času do 28. marca. Dvanajst domačih gostincev vabi ljubitelje domače tradicionalne kuhinje v Benečijo; letos so na vrsti jedi z značilnimi travnimi dišavami. Tokratna ponudba beneških gostincev seje navezala na kulturne pobude, ki jih prirejata v Špetru študijski center Nadiža in Beneška galerija pod pokroviteljstvom domače občinske uprave z naslovom Spoznajmo Nadiške doline. Na zloženki Vabila na kosilo so namreč gostinci natisnili tudi program desetih kulturnih srečanj, ki jih prirejajo sočasno v marcu v dijaškem domu v Špetru. Namen sodelovanja je pritegniti čimveč ljudi na kulturne prireditve oz. v beneške gostilne. Niz prireditev so otvorile beneške žene v nedeljo, 7. marca, ko so v popoldanskih urah počastile mednarodni dan žena. Prireditev je oblikovala domača skupina mladih pevcev Beneške korenine, ki so se v režiji Davida Clodiga predstavili z domačo glasbo, pesmijo ter z recitalom poezij. Pet dni kasneje je bil na vrsti zanimiv večer z diapozitivi, ko je domača publika lahko spoznala skrite lepote in manj poznane zgodbe iz Nadiških dolin; domača zem-| Ija, zgodovina, ljudske tradicije so bili glavni protagonisti srečanja, na katerem se je zbralo lepo število domačih poslušalcev. Naslednji dan je bil na programu sprehod do jame Arpit pri Spe-tru, pred katero so prebrali domačo pravljico Jubica an Arpit v slovenskem in italijanskem jeziku. V petek so odprli razstavo ilustriranih pravljic z naslovom Na krilih metuljev; predstavili so dela, ki so sodelovala na lanskoletni izvedbi natečajev v Bordanu, na katerem je zmagala domača ilustratorka Luisa To-masetig. Naslednje jutro je zelo lepo uspel laboratorij risanja za otroke, saj so se ga udeležili v res lepem številu, v popoldanskih urah pa so bile na vrsti lutke, medtem ko so kasneje predstavili publi- kacijo o pesniku Dinu Meni-chiniju. V nedeljo je bil na sporedu izlet v prazgodovinsko jamo v Bijarčah v organizaciji furlanskega jamarskega društva; nagrajevanja natečaja o cvetovih sta pripravili domača in občinska uprava, medtem ko je večerni program oblikoval Tomaž Jelinek s svojimi lutkami. Do konca meseca marca so na programu še tri zanimiva srečanja, in sicer predstavitev knjige o Topolovem ter v večernih u-rah predavanje o domačih travnih dišavah (26. marca), izlet v sovodenjsko Veliko jamo in lutkovna predstava (28. marca) ter nazadnje predstavitev vseh publikacij, ki so izšle pri zadrugi Lipa s prikupnim zaključnim večerom o domači kuhinji v velikonočnem času (31. marca). Organizatorji desetih kulturnih srečanj so nad uspehom pobud navdušeni, saj je publika, ki se udeležuje večerov, številna, obenem pa se zaradi vsebinsko bogatih srečanj spreminja, kar pomeni, da lahko srečaš vedno nove obraze. O POGREBU O tistem pogrebu, ki ga nisem pričakoval, če se sploh sme in more kak pogreb pričakovati! Nenadoma je namreč umrl prijateljev oče, infarkt ga je odnesel v večnost minuli četrtek ob enajstih zjutraj pred nemočnimi očmi žene, gospe Alicie, ki mi je v toskansko o-barvani italijanščini rekla: "Niti enega samega vzdiha ni zmogel. Samo zgrudil se je na tla, meter od njega sem bila. Kar umrl je." Gospod Corrado Mi-ninel, tako je bilo pokojniku ime, je umrl pri 73 letih. Da je v vsaki smrti veliko ironije, priča dejstvo, da je njegov sin in moj prijatelj Walter po poklicu zdravnik, pravzaprav dvakrat zdravnik, saj se je kot prvi italijanski zdravnik po diplomi še enkrat vpisal na medicino in končal še odontola-trijo, zobozdravstvo, razen tega pa je še specialist v medicini za letalce. Ko je njegov oče umrl, je delal v ambulanti. Pridrvel je domov in našel očeta mrtvega, ničesar ni mogel več storiti. Zanj je bil to pravi poraz, saj je očeta spremljal tudi kot zdravnik. "Ni nas preveč maral, zdravnikov namreč," mi je Walter povedal, ko sem jih obiskal v petek zjutraj. Šla sva na zrak, oče je ležal doma na parah. "Vem, kako je, VValter," sem dejal, “ker tudi moj oče in moja mama preveč ne marata zdravnikov, pravzaprav zdra- jURIJ PALJK vil ne marajo vsi ti naši mladeniči na jesen življenja." VValter se je nasmehnil in potem sem pustil, da mi je govoril o svojem očetu, na katerega je bil zelo navezan. Njegov oče je bil eden tistih izigranih komu-nistov-partizanov, ki so se med vojno borili z ramo ob rami s slovenskimi partizani in so po vojni odšli “gradit socializem" iz Italije v Jugoslavijo in so se po nekaj letih razočarani vrnili domov. Njegovega očeta je pot vodila v domače kraje prek Zagreba, kjer je bil zaposlen v tovarni Rade Končar, v Švico, kjer je spoznal, kaj pomeni biti emigrant. Doma | se je kot mojster-strugar zaposlil pri Danieli ju vButtriu. Tam si je tudi zgradil nov dom, v vasici Camino je zrasla lepa hiša, kjer ima danes VValter tudi zobno ambulanto. "Ti lahko vsaj moliš, meni i to ne pomaga, ker ne verujem," je dejal VValter, na katerega me veže že več kot dvajset let dolgo prijateljstvo. Spoznala sva se na univerzi; bil je svojevrsten tip; po svoje je še danes pravi genij, nor je na letala, pilot je in inštruktor za jadralna letala, obenem odlično pripravljen zdravnik z veliko strastjo do zgodovine in politike. "Ne vem, če imam tako milost vere, da mi lahko pomaga tako, kot si ti misliš, za tvojega očeta pa sem molil, to ja, tudi danes zjutraj sva s hčerko Ivano zmolila zanj o-čenaš v avtu, ko sem jo peljal v šolo v Pevmo," sem odvrnil. "Moj oče ni verjel, ne vem zakaj, a ni verjel," je dejal VValter. "Mislim, da sedaj to ni važno. Sedaj je gotovo tam, kamor spada, saj je bil dober človek," sem iskreno rekel, ker sem njegovega očeta cenil. Bil je pošten človek in velik delavec, načitan in razgledan, dobro je govoril hrvaščino, včasih sva se zabavala in govorila je-kavščino. Tako sva hodila okrog hiše in potem sem mu rekel: “Sedaj grem po svoje na Vipavsko, prišla bosta tudi mama in tata, rada bi prišla. Grem, če se hočem za tretjo uro vrniti." Pri Manzanu se je pred menoj kar naenkrat napravila vrsta, kakih petnajst, dvajset avtomobilov; pred menoj je bila huda prometna nesreča: prikolica nekega tovornjaka se je nerazumljivo sama odpela in pokopala pod seboj mladega fanta; pred očmi matere se je to zgodilo, strašno. A to sem zvedel šele zvečer, ko sem poslušal radijska poročila, namreč to, da je za sinom vozila mama, ki je videla svojega otroka umreti pod težko prikolico. Obrnil sem avto in napravil krog, na vrtojben-skem mejnem prehodu me je italijanski carinik vprašal, če imam s seboj podpisane čeke. Hotel sem že izreči, da bi jih srčno rad imel, a sem se ugriznil v jezik In sem samo odkimal; spustil me je naprej. Ob treh smo odšli od VValter jevega doma v cerkev, kjer je imel župnik lepo pridigo med pogrebno mašo. VValter-jevega očeta smo pokopali na bližnjem pokopališču. Mama mi je rekla: "Blizu je do pokopališča, zelo blizu." Med mašo in pogrebom mi je bilo hudo za Adriano, mojo ženo, ki na pogrebih vedno joče, ker se vedno spomni brata Um-berta, ki je umrl v prometni nesreči še zelo mlad. Veliko stvari bi si še lahko povedala, a ju je smrt ločila. “Zdi se mi, da bi si z očetom še veliko lahko povedala," je dejal VValter, ko sem odhajal. Omenil sem mu, da je bilo lepo to, ker smo na pogreb njegovega očeta prišli tudi Slovenci, poleg nas še slovenski športni piloti iz Ajdovščine in Nove Gorice, Avstrijci, spet piloti, in seveda Turlani, sodelavci in domači. "To bi bilo očetu všeč," je dejal VValter. “To bi moralo biti vsem všeč," sem odvrnil. Nazaj grede je mama zaprepadeno gledala mesto, kjer se je pet ur prej zgodila nesreča; avto, prikolico in fanta so že odpeljali. Globoko je vzdihnila, kot le mame znajo, ko pomislijo na svoje otroke: "Lipam, da se ni kaj hudega zgodilo!'1 Oče ni rekel ničesar, najbrž je mislil na Corrada, ki je bil mlajši kot on. Preden sem odšel, je mama rekla: “Hudo mi je za VValterjevo mamo, ker bo sedaj sama, že nocoj bo tako sama." V TRSTU PREDSTAVILI ITALIJANSKI PREVOD SLOVENSKEGA KAZENSKEGA ZAKONIKA FOTO KROMA V četrtek, 18. marca, so v konferenčni dvorani ekonomske fakultete tržaške univerze predstavili italijanski prevod kazenskega zakonikarepubli-ke Slovenije. Prevod je izšel pri italijanski založbi CEDAM iz Padove v letu 1998, v nekaj mesecih pa je bila knjiga razprodana. Zakonik so prevedli dr. Zvonko Fišer, ustavni sodnik republike Slovenije, dr. Na-talina Folla z oddelka za pravne znanosti tržaške univerze in prevajalec Marko Ukmar, medtem ko je spremno besedo napisal prof. Ljubo Bavcon. Četrtkovo predstavitev je priredil oddelek za pravne znanosti tržaške univerze, udeležilo pa se ga je večje število pravnikov, univerzitetnih profesorjev in predstavnikov oblasti. Med prisotnimi gre vsekakor omeniti oba rektorja tržaške in ljubljanske univerze, prof. Lucia Delcara in dr. Jožeta Mencingerja, državnega sekretarja pri slovenskem ministrstvu za šolstvo Pavleta Zgago, konzula republike Slovenije v Trstu Zorka Pelikana in druge. O prevodu - gre pravzaprav za dvojezično izdajo, s slovenskim izvirnikom in italijanskim prevodom - in o slovenskem kazenskem pravu so spregovorili prof. Paolo Pittaro, predavatelj kazenskega prava na tržaški univerzi, prof. Ljubo Bavcon, dr. Zvonko Fišer, dr. Natalina Folla in prof. SergioVinciguerra, urednik zbirke o primerih, virih in študijah o kazenskem pravu (Casi, Fonti e Studiper il Dlritto Penale) v okviru založbe CEDAM. Posvetu je predsedoval prof. Giorgio Spangher, ravnatelj oddelka za pravne znanosti tržaške univerze. Prisotni so poudarili demo-