75
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
101.
Luksus.
Skopost in razsipnost ali zapravljivost ste si nasprotni. Dobro gospodarstvo obsoja eao in drugo, ogiba se te in une. Pravi gospodar gleda, da svoje dohodke razumno izdava, za koristne reči. Ali vsak ni takov gospodar, neumeje ali pa neče stroškov po dohodkih urejati. Nekateri stiskajo denar in vedno vpijejo, da nimajo nič, a drugi denarja kar ne trpe pri sebi, razmetavajo ga ne glede na to, ali je koristno ali ne, in kaj bode na zadnje, kedar poide. Nekateri s pestmi mečejo denar okoli sebe, da se ponašajo pred svetom, koliko ga imajo; drugi divjajo za nasladami in zabavami, in denar jiiu leti iz hiše, kakor bi ga z vevnico vel; še drugi iščejo za denar živinskih naslad, in zanemarjajo svojo obitelj, pozabljajo dolžnosti, ki jih imajo do svojega ubogega, trpečega bližnjika. Takovi ljudje žive razsipno, uničujejo sebe in svoj imetek, upropaščujejo kapital, ki bi ga mogli koristno obrniti. Ako ta strast zgrabi veče krogove, postane prava spačenost uarodna, in napravlja ogromne škode gospodarstvu.
Zapravljivost ima več prijateljev kakor skopost. Nekateri celo trdijo, da je zapravljivost gospodarstvu manj škodljiva od skoposti, in to z naslednjih razlogov. Zapravljivec živi sam dobro, in tudi drugi žive dobro pri njem; skopuh pa ne privošči ne sebi ne drugim. Novec zapravljivčev gre mej svet, skopuh pa ga zaklepa na dao skrinje.
Ali to je samo na videz tako. Dokler se denar trosi za reči potrebne, koristne in plemenite, in dokler se trosi v razmerju po dohodkih, in da bi ugovarjali. Ali mej tako trošnjo in zapravljivostjo je velik razloček. Zapravljivec ne praša o tem, zapravlja iu razmetava kapital in tako slabi gospodarstvo svoje in obitelj. Denar skopuhov in premoženje njegovo ostaje, in naslednik njegov ga prinaša potem mej svet. Zapravljivec je na stare dni v nadlego sorodnikom, ali občini. Prijatelji, s katerimi je zadegal denar, ne poznajo ga, kedar uboža. Mnogi se kesajo, ali vsako kesanje, veli Franklin, drago
se plača. Državna oblast nastoja zaprečiti zapravljivost s tem, da zapravljivcu postavi oskrbnika (kuratorja). Skopuhu pa ne postavlja oskrbnika, v tem vidimo, da tudi država nahaja v zapravljivosti večo nevarnost kakor v skoposti.
Občna zgodovina našteva grozne primere zapravljivosti in luksusa. Francosko plemstvo prešlega stoletja je upropastilo sebe in pripravljalo nehote pot prevratu z brezkrajniui lutcsusom. V poslednjih stoletjih rimske države je zavladala ta*a zapravljivost mej bogataši, kakoršne ne nahajamo nikjer v zgodovini.
Dovolj je, če omenimo, da so bogati Rimci dali bojadisati s škrlatom cele črede ovac, ker se jim bela boja ovac zdela preprosta. Na strehah svojih hiš so urejevali si ribnjake. in na stolpih vrtove. O cesarju Kali-guli pripoveda Svetouij, da je tako zapravljal državne dohodke, da so se na njegovo zapoved vzdignili brdi, a pozneje zopet razkopali in odvozili. Bogatega Rimca so robovi posadili za mizo, in potem so mu povedali, da uže sedi. Opomniti so ga morali, da je treba iti v postelj, kedaj utegne lačen biti itd. Nek Apicij se je otroval, češ, da ne more živeti, ker je ubožal. Pa veste, ta siromak je imel še cel milijon goldinarjev po našem denarju, ko se je lotil strupa. In treba pomisliti še to, koliko večo veljavo je imel milijon tisti čas, kakor dandanes. In kakor z gospode na ljudstvo prehajajo dobre navade, prav tako prehajajo tudi razvade. Tako je bilo tudi v Rimu. Marcelin veli: »Ljudstvo ni nič boljše od senatorjev. Nima sandal na nogi, ali vendar si nadeva gizdave naslove, pije, igra in počenja razne neslanosti. Ti gospodarji sveta lazijo okoli hiše patro-nove, v katerej vohajo pečenko, da se potem najedo. Po pragih Krčem sedi razcapana drhal, nima tunike ne sandal, ali pri vrču vina govori o politiki, presoja vlado, odstavlja in nastavlja cesarje, vodi vojske, gradi in ruši mesta, upravlja finance, pa nima toliko v žepu, da plača popito vino".
Skrajna razsipnost irancoskega kralja Ljudevita XIV. je tako dobro poznata, kakor tudi kralja poljskega in kneza izbornika saškega Avgusta II. Iu vendar so ju nekateri zagovarjali.
Stari ljudje se pritožujejo na luksus mladega sveta, in več potov imajo prav; nimajo pa prav če hvalijo stare čase tako, kakor da ondaj ni bilo luksusa. Vsaka doba ima svoj luksus. V deželi ali v času malo naobraženem pokazuje se luksus v tem, da se mnogo je in pije, pokazuje se v obče v telesnem uživanju. V obče luksus vsakega ne-obrazovanega človeka se pokazuje v neizmernem vži-vanju jedi in pijače. Plemstvo srednjega veka je iskalo naslade v preobilnih gostbah in dolgotrajnih svatbah, kar se še dandanes vidi v nizih slojih naroda. Pripoveda se o nekem madjarskem velikašu za kralja Sigismunda, da je slavil poroko svojega sina celo leto. Kronisti pri-povedajo, da se je na svatbi Viljema Oranskega potrošilo 11.000 vaganov žita, in popilo 3600 veder vina itd. Avgust II., kralj poljski, potrosil je za svatbo svojega sina štiri milijone.
76
Velika gospoda se je ponašala s celimi stotinami služnikov in poddvornikov vsake vrste, ki so lenarili po njihovih palačah. O vojvodi Albi pripovedajo, da je imel v svojej palači v Madridu 500 sob in sobie za služab-ništvo, ali nobene dvorane. V Moskvi je še početkom našega stoletja živel boljar, ki je imel do 1000 slug in dvorjanikov, kaj pak zgolj kmetov svojih, Ta čreda slug se je slabo hranila in je cel ljubi dan postopala; nekateri niso imeli drugega dela kakor tega, da so prinesli za obed ali večerjo vrč \ode.
(Dalje nasled.)