Poštnina plaćana o gotoDini 1934-1935 četnik. 43 VSEBINA 1. številke: Alojzij KoSmerlj: O j bodi hvaljeno. Srce preljubljeno! — Mirko kunčič: Majdko boli zob (Pesem) — Korič: Jezusov ščinkovec — Janez Pucelj: Zgodba o pastirju Nacetu — Mirko Kunčič: Zgodbica (Pesem) — Mirko Kunčič: Francka hoče kruha — F. Güll — J. Pucelj: Gnezdeče (Pesem) — Mirko Kunčič: Jutro se bliža — Marijin vrtec — Uganka. Na ovitku: Deklamacija. Deklamacija učenca llribšeka od Sv. Duha na taboru Marijinih vrtcev v Rajlienburgu. Bratci in sestrice, ki nam prinese pred oči še mone poskušajte! vse, kar po svetu se godi. Če kaj vara ne bo všeč, Ne mislite, da lažem, nikar ne godrnjajte! saj lahko ga pokažem, če boste k nam prišli. Prinašam vam pozdrave visoko gor z višave, Pri nas, če le utegnemo, kjer sv. Duh kraljuje, brž daljnogled raztegnemo ki vse nas razsvetljuje. in svet si ogledujemo, .Vii res visoko smo doma, vse skrbno opazujemo, veliko vidimo sveta. In ko smo daljnogled namerili, Pri nas imamo lep razgled kaj videli smo, povedal boni, pa še čaroben daljnogled, če mi ne boste kaj zamerili. * • * Ni dolgo tega, videli smo fantička, ki v hramu se tako napil je cvička, da bil pošteno je pijan-— Morda vam je fantiček znan. — Nogè ga niso nesle, ko vlekel se domov je, med potjo pa še park rat je moral za grmovje ... Proč z alkoholom, iproč s pijačo, bežimo pred strupeno kačo! Pokaži rio Marije vsak ljubezen in bodi vedno tirezen — trezen! Poglejmo v daljnogled! Tam je Marička — dekletce malo — dolgega jezička, ki z vsemi krega se in prička. Ko mama karala jo je, leer je lagala, Marička dolg je jezik pokazala ... Otroci, starše spoštujmo in ljubimo, da blagoslova božjega ne izgubimo! * * » Nadlijetanje na 3. sirani ovitka! ANGELČEK LETNIK 43 V LJUBLJANI, 1934/35 IZDAJA IN TISKA JUGOSLOVANSKA TISKARNA R. Z. Z O. Z. V LJUBLJANI 484890235353482353535353485348235348485348485348485323234823534853484823534823234823234823 2300000000535353532348535348234802025301010101532323480101010101020200000101020202000000000101020202000000010048485301020102000023480102485353532301 o Vse pravice pridržane. Kazalo Uvodni članki Stran Oj bodi hvaljeno. Srce preljubijeno . .'..........1 Otrok moj, vedi, da te Jezus ljubi........1" Jezus je tukaj in te kliče............33 Povest o veliki ljubezni majhnega srca .....49 Za Jezusa vse, zanj tudi življenje........81 Kri nedolžnih otrok obliva Cospodov tabernakelj . . 97 Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto, usmili se nas! ..................113 Vse premorem v Kristusu, ki me krepča......129 Pripravimo srca za véliki dan!..........145 (Vse sestavil Alojzij Košmerlj). Mladinski vzorniki prvoobhajancev Jezusov ščinkavfic (Korič)............74 Jezusova lučka (Korič).............20 Rože male Terezike (Oroslava Ina)........24 Jezusov zvonček (Korič)............36 Jezusov apostol: Albert Loiseau (Korič)......54 Jezusova lilija: Marija Vanderlinden (Korič) .... 85 Pevec presv. Evharistije (—ž)..........100 K pripravi za véliki praznik (—ž).........101 Cvetka z naših poljan (—u—u).........116 Prvencem pri mizi Gospodovi (—ž)........132 Živa kri — plemenito srce (—ž).........148 Razno Zgodbe o pastirju Nacetu (Jan. Pucelj)............7 Francka hoče kruha (M. Kunčič)..................10 Jutro se bliža... (M. Kunčič)....................13 Koroška pravljica (Vieser — J. Pucelj).......29 Gospod Muholjub (M. Kunčič)..........40 Ministrant Viktor (F. L.)............43 Čudežni studenec (Svjatoslav)..........57 Igra: Modri cvet naše Lj. Gospe (E. S.)......59 Pred dvajsetimi leti (Miroslav Zupančič)......70 Kruha, kruha... (Korič)............7) Troje jaselc.................73 Večerna molitev (J. Gregorič)..........84 Kruh življenja................88 Materinska ljubezen..............92 Materine roke (—ž) ..............103 Stran Ali ti tudi tako? (—ž),........' ... 104 ščinkavčevo gnezdo (—ž) . . .........105 lvje so dnevi! (J. E. Bogomil)..........107 Kukavica (Fr. Pengov).............108 To so skrbi... (—ž)..............121 Pomlad — povsod! (—ž)............122 Mušja pridiga................125 .. Anka (Žagarjev Ivan)...........t34, 156 Grilček in čebelica (—ž) . . .........141 4(X) letnica vzgojnega reda...........150 Slavko in ptički (Franc Lasbacher)........155 Pesmi Majdko boli zob (M. Kunčič)....................5 Zgodbica (M. Kunčič)..........................9 Otroci rajajo (Giill — Pucelj)....................19 Naša muca (Mirko Kunčič)...........23 Mala mama (M, Kunčič)............28 Anica je umrla (M. Kunčič)...........55 Otrok se jezi (J. Pucelj)............59 Otrok pri jaselcah (Ks. Meško)..........52 Tonček dela jaselce (J. Š.)...........52 Tam v daljni deželi (Maksimov).........55 Zvezdicam (J. Š.)...............69 Čuden svet... (M. Kunčič)...........75 Prijatelju v dnevnik (J. Moder).........75 Fej pijanček (M. Kunčič)............91 Zimska... (Gregor Mali)............102 Ali lučke ste prižgali? (Gregor Mali)......106 Mati otroku (Ks. Meško)............108 Kazen ...................123 Prošnja k Materi (Gregor Mali).........131 Mladost (Gr. M.)...............140 ^Najboljše vino (U.)..............147 Marijin vrtec 15, 31, 46, 76, 93, 109, 125, 143, 158 in na ovitkih. September Angelček step, i Alojzij Košmerlj: Oj bodi livaljeno, Srce preljubljeno ! Tisočdevetsto let je že preteklo, kar nas je dobri Jezus odrešil s svojo smrtjo na križu. V spomin na ta veliki dogodek obhajamo po vsem katoliškem svetu jubilejno ali sveto leto. Sveti oče v Rimu so tako ukazali, verni kristjani pa svetega očeta radi ubogamo. Zato hodimo letos od cerkve do cerkve, pojemo in molimo, se spovedujemo svojih grehov in pristopamo k svetemu obhajilu: vse zato, da si zaslužimo sveto-letni odpustek, da se bo Jezusova milost razlila čez naše duše. Posebna želja svetega očeta je ta, da bi se vsi verniki letos živo spominjali Jezusove neizmerne ljubezni, s katero se je žrtvoval za naše duše. Tudi v nedolžnih otroških srcih more letos odmevati hvaležna pesem: O j bodi hvaljeno, Srce preljubljeno: naj jezik naš te hvali v ljubezni vekomaj! Kako bi tudi mogli pozabiti, kaj je dobri Jezus za nas storil. Pojdimo v duhu na Kalvarijo. Jezus visi na križu. Roke in noge so mu prebodli z ostrimi žeblji. Glavo so mu ovenčali s strašno trnjevo krono. Nje- gova usta so vsa izsušena od pekoče žeje. Njegove oči so zalite s solzami. Ko izdihne svojo dušo, mu vojak še Srce prehode. Pa je pritekla iz Srca kri in voda, v znamenje, da je Jezus za naše duše dal zadnjo kapljo svoje krvi. Vse to je pretrpel dobri Jezus za naše odrešenje. In bi hotel za nas še enkrat in še stokrat trpeti in umreti, tako nas ima rad. Ko je sveti Pavel gledal na križ, je bil ves pre-sunjen od ljubezni. Hvaležno je klical: »Jezus me je ljubil in se je zame daroval.« Iz hvaležnosti pa je ves gorel za Jezusa. Neutrudljivo je oznanjal Jezusove nauke po širnem svetu, za Jezusa je pretrpel nepopisne muke, za Jezusa je tudi umrl. Nikoli ni mogel pozabiti, da je dobri Jezus še več storil zanj. Ljubil je Jezusa, ker je Jezus prej ljubil njega. Tudi nedolžna otroška srca razumejo Jezusovo ljubezen. Pred par leti je umrl na Tirolskem petleten deček. Rudi mu je bilo ime. Jezusa je imel nad vse rad. Ko se je zjutraj zbudil, je bila njegova prva misel pri Jezusu. Kadar je šel z dobrimi starši na polje, jih je spraševal o Jezusu. Preden je zvečer zaspal, je še pred Jezusovo podobo pokleknil in molil. Z Jezusom na križu je čutil nepopisno usmiljenje. Bil je včasih z mamo pri svetem križevem potu, pa so mu solze tekle po licih, ko je slišal, koliko je tibogi Jezus pretrpel. Pred cerkvijo je bilo pokopališče, med grobovi pa je stal velik križ. Često se je mali Rudi ustavil pred tem križem in je gledal in gledal v Jezusa. In vedno bolj mu je bilo jasno, kakšne so bile Jezusove bolečine. Ta strašna trnjeva krona, ti debeli ostri žeblji — ubogi, ubogi Jezus... Pa se je v duši malega Rudita nekaj posvetilo. Stekel je domov, poiskal je med očetovim orodjem velike klešče in hotel h križu nazaj. Tedaj ga je zagledala mama. »Kam pa, moj Rudi, z velikimi kleščami?« V Ruditovih očeh so se zasvetile solze. »K cerkvi grem, inama, da bom ubogemu Jezusu žeblje izdrl, s katerimi je pribit na križ.« Komaj ga je mama pregovorila, da je ostal doma. Povedala mu je, da je Jezus na križu iz lesa. Postavili so križ za spomin. V Ruditovem srcu pa sočutje z ubogim Jezusom ni prenehalo. Za Jezusa bi bil storil vse. Ker je bil mali Rudi tako priden, ga je Jezus zgodaj vzel k sebi, kjer se zdaj v nebesih z Njim veseli. Otroci! Tudi mi bomo radi mislili na dobrega Jezusa in na njegove velike bolečine. Radi bomo gledali na križ, ki nas spominja Jezusove bridke smrti. Kjerkoli bomo šli mimo križa, povsod se bomo ozrli v Jezusa, povsod ga bomo pozdravili in se mu zahvalili: Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil. In ker je vsa Jezusova ljubezen prišla iz presve-tega Jezusovega Srca, bomo to Srce posebno goreče ljubili in častili. Marijini otroci morajo biti tudi otroci Jezusovega Srca! Srce Jezusovo, ki goriš ljubezni do nas, vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe ! Mirko Kunčič: Majdko boli zob. Naši Majdki zob se maje in boli jo, joj, tako, da se joče in vzdihuje, ko da smrt stoji pred njo. »Boš kaj žalovala, mama, kadar črni me možje v beli krsti odnesejo in o črn grobek polože?« Mamica pa nič ne reče, samo tiho se smehlja. V roko vzame nit — in zobek Majdkin že na njej binglja. Bolečine so pri kraju, svet ni nič več črn in grd. Spet je Majdica vesela — kdo bi mislil že na smrt! Korič: Jezusov ščinkovec. (Ludvik Mauoba.) Ludvikov oče je imel v najemu precejšnjo posestvo. Hiša je bila sezidana iz sivih kamnov in je stala na samem, obdana okrog in okrog od obširnih gozdov. V tej hiši se je rodil Ludvik 12. novembra 1934 in bi bil letos star trideset let, če bi še živel. Bil je zelo živahen, cmeravosti ni poznal. Kakor hitro je shodil, je že letal po smrekovem gozdu in po travniku, kjer so cvetele kresnice, zvončki, marjetice, nageljčki v vsej svoji lepoti. Vendar Je moral imeti tudi že majhno skrb: pasel je dve kravi in nekaj'ovac. Pa niso na travniku rasle samo cvetice in odpirale svoje kelihe-koške dob'remu Bogu, spreleta-vali so se tudi božji pevci: grlice, škrjančki, ščin-Kovci, kosi, drozgi, lastavice in, kdo more vse našteti; vsako jutro so zapeli ti pevci Bogu jutranjo pesem in vsak večer je zadonela večerna pesem. Ludvik se je od njih učil peti; najprej kar tako kakor ptički — brez besed, sčasoma je znal pa tudi besede prilagati. Kdo je bil pa še z Ludvikom? Mamica, seveda in njen oče — Ludvikov ded in pa Ludvikova sestrica Metka. Ded je bil bolehen in že osem let slep. Kar naprej in naprej je molil rožni venec ali pa kalna pamet psalme prepval, kakor duhovniki v cerkvi. Ludvik se je prav rad učil molitvic pa tega, kar moramo za resnico imeti. Ko je bil šest let star, je srečal dečka, ki še ni bil krščen. Yes prestrašen pravi mami: »Kako je nesrečen! Samega hudobca nosi v srcu!« Najrajši je Ludvik prepeval božične pesmi. V božičnem času so v cerkvi peli vsak dan pesem »Pridi molit, o kristjan«, ki jo je Ludvik znal kmalu na pamet in jo je prepeval venomer. Metka mu je morala pomagati. Vendar večkrat ni bila pri volji. »Kdo se bo drl in drl? Kar dolgčas je že. Mir daj!« se je Metka puntala. Ludvik pa le ni odnehal: »Če ne ma-raš peti z menoj, bom pa hud in te ne maram,« In Metka je takoj krepko poprijela, ker je imela Ludvika rada, kakor tudi vaščani, ki so mu rekli »ščinkovček«. Toliko časa je moledoval po hiši, da so nazadnje vsako nedeljo in vsak praznik peli litanije Matere božje. Ko je znal Ludvik pisati, je pridno zapisoval v zvezek vse pesmi, ki jih je znal, da jih bo imel za takrat, ko bo velik. Ludvik je hotel namreč postati duhovnik in hotel pokazati svojo pesmaričico vsem pevcem na koru, da bodo tako radi iin z veseljem peli kakor on. »Ma-ševati« je znal kmalu, le mašne priprave ni dobil tako hitro. Kelih mu je bil lepo brušen kozarec, ki ga je pokril z lepenko in s pisano rutico, hostija je bila iz papirja. Ali kje dobiti mašno knjigo? Pri dedu je dobil staro, staro, debelo, vezano knjigo, ki mu je bila za mašno knjigo. Kadar je Ludvik maševal, je morala stati Metka na desni strani; takrat je bila za »kor«, ko je pa pridigoval, je bila za »farane«, pa ne prav rada. Ko jo jè pridigarček ošteval zaradi napak, ki jih je že od deda slišala, se je Metka branila in pridiga se je končala brez »amen«. Tudi procesijo sta imela na vrtu, prepevala pesmi in trosila cvetje Bogu. Ludvik je bil pri tem tako resen kakor župnik pri službi božji. Zelo nerad je šel Ludvik v gostilno kaj iskat; slišal je namreč, kako včasih notri kolnejo. Kadar je slišal kletev, je mislil v srcu: »Moj Bog, ljubim te ž vsem srcem.« Šla sta s prijateljem, jesen je bila in vroče. Grozdje je bilo zrelo, onadva pa žejna. Odrezala sta si vsak svoj grozd. Ko pride Ludvik domov, pravi mami: »Grozdje sem ukral, koliko je vredno? Hočem takoj popraviti.« Vzame iz šparovčka nekaj drobiža in ga spusti v muto za reveže. Ker je bil bistre glave, je bil v šoli kmalu prvi.' Ko so dobili spričevala, je planil v sobo in kričal: »Prvi, prvi!« Pa kar v sredi prestane ter pravi: »Da, prvi sem! Pa kaj bi se bahal! Če znam malo več ko drugi, imam to od Boga.« V cerkvi je bil Ludvik kakor angel. Že po poti je večkrat dejal tovarišem: »Cerkev je hiša božja. Če bi šli h kralju, he, kako bi se lepo obnašali. Nikar ne skakajte kakor kozlički!« Kmalu je postal ministrant. Pri povzdigovanju je nepremično gledal sv. hostijo in se ni nič priklonil. Mama ga vzame v roke zavoljo tega. Pa ji pravi: »Mama, tako rad gledam sveto hostijo. Veš, večkrat jo vidim, da je okrog in okrog nje vse svetlo. Misliš, da je Bog hud, če se malo manj priklonim, da vidim bolj sveto hostijo?« Zelo, zelo je želel prejeti Jezusa v sv. obhajilu. Že je bil na tem, da zavžije to veliko srečo, kar ga zgrabi huda bolezen — vnetje možganov. Takrat se je pokazalo, kako ima Marijo rad. Vsa zdravila je odklanjal: »To ni vse nič. Dajte mi lurško vodo, pa mi bo boljše!« In res mu je bilo po vodi boljše. Sv. obhajilo je pa mogel prejeti šele čez leto. Od tedaj naprej se je vse njegovo življenje vrtelo samo okrog Jezusa. Prejemal ga je vsako nedeljo, vsak praznik in vsak prvi petek v mesecu. Čim večkrat je šel k angelski mizi, tem bolj je imel Jezusa rad. Kar nenadoma ga priklene bolezen na posteljo. Več ni pel na koru, ni mogel streči pri sv. maši. Ludviku je bilo hudo, pa vdal se je: »Samo to delam, kar Bog hoče. Saj sem v njegovih rokah.« Na postelji je večkrat premišljeval svoje grehe, pa je bil trdno prepričan, da mu jih je Bog odpustil, ali jih pa še bo. »Mama, nikdar nisem smrtnega greha storil. Ubogal te pa res nisem zmerom, pa Metko sem dražil, tovariše sem brcal in pestil. Veš, pa sem se že spovedal in kesal. Zdaj delam pokoro, ko toliko trpim.« Včasih ni mogel moliti zavoljo bolečin. Takrat se je tolažil: »Nič več ne morem moliti, mama. Darujem pa vse svoje bolečine Bogu, da mi grehe odpusti.« Ko je bil zadnjikrat obhajan, je bil kakor angel. Obraz, izsušen in bled, je bil kakor spremenjen, oči so žarele in nà ustih smehljaj. Dolgo sta se z Jezusom pogovarjala, kar zakliče mami: »Mama, ko sem prejel Jezusa, sem videl lepega, belega golobčka. Da bi ga bila vsaj tudi ti videla! Tako je bil lep!« Ko je Ludvik trpel v bolečinah, mama ni šla od postelje. Popravljala mu je odejo, blazine in prekladala ga je, ker se sam ni mogel več ganiti. »Kako si dobra, mamica! Tako sem ti hvaležen!« 4. februar 1914 je bil njegov zadnji dan, pa tudi najhujši. Župnik ga je obiskal: »Ludvik, ko boš v nebesih, boš molil za svojega starega župnika, je-li?« »Bom, prav gotovo bom!« »Pa boš tudi prosil Boga, da blagoslovi vso faro?« »Bom, bom, ne bom pozabil!« Smnt se je bližala. Prižgali so svečo, Ludviku dajo križ v roke. Tako prisrčno je poljubil vseh pet ran in rožni venec. »Ludvik, daj nam znamenje, če si v nebesih.« »Mama, bom, če bo Bog dovolil.« Proti večeru zaprosi lurške vode, pa je ni mogel isavžiti. »Mama, ne morem več. — K Bogu grem.« Mama ga objame in solze se ji udero. »Mama, tako sem truden — pa bom pri Bogu spal.« Vsa družina je bila zbrana okrog postelje. Ludvik jih gleda, mamico dolgo, dolgo časa, pa zaobrne oči na kip nebeške mamice, se ji nasmehne, kratek vzdih in njegova duša je bila v nebesih. Star je bil devet let in tri mesece. Sedaj prepeva ob nebeškem prestolu — Jezusov ščinkovec. Janez Pucelj: Zgodba o pastirju Nacetu. Kadar so me mati — zdaj že v grobu spe — učili pridnosti in marljivosti in me odvajali od lenobe, tedaj so mi kaj radi pravili zgodbo o pastirju Nacetu. Je pa ta lepa zgodba takale: Živel je pastir Nace. Pasel je pri Ribovcu. Poleg lepih lastnosti pa je imel tudi to, da je bil len pri delu in priden pri jelu. Kakšne križe in težave so imeli mati Ribovka slednje jutro, preden so ga postavili na noge! Takele reči so se dogajale: Mati Ribovka pridejo gori na glajt: »Nace, pokonci, solnce je že za moža visoko!« Nace: »Prec, prec, mati!« O ko bi ta »prec, prec« ne bil tako silno dolg, da so ga morali hoditi mati Ribovčeva krajšati še drugič in tretjič! . Zgodilo se je pa tudi kaj takega: Pridejo mati Ribovčeva: »Nace, vstani, ženi past!« »Prec, mati, prec! Kakšno je pa vreme?« Mati pravijo: »Oblačno je, Nace, bo lepo hladno!« Nace: »O to bo pa lilo, lilo!« Mati z glajta, Nace se obrne na drugo stran, kot bi hotel posnemati svetega Lovrenca, češ, na to stran sem se že dovolj naspal, naj se še na to! Mati Ribovčeva morajo spet na glajt: »Tak ne boš vstal, Nace!« »Kakšno je pa vreme, mati!« »Oh Nace, tako boš imel lepo prijetno: jasno je, solnce sije!« »Ah, to bodo pa bezljale, bezljale!« Ena reč pa je bila, ki je kakor vzmet dvignila Načeta iz mehke otave: Kadar so rekli mati: Žganci so že na mizi! Pa se je nekoč dogodila ta-le zgodba z Načetom: Mati pridejo na glajt: »Nace, brž pokonci! Žganci se že kadijo na mizi!« Urno je Nace pripetal z glajta in še po poti si je zapenjal oprte pri hlačah. Ko je pospravil žgance, reče materi Ribovčevi: »Veste kaj, mati? Kaj bi tisto! Pa mi dajte še kosilo!« Mati so bili dobri, pa so mu dali. Ni se Nace še oddahnil od zadnje žlice, pa reče materi: »Kaj bi tisto, mati! Kar še večerjo mi dajte!« Mati Ribovčeva so bili dobra ženska in veseli, da pastirčku tako tekne in diši, pa so mu dali še večerjo. Ko pospravi Nace še večerjo, se prav globoko oddahne in pravi: »Veste kaj, mati? Po večerji se gre pa spat!« Te zgodbe o pastirčku Nacetu so mi pripovedovali rajna mati, kadar so me navajali k pridnosti in me odvajali od lenobe in so rekli: »Viš, tak je bil Nace. Ti pa ne bodi tak!« Mirko Kunčič: Zgodbica. » Putka, stare Metke tole je sklenila: »Sama svoja jajčka bom na trg nosila! Le čemu bi drugi z njimi se mast i1 i in z denarci skrinje svoje si polnili...?!« V mesto šla je s koškom zajčka Dudeldajčka in vsevprek kričala: »Jajčka! Jajčka! Jajčka! Izza ogla botra Neža je prisopla in kokoško s koškom vred zgrabila — hopla! Bridko zdaj kesa se putka v tesni kletki in želi nazaj si k svoji dobri Metki... Mirko Kunčič: Francka hoče kruha, i. Sedi drobna, petletna Francka na pragu revne, s slamo krite koče, sedi in si greje bosopete nožice v božjem solncu. Široka cesta se vije mimo nje v nepoznani svet. Po tej cesti romajo Franckine sanje. A ne priromajo nikoli delj kot do prvega ovinka na koncu vasi... Kaj je za onim ovinkom, kje je konec ceste — to, to bi Francka rada vedela! Vsekakor mora biti tam daleč mnogo lepše kakor pri njej doma ... Morda imajo tam otroci celo belega kruha dovolj? Francki se zaiskrijo oči v žgočem hrepenenju. Kaj bi dala ta hip za kos kruha! Vse. Pa se domisli in nevšečno nagubanči čelo. Eh, kaj neki bi dala — saj nima nič! »Dober dan, punčka! Ali si kaj pridna? Daj no, prinesi mi kos kruha! Lačen sem, siromak...« Ne, kaj takega! Ura je že zdavnaj poldne, mame ni od nikoder. Francka je sama lačna, tako lačna, da bi kričala, da bi jokala — pa ti pride tale mož in prosi njo...! Smešno. Žalostno. Nobene besede ne zine Francka. Pokoncu skoči, zavije v vežo in pusti tebi nič meni nič berača samega. Čaka berač, čaka, ne dočaka. Počasi odkrevsa za Francko, obstane na pragu in se čudi: leži Francka na kupu slame v kotu, leži z obrazom v dlaneh in ihti, ihti — — — 2. Ura je štiri popoldne. Berač je odšel. Francka sedi zopet sama na pragu raztrgane bajte, gleda z objokanimi očmi na cesto — ni mame, ni. In je trdno obljubila, da se vrne opoldne. Francka se spomni očeta. Le zakaj je moral umreti? Ko je on še živel, vsaj lačna ni bila nikoli. Črnega in belega kruha je bilo pri hiši zmerom dovolj ... Bel oblak prahu se dvigne na oviuku. Ropot bližajočega se voza drami tišino. Francka napenja oči, a ne more razločiti, kdo se pelje na vozu. Le odurno petje in hripav grohot sliši z njega. Tako znan se ji zdi ta glas... Voz se izvije iz prahu, pridrdra do Francke in obstane. Francka ostrmi. — Ali ni njena mama, ki tako grdo poje? Ali ni njena mama, kise tako str. Molitvenik »Pri Jezusuc z zlato obrezo. — Kar si kdo izbere. Izdaja konzorcij »Vrtca« (Alojzij Košmerlj). Urejujeta Vinko Lavrič, katehet v Ljubljani, Resljeva c. 11 (oblastem odgovoren) in Janez Pucelj, župnik na Ježici. — Uprava »Angelčka« v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 2 (H. Ničman). Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč). »Angelček« je priloga »Vrtca« in stane za vse leto Din 5"—. Knjižnicam priporočamo Vrtec in Angelček 1933/34 doBvo vezana Din "50*—; Angelček sam Din tO'— Od prejšnjih letnikov imamo še sledeče vezane, izvode Vrtec in Angelček 1032/33 Din 30 —: Angelček sam Din 10 — .. „ „ 1931/32 „ 30-: ......10- ..........1930/31 ,. 30—: ............10"- .. ,. !929/30 „ 30'-: „ 10- „ 1928/29 „ 30-: „ „ „ 10 — ............1927/28 „ 30"—. „ „ „ 10 — .. ., 1926/27 30-: ............10- ..........1925/26 „ 30'-: ......10 — Vrtec............1922 „ 18—; Angelček 1925 „ 10" - V knjigarnah se po knjigotržni ceni dobe: Vrtec 1910. 1911, 1913 do 1917, 1921 do 1932 Angelček 1895. 1906, 1908. »912 do 1916, 1919, 1921 do 1932 Uprava VRTCA, LJubljana Kopitarjeva ulica 2 (II. Ničman)