Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon, postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun : štev. 24/12410
Leto XX. - Štev. 48 (1028)
Gorica - četrtek, 5. decembra 1968 - Trst
Posamezna številka L 50
au je Bog	res umri? yprimeru ruskega napada na Jugoslavijo
SREČANJE V IDRIJI
V	petek, 22. novembra se je vršilo v Idriji pomenljivo srečanje. V prostorih Kluba mladih se je zbralo lepo število dijakov zadnjih letnikov gimnazije in njih profesorjev; pridružili so se jim tudi nekateri duhovniki in drugi izobraženci, da prisostvujejo dialogu, to je izmenjavi mnenj med štirimi slovenskimi misleci o vprašanju: Ali je Bog umrl? Na eni strani sta pri mizi sedela dr. Janez Janžekovič, Profesor filozofije na teološki fakulteti v Ljubljani, ter msgr. dr. Vekoslav Grmič, Pomožni škof mariborski. Na drugi strani Pa sta sedela prof. Zdenko Roter, ki uči na višji šoli za politične vede v Ljubljani in Marko Kerševan. Oba sta priznana ideologa novega rodu slovenskih marksistov in oba veliko pišeta v razne revije. Zbrali so se, da si med seboj izmenjajo poglede in misli o tem, ali Bog še živi.
To srečanje je značilno za Slovenijo iz treh razlogov: Najprej, ker je bilo prvo tako javno srečanje za okroglo mizo med predstavniki krščanskega svetovnega nazi-ranja in med predstavniki marksistične ideologije. Drugič pa zato, ker je znamenje neke nove odprtosti z ene in z druge strani, da so pripravljeni sesti k isti mizi in se mimo in stvarno razgovarjati o tako življenjskih problemih, kot je ravno bivanje božje. Končno, ker je to srečanje organizirala mladina.
STALIŠČA GOVORNIKOV
Razgovor je začel prof. Janžekovič. V svojem poročilu je poudaril, da ni nujno, da človek pride do Boga po umskih dokazih; lažje se sreča z njim po doživetju.
V	oporo svojemu mnenju je navajal zglede raznih konvertitov starejših in novejših časov. Za Janžekovičem je imel besedo Zdenko Roter. Ta je poudaril, da ne moremo govoriti o tem, ali je Bog mrtev, ker ga sploh nikoli ni bilo, o čemer pričajo pojmi o Bogu, ki so se v teku časov tako menjavali. Najbolj pa zavrača idejo o Bogu moderni človek, ki je ves predan aktivizmu in ustvarjalnosti. Bog pa je nekaj pasivnega in čakajočega.
Roterju je sledil dr. Grmič. Ta je razvil idejo o Bogu v razodetju in poudaril, da je vera življenje in ne filozofiranje in Bog ni zgolj predmet razmišljanja, ampak predvsem predmet ljubezni.
Končno se je oglasil Marko Kerševan. Ta je razvijal misel, da dokazi o Bogu nikamor ne pripeljejo, ker eni trdno dokazujejo, da Bog je, drugi prav tako prepričevalno, da ga ni. Odgovor nam nudijo sedanje religije, kjer ideja o Bogu vedno bolj odmira. V podporo svoji trditvi je navajal vrsto protestantskih teologov. Zato je zaključil: Religije danes pričajo, da je Bog mrtev.
Po končanih referatih se je razvila debata, v katero so posegli nekateri navzoči poslušalci. Ves večer se je potem zaključil v mirnem ozračju po dveh urah in pol debatiranja.
BOG NI IZNAJDBA, BOG JE ODKRITJE
že samo dejstvo, da so v Idriji razpravljali o Bogu, priča, da Bog ni umrl. Saj mrtvega ne zagovarjamo, zoper mrtvega se ne zaganjamo. O mrtvem kvečjemu zbujamo spomine. O Bogu se pa danes govori ne samo v Idriji, govori se povsod, o njem se piše, o njem ljudje razmišljajo in si izmenjavajo misli. Tudi marksisti so uvideli, da Bog In z njim vera niso le mrtve stvari. Da se za vsem tem nekaj skriva. Kaj? To, da nam je Bog skrita neznanka. »Bog ni Iznajdba, Bog je odkritje,« je zapisal Zunde v knjigi Iskanje nepoznanega Boga (Recherche du Dieu Inconnu). Tudi sv. Pavel je modrijanom v Atenah govoril o »neznanem Bogu«. Celo ml kristjani, ki imamo razodetje, vemo le malo o Bogu. Pavel VI. je pred nedavnim izjavil v nekem govoru: »Vedno moramo Pomniti, da je veliko več tistega, kar o Bogu ne vemo, kakor pa tistega, kar nam Je o njem znanega.« Z razumom se moremo združiti z Bogom samo kot z nekim
nepoznanim bitjem. »Dočim lahko vemo, kaj Bog ni, nam ostane zmeraj povsem neznano njegovo pravo bistvo,« uči sveti Tomaž. »Boga moramo zato zmeraj iskati, brez konca iskati,« pravi sv. Avguštin.
O tem skritem, tudi nam, ki imamo razodetje, tako malo znanem bitju, hočejo nekateri vse vedeti, celo to, da ga ni, da ga nikoli ni bilo. Ali niso podobni don Ferranteju v Manzonijevih Zaročencih, ki je trdil, da kuge ni, ker je še nihče nikoli ni videl? Nazadnje ga je pa le pobrala.
BOGA MORAMO ISKATI
Ne tako, dragi prijatelj! Kar je skrito, moramo iskati, tem bolj iskati, ker vidimo, kako je moderni človek v svojem bistvu nemiren, nesrečen, v neprestanem beganju pred samim seboj, v vednem iskanju sreče, ki je ne najde, ki mu uhaja, prav ko meni, da jo je našel. Klaus Mann, sin Thomasa Manna, je izpovedal: »Ni več upanja. Mi izobraženci, izdajalci ali žrtve, bi prav naredili, če bi priznali, da je naš položaj absolutno obupen. Cemu bi se varali? Izgubljeni smo, poraženi smo!«
Ali ni današnja odklanjajoča mladina takšna prav zaradi tega, ker ji je starejša generacija dala blagostanje, vzela pa srečo, notranji mir, jo oropala za smisel življenja, ker ji je odvzela Boga? še več, odvzela ji je celo iskanje Boga, tega velikega Nepoznanega, češ da je umrl.
A Bog ni umrl. To čutijo ne samo tisti, ki ga Iščejo in ki ga ljubijo, temveč prav tako tudi tisti, ki ga zanikajo in se zoper njega borijo. Kajti enim in drugim ostane »neznani Bog«, ki se nam bo v svojem bistvu odkril šele, ko ga bomo gledali »iz obličja v obličje«. Za sedaj pa velja le, »da ga iščimo brez konca, ker zasluži, da ga ljubimo brez konca« (Sv. Avguštin).
(r+r)
Ko so čete varšavskega pakta vkorakale v Češkoslovaško in so sovjetski voditelji svoj vdor opravičili s tezo, da je Sovjetska zveza odgovorna za ohranitev socializma v njenem interesnem območju, je Titu postalo jasno, da se lahko nekega dne to načelo naobrne tudi za Jugoslavijo. Državo je prve tedne po okupaciji Češkoslovaške zajelo občutje tesnobe, prišlo je do delne mobilizacije, v zvezni skupščini v Beogradu sta pa bila na naglo predložena v odobritev zakon o narodni obrambi in zakon o vojaški obveznosti.
Jugoslovani zatrjujejo, da se bodo borili proti vsakršnemu napadu z isto odločnostjo kakor so se uprli Hitlerjevi invaziji leta 1941 in se leta 1948 zoperstavili Stalinovim zahtevam. Ni dvoma, da je to zatrjevanje pristno in iskreno, saj je sovjetski poseg v Češkoslovaško javno mnenje v Jugoslaviji zelo razburil. Drugo vprašanje pa je, koliko je sedanja Jugoslavija zmožna morebitni sovjetski napad zadržati in ohromiti. Prav sklicevanje na leto 1941 je vse prej kot prepričljivo, saj vemo, kako sta v nekaj dneh razpadli tako vojska kot država. Pravega odpora spočetka sploh ni bilo, prvi začetki gverile pa so se pojavili šele čez pol leta po porazu. Zelo se je bati, da bi se to pot isto ponovilo. Če bi se potem Sovjetom posrečilo, da sestavijo kvizlinško vlado (Qui-sling je bil Norvežan, ki je ob nemški zasedbi Norveške prevzel vodstvo vlade in z Nemci sodeloval
ves čas zasedbe, op. ur.) in vzpostavijo oblast nad deželo, bi si prej ali slej zagotovili mednarodni pristanek — čeprav nejevoljen — in kasnejši odpor bi bil malo koristen. Tudi bi se našlo v Jugoslaviji brez dvoma vrsto Quislingov, zlasti iz Rankovičevih vrst, ki bi z veseljem obnovili čase nasilne zgradnje socializma pod vodstvom proslule UDB-e in sovjetskim pokroviteljstvom.
TEŽAVE Z OROŽJEM
Če naj bo obramba učinkovita, mora biti takojšnja in dovolj silovita, da prepreči napadalcem zasedbo dežele. Toda obstajajo resni dvomi, da bi bila jugoslovanska vojska kos sovjetskim divizijam na planem. Premoč Rdeče armade je tolikšna, da bi poteptala kakršenkoli »klasičen« način odpora na odprtem polju. Če bo Sovjetska zveza hotela vkorakati v Jugoslavijo, bo gotovo najprej — kot Izraelci lani v arabsko-judov-skem spopadu — onemogočila delovanje jugoslovanskega letalstva. Letališč pa je malo in letal ni veliko. Ko bodo uničena na tleh, se bodo zavalile oklepne sile. Obramba brez kritja iz zraka pa ni več mogoča. Polom na bojnem polju se zdi neizbežen.
Poleg tega se utegne ponoviti zgodba iz leta 1948. Jugoslovansko orožje — tanki, raketna letala in razne rakete — so sovjetskega izvora. Če bi Sovjetska zveza kot v Stalinovih časih ustavila dobavo orožja in nadomestnih de-
V Biafri ljudje še vedno umirajo
Državljanske vojne v Biafri, v odcepljeni pokrajini zahodnoafriške države Nigerije, še ne bo tako hitro konec. Ce je nedavno kazalo, da je vojaški odpor Ibo plomena že zlomljen, pa so sedaj vidni znaki preokreta v vojni sreči. Biafrsike čete, ki dobivajo več orožja, se ne umikajo več. Na več mestih so celo prešle v ofenzivo. Toda oblegani Biafri še vedno grozi lakota. Takole opisuje pariški list Le Monde to silno tragedijo ljudstva, ki si želi samostojnosti, pa mu jo hočejo temni interesi velesil preprečiti:
'Na sitotisoče biafrskih civilistov je že pomrlo zaradi pomanjkanja hrane. Statistike, po kateri bi lahko zanesljivo ugotovili število žrtev, sicer ni, vendar je splošno priznano, da je biafrska tragedija enaka vietnamski. Ker pa Biafrčanom grozi lakota, bo ta drama prav gotovo postala še strahotnejša. Po najmanj pesimističnih ocenah je doslej pomrlo že milijon ljudi, še milijon jih bo shiralo do konca leta.
Bivša vzhodna nigerijska pokrajina, ki se je odcepila od federacije, je imela okoli dvanajst milijonov prebivalcev. Pred začetkom državljanske vojne pa se je vrnilo v domovino še dva milijona Biafrčanov, ki so začeli bežati iz drugih delov Nigerije predvsem po pogromih na nigerijskem severu.
Nigerijske enote, ki so prodrle v biafr-sko ozemlje, pa so stisnile Biafrčane v »utrdbo«, v kateri je obkoljenih osem do devet milijonov ljudi. Ti obleganci, iki nimajo dostopa do morja, so popolnoma ločeni od sveta in dobivajo pomoč samo po zraku. To najhuje ogroža pomanjkanje hrane, predvsem proteinov.
Osnovna hrana prebivalcev nekdanje vzhodne pokrajine, zlasti še Ibov, ki tvorijo večino, so bili jam (rastlina z užitnim korenom), manioka, polenovka im sveže meso. Med boji pa je bilo veliko plantaž jama in manioke opustošenih. Polenovk, ki so jih uvažali z Islanda in skandinavskih dežel, skoraj ni mogoče več dobiti. Živine, ki so jo nekoč kupovali v
krajih na severu Nigerije, ni več, prav tako tudi ne posušenih rib, ki so prihajale v Biafro iz krajev ob Čadskem jezeru.
Biafrsko ozemlje vežeta z zunanjim svetom dva zračna mostova: letala Rdečega križa prihajajo iz Fernando Poa, bivše španske kolonije, ki je nedavno postala neodvisna; Ekumenski svet Cerkva pa pošilja pomoč s portugalskega otoka Sao Tome. Po teh dveh poteh prihaja vsako noč v Biafro okoli 150 ton proteinske hrane.
Te steze pa nikakor niso dovolj. Letala, ki pristajajo na njih, lahko nalože le malo tovora, predvsem pa jih ni mogoče hitro raztovarjati. To so zvečine letala tipa DC-3 ali DC-4, torej preurejena kot potniška letala, ki jih natovarjajo in raztovarjajo skozi navadna vrata. Pomoč bi pritekala veliko hitreje, če bi jo dovažali s specializiranimi tovornimi letali, ki imajo zadaj velika vrata za natovarjanje. A četudi bi rešili vse te težave, ne bi mogli pomagati ljudem, ki žive na ozemlju, katerega so ponovno osvojile zvezne čete.
A tudi znotraj »trdnjave« vznemirjenje narašča. Pridelek jama in manioke so pobrali prezgodaj, pojedli so tudi del semena za prihodnjo letino.
Dobrodelne organizacije kot Rdeči križ in druge humanitarne ustanove, ki sodelujejo pri zbiranju in pošiljanju pomoči, so brez moči, pa čeprav vodo, kaj se bo zgodilo. Premalo imajo denarja, na vseh koncih in krajih jim mečejo pod noge upravna polena, razen tega pa morajo delati na obeh straneh: na nigerijski in biafrsiki.
Neprizadetost Organizacije združenih na-todov, kjer njene članice zvečine nasprotujejo biafrsiki neodvisnosti, onemogoča kakršno koli zares mednarodno akcijo. Velike sile pa še naprej pošiljajo orožje, ničesar resnega pa ne storijo, da bi povezale humanitarna prizadevanja.
Velika Britanija in Sovjetska zveza pošiljata čedalje več orožja in streliva zvezni nigerijski vladi. Biafra pa dobiva znat
ne količine orožja francoskega izvora, toda hkrati London, Moskva in Pariz razglašajo, da morajo najti rešitev, s katero bi končali vojno, Afričani. Posledica stopnjevanja v oboroževalni dirki je, da se vsi izmikajo odgovornostim.
Voditelji afriških držav se ne obnašajo nič bolj logično. Pod pretvezo, da je separatizem nevaren zanje, nočejo resnično pritisniti na sprti strani in dovoljujejo, da se boji nadaljujejo, češ da se nočejo mešati v notranje nigerijske zadeve.
Medtem pa na obeh straneh skrajneži uveljavljajo svoja stališča. Nigerijski polkovniki, ki vodijo svoje čete, kot bi bile odvisne od njihove osebne avtoritete, prt tisikajo na generala Gowona, češ naj »zatre upor«.
Možnost, da bi prišlo do pogajanj, ni bila še nikdar videti talko daleč. Tudi svetovna javnost, ki je bila za trenutek ganjena, kaže znamenja neprizadetosti. V Biafri pa lakota streže po življenju sto-tisočem novih žrtev in še nikdar ni tragični položaj tako kričeče veleval, da je treba takoj ustaviti boje.
Obletnica jugoslovanske zvezne republike
Ob priliki jugoslovanskega državnega praznika 29. novembra je prišlo v tržaško mesto nad sto tisoč jugoslovanskih državljanov. Na obmejnih prehodih je tukajšnja občinska uprava razdeljevala avtomobilistom dobrodošlico in navodila, kod so najbolj primerni dohodi v mesto in kje so parkirišča. Kot lani je bila tudi letos dobrodošlica z navodili v slovenščini in srbohrvaščini.
Jugoslovanski generalni konzulat pa je ob priliki tega praznika priredil v Kulturnem domu koncert. Sprejema so se udeležili najvišji predstavniki krajevnih političnih oblasti in predstavniki kulturnega in gospodarskega življenja.
lov, bo po nekaj mesecih vsa oprema jugoslovanske vojske vredna le še toliko kot kup starega železa.
KAJ PA GVERILSKO VOJSKOVANJE?
Tako se zdi, da Jugoslaviji spet ne bo ostalo drugega kot gverilsko vojskovanje. Toda, ali je nanj v resnici pripravljena? Vojak v gverili mora sicer ubogati, mora pa znati tudi samostojno misliti. Če naj bo gverilsko bojevanje uspešno, je potrebna iniciativa na vseh stopnjah, od vojaka do generala. Toda po uradnem vojaškem načelu — pri čemer Srbi nimajo monopola — vojaku ni treba misliti, ampak mora le ubogati in izvrševati povelja slepo in brez pomisleka. Kljub socializmu in federativni ureditvi države pa so v Jugoslaviji še vedno v rabi tiste poniževalne disciplinske metode kot v časih kneževine Srbije, ko je oblastni, zajedljivi in nasilni kaplar skušal rekrutu izbiti vsako individualnost in mu vcepiti slepo discplino. Toda, ali je tak vojak zrel za gverilo, ki mora biti prožna in tolči sovražnika tam, kjer je najšibkejši?
Poleg tega je gverila vedno krajevnega značaja; vsaj terenci in poveljniki morajo biti domačini. Toda jugoslovanski rekruti služijo praviloma svoj vojaški rok daleč proč od doma in v domači republiki nimajo vojaških vaj. Pri takih vajah bi se morale gverilske enote premikati po hribih in se preživljati na terenu kot v resnični vojni. S tem v zvezi pa je hud problem preskrbe. Že med zadnjo vojno ni bilo lahko dobiti hrane na partizanskem ozemlju, v bodoči vojni pa utegne to postati še težje. Mnoge kmetije v hribih so zapuščene, ker so mladi odšli v tovarne, doma pa životarijo le še stari ljudje. Pa so prav hribovske vasi življenjskega pomena za gverilo. Namesto da so oblasti prve čase kmetom z davki nagajale kar so mogle, bi morale ravno v misli na morebitno bodočo gverilo premišljeno vzpodbujati kmetijsko proizvodnjo v zakotnih in odročnih krajih. Vsakoletne gverilske vaje v takem območju bi dale kmetom možnost, da vojski prodajo svoje pridelke in da se medsebojno zbližajo.
Vse vojaške vaje zadnjih let pa so bile v Jugoslaviji usmerjene ne v kakšno gverilo, ampak v »klasični« tip bitk, v katerih nastopajo tanki, letala, padalci in topničarji. Zato se premnogi poznavalci razmer v jugoslovanski vojski bojijo, da je socialistična Jugoslavija na gverilo tako slabo pripravljena, kot je bila kraljevska leta 1941. So sicer spet drugi, ki zatrjujejo, da se o teh stvareh ne sme govoriti, ker bi se sicer sovražnik z njimi okoristil in bi obstoječi načrti potem postali neučinkoviti. Toda, ni mar sklicevanje na vojaško tajnost dostikrat le prazna vreča, katero prav zato skrbno varujejo, da se ne bi videla praznota, ki je v njej skrita? Pretirana tajnost lahko obrambi škodi prav toliko kot popolna odkritost. Če bo morebitni napadalec vedel, da bo obramba huda, zlepa ne bo napravil neprenagljenih potez. Če hočejo Jugoslovani prepričati Sovjete, da se jih ne splača napasti, ker jim bodo prizadejali preveč težav, potem je treba to sovražniku na nek način tudi razkriti.
Katoliška vzgoja mladine lziava 0 holandskem katekizmu
Najmlajši iz slovenske osnovne šole v Dolu
Nam katoličanom večkrat zamerijo, da preveč naglašamo vrednost naše vere za vzgojo mladine, češ da s tem postavljamo v senco drugače misleče. Žele širiti mišljenje, da vera nič ne vpliva na nravno življenje. Da bi temu mišljenju dali znanstveno osnovo, opravljajo med neizkušeno mladino tudi ankete.
Ali vera vpliva ali ne vpliva na nravno življenje? Skušajmo mimo na to odgovoriti.
1. Res je življenje zamotano. Med nazorom in praktičnim življenjem je navadno precej razlike. Katoličani žal ne živimo vedno po svoji veri, pa tudi pripadniki drugih nazorov niso v življenju dosledni. Ljudje, ki se navdušujejo za krepost, niso tako krepostni, kakor govore; in spet ljudje, ki odkrito oznanjajo nemoralna načela, v dejanju niso vedno tako hudobni, kot bi po načelih morali biti. Skratka: na svetu nimamo človeka, na katerem ne bi bilo nič dobrega, pa tudi ne, na katerem ne bi bilo nobene napake. Vera nas uči, da je bila med ljudmi samo Marija brezmadežna. Plevel raste na dobrih in slabih njivah. Kljub temu, da na svetu svetloba in senca nista tako jasno ločena, ne smemo trditi, da so vsi ljudje nravno enaki, svetnik kakor najpodlejši zločinec.
2. Dalje je gotovo res, da starši ljubijo svoje otroke ter jim žele dobro vzgojo. Cisto druga stvar pa je, koliko so vsi starši sposobni dati otrokom dobro vzgojo. Že o tem, kaj je dobra moralna vzgoja, je v pluralistični družbi mnogo nazorov. Za neverne ljudi je ideal dobre vzgoje precej drugačen kakor za globoko vernega katoličana. V mnogih stvareh, ki zadevajo moralno vzgojo, se bomo pa vsi ljudje strinjali.
Koncilska poslanica mladini poziva fante in dekleta na ta moralno dobra dejanja: »Razširite vaša srca do zadnjih mej sveta! Čujte klic svojih bratov in pogumno jim dajte na voljo svoje mlade moči! Borite se zoper vsako obliko sebičnosti! Brzdajte nagone nasilja in sovraštva, ki povzročajo vojne in bedo, ki jih spremlja! Bodite plemeniti, čisti, spoštljivi in odkriti! Z navdušenjem gradite nov svet, ki bo boljši od tega, v katerem živijo vaši starejši vrstniki.« Upam, da smo vsi soglasni, da je to, kar koncil mladini naroča, lepo, dobro, krepostno.
KAKO MLADINO NAPRAVITI IDEALNO
3. Sedaj pride na vrsto vprašanje vzgoje same. Kako bomo pridobili mladino za take lepe Ideale krepostnega življenja? Kaj mladini v tem pomaga, kaj jo ovira?
Izredno veliko vlogo igra pri tem okolica, svet, v katerem mladi živijo, zlasti še družina sama. Otroka bolj vzgajamo z življenjem in zgledom kakor z besedo. Otrok gleda, opazuje, posnema, če je otrokova okolica nravno zgledna, dobra, postaja sam dober, če je moralno slaba, se pohujšuje. Zato velja stari narodni pregovor: jabolko ne pade daleč od drevesa.
Spet pa ne smemo podcenjevati važnosti pouka v moralni vzgoji. Stari Sokrat je sicer pretiraval, ko je dejal, da je že samo znanje dovolj za krepost in da je moralna pokvarjenost samo posledica neznanja. Kot pogan pač ni vedel za izvirni greh in grešno nagnjenje, ki tiči v slehernem človeku in ga vleče navzdol. Vsekakor pa je res, da razum, naše znanje močno vplivata na naša dejanja. Ignoti nulla cupido — česar ne poznamo, za tem ne moremo hrepeneti, so rekli stari Rimljani. Katoličani bolj poznamo človeka kot drugi, ker Imamo razen človeškega
znanja še božje razodetje, ki veliko govori o človekovem namenu.
KATOLIŠKA VZGOJA
4. Vaja v krepostnem življenju je težka in naporna. Da si mladina pridobi potrebno strokovno znanje za kasnejše življenje, si mora krepko prizadevati in se marljivo učiti. Še teže je premagovati slaba nagnjenja in strasti, postati plemenita in urejena osebnost. Pri tem pa človeku razen zgleda veliko pomaga čut odgovornosti, zavest, da bom za vsa svoja dejanja dajal pred Nekom račun. Že v šoli, že doma je vzgojiteljem v veliko pomoč plačilo in kazen v ocenah, v pohvali in graji. Katoliška vzgoja tako jasno govori, da smo vsi ljudje, tudi mladina, božje stvari in božji otroci. Vsi bomo nekoč stali pred božjim sodnim stolom in odgovarjali za vsa svoja dejanja ter potem prejeli plačilo ali kazen, kakor smo zaslužili. Bog je neskončno pravičen, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Pred Bogom se nobeno dobro ali slabo dejanje ne izgubi. Bog ve vse.
Kdo ne vidi, kakšna vzgojna moč je v tej zavesti odgovornosti pred Bogom! Že stari so rekli: strah božji je začetek modrosti. In vsega tega brezverna vzgoja mladini ne more dati. Njihovi vzgojitelji morejo reči samo: po smrti ni ničesar več: ne Boga ne duše ne sodbe ne nebes ne pekla. Tako učenje dobrega človeka nagiba bolj h grehu in strastem kakor pa h kreposti. Govoril si bo: saj greha sploh ni, saj ni razlike med dobrim in zlom. čisto vseeno je, ali sem dober ali hudoben, ko je s smrtjo tako vsega konec.
In svet danes toži nad pomanjkanjem čuta ali zavesti odgovornosti. To se čuti na toliko odsekih sodobnega življenja in je rakasta rana tolikih neuspehov v gospodarstvu in drugod.
Katoliška vzgoja skuša odpravljati slabost! In kam je sposobna pripeljati človeka, nam dokazujejo naši svetniki, največji junaki, na katere je svet lahko ponosen. Kristjani računamo pri vzgoji tudi še z milostjo, ki nam jo Bog obilno deli.
Zato morem tudi jaz na tem mestu ponoviti besedo koncilskih očetov z dne 8. decembra 1965: »Mladina, oklepaj se velikana življenja, večno mladega Kristusa. V Kristusovem evangeliju, v njegovi Cerkvi boš našla vse, kar ti je potrebno za najlepši in najpopolnepši razvoj. Iz tega zaklada bodo pile vaše duše blagodejno svetlobo In se v njej svobodno sončile. Tu boste dobili toliko moči in veselja, da vas ne bo mikalo, da bi sledili zapeljivim filozofijam sebičnosti in uživanja in tistim, ki oznanjajo obup in nič, in da boste spričo brezboštva, znaka utrujenosti in starosti, sredi življenja stali trdni v veri in prepričanju, da biva dobri in pravični Bog, kar šele daje življenju smisel.«
Prepričan sem, da Kristus je in ostane najprivlačnejša osebnost, ki bo katoliško mladino, ki se je nanj navezala že pri krstu, vodil na svetla pota nravne popolnosti in prave človeške veličine.
Zato katoliška vera je In ostane do konca sveta neprekosljlv vzgojni činltelj. To so vedeli in vedo še danes med nami tisoči staršev, ki pošiljajo svoje otroke v cerkev in k verouku, čeprav sami niso ravno goreči kristjani.
Škof dr. JANEZ JENKO
Razgovori za zedinjenje protestantov
V Združenih državah Sev. Amerike se vršijo razgovori med desetimi protestantskimi skupnostmi. Želijo najti osnovo, da bi ustanovili enotno protestantsko Cerkov. Ta bi štela 25 milijonov članov.
V zadnjih letih se v katoliških krogih in tudi izven njih veliko govori o »novem holandskem katekizmu«. Tako danes na-splošno označujejo ta katekizem, ki so ga na Holandskem pripravili izvedenci za katehetska vprašanja, izdali pa holandski škofje. Odkar je izšel, so se zvrstile polemike in kritike o tem katekizmu. Eni so ga na vso moč hvalili in ga stavili za zgled, kako je treba modernemu človeku prikazovati verske in moralne probleme, k: jih vsebuje božje razodetje. Drugi pa so pustili ob strani, kako so problemi prikazani, in so se ustavili ob vsebini novega katekizma. Saj pri katekizmu ni važno samo, kako razlaga verske resnice in zapovedi, temveč je še važnejše, kaj katekizem obravnava.
Prav v tem pogledu so mnogi videli, da holandski katekizem greši. Očitali so namreč, da na ljubo spravi in dialogu s protestanti molči o nekaterih važnih krščanskih resnicah, o drugih pa da rabi dvoumno izražanje, ki meji na herezijo.
Tako so očitali, da ni v skladu s tradicionalnim naukom katoliške Cerkve izražanje holandskega katekizma o sv. Evharistiji, kjer ni jasno, ali veruje ali ne veruje v resnično pričujočnost Kristusa v najsvetejšem zakramentu; prav tako je katekizem nejasen, ko govori o brezmadežnem spočetju Marijinem; dalje, ko govori o prvenstvu rimskega papeža, o angelih, o večnosti pekla in še o kaki drugi resnici.
Zaradi tega je Sv. sedež najprej prepovedal, da bi se ta katekizem prevajal v druge jezike. Vendar ni to veliko pomagalo, ker so ga vseeno prevedli in izdali tudi v drugih jezikih, seveda brez cerkvenega dovoljenja. Danes pravijo, da je iiiiiiiiiiiiiliniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
12 delminia drnštva ..Stamšek" vRimu
izšlo že približno en milijon izvodov tega katekizma v raznih jezikih.
Nato je sv. oče imenoval posebno komisijo teologov, Holandcev in drugih narodnosti, naj preiščejo in presodijo nauk novega katekizma. Komisija teologov si ni bila edina, zato je sv. oče imenoval novo komisijo šestih kardinalov, da zadevo preišče. Komisijo so sestavljali kardinali Frings, Jager, Florit, Lefebvre, Brown in Journet. Njen sklep, ki ga je potrdil tudi sv. oče, je sedaj objavilo uradno glasilo Sv. sedeža Acta Opostolicae Sediš dne 30. novembra pod naslovom Izjava kardinalske komisije o Novem katekizmu (holandskem). Vsebina te izjave je, da je Novi (holandski) katekizem hvalevreden zaradi truda njegovih sestavljalcev, da bi prikazali verske resnice v duhu, ki bolj odgovarja sodobnemu človeku, vendar pa so nujni številni popravki v izražanju nekaterih temeljnih resnic, ki jih uči katoliška Cerkev.
S tem je zadeva o holandskem katekizmu razčiščena. V njem ni kakih očitnih herezij, vendar takšen kot je, utegne zaradi svoje nejasnosti zapeljati v zmoto. Zato ga je treba popraviti.
Ni dvoma, da je ta izjava, ki je izšla v uradnem listu Sv. sedeža, tudi mnenje sv. očeta. Zato je sodba o holandskem katekizmu dokončna.
Kaj bodo napravili holandski škofje in katoličani? Kolikor poznamo vernost holandskih katoličanov in zvestobo holandskih škofov sv. očetu, se bodo gotovo podvrgli rimski razsodbi, četudi jih ta boli. Toda to je naravno, da človeka boli, če se moti. Ali pametni ve, da je zmota nekaj človeškega in da se lahko vsi zmotimo. Zato pametni zmoto popravi in ne vztraja trmasto v njej.
Društvo rimskih Slovencev »Slomšek« gre v sedmo leto svojega delovanja. Daleč za nami je strah nekaterih, kaj bodo drugi rekli, in tretjih, saj ne bo nič, saj ni mogoče povezati rimskih Slovencev. Čas je pokazal, da so imeli ustanovitelji prav. Danes je društvo živo, ustaljeno, trdno, hodi samostojno in pogumno ter postopoma izvaja naloge, ki si jih je nadelo. Tudi prvo seme že prinaša bogat sad. V nikomur ni več bojazni, v nikomur malodušnosti. V vseh je pogum in podjetnost. Vsi vedo, da niso več sami. V vsaki, tudi najmanjši stvari vedo, kam se jim je obrniti.
Tudi po letošnjih poletnih počitnicah je društveni odbor v septembru najprej poskrbel za prisrčen razgovor med vsemi rimskimi Slovenci. Po lepem filmu »Pater Damijan« so si pripovedovali svoje doživljaje s počitnic in načrte, ki jih imajo za bodočnost.
Zadnja nedelja v oktobru je bila posvečena pričetku študija na rimskih univerzah in misijonom. V naši kapeli so so-maševali dekan teološke fakultete univerze za širjenje vere msgr. Janez Vodopivec z dvema gojencema Slovenika. V dvorani pa so v prvem delu prireditve zapeli gojenci Slovenika tri lepe pesmi: svojo himno, Lipa zelenela je in Od Ribnice do Rakitnice. Msgr. Janez Vodopivec je pozdravil vse, ki so prišli študirat v Rim in poudaril pomen, ki ga ima danes čim večja izobrazba. Dejal je, da še nikoli ni bilo toliko slovenskih akademikov v Rimu, kot jih je letos, namreč nad 30. Pokazal je številčni obisk raznih fakultet in univerz v Rimu s strani Slovencev in vsem želel mnogo uspeha pri študiju. V imenu »Slomška« pa je slovenske akademike pozdravil društveni predsednik.
Drugi del prireditve je bil posvečen misijonom. Ko je navzočim, ki jih je bilo skoraj sto, kar je za Rim zelo lep obisk, predsednik predstavil predavatelja, je podčrtal kakšno ogromno delo čaka še misijonarje v svetu. Samo od skrivnostne in bedne Indije, preko nemirne Jugovzhodne Azije do Japonske je eno milijardo 700 milijonov ljudi. Večina človeškega rodu. In vendar je med njimi samo 43 milijonov katoličanov, komaj dva odstotka Sorazmerno enak položaj je v Afriki. Povsod primanjkuje misijonarjev. Zato moramo tudi mi storiti svoj sklep: več moliti za misijonarje, več žrtvovati zanje, zlasti za slovenske misijonarje, ker bomo samo tako tudi mi izpolnjevali nalogo: širiti božje kraljestvo na zemlji.
Nato je govoril o temi: »Kaj misijonske dežele pričakujejo od misijonarjev«, bogoslovec iz Burundija. V prisrčnih besedah je najprej omenil, kakšen je položaj v njegovi domovini; kako manjka pravih misijonarjev; kako so mnogi, ki so pri-
hajali v Afriko, prišli kot Evropejci, ki so z vero hoteli uveljaviti tam tudi evropsko miselnost.
Afriški narodi si ne žele takih misijonarjev. Prva naloga pravih misijonarjev je, da si osvoje jezik in kulturo dežele, kamor so prišli oznanjat božjo besedo. Druga naloga je, da skušajo razumeti tamkajšnje potrebe in navade. Tretja naloga je, da s svojim zgledom in življenjem potrjujejo to, kar uče. Poslednja, največja naloga misijonarjev pa je, da so bratje med brati.
Govornik je izrekel svoje zadovoljstvo, da je mogel priti med Slovence, saj mu je znano, da so zavedni katoličani; mnogo jih osebno pozma, ker so njegovi predstojniki ali profesorji. Vsem se je priporočil v molitev.
Sledil je družabni del, v katerem so se letošnji slovenski akademiki seznanili z rimskimi Slovenci in se z njimi spoprijateljili. Bil je v resnici lep večer.
R. R.
Verski položaj v Rusiji
O verskem položaju v Rusiji bi lahko takole rekli: država zvesto čuva ateizem, čeprav se kaže bolj tolerantna do Cerkve. Stalno se nadaljuje dobro pripravljeno delo za odpravo vsakega verskega čuta med državljani.
OB OBLETNICI SMRTI duhovnika J. Vidmarja
Lansko leto na praznik Matere božje zdravja smo se na Opčinah poslovili od pokojnega duhovnika Jožeta Vidmarja. Drugi dan, na god svete mučenke Cecilij« smo ga pokopali v njegovi rojstni župniji na Otlici.
Kako je to, da se po enem letu premnogi izmed nas velikokrat spominjamo tega našega pokojnega rojaka, veliko nanj mislimo, o njem velikokrat med seboj 'g0-vorimo? Odgovor je zelo lahek: vsak pokojnik, ki je bil v življenju resnično skromen, vzoren, vesel, plemenit, pusti med živimi, ki so ga pozinali, neizbrisen spomin in ne samo iz leta v leto, celo iz roda v rod se dobri ljudje nanj spomi-njejo, zanj molijo ali se mu tudi zasebno priporočajo. Tak pokojnik z lepimi lastnostmi je bil naš sobrat Jože Vidmar.
Spominjam se zadnjega romanja, ki ga je mesec pred smrtjo vodil naš gospod Jože. Nad sto petdeset — vsi z Opčin in Repna — nas je pod njegovim vodstvom romalo na Sveto goro. Po končani romarski pobožnosti v baziliki smo se odpeljali proti Lokvam na kosilo. Tam pride v naš avtobus — bili so sami Ferlugovci — nasmejani openski kaplan in hoče nekaj povedati, naročiti za kosilo. Toda ni mogel priti do besede, tako navdušeno petje je odmevalo po avtobusu. Pozneje nam je večkrat omenjal, kako je bil vesel nad lepim razpoloženjem med romarji. Med kosilom na Lokvah smo zopet prepevali kot že dolgo ne in zopet pride — tokrat iz hotelske pisarne, kjer nekaj ni »štimalo« z računi — in pravi, naj le še kakšno krepko udarimo, ker se tako računi laže »naglihajo«.
Na številnih sikupnih romanjih je bi' pokojni g. Jože večkrat izbran za duhovnega voditelja. Povsod je vzorno skrbel za organizirano spovedovanje romarjev. Ko smo bili leta 1964 drugič v Lurdu, je še zadnje jutro dal oznaniti priliko za sveto spoved. Rekel sem, da ni treba, da so bili že vsi, a je vztrajal pri svoji želji! oznanili smo in dejansko so prišli še pre-potrebni in opravili svojo romarsko dolžnost. V Marijinem Celju, v Einsiedelnu, v Oropi nismo imeli navadno skupnega križevega pota, a duhovni vodja, naš drag' pokojnik, je sam zbral prostovoljce, vadil križev pot in bil ves srečen, da se jf vedno nad polovico udeležencev odzval0 vabilu.
Zdravo veselje, vzorna pobožnost, skromnost, duhovniška plemenitost, to so velik6 oznake pokojnikove življenjske poti. Sedaj sloji na njegovem grobu velik spomenik v podobi križa in v sredini križa lop kip lurške Matere božje, pod njim pa napis-Po Mariji k Jezusu. Blagi pokojni duhov' nik je vzorno prehodil svojo življenjsko pot. Njegov zgled naj spodbuja tudi nas. ki se ga vedno hvaležno spominjamo.
Franc Štuhfec SD0
Družba za domačo duhovščino v misijonih
Za šolanje domačih duhovnikov v miši' jonskih deželah skrbi papeška misijonska družba sv. Petra Apostola. Lani je družba zbrala v ta namen 8 milijard 855 milijo nov lir. S tem denarjem vzdržuje 745 rn3' lih in velikih semenišč, v katerih je 41.00® dijakov in bogoslovcev. Lani je bilo v misijonskih deželah 510 novomašnikov.
Priznanja slovenskim kmetom
V nedeljo, 24. Tiovembra 1.1. so v dvorani trgovinske zbornice v Trstu nagradili 55 nameščencev in delavcev, ki so najmanj 30 let pri istem podjetju, 35 zasebnih ali družinskih podjetij, ki delujejo nad 30 let in 10 podjetij, ki so uvedla znatne izboljšave v proizvodnji ali v prid svojih delavcev.
Slovesnosti, na kateri je vladni komisar dr. Cappellini osebno razdelil kolajne in spominske listine, so se udeležile številne druge osebnosti trgovinske zbornice, predstavniki raznih stanovskih organizacij in poslovnega sveta.
Med podjetji, ki so uvedla znatne izboljšave v proizvodnji je prejelo priznanje tudi sedem slovenskih kmečkih posestnikov in sicer Furlan Anton iz Grete, Godina Josip iz Skednja, Gregorič Peter iz Barkovolj, Lupine Alojz iz Praproti, Radovič Dušan in Radovič Mirko iz Nabrežine ter Zahar Bruno iz Boršta.
»Zlati sv. Just 1968« prof. Levijo
Kronisti Julijskega časnikarskega združenja so na podlagi referenduma podelil’ letošnjo nagrado »Sv. Just« znanstveniki1 in arheologu prof. Doru Leviju. Prof. Levi, ki je judovskega porekla, živi pretežn0 v Grčiji, kjer vodi razna dela pri izkop3' vanjih, vendar je vedno ostal povezan s svojim rodnim mestom Trstom.
Stoletnica slovenske čitalnice pri Sv. Ivanu
V okviru proslav stoletnice slovenski čitalnice pri Sv. Ivanu so se pretekli t6" den vrstile v prosvetnem društvu »S-Škamperle« razne kulturne in prosveto® prireditve. Med drugim je prof. Sam0 Pahor predaval o zgodovini Sv. Ivana-Zaključna osrednja proslava pa je bil® v soboto. Nastopili so svetoivanski Pe'” ski zbor, društvena dramska in folklorni skupina, recitatorji in govorniki.
Rešiti je treba naše narodne pravice v deželi i s tržaškem
V	drugem delu svojega govora, ki ga je imel deželni poslanec dr. Drago Štoka v zvezi z novim deželnim proračunom, je slovenski predstavnik prešel na vprašanje kompetence za reševanje naših narodnih pravic ter rekel: »Če bi država, ki si pridržuje pravico, da izdaja norme za zaščito slovenske skupnosti, že izdala zakon, ki bi zagotovil Slovencem v Italiji vse pravice, ki jim pritičejo, tedaj se deželi ne bi bilo treba zanimati za vprašanja naše narodne manjšine. Toda dokler se to ne dogaja, mora dežela s posebnim statutom ne samo nadomestiti voljo države, čeprav bi morala z njo načeti politični in pravni Postopek za določitev pristojnosti, temveč bi morala tudi prevzeti pobudo za rešitev nerešenih vprašanj slovenske manjšine, in to na podlagi člena 6 ustave in člena 3 deželnega statuta, pri čemer ne smemo pozabiti, da je naša dežela nastala prav zato, ker v njenih mejah živi slovenska manjšina.«
Nato je dr. Štoka razčlenjeval dejanja in politično voljo vladajočih strank ter ugotovil, da je bilo storjenih nekaj korakov, tudi pomembnih, kar je treba deželnemu odboru in svetu priznati, da pa je še kopica nerešenih vprašanj.
VAŽNA SLOVENSKA VPRAŠANJA
Levi center mora, brez najmanjšega pa-ternalizma, začeti z reševanjem naših problemov, postopoma, a stalno, pri čemer mora dati prednost nujnim vprašanjem. Dr. Štoka je pri tem rekel: »Ker si hoče levi center zagotoviti v zgodovini mesto nosilca politične in demokratične dobre volje, se mora zavedati najbolj nujnih vprašanj naše manjšine, upoštevati mora ustavo in deželni statut, ki predvidevata posebno zaščito etničnih značilnosti, naših pravic in interesov.«
Nato je dr. Štoka pobil nekatera izvajanja določenih demokrščanskih svetovalcev, ki so hoteli dokazovati, da smo Slovenci pravzaprav s šolskim stanjem lahko zadovoljni, češ da pride komaj deset naših otrok na en razred, medtem ko se morajo italijanski učenci gnesti po številčno premočnih razredih in da se torej nimamo kaj pritoževati. Svetovalec liste Slovenske skupnosti je dejal, da so taki ■etatistični podatki iz trte zviti, ker veljajo le za mesto, medtem ko je res, da so na podeželju italijanski razredi z enim, dvema ali tremi otroki. Dr. Štoka je tudi zavrnil svetovalca Krščanske demokracije Ramanija kar zadeva važnost jezika za strokovno usposobljenje (slednji je trdil, da pri tem jezik ne igra nobene važne vloge), nakar je Ramani začel prekinjati slovenskega svetovalca in nato jezno odšel iz sejne dvorane, pri čemer je zaloputnil vrata za seboj.
SOCIALNI IN NARODNOSTNI PROBLEMI BENEŠKIH SLOVENCEV
Ko je svetovalec dr. Štoka govoril o gospodarskih in socialnih problemih Beneških Slovencev, je v potrditev svoje teze prebral tudi članek, ki je izšel v Zadnji številki lista »Dom«, ki ga izdajajo slovenski duhovniki. Analiziral je težko gospodarsko stanje ondotnega prebivalstva ter pomanjkanje vsakršnih osnovnih narodnih pravic. To seveda ni bilo všeč predvsem misovcem, zato je njihov predstavnik iz protesta zapustil med govorom slovenskega svetovalca sejno dvorano.
USTANOVITEV STOLICE SLOVENSKEGA JEZIKA NA TRŽAŠKI UNIVERZI
Profesorji, ki uče na slovenskih šolah v Trstu in Gorici, nimajo možnosti, da bi opravili pri tržaški univerzi potrebni študij za svojo poklicno izobrazbo. Prav zaradi tega, je rekel dr. Štoka, imamo za potrebno pri filozofski fakulteti tržaške univerze ustanovitev posebne stolice za slovenski jezik in literaturo, podobno kot to že imajo na univerzi v Padovi.
TELEVIZIJSKI PROGRAM
V	SLOVENŠČINI
V	konkretnih stvareh je dr. Štoka predlagal, naj posveti italijanska televizija tudi slovenski manjšini kako urico svojega programa. Čutimo potrebo po poročilih v slovenskem jeziku ter še po kakšni oddaji o aktualnosti naše dežele. Dejal je, da italijanska manjšina v Jugoslaviji že ima slično oddajo, zakaj bi je torej ne imela tudi slovenska manjšina, ki živi v Italiji. Televizijsko oddajo, ki bi bila vsa v slovenskem jeziku, bi oddajali v mejah dežele Furlanije-Julijske krajine.
ENAKOPRAVNOST IN ZAŠČITA
Na koncu svojega govora pa je deželni svetovalec liste Slovenske skupnosti obširneje govoril o pristojnosti med deželo in državo in nato prešel na razpravljanje o enakopravnosti in zaščiti slovenske manjšine ter z juridičnimi argumenti dokazoval, da ni dovolj, da je neka narodna manjšina samo enakopravna; biti mora tudi zaščitena, drugače ji stalno preti nevarnost, da se asimilira. To zaščito pa ni pojmovati kot ustanavljanje kakšnih posebnih reservatov, ampak kot pravno zaščito na temelju republiške ustave in deželnega statuta, ki predvidevata zaščito narodnostnih manjšin.
Svoj govor je naš svetovalec takole zaključil: »Treba je globalno in pravično urediti vprašanja, ki tarejo Slovence v Italiji.	Samo	tako bomo iz	ozke ulice
lahko	stopili	na odprto	pot,	ki nas bo
pripeljala v boljšo prihodnost, bolj pravično	in bolj	objektivno,	kjer	ne bo prostora	ne za	demagoško	pa	tudi ne za
paternalistično ravnanje.
Novi dom pri Sv, Ivanu
Svetoivanski Slovenci so v nedeljo, 24. novembra doživeli velik dan. Novi Marijin dom je bil odprt. Napori g. Petra Šorlija, slovenskega dušnega pastirja pri Sv. Ivanu in slovenskih vernikov so bili kronani z uspehom.
Zelo primerno je bilo, da se je otvoritvena slovesnost začela v cerkvi z zahvalno službo božjo. Sveto mašo je darovail škofov vikar msgr. Lojze Škerl. Prostorna dvorana se je nato napolnila do zadnjega kotička.
Na odru so se vrstili šolski otroci s skrbno pripravljenimi prizori. Gosipod nadškof je nato blagoslovil novi dom. Z molitvijo je klical božji blagoslov na stavbo in na vse delo v domu. Nato je s kratkimi besedami čestital Svetcrivančanom in izrazil prepričanje, da bo dom središče župnijske družine, ki se bo tu navduševala za vse dobro in bo tu dobila tudi zdravo razvedrilo.
Potem je nastopil sivetoivanski zbor, ki je izredno številen. Ubrano je zapel vrsto lepih pesmi.
Na oder je stopil g. Pater Šorli, ki so ga ljudje pozdravili s toplim ploskanjem. Razložil je, da je g. nadškof že leta 1955 dal prvo pobudo za novi dom. Opisal je težave pri iskanju primernega zemljišča, pri pripravljanju načrtov, zbiranju sredstev in raznih dovoljenj. Dosedanji stroški za dom znašajo 37 milijonov. Velik del stroškov je pokritih, največ z darovi domačih dobrotnikov. Zahvalil se je vsem za pomoč in sodelovanje.
Prof. Marij Maver, predsednik Slovenske prosvete, je v imenu organizacije čestital Svetoivančanom. Povedal je več lepih programskih misli. Naši domovi bodo živeli, če bo vsak tržaški Slovenec vedel, da je Slovenec in da to mora tudi ostati.
G. škofov vikar msgr. Lojze Škerl je v imenu slovenskih duhovnikov izrazil zadovoljstvo zaradi novega doma in izrekel željo, naj bi se v novem domu razvilo plodno delovanje.
Novi dom je skrbno izdelan. Poskrbljeno
je za ogrevanje. Oder ima dovolj luči in reflektorjev, samo nekaj opreme še manjka, kar bo prišlo sčasoma. Načrte za stavbo in vse gradbeno delo je vodil inž. Ladi Bach.
Po končani prireditvi so si udeleženci ogledali prostore. Novi dom je sad požrtvovalnosti in radodarnosti. Če bi čakali na pomoč iz javnih sredstev, dom ne bi nikoli zrasel. Zato še enkrat vse priznanje slovenskim vernikom svetoivanske župnije.
S. Z.
Revija »Trieste« o Slovencih
Tržaška revija »Trieste« (št. 84) je v svoji zadnji številki objavila daljši članek dr. Mateja Poštovana z naslovom »Pogoji za dialog med Italijani in Slovenci«.
V	podnaslovu je rečeno, da revija s tem člankom pričenja soočenje misli o politiki, ki naj bi jo vodili do manjšine. Članek vsebuje strnjen prikaz vseh tistih točk, ki bi morale biti predmet dialoga, obenem pa navaja nekaj splošnih načel za takšen dialog. Članek je važen ne samo zato, ker bo najbrž sprožil širšo razpravo o tem vprašanju, ampak tudi zato, ker je seznanil italijansko javnost z nerešenimi vprašanji slovenske narodne manjšine ter zbudii širše zanimanje za položaj Slovencev v Italiji.
70-letnica prof. Černigoja
Ob 70-letnici rojstva je bila v mali dvorani Kulturnega doma otvorjena Černigojeva jubilejna razstava. Ob tej priliki sta o Černigoju spregovorila dr. Hlavaty in ravnatelj galerije Revoltella, Montenero. Kratek glasbeni program sta izvedla Dina Slama in Miloš Pahor, Aljoša Žerjal pa je zavrtel dokumentarni film o Černigoju.
Aktivnost SPD Igo Gruden
Prosvetno društvo Ivo Gruden iz Nabrežine je v nedeljo priredilo Grudnov večer z razstavo slovenske knjige. Govoril je prof. Boris Pahor o temi: Pisatelj in narodno občestvo. Nastopil je tudi zbor »Jacobus Gallus«.
Boršt
V četrtek, na vigilijo svojega praznika, se je sv. Miklavž ustavil tudi v naši župnijski dvorani. Prisotni so bili otroci osnovne šole pod vodstvom učiteljice ge. Stmadove in gdč. Glavinove ter otroci iz vrtca pod vodstvom sester Tarcizije in Juste. V dvorani se je zbralo precej staršev in drugih odraslih, ki so se hoteli razveseliti ob lepem otroškem prazniku, ki ga je povzdignila tudi igrica »Miklavžu nasproti«. Nebeški dobrotnik je otroke bogato obdaril, nekatere še preveč. Dal pa je tudi nekaj opominov malim in odraslim za župnijsko življenje.
V nedeljo, 8. decembra se prične pri nas sveti misijon, na katerega smo se pripravljali skozi vse leto, zadnje tri dni pa še s posebno priprošnjo k Brezmadežni. Misijon se prične pri župnijski maši ob devetih in se bo nadaljeval skozi ves teden po določenem sporedu. Glavni nagovori bodo zvečer ob 7.15 med mašo za vse, po maši pa za posamezne stanove. Stanovski govori bodo v dvorani. Pri jutranji maši ob 6.30 bo le kratek nagovor za vse.
Vsem družinam je g. župnik osebno prinesel spored misijona in vse družinske člane povabil k sodelovanju, da bo duhovna obnova zajela čim širši krog žup-ljanov. Misijon bo vodil g. Mirko Žerjav, salezijanski duhovnik iz Ljubljane.
Zahvala ob priliki blagoslovita Marijinega doma pri k Ivano
V	nedeljo, 24. novembra smo s sveto mašo v cerkvi in slovesnostjo v domu odprli novi sedež za našo Marijino družbo in drugo prosvetno delo med svetoivan-skimi Slovenci. Ob tej priliki izrekam prisrčno zahvalo vsem, ki so pomagali pri gradnji te hiše in pri nedeljski slovesnosti. Zahvaljujem se podjetnikom in vsem njihovim sodelavcem, inž. Ladiju Bachu za načrte in vodstvo dela, vsem dobrotnikom, ki so pomagali z denarnimi prispevki in z delom ter vsem, ki so nas od nedeljski slovesnosti počastili s svojo udeležbo. Zahvaljujem se g. nadškofu msgr. Santinu, ki je sedež blagoslovil in spregovoril spodbudne besede, g. škofovemu vikarju msgr. Škerlu za zaključni govor, predsedniku Slovenske prosvete Mariju Mavru za voščila in komemoracijo stoletnice nekdanje svetoivanske čitalnice, g. didaktičnemu ravnaitelju in učiteljskemu zboru za skrbno organiziran nastop šole, pervovodkinji gdč. Nadi Žerjal, gdč. Alenki, ki je poskrbela za povezavo pesmi in vsemu pevskemu zboru, ki je navdušil občinstvo s svojim odličnim petjem. Zahvaljujem se za udeležbo gg. sobratom, zastopnikoma občinskega in deželnega sveta, zastopniku pokrajinskega odbora, zastopnikom tiska in RAI-a ter fotoreporterju g. Magajnu, zastopnikom naših političnih in gospodarskih organizacij, nazadnje vsem, ki so pri gradnji in nedeljski slovesnosti sodelovali ali izrazili pismeno svojo solidarnost.
PETER ŠORLI slov. dušni pastir pri Sv. Ivanu v Trstu
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 8. do 14. decembra 1968 Nedelja: Prvi: 9.55 Sv. maša. 21.00 Javni procesi: Jaz branim Elviro Sharney. — Drugi: 17.45 Tožba proti neznancu. 21.15 Lažnivci, tv film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Tovariši, film. — Drugi: 21.15 Anketa o Sardiniji, 1. del.
22.15 Dokumentarij o G. Ferrara. 23.05 Prošnja človeka.
Torek: Prvi: 17.45 Vera danes (p. Ma-riano). 21.00 Iz pretekle zgodovine: Caius Grachus. 22.30 Dokumentarij. — Drugi:
21.15 Cordialmente. 22.15 Evropske osebnosti: Adriano Celentano.
Sreda: Prvi: 21.00 Bitka na Atlantiku. — Drugi: 21.15 Noč vohunov, film.
Četrtek: Prvi: 21.00 S filmskim komikom Fernandelom. — Drugi: 21.15 Pregled mednarodne filmske glasbe, 4. del .
Petek: Prvi: 18.45 Koncert Cappellae Mo-nacensis (iz Munchna). 21.00 Zanimivosti tedna. 22.00 Jaz, Bertold Brek. — Drugi:
21.15 Italijanske zgodbe. 22.15 Filmska in gledališka kronika.
Sobota: Prvi: 21.00 Canzonissima 68. — Drugi: 21.15 Srečanja. 22.15 Nepoznani svet.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 8. do 14. decembra 1968
Nedelja: 9.30 Dobro nedeljo voščimo. 10.45 Filmska matineja. 18.05 Saga o For-sytih. 19.05 Televizijski film .
Ponedeljek: 18.00 Po Sloveniji. 18.25 O samostojnosti otroka. 18.50 Levinja. 19.20 Vokalno instrumentalni solisti. 20.50 Hlapci - tv drama I. Cankarja.
Torek: 18.10 Sodobna prehrana. 18.25 Gospodinjski pripomočki. 20.55 Preganjan, film. 22.15 Ples skozi svet - baletna,oddaja.
Sreda: 20.30 Ob 50-letnici smrti Ivana Cankarja. 21.50 Človek s filmsko kamero.
Četrtek: 17.15 Tiktak. 17.30 Oddaja za otroke. 18.00 Po Sloveniji. 18.40 50 let bojev za slovensko mejo. 20.50 Saga o For-sytih, film.
Petek: 17.30 Daktari - film. 19.05 Na poti od Suhe do Sorice. 20.50 Severni Vietnam, film. 22.15 Glasbena oddaja.
Sobota: 18.20 F. Bevk: Crni bratje.
Gostovanje Mestnega gledališča ljubljanskega. V Kulturnem domu v Trstu bo imenovano gledališče nastopilo z igro Petra Shafferja »Crna komedija« (Black Comedy) in sicer v petek, 6. decembra ob 21. uri, 7. decembra ob 20,30 in v nedeljo, S decembra ob 16. uri.
»Rdeča kapica«. Slovensko gledališče v Trstu bo predvajalo v Kulturnem domu veselo pravljico v treh dejanjih za otroke in odrasle RDEČA KAPICA. Premiera bo v sredo, 11. decembra ob 16. uri, ponovitve 12., 13., 15., 16. in 17. decembra vedno ob 16. uri.
Marijanski koledar 1969 je izšel in ga dobite v Marijanišču na Opčinah in v Alojzijevišču v Gorici. Koledar ima enajst lepih barvnih slik, na zadnji strani pa hvaležno voščilo naših zavodov. Cena 150 lir za izvod. Barvni Marijanski koledar 1969
v vsako hišo!
13. mesec upokojencem bodo v štever-janskem poštnem uradu izplačevali po sledečem redu: kategorija 1-0 invalidi 9. decembra; kategorija I-R kmečki invalidi
10. decembra; 1-0 in V-R starostne pokojnine in pokojnine kmetom in trgovcem
11. decembra.
Za »Katoliški glas«: N. N. iz Podgore
2.000	lir.
 .111111111111.111.""""".1.""""" """""""""H"".        milimi...........umni.........umnim.im....................  immmmmmm..mimmmmiim.............n..immmmiimii
Tabor Slovenske prosvete pri Sv. Ivanu v Trstu v nedeljo 8. dec. ob 18.
  111 """'"'""""H" 11111111.          mm.»imunimi.mmmmmmmmi.imimmmmimm.mn.immmmmmmi...Mini...umnimi.mn.intimnimi.....................nmmmmmmmnmmmmmm......
t Msgr. Janez Hladnik
6 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
( SPOMINI )
Prišel je mežnar s kajležem. Pritaknil je k svetilki, pa je nenadno zagorel lep Zelen plamen. Cudo prečudno! Takega pa še nisem nikjer videl. Imeli so tedaj že na Brezjah plinsko luč.
Ponesli so me nato v Ljubno in se spomnim, da je bila tam lurška votlina. In tudi tam smo molili. Oče so mi pokazali gore in so rekli: »Ravno tiste, kot se vidijo od koče.«
Nalo pa na Otoče in proti domu.
še enkrat smo se ozrli nazaj. Zadnje slovo od Marije. Pokleknili smo.
Bilo je 5. decembra, na večer pred svetim Miklavžem, ko so me prinesli domov. Imel sem čisto otrple noge od mraza, ker Sem ves čas visel na očetovih ramah, toda kaj to! Kmalu bom zopet doma. Kmalu
bom videl našo hišo, Petrčka, Tonco, Mici, Štefka, starega očeta in mater ...
Joj, koliko smo si vedeli povedati, ko so me položili in nam postregli s skodelico gorkega mleka.
Le malo sem stopil na nogo od kraja, toda v materinih rokah se je otrpnjena noga zopet razgibala in sem začel stopati nanjo in hoditi; končno sem spet imel obe nogi...
Drugo jutro je bil sv. Miklavž. Veliko dobrega smo dobili vsak v svojem jer-baščku, toda zame je bil povratek domov največji dar, vpričo katerega nobena slaščica ne igrača ni imela veljave.
V	ŠOLE NAJ GRE
Noga se mi je sicer kar dobro popravila. Samo malo manjše stopalo mi je ostalo za spomin na prestano nesrečo in na peti je ostal stržen, ki ga je bilo treba od časa do časa odrezati, sicer me je nadlegoval v hoji. Niso mi dovolili hoditi bosemu. Ko sem začel obiskovati šolo, pa le nisem hotel biti manj kot drugi in sem se sezul ter skril čevlje kje blizu doma,
toda kmalu so me zalotili in mi dopovedali, da naj tega ne delam.
Včasih pa mi to ni hodilo napak, da imam bolno stopalo. Kadar mi namreč kako delo ni bilo všeč, sem potožil, da me noga boli. To je bilo zmeraj dovolj m že so mati odločili, da jaz tistega dela ne smem vršiti.
Kakor mi je la stvar prav prišla včasih, mi je prišla drugič napak. Bilo je kako »moško delo«, ki bi ga rad opravil, pa so me takoj pritisnili: »Ne, Janezek, ti ne moreš tega. To delo ni zate!«
Iz pogovora očeta in matere, kadar so bili kaki strici in tete na obisku, je pogosto izzvenelo: »Janezek ne bo za domača dela. Njegova noga ni za to. Morda bo imel boljšo glavo kot nogo. V šole ga bomo dali.«
Meni pa vse lo ni nič prav hodilo. Zato sem hotel vedno bolj delati videz, da je moja noga tako dobra kot katerakoli. Saj mi ni nič! Da bi spet šel od doma? Ne in ne!
ROVTARSKA CERKEV
Na višini 700 m nad morjem leže Rovte,
raztresena vas. Pri cerkvi je šola, nabav-Ijalna zadruga, še dve drugi trgovini in nekaj kmečkih domov. Po zaslugi gospoda Matevža Sušnika so se uvrstile Rovte med napredne kmečke vasi z lastnim vodovodom, ki so ga gradili v dneh mojih otroških let ter s kmetijsko in gospodarsko zadrugo. Prav v tistem času so zidali zadružno poslopje. Tedaj so tudi dali cerkvi prenovljeno notranjost, tako da je cerkev sv. Mihaela v Rovtah ena naj lepših podeželskih cerkva ljubljanske škofije.
Vse to napredno delo, tako v cerkvenem kot v gospodarskem pogledu, je bilo opravljeno po prizadevanju župnika gospoda Matevža. Zato so pa gospod tudi uživali ugled kot malo kak duhovnik. Bili so oče vsem, svetovalec vsem, tudi zdravnik in še prvi kmet v vasi. Pogosti obiski župnika na našem domu — oče so bili namreč tudi med prvimi občinskimi možmi — so nam podobo duhovnega gospoda še bolj približali, tako da je vsaka zadeva, ki je imela zvezo z gospodom, bila vedno nekaj posebno lepega in velikega.
Brez nobene zunanje organizacije, razen dekliške Marijine družbe, je bila cerkev
polna pri dveh mašah in popoldne vsako nedeljo. Molitvena ura za fante in može je napolnila vso moško stran vsak mesec po eno nedeljo popoldne. Cerkev nam je bila kakor nebeška vrata, polna svetlobe, lepote in veselja. Zato smo se otroci z izredno resnostjo pripravljali na prvo spoved, sveto obhajilo in na birmo.
Nova obleka, ki sem jo imel za tiste prilike, je seveda še podčrtala veličino dogodka. A župnikova preudarnost je modro varovala duhovno vrednost zakramenta, da se nismo šli samo zunanjost.
Lep je bil božič s prečudno lepimi svetimi večeri, jaslicami in petjem okrog vogla, ko smo vise tri svete noči obšli vso domačijo medtem ko smo molili vse tri rožne vence, kadili, kropili, tresli drevesa, z materjo postavljali jaslice, jedli sladke potice, šli k polnočnici z baklami, da se je čudovito iskrilo po skristaliziranem snegu, medtem ko so se bližale procesije ljudi iz vseh strani in je čudovito odmevala pesem rovtarskih zvonov in nato zadonela Sveta noč ...
(Se bo nadaljevalo)
K
RADIO
TRST A
Jubilej Marijine družbe v Gorici
Slovenska Marijina družba v Gorici obhaja letos 60-letnico svojega življenja. Ustanovljena je namreč bila dne 25. marca 1908. Ker je ta praznik v marcu, so zunanje slovesnosti prenesli na bolj ugoden čas, to je na praznik Brezmadežne in na naslednjo nedeljo.
Marijina družba v Gorici ima svoj sedež v stolni župniji. Od začetka je imela dolgo let shode v cerkvi sv. Antona Starega, zadnja leta pa ima shode v stolnici. Tako bo tudi prihodnjo nedeljo, ko je istočasno praznik Marije Brezmadežne, shod v stolnici. Za to priložnost pride med dmžbenice tudi goriški nadškof msgr. Peter Cocolin, ki bo imel govor, nato blagoslov z zahvalno pesmijo. Začetek ob 16. uri. Lepo bi bilo, ko bi se tega slavja udeležili tudi drugi verniki iz mesta.
Naslednjo nedeljo, 15. decembra bo pa Družba imela v dvorani Katoliškega doma priložnostno akademijo. Začetek akademije ob 16.15. Nastopile bodo družbe-nice s petjem, otroško igro, deklamacijo in drugim.
Seja goriškega občinskega sveta
V	petek, 29. novembra je goriški občinski svet potrdil sklep, po katerem bo delovalo v občini enajst lekarn namesto dosedanjih devet. Novi lekarni sta določeni za Štandrež in za predel ob pevm-skem mostu. Svetovalci SDZ so glasovali za sklep s pripombo, naj imajo bolniki, ki so odvisni od bolniške blagajne (INAM), pravico proste izbire lekarne za nakup zdravil.
Sejem sv. Andreja
Leto za letom se ponavlja in za njegov začetek bržkone nihče ne ve. Prav gotovo pa je bil predvsem namenjen našim davnim prednikom iz podeželja, ki so po spravljenih poljskih pridelkih prišli v mesto, da nakupijo vse potrebno za družino in dolge zimske dni. Sedaj, čez stoletja, pa je zadobil čisto drugačno lice. Namenjen je predvsem zabavi, čeravno tudi kupcev ne manjka zlasti iz okolice in sedaj tudi iz Slovenije.
To so dnevi, ko Gorica zadobi čisto drugo lice in se spremeni v en sam vrtiljak zabav in rake avtov, ki so jih vse ceste proti Gorici prepolne. Tako je bilo v nedeljo, tako v ponedeljek in v malo manjši meri tudi naslednje dni tega tedna. Sejem sv. Andreja so uradno odprli v soboto popoldne skupno s filatelistično razstavo in z razstavo poljedelskih strojev; pridružil se je še dobrodelni srečolov na pokritem trgu z gastronomskimi dobitki.
Med novostmi na razstavi poljedelskih strojev na trgu na debelo so bili predvsem razpršilniki IRCO za škropljenje
trt, sadnega drevja in drugih rastlin. Te razpršilnike izdeluje domače podjetje v ulici Toriani v Gorici, ki je last bratov Draga in Franca Komjanca iz Števerjana. Ti stroji bodo predvsem v veliko korist malim briškim posestnikom za vsestransko uporabo.
Izredno velik je bil obisk Jugoslovanov v teh dneh. Računajo, da je prišlo v Gorico v treh dneh 185.000 ljudi, po večini z osebnimi avti, katerih so našteli 30.000 in tudi s posebnimi avtobusi. Gorica je te dni zadobila čisto slovenski izraz.
»Dobrodošli« in »Na svidenje«
Po zanimanju občinskih odbornikov in svetovalcev SDZ bo goriška občina na obmejnem prehodu pri Rdeči hiši postavila tabli, eno s pozdravom »Dobrodošli« in drugo z napisom »Na svidenje« in sicer v petih jezikih, v italijanščini, slovenščini, nemščini, angleščini in francoščini. Naši izvoljeni predstavniki v goriški občini so na tem vztrajali zlasti zaradi vedno večjega dohoda turistov iz Slovenije v Gorico.
Smrt upokojenega rudarja
V	nedeljo, 1. decembra so v Rablju pokopali 63-letnega upokojenega rudarja Franca Skočirja. Položili so ga v isti grob, kamor so pred 15 leti pokopali njegovo ženo. Velika udeležba pri pogrebu je bila jasen dokaz, kako zelo je bil pokojnik čislan med svojimi stanovskimi tovariši, pa tudi med ostalim rabeljskim prebivalstvom. Znanci in prijatelji želijo tudi preko našega lista izreči sinu, hčeri in vnukom svoje občuteno sožalje.
KRATKE NOVICE
Kardinal odklonil odlikovanje
Brazilski kardinal Rossi iz San Paula je odklonil visoko odlikovanje, ki mu ga je nameravala podeliti vlada. Nekateri katoličani so sodili, da ima podelitev odlikovanja politični značaj, zato ga je kardinal odklonil. Kardinal je tudi podpisal važen proglas, ki ga je pripravila narodna fronta dela, katera zahteva socialno pravičnost in izvedbo agrarne reforme. O agrarni reformi se je v Braziliji že veliko govorilo in veliko sklenilo, a vsi zakoni so ostali mrtva točka.
Misijonarji v Indiji
V	indijski zvezni državi vrši svoj apostolat 4214 tujih misijonarjev, ki pripadajo
114	redovnim kongregacijam. Od 439 milijonov Indijcev je kakih enajst milijonov katoličanov. V petih letih od 1962 do 1967 je v Indiji prestopilo v katoliško vero 8305 oseb.
Natečaj za zborovsko pesem
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici razpisuje natečaj za izvirno skladbo svetne vsebine.
PRAVILNIK
CI. 1. - Pogoji natečaja
a) Natečaja se lahko udeležijo slovenski avtorji v zamejstvu,
b) Predložene skladbe morajo biti izvirne ter neobjavljene (ne priredbe na rodnih pesmi).
c) Skladbe morajo biti napisane za mešani ali moški zbor in primerne za izvedbo amaterskih zborov. Skladbe naj po trajanju ne presegajo normalne zborovske pesmi.
Čl. 2. - Način udeležbe
a) Udeleženci natečaja morajo poslati štiri izvode natečajnega dela, ki naj bodo označeni z geslom ali psevdonimom. Geslo ali psevdonim mora biti napisan tudi na posebni priloženi pisemski ovojnici, v kateri naj bodo podatki o avtorju in njegov naslov.
b) Vsa dela je treba poslati v priporočenem pismu na naslov: Zveza slovenske katoliške prosvete, ul. XX. septembra 85, 34170 Gorica, vsaj do 31. marca 1969,
c) Vsak avtor lahko pošlje več skladb.
V	tem primeru pa mora biti vsaka označena z različnim geslom ali psevdonimom in odposlana kot posebna pošiljka.
ČL 3. - Ocenjevalna komisija
Predložene skladbe bo ocenila posebna strokovna komisija treh članov.
ČL 4. - Nagrade
Prva nagrada znaša 30.000 lir, druga pa
20.000	lir. Posamezni avtor lahko dobi le eno nagrado.
Strokovna komisija bo lahko poleg nagrajenih izbrala še druge skladbe in jih priporočila zborom.
Čl. 5. • Dodatek
Po možnosti bo ZSKP prejete skladbe tudi izdala in založila, seveda če bodo avtorji soglasni.
Obe nagrajeni skladbi bosta izvajani na prihodnji cecilijanki.
Gorica, 5. decembra 1968
Spored od 8. do 14 decembra 1968 Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15	(samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11,15 Oddaja za najmlajše: »Deček iz Connecticuta«. Dramatizirana zgodba. Prvi del: »Deček z zlatim srcem«. 11.40 Ringaraja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12,15 Vera in naš čas. 12.30 Za vsakogar nekaj. 13.00 Odmevi tedna v naši deželi. 13.30 Glasiba po željah. 15.30 Cal-deron de la Barca: »Življenje je sen«. Drama v treh dejanjih in sedmih slikah.
17.10 Koncert nabožne glasbe s sodelovanjem organista Berganta, cerkvenega zbora, otroškega zbora in vokalnega okteta pod Harejevim vodstvom dne 27. oktobra 1968 v Bazovici. 18.45 Operetne melodije. 19:15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske folklore: Rehar jeva: »Kočij až in po-stiljon«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole.
12.10 Kalan: Pomenek s poslušavkami. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah.
17.20 Za mlade poslušavce: Čar glasbenih umetnin. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Nuovo coro Mon.tasio iz Trsta. 19.20 Priljubljene melodije. 21.05 Beličič: »Težki dan«. 21.25 Romantične melodije. 22.00 Pihalni trio iz Ljubljane. 22.25 Zabavna glasba.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Reharjeva: »Kočijaž in postiljon«.
12.30 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Cankarjeve črtice: »Rožni venec«. 19.45 Zbor »Jacobus Gallus« iz Trsta. 20.35 Mozart: »Čarobna piščal«, opera v dveh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 12.00 Na elektronske orgle igra Morgan. 12.10 Brali smo za vas. 12.20 Za vsakogar nakaj. 13.30 Glasba po željah.
17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 18.30 Radio za prvo stopnjjo osnovnih šol. 18.50 Iz potne torbe Milka Matičetovega: »Rezijanska pripovedna pesem o godcu pred peklom«. 19.10 Lupine: Higiena in zdravje. 19.15 Prijetne melodije. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Finžgar: »Mirna pota«. Izvaja radijski oder; peti del. 12.25 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 18.30 Ciglič: Koncert za harfo in godala. Simfonični orkester RTV Ljubljana. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.35 Ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja: »Jakob Ruda«. Drama v treh dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 12.10 Lokar: Blagoznanstvo za domačo rabo. 12.20 Za vsakogar nekaj.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.35 Ne vse, toda o vsem. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.50 Veseli utrinki. 22.10 Zabavna glasba.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10 Tul: »Iz starih časov«. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 16.45 Otrokov prarv-ljični svet: »Nevljudna Milenka«. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu.
17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Oktet »Planika« iz Gorice.
19.10 Theuerschuh:	Družinski obzornik. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Tavčarjeva: »Primer Steiner«. Radijska kriminalka.
S P
R T
.nuinsi
VII. Memorial M. Filej - 1968
Namizni tenis. Rezultati: Zaključil se je tudi turnir v ping-pongu. Prehodni pokal je spet odšel na Tržaško: osvojila ga je ekipa iz Nabrežine (Sokol), ki se je predstavila z mladimi, toda močnimi igralci; ti so tudi odnesli prva mesta v obah kategorijah. Člani: 1. Cattonar (Sokol), 2. Cotič B. (Hrast Doberdob)), 3. Cavo (Sokol), 4. Sossou D. (Dijaški dom). — Mladinci: 1. Ukmar P. (Sokol), 2. Komel (Dij. dom), 3. Čemic L. (Hrast); sledijo še drugi. Ekipe: 1. Sokol Nabrežina A; 2. Hrast Doberdob; 3. Dijaški dom A; 4. Sokol B; sledijo še druge.
Streljanje z zračno puško. Tekmovanje se bo pričelo v soboto, 14. t. m. ob osmih zvečer v Katoliškem domu. Tekmovalci, moški in ženske, bodo razdeljeni v dve
DVOJEZIČNI NAPISI ZA SLOVENSKE ŠOLE
Goriški občinski odbor je 20. decembra 1967 sklenil, da se postavijo dvojezični napisi na vseh slovenskih šolah v občini. Kmalu zatem je odbor naročil odbornikoma Agatiju in dr. Sfiligoju, naj pripravita zadevni načrt. Delo se je nekoliko zavleklo, ker je bilo potrebno določiti obliko plošč. Zaradi tega je prof. Bratina, po posvetovanju s svetovalsko skupino SDZ in odbornikom Agatijem, šel v Trst in preslikal nekaj podobnih napisov na tamkajšnjih šolskih poslopjih. Potem je bilo potrebno mnenje šolskega skrbništva, ki je bilo povoljno. Naši svetovalci so se nato pri pristojnem odborniku zanimali za sestavo proračuna. Ko je tudi ta bil pripravljen in ga je občinski odbor odobril, je moral sklep v odobritev na pokrajinski nadzorni odbor. Ta pa je zahteval nekatera pojasnila in šele nato odborov sklep potrdil. Akt nadzornega odbora je občina prejela 25. oktobra.
Reči moramo, da se za stvar vztrajno zanimajo pristojni občinski funkcionarji in uradniki. To lahko potrdijo odbornik in svetovalca SDZ, ki stalno pozorno zasledujejo potek zadeve. Plošče z napisi izdeluje tvrdka Ambrosio. Te bodo po vsej verjetnosti pripravljene že v tem mesecu.
Če bi se kdo drug za stvar resnično zanimal, bi moral za vse to vedeti! ...
OBVESTILA
Nabirka za naše katoliške zavode
Kot običajno bo na kvatemo nedeljo v adventu, to je v nedeljo, 15. decembra, nabirka za naše zavode pri vseh slovenskih mašah v mestu in v dekanijah. Dušne pastirje prosimo, da prihodnjo nedeljo nabirko oznanijo, vernike pa, da velikodušno priskočijo na pomoč s svojimi darovi. Vsem že vnaprej Bog povrni.
Tabor Slovenske prosvete v Trstu. Namenjen je vsem, ki se ga navadno udeležujejo vsako leto na Repentabru. Na programu je pozdrav, nastop pevskh zborov in književnikov ter predstava dramatiziranega romana Ivana Preglja »Božji mejniki«. Začetek ob 18. uri.
Shod slovenskega III. reda v Gorici bo
ta mesec združen s proslavo 60-letnice Marijine družbe. Zato naj se članice udeležijo prireditve v Katoliškem domu dne 15. decembra ob 16. uri.
Božična številka. Letošnja božična številka našega lista bo izšla v četrtek, 19. decembra na osmih straneh. Vabimo naše organizacije, podjetja in tvrdke, da objavijo svoja božična in novoletna voščila v tej številki. — V tednu božičnega praznika, t. j. 26. decembra, »Katoliški glas« ne bo izšel. Naslednja redna številka bo izšla v četrtek, 2. januarja 1969. — Vse, ki bodo poslali oglase, prosimo, da to store do torka, 17. decembra zvečer. Lahko naročijo oglas tudi po telefonu, št. 31177.
Miklavževa prošnja. Skupina katoliške mladine iskreno prosi (s svojim voditeljem) za rabljen televizor. Verjetno ima kdo med našimi številnimi prijatelji to stvarco, ki je več ne rabi ali jo lahko pogreša. Dobrotnik naj piše na naslov našega lista in bo zvedel za naslov prosilcev; gotovo bo vesel, da je lahko pomagal mladim ljudem, ki trkajo na dobra srca po letošnjem Miklavžu. To je pač Miklavževa prošnja, ker ne veste, kdo bo dal in kdo prosi. Zelo želimo, da ne bi te prošnje zastonj napisali in zastonj objavili.
»Mladi materi«, to je naslov nove male knjižice, ki prinaša dragocene nasvete mladim ženam in materam za vzgojo najmlajših otrok. Popolnoma novo besedilo je pripravil dr. V. Dermota, salezijanski
ZA KMETOVALCE
SLOV KAT. AKADEMSKO DRUŠTVO
V	GORICI
priredi v četrtek, 12. decembra ob 20.30 v dvorani Katoliškega doma kulturni večer, ki bo posvečen pisatelju
IVANU CANKARJU
ob 50-letnici njegove smrti. Na večeru bo imel kratko uvodno predavanje prof. Rado Bednarik, nakar bo dramska šola predvajala odlomke iz satiričnih spisov Ivana Cankarja. Vstop je prost. Vsi, posebno dijaki, iskreno vabljeni!
kategoriji. Tekmovale bodo lahko ludi ekipe (3 strelci). Vpisovanje bo pol ure pred pričetkom tekmovanja. Vpisnina znaša 50 lir za posameznika in 100 lir za ekipo.
Kolesarske tekme. Vršile se bodo v nedeljo popoldne (15. decembra) ob llh dopoldne. Tekmovalci bodo razdeljeni v tri kategorije. Tekmovale bodo tudi ekipe (3 tekmovalci); vsaka kategorija zase, toda imena morajo biti javljena pred začetkom tekmovanja. Člani bodo štartali izpred Katoliškega doma, cilj bo v Šte-verjanu; Mladinci bodo štartali s trga v Pevmi, cilj bo v števerjanu; Naraščajniki bodo štartali z Oslavja (izpred gostilne Pri Pepiju), cilj bo v števerjanu.
Tekmovalci naj se zberejo ob desetih v Katoliškem domu v Gorici..
Začasno prepovedano sekanje iglavcev
Deželno odborništvo za kmetijstvo, gozdarstvo in gospodarstvo sporoča, da je prepovedana sečnja vseh iglavcev v časti od 1. decembra do 6. januarja. Lastniki, ki bi hoteli v tem času sekati, morajo vložiti zadevno prošnjo na gozdno nad-zorništvo (Ispettorato ripartimentale del-le foreste) in v njej navesti kraj nameravane sečnje, vrsto in količino lesa ter njegovo uporabo. Za prekrške so predvidene stroge kazni in za težje prestopke tudi sodnijski postopek.
Omejevanje gozdnih požarov
Lansko leto so opazili v naši deželi kar
115	gozdnih in travniških požarov, ki so uničili 2770 hektarjev površine. Spričo težkih posledic, ki jih povzročajo požari predvsem v goratih predelih, je deželna uprava izdala opozorilo v obliki letaka, s katerim se obrača predvsem na avtomobiliste in izletnike, naj na svojih pohodih pokažejo več smisla za ohranitev naravnega bogastva ter naj skrajno previdno ravnajo z ognjem.
Prihodnji četrtek, 12. decembra bo v Števerjanu ob 20.30
KULTURNI VEČER
Prof. Bratina bo kazal skioptične slike pod naslovom »Hodil po zemlji sem naši«. Vabi in organizira večer SKPD »F. B. Sedej« - števerjan
V	kino dvorani v Bazovici
bo v nedeljo, 8. decembra ob 20.30 kulturni večer, posvečen spominu pisatelja
IVANA CANKARJA
ob 50-letnici njegove smrti. Na sporedu je nastop pevskega zbora od Sv. Ivana v Trstu, kratka uvodna beseda o Cankarju in njegovem delu, nato pa bo dramska šola iz Gorice v režiji Aleksija Pregarca recitirala nakaj odlomkov iz Cankarjevih spisov. Prisrčno vabljeni!
DAROVI:
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
V	počastitev spomina pokojne Gilde Slavec, ki si je tako želela videti otvoritev' Marijinega doma, a ji ni bilo dano, ke( jo je Bog Oče nebeški prej poklical K večnemu počitku, daruje soprog 20.000 liri v spomin srvoje drage pokojne sestre Te režije Debernardi družbenica A. Č. 5.000 lir; celotna novembrska zbirka do dneva otvoritve 540.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
duhovnik; naslovna slika kakor tudi naslov je na Primorskem že znana, kar pa naj nikogar ne moti. Knjižica je izšla v Ljubljani v zbirki vsem znanih Knjižic. Cena 50 lir. Zaradi lepe nove vsebine stanovsko knjižico zelo priporočamo. Darujte to malo knjižico za praznike mladim ženam in materam!
Prijava vinskega pridelka. Trgovinska zbornica v Gorici sporoča, da morajo do 10. decembra letos vinogradniki prijaviti zaloge starega in novega vina na pristojnem trošarinskem uradu. Briški vinogradniki pa, ki so včlanjeni v konzorciju za zaščito briških vin, morajo obenem v istem roku prijaviti svoj letošnji pridelek grozdja na posebnih obrazcih, ki jih dobijo na pristojnih občinah v Gorici, Števerjanu, Krminu, Dolenjah, Moši, Fari, Kaprivi in Št. Lovrencu.
ZAHVALA
Naj lepše se zahvaljujemo vsem, ki so sočustvovali z nami ob nenadni izgubi naše drage
Klementine Medeot por. Leban
Posebna zahvala g. župniku, darovalcefl1 cvetja in vsem, ki so pokojno pospremil' na njeni zadnji poti.
Žalujoči: hčeri s svojim9 soprogoma, vnuki in ost* lo sorodstvo
Štandrež, /• decembra 1968
OGLASI
Za vsak mm višine v širim enega stolpca1 trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več 89* davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: itisgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
—■-*
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
de
Sl
ja
te:
vp
da
vii
kr
dv
Sli
sk
Šo
je
v
Pr
ki
mi
gii
Če
da
Po
iie
o
ti
m<
dil
če
1
mi
sp
de
no
od
*io
ra
tel
Va
rel
en
m<
zn
le,
V
le
Pr
St£
Pa
be
Pr
SVi
Va
bil
snr
Vo
Pr;
mi
rei
Pr
Pri
žai
Člc
»ir
Ho
Us
ms
bil
en;
Po
ki
I
da
tal
Pri
Pri
Vai
1
os«
Saj
Sit
Ve<
Hit
ko
tu«
Pr
Uej
Val
no’
to«
Od
*U(
*Vi
l>r<
Cei