GLAS LETO XXIV. ŠT. 36 (1146) / TRST, GORICA ČETRTEK, 19. SEPTEMBRA 2019 NOVI CENA 1,20 EVRA NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, NE/PD ISSN 1124 – 6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY Pogovor Lučka Susič predstavlja bogat program gledaliških predstav 22. Gledališkega vrtiljaka 11 DevelopMENT V Žabnicah se je zelo uspešno končal tridnevni izobraževalni tečaj za mlade člane kulturnih društev 14 Knjižna novost Ob 100-letnici rojstva Milka Matičetovega je o njem izšla knjiga izpod peresa etnologa Božidarja Premrla 8 Foto Tamara Mizerit zjemen uspeh slovenskega športa! Primož Roglič je zmagovalec kolesarske dirke po Špa- niji, Tadej Pogačar pa je tretji. Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič je zmagovalec 74. dirke po Španiji. Slovenski uspeh je s tretjim mestom v skupnem seštevku in prvim v posebnem seštevku za mlade kolesarje dopolnil njegov rojak Tadej Pogačar. / str. 2 I www.noviglas.eu Čas trgatve Prof. Mara Petaros Novoimenovana ravnateljica POGOVOR epa novost v šolskem letu 2019-2020 na Goriškem sta novoimenovana ravnatelja na slovenskih višjih šolah v ulici Puccini v Gorici. To sta prof. Mara Petaros in prof. Peter Černic. Tokrat smo se pogovorili s prof. Petarosovo, ki je prejšnji teden z zagnanostjo stopila na novo pot na čelu Državnega izobraževalnega zavoda Ivan Cankar. / str. 3 Katja Ferletič L Goriška Brda / Čas trgatve je tu! Katja in Ivan Vogrič o letošnji letini daj je čas trgatve, nekateri naši kraški, vipavski in briški vinogradniki so že potrgali, drugi še trgajo. Prav vinogradniki so danes tisti, ki so trdno zasidrani na naši zemlji in dosegajo odlične uspehe s trdim delom in zavezanostjo zemlji. Ko sem razmišljal, s kom bi se o letošnji trgatvi pogovoril, iskal sem moža, ki bi lahko spregovoril v imenu vseh, ne da bi komu delal krivice, sem pomislil na Ivana Vogriča iz Števerjana, nebeško lepih Brd. Ivan Vogrič, poročen s Katjo, ki je prišla v Brda iz slovenske koroške vasi Sele, je trden mož, ki mu poleg dela v vinogradu in v kleti ni tuje delo v kulturi, dolga leta je urejeval Števerjanski vestnik, pa tudi sicer je bil od nekdaj Slovenec, ki je to svojo danost rad postavljal v ospredje. / str. 2 Jurij Paljk Z Foto JMP Primož Roglič zmagal na Vuelti! Svet okrog nas19. septembra 20192 Povejmo na glas Besede še niso dejanje S 1. strani Primož Roglič zmagal ... ed njima je svetovni prvak, španski veteran Alejandro Valverde. Rogličeva zmaga je prva sloven- ska skupna na tritedenskih dir- kah. Pred tem ji je bil najbližje letos na dirki po Italiji prav 29-letni Zasavec, ki jo je končal na tretjem mestu. Nek- danji smučarski skaka- lec je premierno skup- no zmago na tako ime- novanih grand tourih privozil tudi svoji ekipi Jumbo-Visma. Roglič je rdečo majico vodilnega oblekel z zmago v 10. etapi, ko je bil prepričlji- vo najboljši v vožnji na M čas. Takrat je postal prvi Slove-nec z etapnimi zmagami navseh treh tritedenskih dirkah in 99. v zgodovini s tovrstnim do- sežkom. Skupno vodstvo je do konca obdržal, poleg rdeče je osvojil tudi zeleno majico naj- boljšega po točkah. Debitant na tritedenskih dirkah in svetovni seriji, 20-letni Po- gačar, si je tretje mesto skupno in belo majico prikolesaril s po- gumnim napadom v sobotni zadnji razgibani etapi. Eden naj- večjih talentov svetovnega kole- sarstva je nase opozo- ril s tremi etapnimi zmagami v treh zelo zahtevnih etapah, ena od teh je bila kraljevska. Mladi Slovenec je na letošnji dirki postal tretji kolesar v zgodo- vini tritedenskih dirk, ki je pred dopol- njenim enaindvajse- tim letom zmagal na treh etapah ene od treh največjih dirk. van Vogrič ve, kaj je zemlja, kaj je trta, kaj je delo, kaj je slovenska beseda. In še pošten je, nikdar ga nisem slišal izreči slabe besede o komerkoli, kar je lastnost, ki ni lastna vsem vinogradnikom. Poklical sem ga v petek zjutraj, 13. septembra. Dan je bil krasen, prepričan sem bil, da mi bo odgovoril iz vinograda. Imel sem srečo, odgovoril je takoj in mi povedal, da ima dan premora; dodal je še, da dela v kleti. Prosil sem ga za kratek pogovor, na kar je rad pristal. Odpeljal sem se na njegov dom in sprejela me je nasmejana gospa Katja, ki mi je rekla, da se je Ivan šel ravno sprhat; končal je delo v kleti. Z Ivanom sva se usedla pred domačijo in preprosto mi je povedal, da je tam, kjer sva sedela, nekoč bil svinjak: “Tu sva s Katjo uredila prostor z razgledom na naš vinograd, da lahko ljudi pogostimo, se z njimi pogovorimo, ko pridejo k nam iskat vino”. Vprašam ga, kakšna je letošnja trgatev, in Ivan me pogleda v oči: “Dobra je, taka, kot je. Veš, moram ti povedati, da nam je toča vzela 40 odstotkov pridelka”. Z roko pokaže, kako je šel pogubni pas s točo preko njegovega vinograda proti Krminu. Gospa Katja doda, da je sama vesela, da nista bila doma, ko se je usula toča: “Sem prav vesela, da sva bila na Koroškem, ker se bojim, da bi Ivana zlomilo, ko bi gledal, kako toča uničuje grozdje in letošnji pridelek”. Ivan pove, da sam obdrži samo toliko grozdja doma, kolikor predvideva, da bo vina sam prodal, ostalo proda drugim, večjim briškim vinogradnikom: “Prav zato se moram s trgatvijo prilagoditi njim; ko povejo, katero sorto lahko začnemo trgati, to naredim. Pomagajo nam seveda trgači, skoraj vsi so iz Vipavske doline, po navadi so upokojenci in študentje, pridni delavci. Pomisli, da mi neki gospod z Vipavskega pomaga že 29 let”! Vprašam ga, kakšno letino si obeta in ali bo vino dobro. Mirno odvrne, da bo vino dobro, in me povabi v klet, kjer skupaj z gospo Katjo poskusimo še sladko, a letošnjo malvazijo! Ivan je preprost, a ponosen na svojo klet in še bolj na vinograd, ki se razprostira pod nama, z roko mi pokaže, zakaj sam nima rebule, saj zemlja ni primerna zanjo. Istočasno pove, da je najbolj ranljiva trta sauvignon: “Imamo 14 hektarjev vinograda in vsako leto se posuši od 500 do 800 trt, te seveda zamenjam in sadim na novo, in povem ti, da je polovica od vseh prav sorte sauvignon”. Ko gledava njegov krasni vinograd, mi pove, da sam ne I rabi glikosolfatov, nekoč so jihvsi, a danes ne več: “Zato rajepustim, da raste trava pod trtami, tako vsaj kupci vidijo, da sam ne rabim teh strupov. Po pravici povedano, jih tudi prej nisem veliko, lahko mi verjameš”. Seveda mu verjamem, ko pa mi tako lepo pripoveduje, kako ga je oče že pri desetih, dvanajstih letih učil dela v vinogradu in kleti in ga nagovarjal, naj gre v šole, da bo prinesel na domačo zemljo novo znanje: “To, da od malih nog veš, kje si doma, kaj je zemlja, je velika 'stvar'”! Povprašam ga, kakšno je sodelovanje med vinogradniki v Brdih. “Lahko bi bilo boljše, seveda, a nekaj je. Danes prihajajo mladi”, odvrne Ivan. Vprašam ga, kdo so tisti danes, ki so prihodnost, vem, da bo povedal pošteno, in tako tudi je, zato ga cenim. Povsem preprosto in z veseljem pove, da sta mlada brata Mužič danes zares odlična: “Vidiš, tudi onadva sta zrasla doma, se naučila dela doma, a sta potem šla študirat in sta danes po moji oceni najboljša, tudi zato, ker sta študirala, a sta ostala zvesta domu, tradiciji in tudi slovenski besedi, naši kulturi”. Z grenkobo mi pove, kako so ga pred leti vprašali, zakaj se preprosto ni odločil samo za italijanščino, ko pa vendar živi v Italiji: “Veš, ne razumejo nas. Saj ne gre samo za denar in uspeh. Mi smo Slovenci, tu že od nekdaj. Ne razumejo naše povezanosti z zemljo, trtami, našo kulturo. To boli”. Gospa Katja doda še lastno izkušnjo iz avstrijske Koroške, kjer njen brat, ki je učitelj, še vedno kmetuje, ima krave “dojilje”, vzgaja teličke in bikce, tudi ona ve, kaj je zemlja, kaj jezik, kaj pripadnost zemlji in slovenstvu. Kot sin malega vipavskega kmeta, tudi vinogradnika, ga vprašam, ali sam čuti tisto, kar čutim jaz v našem prostoru, namreč dejstvo, da se prej izgubijo tisti ljudje, ki nimajo več odnosa do zemlje, do rodnega kraja, našega območja. In Ivan se nasmehne: “Jasno, da tudi sam čutim tako. Zakaj pa misliš, da delamo? Boli me, ko vidim, da nekateri nimajo odnosa ne do zemlje ne do trt ne do jezika, do ničesar več”. Ko vstaneva, ga prosim, da bi ga rad fotografiral, ozadje naj bo njegov imenitno urejeni vinograd, s pogledom, ki je vreden nebes. Nasmehne se in mi na to mojo oceno, da je v Brdih nebeško lepo, odvrne, da je res lepo, a tudi pove, da je treba trdo delati, biti povezan, odvisen, vraščen v zemljo. Gospa Katja in Ivan me prisrčno pozdravita, ko se odpravljam, in povabita, naj pridem še. Lepi ljudje na krasnem kraju! Zdi se mi, da mi je Ivan, ko je govoril o trtah, ki se posušijo, rekel, da umrejo, kot je govoril moj stari oče, ki je vedno rekel, da umre čebela, umre trta, ostalo pa pogine in se posuši. To so ljudje zemlje, kleni, trdni, vraščeni s trtami v zemljo, vedo, kdo so v tem času, ko se ne ve več, kje so naša trdna in varna sidrišča. “Že res, da nam je toča pobrala del pridelka, a trgatev je lepa, vino bo dobro”, je rekel Ivan. In mu verjamem. a besede še niso dejanje, te resnice se velja močno zavedati ob prizadevanjih ali neprizadevanjih za zdravo podneb- je, ki je zagotovo enkratno dragocena in za ce- lotno človeštvo nepogrešljiva dobrina. Zdravo podnebje, ki naj ga ne ogroža segrevanje ozračja v svetovnem merilu in v tem smislu naj ne bo podvrženo vsak dan večjim spre- membam. Kot je znano, so te spremembe člo- veku v škodo, vedno več je skrajnih pojavov od viharjev, poplav pa do vročinskih obdobij - v letošnjem poletju smo potolkli vse rekorde. Morje se dviga in je vse bolj onesnaženo, one- snaženo je tudi ozračje, ki že marsikje povzroča zdravstvene težave. Tukajšnji razmislek pa ne želi v prvi vrsti obnavljati posledic podnebnih in okoljskih sprememb, saj jih vsi dobro poz- namo, ampak osvetliti, kako se nanje odziva- mo in kaj mislimo storiti, če res mislimo storiti kaj prelomnega ali ne. Pri tem se seveda takoj spomnimo politike in politikov, ki naj na ta ali oni način rešujejo probleme vseh in so prvi poklicani, da se ustrezno opredelijo zdaj do te in zdaj druge zadeve ter zarišejo nove razvojne cilje. In prav politika je dandanes na državnih ravneh in s tem tudi na ravni Evropske unije pričela odločneje omenjati okolje in podnebje kot eno od osrednjih točk svojih programov. Ta pozornost se je povečala po nastopu Grete Thunberg in njenih mladih vrstnic in vrstni- kov, prej je bila tovrstna pozornost mnogo bolj bleda in marsikje povsem odsotna. Še kako do- bro je, da prihaja zdravje naše matere zemlje na dnevne rede naslovov, ki v imenu skupnosti lahko sprejmejo učinkovite ukrepe. Toda tukaj je priporočljivo, da smo previdni in da ne zau- pamo kar na slepo, ker pač besede še niso de- janja, čeprav dajejo vtis dobrega namena. Vsa- komur je znano, da so za ozdravljanje našega že obolelega planeta potrebni zares veliki in celo velikanski posegi, ki se jih obotavljamo sprejeti. Si politika to upa? V vsakem primeru se zaveda, da milijoni in milijoni ljudi vse bolj vedo, da je potrebno v dobrobit vseh končno nekaj korenitega storiti, kar je nekoliko večjo pozornost tudi porodilo. Vendar le v obliki be- sed in napovedi, učinkovita dejanja še vedno manjkajo in je v bistvu vse po starem. Prav te dni je prišla na dan osupljiva novica treh evropskih institucij, ki proučujejo energetske načrte posameznih držav in kako te namera- vajo nadomeščati fosilna goriva, se pravi pre- mog, nafto in zemeljski plin, z neškodljivo energijo. Dejstva so skrb vzbujajoča: niti ena od članic Evropske unije nima v načrtu opu- stitev navedenih onesnaževalnih goriv, pač pa bo kljub vsem dogovorom pet držav fosilna go- riva še dodatno subvencioniralo. To so Velika Britanija, Nemčija, Grčija, Poljska in za čuda tudi Slovenija. In tako bo vse do tedaj, ko bo najširša javnost, torej milijoni, milijoni, mili- joni, prelomno močneje in dosti glasneje zah- tevala skrajno odločna okoljevarstvena dejanja. Bilo bi koristno in več kot nujno, da bi se to zgodilo čim prej. Janez Povše D ne 12. septembra je potekalo slove- sno odkritje kipa Gabrieleja D'Annunzia, ki sicer sledi nizu pobud ob 100. oblet- nici pohoda na Reko in za katere je uprava župana Roberta Di- piazze namenila približno 400.000 evrov. Odločitev o po- stavitvi “vatejevega” kipa na Borznem trgu je od vsega začet- ka sprožila val kritik in negodo- “D vanje med občani in kulturnosrenjo. D'Annunzijev podvig jeostal zapisan v zgodovino kot sovražno dejanje, ki je imelo kot cilj okupacijo Reke in njeno pri- ključitev Italiji. Izrazito naciona- listične poteze operacije ne pri- kriva niti občinski sklep, dodati pa velja, da so bile okupacijske metode dejansko slične tistim, ki so tragično zaznamovale fašistični režim v dveh desetlet- jih diktature v odnosu do Slovencev in vseh tistih, ki so se postavili proti režimu, kar je globoko zaznamovalo tudi našo deželo. Tovrstno proslavljanje li- ka D'Annunzia je v popolnem nasprotju s sporočilom treh predsednikov ob Mutijevem koncertu leta 2010 na Velikem trgu v Trstu in je kulturno, poli- tično in institucionalno povsem neprimerno. Kip bi kvečjemu spadal v mestni ljudski vrt sku- paj z ostalimi obeležji književ- nikom, ki so se tako ali drugače dotaknili Trsta”. Foto JMP Foto JMP Ob obeležitvi D'Annunzijevega pohoda na Reko Neumestno proslavljanje! Tadej Pogačar S 1. strani Katja in Ivan Vogrič ... Večje težave za novo vlado v Italiji talija je po vladni krizi dobi- la novo vlado, premier nove politične koalicije med Gi- banjem petih zvezd in Demo- kratsko stranko je znova Giusep- pe Conte. Salvinijeva Liga je to- rej znova v opoziciji in seveda napada novo vlado, še posebej donedavnega zaveznika Gibanje petih zvezd, kateremu očita, da se je prodalo Demokratski stra- I ni, in to predvsem zato, kernoče na volitve. Predsednik Ser-gio Mattarella je na vse očitke glede nove vlade mirno odvrnil, da gre za vlado, ki “odraža stanje v parlamentu” in je torej več kot legitimna. Da pa zadeve niso enostavne, priča dejstvo, da je nekdanji italijanski premier in vidni član Demokratske stranke Matteo Renzi napovedal izstop iz Demokratske stranke. Napo- vedal pa je tudi, da bo še naprej podpiral Contejevo vlado. Aktualno 19. septembra 2019 3 Prof. Mara Petaros, ravnateljica DIZ Cankar Zois Vega “Vedno sem bila, in seveda še vedno bom, na razpolago za pogovor ali srečanje z dijaki” POGOVOR slovenskem šolstvu v Italiji in ravnatel- jskem poklicu smo se pogovorili s prof. Maro Čer- nic, priljubljeno in spoštova- no profesorico, ki je prvič sto- pila v razred leta 1991, letos pa je postala ravnateljica Državnega izobraževalnega zavoda Ivan Cankar v Pucci- nijevi ulici v Gorici. Ste ena izmed sedmih no- voizvoljenih slovenskih ravnateljev. Kako komenti- rate ta pomembni premik za slovensko šolstvo v Itali- ji? Slovensko šolstvo v Italiji je te nove kadre krvavo potrebova- lo. Večina ravnateljev, ki so bili do 31. 8. 2019 v službi, je službovala na več kot eni sa- mi šoli. Dva ravnatelja sta npr. vodila po eno šolo v Trstu in v Gorici, kar je bilo tudi z logističnega vidika zelo naporno. Vsaka šola, pa čeprav majhna, terja celega človeka. Po namestitvi teh novih ravnateljev pa ima sko- raj vsaka šola svoje vodstvo, kar omogoča vsakemu izmed nas, da se v celoti posveti šoli, na kateri je imenovan. To bo lahko pripomoglo k bolj ka- kovostni šolski ponudbi. Sicer pa bo to ugodno stanje trajalo zelo malo, saj se bodo neka- teri ravnatelji, ki so danes v službi, prav kmalu upokojili. Kako ste začeli svojo po- klicno pot? Ko sem bila daljnega leta 1991 v zadnjem letniku eko- nomske fakultete v Trstu, so mi ponudili suplenco na DTTZ Žiga Zois v Trstu. Takrat sem prvič stopila v razred. Na- to sem do leta 2016 kot su- plent poučevala na raznih šolah v Trstu in Gorici. Med tem časom sem opravila vse predpisane habilitacijske izpi- te za poučevanje uporabne matematike in gospodarskega poslovanja na šolah s sloven- skim učnim jezikom. Čeprav sem imela vse predpisane ha- bilitacije za poučevanje, sem ostala suplentka celih 25 let in sem dobila “stalež” šele 1. julija 2016. Nato sem bila tri leta “okrepljen organik” na humanističnem in družbe- noekonomskem liceju A. M. Slomšek v Trstu (zadnji dve leti sem bila ravnateljeva so- delavka), zdaj pa imam trilet- no imenovanje na DIZ Can- kar Zois Vega v Gorici. Vzpo- redno s poučevanjem sem opravila predpisano triletno prakso za opravljanje proste- ga poklica kot davčni svetova- lec (dottore commercialista) in revizor. Leta 1995 sem od- prla svojo pisarno in v njej opravljala prosti poklic. Tam sem imela svoje stranke in nudila raznovrstne knjigo- vodske in davčne storitve, več let pa sem bila nadzornik in revizor pri raznih družbah in javnih upravah. Pisarno sem morala 31. 8. 2019 zapreti, saj država od ravnateljev zahteva ekskluzivno delovno razmer- je. Zakaj ste se odločili kandi- dirati za mesto ravnatelja? Ali ste si že od malih nog želeli opravljati ta poklic? Mislim, da poklic ravnatelja ne spada med tiste poklice, o O katerih sanjajo otroci. Če bišli danes v vrtec in bi tamvprašali otroke, kaj bi radi po- stali, ko bodo veliki, verjetno ne bi niti eden rekel, da bi rad postal ravnatelj. Delo ravna- telja je namreč zelo zahtevno in nalaga osebi velike civilne, kazenske in upravne odgovor- nosti. Za primer lahko nave- dem, da je bil ob potresu v Aquili kaznovan z zaporno kaznijo samo en človek, in si- cer ravnatelj dijaškega doma. Ko se je med potresom dijaški dom zrušil in sta dva dijaka umrla, je bil ravnatelj kazno- van zaradi nenamernega umora in je moral odsedeti daljšo zaporno kazen. Ravno zaradi tega dogodka sem bila prepričana, da ne bom nikoli vložila prijave na natečaj in da ne bom nikoli postala rav- natelj. Drugi razlog, zaradi ka- terega nisem nikoli pomislila, da bom kdaj ravnatelj, je bila že prej omenjena ekskluziv- nost, ki jo država zahteva od ravnateljev. Da sem sploh vložila prijavo za natečaj, je kriv moj kolega Peter Černic, ki mi je nanizal celo vrsto tehtnih razlogov, zakaj je pametno, da jaz, prav jaz, sodelujem na tem na- tečaju. Pa sem vložila prijavo in bila prepričana, da ne bom nikoli šla pisat. Potem je prišel 12. april, dan pisne preizkušnje, in sem šla pisat, itak nisem imela kaj iz- gubiti. Celo šolsko leto sem bila namreč ravnateljeva so- delavka in tako sem si nabrala celo vrsto izkušenj in znanj na različnih področjih. Po do- bro opravljenem pisnem delu sem šla še na ustni del … In zdaj sem na tem mestu … Katere so sploh naloge rav- natelja? Naloge ravnatelja so doživele korenito spremembo leta 1997, ko so šolske ustanove pridobile didaktično, uprav- no in organizacijsko avtono- mijo. Ravnatelj je tedaj postal zakonit zastopnik šolske usta- nove in njemu je zaupano vo- denje celotne strukture. Rav- natelj upravlja, in to na čim bolj učinkovito možen način, človeške, finančne in pre- moženjske vire ter koordinira osebje, ki je nameščeno v tisti šoli. Istočasno pa mora po- skrbeti za kakovost ponujenih storitev. Zanimivo pa je dej- stvo, da ima ravnatelj številne dolžnosti in odgovornosti tu- di v odnosu do osebja, ki je zaposleno na šoli, saj mu vel- javna zakonodaja pripisuje funkcijo delodajalca, sam pa ne more izbirati osebja, ki bo nameščeno na določeni šoli. Dalje predseduje raznim šol- skim organom, kot je npr. zbor učnega osebja, razred- nim svetom, komisiji za ocen- jevanje in vrednotenje dela profesorjev ipd. Istočasno pa mora poskrbeti, da so sklepi, ki jih ti organi sprejmejo, tudi pravilno izvršeni. Prvi dan pouka so vas in kolego z licejskega pola di- jaki zelo toplo sprejeli. Je bil za vas ta dan prav tako pomemben kot za vaše di- jake? Moram povedati, da je bil tisti napis, ki naju je pričakal ob vhodu na šolsko dvorišče, za- me osebno veliko prese- nečenje. Nikoli nisem pričakovala tako toplega spre- jema. Naj se zahvalim vsem dijakom za zamisel in teh- nično izvedbo, njihovim stašem pa, da so projekt fi- nančno podprli. Tako vi kot vaš kolega sta na goriških šolah že dolgo poučevala... S kakšnimi občutki ste se vrnili v ul. Puccini v drugačni vlogi? Na DIZ Cankar Zois Vega sem poučevala celih 16 let. Danes so nekateri nekdanji dijaki za- posleni na isti šoli kot učno in/ali neučno osebje. Šolo do- bro poznam, čeprav se je v zadnjih treh letih, ki sem jih preživela na Slomšku, srednja starost učnega kadra krepko znižala, saj so zaposlili kar precej mladih moči. Ko smo 22. 8. 2019 na Dežel- nem šolskem uradu izbirali šole za naše prvo triletje v no- vi vlogi, sem točno vedela, kaj naj izberem, in sem izbrala DIZ Cankar Zois Vega, ker sem to hotela. Pot od mojega doma do šole je sicer nekoli- ko dolga (54 km v vsako smer), vendar sem vedela, da bom tu natelela na dobro učno in neučno osebje, s ka- terim bom lahko lepo sodelo- vala, dobro organizirano šolo, ki je zelo sodobno opremljena in ima lepe, svel- te prostore, veliko telovadni- co in avditorij. Tega pa ne pre- more ravno vsaka šola v za- mejstvu. Ste radi bili v razredu? Kaj vam bo od ur poučevanja najbolj ostalo v spominu? V razredu je bilo (skoraj) ved- no prijetno. Sicer so bile občasno kake razredne skup- nosti, ki so bile manj simpa- tične, vendar navadno z dija- ki nisem imela težav. Bolj težavni so bili odnosi z neka- terimi starši... Kakšen odnos imate s svo- jimi dijaki? Se bo ta odnos zdaj spremenil? Z dijaki sem bila vedno precej stroga in sem dosledno zah- tevala spoštovanje določenih pravil, kot je npr. točnost pri pouku in seveda točnost pri spoštovanju terminov, red- nost pri opravljanju do- mačega dela in pri učenju ipd. Sicer pa že dve leti ne poučujem. V zadnjih dveh le- tih sem v razredih opravljala samo občasno kako suplenco, nisem pa bila predmetni pro- fesor. Z dijaki sem vzpostavila zelo korektne odnose. Predv- sem v zadnjem letu so dijaki prihajali do mene s številni- mi, tudi zelo osebnimi, vprašanji. Vedno sem bila, in seveda še vedno bom, na raz- polago za pogovor ali srečanje z dijaki. Če se bo le dalo, bom skušala problem rešiti. Prizadelo pa me je, ko sta me lani med neko radijsko odda- jo dve dijakinji grobo napa- dli. Uredništvo oddaje pa mi ni dalo možnosti, da bi izpo- stavila svoje mnenje in tudi s pravnega vidika utemeljila svoje odločitve. Kakšni ste bili kot dijakin- ja? Vam je morda kak rav- natelj ostal v posebno le- pem spominu? Kakšno vprašanje?!?! Lo- gično zgledna odličnjakinja, kaj pa drugega! (HA, HA) Ne, ne, to je čista laž. Med višjo šolo sem bila čisto na- vadna najstnica, ki je sicer redno in vestno opravljala svoje šolske dolžnosti, sem pa ob šoli intenzivno študirala nemščino in klavir, pela v pevskem zboru in vodila volčiče in volkuljice. V letih šolanja in kasneje kot profesor sem doživela zelo ve- liko ravnateljev. Z nekaterimi sem delala zelo dobro, z dru- gimi nekoliko manj dobro. Zelo dobro sem se počutila med svojo prvo suplenco na DTTZ Žiga Zois, kjer je bil ta- krat ravnatelj dr. Ivan Černic, zelo lepo sem sodelovala tudi z zdaj že pokojnim ravnatel- jem dr. Daliborjem Zupa- nom. V zadnjih letih pa sem se veliko naučila od ravnatelja dr. Marca Jarca. Kako lahko po vašem mnenju dijaki sami ali pro- fesorji ustvarijo bolj prijaz- no okolje, ki omogoča boljši razvoj? Mislite, da je ta medgeneracijski dialog pogoj za uspešno napredo- vanje? Prijazno in prijetno okolje lahko bistveno pripomore k uspešnemu delu v razredu, vendar ne smemo pozabiti, da je učenje trdo delo, ki ni vedno prijetno. Od vsakega posameznika zahteva do- ločen napor in nikakor ne moremo pričakovati, da se bomo v šoli počutili vedno prijetno. Nikakor ne hodimo v šolo na zabavo. Marsikdo pa tega ne sprejme in misli, da se mora v šoli vedno “imeti le- po”. Sem pa mnenja, da ustrezno povezan učni kader lahko pri- pomore k ustvarjanju prijet- nega delovnega okolja. Pre- den sem se vrnila v Gorico kot ravnatelj DIZ Cankar Zois Vega, sem bila tri leta na Li- ceju A. M. Slomšek. Na tej šoli vladajo izredni medčloveški odnosi in med profesorji so se v letih stkale zelo dobre prija- teljske vezi. Naj za primer na- vedem, da deluje na tej šoli tudi “odbor za dobro počutje zaposlenih” (sicer ni predvi- den po nobeni normativi), ki vsaka dva meseca organizira dejavnosti, pri katerih sodelu- jejo skoraj vsi zaposleni na šoli. Tako povezan kolektiv deluje zelo skladno in ustvar- ja zelo prijetno delovno okol- je za osebje in dijake. Dober medgeneracijski dia- log lahko pripomore k bolj uspešnemu delu, vendar je treba vedno spoštovati vlogo posameznika. Profesor nika- kor ne more postati prijatelj dijaka, saj ima v šolski hierar- hiji popolnoma drugačno vlogo kot dijak. Kakšno je po vašem mnen- ju “zdravje” naših šol? Mislim, da so šole s sloven- skim učnim jezikom dobro organizirane, imajo kakovo- sten učni kader in v večini primerov tudi primerno ure- jene prostore. Ker so razredi manj številni, se lahko učitelj posveča vsakemu posamezni- ku in lahko že ob manjši težavi ukrepa. Po drugi strani pa so naše šole manj selektiv- ne. Katere so danes največje težave slovenskih višjih šol v Gorici? Velike težave predstavlja učni kader. Na naših šolah pri- manjkuje profesorjev za slo- venščino, italijanščino, mate- matiko, elektroniko, informa- tiko ipd. Lestvice so za neka- tere natečajne razrede izčrpa- ne, tako da je treba iskat oseb- je izven lestvic. Mlajše generacije se ne odločajo za ta poklic, saj se z veliko težavo prebijejo do stalnega mesta. Med drugim se tudi pravila stalno spreminjajo. Vsaka no- va vlada “poenostavi” pot za vstop v šolsko kariero. V kakšnem stanju ste kon- kretno našli DIZ Cankar? Trenutno sicer še vedno spoz- navam šolo in šolsko okolje, prvi vtis pa je zelo dober. Poglejmo malo v prihod- nost. Kaj bo novega na šolah letos? Boste kakšen projekt še razširili, začeli kakšnega novega? V prvem letu svojega ravna- teljevanja bi rada čim bolje spoznala šolo in njen razvojni potencial. Verjetno bom ne- koliko anahronistična, ven- dar mislim, da je treba okre- piti predvsem znanje, ki ga di- jaki osvojijo v petih letih šolanja. Gotovo bomo nadal- jevali sodelovanje z rusko gi- manzijo 475 iz Sankt Peter- burga. Ravno pred kratkim smo se vključili v projekt Era- smus +, ki bo dijakom naše šole omogočil, da opravljajo obvezno delovno prakso v tu- jini. Radi bi okrepili dejavno- sti vseh treh smeri in čim bolj približali šolsko znanje potre- bam podjetij, ki delujejo na Goriškem. Na vaših šolah je čas tudi za obšolske dejavnosti? Če se dijak primerno organi- zira, lahko obiskuje tudi po- poldanske obšolske dejavno- sti. Iz dolgoletnih izkušenj lahko povem, da imajo dijaki, ki v popoldanskih urah opra- vljajo kako izvenšolsko dejav- nost, celo boljše rezultate v šoli kot njihovi vrstniki, ki ni- majo nobene izvešolske de- javnosti. Dijaki, ki se ukvarja- jo s kakim športom ali glasbo, znajo veliko bolje izkoristiti čas, ki ga imajo na razpolago, in si bolje organizirajo prosti čas. Nam lahko bolj podrobno poveste kaj o tem, kakšne spremembe načrtujete na dolgi rok? Kako mislite, da se bo šola spremenila pod vašim vodstvom? Osebno bi takoj uvedla pouka proste sobote. Na šoli, kjer sem ravno končala triletje, smo imeli pouka proste sobo- te; to se je izkazalo kot zelo dobra pridobitev tako za dija- ke kot za profesorje. S tem da so imeli dijaki 2 prosta dneva zaporedoma, so se lahko tudi fizično odpočili. Kaže pa, da goriški profesorji nočejo pou- ka prostih sobot. Ob začetku šolskega leta imate kakšen nasvet za di- jake prvih razredov? Kaj pa za maturante? Prvi dan pouka sem se pred- stavila vsem dijakom. Dija- kom prvih razredov sem sve- tovala, naj čim bolje izkoristi- jo petletje, ki ga bodo prežive- li na DIZ Cankar Zois Vega, in naj se v tem času naučijo čim več. Ker pa šola ni samo golo učenje, temveč tudi dobri člo- veški odnosi, sem jim zažele- la, da bi na šoli našli dobre prijatelje, s katerimi bodo de- lili lepe in manj lepe trenutke v šoli in življenju. Maturantov nisem še srečala, ker so do 24. septembra na delovni praksi po podjetjih oz. v Rusiji. Sicer pa vse te ma- turante že poznam, saj sem jih učila, ko so bili v 1. razre- du. Zanimivo bo videti, kako so v teh letih iz majhnih naj- stnikov postali že skoraj odra- sle osebe, ki imajo volilno pravico, vozijo avto in se od- pravljajo v svet. Njim pa želim, da bi v življenju našli tisto pot, ki jim bo dajala za- doščenje in v kateri se bodo počutili realizirane. Hvala za pogovor! Foto Kat Kristjani in družba19. septembra 20194 Skozi drugačno prizmo (17) Izjemnost krščanstva (1) rofesor in bloger Pietro C. nam podaja zanimiv po- gled na današnje pojmo- vanje krščanstva in na našo krščansko zavest. Zavest naše “Stare celine” (kako na mestu je ta pridevnik!) o izjemnosti krščanstva se je v stoletjih izgu- bila. Kako hudo je, ko se izgubi spomin, ki ga označujemo kot “zgodovinski”. Druga plat med- vojnih in povojnih zločinov je jasen pokazatelj te izgube zgodo- vinske zavesti in spomina. Del Človeka je, da ima neka jasna znamenja, na katera se lahko opira na tej življenjski poti. Ko torej hodimo po tem našem ze- meljskem življenju, potrebuje- mo nujno neke oporne točke, ki nam kažejo in nas usmerjajo k presežnemu. S prihodom krščanskega Razodetja so bila človeštvu poklonjena takšna znamenja, takšne oporne točke. Danes je npr. zelo težko razume- ti smisel razodetja Boga kot troe- dinega, pa čeprav to vsakokrat pri sveti maši izpovedujemo. To delamo, kakor je dejal Armando Matteo, na Schumacherjev način, torej na hitro, lahko pa tu- di rečemo, da zelo mehansko, površno, brez neke globlje zave- sti o besedah, ki jih izpoveduje- mo, ne le izgovarjamo. Oče je ta- ko le neka abstraktna ideja Stvar- nika vsega, kar je. Navadno je to deistično pojmovanje, da je sicer nekako pognal ves proces, a se potem oddaljil, da je torej nekje daleč in zviška gleda na vse, kar P pa seveda ni dobri Oče, nasprot-no. O Sinu imamo kristjani na-vadno povsem človeško podobo, da je torej bil neke vrste hipijev- ski družbeni pravičnik, potujoči modri mislec, ki se je boril le za zemeljsko pravičnost, mir in lju- bezen. O Svetem Duhu nima ni- ti smisla izgubljati besed, ker sploh nimamo nekega pojmo- vanja ali koncepta, pa je nekaj povsem meglenega. Če že ima- mo neki koncept, gre za bolj psi- hološki, v smislu, da se računa predvsem na posameznikova čustva, potem pa se to prodaja kot “duhovno” ali celo od “Sve- tega Duha”. Upravičeno lahko vse to trdimo za vsaj 90 % kato- ličanov, če optimistično ocenju- jemo. Nekaj sicer verujemo, a zgolj nekako mentalno, ni po- globljeno, tako da je zanimivo vzporediti z izkušnjo spreobrnje- nega muslimana. Ta govori, ka- ko ta edinost Boga, ki ni krščan- ska enost, popolnoma izključuje pojmovanje Boga v treh osebah. Ne samo edinost, lahko bi to oz- načili tudi kot izključnost. Vse to se namreč odslikava na življenje tistega, ki ima takšno verovanje. Njegova vera je samo intelek- tualna, v smislu da je Boga mo- goče spoznati, npr. po nekem re- du in harmoniji v stvarstvu, a se ga ne da izkusiti, ni mogoče vzpostaviti pravega odnosa z njim, kakršen je med očetom in sinom. Bog ostaja popolnoma izven in onkraj vsake ustvarjene resničnosti. Je najvišji in popol- noma drugi. Velika težava, če to opazimo tudi pri kakem profe- sorju teologije. Razmišljanje o iz- jemnosti krščanstva nadaljuje- mo v še enem zapisu. Andrej Vončina Misel za 25. nedeljo med letom Sredstva in cilji v našem življenju a nedelja velja na Slovenskem tudi za Slomškovo nedeljo. Prav je, da ponosno praznujemo tega modrega in svetega škofa in dobrega vzgojitelja. Ko premišljujemo priliko o krivičnem oskrbniku, naj veljajo njegove besede o življenju: “Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli”. Dobra dela pa niso, kakor danes zmotno mislimo, tista dejanja, ki bi jih bili dolžni storiti, temveč tista, ki so storjena potem, ko smo svoje dolžnosti že izpolnili. So torej nekaj več. Evangelij nam sicer ne govori ravno o tem, saj vidimo, da oskrbnik ni bil zgleden izvrševalec svojih dolžnosti. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: “Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost”. Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki so, kot radi rečemo, nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej T biti nekdo. Človekov cilj je torej,če nadaljujemo z jezikoslovjem,osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: “Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče”. (Ps 27,4). Sv. Pij X. nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem. Pa bo kdo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi tudi on, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijatelje. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: “Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih”. Pridemo do tega, o čemer smo govorili – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, Znamenja ljubezni pri zadnji večerji Jezus je pred svojim trpljenjem obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Ta obed je povezal s spo- minom na Božje odrešilno delovanje v zgodovi- ni, kar je bila podlaga za postavitev znamenj no- ve zaveze in osvoboditve. Po zadnji večerji se je potopil v molk in izpolnitev Očetove volje v boju z zlom. Za dogodkom Velike noči je kot meč vise- la Judova izdaja. Tako je Jezus čutil še večjo potre- bo, da razkrije učencem globino svoje ljubezni. Zato je mogoče reči, da je evharistija odgovor na Judovo izdajo in na vse izdaje med učenci v zgo- dovini. (Jeremias) Zadnja večerja je tudi ne- kakšen povzetek in višek vseh obedov, ki jih je imel Jezus z reveži, grešniki in cestninarji. Zato lahko govorimo o osvobodilnem in odrešilnem obedu. V poročilih o zadnji večerji je več izročil. (1 Kor 11,23-29; Mr14,12-26; Mt 26, 17-30; Lk 22, 7-20; Jn 13, 21-30) Sinop- tiki poudarjajo zlasti zgodovinski vidik, Luka in Pavel bolj stavita v ospredje li- turgični pomen, čeprav sta oba vidi- ka pomembna in vedno vključena v liturgijo ter obhajanje evhari- stije. Pomembno je v teh poročilih prepoznati dan, ko je bila zadnja večerja in potem vse nadal- jnje dogajanje. Po kronologiji sinoptikov bi bila zadnja večerja na prvi dan nekvašenega kruha, to je na dan, ko so klali velikonočna jagnjeta. (Mr 14,12.17) Papež Ratzinger poudarja, da to krono- logijo obtežuje ovira, da se je proces proti Jezusu odvijal na praznični dan. Glede na to, da so Judje držali počitek na praznik, se zdi, da ima prav Ja- nez. Po mnogih raziskovanjih naj bi bila zadnja večerja 6. aprila leta 30, Jezus naj bi bil tedaj star 36 let. V sinoptičnih evangelijih je jasno izražena pove- zava tega obeda z Jezusovo smrtjo in vstajenjem. Luka to še posebno izpostavi: “Srčno sem želel je- sti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel”, (Lk 22,15). Jezusova zadnja večerja ni sa- mo napoved, ampak že nekakšen predujem križa in vstajenja. Ko bo Jezus podaril samega sebe, bo vzpostavil novo zavezo med Bogom in ljudmi. Zato moremo razumeti, da so Jezusovo zadnjo večerjo zelo zgodaj imeli za velikonočno večerjo in njegovo Veliko noč. Velik pomen pri odkrivanju sporočila zadnje večerje imajo besede in geste. Raziskovalca Schür- mann in Pesch sta izpostavila besede: vzeti, bla- gosloviti, razlomiti, dati, reči, povabiti, razlagati, naložiti. Ključna vidika pa sta razlomljen kruh in prelita kri. To sta tvarna vidika, ki vsebujeta telo in kri: to je moje telo in moja kri. Pred bližnjo smrtjo je Jezus zbral svoje, slavil Očeta in se izročil v žrtev za druge. To je moje telo, ki se daje za vas. (Lk 22,19) To je moja kri, kri zaveze, ki se preliva za mnoge. (Mr 14,24; Lk 22,20) Jezus tega ni izvrševal kot nekaj od zunaj vsiljenega, ampak zavestno in svobodno. Z ljubeznijo in darom do konca je šel v boj z nasiljem in hudobijo sveta. Jezus je izrekel dve jasni frazi nad kru- hom in kelihom ter jih povezal z na- ročilom, naj to de- lajo v njegov spo- min. Fraza nad kruhom želi pove- dati: To sem jaz! (Gnilka) Fraza nad vinom pa se vključuje v napo- ved nove zaveze, kar je bilo napovedano že po prerokih. Mojzes je po sklenitvi zaveze pokropil ljudstvo s krvjo. (2 Mz 24) Bog je bil zvest pri prvi zavezi, tako bo tu- di pri novi zavezi. Papež Ratzinger je posebej pozoren na besede 'za vas in za mnoge', ki predstavljajo Jezusovo nado- mestniško daritev in spravo. Pri Mateju in Marku pravi, da bo njegova kri prelita 'za mnoge', pri čemer namiguje na napovedi iz Iz 53. Luka in Pavel pravita, da se kri 'daje za vas'. Celotno Jezu- sovo poslanstvo je bilo bivanje za druge. Jeremias pravi, da je beseda 'za mnoge' semitizem, ki po- meni celoto, vse. Papež Ratzinger pa sledi jezuitu Baumertu, ki pravi, da se 'za mnoge' nanaša na zakrament in ne na smrt, ki je za vse. Janez ne govori o postavitvi evharistije, pokaže pa na Jezusovo umivanje nog učencem po večer- ji, (Jn 13, 3-20) kar je praktično uresničenje evharistije in poslanstva učencev. ZAKAJ PRAV JEZUS? (83) PRIMOŽ KREČIČ SVETA GORA Na Skalnici je namreč že leta 1368 stala cerkvi- ca Matere Božje. Zelo verjetno je omenjena plošča spadala k tej cerkvici. Novo cerkev je 12. oktobra 1544 slovesno posvetil generalni vikar oglejskega patriarha, škof Egidij Falcetta. Poz- neje so sredi cerkve postavili oltar Marijinega brezmadežnega spočetja ter vanj vzidali že omenjeno kamnito ploščo z besedami angel- skega pozdrava Devici Mariji. Naslednje leto je patriarh Marino Grimani no- vemu svetišču poklonil Marijino podobo, ki še danes krasi glavni oltar. Morda bi bil patriarh tudi osebno obiskal novo svetišče, a mu takratne poli- tične razmere te- ga niso dovoljeva- le. Goriška je namreč že leta 1500 skup- no z Oglejem prišla pod Avstrijo, patriarhi pa so bi- vali v Vidmu, torej v Be- neški republiki. Kot takim jim vstop v avstrijski del patriarhata ni bil dovol- jen. Svetišče na Sveti Gori so najprej oskrbovali župniki iz Solkana, vendar jim to zaradi naraščajočega števi- la romarjev ni bilo več mogoče. Njegovo oskrbo je zato nadvojvoda Karel, deželni gospod na Go- riškem, zaupal frančiška- nom iz Bosne, ki so prav v tistem času morali bežati pred Turki. Tako so frančiškani 11. septembra 1565 prišli na Sveto Goro. Zdaj je sem prihajalo še več romar- jev. Sveto- gorska božja pot je med ljud- stvom tako za- slovela, da se je na Goro zgrinjalo vedno več romarjev. Pri- hajali so iz Furlani- je, s Krasa, iz Istre, Dalmacije, s Hrvaškega, Štajerskega, Koroškega in Kranjskega. Bilo je tako, kot da v srcih vseh kar na- prej odmevajo Mari- jine besede pastirici Urški, naj ljudstvo prihaja na Goro in jo tu milosti prosi. Prav zaradi velikega navala romarjev in tudi zaradi številnih uslišanj so frančiškani raz- mišljali, da bi Mari- jino milostno podo- bo kronali. Kronan- je namreč velja za največjo odliko, ki jo lahko izkažemo Božji Materi, saj je krona znamenje oblasti in dostojan- stva. Tako so Svetogorsko Mater Božjo s privol- jenjem vatikanskega kapitlja z velikimi slavnostmi kronali na Travniku v Gorici 6. junija 1717. / dalje NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (83) Mariza Perat Patriarh Marino Grimani Podoba Svetogorske kraljice z Detetom Vabilo na kronanje Svetogorske Matere Božje ampak ga zanima njegova nadaljnja usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost. Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta “Oskar in gospa v rožnatem” beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: “Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki”. V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. Omenimo še enkrat bl. Antona Martina, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta, kot je treba: “Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo”. Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo potrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni. Andrej Vončina Goriška19. septembra 20196 Vaška trgatev v Števerjanu v nedeljo, 22. septembra Trgatev je najbolj radoživ in energičen trenutek med briškimi terasami, ko vinogradniki z zadovoljstvom pobirajo plod celoletnega dela. Doživite ta slikoviti trenutek v Števerjanu, kjer trte rodijo visokokakovostna vina! V nedeljo, 22. septembra, zjutraj bo potekala “vndima” - trgatev, ob 13.30 bosta krenila voz in sprevod izpred občinske hiše proti kmetiji Muzič na Križišče, ob 14.15 bo tiskovna konferenca, ob 14.30 se bo pričelo “tlačenje” grozdja, proces predelave grozdja v vino ter pokušnja mošta. Sledilo bo družabno srečanje. K sodelovanju vabijo čim večje število domačinov ter naprošajo vse sodelujoče, naj si oblečejo belo majico in modre hlače. Trgatev je bila nekoč poleg kolin in cerkvenih praznikov največji in najbolj pričakovan dogodek leta. Lepo je, da tudi v današnjem času na primeren način obeležimo ta pomembni trenutek. Uživajmo ob letošnji trgatvi! P. David Šrumpf je obiskal naše uredništvo Pater David Šrumpf OFM nas je v četrtek, 12. septembra 2019, presenetil z obiskom našega uredništva. Pohvalil je naše delo in nam vzpodbudno dejal, naj nadaljujemo po začrtani poti. Iz daljne Avstralije, kjer je po smrti patra Janeza prevzel delo v Slovenskem katoliškem misijonu Svete Družine Adelaide, poleg tega pa pomaga tudi patru Cirilu Božiču v Slovenskem katoliškem misijonu svetega Cirila in Metoda v Melbournu - Kewu, je prišel za tri tedne na oddih v Slovenijo. Tu je obiskal svojce, pa tudi sobrate na Kostanjevici nad Novo Gorico. In tako je izkoristil priložnost ter prišel še do Gorice in se srečal z nekaterimi slovenskimi verniki, ki so se redno udeleževali sv. maše ob 9. uri v cerkvi sv. Ignacija. Tu je po smrti duhovnika prof. Stanka Jericija večkrat tudi maševal, ko je bil gvardijan v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici. Verniki se ga še zdaj zelo radi spominjajo in se jim še toži po njegovih pridigah in klepetu ob kavici, ki je bil vselej zanimiv in poln vsebin. Takrat je bila vedno med njimi tudi prof. Lojzka Bratuž, po smrti brata Andreja vestna organistka na koru travniške cerkve. Nanjo se pater Šrumpf vedno rad spominja, saj sta se, potem ko je odšel v tujino, večkrat slišala po telefonu. Patru Šrumpfu se zahvaljujemo, ker nas je obiskal, in mu želimo obilo Božjega blagoslova pri pastirskem delu med Slovenci v Avstraliji. / IK Metlika – Ronke, pobrateni občini Vsakoletnega praznovanja sv. Lovrenca v italijanski župniji Ronke se vsakič udeležita tudi delegaciji iz Metlike in Wagne v Avstriji. Avstrijci so sprejeli ronške begunce med prvo svetovno vojno, Metličani pa so pobrateni z občino Ronke. Tudi letos sta slavje obogatila metliška duhovnika, kar je praznovanju dalo še večji pečat. Kratke epo število romarjev iz štandreške dekanije (med njimi je bilo lepo videti kar nekaj otrok in mladih), iz ra- zličnih krajev Goriške, pa tudi s tržaškega Krasa, se je 14. septem- bra 2019 zbralo v Marijinem sve- tišču na Barbani v gradeški lagu- ni na tradicionalnem poznopo- letnem romanju. Praznično so- maševanje - ob spominu na Žalostno Mater Božjo - je tokrat vodil g. Tomaž Kunaver (na ma- li sliki) , po rodu iz Ljubljane, ki je bil posvečen v duhovnika ju- nija lani, kot kaplan pa deluje pri Sv. Ivanu v Trstu. V homiliji je poudaril, da kristjani živimo od Božje pomoči, v odnosu z Bo- gom. Ta odnos je v polnosti živela Devica Marija, ki je popol- noma zaupala v Božjo voljo. “Tudi ko je prišel križ, ni zbežala, ampak je ostala zvesta do konca”. Kljub križu je imela vero, da je Bog dober. Bog lahko tudi iz trpljenja, zla in križa “po- tegne ven” nekaj dobrega. Go- spod nas je želel odrešiti preko L križa, prekonesmislatrpljenja. Pušča nam svobodo, in vendar dela vse, da bi mi imeli Življen- je. “Ohranimo to otroško zau- panje” in “počasi se učimo Jezuso- ve ljubezni”, je še dejal g. To- maž. Somaševali so vikar za slo- venske vernike v goriški nadškofiji Ka- rel Bolčina, de- kan Marijan Markežič, msgr. Renato Podber- sič in doberdobski župnik Am- brož Kodelja. Ob začetku maše je g. Karlo pozdravil “zadnjega slovenskega novomašnika na Tržaškem” in mu zaželel, “da bi bil orodje Svetega Duha”, da bi Bog tudi preko njega delil verni- kom svoje darove. Ob koncu pa se je vikar med drugim toplo zahvalil rektorju svetišča patru Stefanu Gallinaru za gostoljub- nost in za to, da so pa- tri frančiškani več de- setletij vedno prijaz- no sprejemali sloven- ske vernike na otoku. Znano je namreč, da bodo še zadnji frančiškani, “ki so bili stoletja varuhi, zaščitniki, zlasti pa gostoljubni sprem- ljevalci tega kraja in romarjev”, v kratkem zapustili Barbano, njihovo mesto in vlogo pa bodo prevzeli člani drugega reda. Kot je povedal p. Stefa- no, je kriza pokli- cev pač prizadela tudi frančiškane, “svetišča pa ne bo- do zaprli, saj Barba- ne ni mogoče za- preti”! Maši, ki jo je obo- gatilo lepo ljudsko petje (vodil ga je Silvan Zavadlav, na orgle je igra- la Tiziana Zavadlav), so sledile procesija po otoku z Marijinim kipom, ki so ga nosili naši možje, in pa litanije. DD Posvečeno je Soči in kamnitemu solkanskemu mostu V Solkanu novo delo sKulture 2001 sodelovanju v čezmej- nem prostoru se veli- ko govori in razpra- vlja, dejanskih dosežkov pa je bolj malo. Zgled za konkretne pobude sta dala društvo sKul- tura 2001 iz Štandreža in Kra- jevna skupnost Solkan, ki sta v Solkanu postavila obeležje kamnitega mostu bohinjske proge. V pismu, ki ga je Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu poslal or- ganizatorjem, so zapisali, da je “Društvo sKultura 2001 našlo prave poti, saj s sodelovanjem z ljubljansko Akademijo za li- kovno umetnost in oblikovan- je, Društvom kamnosekov iz Manč in Šolo mozaikov iz Spi- limberga celo presega ozek po- jem čezmejnega povezovanja. Vaši projekti živijo in povezu- jejo ljudi dveh držav od same O idejne zasnove dokončne postavitve,ki je vidna vsem”. Odkritje spomenika je bilo 13. septem- bra, na predvečer krajevnega praznika. Predsednik društva sKultura 2001 Mar- jan Breščak se je zah- valil vsem, ki so so- delovali pri pobudi, ki je lahko nastala samo z združenimi močmi. Predsednica Krajevne skupnosti Solkan Jana Herega je povedala, da po- stavitev obeležja na zelenici ob glavni cesti v Solkanu ni slučajna, saj je v neposredni bližini mostu preko Soče in od te zelenice sta lepo vidna Sa- botin in Sveta Gora. Ko sta predstavnika organiza- torjev odkrila spomenik, sta se nam prikazali dve mogočni skali, ki predstavljata Sabotin in Sveto Goro, med katerema teče smaragdna reka Soča. Načrt obeležja je zasnoval Jurij Smole z ljubljanske Akademije, ki je izpostavil vlogo mostu in zgodovinski pomen reke Soče s čudovitimi bar- vnimi odtenki. Te barvne odten- ke so izdelali mojstri Šole mo- zaika iz Spilim- berga na podlagi, ki so jo izklesali kamnoseki iz Manč. Takega obeležja bi bil ve- sel tudi Simon Gregorčič, čigar pesem Soči smo slišali na priredit- vi. Kulturni del sta obogatili tudi dve mladi gojen- ki glasbene šole z izvedbo dveh skladb. To je že tretje kamnito obe- ležje, ki ga na pobudo sKulture 2001 in Krajevne skupnosti postavljajo v Solkanu. DP a tri večere, 5., 6. in 7. septembra 2019, se je lepi vhodni prostor Coroninijeve graščine na Cingro- fu, sedanjem Drevoredu 20. septembra, na stenah katerega visijo portreti nek- danjih grofov in ga krasi starinsko po- hištvo ter čudovit lesen strop, spremenil v kuhinjo goriških grofov. Vpogled v zadnja desetletja Goriške grofije je gle- dalcem razprla predstava Il conte e' ser- vito, ki jo je s podnaslovom Commedia istorico–comica sul tramonto dell’anti- ca Contea di Gorizia (historično – ko- mična komedija o zatonu antične Go- riške grofije) s humornim peresom na- pisal Mauro Fontanini, zelo dejaven režiser in umetniški vodja gledališke skupine Terzo Teatro iz Gorice. Predsta- va je pravzaprav predelava tiste, ki je bi- la napisana in uprizorjena l. 2001 ob 1.000-letnici našega goriškega mesta. Na oder so jo uspešno postavili igralci gledališke skupine Grupppo Teatrale per il Dialetto v režiji Gianfranca Salette na slikovitem notranjem dvorišču – Cortile dei Lanzi – Goriškega gradu l. 2002 in 2003. Zdaj pa sta jo v skrajšani, a zaradi tega morda bolj učinkoviti inačici zrežirala Giorgio Amodeo in Mauro Fontanini. V humornem ključu, a tudi z rahlo otožnim nadihom pred- stava prikazuje, kako se je konec 15. sto- letja začel zaton Goriške grofije, ki je ob smrti zad- njega goriškega grofa Le- narta (l. 1500) prešla pod Habsburžane. Te je namreč prav grof Lenart določil za dediče, ker sam ni imel po- tomcev. V to različico je Fontanini, ki je sicer za tekst, poleg svoje domišljije uporabil zgodovinske vire, vpletel - resnici na ljubo malce “vsiljeno” - tudi slovitega italijanskega renesančnega arhitekta, slikarja in izumi- telja Leonarda da Vinci (1452-1519), sodobnika go- riškega grofa Lenarta – Leo- narda. Na ta način se je Fontanini želel spomniti na 500- letnico smrti velikega genija. Ta slavni Leonardo – igra ga ne pov- sem prepričljivo Giorgio Amodeo – uvede predstavo in jo tudi skle- ne. Glavni komedijski liki pa so grajski kuhar Franz, ki ima nemški naglas, učinkovito ga igra Alessio Bergamasco, Marička, grajska kuharica, slovenskega rodu, ki v jezikov- no vprašljivo italijanščino vpleta slo- venske besede (izvrstno je to vlogo odi- grala Antonella D’Addato), in Catine, dekla, Furlanka, Franzova žena, ki rada na skrivaj kaj dobrega popije in poje. S podrsavajočo hojo jo je kot “obilno”, prebrisano ženo zelo posrečeno in smeh vzbujajoče prikazala Claudia Fo- scolini. S temi tremi, spretno komično obarvanimi liki je Fontanini želel pri- kazati tudi jezikovno realnost Goriške. Ostale bolj ali manj učinkovito izdelane komedijske osebe so odigrali Pierluca Famularo (pater Astolfo, ki tudi rad srkne kaj močnega), Enrico Cavallero (Virgilio von Graben, kapetan goriškega grofa), Raffaella Munari (Barbara Bran- demburška – Gonzaga, mati Paole Gon- zaga, Lenartove žene), Valentina Verzegnassi, ki je sicer preveč “cme- ravo” in z afektiranostjo poosebila Paolo Gonzaga, ter Roberto Frate- pietro kot Magister Galenicus, zdravnik. Večji del tedanjega zgodo- vinskega dogajanja izvemo prav iz pogovorov v kuhinji, med lonci in kozicami, ob pripravi izbranih jedi (pri tem odkrijemo tudi okuse iz ti- stih časov). Nič namreč ne uide ra- dovednim očem kuharice in dekle ter kuharja, ki stalno preganja k delu in obuja čase, ko so imeli v gradu ve- liko pojedin in je on lahko razkazo- val svojo umetnost. Tako nam oseb- je v kuhinji razkrije, da je grof Leo- nardo že star in nima otrok ter raz- mišlja, komu bi prepustil svoja po- sestva, Benečanom ali Hab- sburžanom; njegova izbira bo seveda zaznamovala zgodovino tega dela Evro- pe. Predstava noče biti lahkotna komedija, ampak želi tudi, da gledalci iz njene vse- bine spoznajo pomembne kamenčke v mozaiku zgodovine našega mesta. Uprizoritev, ob kateri se gledalcu usta kar sama večkrat razlezejo v smeh, bo- gatijo kostumi, za katere je kot vselej izredno natančno s posebno pažnjo na detajlih (pa tudi na ujemajočih se bar- vnih tonih), poskrbela Snežica Černic, ki jo v tej vlogi dobro poznamo v slo- venskih ljubiteljskih gledaliških krogih, pa tudi v italijanskih jo zelo cenijo. Raz- košne kostume, ki verodostojno odsli- kavajo obravnavano obdobje, je odbra- la iz fundusa skupine, nekatere si je iz- posodila v SNG Nova Gorica, nekaj pa jih je ob pomoči zlatih rok gospe Irene Grusovin sešila ali poskrbela za dodat- ke, kot npr. za pokrivala. Tudi rekviziti so skrbno izbrani in gledalcu se zdi, da še sam sedi v grajski kuhinji in čaka na slastno jed. V zakulisju so k uspehu predstave pri- pomogli še Daniele Spolverini (luči in glasba), Gianna Blason (scenski asi- stent) in Claudia Foscolini (izbor gla- sbe). Skratka, prijetna, tudi “poučna” pred- stava, vredna ogleda! IK Z V palači Coronini Cronberg (Kromberk) na Cingrofu v Gorici Humoren, rahlo otožen pogled na zaton Goriške grofije Foto DP Romarji iz štandreške dekanije na Barbani “Barbane ni mogoče zapreti”! Goriška 19. septembra 2019 7 evski zbor Lojze Bratuž je po poletnem premoru pričel novo sezono. Člani goriškega sestava so se 7. in 8. septembra mudili v Žabnicah, kjer so prebivali v prenovljenih prostorih koče sv. Jožefa. Po so- botnih sprehodih in večernem sproščenem druženju so se pevci v nedeljo kljub nekoliko muhastemu vremenu odpravi- li k maši na Sv. Višarje. Dan ka- sneje, 9. septembra, je na društvenem sedežu v Gorici potekal občni zbor. Po uvod- nih pozdravih je svoje poročilo najprej podal predsednik Mar- co Terčič. Zbranim je obnovil glavne etape, ki so zaznamova- le zadnje obdobje zbora, nato pa je pevcem predstavil najpo- P membnejšonovost: novodirigentko, Miro Fabjan. Ob tej pri- ložnosti se je predsednik tudi zahvalil dosedanjemu pevovodji Da- vidu Bandlju, ki je zbor vo- dil pet sezon. Goriški diri- gent je poslal pisni pozdrav pevcem ter se- veda voščilo za uspešno delo na nadal- jnji pevski po- ti. Tajniškemu in blagajniške- mu obračunu, ki ga je pred- stavil Miloš Čotar, so sledile razprava in volitve za obnovo društvenih organov. Preno- vljeni odbor sestavljajo Marko Aucin, Patrik Cingerli, Miloš Čotar, Mira Fabjan, Kristina Marussi, Valter Miklus, Katja Terčič in Marco Terčič. V ponedeljek, 16. septembra, so pevci že imeli prve vaje pod vodstvom nove zborovodkinje. Pri MePZ Lojze Bratuž pa spo- ročajo, da je vsekakor vedno čas za pevske navdušence, da se pridružijo skupini, ki vadi ob ponedeljkih od 20. do 22. ure. Obvestila Števerjanska občina sporoča nov urnik anagrafskega urada. Od druge polovice septembra dalje bodo storitve anagrafskega urada potekale v sodelovanju z anagrafskim uradom Občine Krmin. Urad bo za stranke od 18. septembra 2019 odprt vsako sredo od 14.30 do 16.30. Za izdajo nove elektronske osebne izkaznice se lahko občani za termin dogovorijo na telefonski številki 0481 884 135 (int. 2) po naslednjem urniku: ponedeljek in petek: 9.00 – 13.00; sreda in četrtek: 8.00 – 12.00 in 15.30 – 16.30. Feiglova knjižnica bo od 2. septembra 2019 odprta od ponedeljka do petka od 10.00 do 18.00. SCGV Emil Komel sprejema vpisovanja za šolsko leto 2019/20. Informacije na tajništvu od ponedeljka do petka, tel. 0481/532163 ali 0481/547569, e-mail info@emilkomel.eu Silvan Škorjanc oddaja v Gorici v najem dvosobno in deloma opremljeno stanovanje. Za podrobnejše informacije pokliči na tel. št. 328 9244397. Društvo Jadro prireja na svojem sedežu ob sredah začetni tečaj slovenščine za odrasle (90 minut tedensko). Tečaj se začne 25. septembra in se konča konec maja. Organizacijsko srečanje bo ob 20. uri v petek, 20. septembra, na sedežu društva v ul. Monte 6 Busi 2. Informacije o tečaju zainteresirani lahko dobijo pri članih društva, v ronški knjižnici, v mladinskem informativnem središču v Tržiču (Infor ma - giovani) in po tel. 3284721305. Prispevke za SCGV Emil Komel v spomin na ravnatelja prof. Silvana Kerševana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Civi- dale - IBAN IT 97 M 054 841 240 1CC 003 003 6225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informacije na taj- ništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569. “Male oglase” najdete na našem portalu www.noviglas.eu. (od 20. 9. 2019 do 26. 9. 2019) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www.radiospazio103.it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 20. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 21. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem, terskem, rezijanskem in ziljskem narečju. Nedelja, 22. septembra ponovitev oddaje Okno v Benečijo. Ponedeljek, 23. septembra (v studiu Stefania Beretta): Pravljica za lahko noč. Torek, 24. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 25. septembra (v studiu Danilo Čotar): Samotni pastir: Pod krošnjo starega javorja. - Izbor melodij. Četrtek, 26. septembra (v studiu Andrej Bavcon): Četrtkov večer z glasbo - Zanimivosti, obvestila in humor. KATOLIŠKA KNJIGARNA v Gorici vabi na kavo ob predstavitvi nove pesniške zbirke, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi Srečka Černe Artač DROBTINICE ŽIVLJENJA O knjigi bo spregovorila avtoričina hči in literarna ustvarjalka Majda Artač Sturman, ki je knjigo tudi uredila. Nekaj pesmi bo prebral pesnik in gledališki igralec Aleksij Pregarc v sredo, 25. septembra 2019, ob 10. uri v prostorih knjigarne Kavo bo ponudilo podjetje Dogodek je del kulturnega programa knjigarne, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije MePZ Lojze Bratuž je začel novo pevsko sezono Odslej bo pevce vodila Mira Fabjan “Zamejska vas” od 26. do 29. septembra v ul. Crispi v Gorici ZSKP tudi letos na Okusih ob meji! orica se že dalj časa pripravlja na pomembno mednarodno prire- ditev Okusi ob me- ji, ki bo stekla v četrtek, 26. septem- bra. Na mestne uli- ce bodo navalili na- jrazličnejši ljudje, turisti, sladokusci. V zraku bodo done- li zvoki različnih kultur in uživali bomo ob vonjavah po specialitetah evropske in svetov- ne kuhinje. Tudi pri Zvezi slovenske katoliške pro- svete se tudi letos že pripravlja- jo na sodelovanje pri medna- rodni poulični manifestaciji. Tako kot vsako leto bo šotor ZSKP v ulici Crispi, ob Trgovin- ski zbornici, na zelo lepem, za- vidljivem prostoru. V ponedeljek, 16. septembra, je v sejni sobi Kulturnega centra Lojze Bratuž potekal sestanek ZSKP, na katerem je spregovo- rila predsednica Franca Pado- van, ki je uradno sporočila, da bodo v skupnem prostoru pod šotorom, “zamejski vasi”, imeli svoje “kulinarične kotičke” slo- venska društva Sabotin iz Štma- vra, F. B. Sedej iz Števerjana in Vinoteka Števerjanski griči, Vrh Sv. Mihaela ter Hrast iz Dober- doba. Tudi letos bo ponudba enogastronomskih dobrot ned- vomno raznolika. Organizatorji so med drugim tiskali grafično izredno vabljiv dvojezični jedil- ni list, na katerem so navedene vse specialitete - vsako društvo bo ponudilo to, kar je zanj značilno: pri PD Vrh Sv. Mihae- la bodo ponujali sladoled z ra- zličnimi domačimi prelivi, pri kiosku ZSKP bodo na voljo pivo in druge pijače, F. B. Sedej iz Števerjana in Vinoteka Štever- janski griči bodo ob žlahtni ka- pljici cvrli prašičje meso in re- zali pršut, Štmaverci bodo ku- hali sladke in slane njoke, du- najske zrezke in krompir, za ko- nec pa se bodo obiskovalci pri stojnici SKD Hrast sladkali s pa- lačinkami in štrudljem. Za letošnjo izvedbo Okusov ob meji so pri Zvezi slovenske ka- toliške prosvete ob običajni ku- linarični ponudbi poskrbeli tu- G di za marsikatero novost. V šotoru bodo namreč med dru- gim postavili nove mizice, v sti- lu enoteke, z novimi prti, kar bo nedvomno ustvarilo lepši, vabljivejši prostor “zamejske va- si”, in tudi briških vin, ki jih bodo servirali v steklenih ko- zarcih, ne bo manjkalo. Dekleta Bodeče Neže z Vrha bodo skrbe- la za otroški kotiček, v katerem bodo malčke zabavala, tako da si bodo lahko starši privoščili kak miren trenutek ob dobrih jedeh. Poleg kulinarike bo v za- mejski vasi poskrbljeno tudi za glasbeno razvedrilo, saj bo v četrtek, 26. septembra, v živo nastopila tolkalna skupina učencev SCGV Emil Komel v sodelovanju z društvom Ars Atelier. Ravnateljica SCGV Emil Komel Alessandra Schettino je napovedala, da bo njihov na- stop gotovo primeren za tako prireditev. V petek, 27. septem- bra, bo igral Ansambel ABC iz Doberdoba, v soboto, 28. sep- tembra, ansambel Love guns, v nedeljo, 29. septembra popol- dne, pa Briški kvintet s svojo narodno-zabavno glasbo. Pri ZSKP se trudijo, da bodo tu- di letos uresničili ta skupni pro- jekt, ki zahteva veliko naporov okoli stotine prostovoljcev. Predsednica Franca Padovan je ponosno poudarila, da je za so- delovanjem slovenskih društev pri goriški prireditvi izjemno veliko organizacijskega dela in seveda stroškov - “Priprave začnemo že v ponedeljek pred prireditvijo, končamo pa na- slednji ponedeljek, ko je na vrsti pospravljanje - na terenu smo celih osem dni! ” DVS BODEČA NEŽA - 15 let 21.9.2019, 20.30, KC L. Bratuž, Gorica DIRIGENT: Mateja Černic REŽIJA: Patrizia Jurinčič Finžgar PLESALKA: Nika Bagon Patrick Quaggiato: Elementi (noviteta) Franca Padovan se je že vnaprej zahvalila vsem društvom, ki bo- do tudi letos sodelovala pri pri- reditvi, goriški občinski upravi, predsedniku SSO-ja Walterju Bandlju in seveda povabila v četrtek, 26. septembra, ob 19.30 na uradno odprtje skupne stojnice. Tudi najzah- tevnejši ljubitelji dobre hra- ne se bodo lahko navdušili nad kakovostjo slovenske po- nudbe že v četrtek po urad- nem odprtju in vse ostale dni prireditve od 12.00 do treh zjutraj, v nedeljo do polnoči. V upanju, da bo vreme le- tošnji prireditvi naklonjeno, voščimo požrtvovalnim čla- nom naših društev, ki se bo- do trudili pri stojnicah, čim lepšo izvedbo “okusov”. KatFoto Kat Petek, 20. septembra, je posvečen postu za osebno prenovo in prenovo Cerkve na Slovenskem. V soboto, 21. septembra, bo ob 19. uri maša za mlade in družine, sledita procesija z lučkami in bdenje. V nedeljo, 22. septembra, bo maša ob 7. in 10. uri; ob 15.30 litanije Matere Božje, ob 16. uri maša, ki jo bo vodil generalni vikar Slavko Rebec. Po maši odprtje razstave slik otrok iz OŠ Miren “Moj pogled na Mirenski Grad”; gost bo zgodovinar dr. Vojko Pavlin. Druženje. Kvatrnica na Mirenskem Gradu Kultura19. septembra 20198 letu, ko obeležujemo 100. oblet- nico rojstva slovstvenega folklo- rista in etnologa, akademika Milka Matičetovega, ki se je rodil 10. septembra 1919 v Koprivi na Krasu (umrl pa leta 2014 v Ljubljani), je v Lju- bljani izšla knjiga Bedenice: kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive (Založba Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Besedila zanjo je skrbno iz- bral in natančno uredil marljivi etnolog Božidar Premrl, ki je tako Koprivi in Brjam sestavil že tretjo znanstveno mo- nografijo (pripravlja pa že četrto!); prva, z naslovom Kraški kruh: vas Kopriva – njeni kamnolomi in kamnarji, je izšla leta 2016, dve leti zatem pa še Slavno županstvo v Koprivi: zgodovina iz turna sv. Elije. Gre za obsežne, bogato ilustri- rane knjige z izčrpnim znanstvenim aparatom, ki so nastale na podlagi ve- stnega raziskovanja arhivskih in drugih virov. Da gre za svojevrstno koprivsko trilogijo, o tem pričajo tudi dopolnitve k prvi in drugi knjigi, ki jih je urednik objavil v pričujoči, tretji knjigi. Tokratna monografija nosi naslov po divjih narcisah, ki jim v Koprivi in na Brjah pravijo bedenice, Matičetov pa se je z njihovim poimenovanjem ukvarjal tudi znanstveno. Portretna fotografija, ki krasi naslovnico, ne bi mogla biti iz- brana bolj posrečeno: leta 1996 jo je v okolici Koprive posnela etnologinja He- lena Ložar Podlogar, na njej pa Ma- tičetov stoji na gmajni, polni travniških narcis, in v rokah drži njihov šopek. Osrednji slovenski javnosti je Matičetov poznan kot tisti, ki je zapisal slavne živalske pravljice iz Rezije. Knjižno jih je objavil leta 1973 v slikanici Zverinice iz Rezije, širšo popularizacijo so dosegle še z radijskimi priredbami, predvsem pa s televizijsko lut- kovno serijo iz leta 1976. Ob njej s (m) o v Sloveniji odraščale gene- racije otrok, ro- jenih v 70. in 80. letih, ki se spominjamo njene prepoz- navne glasbene opreme – te- meljila je seve- da na rezijan- skem ljudskem izročilu. V Be- neško Slovenijo in Rezijo se je Matičetov raziskovalno vračal vedno znova, naučil se je tudi na- rečja in leta 1994 postal častni občan Rezije. Študijska pot ga je na začetku za- nesla na gimnazijo v Gorico, potem pa v Padovo, kjer je študiral klasično in moderno filologijo, tam se je tudi naučil osnov etnografskega dela, kar je s pridom uporabil že na domačem Kra- su. Doktoriral je na ljubljanski univerzi leta 1955, njegova disertacija je izšla v knjižni obliki leta 1961 z naslovom Sežgani in prerojeni človek. Leta 1945 se je zaposlil v Etnografskem muzeju v Ljubljani, leta 1952 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer je delal do upokojitve 1985. Najprej je postal izredni, nato leta 2001 redni član Slovenske akademije znanosti in umet- nosti. Bil je urednik strokovnih revij Slo- venski etnograf in Traditiones, dveh knjig Slovenskih ljudskih pesmi, objavil je številne znanstvene razpra- ve in poljudne pu- blikacije, kot je npr. izdaja lirskih ljudskih pesmi Rožice iz Rezije (1972). Bil je tudi prejemnik števil- nih domačih in tujih priznanj, med drugim leta 2002 stanovske Štrekljeve nagrade. Kot sta v poglavju Knjigi na pot zapisa- li etnolo- ginji in folklori- stki Moni- ka Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik, nam je s svojim neumornim raziskovanjem zapustil ne- precenljivo bogastvo ali “bogatijo”, kot bi rekli Rezijani: “Delo Milka Matičeto- vega je obrodilo sadove na različnih po- dročjih od etnologije do jezikoslovja, danes pa, ko pripovedno izročilo v kla- sičnem pomenu besede izginja iz našega okolja, se vedno bolj zavedamo, da je največ, kar nam je zapustil, njego- vo izjemno terensko delo in pripovedi najboljših pravljičarjev, kakršnih danes pravzaprav ni več. Ohranil je zaklad, ki mu le stežka najdemo primerjavo tudi v svetovnem merilu”. Knjiga je razdeljena na štiri dele. Poleg obsežnih seznamov virov in literature, kamor sodi tudi seznam pripovedoval- cev, slovarja narečnih in drugih manj znanih besed ter že omenjenih dopol- nitev, je osrednji del namenjen Ma- tičetovemu. Najprej je objavljen občuten spominski zapis hčere Milka Matičetovega, Zarje Koliševske: Milko Matičetov, s Krasa doma, moj tate. Sle- dijo nadvse zanimivi Izbrani pogovori z Milkom Matičetovim in objave ob nje- govih jubilejih. Največji del je namen- jen poglavju Besedila iz predala, ki te- melji na še neobjavljeni zapuščini in se začne z njegovimi rokopisnimi dnev- niškimi zapisi iz let 1936/37 in mlado- stnimi spomini v terenskih zvezkih. Od- kritje teh dragocenosti je bilo tudi po- vod za izdajo knjige ali kot je v Uvodu zapisal Božidar Premrl: “Ob- sežnost, bogastvo in pestrost teh povečini neobjavljenih domoz- nanskih, etnografskih in folklo- rističnih zapiskov mladega Milka so kar narekovali še eno knjigo, ki naj bi zajela vse, kar je napisal o svoji rojstni vas in o Krasu, ter njegovo osebno usodo in vlogo v tem kontekstu”. Urednik je raz- vrstitev, obdelavo in urejanje kraškega gradiva še posebej na- tančno predstavil v poglavju Za- snova knjiga, kjer je razložil tudi, koliko opravka je imel z razvo- zlavanjem hišnih imen, s kateri- mi je svoje zapise opremljal Ma- tičetov. Zapisoval pa je vse in to je zdaj, tako ohranjeno, tudi objavljeno: ljudske pesmi, pregovori, zbadljivke, ra- zlagalne in druge povedke in pravljice, uganke, vremenska prerokovanja, vraže, življenjske modrosti, tehnike ljudskega zdravilstva, pripovedi o baj- nih bitjih, legende, smešnice, vsako- vrstno narečno besedišče itd. Drugi večji sklop osrednjega dela pa je izbor iz že objavljenih besedil, ki se navezuje- jo na Kras, in leposlovni in drugi spisi iz dijaških listov (tudi pesem Mrtvi ma- teri) ter izbrane povojne objave. Še mar- sikaj, kar bi bilo vredno ponatisa, zaradi obsega knjige ni ostalo na situ in je bral- cem dostopno v izvirnih objavah. Posebej dragoceni so odlomki iz kore- spondence z Virgilom Ščekom, duhov- nikom in narodnim buditeljem, ki je služboval v bližnjem Avberju, in njego- vim dekletom, (poznejšo) soprogo Vi- do, ki jo je pogosto nagovarjal kar Lepa Vida in ji je pisal še med študijem pa tu- di kasneje, ko je delal na terenu. Za vse tiste, ki jim (še) ni znano, odkod prii- mek Matičetovega, pa bo zagotovo za- nimivo branje prepis dopisa, ki ga je leta 1948 naslovil na Ministrstvo za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije. V njem je na podlagi natančne razlage svojega porekla in “zakona o spremem- bi osebnih imen bivših italijanskih državljanov na priključenem ozemlju” zahteval, da se njegov poitalijančeni priimek Omari (Ukmar), ki ga je dobil po očimu (prej se je po materi pisal Ze- ga), spremeni v Matičetov – izbral si ga je po materinem očetu Matiji (Ma- tičetu), ki mu je nadomestil njegovega očeta: “Podpisani Milko Matičetov bi rad dosegel končnoveljavno uzakonitev in potrditev priimka Matičetov. Ime Milko Matičetov je edino, ki me je spremljalo, odkar pomnim. Vsa druga dosedanja imena štejem za nekaj, kar mi je bilo vsiljeno in ni zraslo z mano”. Navaja še, da je pod tem imenom začel delovati tudi literarno in da se je s tem imenom boril tudi v narodnoosvobo- dilnem boju. Kot vemo, je bilo njegovi zahtevi ugodeno, in tako ga večina Slo- vencev ne pozna drugače kot – zname- nitega Milka Matičetovega. Knjiga etnologa Božidarja Premrla Be- denice: kraški šopek Milka Matičetove- ga iz Koprive ni le častitljivi poklon ustvarjalnosti urednikovega stanovske- ga kolega in učitelja, pač pa z objavo še neobjavljenega ljudskega izročila tudi neprecenljivo darilo vaščanom Koprive in Brij ter drugih okoliških kraških vasi in zaselkov. Vladka Tucovič Sturman V DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (79) Jožef - Pepi Cotič (5) “Skozi Gradnikovo brigado je šlo več kot 4500 bor- cev in bork in v njej je za svobodo žrtvovalo življenje prek 700 njenih pripadnikov”, piše v knjigi Stanka Petelina Gradnikova brigada, v ka- teri smo našli opis zadnjih dni Ivana Okrogliča, bratranca mojega deda Jožefa Cotiča: “/…/ S tem je bila nemškim oklepnim vozilom in pehoti pot v Hotedršico odprta in po peturnem boju so se morali borci Gradnikove brigade, ki so prodrli že v vas, ob pol treh zjutraj umikati v zelo težavnih okoliščinah. Med napadom je padel le en borec, dva pa sta bila ranjena, toda njihovo število se je med umikom po čistini močno povečalo: brigada je to noč izgubila deset borcev, devet pa jih je bilo ranjenih”. Tako avtor knjige Stanko Petelin nadaljuje opis dogodkov, v ka- terih je bil vpleten bratranec mojega deda Ivan Okroglič: “Med borci, ki jih je treba posebej omeniti zaradi njiho- ve požrtvovalnosti med umikom, sta tudi Ivan Okroglič iz Podgozda pri Ka- lu in Karlo Boltar, kasnejši bataljonski koman- dant. Prvi je ostal s težko bredo sam na položaju in jo je kljub temu rešil. Padel je prve dni julija v Koritnici. Karlo Boltar, takratni namestnik četne- ga komandirja, pa je med prvimi vdrl v Ho- tedršico, medtem ko je med umikom naprej poslal druge, sam pa je z brzostrelko zadrževal sovražni- ka”. Ime Ivana Okrogliča najdemo na spomeniku padlim v Kalu nad Kanalom in v spominskem par- ku NOB na Trnovem. Točen datum in kraj smrti nista znana, saj se razni viri ne ujemajo v celoti. Od maja 1945 je bil moj ded poročen z Dorotejo (Doro) Brankovič - mojo babico - iz Jeremitišča pri Štandrežu, ki mu je 21. decembra 1945 rodila prvorojenko Vilmo, mojo mamo, leta 1952 pa še sina Albina. Tudi v družini moje babice Dore je vojna terjala svoj krvni davek v partizanskih vrstah. Študent Leander Gorkič iz Sovodenj, sorodnik moje ba- bice, je bil 15. aprila 1944 hudo ranjen v oboroženem spopadu z okupatorjem. Uspelo mu je po- begniti. Njegovi so ga živega za- zidali za neko steno, da bi ga zaščitili pred Nemci in Italijani, a zaradi ran je umrl nekaj dni ka- sneje. Nemci so sorodnikom požgali hišo v Sovodnjah in dva Leandrova strica odpeljali v kon- centracijsko tabo- rišče. Dogodek je opisan v knjigi univ. prof. Miodraga Zečevića in direktorja Arhiva Jugoslavije dr. Jovana Popo- vića Dokumenti iz historije Jugosla- vije (Beograd, 2000, IV. tom, stran 21) , v kateri v srbohrvaščini piše: “Tako, 15.04.1944 su Nemci u Savod- njama napali studenta Leandra Gorkiča i Njegovana Mozetiča, stari 18 i 20 godina, te 24-go- dišnjeg Šantina iz Splita. Ovaj je pao, ostala dvojica su bili ranjeni. Gorkiču je uspelo da pobegne, dok su Mozetiča uh- vatili. Pred crkvom su ga, uz pomoć fašista, obesili zajedno sa mrtvim Šantinom. Žrtvama su na telo prikačili cedulje sa napisom: “Pucao na Nemce, za nas je partizan”. Visili su do idućeg dana do 16 sati. Nemci su spalili i opljačkali kuću broj 52 u Savodnjama, gde su nave- dene našli, sopstvenika Gorkič Andreju i Ivana odvukli u nemačko ropstvo. Le- ander Gorkič je od zadobivenih rana umro”. Ozadje dogodka, ki je le delno povzeto na spo- minski plošči, vzidani v zidu, sovodenjske cerkve, je izredno zapleteno in utegne celo biti povezano z znamenitim zločinom v ulici Ros- setti v Trstu, kot sem pred leti napisal v Pri- morskem dnevniku. Kot rečeno, je zadeva zelo kompleksna in bom v nadaljevanju podal le nekaj osnov- nih podatkov. DELNO OBJAVLJENO TUDI NA PORTALU KAMRA, PORTALU DIGITALIZIRANE KULTURNE DE- DIŠČINE SLOVEN- SKIH POKRAJIN (www. kamra. si), KI GA UPRAVLJA OSREDNJA KNJIŽNI- CA CELJE Knjiga Stanka Petelina Gradnikova brigada. V tej knjigi smo našli opis zadnjih dni partizana Ivana Okrogliča, bratranca mojega deda. Ime padlega borca Gradnikove brigade Ivana Okrogliča najdemo tudi v spominskem parku NOB na Trnovem. Vojna knjižica borca/bolničarja Jožefa Cotiča št. 666663. Grob Leandra Gorkiča v Sovodnjah. Bil je v sorodu z ženo Jožefa Cotiča, Doro Brankovič. Umrl je zaradi ran, dobljenih v oboroženem spopadu z okupatorjem aprila 1944. Ivan Okroglič, bratranec Jožefa Cotiča, v uniformi italijanske vojske, v katero je bil mobiliziran. Padel je kot partizan 3. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade “Ivan Gradnik” junija ali julija 1944. Opis njegovih zaslug v zadrževanju nemške ofenzive smo našli v knjigi Stanka Petelina “Gradnikova brigada”. Dimitri Tabaj Ob 100-letnici rojstva folklorista, etnologa in akademika Bedenice: kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive Božidar Premrl (foto JMP) Kultura 19. septembra 2019 9 Ljubljana / Predstavitev dveh knjižnih novosti Slovenske matice Pogovori z nikomer in Slovensko stalno gledališče v Trstu lepi dvorani Slovenske matice v Ljubljani je bila na tiskovni konferenci v četrtek, 5. septembra 2019, pred- stavitev dveh novosti založbe: pe- sniške zbirke in strokovne mo- nografije. Po pozdravnih bese- dah je tajnica-urednica založbe dr. Ignacija Fridl Jarc povedala, da je predstavitev pesmi Brane- ta Senegačnika Pogovori z ni- komer nekaj posebnega, saj do- slej Slovenska matica ni še za- ložila svoje zbirke poezij. Zdaj pa so si zamislili zbirko Mozai- ki (ime nosi po pesniški zbirki Gregorja Strniše), ki jo s svojo poezijo uvaja ravno pesnik Se- negačnik, izredno uveljavljen avtor. Brane Senegačnik (1966), ki je doktoriral iz kla- sične filologije na Filozofski fa- kulteti v Ljubljani in je tu tudi zaposlen, je izdal že šest od- mevnih pesniških zbirk. O tej novi knjigi je dejal, da so pesmi v njej v bolj ali manj strogi me- trični formi; to je ena izmed oblik pesmi, ki jo sam rad goji. V teh pesmih, ki so po večini nastale v začetku letošnjega leta, je skušal uvesti zanj nekaj novih prijemov, elementov v strogi formi s prevla- dujočim metrumom jambom. Veliko je v tej zbirki sonetov; za- radi “razširitve zvočnih učin- kov” je včasih ri- mo nadomestil z asonanco. Pri tej izbiri je nanj vplival tudi pre- vajalec Aleš Ber- ger. Tematsko s temi pesmimi v zbirki Pogovori z nikomer nadal- juje že načeta razmišljanja, ne- kaj je tudi an- tičnih mito- loških motivov, ki so obravnava- ni neposredno ali po neki likovni interpretaciji. Dodatek k zbirki so pesmi, namenoma nastale kot “nekakšna poetična polemika”, nekakšno soočenje s pesniki, moj- stri slovenske vezane besede, ki mu pa osebno niso najbliže, “mišljeno v liričnem ključu”. Kar se pa tiče naslova Pogovori z ni- komer, je pesnik obrazložil, da ga V je izbral zato, ker je lirična poezijazmeraj nastajala v samoti. Tanihče v naslovu je sicer lahko kdorkoli. Spremno besedo k zbirki je z na- slovom Po-govor o tišini in (njeni) pesmi napisal Alen Širca, ki je poudaril, da Senegačnikova poe- zija pripada tistemu izročilu, ki se- ga v antiko in romantiko. Ta vrsta poezije skuša spregovoriti nekaj resničnega, kar navadna govorica ne more posredovati. V moderni poeziji tega ni več. Senegačnikova zgoščena pesem je tudi neki po- govor, dialog “človeka s samim se- boj v samoti ali dialog z neko tran- scendenco, z Bogom”. Take vrste poezija je danes postala popolno- ma marginalna, je zatrdil Širca. Danes govorimo o nekih “narati- vizacijah”. V Senegačnikovi pe- smi pa ni kakšnih jezikovnih iger, izkazov nekega privatnega življen- ja, kar je prisotno v današnji pe- sniški produkciji ne samo na Slo- venskem, ampak na splošno v za- hodnem svetu. Zato ta “lirična”, manjšinska, poezija nagovarja bolj zares. V Senegačnikovih pe- smih je Širco nagovorila predv- sem “neka zelo duhovna podstat, ki odpira neke globlje plasti člo- veške subjektivnosti”. Ta nekdo, ta nihče govori tudi o tem, da ga razumsko ne moremo določiti, kdo točno je. To pa je zelo pomembno za nas, ki danes živimo samo na površini, na kateri včasih zavestno hoče ostati tudi da- našnja poezija. V tem smislu, je dejal Širca, ima Senegačnikova poezija neko poslan- stvo, da se bralec zazre tudi v globino. Nekaj svojih pesmi je na predstavitvi pre- bral sam avtor. Kot je povedala urednica založbe, bodo to Senegačnikovo zbirko pe- smi prevedli v nemščino; s prevo- dom naj bi se Slovenska matica predstavila na Frankfurtskem sej- mu. Za Senegačnikovo poezijo je svoj prostor dobila nevezana beseda, in sicer monografsko delo Milice Kravos Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do da- našnjih dni 1848-2018. Ob avto- rici je sedela mag. Mojca Jan Zo- ran, direktorica Slovenskega gle- dališkega inštituta, ki je skupaj s Slovensko matico soizda- jatelj te monografske pu- blikacije. Naglasila je po- men sodelovanja in skupnega načrtovanja. Za Slovenski gledališki inšti- tut je izdaja te knjige po- membna, ker opisuje zgodovino slovenskega gledališkega prostora. Dobro je vedno znova govoriti o slovenskem gledališču v Trstu, ker njegova zgodovina ni zgodovina nekega gleda- liškega dogajanja v za- mejstvu, ampak je zgodo- vina slovenskega gleda- lišča v svojem bistvu. Bo- gomila Kravos se s to te- matiko ukvarja že veliko let. O tem je izšlo že kar nekaj njenih knjig, a vsa- ka je drugačna. Ta pa združuje nje- no celotno vedenje ne samo o Slo- venskem stalnem gledališču v Trstu, ampak tudi o umestitvi tega gledališča v prostor in družbo. Gre zato za celovito študijo, ki je nadgradnja vseh njenih dosedan- jih knjig in ki znova spregovori o tem fenomenu slovenskega gleda- lišča v Trstu, ki je seveda del slo- venskega gledališča na splošno. Kot je namreč poudarila urednica Fridl Jarčeva: “ Slovenski prostor ni zamejen z geografskimi koor- dinatami, kot so danes določene Republiki Sloveniji, ampak je pov- sod tam, kjer se govori slovensko obudniki spletne peticije za uvrstitev Borisa Pahorja in njegovega dela med ob- vezne avtorje učnega načrta slo- venščine za četrti letnik gimnazij in srednjih šol v Sloveniji smo v preteklih dneh zaključili z zbi- ranjem podpisov. V naslednjih dneh jih bomo predali Mini- strstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije. Hvaležnost želimo izraziti ne le podpisnikom in podpisnicam, ki so se odzvali na našo pobudo, ampak tudi vsem medijem, ki so o peticiji poročali. V dobrih dveh tednih smo zbrali več kot petsto podpisov iz Slove- nije, zamejstva in zdomstva. Ne- kateri podpisniki in podpisnice so se odločili, da na spletni strani P navedejo razloge za svoj podpis.Predvsem želimo poudariti, daje med podpornicami in pod- porniki kar nekaj univerzitetnih predavateljev, pedagogov, pisa- teljev, glasbenikov, zgodovinar- jev, politikov, novinarjev, družbenih in kulturnih delav- cev, raziskovalcev itd. Kot po- membno štejemo dejstvo, da so porazdeljeni med predstavnike obeh spolov, vseh starosti in raz- nih geografskih provenienc. Naša pobuda ni hotela in noče biti prisilno uvajanje primorskih avtorjev v osrednjo Slovenijo, kot je bilo nekajkrat pripomnje- no, ampak predvsem oddolžitev velikemu piscu in Slovencu, ki je ime Slovenije, še preden bi ga ta priznala, s svojim pričevanjem o JEZIKOVNICA Emil Komel in komelovci Letošnje poletje je bilo pa res radodarno s priz- nanji, ki so jih za svoje umetniško delo prejeli moji znanci in prijatelji. Najprej je Špela Pahor, etnologinja, zbiralka življenjskih zgodb in biblio- tekarka iz Pirana, ki dela v izolski knjižnici in piše tudi za Novi glas, prejela zlati kamišibaj na 7. slovenskem festivalu kamišibaja v Štanjelu. Pe- snica Alenka Jovanovski je v Celju prejela Veroni- kino nagrado, mešanemu mladinskemu pevske- mu zboru Emil Komel iz Gorice pa je pod vod- stvom Davida Bandlja nadvse uspelo v Arezzu. Koliko tem za Jezikovnice ob vsem našte- tem! O kamišibaju, ka- mišibajkarjih in kamišibaj- skem gledališču sem že pisala, čeprav ne v Jezikovnici, o priimkih, ki se končajo na -i kot Dostojevski in kakršen je Jovanovski, tudi. Enako velja za stvarno lastno poimeno- vanje zbora, ki bi po pravilih slovenskega pravopisa moralo imeti ime v rodilniku, torej zbor Emila Komela, ne zbor Emil Komel, vendar se tega marsikje ne držijo ni- ti v Sloveniji: na Ptuju npr. je Glasbena šola Karol Pahor, ne Karola Pahorja. Častna pravilna izjema v Ljubljani je npr. Glasbena šola Franca Šturma. Tokrat se bom osredinila na poimenovanje, ki sem ga ob zborovski nagradi zasledila v medijih, namreč: komelovci. Kako naj člane zbora in nji- hovega zborovodjo pravilno pravopisno poime- nujemo, komelovci ali Komelovci? Oglejmo si najprej nekaj podobnih primerov. Iz politične zgodovine so vam gotovo znani izrazi kot troc- kist, vidalijevec, titovec ali titoist in stalinist. Ta poimenovanja so vsa izpeljana iz osebnih lastnih imen, ki so v naštetih primerih priimki (Trocki, Vidali, Stalin) oz. skrivno/partizansko ime (Tito), pomenijo pa pripadnike oz. privržence naštetih političnih osebnosti. Če pobrskamo po Pravilih Slovenskega pravopisa 2001, naletimo pri členu 136 v poglavju Male črke pri določilih in poime- novanjih bitij še na več takih izrazov, ki so “poi- menovanja za pripadnike gibanj, nazorov, ver, li- stov, društev, strank, redov, podjetij ipd. ” Našteti primeri, tvorjeni iz osebnih lastnih imen, so: marksist, tomšičevec, nobelovec, sicer pa Pravo- pis navaja še primere za pripadnika gibanj (ili- rec), nazorov (dekabrist), ver (kristjan, jud), li- stov (vajevec, perspektivovec), društev in strank (zeleni), redov (frančiškan) in podjetij (novoleso- vec). Skupno vsem naštetim je, da se pišejo z malo začetnico, ne pa z veliko, čeprav je večina tvor- jena iz lastnih imen, tudi stvar- nih lastnih (npr. novolesovec je zaposleni v podjetju Novoles), vendar to še ne pomeni, da so ta poimenovanja tudi že lastna ime- na sama po sebi (da se jih torej piše z veliko začetnico). Oddaljimo se nekoliko od poi- menovanj za pripadnike poli- tičnih gibanj in se spet približaj- mo umetnosti. Spomnimo se na izraz cankarjanec, ki je prav tako tvorjen iz priimka Cankar, pomeni posnemoval- ca Cankarja oz. njegovega sloga, hkrati pa ni la- stno ime, za katero je sicer rezervirana velika začetnica. In prav tako je s komelovci. Člani zbo- ra, ki se imenuje po Emilu Komelu, in njihov zborovodja so komelovci, ne pa Komelovci. Mala začetnica pri zapisu njihovega poimenovanja prav nič ne zmanjša veličine njihovega nagrade, ki je posledica truda, prizadevnosti in nadarjeno- sti. Čestitke vsem tudi v mojem imenu! Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopi- sne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o kate- rih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na ured- ništvo Novega glasu. Vladka Tucovič Sturman 69 in živi slovenstvo”. Zato upa, da bo ta knjiga spet ozavestila pomen tržaškega gledališča, hkrati pa bo tudi izredno pomembno študij- sko gradivo za vse, ki raziskujejo vsako gledališko dejavnost, saj se je Kravosova tega dela lotila res strokovno, raziskovalno od samih začetkov do današnjih dni. Podrobneje je o svojem delu spre- govorila tudi avtorica Milica Kra- vos (1948) slavistka, teatrologinja in raziskovalka, ki je pojasnila, da tega dela bi ne bilo brez pogovo- rov s sodelavci. Pri tem je posebej omenila nekdanjo urednico za- ložbe Slovenske matice Katjo Kleindienst, sedanjo Ignacijo Fridl Jarc in seveda direktorico SLOGI Mojco Jan Zoran, ki je bila pobud- nica te knjige. Omenila je tudi oba strokovna recenzenta Aleša Gabriča in Blaža Lukana. Nato je Kravosova podrobneje predstavila svojo študijo, ki se začne s prelomnim letom 1848, ko se je začela krepiti slovenska za- vest, k tej krepitvi je pripomogla prav gledališka dejavnost. Avtori- ca je pri tem omenila Slavljansko društvo in dejstvo, da je bilo za te- danje slovenske igralce značilno to, da niso poznali le slovensko, ampak tudi nemško in italijansko gledališko dogajanje. Do l. 1883 je slovenska gledališka dejavnost bolj fragmentarna, potem pa bolj redna. Leta 1902 se gledališko do- gajanje okrepi, ko v Trstu nastaja- jo narodni domovi (Narodni dom l. 1904) iz potrebe po udejstvo- vanju in se začnejo pisati dramski teksti, ki pa žal v glavnem niso ohranjeni (razen tistih Jake Štoke) in se ustanovi Dramatično društvo. Med tedanjimi igralci je omenila Antona Verovška, Avgu- sto Danilovo, Leona Dragutino- vića in Mirka Poliča (ti so bili stal- no zaposleni). Takrat je bilo do 25 gledaliških produkcij na sezono! Tudi v času prve svetovne vojne gledališka dejavnost ne zamre, ob nastopu temnih fašističnih sil, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, se pa precej okrne, v tridesetih le- tih se razvija le v ilegali. Po vojni, l. 1945, se pa spet obnovi. Iz tega povojnega časa je avtorica omeni- la Skrbinška in Babiča. Vsi ti so bi- li, po njenem, odprti ljudje. Tržaško gledališče se je nato v le- tih krepilo in s predstavami doka- zovalo, da je na visoki ravni. V času avtoričine mladosti je bilo to gledališče “okno v svet”. Monografija Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do da- našnjih dni 1848-2018 bralcu od- stira celovit pogled na tržaško gle- dališko dogajanje in na razvoj gle- dališča na Tržaškem od prvih za- metkov do današnjih dni. Vse je seveda podano po strogem krono- loškem redu. V delu so objavljeni dragoceni viri in veliko dokumen- tarnega (javni dokumenti, pisma, časopisni izrezki) ter fotografske- ga gradiva, ki pripomore k bolj živemu prikazu tržaške slovenske gledališke stvarnosti od tistih dal- jnih dramskih zametkov do da- našnjih dni, z vsemi zapleti, raz- pleti, krizami, vzponi in padci, ki jih je v tem dolgem časovnem ob- dobju doživelo to gledališče. Vsa- kemu razdelku je pripisan tudi seznam vseh zabeleženih uprizo- ritev. Nedvomno je to dragoceno delo, ki bi ga priporočili v branje ne sa- mo tistim, ki se strokovno ukvar- jajo z gledališčem, ampak predv- sem ljubiteljem oz. obiskovalcem gledališča na Tržaškem. Na ljubljanski predstavitvi so bili navzoči med drugimi režiser Dušan Mlakar, ki je s svojimi režijami nedvomno pripomogel k uspehu marsikatere predstave SSG Trst, današnji direktor SSG Danijel Malalan, dramaturginja in kustosinja Tea Rogelj iz Slovenske- ga gledališkega inštituta, teolog in literat dr. p. Edo Kovač, član Slo- venske akademije znanosti in umetnosti, slikar in grafik Andrej Jemec pa tudi nekdanja ministrica in minister za kulturo. Iva Koršič strahotah totali- tarizmov pone- sel v Evropo in svet. Prepričani smo, da bo v prihod- nje prisotnost Borisa Pahorja in njegovega dela v obveznem delu učnega načrta za četrti let- nik gimnazij in srednjih šol v Sloveniji med šolsko populacijo pripomogla ne le h grajenju slo- venske narodne zavesti, ampak tudi občečloveških vrednot, na katerih temelji današnja Evrop- ska unija in o katerih pričuje Bo- ris Pahor s svojim življenjem in delom. Sestavljalcem posodobljenega učnega načrta za slovenščino želimo uspešno delo, sestavljal- cem beril pa polagamo na srce, da bi v prihodnosti odlomek iz Pahorjevega dela res nikoli ne umanjkal. Primož Sturman, prof., dr. David Bandelj, prof., Nejc Rožman Ivančič, prof. Spletna peticija Za boljše spoznavanje del Borisa Pahorja med gimnazijci Tržaška19. septembra 201910 DSI v novo sezono Društvo slovenskih izobražencev, ki je pravkar uspešno speljalo 54. Drago, začenja novo sezono ponedeljkovih večerov. Prihodnji ponedeljek, 23. septembra , bo prvi gost društva zdravnik-onkolog ter profesor medicinske etike dr. Matjaž Zwitter, avtor knjig Pogovori o zdravniški etiki (Mladinska knjiga, 2018) in Pogovarjamo se o evtanaziji, ki je pravkar izšla pri Slovenski matici. Začetek ob 20.30 v Peterlinovi dvorani. Naslednji večer 30. septembra bo v okviru Socialnega tedna 2019 in bo potekal v sodelovanju z revijo Mladika o temi Naši mladi med slovensko in globalno identiteto. Pri pogovoru bodo sodelovali pravnik in sociolog prof. dr. Dejan Valentinčič, raziskovalka Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu socialna psihologinja Norina Bogatec in člani uredništva Mladike. Občinska svetnika Valentina Repini in Igor Švab sta srečala župana Roberta Dipiazzo Občinska svetnika nadaljujeta institucionalna srečanja z županom. Tokrat sta mu predstavila še nekaj odprtih vprašanj, ki zadevajo območje in slovensko narodno skupnost. Župan je potrdil, da se končuje prepis lastništva openskega strelišča in da bo kmalu sledila pogodba o predaji ključev, kot je bilo že najavljeno na julijski novinarski konferenci. Potrjeno je bilo tudi, da so bila oddana dela za dokončanje obnove šole Stefan in Zois na Trgu Canestrini, ki naj bi trajalo približno eno leto. Beseda je tekla tudi o postavitvi spominske table Žigi Zoisu na ulici Procureria. Tablo naj bi odkrili 10. novembra, na dan obletnice njegove smrti in ob svetovnem dnevu znanosti za mir in razvoj. Prav tako sta se občinska svetnika z županom pogovorila o imenovanju zelenice pri Bošketu po Marici Nadlišek Bartol. Projekt je sicer že odobrila prejšnja občinska uprava, žal pa ni še uresničen. Glede obiska predsednika komisije za javna dela Babudra in pristojne odbornice Lodijeve o preureditvi območja pred bazovsko cerkvijo in spomenikom sta Igor Švab in Valentina Repini pozvala župana, naj posreduje pri uradih, da se to območje končno uredi s postavitvijo dodatnih košev za smeti pred spomenikom in cvetličnih korit pred cerkvijo ter s tablo, ki opozarja, da gre za spominsko območje. O vprašanju slovenskih jasli in zaprtih šolskih poslopij se bosta občinska svetnika ponovno pogovorila z županom po srečanju, ki ga bosta imela s predsednikoma krovnih organizacij in generalnim konzulom Republike Slovenije. Kratke aj se še enkrat spomnimo na nepozabnega Sašo Martelanca, ki se je s tega sveta poslovil 9. avgusta. Na žalni seji, ki je bila 19. av- gusta 2019, v Peterlinovi dvorani v Trstu, je pokojniku tople misli namenila tudi prof. Lučka Susič. Njen govor obja- vljamo v celoti. Zelo rada bi govorila o Saši Martelancu neosebno, neprizadeto, iz objektivne daljave, kar pa bo težko... Saša je del mojega življenja, oziroma - bolje rečeno - mojih spominov že iz otroških let. Spoznala sem ga, še deklica, na izletih Škrjančka oz. na večerjah starega gospoda Senčarja, ko je s svojo nepogrešljivo harmoniko razveseljeval zbrano druščino. Tudi na predstavah na Repentabru je imel pogosto harmoniko v rokah, na radiu je bil t. i. “rumorist” iger Radijskega odra, zato sem ga dolgo povezovala predvsem z glasbo. Vedno pogosteje pa sem od očeta, profesorja Peterlina, ki je njegove sposobnosti opazil že v šolskih klopeh, slišala govoriti o njem kot o izredno inteligentnem in razgledanem mladeniču. Tudi Saša je očitno v Peterlinu našel svojega mentorja, postal je eden njegovih najtesnejših sodelavcev, trdno prepričan o vrednosti prosvetnega dela za uveljavljanje slovenstva, demokracije in katoliških vrednot. Iz tega prepričanja je skupaj z mnogimi višješolci in akademiki pomagal ustanoviti Slovenski kulturni klub in postal leta 1957 njegov drugi predsednik (prvi je bil Drago Štoka) in dolgo eden od njegovih stebrov. Slovenski kulturni klub je bil prava kovnica mladih demokratičnih intelektualcev, ki so se tedensko sestajali na kulturnih, informativnih, debatnih in družabnih večerih. Med temi naj omenimo tistega, ki je bil Saši še posebno pri srcu: praznik samostojne Slovenije. V tistih časih, ko se o kakšni samostojni in demokratični Sloveniji sploh ni smelo govoriti, so v Klubu vsako leto 29. oktobra proslavili obletnico prve - in pred osamosvojitvijo edine - proglasitve samostojne Slovenije (to je bilo leta 1918, ob razpadu Avstro- Ogrske). Poleti pa so klubovci hodili na oddih v Ukve v Kanalski dolini in tam pletli vezi z domačini in s koroškimi rojaki, z njimi debatirali in načrtovali skupne pobude, ki so jih potem med sezono uresničevali. Mislim, da se je Saša bolj kot vsi drugi navezal na Ukve, saj je tja zahajal še dolgo, ko so bila omenjena letovanja le še spomin. Ko se je moja generacija ob vstopu na višjo smela vključiti v Klub, je že nastala precejšnja razlika med nami in njimi, ustanovitelji. Med sezono so bili Saša Martelanc, Drago Štoka, Saša Rudolf, Diomira Fabjan že naši predavatelji. Na prvih letovanjih v Ukvah pa smo se - še nezreli najstniki - bolj zanimali za njihove ljubezni kot za kulturne, zgodovinske in sociološke razprave, ki so nam jih oni in prof. Peterlin nevsiljivo ponujali tudi tam. Najbolj občudovan od vseh je bil Saša Martelanc, tudi zato, ker je bil avtor tako imenovane “klubovske himne” (Vse stvari na svetu red pokonc' drži), ki smo jo glasno in navdušeno prepevali od Ukev pa do Naborjeta, Ovčje vasi in Žabnic in s tem vznemirjali tamkajšnje karabinjerje. Šele nekaj let kasneje, ko se je Saša zaročil z mojo prijateljico in soletnico Majo, so vsaj delno padle anagrafske pregrade in sem si celo upala govoriti z njim. S časom je odnos postal bolj domač, moja pamet pa toliko bolj zrela, da sem ga začela ceniti na čisto drugačen način. Končno sem opazila, kako izjemna osebnost je to. Marsikdo je v teh dneh že povedal ali napisal, v čem vse se je odlikoval: vsi so omenili njegovo neomajno zavzetost za etične vrednote, pravičnost, resnico, krščanska načela, demokracijo, slovenstvo. Pri javnih dogodkih in predavanjih je s svojo navzočnostjo in posegi vedno poplemenitil družbo. Njegovo odsotnost iz zdravstvenih razlogov smo v zadnjem času boleče občutili. Vendar smo vedeli, da nas doma spremlja, in lahko smo si predstavljali, kaj bi z izredno ubranim nastopom pripomnil v debati: lahko smo bili gotovi, da so njegove izbrane besede vedno zrcalile velik smisel za Resnico, za demokracijo, za Pravico. Naj dodam, da ni bil nikoli pridigarski, bil je briljanten sogovornik, razgledan, obziren, z rafiniranim smislom za humor. Če je bil on zraven, je bila takoj zagotovljena uspešnost kateregakoli druženja. Z njim si se lahko pogovarjal ure in ure, pa mu nikoli ni zmanjkalo argumentov, anekdot, spominskih pričevanj (imel je odličen spomin), lahkotno je prehajal od resnih razprav na drobne duhovitosti. Na osebni ravni so ga odlikovale prijaznost, občutljivost, pozornost do sočloveka. Že od mladih let je bil naravno fin in gosposki - a nikoli in do nikogar ni deloval “zviška”, obratno, bil je pozoren tudi do “malega človeka”. Bil je tenkočuten prijatelj (znal ti je prisluhniti, najti v tebi nekaj, kar je vredno pohvale, in ti to tudi povedati. Lepo, utemeljeno, da si mu kar verjel! Intuitivno je zaznal, kaj bi ti osebno v tistem trenutku najraje slišal. Še zdaj se spominjam, kako mi je pred več kot tridesetimi leti dobro delo, ko je izrazil odobravanje, da “obujam k življenju Slovenski kulturni klub, kot bi gojila majhno rastlinico in jo vztrajno zalivala”. Tako je znal stvari povedati on. Pač “kot bi rožice sadil”. Z izbranimi besedami, originalnimi metaforami, v krasni slovenščini. In ne samo govoriti, tudi pisati. Na začetku sem rekla, da sem ga vedno povezovala z glasbo. To ni popolnoma res. Zelo zgodaj sem spoznala tudi njegovo besedno ustvarjalnost, ko sem poslušala njegove radijske igre, tako za otroke kot za odrasle. Bile so ganljive, prisrčne, dostikrat tudi posejane z majhnimi duhovitostmi. Mislim, da je velika škoda, da niso bile nikoli objavljene. Posebno so mi ostale v spominu njegove Miklavževe igrice. Moram priznati, da sem se nehote (in tudi hote) zgledovala po njih, ko sem jih sama začela pisati. Eno njegovo sem pred davnimi leti tudi uprizorila na odru, pa sem morala kar sama dodati konec, ker nisem mogla nikjer, niti pri njem, stakniti celotnega teksta. Na srečo so pri Goriški Mohorjevi družbi v štirih drobnih knjigah izšle njegove črtice. Pri Radijskem odru sem za našo tržaško radijsko postajo ob Sašijevi osemdesetletnici pripravila izbor odlomkov iz njih. Takrat, ko sem se vanje pošteno poglobila, sem še dodobra spoznala, kako odličen pisatelj je. Situacije, občutke, razpoloženja, okolje in dogodke pričara bralcu s tako veščino, kot jo ima lahko samo nekdo, ki pozna do potankosti slovenski jezik, ima pa tudi tako občutljiv posluh zanj, da zna izbrati izraze in metafore, ki na nov, svež način prikažejo prav to, kar je hotel izpostaviti. Druga odlika je toplina čustev, ki veje iz opisov prikazanih ljudi, kot bi prizanesljiva ljubeča roka narisala tiste preproste, včasih robate junake razritih obrazov in okornih rok, a velikega srca. Izreden je tudi v kritičnem in večkrat duhovitem ali rahlo ironičnem pristopu k sebi in dogajanju v širši slovenski oziroma zamejski stvarnosti. Pa še ena odlika je v teh črticah: v njih se odraža tudi zgodovinska in socialna slika našega prostora v obdobju med drugo svetovno vojno in po njej, kar jim daje še poseben pečat in pomen. Iz vseh teh razlogov bi bile njegove črtice – o tem sem prepričana - lahko prav primerno čtivo za dijake naših zamejskih šol. Prav nazadnje pa še to: Martelanca nihče ne omenja kot pesnika. Vendar pa so nekatera besedila, ki jih je napisal za narodno-zabavno uglasbitev, vse prej kot banalna. Tisti, ki jo pozna, naj se le spomni na Melodijo zelenih dni. Po moje je to besedilo poezija, pa naj reče kdo, kar hoče! N red nedavnim je Celovška Mohorjeva družba izdala novo avtobiografsko delo dr. Draga Štoke, vidnega pripad- nika naših tržaških rojakov, z na- slovom Moj svet med Krasom in morjem, s posvetilom “Hčerki Alenki in sestri Boženki ob nju- nem življenjskem jubileju”. Po- dobno kot v nekaterih prejšnjih delih pravi avtor, “da prihaja za človeka čas obračuna”, ko se ozi- ra nazaj na prehojeno pot, od otroštva naprej preko zrelih let pa do jeseni življenja. V uvodnih poglavjih knjige se avtor v mi- slih vrača nazaj v otroštvo, v svo- jo Dlanjo vas pri Kontovelu nad Trstom, na samem kraškem ro- bu, s čudovitim pogledom na Tržaški zaliv, daleč doli skoraj do Benetk. V misli se mu vrača idila življenja njegovega kraja in nje- govih ljudi, vključno staršev, ki so se s trdim delom spopadali z borno kraško zemljo, ki so jo morali najprej očistiti kamenja, ga zložiti v oporne zidove in si urediti svoje skromne paštne (te- rase), ki se s kraške planote spuščajo vse do morske obale. Komu je pri tem uspelo najti kak zaslužek tudi v Trstu, predvsem v pristanišču in železarni. Drugi so spet svojo skromno kmečko ekonomijo dopolnjevali z ribo- lovom, gospodinje pa so k temu dodale še svoj prihodek, ki so ga zaslužile s prodajo presežkov poljščin, vrtnin in cvetja na Pon- terošu, to je na mestni tržnici ob Rusem mostu. Ni manjkalo spo- minov tudi na prijetne dogodke v vasi, kot so bili bendima (trga- tev), šagre (vaške veselice), obhajila, birme, procesije pa pri- jetno modrovanje sosedov ob večernih urah na borjaču, veli- kem dvorišču sredi vasi. Pri tem se ni mogel ogniti niti vsakršnim uniformam, ki so v njegovem otroštvu korakale po vasi, od fašističnih, ki so vas na- silno preimenovale v Santo Ste- fano, prek esesovskih, pa ame- riških in nato še partizanskih, ki so spočetka prinesle veliko ve- selje v vas, a z njim hkrati klico zla, ki je globoko razklala slo- venski narod in ga še danes razd- vaja. Avtor se je na kratko sprehodil tudi skozi šolska leta, ko ga je življenje zaneslo iz domače vasi na slovensko klasično gimnazi- jo, najprej v Gorici in nato v Trstu, ter na koncu še na tržaško pravno fakulteto, pa skozi svoje pestro življenje, tako v poklic- nem delu kot tudi na družbeni sceni v Italiji, na Koroškem, v zdomstvu in matični domovini, ki jo je na svojih planinskih in službenih poteh prehodil in pre- vozil po dolgem in počez. Pri tem ni mogel mimo globokih človeških vezi, ki jih je stkal z mnogimi življenjskimi sopotni- ki, od katerih jih je nekaj tudi poimensko naštel ter jih je, že samo teh, za eno polno stran. Knjiga ni mogla tudi mimo tra- gedije v družini, ko mu je v svo- jih najlepših letih umrla sopro- ga. In tudi ne mimo počasnega, a bolečega izumiranja sloven- stva v zamejstvu in tudi v domo- vini, ki ga žalosti, a mu ne jemlje volje in poguma, da bi se ne bo- ril za njegovo ohranitev. Življen- jsko pripoved preveva namreč velika ljubezen do vsega sloven- skega: jezika, zemlje in države, pa še do morja in gora zraven. Zaznamovan s krščanskim eto- som, pristopa k ljudem in do- godkom z zaupanjem, spoštlji- vostjo in ljubeznijo. V knjigi ni mogel niti mimo svečanih tre- nutkov, ko je 11. 3. 2016 prejel na gradu v Slovenski Bistrici prvo Pučnikovo priznanje “za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji” in potem še 26. 4. 2016, iz rok predsednika Slove- nije Boruta Pahorja, priznanje “za neomajno prizadevnost pri delu za dobrobit zamejskih Slo- vencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti”. Svoje popotovanje po prehojeni življenjski poti je končal z nena- vadno, a globoko občuteno osebnoizpovedno molitvijo, in sicer: “Ti, ki si mi bil blizu, ob meni in v meni, tudi v trdih časih negotovosti, skepse, hudih ran in stisk …Ti, ki si se od mene oddaljil, ali pa jaz od Tebe, ko me je kot vihar zaneslo življenje v javnost …Ti, h kateremu sem se obračal v zrelem obdobju svo- jega življenja, ko sem bil boje s samim seboj, v vrtincu misli, čustev in dejanj, z veseljem in žalostjo, z umirjenostjo in vzki- pljivostjo, in čutil, da si mi blizu, čeprav molčeč in v meni ne- doumljivi skrivnosti … Hvala Ti za vse to!... Hvala za veselje, mnogotere radosti, ki so mi bile dane, in hvala za vso žalost, ki mi je bila tudi dana …Hvala Ti za boleče padce, ki jih je bilo mnogo v osebnem življenju, in hvala Ti za radostne dvige, ko si mi pomagal spet pokončno na noge … Hvala ti za dar ljubezni, ki mi je bila dana v uteho in spodbudo v nemirnih trenutkih mojega življenja. Hvala ti za lju- bezen do ljudi, ki so mi bili blizu …Hvala Ti za dar svobodnega duha, ki je v meni vedno živo plamtel, in hvala Ti za življen- jske vrednote, ki so bile živo v meni … Hvala Ti za ljubezen do materine govorice, do mojega rodu in jezika, do moje zemlje in človeka na njej. Hvala Ti za vse to, moj Stvarnik”. Milan Gregorič P Avtobiografsko delo, ki je izšlo pri Celovški Mohorjevi družbi Drago Štoka: Moj svet med Krasom in morjem Z žalne seje za Sašo Martelanca “Bil je tenkočuten prijatelj!” Dr. Matjaž Zwitter Tržaška 11 Obvestilo NŠK obvešča, da bodo od 2. sep - tembra oddelki odprti po na sled - njem urniku: NŠK - ponedeljek – petek 10.00 - 18.00; Oddelek za mlade bralce: ponedeljek in petek: 9.00-14.00, torek in četrtek: 12.00-18.00, sreda: 9.00-17.00; Odsek za zgodovino in etnografijo: obisk po predhodnem dogovoru. Gledališki vr tiljak (7 otroških gledaliških predstav) se bo prvič zavrtel v nedeljo, 29. septembra. Slovenska prosveta in Radijski oder sporočata, da si lahko priskrbite abonmaje od ponedeljka do petka od 9. do 16. ure na sedežu Slovenske prosvete (ul. Donizetti 3) ali po tel. 040 370846. Prva predstava bo domači muzikal Zvezde pomladi. Vabljeni! Pogovor / Lučka Susič Za vzgojo, jezik in družino 22. GLEDALIŠKI VRTILJAK onec meseca, točneje v nedeljo, 29. septembra, se bo začela nova sezo- na 22. Gledališkega vrtiljaka, ki ga prirejata Slovenska pro- sveta in Radijski oder za otroke iz vrtca in osnovne šole v Ma- rijinem domu pri Sv. Ivanu. Duša te pobude je od vsega začetka Lučka Susič, s katero smo imeli krajši pogovor. Na vrsti je že 22. izvedba Gledališkega vrtiljaka. Je v teh letih menjal pristop k organizaciji? Ja, precej, saj so se časi hitro spremenili. Ta abonmajski program za otroke smo začeli pred 22 leti, ko nam je pokojni Emil Aberšek svetoval, da bi lahko v Trstu prirejali gleda- lišče za otroke. Veliko sem bila v stiku z njim in večkrat nam je svetoval pri izbiri primernih iger. Časi se pa spreminjajo in z njimi tudi gledališke skupi- ne. Z nekaterimi smo v začet- ku sodelovali, potem so se pre- novile in z novimi člani se ni- smo več ujeli. Vsi namreč ne razumejo našega “sveta” oz. naše narodne skupnosti v Ita- liji. Tako sem začela sama iska- ti in gojiti stike z novimi gle- dališkimi skupinami, tudi manjšimi. Te so tudi profesio- nalne, a imajo manj zahtev kot velike, ki včasih pretiravajo. Treba je namreč držati vedno pod nadzorom tudi finančno plat. Imate kakšno finančno podporo? Zahvaliti se moramo Avto- nomni deželi FJK, Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Zadružni kraški banki, ki nam vedno pri- skočijo na pomoč. Seveda za- služka ni in tudi ne delamo za to. Z vstopnicami oz. abonma- ji ter prispevki krijemo stroške sezone. Cilj je torej … Vzgoja naše mladine, seveda, slovenski jezik, kultura in raz- vijanje fantazije. To so pojmi in vrednote, ki so iz leta v leto pomembnejši. Otroci so itak vsak dan pod italijanskim vpli- vom. Vedno več je otrok iz ita- lijanskih družin v naših šolah K in okolju, otroci gledajo tele-vizijske programe v itali-janščini itd. V bistvu poudar- jamo vzgojni in čustveni tre- nutek ter čist jezik, zato smo tudi zelo pazljivi, da niso pred- stave v narečju. V igrah je ved- no neka nevsiljiva vzgojna no- ta, ki na nekaj opozori, npr. na ekološki problem, prijatel- jstvo, bulizem ipd. Predstave niso v sklopu šole, am- pak ob nedeljah. To je dodatna težava pri orga- nizaciji, drži? Gotovo ni enako kot gledališče v sklopu rednega pouka. V našem primeru ni tako enostavno delati reklamo, treba je dosti bolj promovi- rati sezono. Ne na- zadnje so tudi dru- gi dejavniki, ki vplivajo na prisot- nost, kot so npr. druge družinske obveznosti, vreme, parkirišče itd. Pazi- ti moramo tudi, da se predstava ne “križa” s kakšnim pomembnim do- godkom na Tržaškem. Torej je odziv v letih ostal odličen? Ja, absolutno. Imamo vedno dobro obiskane predstave, za- to imamo v istem dnevu dve ponovitvi. Prva predstava se začne ob 16. uri, ponovitev pa ob 17.30. To je namreč družin- ski abonma, zato so na pred- stavah tudi starši ali nonoti. Otroci se res zabavajo in veliko naučijo, kar je staršem poseb- no pri srcu, saj to opažajo, nam povejo in se nam zahva- lijo. Katere učinke ima družinski abonma? Smisel je prav ta, da so starši ali nonoti prisotni z otrokom. Na ta način lahko otrokom kaj obrazložijo, doma se otroci lahko pogovarjajo o predstavi in starši lahko sprašujejo, kaj jim je bilo všeč in kaj ne, in opažajo, kako otrok reagira. Gledališče v sklopu šole je tudi konstruktivno, toda ima dru- gačen pristop, saj starši ne ve- do, kaj so otroci videli, in se zato vse konča v dvorani. Mi nudimo v bistvu priložnost, da gre družina skupaj na predsta- vo in da nastane neka družin- ska povezava. To najbolj pod- piramo, zato imamo tudi ugodne cene za številnejše družine. Tako prvi otrok plača abonma 35 evrov, drugi otrok ali spremljevalec 25 in od tret- jega družinskega člana naprej samo 1 evro. Možno bo kupiti tudi posamezne vstopnice (5 evrov za otroke in 8 evrov za odrasle). Katera gledališča boste imeli v gosteh oz. katere predstave so na programu? Na programu je sedem pred- stav. Začeli bomo 29. septem- bra z našo produkcijo, in sicer z izvirnim muzikalom Zvezde pomladi, ki smo ga letos pri- pravili pri društvih Vesela pomlad in Finžgarjev dom. V nedeljo, 20. oktobra, bomo imel v gosteh Gledališče iz de- snega žepka s svežo, komaj pri- pravljeno predstavo Palček Nos. Za tretjo predstavo (17. novembra) bodo poskrbeli dolgoletni prijatelji iz gleda- lišča Ku-Kuc z igro Škratka Sladka in lov na zaklad. To je imenitna skupina, ki mi jo je svetoval Emil Aberšek. Moram povedati, da sem bila v začetku skeptična, saj so iz Prekmurja in sem se bala zaradi jezika. Iz- kazali pa so se na najboljši način! Čist jezik, zabavne predstave in vsakoletna nova produkcija. Kot vsako leto bomo v začetku decembra imeli predstavo ob sv. Miklavžu, letos bo to v nedeljo, 8. decembra. Po pred- stavi Žabec pozimi gledališča Fru-fru bo tradicionalni prihod in srečanje s sv. Miklavžem. V novem letu bomo zopet začeli v ne- deljo, 19. januarja, z igralci Gledališča Unikat, ki bodo stopili na oder s predstavo Jaka in sraka, ter v nedeljo, 16. februarja, s kla- sično pravljico Jan- ko in Metka v iz- vedbi Družinskega gledališča Kolenc. Sezono bomo končali z lastno produkcijo, ki jo že pripravljamo, in si- cer s predstavo Radijskega odra (oz. Slovenskega odra), Pika Nogavička. To igro smo že uprizorili pred desetimi leti, potem pa dosti let nisem do- bila nobene deklice, ki bi bila primerna za glavno vlogo, saj Pika Nogavička mora biti živahna in prav nič sramežlji- va. Še kaj? Tudi letos bo predstave vsako- krat poživila kratka animacija članov Š. C. Melanie Klein, prav tako razpisujemo tudi to sezono likovni natečaj za do- mišljijsko risbo z naslovom Moj najljubši gledališki junak. Ob zadnji predstavi bodo risbe razstavljene in najboljše tudi nagrajene. MČ Slofest 2019 Bogata pahljača raznolikih dogodkov ponedeljek, 7. septem- bra, je v prostorih palače Gopcevich v Trstu pote- kala tiskovna konferenca le- tošnjega festivala Slofest. Pred- sednica Zveze kulturnih društev Živka Persi je, ob prisotnosti od- bornika za kulturo Občine Trst Giorgia Rossija, predstavila glav- ne točke letošnjega bogatega programa ter poudarila, da do- godki hočejo biti most med skupnostmi in kulturami, ki živijo v tržaškem mestu. ZSKD je glavni pobudnik, letos pa je pristopilo k pobudi kar 50 par- tnerjev, med katerimi je tudi slo- vensko podjetje Krka, kar doka- zuje, da Slofest začenja imeti širši odmev, je z veseljem izjavila predsednica. Letošnja barva in- formativnega materiala in do- godka nasploh je modro zelena, kar ni naključje, saj naj bi sim- bolizirala vode, ki povezujejo V Slovence v Italiji, in sicer tržaškomorje, Sočo in Nadižo. Dogodkibodo potekali od petka, 20., do nedelje, 22. septembra, v sre- dišču Trsta, in sicer na Borznem trgu. Tudi letos bodo v ospredju literatura, glasba, gledališče, manjšinske skupnosti, Evropa, šole, mladi, mediji in še marsi- kaj. V petek zjutraj se bo festival začel s programom za šole in mlade. Naj omenimo, da bo po- poldne zelo zanimivo predavan- je z naslovom Raznolikost kot vrednota Evrope. V Evropi je ve- liko manjšinskih narodnih skupnosti. O stanju teh skupno- sti, h katerim spadamo tudi mi, bosta govorila zaslužni profesor Colin Williams z univerze v Car- diffu in direktorica Evropskega centra za manjšinska vprašanja v Flensburgu, Tove H. Malloy. Novinar in politolog Bojan Bre- zigar bo vodil srečanje, ki bo v angleščini. Poskrbljeno bo si- multano tolmačenje v slo- venščino in italijanščino. Na slovesnem odprtju ob 21. uri bo na vrsti pripoved v verzih z živo domačo pesmijo, za kar bodo poskrbeli avtor Marko Kravos in nastopajoči Nikla Petruška Pani- zon, Sergio Pancaldi in ŽePZ Barkovlje. V soboto bo čas za poezijo, srečanja s pisatelji, razpršene zborovske nastope ter vodene oglede slovenske- ga Trsta. V nedeljo zjutraj bo- sta v sklopu festivala sv. maša v cerkvi Novega sv. Antona in pohod po poteh ribiških žen, ki bo startal iz Nabrežine. Sle- dili bodo predavanje Trst Vla- dimirja Bartola, ob izidu ita- lijanskega prevoda Tržaških humoresk, okrogla miza Ka- ko nas vidijo drugi ter glasbe- ni sprehod po judovski četrti. Slofest se bo končal ob 18.30 s posebnim presenečenjem. Podroben program dogodkov je opisan v letošnji knjižici in na spletni strani slofest.zskd.eu. MČ četrtek, 12. septembra 2019, se nas je veliko zbralo v Križu, da bi se zadnjič poslovili od Katjuše Tretjak, ki je prerano umrla. Katjuša, tako so jo klicali do- mači, je bila za nas, ki smo z njo prijateljevali, preprosto Katja. Rojena je bila v Križu leta 1956, obiskovala je slovenske šole. Kot sta nam povedala po pogre- bu mož Mauro Kosmina in se- stra Norma z družino, je hotela biti pokopana v Križu, sama si je želela tudi pogrebno mašo v domači cerkvi. Katjo smo spoz- nali v študentskih letih v Trstu, konec sedemdesetih let minu- lega stoletja, takrat je veliko pi- sala za Primorski dnevnik, predvsem pa se radoživo zani- mala za našo stvarnost. Kasneje se je poročila z Maurom, živela je v Trstu, njen mož še danes soupravlja znano drogerijo To- so v samem osrčju Trsta. Pred žaro v kapelici poleg cerkve v Križu se je vila dolga vrsta so- rodnikov, sovaščanov, prijatel- jev in znancev, tudi v cerkev nas je šlo veliko. Med peto mašo je župnik g. Janko Hajšek izrekel misel, da je svet, v katerem živi- mo, premalo, saj je minljiv, vse nas čaka večnost. Žaro pokojne Katje smo pospre- mili do groba na kriškem poko- pališču, ki je ena najlepših “Božjih njiv”, kar jih je pri nas; naši predniki, kriški ljudje, so imeli občutek za svojo minlji- vost in obenem večnost. Katja bo odslej počivala v zemlji in na kraju, ki je odprt proti lju- bljenemu morju in večnosti. Možu Mauru, sestri Normi in vsem ostalim sorodnikom in prijateljem naj gre naše občute- no sožalje, Katja pa naj počiva v miru in večna Luč naj ji sveti! ... Katja je bila posebna, prazprav zame, ko smo bili še mladi, pra- vi izraz slovenske lepote, s svo- V jimi košatimi, lahnimi zlatimi lasmi in obenem enigmatskim nasmehom. Njen pogled, sinje- ok, ti je zrl prijazno, vedro, a ne- kam v globino, v to, kar si, in še dlje. Spoznali smo se na uni- verzi in na uredništvu Primor- skega dnevnika, v Sobi 150 štu- dentskega doma, skupaj z Juri- jem (Paljkom), Markotom (Ma- rinčičem), Suzi (Pertot), Tatjano (Černivec) in še drugimi. Neka- teri od teh smo jo prišli tudi zadnjič pozdravit v domači Križ. Na moji prvi časnikarski praksi v ulici Montecchi, ko so nam bili bodreče ob strani Duško (Kalc), Tom (Marc), Ani (Pertot) in še kdo, je ona že bila bolj “noter” v poklicu. A ne dovolj, saj ni ostala v novinarstvu, čeprav je bila za to poklicana. Preveč nelagodna, presvobod- na za tiste čase, in mislim, tudi za današnje. Spominjam se svojega “krsta”. Duško mi je naročil članek o miljskem tedenskem sejmu in odšli smo na teren z dvajsetico v družbi s Katjušo in Jurijem. Rad bi spet videl tisto svojo prvo objavljeno reportažo, ki sta jo potem, v uredništvu, požlahtnili tudi njena sočna skladnja in barvitost. / str. 15 19. septembra 2019 V četrtek, 12. septembra 2019, sta predsednik Trgovinske zbornice Antonio Paoletti in predsednik Društvene gostilne Claudio Černjava podpisala akt o prenosu upravljanja Doma Prosekarja. Stavba se tako vrača v roke domačinov. Obnovo so omogičili namenski prispevki Dežele FJk (t. i. protokol o prosekarju) za katere se je večkrat zavzel svetnik stranke Slovenska skupnost Igor Gabrovec. Ker sredstva niso mogli dodeliti zasebni gostilni, je upravljanje prevzela Trgovinska zbornica. Obnovitvena dela so se tako lahko začela in tudi končala, v četrtek pa so končno slovesno predali ključe Društveni gostilni, ki bo upravljala stavbo na Proseku. Poleg predstavnikov Kmečke zveze sta bila na srečanju prisotna deželna svetnika Igor Gabrovec (SSk) in Danilo Slokar (Liga), ki sta se letos v deželnem svetu FJK zavzemala za prenos upravljanja stavbe, ko sta vložila popravek, ki spreminja namembnost objekta. Dom Prosekarja končno v rokah domačinov Boleča izguba Zbogom, Katja! KRIŽ Foto MČ Aktualno19. septembra 201912 rik Purič (psevdonim Joh- nny Erik ali tudi Johnny Reed) je 21-leten glasbe- nik, član rock skupine Love Guns s tržaškega Krasa. Druga dva člana sta Niko Trento (basist in pevec) in Walter Vodopivec (bobnar), ki trenutno nado- mešča Mateja Bencino. Vsi trije so samouki, igrajo iz čiste ljubez- ni do rock glasbe. Njihova zad- nja pesem, Mala norost, ki so jo pred tremi meseci objavili na You Tubu, je dosegla več kot 50 tisoč ogle- dov. Erika sem obi- skal na domu v Rep- nu, kjer sva se prija- teljsko pogovarjala, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Kako je nastala vaša skupina? Na začetku sem igral harmoniko. Nekega dne sem se res po naključju zmenil z Ivanom Kraljem, ki igra bobne, da sesta- viva rock skupino. Nato se je pridružil še Niko Trento, ba- sist, in skupina je med tem časom že pridobila določeno obliko in ime – odločili smo se za E ime Love Guns, odprli stran naFacebooku itd. Nato smo bob-narja zamenjali z drugim, Mate- jem Bencino. Prav na začetku smo v kleti posneli in objavili pesem Hej dekle!; takrat nismo imeli še nobenega cilja, le ljube- zen do glasbe in igranja nas je gonila v to. Predstavi člane skupine. Kate- re instrumente igrate? Jaz igram električno kitaro in pojem, Niko igra električni bas in občasno tudi klavir, Ma- tej igra bobne. Žal je Matej pred kratkim odšel 10 mese- cev na študijsko izmenjavo, zato ga bo med tem časom nadomeščal drug bobnar, Valter Vodopivec. Od kod izvira ime vaše skupine? Po kom se zgle- dujete? Ime izvira iz pesmi Love gun hard rock skupine Kiss – pesem je bila všeč vsem trem in čutili smo, da pojem “Love Guns” nas predstavlja kot skupino in tudi kot posameznike. Na začetku smo se zgle- dovali po kateremkoli hard rock/rock‘n’roll ben- du, tudi po življenjskem stilu, oblačenju ipd. Nato smo prešli v bolj “mirno” obdobje. Kateri glasbeni žanr poje- te in igrate? Na začetku je bil naš glav- ni glasbeni žanr hard rock. Prejšnji bobnar je imel rad pop rock, trenut- ni bobnar pa ima rad hard rock. Basist Niko pa rad igra “jugo rock”. Jaz po- slušam in igram res vse, kaj igram, pa je odvisno od počutja. S skupino igramo vse vrste rocka, od punka skupine Green Day vse do Rolling Stonesov in do Elvi- sovega rockabillyja. Med na- jljubšimi skupinami so Oasis, ker se najbolj dotikajo mojih čustev, še predvsem melanholi- je. Najbolj cenim prav Oasis, na- to Aerosmith, Guns N’ Roses in Elvisa Presleyja. Pesmi pišete sami ali pojete pesmi drugih pevcev/skupin? Oboje. Večkrat se pojavi težava, v katerem jeziku bi peli – v slo- venščini ali angleščini. Niko, ki piše melodije in tekste, je vajen pisati v slovenščini, ker se to pač sklada z našo identiteto. Če bi pi- sali v angleškem jeziku, bi po vsej verjetnosti pridobili več od- mevnosti. Res pa je tudi, da da- nes rock’n’roll in rock nasploh ni najbolj razširjen glasbeni žanr in je zaradi tega težje zasloveti. Kje največ nastopate? Na začetku smo veliko nastopali po barih na Krasu. Prvi javni na- stop je bil v baru “Bjrca Bar” v Sežani. Največ pa nastopamo na območju tržaškega Krasa, v Aj- dovščini in Sežani. V prvih dveh letih našega delovanja je bilo koncertov na pretek, sčasom smo postali nekoliko bolj selek- tivni, z namenom, da bi se bolj osredotočali na kvaliteto raje kot na kvantiteto. Kar se pa tiče eko- nomske plati, zaslužimo res mi- nimalno. Večji del tega, kar do- bimo, gre v blagajno naše skupi- ne in denar uporabljamo za no- ve instrumente, snemanje pe- smi, posnetke, za delo v studiu in podobno. Vsekakor je cilj vsa- kega nastopa preko naše glasbe vzpostaviti lep odnos s publiko, saj konec koncev nam je zabava poslušalcev največje zadoščenje. Pred dvema letoma ste bili na talent show-u Slovenija ima talent. Kako je šlo? Nekega dne je z nami stopila v stik novinarka POP TV-ja Tina Kristan in nas povabila na avdi- cije za Slovenija ima talent. Na- stopili smo z Little Richardovo Tutti frutti. Nagradili so nas s šti- rimi “da” in z veliko ovacijo. Kljub temu so nam kasneje spo- ročili, da nas žal niso sprejeli. Iz- bira žirije nas je nekoliko ra- zočarala, saj nam je ta izkušnja vzela veliko časa in energije, to- da sčasom smo se sprijaznili z re- zultatom. Po treh mesecih smo vseeno prejeli posebno nagrado “mladi vzorniki”. Kateri so vaši prihodnji načrti in sanje? Sanjamo o tem, da bi peli na slo- venskih pop festivalih, da do- sežemo številnejšo publiko in da spoznamo druge glasbenike ter si z njimi izmenjujemo izkušnje, kar bi nedvomno vplivalo na našo umetniško rast. Verjetno bomo v naslednjih letih sestavili tudi zgoščenko z vsemi svojimi pesmimi, a zdaj še nismo pripra- vljeni; to je namreč izredno po- memben podvig, ki zahteva ve- liko dela in časa. Za zdaj bomo nadaljevali objavo pesmi na so- cialnih omrežjih, ta je namreč najhitrejši način, da dobimo ta- kojšen odziv naših poslušalcev. Samuel Devetak Erik Purič, član skupine Love Guns “Zabava poslušalcev nam je največje zadoščenje” POGOVOR etošnji Festival Slovencev v Italiji je imel uvodni večer v Špetru, med Be- nečani, in sicer v slovenskem kulturnem domu. Prvi del večera je bil namenjen odprtju razstave Inženir Maks Klodič, ustvarjalec novih poti. Pripra- vil jo je Gorenjski muzej ob podpori Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu RS in ob sodelovanju KD Rečan Aldo Klodič. Razstava spada namreč v sklop prireditev ob 50-letnici delovanja omenjenega društva. V imenu Zveze slovenskih kul- turnih društev je prisotne poz- dravila predsednica Živka Per- si, ki je med drugim poudarila, da modro zelena barva le- tošnje brošure Slofesta ni slučajna, ampak poudarja bar- vo voda, tako Nediže kot Soče in ne nazadnje Tržaškega zali- va, in z njo povezanost med tremi pokrajinami, v katerih živi slovenska narodnostna skupnost. O pomenu Slofesta za Be- nečane ter o dogodku samem je spregovoril tudi predsednik Inštituta za slovensko kulturo, Giorgio Banchig. Na zelo pol- juden, živahen in doživet način je o inženirju Maksu Klodiču ter o razstavi, ki mu je posvečena, občinstvu sprego- voril Ervin Sorč. Upokojeni strojevodja je bil pobudnik ideje o muzejskem potujočem vagonu, ki naj bi potnikom av- tovlaka na progi Most na Soči - Bohinjska Bistrica omogočil, da spoznajo delo in življenje Maksa Klodiča. Idejo je nato uresničil Gorenjski muzej z di- rektorico Marjano Žibert na čelu, in sicer v sodelovanju z Inženirsko zbornico Slovenije. Potniki vseh narodnosti, ki se zdaj vozijo skozi Bohinjski pre- dor, lahko med vožnjo samo spoznajo njegovo zgodovino in predvsem tistega, ki je zanj izdelal načrt. Maks Klodič je bil zanimiva, živahna in izred- no ustvarjalna osebnost. Ne- koč je zapisal, da “nam bo mo- gočen predor naredil pot skozi velikanske gore”. To se je res zgodilo in gradnja karavanško bohinjske železniške proge in Bohinjskega predora sta v mar- sikaterem pogledu spremenila življen- je Gorenjske in Po- sočja ter odprla no- ve poti v gospodar- skem in turističnem smislu. O družini Klodič, Ta dolenj, kot so jih imenovali, je sprego- voril tudi domačin Fabio Bo- nini. Drugi del programa je bil na- menjen glasbi, nastopila je vo- kalna skupina Fajnabanda, ki je temo večera nadaljevala s koncertom Po poti. Pot v gla- sbi pomeni marsikaj. Poti zaljubljencev se lahko razi- dejo, na pot lahko gremo za šalo, na poti štopamo, pa tudi sanjamo o mali vasici, ki je daleč onkraj morja. Na poti srečujemo lju- di, ljubezni. Na pot odhaja- mo, kot je pel beneški kantav- tor Keko Bergnach, s trebu- hom za kruhom in z bolečino zapuščamo dom in domačo vas. Na pot gremo navsezadnje tudi, ko odhajamo v vojsko in ko je slovo še bolj boleče, ker ne verjamemo v vrnitev. Koncert skupine Fajnabanda je občinstvo navdušil, ob koncu so si prisotni lahko še ogledali razstavne panoje, ki bodo osta- li v Špetru do konca meseca. Razstava se nato vrača na avto- vlak, ki je seveda ponos Go- renjskega muzeja in Sloven- skih železnic, saj, kot je pove- dal Ervin Sorč, ga menda ni vlaka v Evropi, ki bi se lahko ponašal s podobno zgodovin- sko razstavo v originalnem prenovljenem vagonu. Suzi Pertot L Festival Slovencev v Italiji tudi na Videmskem Uvod v Slofest med Benečani Doberdob / Tradicionalna baklada krvodajalcev “V naši vasi smo za prostovoljstvo vedno pripravljeni!” aklada doberdobskih krvodajalcev je v soboto, 14. septembra, privabila veliko množico ljudi iz Dober- doba in sosednjih kraških vasi. Tudi letošnji izkupiček priredit- ve je namenjen vzdrževanju hospica Via di Natale, ki delu- je ob onkološkem centru v Avianu. Ba- klada se je začela pred občinsko stavbo, kjer sta prisotne nagovori- la predsednik društva Aldo Jarc in dober- dobska podžupanja Vlasta Jarc. Istega dne je bil zjutraj, že ob 8.30, prvič v Doberdobu krvo- dajalski avtodom posoške zveze Fidas, ki se je ustavil v parku za občinsko stavbo. Jarc je pono- sno povedal, da se je 28 krvoda- jalcev prijavilo na darovanje svoje krvi, opravili so potrebne analize in 22 jih je lahko daro- valo, kar so lepe številke za vas, kot je Doberdob. Predsednik društva se je za navzočnost zah- valil Pihalnemu orkestru Kras in doberdobskim mažoretkam, ki so s svojima nastopoma živahno obogatili prireditev. Poudaril je pomen sodelovanja članov civilne zaščite in občin- ske uprave, ki vsako leto omo- gočajo, da se priredi- tev uspešno iz- vede. Letos je bil žal odsoten Oscar Zor- niotti, predstav- nik hospi- ca Via di Natale iz Aviana, v imenu kate- rega je Jarc pozdravil prisotne, obenem se je zahvalil udeležen- cem dobrodelne pobude za občutljivost in podporo bolni- kom, ki v Avianu med kljubo- vanjem bolezni iščejo solidar- nost, toplo besedo in prijatel- jstvo. Predsednik krvodajalcev se je spomnil predvsem termi- nalnih bolnikov, katerim osebje v hospisu pomaga dostojanstve- no preživljati zadnje obdobje svojega življenja. Podžupanja Vlasta Jarc je poz- dravila v imenu občinske upra- ve, pohvalila doberdobske krvo- dajalce in predsednika Alda za vsakoletno dobrodelno akcijo, “prostovoljce, ki s svojim dejan- jem pomagajo reševati človeška življenja”, številnim udeležen- cem pa se je zahvalila za občutljivost in dobrosrčnost, saj je občinski upravi v ponos dej- stvo, da lahko računa na toliko velikodušnih ljudi, ki s srcem pomagajo tistim, ki to pomoč potrebujejo - “taka srečanja, kot je naša baklada, potrjujejo, da še obstaja soli- darnost”. Pohod po vaških uli- cah, pri ka- terem je bi- lo prisotnih veliko mla- dih in družin z otroci, se je zaključil v parku, kjer je, kot vsako leto, sledilo družabno srečanje ob s “pašto” in do- mačimi sladicami obloženimi mizami v prijetni družbi Dober- dobcev. Jarc ni imel dvomov, da se bo baklade udeležilo dosti ljudi - “Tukaj v naši vasi smo za prostovoljstvo vedno pripravlje- ni! ” in Združenje prostovoljnih krvodajalcev iz Doberdoba neu- trudno zvesto sledi svojemu do- brodelnemu poslanstvu. Kat B foto Kat Slovenija 19. septembra 2019 13 SNG Nova Gorica / Prva premiera S premiero uprizoritve Zgodbe iz dunajskega gozda Ödöna von Horvatha v režiji Primoža Ekarta se v četrtek, 19. septembra 2019, ob 20. uri začenja nova gledališka sezona Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. “V središču modernizirane ljudske igre je zgodba mlade ženske, ki želi biti svobodna in pretrga družinske spone, ob tem pa igra ostro izriše tudi družbene razmere v času vzpona nacizma”, so zapisali v gledališču. V predstavi igrajo Jure Kopušar, Helena Peršuh, gostja Teja Glažar in Jernej Čampelj ter Marjuta Slamič, poleg njih pa še skupina mladih z Goriškega. / IK Vabilo UNITRI Nova Gorica vabi na vpis v novo študijsko leto, ki poteka na sedežu društva na Erjavčevi 4 v Novi Gorici do 4. oktobra oz. do zapolnitve mest. Več informacij na spletni strani UNITRI. Kratke Sloveniji potekajo do- godki različnega pome- na, nekateri pa še niso prikazani v celotnem pomenu in razsežnostih, saj bi lahko v pri- hodnosti vplivali na odnose in razmere v vsej državi. Središčni dejavnik ocen, domnev in ugi- banj je še vedno premier Marjan Šarec, saj je zanj očitno, da hoče postati vodilni predstavnik slo- venske države in njene politike. Sicer on že zdaj pogojuje oziro- ma politično nadzoruje vse, kar zadeva delovanje vlade, torej izvršilne veje oblasti in njej po- drejenih sistemov. Navajam še nekaj mnenj o tej osebi in politi- ku, ki se, po vseh dejanjih sodeč, zgleduje po nekdanjem predsed- niku vlade in države, dr. Janezu Drnovšku. V ljubljanskem časniku Dnevnik, sicer vladi naklonjenem glasilu, je Ranka Ivelja v komentarju z naslovom Nacionalni interes po Šarčevo zapisala, “da Marjan Šarec svojo avtoriteto v zadnjem času pospešeno ruši sam, in sicer z nedoslednostjo, nadutostjo in z burkaštvom”. Predsednika vla- de vsaj posredno najbrž zadeva tudi komentar Alija Žerdina o obisku premiera in skupine nje- govih sodelavcev in somišljeni- kov v Moskvi. Svoj zapis v časni- ku Delo je predstavil z naslovom V Pozor, območje medveda. Vnjem se sprašuje, “če je v delega-ciji, ki je potovala k predsedniku ruske vlade Dmitriju Medvedje- vu, kdo, ki razume, da Ruse zelo zanima izhod na topla morja, to- rej tudi na Jadran. Če prijatelje- vanje z Rusijo ne bo dovolj uravno- teženo z globokim in vsebinsko do- brim sodelovan- jem z zahodom, je ta igra nevarna”. Sebastjan Jeretič, ki velja za objektiv- nega in izkušenega političnega analiti- ka in svetovalca političnim stran- kam, o Marjanu Šarcu meni: “Mar- jan Šarec se je vo- livcem priljubil z odličnim komuniciranjem. (Ko- munikativen je človek, ki se da razumeti, dojeti, prilagoditi, vključiti v družbo, op. a.). Jav- nost se ne spušča podrobno v po- litične zadeve, rešitve, ne sprem- lja dogajanj na zakonodajnem in izvršilnem področju. Zadostujejo kratki stavki, pri čemer je Marjan Šarec največji talent, kar jih je slovenska politika videla. Podpo- ra javnosti mu daje dodatno av- toriteto in zagotavlja disciplino znotraj koalicije in vlade. (Avto- riteta pomeni ugled in vpliv, ki izhajata iz vodilnega položaja, moči in znanja nekega posamez- nika, op. a.). Tudi v primeru ime- novanja slovenskega kandidata za novega slovenskega komisarja, Janeza Lenarčiča, je odločitev sprejel sam. Šarčevo razumevan- je psihologije publike je največja dodana vrednost, ki jo je prinesel v slovensko politiko”. Alenka Je- raj, poslanka iz SDS, je bolj kon- kretna. O odgovorih Marjana Šarca na poslanska vprašanja za- trjuje: “Marjan Šarec je navajen, da so vsi prijazni do njega. Ko kot premier dobi neprijetno vprašanje, se pretirano razburi in ga vzame kot napad nase. V od- govoru nato obtožuje svoje pre- dhodnike, da nečesa niso nare- dili. Pozablja, da je sedaj on na oblasti in dolžan, da zadeve ure- di”. Kljub oceni neke odločujoče in pomembne osebe, zdaj premie- ra, pa so pomem- bnejši posamezni dogodki, ki imajo vsebino in učinek. Ob prvi obletnici delovanja vlade jo je opozicija ob- dolžila, da ni ure- sničila skoraj ničesar, kar je obljubila. Sedanji oblastniki so ob prvi obletnici upravljanja Slove- nije zagotovili, da bodo odslej začeli izvajati reforme, zdravstveno, pokojninsko, delov- nopravno in druge, saj bi se mo- rala Slovenija pravzaprav preno- viti in spremeniti delovanje sko- raj na vseh področjih. Zelo po- memben postaja državni pro- račun, saj se je gospodarska rast znižala, upočasnila, zaradi česar se bo moral državni proračun za naslednje leto znižati za okoli sto milijonov evrov. Vlada že poziva Moteči Vodopivec Vipavska dolina je bila vedno na prepihu. Vi- pavci so zato vedno trdno stali. V vseh vihrah. Vojnih in političnih. Ko so naše prednike naj- bolj stisnili, gospodarsko izželi in jim celo odvzeli pravico do govorjenja v materinščini, so se uprli. Na to smo ponosni. Zato smo Pri- morci. Primorska identiteta se je izčistila ravno v času fašizma, takrat, ko je bilo najhuje. Prepovedali so nam celo petje v slovenščini. Bili so to na moč hudi časi. Dolini je pred dobrim stolet- jem najprej zavladala vojska z enim od najbolj krvavih svetovnih bojišč. Nato jo je opustošila smrtonosna gripa. In slednjič zavzela črna sol- dateska. Fašizem je v tujino nagnal desetine ti- sočev Primorcev. V 20 letih je črni režim naredil več demo- grafske škode kot drugi osvajal- ci v stoletjih. Za italijanskimi črnimi so prišle še nemške rjave srajce. In slednjič domače, rdeče. Ta totalitaristična vihra je v celoti privedla do prepolovit- ve števila Primorcev. Smrti, emigracija in asimilacija so pri- peljale to tega, da je danes Pri- morcev na obeh straneh meje manj kot 300.000. Če bi na Pri- morskem v zadnjem stoletju vladale take razmere kot v Skan- dinaviji, bi nas bilo danes krep- ko več kot milijon. Za obstoj v najhujših časih so bili ključni upor- ni ljudje. Naši predniki, ki so jih vodili predani narodni voditelji. V večini duhovniki. Eden ta- kih je bil Vinko Vodopivec. Nerazumljivo je, da takemu človeku ne postavimo velikega spo- menika. Še bolj nerazumljivo pa je, da se nje- govo ime na Vipavskem umika iz javnosti in ga cenzurirajo. Že pred leti se je ta proces začel, istočasno kot proces politične preobrazbe doline. V tej dese- tletni težnji po politični pokoritvi doline je postalo ime duhovnika za sodobno krajevno elito moteče. Ime, ki celo rajnke partije ni mo- tilo, da je v časih najtršega komunizma, leta 1953, dovolila poimenovanje študentskega pevskega zbora v Ljubljani Primorski akadem- ski zbor Vinko Vodopivec. In je dovolila tudi poimenovanje Glasbena šola Vinka Vodopivca Ajdovščina. A kar komunistov ni motilo, je postalo moteče za “demokrate”. Zadnja leta je ime Glasbena šola Vinka Vodopivca postalo “predolgo” in zato “nepraktično”. Ali ni zanimivo, da po drugi strani ime Osnovna šola Danila Lokarja nikoli ni nikogar motilo? Zakaj le? Tudi Lokar je bil velik domoljub in humanist. Ni pa bil duhovnik … Uradno ime glasbene šole se je nato spremeni- lo tako, da so naredili dve uradni imeni. Krajše in daljše. Če se za vsakdanjo komunikacijo mogoče ta razlaga še sliši logična, pa je praksa pokazala, da gre za cenzuro. Na staro šolo so namestili kamnito tablo s kratkim imenom. Vodopivca pa so postavili v ilustracijo ob ime- nu. Pa še ime so skrajšali v “V. Vodopivec” in ga zapisali v obliki skladateljevega podpisa, ki je precej slabše čitljiv kot vklesani napis Glasbena šola Ajdovščina. Isti logiki je sledila spletna stran. Ime Vinka Vodopiv- ca so dali na majhno in v ilustracijo. Na naslovni strani je uradno ime šole omenjeno kar dvakrat, kar je precej nenavadno. Še bolj nenavadno pa je, če ljudje, ki trdijo, da je ime predolgo, to predolgo ime napišejo dvakrat na istem mestu. Isti trik so ponovili na veli- ki novi šoli: tri napise so postavili, samo na najmanjšem pa je napisano Glasbena šola Vinka Vodopivca Ajdovščina. Če bi vodstvo šole res bilo tako ponosno na Vo- dopivca, kot govori, bi bilo ravno obratno, mar ne? Če je vodstvo šole res tako na moč ponosno na Vodopivca, kot govori, bo svojo napako ze- lo hitro popravilo, saj bo celotni javnosti s po- pravljenim napisom dokazalo svoje spošto- vanje do velikega primorskega skladatelja. Če je vodstvo občine res tako na moč ponosno na svojo zgodovino in če res nima nič proti kri- stjanom in duhovnikom, lahko to pokaže s postavitvijo spomenika Vodopivcu. Zaganjanje nekaterih pripadnikov ajdovske eli- te v svobodo, o kateri govorimo, je znak, da smo na pravi poti. Če so čedermaci in tigrovci preživeli zapore, mučenja in konfinacije, bo- mo tudi mi preživeli širjenja laži. To mogoče zaboli, a tudi okrepi. DALMATINOTino Mamić 24 k varčevanju, zniževanju stroškov. Obremenjevale nas bo- do tudi obveznosti, ki jih je med nedavnim obiskom v Rusiji spre- jela slovenska delegacija. Dom- nevno je soglašala, da velepod- jetje Mercator postane last nove hrvaške poslovne skupine z ime- nom Fortenova, ki jo vodi in nadzoruje ruski kapital. Za mno- ge je sporno tudi to, da je bil v slovensko delegacijo na obisku v Moskvi vključen tudi ljubljanski župan Zoran Janković. Glede resorja, ki je bil dodeljen slovenskemu kandidatu za komi- sarja v novi Evropski komisiji, Ja- nezu Lenarčiču, v večjem delu naše javnosti in v politični opo- ziciji menijo, da bi slovenski državi morali dodeliti pomem- bnejše področje. Dodeljeni resor komisarja za krizno upravljanje bo najbrž v čisto humanem in človekoljubnem pogledu lahko koristen in uspešen, toda v poli- tičnem pogledu nima prave teže. O tem s posmehom in ironijo poročajo tudi množična občila na Hrvaškem. Hvalijo se, da je hrvaška kandidatka za evropsko komisarko Dubravka Šuici dobila resor za demografijo in demo- kracijo, hkrati pa je bila imeno- vana tudi za podpredsednico no- ve Evropske komisije, to je vlade, ki jo vodi Nemka Ursula Von der Leyen. Pomembno in odmevno se je dogajalo tudi v Ajdovščini, kjer je bila osrednja prireditev ob 15. septembru, dnevu vrnitve Pri- morske k matični domovini Slo- veniji, tedaj v okviru Jugoslavije. Spominja na enak dan leta 1947, ko je bila uveljavljena mirovna pogodba z Italijo. Z njo se je večina primorskih ljudi, ki so pred tem trpeli pod fašizmom, pa tudi povojnim nasiljem in režimom, pridružila matičnemu narodu. Omenjeni datum je državni praznik od leta 2005 dal- je. 15. september ni dela prost dan. Prireditve ob prazniku iz- menično pripravljajo posamezne primorske občine, saj državno proslavo organizirajo le vsakih pet let. Tokratno prireditev je or- ganizirala občinska uprava v Aj- dovščini, v sodelovanju s krajev- nimi veteranskimi in domoljub- nimi organizacijami. Slavnostni govornik je bil predsednik vlade Marjan Šarec. Udeležencem pri- reditve, ki jih je bilo domnevno okoli sedem tisoč, pa zagotovo tudi nekaterim drugim delom slovenske javnosti, se je najbrž najbolj prikupil s trditvijo, “da so Primorci največji vzor in zgled, kako se iz največje žalosti in trpljenja rodita veličastna zmaga in ljubezen do domovine”. Vsi govorci na prireditvi v Aj- dovščini so ponovili že prej po- gosto podane misli, trditve in sta- lišča o vrnitvi Primorske k ma- tični domovini. Žal, nihče ni omenil vsaj vloge in dejavnosti organizacije TIGR, ki je delovala v protifašističnem boju in priza- devanjih za narodno osvobodi- tev na Primorskem. Za oceno pri- reditve v Ajdovščini je nemara pomenljivo tudi to, da so organi- zatorji na vabila za udeležbo na- risali za mnoge sporno rdečo zvezdo. Marijan Drobež V Ajdovščini osrednja prireditev ob prazniku vrnitve Primorske k matični domovini Premalo pomemben resor za slovenskega komisarja v Evropski komisiji! a je “smeh pol zdravja”, so prepričani v Klubu goriških študentov (KGŠ), enem izmed najbolj aktiv- nih tovrstnih društev v Sloveniji. Prav v duhu tega pregovora so si letos zamislili prireditev Goriški smeh, vrsto zaporednih sobotnih dogodkov. To je niz brezplačnih stand up šovov in predstav za vse okuse. Prav zato so za prizorišča izbrali različne predele Nove Go- rice. Goriški smeh se je začel že 24. avgusta na stopnišču Eda cen- tra ob spomeniku Edvarda Rusja- na. Nastopila sta Tilen Artač in Jure Godler. Za njima sta Ex yugo D večer v soboto, 7. septembra,predstavila Domagoj Pintarić &Andrija Golubić. Zaradi slabega vremena je smeh odmeval v dvo- rani novogoriškega Kulturnega doma namesto v borovem goz- dičku. V soboto, 14. septembra, je bil Impro večer Kud Kiks & Denny impro team na stopnišču pred SNG Nova Gorica. V soboto, 21. septembra, ob 19. uri bo otroška predstava Ful dobro na Spiaggii plaži live music bar. V soboto, 28. septembra, ob 19. uri bodo na stopnišču pred knjižni- co občinstvo pripravili do smeha Matic Kokošar & Blaž Curk & Žan Papič. Prvo soboto v oktobru, 5., bo na vrsti Stan dup šov, ki ga bodo izoblikovali Gašper Bergant & Marko Žerjal & Sašo Stare. Večer bo na prostem na Mostov- ni. Novo predstavo “Radio po- per” bosta v soboto, 12. oktobra, ob 19. uri predstavila Boris Kobal & Boris Devetak na Spiaggii plaži live music bar. Niz za dobro voljo Goriški smeh se bo končal 19. oktobra ob 19. uri na Trgu Edvarda Kardelja (med palačo Mestne občine No- va Gorica in restavracijo Vrtnica) s profesorjem Kuzmanom mlajšim. Na brezplačne večere prireditelji vabijo vse tiste, ki se radi neobre- menjeno prepustijo valovom smeha. IK Ob začetku nove sezone Flores Musicae KULTURNI DOM NOVA GORICA novogoriškem Kultur- nem domu vstopajo v novo sezono s festiva- lom srednjeveške in rene- sančne glasbe Flores Musicae. Ti glasbeni dogodki spadajo v občinsko tematsko leto “Nova Gorica - Mesto kulture 2019”. Festival bo potekal na štirih bi- V serih goriške kulturne de-diščine, med Novo Gorico inGoriškimi Brdi, od četrtka, 19., do nedelje, 22. septembra 2019. Glasbene večere bodo izoblikovali francoski flavtist Pierre Hamon, slovensko-fran- coski duo Dulces Exuviae, slo- vensko-ukrajinski duo Vogrin & Andriichenko in italijanski Marco Beasley Ensemble. Ne- deljski koncert omenjenega ansambla je nastal v sodelo- vanju z društvom Dramsam iz Gorice in festivalom Musica Cortese. Vstop na glasbene dogodke je prost. Uro pred koncertom bo tudi možnost brezplačnih ogle- dov festivalskih prizorišč, npr. Frančiškanskega samostana Kostanjevica, cerkve sv. Križa v Kojskem in Vile Vipolže. / IK Goriški smeh Brezplačne predstave v lepih novogoriških kotičkih KLUB GORIŠKIH ŠTUDENTOV Marjan Šarec na nedavnem obisku v Moskvi Aktualno19. septembra 201914 DevelopMENT, tridnevno izobraževanje za mlade Obogatili so se s praktičnim znanjem in energijo ŽABNICE ridnevno izobraževanje za mlade kulturne delavce DevelopMENT je potekalo v koči sv. Jožefa v Žabnicah, od petka, 13., do nedelje, 15. septembra. Tečaja, ki sta ga tudi letos organizirala Krožek za politična in družbena vprašanja Anton Gregorčič in Prosvetno društvo Podgora, s pomočjo različnih partnerjev in finančnih podpornikov, se je udeležilo 40 mladih. Tečajniki so člani 19 kulturnih in športnih društev ali organizacij iz Goriške, Tržaške, Videmske in Koroške. Pod mentorstvom izkušenih “trenerjev” Mladinskega sveta Slovenije, Mateja Likarja, Nine Debevec, Maje Drobne in Boruta Cinka, so se udeleženci dotaknili različnih tem, od baz strateškega načrtovanja, metod za uspešno vodenje skupin do specifičnih težav, s katerimi se soočajo mladi danes, in evropskih razpisov, ki podpirajo kulturno delovanje in neformalno izobraževanje mladih. Med delavnicami in prostim časom pa sta se med udeleženci kopičili energija in želja po delu ter inovaciji, ki sta T mlade obogatili še bolj kotosvojeno znanje. V treh dnehso se tečajniki naužili praktičnih nasvetov in gonilne moči, ki jih bo spremljala tako pri delu, v društvih kot tudi v vsakdanjem življenju. Med debatami so mladi pokazali voljo do spremembe in pripravljenost stopiti korak dlje. Mentorji pa so tečajnike pripravili, da lahko v lastni režiji organizirajo zanimive dogodke, s katerimi bodo obogatili delovanje domačih društev. V Žabnicah so udeleženci pridobili konkretno znanje, ki ga lahko že takoj uporabljajo pri načrtovanju delovanja društev in izbiri projektov. Pri tem pa potrebujejo podporo in zaupanje starejših in bolj izkušenih članov, ki kdaj pa kdaj pozabijo na pomen mladih v organizacijah in jih ne podpirajo. Problem primanjkovanja delovne sile in mladih članov ter nezaupanje do mladih generacij sta bila pereča tema debat. Brez izkušenih ljudi seveda ne gre; vsako društvo potrebuje člane, ki že vrsto let sodelujejo pri pripravi raznoraznih dogodkov in so z leti pridobili določena znanja, ki jih manj izkušeni mladi še niso osvojili. Mladi pa imajo večkrat zanimive zamisli in predloge, kako posodobiti delovanje društva. Dobra praksa je večkrat učinkovita pri organizaciji dogodkov, vseeno pa je v tako hitro spreminjajočem se svetu pomembno, da smo vedno seznanjeni z novimi pripomočki, metodami oglaševanja, težnjami in potrebami družbe, da lahko ostanemo vidni v morju ponudb za prosti čas. Udeleženci so na izobraževalnem tečaju dobili tudi nalogo, da si zamislijo projekt, ki ga bodo lahko uresničili s podporo lastnih društev. Natančno so izdelali načrt, si postavili različne cilje, pripravili predračun ter načrt za finančno podporo. V nedeljo pa so projekte predstavili trenerjem, ki so jih pohvalili in odobrili vse načrte ter mlade člane društev spodbudili, naj uresničijo to, kar so si med izobraževanjem zamislili in napravili načrt. Dokazali so, da si zaslužijo zaupanje, saj zmorejo izpeljati tudi večje projekte do konca. Volje in energije jim zagotovo ne manjka. V nedeljo so tečajniki opravili še delavnico s Pio Šlogar, podpredsednico za zunanje zadeve v mednarodni organizaciji Youth of European Nationalities YEN / JEV, največji mladinski mreži evropskih narodnostnih in jezikovnih manjšin. Giulia Černic ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00 naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 Novi glas prejema javna sredstva za medije. Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks To številko smo poslali v tisk v torek, 17. septembra 2019, ob 13. uri NATUROPATSKI NASVETI (259)Erika Brajnik Hipertiroza v naturopatiji (2) Neka gospa iz Trsta, stara 65 let, je shujšala 9 kg v 10 dneh. Tudi ona je trpela zaradi hude hipertiroze, kljub zdravilom, srce je norelo, po- tenje je bilo neznosno, bila je razdražljiva, vzkipljiva, predvsem pa je doživljala veliko strahu zaradi neobvladovanja ponorelega tele- sa. V bistvu gospa ni imela več ščitnice, ker so ji jo uničili z radio jodom, ampak vseeno je te- lo norelo, saj so v njej noreli toksini jeter. Kaj storiti? Naredili sva tudi mineralogram, ki je pokazal izjem- no povišano vrednost tok- sičnih kovin. Zato je telo norelo, kljub temu da ščitnice ni bilo več. Izvedli sva kelacijo toksičnih kovin z detox te- rapijo in doma je izvajala kopeli iz njivske pre- slice in se držala jetrnega jedilnika in pro-bio terapije. V enem mesecu se je stanje umirilo. Gospa je ponovno zaživela normalno življenje, saj je do tedaj morala jemati zdravila, ker ni imela več ščitnice. Zdaj pa jo je telo ubogalo, obvladala ga je. Zakaj? Ker se je znebila toksinov v telesu, predvsem povišanih vrednosti toksičnih kovin. Pa poglejmo, katere toksične kovine nam v te- lesu najbolj škodujejo in zakaj. Z njimi in z mi- neralogramom, testom las, se v Sloveniji uk- varjam že 10 let. Zakaj so toksične kovine v našem telesu nevar- ne, čeprav jih najdemo samo v sledeh? Tudi če je v telesu toksične kovine malo, le-ta nadomešča koristen mineral; telo namreč pri vsrkavanju daje prednost toksični kovini. Enako velja za vse toksične kovine. Če ima telo na izbiro vsrkati toksično kovino ali koristen mineral, bo iz- bralo toksično kovino, saj je nje- na absorpcija ve- liko lažja in zanjo porabi manj energije. Iz tega razloga je treba okrepiti jetra, ki bodo toksično kovino izločila iz telesa takoj ob njeni absorpciji. Jetra namreč pretvorijo toksično kovino v vo- dotopno in posledično je na ta način izločena skozi slino, urin, znoj idr. Če so pa jetra šibka, bo toksična kovina topna v masteh in bo osta- la v telesu več kot 48 ur, kar pomeni, da bo poškodovala določen del našega telesa oziro- ma bo zavirala absorpcijo določenega nujno potrebnega minerala. / dalje www.saeka.si Pred kratkim sem z velikim presenečenjem spoznala, da je nekoč v Sovod- njah živel “vi- tez”. V roke sem namreč dobila knjigo Rema Devetaka, v kateri opisuje in s fotografskim gra- divom dokumentira, kako je v prejšnjem stoletju v zaselku Škrlje stal dvorec družine Tosi - Tuožeto- va palača. V knjigi lahko preberemo, da je družina Tosi v 19. stoletju v Sovodnjah uživala velik ugled, imela je veliko posest, na kateri si je zgradila konjsko dirkališče in strojilnico usnja, v kateri so se zaposlili predvsem domačini. Gau- denzio Tosi - Tuože je bil v začetku 60. let 19. sto- letja izvoljen za prvega župana, ko je sovoden- jska občina postala sa- mostojna, prej pa je že nekaj časa županoval v Mirnu. Tuože je imel rad konje in lepe ženske, bil pa je tudi velik do- brotnik in mecen, ki je z darovi podprl tudi Ma- rijino cerkev na Miren- skem Gradu. Družina Tosi se je iz Sovodenj iz- selila v času med dvema svetovnima vojnama in odšla spet v Lombardijo; Tuože, ki je umrl 31. ok- tobra 1913, pa je bil pokopan na sovodenjskem pokopališču. Po prvi svetovni vojni, ko je bila Tuožetova palača (p'l'č') močno porušena, se je iz zaselka Fajti na Krasu preselilo v Sovodnje se- dem družin, ki so z vojno odškodnino za po- rušene domove odkupile razdeljeno Tosijevo po- sestvo. V palačo se je, po več letih begunstva v Li- tiji, preselila družina Batistič - tam stoji danes M'- tijeva domačija. Gospa Marija (Marička) Tomsič, ki se je po drugi svetovni vojni poročila s Karlom Batističem, je bila gotovo med tistimi starejšimi osebami iz Sovodenj, ki so znali o Tosijevih veliko povedati, jaz pa sem se z veseljem pogovorila z njeno hčerko, simpatično gospo Sandro Batistič - M'tijevo. Gospa Sandra mi je povedala, da je Tuože gotovo šel v nebesa, saj, kar je zagrešil, je popravil z dobrimi deli; ko je umrl, je bil “na pa- reh v našem skednju in imu je žametov vijolčest gvnt”. Pokopali so ga na sovodenjskem pokopa- lišču v z opeko vzidano grobnico - “žuorh”. Go- spo Sandro so delavci poklicali veliko let kasneje, ko so slučajno našli grob in grobnico pomotoma prebili: “na lastne oči” je videla žametni “gvnt”! Sandra se je rodila 28. februarja 1948 v sobi Tuožetove palače, ki je bila v tako slabem stanju, da so bile “šipe uštukene”. Zeblo je in iz špranj v lesenem podu je na njeno mamo Maričko pihal leden zrak, tako da je njena tašča tla pod posteljo pregrnila z debelimi odejami. Doma niso trpeli lakote, živeli pa so skromno, jedli so to, kar so pridelali. Imeli so tudi po dvanajst glav živine - konje, krave, teličke, zelenjavo so prodajali grosi- stom v Štandrež, pozimi so na Krasu žagali drva, poleti so kosili. Sandra se je pri petnajstih letih zaposlila v tovarni v Rubijah, po petih letih pa v “fini trgovini” porcelanastih izdelkov “pri Kore- nu” na goriški Gosposki ulici. Po poroki je ostala doma, saj ji je mama Marička rekla, da “ne bo kuhala za njenega moža”, tako sta z možem na- daljevala delo na kmetiji. Mama je bila soude- ležena pri delu in tudi Sandrina sestra Patrizia je do poroke vedno priskočila na pomoč. Gospa Sandra se spominja, kako sta župnik Dragotin Butkovič in profesorica Lojzka Bratuž prepričala njenega očeta, da je pustil Patrizio nadaljevati štu- dij na višji šoli: “Pršla sta na našu njivu, kjer je prej Tuože imu dirkališče za kuonje. Tam je bla brajda z duobru zemlju in tata je djilu. Lojzka je prepričala tatu in Patrizia je šla naprej u šulu”. V Sandrinih otroških letih je mama Marička ku- hala dobre domače jedi, kot je “polenta z muorču” - doma so imeli krave in gospa je večer- no mleko zavrela, zjutraj s površine pobrala “sme- tan”, in ko ga je nabrala dovolj, je iz njega nare- dila maslo, v hlebček masla pa vedno vrezala križ. Usedlini, ki je nastala ob kuhanju masla, so rekli “muorča” in zelo radi so jo polili na polento, “pocukrali” in potresli s cvetjem “koromača” - “to je blo uohcet”! Jedli so na “mezinc narezan šalam”, ki so ga pocvrli v vroči “obeli”, dokler maščoba v “šalamu” ni posteklenela, in mu dodali kanček kisa; če je bil kis premočan, pa še malo vode. Ob veli- kih kmečkih delih, ko so pobirali koruzo, jo ličkali ali pobirali krompir in je veliko ljudi delalo na njivi, je gospa Marička spekla štrudelj iz kvašenega testa z jabolki. Za zajtrk je poleti delavcem skuhala “pomodorko”, v katero je narezala špeh in vmešala tudi po deset jajc. Za kosilo je pripravljala veliko “minešter” z zelenjavo, ki je v tistem času bila na razpolago na njivi - “miništre su plačele”! Imeli so češnje in trte: zgodilo se je, da so imeli tudi do 14 hektoli- trov vina, kar je bilo za njihovo kmetijo zelo ve- liko, ker pa je pri njih med letom delalo dosti lju- di, vina kaj kmalu ni bilo več in so ga pred trgat- vijo morali celo kupiti pri stricu - delavci so rekli, da so “spuščali buči”. Ko so zvečer prišli z njive in se je že mračilo, ma- ma ni imela časa za kuhanje večerje, saj je morala še pomolsti krave, zato je olupila krompir in ga “dala kuhat”. Ko je pomolzla krave, je bil krompir kuhan, nanj je narezala “špeh” in potresla ocvirke - tatu je zraven skuhala še dve jajci, Sandra in Pa- trizia pa sta “krompir u kuoseh” jedli z oljem. Večkrat je takoj po kosilu “dala kuhat na špargert” lonec, v katerega je dala vodo, krompir, poleti en paradižnik, česen, prašičji parkelj in “šelin” (ze- leno) - juha je bila boljša, če je šelin “dobil slano”. Kuhala se je 4-5 ur, toliko časa, da se je meso raz- kuhalo; v juho ni nikoli dala fižola, tako da je bila prozorna. Taka je bila šelinka gospe Maričke! ŠELINKA GOSPE MARIČKE Sestavine: 2 srednje debela gomolja zelene z listjem, 4-5 de- belih gomoljev krompirja, 1 strok česna, sol, 1 prašičji parkelj ali kos pršuta (150 gramov). Priprava: V petlitrski lonec na pritisk damo na koščke zre- zana gomolja zelene in listje, cele gomolje krom- pirja, strok česna, sol in pršut. Dolijemo vodo in kuhamo vsaj eno uro. Ko je šelinka kuhana, krompir samo malo pretlačimo, saj “mora biti kot župa”, in jo serviramo z vročo polento. Bog žegnaj! Ka tja F er le tič STARE JEDI V NOVIH LONCIH (52) Aktualno 19. septembra 2019 15 Barva jeseni Zlato rumena unaj zavija burja. Ne vem, koliko časa že zavi- ja, menda je mesec ali več, kar nam ne da miru. Predv- sem ponoči, ko loputajo pol- kna, ko se sliši šelestenje dreves, ki jih upogiba, ko zavija s Stare Gore v dolino, kot bi hotela prestrašiti vse živo na svoji poti. Veter seje v duši nemir, srce si želi nežne, blagodejne tišine, da se zaprede v varno naročje sanj. Vem, da nikjer tako ne pi- ha kot pri nas. Včasih raz- mišljam, da je to moja karma … Burje od nekdaj ne maram in zato me preganja skozi življen- je. Vroča poletja so mi pisana na kožo, tudi leden objem zime imam rada, ko poka led in ko snežinke v tišini objemajo svet. Samo burje ne prenašam. Res je ne. Menda ker sem že itak ne- mirna, burja pa samo krepi ta nemogoči nemir, to večno ne- gotovost, ki ždi v meni. Pa vendar, do včeraj je bila bur- ja blaga, kljub razbijanju, kljub sunkom. Bila je prijetno topla, skoraj tako nežna in topla, kot so nežne in tople poletne noči. In si, kljub temu da je vsak dan pihalo kot za stavo, veter lepo prenašal v kratkih rokavih in sandalih. Zdaj je drugače. Že pred nekaj dnevi sem jo zaslu- tila. Tista neskončno lepa zlato rumena barva je zaobjela pla- nine, gozdove, kot tančica legla na nebo, da je postalo opojno modro. Tista zlato rumena bar- va, ki je tako tenka in prosojna, komaj zaznavna, a vendar tako Z prepoznavna. Svet v zlato ru-meni. Tišina. Otožnost, ki pro-dira v srce. Že pred nekaj dnevi sem jo zaslutila, čeprav sem v kratkih rokavih še uživala mo- drino dvatisoč metrov visokih vrhov. Že pred nekaj dnevi me je zmrazilo ob misli nanjo … Ob misli na jesen. Zdaj je tu. Ponoči me je že ze- blo. Zdaj je zlato rumena prešla v sivino in temperatura je padla za deset stopinj in več. Zdaj se z njo prebujajo spomini. Spomi- ni na neštete minule jeseni. Ne vem, kaj botruje temu, da mi je- sen niza spomine. Poletje je ne- kaj drugega. Poletje je energija, je sedanjost, je trenutek, ki ga živimo in do zadnjega izživi- mo. Zima je otopelost, pričako- vanje v mirujočem stanju. Zima je konec koncev za mnoge živa- li čas dolgega počitka. In za nas ljudi tudi, kajti pozimi se čas upočasni. Pozimi nam enostav- no zmanjka energije za vse ti- sto, kar ni nujno in ni obvezno. Jesen pa je čas spominov. Kot bi bili tudi spomini odeti v zla- to rumeno barvo. Kot bi v tem času prodirali iz podzavesti na plano. Kot bi bili vsi spomini vezani na jesen. Spominjam se jesenskih popol- dnevov iz otroštva, kot bi jih doživljala včeraj. Tista zlato ru- mena barva, ujeta v enolično mestno sivino. Lepa. A s pridi- hom žalosti. Že kot otrok sem jo večkrat občutila … žalost. Mama me je za roko vodila po trgovinah, po ulicah. Dnevi so se krajšali, nisem več smela ven v kratkih rokavih. Imela sem že majico in dokolenke. In počasi sem že razmišljala o šoli. O zvezkih, knjigah. Jesen mi je bi- la v otroštvu všeč, kajti vračala sem se v šolo med prijatelje. Že tedaj sem težko prenašala samoto. Raje sem imela hrup šolskih učil- nic, hodnikov, pre- polnih avtobusov. A vendar je bil v zraku tisti pridih žalosti. Zaradi zla- to rumene barve, v kateri je ugašalo poletje. In zaradi morja. Poletja sem kot otrok preživlja- la pri morju. Skoraj vsak dan sem bila tam. V prvih letih z mamo, ko sem nekoliko dorasla, s prijateljico. Tisti dolgi, neskončno dolgi sončni dne- vi, valovi, sol, kle- peti, sanje. Poletje je bilo polno sve- tlobe. Svetlobo pa nujno potrebujem. In vsako jesen sve- tloba počasi ugaša s prelestnim zlato rumenim pridi- hom, ki nato prehaja v votlo si- vino. Jeseni smo doma spravljali po- letna oblačila. Nekoč so ljudje veliko bolj skrbeli za tistih ne- kaj oblek, ki so jih imeli v oma- ri. Zdaj živimo v dobi, ko lahko kupiš majico, hlače ali krilo za nekaj več kot deset evrov. Ali ce- lo za manj. To so oblačila za eno sezono, ki potem končajo v odpad, redkokdaj v zbiralnike dobrodelnih organizacij. Teh cenenih oblačil je vse več. Proizvajajo jih na Daljnem vzhodu. Ko jih kupujemo, da jih oblečemo dvakrat, trikrat, nikoli ne pomislimo, v kakšnih delovnih pogojih nastajajo. Glavno, da se cenovno iz- plačajo in da sledijo modi. Nekoč je bilo drugače. Obleke je bilo treba obvarovati pred molji, niso bile poceni. Cenili smo jih. In cenili smo delo. Spomladi in jeseni so sezonska oblačila romala v kartonske škatle z naftalinom, druga pa iz škatel v omaro. Še prej jih je mama razobesila na balkonu, da so se prezračila. Naftalin, ki je pošteno smrdel, je obleke va- roval pred molji. Kot otrok sem večkrat pomaga- la mami, ko je zimske majice in hlače jemala iz vreč in karton- skih škatel. Zlato ru- mena barva za oken- skimi šipami mi je včasih zadišala po naftalinu. Še danes, ko gledam, kako po- letje počasi bledi, imam ta vonj v spo- minu. Kot bi bila ma- ma tu in bi skrbno ra- zobešala moja oblačila. Vidim jo, ka- ko zlaga majico za majico, kako njene koščene roke skoraj božajo blago. Pripo- veduje mi, kje je oble- ko kupila, kdaj jo je nosila. Nekatere so še iz tistega obdobja, ki ga imenuje, “preden si se ti rodila”. Lahko si samo predstavljam, kakšna so bila tista le- ta, kakšna je bila ma- mina mladost. O njej pripovedujejo rožna- ta, živopisana krila, ki so se lepo prilegala njeni vitki postavi. Moja mama je veliko dala na to. Na vitkost, na oble- ke. In menda ni bila zadovol- jna, ko je opazovala hčerko, ki je bila najraje bosa ali v super- gicah, v majčki, kratkih hlačah ali kavbojkah. Oblačil zdaj ne spravljam več. Nekako jih zmečem v omaro. Moljev ni, morda so že izumrli, morda jim ni prijeten okus naših umetnih tkanin. In trgo- vine so prepolne vsega, tako da prepogosto kupujemo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. In ko odpremo omaro, z grenkim občutkom ugotovimo, da so v njej majice, ki jih nikoli nismo oblekli. Potrošnja, objestnost, naveličanost … Morda celo občutek praznine in osamlje- nosti, ki ga polnimo s predmet- nostjo. Jesen. Jeseni so barve krasne. To moram priznati, pa čeprav ljubim razbeljene poletne dne- ve in nebo, ki izžareva najbolj vroče sanje. Takih barv, kot so jesenske, drugje ni. Krasno je nebo, v tistih dnevih, ko se oblaki umirijo in je zrak čist in izpran in obzorje modro, da bi zavpil od sreče. Modrina je kra- sna. Najlepša je v gorah, kjer je- sen riše zlate odtenke na skalah, kjer so trave že orumenele in je sneg že nekje za obzorjem. Dol- ga spokojna zima, ko bodo vrhovi osameli. Tako kot mi ne- kako. Ki nam je samota stalnica v življenju. Pozimi pa postane še bolj zaznavna, še bolj neiz- prosna, še bolj kruta. V tišini in zavijanju burje. Modrina jeseni je krasna tudi na morju, kjer se dnevi na plaži počasi iztekajo v zlato se leske- tajoče valove. In je njihova pe- sem vse bolj tiha in bolj otožna. Odeta v pričakovanje samote. Samota je povsod. V gorah, pri morju, na poljih, ki zdaj same- vajo, ob rekah, kjer se otroci ne podijo več. Samoti ne moreš ubežati. Samota je stalnica. Sa- mota je zakoreninjena v nas. V duši. V podzavesti. In jesen je njen letni čas. Poletje je le pre- lepa laž. Utvara. Trenutek, ki mine. Suzi Pertot Domače nogometne ekipe Deset enajsteric, najviše Primorje e nekaj let skušamo ob začetku prvenstev pred- staviti naše postave, ki se lotevajo prvenstvenih nastopov, in, bolj ali manj uspešno, pre- roško napovedati potek njihove sezone. V nedeljo so prvič šli v boj za tri točke nogometaši de- setih slovenskih ekip, ki so tudi letos razpršene med elitno, pro- mocijsko, prvo amatersko in drugo amatersko ligo. Zgodovinski krstni nastop na najvišjem deželnem tekmovan- ju ima za sabo Primorje, ki je na- predovalo iz promocijske lige in je v sezoni 2019/2020 edini za- mejski elitni ligaš. Pot v zahtev- nem prvenstvu bo za Prosečane nadvse strma, v prvem krogu so v gosteh izgubili proti Flaibanu s 3 proti 0. Zaradi nesoglasij s predsednikom Zuppinom okoli izplačevanja potnih stroškov v prejšnji sezoni so odšli vsi pro- tagonisti napredovanja, afera je pustila za sabo neskončne pole- mike v javnosti in nezaceljene rane. Tudi začetek nove sezone je bil vse prej kot spodbuden. Odstop novega trenerja Campa, ki se je nato vrnil, odhod špor- Ž tnega vodje Maschietta, osemprejetih golov v prvi pokalnitekmi. Boj za obstanek bo zelo težak, uprava in celotno okolje si nadejata predvsem urejenih razmer v klubu, rešitev pred iz- padom pa se (danes) zdi čudež. V promocijski ligi Juventina, Kras in Sistiana/Sesljan nepri- krito ciljajo na zgornji del raz- predelnice, pričakujemo lahko morda celo, da bi vsi trije krojili sam vrh oziroma play-off pozi- cije. Repenci in Štandrežci iščejo revanšo po nazadovanju, v Vižovljah pa so ambiciozni, iz- kušeni in so spet združili del ogrodja nekdanje Vesnine zgod- be o uspehu. Stopničko niže, v prvi kategoriji, merita moči od slovenskih društev Mladost in Zarja. V Do- berdobu so prebavili izpad iz promocijskega prvenstva in se niso izneverili načelom skrom- nosti ter vrednotenja čim večje- ga števila domačih igralcev. Z vrnitvijo v višje nadstropje se ne obremenjujejo. Nekaj več kot v zadnjih letih pa bi radi iztržili v bazovskem taboru, popotnica sicer ni dobra, saj je novi trener, povratnik Pocecco, odstopil ob koncu priprav in so ga morali nadomestiti zadnje dni pred de- bijem v ligi. Druga amaterska liga pa bo za slovenske barve prvenstvo der- bijev in sosedskih obračunov, kar po navadi veseli zlasti bla- gajnike društev. Breg, Primorec, Sovodnje in Vesna bržkone ne bodo mogli konkurirati za na- predovanje, vendar vsaka stvar- nost goji letos čisto svoje vsebine. V Križu pri Vesni so po treh bo- lečih nazadovanjih obrnili stran, angažira- li skupino domačih mladih in na klop po- sedli trenerja Alena Sardoča. Vsi bodo mo- rali biti predvsem po- trpežljivi. V Sovodnjah si štejejo v čast, da je malodane celotna po- stava slovenska, glede česar bi pričakovali tu- di več podpore zamej- ske javnosti. Na papirju ima Si- mon Feri tudi kar solidno ekipo za zgornji del lestvice. Pri Bregu in Primorcu pa so bile zadnje se- zone bolj sive, tako da si želijo predvsem sonca, torej urejenih razmer in veliko nedelj s pozi- tivnim rezultatom. Napovedo- vati končno uvrstitev pa je za vse zelo tvegano. Še pripis, da je za nami črna se- zona, v kateri je izpadlo kar šest od enajstih slovenskih ekip. Med poletjem je zmanjkala Ga- ja, ki se ni vpisala v tretjo ama- tersko ligo. Skratka, čas je za no- vo poglavje, prva nedelja ni bila uspešna, slabše kot lani pa men- da že tako ne more biti... HC Z 11. strani Zbogom, Katja! Sandorjem (Tencejem) sta skupaj pisala in pripravljala Skdanc, kriško vaško glasi- lo. Tudi te sestavke bi rad poiskal, v ropotarnici našega malega pri- morskega sveta, da se naužijem besed drage Katje. Pokopali smo jo v lepi, zreli in mladi družbi, v rojstni vasi, v pre- svetlem septembrskem popol- dnevu. Na ogradni sveti njivi s ci- presami, ki edinstveno pozdra- vlja morje. V družinskem grobu, kjer počivajo starši in sorodniki, ki so padli v partizanih. Katja je bila levičarka, zavedna, a bolj kulturno kot poli- tično, kot še drugi, ki smo nekako dorasli z le- tom 1968 in tudi letom 1977. Priseljena v mesto, a povezana z rodno vasjo, saj je z ljubljenim Mau- rom več let z veseljem obdelovala svoje ograde. Naj ji bo lahka in mehka domača zemlja. ... Križ je prepoln sonca in nekje na obzorju je slutiti morje. Kras zadaj, v zlato rumeni barvi. Hitim, ker sem pozna. Rož nisem kupila. Zazdelo se mi je, da si mi rekla, da ni tre- ba... Pozvanja. Pozvanja tebi. Skoraj neverjetno se mi zdi, morda komaj zdaj razu- mem, da te ne bo med starimi prijatelji. In vidim tvoj nasmeh, poln ironije, ko mi pravi … komu zvoni … Tebi pozvanja. Tvojim sanjam. Našim sanjam. Koliko jih je bilo. Me ima, da bi ti rekla … greva spet štopat, greva spet na morje v Poreč. Greva spet spat na obalo brez denarja in brez šotora. Tebi S je bilo vse to lahko, nikoli nisiimela prevelikih zahtev, vedno sise znala prilagoditi vsaki situaci- ji. Z nasmehom, z ironijo... Predvsem z ironijo. In z optimiz- mom. Štopali sva ponoči, se spomniš? In sva si potem podajali nasmehe in zaskrbljene poglede, ko sva se znašli v avtu, ki je drvel mimo ti- stih zoprnih ovinkov pod Črnim Kalom. V tistih letih je bila smrt tako daleč. Umreti je bilo nemo- goče, predvsem za nas, ki smo imeli sanje. In smo ljubili življen- je. Tudi ko je postalo nekoliko divje, brez zavor. Brez ovir. Lucio Battisti ti je bil všeč … tista nje- gova pesem, ki govori, kako se ponoči voziš in sredi ceste uga- sneš luči, samo zato, da ugotoviš, ali je res tako težko umreti. Še zdaj rada poslušam tisto pe- sem, Katja. Čeprav vem, da ni težko umreti. Prelahko je, prehi- tro se zgodi. Prelahko je, tudi za- te, za ves tisti dolg, predolg sez- nam prijateljev, ki jih ni več. Zbogom Katja. Katja, ker si me ti pred leti prosila, naj ti rečem enostavno Katja, ne Katjuša. S ti- stim preprostim nasmehom si me prosila, nevsiljivim, včasih komaj zaznavnim, ironičnim na- smehom. Nežnim. Ker si bila nežna po naravi. Nekako vdana v usodo. Sama sem bila in sem drugačna. Jezim se, robantim. Ti si vsako stvar sprejela, je pač tako, si rekla. Vedno si znala najti ra- zlog, opravičilo. Kot tedaj, ko se nisi mogla udeležiti natečaja za novinarja na radiu, ker nisi imela vozniškega dovoljenja. Bo že kaj drugega, si rekla, bom našla dru- go pot … če je tako, je pač tako. Ti si znala sprejeti. Povedali so mi, da je bilo tako tudi v zadnjih mese- cih, ko si se borila z bolez- nijo. Nikoli nisi obupala, ampak niti težila nisi. Nisi se pritoževala. Vidim te, kako s svojim nasmehom zmigneš z rameni, češ, nekje mora že biti razlog, gotovo. Ti, ki si razloge vedno iskala, jih skušala razumeti, ki si vsaki zade- vi skušala priti do dna. In nas presenečala. Zbogom, Katja. V takem prelestnem jesenskem dnevu je še najbolj težko umreti. Noro težko je um- reti, ko je nebo tako mo- dro. Vse to vem. A moram sprejeti. Veš, kaj je rekel najin prijatelj Da- vorin? Prekleto, a mora res nek- do izmed nas umreti, da se spet najdemo, stari prijatelji? Res, si ne znamo več vzeti časa, Katja. Tudi medve se nisva videli že to- liko let. In zdaj je že prepozno, da bi si vzeli čas. Škoda, zares ško- da. Manjkala nam boš, Katja, … vsem nam. Jurij, Davorin, Suzi Lanski derbi Kras - Juventina Foto JMP Aktualno19. septembra 201916 Tradicionalni poletni izlet SD Sončnica (2) Petdnevno potovanje po južnem Laciju aslednji dan smo se od- pravili v slabih 100 km oddaljeni Minturno, ki se nahaja tik ob meji z deželo Kam- panjo, nedaleč od reke Garigliano. Tu je arheološko najdišče starega rimskega mesta z ogromnim am- fiteatrom, forumom, dobro ohra - njenim delom znane “vie Appie”. Ogromna arheološka povr šina nekdanjega mesta z bogatim mu- zejem priča o pomenu in vplivu tega kraja, ki se je med drugo sve- tovno vojno znašel tik ob znani li- niji Gustav, zato je zaradi bombar- diranj utrpel veliko škode. Pot nas je nato zanesla v Gaeto, kjer smo najprej v njihovi tipični piceriji tik ob pristanišču okušali lokalne spe- cialitete, sledil je ogled mestnega jedra in svetišča s posebnim ime- nom Montagna spaccata. Po le- gendi naj bi se trije vertikalni rezi v steni gore ali skoraj popolnoma ravne vertikalne razpoke udejan- jile v trenutku Kristusove smrti. Pogled z vrha teh vertikal je še bolj sugestiven, ker se na dnu pečin zrcali prekrasno zelenomodro morje. Ogled svetišča zaobjema N poleg omenjenega razgledišča tu-di cerkev Sv. Trojice, kapelo in t. i.Grotta del Turco, do katere pa je bil dostop zaradi varnostnih razlo- gov omejen. Po vrnitvi v Latino smo najprej povečerjali, nato pa pozno v noč prepevali pesmi, ne- kateri tudi kvartali na vrtu našega hotela. Četrti dan našega izleta je bil na- menjen ogledu Sperlonge in Ter- racine. Prva je lično obmorsko mestece z bogato zgodovino in dobro ohranjenim zgodovinskim središčem tik ob znanem me- stnem kopališču. Neposredno ob arheoloških ostankih je tudi zna- na Tiberijeva jama, bogata s šte- vilnimi kipi in skulpturami zna- nih zgodovinskih osebnosti ozi- roma zgodovinskih dogodkov, ki pa so le deloma ohranjene ali hu- do poškodovane. Nekatere izmed teh so skušali nato s pomočjo računalniških programov na no- vo sestaviti v istih razmerjih in ve- likosti: ti faksimili simile origina- lov (npr. Polifemova oslepitev) so razstavljeni v bližnjem muzeju, ki smo si ga ogledali pred odhodom v Terracino, kjer smo imeli (kon - čno) možnost osvežitve v morju, kar pa ni bilo ravno enostavno. Vsa neskončna plaža je namreč privatizirana, zato ni mogoče sko - čiti v vodo, ne da bi prej najeli senčnik in ležalnik, kar pa ni bil naš namen, saj smo imeli samo eno uro časa. Morali smo tako ta- vati kak kilometer in pol pod žgo - čim soncem, da smo dobili nekaj metrov “nikogaršnje zemlje”, kjer smo lahko razpostavili naše stvari in končno zaplavali. Po osvežitvi smo kosili v mestni ribarnici, kjer smo lahko okusili ribe tako rekoč iz morja v ponev. Kosilu je sledil ogled mestnega je- dra Terracine, v katerem je mogoče najti zgodovinske ostanke malodane iz vseh obdobij. Dan smo sklenili z vzponom na goro S. An- gelo, kjer se nahaja Jupi- trov tempelj iz 1. stoletja pred Kristusom, namenjen poganskim obredom. Tempelj je tudi odlično raz gledišče na morje in vso bližnjo okolico. Trudni od celodnevnega “pote- panja” smo se vrnili v ho- tel in v sproščenem dru - žabnem vzdušju preživeli preostanek večera. Zadnji dan je bil namen- jen vrnitvi domov, vendar s kraj - šim vmesnim postankom v Arez- zu, kjer nas je pričakal lokalni vo- dič, ki nam je v pičlih treh urah razkazal bistvene znamenitosti te- ga toskanskega mesta. Potem ko smo se okrepčali s tipičnimi to- skanskimi jedmi v lokalni resta- vraciji, smo se odpravili na ogled najpomembnejših turističnih atrakcij. Vodič nas je najprej po- spremil do Piazza Grande (Piazza Vasari), nam orisal zgodovinski pomen trga in omenil tudi zna- meniti viteški turnir Saracino di Arezzo, ki bi moral biti prve dni septembra in na katerega so pote- kale intenzivne priprave prav v času, ko smo bili na trgu. Nato smo si ogledali nekatere najbolj znane cerkve, še posebej cerkev, posvečeno Mariji (S. Maria della Pieve), v kateri smo z dovoljenjem župnika zapeli tudi Marija skozi življenje. Prav na istem odru so le čez nekaj ur peli tudi naši mladi pevci, ki so se odlično odrezali na zahtevnem mednarodnem pev- skem tekomovanju. Preden nas je zajela nevihta, smo nato stekli do avtobusa in se napotili proti do- mu, saj nas je čakala še dolga pot. V avtobusu je bilo nato še veliko priložnosti za zabavo, petje, tom- bolo in šale. Naj za konec tega poročila petd- nevnega potovanja po Laciju do- dam, da je zamisel, ki smo jo s po- močjo omenjene agencije (Viaggi Rallo Mestre) realizirali, odlično uspela, ne samo po zaslugi obeh organizatork, predsednice Son - čnice Katerine Ferletič in odbor- nice Ani Saksida, ki sta začrtali in udejanjili celoten projekt, ampak tudi po zaslugi vseh tistih, ki so se trudili, da je vse teklo brezhibno in brez zapletov. Naj omenim predvsem “factotuma” Andreja Vogriča in zraven njega vse tiste, ki so kot po navadi poskrbeli tudi za to, da nismo bili nikoli ne lačni ne žejni.... / konec Adrijan Pahor Pavel Zablatnik Družinske počitnice v samostanu sv. Duje na Pašmanu POGOVOR ašman je morda manj poznan otok v Dalmaciji, a je tu- di eden največjih, saj do- seže površino 60 kva- dratnih kilometrov in ima 70 kilometrov obal- ne ceste. Iz majhnega mesta Biograd ob dalma- tinski obali ga lahko do- sežemo v petnajstih mi- nutah s trajektom. Naj- starejša omemba cerkve je ohranjena v oporoki patra Mavra Frančiška Grisogona iz leta 1370; v njej je določeno, da se cerkev v čast Svetemu Duhu postavi v bližini solin na Pašmanu. V tem samostanu se vsako leto srečujejo slovenske družine z otroki iz avstrijske Koroške na duhovnih počitnicah. Vodja in duša teh duhovnih dnevov je koroški Slovenec Pavel Zablat- nik, referent za družine in pro- jektni referent Katoliške akcije v Celovcu, zaposlen na sloven- skem oddelku Celovške škofije. Izrabili smo priložnost za po- govor, za katerega se mu zah- valjujemo. Gospod Zablatnik, ali se lah- ko na kratko predstavite našim bralcem? Sem zaposlen na Krški škofiji v Celovcu in sem odgovoren za pastoralo slovenskih dekanij. Konkretno je to osem dekanij ali sedemdeset župnij dvoje- zičnega območja. Kriterij, da so to lahko tudi slovenske oziro- ma dvojezične župnije, je ta, da se pri liturgiji uporablja vsaj še Oče naš v slovenščini. Sem ak- tiven v slovenski Katoliški ak- ciji, ki je pri nas prisotna že od leta 1965. Ta skrbi za družine, spremlja otroke in starše v vsak- danu ter tako spodbuja in krepi partnerske in družinske odno- se. Želi tudi pomagati družini, P da bi se vse bolj prepoznavala kot kraj ljubezni do bližnjega in povezanosti v veri, kjer člo- vek oblikuje svojo krščansko identiteto. Tudi slovenska špor- tna zveza je nastala v sklopu Katoliške akcije, ki se je zdaj osamosvojila in je tudi zelo ak- tivna. Tako so nastala Športna društva v Borovljah, v Selu in drugih vaseh in imajo danes velik uspeh. Ste zadovoljni s stanjem koroških Slovencev in z njihovimi pravicami? Kakor smo na Koroškem dvojezični, imamo dvoje očes. Eno je veselo, drugo bolj žalostno. Kot manjšina se borimo za obstoj, a hkra- ti vidimo, da izumiramo. Dominantno okolje nemško govorečih nas pre- kaša. To je pač usoda ob- mejnih področij, čeprav se še vedno aktivno borimo za obstoj. Na kulturni ravni smo uspešni, manj uspešni smo na gospodarski. Konku- renca je tu za manjšino pre- močna. Tudi na političnem po- dročju smo še uspešni na lokal- ni ravni, saj imamo tudi slo- venske liste in slovenske župa- ne. Vendar na deželni in še bolj na državni ravni smo pravzaprav skoraj odsotni. Dne 29. septem- bra bodo v Avstriji volitve in ponuja se nam možnost, da bomo imeli rojakinjo v av- strijskem parlamentu, le če bomo podprli Slovenko, ki pa kandi- dira v stranki Zelenih. Kako so se pa začeli počitniški dnevi za družine na otoku Pašman? Kot referent za družine sem vedno iskal nekaj novega in na kato- liškem shodu v romar- skem središču Marija Cel sem leta 2004 spoznal skupino ro- marjev iz Šibenika v Dalmaciji in njihov župnik nas je povabil v Šibenik. Poleti 2004 smo se tako odpravili v Šibenik in poi- skali počitniški kraj za družine. Izbrali smo otok Pašman in od leta 2005 smo vsako leto priha- jali na otok z različnimi progra- mi za družine in otroke. V sa- mostanu je prostora največ za devet ali deset družin, skupno približno trideset oseb. V prvih letih smo napolnili samostan in tudi programi so bili zelo bogati. Imeli smo program za otroke in odrasle. V zadnjih le- tih se je ves pro- gram skrčil na pre- biranje Sv. pisma in kopanje. Vsako leto je bil z nami naš teolog in ro- jak, referent za Sv. pismo v ško- fiji, Klaus Einspieler z družino. Vsako leto smo imeli drugačno temo in Klaus nas je vedno spremljal in vodil v poglabljan- je Stare in Nove zaveze. V zad- njih petnajstih letih je to že po- stala tradicija. Kako bomo na- daljevali, bomo še videli, ker se vodstvo samostana letos za- menja in s tem tudi načrti za- drske škofije. V poletnih mese- cih bi mi še radi prihajali na otok. Kako poteka tipičen dan na Pašmanu? V samostanu imamo veliko ku- hinjo, ki jo lahko uporabljamo; sami si ku- hamo in pripravlja- mo hra- no. Po skupnem zajtrku se tako vsak dan sre ča - vamo v križ nem hodniku pri molitvi in glasbi. V dopoldanskih urah imamo še duhovno srečanje o izbrani temi. V popoldanskih urah pa je na programu kopan- je ali skupni izlet. Kaj je zanimivega na otoku? Tu se lahko sprehodimo do bližnje vasi Tkon, kjer je nekaj zanimivih cerkva. Zelo pripo- ročljiv je tudi izlet s kolesom. Nekateri od nas so pripeljali ko- lesa s seboj. Na nasprotni strani otoka je znan Robinsonov tu- rizem: tu je naravno okolje, brez elektrike in drugih infra- struktur; tu se človek lahko od- počije. Mesto Zadar ni daleč in tudi tja radi hodimo. Biograd je najbližje naselje na celini in tu dobimo sveže ribe, ki jih večkrat spečemo sami na žaru v samostanu, v črni kuhinji. Kaj pa samostan? Frančiškanski samostan je zelo star, iz štirinajstega stoletja. V stoletjih so stavbo razširili. V njej je tudi muzej z dragoceni- mi kipi in ostanki. Imate kaj stikov tudi z oko- liškimi prebivalci, kako ti živijo? Na sprehodih se večkrat usta- vljamo in z njimi klepetamo. Po večini so tu ribiči. Zadnje čase so tu posadili veliko oljk in trt, tako da ima vsaka družina nekaj domačega olja in vina za prodajo. Otok ima do- bro klimo; tukaj raste veliko zdravilnih rastlin, iz katerih prebivalci izdelujejo različne vrste likerjev. Seveda pa se preživljajo tudi z oddajanjem sob turistom. Mladih je tukaj malo, saj se radi selijo v druge države in iščejo boljše delo in boljše življenjske pogoje. Je veliko mladih z vami? Zanimivo je, da otroci, ki so bili prvič tukaj kot dojenčki in so danes stari petnajst, šestnajst let, se zelo radi vračajo v samo- stan. Kaj mislite o današnji mladi- ni, ki se je oddaljila od vred- not staršev, od Cerkve? Pred očmi imam simbol labi- rinta. Labirint je stavba, zgraje- na okoli nekega središča. Sre- dišče je Bog, krščansko oznani- lo, in človek pravzaprav vedno kroži okoli te skrivnosti. Mlad človek vedno dvomi in danes imajo mladi res veliko ponudb in zanje ni lahko dobiti pravo pot. Mlad človek isče svojo pot in je oddaljen od središča, ven- dar ostaja vedno v labirintu. Včasih se ustavi, potem potuje naprej, včasih se mu zdi, da je zelo blizu, potem se skoraj iz- gubi. To je življenje mladega človeka dandanes. Jaz sem op- timist in mislim, da, če se mla- di potrudijo, pridejo tudi do cilja. Karlo Nanut