PLANINSKI VESTNIK GLASILO „SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA" XXIV. LETNIK =-- 1924 - ŠTEV. 6 Plezalne ture v vzhodnih Julijskih in v Kamniških planinah. Dr. Klement Jug. (Dalje.) ila je šesta ura zjutraj, ko smo pričeli plezati. Krasno poletno jutro nas je navduševalo. Le par majhnih rdečkastih oblačkov je kazalo na možnost, da se vreme preobrne. Pa za to se še zmenili nismo. Pred nami so se vrstili kamini in žlebovi drug za drugim proti vrhu. Nismo pa šli takoj vanje, marveč smo pričeli plezati raje desno od prvega kamina po skalah vzporedno ž njim navzgor, ker so te skale za plezanje ugodnejše. Ko smo preplezali tako kakih 50 metrov in je bila višina prvih kaminov za nami, sem zavil na levo v tesen, skoro navpičen in odprt kamin. Z gvozdenjem (Stemmen) ni bilo v njem nič, pač pa je bila skala trdna in je nudila tu in tam kak oprimek, tako da se je plezalo veselo in lepo. Koncem tega kamina je bil takoj drugi, manjši in podoben kamin, pravzaprav le nadaljevanje prejšnjega. Iz tega kamina smo prišli potem na polico, šli po tej nekoliko na desno in zavili nato v steno navzgor. Skala je bila povsod trdna in zanesljiva, le ponekod je nudila premalo oprimkov, tako da si je bilo treba pomagati s trenjem obleke, z upiranjem z dlanmi ob raskave ploskve itd. Posebno zame, ki sem precej krajši od obeh tovarišev, je bilo to sitno. Vseeno se nisem dal spraviti v zadrego, ker sem si znal spretno pomagati na druge načine, kjer mi je oprimkov zmanjkalo. Tako mi je neka skala, črez katero sta tovariša s pomočjo svojih dolgih nog kmalu prišla, skoro zaprla prehod, pa sem si pomagal s trenjem obleke, ki me je obdržalo, ko sem brez oprimka obvisel na skali in se stegnil po njej kvišku. Stena, po kateri smo plezali, je bila položna in močno razčlenjena, polna sporadičnih polic, skal, pečin itd. Po njej smo prišli pod stolpasto pečino. Najprej smo hoteli iti pod to pečino na levo v ozek in kratek kamin; toda skala je tam krušljiva in kamin sam nekoliko previsen. Zato smo šli na desno po polici okoli pečine, potem na levo po kratki poči (Riss) navzgor v širok žleb, ki loči omenjeno stolpasto pečino od glavne stene. Po tem žlebu, kaminčkih in stolpu smo prišli na oster grebenček, ki veže stolpasti vrh pečine s steno in tvori prepade na obe strani, proti Luknji in Cmiru. Po grebenčku smo šli do stene, ki je izgledala na prvi pogled silno nevarna, ker je bila zelo strma, gladka in krušljiva, a se je potem izkazala kot jako ugodna, ker je bila dovolj hrapava, da so se plezalke dobro prijele majhnih in redkih robov, pa tudi nagnjena je bila ravno primerno, da se je človek lahko s celim telesom prislonil k njej in tako izrabil trenje vse obleke. Zato nismo na tem mestu nič pogrešali oprimkov. Držali smo se na levo navzgor, koder je bila stena radi svojih navadnih in nič posebnih oblik prestopna, in smo prišli v strugo dolgega žleba, ki loči najizrazitejši del glavnega stebra v steni pod Triglavovim vrhom od ostale stene na levi, in ki vede povprečno v strmini 45 —50° do črne, gladke in navpične stene z majhnim in visokim vodopadom; ta stena zapira, kakor bi odsekal, od zgoraj žlebovo strugo. V zgodnjem poletju je v celem tem žlebu eno samo nepretrgano snežišče. V našem času pa je bilo to že na mnogih mestih pretrgano. Najprej smo imeli dolgo in strmo snežišče, potem smo morali plezati po kopnem, zelo strmem in gladkem žlebu, ki v njem nele ni oprimkov, marveč so skale od vode in snega naravnost uglajene. Potem je prišlo spet snežišče, pri katerem smo si nekoliko odpočili in posrkali iz snega nekaj vode. In končno je bil zopet kopen žleb, ki smo po njem prišli do zadnjega snežišča že pod vodopadom. To zadnje snežišče je bilo spodaj votlo in je pod njim curljal potoček izpod vodopada. Se pod snežiščem smo se nekoliko ustavili, si napolnili steklenice z vodo in si nato ogledali situacijo. Do tu sem je šlo vse gladko in lahko, kakor pri normalnih plezalnih turah. Vrvi nam niso še nič služile. Glavno je bilo gotovo še pred nami, ker v Triglavski steni je povsod najtežavnejši zadnji del, kjer postaja stena čedalje bolj navpična in čedalje manj razčlenjena. Pred nami je bila neprestopna črna stena. Od leve strani je padal črez njo šibek vodopad, na desni spodaj pa je bila v njej črna pokončna skalnata votlina, ki mi je zbudila pozornost iz dveh razlogov, prvič si nisem znal razložiti njene čudne oblike in drugič mi je prišlo na misel, da bi se mogoče dalo po njej gori plezati. Pa ni bilo časa, da bi se s tem dalje ukvarjal, ker je naša namera kazala drugam. Ne levo so držale mimo črne stene lahko prestopne skale in police. Domnevali smo, da bi se dalo v tej smeri priti do Tumove smeri, ali pa desno od nje na vrh Triglavske stene. Tudi črna stena, ki je bila pred nami, bi se najbrž dala tod obiti in priti nad njo spet na desno v steber, ki je tvoril v glavnem našo smer. Pa nismo hoteli iti na levo, marveč vztrajali smo pri svoji prvotni nameri, da gremo čimprej ven na steber, kjer nas čaka gotovo res prava stena. Zato sem se jaz kar zagnal iz žleba v skale na desni, dasi so bile precej gladke in strme. Nekaj časa je šlo še dokaj dobro, potem pa mi je zmanjkalo oprimkov. Okrog mene gladke in skoro navpične pečine, da ni bilo nikjer opore. Kake 3U metra nad menoj pa je bil skalnat rob, za katerim je bilo ravnega prostora ravno toliko, da se je dalo na njem prosto stati in morda tudi tovariša z vrvjo zavarovati. Volkar mi je podstavil cepin tako, da mi je služila zgornja ploskev sekirice in konice kot stopinja. Stopil sem tako na cepin in se, previdno se naslanjajoč na skalo, dvigal. Dosegel sem skalnati rob in se dvignil na njega. Potem sem razvil vrv in pomagal tudi tovarišema za seboj. Ker sem se bil pri tem navezal na vrv, nisem hotel več vrvi spravljati, prepričan, da jo bomo odslej pogosteje rabili. Ostal sem navezan na prvem koncu vrvi, zadnji konec si je navezal okrog pasu Volkar. Kajzelj se ni navezal, marveč je plezal kot srednji in si je napravil na sredi vrvi kar zanjko, v katero je vstopil vedno, ko je hotel biti med lastnim plezanjem zavarovan, a komodno izstopil iz nje, ko je plezal prvi tovariš in je on na kaki polici čakal, da se prvi tovariš kje zasidra. Zakaj je Kajzelj, ki je bil sicer dober tovariš, tako ravnal, nočem soditi, ker se nisem brigal za to, ali me spodaj zavarujeta dva tovariša ali nobeden, pač pa sem bil zadovoljen, da je bila vrv med mojim plezanjem bolj prosta. Splezali smo po ozki polici na desno ven na steber. Na enem mestu je bila stena nad polico močno previsna. Jaz in Volkar sva stopila tam s police doli in stopala po prosti steni, ki je nudila nekaj stopinj, medtem ko sva se z rokami držala za rob police, Kajzelj pa se je podolgem zleknil po polici in se potem črvasto pomikal pod preveso naprej. Ko smo prišli ven na steber, smo se obrnili navzgor po njem. Plezanje je bilo kolikortoliko eksponirano, vendar prijetno. Slo je počasi, ker smo plezali izmenoma: najprej sem plezal jaz na gotovo razdaljo navzgor, se tam zasidral trdno, da bi mogel vzdržati eventuelni sunek, če bi kateri tovarišev zdrsnil ali iz kakega drugega razloga padel, in šele nato sta splezala tovariša drug za drugim za menoj. Stena je bila silno strma. Plezali smo naravnost navzgor po skoro navpični zajedi ali plitvem in odprtem žlebu, ki sta ga tvorili dve druga proti drugi v skoro pravem kotu naklonjeni ploskvi stene. V presledkih je tvorila ta kotasta zajeda ozke police, na katerih smo se mogli po potrebi odpočiti, eden drugega zavarovati itd. Oprimki, razpoke, stopinje in druge opore so bile sicer jako redke, toda zajede stene so bile čiste in raskave, tako da se je tam, kjer je drugih opor zmanjkovalo, dalo plezati s spretnim upiranjem dlani, komolcev, kolen in drugih delov telesa v stransko ploskev zajede. Obe steni zajede sicer nista bili druga z drugo vzporedni, kakor v kaminih, kjer se da komodno gvozditi telo mednje, marveč je bila zajeda nazven široko odprta; toda če so stene take zajede dovolj hrapave, se da tudi po njej plezati na ta način, da se z uporom proti obema ploskvama tišči telo v kot med njima. Na tak način smo se pomikali polagoma od police do police navzgor. Na neki točki pa le nisem mogel dalje, ker so bile stene pregladke in preveč na široko odprte, oprimka pa tudi nisem mogel doseči nobenega, dasi sem se z ozke police, na kateri smo komaj stali vsi trije, dvakrat zagnal navzgor. Ker se ni posrečilo doseči oprimkov meni, je poskusil svojo srečo Volkar, ki je precej daljši od mene. On je srečno splezal preko tega mesta in še kakih 12 metrov višje do grebenčka, ki tam izstopa iz stebrove stene; šele za tem grebenčkom se je mogel Volkar ustaviti in nas primerno zavarovati. Pri tej priliki sem zagrešil jaz hudo lahkomiselnost. Do takrat sem plezal jaz prvi in nisem nič pazil, ali sem od spodaj zavarovan ali ne. Gledal sem le, da sem tovariša zavaroval, ko sta plezala za menoj, sam pa sem plezal, kakor da se mi ne more nič zgoditi. Vsled tega sem se tako privadil misli, da se mora posrečiti vse, kar se pogumno podvzame, da mi še na misel ni prišla možnost nesreče. In tako sem pustil v neki slepi sigurnosti Volkarja plezati naprej, ne da bi ga še posebej zavaroval. Sicer je bil Volkar navezan na eden in jaz na drugi konec vrvi (Kajzelj je bil stopil iz svoje zanjke, ko je bil prišel na polico), toda polica, na kateri sem stal, je bila tako ozka, da bi ne mogel vzdržati niti najmanjšega sunka, kaj šele sunka padajočega človeškega telesa. In pomisliti je še treba, da je plezal Volkar črez tisto mesto z veliko težavo, deloma ker je bilo mesto samo res težko, in deloma ker je bil on sam že precej vznemirjen. Ce bi Volkar padel, ga jaz ne bi mogel obdržati, marveč bi vrv potegnila še mene za njim v globočino. Da bi to možnost izključil, bi bil moral jaz, še preden je začel Volkar plezati, zabiti železen kavelj z obročkom (imel sem tri take s seboj) v kako špranjo in potegniti vrv skozi obroček. Toda na to misel sem prišel šele tedaj, ko sem ugledal Volkarja v nevarnosti in ko je bilo že prepozno. Potem sem zabil cepinovo konico v neko špranjo in ovil vrv okrog nje; toda to najbrž ne bi veliko izdalo. Sam se pa iz principa nisem hotel razvezati z vrvi, ker: ali oba ali nobeden! To za kazen, ker nisem pravočasno dovolj mislil na tovariša! Volkar je torej srečno splezal na grebenček, kjer se je potem zasidral. Šele nato sem se jaz razvezal z vrvi, da bi plezal prosto za Volkarjem. Jezilo me je namreč, da je Volkar zmagal dotično mesto brez tuje pomoči, jaz pa da ga ne bi mogel! Nenavezan sem se zagnal ob vrvi navzgor, toda zmanjkalo mi je oprimkov in drugih opor in tako sem bil prisiljen se oprijeti z desnico vrvi. Hotel sem plezati tako, da bi mi vrv služila mesto drugih opor tam, kjer bi mi teh zmanjkalo. Toda, ko sem se enkrat oprijel vrvi, sem nekoliko na njej zabingljal in tako izgubil oblast nad lastnim položajem. Z desnico sem visel na vrvi in tako sem imel samo še levico na razpolago za iskanje na tem opasnem mestu že itak tako redkih oprimkov. In tako sem popolnoma zavisel od Volkarjeve pomoči, ki je po mojih navodilih potegoval vrv k sebi in mi tako omogočil plezanje. Ko sem priplezal do Volkarja na grebenček, mi je ta dal vrv v roke in rekel, da naj Kajzelja raje jaz vlečem navzgor. Pogledal sem mu v oči in videl, da sta ga napor in zavest skrajne nevarnosti silno vznemirila. Tudi meni je postajalo nekam tesno v duši. Ni bil kak zavesten strah za življenje, marveč neka nerazumljiva mora mi je tlačila zavest tako, da nisem mogel ne jasno misliti ne čustvovati in se odločati. Temu težkemu razpoloženju je bilo vzrok to, da sem prej na vrvi zabingljal in izgubil oblast nad situacijo. Morejo me preganjati najhujše nevarnosti, pa bom mirno in sigurno šel svojo pot skozi nje, samo da čutim, da zavisi rešitev od moje lastne volje, ker sem s svojimi zmožnostmi v stanu obvladati vse te nevarnosti in najti pot iz njih. Ako pa postanem odvisen od slučaja ali tuje pomoči, ako ne uravnavam več sam svojega položaja po lastnem smotrenem preudarku, tedaj postanem nesiguren in loti se me ono nerazpoloženje, ki ovira navadnim Zemljanom izvršitev predrznega podjetja. Na grebenčku sem se spet navezal na en konec vrvi in sem vrgel drugi konec Kajzelju. Začel je plezati in jaz sem ga vlekel z vso silo svojih rok, dasi so me te še od prejšnje situacije močno bolele in me je posebno v desnici zdajpazdaj prijemal krč. No, tudi Kajzelju najbrž ni bilo prijetno, ker ga je bilo slišati, kako spodaj kolne in se jezi. Ko je priplezal Kajzelj za nama na vrh, se je razvezal in jaz sem vrv spravil, ker je za sedaj nismo več rabili. Tudi Kajzelja se je že močno lotevalo ono razpoloženje, ki je bilo gotovo že marsikateremu drznemu plezalcu usodno. Pa Kajzelj ima tudi to napako, da se hoče zadrveti, ko začuti hujšo nevarnost, kakor da bi mogel nevarnosti z naglico ubežati. Tudi takrat, ko je prišel do naju na grebenček, je začel siliti, da bi šli brž naprej, tembolj, ker so se začeli zbirati okrog Skrlatice temni oblaki. Mene je skrbelo, kako bi celo družbo spet razvedril. Kajzelj je bil razpoložen, da bi se kmalu nepremišljeno kam zaletel. Volkar je bil apatičen; očividno je imel plezanja že dovolj in bi že kmalu rad bil spet med zdravimi in veselimi ljudmi. Dokler je Volkar pogumno razpoložen, naravnost išče nevarnosti in posrečijo se mu neverjetne stvari. Toda po prvih resnih nevarnostih izgubi on to svoje razpoloženje in potem mu je vse odveč in ne vztraja več dolgo. Sploh je Volkar v detajlih zmožnejši in predrznejši od Kajzelja, zato pa manj vztrajen od njega. Jaz sem hladnokrvnejši in vztrajnejši od obeh, zato pa v posameznih zmožnostih (n. pr. orientacija, tehnika v snegu in ledu itd., kjer je posebno Kajzelj mojster) slabši od njiju. Tako je bila naša družba precej ugodno sestavljena in smo se medsebojno izpopolnjevali. Toda tudi najboljša družba ne doseže v stenah brez pravega razpoloženja veliko. Zato sem skušal najprej samega sebe pomiriti, da bi potem lahko vplival tudi na tovariša. Sugeriral sem si, da so vse te nevarnosti malenkosti, ki jih mora igraje obvladati oni, ki hoče biti „fejst fant" in možak. Na svetu so ljudje, ki te ljubijo in spoštujejo. Ali si vreden njihovih čustev, če tu trepetaš za svoje malenkostno življenje? „Marš naprej, tu se pokaži!" Tako sem si rekel in jo odločno udaril naprej z grebenčka v steno. Tovariša sta šla za menoj. Pri tem smo našli v skalo zabit železen klin, dokaz, da smo najbrž na poti prvih plezalcev črez Triglavsko steno. To in potem še za plezanje ugodna skala stene je tovariša nekoliko pomirila, meni pa vrnila spet mojo samozavest in sigurnost. Naprej smo plezali po skalah in žlebičih brez posebne nevarnosti. Skala je bila čista, trdna in z gostimi oprimki, tako da je bilo veselje plezati. Da bi dragoceno razpoloženje še povečal, sem vriskal in se norčeval iz življenja in vsega sveta. Prišlo mi je na misel, da sem si zapel grobarjevo pesem iz „Hamleta": „Lopato in rovnico hitro v dlan in gosta pozdravite! A gost je utrujen, počitka željan; brž jamo pripravite!" Otožna melodija in pomen te pesmi me je nekako dvignil nad življenje in mi dal veliko moralno moč. Odslej sem bil docela miren, kakor da igram partijo šaha. (Dalje.) I 1= °°° 1 I V Visokih Turah. Spisal Janko Mlakar. (Dalje.) o sv. maši, ki nam jo je daroval prijatelj Ivan, in po zajtrku, ki ga nam je serviral ofrakan natakar — znamenje, da je „civilizacija" zašla tudi v ta kot — odidemo ob šumeči Mölli navzgor. Nahrbtnike smo imeli precej natrpane, dasi smo pustili več ko polovico bremena v varstvu prijazne Velikovčanke. Visoko nad nami se je vila bela Glocknerjeva cesta, v dnu doline nad ledenim jezikom Pastirice nas pa je še vedno vabil kralj Visokih Tur. Onstran Wofgangovega studenca se jame steza vzpenjati precej strmo; ko postojimo slednjič nad bobnečim slapom Gössnitzfall, smo se že precej ogreli. Toda ne mudimo se dolgo, ampak jo pridno dalje pobiramo, dokler ne pridemo na malo, a lepo Bruchalpe (1518). Tu zagledamo na veliki skali na eni strani črko G, na drugi pa L. „Vidite", poduči nas takoj Lojze, „tu na levo se gre na Gross-glockner, todi pa na vse tri Leiterköpfe; le poglejte jih: eden, dva, tri. Mi gremo torej na levo". In šli smo; dobro, da samo par minut. Sumljivo se mi je zdelo, ker nas je steza vodila v stran od Grossglocknerja. Zato vzamem „vodnika" iz žepa in ga vprašam, če grem prav. Ta pa mi pove, da pridemo po tej stezi v Gössnitztal, dočim kaže puščica s črko L. v Leitertal, skozi katero smo bili mi namenjeni. „Nazaj!" zakličem tovarišem. — „Kje si dobil svojo razlago teh črk, Lojze?" „Nikjer. Jaz sem si le tako mislil." „Kaj bi bilo, če bi šele črez par ur zapazili, da ne gremo prav?" „Nerodno", glasil se je njegov ravnodušni odgovor. Krenemo torej na desno in ko pridemo še onkraj Trogalpe (1866 m), zaslišimo pod seboj v globini bobnenje slapa Leiterfall. Ker nas je dveurna hoja užejala in nam je „ofrakani" doli na Pošti bolj pičlo serviral, smo tu jedli iz nahrbtnika in pili iz potoka. Nato se oprtamo, gremo črez Leiterbach in se napotimo ob njegovem levem bregu navzgor. Prišli smo namreč že v Leitertal. Steza se imenuje Katzensteig in je potnikom delala svoje dni velike preglavice, katerih mi seveda nismo nič čutili, ker je sedaj dobro popravljena. Pod nami so ležali v strugi tuintam še plazovi, skozi katere si je voda prejedla prosto pot. Dolina je precej ozka in nima nič posebnega na sebi. Sicer je pogled na Fuscher Karam in Sonnblickove ledenike lep; toda mi jih nismo mogli dolgo občudovati, kajti preden smo prišli mimo Leiter-Ochsenalpe na Bergeralpe, je že jelo grmeti. Kaj sem hotel! Za vzorcem je prišlo blago, dasi ga nisem naročil. Toda, to nas ni zelo motilo, ker smo bili na kako malo nevihtico pripravljeni. Na Bergeralpe se dolina precej odpre. Tu je tudi koroško-tirolska meja. Pot se cepi na več strani. Na levo se gre v Peischlachtal in od tod v Kals, na desno se vije precej dobro ohranjena steza proti Leiterkeesu, onkraj Leiterbacha smo videli markacije, ki vodijo črez Bergertorl v Glorerhiitte; samo — svoje poti, po kateri smo bili namenjeni na Pfortscharte, nismo nikjer mogli zapaziti. Poklical sem zopet vodnika na pomoč. Med grmenjem in bliskanjem mi je povedal, da moramo ves čas hoditi ob levem bregu Leiterbacha, dokler ga je kaj. Midva z Ivanom ga ubogava in jameva pobirati zaradi kamenja zamudne stopinje tik šumečih valov; toda Lojze jo mahne črez zeleno pobočje iskat steze, ki je pa nikjer ni. Pridruži se mu tudi France, menda iz gole hvaležnosti, ker mu je pomagal ponoči svirati. Ko tako kolovrativa in se vijeva skozi navaljene pečine, zaslišiva naenkrat Lojzev klic. „Idiva gori", pravi Ivan; „najbrže sta našla pot". In šla sva in seveda prišla na stezo, ki smo jo bili zapustili, ker je moj vodnik dejal, da vodi na — Leiterkees. Jaz sem sicer ugovarjal, toda Lojze je imel s svojo trditvijo, da je bolje hoditi po poti, kakor poleg nje, večino, in moral sem se udati. Da mi je bilo še prijetnejše pri srcu, je jelo tudi deževati. Ako bi bilo jasno, bi bil pred nami stal Grossglockner v vsej svoji veličini; tako pa nismo videli drugega, kakor pred seboj meglo, na levi pa kakih dvesto metrov nad nami škrbino, o kateri sem jaz trdil, da mora biti Pfortscharte (2827 m); to trditev pa so tovariši zavrgli kod nedokazano. Kar zaljubljeni so sledili tej stezi, dokler ni izginila v snegu in megli. „Kaj pa sedaj?" vpraša Lojze in se ustavi. „Kaj sedaj!" ponovim jaz. „To kar bi bili morali že poprej storiti! Na levo, pa na Pfortscharte, kakor je naš načrt. Tu pa pridemo na Leiterkees, od koder se gre na Hohenvvartscharte (3182 m) in od tod na Adlersruhe, toda v tem vremenu ne. Šli smo torej nekoliko po stezi nazaj, nato pa krenili na desno črez obilne odtoke Leiterkeesa proti škrbini. Najprej smo hodili po mehkem, potem po grušču, naposled pa po strmem snegu, ki je segal noter do vrha. Prav po nepotrebnem nas je ves čas pralo, in sicer s pristno planinsko ploho. Odkritosrčno priznam, da sem si takrat želel: „Oh, da bi sedel v Bohinju suh in sit na svoji verandi in se radoval svoje suhosti in sitosti, ko bi videl mimo po cesti prihajati triglavske romarje, trudne, mokre in gladne!" Ko smo prilezli na vrh, je dež nekoliko ponehal, za nami so stale megle še vedno ko zid, pred nami pa se je poskušalo celo nekoliko jasniti. Globoko pod seboj zagledamo v zeleni dolini Ködnitztalski Lucknerhütte in pot, ki se vije od tod proti Stüdlhütte. Sedaj je po strmem, z blatom namešanem grušču šlo jako hitro navzdol. Ker pa nismo hoteli preveč na višini izgubiti, smo zavili na desno in zlezli črez platasti greben Dolge Stene (Lange Wand). Tu se nam odpre lep pogled na ledeniški lom Ködnitzkeesa in na Wanitscharte, v kateri zagledamo Stüdlovo kočo (2803 m). Lovili smo se pa precej časa po valovitih zelenih tleh, preden smo iztaknili stezo, ki nas je pripeljala na prod ledenika. Ako bi bilo lepo vreme, bi bili splezali sedaj nazaj na greben Dolge Stene, in z vrvmi zavarovani Miirtztalersteig bi nas bil pripeljal naravnost na Adlersruhe. Toda od Kalsa sem so se jeli zopet valiti težki deževni oblaki; tudi je začelo grmeti in vrh tega bi nas gori nekje v zračnih stenah zajela noč. Kazalo nam torej ni nič drugega, kakor zateči se v Stüdlovo kočo. Zato krenemo ostro na levo po produ; ko smo potem deloma po kamenitih, deloma po sneženih mostovih prekoračili mnogoštevilne ledenikove odtoke, stopimo slednjič na udobno stezo, ki se vije v neštevilnih ovinkih proti koči. Zadeli smo pa dobro; kajti začelo je ravno zopet padati, ko smo prisopihali pod varno streho. V koči so imeli godbo in ples. „Damam" ni bilo treba sedeti, kajti bili sta samo dve, oskrbnica in dekla, „gospodov" pa šest, štirje nosači pa dva vodnika. Vrteli se se po kuhinji, da so ponve šklepetale in se stene tresle. Postrežba vsled „domače veselice" ni veliko trpela, dasi smo videli, da bi oskrbnica najraje videla, ko bi bili ta večer „ob svojem". Drugo jutro je bilo vreme bolj „tako, tako". Zahodnjik je še vedno močno pihal in vrhovom njihove meglene kučme sedaj privzdigoval, sedaj zopet tlačil črez ušesa, kakor delajo nagajivi paglavci svojim slabejšim tovarišem. Od Grossglocknerja se je videl samo še Luisenkopf, vse drugo je bilo zagrnjeno. , Ker nam ni drugega kazalo, smo si naprtili tisto breme, ki se imenuje potrpežljivost, in odšli po strmi stezi proti Ködnitzkeesu. Kmalu pridemo do snega, v katerem je bila krasna gaz. Pri Luisenkopfu se izognemo megli in stopimo na ledenik. Daleč pred nami so se pomikale tri črne točke, ki so se pa kmalu ustavile tam, kjer se ledenik neha ob strmih skalah Adlersruhe. Bili so to trije nosači, ki so precej pred nami zapustili Stüdlhütte. Čudno se nam je zdelo, kaj se mude toliko časa pod steno; kajti šele črez dolgo so se povzpeli na greben in izginili v megli. Ko smo pa sami prišli črez ledenik, smo se takoj nehali čuditi. Dostop do stene so nam navidezno zapirale razpoke, ki so nam grozile na vseh straneh. Toda nas niso posebno zamudile. Zakaj, sledovi nosačev so nas hitro in varno privedli do temnih pečin. Z rokami in s koleni si pomagamo po mokrih tleh na Mürtztalersteig, nato pa tudi mi vstopimo v meglo. „Steza" sicer ni taka, kakor smo jih navajeni v naših planinah, in se da tuintam le težko izslediti; toda priznati moram, da je na vseh opasnih mestih dobro zavarovana. Cim bolj smo se bližali grebenu, tem huje je pritiskal zahodnjik. Ko pa pridemo nanj, nas sprejme pravi vihar, ki je takoj zahteval svojo žrtev — Ivanov klobuk. Meni ga ni mogel vzeti, ker hodim v gorah vedno gologlav, odkar mi je na Schwarzensteinu vihar snel lep, nov klobuk, ki sem si ga ravnokar prvikrat poveznil na glavo, boječ se vnetja svojih las. Zato se je tudi Ivan takoj potolažil ob svoji izgubi, ko si je ogledal moje izkušene, utrjene lase na strnišču moje glave. Brilo je vedno silneje, tudi mraz je postajal vedno občutljivejši. Sveži sneg, ki je pokrival skale, in zamrzle žice nas niso mogle nič kaj ogreti. O lepem vremenu pa mora biti ta pot krasna. Pred seboj zreš Grossglockner, globoko pod seboj pa vidiš na levi Ködnitzkees, na desni Leiterkees. Meni pač ni dano, da bi bil kdaj deležen te krasote. Kajti, ko sem 1. 1899. plezal todi gor in dol, je bil sneg ravno tako svež, žice ravno tako mrzle; tudi premer obzorja je meril komaj dvajset metrov. Samo vihar je še huje divjal; z vodnikom sva se morala večkrat oklepati skalovja, da sva se ubranila močnejših sunkov. Taka pot je vedno dolga, akoravno je v resnici kratka. Zato se je tudi nam zdelo, da smo se borili z viharjem in mrazom odstotek prave večnosti, ko smo po debeli uri, odkar smo stopili v skale, zagledali pred seboj Erzherzog-Johann-Hütte na Adlersruhe (3465 m). Koča je bila polna turistov, ki so hiteli jesti in piti, kakor da so prišli iz dežele, kjer vlada lakota. Kaj se hočel Ako prideš po dolgi borbi z viharjem, s snegom in z mrazom, truden in prezebel v kočo, so trda klop, topla soba, gorka pijača in dober založaj užitki, kakor jih doma v dolini težko najdeš. Nekaj turistov je priropotalo v obednico z vestjo, da z Gross-glocknerjem ni nič. Zavrnila sta jih novozapadli sneg in megla. „Lepo vreme si mi naredil", mi pravi Lojze in potegne iz pipice, četudi mu ni vlekla; „včeraj dež in babje pšeno, danes vihar in meglo! Le tako naprej, in naša tura nam bo ostala v najlepšem spominu!" Vščipnil me je v živo. Zato vstanem in grem ven pred kočo gledat, če bi se dalo vreme kaj popraviti. Brilo je še vedno in tudi megla se ni še prav nič umaknila. Stopical sem po snegu gor in dol ter premišljeval, od kod to, da koledar kar vselej ugane, kadar napoveduje slabo vreme; kadar pa kaže „lepo", se zmoti. Med tem sem meglo grdo gledal in lepo prosil, naj se izgubi in — odplava doli proti jugu. Tam naj pa objame Kredarico s Triglavom vred in pozdravi v „Aljaževem kotu" moje brate v skupnem delu z okovankami, cepinom in nahrbtnikom; odkritosrčno sem jim želel istega užitka, kakor smo ga to jutro mi okusili, ko smo prišli iz viharja v zavetje. Ta misel pa mi je zbudila v srcu željo po prijetnem občutju, ki ga v premrazenem človeku povzroči dobra obednica; zato sem obrnil neubogljivi megli hrbet in se vrnil v kočo. Lojze je med tem popravil pipo. Zadovoljno je puhal in veselo pripovedoval svojima tovarišema, kako toplo in solnčno je bilo pred leti, ko je sedel zunaj koče in gledal na Grossglockner. Za skomine, ki jih jima je s tem delal, se v svoji prijaznosti ni nič menil. Ko je pa pokadil pipo, iztrka iz nje pepel, jo vtakne v svoj žep in pravi: „Sedaj pa gremo." „Kam?" vpraša Ivan. „Kam neki? Na vrh!" In šli smo. Iz dveh vrvi smo naredili eno, se nanjo navezali in se potopili v meglo. Gaz, katero so naredile partije, ki so bile pred nami, nam je precej olajšala pot. Izprva nas je zeblo; ko pa je strmina bolj in bolj rasla, nam je sčasoma postalo še preveč toplo. Onstran napol zasnežene razpoke zaslišimo nad seboj glasove. Tudi žensko vikanje se je mešalo vmes. Kmalu zagledamo tri gospode z eno damo, ki so se silno oprezno in počasi spuščali po strmini navzdol. Rekli so nam, da so se obrnili, ker se jim ni zdelo vredno v megli lezti na vrh. Umaknili smo se jim in čakali, da so mimo zlezli, kar nas je precej zamudilo; nato smo nadaljevali pot. Ko pridemo na Kleinglockner, zaslišimo iz megle klice, ki so nam veleli, naj počakamo. Partija šestih hribolazcev je lezla ravno z vrha v Glocknerscharte. Zato sedemo po skalah, ki so bile tu popolnoma kopne, in se ozremo doli v škrbino, ki se je še precej dobro razločila. Bila Je popolnoma v snegu. Tudi žice, s katerimi je zavarovana, so bile zametene. Trajalo je precej dolgo, preden smo zagledali prvega hribolazca na ozki sneženi „brvi". Ko prileze k nam, nas hitro potolaži, češ, da pride zadnji za njim če ne preje, pa vsaj v tri četrt urah. Imeli so namreč med seboj plašljivca, ki jim je dal veliko opraviti. Ko je lezel črez škrbino, so mu razpeli eno vrv, da jo je rabil kot ograjo, na drugi sta ga pa dva držala. Nato ga z združenimi močmi privlečejo do nas. Tu se najprej globoko oddahne, potem se potiplje po udih, če so še celi; nato pa pravi: „Gospodje, če -imate kaj več pameti kakor ti-le moji tovariši z menoj vred, ne hodite tja čez; kajti meglo lahko tudi tu občudujete, kaj več pa tam ne bodete videli. Seveda, ako vas veseli laziti po skalah in snegu v vednem strahu, kdaj se vam izpodrsne, polem pa le pojte. Želim vam veliko zabave na tem potu, kakor sem jo imel jaz. Kar se pa mene tiče, prisegam slovesno pri tej-le vrvi, na kateri me že dva dni gonijo kakor junca, da se na taka zračna pota nikdar več ne podam. Heil, meine Herren 1" Mi smo si njegove opomine vzeli tako k srcu, da smo takoj jeli lezti v škrbino. Slo je veliko lažje in hitreje, kakor smo pričakovali; kajti skale so bile le tuintam s snegom in ledom pokrite. Zlasti škrbina, „die Berüchtigte", je bila to pot popolnoma nedolžna. Da bi nas ne bila prijela izkušnjava, posankati se brez sank na levo na Teischnitzkees ali pa na desno proti Pasterzi, smo kar stekli črez. Nato smo še malo potelovadili po klinih, ki zaljšajo nekatere strme skale, in smo bili pri križu, ki gleda daleč okrog po devetih deželah. (Dalje prih.) r B °°° a T Nesreča pod Triglavom. (t Ante Lenarčič.) — V. T. Dne 15. aprila t. 1. se je napotila družba 7 navdušenih planincev tja v višine, proti temenu mogočnega Triglava, želeč, polezti mu na snežnobelo plešo. Izborno so bili opremljeni s krpljami in derezami in spremljala jih je najboljša volja. Ko so proti večeru izstopili v Mojstrani, so se nekoliko začudili z oblaki zadrtemu zapadu, vendar so krenili prepevajoč in vriskajoč proti podnožju orjaka. — Luna se je sicer previdno skrivala za oblaki, a je dovolj jasno svetila udirajočim se turistom, ki so morali po nanovo zapadlem snegu gaziti pot proti Klinu. Okoli 10. ure ponoči so prispeli v bajto na koncu Klina. Zakurili so si ogenj, se šalili in prepevali, dokler jih ni, že proti jutru, zajel spanec in jih odnesel na lahnih perotih v pozabljenje. Naslednjega jutra je odšla vsa karavana v najlepšem vremenu in v živahni podjetnosti dalje. — Na krpljah so se spočetka precej udirali; no, čim višje so prihajali, tem trši je bil sneg, tem hitreje so napredovali. Dobre tri ure so bili na nogah, a imeli so naravnost ogromno pot za seboj. Nahajali so se tik pod Peklom, baš pred strmim, ozkim žlebom, ki jih je po par korakih privedel na položnejša tla, po katerih bi v kratkem prispeli do Staničeve koče in dalje do Kredarice. A usoda je hotela drugače. Solnce je pričelo pripekati, dasi ni bila še 9. ura. Žeja se jih je polaščala. Tam, kake tri korake od njih, pa je bila skala, preko katere je curljala voda. Kdo bi se upiral naravnemu nagoin? Tri i p so krenili tja. Lojze in Vladimir sla se ravno napila, ko je zavpil Ante Lenarčič, tik za pjima stoječ, z mirnim glasom: >Pozor!« — Ozrla sta se kvišku in zapazila dobro pest debel kamen frčati proti njima. V momentu sta Vladimir in Lojze ležala na tleh. a v tem je treščilo tik nad njima v skalo. 07rla sta se — in glei! Ante je padel in drčal po strmini kakih 20 m navzdol- a za niim se ,ie širila krvava protra. Vsi so pustili nahrbtnike pri skali in so od-drveli k tovarišu. Čelo je imel prebito in se ni ganil Kamen, ki je treščil v skalo, se je pravokotno odbil — njemu, ravno v čelo. Zmeda je zavladala; vendar so ga obvezali, kolikor so ga mogli, poslali Slav-kota iz višine po rešilno ekspedicijo v Mojstrano, zavili Anteja v pelerine, ga ovili z vrvjo in ga pričeli ob 3/i 10. uri spuščati. Lojze ga je vlekel spredaj, Stanko je asistiral in ga držal na vrvi. Kot zadnji se je šibil Vladimir pod dvojnim bremenom, obložen še s ponesrečenčevimi planinskimi potrebščinami. Poti navzdol ne bom popisoval. Bila je za vse strašna, najmučnejša, a tudi najnapornejša. Solnce je sneg omehčalo, da so se udirali globoko v sneg s krp-ljami, ki so jih komaj vlačili na dan. Padali so; na obeh straneh pa so grmeli raz sten plazovi in ropotali v dolino. Za nevarnosti pa se niso več brigali. Ce bi jih posul plaz?! Nič zato! Bili so čisto apatični. Okoli 2. ure popoldne so prispeli popolnoma zbiti v bajto. Stanko je obvezal Anteja, ki je v obraz ves zatekel. Zavedel se ni nič. Pač pa je blodil vso pot z vrha v dolino. Nahajal se je še vedno v onem veselem razpoloženju, ki ga je čutil navzgor grede. »Zakaj ne bi peli?« in poskušal je peti. »Šli smo na Triglav, bilo je sijajno«. Taki stavki so mu silili preko krvavih usten... Ob 4. uri popoldan je prišla rešilna ekspedicija najboljših slovenskih vodnikov pod vodstvom nad vse požrtvovalnega gospoda hotelirja Rabiča. Preložili so ranjenca na nosilnice in ga odnesli. Tovariši so tiho odšli za njimi. V Mojstrani je nudil ponesrečencu prvo pomoč dr. Kogoj, ki je prihitel z Jesenic; rano je spoznal za smrtno: črepinja prebita, pretres in raztrganje možganskih niti in poleg tega hudo notranje krvavenje. — G. duhovni svetnik, župnik Aljaž je podelil umirajočemu poslednje olje, ravnatelj cementne tovarne g. Winzig je preskrbel voznika, da so se hitro odpeljali v Jesenice, kjer so k nesreči zamudili vlak. Morali so ranjenca oddati v bolnico na Savo; tam je Ante ob 10. uri zvečer za dobljenimi poškodbami ob strani tovariša preminul. — Pogreb predragega sina, tovariša in prijatelja se je vršil na veliko soboto. Mnogo občinstva se je udeležilo pogreba in spremilo na zadnjo pot prezgodnjo žrtev zavratnih planin. Triglav se je skril v soparico, da ne bi videl svoje žrtve, dočim so se Kamniške planine kar najlepše bliščale in so pošiljale ljubemu obiskovalcu zadnje pozdrave, j Pretresujoče je bilo slovo prijateljev in sošolcev ob odprtem grobu. Vse so pa ganile besede tov. Iskre, ki se je poslovil v imenu »Preporoda« od njega: »Dragi Ante! Postavili Ti bodemo spomenik, velik in lep, in vedi, da bo krasen, ker bo sestojal iz skal najvišjih vrhov. Mi Tvoji tovariši Ti bomo prinašali z vsake ture skalo istega vrha; polagali Ti jih bomo na gomilo, da bo skalnata gromada rastla v mogočno piramido. Obkrožajo Tvo] grob planine in. žrtvovati bodo morale za Tvoj spomenik; Ti pa. dragi Ante, spavaj nežno v njih okrilju; saj si jih ljubil tako iskreno, da se nisi strašil žrtvovati svojega mladega življenja. Zasadili Ti bodemo p'aninskih cvetk obiskovali Te in se pogovarjali s Teboj. In živel boš med nami in Tvoje ideje nas bodo vodile v dal'av^ naprej.« • Pokojni Ante Lenarčič, sin g. prof. A. Lenarčiča, je bil eden najnavdušenei-ših turistov. Ril je učenec VITT, razreda humanist, gimnazije v Ljubljani; tik pred maturo, ki bi je bil kot odličen dijak bržkone oproščen- ga je dohitela smrt. Bi', ie navdušen član in bivši odbornik Preporoda, predsednik F. S. na I. drž. gimnaziji, član Sokola in član Slovenskega Planinskega Društva. Kdor ga je poznal, ga je moral vzljubiti. Njegov humor in njegova veselo»t. in zopet njegov molk ih globočina niegove duše — to mu je pridobilo splošno priljubljenost. Tzgubili so prijatelji prijatelja, kdo jim ga naj nadomesti? Blag mu spomin! Prizadeti rodbini pa najiskrenejše sožalje. Tem potom se zahvaljujemo mi. tovariši s ture. vsem, ki so nam pripomogli s čimerkoli na poslednji poti dragega Anteia. predvsem pa g. Rabiču, hotelirju »Triglava« v Mojstrani, za njegovo prvo pomoč, za trud in za krasni venec, gg. vodnikom rešilne ekspedicije, g. Winzigu. ravnatelju cementne tovarne, za megovo prizadevanie in pomoč, g. župniku Aljažu za zadnia tolažila sv. vere in g. upravitelj" privatne bolnice na Savi za «preiem ranjenca in za pomoč pri pogrebu. — Najiskreneiša hvala! — Tovariši. II Čez hrib in dol. || i' " »Iznod Triglava.« (Dalje.'» Ko je bilo končno že vse kuhano in rta mizo postavljeno, se je šele gospodu kolegu poljubilo vstati in prikrevsati v kuhinjo. Tn uživala sva, da je bilo kaj! Po pospravljenem zajutrku mi je kot strog zaupnik S. P. D. svečano ukazal, da počedim in pomijem vse lonce in ponve, pomedem vse sobe, umijem štedilnik, sploh naredim, kar se spodobi. Lotila sva se oba tega posla in kmalu je bil zopet napravljen red, kakršnega ni bilo niti preje, ko sva došla v kočo. Soiuoc je s svojimi prvimi žarki že pogledovalo zvedavo na Velo Polje, ko sva slednjič zapustila gostoljubno kočo. Opustila sva zaenkrat misel na povraten preko Mojstrane, ker si nisva upala preko Vratc priti v Gornjo Krmo. Zato sva sklenila, da prsbijeva današnji dan na pod nama ležečem Velem Polju, v tem* lepem kotičku Triglavskega kraljestva. Sneg je bil zmrznjen in naju je imenitno držal. Kar peš sva jo zavila navzdol, šele malo pred stanovi sva si navezala smuči. To je šlo! Kar naenkrat sva že križarila okoli stanov. Med tem pa je solnčece prikukalo izza Tosca in prijetna toplota naju je objela. Pustila sva nahrbtnike pri stanovih in odšla proti Velski dolini. Od tam sva se prečkoma vrnila precej visoko v smeri sedla Krme, kamor pa ni bilo moči dospeti vsled silne strmine in mogočnih plazov. Spustila sva se torej nazaj proti stanovom, kamor sva prišla vsa osolzena, da nisva že skoraj nič več videla in da nama je kar piskalo po ušesih; s tako brzino sva se peljala navzdol. Vozarila sva torej še dalje po Velem Polju okoli stanov. Fotograf je seveda zopet začel s postavljanjem svojega kanona, da bi »gor jemal.« Prav povsod ga je bilo dovolj s tistim »kukalom«, enkrat, še vem, pa je bilo vse skupaj na tleh: mašina, smuči, stojalo, palice in še fotograf zraven, zadnji pa tako, da je njegov nos zavzemal pozicijo lemeža pri plugu. »Pa kaj nos?! Da le »parat« ni polomljen, pa bo vse dobro,« to je bila prva skrb. K sreči je bilo oboje še celo, nos in j-paratv. In koliko je bilo smeha! Potem sva se lotila skakanja na smučih. Poskušala sva predvsem naučiti se Kristjania-skoka, ki ga je bilo treba narediti ravno pred enim izmed stanov. Parkrat je šlo precej dobro obema, enkrat je pa le malo manjkalo, da nisem kar naravnost pri zaprtih vratih telebnil 'v stan. S tako velikansko brzino sem privozil pred stan, da sem popolnoma pozabil na skok na desno, zato je pa sledil »Kristja-nia«'z glavo — v vrata! O Kriste! Sedaj se je fotograf meni krohotal na vse grlo, tako da je celo pozabil ustreliti ta prizor. Okoli poldneva nama je postalo kar 'vroče; odložila sva vrhnjo obleko, nazadnje sva si še rokave zavihala. IV dolinah pa je tiste dni vladal precej občuten mraz. Prej nisem verjel, a danes vem, da: Ko dolince megla krije, na planinah solnce sije. »Ručala«, po domače »južnala«, sva pred enim izmed stanov zunaj na solncu. Pa povem, da bi ne zamenjal tistega kosila za noben dvorni obed; tako je bilo to lepo in prijetno. Čuvali so naju velikani: Triglav, Vernar, Tosc, Mišelj vrh, Kanjavec in drugi, povsod vse odeto v praznično odelo, vse pobeljeno, dol je bel in breg. Ogrevalo naju je žaiko planinsko solnce in obdajala naju je sveta tišina. Le včasih je bilo čuti glas krokarja na vrhuncih Vernarja... Tu mir, zadovoljnost in pokoj srca, tu sreča, veselje in m6č je doma! Kolegi, turisti! Ne bojte se zime! Oglejte vsaj enkrat si v snegu planine! . Poldne je že minilo, ko sva se slednjič poslovila od Velega Polja in odsmu-kala proti Malemu Polju. Mali potoček, ki namaka zeleno ravninico poleti, je izginil pod debelo snežno plastjo. Za spomin, da sva ga posetila še celo v zimi, sva mu zapustila ravno v okolici izvira vsak svojo fotografijo v snegu. Oba sva namreč skoro na enem in istem kraju napravila v sneg velikansko >piko« (gia^om smučarskega izrazoslovja). Parkrat sva šla gori in doli, nekaj časa se jezila, malo tudi klela povrh, ker nama smučke niso nič kaj parirale; omehčan sneg se jih je namreč zelo prijemal. Dospela sva na mesto, kjer pot zapušča Velo Polje in se po globoki grapi prevali strmo navzdol na Jurjevčevo Vrtačo. Še enkrat sva se ozrla na Trigiav in njegovo kraljestvo, ki ga je obžarjalo žarko solnce, še enkrat ga je Bavant »gor vzel« in: »Z Bogom!« iJot je bila zdaj prestrma; odstraniti sva morala smučke in navezati krpijc, bolj spodaj pa dodati še dereze, da sva zamogla priti preko najgršega deia poti. J^rav oddahnila sva se, ko sva se ustavila pred že na pol pourio pastirsko uajio pod previsečo skalo na Vrlafci. Založila sva tu svoja želodca in popila zadnji čaj. Namazala sva ponovno smučke in jih zopet natvezla. Torej naprej! i otograi prvi, jaz za njim. Ko biisk sva prevozila Vrtačo, smuknila preko par plazov, ki so se pripeljali izpod Velikega btoga in bila oba naenkrat v snegu. Pred nama je namreč zazijala globoka konta in ker ni bilo mogoče drugače ustaviti, sva se oba* kratkomalo prekucnila v sneg, ki je bil tu k sreči mehak in sipek. Kako priti doli? Kar naravnost se spustiti, je bilo opasno, ker bi se vsled velike brzine ne bilo mogoče umakniti posameznim grmom, ki so gledali iz snega. Prečkala sva torej lepo v serpentinah navzdol. Šele na dnu kotanje sva pustila smučkam prosti tek in odbrzel sem naprej z velikansko hitrico. Nisem mogel veliko paziti, šlo je gori in doli, črez grmovja, skale, plazove, štorove; ves solzan sem se le s težavo ustavil vrh strmega roba nad Spodnjo Vrtačo. Kolega je privozil takoj za menoj po mojem tiru z brzino, da sem se mu komaj umaknil. Namen sva imela, da pogledava še na planino Krstenico; zato je bilo treba kakih 50 m navzgor, kar pa je bilo tudi velikanska pokora za oba. Sneg je bil sipek ko moka, pod nama prepad pod Sp. Vrtačo, drevja za oporo zelo malo, smuči so pa drčale vsled sipkega snega. Precej truda naju je veljalo, preden sva se pribasala na vrh v gozd, kjer naju je čakalo zopet drugo trpljenje. Prav nič ni bilo prijetno gledati na noge in pred sebe ter iskati poti med gostim grmovjem in drevjem. Ako si gledal, kje se boš z obrazom srečno prerinil skozi grmovje, si se z »dilcami« na nogah zapletel med vejevje grmovja, ali pa je bilo narobe. K sreči ta križev pot ni dolgo trajal in sva se oba prav zadovoljila, ko sva globoko pod seboj opazila senožeti pod planino »na Krstenici«. Treba je bilo zopet odvezati smuči, navezati krplje in jo udariti navzdol. V svoji preveliki gorečnosti pa sva jo zavila preveč na desno in sva prišla nad skalovje, kjer nisva mogla priti črez. Treba ga je bilo v velikem polkrogu obiti na levo, da sva slednjič le srečno pricepetala na prosto. Še enkrat sva si navezala smuči, ki so naju v hitrem teku ponesle preko valovitih senožeti navzdol in le malo je manjkalo, pa bi jo bil zavozil koncem senožeti med bukovje, na strminah, ki oklepajo dolino Voje. Komaj sem se ustavil, tako je šlo. Pred nama je bila sedaj strma pot navzdol. Toraj smučke na rame, navezati dereze in bajdi dalje! Po strmi poti navzdol grede sem pač mislil na one, ki so tu vozili seno v dolino. To mora iti navzdol! Poslednji žarki so poljubljali Črno Prst in njene sosede, ko sva dospela v konec doline Voje in mrak je že nastopal, ko sva vstopila v pastirski stan Tišavovega očeta iz Fužine. Mož je star že črez 80 let, pa je vso zimo prebil na Vojah, kjer je pasel in krmil koze. Prav vesel naju je bil in nama je z velikim veseljem v zameno za tobak prinesel poln kotlič kozjega mleka. V kratkem času je zavrel nad ognjiščem, in večerjo sva imela oba imenitno. Obema je po celodnevnem trudu teknilo izvrstno. Precej časa sva posedala pri dobrovoljnem možu, marsikaj je povedal, ni pa naju mogel dovolj zahvaliti za tobak, ki ga je mož pogrešal že nekaj dni. Trda noč je bila zunaj, ko sva • se poslovila od njega in odrinila. Srečno sva dospela v Fužino; »fužinarski škrjanček«, danes že ranjka »Mihovka«, nama je prav gostoljubno postregla vsakemu »s šteklcem ta boljšega.« Pozno je ie bilo. ko sva se ločila ... Polnoč je brnelo v Bistriškem zvoniku, ko sem stopil s kolesa pred stanovanjem in ne dolgo potem me je objel angelj miru in počitka ter me na svojih lahnih perotih ponesel v kraljestvo sanj. Franjek Bohinjski Š. Prva izložba Srpskog Planinarskog Društva u Beogradu. — Od svih Južnih Slovena planinarstvo u Srbiji i kod Srba je najmlade. Ali kada se uzmu u obzir teške političke prilike, u kojima se ova zemlja nalazila pre oslobodenja i ujedi-njenja, kada se sva snaga i države i celog naroda skoncentrisala na jednu veliku misao: na misao oslobodenja i ujedinjenja, onda se mora mnogi i mnogi propusti da oproste. Tako je i sa planinarstvom. Tako je u Srbiji Srpsko Planinarsko Društvo osnovano 1901. g., pa obnovljeno 1909., ipak pravi rad je počelo 1923. g. i tako je lepo za ovo kratko vreme napredovalo, da je priredilo i prvu svoju izložbu. Izložba je bila u II. beogradskoj gimnaziji (u Poincareovoj ulici) u lepoj i prostrano]' svečanoj sali od 17,—29. aprila o. g. Izložbu je otvorio akademik g. Jovan M. Žujevič, po struci geolog, toplim i srdačnim govorom, u kome je izrazio svoju radost, što vidi lagani ali sigurni napredak ovog lepog i tako potrebnog društva. Sokolio je planince, da istraju u započetom poslu, i njihov napor neče biti uzaludan. Posle toga su planinci otpevali dve pesme i izložba je bila otvorena. Prvo su bili izvešeni slikarski radovi. radeni masnom bojom, a čiji su motivi uzeti sa srpskih planina. Tu videsmo radove gg. Bore Stevanoviča, Mio-draga Petroviča, Dragoljuba Pavloviča, Milice Milivojevičeve, Bete Vukanovič. iedan lepši od drugog, što se tiče harmonije boja i utiska, koji se dobije gleda-juči ih. Posle toga so se redali radovi radeni crnom olovkom g. Alekse Vasica, tphničara i razne fetografiie sa izleta članova plan. društva po pitomoj Fruškoi Gori, Rtnju, Avali, Staroj Planini. Jastrepcu, fotografije g. Nedeljka Košanina sa pograničnih planina srpsko-albanskih, Šare, Purmitora i. dr., g. dr. Rade Simonovima iz Fruške Gore, Velebita, Prenja i Cvrsnice, kojima se može zameriti to, što nisu povečane, jer bi u tom slučaju impresija bila još silnija. On je majstor (Konec prih.) Obzor. u izboru najkarakterističnijih detalja i skoro uvek snimi detalj i sa ljudima onog kraja. Snimci g. Čede Kuševiča, apsolviranog filozofa, iz ravne Slavonije, sa Plit-vičkih jezera, Stare Planine i ostalih krajeva istočne Srbije kao i Savinjskih Alpa, privukli su pažnju sviju posetilaca ove izložbe. Tu se moglo da vidi i starije fotografije g. Žujeviča pre i posle regulisanja Derdapa na donjem Dunavu kao i snimci iz vranjskog okruga. Posle toga redali su si snimci iz Hrvatske i Slavonije g. Pauliča i Poljaka, sa Velebita, Plitvičkih jezera, Kleka, Risnjaka, Zagrebačke Gore, Hrvatskog Primorja i pitomog Zagorja, i divnog Gorskog Kotara. Ne može čovek redi, koji su snimci bili lepši. — Dalmacija je bila dobro zastupana ne toliko planinskim vrhovima i visovima, koliko serijam karakterističnih tipova stanov-ništva i snimcima gradova. — Najslabije je bila zastupana Bosna i Hercegovina. Po snimcima na ovoj izložbi sudeči, fovek bi mislio, da tamo i nema planina. Do koga je krivica, da se ova pokrajina tako slabo reprezentovala, ne znamo. Ali najlepše se i ovoga puta pokazala zemlja turistike — Slovenija. Na stotine snimaka je bilo sa prekrasnih Slovenačkih planina: gorostasnog Triglava, Karavanki, Julijskih Alpa i Savinjskih Alpa. Mnogo slika je bilo i u boji radenih masnom bojom, koje su zaista u onoj harmoniji boja izgledale neobično. Manje fotografije sa Pohorja, za koje nije bilo več mesta, smeštene su na naslone. Izložena je bila i književnost planinarska Slovenaca, Hrvata i Srba kao i planinarske potrebštine razne vrste. Naročito je bio lep broj jakih planinskih cipela radenih u Slovenačkoj. U poslednjem delu dvorane na stolu bili su diagrami o stanju, napredovanja S. P. D. i njegovim mnogo-brojnim kučama kao i topografska skica puta učinjenog u julu 1923. od strane članova Srpskog Planinskog Društva u Savinjskim Alpima i načrt ovogodišnjeg izleta na Julijske Alpe i Karavanke. Na prozorima su bile fotografije na s t a k 1 u pokojnog Doke Stanojeviča, profesora univerziteta, iz raznih krajeva Srbije, koje su i umetnički i znalački izrartene. On je mnogo putovao i mnogo snimao: samo šteta Sto kod nas nije bilo razumevanja ni interesovanja za lepote naše zemlje te je njegov pokušaj, da izdaje fotografske albume, posle prve sveske: •»Srbija u slikama« Beograd 1900. morao prestati. Na kraju krajeva rečeno, ova prva planinarska izložba, na kojoj smo imali da gledamu celu našu lepu domovinu u slici, reprodukovanoj i živopisnoj, potpuno je uspela i posetioci njezini imali su retko uživanje nasladujuči se prirodnim lepotama naše dovoljno i oš neproučene Otadžbine, i vreme provedeno na izložbi smatrače kao najpriiatneji čas iz geografije Jugoslavije. — Kao agitaciono sredstvo za jače širenje planinarstva u Srbiji ova izložba je postigla svoju s vrhu. Dušan Jelkič. K temu izvirnemu poročilu našega sotrudnika dostavimo sledeče podrobnosti : Svečanost otvoritve, dne 17. aprila t. 1., se je pričela s slovensko pesmijo >Na planine«. Nato je prof. Zujovič, častni predsednik Srpskega Planinskega Društva, govoril o pomenu planinstva. Med prisotno publiko so bili predstavniki raznih ministrstev ter drugi odlični gostje. Nato je zapel zbor planincev-pevcev Tpavčevo -»Savsko«; s tem je bila svečanost zaključena. Slovensko Planinsko Društvo je zastopal g. Badiura. Razstavljeni predmeti so bili: Oljnate slike in akvareli: Beta Vukovanii (1), Bora Steva-novič (1), Miodrag Petrovič (3), Milica Čad je vid (3), Milica Milivo-jevič (3 — lepi motivi z Ohriškega jezera), Drag. Pavlovič (1 — lepa panorama Kajmakčalana) ter naš planinski slikar iz Bohinja: Valentin Hodnik, 20 motivov iz Julijskih Alp i. dr. Fotografije, ki zavzemajo največ prostora: Dr. Nedeljko K o š a n i n , Beograd, univerz, prof., predsednik SrPD., 28 fotografij Južne Srbije; dr. Jovan Ž u j e v i 6 , Beograd, univerz, prof. (eden izmed najstarejših srb. turistov): 16 fot. (13X18) iz slovite dunavske soteske Djerdab. Aleksander Vasič, Beograd: 50 komadov planinskih motivov iz Srbije in Slovenije ter 20 skic s kredo. Čeda K u še vi«, absolv. stud. phil., Vinkovci: 262 fot. (18X24) do (47X 60) iz raznih izletov po Stari Srbiji, Savinjskih Alp. in okolice Vinkovcev. Dosedaj najmarljivejši in najbolji amateurfotograf SrPD. Dr. Radivoj S i m o n o v i č , Sombor: 160 fot. (13X18), nabira jako marljivo sistematično razne motive iz Velebita, Hercegovine, Fruške gore. Dragocen znanstveni materijal! Dr. J. K r a j a i, Jastrebarsko: 36 fot. (18X24), dobrouspelih tipičnih motivov iz Velebita. J. Hitzthaler, Zagreb: 36 fot. iz Gorskega Kotara i. dr. pokrajin po Hrvatski. Drago P a u 1 i č, Zagreb: 10 fot. (18X24) s Plitvičkih jezer in okolice; vrlo lepo! Oddelek slovenskih razstavljalcev je v 9 skupinah. Janko Ravnik, prof. konservatorija: 62 motivov (povečave v velikih formatih. od teh 9 bromooljnatih tiskov, 1 pigment i. dr.). Joža Kunaver,46 velikih povečav (od teh 1 pigment in 2 bromooljnata posnetka). — J. Škrlep, Ljubljana, 17 povečav (od teh 10 bromooljnatih posnetkov in 1 motiv v modrem tonu). — T. Holzhaeker, Kranj, 6 povečav (mimosa), 30X 50. (Lepa slika iz Kranja.) — Dr. Stanko Tominšek, Ljubljana. 32 povečav v formatu 30X30. — Valentin Hodnik, akad. slikar, Zagreb: 50 povečav v manjših formatih. — Odsek ama-teurfotografov Mariborske podružnice SPD (Rotter i. dr.): 73 posnetkov iz Pohorja in ostalega Podravja. — Osrednji odbor SPD.: 16 posnetkov planinskih koč SPD. — Tymed poklicnih fotografov se je udeležil razstave samo Pelikan, fot. atelije, Celje, z motivi iz Celjske okolice. Umetniški tisk je bil skromno zastopan; razstavil je samo Metod B a d j u r a : 1 svetlotisk Triglava v vel. formatu in 3 heliogravire v manjših formatih. Diapozitivi v večjih formatih so bili v manjšem številu razstavljeni po oknih, druga večja serija (80 komadov) pa je prišla do veljave na predavanju, ki ga je imel R. Badiura na novi univerzi dne 18. aprila zvečer. Med skupinami amateurfotografov in po stenah so visele tudi mnoge reklamne slike in plakati letos v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu. Dubrovniku in Splitu ustanovljenih uradov »Putnik D. D.t (predprodaia železniških in parobrodnih vozovnic). Posebno pozornost je vzbujal krasno uspeli poskusni plakat Bleda, delo našega akad. slikarja Saše Š a n 11 a . in dve veliki fotografični povečavi Dubrovnika. Turistovska literatura topot ni bila še prav skrbno zbrana. V bodoče bo treba potniške pripomočke, vodnike i. dr. vestneje zbrati ter razstaviti. Kartografija i. dr. grafična dela: J. K n a f e 1 c : Karta Julijskih Alp. — R. Badiura: Koncept za karto Karavank s pristno domačo nomenklaturo in statistični diagrami: poset koč SPD v letu 1923., gibanje članstva podružnic prošlih 30 let, pregled (zgodovina) zgradbe turistovskih društev v Sloveniji v piošlih 50 letih (1874—1924), nazorni pregled planinskih postojank i. dr. Turistovska oprema in oprava je bila še slabo zastopana. T. Patrón planincev. V škofiji Annecy-jski se je lani (1923) praznovala tisoč-letnica rojstva ondi rojenega sv. Bernarda Menthonskega. Leto rojstva sicer ni točno dognano, vemo pa, da je sv. Bernard umrl 15. junija 1081; zanesljivo tudi vemo, da so mu časti svetnika bile priznane ravno pred 800 leti; priznal mu jih je škof v Novari, kjer je Bernard umrl, a v rimski seznam svetnikov je bil sprejet šele leta 1681 po papežu Inocencu X. O priliki tisočletnice rojstva je poslal sedanji papež Pij XI., ki je sam bil, kakor je znano, navdušen veleturist, škofu v Annecy-ju dne 20. avgusta 1923 daljše apostolsko pismo, kjer proglaša sv. Bernarda Menthonskega, kot ustanovitelja svetovnoznanih planinskih hospicov (zavetišč) na Velikem in Malem Sv. Bernardu, za patrona in zaščitnika planinskih prebivalcev in planincev. V tem obsežnem in živo pisanem pismu poudarja sveti Oče, pač pod dojmom svojih spominov, z markantnimi besedami pomen planinstva. Ker nam dohajajo te besede z mesta, s kojega vseobčnostjo se ne dá meriti nobeno drugo, jih navajamo (po »Theol.-prakt. Quartalschr.« 1923, 4. zvez., str. 707) doslovno v izvirnem jeziku: »Ex ómnibus exercitationibus, quibus honesta oblectatio quaeritur, nullum genus dixeris esse isto salubrius — dummodo omnis temeritas absit — ad animi valetudinem, nedum corporis. Cum dure enim laborando et ad maiorem usque tenuitatem aeris puritatemque nitendo renoventur vires ac roborentur, tum etiam fit, ut et difficultatibus omnis generis eluctandis constantior ad officia vitae vel ardua evadat animus, et illam rerum immensitatem ac speciem contemplando, quae ex Alpium sublimitate circumspicientibus patent, facile ad Deum, naturae auctorem et dominum, mens assurgat.« (V prostem prevodu se glasijo besede: »Izmed vseh vaj, v katerih iščemo dostojnega razvedrila, ne moreš nobene imenovati bolj zdrave za okrepitev duha, da o telesu niti ne govorim, nego je planinstvo, dokler se okanimo vsake neprevidne drznosti. Kajti s trdimi napori in z vedno višjim vzpenjanjem v tanjši in čistejši zrak se obnavljajo in okrepijajo moči; pa še več: boreč se s težavami vseh vrst postaja duh vztrajnejši napram tudi najtežjim življenskim dolžnostim, um pa se lahko dviga k Bogu, stvarniku in gospodarju prirode, ko zremo nazorno na ono neizmernost stvarstva, ki se odpira našemu pogledu z alpskih višin.«) J. T. Spomin iz svetovne vojne. Izvrsten in pogumen turist je Vinko Zor, prej kaplan v Bohinju (Srednja vas), sedaj na Jesenicah. Nedavno mi je pripovedoval: »Bilo je ob dvanajsti Soški ofenzivi. Srečno sem prišel skozi vojaško stražo na Velem Polju, ravno ko se je menjavala, in sem dospel s svojim tovarišem o polnoči na vrh Triglava. Tam sem ostal dve uri. Videla se je vsa grozna veličastnost bitke. Vsa pokrajina na fronti od koroške meje do morja je bila v ognju; kazale so se luči ob pokanju topov, švigale so rakete, žarometi so razsvetljevali vso okolico. Gore so se tresle od silnega groma. Groza me je prešinjala in sapa mi je zastajala.« I. Aljaž. Društvene vesti. Članstvo S. P. D. — Število članov Osrednjega odbora in podružnic S. P. D. v letu 1923, po stanju z 31. XII. 1923 je sledeče: Osrednji odbor SPD. i • L i- / rednih ju jana j ustanovnih 3050 61 > članov Savinjska podr. n — Gornji Grad..... 454 Podravska „ n — Ruše........ 133 »» Litijska „ „ — Litija ...... 146 M Selška „ n — Dražgoše (Železniki) . . 250 n Posavska „ n — Sevnica....... 124 n Radovljiška „ H — Radovljica...... 204 n Mariborska „ n — Maribor....... 351 n Slov. Bistrica n — Slovenska Bistrica . . 62 n Kranjskogor. tt — Kranjska Gora .... 350 „ Mislinjska „ n — Slovenjgradec . . . . 62 „ Kamniška „ n — Kamnik....... 120 n Kranjska „ it — Kranj ....... 309 n Mežiška „ n — Prevalje....... 107 n Novomeška „ n — Novo Mesto..... 110 n Rogaška „ n — Rogaška Slatina . . . . 49 » Šaleška „ n — Šoštanj....... 33 n Tržiška „ n — Tržič-Gorenjsko . . . 71 n Jeseniška „ n — ustanovljena leta 1924 . . — »> Osrednji odbor in podružnice SPD skupaj 6046 članov Statistika članov in naročnikov Osrednjega odbora SPD 1923: Stanje 31. XII. 1922 Odstopilo ali umrlo f Pristopilo Stanje 31. XII. 1923 Več ali manj Redni člani 3041 Ustanovniki 56 Skupaj 3097 Naročniki 854 624 633 3050 + 9 fl 6 61 +5 625 639 3111 + 14 46 322 1130 276 Savinjske podružnice SPD občni zbor se je vršil dne 15. marca t. 1. v Celju. Število udeležencev je pokazalo velik napredek v razumevanju pomena in namena naše podružnice. Obenega zbora se je udeležil tudi župan Celjskega mesta g. dr. Juro Hrašovec, ustanovnik g. Brunon Rotter iz Maribora in g. Rudolf Badiura, referent oddelka za ministrstvo trgovine in industrije v Ljubljani. V pozdravnem govoru se je predsednik gosp. Franc Kocbek posebno spominjal umrlega častnega člana SPD, vseučiliškega profesorja gosp. Frischaufa in je označil njegove velike zasluge za razvoj turistike v slovenskih pokrajinah v splošnem, posebno pa v okviru naše podružnice. O delovanju podružnice je izčrpno poročal društveni tajnik g. Anton Z d o 1 -še k; iz njegovega poročila posnemamo sledeče podatke: Podružnica je imela v pretečenem letu 454 članov: 1 častnega, 9 ustanov-nikov in 384 rednih. Pristopilo je 100 novih članov, kljub temu pa smo nazadovali za 57 članov proti letu 1922, zlasti zato, ker se ponekod članarina ni pobirala. Smrt nam je vzela ustanovnika gosp. Rajmunda Brataniča, trg. v Lučali. Za kraja Hrastnik in Vransko potrebuje podružnica zanesljivih poverjenikov. Potrebno je zainteresirati čim več ljudi; pri tem ni misliti zgolj na malenkostno članarino, temveč na stvarni interes društvenikov. — Članarino za preteklo leto so pobirali v Celju g. dr. Ernest Kaian in gosp. svetnik Franc Tiiler, v Žalcu pa gdč. Jana Hodnikova. Podružnica je prejela sledeče podpore: okrajni odbor Gornjegrajski Din 500.— in za popravo ceste v Logarjevo dolino tudi Din 500.— ; Posojilnica v Celju Din 375.— ; Savinjska posojilnica v Žalcu Din 125.— ; Posojilnica v Šmarju Din 50.— ; Južnoštajerska hranilnica v Celju Din 250,— in podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celju 250.— dinarjev. Gospod Robert Diehl je podaril en sod. Naš ustanovnik g. Brunon Rotter je daroval spominske knjige za Konja, Mrzlo goro, Skuto in Brano in štambiljke za Konja, Ojstrico, Mrzlo goro, Koroške Babe, Skuto in Planjavo; za posteljo v Frischaufovem Domu pa Din 250.—. Vsem