L FORTIN 3-4 TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenja Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Propietario: lic. Ivan Korošec Composicion, diagramacion, armado e impresion: Talleres Graficos VILKO S. R. L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires, Argentina, Tel. 362-7215 - Fax: 307-1044 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual NQ 321.385 NAROČNINA: Za vse države 20 USA dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, pošiljajte na naslov: Bogoslav Šušteršič, Gral. Vacca 988 (1686) Hurlingham Pcia. Buenos Aires, Argentina. Dopise, članke in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Ivan Korošec, A. Lanz (C. 24) 4391, 1884 Berazategui, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Svobodni sveta združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Marzo-Abrii 1997 • Buenos Aires * Morec-April 1997 Novi slovenski metropolit-nadškof ljubljanski msgr* dr. Franc Rode pozdravljeni! Tudi slovenski domobranci, neomajno zvesti Bogu-Narodu-Domovini in svojim, za te vrhunske vrednote civiliziranih ljudstev sveta zverinsko pobitim, mučencem k imenovanju čestitamo in molimo k Vsemogočnemu, naj bo radodaren s Svojimi blagoslovi za težke in usodne naloge novega nadpastirja. TABOR - ZDSPB Ivan Korošec SPRAVA OB LETU 1997 Takrat, ko sem stal na straži pod Sv, Jero v Gorjancih, z na strel pripravljeno puško - strel tudi na brata partizana, takrat nisem mislil, da je tudi partizan moj brat. Ne, ne . Takrat partizan ni bil moj brat. Bil je komunist, nasilnik nad imetjem in življenjem, zato je dvigal pest, zato je nazdravljal nasilniku Stalinu in nosil na čelu njegovo znamenje - krvavo zvezdo. Tisti čas je bil grozen, življenje ni bilo varno nikjer. Prav, kot v turških vpadih, ropanjih in ugrabljanjih. Toda tedaj so grmade naznanjale, da se bliža sovražnik. Pa gozdovi so bili varni. Sedaj pa so bile grmade naše goreče vasi in dva sovražnika: Okupator, ki se je napajal na naših studencih, je odvažal in pobijal podnevi v imenu rimske pravice - Duceja in kljukastega Furerja. Partizan, ki se je boril za revolucijo, pa je vdiral v vasi ponoči v imenu bratstva in enakosti sovjetske Moskve. Bil je svinčeno težak tisti čas, namočen s solzami in krvjo. „...Pa je naša kri zavrela, skupaj fantje smo prišli, z neba jasnega kot strela, v bran smo se postavili." Zato sem pustil Ljubljano in šel v Gorjance. Zato sem stal na straži in čakal, da bi prvi sprožil in ubil - revolucijo. Pa je ni bilo pred puškino cev in nisem jo ubil. In ker jo nisem, se je stopnjevalo nasilje. Ob nasilju pa je v Gorjancih rastel tudi upor nasilju. Vse silneje je gorela baklja nacionalne gverile za resnično slovensko svobodo. Rasli smo v čete in bataljone In bolševiški revoluciji je upadal pogum za nasilje. To je bil korak v pravo smer slovenske svobode. To je bil jez nasilju in zločinom agentov Stalina in Hitlerja. Se spomniš, partizan, najinega prvega srečanja v Gorjancih na Vrhpolju? Nervozno sva zagrabila za orožje in naperila. S stisnjeno pestjo si me Pozdravil: „Smrt fašizmu!" //Bog daj!", sem ti odgovoril. Pa nisva sprožila, ker nisem bil fašist in ti ne revolucija. Vse pogosteje sva se potem srečavala po gorjanskih stezah in zaselkih. ^ed nama je plahnelo nezaupanje. Celo kruh sva si delila, še veš? Kruh, vtažna, grenka, koruzna kepa, ki je po plesnobi dehtela, katero je uboga dninarica utrgala lačnim otrokom od ust, da je potolažila dva sestradana //Capina". Še pomniš? Tudi patrone sva si delila po bratsko in drug drugemu naročala Pozdrave za matere tam daleč, če bi ne preživela. Potem so se vrstili skupni napadi našega bataljona in vaših „brigad" na fašiste: Na Cikavi, Ratežu, Smolenji vasi, Pogancih, pri Stopičah. Tam sva bila celo skupaj v desetini za udar, še veš? Vendar početje vašega političnega komisarja, ki je vas gonil v napad kakor živino v zakol, mi nismo razumeli. bJi bilo vredno vojaka. Tvojim ni šlo za smrt okupatorju, ne svobodo narodu. Cilj je bila revolucija, oblast, Internacijonala, Stalin— Kako že poje tista, ki si hotel, da bi se jo naučil tudi jaz: to bode naš poslednji odločilni težki boj, za Internacionalo življenje vsak žrtvuj!" V tem smo si različni kot ogenj in vihar. Zato so tvoji po uspehu naše skupne borbe tebe imenovali heroja, ttiene pa istočasno izdajalca, samo zato, ker nisem pozdravljal s stisnjeno Pestjo. Še veš? Vaš politični komisar je bil bolj osovražen kot okupator, vendar ni nobeden izmed nas meril nanj, - ali pa? Zato je v borbah ostajal zadaj, sicer pa je imel vedno prvo besedo in zadnjo: „Živela rdeča armada, živel veliki vodja Stalin" No in ta komisar je po ukazu odločil, da smo se razšli - sovražni. Ti si odšel s tvojimi, jaz sem ostal pri mojih. Ob razdrtem znamenju kraj vasi sem postal in zrl za vami. Ob polomljenem Kristusu sem mislil nate in čakal, da se boš morda vrnil. Pa te ni bilo. Zakaj si odšel? Zakaj se ne bi skupno borili proti skupnemu narodovemu sovražniku, če so bili tvoji res NOB in OF? Ne, tega ne bom razumel do smrti. „Se ti pozna,da si mlad", mi je še vedno šumel v ušesih, oduren komisarjev očitek, ko sem ga vprašal, zakaj partizanski pozdrav ni pozdrav „smrt okupatorjem". „Smrt fašizmu „ ni „smrt okupatorjem" in „svoboda narodu" je „svoboda partiji", je zarežal nadme kot medved. Midva tedaj tega nisva razumela. Ko si odhajal, si namesto pesti stisnil zobe — Dolgo je že tega. Nikoli več se nisva srečala. Pozneje v neurju je prav, da se nisva, ker ti si postal revolucija in jaz kontra. Sedaj, ko žrtve tega neurja že prst postajajo in se vse podira, kar je gradila revolucija, večkrat mislim na te in se vprašujem: „Ali si res verjel v svobodo, ki jo more prinesti rdeča zvezda? Ali si res verjel v bratstvo in enakost, ki bi bili sad boljševiške revolucije? Včasih se mi zdi, da slišim tvoj glas, kot tedaj v Gorjancih: „ Veš, vse kar počenjamo, je tako čudno, boleče: rekvizije, likvidacije - - .Dvigamo pest v smrt fašizmu, pa morimo Slovence -. Verjamem ti, da si bil prostovoljc za resnično OF. Verjamem, da ti je v srcu gorela slovenska svoboda - zato si šel. Vendar tvoj korak ti je Prestregla partija in postal si priklenjen robot njenega komisarja. Vse je bila prevara z vabljivo masko OF in NOB. Vse je bila krvava revolucija sovraštva, orgij, maščevanja in umorov. Vse je šlo za oblast nove kaste. Za novo sovjetsko republiko - Slovenijo. Zato je bilo najino Prijateljstvo sovražno revoluciji. Kjer koli si, živ ali mrtev, podam ti roko - brat. Ker vse, kar ja bilo med nami, je bil ukaz krvave partije, boga sovraštva >n krvi. Midva z nasprotnih bregov, pa sva oba umirala za isto svobodno. Pravičnejšo in lepšo domovino - našo drago Slovenijo! „ , Mira? Država in slovenska Cerkev To, da vodi poslanec Zmago Jelinčič pravo medijsko vojno proti Cerkvi, ni nič novega pod soncem, saj tudi tako sovražno in nestrpno Naravnane skrajneže premore vsaka držaVa. Skrb vzbuja le to, da to počne kot tajni agent nekega štaba ali kabineta, ki se je v bližnji preteklosti 'rnenoval Centralni komite. Ker sta nam zatiranje in preganjanje Cerkve >z svinčenih časov v svežem spominu, lažje razumemo, kaj pomenijo Pogosto izrečene Kučanove izjave o kontinuiteti prejšnjega sistema in j oblasti. Če se ne bo izvedel referendum o tem, ali vrniti nacionalizirano - beri okradeno lastnino - ali ne, seveda pod „firmo" „zavarujmo gozdove", se to ne bo zgodilo le zaradi aktivnosti tajnega Udbovskega agenta, ampak Pod taktirko, po nalogu in ukazu njegovega šefa. To v svojem bistvu ne bo pravi referendum, ampak bo to kakor neki montiran proces proti Cerkvi, ki jo znani udbovski agent - po nalogu svojega šefa - že dolgo razglaša za tujek v naši družbi. Na tem „referendumu" naj bi razkristjanene in uahujskane množice uprizorile revolucijonarno sodišče in odločale o tem, ali se ukradena lastnina sme vrniti lastnikom ali ne. Slovenija bo tako Verjetno prva država na svetu, ki naj bi s pomočjo ljudsko-revolucionamega sodišča uzakonila preteklo partijsko ropanje in krajo! Protislovno in cinično je, da prav tisti, ki se glasno sklicujejo in zagovarjajo ločenost Cerkve in države, stezajo svoje dolge prste po njeni lastnini. Verjamem, da drugim upravičencem, ki so vsi naši državljani, katerim odvzete lastnine še nismo vrnili, tega niso storili samo zato, da bi laže izvedli in uresničili svoj pohlepni in peklensko sovražni načrt do katoliške Cerkve. Njihov načrt in namen je dovolj prozoren: odvzeti Cerkvi vse gmotne temelje za normalno delovanje, misleč, da bo tako Cerkev v Sloveniji onemogočena, strta. Zato smemo pričakovati, da bodo sovražniki Cerkve v oblastnih strukturah šli v svojem bojevitem sovraštvu še naprej. Naslednja njihova poteza bo obdavčitev nabirk in prostovoljnih prispevkov za Cerkev. Nazadnje pa to, da naj člani Cerkve sami s posebnim da vkom, od katerega bo oblast pobrala visoke davke, obnavljajo in vzdržujejo sakralne objekte, ali pa naj se iz Cerkve izpišejo. Tak je njihov namen in pravi obraz- ne tisti na srečanjih z našimi škofi - kot predstavniki Cerkve. Tudi uvažanje nekaterih sekt in ločin je načrtno in ima za cilj: oslabiti in izriniti avtohtono katoliško veroizpoved, ki jo oznanja Cerkev! Ivan Glušič, Mozirje Beg pred odgovornostjo V Družini št. 8 (23. februar 1997) je bil tematski naslov vedno zanimive rubrike Poberkovanje Kdo je kriv, da še nimamo vlade? Začenja se takole: „Prav zabavno je zadnje tri mesece opazovati, kako se stare sile naprezajo, da bi na vsak način ostale v sedlu". V zadnjem odstavku uvodnega dela pa je zapisano, da je „moč zatrditi, da so glavni krivci za to, da tri mesece po volitvah še nimamo vlade, stare sile, ker so se zabetonirale v odločitev, da za vsako ceno ohranijo oblast" (povdaril T.Ž.). Ker je v Sloverniji (žal) ostra politična dejavnost trenutno še nepremostljiva zgodovinska danost, ob tem „paberkovanju" razmišljam tokole: Ne glede na to, koliko so stare sile komu (najmilejše rečeno) nesimpatične, je vendar naivno pričakovati, da se bodo oblasti odpovedale same od sebe. Moralnih zadržkov nimajo, zakonskih omejitev pa jim ni nihče postavil. Trditev, ki jo pogosto slišim od pristašev pomladnih sil, češ da so stare sile krive za stanje v Sloveniji, je vedno manj utemeljena in vedno bolj beg od lastne odgovornosti. Prav žalosten že vrsto let opazujem, kako nove sile niso pripravljene prevzeti oblasti. Če bi jo zares hotele Prevzeti, bi naredile tisto, kar bi jih edino pripeljalo do cilja: združile bi svoje moči v eni sami stranki. Že s tem, da se ne morejo dogovoriti niti za koalicijsko nastopanje (kaj šele s tem, da so posamezno „zraven"), so sood vorne, da je Slovenija zdaj le slab približek tiste države, za katero smo Se mnogi iskreno zavzemali in zanjo po svojih močeh delovali (brez iskanja osebnih koristi) ob njenem osamosvajanju in začetku prenove. Ravnanje vodstev pomladnih strank je toliko bolj nespametno, ker je v nasprotju s pregovorno starim razumom in izkušnjami. Ker je znova aktualen, naj zapišem le nauk ene od Ezopovih basni, kot se ga spominjam >z svoje srednješolske latinščine: Numquam est fidelis cum potente societas ' zvesti nikdar ne more biti družabnik mogočneža. Kdor to poskuša Postati, nujno izda svoja načela in svoje načelne pristaše; če bi jim ob tem dejanju hotel ostati zvest, pa bi izdal „družabnika". V nihanju med obema slabostima se pokaže najslabše; prelomi obe zavezi. Če sploh preživi, ostane sam, za nikogar več ne zvest ne zanesljiv. Kdor danes išče krivdo za stanje v državi predvsem pri starih silah, dopušča, da njegova stran ponavlja škodljive napake. Ustvarjanje političnih nasprotnikov iz (vsaj trenutno) nujnih naravnih zaveznikov pa je sploh nerazumno početje; pomeni le odlašanje in vedno manjšo verjetnost ■“esnične prenove. Pobuda in prevlada sta tako prepuščeni dejanskemu (>n) skupnemu političnemu nasprotniku (Duobus litigantibus tertius §audet- kjer se prepirata dva...). Ob tem je povsem neumestno tožiti, kako 8rd (ali zabaven) je nasprotnik, ko podarjeno prednost izkorišča. Tone Žakelj, Ljubljana MgittgMgg&MgjiggM O denacionalizaciji v RS V slovenskem političnem prostoru ponovno pridobiva na veljavi Zakon o denaciolizaciji in vračanje gozdov Cerkvi. Prav sedaj, ko bi morali v Sloveniji graditi demokratično družbo in se pripravljati za vstop v integracijske tokove, se posvečati gospodarskim problemom, bresposelnosti, proračunu, lastninjenju ter odkrivanju vseh nepravilnosti °krog njega, znani scenaristi spretno obrnejo pozornost javnosti na druge stvari. Vračanje gozdov ni nepomembno dejanje, posebno ne za tiste, ki so razlaščali! Slovensko politično sceno obvladujejo še stare sile in na vsak način ter za vsako ceno hočejo opravičiti svoja dejanja iz pretekljosti. Ena od pomembnih trenutnih razčiščevanj je denacionalizacija in vračanje gozdov. Zakaj bi Slovenci razmišljali o pomembnih stvareh, če pa lahko govorijo o nepomembnih stvareh posebno tistih, ki se jih ne tičejo. Zato so pa tu posamezniki, kot Zmago Jelinčič predsednik SNS, podaljšana roka starega režima, ki skuša na vse načine prepričati javnost, da je vračanje gozdov narodno škodljivo in nepotrebno dejanje. Istočasno pa nič ne naredi za izgubljeno slovensko premoženje v bivši Jugoslaviji. Lastnina je v vsaki demokratični družbi nedotakljiva dobrina, ki jo ni možno prilastiti, oziroma odvzeti znanemu lastniku. Kako bomo gradili demokratično družbo, ko nimamo volje spoštovati najbolj osnovnih načel pravne države. Politična volja parlamenta in oblasti mora delovati na spoštovanju pravne ureditve države in njene ustave, ter spoštovanju temeljnih pravic človeka. Nad vsem tem pa bdi ustavno sodišče, ki mora spoštovati zakonodajo in ustavo. Ali bo ob tem problemu Jelinčiča in Černača ustavno sodišče padlo na izpitu, ali pa bo podprlo pravico in poštenost. Kolikor ne bo prišlo do poštene presoje, bo v Sloveniji še naprej potekala tranzicija po znani poti za znanega naročnika. Slovenija pa se bo oddaljevala od demokracije, Evrope in se ponovno vračala v balkanske razmere. Cerkev je imela v posesti veliko nepremičnin, med katerimi so bili tudi gozdovi, ki so bili po letu 1945 podržavljeni. Gozdove je imela v lasti in pravna država si ne more sedaj postavljati nova merila za vračanje gozdov. Vrniti je potrebno vse premoženje v celoti in le Cerkev sama potem lahko odloča, kaj bo storila z gozdovi. Le ta pot je poštena in demokratična. Ne vem, kako si nekateri predstavljajo pot v Evropo, ko ne spoštujejo niti lastnine, kaj šele druge osnovne predpise, ki so v Evropi postavljeni v določene zakonske norme. Država lahko z zakonom omeji maksimalno posest in na ta način pride do gozdov, vendar jih mora kupiti, ne pa pridobiti z razlastitvijo. Cerkev naj sama odloča, koliko gozdov bo podarila, koliko prodala ali obdržala. Trenutno ji razni politiki nimajo pravice meriti posesti, postavljati merila, še najmanj pa predpisovati ukrepe, kot to delata Zmago Jelinčič in Igor Bavčar. Veliko ljudi je v zgodovini darovalo svoje premoženje Cerkvi in to ne Rimsko katoliški ampak osnovni celici Cerkve. Ali nismo dolžni spoštovati voljo nekdanjih lastnikov, njihova dejanja in zadnje želje? V družbi, kjer se ne spoštuje lastnina, se tudi ne spoštuje človek niti ne njegova osebnost. Še manj pa moralne vrednote naroda, njegove kulture in identitete. Kdaj bomo sposobni razmišljanja s svojo glavo in bomo znali Zavrniti medijske dezinformacije. Pred nami je pomembna odločitev v Prid pravne države, kjer bomo pokazali svojo poštenost do lastnine, do sočloveka. Predlogi za referendum o ne vračanju gozdov je politično legitimno dejanje, vendar proti vsakemu poštenemu razumu in pravni ureditvi države. Prav isti ljudje danes spreminjajo ustavo in sproščajo Prodajo slovenske zemlje, gozdov in nepremičnin. Le kako lahko obstaja dvojna morala v narodu, ki ne privošči lastnine lastniku, po drugem, pa bi prav to lastnino radi prodali tujcu. Gorje narodu, kjer vlada stihija in ni prostora za poštenost in moralna načela. Branko Tomažič poslanec v DZ RS Korajža velja Govor pred parlamentom v ljubljani 6. februarja, 1997 Drage sestre in bratje! Moj glas je z onstran oceana. Glas tisočev, ki smo morali zapustiti to r>ašo drago, nikdar pozabno domovino, zaradi krvavega divjanja komunizma, ki je z masko svobode in stisnjeno pestjo zamenjal okupacijo tujca. Skoro pol stoletja je bila komunistična partija tožnik, sodnik in rabel slovenskemu narodu. Sovraštvo, laž, maščevanje, zavist, korupcija, intrige in tiranija so bili bogovi rdeče justice. Ko se je podiral berlinski zid, smo čakali novega Niiremberga, da bo svet obsodil še zadnjega propadajočega izma zločine in zločince. Čakali smo, čakamo in bomo dočakali, kajti zločin genocida nad narodom ne Zastara nikoli. Če ne vračamo sovraštva in ne kličemo maščevanja je zato, ker imamo to našo drago domovino rajši - stokrat rajši, kot sami sebe in vse naše žrtve. bJe bomo pa odnehali v zahtevi poprave krivic, odprave privilegijev in sestop vseh funkcionarjev tiranije, kateri so ji zvesto služili in nekateri še danes pijejo kri narodu z korupcijo, intrigami in divjim lastninjenjem. Do sedaj so nam vladali komunisti. Danes, ta moment zopet ustoličujejo komuniste, ob novih intrigah in z novim izdajalcem. Koliko časa še drage sestre in bratje Slovenci? Proč z tranzicijo, proč z političnimi intrigami, proč z mostovi do krvavih bregov! Naš narod je bil rojen za svobodo, za iskreno sožitje med brati, za medsebojno spoštovanje! Ta dežela je zemlja junakov! Tisoči mučencev, ki so umirali, da mi sploh še živimo, so porok narodu, da vremena Kranjcem gotovo, kmalu bodo se zjasnila! Zato drage sestre in bratje: „KORAJŽA VELJA!" Ivan Korošec Pisatelj dr. Stanko Kociper — osemdesetletnik V sredo 30. aprila bo poteklo 80 let, ko so rojenice Na Pobrežju v Mariboru povile v plenice majhnega Kocipra. Ker je mati bila v službi pri grofici Von Than, je zaupala svoji sestri njegovo nego v hiši ovdovelega brata v Veliki Nedelji. Po prvem razredu osnovne šole se je mati s Stankom preselila v svoj dom pri Sv. Miklavžu pri Ormožu. Sledila so leta, ko je mladi Kociper srkal v dušo in srce prelest zemljice in dobrote ljudi okoli Jeruzalema ter hlastal bogastvo čarov, ki so se v nedogled gnetli preko goric. Dejavna otroška izkušnja z življenjem zemlje, družine in v organskem sobivanju z Bogom mu je pozneje predstavljal zvrhano zakladnico motivov, osebnosti in dramskih zapletov oziroma na pisanje zgodb, hkrati merilo za moralno in idejno vrednotenje sveta. V petem razredu ljudske šole je napisal pesem „Materi" in dramatiziral ljudsko pesem „Pegam in Lamberger", skoro istočasno misijonsko igrico „Marija pomaga". Kot učenec mariborske klasične gimnazije je začel pisati črtice. Pošiljal jih je pod raznimi psevdonimi v revijo Mentor. V veliko pobudo mu je bil njegov stric, profesor verouka dr. Kociper. Sošolci so Stanka zaradi njegovega veselega značaja imeli radi, cenili s° ga tudi njegovi profesorji, med njimi prof. Sušnik, ki je videl v Stanku bodočega literata. Jeseni 1936. se je mladi abiturient preselil v Ljubljano in začel s Pravnim študijem. Po posredovanju prof. M. Dolenca je bila kmalu °bjavljena njegova razprava „Pravne starine iz ormoškega okraja". Kociper Se na univerzi ni priključil nobenemu študentovskemu društvu, po lastni 'zjavi pa so mu bili člani Ak. Straže najbližji. Kljub temu se politiki ni r^ogel izogniti. Zaslovel je po svojih prosvetnih in političnih govorih na štajerskem. Znano nam je bilo, da mu je dr. A. Korošec obljubljal politično bodočnost, mnogi med nami smo videli v njem bodočega slovenskega Politika. Vojaška vstaja (puč) 7. marca 1941 je Kocipra presenetila v podstrešni s°bi v Slomškovi 7. Nemci so kmalu po zasedbi Štajerske in Gorenjske začeli s preseljevanjem v Srbijo in na Hrvaško. Kociper se je odločil ostati v Ljubljani. Kot zaveden Goričanec je vedel, da mu Nemci ne bodo Prizanesli, ker je javno obsojal nemške nakupe vinogradov. Svojim osebnim °bčutkom zaradi izgubljene Štajerske in Gorenjske si je dal duška v noveli "Zemlja me je potegnila". Izšla je v reviji Dom in svet (54-1-2) - Dr. T. Debeljak. V Ljubljani je v začetku italijanske okupacije sorazmerno s Štajersko vladal mir. Kociper je izrabil ta čas, nadaljeval s študijem v pripravi za diplomo, ki jo je prejel 20. maja 1942. Istočasno je končal „Goričanca". ki ga je izdal dr. Tine Debeljak. Stanko Kociper je, kakor sam pravi, pomočil pero v kri naših ljudi. Prav v tistem času je planila na dan komunistična revolucija. Komunisti so hoteli najprej ubiti generala L. Rupnika, potem kmalu so padli pod komunističnimi streli Emer, Peršuh, Ehrlich, Praprotnik, Kikelj, Župec, dr. Marko Natlačen. Prišlo je, kar je Kociper napovedoval: požigi slovenskih domov, streljanje talcev, žične ovire v Ljubljani, blokade, internacije. Pri blokadi večje ljubljanske skupine je komunistični izdajalec izbral za internacijo tudi Kocipra - 1.7.1942. Italijani so ga poslali najprej v Monigo pri Trevisu. Tu je ostal do 14.8.1942., ko so ga preselili v taborišče Chiesanueva pri Padovi do 26.8.1943. Leto in pol internacije! Kot interniranec se je Kociper v tistem času povezal z oficirji v bližnjem taborišču. Z majorjemGlušičem je začel izdajati taboriščni list „Domovina". Komunisti so ga proglasili za belogardističnega inspiratorja. Na srečanjih z generalštabnim častnikom S. Orlovičem, bivšim načelnikom Rupnikovega poveljstva, je globlje spoznal vrline generalov Mihajloviča in L. Rupnika. Kot mi, je tudi S. Kociper sodoživljal tragiko Grčaric, Turjaka in Jelendola. V začetku oktobra 1943 je v skladu s svojo osnovno politično usmeritvijo vstopil v novoosnovano Slovensko Domobranstvo. Prelomni Kociprov dogodek je njegov radijski govor 10. oktobra, s katerim se je končno odločil, da bo posegel v zgodovino slovenskega naroda. Znotraj t.i. legalnega protirevolucijonarnega tabora, ki sta ga predstavljala Slovensko domobranstvo ter Pokrajinska uprava LP na čelu z generalom L. Rupnikom, je šla njegova pot tako rekoč strmo navzgor. Izredno dejavnost je Kociper razvil kot predavatelj, govornik in urednik revije „Slovensko domobranstvo". Po sporu z nemškim generalom E. Roessenerjem in izključtvi iz domobranstva je postal nepogrešljiv član t.i. Rupnikovega mladega kroga, najprej kot osebni tajnik generala Rupika, spomladi 1945 tudi kot generalov zet. General Rupnik je ob koncu vojne izgubil igro znotraj samega protirevolucijonarnega tabora; njegov koncept o zadnji obrambi Slovenije skupno s Srbi in Hrvati pred Titovimi armadami ni prodrl in se je v začetku maja umaknil s svojo družino in večjo skupino slovenskih časnikarjev na Koroško. Zgodovinar Boris Mlakar v spremnih vrsticah h Kociprovi knjigi „Kar sem doživel" navaja zanimivost, to po arhivu KP v Beogradu, da je Kociper, predno so ga Italijani poslali v internacijo leta 1942, bil celo nekako na liniji OF. Britanci so dr. Kocipra internirali v Wolfsberg in ga zadržali v zaporih leto in pol. Zasliševavci so ugotovili, da Titova zahteva 0 njegovi izročitvi ni dovolj utemeljena. Zida Brovvna ni zanimal očitek, da je dr. Kociper po radiju napadal Churchila, vse bolj kako je pomagal pobegu Vuleta Rupnika. Dr. Kociper se je junaško zagovarjal. Nemški maršal Kesslering in Predsednik NO dr. Basaj sta njegovemu zadržanju čestitala. Dr. S. Kociper v svoji knjigi ne omenja urednikov Slov. doma. Družinskega tednika in upravnika dr. Hacina, da nam je dal v pregled spomenico generala Rupnika, izročene angleškemu divizionarju Arbuthnottu. General Rupnik je v spomenici prosil divizionarja, da zaščiti slovenske domobrance, dr. Kociper pa mu je podrobno obrazložil zgodovino Slovenskega domobranstva. Idealni Stanko si ne pripisuje zasluge, da je njegova razlaga o domobranstvu in četništvu divizionarju rešila 600 vojakov in civilistov iz Beljaka in Spittala, da so lahko odpotovali v Palmonovo, med njimi skupina s svetnikom K. Škuljem na čelu. Področje od Beljaka do Lienza je bilo področje Arbuthnottove divizije. Dr. Kociprova intervencija je bila rešilna tudi za časnikarsko skupino, nastanjeno v župnijski dvorani. \ Mirko Javornik in Ludovik Klakočer, oba vešča angleščine, sta na poti s kolesoma proti Lienzu spoznala angleškega častnika, poveljnika vojaške čete v Steinfeldu. Po pripovedovanju osebnega stanja sta mu obrazložila usodo slovenskih domobrancev intisočev civilistov, ki so se umaknili pred Titovimi tolpami na Koroško in pričakovali zaščite pri Angležih. Angleži so že naslednji dan odpeljali časnikarsko skupino v Steinfeld in Lengholz. Javornik in Klakočer sta prevzela v vojaški edinici prevajalno službo. Vse je tako daleč za nami, da se vsega niti spominjati ne moremo. Skoro pol stoletja živimo v naši novi domovini. Dr. Kociper se je z družino: babuško, gospo Olgo Rupnikovo, z ženo Ksenijo in sinom Nikom odselil v Argentino 7. marca 1949. Skrb za družino ni bila lahka. Ga. Olga seje zaposlila v krojaškem salonu, Kociper pa je našel zaposlitev kot pomočnik knjigovodje. Zaradi izredne sposobnosti je hitro napredoval in postal član direktorija v velikem podjetju. Dr. S. Kociper je v življenju veliko trpel: zapori, internacijein klevetanje gen. Rupnika. Bogu vdan je leta spremljal svojo Ksenijo, ki je po težki bolezni in smrti zapustila Stanka in sina Nika. Nikova družina mu je danes v veliko tolažbo in veselje. Člani ZDSPB in „Tabora" ob 80 letnici čestitamo svojemu memtorju Dr. Kocipru. Njemu in nam veljajo generalove misli in želje na zadnjem pogovoru s Stankom v Federaumu, nekateri pravijo v „Napoleonovem gaju". „Stanko, od nekdaj sem verjel, da je Stvarnik vsakemu vnaprej določil pot, ki jo mora hoditi do konca. Vidiš, nikdar nisem mislil, da bo kdaj na moja pleča padla naloga krmariti usodo slovenskega naroda. Zato se na to nalogo tudi strokovno usposabljal in pripravljal nisem. Ti veš, da seje tudi nisem želel, in vendar me je zadela prav ta naloga... V najtežjem razdobju zgodovine slovenskega naroda... Vidiš, božja pota... Vidiš, pa si le ti vsem dogodkom videl do dna... Božja pota, fant... Da boš ostal priča... Pisanja nikar ne opusti". Slavko Skoberne MATERINŠČINA JEZIK SE PRILAGAJA Ko prebiram knjige naših izseljencev, me dostikrat mika, da bi posebej raziskoval njihovo slovenščino. Pri marsikaterem od njih je taka kakor jezik v knjigah pisateljev in pesnikov, ki živijo in delajo doma. Spet pri drugih je drugačna. V čem so razlike? Že nekajkrat sem o tem pisal tudi v Rodni grudi. Pa so mi ob nekaterih ugotovitvah posamezniki celo zamerili, češ da brkljam po teh rečeh samo zato, da iščem napake in pomanjkljivosti. Kako so nekateri kratkovidni! Kljub tem slabim izkušnjam se znova lotevam podobnih vprašanj. Te dni sem namreč prebiral knjige Ivana Korošca, pisatelja, ki je po vojni odšel v tujino, pa hkrati ostaja povezan z domovino, tako da mu knjige izhajajo doma in v tujini. Seveda v slovenščini Ena iz značilnosti njegovih zgodb je, da se večinoma dogajajo v stari domovini in da v njegovem jeziku - ne v besedju ne v skladnji - na prvi pogled ni čutiti izrazitih sledi njegove druge domovine Argentine. Zanimivo pa je , da je njegov jezik slogovno precej mnogpvrsten in razgiban. Včasih na primer spregovori celo v slogu Ivana Cankarja: „Ni našel svoje pravice, slovenski hlapec Jernej, ne pri gospodarju, ne Pri županu, ne pri sodniku in ne pri božjem služabniku. Kako naj bi jo našel, ko pa je zanj ni bilo." Kadar je tako posnemanje vsebinsko ali kako drugače utemeljeno, je estetski užitek in učinek še stopnjevan, manj pa je dragoceno, če se Prevečkrat ponavlja. Malo drugače, čeprav še zmeraj cankarsko slovesno zveni tole: „Orgle so zagrmele, da seje razlilo po vseh baročnih okraskih in je stenj v lestencih zatrepetal, kakor čiste nevestine sanje na pragu v resničnost. Piščali so se vtopile v pričakovanje in nekje iz odmeva in čiste dekliške duše se je utrgala in kipela pod mogočno kupolo kakor tenka srebrna nit". Vidimo, da pisatelj rad pripoved malo romantično prenapenja ter jo sproti razlaga in podzdiguje, pa čeprav pripoveduje o povsem vsakdanjih stvareh, tako da jo že samo s tem prenaša iz resničnosti v literaturo: „Temna in viharna je bila tista noč nad dolškim mlinom. Nekje za Poganjcami je grmelo. Kakor bi nekdo valil težke sode in čez Veliki Slatnik se je razklalo nebo, da je švignilo skozi rogovilasto gabrovje, kot da bi nekdo ošvrknil z bičem. V vrhovih je završalo in prve kaplje so se ustavile na listju." Tak opis pa ni izumetničen, saj je avtor želel z njim pričarati prav posebne razmere, v kakršnih vojak na straži zadremlje, in je potemtakem ta slogovna posebnost eden od načinov za stopnjevanje napetosti: „Stražar je zadiral oči v temo, pa ni videl pedi pred seboj. Le kadar je °pletel blisk skozi vihar, se je posvetilo med grmovjem, da so bile skale ( videti razmetane med bodičevjem kakor prihuljeni sovražnik, ki se plazi P napadu." Večina Koroščevih črtic, novel in pesmi se dogaja v domovini, in sicer že največkrat v povsem konkretnem okolju, z resničnimi imeni krajev. „Na Brezjah so ujeli še zaščitnico zapuščene postojanke. 'Kam?' je bilo vprašanje izčpanih in onemoglih. 'V kolono z begunci - smer Tržič!' je odbrzel motorist. Vinka je streslo, kot bi se zbudil iz težkih sanj. 'Kako, Tržič je rekel?'" Taki krajevni dokumentarnosti pa ostaja Ivan Korošec zvest tudi v zgodbah iz argentinskega okolja: „Rudi je stekel v kočo, vzel revolver, ga potisnil za pas in stekel na travnik. Odločno se je postavil med obe skupini z rokami v bok, da so lahko videli revolver za pasom. S tem jih je hotel preplašiti. Z besedami ni mogel, saj je znal komaj reči: 'Buenos dias' in 'Por favor'. Ob njegovi odločnosti so se „negros" odmikali proti svojim kolibam. Že blizu naselja se je Rudi obrnil, da bi pogledal za njimi, pa se je iz gruče utrgal strel in ga zadel v trebuh... Naslednji dan je zdravnik z rokami dopovedoval zaskrbljeni ženi, da je operacija uspela in da je 'marido fuerte'... Ob obisku konec tedna pa so sporočili: 'Truplo vašega moža leži v morgue na ulici Prevencion številka 717.'" Koroščevo pisanje pa je kljub taki elastični dokumentarnosti na splošno bližje malo retorično privzdignjenemu književnemu jeziku kakor pa sproščeni vsakdanji govorici, saj je pri njem kar težko dobiti ljudski ali narečni izraz: „Ivan mi je ime, me je skoraj zdramil iz napetega pričakovanja, ko sem spet slišal mamo, ki me je svareče prosila: 'Pa merkaj se."' Ravno zaradi težnje po lepi, skoraj šolsko pravilni slovenščini, je bralec neprijetno presenečen ob nepričakovanem vdoru pristne srbščine: „Je veza? Ni veze! Ordonanci naprej! Veza je - Tišina -Poveljnik sedeminštiridesete naprej! Stoj, ni veze!" Podobno deluje tudi realna tujščina v zgodbah iz Argentine: ,,'Na, da bo tudi tvoja quincena danes.' Segel je v žep in začudeno obstal. 'Nobenega drobiža?'... 'Abono za vlak, to je vse premoženje'. Perdone - me olvide/ se je upravičil ciganki." Kljub tem vložkom pa so Koroščeva prozna in pesniška dela pisana v tako sodobni slovenščini, da po razčlenitvi njegovega besedja in sloga sploh ni mogoče sklepati, da avtor že tako dolgo ne živi več v Sloveniji. Nasploh pa je na taka vprašanja težko odgovarjati, če ni zadosti gradiva. Se posebej na podlagi knjig, ki so - po navadi lektorsko obdelane - izšle v domovini. Za presojo tujega jezikovnega vpliva je najprimernejši zapis sproščenega pogovora, ravno tako pa seveda tudi zasebna pisma in nelektorirani rokopisi, ko je tudi sicer disciplinirani pisec sproščenejši, še posebej pa pisec, ki se nagiblje k pogovornemu jeziku ali celo k narečju. Pri vsaki taki presoji je namreč treba predvsem sopouštevati tudi temeljno besedje in slog posameznega pisca. To dvoje pa se - ne glede na razmerje domovina : tujina - vsaj deloma spreminja in prilagaja tudi z leti, z obravnavano snovjo, z literarno obliko... Janko Moder ■■Hi OŽIVLJENA RESNICA O PLIBERŠKI ŽALOIGRI Hrvaški izobraženci so pred desetletji izdali v Buenos Airesu obširno zgodovinsko knjigo o pliberški žaloigri. Knjiga je posvetila poseben odlomek slovenskim domobrancem in četnikom, žrtvam komunistične strahovlade in zavezniške zmage leta 1945. Vetrinjsko polje in Pliberk sta imeni, napisani s krvjo tisočev Slovencev in Hrvatov. Knjiga je zgodovinski prispevek za pojasnenje boja hrvaškega naroda za svobodo. Domobranski junak Vule Rupnik, sin slovenskega prezidenta generala Rupnika, je s posebnim člankom počastil zverinsko umorjene in pregnane Slovence in Hrvate. Hrvati so pred nedavnim razširili po svetu manjšo knjigo prof. Crljena Danijela o „ resnici Pliberka". Navajamo nekaj njegovih trditev: „Glavna osebnost, okrog katere so se vrteli dogodki zadnjih tednov v NDH, je bil zagrebški nadškof, hrvaški metropolit Alojzij Stepinac. Hrvatska vlada je bila pred alternativo: bojevati se do samouničenja ali se umakniti na zapad in predati usodo hrvaške vojske in naroda v roke //demokratskih" zaveznikov. Politiki so se vdajali umišljenosti končnega spopada med neprirodnem zavezništvu med ZDA in Sovjetijo. NDH bi morala v tem primeru imeti vlado, ki bi jo sprejeli tudi zavezniki. Dr. Edo Bulat in zunanji minister Alajbegovič sta obiskala nadškofa in z njim razpravljala o prenosu oblasti. Dr. Stepinac je na to pristal in prosil dr. Mačka, da prevzame v težkem času oblast. Dr. VI. Maček je odklonil Stepinčevo prošnjo". (Manj je znan nenavaden obisk mesec pred koncem vojne Mons. M. Škrbca pri nadškofu in dr. Mačku. Časnikarjem takrat obisk ni bil znan. Mons. M. Škrbec pa mi je na poslovilnem večeru pri ge. Natlačenovi v Lienzu pojasnil, da je bil obisk neuspešen.—op. pisca) Crljen nadaljuje: „Čepra v je v državnem vodstvu vladala miselnost nadaljevati z bojem in ne zapustiti državnega področja, je končno prevladalo stvarno stališče večine: umik in emigracija." (10. maja sva Pavle Rant in jaz srečala v Spittalu ob Dravi dr. VI. Mačka. Pred hotelom, kjer je začasno živela Rantova družina, sva pozdravila telesno in psihično zelo potrtega političnega veljaka. Zelo se mu je mudilo. Srečno nama je rekel z opravičilom, da mora v francosko cono.—op. pisca) O usodi NDH je obširno pričala že prva knjiga o pliberški žaloigri. Roosevelt, Stalin in Churchil so na konferenci v Jalti sklenili prepustiti usodo Evrope ZAD in Sovjetiji. Konec NDH je potrdil Tito-Subašičev sporazum. Ban dr. Šubašič in Tito sta bila hrvaškega porekla. „Lahkoverna je trditev", tako Crljen, „da bi junaški odpor Hrvatov spremenil zavezniške jaltske sklepe. Pri prošnji za predajo nam niso služile izgovorne fotografije angleških letalcev v zagrebških bolnišnicah. Vojna sreča ni menjala zavezniške politične odločitve. Tako so n. pr. oklepne edinice ameriškega generala Pattona bile prisiljene zapustiti nekatera področja, osvojena v krvavih bojih, ker so prekoračile demarkacijsko linijo, do katere so Amerikanci lahko napredovali po sporazumu med Rooseveltom in Stalinom. Na podlagi tega sporazuma so zapadne sile prepustile Sovjetom Berlin. Kakšen privilegij tovarišu Stalinu! Crljen dramatično opisuje zgodovinske majske d neve od 6. do predaje hrvaške vojske Titovim tolpam. V svojih spominih navaja mnogo hrvaških poveljnikov in s tem spopolnuje prvo knjigo o pliberški žaloigri. „7. maja sem srečal generala Štancerja, invalida iz prve svetovne vojne. Bil je v družbi generalov in višjih časnikov. Po daljšem pohodu smo se znašli v Celju. Partizani so začeli razoroževati naše vojake, nekaterim pa pustili prosti prehod. Na križišču sem opazil, kako partizani razorožujejo nemške vojake, zelo apatične. Nemčija je pred d verna dnevoma kapitulirala. Naša kolona je obstala sredi Celja. Pred občinskem poslopjem,ki so ga zavzeli partizani, srečam več naših generalov in polkovnikov-Servatzya, Herenčiča, Metikoša, Dolanskoga, Štitiča, Viktorja Tomiča, Tomaševiča in druge. (Polkovnik Tomaševič je bil pred vojno dalj časa poveljnik celjskega 37. p.polka. Po umiku iz Celja ga je hrvaška vlada imenovala za poveljnika Karlovca .-op.pisca) Prof. Crljen nadaljuje: „Seratzy nam je razložil srečanje s partizani. Imel sem vtis, da je s Slovenci razgovor mogoč. V salonu smo se sestali s tajnico celjskega okrožnjega odbora Emilijo Gabinec. Po vedenju in obleki je zgledala, da je pravkar prišla iz gozda. Na srečanju nismo bili edini. Servatzy je pribil: "Ako nam partizani pustijo svobodni umik, se strinjam". Tomaševič je vpadel:,,Veste, da je Nemčija kapitulirala, da je prenehala vojna in da nas lahko proglasijo kot bojevnike izven zakona. Mi se po mnenju sovražnika borimo ilegalno že štiri leta, ker nas niso priznali kot zakonite". Gabinčeva je po dolgem prerekanju in očitkov podpisala dovolilnico za prosti odhod. Crljen o dogodkih 10. maja: „ Besedilo za naš prosti odhod je določalo umik iz Celja proti 1'rankolovemu. To ni bila Gabinčeva osebna odločitev, marveč partizanskega vojaškega poveljstva. Partizansko poveljstvo je ta umik Predvidevalo - obkrožiti hrvaške čete v prelazih med Zrečami in ožino rrted bregovi. Tu so Nemci pobesili nad sto zavednih Slovencev kot maščevanje za umor nemškega načelnika v Celju Dorfmeistra. Hrvaški batljoni niso nasedli partizanskim vabam in se začeli umikati Po Mislinjski dolini in hribih. Na pohodu so dvakrat prebili nemške Umikajoče čete. Na umiku proti Dravogradu in Slovenjgradcu so naleteli ua kozaško divizijo. Kozaški častniki so prišli na razgovore v hrvaško Poveljstvo. Po njihovih podatkih smo zvedeli, da se v Dravogradu nahajajo Bolgari pod poveljstvom sovjetskega maršala Tolbuina. Bolgarski general Atanasov je bil s hrvaškimi častniki odkrit. Dejal jim je: „ Vsi smo pod Poveljstvom rdeče armade in na vshodni fronti se je odločila usoda sveta m Jugoslavije. Crljen podrobno opisuje srečanje hrvaških višjih častnikov s poveljniki angleške zasedbene sile. Poveljstvo je bilo nastanjeno v graščini ne daleč °d Pliberka. Množica polkov in civilnega osebja se je polegla po livadah Ua pliberškem polju. Naslednje jutro je na pobudo ameriškega vojaka hrvaškega porekla, sprejel hrvaško zastopstvo general Scott. Razgovor je bil kratek, vojaški. Vse bolje jasen, kot odgovor celovškega angleškega Poveljstva zastopnikom Slovenske narodne vojske. Ko je general Kerenčič prosil Scotta, da angleška vojska zaščiti hrvaško vojsko in civile, mu je Scott odgovoril: „Po zavezniških predpisih se morajo predati vse neprijateljske edinice hstim zavezniškim silam, proti katerim so se borile". General Kerenčič je odgovoril: „Za nas so partizani razbojniške tolpe". Scott se je vznemiril in dejal: „Oni so naši zavezniki". Crljen je vztrajal, prosil za besedo in nadaljeval: „Mi vemo, da med zavezniki obstajajo različna tolmačenja o izročanju vojske. Pri nas pa ni samo vprašanje vojakov in častnikov, marveč o množici civilnega prebivalstva, ki je prostovoljno zapustilo domovino, da bi se kot politični emigranti izselili v inozemstvo. Običaj vseh kulturnih narodov je, da sprejemajo politične begunce. To zaščito pričakujemo od ZDA in Anglije. Herenčič je dodal: „Problem je političen. Gre za narod, ki beži pred komunizmom". Anglež je trdo odbil: „Jaz imam precizne naloge generala Aleksandra in on g. Churchila. Razgovor se je razgrel in Scott je povabil prisotne v večjo sobo. Tu je bil že Milan Basta, Srbin iz Like, politični komisar. Takoj je prevzel besedo in dejal: „Ko se vrnete v taborišče, morate takoj izobesiti bele zastave in v eni uri izvršiti organizirano predajo cele vojske. Žene in otroci se bodo vrnili v svoje hiše, vojaki gredo v ujetništvo, častniki pa z našim spremstvom pred vojaško sodišče v Maribor". Nekateri častniki in vojaki so domnevali, da bi poslali na angleško poveljstvo domobransko skupino brez ustašev. Domobranski general Tomaševič je izrekel mnenje, da se ustaški oficirji ne morejo predati, ker je njihova usoda zapečatena. Mi drugi - domobranci, smo bili le profesionalni vojaki - nepolitični - in nas ščiti mednarodno pravo. Prva knjiga o pliberški hrvaški žaloigri je podrobno popisala grozne dni žrtev, ki so jih partizani pobili na Teznem, pri Črnem grobu in v kočevskih gozdovih. Hrvaški narod je v revoluciji in po partizanski zmagi skoro izkrvavel. Danes ima hrvatski narod svojo svobodno državo. V bojih za svobodo in samostojnost je imel 100 tisoč ranjenih, združuje 4 in pol miljona Hrvatov. Število Hrvatov v svetu je izredno veliko. Dr. Site Čorič, ki že desetletja spremlja življenje hrvaških izseljencev, trdi, da danes živi izven domovine 4 in pol miljona hrvaških izseljencev. Po njegovi izjavi - na žalost - je le 10% izseljencev povezanih z domovino HR. V Švici, kjer živi okrog 100 tisoč Hrvatov, je le 10% delovno povezano s katoliškimi organizacijami. Od pol miljona v Nemčiji se hrvaško udejstvuje le 50 tisoč hrvaških rojakov. Pomembna je Čoričeva ugotovitev, da je dalo finanšno podporo Hrvatski okrog 15% hrvaških izseljencev. Ta podpora je mnogo pripomogla v dramatičnih dneh hrvaške osamosvojiutve. Hvalevredna počastitev pliberških žrtev! -erne ŠTIRJE MESECI V RAJU V roke mi je prišla knjiga po dolgih letih njenega izida, katere španski naslov se glasi: Cuatro meses en el paraiso. Njen autor je Hrvat Željko ucmelič — nacionalist in študent zagrebške univerze, pozneje pa Ustaški častnik. Angleške okupacijske oblasti v Avstriji, so ga sredi maja 1945 izročile htovim partizanom. Prve mesece zaporov je z neko skupino Hrvatov Prebil v bližini Maribora (Teznem). V nevarnosti za življenje, je spremenil !y°je in priimek. Odslej naprej mu je bilo ime Veljko, pisal pa se je ucilinič—hrvaški domobran. V času njegovega bivanja v tem kraju, se spominja regljanja strojnic, ki so v tistih majskih nočeh neusmiljeno kosile njegove rojake. Po nekaj mesecih so bili Dučmelič in njegovi sotrpini odpeljani v 'agreb, od tam pa v taborišče Čemernico na Kordunu. Avgusta istega a/ mu je Titova amnestija odprla vrata v „svobodo". Napotil se je v anovac na dom svoje žene, katera je bila s civilisti tudi vrnjena, a so jo Slovenije že preje izpustili domov. Zavedajoč se nevarnosti, mu je na Zora predlagala pobeg preko Slovenije v Trst. Preko zvez, ki sta jih aa veza la med prijatelji, sta v Zagrebu s komaj dva meseca staro hčerkico e )ko sedla na vlak in srečno prispela v Ljubljano, od tam pa mimo stroge kontrole v Postojni končno dospela v Trst. Ni moj namen ocenjevati Dučmeličeve knjige, ker je njena vsebina Podobna odiseji tam in takrat. Komenterati hočem le nekaj odstavkov, ki utegnejo zanimati slovenskega bralca. Dučmelič je uspel opisati v zelo ^goščeni obliki burno zgodovino Hrvatov vse od naseljitve na teritoriju a,iašnjeHrvaške, pa do današnje dobe. Ker je knjigo napisal za špansko govoreče, je samo po sebi razumljivo, da njen avtor skuša predstaviti rvate v čim lepši luči — tu in tam pretirano. Dučmelič zapiše, da so Hrvati pred svojim pokristjanjenjem v 7. Poletju, živeli na tem teritoriju kot divja človeška skupnost. Potem pa so Postali miroljubni — civilizirani ljudje. Prisegli so tedaj apostolu sv. ru, da se bodo srčno borili za svojo zemljo, ako bodo napadeni od Zlmaj ‘n da ne bodo nikoli napadali svojih sosedov in se nikoli prilaščali J novega ozemlja. Če je temu resnično tako, bodo morali Dučmelič in J°govi Hrvatje priznati, da so prelomili svojo prisego sv. Petru. Prav z njimi imamo Slovenci vedno nemalo težav na skupnih mejah. Ni Hrvatom zadosti lepa in obširna jadranska obala. Polastiti se hočejo z blagoslovom svojih italijanskih partnerjev, še tistih skromnih 40 km slovenske obale, katera predstavlja za nas življensko važno okno v svet. Nisem prepričan, da bi morali Slovenci jemati Hrvate za vzgled, ker smo na splošno v kontekstu evropskih narodov boljše zapisani, kot naši sosedje Hrvati. Vendar bi jih morali posnemati v nekaterih dobrih lastnostih, katere označujejo Hrvate. Hrvati zelo spoštujejo svoje narodne simbole, kot npr. himno, zastavo in grb. Žal Slovenci nismo gojili naše narodne zavesti v naših šolah. ( Z lahkoto so sedanje slovenske oblasti zamenjale slovensko himno, v zastavo vtaknile partizansko triglavko).Vso našo narodno zavest dolgujemo škofu A. M. slomšku in dr. Lambertu Ehrlichu, ter njegovim učencem — stražarjem, kateri so že doma in pozneje v zdomstvu osamljeni, skozi dolga desetletja oznanjali misel o slovenski samostojnosti. Danes jo imamo, bolj kot po lastni zaslugi na račun razpada Jugoslovanske federacije. Vprašanje je, ali jo bomo v bodoče znali ohraniti. Pred meseci, mi je prijatelj B. R. po telefonu povedal, da Hrvati preko svoje radijske ure v Bs. As. vabijo domov vse svoje rojake, ki so morali zapustiti svojo domovino leta 1945. Take geste slovenska vlada do danes še ni storila. Ko je pred leti skupina slovenskih zdomcev obiskala domovino, so te tam v Ljubljani povabili, naj gredo odkoder so prišli-Kako različni smo ljudje in narodi na tem svetu! Eni vabijo svoje rojake za stalno domov, drugi pa žele, da ti žive čim dalje od njih. Tako obnašanje seveda ne vodi k bratstvu in spravi, o kateri sanja večina poštenih, pa zakaj ne —naivnih zdomcev po svetu. Nace Frančič ZASUTA USTA Zasutih ust niče ne more prešteti. Število teh gre v desttisoče po že končani drugi svetovni vojni. Zasuta usta ne morejo govoriti, le nemo pričajo o brezumnem sovraštvu, ki je tedaj divjalo v naši Sloveniji. Avgusta 45 leta so amnestiranim zapornikon v Teharjah zapovedali Golčati o vsem, kar so videli ter slišali, če ne... Tako tudi usta živih, bolje napolživih, niso smela govoriti. Skozi dolga leta materam ni bilo dovoljeno vprašati, kje so njih sinovi, ne ženam, kje so njih možje. A, če se je kljub prepovedi našla katera junakinja, so jo odvedli v zapor, ali jo proglasili za noro osebo. Režim je izvajal neomejeno oblast nad narodom. Izmislil si je vsa mogoča sredstva, da bi onemogočil ljudi katere je imel na piki. Tako npr. režirn ni dovolil vpisati se na univerzo mladim študentom, ki so nosili nied vojno in revolucijo domobransko uniformo, in celo naša dekleta niso smela leta po vojni na univerzo. Tudi na srednjih šolah (gimnazijah) So oblasti onemogočale študentom normalen obisk. Pred dolgimi leti smo v zdomstvu zvedeli, da so študentom novomeške gimnazije Cvetku Juraku ( bratu zdomskega duhovnika Jožeta Juraka), podtaknili tisk Protiljudske vsebine, češ, da jo je hotel razdeliti med študirajočo mladino. Juikor med revolucijo, so krajevni terenci še leta po vojni opoazovali °bnašanje ljudi, ter te ovajali ljudski oblasti. Čestokrat se je zgodilo, da 80 osebo s protikomunistično preteklostjo, brez pravega vzroka zaprli za teden ali dva, ter jo potem iz zapora izpustili. Zakaj so tako ravnali? Očitno zato, da bi dotično osebo opomnili, da ui svobodna, da mora živeti v strahu, pohlevno — kot ovca. Zanimiveje dejstvo, da so prav levičarji bili takrat in danes med prvimi, ki obešajo na veliki zvon človekove pravice, češ, da so te teptane v kapitalističnih dežalah, oni pa jih spoštujejo in branijo. Maja 46. leta se je vaška mladina zbrala ob kapelici (šmarnice), zapeli Srno tudi pesem: „Zmagala si Kraljica slavna". V bližini kapelice se je sPrehajal ravno tedaj častnik JLA, ki nas je po,končani pesmi takole Ogovoril: „Zmagali smo mi. Kraljica Marija pa gnije nekje v Londonu". ^Jugovih besed mladi tedaj nismo razumeli. Nihče ni vedel nič o usodi Jugoslovanske družine, na katero je seveda ciljal dotični častnik. Tu in tam seje nam ljudem pod bičem nudila prilika za smeh na račun 'judske oblasti. Ta je odločila, da morajo kmetje izročiti obvezno oddajo Puljskih pridelkov, kot npr. žito, krompir itci. na določenem mestu. Na Srečo je bil občinski uradnik pismen mož, tako nam ni bilo treba dolgo čakati na potrdilo oddanega. Na dvorišču seje pojavila z vrečo krompirja tudi M.M., katero smo poznali po njeni jezičnosti in ostrem humorju. Ogorčena je iztovorila z voza tisto vrečo in v čisti šentjernejščini glasno 'Zl'ekla tole: „Nu včasih sa rjekel de farška besaga nej nikul pouna, titova pa še dna nema". Vsi na dvorišču smo njene besede odobravali in Mico nagradili z gromkim smehom, akoravno je bil v tistih časih smeh prepovedan. Vaške kronike je kaj dosti iz časov ljudske oblasti. Preiti želim v sedanje čase, ko se Slovenci počasi osvobajamo želesnega jopiča, v katerem smo bili uklenjeni pol stoletja. V „Sobotnem branju" 9. septembru 1996, Jože Hubad predstavlja slovenskim bralcem svojo knjigo „K slovenski istovetnosti" takole: „Tu je končno knjiga, ki mi je ležala na srcu že d olgo pred zlomon komunizma. Ležala mi je toliko teže, kolikor mi je po letu 1990 postajalo jasneje, da z našo demokracijo ali vsaj z našo „glasnostjo" nekaj ni v redu. Hubad verjetno spada med ljudi povojnih generacij, in če je temu tako, potem je njegova knjiga dragocenejša. Hubad razvija svoje misli jasno in prepričljivo, kakor je razvidno iz odstavkov, izmed katerih citiram sledeče: „Ugotoviti pa sem moral, da na odru naše „glasnosti", visi še mnogo črnih zaves ali kulis z naslikanimi lažnimi prizori" in nadaljuje: „Svoje iztovetnosti pa se ne bomo zavedali, če si bomo še nadalje pustili jemati pogum, da pristopimo k jasni in pravični analizi slovenskega protikomunističnega odpora, kot enega najpomembnejših dogodkov naše zgodovine. Svojemu narodu želim svetlo prihodnost. Prav ta želja, pa tudi dolžnost priznanja visoke zasluge in dolžnost zahvale vsem slovenskin protikomunističnim borcem takrat in danes, sta mi narekovala mojo knjigo. Prav tem Slovenkam in Slovencem posvečam svoje delo." Želim, da bi Hubadova knjiga čimpreje zajela bralce v Sloveniji in v svetu. Z veseljem in hvaležnostjo jo bomo brali! Žal moram priznati, da so tudi na odru slovenskega zdomstva precej dolgo visele črne kulise ali zavese. Uradno zgodovinopisje seje trudilo (zaman), da bi naš protikomunistični odpor predstavilo slovenskim zdomcem, kot strankarsko—političnega, kakršen je bil vse do padca Grčaric in Turjaka. Tega pa je jeseni 43. leta zamenjal vseslovenski, to je nadstrankarski protikomunističen odpor, katerega je zastopalo slovensko domobranstvo in njegov ustanovitelj gen. Leon Rupnik. To vseslovensko d omobranstvo, slovenski protikomunistični borci—zbrani v organizaciji „Tabor", častno branimo že 34 let spomin na borce za Boga, narod in slovensko domovino, katera jim bo v analih krvave zgodovine odločila častno mesto. N.F. Tone Arko Al F, OF, NOB itd. — Lažni obrazi Nič edinstvenega, nič novega Proti evropskih državam, predvsem pa proti državam zahod ne Evrope, je bivša Sovjetska zveza vodila politiko na dveh nivojih, najprej normalne diplomatske odnošanje na javnem nivoju, nato pa tudi podtalne odnošanje, katerih namen je bil rušiti obstoječi politični sistem s podpiranjem komunističnih partij in s pripravljanjem na eventuelno komunistično revolucijo čemur so navadno rekli proletarska revolucija, ki bi nato vodila v prevzem oblasti po komunistih in v diktaturo proletariata. V času Kominterne je vse aktivnosti komunističnih partij po svetu vodil OMS (Otdjel Medžunarodnoj Svjazi) pod strogim nadzorstvom GPU, poznejši KGB, torej, tajna policija. V Sloveniji je to bila OZNA. Walter Krivicki, šef sovjetske vojaške vohunske mreže v zapadni Evropi, ki je od te funkcije pobegnil v Združene države, je napisal knjigo z naslovom „B/7 sem Stalinov agent." V tej knjigi opisuje podrobnosti Kominterne. Knjiga je izšla v Angliji leta 1939. Doživela je pa tudi več Ponatisov, s spremenjenim naslovom „ V Stalinovi tajni službi" Najkasnejši Ponatis je iz leta 1985 in ga je izdala ameriška založba University Publications of America. V slednji je nekaj korekture prejšnjih ponatisov in nekaj dodatkov. Ustavil bi se rad pri takoimenovanih pomožnih organizacijah, ki so jih komunistične partije po svetu ustanavljale, da so prikrile njihovo dejansko podtalno aktivnost. Krivicki jih pravilno opiše, da so se predstavljale z lažnim obrazom. Bile so torej vse le krinke. Na strani 70 jih nekatere tudi našteje, med drugimi LIGA ZA MIR IN DEMOKRACIJO, mEDNARODNA DELAVSKA OBRAMBA, MEDNARODNA POMOČ DELAVCEV in PISATELJI SOVJETSKE ZVEZE. Nemška partija jih je nnela kar cel roj. V zvezi špansko državljansko vojno omenja tudi eeijatelje republikanske Španije in mednarodno rdečo POMOČ. Slovenski bratomorilci so pa na isti osnovi in na isti način ustanovili aNTIIMPER1ALISTIČNO FRONTO (AIF — te antiimperialistične arganizacije so bile naperjene predvsem proti demokracijam kot proti TABOR 7 Q Marec-April 1997 f 0 Franciji, Angliji in Združenimi državami) (aprila 1941), OSVOBODILNO FRONTO (OF — ta je bila ustanovljena potem ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo dne 22. junija 1941) (julija 1941) in, seveda, tudi razvpito NARODNO OSVOBODILNO BORBO (NOB) (julija /avgusta 1941, fikcija katero Kučan praznuje kot Dan vstaje). Takrat so partizani napadli tri slovenske policiste, seveda nič zato, če med njimi ni bilo ne Nemcev, ne Italijanov in ne Madžarov, torej nobenega okupatorja. V tem je pa, seveda, tudi jedro resnice, bratomorilci so lagali celo svojim ljudem in jim niso povedali o dejanskem katastrofalnem stanju v Sovjetski zvezi. (Krivicki opisuje slučaj svojega kolega, ki je rekel, da je prvič videl pomarančo šele na Danskem.) Šef OZNE Maček je na to odgovoril. „Če bi jim pa povedali, kako je v Sovjetski zvezi, ne bi pa nobeden hotel iti z nami." Komunizem je, torej, ena sama ukana od začetka do konca. Zinovjev je upodobil komunizem kot dve podgani, ki druga drugo davita za vrat. Bratomorilci niso zato ničesar edinstvenega izumili. Posnemali so druge partije po svetu, kakor ,,afne" v kletkah. Kakor vse druge take pomožne aktivnosti, je imela tudi NOB lažen obraz. Dandanašnje sklicevanje na NOB in z istočasnim zamolčanjem krvave revolucije je poskus, da bi bratomorilski zločini ostali zgodovinsko nepoznani, kar pa je nemogoče. Imamo dovolj še živih prič. Končno moram tudi dodati, da so bratomorilci enkrat celo povedali resnico. Ob prelomu s Stalinom leta 1948, jih je le-ta obtožil sodelovanja s protikomunisti v NOB. Mislim, da je bil Kidrič, ki je javno odgovoril Stalinu, da je bila NOB le krinka, torej ena od organizacij z lažnim obrazom s katero so skušali in, na žalost, tudi uspeli prepričati vsaj nekaj Slovencev o svoji iskrenosti (Vse to je bilo objavljeno v bratomorilskih časopisih v tistem času. Ljudska pravica in Slovenski poročevalec. Škoda, da nimam dostopa do arhiva teh tedanjih publikacij. Ljubo Sire o tem piše v svojih spominih objavljenih v več Zbornikih Svobodne Slovenije.). Kocbek in Jakac sta kasneje rohnela nad to lažjo, toda to je bilo le zvenenje po toči. Bučar pa še vedno pri tem vztraja in povzdiguje NOB v oblake, ne glede na to kaj je rekel Kidrič ali pa že zdavnaj pred njim Krivicki. Če je Bučar doktoriral, bi človek pričakoval, da zna vsaj brati. Ne morem pozabiti Kocbekove „Listine". V njej piše, da „mu je marksizem bližji kot komunistom." Kaj takega od intelegenta ne morem razumeti. Marksizem je v sebi kontradikcija. To razume in prizna celo Bučar. Da pa tega Kocbek ni razumel, pa moram podvomiti v njegove razumske sposobnosti. No, tako so govorili in pisali takratni slovenski pametnjakoviči. Iz Slovenskega tiska (Novi list — Gorica) Hitlerianska in Sovjetska taborišča — oboja so bila uničevalna Lahko primerjamo hitlerjanska taborišča s sovjetskimi? Tako je naslovil svoj esej leta 1950 Julij Margolin, cionistični Jud, ki je leta 1939 °biskal svoje rojstno mesto na Poljskem, od koder se je kot prepričan cionist, to je bojevnik za judovsko drža vo, bil prej izselil v Izrael. Njegovo rojstvo mesto je leta 1939 pripadalo ozemlju, ki ga je po paktu Hitler — Stalin (28.8.1939) zasedla sovjetska vojska. Sovjetska policija pa je Margolina kmalu zaprla. Bil je nato obsojen na šest let taborišča, češ da Je /,socialno nevaren element". Zanimivo je, da je Margolin svoj esej napisal 1.1950, ko je poteklo šele Pet let od konca 2. svetovne vojne. Slavist in zgodovinar Vittorio Strada, Li je avtorja pred nekaj dnevi predstavil italijanski kulturni javnosti. Pravi, da je Margolin tedaj dobro vedel, kako „predstavniki med na rod nega komunizma naravnost podivjajo, če slišijo besedi rdeči fašizem". Kot prepričan liberalni demokrat je Margolin prav tako dobro Vedel, ker da obstaja med njima „bratsko sovraštvo, sovraštvo med sosedi, ki izhaja iz podobnosti ciljev in iz rivalstva duhovnost sorodnih *judi." „Fašizem in komunizem sta varianti totalitarnega režima, ki Zanika svobodo in človekovo dostojanstvo. Nujno medsebojno sovraštvo le konkurenče narave". /,Tud i za J uda, torej človeka, ki je najbolj trpel v nacističnih taboriščih, Je danes — piše Margolin pet let po koncu vojne — ugasla peč v Auschvvitzu, manj grozljiva kot sovjetska taborišča, ki jih dnevno polnijo 2 novimi množicami sužnjev in ki so zato slabša in nevarnejša od Dachaua. To taborišče danes razkazujejo radovednežem in ga imajo za spomenik poraza fašizma in zmage demokracije". Margolin očita „napredni" antifašistični ideologiji — ta pa je nekaj povsem drugega od antifašizma, to jeboja proti zgodovinskemu fašizmu —ker prvi noče videti, da so bili ritmi in metode pobijanja drugačni, toda rezultati kažejo na strašno sorodnost: na smrt milijonov ljudi, katerih življenja naj bi bila nezdružljiva z obstoječim režimim". Katera pa je glavna razlika med obema totalitarizmoma? " Hitlerizem je pomenil — pravi Margolin — odkrit izziv za družino evropskih narodov, za njihovo stoletno dediščino, tradicijo svobode in humanizma, hitlerizem ni nikdar prikrival tolovajske narave in ni v tej zvezi nikogar varal. Bil je torej vidna in gotova nevarnost". „Drugačna pa je zadeva s sovjetskim komunistišnim sistemom: ta je bil nevidna in skrivna nevarnost, ki je evropska družba ni pokazala, čeprav so mikrobi te grozne bolezni že proniknili v notranjost njene kulture". Lažje se je bilo rešiti iz hitlerizma, čeprav za ceno dolgotrajne vojne, kot iz „sistema taborišč, ki seskriva pod masko demokratične frazeologije, socialističnih gesel in velike zastave, na kateri je napisal mir in katerega duh je tembolj nevaren, kolikor je bolj iskren". Za vsakega posameznega Juda so bila hitlerjanska taborišča — piše Margolin — neskončno strahotnejša kot sovjetska. Toda za judovski narod je bil hitlerizem nevihta, ki je ob svojem nastanku uničila tretjino vsega naroda, a ga ni zlomila in ni peprečila obnove judovske države. Če pa bi v svetu določila svoje zakone, bi iz judovskega naroda naredila to, kar so že naredila in še delujejo znotraj Sovjetske zveze: judovskemu narodu bi iztrgala živo dušo". Poteklo je skoraj pol stoletja od časa, ko je ta poljski Jud napisal svoj esej. Sovjetski sistem je medtem prenehal obstajati, avtorjeva jasna in zavzeta analiza pa je še danes veljavna in omogoča, da se lahko lotimo kritičnega zgodovinskega soočanja med obema totalitarnima sistemoma, pravi na koncu svoje predstavitve Vittorio Strada. Julij Margolin je umrl v Tel Avivu 1.1971. D.L. ODŠLI SO + Dr. Ivan Prijatelj Naš največji slovenski pesnik France Prešeren, ki je poznal v globino c °veka in njegovo tragiko, nam je v sonetu nesreče Memento mori zapel: "P°lgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata. Odprta noč in dan so groba vrata, al dneva ne pove nobena pratka." Pokojnega Ivana sem spoznal na delu pred več kot 40. leti. Njegova Pojoča slovenščina ga je razodevala Dolenjcem. Kmalu po najinem prvem Srečanju sva postala dobra prijatelja, to tembolj, ker sem mu izrazil željo, bi rad dokončal srednjo šolo. Odslej naprej je Ivan postal moj mentor. Ivan je živel v Argentini sam. Sam je tudi prebredel morje težav, kar je plačilno za političnega zdomca. Bil je Ivan zelo nadarjen in marljiv študent medicine, katero je uspešno končal med prvimi novimi emigranti. Ivan je bil praktičen človek in dober gospodar. Kupil je hišo in jo Preuredil po svojem okusu. Od nekddaj je bil navdušen nad gradbeništvom. 0 značaju je bil šaljivec, podpornik slovenskih knjig, naročnik „Sija slovenske svobode"; „Tabora"; „Smeri v slovensko državo"; „Slovenske države"; „Duhovnega življenja"; in del SKA. Bil je med prvimi naročniki revije „Slov. pot". Večkrat je prebral Jurčičevo trilogijo „Skozi luči in | sence". Pri prijateljskem pogovoru mi je dejal: „Slovenci moramo posegati Po velikih tekstih, iz katerih je mogoče globlje spoznati našo preteklost in Polpretklost... Le tako se bomo zmogli osvoboditi naše kulturne, politične 11 gospodarske utesnjenosti". Ivan, zadnji član pokončne Prijateljeve družine iz Sv. Gregorja na olenjskem, je umrl 9.2.1997 Dragi Ivan! Zahrbtna bolezen Te je prezgodaj iztrgala iz naše slovenske skupnosti. Trdno si veroval v svojega Stvarnika, ki bo Tvoj dober plačnik. Sorodnici ge. Rajerjevi in gospema hčerkama izražamo naše sožalje in Zahvalo za nesebično pomoč hudo bolnemu Ivanu. //Z hizopom ga pokropi Gospod in sprejmi prijatelja Ivana v svoje kraljestvo". Prof. Nace Frančič. Prejeli smo... In naši spomeniki Ob menjavi ministra za kulturo se je vnela razprava o primernosti spomenikov našim revolucionarjem iz petdesetih let. Sicer pa poglejmo Karla Velikega, ki je bil za božič leta 800 kronan za rimskega cesarja. Bremeni ga iztrebljanje celinskih Saksov poleg velike množice //manjvrednih" Zahodnih Slovanov. Bral sem tudi, da je bil štirikrat legitimno poročen in proglašen za svetnika. Toda kljub temu, da je bil „vojni zločinec" velikega formata, je šel v zgodovino čaščen in spoštovan; saj je bil politično enkratno uspešen, saj je združil Zahodno Evropo in ji pribojeval še Srednjo in del Vzhodne. Pred njim so to uspešno opravili le Rimljani. Za njim sta isto storila Napoleon Veliki in Hitler, a oba sta bila še za življenja poražena. Tudi današnjo EZ sta de Gaule in Adenauer začela graditi po vzorcu Karla Velikega in narodi Vzhodne Evropske (prisilno) moledujejo za vstop vanjo. Če jim bo usoda bolj naklonjena kot po vstopu v cesarstvo Karla Velikega — predstopnja je bila že Krst pei Savici — bodo videli zanamci. Finci so zvesti svoji zgodovini in v Helsinkih je ulica in spomenik ruskega carja Aleksandra in ruskega generala, finskega državljana švedskega porekla maršala Manerheima. Z enako logiko bi lahko krasili Ljubljano spomeniki cesarjev Marije Terezije, Jožefa II., Franca Jožefa, kraljev Petra in Aleksandra. Čas bi bil tudi, da se naredijo po krivem obsojenim in pobitim, kot so prof. matematike, poslanec Slovenske ljudske stranke, poveljnik slovenskih četnikov polkovnik Mirko Bitenc; docent dr. sc. Nagode, dipl. inž. metalurgije (nečak najbolj znanega slov. pediatra prof. dr. Drča); graditelj Rupnikove linije proti Nemcem in Italijanom, general Leo Rupnik itd. Imena po krivem na smrt obsojenih komunistov, žrtev dahavskih procesov in Golega otoka naj naštejejo pripadniki Združene liste oziroma tisti, ki so bili pred „demokracijo" člani KP. In ta znamenja naj bi postavila pred sodno palačo v opomin mladim pravnikom, tako da bi morda izrek pokojnega akademika profesorja mednarodnega prava dr. Stojana Cigoja, da bi se bal priti pri nas pred sodišče, vsaj malo omilili. A. PAULIN, LJUBLJANA (,/Slovenec") BALKAN — DANES IN JUTRI K članku pod gornjim naslovom si kot Hrvat, poročen s Slovenko, ^Ovoljujern izpopolniti trditve Vašega odličnega komentatorja o plovnih dogodkih. Časnikar g. Slavko Skoberne je mnenja, da smo rvati oz. Republika Hrvatska „z državljansko vojno pridobili le Hrvati". Več notranjih in zunanjih dejstev je prisililo RH, da se je odločila za v°jaški napad (Maslenica) in izsilila Srbe iz Krajine. Srbi so vztrajno v'as^edovali doseči Jadran, zato so večkrat napadli Split, Dubrovnik, ’benik, Karlovac in Zadar. Hrvaške oblasti so očitale UNPROFOR-^ '^‘izpolnitev načelnih objektov o razorožitvi srbskih vojaških skupin, acrt Vanče-lord Ovven je propadel, ker sta se Alija Izetbegovič in R. ‘Nradžič uprla podpisati premirje z načelnimi razlikami. Nova lr>tonova administracija se je končno odločila poseči na Balkanu s Sv°jim jasnim načrtom. Z letalskimi nastopi iz Italije je kmalu sprernenila vojaško stanje na Balkanu. Prezident ZDA Clinton in n)egova izjava, da „srbska nasilja presegajo nacističnemu holokaustu", 1° v veliki meri podprla mišljenje hrvaškega naroda in vlade, da so se ^ločili za boj. Srbi še do danes niso izpraznili Vshodnje Slavonije in “aranje. Kar so Hrvati dosegli, so s krvjo in velikimi žrtvami. Položaj v HR je bil kritičen. Je še danes. Ima gospodarske težave, ki n )e pozročilo 45 letno izrabljanje v času komunistične vlade in še bolj 1 etna državljanska vojna. Vlada je morala pomagati 252.450 Hrvatom s Porušenimi hišami in sprejeti 354.035 bosanskih beguncev in 31.449 Srbije, Vojvodine in Kosovega. Hrvaška mora tako skrbeti za ^B.742 beguncev in le s 4.700.000 prebivalci. Trditev, da so Hrvati Ilnjveč pridobili v državljanski vojni, je pomanjkljiva. M. L. O vrnitvi carske družine v Rusijo Svetovni časopisi posvečujejo zadnje čase veliko pozornost novicam ruskega tednika /nal vodilna mesta do upokojitve. V svojih knjigah,,Sredi pušk in bajonetov" in ' šola Andreja Klasa", seje Milan Apih ostro ogradil od stalinizma, pozneje ul u-1?1* ideoloških sopotnikov. Iz njegovega pričevanja, ki gaje pod maslovom „Po inf b'CeZ rd£še morje" podal v Dragi posredujemo našim bralcem nekaj odlomkov v za r'nac'i°' kje o ni zapeli Internacionalo, smo mi vsi vstali, oni so pa sedeli, nakar se je l10kdo znajdel in rekel: gospodje, vstanite! In so lepo mirno vstali in so stoje P°slušali Internacionalo. Seveda, kot sem rekel, vse to ni šlo brez stalnih bojev z upravo. Uprava je kala na ugodni trenutek, kdaj bo lahko zavrla to strašno svobodo, za katero dobro vedeli in tudi skrivali je nismo. Mi smo imeli tečaje in vpričo njih so 1 a predavanja: stražar je npr. prišel v sobo in je skupaj z nami poslušal, kakšen je naš namen, kakšen je namen boljševiške partije, da uniči vse itd. in je to poslušal in so torej to dobro vedeli. V Beogradu je bil v parlamentu, oziroma v vladi, stalen pritisk, kdaj se bo ta „rdeča univerza" končala, kdaj bo ta stvar prenehala, kdaj bodo našli dovolj moči, oni kot vlada in kot državni aparat, kdaj bodo našli dovolj sile, da bodo to zatrli. Takrat je postajalo hrvaško vprašanje vedno bolj pereče in tudi makedonsko vprašanje je sililo v ospredje itd. in vse te težave v Jugoslaviji so dolgo časa zavirale vlado, da ni bilo prave prilike, da bi res nastopila s silo. Mi smo stalno grozili s stavkami, imeli smo protestne stavke po nekaj dni, gladovne stavke namreč itd., tako da so vedno to represijo znova in znova odlagali in z njo odlašali. To se je godilo vse do okupacije Jugoslavije leta 1941 • Včasih smo bili res zelo drzni: mi smo imeli npr. skopane rove vse tam spodaj, kjer je navadno vršil raport, kjer je upravnik zasliševal enega ali drugega od naših, in smo spodaj v rovu vse zapisovali in stenografirali vsako besedo. Naj vam povem nek primer, ko smo začeli štiridnevno stavko, potem ko je sledil napad na to našo lepo ureditev. Eden od naših, slučajno je bil to znani Petko Miletič je zahteval od upravnika to, to in to, upravnik pa je seveda odvrnil, da tega ne more itd. in je bil celo malo surov. Takrat pa je Petko Miletič, ko je videl, da ne gre, zagrmela cela stavba, v tistem trenutku smo bili vsi pripravljeni, da smo začeli s palicami in deskami tolči po ograji. Ker smo bili od železniške postaje Sremske Mitroviče oddaljeni morda le kilometer, se je seveda vsaka malenkost slišala. Tako je bila alarmirana vsa javnost, vsi so vedeli, da v Mitroviči takorekoč „gori", čeprav ni gorelo, ampak je bil tak kraval, da je bilo groza. Upravnik je prebledel, zbežal in naslednji dan smo imeli spet vse po starem lepem redu. Da se povrnem zdaj k bistvenemu k šoli, v tej indoktrinacij. Šola je bila dobro organizirana, imeli smo odbor, oziroma šolski rektorat, na čelu mu je bil Otokar Keršovani, dalje sama znana imena kot Ognjen Priča, Moša Pijade, Moma Djordjevič, veliki ekonomist itd. polno jih je bilo, ki so perfektno poučevali razne predmete. Dvomim, da je kjerkoli v Jugoslaviji kakšna univerza imela take predavatelje in tako temeljito poučevala ravno Kapital, oziroma zakon vrednosti itd. vse do klasične literature, zgodovine, zgodovine delavskega razreda, ekonomije, političnega zemljepisa itd. To je bilo res na višku, šola je bila izredno stroga, strogost pa je vnašala partijska disciplina. Vsi so bili člani partije, razen tistih, ki so bili izključeni, ker so se mogoče slabo držali med zaslišanjem na policiji, ker so mogoče koga izdali, ali pa prizanavali, več kot je bilo treba in teh je bilo precej. Druga stvar pa so bili politični predmeti. To so bili pa v prvi vrsti takoimenovani VKPB, če ste kdaj slišali za to slavno ime „Vsesojuzna komunistična partija boljševikov", to je bila zgodovina ruskega boljševizma; to je bil evangelij. To je moral vsak preučiti do zadnje vrstice, težavo je pri tem predstavljajo takoimenovano „četrto poglavje", mogoče se bo tega kdo spomnil/ ko so se to učili pri partizanih, se je pri tem četrtem poglavju navadno zataknilo, ker je šlo za dialektični materializem in je bilo to malo težje razumeti. Ta predmet smo preučevali po učbeniku, ki sta ga napisala dva najtesnejša Stalinova sodelavca, a jeStalin vseskupaj dal na indeks, prepovedal Vse 'n napisal sam, ker je bil tekst premalo njemu posvečen in je bilo Stalinovo stališče premalo razloženo. Jaz sem potem, morda med prvimi komunisti v *°veniji, če ne celo v državi, to delo razglasil kot strahovit pamflet, ogabno rosuro, ogabno zgodovino, ki je nosila naslov ,zgodovinao čisto po '-'potrebnem, po nemarnem, kot bi rekli v katekizmu „ne imenuj po nemarnem b°žjega imena" Potem so bili tukaj seveda problemi leninizma, tako kot jih je Stalin Podstavil v svoji knjigi, ki je takorekoč obšla cel svet. To sta bila glavna Predmeta, potem so bili še drugi kot nacionalno vprašanje, kmečko vprašanje, agrarno vprašanje itd. in na vsa ta vprašanja, ki so bila politično aktualna ter So imela vpliv na vsakdanjo politično dejavnost zunaj, se je seveda celotna robija pripravljala, s tem se je že računalo. Predavatelji so bili večinoma tisti, 1 so končali komunistično univerzo v Sovjetski zvezi, ki so bili emigranti, ker s° sv°jčas morali bežati, in ki niso padli v jogoslovanske zapore takrat, ampak s° Vanje padli šele zdaj, ko so se vrnili in so se večinoma slabo odrezali pri zaslišanjih policije. Tudi če so bili zaradi tega izključeni, je bilo vseeno, noben Predavatelj ni mogel in tudi ni smel drugače predavati, kakor je bil v Sovjetski zvezi naučen. Lahko si predstavljate, kako rigorozno ideološko ozka in stTiktna je bila ta naša šola v tem pogledu. Mimogrede naj povem to, kar se je ilegalno dogajalo v tem zaporu. V tisti °bi smo imeli svoj dnevni časopis, ki je sicer izhajal v enem samem izvodu, ' pa je pisan v stolpcih in je izgledal kot vsak drug časopis. Ta je šel po kanalih kozi ves zapor in so ga javno brali po vseh sobah in o njegovi vsebini si lahko udi delno diskutiral. Potem pa je bil teoretični časopis, ki se je imenoval „Za oljševizacijo", razen tega je bil še satiričen časopis, ki je seveda tolkel samo po "Notranjih sovražnikih" itd. Tega je bilo torej na pretek in na teh časopisih se Je takorekoč vežbal višji letnik te šole, ki se je recimo lahko specializiral za Zgodovino, ali pa za novinarstvo itd. Pogled stalnih sporov, stalne napetosti z upravo in z državo, je vladala udi notranja napetost, ker se niso vsi zaporniki vedno in povsod strinjali z Vsakim stališčem, ki je bilo proklamirano kot linija. „Linija", to je bila sveta stvar in če je kdo kaj ugovarjal, ali pa je bilo dovolj, da je kaj sumljivega vprašal, P' ™ takoj discipliniran oziroma strogo okregan in končno tudi politično aznovan. To je šlo tako daleč, da je precejšnje število teh naših zapornikov, 'cer poštenih fantov, med njimi tudi znani Hebrang, zbežalo v samice. Iz skupnih sob — ki so bile velika pridobitev, ker si le bil med ljudmi — so šli Pr°stovoljno v samice, tako da so bile nazadnje te samice, da so bili tako ločeni °d drugih, ker niso hoteli ničesar vedeti in slišati o tej disciplini in o vsem tem. 1 notranji spori so bili takoj razglašeni kot francija, in oni, ki so pobegnili v samice, za trockiste in ne vem kakšne razbojnike in prišloje tudi do fizičnih obračunavanj, celo z nožem. S tem v zvezi bi rad še nekaj povedal in sicer, kakšen je bil odnos do resnice. V knjigi sem omenil nekega Vojka; ker ga od vas nihče ne bo poznal, lahko mirno povem, da je bil to neki V ojimir Lujč, Slovenec iz Maribora, študent, zelo pameten, zelo nadarjen, ampak popoln pristaš nosilca te boljševiške linije, znanega Petka Miletiča, ki je bil pozneje izključen. Vojno — ki je bil neke vrste poveljnik, kot bi danes rekli, poveljnik komandosov, in je tudi organiziral take napade, če je bilo treba, vendar je bil izredno razgledan — je, ne da bi vprašal, vedel, od kod imajo tovariši te informacije, take dvome, ki so nastajali glede Sovjetske zveze. Poročila, ki sojih pošiljali Sovjeti, so prihaja namreč pozneje, kot je prihajal „Slovenec" in ves ostali evropski tisk, ki je razgaljal te procese v Sovjetski zvezi. Ta poročila so te procese zoper Buharina, zoper stare boljševiške, zoper vojsko in Tukačevskega itd. proglašala za izmišljene. In tako so seveda med nami nastajali dvomi in smo s temi dvomi včasih tudi prišli na dan. „Ničesar ni zanikal, niti nasilja, tudi krvavega če hočete, niti popolne uporabe makiavelističnih naukov, niti tega, da ima in mora imeti NKVD (to je tajna policija) v rokah dušo in telo vsakega sovjetskega državljana ter obvladati vsako institucijo. Tudi prisluškovanje in vohunjenje, pa pavšalne obdolžitve in tudi inscenirani procesi, če bi bili potrebni, (kar pa seveda niso), ter podobni pojavi, ki jih nekateri štejejo za zločin in podlost, so čisto nedolžne igrače. Namen posvečuje sredstva, to je in mora biti pravilo, če je ta namen revolucija, njej je podvrženo absolutno vse in od nje je absolutno vse odvisno"- Ta institucija, zapor, to, kar se je tu dogajalo v Sremski Mitroviči, v „rdeči univerzi", to ni ostalo tukaj osamljeno. Ljudje so namreč odhajali, eni so bili obsojeni na dve leti, eni na tri, drugi na štiri, šest, deset in celo dvajset let in so odhajali, ko so odslužili robijo in tako tudi jaz in vsak od teh je bil do kraja prekaljen, takorekoč poklicni boljševik. Ne vem, kako bi vam to razložil, da bi to razumeli, vsak je bil strogo vezan po neki disciplini in je bil tudi strogo odgovoren svojemu partijskemu starešinstvu. To se pravi, da je to šlo potem po vsej Jugoslaviji, kolikor več je bilo zapornikov, toliko več je nastajalo poklicnih revolucionarjev, ki so bili pripravljeni na vse. In dejansko kaj se je zgodilo? S pomočjo teh ljudi je potem v obliki ljudske fronte, v obliki delavske enotnosti, v obliki raznih delavsko-kmečkih gibanj —-kar je bilo že vse prej preračunano, da se mora v tej obliki izvršiti — dejansko prišlo do oblasti; takrat sicer še ne do popolne, pač pa že z okupacijo 1941. leta do popoldne oblasti, in sicer najprej z nastankom protiimperialistične fronte, potem pa Osvobodilne fronte. Ta je imela ves čas, bi rekel, že v zametku namen — ki se je potem v dolomitski izjavi čisto jasno pokazal, morda malo prezgodaj — namen revolucije, edinole revolucije, tako da je potem mnogo tistih, ki jim mi pravimo „sovražniki ljudstva" in katerih število je narastlo z nastajajočo državljansko vojno, govorilo: to ni narodnoosvobodilni boj, ampak revolucija. O tem, koliko so imeli prav in kako o tem še vedno diskusija, ki je zelo kočljiva in dovolite mi, da seji v tem trenutku odrečem. Važno je to, kako je ta nastala. Ta moč je med okupacijo naraščala, ker je imela za sabo tudi eksekutive, k akrat je seveda popadalo dosti glav in pozneje tudi, kot veste, tudi v to ne orn posegel, kar se je zgodilo tik po vojni. Šlo je torej za to, da se afirmira, da se do kraja utrdi oblast komunistične partije, oziroma boljševiška oblast, P°Polnoma po ruskem vzorcu in to se je potem tudi z lahkoto zgodilo. Zapori, katerih smo govorili, so nudili prostor za vzgojo, za doktrinacijo, za Predavanja, drugod to ni bilo mogoče, drugod si se moral skrivati in si bil pod Nadzorstvom policije in žendarmarije, v zaporu pa ne; tukaj smo bili popolnoma ^arni, tukaj smo lahko govorili, kar smo hoteli in se učili vse, kar smo hoteli. Enotno ideološko stališče pa je bilo doseženo deloma s prepričevanjem, e orna z grožnjami. Tudi na robiji nisi mogel shajati, če si bil v opoziciji, o tem ferri Vam že malo povedal, in to je bil odkrit stalinizem, ki je bil morda včasih, t se reče, bolj papeški kot papež sam. Ti ljudje, ki so prišli iz Sovjetske zveze s° v tem pogledu hoteli doseči večjo enotnost in večjo disciplino, kot so jo I10goče imeli v Sovjetski zvezi. In tretja stvar, ki je bila merodajna za to, da je lahko komunizem kot . sionistična partija takrat prišel do oblasti, do popolne oblasti — kajti po vojni niia oblast popolna — je bila to, da so bile s to doktrinacijo, s tem političnim P°ukom v zaporih, vsaj na zunaj, zatrte frakcije. Odprava frakcij gre torej na račun zaporov, zapori so bili glavna učilnica Per frakcije, glavni faktor za zatiranje frakcji. Vsak, ki je prišel iz zapora, je nel: najhujša stvar, poglavitni greh, je frakcija, ne dopustiti je nikjer. Vsak je del • ^a*ctotum' Kjerkoli je bil, tudi v zadnji vasi in je vedel, kaj in kako mora .. Kako so se ti spori potem nadaljevali in kako so jih reševali, je seveda spet - to posebno poglavje. Naš centralni konite se je tudi spreminjal in vi veste, )e bil naš centralni komite partije deloma na Dunaju, deloma v Parizu, šele P em je bil Tito takorekoč prvi, ki je prišel je bila glavna bitka zoper frakcije Uglašena in so bili potem v smislu te borbe klicani v Moskvo njihovi prejšnji retarji itd., in so v Sovjetski zvezi mnogi od teh, tudi nedolžni, prišli od g ve, skupaj z mnogimi drugimi. Važno je to, da vas opomnim na to, kako je 0 mogoče, da je ta stalinistična oblast, oblast partije, revolucija, zmaga °lucije, ostala na oblasti in je še danes na oblasti. Če pogledamo seznam eh tistih, ki so bili takrat, v moji dobi, v Sremski Mitroviči, vidimo, da so ■ 6ani Postali funkcionarji, poglavitni funkcionarji v naši državi, ki so imeli t ‘ )yisje politične funkcije. Oblast je bila torej že v naprej določena, takšna in sna bo in takšna in takšna je. Komunisti jo imamo seveda za svojo oblast, , ogi pa jo imajo za tujo oblast in jasno je, da ne moremo več zanikati dejstva, D . v0r 8a še vedno zanikujejo, da je recimo med narodnoosvobodilnim bojem P sto do državljanske vojne z vsemi posledicami. Konec Pojasnilo slike v Taboru št l-2\97 Buenos Aires, 16.02.1997 Uredništvo revije TABOR Spoštovani gospod urednik! V Vaši prvi letošnji številki ste objavili fotografijo skupine domobrancev pred havbico. Originalno fotografijo so hranili moji sorodniki v Ljubljani in mi jo pred leti poslali. Slikali smo se v prvih mesecih leta 1944 na ljubljanskem gradu, kmalu po ustanovitvi Slovenskega domobranstva. Na sliki smo študentje, ki jih je poveljstvo 11. baterije SN izbralo za namerjače pri svojih treh 155 milimetrskih havbicah, ki jih je naša vojska prevzela od Italijanov. Havbice so bile odličen angleški izdelek, ki ga je Italija prejela kmalu po koncu prve vojne in so bile zelo precizne, kar se je pokazalo v borbah pri obrambi Ljubljane zadnje dni pred našim odhodom. Navedel bom imena vseh, ki se jih spominjam: Od leve proti desni, spredaj pri tleh: Golmajer (umrl v Buenos Airesu) ter neznani; v drugi vrsti: neznani, Mencin (padel med vojno na neki postojanki kot artiljerski podoficir), Maks Dimnik (živi v Arg.), Marijan Eiletz (Arg.), Lado Remec (živi v ZDA); v zadnji vrsti: neznani, neznani, Vlado Basaj (sin predsednika Nar. odbora, predan iz Vetrinja in ubit neznano kje). Lepo pozdravljam TABOR Marec - April 1997 Marijan Eiletz DAROVALI SO Rožmanov dom ^V£>nka Zupančič...........................................20 - Slov. vas...........................................50 rev- Malenšek Janez.......................................100 S°nja Valant...........................................u$sl00 ^°gačar Jože in Emica...........................Can u$s 1000 Slovenska vas'........................................50 Za tiskovni sklad Sterle Franc - Canada.............................................5 Erpič Franc - Australija..........................................5 ^°zjak Zvonko - Australija........................................5 Vulek Franc - Australija..........................................5 tančar Adolf - Brazilija.........................................60 Jazbec J. - Trst.................................................80 Juhek Ivanka.....................................................10 Baznik Jože......................................................20 Iv° Bergant - Canada...................................Can u$s 50 ^a. Dari Strmšek, s čestitkami ^r- Stanku Kocipru za knjigo „Kar sem živel".....................20 Naslovna slika Tako so domobranci ujetim partizanom sekali glave in jih uskrunjali. Na tej izvirni sliki, posneti po bitki na Javorovici v Gorjancih dne 16. marca 1944, ujeti partizan Papež iz Bele Krajine v bratskem pogovoru z domobranskim oficirjem. Ne bi mogoče kakšen navdušen varuh revolucionarnih privilegijev komunistične OF pojasnil, kakšna je bila njegova usoda ob koncu vojne? VSEBINA Pozdrav slovenskemu metropolitu dr. Rodetu..................49 Sprava ob letu 1997 - Ivan Korošec..........................50 Država in slovenska Cerkev - Ivan Glušič....................53 Beg pred odgovornostjo - Tone Žakelj.........................54 O denacionalizaciji v RS - Branko Tomažič...................55 Korajža velja - Ivan Korošec.................................57 Pisatelj dr. Stanko Kociper - osemdesetletnik - Slavko Skoberne . 58 Materinščina - Jezik se prilagaja - Janko Moder.............62 Oživljena resnica o pliberški žaloigri - -erne..............65 Štirje meseci v raju - Nace Frančič..........................69 Zasuta usta - N.F............................................70 AIF, OF, NOB, itd. - Lažni obrazi - Tone Arko...............73 Fiitlerjanska in Sovjetska taborišča — oboja so bila uničevalna . 75 ODŠLI SO.....................................................77 Prejeli smo... In naši spomeniki.............................78 Balkan - danes in jutri......................................79 O vrnitvi carske družine v Rusijo............................80 Odmevi iz domovinskega tiska ................................80 Dosje in zablode.............................................82 Za resnico gre...............................................83 Poboj domobrancev je zločin proti človeštvu..................85 Izdajalci mi?................................................85 Kje so pripravljali revolucijo?..............................87 Pojasnilo slike v Taboru št. 1 -2/97.........................96 DAROVALI SO.................................................III '1 I ■ S D L o o “ => o I? H TARIFA REDUCIDA Concesion Ne 1596 FRANOUEO PAGADO Concesion N9 2619 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual Ne 321.385