------    367    ------
Dopisi.
Iz Trsta 1. nov. — Že od 1848. leta je malo po malo laška stranka mestne županije delala na to, da bi p o las čila tudi okolico, s ktero je združena. Zdaj pa ta stranka misli, da je prišel ugodni čas za to, da laščina objame Slovence v okolici in jih na srce svoje pritisne tako močno, da — slovenščino zaduši. ,,Ako hočeš narodnost uničiti, zastavi sekiro na šole in po njej bode!" — to je že stara prislovica, ktero pozna tudi predrzna lahonska stranka v Trstu, kajti postavila je po slovenskih vaseh večidel nove učitelje, Slovence po krvi, al sicer zveste služabnike svojim gospodom, in še tem „svojim" je nalogo dala, da v 2 letih morajo laščino znati; vzela pa je službo vsem učiteljem, ki so bili znani narodni možje; po tej taktiki je g. Piano, učitelj pri sv. Ivanu in vrednik „Pri-morca" — in neki brez pokojnine — ob službo! Za blagor svojega naroda skrbni župani tacega silovitega pritiska niso mogli in niso smeli brez ugovora strpeti; stopili so 22. oktobra skupaj in sklenili protest zoper to silstvo, kterega jih ima varovati tudi §. 19. osnovne postave, ki ne pripušča, da bi se kteremu avstrijskemu narodu zadavila narodnost. Vrli župani niso — in to je pravo — ne za trenutek zapustili postavne poti, ampak drže se le ustavnih sredstev, obrnili so se tedaj s temeljito prošnjo do c. kr. deželnega poglavarstva, naj ne potrdi okolici slovenski pogubivnega mestnega sklepa, ker so sicer prisiljeni, da svojih otrok ne pošiljajo v šolo z vsiljenimi učitelji in bi se morali sami druzih učiteljev oskrbeti; to pa bi bili jim veliki stroški, ki bi jih morali še povrh tistih davkov plačevati, ki jih že zdaj plačujejo v mestno denarnico. A to nikakor ne more biti; zato so v taki sili sklenili, naj se loči okolica od mesta in se združi v posebno županijo, kar ni niti zoper občinsko postavo niti zoper državne postave. Domoljubni župani vidijo sicer, da ta ločitev od mesta utegne imeti marsikako mate-rijalno škodo za okolico; al pod takim duševnim jarmom jej nikakor ni mogoče obstati! Živahna razprava je bila v isti seji o tem: ali naj se peticija izroči c k. deželnemu poglavarstvu (to misel je g. Nabergoj zastopal) ali pa kar naravnost Njih Velič. cesarju nese po posebni deputaciji na Dunaj; ta predlog je g. Primožič zagovarjal. — C. k. dež. poglavarstvo je med tem nove učitelje potrdilo, rekši, da so — sposobni; zastran prošnje okoličanov pa je zahtevalo razjasnila od mestne gosposke. Kakošno bode to, lahko vsak ugane! Vkljub vsemu temu nadjamo se, da naposled zmaga pravica in resnica, za ktero se tako junaško, a na postavni poti  (in   to je   zlatega denarja
-----    368    -----
TrednoJ bojujejo rodoljubi okoličani. Slava jim! — Slišali smo tudi, da je zastava z belo-modro-rdečo barvo okolici prepovedana, češ, da je — ruska! Mi vprašamo prepovednike: ali poznajo oni ruske barve? ali je mar tudi Rus govoril iz presvitlega cesarja Ferdinanda, ko je ob nastopu vlade 1836. leta Kranjcem dal deželni grb z belo-modro-rdečo barvo?!
Iz okolice tržaške — piše „Doinovina": V Bar-koli se je 7. oktobra odprla čitalnica. Udeležilo se je te veselice kakih 500 oseb; pevskih zborov je bilo troje; rojanski je bil prišel z narodno zastavo. Zarad tega in zarad Bog si ga vedi česa, kar je od mestne gosposke poslani komisar g. BratiČ (kteri slovenski dobro ne zna) v govorih zavohal, se je neki pričela sod-nijska preiskava, v ktero pravijo, da je zapleten tudi g. Cegnar, ki je drugi ali prav za prav — razun začetnega govora  predsednikovega — edini govor imel."
Iz Beljaka na Koroškem. /. (Občni zbor učiteljskega društva.) 22. oktobra je bil tukaj občni zbor koroškega učiteljskega društva. Zbralo se je v lepi dvorani Wankov-i okoli 60 učiteljev, ki so zborovali o sledečih točkah: 1. Kaj je na korist in v napredek našemu učiteljskemu društvu? 2. Ali naše šolske knjige zadostujejo svojemu namenu ali ne, kako naj se popravijo? 3. Kaj zahteva telovadba v ljudski šoli in kako naj se osnuje? Zbor je s pozdravom začel gosp. predsednik So le, glavne šole učitelj v Beljaku, in na to sporočuje tajnik o društvenem delovanji. Na to poprime o prvi točki učitelj g. Benedikter iz Radentheina besedo; on navdušuje učitelje k marljivejšemu delovanju za društvo med ljudstvom in konečno nasvetuje, naj se ustanovijo v vsakem okraju poddružnice koroškega učiteljskega društva, kakoršnih je že več. (Dobro!) Dalje govori o tej točki še glavne šole učitelj iz Vdlikovca g. Jan. Zima. On pravi, naj se udje srčno združijo, naj svoje skušnje na šolskem polji v društvenem Časniku opisujejo in sploh naj to storijo o pedagogiki in didaktiki, pa tudi o domovinskih zadevah, povesti itd. Po vsem tem se bomo tudi izurjevali. Dalje naj vsak učitelj v svoji občini ustanovi knjižnice za šolsko mladino in odrašeno ljudstvo, da tako narodu damo v roke boljših knjig, ktere mu koristijo. (Dobro!) O šolskih knjigah ali berilih govori učitelj g. Seper iz St. Ruperta, potem glavne šole učitelj g. Pepevnik in za njim vodja celovške normalke g. J. Beniš. Marsiktere slabosti in pomanjkljivosti so se na dan spravile, vendar se dajo po skrbi učiteljev odpraviti ali saj na bolje obrniti. — O telovadbi je govoril učitelj telovadbe iz Celovca g. Meinhart in marsikaj razjasnil tudi praktično. — Konec zboru je bil ob 1. popoldne. Prihodnji glavni zbor bo prvo sredo po veliki noči v Celovcu.    Da se zopet zdravi vidimo!
Iz Postojne 1. nov. — (Cel kup „Tagblattovihli lazi.) Culi smo, da je nekdo v „Laibacher Tagblatt" poslal zabavljivi članek; al ni se nam zdelo vredno s taci m časopisom pečati se. Ker so nam pa prijatelji bolj na tanko razodevali lažnjivo pisarijo, smo vendar nemškutarski list v roke vzeli, in da ne bi kdo rekel, da molče laži odobrujemo, hočemo „Tagblattovo" pisarijo na rešeto djati.
Na tabor v Sempas sta šla iz Postojne dva domorodca (ne samo eden), al šlo bi jih bilo gotovo veliko, ako bi ne bil drugi dan (19. oktobra t. 1.) v Postojni največi sej m, h kteremu bi se ne bili mogli o pravem času vrniti; nekoliko je pa tudi to motilo, da so vabila za železnico le-sem prepozno došla, ker še zadnji večer pred taborom se na tukajšnjem kolodvoru vedelo ni, da je vožnina po železnici za taborce znižana na polovico. Patronom ;,Tagblatto v i m" moramo
že to grenko novico povedati, da se na Notranjskem narodna zavest čedalje bolj oživlja in da so policisti „Tag-blattovi" veliko prepozno vstali, da bi mogli plamen za n&rodne pravice s „koltrom nemškutarije" zadušiti. Kako pa pošteni nemški možje mislijo o gibanji Slovencev, naj „Tagblatt-uu, ki kakor „Vogel Strauss" svojo glavo vtikuje med noge, da ne vidi, kar se godi po svetu, iz 43. zvezka dunajskega časnika „Reform" prestavimo to-le: ^Slovenski tabor, kterega je imelo 18. dne t. m. tisočero ljudi pri Sempasu blizo Gorice, je spomina vredno znamenje rasteče imenitnosti jugoslovanskega gibanja. Časnik „Zukunft" je prav dobro povedal, da od Slovencev rodu slovanskega, proti kteremu so se Nemci, Italijani in Magjari več sto let že bojevali, mar-sikteri etnograf (rodosiovec) že nič vedel ni, ali vsaj je kazal, kakor da bi od njih nič ne vedel, in danes jih vidimo, kako v vseh deželah, v kterih prebivajo ali sami ali vkupno z drugimi n&rodnostmi, v polni zavesti in z vso močjo zahtevajo svoje pravice. V Gorici, ktera je bila sploh šteta k laškemu svetu, skleplje v očitnem zboru osem tisuc Slovencev, da bodo po vseh postavnih potih za to delali, da se Slovenci zedinijo v eno kronovino z enim samim deželnim zborom. To je misel, ktera se mnogim zdi predrzna in nezvršljiva; toda izgovorjena je, in gotovo nam je pričakovati, da jo bomo videli rasti in od leta na leto čvrstejše do zvr-šenja. Zgodilo se je, — slovenski rod je v poslednjih letih resnično čudovito napredoval, dasiravno je razkropljen po peterih deželah in ima mnogo velicih težav premagovati." — Tako piše v politiki davno izurjeni glasoviti „Reformist" na Dunaji, ki ni Slovan, toda resnico razglaša nezakrito.
Nasproti  tacemu   možaku   blede   ubogi   ljubljanski Takblatovič,   da  so  „ljudje nejevoljni, ker se ima iz postonjske šole odpraviti nemški nauk." Ni res, da bi bilo   o  tem   kaj   nejevolje  tukaj,   — ni res,   da bi kdo mislil nemščino odpraviti, — ni res, da bi se število šolarjev v Postojni zmanjševalo, kajti v letu 1867 jih je bilo čez 350,  v letu 1833.  pa še ne 220, — ni res, da bi iz druzih dežel manj šolarjev sem prihajalo, ker iz krajev  zunaj Kranjskega jih   je   letos   17 v po-stonjsko šolo poslanih,   in  od  teh  sta došla dva s posebnim namenom,   da  se učita slovenščine,   —  ni res, da bi Postojna morala oddajati učence v Idrijo, kajti samo en šolarček je bil leta 1867. prestavljen tje za to,   ker je njegov oče službo v Postojni zapustil in drugo   dobil   v Idriji, — ni res,   da   bi   se   otroci v idrijski glavni šoli  sploh nemščine  bolje učili,   nego v postonjski, ker v onej je odločenih 28 ur, v tej pa 33 ur na teden za nemščino.— Nasproti pa je resnično, da je taista šola,   v kteri  se je „Tagblattov" dopisnik iz Postojne takrat  nemško učil,   ko   so   na  šolarje še dolge jezike in polena  obešali,   za   nemški   nauk stokrat slabeja bila,  ko sedanja postojnska,   ker tukaj bi gotovo  moral  klečati,   ako   bi  tako  nemško pisal, kakor obžalovani naš nasprotnik. *)
Njegovih neslanih in ostudnih laži pa še ni konca, kajti laž je tudi, daje mladic, k. uradnik ustanovil čitalnico v Postojni, ampak začetniki so jej bili štirje domorodci, kterih nobeden nima cesarske službe, in laž je, da bi se dalo na malo veljavo slovenstva po tem soditi, koliko slovenskih popisov postojnske jame se je pri tukajšnjem shodu o binkoštih poprodalo, ker dobro vemo, in tudi lepi „Tagblattov" pajdaš to ve, da je mnogo Cehov, Hrvatov in druzih Slovanov takrat popraševalo  po slovenskih  onih knjigah,  toda  bilo
*) Piše na pr. v omenjenem članku: „wornach der deutsche Unterricht aus der Volksschule ganzlich verbannt und dadurch doch total verkUmmert werden soll."(!!) KakoŠen sad nemške kulture!
Pis.
-----    369    -----
jih ni nikjer! Kje so knjižice tičale? kdo je pomanjkanja kriv?*) Ni čuda, da slednjič tak „domoljub", kakoršen je naš Takblatovič, tukajšnji čitalnici želi in smešno prerokuje pogin. Toda tudi o tem je in bode lažnik. Ker pa stvar obrača, kakor da bi bila slovenska čitalnica stopila na mesto nemške glavne šole, pra-šamo znanega momaka Takblatoviča: je mar čitalnica pripomogla, da je lani si. ministerstvo bogočastja in nauka ukazalo, da morajo tukajšnje soseske vsaka-kor preskrbeti pripomočkov, s kterimi bi one same to šolo vardevale, in da vsakakor se mora ustaviti vsako plačevanje iz deželne zaloge normalnih šol za šolo postojnsko? Očitno je, da uboge tukajšnje soseske ne premorejo toliko, da bi zdrževale normalko v Postojni. Ako bi se tedaj stara c. kr. glavna okrajna šola v Postojni resnično prestvarila v vaško trivialno šolo — Postojna in bližnica se bo vedela komu zahvaliti.
Toliko iz Postojne v dokaz tega, ker nam je unidan pošten Nemec rekel, da se bode kmalu mogla premija dati: „Ein Konigreich fiir eine Wahrheit im „Tagblatt!"
Iz Trebovlj 30. okt. — Prav živo se giblje svet ne le samo na Španskem, ampak tudi med nami. Pre-kasno teka kri po žilah, na zrak hoče priti iz svojih tesnih žlebov, toraj slišimo in beremo od premnogih tepežev in bojev. Preteklo nedeljo so v Trebovlj ah fantje nekega knapa tako grdo potolkli, da je celo vranca v njem pretrgana bila, — v Žago rji so poštenega likeba ubili, — pri Sentpavlu vJŠavinski dolini jih je šest do smrti ranjenih bilo. Časnikarji pišejo, da novo vino tako razsaja; al temu ni po vse tako. Cisto kaj druzega daja mnogokrat ljudem divji pogum. Pogosto namreč slišimo srditež« reči: „kaj pa, če že koga ubijem, — kake dve leti bom zaprt, pa je ven!" — —
Iz Ribnice 1. nov. J. R. — Prihodnjo nedeljo bo tukaj blagoslovljen)e nove veličastne farne cerkve in vpeljevanje novega visokočast. gosp. dekana Martina Skubeca, kterega smo 16. oktobra lepo sprejeli, kakor se spodobi visoke časti vrednemu gospodu. — Nadjamo se, ako bo lepo vreme, mnogo ljudstva k tej lepi slovesnosti.
Iz Brezovice poleg Ljubljane 1. nov. — Z radostnim srcem morem reči, da se tudi v našem žalostnem, močvirnem kraji čedalje bolj izbuja narodna zavest. Ljudstvo se je zdramilo; ono spoznava, koliko veljajo narodne pravice, ktere bi nam morala vlada že davno podeliti, a ne čakati, da morajo deželni zbori skor bi rekel, beračiti za-nje. Ljuba naša Avstrija ima veliko dolgov, a najmanjši ni ta, da dosihmal ni še dala, kar vsacemu narodu po božji in naravni pravici gre. Pogumni branitelji narodnih naših pravic v deželnem našem zboru lahko se prepričajo, da narod stoji za njimi, ako se tudi pri nas napravi ljudski shod (tabor), ki ga želimo. Potem bi tudi vlada videla, ali je res to, kar naši poslanci trdijo, ali uno, kar Dež-man in Kromer kričita. Da sem ter tje kdo vleče ž njima, ni čuda; saj vsak ne gleda na to, kar je potreba narodu, ampak marsikteremu le to velja, kar se njegovi glavi sanja! Tak pa se ne more pritožiti, ako sliši kako grenko. Tako se tudi pri nas čujejo mnogoteri glasovi nezadovoljnosti proti ne dolgo tukaj naseljenemu in tujemu življu udanemu županu. To pa je cel6 naravno; saj se prerad prička z možmi, kteri bolje poznajo posamesne naše razmere nego gosp. župan. Ki čuda tedaj, da če ga velikokrat domači možje prav
*)   Glej ,,Triglav"  o ve dobe.    I opet to je dokaz nemskutarske •— ljubavi!                                                                                 Pis.
odkritosrčno zavrnejo. Prihodnost bode tudi kazala, kdo bo župan, ali on ali kdo drug. Ker se naš župan rad v govore meša, ki bi se mu ne bilo treba, bi mu pač svetovali, naj pred vsem pometa pred lastnim pragom! Za danes bašta; zdaj pa še nekaj o letini: ajda je bila le na mahu polna, kjer je prerana slana ni pomorila. Tudi zelje je bilo na mahu veliko lepše nego na drugem suhem polji, kjer so ga, ako so bili zelniki blizo hiš, gosenice požrle. Prosa in turšice se je tudi dosti pridelalo, le krompir ni posebno debel in zelo gnjijee Največ se je nakosilo mrve vsake baze, dobre pa tudi slabe.
Iz Ljubljane. {Odbor kmetijske družbe) je imel v nedeljo sejo, v kteri je sklenil, kaj da pride v obravnavo v občnem zboru kmetijske družbe, ki bode 24. dne tega meseca. Program je natisnjen v današnjem ,,Oglasniku." — Gosp. Mah iz Zlatenika je poslal družbi 4000 jajčic tistih svilnih (zidnih) gosenic, ktere iz hrastovega perja delajo svilo, da jih razdeli med svilorejce, ki se žele poprijeti te nove reje; gosp. Mah pa je tudi na tanko popisal, kako ravnati s temi svilorejkami, in družbo prosil, naj ta poduk razglasi v slovenskem in nemškem jeziku. Odbor je naprosil vredništvo, naj važno to stvar razglasijo tudi „Novice." Bralci naši nahajajo v današnjem listu začetek tega poduka. — Gospoda dr. Costa in J. Seunig gresta v soboto na Dunaj v kmetijski zbor.
— (vKranjski vrtnar", ki ga je spisal nas rojak gosp. Franc Pirc} zdaj misijonar v Ameriki, in ga je pomnoženega in s podobami razjasnenega po dr. Orlu izdala kmetijska družba kranjska, pride v Ameriki v angleškem in nemškem jeziku na svetlo.) To častno novico naznanjamo iz pisma, ki ga je te dni predsednik kmetijske družbe g. Trpinec prejel od prečastitega gosp. Pirca iz Amerike. V tem pismu se neutrudljivi starček zahvaluje za darove, ki mu jih je gosp. predsednik poslal v Ameriko, namreč za nektere knjige, med kterimi so mu posebno dobro došie dr. Bleiweisove „zgodovinske črtice kmetijske družbe kranjske", — za svetinjo, stoletnici naše družbe v spomin kovano; vse to — pravi — ga veselo spominja na najlepši čas njegovega življenja, ko je bil še delaven ud naši družbi in je z naukom sadjereje tudi nekoliko koristil ljubi domovini svoji; prav hvaležnega srca potrjuje tudi sprejem velikega kupa sadnih pesek, ki mu jih je gosp. predsednik poslal; vsejal jih je v veliko drevesnico in iz divjakov bode „divjakom" cepil žlahen sad in dreve-sica bode razposlal po svojih amerikanskih okrajinah. „Ne vem sicer — pravi ljubeznjivi starček — ali mi bode to se po sreči izšlo, ker težko je služiti dvema gospodarjema; vendar Božja pomoč in Vaš lep izgled, visokoČastiti prijatel, mi daje moč, da storim eno, a ne opustim druzega." In po vsem tem naznanja zanimivo novico, da že lani je z gosp. Remsey-em, bivšem guvernerjem v St. Pavlu in sedaj jako marljivim senatorjem, se razgovarjal o sadjereji kranjski, kako se je malo po malo začela in kako zdaj čvrsto napreduje, „in pri tej priliki — pravi — me je prosil, naj mu „kranjskega vrtnarja" v angležki in nemški jezik prestavim, da ga da natisniti in v obilih iztisih po državi Minisoti razpošlje, da se povzdigne v teh deželah sadjereja, o kteri, če tudi je zemlja vsa pripravna, še zdaj ne sledu ne tiru ni. Nemška prestava se že tiska, angležka pa tudi pride kmalu v natis — in ker sem dobil sadnih pesek po Vas, morete, visokoČastiti prijatel, ponašati se, da ste pomogli sadjereji celo v Ameriki na noge, in da „kranjski vrtnar" bode širil nauk sadjereje po amerikanskih planjavah." — Take novice gotovo bodo razveselile vsacega naših poštenih rodoljubov.
----370   -----
—  Deželno predsedništvo je dobilo sporočilo, da Njegovo Veličanstvo cesar blagovoli sprejeti deputacijo kranjskega deželnega zbora o zadevah železnice.
—  Zbor mnogih gospa in gospodičin je sklenil, da se spet letos hočejo lotiti izdelovanja zimske obleke za uboge šolske otroke. Gotovo stopi v kolo gori omenjenih delalnih gospd in gospodičin še več druzih. Ker so po takem milosrčne roke zagotovljene dobrot-ljivemu namenu, zato je treba zdaj le denarne podpore, da se kupi blaga za oblačila. Kakor so se že 3 leta nabrali potrebni doneski, tako se more gotovo to pričakovati tudi letos; saj le predobro včmo, da je čedalje več siromaštva v Ljubljani, in da so še posebne milosti vredni pridni šolski otroci. Svetli knezoškof so odprli že milostljive svoje roke in podarili v ta namen 40 gld. Ker pa dvakrat da, kdor hitro da, prosi odbor vljudno, naj še veliko dobrotnikov in dobrotnic pomaga blagemu početju.
—  Popoldne in zvečer na praznik vseh Svetnikov je bilo pokopališče naše v krasen vrt spremenjeno in polno pobožnih ljudi, ki so obiskavali grobe svojih. „Sokolci" so peli na gomili rajncih svojih družbenikov primerne pesmi; tudi Vodnika smo se spominjali in druzih rodoljubov.
—  Odbor društva za brambo narodnih pravic je imel pod predsedništvom dr. Jan. Bleiweisa že več sej, v kterih je izvrševal naloge v prvem občnem zboru sprejete; sprejel je tudi 70 novih udov, kterih se čedalje več oglašuje narodnemu društvu. Saj je namen domovini važen in mesečni donesek, ki ga plačuje ud, se le po krajcarjih šteje. V poslednji seji je ustanovil naslednji program za prihodnji občni zbor: 1. Sporočilo odborov o. 2. Nasveta odborova: a) društvu naj se pri de ne ime „Slovenija", b) nabira doneskov za Vodnikov spominek se nadaljuje. 3. Nasveti posamesnih udov.
Družbenike tukajšne in unanje vljudno vabi v zbor, kteri bode prihodnji pondeljek 9. dan t. m. v dvorani čitalnični ob 7. uri zvečer.                      Odbor.
—  (Prva zimska „be$edaa v čitalnici naši) je prihodnjo nedeljo, 8. dan t. m. Prvi del „besede" je muzikalno-instrumentalni: moški zbor poje „S t runam" od Kam. Mašek-a in „Junakove sanje" od K. Slavik-a; vmes pride tercet za dva tenorja in bas z glasovirom, in pa koncert za flavto z glasovirom, v kterem bodemo prvikrat slišali kapelnika mestne godbe gosp. Wahl-a. Drugi del je glediščina igra dramatičnega društva „Domači prepir. — Začetek je ob 7. uri zvečer. Odbor čitalničin vljudno vabi svoje tukajšne in unanje ude k tej veselici.
—  Kako zelo se je „Tagblatt-u" na jetra vlegla „Triglavova" fotografija pod naslovom „Ein Pionnier des Deutschthums in Krain", kazal je s tem, da je cel vvoden članek iz sebe dal pod naslovom „die bose deutsche Presse."
in da severno-nemške države pod vodstvom pruskim imajo le 455.000 bojnih vojakov in 120.000 namestnih, 200.000 pa brambovcev. Čemu tedaj toliko silna armada , ker naš državni denarni stan ne zmore toliko stroškov? — vprašuje po pravici vsak; al baron Beust je dal na to vprašanje odgovor ta, da so homatije zdaj po svetu take, da mora Avstrija močna biti, da se zdrži mir, ali če se začne vojska, da je za-njo pripravljena. Vse kaže očitno na to, da se bota Francoz in Prus sprijela; v tem hipu pa utegne Rus vmes seči, in zdajci bo tudi Avstrija prisiljena na bojišče iti. V diplomatični „pratiki" stoji tedaj za prihodnje leto zelo oblačno vreme, kajti to je gotovo, da tako nepremakljivo zahtevanje 800.000 vojakov ni brez tehtnih vzrokov. Zato pa vlada še tudi to zahteva, naj državni zbor se podviza, da novo rekrutno postavo z goto vi do 12. dne t. m., ko bode zborovanje državnega zbora prenehalo in se zborovanje delegacij v Peštu začelo. Ker pa nova postava, po kteri bode vsak moral puško nositi ob svojem času, globoko sega v razmere vsake ro-dovine, zato se ne more na vrat na nos dovršiti, in odbor je zelo nevoljen, da ministri tako silno tišče, da bi morala gotova biti do 12. novembra. To je nemogoče, ker dotistihmal bode komaj odbor svoje delo dovršil. Spet pa so ogerski ministri, ki v to naglico tiščijo, kajti meseca decembra so nove volitve poslancev za deželni zbor ogerski, in ogerske ministre je strah, da ne bi druga večina prišla v zbor, dokler rekrutna postava še ni potrjena, ktera je sedanji ogerski vladi po volji, drugi pa morebiti ne bode. Ustavni odbor je potrdil odsekove nasvete glede potrjenja izjemnega stanja na Ceskem. Graholski je naznanil poseben nasvet. Gosposka zbornica je imela 31. oktobra svojo prvo sejo. Le malo gospodov se je sešlo. Škofov ni bilo. — Nadžupan pl. Szentkiralv v Peštu se je odpovedal županstvu, ker je prišel v sodniško preiskavo. Mestni odbor, ko se je po tej preiskavi pokazalo, da sodnija ni našla nič krivičnega nad nadžu-panom, je 29. dne u. m. deputacijo do njega poslal s prošnjo, naj ostane še župan in ne misli, da odbor nima zaupanja do njega. Szentkiralv se deputaciji z malo besedami zahvaljuje za njeno prijaznost, a reče, da ostane pri odpovedi. — Tudi še kje drugod se primeri, da župana denejo v preiskavo, — a ni povsod peštanskega mestnega odbora!