IVAN KRIŽNAR 
Jurij Križnar zdravil 
ljudi in živino 
Leta 1990 je v Loških razgledih štev. 37 Meta Sterle objavila zelo zanimiv prispe 
vek o ljudskem zdravilstvu na Loškem. Predstavila je vrsto ljudi iz Škofje Loke, 
Poljanske in Selške doline, npr. Pavleta Lipica, Janeza Potočnika, Jako Ranta, Jožeta 
Bogataja, Janeza Starmana, Ivana Sušnika, Antona Košenino in druge. V dokaj ob 
sežnem gradivu pa je nekaj zdravilcev in ranocelnikov izpustila. Med njimi tudi Jurija 
Križnarja iz Delnic v Poljanski dolini. Bil sem njegov sovaščan in se dobrih 40 let z 
njim srečeval in pogovarjal. Vem, kaj vse je znal in počel. Zato sem se odločil, da 
ga bralcem Loških razgledov predstavim in uvrstim v skupino zdravilcev, ki jih je 
pred 9 leti vključila v svoj prispevek Sterletova. Menim, da njegova prizadevanja na 
področju zdravstva zaslužijo javno predstavitev. 
Družina Jurija Križnarja Cz leve: brat Pavle, mama Katarina, brat Jože - bilje ranjen v glavo 
in operiran doma, oče Jurij, Jurij - ranocelnik) 
261 
LO$KJ RAZGLEDI 45 
Kdo je bil Jurij Križnar? 
Rojen je bil 1903 v Delnicah nad Škofjo Loko, Oče Jurij in mati Katarina Križnar, 
rojena Stanonik, sta mu kmalu umrla, zato je kmetijo prevzel že s 27 leti. Poročil se 
je z Angelo Štibelj iz Javorij. Imela sta 6 otrok, od katerih so živi le še trije: Martinka, 
Jurko (sedaj že četrti gospodar zapored z imenom Jurij) in Vida. 
Jurij Križnar, po domače Ile, je bil srednje velik, pokončen, močne postave, črnih 
las, vedno je nosil velike košate brke, odlično slišal in dobro videl. Po kapi 1957 je 
oslepel, po enem letu pa se mu je vid povrnil. Svoje otroke je imel rad, pri vzgoji 
pa je bil kljub temu dosleden, nepopustljiv in strog. V šolo, oddaljeno 4,5 km, so 
morali zadnji trenutek, tako da med potjo ni bilo časa za neumnosti. 
Bil je mož z veliko energije, ki pa je nikoli ni sproščal v naglici in silovito, 
ampak premišljeno in zanesljivo. Nikoli ni pretirano hitel, tudi takrat ne, ko je 
šel k bolniku ali poškodovanemu. Na poti je bil videti zamišljen, kot bi zbiral 
znanje za preudarno ravnanje. Nikdar se ni obremenjeval z nepotrebnimi stvar 
mi. Videza, da bi kdaj živel stresno, ni dajal. Rad je poslušal lepo domače petje. 
Užival je v srečanjih z vaškimi posebneži in z njimi ob šilcu dobrega domačega 
žganja pogosto izmenjal kako veselo. Njegov humor je bil priložnostno pogojen. 
Na račun mladih zaljubljencev in deklet, ki so vzbujala pozornost, je rad na 
redil šaljivo zgodbo. Za nas otroke je vse znal, zato smo ga občudovali in klicali 
ata, za odrasle pa je bil Jur ali Ile. Znanje si je nabiral: 
- v osnovni šoli Poljane, ki jo je obi 
skoval dvakrat tedensko; naučil se je brati 
in pisati, kar je bilo za tiste čase že veliko; 
- pri starših in ljudeh, ki so se spoznali 
na zdravljenje ljudi in živine; 
- na služenju rednega vojaškega roka; 
- iz knjig, ki jih je z veseljem kupoval 
in bral. 
Bil je veren, ni pa molil, hodil je k maši, 
ne pa v cerkev. V opravičilo za tako po-
božnost je s polovičnim nasmeškom rad 
povedal, da ima spoved in pokoro kar 
doma. Pa še to je dodal, da ima Bog vse 
ljudi rad. 
Brez čustev pa ata Jur tudi ni bil. Ko je 
šel k vojakom fant in sedanji mož njegove 
hčerke Vide, se je od njega lepo poslovil, 
nato pa potočil nekaj debelih solz. Na pol 
v zadregi sem ga vprašal, kaj se dogaja, 
pa mi je hudomušno odvrnil: »V oko mi je 
padla mušica.« Ko sem rekel, da ima 
solzno tudi drugo oko, mi je hudomušno 
odvrnil: »Veš mušica mi je padla najprej 
Zakonca Jurij in Angelca Križnar v eno, nato pa še v drugo oko.« 
262 
JI RIJ KR1ŽKAR ZDRA V7Z LJUDI IS ŽMNO 
Kaj vse je znal in delal Jurij Križnar? 
Mestne ljudi in politike je opozarjal na veliko napako, ker mislijo, da za težko in 
umazano kmečko delo znanje ni potrebno. Razlagal je, da to ne drži in da je bil 
kmet v vseh časih zelo odvisen od svojega dela, znanja in iznajdljivosti. Tako je 
razmišljal tudi o svojem položaju. Zato se je za pridobivanje novih znanj vedno 
postavil v prvo vrsto. 
Po poklicu je bil kmet s 34 hektarji zemlje. Zlasti v mladih letih je bil zelo napre 
den. Zanimal se je za vse, kar je vsaj malo dišalo po dobrem gospodarjenju. Imel je 
odlične konje, med drugim tudi hitro kobilo, lipicanko Lizo, ki jo je uporabljal za 
nujne prevoze ljudi k zdravniku, na železniško postajo v Škofjo Loko, v cerkev itd. 
V vasi je s sosedom Blažem Križnarjem leta 1945 prvi začel s proizvodnjo električne 
energije za lastne potrebe. Že pred tem pa je imel na vodni pogon priključeno obra 
tovanje slamoreznice. mlatilnice in »vevnika« (vejalnika). 
V pozno jesenski in zimski sezoni je bil vaški klavec goveje živine in prašičev. 
Delo je opravljal za protiusluge pri košnji, žetvi, pletvi, pripravi drv itd. Nekateri pa 
so mu dali za Ion (plačilo) kar prašičjo kožo. V času gospodarske krize je začel z 
gradnjo žage venecijanke. Leta 1935 je že razžagal prve hlode in kmalu zatem za 
kasto desk tretje vrste kupil rabljeno motorno kolo znamke Puch. Ker gospodarska 
kriza po letu 1935 ni bila več tako ostra, je prodaja žaganega lesa zacvetela in Jurij 
Križnar se je začel ukvarjati z lesno trgovino. Pri stricu Blažu Križnarju, odličnem 
tesarskem mojstru, se je kot mlad fant izučil za priučenega tesarja. Postavila sta več 
drvarnic, kozolcev, hlevov in njegovo žago venecijanko. Za domače potrebe se je 
izučil še za kolarja, tako da je sam lahko izdeloval, predvsem pa popravljal vozove, 
sani in različna orodja. 
V mladih letih je igral harmoniko, po drugi svetovni vojni pa postal še lovec. 
Ustrelil je eno samo srno. Rad je lovil lisice in z leti je v prostorih pod svojo žago 
ustvaril pravi lisičji živalski vrt. 
Prav posebno veselje in občutek pa je imel z zdravljenjem ljudi in živali. Kot 
ljudski zdravilec in ranocelnik je bil znan daleč naokrog. Po pomoč so prihajali iz 
Podobena, Javorij, Žetine, Martinj Vrha, Žirovskega Vrha, Bukovega Vrha, Loga, 
Sopotnice, Luše, Čabrač itd. Območje, ki ga je pokrival s svojimi uslugami je bilo v 
obsegu precej večje, kot ga ima današnja Lovska družina Poljane. 
Do obolelih in poškodovanih je imel spoštljiv odnos. Zdravljenju je bil predan in 
ne prodan. Njegov sin Jurko mi je pripovedoval, da svojih storitev ni nikoli zaraču 
naval. Ne spominja se, da bi kdaj sprejel denar za ruvanje zob ali drugo zdravstveno 
pomoč. Svoje delo je ocenil za koristno in to mu je zadoščalo. 
Mazač pri svojem delu ni bil. Črne bukve, zagovarjanje in zdravljenje s kravjeki 
in kurjeki je odklanjal. Če so pri zdravljenju nastopile težave, je bolnika takoj napotil 
k zdravniku, dr. Milanu Gregorčiču v Gorenjo vas. Nekateri zdravilci, ranocelniki in 
padarji so imeli z uradno oblastjo težave in so bili zaradi svojega dela kaznovani 
z zaporom, globo in prepovedjo zdravljenja. Jurij Križnar in dr. Milan Gregorčič pa 
sta bila v dobrih, celo prijateljskih odnosih. Če sta se srečala, je beseda takoj na 
nesla na zdravljenje. To, da ga oblast in področni zdravnik nista preganjala, mu je 
prijalo. 
263 
LOŠKI RAZGLEDI 45 
Gospodo, meščane in težke bolnike so v prejšnjih časih praviloma oskrbovali 
zdravniki, kmete in bajtarje pa padarji, zdravilci in ranocelniki. Razlogi za tako 
delitev pri zdravljenju so bili: 
- velike socialne razlike med stanovi, 
- zelo nizka izobrazba kmetov in bajtarjev, 
- posameznim zdravilcem in ranocelnikom so ljudje zaupali, 
- nekateri zdravilci in ranocelniki so zdravili ljudi in živino in ob takem obisku 
na domu so mnogi dobili dvojno uslugo, 
- cena življenja je bila nekoč drugačna od današnje. Ko je npr. umrl v daižini 
deseti otrok, so se starši v globoki žalosti tolažili s tem, da je Bog že vedel, zakaj in 
koga je vzel k sebi. 
Pri ljudeh je največ zdravil poškodbe: zvine, izpahe, zlome in rane. Bolniki pa so 
po pomoč in nasvete prihajali tudi za glavobole, bolečine v trebuhu, driske ipd. Pa 
operiral je tudi. Ko je bil njegov brat Jože v poljanski vstaji decembra 1941 leta ra 
njen v glavo nad ušesom, mu je krogla ostala pod kožo. Zaradi teže mu je počasi 
lezla navzdol in prišla do sklepa med zgornjo in spodnjo čeljustjo. To je povzročilo 
pri grizenju in žvečenju hrane zelo boleče premikanje spodnje čeljusti. Jože Križnar 
kot partizanski ranjenec iz previdnosti ni iskal pomoči v bolnici. Zato sta se z bratom 
odločila za operacijo doma. Za poseg je Jurij Križnar pripravil nož (skalpel), prije-
malko (pinceto), razkužilo (žganje), gazne kosmiče (tampone) in vato. Oblečen je 
bil v kratko belo haljo. Operacija in zdravljenje sta potekala brez komplikacij. 
Na služenju vojaškega roka v Ljubljani (drugi z leve dr. Hinko Franken, prvi z desne Jurij 
Križnar) 
264 
JURIJ KRIŽNAR ZDRA VIL LJUDI IN ŽIVINO 
Delnice so bile med drugo svetovno vojno polosvobojeno ozemlje. V vasi so se 
največ zadrževali partizani, zato so jo Nemci imenovali -mala Moskva«. Potrebe po 
nudenju zdravstvene pomoči bolnim in ranjenim so bile pogoste. Med vojno je to 
delo poleg dr. Milana Gregorčiča, partizanskega bolničarja Groge in prehodnih 
zdravstvenih delavcev, opravljal Jurij. Bolniške sobe so bile navadne kmečke izbe, 
temni hlevi, odprti seniki in vlažne zemljanke. Zaradi nevednosti in napačnih 
odločitev priložnostnih zdravilcev so ljudje tudi umirali. Zato je bil Jurij za mnoge 
bolnike, ranjence in poškodovance veliko upanje. S strani partizanov je bil zadolžen 
za prvo pomoč, oskrbo in razvrščanje (triaža) poškodovanih in bolnih v nujno 
nadaljnjo strokovno obravnavo in zdravljenje. 
Najbolj znan pa je bil po zobozdravstvenih uslugah. Vojaški rok je služil v Ljub 
ljani kot bolničar. V tem času je po čistem naključju prišel v stik z vojaškim zobo 
zdravnikom, dr. Hinkom Franknom. Ta je takoj opazil, da se vojak Jurij živo zani 
ma za zdravstvo, zato ga je vzel k sebi za kurirja. Pozneje ga je vključil v ambulantno 
delo, kjer se je po nekaj več kot enem letu priučil za njegovega pomočnika. 
Dr. Franken mu je proti koncu služenja vojaščine zaupal in omogočil, da je nekatere 
zobozdravstvene storitve že opravljal samostojno, npr. ruvanje zob, plombiranje in 
ulivanje kron. Ko je odslužil vojaški rok in zapustil Ljubljano, mu je Franken po 
klonil precej orodja (instrumentov), tako da je ljudem posamezne zobozdravstvene 
usluge lahko nudil na domu. Orodje je hranil v manjšem suhem predalu zidne 
omarice, skupaj z drugimi pripomočki. Sanitetnega materiala je imel stalno dovolj. 
Kje ga je dobival, ne vem. Znano je le to, da ga je po drugi svetovni vojni s sani 
tetnim in drugim materialom za zdrav 
ljenje oskrboval RK Slovenije, za zdrav 
ljenje živine pa Zavarovalnica Triglav iz 
Kranja. 
Bolnikom je dajal koristne nasvete. Če 
je izruval zob je naročil: 
- ne šlataj s prstom v usta in rano, 
- ko greš ven, imej usta zaprta in po 
krita s čistim robcem, 
- ne pij mrzle vode, 
- težka dela lahko opravljaš šele po 
tem, ko bo rana zaceljena, 
- po jedi izpiraj usta s kamiličnim ča 
jem ali hipermanganovo razstopino. 
Če je rana močno krvavela, je bolni 
ka zadržal toliko časa, da je krvavitev 
prenehala. Nekateri odrasli bolniki, ki so 
prišli na ruvanje zob, so se ga v strahu 
pred bolečino napili. So pa bili tudi 
taki, ki so po ruvanju zoba prosili za šilce 
žganja. Po kapi 1957 Jurij Križnar ni več zdraimiško orodje in literatura Jurija Križ-
ruval. narja 
265 
LOŠKI RAZGLEDI 45 
Vsa leta je zdravil še konje, govejo živino in prašiče. Najbolj pogosto so ga klicali 
na pomoč, če je konja ali kravo klalo ali napenjalo, pa tudi pri driskah in zaprtju. 
Pogosto je bil prisoten pri težjih porodih. Zato je včasih hudomušno pripomnil, da 
je kravja babica. V zelo težkih primerih je naredil celo operacijo. Pri kmetu Nacetu 
v Delnicah klub pomoči krava ni povrgla teleta. Zato je bilo ogroženo življenje obeh. 
Z gospodarjem sta se odločila za operacijo. Jurij je rešil kravo na ta način, da je tele 
razrezal v njej in ga po kosih odstranil. Operacija je uspela, trajala pa je več ur. 
Uspešno je zdravil poškodbe, znanje pa je črpal iz knjig, npr.: 
- »Domači živinozdravnik«, spisal Franjo Dular, okrajni višji živinozdravnik, izdala 
Družba sv. Mohorja v Celovcu 1909. 
- »Prva pomoč ponesrečenim živalim in nekatera druga navodila lastnikom do 
mačih živali«, napisal prof. dr. Ferdo Kern, živinozdravnik, založila Tiskovna zadru 
ga v Ljubljani, natisnila Delniška družba d. d. v Ljubljani. 
Tak je bil Jurij Križnar! Človek bi komaj verjel, da je v eno samo življenje mogoče 
spraviti toliko različnih znanj in dejavnosti. O sebi je zapustil zelo živo podobo, tako 
da ga ni mogoče pozabiti, čeprav je umrl že 1982, star 79 let. 
Skozi njegovo življenje sva se sprehodila njegov sin Jurko in daljni sorodnik Ivan 
Križnar. 
266