C. Golar: Majolčica.
497
„Saj veste, milostiva, da moram priti v osmih dneh!" odvrne Milan, cikajoč z lahko ironijo na pravila etikete . . .
„Dobro! Ker veste torej, da priti morate in da se temu izogniti ne morete, pa mi izpolnite to željo in potrudite se k meni v torek popoldne. Da se ne boste preveč bali, vam obetam, da to pot ne bom imela migrene!"
Milan se je zamislil. Spomnil se je Zore in v svoji mogočni, čisti ljubezni do nje je smatral skoro za greh, da je stal tu roko v roki z drugo žensko, katere lepoto je občudoval in katere vplivu se ni mogel odtegniti popolnoma. Roka, ki je počivala na njegovi, je bila vroča in peklo ga je do srca gori . . .
Izvil se je na lahko ter se okrenil proti strani, odkoder sta bila prišla . . .
Ko pa sta bila  dospela   spet do drugih gostov, Zore in Vide
ni bilo več med njimi.
Bili so poslali starši po njiju . . .
(Dalje prih.)
6i
Majolčica.
j, majol- majolčica, sladka moja ljubica!
Rožnih, pisanih si lic, polna vinca iz goric, v rdečem cvetju se bleščiš in kot solnce se zlatiš. Kak je lep večer nocoj, kak ognjen poljub je tvoj ljubim te iz vseh moči, ljubim te iz dna srca, duša zate le gori, bodi moja, moja vsa ! Predno zora zarudi, srčno ti izpijem kri . . .
Oj, majol- majolčica, sladka moja ljubica!
C. Golar.
.Ljubljanski Zvon" 8. XXIV. 1904.                                                                                      32