SKRIVNOSTI SRH FRANCOSKI SPISAL PAUL BOURGET POSLOVENIL KATOLIŠKA BUKVARNA Leposlovni spisi iz zaloge Katoliške Bukvarne v Ljubljani so naznanjeni na zadnji in predzad¬ nji strani ovitka. SKRIVNOSTI SRCA dŽ3 FRANCOSKI SPISAL PAUL BOURGET LJUBLJANA, 1909 ZALOŽILA KATOLIŠKA BUKVARNA NATISNILA KATOLIŠKA TISKARNA Kazalo Častna beseda . Sin. Strokovnjak Ovadnica Pahljač . . V pasti . . Kandidat Stran 1 m 59 83f iočT 122 145 Častna beseda. Novela. — Paul Bourget. — A. Kalan. I. Narava nam nudi krajev prelestne le¬ pote in ljubke nežnosti, ki se zde nalašč vstvarjeni za to, da objemajo nadčloveške bolesti ter dihajo vanje duha blaženega pomirjenja. Nisem pa za-se našel kraja, ki bi vplival name kot tolažeče zavetišče s toliko silo kakor obrežje jezera Thoune, ob katerem je zgrajeno mesto istega ime¬ na. Čestokrat sem sedeč ob reki Aar, ki se izteka z mogočno silo iz jezera, čutil, kako mi diha ta kraj duha miru v moje srce. Tam visoko se vije v širokih prese¬ kah dolga vrsta brnških snežnikov, De¬ vica in Bliimlisalp dvigata svoje vrhove, pokrite z večnim snegom; tu blizo se vije potok, kristalno zlat med starodavnimi, mogočnimi drevesi, ki nagibajo svoje veje v potok, kakor da bi dremale. Lesen most zapira obzorje ozke doline in nad njim se dviguje ljubki tounski gradič. Streho s štirimi slokimi stolpiči pokriva temno- rujava opeka, in njena barva se harmo¬ nično sklada z barvo lesa, iz katerega je napravljen most. Sosednji zvon, oni iz Paul Bourget I. 1 2 cerkvice v Scherzlingen, napolnuje s svo¬ jim glasom prazniško tiho zeleno obrežje, od katerega se vidijo razni otočci. Na enem stoji hišica z balkonom; ob njem rase polno ličja, v katerem se potapljajo labodi. Tu je živel pesnik Henrik Kleist, ki so ga gotovo očarala ta ljubka a obenem veličastna vrata v gorenjo deželoi. Ne od¬ tegne se temu vtisku nikdo', ki hodi po teh krajih proti Interlaken. Komaj dobro na¬ stopi svoj sprehod ob Aari, gotovo si za¬ želi, ako je mlad, priti sem, da tu na var¬ nem skrije svojo srečo, ali da tu zakrije svoje boli. Ako pa je že prekoračil dobo sladko-bridkih sanj, skusil bo ob teh staro- častitih drevesih, ob valih potoka, ki beže hitro, kakor čas življenja, ono hrepenenje po zbranosti na pragu odhoda v večnost, kar so naši očetje označili z modro bese¬ do: Retraite! Samota! Culi smo v šoli sloveče verze: Tircis, il faut songer a faire la retraite . . . Misliti treba, da napravimo račun. Zdeli so se nam tedaj naivni. Trudno živ¬ ljenje nam je pa pokazalo njih globoki po¬ men. Zde se nam kakor obzorje, v kate¬ rem tu živimo. Ako je opazujemo, čutimo otožno željo končati, odreči se za vselej; živo čutimo, kako se drobi naša duša v tej jasnini med zelenim drevjem in dre- majoče-šumečimi vodami ob teh visokih gorah, ob tem sivo-temnem mestecu, kjer bi oni, ki so umrli pred petsto leti, ako bi se mogli dvigniti iz grobov, še spoznali terase starega gradu, glavno cesto tam doli, in tam gori svoje snežnike, ki se čarobno bleste ob zahajajočem solncu. 3 Tako prelestno sladkost, tak vspava- joč mir za krvaveče rane prišla je iskat zadnje poletje na obrežje torinskega jeze¬ ra ena naših rojakinj, katere ime je za nekaj tednov velikost njene nesreče se¬ znanila s svetom. Toda kakor drugo, po¬ zabili so ljudje tudi na to. Malokdo se bo, čitajoč ime Mme de Bessay, spomnil groz¬ ne drame, v kateri je ona ovdovela. Stvar sega bolj v prve dogodke revolucije na Ruskem. Pred dvema letoma se je koman¬ dant de Bessay poslovil od armade. Bival je slučajno v Moskvi, da ondi dvigne ve¬ liko dedščino po sorodnikuVerekievem, ki je star samec brez otrok svoje imetje ostavil franc, častniku, svojemu sorodniku. Potrebno se je zdelo komandantu, da sam na licu mesta uredi vsled oporoke precej zamotane stvari. Šest dni je že v Moskvi in kosil je v klubu. Bil je sosed mizi, kjer je obedoval knez Sergij Komov, zelo so¬ vražen državnik tiste dobe, eden izmed mučencev za državno oblast, eden onih, ki bi bili radi narodu pomagali, a so od nehvaležnih rojakov prejeli kot plačilo le zasmeh in smrt. V teh mirnih klubovih prostorih razpočila se je nekega dne bomba, ki jo je podložil še do sedaj ne¬ znan zločinec. Komov je bil umorjen in ž njim vred še šest drugih omiznikov, med njimi tudi de Bessay. Grozna katastrofa je bila za ženo de Bessay tem hujša, ker -se je slučajno mudila na obisku pri svojih sorodnikih ter je na nekem kolodvoru ku¬ pila list, ki je objavil ono grozno nesrečo. Udarec je bil zanjo tako strašen, da je bila čez osemnajst mesecev še vedno tako i* potrta na živcih, da ji nobeno zdravilo ni pomagalo. Po nasvetu neke prijateljice in gnana vsled nemira, ki je take vrste ljudem v krvi, želeč vedno novih zdravil, prišla je povprašat za svet enega najbolj slovečih nevrologov v Evropi, ki je bil tedaj pro¬ fesor v Bernu. Ta zdravnik ji je svetoval zdravljenje boli v samoti in na deželi. Zatoi je sklenila, ko se je mudila v Thounu, da se tukaj naseli za nekaj mesecev. Na¬ jeli so neki takrat prazen gradič, ki je vstrezal zahtevanim pogojem in tudi sicer je bila ta vila zelo prikupna. Tu se je na¬ stanila nesrečna vdova s svojim sinom. Po nekaterih tednih se je že kazal vpliv te mirne in zdrave narave, pomirjeval se ji je organizem, razdejan vsled bolesti, razsut vsled nespanja in strahov, ki so ga zastrupljali kakor fiksna ideja. Poslopje, kjer je bivala, bilo je zgra¬ jeno na tesnem polotoku, kjer se loči od jezera v svojem izviru reka Aar; zgradba je še sedaj znana, pravijo ji gradič Stock- horn in sicer zaradi gore istega imena, ki se dviguje nad njim. Hiša je bila zgrajena sredi preteklega stoletja, sezidala si jo je neka rodbina iz bližnjega Lausanne, da bi prebivala ondi v počitnicah, pa je sedaj ubožala in zato dala hišo v najem. Ker je bila hiša dalje časa zapuščena, zato so se rastline in drevesa prav po svoje razrastla okrog gradiča; po zidovih se je razpenjal bršlan, visoka drevesa so obdajala po¬ slopje, tako da je bil gradič skoro popolno zakrit v zelenje. Nekaj čisto navadnih 5 cvetlic, vrtnic, solnčnic, georgin, bilo je vse, kar je lepšalo grajski vrt. Te cvetice so s svojimi živimi barvami lepšale ogra¬ jo ob obrežju. Nanje so se ozirali ljudje iz ladje, ki je prevažala ljudi med Thour- nom, Oberhofen, Spiez in St. Beatenberg. Čolnarji so pripovedovali tragično usodo Mine de Bessay tujim gostom, ki so nate¬ zali oči, natikali svoja očala, da bi prodrli v notranje skrivnosti gradiča. Toda kaj bi bili videli radovedni turisti, tudi če bi se bile razklenile pred njim: orjaške veje? Videli bi bili malo oglajena pota med zi¬ dovi in med tratinami in ob gotovih urah žensko kakih petinštiridesetih let v črno oblečeno, ki je v spremstvu svojega slu¬ ge ali včasih ob strani mladega sina ho¬ dila po teh potih gori in doli. Vsi zdrav¬ niki so bili v tej točki istega mnenja: Ni¬ koli ne sme ostati sama. V tem predpisu se kažejo znamenja usodne diagnoze in uidejo težko tudi bolj indiferentnim lju¬ dem. Tem manj se je pri tem mogel varati mater ljubeči sin. Mirna ta hiša, ta skriv- nostno-tihi park skrivala sta v sebi v svoji monotoni dolgočasnosti jednako patetič¬ no moralno dramo, ki bi bila lahko tako strahovita, ko bi se bila naglo razvila, kakor je bila ona, kjer je bil oče umorjen. Mladenič sedemnajsterih let, dozorel vsled skrbi in odgovornosti prezgodaj, ki je strahom opazoval pri materi najmanjši gibljaj, vsak pogled, vsak vtisk na mater, katero je čuval kakor varuh; vedel, je, da se vsak hip lahko porodi kak grozen načrt v glavi, le za silo boljši, da se lahko zgodi druga nesreča, še groznejša nego prva. 6 Da v mladem srcu vznikne in živi te vrste dušna kriza, zato niso dovoli le zu¬ nanji dogodki, zato treba tudi notranjega dušnega razpoloženja. Fran de Bessay je bil še celo majhen eden izmed onih deč¬ kov, ki so z vršenjem svojih dolžnosti, po svojih navadah, po posebnosti v oblikah, po umerjenosti pri igrah kazali neko pri¬ ročno disciplino, vsled tega so se znali uživeti v svojo okolico in to je najboljše znamenje globoke razumnosti.. V mladosti prežene upornost, to je nesoglasje med nami in našo okolico v desetih slučajih s-koro gotovo devetkrat, samoljubje in ponos, in na njihovo mesto se naseli rrirz- lota in krutost. Otrok pa, ki je vesten do skrajnosti in ki; ne dela sodb o svojcih, je skoro vse¬ lej plemenit. Fran je oboževal očeta in mater, ki sta svojemu jedincu oskrbela domačo vzgojo in ga nista pošiljala v jav¬ ne šole. Njegova družina je živela za-se svoj svet. Žaloigra v Moskvi zato ni nič manj hudo zadela njega kakor njegovo mater. Za njegove čutnice ni bil ta uda¬ rec nič manj hud in tudi posledice pri njem niso bile nič manj bolestne. Kar je bila materi vdovi smrt komandanta, to je bilo njemu sinu zdravstveno stanje matere, udarec, ki mu je malo da ne oslabil jasen razum. Toda mladenič je bil še v dobi ne¬ izrabljenih sil. Vkljub tej grozi si je znal pridobiti z delom moči, da se je ž njimi ustavljal fiksni ideji, ki ga je nadlegovala. Zato je nadaljeval svoje nauke in z dob¬ rim uspehom napravil prvo skušnjo na vseučilišču. Tudi bivajoč v Švici ni pre- 7 nehal z učenjem. Štirikrat na teden se je vozil opoldne z železnico v Bern, kjer je imel učno uro pri nekem vseučiliškem profesorju; odtod se je vračal proti večeru domov. To vztrajno pripravljanje na skuš¬ njo se je družilo v njegovi otroški goreč¬ nosti z ljubeznijo do matere. Sklenil je, da postane zdravnik, da nikdar ne zapusti matere, da jo bo lahko zdravil, ako bi bila še bolj bolna. To je bil roman, o katerem je ta mladenič svetlih, plavili oči sanjal sprehajajoč se med bujno dišečimi lipami po drevoredu v Stockhornu. Zamislil se je, da je v bolnici na kliniki in da proučuje znanost, katero bo posvetil ženi, ki se je prezgodaj postarala, nad katero je že se¬ daj čuval kakor zdravnik. Čolnarji v Aaru, ki so ga vsi poznali 'n pozdravljali, kadar je hitel na postajo Scherzlingen, so ga imenovali v svojem švicarskem nareč¬ ju »mladega doktorja«. Bolj prikladnega imena bi mu ne bili mogli dati. Hodeč po kolodvoru se je zamišljen povpraševal: »Kako jo najdem, ko se vrnem ? Morda pa ni bilo prav, da sem šel z doma. To jutro je bila mati bolj bleda,« ali pa: »Mislim, da še ne motim: Boljše ji je. Vsaj se je veselo razgovarjala. Oj moj Bog, da bi bila še kdaj taka, kakor je bila pred tem strašnim dnem!« . . . Kmalu se mu je oži¬ vil drug prizor, ki ga je silil, da je stiskal svoje trepalnice, skušajoč ga pregnati. Spomnil se je namreč na umor svojega očeta, ki je bil tem strašnejši, kolikor bolj slučajno se je izvršil. Oče njegov je z grofom Komovim govoril prvič v klubo- vem salonu, četrt ure pred kosilom. In v 8 srcu oficirjevega sina se je vzbudilo tako strašno sovraštvo proti zarotnikom, da bi bil mejpotoma v Bern v vlaku stopil v drug 'kupe, ako bi bil zadel na kakega ruskega dijaka ali dijačko, katerih je bilo vse polno na tem vseučilišču. Očitajoč si je rekel, ker mu tudi ta usodni udarec ni vgasi! v srcu verskih spominov: »In evan¬ gelij zapoveduje, da moram odpuščati svojim sovražnikom!... Jaz, jaz bi tega ne mogel nikoli...« II. Pojasnili smo na kratko značaj in raz¬ mere, v katerih je živel Fran de Bessay; zato pa lahko presodimo, kak strah ga je prevzel, ko je vračajoč se nekega popol¬ dne od svojega pouka v Bernu, čul, kako sta se dva sopotnika v istem železniškem vozu med seboj razgovarjala: »Zadnji čas je, da se Evropa združi zoper te vrste ljudi...« pričel je pošten, miren švicarski meščan in z roko molil svojemu sosedu, sebi precej podobnemu, izvod nekega lista ... »Mislijo, da so po¬ vsod na Ruskem. Zopet se je nov politi¬ čen napad zvršil v nekem hotelu v Mur- renu. Neka Rusinja je ustrelila z revolver¬ jem. In glejte: zopet se je zmotila v ose¬ bi... Ne bo treba drugega ne vam in ne meni, da bova ponesreči le nekoliko po¬ dobna kakemu velikemu knezu ali kake¬ mu generalu, ki jih je tajni odbor obsodil v smrt, in midva ne bova mogla v miru niti svoje kave spiti na kakem javnem prostoru... Še enkrat vam rečem: Take ljudi treba izgnati.« 9 »Toda kako,« odgovori drugi, ki je med tem že prebral novico, ki ga je nanjo opozoril njegov prijatelj. »Ti ljudje so silno spretni in vporabljajo orodje, ki se skriva vsakemu nadzorovanju. Če je res, kar pi¬ še ta list, izvohajte potem nihilistko v pet¬ indvajsetletni ženski, ki se je zapisala v hotelu z danskim imenom, ki se vede celo dostojno, ne govori z nikomur, plačuje redno svoje račune in se kaže neškodljivo, kakor ste vi ali jaz?« »In čudno,« prekine ga prvi, »ta ne¬ srečni Steenakers je mrtev in ona tako- zvana Mme Noetsvet je pobegnila. Petin¬ dvajset ljudi je bilo, ki so bile priče tega dogodka in vsi niso mislili na drugo kakor le na to, kako bi ubežali, ona pa je seveda mej tem imeia čas, da je izginila... No, eden je, kr ne bo mirno spal to noč, to je general Gorka, ko izve, kakšna propalica mu je bila za petami... Videli ste med zadnjimi novicami, da je gospodar hotela dobil pismo od morilke, v katerem ga prosi oproščenja, da mu je napravila tak nered in pojasni, da ni ustrelila Steena- kersa, marveč generala... In ta ubogi Steenakers je bil pošten belgijski rentir, ki je vsako leto prišel v Murren na oddih! Da bi le pač jutri zvedeli, da so jo za¬ pili . . .« »Da, opazil sem pismo.« reče sosed. »To je nečuveno, nečuveno. In ena pošlje še petdeset frankov v poravnavo računa in za napojnino strežnikom. Bila je torej takoi drzna, da se je ustavila na potu, spi¬ sala te vrstice ter jih oddala na pošti P. . To so morilci, ki so tako vestno-natančni, 10 ki žive v veri, da so pošteni; no, vsaj so res pošteni, razen kadar rabijo revolver ali bombo!... In ta ima še štiri kroglje v svojem revolverju, ker je ustrelila le z eno. Seveda je potem naravne, da se je niso upali prijeti...« »Ali bi mi hotela za trenutek pokazati časnik, gospoda?« poprosi ju Fran z boje¬ čim glasom. On po navadi na svojem potu sicer ni z nikomur spregovoril nobene be¬ sede, a sedaj se ni mogel ustaviti želji, da bi se ne poučil o žaloigri, ki je bila docela podobna oni, kjer je našel smrt njegov oče. Časti vreden meščan za hip pogleda neznanca, v črno oblečenega. Na njego¬ vem poštenem obrazu se je videlo, da je neodločen, kakor bi se hotel prepričati, če tudi ta ni eden sodrugov one takozvane Mme. Noetsved. Toda na poštenem obra¬ zu skromnega mladeniča je takoj sprevi¬ del, da je bilo neopravičeno tudi za hip nezaupanje, zato mu je dal zahtevani čas¬ nik, prijazno mu rekoč: »Imejte ga, kolikor časa hočete, go¬ spod. Jaz sem ga prečrtal in sem ga tako hotel pustiti v vozu. Popisuje, kakšna je ta ruska anarhistka. Kdo ve, morda bi jo kdo, ki bi čital slučajno te vrstice, ki jih je našel v vozu, kje ne spoznal? . . . Prepričan sem, da jo bo ovadil... Rad bi, da bi jaz mogel to storiti... Če tujci ne bodo varni v Švici, kje pa naj bodo? ...« Ta opazka je kazala, kako ljudje so¬ dijo o tem v deželi, v kateri je turistika glavna narodna industrija. Mladenič ni bil zmožen proumeti tega sicer opravičenega vendar smešnega egoizma, tako ga je pre- 11 vzela beseda, ki jo je cul: »ki bi čital slu¬ čajno te vrstice ...« — Ko je bral podrob¬ nosti o tem krvavem dogodku, zamislil se je nenadoma v salon, kjer je bivala sedaj njegova mati... Mme de Bessay je zdaj pila svoj čaj. Navado je imela, da je po tem okrepčilu večkrat šla sinu naproti, ki se je vračal iz Berna in ako je vlak imel za¬ mudo, je na svojem sprehodu prišla celo do postaje Scherzlingen. Ako je danes to storila, lahko je naletela na potnike, ki so se razgovarjali o zločinu v Murrenu. Mor¬ da je kupila tudi kak list, kakor je to sto¬ rila na malem kolodvoru v Bourbonnais, kjer je zvedela za umor svojega moža. Čitala bo ta dogodek in zadel jo bo eden tistih udarcev, ki so ji zdravniki in zlasti profesor D. toliko priporočali, da se jih ogiblje. In vse, kar si je na zdravju prido¬ bila zadnje tedne, bi bilo hipoma izgub¬ ljeno. »Da,« si je mislil sin nadaljujoč s svo¬ jim berilom, »ta gospod ima prav. Treba bi bilo, da se Evropa združi zoper te po¬ šasti. Ti ljudje ne poznajo groze svojih hudodelstev. Ako se materi poslabša vsled tega nenadnega strahu, bo to delo teh lo¬ povov ... Ta gospod ima tudi prav, tr¬ deč, da bi bil on rad tisti, ki bi jo ovadil... Vsakdo bi moral obsoditi taka zločinstva . . . Materi je bilo tako dobro, ko sem zjutraj odhajal. Prav vesel sem bil vzla- sti ker je bil tudi lep dan ... Pa jaz ni¬ sem prav imel. Nikdar nima človek prav, kadar nima bojazni pred svojimi željami. Knjige mi tako govore in življenje me tega uči. Oče je bil mnenja, kdo ve kaka sreča 12 je zanj dedščina po Verekijevem. Zato je moral umreti . . . Kakor je v velikem, tako je tudi v malem. Ko bi deževalo, bi bil jaz zagotovljen, ker bi materi niti v glavo ne padlo iti do kolodvora. Ker pa je nebo tako jasno, gotovo se je tega do¬ mislila. Hotela je vedeti vse podrobnosti, sedaj jih ve natanko . . .« Take misli— in nekatere so prese¬ gale njegova leta, vzlasti dogodek, ki ga je motil kakor huda poskušnja — so se v mladeniču, kakor bomo videli, razrasle v neko gotovost. Kdor strastno ljubi kako slabotno bitje, tak si vse najhujše pred¬ stavlja, kadar se gre za to drago srce. Ko je torej sprevodnik zaklical ime postaje Scherzlingen, je bil France tako trdno prepričan, da ga čaka mati na kolodvoru, kakor je bila živa njegova domišljija. Toda ta prazen strah, ki si ga je naslikal, mu je izginil, ko je stopil iz vlaka. Senčnata po¬ doba te vdove s skrbljivim obrazom, za- grnene v žalobno črno ruto ni bila na ko¬ lodvoru. Vendar sin ni bil še popolno po¬ mirjen, dokler ni prišel v Stockhorn in do¬ kler ni spregovoril s služabnikom! »Saj mati vendar ni bolna, Peter,« ga je vprašal ves v strahu. »Gospa je v salonu in piše pisma,« odgovori Peter, »ni šla nikamor, ker je utrujena vsled vročine.« »Ali ni dobila nobenih pisem iz Fran¬ coske ali od drugod? -— Ne! Tem bolje,« reče mladenič. »Nekaj dni od sedaj naprej morate poskrbeti, da ne dolbi nobenih čas¬ nikov v hišo, ali ste razumeli, prav no¬ benih . . .« 13 In razložil mu je na kratko, zakaj mu to tako odločno ukazuje. Peter, ki je bil ordonančni sel pri generalu de Bessay, preden se je poročil s hišino svoje gospe, je ves iznenaden in potrt poslušal, kaka žaloigra se je dogodila v Murrenu. Ravno tako kakor švicarski meščan v železni¬ škem vozu na progi iz Berna, je vzkliknil tudi stari služabnik: »Ali se že ne bodo odločili, da polove povsod te lopove? Če bi jaz koga takega zasačil, z lastnimi rokami bi ga obesil na to-le drevo in prav nič bi se tega ne kesal. Bodite mirni, gospod, tudi Lujizi bom to stvar priporočil in gospa ne bo zvedela prav nič o tem novem zločinu . Po¬ polnoma prav imate, v tem stanju bi jo kaj takega strašno razburilo; vsa bridkost bi se ji vrnila. To se ne sme zgoditi.« III. Bodite mirni! Žal! Razburjeni mla¬ denič se ni dolgo veselil tega miru, ki mu ga je obetal zvesti služabnik. Slutnja, ki ga je pretresla ob novici, da je Steena- ckers umorjen, se je žalibog le prekmalu uresničila na drug celo strahovit način. Kakor prelestna kača so se plazili in raz¬ vijali sedaj strahotni dogodki pred njim, kakor da bi mu bilo usojeno, igrati na kocke, ki se zanj vedno obrnejo na črno. In vendar ta usodnost ni neutemeljena, ker popolno logično izvira iz prejšnjih dogodkov. Če bi mu ne bili ubili očeta v Moskvi, bi ta napad, ki ga je izvršila Ru¬ sinja pod imenom Mme Noetsved, ne bil nikakor usodno vplival na zdravje ma¬ tere. Posebno pa bi bili njemu prihranjeni strašni duševni boji, ki so se, dasi on ni vedel zanje, kakor temni oblaki zbirali nad njegovo glavo. France se je zanesel na čuječnost Pe¬ trovo in Lujizino, da gospa ne zve niče¬ sar o tem zločinu, ki je bil docela podoben zločinu v Moskvi, zato je z veselim obra¬ zom pozdravil mater, in jo je res našel prav vedro kakor zadnje lepše dni. Šel -je z njo na sprehod proti jezeru pred ve¬ čerjo kakor po navadi. Sedla 'Sta na na¬ vadno klop in skupno občudovala lep pri¬ jazen večer, zlat odsvit zahajočega solnca na rumenih oblakih, drobno nasejanih po nebesu, in strme vrhove snežnikov, ki so čarobno odsevali v jezeru. — Vrnivši se domu sta skupno večerjala v obednici, ve¬ selila sta se prijetnega somraka in mati je bila živahna in zgovorna kakor ni bila že cele mesece poprej. Sin pa jo je ra¬ dostno opazoval in poslušal, sicer vedno še v strahu, vendar zadovoljen, da je vi¬ del enkrat tudi brezskrben smehljaj, ki ga je materi provzročil razgovor in se je tako redko po-javil v zadnjem času na ma¬ terinem licu. Po večerji sta odšla v knjižnico, ki je bila tudi v pritličju ob parku. Mme de Bessay je sedla na zofo in vzela v roko vezenino, na kateri je lahko kar mehanič¬ no delala 'tudi v mraku. Dobro ji je delo v somraku v teh britkih urah in še le te¬ daj, ko se je popolno stemnilo, ukazala je, da so nažgali luč. France je sedel pri svo¬ jem pisalniku in urejeval svoje zapiske 15 zadnje učne ure. Bil je 'popolno miren, kakor je bila mirna tudi mati, kar se je naenkrat pojavil neznaten dogodek in za njim takoj drugi ter sinu hipno tako pre¬ vzel srce, kakor Robinsonu, ko je nenadno na vlažnem pesku ob bregu opazil člove¬ ške stopinje,. Pri oknu se je pokazal nje¬ gov služabnik z namenom opozoriti mla¬ dega gospoda na nekaj, kar bi bil rad prikril gospe j. Bil je čas, ko je družina sedia k večerji. »Gospod,« dejal je Francetu, ki je pod pretvezo, da gre iskat knjigo, ki jo je po¬ zabil, prišel iz sobe; »čolnar Hartman je priletel iz Scherzlingen nas naprej opo¬ zorit, da pridejo policaji v Thoun . .. Pre¬ iskali bodo baje vse vrtove in vse hiše .. . Ona ženska, ki je po pomoti ustrelila onega Belgijca, se baje skriva tukaj nekje. Vi¬ deli so jo . .. Hartman je vedel za bolezen matere in kako je občutljiva za take do¬ godke . . . Zato je mislil, da je njegova dolžnost, družino na to naprej opozoriti, da ne bo potem preveč iznenadena. »Stopite hitro k vratom, ki vodijo v park,« odgovori mladenič, in ako pridejo policaji, povejte jim takoj o razmerah v hiši. Takoj morajo vedeti, da je v hiši zelo bolna ženska, kateri so zdravniki strogo prepovedali vsako razburjenje. Zato naj samo mene pokličejo', in jaz jim vse raz¬ kažem, kar hočejo.« France se je vrnil v knjižnico k ma¬ teri in razmišljal v duhu o načrtu, kaj ,mu je storiti, ako vkljub njegovim proš¬ njam policaji udero v gradič. Toda zato ni imel časa več nego pet minut; tedaj pa 16 se mu je zazdelo, da se mu -je srce usta¬ vilo. Pogledal je skozi okno in zdelo se mu je v polmraku, da nekdo stopa po dre¬ voredu počasi, kakor da bi ne vedel, kam naj se obrne. Ko je natančneje opazoval, •spoznal je, da je to ženska . . . Obstala je. Zakrila se je . . . Kar naenkrat se je zdelo, da je nehala omahovati, pospešila je korake, šla mimo sosednje hiše in se plazila ob gostem grmovju. Tedaj pa se je Francu razlila kri po žilah. Mati, ki je na naslonjaču kazala hrbet oknu, vstane. »Stemnilo se je,« je rekla, »poklicati moram, da prinesejo luč.« — Ko bi ona pogledala skozi okno, bi tudi ob svitu lu¬ ne opazila potovalko, o kateri je imel France že usodno slutnjo . ,. . Policaji iz Murrena so zasledovali njene stopinje ... Blizo tu nekje je morala biti ... Ta žen¬ ska pač mora biti le . . . O Bog! Kako se je tresel France za mater ako se obr¬ ne; ta pa je opazila nek nered v knjiž¬ nici in pozvonila slugi: »Pač ne bomo ni¬ koli našega Petra navadili na red,« je vz¬ dihnila . . . »Kadar briše prah s knjig, jih ne more nikoli položiti zopet na svoj pro¬ stor . . . Glej, cela vrsta knjig tu stoji na glavi . . . Kam pa greš, France?« »Sprehajat se nekoliko po parku,« -ji odgovori sin, »preden donesejo luč.« Glas njegov je bil tako čudno izpre- menjen, da se ga je sam ustrašil. Mati te¬ ga ni opazila. Pogosto se je namreč sin vznemirjal, da je bila mati zatopljena več¬ krat v svoje misli tako, da ni ničesar opa¬ zila, kaj se godi zunaj okrog nje. — Tudi sedaj ni ničesar opazila. 17 V teh okolnostih je bilo sinu malo lažje mogoče premisliti, kaj storiti sedaj, 'ko je tukaj hudodelnica iz Murrena, skoro gotovo da je za njo pa takoj policija. Kr¬ čevit strah mu je napravljala ta grozna misel Vse je bilo na tem, kako da on pride do nje ne da bi ona 'kaj storila, kar bi ne¬ dvomno izdalo njegovo navzočnost. S tako naglostjo kakor mesečni in tako toč¬ nostjo, ki se polasti naših mislij in kretenj v usodnem trenotku, ko bi imela najmanjša pomota nepreračunljive posledice, odide France iz knjižnice skozi odprta vrata v drevored, od koder je prihajala sumljiva potovalka. Gotovo je bilo — in s tem je opravičeno računal — da se bo v prvem hipu hotela kam skriti, ko zagleda, da ji kdo iz gradiča gre naproti. Komaj se je parkrat prestopil, že se je umaknila skriv¬ nostna begunka v gosto grmičevje. On pa je šel naprej in kazal svoj pogum s tem, da ni preveč hitel. Če je bila res Mm e Noetsved, ki je umorila neoboroženega Steenackersa, tedaj bo nepoznanka go¬ tovo oborožena in bo brez dvoma tudi streljala na vsakega, ki bi jo hotel prijeti. France se je moral tako delati na potu, kakor da bi je ne bil opazil. Vse njeno vedenje je kazalo, da se je umaknila v park z namenom, da se obrne do gostov v Stockbornu, da jih poprosi — kaj ? Za¬ vetja? Pomoči? Karkoli! Gotovo si je skoro že pred vrati na jasnem glede proš¬ nje, ko se je enkrat za to odločila. Ju¬ naški mladenič si ni prav nič zakrival, v kaki nevarnosti da je. Toda on ni bil za¬ stonj sin vojakov in dasi mu je srce zopet Paul Bourget I. 2 18 huje udarjalo, ko se je bližal kraju, kamor se je ženska skrila, ona vendar ni mogla opaziti tega njegovega razburjenja. Bila sta sedaj pet korakov eden do dru¬ gega. Hipoma se mladenič ustavi. Ženska je morala misliti da jo je opazil. Segla je z roko pod obleko v žep, da si poišče svoj revolver. Kaj mu je torej storiti, da ne ustreli? Hipoma se France spomni, da je bral v poročilih o potovanju, da v Zedi¬ njenih državah tatovi kriče onim, ki se jim bližajo: »HandS up!« »Roke kvišku!« Zato tudi on dvigne svoji roki, hoteč s tem po¬ kazati, da nima orožja, se previdno bliža in reče s tresočim glasom: »Madame! . . . Glejte! Mene se vam ni treba bati . . . Samo kričite nikari! ostanite mirni! Ne umaknite se iz gr¬ movja! . . . Nič ne smete izdati, da ste tukaj, sicer ste izgubljeni ., . Policija vas išče po vasi. Sedaj, ko govorim z vami, so morebiti policaji že v gradiču . . . Ve¬ rujte mi to, prosim vas, verujte mi! . . . Bil sem v sobi v pritličju ravno tedaj, ko ste zavili v ta drevored. Nekaj hipov sem vas opazoval. Takoj sem videl, da se skri¬ vate, in iz tega, kar sem črtaj po listih in kar sem zvedel o tej policijski gonji, uga¬ nil sem, kdo da ste . . . Vi pridete iz Mur- rena, kjer ste bivali pod imenom Mme No- etsved. Iz tega uvidite, da sem o vsem dobro poučen ... Nikar mi ne tajite, ker jaz sem vam to povedal, da vam doka¬ žem, s kakim namenom sem prišel do vas, Vem, kaj ste vi storili. Če bi bil pustil, da pridete v gradič, bili bi vas takoj prijeli. Prišel pa sem zato vam pomagat, da se 19 rešite . . . Zato pa za menoj, kar narav¬ nost za menoj! . . . Sedaj je bil čisto blizu Mme Noetsved. Njegov sinovski strah ga ni varal. Bila je res ona ki je umorila ne¬ srečnega Steenackersa in ki jo je usoda prignala v ta kraj, ki je bil najbolj zako*- ten in samoten ob 'bregu jezera. S tem, da je ženska molče poslušala mladeniča, je priznala vse. Njega pa je z groznim strahom prevzela misel, da bi mogli poli¬ caji žensko prijeti v parku tako blizu ma¬ tere, morda celo v gradiču, ko bi se bila anarhistka tje umaknila. Nastal bi boj, streli bi pokali, kri bi tekla in morda bi bilo več mrtvih. Mati bi slišala streljanje, hotela bi vedeti odkod to in gotovo bi to zvedela. France se je že bal, ko bi mati samo v listih čitala o tem, kako bi to vplivalo na njene razdejane možgane, kaj šele, ako bi se bili ti prizori vršili nepo¬ sredno pred njenimi očmi . . . Kaj bi mu bilo zato, če bi bila ta ženska umorjena ali če bi imeli vsled njegove pomoči še njega za njenega sokrivca! Vsekako bi bila ta strašna nova poskušnja prihranjena ma¬ teri; zato je sklepajoč svoje roke ponovil svojo prošnjo: »Da, morate,. . . Jaz vam dam častno besedo, da storim vse, kar morem, da vas rešim . . . Moja častna beseda!« je po¬ novil . . . »Ali mi verjamete? . . .« »Jaz vam verjamem, gospod,« je od¬ govorila begunka. »Pokažite mi pot, jaz grem za vami.« Somrak se je ob svojem slovesu ka¬ zal še toliko prozornega, da sta si mlada človeka mogla razločiti poteze na svojih 2 * 20 obrazih. Mm. Noetsved — ohranimo ji to izposojeno ime, ker ta skrivnost se tudi ni pojasnila po tem dogodku — ona je lahko na obrazu Francovem spoznala, da mu je resno z obljubo-, dasi je bila to zanjo neumljiva uganka. Toda, kako bi ona ne vsprejela te ponudbe tako vtrujena in v toliki nevarnosti? Šestintrideset ur je bila že na potu in bežala -je kakor preganjana zver, ni ne spala, ne jedla od Murrena, od koder je ušla na uprav čuden način, do tega osamljenega gradiča ob Thounskem jezeru. Tu sem se je približala, rekoč: »Prosila bom za kos kruha. Ako ga ne dobim, se ustrelim.« Drzna, odločna je bila ta ženska in njena lepota je imela divji izraz. Na vtrujenem bledem obrazu svetilo se je dvoje sivih oči, ki so se bli¬ skale v rezkih pogledih. Drobna usta vsfed upehanosti na pol odprta, kazala so bele, precej narazen stoječe zobe. Glavo so ji krili gosti črni lasje tako, da je bila tudi v tej zmedeni obleki dva dni potikajoč se po lesu, vendar še posebna prikazen. Brez dvoma je bila ta ženska boljšega stanu in tem grozne-jši je bil drzni zločin, ki ga je izvršila z roko, katera ji je bila okrvav¬ ljena od trnja in kamnov. Bila je bolj majhna, drobna, prav kakor da bi ta sla¬ bost kazala moč njenih mirnih živcev. To je tudi kazala s tem, da je gibčno stopala vkljub svoji skrajni onemoglosti za hite¬ čim Francetom. Tako sta hodila nekaj časa po potu v parku, nobeden ni spre¬ govoril besede, mladenič je napeto po¬ slušal, ako morda ne zasliši glasu od Petra, ki bi ga opozoril, da je policija 21 blizu; tujka pa je držala svoj revolver v žepu za slučaj kakega iznenadenja. Stemnilo se je in črna noč je še množila morečo tišino. Prišla sta do malega lese¬ nega paviljona, ki je stal na mestu, kjer se loči reka od jezera. Ta kiosk je imel dva konca, na vsakem po eno sobo. Pro¬ ti cesti sta bili dve kabini za kopalce, v njej je bilo razno ribiško orodje, od vrat proti jezeru je bil mostič iti na koncu je bil privezan ribiški čoln. Druga soba je bila osojna, določena kot zavetje proti vročini, zlasti za popoldne, kadar se pije čaj. Ključ •je France pustil v vratih prejšni večer. Kdo ve, če ga ni vrtnar odnesel? Od tega je bilo odvisno, ali se mu posreči njegov načrt. Kakor bi se bil oddahnil, ko je obtipal ključ, reče polglasno: »Ključ je v vratih . . . Vstopite madame. Pazite na hodnik. Jaz si ne upam prižgati luči. V tej kabini ostanite; vrat pri kabini ne zaprem, pač pa zaprem zunaj vrata in ključ pustim v vratih; policija bo videla ključ, poskusila in ker bodo vrata zakle¬ njena, bo gotovo prepričana, da ni ni¬ kogar tukaj. Tudi okno je gosto omre¬ ženo.« »Hvala, gospod,« rekla je Mme Noets- ved. Cisto mirno je to rekla kakor fana¬ tiki, ki nazunaj brez kakega iznanadenja v največjem miru izvrše v skrajni nape¬ tosti najgrozovitejše sklepe . . . »Sicer pa, če se vam tudi ne posreči odgnati od tod te policijske pse, povem vam, da me ne dobe žive. Toda poprej jim bom drago plačala svojo smrt . . . Revolver je v mo¬ jih rokah!« 22 S temi besedami je 'potegnila revol¬ ver iz žepa in ga stisnila na svoje prsi z neko divjo odločnostjo, kakor kak »out- law«, človek izven postav, ki svojega živ¬ ljenja ne ceni višje nego življenje drugih. France se je zgrozil v dno svoje duše, prijel jo ie trdo za roko: »Madame,« je vzkliknil, »ne, vi tega ne storite. Prisezite mi, da tega ne sto¬ rite ... Toda, vi tega ne morete umeti . . . Poslušajte! V tej hiši, kamor ste se vi na¬ menili, prebiva sedaj uboga žena, moja mati. Ona je sedaj stara žena. Pred dvema letoma je pa bila še mlada. Bila je srečna. Imela je moža, ki ga je ljubila, in ki jo je tudi on ljubil, moj oče. Živela sta vedno za blagor drugih, za me, za so¬ rodnike, za prijatelje, za podložne, za re¬ veže . . . Moj oče je moral po opravkih v Rusijo. Bil je ravno takrat v Moskvi, ko so izvršili napad na kneza Komova. Eden izmed vaših somišljenikov je storil to, kar ste vi tukaj storili. Igral je na srečo-, odgovoren, da zadene tudi ne¬ dolžne. In moj oče je bil eden teh ne¬ dolžnih. Bil je ubit kakor M. Steenackers.« »M. Steenackers ni bil nedolžen,« je odgovorila . . . »on se je imenoval . . .« »Gorka?« ji seže vmes France. »Da, vi ste to mislili, pa ste se varali.« »Jaz se nisem varala,« zatrjevala je tujka, »vsaj sem imela njegovo fotogra¬ fijo . . .« »Vi ste se varali,« ponovi France z vedno večjim povdarkom, »kruto ste se varali. In ali hočete vedeti sad te grozne zmote? Dve leti je, kakor sem že po- 23 vedal, ko je moja mati zvedela ono grozno novico in vsi smo bili v strahu, da se ji um omrači, tako jo -je pobila ta ža¬ lost ... To je vzrok, zakaj sem jaz pri¬ hitel iz gradiča, zakaj sem hitel vam na¬ sproti, ko sem vas opazil v drevoredu. Na prvi pogled takoj sem spoznal, kdo da ste. Jaz nisem imel namena vas rešiti, jaz bi bil vas najraje zgrabil s svojima lastnima rokama. Ne! Prišel sem, da obvarujem svojo ubogo mater pred groznim udar¬ cem; če bi ona zvedela, da ste tukaj, ko bi čula strele, s katerimi se branite, ona bi tega ne mogla več prenesti. Nima več moči za to-. Ta prizor bi bil zanjo povod za norost ali smrt. Dal sem vam častno besedo in držal jo bom. Storim vse, kar je v človeških močeh, da vas sedaj ne primejo, in da mo¬ rete ubežati. Toda če se mi ne posreči, mi 'vi ne smete biti vzrok grozne ne¬ sreče. Da, če se prične tu kaka borba, če streli pokajo, kako ; bi tega ne čula moja mati? Mirno vam govorim o tem, dasi me grozen strah objemlje. Mi nismo petdeset metrov od gradiča. Moja mati utegne priti, ona pride . . .« On obmolkne, prevzet po podobi, ki jo je klical. Bil je tako mlad, tako ne¬ vajen življenja vkljub usodi, ki ga je oro¬ pala očeta, tako malo zrel za pretresljive dogodke, s katerimi se je sedaj boril. Cut- nice njegove so bile preslabotne. Cirenko je zaplakal. Njegova tovarišica ga je gle¬ dala, pa mu ni nič odgovorila. Zdelo se je, da tudi ona tej grozi ni kos, ker vsedla se je na stol, kakor da bi se ne mogla 24 več držati pokoncu . . . Nakrat se začuje glas skozi zrak. To je bilo dogovorjeno znamenje med Francetom in Petrom, po katerem je opozoril Franceta, ne da bi vzbudi! pozornost matere. Bile so prve besede pesmi Marseillaise . . . Kakor hi¬ tro je cul mladenič to pesem, rekel je: »Policaji se bližajo, če že niso tukaj. Peter me kliče, da moram v gradič . . . Treba bo vse sile napeti. Madame, ali bo¬ ste pustili, da se vrnem v tej grozni ne¬ gotovosti? . . .« »Ne!« odgovori ženska in kakor da bi se pogovarjala sama s 'selboj, nadaljuje: »Ne! To bi ne bilo prav. Tudi drugi imajo do nas pravice. Da . . .« Tedaj pa hitro zgrabi za revolver, ga zamahne proti Francetu, in reče: »Nate, vzemite ga, jaz sem vam ob¬ ljubila, toda če imam revolver, ne vem, če bi imela toliko moči, da bi držala ob¬ ljubo. Dolg imava eden do drugega, jaz ga vam plačam . . . Toda storite kar mo¬ rete, da me ne zalotijo. Bila bi brez obrambe, in kaj takega doživeti, bi bilo zame prekruto! . . .« IV. Dve uri je že minulo od tedaj, ko je France čutil, kako mu je tresočemu se in strmečemu zdrsnil iz stisnene roke moril- kine v njegove roke revolver, orožje mo- rilkino — še gorak od strastne vročice — dve uri je bila Mme Noetsved že zaprta v kopališki kabini. Mladenič je zaprl vrata kabine, pustil pa je nasproti v vratih pa- 25 viljona ključ od zunaj, ko ga je poprej za¬ klepajoč dvakrat obrnil. Ker se je iskanje vršilo hitro, bodo najbrž policisti takole sklepali: »Ta kiosk je zaprt od zunaj in ključ je v vratih, torej tu notri gotovo ni morilka.« Kako bi bil mogel kdo misliti na to, da bi bila s kom o tem dogovorjena. Toda kaka poskušnja bi bila za Franceta, ako bi vkljub temu stvar natanko pre¬ iskali. Ali bi ne padel sum lahko nanj? Na to on ni pomislil. Sploh pa je bilo stor¬ jeno vse v taki naglici, da je kornaj še prišel pravočasno, ko so štirje policaji iz Thouna bili uprav na pol pota med par¬ kom in gradičem. '»Znano nam je, kaka nesreča je tudi vas zadela, gospod de Bessay,« je odgo¬ voril na prva pojasnila načelnik policajev. »Tudi vi ste bili žrtva teh zlodjev. Bolje bote zato razumeli, nego vsak drugi, da treba na vsak način pokazati, da tako ne sme biti. Ta ženska mora biti tu nekje ob -jezeru. Mi moramo 1 vse preiskati, to je -naše povelje. Toda ker je vaša mati tako bolna, ne bomo silili v sobo, kjer ona prebiva. Prepričani sm-o-, da pri njej ne bi našli morilke ... To je vse, v kolikor morem ustreči vašim željam.« Kakšne trenotke je vžSval sin po teh besedah, lahko uganemo. Sklenil je, da ostane v knjižnici poleg svoje matere. Po¬ vabil jo je, kakor se je to večkrat zgodilo, da sta igrala na karte in sicer zato, ker se je 'bal, da mati utegne siliti na sprehod v park, ali pa da bi šla v kako drugo sobo v gradiču. Igrala sta in on je imel toliko sile v sebi, da je sledil prav natančno igri, 26 a srce mu je vstrepetalo pri vsakem šumu, ki se je začul okrog hiše. Toliko hujše mu ■je bilo, ko je slutil, da policaji sedaj pre¬ iskujejo zunaj po grmovji. Toda ker so bili zidovi debeli in ker je zvesti Peter dobro pazil, se ni nič opazilo v knjižnici, ko so policaji stikali po drugih sobah. Do¬ vršila sta igro. Mme de Bessay je šla v spalnico. France pa je navadno še ostal buden do enajste ure in je skušal sicer tudi mater pndržavati, ker je okoli polnoči trpela hude napade, ni več zaspala in je morala uživati v ta namen omotna zdravi¬ la. Sin sicer ni bil zato, a nocoj ji 1 je sam ponudil klorala, ker si je mislil, da je to nocoj zanjo manj nevarno, kakor pa če bi ne mogla zaspati in bi bila po kakem ro¬ potu ali strahu še bolj razburjena. Tudi on je vsak hip pričakoval kaj hudega. Končno pa je vendar prišel v sobo slu¬ žabnik ter mu. naznanil, da se je vse srečno izšlo, bolje kakor se je moglo sploh pričakovati. Ko so policisti vse preiskali po sobah in v grmovju po parku, so odšli, da so še prišli na vlak, ki je nalašč nanje čakal v Thounu. »No, to bodo veseli potniki, ki so imeli zaradi teh policajev toliko zamude,« je modro sklepal sluga Peter. »Večkrat se človek jezi nad kako stvarjo', ki bi bila njemu v prilog. Tudi nam je mnogo na tem 1 , da ubijejo takega steklega psa . . . Najbrže so videli žensko v Munsingenu, pa so po pomoti mislili, da je pri nas. Ko bi gospe ne 'bilo, bi jaz obžaloval, da je ni tukaj. Popolno pravično bi se mi zdelo, da bi enega od teh prokletih ruskih nihi- 27 listov zgrabili uprav v hiši mojega gene¬ rala. Mislim, da bi bilo to zanj zasluženo maščevanje . . .« Te besede služabnikove so bile prav priproste, privrele so mu iz duše, kakor je mislil in čutil. Na sina pa so udarile kakor strela s toliko silo, da je dalje časa zrl kakor okamenel. Zdelo se imu je, da vidi pred seboj podobo svojega očeta, one razdrobljene kosce, ki jih je bomba v Mo¬ skvi še pustila pieteti sina in matere vdove. Odkar je zagledal Mme Noets- ved v drevoredu in spoznal, kdo da je, ni imel več druge misli kakor to, kako odvrne od matere nevarnost, katere groza ga je skoro iz uma spravila. To je bilo ono duševno stanje, v katerem bolnik, ki trpi na strašljivosti, vidi le eno stvar, ono, ki se je boji. Ako je ta grozeča ne¬ varnost odstranjena, tedaj se šele vzbu¬ dimo iz svojega strahu, in naše dušne sile stopijo zopet v ravnotežje, tedaj pa se čudimo sami sebi kakor epileptik po krizi, katera ga je potegnila s seboj z nepre¬ magljivo silo. Policisti so odšli, ne da bi bili našli morilko. Mati ni bila sedaj več v nobeni nevarnosti od te strani. Raz¬ burjenje tega popoldneva in zlasti zadnjih dveh ur se je razpršilo. Položaj se je se¬ daj mladeniču pokazal tak, kakršen je bil v resnici. Opomba služabnikova mu je bila zadosti, da je. moral priznati dvojno hudo: On Franc de Bessay, sin generala de Bena videz tako resnično pripo¬ vedko? Vendar neka točka vzbuja mojo radovednost.« »Da se je tako pozno spomnil na svoje ugovore,« menil je Portehaut, ko -je zdrav¬ nik obmolknil. »Ne,« reče Courrioles, »ker je vedno mogoče, da napadeni ne opazi prvega na¬ pada umolbolja, ako je ta le trenoten. Samo preveč lepo se vežejo simptomni po avi, kakor jih našteva Robier. To diši, jaz to povdarim, po premišljeni in nameravani sestavi. Spominjam se, da mi je rekel neki raziskovalec starin, katerega sem zdravil: Kar loči ponarejene stvari od pravih, je skoro vselej to, da so ponarejene stvari popolnejše. No, bomo kmaiu videli.« Spregovoril je to usodno besedo — devizo vseh preiskovalcev — ter se je vsedel k svoji mizi v mali dvorani bolniš¬ nice ter listal po zvezkih, kjer so bili za¬ znamovani bolniki od tega dne. »Ali -je kaj posebno nujnega?« je vprašal. Portehaut mu reče: »Mislim da nič posebnega, gospod.« 67 »Pričnimo torej z Robier-om,« naida- ' ije profesor. »Habert, pripeljite ga!« Čuvaj Habert je bi ; l doslužen vojak, : et rdečega, dobrodušnega obraza, in tal še vedno dobre volje tudi pri tem rojem malovabljivem poslu. Po vojaški kakor je bil vajen iz vojašnice, udaril je s svojo roko ob čelo v pozdrav, ki ga je redno profesor spremil s tehničnim izra¬ zom obrnjen k azistentu, rekoč: »Stereo¬ tip vojaškega pozdrava.« Kmalu se vrne in privede seboj bolj mladega človeka, ka¬ kih petindvajset let, oblečenega v sivo jet- niško obleko. Doktor mu da znamenje, da se vsede na stol, pripravben zanj na na¬ sprotni strani mize. Jetnik se vsede tako mirno in dostojno, kakor je vstopil. Pogle¬ dal je profesorja, ki je tudi živo gledal vanj. Daši je bil Viljem Robier precej pri¬ jazen mladec finih potez, vendar je bil po¬ polno brez vsakega značilnega izraza, za¬ to je bil njegov obraz nevabljiv. Mišice na njegovem obrazu so bile docela mrtve. Skrajno živahna temna zenica vedno na tem, da vztrepeče v tej črni maski, se je zdela kakor da bi bila vrezana v kako mrtvo snov, v les, vosek ali kamen, in je kazala človeka, ki je na preži. To je kakor preganjana zver, ki vso pozornost obrača na to, da ne izgubi nobene prilike uiti ali napasti. Ko je mladi človek govoril, gibale so se mu usta kakor po sekiricah in ust¬ nice so se premikale same od sebe, kakor da bi ta del obraza vodil popolno neod¬ visen mehanizem. Besede so mu prihajale iz ust precej hitro bolj skozi zobe brez po- vdarka, z nekakim avtomatičnim poroča- 5 * 68 njem, ki ni kazalo najmanjše razburjenosti. To popolno mrtvičnost je ohranil ves čas med izpraševanjem, ki se je pričelo z na¬ vadnimi vprašanji. »Vi se pišete Robier?« »Da, gospod doktor.« »Vi ste 'bili obsojeni, Ker ste umorili urarja Jacquina v Grenobiu in nato ste bili zaprti kakor nmobotni ?« »Da, gospod doktor.« »In vi trdite, da ste bili umobolni že v trenotku, ko ste izvršili zločin ter da se z ozirom na vaš dušni položaj niste mogli zagovarjati med sodno obravnavo?« »Da, gospod doktor.« »Ali nam morete povedati, kaj ste ta¬ krat mislili?« »Da, gospod doktor. Predvsem pa mi je treba povedati, da je bila moia mati vedno skrajno nervozna. To je vzrok, da sem tudi jaz tak postal. Moj oče je kmalu umrl. Jaz sem imel posteljo v njeni sobi. Neko jutro okoli šestih zbudil me je silen krik. Jaz jo vidim, — bilo je spomladi, — kako se je vila in stokala, oči odprte in zroče v strop, desna roka ji je ležala na prsih, z levo pa je krčevito mahala na¬ okrog. Skušal sem govoriti ž njo, da bi jo vzbudil, pa me ni slišala. Konečno je kar obstala in le globoko dihala. In ko je od¬ prla oči, me ni spoznala.« »Ali je bil to histeričen napad ali bož¬ jasten?« vpraša zdravnik. »Tega ne vem,« odgovori Robier, ka¬ kor da bi ne imel smisla, da bi razumel znanstveni izraz, ki ga je rabil Courrio- les, da bi označil ta ponočni pojav, ki ga 69 je ta na videz neveščak tako točno opisal. »Ta živčni napad pri materi me je tako prestrašil, da sem] tudi jaz zbolel. Nedavno na to je mati umrla, pa ne vsied tega, ampak vsied jetike. Od tedaj sem bil jaz silno občutljiv in nervozen. Šest mesecev pred onim dogodkom v Grenoblu sem postal zelo otožen, pa brez vzroka. Bil sem pri dobrem mojstru in lahko sem izhajal. A vedno me je glava bolela; skoro nič nisem jedel in nič spal. Polagoma je to prešlo. Teden pred onim dogodkom, čutil sem se izredno zdravega. Pekel sem enemu izmed tovarišev, da je Grenoble kakor nalašč za me. Nato pa sem bil ne¬ kega dne tako' razburjen, da nisem mogel več samega sebe obvladati. Nisem več mogel obstati na enem mestu. Begale so mi misli proti moji volji s tako naglico, da sem se sam sebi čudil. Mikale so me ne¬ premagljivo take stvari, za katere sem bil dotlej popolnoma brezbrižen, na primer kozarček žganja. Pa veselja pri tem ni¬ sem imel, samo sililo me je nekaj, čemur se nisem mogel ustavljati. Tako je bilo tudi z ženskami. Imel sem znanko, ki mi je bila dobra prijateljica. Začutil sem zanjo neko strastvenost, ki je še danes ne raz¬ umem. In zaradi nje sem izvršil oni zlo¬ čin. Pad bi ji bil podaril uro z verižico, ki jo je poželela nekega dne, ko je šla mimo Jacquinove prodajalne. Jacquin pa mi ni hotel ure dati na kredit. Pogledal sem ga, zarudel in udaril, ne da bi se tega zavedel. Od tega trenotka pa do tedaj, ko sem pri¬ šel iz umobolnice, je v moji duši vse ka- 70 kor neke sanje. Kakor sanjajoč sem gle¬ dal, kako so me prijeli, zaprli in obsodili. Vse to so bile zame le sanje. Azil to pa je bila zame popolna noč. Neko jutro pa se zbudim in sem bil tako jasen kakor danes. Zdravnik mi je povedal, da sem v ječi znorel in njemu je bilo potreba, da je meni povedal mojo lastno zgodovino. Sedaj se dobro zavem, da se je napad že preje pri¬ čel. Zato pa zahtevam, da se sodna obravnava proti meni obnovi.« »Kako si pa razlagate,« ga vpraša profesor, »ako se je vse tako zgodilo, da ste vi pograbili blagano urarjevo ter jo odnesli z vsem kar je hranila biserov in denarja, in sicer kakor je sklepati po do¬ kazih, najdenih pri Jacquinu, okoli šest¬ deset do sedemdeset tisoč frankov?« »Tudi meni se je povedalo,« odgovori Viljem Kobier, »da je izginila velika svota. Mogoče, da bi jo bil vzel v stanju neza¬ vednosti. Toda takrat jaz nisem bil neza¬ veden, tak sem postal šele v bolnici. Na to bi se sicer gotovo spominjal.« »Vi torej mislite, da je one denarje odnesel kdo drugi?« »Da, gospod doktor. Ako ste čitali po¬ drobnosti o moji sodni razpravi, opazili ste gotovp, da sem jaz prišel k nesreč¬ nemu Jacquinu zvečer ob petih. To je do¬ kazano. Sosedom se gotovo ni čudno zdelo, da je bila prodajalna ostala odprta in brez luči do osmih zvečer. Med peto in osmo uro je pa precej časa. Po mojem mnenju je vstopil v prodajalno kak člo¬ vek, videl jo je prazno. Bil je najbrž kak tat, ki je smatral to priliko za zelo ugod- 71 no, da izvrši tatvino. Ali je videl mrtvega Jacquina ali ne, kdo ve. Mogoče je, da ga ni videl, ker sem truplo zanesel na konec prodajalne.« »Kaj pa s ključi? Kako je pa prišel do ključev, ako jih ni vzel mrtvecu?« »Mogoče, da mu jih je vzel,« odgo¬ vori Robier, »lahko jih pa morda našel tudi v blagajni. Saj je verjetno, da je Jac- quin, ki je prišel iz zadnjega konca pro¬ dajalne proti meni, ko se je oglasil zvon¬ ček, mejtem kako stvar zaklenil v bla¬ gajno. Morda pa je imel roč ključev tudi v obleki pri sebi, ko ga je kdo našel vise¬ čega v ozadju prodajalne. Toda vsaj ni moja stvar pojasniti, kako da se je to zgo¬ dilo, ker to ni v nobeni zvezi s trditvijo, ki jo jaz vzdržujem in ki je edino resnična. Gospod doktor, vi mi boste priznali, da norca ne morejo smatrati, da bi bil odgo¬ voren za svoja dela. Jaz sem bil umo- bolen, tega niso vedeli. Dokaz za to pa se je pojavil, ko so me zaprli. Jaz zato za¬ htevam, da se na podlagi tega novega dej¬ stva razprava proti meni obnovi, da se morem zagovarjati, ker sedaj sem tega zopet zmožen.« Vse to je govoril z onim rahlim glasom brez vsakega povdarka, zde o se je kakor da bi bil točno po po¬ sebnem metronomu izgovarjal zloge; po¬ teze so mu bile vedno neizpremenjene, kar je dokazovalo, da je silno skrbno ču¬ val sam nad seboj ali pa da je bila to anomalija, kakor se kaže pri norcih. Courrioles ni ostal nič manj neob¬ čutljiv. 72 »Povzemimo torej vse pojave, o ka¬ terih ste govorili,« je dejal. »Ali je one živčne napade pri vaši materi razen vas še kdo drug videl?« »Moj oče, drug pa nobeden,« je od¬ govoril,« napadalo je ni nikdar kakor po noči.« »Ali teh napadov ni imela od otroških let?« ga vpraša zdravnik. »Vedno mi je pravila, da jo je le tri¬ krat napadlo,« odgovori Robier, »in sicer prvikrat, ko je bila sedemindvajset let stara.« »Torej je vedela, da jo je napadalo,« nadaljeval je Courrioles. To je bil dvoboj z dvema pričama, pa le ena sama, Portehaut, je mogel razume¬ vati podrobnosti boja. Čuvaj Habert je premalo vedel iz patologije, da bi bil mo¬ gel spoznati že precej od pričetka odprto past, ki jo je nastavil psihiater sleparju. Kar označuje histerične in epileptične na¬ pade, podnevne in ponočne je to, da jih bolnik preboli, ne da bi se kaj spominjal, da jih je pretrpel. Redko se zgodi, da se histerija ali božjast pojavita šele po dvaj¬ setem letu, zelo redko tudi, da bi se na¬ padi kazali samo po noči. Nasproti pa je absolutno pravilo, da se teh napadov ne zavedajo. Ko je na vprašame, ali se je mati teh napadov spominjala, odgovoril Robier pritrdilno, s tem je bilo dokazano, da je simulant. Jasno je torej bilo; da si je izmislil te napade, da obteži svojo ded- ščino s sramoto. Ko je Robier tako odgovarjal, zadel ga je oster pogled zdravnikov. Toda kako 73 je mogoče, da bi navaden delavec govoril o boleznih v glavi s tako znanstveno toč¬ nostjo. Odkod? Kdaj? Kako bi si to pri¬ dobil? Pri drugem še bolj zavitem vpra¬ šanju, je Robier na novo dal tak odgovor, jz katerega je 'bilo sumiti ali pravzaprav kot istino trditi, odkod da je imel tako iz¬ redno znan e o živčni patologiji. Ker je pripovedoval celo vrsto raznih malovaž- nih dogodkov, ki so kazali, da je mati imela res božjast. »Čutila je večkrat,« dejal je, »tako po¬ trebo po 'spanju, da je zaspala kjerkoli je bila. Silno jo je glava bolela . . . Drugi¬ krat se je vsa tresla ... Ali je to vse? Ne! Še sem nekaj pozabil. Včasih je str¬ mela silno vtrujena kar naprej, dokler je ni kedo na to opozoril. Videl sem 1 jo, da je dvignila kozarec, da bi pila, pa je tako držala kozarec vsaj pol ure. Razven tega pa je bila čisto taka kakor drugi ljudje.« Po tem odgovoru pa je zdravnik hipno spremenil smer svojega spraševanja. Pu¬ stil je mater in pričel razgovor o Robier- ovem bivanju v azilu. Vprašanja njegova so bila hitra, kratka, na videz skoraj brez zveze. Odgovarjal mu je premišljeno, po¬ lagoma tako ,da je bil prozoren pravi na¬ men. Mogoče pa bi bilo, da je bila v teh odgovorih resna skrb braniti se in popolno zakonita pri ljudeh, ki so domnevah, da je tako. Če je bil res norec, bi bilo čisto na¬ ravno, da se krčevito zagovarja, da bi si dobil prostost. Ko pa je konečno po eno¬ urnem spraševanju Courrioles rekel ču¬ vaju: »Dovolj; odpeljite ga,« zdelo se je, da je njegova neobčutljivost precej ohlapela. Vi »Ne bote me predolgo časa pustili zdihovati v ječi, kaj ne gospod doktor?« dejal je, ko se je umaknil, »sami veste, da je kruto biti v ječi zaradi zločma, za ka¬ terega človek v resnici ni odgovoren. Do¬ volj je, da ga je storil, ne da (bi se tega zavedal.« ❖ ❖ >:< »No, kaj pravite?« vpraša zdravnik Portehaut-a, ko so se vrata zaprla in ko sta bila uč.telj in učenec sama. »Kaj naj rečem, gospod doktor, od¬ govori dijak, »to je simulant najposebnejše vrste, kar sem jih 'kedaj sreča!.« »Vi sodite malo prenaglo,« reče Cour- rioles majajoč z glavo. »Videli ste, kako je bil točen, uprav klasičen, ko nam je pri¬ povedoval o krč.h svoje matere. On si vendar ni mogel izmisliti, kar je pripove¬ doval o navadi, da se je mati toliko časa vzdržala v istem položau. To je kata- tonija, 'bi dejal Kahlbaum, Misl.ti moramo, da je moral ta slepar imeti v ječi v rokah kako popularno knjigo o živčnih boleznih, ki jo je predelaval kakor kak kandidat pri pismeni skušnji. To je mogoče, vendar malo verjetno. In pa pojavi njegove 'astne norosti, kako ga je napadla z raznimi bo¬ lečinami v glavi, da je bil 'brez spanja, da ni mogel ničesar vživati. Dalje njegovo zdravljenje, ta značilna razburjenost m ko- nečno to, da so vsi ti po avi tako hipno zginili nekega jutra, ko se je vzbudil? Jaz bi ga imel za umobolnega, 'ko bi ne bil vi¬ del, da je simuliral druge simptome. Še enkrat torej: ta Viljem Robier ni urno- 75 bolen . . . »Sicer pa,« dostavi učenjak čez nekaj časa, »danes sem ga le potipal . . . Jutri pa mu stavim vprašanje, na katero ga ni mogla pripraviti nobena knjiga. Vi be veste katero. Gre se za mojo trditev, ki še ni objavljena, namreč za »hyper- esthesie dissociee.« Za ta zakon, ki si ga je psihiater pri¬ svajal s tako naivnim ponosom, je vedel Portehaut, ker mu je bilo znano, da ga je nedavno učenjak raziskaval in tudi odkril. Courrioles je bil iznenaden, ko je dognal pri svoj.h bolnikih na vseh klinikah po¬ sebno nasprotje v tem, da -je 'bil kak bolnik splošno popolno neobčutljiv, zraven pa za kako malenkost silno občut.jiv. Norec na pol nag blodi po ulicah, ko škriplje vse od mraza, pa ne čuti nobenega mraza. To je splošna neobčutljivost. Neznaten krik pa, ki ga vi niti ne slišite, pa norca tako pretrese, po finem sluhu, ki ga mu do- nese, da se mu nenavadno razburi ta or¬ gan. To pa je delna občutljivost v najvišji meri. To je označil učenjak s tehničnim barbarskim izrazom »hyperesthesie dis¬ sociee«. »Da,« je nadaljeval, »ako je Robier študiral pojave norosti po knjigah, tega pojava ondi ni našel, ker o tem še jaz ni¬ sem dosedaj objavil svojih zapiskov. Kla¬ sična ideja to, da norci nič ne čutijo. Vi razumete. Če je simulant, pripovedoval nam bo, da so vsi njegovi čuti enako pe¬ šali. To bo sicer neznatno znamenje, pa popolno gotovo in tedaj ga že imamo . . . Toda ali je on simulant? . . . * * * 76 Oho, Croulebois, vi pa pridete pre¬ pozno, prijatelj. Sami ste se kaznovali. Portehaut vam bo povedal, kaj ste za¬ mudili . . . Ah, Madame Suzana nam pri¬ pelje nov zanimiv slučaj.« Mme Suzana, močna brkasta ve¬ seljaška, ki je pomagala Habertu pri žen¬ skah, je vstopila istodobno .kakor Crou¬ lebois. Dijak, ki je zamudil, se opravičuje in vsede na drugo stran doktorjevo'. Po- strežnica je skoro nosila podpiramo ob rami razcapanko, žensko kakih štiriindvaj¬ set let z omahujočo glavo, oči noro-štr- leče, ki so jo policaji pobrali na cesti in ki ni vedela ne kje stanuje, ne, kako ji je ime. »Poglejte, kar sem vam že tolikrat povedal,« reče Courrioles, ko se je ne¬ srečnica vsedla. na stol, na katerem je ravnokar sedel Robier, »kako ženske ohra¬ nijo v vseh svojih potezah, v svojih po¬ gledih, s svojimi stisnjenimi usti, neki vi¬ dez zlobnosti, ki ga moški nimajo. Pa te vsaj priznajo!« nadaljeval je učenjak sme¬ joč se. »Et nune erudimini, učite se, mladi ljudje!«- »Ali je Croulebois zaljubljen?« vpraša psihiater dve uri pozneje dijaka Porte- hant-a, ko je šel iz pravosodne palače. Navadno sta oba Wagnerja novodobnega Fausta svojega doktorja spremijala do doma. »Da,« je nadaljeval, »ravnokar je pre¬ pozno prišel, sedaj pa naju je že tudi osta- 77 vil. Že več dni ga opazujem, da ni prav pri svojem poslu. In ko sem govoril o zlobnosti žensk pri umobolni, vi niste opa¬ zili? On je trenil z očmi . . . takole . . .« Natančni opazovalec je pokazal s svojimi trepalnicami gibljej, ki ga je vznenaden opazil pri svojem učencu. Tudi to je bil dokaz, do kake stopinje je z vsakdanjo vajo pri njem dozorela opazovalna zmož¬ nost. »Jaz bi vam tega ne bil povedal, go¬ spod,« odgovoril je Portehaut, »toda res je. Ima neko žensko ljubimko, čisto na¬ vadno osebo. Pravijo -ji Julieta. Ona je izredno dobre volje, njega pa dela strašno nesrečnega. »Prostovoljna seksualna psihoza,« re¬ če Courrioles in zmaje z ramama. Čudna ljubezen! Skušala bova, da ga odvrneva od tega. Prav je, da ste mi povedali. Zo¬ pet mora začeti pridno delati. Takoj ga poiščite. Povejte mu, da ste danes zvečer in jutri zaposleni in da ne morete brti na¬ vzoči pri slučaju Robier-ovem. Sporočite mu natančno o današnjem prizoru in na¬ prosite ga v mojem imenu, da naj opazuje tega človeka nocoj in jutri zjutraj. Povejte mu, da se zanesem nanj. Poznam ga, on bo slušal.« Pod tako robato skorjo je žen¬ ske sovražeči Courrioles skrival svoje globoko in plemenito srce, s katerim se odlikuje toliko učenjakov. Daši ga je se¬ daj vzlasti zanimal slučaj Robierov, ven¬ dar mu je bila zaupnost poštenega Porte- haut-a glede tovariša Croulebois-a še vedno v mislih in za to je drugi dan v bolnici najprvo povprašal po svojem dijaku. 78 »Gospod Croulebois je prišel, pa je kmalu zopet odšel,« odgovori mu Haberl, »Odšel?« reče Courrioles. »Da, gospod profesor, odšel je in pu¬ stil to-le karto.« Zdravnik vzame list, na katerem je dijak napisal svoje opazke o> svojem, to jutro izvršenem opazovanju pri Robieru. Poročilo o tem opazovanju je obsegalo kakih deset vrstic. »Obiskal šem Robier-a včeraj zve¬ čer,« je b.lo tam pisano. »Našel sem ga čisto mirnega. Govorila sva o njegovem slučaju. On še vedno zatrjuje, da je žrtev dejanske pravne pomote. Tudi danes zju¬ traj sem se vrnil k njemu . Našel sem ga zelo razburjenega, razne predstave mu blodijo po glavi, ki se nekako avtomatično med seboj družijo. Ako pove besedo enega korena, takoj nato- doda besedo iz analognega korena. On končuje svoje iz¬ reke splošno z asonancami ali rimami (no¬ rost remitentna ali intermilentna?) Druga podmena bi šla dobro v sklad s teorijo Doutrebentovo, po kateri trpe intermi- tentni norci na ‘božjasti. Podedovanje po materi bi morda pojasnilo ta slučaj.« Croulebois je ta zapisnik završil s ta¬ kim svojim podpisom, da se je zdel Cour- rioles-u zelo pomenljiv, zato se je dolgo časa mudil pregledujoč črke na tem pod¬ pisu. Obraz pri tem mu je bil tako za¬ mišljen in oster, da je pošteni Halbert na tihem rekel zvestemu Portehautu: »To jo stakne gospod Croubelois, ka¬ dar se prikaže . . . Jaz poznam gospoda. On je silno razdražen.« 79 »Pustite me . . .« odgovori Porte- haut tudi z zamolklim glasom. »Mu že jaz po.Vsnim; moj tovariš je vendar dober človek.« Dijak se je preveč hvalil. On si ni upal ogovoriti zdravnika, opazivši, kako se mu stemnil obraz. Dijak je štel kak.h štiriindvajset let, cvetočega belega obra¬ za, temnorujavih lepo naravno počesanih las. Ta otroški izraz ve.ikega dečka je bil v skoraj smešnem nasprotju z resnim de¬ lom, kateremu se je mladenič posvet.l. To je bil poslušen, pozoren, ukaželjen učenec; Croulebois pa, ki je sedaj odsoten, je bil skrbljivega obraza, zelen 'kakor žolč, ki je nekako bolj pristojal čudnim okraskom nenavadnega psihologičnega laboratorija, kateremu je predsedoval rezni Courno- les. Tega je zato zdravnik tudi bolj cenil. Iz tega se je tudi tako lahko razlagalo zdravnikovo slabo razpoloženje, katero je moral čutiti nedolžni Portehaut. »Viljem Robiera pripeljite!« reče zdravn.k in nato takoj nadaljuje: »Torej vi niste sporočili Crouliboisu mojih naro¬ čil?« »Da, gospod,« je jecljal Portehaut in zardel, ko je moral četudi v njegov prilog ovaditi svojega tovariša, rekoč: »Julieta ga je prišla iskat ... In zato . . .« »In zato ... ga vi še zagovarjate? Nikar ga ne branite. Pokažite mi rajši svo¬ je delo!« Ko je zdravnik prebiral zapisnik si- nočnega spraševanja, privedel je Habert zopet Robiera v dvorano. Moriiec se je kazal enako neobčutljivega in na očeh se mu je videlo, kako se zato namenoma trudi. To so kakor zveri na preži. Kakor prejšnji večer tako tudi danes odgovarja z robom ustnic na vprašanja veščakova. »Robier, kakor vidim, ste imeli mir¬ no noč!« »Mirno? Da, jaz sem počival, vendar vedno neki strah užival.« »Strah?« ga vpraša Courrioles, po¬ navljajoč sam sebi rime: počival, užival. »Vsaj vendar vidite, da vam nikdo neče nič hudega, če so mi tudi naročili, da vas izprašujem. Mi nečemo drugega kakor pravico in resnico.« »Jaz nimam več zaupanja, gospod doktor, naredili so mi že preveliko kri¬ vico.« »Vi ste čitali zapismk Crouleboisev?« vpraša nemški Courr.oles dijaka. Obadva sta pravilno govorila ta jezik. Portehaut odgovori, da ga ni čital. »Berite to-le,« reče doktor in s pr¬ stom pokaže učencu izraz o prenapetosti avtomatičnega združevanja besed. Robier je to zopet potrdil na novo z asonanco, ker je na besedo »resnico« odgovoril s ko- nečno besedo »krivico«. Ves čas med tem izpraševanjem zopet celo uro ni prenehal z neko posebno jezikovno lahkoto in po- navl al besede s tem, da je na vsako zad¬ njo besedo postavil v svojem odgovoru nazadnje besedo, z isto rimo. Portehaut se je čudil, ko je spoznal, da se današnja vprašanja, kar ni b.la sicer profesorjeva navada, gibljejo v popolno istem kroju, kakor prejšnji dan. Zdelo se je, da je ho¬ tel Courrioles voditi Robiera po istem po- 81 tu 'kakor včeraj. Toda uprav ta navidezno priprost način je bil preglobok, da bi ga mogel dijak doumeti. Ob koncu razgovora pa se je napovedana zanjka že mogla za¬ znati. »Oni dan, ko se vam je, kakor pravite, pripetila vaša nezgoda, -je bilo zelo vro¬ če?« vpraša Courrioles. »Ne vem, gospod doktor,« odgovori, »ves čas med mojo krizo mi ni bilo ne mraz ne vroče.« '»Ali hočete s tem reči,« vpraša zdrav¬ nik, da vam je um nekaj otrpnil, recimo kakor da bi bilo v vas nekaj spalo?« »Prav tako je bilo . . .« reče Robier, »prav kakor da bi bilo nekaj spalo.« »Vi tudi takrat niste videli več tako dobro, kajneda? nadaljuje doktor z istim glasom, z glasom, ki nekako napolni čute poslušavca, »Vi tudi niste več tako na¬ tančno slišali?« »Ravno nasprotno, gospod doktor,« odgovori morilec, ki se je vidoma zbral, da bi se skliceval na svoj spomin in zopet odgovoril z asonanco, v rimo prehajajoč na vprašanja preiskovalčeva. »Nikdar ni bil moj duh tako ojster, nikdar ni bilo moje oko tako živo, sam ne vem kako.« »Dovolj,« reče čez nekaj časa Cour¬ rioles. Nato da znamenje Habertu, da naj od¬ vede jetnika, ki je vstal ter se čudil, da se je spraševanje tako naenkrat pretrgalo. Hotel je še nekaj reči, pa zavedel se je in tega ni izrekel. Dejal je le priprosto: »Lahko noč, gospoda zdravnika!« Paul Bourget I. 6 82 »Vi imate prav, gospod doktor, to ni simulant,« izpregovoril je Portehaut, ko so se bila vrata zaprla. Čudno, ta vrsta »echohalije« (jeka), ko govori, ta rima na koncu stavkov . . . Tega jaz včeraj nisem opazil. In vendar on ne more poznati po vas dognanega zakona o »hyperesthesie dissociee ... in uprav to bolezen ima on in pa splošno anestezijo. Očitno je, da je popolen norec.« »Tako je sklepal Croubelois. Ali ve¬ ste, kje utegne sedaj biti?« »Pri svoji prijatel ici, gospod, bojim se, da je pri njej,« reče Portehaut. »Dobro,« odgovori Courrioles, »vze¬ mite ftjakarja in pripeljite ga nemudoma k meni. Ako bi ne hotel priti, recite mu čisto priprosto, da je njegovo opazovanje odlo¬ čilo mojo diagnozo in da ga zato rabim pri sestavi svojega poročila, koje moram jutri zjutraj oddati. Pr de naj na dom, ka¬ mor grem dovršit zapisnik. Z vašim vo¬ zom naj pride, ker nimate veliko časa. V pol ure ste lahko nazai. Kje pa stanuje ta ženska?« »V ulici Monge.« »Dobro! Potem boste napravili ob¬ iske pri bolnikih. Vsaj je ura šeie štiri. Pojdite in hitro opravite!« V. Pol ure pozneje je res prišel Crou- lebois, opozorjen od Portehauta, v delav¬ nico na bregu de la Megissene, kamor se je Courrioles vrnil, kakor je rekel. Dijak takoj opazi kako prodirljivo je učenjak 83 uprl vanj svoje oči. Ti zenici sta tako strmeli vanj, da je mladi človek začutil kakor da bi mu srce prenehalo biti. Cour- rioles mu je dal znamenje, naj se vsede, in nadaljeval je še vedno ga motreč z istim pomenljivim pogledom: »Croulebois,« mu reče, »vi imate pri¬ jateljico, ki vam je zagrozila, da vas pusti. Vi ste si hoteli na vsak način oskrbeti de¬ narja zanjo. Vi ste vedeli, da je morilec Robier, katerega sem jaz izpraševal da¬ nes in včeraj, ukradel okoli sedemdeset tisoč frankov pri urarju Jacquinu in da te svote še niso našli. Vi ste po Portehautu zvedeli za vprašanje, katero mu mišim jaz staviti, da razkrinkam njegovo zakri¬ vanje. Vi ste s tem človekom stopili v do¬ govor, 'kakor sem vam sicer tudi jaz naro¬ čil, in vi ste se mu ponudili v pomoč, da se osvobodi, pod pogojem, da vam odstopi del skritega zaklada. On je vašo ponudbo vsprejel. Vi ste mu povedali, kaj ga bom vprašal in kaj mu bom odgovoril. Vi ste ga naučili tudi še drugega znamenja in- termitentne norosti, ki ga on ni poznal, namreč odmeva v zadnji besedi odgovora na zadnjo besedo v vprašanju. Toda vi, ubogi Croubelois, niste ustvarjen za zlo¬ čin. Vi niste mogli strpeti, da bi bili na¬ vzoči pri spraševanju tega bandita, kate¬ remu ste se pridružili kot sokrivec. Vi ste mi pisali, ne da bi se spomnili, da se vadim že trideset let čitati tudi način pisave. Vaša roka je bila tresoča, ko je delaia te črke. Vaša notranja razburjenost vam je prešla v vaše prste. Tudi niste pomislili, da bom jaz stavil Robier-u ista vprašanja, 6 * 84 kakor včeraj in vi mu niste priporočili, da naj nekoliko spreminja svoje odgovore. Ta avtomatizem ga je izdal... Ali imam prav?, Croubelois? Odgovorite.« In nje¬ gov glas je bil tako zapovedujoč kakor njegovo oko. »Odgovorite. Še je čas, da to priznate in da se tega kesate!« , »Ah, gospod doktor,« vzdihne dijak, ki se je tresel pred njim kakor trepetlika. Nato pa ves solzan zaječal: »Da, resnica je. Nisem vedel, kaj sem delal. Ah, nesreč¬ než jaz, ne preostane mi druzega kakor da skočim v vodo in se končam . . .« »Ne,« odgovori Courrioles s tresočim glasom, iz katerega je zvenela sočutna ljubezen, »tega ne! Pač pa se ga morate kesati in meni to dokazati s tem, da to žensko vi pustite. In sicer brez odloga takoj. Kot pogoj, da ta stvar ostane neod¬ krita, samo me'd nama, vam stavim to-le zahtevo: Peljite se z menoj na vzhodni kolodvor, kjer vam kupim vozni listek za v Monakovo, seboj vam dam priporočilno pismo na profesorja Kraepelin-a. Dam vam predujem,a deset tisoč frankov, ki vam bodo zadostovali za deset mesecev v Monakovem. Vi znate toliko nemški kakor Portehaut. Lahko boste zato sledili predavanjem na kliniki in zame bois-te na¬ pravljali zapisnik predavanj, in sicer vsak dan sproti... Ali mi to obljubite?« »Ah, predobri ste, gospod doktor,« odgovori dijak jokajoč. »Seveda obljubim. Storim vse, kar hočete.« V znak ginjene hvaležnosti 'hotel je osramočen prijeti učenjakovo roko, ki pa jo je ta umaknil, kakor ne bi hotel, da bi ginjenje prevzelo tudi njega, rekoč: »Pomagajte mi raje pojasniti še eno nejasno točko, katero treba še pojasniti v mojem poročilu. Kako in kje se je Robier poučil toliko v medicini, da je mogel tako maskirati svojo norost?« »V ječi je naletel na nekega doktorja medicine, ki je bil obsojen zaradi splava, in ta ga je vživil v to ulogo.« »Ali veste za njegovo ime?« vpraša Courrioles. »Tega pa ne vem!« ■»Tudi to treba še da izvem in da vi¬ dim tega človeka. Pač sme ponosen biti, da je tako spopolnil svojega učenca. Da, zelo ponosen ... Sploh koliko lepih opazo¬ vanj si je lahko nabral v tej družbi!« Ovadnica. Paul Bourget. — A. Kalan. I. . . . Prijeten, gorak popoldan zgod¬ nje pomladi je bil v Parizu pod arkadami ceste de Rivoli ob oglu trga, kjer se dviga kip Jeanne d’ Are. Pet je ura. Množice prihajajo in odhajajo ob izložbah ob sve¬ tovnem bazarju, kjer se gnjete neprestano vse polno vozov in avtomobilov, bicikljev in kočij. Te množice se tako mešajo, toli¬ ko ljudi se tlači in srečuje, da bi tudi naj¬ hujši policijski vohun ne mogel koga za¬ slediti v tem vrvenju. Uprav zato si je iz¬ bral Julij Beliere ta kraj in to uro za sesta¬ nek s svojo ljubimko. Ob steklenih vratih neke sladščičarne je slonel in na videz ogledoval pisane pirhe, ki so napovedovali bližnjo Veliko noč, in strmel v velikansko ogledalo, kjer je odsevalo na stotine vab¬ ljivih podob. Nestrpljivost je kazila brh¬ kemu mladeniču obraz finih potez, velikih rujavih oči, ki so se svetile iznad bledih lic. Imel je kratke brke in ustnice nekoliko odprte, tako da so se mu videli čudovito beli zobje. To mladostno podobo je kra¬ sila tudi izbrana obleka, kakor jo nosijo 87 mladi lahkoživi ljudje. Vendar je bilo ne¬ kaj zoprnega na tem obrazu. Nepre¬ makljivo in kakor na preži je zrl na šetal- ce z neko- pozornostjo, ki je postala na¬ ravnost bodeča, ko je Beliere opazil v ogledalu, da se bliža oseba, kojo priča¬ kuje. Usta so mu nekoliko vstrepetaia. Obrne se in preden je mlada ženska prišla do njega, oziral se je strašno nemirno po množicah, kakor da bi hotel še kaj dru- zega kakor ljubimski sestanek prikriti radovednim pogledom. In prva beseda, ki jo je spregovoril zakasneli, tudi, ni kazala kakega posebno nežnega vznemirjenja. »Dvajset minut te že čakam, Adela! ... Kaj pa obliži ? ... Vsaj vendar veš, kaj sem ti rekel. Če me zalotijo, bodo tebe poprej... Mene ne bodo prijeli, mene ne!« Te besede je spregovoril trdo in za¬ molklo, kakor govore tatovi, in ž njimi se je izdal kot tatu. Ljubimca sta stopala eden poleg drugega, ne da bi si bila dala kako drugo znamenje prijaznosti. »Jaz ne morem oskrbovati poslov hi- šine,« odgovori Adela, »in obenem oditi in priti, kadar bi hotela. Moja gospa mi je zvonila uprav tedaj, ko sem odhajala... Pomisli, ko bi kaj sumila ? ... In pa če misliš, da se te bojim, se zelo motiš. To je že deveti slučaj, ki se zanj žrtvujem zate. Vsi so se posrečili in vendar se vedno dela z menoj kakor s kako cunjo!... Dosti imam tega; rečem ti, dosti je tega!« Pri teh besedah se je nesrečnica vzravnala pokoncu. Brez dvoma se je lo¬ pov prestrašil teh odločnih besed in teh krepkih gest. 88 »To si huda, draga moja,« dejal je priliznjeno. In spremenil je svoj obraz in svoje govorjenje. Prijazen in prikupen se je kazal in videlo se je, da sta sramotno navezana eden na drugega, kakor sužnja. Lep obraz Adelin in pa način, kako se je nosda, v svoji obleki, bi bila dokaz, da ona ni za vlogo tako nizkotne posredovalke. To ponižanje je bilo zadnje pogiavje tra¬ gičnega romana, ki je še vedno zvenel v duši nesrečne ženske, kajti prestrašila se je, ko je opazila, kako je njen tovariš spre¬ menil svoj glas. In nadaljeval je: »Razjezil sem; te res, a vendar te imam rad. Videl sep, da ti je hudo, in jeza me je minula... Če se bojim, da bi me sedaj zaprli, to seveda zato, ker se bojim zate... Ali si že pozabila, da sva dogo¬ vorjena odpotovati kakor 'hitro bo mogo¬ če, daleč, prav daleč?... Ali se več ne spominjaš, kaj sem ti pravil, kako da sam trpim kakor jetnik na teh strašnih potih ... In kakšne besede si ti spregovorila, da me kaznjuješ zaradi mojega hipnega srda. Daj, reci, da ti je žal..., reci!« Ker pa je ženska le še vedno molčala, prime jo za roko, jo rahlo stisne in s tem nekako vanjo prelije svojo voljo. Po tem vzorcu nizkih živali si tudi ljudje znajo pridobiti nagnjenje, in on je pri tem spo¬ znal, da jo ima še vedno v svojih rokah, dasi je čutil že dalje časa, da se ji vzbuja in oglaša vest. Ona ga je tako rada imela! On je zahteval in prejel od nje toliko žrtev od tedaj, ko je zaradi njega zapustila dom, do sedaj, ko mu pomaga pri tem zlo¬ činu. Adela je preživela mladost, kakor je 89 kazal njen fin, prijazen obraz: bila je hči priprostih, in prav poštemh staršev. Njen oče je umrl kot podtajnik v ministrstvu. Ona se je poročila z M. Baron-om, ki je trgoval s platnom v ulici Bertin-Poiree. Povedati moram, ne da bi opravičeval, sa¬ mo da pojasnim, kako da je tako zašla od svojega poklica, da je "bil ta soprog surov s svojo ženo, da nista imela otrok in da ni prav nič slutiia, s čim da se pravzaprav peča Julij Belieres, ki je imel tedaj službo kot navaden pisar v neki banki. Slučajno sta se seznanila nekje na dežel' pri obisku svojih skupnih prijateljev. Mladenič je mladi ženi pripovedoval zgodbo, napol resnično, rekel je, da je zgrešil svoj poklic kot umetnik. In vzljubila ga je. Ovad.li so jo možu, seveda tega ni smela Adela ni¬ koli vedeti, da je to storil Julij sam, in mož je zapodil svojo ženo. Osem dni pozneje ji Julij naznani, da je v uradu nekaj izmak¬ nil in da je zato izgubil službo-. Kakor je pristavil, je to storil zaradi nje. In ona je to verjela. Od tedaj je v resnici ziobnež zašel v družbo hudodelnikov, ki so potre¬ bovali tudi žensk, da bi bolj varno delali. Kaj da je ta zveza pomenila, to nam od¬ krije jasen naklep, katerega sta se ljubim¬ ca na rahlo dotaknila v svojem razgovoru. Bil pa je naklep ta-le: Po posredovalki je Adeia stopila v smžbo kot hišina pri neki Amerikanki, in sicer pod tujim imenom in s knjižico, ki jo je vzela drugi, pravi hi- šini. Sešla sta se pod arkadami v ulici de Rivoli, da se končno dogovorita o vsem, kar treba Belieru vedeti, da oropa to go¬ spo vseh njenih zlatnin in dragocenosti. 90 Dve leti je bila že Adela v tej službi. Kaj čuda, da je bil ničvredni ljubimec, ki jo je že tako globoko ponižal, prepričan, da ima neomejeno oblast nad njenim ubogim sr¬ cem? Smehljaj, kakor smehljaj zmagujo¬ čega, se je zato pojavil na njegovih zo- pernih ustnicah, ko mu je rekla: »Jaz te imam rada, Julij. Ti to dobro veš, ker si le že preveč zlorabil mojo lju¬ bezen. Ti tožiš, da si kakor suženj na teh potih. Kdo nama pa brani, da takoj iz¬ gineva od tukaj ? Dvajsetkrat gotovo sem ti že to nasvetovala. Pojdiva v Ameriko. Nihče ne bo vedel, kdo da sva. Ti boš delal in jaz tudi...« »To ni mogoče,« jo prekine, »vsaj sedaj ne, vsaj veš ...« »Kedaj pa?« »Kadar dobiva dovolj denarja,« ji od¬ govori ojstro. »To se lahko zgodi še to noč, če se stvar z biseri pri gospej Risley posreči. Ali si poskusila v ključavnici omarice z dragocenostmi ključe, ki sva jih dala napraviti?« »Da, poskusila sem jih,« odgovori. »Ali si gotova, da je verižica z biseri v omarici in da je gospa noco-j vun ne vzame?« »Popolno gotova. Pri večerji bo nocoj v Neuilly, kakor sem ti pisala, pri svoji nekdanji vzgojiteljici, in mene vzame se¬ boj. Odšli bova z doma ob sedmih. In to sem ti prišla povedat. Pred polnočjo se ne vrneva. Najbolj ugoden čas je ob osmih, ob četrt na devet...« »Dobro,« odgovori Beliere. »Ob osmih pridem pred vrata hotela Beausite, 91 ki vodi v ulico Saint Honore. Če me kdo vpraša, kam da grem, imenoval bom go- ? o Risley. Nato vstopim v hišo na hod¬ nik na desno, od tam v drugo nadstropje in pridem pred vrata št. 67. Ta vrata niso zaprta in vodijo v predsobo, v majhen salon. Omarica z dragocenostmi je v spal¬ nici. Ti si položila ključe pod preprogo pri postelji. Ali je prav tako? ...« »Vse v redu,« odgovori in s tresočim glasom dostavi: »Obljubi mi, ...če koga srečaš, na priliko eno izmed deklet v ho¬ telu ... Tedaj se ti odstraniš... Ti bom že pojasnila ... Bog ne daj, da bi...« In tiho dodene: »Tega bi ne prenesla, da M bila sodeiežna pri kakem umoru ... Vsaj je že to tako grozno ...« »Bodi popolnoma mirna,« odgovori lo¬ pov z zlovoljnim nasmehom. »Nič se ne boj, da boš kaj prikrajšana pri tej stvari. Vse se bo mirno izvršilo. To mi znamo ... Sploh pa če bi morala moj tovariš ali jaz kaj sile delati, bi to storila le, da se bra¬ niva, in rajši si dava odrezati glavo, ka¬ kor da bi tebe izdala, kakor tudi ti naju ne izdaš, ako te primejo. Ti me ne izdaš, kaj ne da ne?« »Nikdar ne,« reče ona in pogleda ga in v tem pogledu se zrcali ona zvestoba v nevarnosti, ki je edina zadnja častna poteza pri dogovorjenih hudodelcih. Be- liere se je zdel potolažen, ko je čul to za¬ trdilo. Sedaj pa je mislil, da bi nadaljni razgovor vzbudil samo nove in nepotreb¬ ne pomisleke pri ženski, ki je že sedaj na¬ veličana tega suženjstva, zato se je hipo¬ ma poslovil, rekoč: 92 »Tam na oglu vidim dva sumljiva člo¬ veka ... Kadar pa bo panj ogreben, takrat boš videla... Pa saj si bova pisala in se razumela ... Sploh pa je to zadnja po- skušnja ... Zdrava, Adela, pogum, srček moj._..« Sel je z njo za cerkev sv. Roka ter jo objel. Ta trenotna ljubeznjivost je bila mladi ženi zadosti, da je na potu nazaj v ulico Saint Honore, začutila v svojih žiiah strup strasti, ki jo je dve, zanjo smrto¬ nosni leti omamljal kot žrtvo tega ele¬ gantnega lopova, ki je nespravljiv, nizko¬ ten, skrival se v opremi poštenjaka, ka¬ kor so lopovi iz predmestja s svojimi viso¬ kimi kapami, s svojim kratkim telovnikom in svojimi širokimi hlačami. II. Adela je komaj vstopila v hotel Beau- site in skoro že ni imela časa odložiti klo¬ buk, ko je čula zvoniti h : šni telegraf, ki je vezal njeno sobo z gospejnimi sobami. »Vsaj je šele tričetrt na šest,« si je rekla, hiteč. Saj bi se gospa imela napra¬ viti šele ob pol sedmih. Pa vendar ni spre¬ menila svoje misli... Moj Bog! ...« Vsled tega strahu se je z vznemirje¬ nim srcem podala iaži-hišina v mali salon, kjer jo je čakala gospa, pri kateri je vsto¬ pila v službo samo zato, da jo oropa. In sedaj!... Mrs. Edita Risley je slonela na zofi v tej navadni sobi hotela, ki jo je ona v eni zimi svojega bivanja spremenila v prijazen dom. Vse okrog nje je nosiio znak njene ljubeznive osebnosti; in uprav ta 93 ljubeznivost je bila vzrok, da je sovdelež- niea Belierova toliko časa čakala. Edita je bila izmed onih, ki se je zdelo, da je pridružila svoji finosti ono odločno voljo, katero ohranijo njeni rojaki pri pridobi¬ vanju svojega imetja. Njene sobe so bile opremljene s krasnimi preprogami, po mi¬ zicah so bile razpostavljene drobne drago¬ cenosti. Dve krasni sliki, ena Maes-ova, ki predstavlja deklico, katera ima mačko poleg sebe in medeni kolač, druga veiika Bronzinova; obe sta bili lično postavljeni na dve stojali. Nedavno ju je ta dama ku¬ pila na dražbi za drag denar. Knjige an¬ gleške, nemške, italijanske in francoske so bile vsevprek razložene v njeni knjižnici, znamenje, kako splošno je bila izobražena ta izredna prikazen, kateri je rahla lepota nekako kopnela ob bujni čustvenosti in inteligenci. Bila je biondina, svetlo-sivih oči in bledo belega obraza. V onem tre- notku, ko je hišina vstopila, zdela se je go¬ spa v svoji svilnati, s čipkami obrobljeni obleki kakor kaka deklica iz muzeja du Prado. Daši se je opravičeno zbilo mnogo šal glede vprašanja, kake pradede imajo Amer.kanci, je vendar tudi res, da ne iz¬ virajo od samih demokratov. Edita je biia po svoji rodbini rojena van Alotym. Bila je potomka izseljenca, ki se je ondi iz Ni¬ zozemskega naselil v sedemnajstem veku in je bil nezakonski potomec enega izmed zadnjih špansk'h guvernerjev. Prijatelji Edite, ki so tudi vsi, kakor je to že v na¬ vadi pri amerikanskih milijonarj h, imeli ceie galerije bolj ali manj pristnih najbolj slovečih del, so jo imenovali Velasguez. 94 Bila je,vkljub bogastvu ali pa radi boga¬ stva ena izmed onih žensk, ki se jih veliko dobi onkraj morja, ki imajo rade, da so tudi vsi drugi ž njimi veseli in zadovoljni; ker imajo zanje toliko resničnega, iskre¬ nega sočutja, ki niti ojstro ne spregovore niti srpo ne zamahnejo, da bi ne motili lju¬ beznivega ozračja. Ta iskrena ljubezni¬ vost — kaka ironija! — je bila vzrok, da je Mrs. Risley k sebi vzela ljubimko lopo¬ va s ceste. Njena prava hišina, neka Nem¬ ka, ki je bila pri njej v službi že deset let, je bila klicana brzojavno k oboleli materi. Mrs. Risley je v naglici začasno dobila drugo, da tem ložje dovoli daljši dopust svoji zvesti strežnici. Adela se ji je pred¬ stavila pod imenom Avrelija Brissand z ukradenimi spričevali. Amerikanka jo je vsprejela na prvi pogled. »Pri meni odločuje simpatija ali anti¬ patija. Po tem se jaz slepo ravnam.« Dobre tri mesece je bila nova hišina v službi in se je zelo prikupila gospej, tako da je sklenila vzeti jo seboj v Ameriko ob enem z ono, ki je zdaj pri materi. Neka misel pa je begala zadnjih štirinajst dni gospo prav hudo vselej, kadar je videla pred seboj Avrelijo. Kako naj jo namreč vpraša, da je ne razžali, ali bi hotela biti pri njej kot druga hišina, dasi je že več časa poslovala tako dobro kot prva. Nem¬ ka ji je naznanila, da se kmalu vrne, in zato Mrs. Risley ni mogla več odlagati tega razgovora z namestnico, ki ji je tako vdana. Popolno se v tem tudi ni motila. Zlosrečni Julij Beliere je opazoval nekaj tednov, da se je njegova prijateljica zelo 95 spremenila, in to so je res zgodilo, ker se ni mogla ubraniti veliki hvaležnosti Ido gospe. Adela si je že več tednov izmišlje¬ vala razne nove vzroke, da se odloži do¬ govorjeni rop, in sicer zato, ker ji je vedno bolj dobra in prijazna gospa vzbujala s svojo ljubeznivo skrbjo zanjo vedno hujše očitanje vesti, ki se je oživljala skromni meščanki, ki je služila bandi tatov kot lovska psica. Ti očitki sicer niso bili še tako močni, da bi bili nadvladali sramotno ljubezen, ki jo je družila z zlobnežem, ker se je konečno vendarle odločila vse pri¬ praviti, da se ta večer izvrši tatvina. Sto¬ rila je to v zadnjih štiriindvajsetih urah v veliki razburjenosti vsled groženj Beliero- vih. On ji je namreč dejal: »Najamem si sobo v hotelu; to bo najbolj varno.« In pri tem je bil njegov pogled bodeče-ojster. Adela se je zbala. Zato je vso stvar tako vredila, da bi bila gospa vsaj daleč od doma, ko se tatvina izvrši. Bala se je nam¬ reč še hujše nevarnosti za gospo. Toda zdaj, ko je začula zvonec, je nekako slu¬ tila, da se je morda varala pri tem svojem računu. Vsa preplašena je zato vstopila v salon, kjer jo je gospa vsprejela zbesedami: »Adela, nocoj jaz ne grem’ z doma. Mme. Renaud« — to je bilo ime stare vzgojiteljice, pri kateri je bila gospa dve leti, tedaj stara štirinajst let — »Mme. Renaud mi je sporočila, da ji ni dobro, pa tudi mene nekaj glava boli. Prav na kratko bom povečerjala v salonu ...« Za hip Adela ničesar ne odgovori. V duhu pa je videla, kako se v kratkem od- pro vrata v predsobo, kamor vstopi tat, 96 prepričan, da ni nikogar doma. Gospa bo slišala ropot in bo šla gledat. In potem? ... Potem, ako ji bo mogoče koga sklicati, je Beliere izgubljen, če pa ne... pa on ubije gospo... In v dveh urah se bo vse to res zgodilo. Tako silno je 'hišino ta misel za- dela v srce, da je obledela in se vsa tresla. Gospa, ki se je čudila, da se nič ne gane in nič ne odgovori, takoj opazi to spre¬ membo na hišini. »Kaj pa vam je, Avrelija?« jo vpraša. »Zdi se mi, da vam je slabo!...« Vstala je s stola in stopila k Adeli, ki pa jo ustavi in reče: »Nič hudega, gospa; omotica me je prevzela, pa je že dobro.« »Že več dni opazujem, da ni pri vas vse navadno,« reče Mrs. Risley. »Ali vam morda ni kaj všeč v moji službi?« silila je v hišino tako naravno in ljubeznjivo 1 . »Meni bi bilo prav žal. Bila sem popol¬ noma zadovoljna z vami in hotela sem se iz vami nekaj razgovoriti. Pravili ste mi, da imate starše in še eno sestro. Kaj mi¬ slite, ali bi vam branili z menoj v Ame¬ riko? . . .« »V Ameriko?« ponovi Adela, »pa ven¬ dar gospa ne misiite ...« »Vzeti vas seboj v Ameriko? Da...« in nekoliko zarudela nadaljuje: »Mala te¬ žava je pri tem, in ravno zato dosedaj še nisem z vami o tem govorila. Povejte mi odkrito: vi ste prepričani, da bi vas jaz ne mogla za nič na svetu žaliti?« »Oh, gospa!...« reče Adela, »vi ste bili vedno z menoj tako dobri, tako priza¬ nesljivi ...« 97 »Vi ste to tudi zaslužili,« odgovori gospa. »Kaj naj bi bila jaz počela te me¬ sece brez vas? Toda razumete pa tudi lahko, da nisem mogla toliko let živeti s svojo prvo hišino, ne da bi jo vzljubila in da ne morem odpustiti iz službe svoje stare hišine Mtiller-jeve... Ona se sedaj kmalu vrne; dobila sem nedavno pismo od nje. Nekam postarala se je, pa bi bilo dobro, ako bi koga imela v pomoč... Seveda je za vas težko, da bi bila ona prva. Toda ako vam obljubim isto plačo in vam dam zagotovilo, da boste, ako ona oboli, vi njena naslednica pri meni, ali sprejmete mojo ponudbo?« Neka srce pretresujoča milina se je razlila po obrazu bogate žene, ki je s tako ljubeznjivostjo napravila ponudbo svoji služabnici. Daši po zunanje neznatna, je ob tej svoji dobrohotnosti gospa vzrasla v divni plemenitosti. Ni bilo kdovekaj, kar je storila, vendar je bil to znak, ki je ka¬ zal, kako bogate zaklade sočutja in naklo¬ njenosti skriva to srce, ki se je tako lepo razodelo nasproti revežem. Adela je glo¬ boko padla v teh dveh letih, blodeča med izvržki človeštva po svoji nečastni zvezi; a sedaj je zopet začutila neko plemenitost v sebi, kakor se ji večkrat ni mogla že preje ubraniti po vplivu in v krogu te ple- minite duše. Sram jo je bilo, da bi lagala pred njo. Nasprotje med tem, kar ji gospa ponuja in med tem, kar sta se dogovorila z Julijem, je bilo zanjo prehudo. Gledala je to dobro, blago gospo, ki bo v najkrajšem času vsled njenega izdajstva žrtva grde spletke, kdove, morda celo umorjena, in Paul Bourget I. 7 98 kakor da bi sama sebi govorila, ji je de¬ jala: »Gospa, vi ste tako dobri. Zahvalim se vam za vašo naklonjenost... Toda vi razumete, da na to ne morem takoj odgo¬ voriti. Služba pri gospej je bila vedno tako prijetna ... Kako bi mogla misliti gospa, da bi bila jaz užaljena, zato ker ne morete odsloviti 1 stare služkinje ... Prva ali druga pri gospej, bila bi vedno zelo ... Toda ...« »Seveda se vi ne marate poprej od¬ ločiti, preden ste o tem govorili s svojimi starši...« reče Mrs. Risley, »tega vam pač ne morem zameriti. Toda zamerim vam, ker imate skrivnosti pred menoj, ka¬ kor sedaj. Vsaj vem, danes na praznik sv. Emilije je god vaše matere ...« Adela se je komaj še spomnila, da je v pogovoru z gospo si izmislila, da je tako njeni materi imel.... »Zakaj me niste na to opomnili. Jaz bi vam bila takoj naročila, da povečerjate in da potem greste k materi. Toda ne bo¬ dite žalostna; časa je še dovolj, ako takoj greste, pridete še ravno k večerji domov. Od tukaj do vašega doma ni tako daleč in jaz vas do enajstih nič ne potrebujem. Samo to mi recite, da ste zadovoljni...« »Oh, gospa, zelo zadovoljna...*. Te besede je hišina tako hitro spregovorila, da jih je gospa komaj slišala in odhitela je hišina iz salona, da zakrije solze, ki so se ji vlile po obrazu. »Koliko srca imajo te deklice iz na¬ roda,« sl je dejala Mrs. Risley, ko je ostala sama. »Uganila sem: Zato je bila žalostna, ker se ni mogla z materjo radovati ob 99 njenem godu. Dobro, da sem pogledala v koledar in opazila ime današnje svet¬ nice . . .« III. ... Dve uri sta minuli od tedaj. Kmalu bo osem. Adela še vedno sedi v svoji sobi, odkar je po tem razgovoru odšla od gospe. Da, dve uri sta odbili, ne da bi se tega zavedala v bridkostih, ki so se voj¬ skovale v njenem srcu. Na eni strani ne- odoljiva hvaležnost njenega srca, ki je bilo več vredno nego* njeno življenje in ki je čutilo prvikrat, da se z njim tako ravna, kakor bi bila želela, da bi se bilo vedno ravnalo; na drugi strani pa sila zaslep¬ ljene ljubezni, ki je bila vsled dogovorje¬ nega zločina in skupne propalosti še hujša in pa strah, da se to zvrši tako hitro in kdo ve s kakimi posledicami... Kaj naj stori? Kje naj sedaj najde Julija? Ali naj ga gre počakat na cesto pred hišo, da mu zabrani v hišo z naznanilom, da je Mrs. Risley doma? To je bila prva njena misel. In že je gledala pred seboj v duhu Julija, kako se nezaupno nanjo ozre, kako jo hladno pogleda, kako ji grozi. Kaj pa, če ji ne verjame, če bi hotel s silo v hišo, v stanovanje, da se sam prepriča... Ali naj ga skuša zadržati? ... Cisto jasno si je predstavila ta pri¬ zor: Julij jo zavrne, morda pahne s silo od sebe, udari, ljudje se zbero, policaj po¬ sreduje in ju odvede na policijsko straž¬ nico. In njen mozeg se ji je strdil ob misli, da ju zapro, tembolj, ker ji je bilo znano, 7 * 100 da že zasledujejo to tatinsko družbo ... Ne! Tega ne more storiti... Kaj pa če ostane v 'hiši in čaka na hodniku, da on pride. Toda tukaj bi se ne mogla razgovo¬ riti, ker ljudje vedno hodijo po hodnikih. Toda nekaj vendar treba storiti! — Nato jo prevzame druga misel. Pred seboj gle¬ da svojega dragega, ki ni več krut, grozeč, marveč prijazen. Kaj pa, če jo prosi, naj ga sprejme v svojo sobo, da se tam skrije in da ponoči poskusi svojo tatvino. Kaj, ako bi od nje zahteval, ker je že tukaj, da mora ona ukrasti dragocenosti. In on bi odšel s plenom, njej pa bi nikdo ne mogel dokazati, da je pri tem sodelovala... Da, toda ona naj to stori z lastnima rokama in to njej, ki je ravno sedaj ji pokazala toliko ljubeznjive skrbi zanjo?... Ne! Ne! Nikdar ne!... Kaj tedaj? Adela vrže svo¬ je šivanje na mizo, zakrije svojo glavo z rokama in se izgublja v propadih raznih misli, kar udari ura osem in ona skoči po koncu. Sedaj ne more nič več odlašati. Vsak hip je lahko tat tukaj... V teh obupnih trenotkih se nesrečnici pojavi v njeni duši misel, na katero se do sedaj ni spomnila, in takoj se dvigne, da jo izvrši. Kako da se ni že poprej tega domislila... Treba je iti h gospej, da, k Mme. Risley ter ji vse povedati in jo pro¬ siti, da ne ovadi tatov, katerih žrtva bi skoro bila, katerih se pa za vedno oprosti. Vsaj je tako plemenita, da ne bo hotela dati zapreti nje, ker ji je to naznanila in tudi ne Beliera, ker če njega naznani, on tudi njo ovadi... Toda kako govoriti, kako v obraz povedati plemeniti dobrotnici po- 101 drobnosti tega peklenskega naklepa, po katerem je ona vstopila v službo kot hi- šina in s katerim namenom? Ah, kaka sra¬ mota! — Za hip je bil ta vtis premočan. Adela je že rekla: Ne! Ne! Kakor je to dejala o svojih prejšnjih sklepih. Naenkrat pa vzklikne: »Da, da, to mora biti!« Vzbu¬ dila se je tedaj v njej misel, da je bila nekdaj poštena ženska, in ona je v tem strašnem ponižanju videla ono spravo v tem trpljenju, ono zadoščenje, ki je nekako naravna potreba onim, bi sami sebe več ne spoštujejo. — »Težko bo to,« je vzdiho¬ vala, a dostavila: »Tem bolje!...« Oma¬ hujoč se je dvignila iz svoje sobe in hitela h gospej zato, da ne bi imela časa: o stvari razmišljati. ... Že je potrkala na vrata v salon in začula prijazen glas: »Notri!« Vstrašila se je glasu. Mrs. Risley je še vedno sedela na naslonjaču. Na mizici po¬ leg nje so bili še ostanki skromne večerje: srebrna skledica z juho in posušeno groz¬ dje na krožniku. Ko zagleda hišino vso razburjeno, vzklikne iznenadena: »Ali ste že nazaj, Avrelija? ... Kaj se je zgodilo?« »Zgodilo se je, da sem vas varala, da jaz nisem kaka hišina, da mi ni ime Avre¬ lija, da sem ljubimka tatu, ki vlomi morda v petih minutah v to stanovanje... Zgodilo se je, da sem dala ponarediti ključ od vaše omarice z dragocenostmi, da on ve, kje leže vaši biseri... Toda jaz ne pre¬ nesem več misli, da bi se to res zgodilo, ker ste mi bili vedno tako dobri, tako ve¬ likodušni in posebno še zadnji čas ... Ah, ne kličite na pomoč ...« Mrs. Risley se je 102 v resnici dvignila s stola, ko ji je Adela pripovedovala. »Mene se vam ni treba bati, vsaj vidite ... In on ... Ah, njega jaz nisem mogla izročiti... Nisem ga mogla. Zaprite vrata s ključem od znotraj... Ko bi silil notri, moral si bo odpirati vrata ... Vi spregovorite... On bo spoznal, da ste doma in bo odšel... Ce bi pa ne šel, vi lahko uidete skozi ona druga vrata in po¬ kličete na pomoč. Le mirni bodite in meni dovolite, da stvar izvedem.« Nato hitro Adela skoči skozi vrata v predsobo, zasuče s ključem dvakrat in pri¬ tisne tudi zapah znotraj, ki se je od zunaj zapiral, hiti v svojo spalnico, ki jo tudi zapre. Tudi vrata na hodnik je zaprla in se nato vrnila skozi druga vrata v sobo k gospej, ki je bila kakor okamenela vsled tega grozovitega prizora. Spregovoriti ni mogla nobene besede. Tako stojita ženski ena poleg druge ih preden sta prišli v svoji razburjenosti do sape, da bi mogli sprego¬ voriti, začuli sta ropot v predsobi, kar jima je vzelo popolno vse moči. Nekdo je prijel za kljuko pri vratih. Vrata se niso odprla in zločinec je krepko porukal. »Spregovorite, gospa, spregovorite!« zašepeče proseč Adela. »Kdo je?« zavpije Mrs Risley in glas se ji ni več tresel. Čutila se je zopet hčer onega naroda, ki si ohrani svojo silo v dejanski nevarnosti. »Kdo je zunaj?« zopet zakliče in stopi iz salona proti vratom. »Ako se ne ogla¬ site, pozvonim ...« Tako grozeč je poslu¬ šala kaj bo. Razločila je, kako je dihal iz- nenadeni lopov. Pogumno je prijela za 103 kljuko in poropotala, kakor bi 'hotela sama odpreti vrata. Tihi koraki po preprogi so jo poučili,'da se je tat odstranil. »Odšel je,« je rekla. »Sedaj pozvo¬ nim, da preprečim, da ne bo nihče več poskušal v sobo ter poprosim stražnika, da čuje nocoj na hodniku... In vi,« do¬ stavi ter prime Adelo za roko, »prosim, da sedaj ne greste od mene. Treba je, da me seznanite s svojim življenjem. Jaz ho¬ čem vse vedeti, čisto vse . . .« IV. ... Drugi dan po tem čudnem dogod¬ ku se je Mrs. Risley zelo pozno vzbudila. Okoli štirih zjutraj je šele zaspala. Pozno v yoč se je razgovarjala z nevredno žen¬ sko, kateri se je imela zahvaliti, da jo lo¬ pov ni umoril. Da ji je Adela ihteč vse priznala, to jo je prevzelo z omamljivim sočutjem, lastnim takim plemenitim du¬ šam. »Vi ste me rešili pred tem človekom, jaz vas pa rešim njega, jaz vas varujem; vi greste z menoj v Ameriko; spremenili si boste ime, on ne bo šel za vami in vi bote zopet lahko pričeli s poštenim živ¬ ljenjem.« Adela je odgovorila na to ponudbo s solzami ter kleče poljubljala roko oni, ki ji je, izgubljajoči se v brezdno, ponudila nepričakovano, edino, čudežno reši¬ tev. Dogovorili sta se, da ostane še na¬ dalje v službi, da pa ne bo hodila iz hiše; ko pa pride nemška hišina nazaj, tedaj pa 104 odide Adela naprej v Liverpool, kjer po¬ čaka na Mrs. Risley. Ko se gospa zbudi, pokliče po hišnem telefonu hišino, enkrat, dvakrat, trikrat, pa čudo, hišina se ni prikazala. Gospa nato pokliče strežnico hotela istega nad¬ stropja. Ta gre pogledat, zakaj Adela ne odgovori, pa vrne se in pove, da je našla njeno sobo prazno in na mizi pismo, na¬ slovljeno na Mme. Risley. Pismo? Ne! Nekaj vrstic, zapisanih v razburjenosti. »Gospa, odpustite mi! Čutim, da ne morem pustiti tega človeka. Da sem mogla včeraj to obljubiti, vzrok je bilo vaše blago srce. Sedaj mi je skoraj žal, tako se bojim, da po vsem tem ne bo več maral za-me. Vi vidite, da nisem taka, kakor vi mislite, da sem. Jaz ni¬ sem dobra. Jaz sem in ostanem taka, kakor on hoče, da sem. To je moja uso¬ da. Zdelo se mi je, da sega po meni ledena smrt, ko sem se zamislila v novo življenje brez njega. Zbogom, gospa! Prosim vas, blagovolite oskrbeti, da se spravijo moje stvari v moj kovčeg, ki naj se izroči za Avrelijo pri hišni oskrb¬ nici. Vem, da me ne bote iskali ter me dali zapreti, tudi me ne bote zasledo¬ vali, ko pridem po svoje stvari. Ako priložite svojo fotografijo v moj kov¬ čeg, bote še enkrat pokazali svoje lepo srce hvaležni vaši služabnici, ki se ne more več rešiti. A d e 1 a.« Ta podoba, v kateri kaže narava človeška svoje posebne muhe in nepre- računljive gube srca, ima tudi svoj konec: 105 Mrs. Risley je napolnila koveeg in vanj položila tudi v zavitku svojo fotografijo in pet tisočakov frankov. Kdor gospo pozna, jo spozna tudi na tej potezi. Toda kdo bi pa spoznal ovadnico tatu, žensko lopova, ki živi od lopovstva, na tern, kar je ona storila? Adela je poslala nazaj pet tisoč frankov pod istim zavitkom. Ta nesebič¬ nost in to v takem blatu, iz katerega bi se bila lahko izkopala, je imela svoj vzrok v očitanju vesti, ki ji ni dala prenašati zlo¬ čina, ki ga je storila svoji dobrotnici. Tukaj je slučaj, da rečemo z Molie- rom: »Zlodja, kod vse se lahko vgnezdi rahločutnost!« Pahljač. ■ Paul Bourget. — R. Kalan. I. Oni popoldan sem prišel v hotel Drouot, misleč, da se tam na javni dražbi razprodaja neka knjižnica, kjer se nahaja knjiga, ki sem jo že dolgo časa iskal in mi je bilo mnogo na tem, da jo dobim. Toda zmotil sem se za dan; razprodaje s knji¬ gami ni bilo. Pač pa sem 1 naletel na dogo¬ dek, kakršne je ljubil Balzac, prav iz Pariza, poln ljubkosti, domišljije, človeko¬ ljubja in lepega, ženskam lastnega duha. Povest pa je sledeča. Ker sem se zmotil za dan in je bila zato moja pot brez pomena, hotel sem po stopnjicah nazaj. Zadržali so me pa za hip ljudje, ki so se gnjetli in silili skozi vrata v neko dvorano. Radoveden sem: bil in zato vprašam paznika, kaka razprodaja da je privabila toliko ljudi skupaj. »Razprodaja se zapuščina Mme. Ma- non Lescaut,« mi odgovori ta mož. Spom¬ nil sem se tudi jaz, da sem bral po listih naznanilo o smrti te »galantne« dame, ki si je upala privzeti ta nenavaden priimek 107 kot psevdonim. Ker sem jo poznali samo po imenu, nisem imel nobenega povoda, da bi rinil v dvorano, kjer se je razproda¬ jala njena ostalina. Kljub temu sem se kar samo po sebi pomešal med druge rado¬ vedneže in kmalu me je pognal vrtinec v dvorano v kot, odkoder sem razločno vi¬ del stvari, ki so se razprodajale, in kupce. Kdo ne pozna takih prizorov? Raz- obešene je polno pisane obleke, malovred¬ nega perila, kričeče oprave, dvomljive dragocenosti, reklamnih biserov, in okrog ostankov tega razkošja, ki ga eni glasno hvalijo, drugi pa glasno grajajo, stoje za¬ kotni prodajalci obleke, zavidljive in zo- perne ženske iz ponočnih kavarn, požrešni starinarji in malomarni postopači... Zelo sem zato osupnil, ko sem v prvi vrsti med to tolpo spoznal zelo odlično žensko, zelo dobrovoljno, iz Pariza, ki ima še nekaj dam, ki so hvala Bogu vredne tega imena: bila je kontesa Megret-Fajac. Nekaj po¬ sebnega je bilo, da je Mme. de Megret prišla sem, ko je vedela kakšne stvari so tukaj na prodaj; skoraj neumljivo pa je bilo, s kako neprikrito pozornostjo je za¬ sledovala, kako se s krikom razprodaja ta dvomljiva eleganca, onim, ki poznajo zna¬ čaj in rahločutnost te gospe. Vse njeno bitje je kazalo te znake: drobna postava, fin, plemenit obraz, prožne kretnje, pri¬ kupne roke in noge. — Deset let že sem užival čast, da sem ji bil prijatelj, in vedno sem opazoval pri njej, da je tako umer¬ jena v svojih manirah, da vstrepeče skoro bolestno pri najmanjši preveč živahni be¬ sedi ter da se točno obvladuje v vseh svo- 108 jih kretnjah, v vseh svojih razgovorih. Čudno je torej bilo, da je sedela na stolu prav tik mize, ko so se pri razprodaji na vse strani razdeljevali dvoumni zakladi sloveče nečistnice. Še bolj čudno pa je, da je celo sama tekmovala in kupovala neko stvar, ki je bila lastnina te ženske. To je storila vpričo mene in jaz sem jo gledal in poslušal zamišljen. Komisar- prodajalec je dal na dražbo majhen star pahljač, ki je bil napet na slonovini in pre¬ tkan s čipkama. »Petdeset frankov,« je kričal, »kdo da petdeset frankov?« »Šestdeset frankov,« oglasi se Aliče de Megret tako tiho, da se je komaj sli¬ šalo. Sama je čutila, da je nekaj nenavad¬ nega, kar dela, zato ji je srce stiskalo in skoraj ji jemalo sapo. »Sedemdeset, frankov,« odgovori glas moškega, katerega — čudno — se mi je zdelo, da tudi poznam, pa se takoj nisem mogel spomniti, kdo -da je. Poskušal sem, da bi razločno videl v obraz moža, ki se skuša s fino konteso, kdo dobi to cunjo, onečaščeno po svoji gospodarici. Toda zid gostih ram in glava me je oviral, da nisem mogel spoznati tekmo¬ valca, ki ga pa je Mme. de Megret že pre¬ kosila s svojo ponudba »Sto frankov,« reče ona zelo glasno, kakor da bi hotela s to visoko ponudbo končati draženje. »Sto dvajset,« se oglasi moški in bor¬ ba se je nadaljevala med tema sanjačema. Dvesto frankov, ■— dvesto petdeset frankov in tako dalje je šlo, dokler ni kon- 109 tesa Aliča končno ponudita z odločnim gla¬ som tisoč frankov, strahovito vsoto za tako malo pomenljivo igračko. Sedaj ni nifcdoi več ponudit. Komisar zakliče: V tretje! in prisodi pahljač visoki dami. Ko¬ maj je položila tisočak na mizo in spravila pahljač v svoj naročnik, takoj je kupovalka vstala. Kakor da je prišla nalašč samo zato, da si to nakupi; hitro se pomeša med ljudi in gre proti vratom, kjer sem jo do¬ hitel. Ona me ni videla in morda je imela vzrok, da bi ji bito ljubše, ako bi je pri tej čudoviti kupčiji nihče ne opazil. Želja razkriti to meni neumljivo uganjko, je zmagala v meni oni pomislek in približal sem se ji, ko je ravno stopila na stop- njišče. »Priznati vam moram, da sem zelo iznenaden,« j>i rečem, ko sem poprej par prijaznih besed spregovoril v pozdrav. »Ah, vi ste tukaj ?« se začudi in za- rudi na bledih licih. Šla sva po stopnjicah molče, meni je bilo žali, da sem jo motil, ona pa ni vedela prav, kaj naj stori. Nato pa precej ponosno dvigne svojo glavo bolj kakor je bila sicer njena navada in me vpraša: »Ali mi morete povedati, če ste našli kak razlog za to, kar ste videli, da sem storila in kakšen ? . . .« »Kolikor vas poznam,« odgovorim, »in če bi kaj drugega kupili kakor osta¬ lino žensk, kakor je bila Mahon Lescaut, stavil bi, da ste to storili iz ljubezni . . .« »Boljše niste mogli zadeti,« reče go¬ spa, »da, ta igračka, ki sem jo zdražila, 110 me spominja ljubezni, ki je nisem izkazala. Uprav radii tega pa sem hotela . . .« Zopet je obmolknila. Uganjka je bila precej temna. Vendar je imelo teh par besed že svoj pomen. Ta lepa in živahna kontesa je bila izmed onih, ki med po¬ kvarjenim svetom ohranijo svojo gorečo, skrivnostno pobožnost, kakor da bi nosila spokorni pas pod svilnato obleko. Nisem se varal: spomin na ta pahljač ji je bil neprijeten ;i|n siliti s'e je |m|orala, da je obvladala očitke vesti... Kake očitke? Ali bi joi smel še nadlegovati, da bi zvedel zanje?... Prihranila mi je toi novo in še hujšo neljubeznjivost. Bila sva na dnu stopnjic in tedaj mi reče: »Kami ste namenjeni? ... Seboj vas povabim. Tu je moij avtomobil... In jaz vam vse povem.« dostavila je s hudo¬ mušnim nasmehom, »pa ne da bi iz tega napravili kak roman, kakor to delajo ne¬ poznani poročevalci pisateljev, marveč zato, ker ima ta dogodek lep nauk. Morda vam kedaj prav pride, kakor je že meni bil v korist in mi še bo...« »Petnajst let bo tega,« začela je pri¬ povedovati, »ko sem bila v Cannes. Se¬ zona je bila izredno sijajna, ker je bilo ondi tudi več zunanjih princev. Celo sred¬ nje vrste plemiči so tožili, da je tu preveč cesarskih in kraljevih veličanstev. Slučaj je nanesel, da sem na nekem balu, ki ga je priredila na čast enemu izmed teh veli¬ čanstev Mme. de Carlsberg, morganatična žena. nadvojvode Henrika Franca, sedela poleg mlade ženske, bi mi je vzbudila iz¬ redno pozornost. Bila je zelo mlada, zelo 111 prijetna in skrajno priprosto opravljena, skoraj revno; bila je živ kontrast s toale¬ tami na okrog, s katerimi so se skazovale Amerikanke in Rusinje; ki jih je bilo vse polno v salonu. Ta priprostost ji je dajala neko skrivnostno lepoto; ki je odsevala iz živoiboječih oči. Videlo se je, da ne pozna nobenega človeka v tej družbi. Zamišljena in kakor priklenjena ob oglu mize gledala je, kako se vrši ples za plesom, ne da bi prišel kateri mladih gospodov, ki so se sprehajali med vrstami' — bil je zbran cvet iz Nice in Monte Carlo —- in jo hotel naprositi kot plesalko za kadriljo. Iz tega obraza dvajsetletne deklice je odsevala neka mešanica, v kateri so menjavale pre¬ vara, skušnjava, posmeh in bojazen. Raz¬ burljiva ciganska godba ji je razgrevala oči. Videlo se ji je, kako jo razjeda hre¬ penenje, docela naravno za njena leta, da bi bila tudi ona med srečnimi 1 plesalkami. Istodobno pa se je kazala tako! skromno v svoji priprosti volneni obleki, da je skoro niso opazili. Mene je tako zanimala, da sem šla poiskat Mme. de Carlsberg, vpra¬ šat jo, kdo je ta neznanka in jo naprosit, da naju seznani. »Torej se ravnokar le nisem toliko zmotil?« prekinem gospo, »da ste to ven¬ dar le storili iz ljubezni?« »Ne,« odgovori Mme. de Megret, »iz radovednosti. Dovolite, da nadaljujem. Mme. de Carlsberg je 1 morala vprašati taj¬ nika svojega soproga, preden je mogla meni odgovoriti. Končno' sem zvedela, da se moja neznanka (imenuje Mme. Journalt. Bila je žena častnika pomorščaka in po- 112 ročena kaka dva meseca. Njen soprog je bil pred osmimi dnevi službeno' koman- diran pri princu, kateremu na čast je ve¬ ljal ta večer. Ta slučaj je bil povod, da sta bila tudi on in njegova žena na listi med povabljenimi. On pa gej zadnji hip obolel in zato je soproga samia, prišla. Ne¬ kaj teh podrobnosti sem zvedela od Mme. de Carlsberg, ki me je kot hišna gospo¬ dinja predstavila povabljenki, drugo sem. pa zvedela od Mme. Journalt, s katero* sem pričela razgovor. Še jo vidim pred seboj v tem trenotku začetkoma boječo, vendar domačo, kako me je gledala s svo¬ jimi velikimi temnimi očmi, in čitaia sem v njih posebno' hvaležnost nepoznate žene, ki je naletela na nepričakovano pokrovi¬ teljico ... Polagoma se je ojunačila. Go¬ spodje iz družbe so me prišli pozdravit in jaz sem jim jo predstavljala. Njena ne¬ kako naravna in okorna ljubeznivost, katere poprej ni opazil nikdo, jih je oča¬ rala sedaj, ko se je ona razgovarjala z njimi. Povabili so jo na ples in opazili, da pleše z neko posebno izbrano' eleganco. Zmagovala je m čutila je to, zato se raz¬ vijala. Med presledki pni plesu se je vra¬ čala k meni, da mi pokaže svoje veselje in svojo srečo in tedaj mi je pripovedo¬ vala o svoji mladosti, ki jo je preživela v Bnignoles v mestecu ob pogorju du Var in oi svojem šolanju v samostanu v Mar¬ seille. Pred kakimi šest meseci je tam iz¬ stopila in se poročila. Pripovedovala mi je o soprogu, ki je »zelo dober«, ponovila je »zelo dober«. Otožno pa se ji je zasve¬ tilo oko, ko mi je ponovila te besede in jaz 113 sem se zanjo še bolj zanimala. Cel roman se je razvil pred mojim duhom: Uboga deklica preveč fina za svojo usodo, sirota brez očeta in matere, kakor mi je pove¬ dala, ki so jo njeni oskrbniki dali v zakon prvemu, ki je prišel, samo zato, da se je preje iznebe. Neresnično je bilo od vsega, kar mi je pravila ta večer, samo poročilo o stari materi, ki je bila pred revolucijo baje plemenitega rodu. Na govoru sem skoro opazila, da je moja mala prijateljica nekam neeimerna, otroško ponosita. Spo¬ znala sem tudi, da ji je domišljija zelo ne¬ varno razburjena, ko sem! zvedela od nje, kaj vse da je čitala. Ljubila je samo ro¬ mane, le žal kakor je rekla, da jih je še tako malo brala. In pripovedovala mi je o zadnjem romanu, ki ga je brala z ve¬ likim navdušenjem; to je bilo znano ne¬ moralno delo pisatelja Prevost-a; in iz tega romana si je pozneje, ko je propadla, vzela svoj priimek.« »Torej Manon Lescaut in Mme. Jour¬ nal t?...« vprašam. »To je ena sama oseba,« odgovori Mmie. de Megret. »Sedaj pa še poslušajte, na kak čuden In nepričakovan način sem zvedela, kako se je prelevila ta naivna so¬ proga neznatnega oficirja pomorščaka in postala nekaka princesa v zloglasnih krogih. II. Nekaj dni po tem večeru ostavila sem nenadoma Cannes zaradi hude bolezni svoje tašče, ne da bi bila še kedaj videla Paul Bourget I. 8 114 svojo varovanko na plesu pri Carlsbergu. Povedala mi je, da je ladija, na kateri služi njen soprog, pri Ville franche. Zato nisem se nič čudila, da mi ni drugi dan vrnila obiska. Mislila sem, da se takoj vrnem, ako tašča ozdravi; toda bolezen se je vle¬ kla in jaz v tej sezoni nisem več prišla v Cannes. Okolnosti so bile pozneje take, da sem tu ostala tri zime, ne da bi kedaj prišla na Riviero in tudi ničesar nisem več čula o Mme. Journalt. Pozabila pa je ni¬ sem, a zaman sem pri pomorščakih po¬ vpraševala po njej. — »Journalt?«, odgo¬ voril mi je neki admiral, »Journalt?« Kdo bo to ? Jaz le vem, da je to izvrsten čast¬ nik, ki je sedaj v Kini. In drugi mi je na enako vprašanje odgovoril, da je baje v Novi zemlji, tretji pa je dejal, da je v Brestu, ako se popolno ne moti, pa se hoče o tem natančneje poučiti ... Ob takih pri¬ likah sem pozvedovaia o mladi ženi, pa nihče je ni poznal. Mislite si torej lahko moje iznenadenje, ko sem našla zopet sledi za njo in na kak način! . . . Četrto zimo je bilo po onem plesnem večeru. Bila sem za nekaj tednov v Nici obiskat svoje prijatelje. Moj stričnik Jaeques de Breves ponudil se mi je za družbo, pa je zelo za¬ nemarjal mojega moža in mene. Nisem si mogla razložiti njegove zadrege, ki sem jo hitro v svojih razgovorih ž njim opazila na njem'. Naenkrat pa, kakor to stori, kdor samega sebe premaga, mi reče stričnik: »Aliče, dajte mi besedo, da mi ne bote zamerili . . . Jaz imam za vas neko ne¬ prijetno nalogo.« 115 »Kakšno,« ga vprašam, sicer iznena- dena radi njegovega vedenja, vendar pa nisem niti od daleč slutila, da bi bila sploh mogoča kaka zveza med njegovo zadrego in med nekdanjo gojenko samostana v Marseille. »Se enkrat, kaj ne, da niste užaljeni?« »Jaz vam zagotovim, da ne . . . To mora biti kaj posebno važnega?« »Posebno važno, ne, pač pa nena¬ vadno. Bil sem tako nespameten, da sem dal besedo, pa sem tega mnenja, da se mora beseda držati tudi tatu . . . Potem me pa tudi zanima vedeti, ali sem zvedel resnico... Tudi upam, da se ne jezite name zaradi tega, kar vam moram pri¬ znati? . . . Včeraj sem bil pri večerji sku¬ paj z mlado žensko, ki je med lahkoživci znana pod imenom Manon Lescaut. Bila je iznenadena, ko je slišala, kar sem mimo¬ grede povedal enemu svojih tovarišev, da ste vi v Nici. Vprašala me je: »Ali ste res vi stričnik gospe de Megret?« — »Da,« sem ji odgovoril. — »Ali jo večkrat vidite?« — »Ne tolikrat kakor bi rad in bi jo moral.« — »Vendar vi jo lahko obi¬ ščete. Obljubite mi, da opravite pri njej zame nekaj, kar vas nič ne veže, meni pa bi neizmerno ustregli . . .« •— »Moj Bog, draga teta,« nadaljeval je Jaques, »jaz sem bil nespameten in slab in sem ji dal be¬ sedo . . . Manon mi je tedaj rekla: »Jaz nisem bila vedno, kar sem sedaj. Bila sem omožena in sem vstopila v svet. Ime mi je bilo Mme. Journalt. To je skrivnost, ki jo zaupam vaši časti. Takrat in sicer pri 8 * 116 neki posebni priliki katere se bo Mme. de Megret takoj spomnila, ako ji imenujete moje pravo ime, mi je bila ona zelo dobra. Jaz se ji zato še nisem zahvalila. Rada bi ji v spomin za to njeno izkazano' mi pri¬ jaznost onega večera, ako dovoli, dala neko stvar, katera meni sedaj več ne služi, odkar sem postala to, kar sem. Sicer ni to nobena dragocenost. To je pahljač iz slonovine, ki sem ga dobila v dar od svoje stare matere. Ona ve za to, ker sem ž njo o tem govorila . . . Prosite jo, ker je bila tako dobra oni večer na plesu, ki se ga gotovo spomni, z ubogo zavrženko, naj vsprejme to stvar kot spomin na to, kar sem bila, kar pa nikdar več ne bom . . .« »Vi ste seveda odklonili ta dar,« vz¬ kliknil sem, »in zato si očitate s temi be¬ sedami da ji te ljubeznjivosti niste izka¬ zali . . . Vendar je že to nečuveno, da vam je gospod de Breves sploh upal spo¬ ročiti ta nalog od propalice!...« »On se je strastveno zanimal zanjo,« odgovorila je Mme. de Megret. »Kakor mi je rekel, hotel je le vedeti, če ga ni nalagala. Zgodba, kako je Mme. Journalt od tedaj propala, je čisto vsakdanja. Ži¬ vahna in koketna, bivajoča v bližini Nice in Monte Carlo je imela mnogo dvornikov med onimi neštevilnimi visokimi tujimi gospodi, ki prihajajo tu sem od decembra do maja na kratek čas. Ob sijaju razkošja je tudi ona propadla, kakor toliko drugih. Iskana dolgo je bila konečno popolno po¬ zabljena. Bila je sedaj izgubljena stvar, ki pa se ji je še vedno tožilo po izgubljeni 117 časti. Morala bi jo razumeti, ker čudna njena misel: meni dati v spomin ta pah¬ ljač, je bila gotovo le prošnja, naj jo mi- lujem, naj se je spomnim v molitvi, naj ji ohranim v svojem spominu kotiček; bilo je neko priznanje, da vse še ni umrlo v njej, in da je bila boljša nego njeno življe¬ nje. Tega jaz nisem razumela in zato sem brez očitanja vesti odklonila ta pahljač. Bila je prošnja ženske drugi ženski, četudi po posredovanju, za katero sem se zani¬ mala. Vkljub temu sem odklonila. —- Cuj- te sedaj posledice! — Nekaj dni' pozneje bila sem pri kosilu z možem in še enim obmiznim prijateljem v dvorani nekega večjega hotela v Monte Carlu. Par kora¬ kov od naše mize je bila pokrita miza za šest gostov. Kmalu so prišli trije gospodje, med njimi moj stričnik in tri ženske, med njimi ona, ki mi je bila znana pod imenom Mme. Journalt. Mala ženska, skromna in živahna, ki me je toliko zanimala na plesu pri Carlsbergu, je postala sedaj, kar ste že uganili. Grdo posuta po obrazu, drzno oko, usta izzivajoča in v taki kričeče- drzni obleki, kakor kak reklamen lepak, vsedla se je k mizi. Pogledala je okrog sebe in. je mene opazila ... In še po to¬ likih letih se nisem otresla vtiska propa- lice, ki me je zbodla s svojim zaničljivim posmehom. V njenih očeh je bilo sovra¬ štvo in izzivanje, neka žaleča predrznost in srd, ki ga je težko zadrževala. Tako glasno je govorila in se smejala, da so vsi nanjo pogledovali. Cula sem jo, kako v enomer kriči na strežnika, ker ji je do- nesel krožnik, ki ni bila ž njim zadovoljna: 118 »Pojdite in povejte gospodarju, da mu bom, ako nam bo še tako postregel kakor sedaj, zalučila krožnik v njegovo larfo.« Takih besed do tedaj ni rabila. Ves čas pa me je izzivajoče opazovala, kakor da bi mi kričala s svojim 'glasom, s svo¬ jimi kretnjami, s svojo predrzno glavo: »Vi vidite v meni samo propalico. To ste mi dali čutiti, ko ste odklonili mojo skromno ponudbo'. Da, da, jaz sem res propalica in se tudi vedem kakor pro- palica! . . .« Kar mi je bilo pri tem po¬ sebno hudo, je bilo to, da je sedel pri isti mizi ob njeni strani tudi moj stričnik. No, vsaj je sploh znana surovost te vrste ljudi po takih zakotjih vsepovsod. Bila sem ne¬ spametna, da sem prišla sem sicer res v spremstvu s svojim soprogom. Zelo sem bila kaznovana s tako soseščino. Moj stričnik je to od tedaj čestokrat obžaloval; takrat pa je omahoval, bilo ga je sram, vendar je čutil neko strast za to nesrečno bitje. Bila ni njegova prijateljica, pač pa enega izmed onih, ki so bili ž njo pri mizi. Ali je nesrečnica hotela mene mučiti s tem, da je stričnika zvabila za seboj? Ali je hotela za vselej izbrisati misel na ple¬ menito svojo ponudbo s tem, da je zaplela v svojo umazano zanjko onega, ki je bil tako nesrečen, da je posredoval v tej za¬ devi? Vsekako se je ta večer vrnila z Monte Carlo v spremstvu mojega strič¬ nika, ko se je z dosedanjim očitno razšla. Nasledek je bil drugi dan dvoboj s pišto¬ lami, pri katerem pa na srečo ni bil nikdo zadet; nesreča pa je bila, da je moj ne¬ srečni sorodnik ostal v zvezi s to osebo, 119 ki ga je izrabljala namenoma z nekako grozovito hladnokrvnostjo . . . Vedno mi je bilo potem v mislil, da bi tega mojemu sorodniku ne bila uročila in da bi sama ne bila taka postala, ako bi bila jaz prijazno sprejela pahljač od nje ... Ko sem brala, da je umrla in zvedela za oglas, da se bodo prodajale njene stvari, oskrbela sem si katalog. Videla sem, da je v zapisniku tudi pahljač, zato sem sklenila, da ga ku¬ pim, da bi ga hranila in se spominjala, da se ne sme nikomur odkloniti kake pri¬ jazne ponudbe. Treba je pomagati dobrim;, da postanejo še boljši in slabim, da ne po¬ stanejo še slabši.« III. Ljubeznjiva gospa je med tem pripo¬ vedovanjem potegnila iz svojega etui-ja ta pahljač, ki jo je spominjal, da je odklo¬ nila neko prijaznost in se sedaj tega kesa v svojem plemenitem srcu. Ogledal sem si to nadrobljeno slonovino, kjer so bile vdelane pagode in ptiči v lepem kitajskem slogu izza časa Ludovika XV. Krasni cve¬ tovi čipk so ljubko odsevali iznad rumene vezenine in vonj dišečega parfuma se je prašil iz pahljača. Vrnil sem ta spomin gospej de Megret nekako ginjen in ne mo¬ rem se tega sramovati, dasi sem slučajno tudi zvedel, kaj je bilo pravzaprav s tem pahljačam, kar hočem povedati brez ovin¬ kov trdo, kakor se je zgodilo. Kmalu potem, ko izstopim z Mme. Aliče iz avtomobila, dobil sem pismo in sicer od onega, ki je Mme. de Megret dra- 120 žil pahljač pri razprodaji. Ta me prosi v pismu, da se snideva drugi dan. Bil je to pomorski častnik, ki pa je odložil svojo šaržo. »Videl sem,« mi je dejal, »da, ste vče¬ raj spremili gospo de Megret iz hotela des Ventes ... Ali ste toliko znani ž njo in ali bi ji sporočili, da jo ubogi bivši pomor¬ ski častnik ponižno prosi, naj mu odstopi oni mali pahljač s čipkami, ki ga je oni dan izdražila pri razprodaji, ako sama nima posebnega vzroka, da bi ga obdržala . . . Vse vam bo tako jasno, ako vam povem, da se je Manon s pravim imenom imeno¬ vala Mme. Journalt. Bil sem, mislim da prvi njen ljubimec ter sem ji podaril ta pahljač. Rad bi ga zopet imel za spomin na njo. Nisem pa mogel še naprej dražiti, vendar sem pripravljen gospej vrniti svo- to, ki jo je plačala zanj. Ko bi vi vedeli, kako je bila ljubeznjiva! Ni mi treba praviti, da sem se mu iz¬ govoril in da ne morem vsprejeti tega na¬ loga. Tega tudi sploh nikoli nisem sporo¬ čil gospej de Megret, ker bi bila iz tega spoznala, da je bila njena znanka iz onega plesnega večera navadna komedijantka, katere se ni' moglo ovirati, da bi ne pro- pala. Ona je gospej trdila, da je dobila ta pahljač za spomin od svoje stare matere. Ali se je lagala? Ali je hotela s to lažjo stvar nekoliko popraviti? To bi pojasnilo njeno jezo v gostilni. Morda pa je s tem hotela le še dalje slepariti gospejnega stričnika? No, naj bo kakorkoli, gospa ni o tem ničesar zvedela. Čemu bi ji tudi omajal njeno mnenje s pripovedovanjem tega sleparjenja? Čemu bi vdiral v sve¬ tišče iluzije, kjer ona hrani podobo te ne¬ resnične Magdalene, ki je tudi njej s tem, da jo je zlorabljala, izkazovala svoje spo¬ štovanje — po svoje. V pasti. Paul Bourget. — R. Kalan. To povest so mi pripovedovali že pred več leti pri gostoljubni mizi neke iz¬ vrstne žene, sedaj že mrtve, ki se je z ve¬ liko strastjo pečala s slovstvom, velikim in malim, z akademijo in Bohemi, z Zma¬ goslave! v Comedie-Frangaise in v Thea- tre libre, s pisatelji na velikem, krasnem papirju in z onimi na navadnih plakatnih listih. Ti gospodje so se gnetli pri njenih bogatih gostijah. Bila je to duhovita dama in vročega srca. Kakor v dokaz zato je ob priliki vprašala nekega dramaturga: »Vi mislite slikati literarni salon, za- kaj si niste izbrali mojega v ta namen?« Tudi sicer je bila dražestna ta mestna gospa, ki je imela malo skupnega z gosti¬ teljicami svoje vrste. Kakor da bi jo še gledal pred seboj: njen obraz je bil kakor obraz stare tete iz davnega repertoirja, njene oči duhovito žareče, tako se je vse- dla k mizi in postavila pred-se velik zvo¬ nec. Zvonila je ž njim z vso silo kakor kak bourdon, kadar je hotel kak posebno odli¬ čen gost govoriti. Pripoveduje se, da jo 123 je nekdaj neki hudomušnež zelo potegnil; pripravljal se je, kakor da bi hotel govo¬ riti ter jej je namignil, da naj po svoji glasni navadi napravi mir. »Oj, gospa vsaj bi ne bilo treba s tako silo zvoniti, jaz sem samo hotel poprositi za skledico s špinačo.« Druga navada je bila pri njenem omizju, da so pričetkom obeda določili snov, o kateri naj se razvija pogovor; in tako je nastala še druga pripovedka, rav¬ no tako malo gotova kakor prva. »Kaj je vaše mnenje o krvoskrun¬ stvu,« vpraša hišna gospa nekega slove¬ čega romanopisca. »Moj Bog, gospa, danes sem priprav¬ ljen samo za razgovor o prešestvu!« Dovtip ni napačen. Sploh pa razgovori po katerih je hrepenela ta pogovorov žej¬ na gospa, niso bili tako opolzli, kakor bi dandanes rekli. — Razno so ugibali da¬ nes, o čem naj se to- pot razgovarjajo, ko- necino so se odločili za predmet, izražen z besedami : Et c’est double plaisir de tromper un trompeur. Dvojno veselje je: oslepariti — sle¬ parja. . Pri tem obedu, na katerem so se zbrale sloveče glave iz Pariza, bi se bili tudi o tem razgovarjali, kakor na Sorbon- ni, ko bi ne bil prišel vmes neki glediščni igralec, ki je bil tudi slučajno povabljen. In to, kar je ta povedal, hočem sporočiti in sicer brez razgovora samo njegovo po¬ ročilo, ker dejstvo je več vredno nego de¬ set suhoparnih teorij. 124 ... »Ali mi dovolite, milostna go¬ spa, da vam povem o nekem nenavadnem dogodku, ki sem bil tudi jaz vanj zapleten, in ali mi dovolite tudi vi, gospod predsed¬ nik.« Z zadnjimi 'besedami se je obrnil k prvaku tega akademičnega kosila. Temu so vsi pritrdili in tudi zvonec gospodarice je podkrepil ta sklep. »To se je dogodilo- v Nici zadnjo zimo v neki precej nizki družbi. Ko sem došel v Nico, so ljudje tam govorili le o tem, kako nečuveno srečo ima pri igri neki ruski princ in da si je napravil veliko premože¬ nje. On je nažel — tako govori igralec —- kakega pol milijona pri dramah igralnega kluba. In res so bili obrazi okoli igralnih miz zelo temni kljub lepemu predpustu. No, pa ne vsi. Med nesrečnimi igralci vzbudil mi je že prvi večer, ko sem bil na¬ vzoč pri tej bajni igri, posebno pozornost eden izmed igralcev, ki je zlovoljno zakri¬ val svojo zadovoljnost. To je bil in je še eden naboij slovečih državljanov, ki s-e kakor kozmopoliti love in spremljajo v do¬ ločenih dobah po tej Kosmopolis iz Aix-les Bains v Saint-Moritz, iz Londona v Rim, iz Biaritza v Pariz, iz Kaire v Monako, sploh po vseh mestih razkošja, kjer je kaka sezona, to se pravi, kjer se fino je, potratno zapravlja, kjer je veseljaška družba in iigra. Tudi ime tega 'gospoda vam lahko povem. Imenuje se Robert Darsy. Lepo zvoneče, nekako p-lemenita- ško- ime. kaj' ne da, res priimek kakor -na¬ lašč za kakega svetovnega silepar-ja. In mož ilma tudi -obraz za svojo- trgovino. Starost njegova se težko -dotoči. Za kakih 125 35 let bi bil zelo dognan, za 50 dobro ohra¬ njen. Obraz mu je ovenel, suh in drzen ka¬ kor kakega velikega gospoda ali pa drz¬ nega vsiljivca. Posvalkan je kakor kak diplomat ... ali zvijačnik. Toda jaz ne maram vzbujati več vaše radovednosti, zato povem na kratko, da se ta lahkoživi diletant peča prav posebno z oderuštvom. Darsy je do cela moderna posebnost te vrste, nesmrten, kakor zapravljivost in neprevidnost: on posoja denar na štiri¬ najst, dvajset, šestdeset odstotkov in še čez. In to svojo umazano rokodelstvo zna tako skrivati pod plaščem lahikoživca, da bi o njem; tega nikakor ne verjeli, če ga vidite, tudi če vas bi kedo na to opozoril. Vi bi rekli kakor sem jaz rekel ta večer opazujoč ga kako vnemamo je gledal de¬ nar, ko ga je bankie odščipaval sedaj ene¬ mu,, sedaj drugemu in ga spravljal.« »Čudno! ... Da star, skušen igralec kakor je Darsy le naprej igra, četudi vidi, da ga je sreča popolno zapustila,« »In to tudi pripovedujejo, da posoja le na kratke obroke ... To je čisto nava¬ den snob, izvržek, ki bi se pa vendar rad drugi dan lepega kazal pred svojimi rte- soametnimi tovariši. Cul sem, da je rekel: »Včeraj sem v klubu igral z Borisom . . . i.n izgubil! . . . Potem je pristavil: »Kaj? Vi ne poznate Borisa? Stričnik velike 'kneginje Vere? In vsuli so 1 se na-me še arugi naslovi. Ta malovrednež se je bahal s tem, da je v zvezi s knezi« . . .« »Nisem si mogel tega pojasniti, bil sem kakor otrok, dasi sem znan na borzi in po boulevardu že četrt stoletja. Toda kmalu 126 se mi je vse to razjasnilo. Med stalnimi gosti pri tej igralni mizi opazil sem tudi krasnega mladega človeka, sina enega iz¬ med mojih tovarišev pri gledališču. To je hil Rene, dovolite, da vam povem samo njegov priimek. Ženil se je in zelo bi ga obirale matere in stare matere, ki bi ve¬ dele, kar vam hočem o njem povedati. To niso bili cekini, ki jih je pokladal na ze¬ leno mizo kakor drugi. To so bili visoki m trdni denarni papirji. Kadarkoli je ban¬ kir obrnil številko, vztrepetal mu je obraz in kar obupno je pogledal, ko je imel pred seboj samo še zadnji dragoceni papir. Vr¬ gel ga je na mizo in ni si mogel, da ne bi zaječal, ko mu je neizprosna mreža ugrabila tudi to zadnje imetje. Vstal je. Bal sem se zanj, ko sem ga videl vsega razburjenega, in odločil sem' se iti za njim, da ga dohitim na potu. »Šestnajstkrat po vrsti sem stavil včeraj,« dejal mi je, ne da bi se čudil, da sem se mu pridružil in ne da bi kaj novic hotel vedeti o očetu. »Pomislite, šestnajst¬ krat danes. Pri dveh igrah sem ob trideset tisoč frankov.« »Trideset tisoč frankov ste zaigrali?« vzkliknem. »Dvajset tisoč, je popravil, »toda mo¬ ral sem igrati. Nikdo ni še izgubil devet¬ najstkrat za povrstjo nikdar še, nikdar ... Deset tisoč frankov včeraj, deset tisoč ravno sedaj. Rekel sem vam, da sem iz¬ gubil trideset tisoč, ker sem moral v nadi da jih dobim nazaj, 'za teh deset tisoč frankov, ki sem jih izposodil, podpisati 127 menico za dvajset tisoč frankov ... Ah denar v Nicj je drag . . .« »Torej sto od sto,« rečem, »no, lepa reč!« In zato sem moral Darsy-ja še lepo prositi, ker na to kanaljo sem se moral obrniti ... In ta vam je sedaj na lovu za drugimi žrtvami. On ima dober nos za igralca jn kar preži na svoj plen. Ali veste, da je začel to svojo nesramno špekulacijo pred dvema letoma z glavnico stotisoč frankov in je sedaj štirikratni milijonar? On prav priprosto proračunava. On daje na podpis samo takim kakor sem jaz, o katerih je prepričan, da_ plačajo. Pri drugih pa zahteva poroštva. Ženskam na priliko posoja samo, ako mu zastavijo kake dra¬ gocenosti, prj katerih se on dobro spozna. Naložen ima svoj denar v veliki palači v ulici de la Paix. Vsakdo ve. kaj je s tem človekom, a vsi se delajo, kakor da bi ne vedeli, da je le nizkoten oderuh. Še le jaz, prvi . . . Ah, če prebolim kedaj to bolezen za karte, tedaj vam zagotovim, da mu na- godem tako', da je nikdar ne pozabi. Med tem' pa bo' treba v Pariz, da si oskrbim in častno rešim svoj podpis. V enem letu, v štirih obrokih moram poravnati svoj dolg. Vi me vsaj ne bote izdali pri mojem oče¬ tu? Zagotavljam vas, da se ne bom več vmešaval v take reči; sedaj vem, kaj ie igra . . . Toda šestnajstkrat pasti včeraj, devetnajstkrat danes . . no tega še nik- do ni nikdar videl ... Če bi ne vedel, da ima Boyard, ki je zakladal banko pri igri, milijon rubljev rente, mislil bi na sle¬ parijo . . . Zbogom! Jaz se odpeljem še 128 to noč. Gospod Darsy bi zahteval dvesto od sto, če bi ga zopet prosil za kak pred¬ ujem . . . Tukaj jaz nisem več mogoč to leto; hiteti moram domov in zato porabim prvi brzovlak . . .« »Tri dni po tem razgovoru, pri kate¬ rem ste se prepričali da sta si igra in mla¬ dost v vednem nasprotju, bil sem' zopet ob isti uri v isti dvorani. Darsy je bil še vedno tukaj in je še zmiraj igral. Sedaj sem še le prav spoznal njegove temne oči, ki so švigale kakor blisk naokrog. Boyard — kakor je rekel moj mladi prijatelj — je še vedno vodil banko. Sedaj je izgubil, kakor se je obrnil. Jutri, morda že čez eno uro bo moral tudi on pomoči iskati pri ne¬ izprosnemu posojevalcu. On bi pa vzel na posodo pod istimi obrestmi kakor ta ne¬ umni škorec Rene in sicer ne deset tisoč, ampak 100 morda 200.000. In jaz sem po¬ žrešnemu Darsy-ju bral na obrazu, kakor da bi bil že gotov, da v kratkem napravi to izvrstno kupčijo-. Obenem pa se je še ude¬ leževal igre,seveda — značilno — z naj¬ manjšimi zneski, ker je videl, da imajo igralci smolo. Tako živo sem se zanimal za ta za naše razmere pomenljiv prizor, da sem se ta večer pridružil tovarišu sli¬ karju Leonu Bordinu. Morda vam je zna¬ no, -da se kot portretist posebno razume na karikature. Opozoril sem ga na ode¬ ruha z namenom, da bi se zmaščeval nad tem zopernim človekom zaradi Rene-ja in drugih njegovih žrtev. Hotel sem pripra¬ viti slikarja do tega, da naslika one grde skrite poteze, ki se kažejo na njegovem obrazu. 129 »Saj so mi že pripovedovali o tem Darsy-ju pa nisem mogel prav verjeti. To¬ rej »je le res? Sicer pa kadar se ne pazi, glejte, sedaj, kakšna je ta glava! Kake če¬ ljusti! Kakšne oči! . . .« Potem pa se je za 'par hipov zamislil in strmel vanj nepremakljivo, kakor da v duhu slika tega plemenitega človeka. Na¬ enkrat pa mi reče: »Ti si mi pravil, da on rad posojuje na dragocenosti. Srbi me, da bi mu eno zagodel, kakor sem jo čital v zanimivih spominih, ki jih je napisal M. d’ Estournel. Ti jih morda ne poznaš. To je zgodovina o neki slepariji v Rimu in ko sem jo bral, žal m; je bilo skoro, da sem, pošten človek, ta¬ ko lepo bi bilo človeka speljati na led . . . Toda sedaj -je prilika ali pa nikoli. Po¬ sluša'! Ne! Jaz ti tega ne bom pripovedo¬ val, oskrbeti ti hočem iznenadenje. Samo obljubi mi predvsem, da me o tem nič ne izprašuješ in potem da mi pomagaš! Pa bodi čisto miren, s tem se ne obvežeš za kdovekaj in jaz ti pa obljubim, da v krat¬ kem, koncem tedna, morda še poprej, če se mi posreči, dobi ta dobri Rene brez pla¬ čila nazaj menico za deset tisoč frankov, za katero ga je ta nesramnež prisilil, da jo je podpisal za obresti. Deset tisoč frankov mu je Darsy izplačal, te mu je dolžan in te naj mu tudi plača. Da, pokažem mu, kaj se to pravi: jemati obresti sto od sto. To¬ da opozorim’ te, da mu napravim precej resno šalo. »Resno! S takim lopovom? . . . To¬ rej le pričnj in računaj name. Jaz ti zago¬ tovim, da te ne bom ničesar izpraševal in Paul Bourget I. 9 130 da ti bom pomagal kolikor bom le mogel. Ali si zadovoljen?« »In da me ne boš dolgočasil s kako moralo? . . .« je nadaljeval. »In da te ne bom nadlegoval z nikako moralo,« odgovorim mu z nasmehom. Z Bordinom sva se tikala. Seznanila sva se pri igri in znano vam je, kako se je rad jezil. Imel pa je v svojih žilah nekaj poljske krvi. Njegova stara mati je bila komtesa Gorka. Odtod je najbrže podedo¬ val, da se je znal tako umetno zakrivati. Govoril mi je o šali. Pričakoval sem zato, da bom priča kaki posebno zapleteni šali, pri kateri se bo ta vajenec pokazal do¬ vršenega umetnika. Motila me je samo beseda sleparija im pa ta njegova sila, s katero mi je že naprej prepovedoval, da mu ne smem ničesar očitati. Zato sem bil še bolj radoveden. Obljubili sem: mu, da njega ne bom nič izpraševal, obljubil mu pa nisem, da bi tega ne smel sam uganiti. Kakor hitro sva se ločila, sem zato takoj stopil v več knjigarein povprašat, če imajo knjigo 0' spominih d’Estournelovih, odko¬ der je hotel porabiti neko epizodo. Toda knjige nisem nikjer dobil. Zato nisem ni¬ česar vedel o namenih svojega tovariša, dokler ga nisem drugi dan dobil pri kosilu. »Nekaj sem že dosegel,« je pričel, »danes zjutraj sem se mu predstavil na izprehodu. Nisem sicer ponosen na to, toda sedaj sva že najboljša prijatelja na svetu. Zaupal sem mu, kak strah imam pred ha¬ zardnimi igrami, ki so me že dobro »ogre¬ vale« — to je žal le preveč res — da pa še vedno rad igram navadne igre, vzlasti 131 whist. Ni mj seveda treba praviti, da sem se o vsem tem popreje poučil. Darsy je vsaki dan popoldne ob petih prihajal v klub, kjer je igral whist do sedmih. In če ti hočeš, bo on danes z nama igral.« »Vendar pa ti ne zahtevaš od mene, naj ga jaz oskubem, da vrnem mlademu Rene-ju njegovih deset tisoč frankov,« re¬ čem' v šali. »Kaj pa tvoja obljuba, da me ne boš ničesar izpraševal,« odgovoril mi je zelo resen. »Ti boš igral kakor boš znal. Prosim te samo, da mi priiično v sredi igre rečeš: ,Dragi moj Bordin, tega tvojega prstana pa jaz še nisem videl,’ ter me poprosiš, da naj ti pokažem ta rubin, ki ga bom imel na mazincu . . .« In potegnil je iz žepa star prstan, okoli z zlatim obrobom, v sredi pa drag kamen nenavadne velikosti in čudovite prozornosti. »Dobil sem ga od svoje stare ma¬ tere,« dejal je, ko sem ga ogledoval. »Do¬ bra žena, prava Slovanka, je ob svojem času strastno ljubila drago kamenje. Jaz sem poprodal ob času suše skoro vse, kar srno podedovali iz njenih omaric za dra¬ gocenosti, najprej slike po pet tisoč fran¬ kov eno za drugo ... Ta rubin pa sem si prihranil za najhujšo silo. Danes pa sem posebno vesel, da ga nisem še prodal. In vendar so mj zanj ponujali že štirideset tisoč zlatov! Ker smo pa že pri denarju,« nadaljeval je, »prosim te, preštej, ali je tu notri deset tisoč frankov?« In ponudil mi je svojo denarnico, jaz sem mu moral pri¬ znati, da je toliko denarja res notri. 6 * 132 »To je najbolj delikatna točka, pri kateri se tudi ti udeležiš mojega poskusa. Teh deset tisoč frankov treba da neseš ti Darsy-ju še danes popoldne. — On je do¬ ma, to vem. — Porečeš mu, da imaš na¬ log od Rene-jevega očeta, da se mu takoj izroči sinova menica za deset tisoč fran¬ kov.« »Jaz tega ne razumem,« odgovoril sem po kratkem premisleku, pa radoved¬ nost je prevladala moj odpor, da bi se zla¬ gal, četudi le M. Darsy-ju. Pa ker sem ob¬ ljubil, naročilo tudi izvršim. Oderuh je pri svojem rokodelstvu va¬ jen jednakih poravnav. Da je bila ta po¬ ravnava tako hitra, to se mi -je zdelo, da ga ni iznenadilo. Toda če bi bil imel glede tega še kak pomislek, opustil bi ga bil, ko mi je izročujoč zadolžnico rekel: »Zatrdite gospodu M . . .« — imeno¬ val mi je Rene-jevega očeta — »da sem jaz samo zato njegovemu sinu posodil ta denar, da ga obvarujem pred gotovimi kremplji ... In pripravljen sem bil mu dovoliti obroke kakršne bi hotel. Jaz mu dam predujem, če hoče, še enkrat, in sicer kolikor hoče.« Tako je govoril ta lahkoživec ter se kazal prizanesljivega nespametni mladini. Toda grda njegova hinavščina me je pre¬ vzela s tako grozo, da sem res iskreno želel, da se mojemu prijatelju posreči nje¬ gova »resna šala«. Zato sem brez najmanjšega omaho¬ vanja sedeč pri mizi in igrajoč whist nekaj ur pozneje omenil prstana, kakor je bilo dogovorjeno. In vse je šlo tako po sekiri- 133 cah, kakor je slikar napovedal. Našla sva Darsy-ja v klubu, dobila še četrtega in vsedli smo se k dogovorjeni igri. »To je rodbinski biser,« odgovoril je Bordin na moje vprašanje in se smejal. »Ta prstan imam samo, kadar igram za srečo. Preočiten je, da bi ga nosil na spre¬ hodu. Toda nikar se preveč ne razvnemaj zanj, ker kamen je — ponarejen.« »Ponarejen?« skoro nehote vzklikne Darsy, »s takim okvirjem, to ni mogoče!« ^ Tudi sedaj nisem zopet razumel, kak načrt ima moj prijatelj. Zakaj sedaj tako malo ceni prstan, o katerem mi je sam povedal, kako dragocen da je? Vendar pa je popolno dosegel svoj namen, ako je ho¬ tel s tem prav v živo zadeti mojo rado¬ vednost, kakor tudi radovednost izkori¬ ščevalca svojih žrtev v Monte Carlo. »Da, ponarejen,« ponovi prijatelj po¬ polno mirno kakor dovršen komedijant. »Do cela ponarejen!« Snel je prstan z mazinca in ga je dal meni. Jaz sem ga dal Darsy-ju in opazil sem, da so njegove oči zopet dobile oni pohlepni izraz iz prejšnjega večera, ko je gledal, kako se je naenkrat razsula Boy- ardu vsa sreča pri igri. »Ponarejenih kamnov,« je dejal, »ka¬ kor je ta rubin, navadno ne opremljejo s tako dragocenimi okvirji . . .« »Teh misij je bil vedno tudi moj oče,« odgovori Bordin, »da so ga namreč dali v popravilo nepoštenemu zlatarju, ki je vde¬ lal v okvir ponarejen rubin, pravega pa ohranil za-se. Poglejte, vsaj to delo ni 134 francosko. Zato je b ; l zelo iznenaden po smrtj moje stare matere, ko smo med iz¬ rednimi dragocenostmi našli tudi ponare¬ jen rubin s takim okvirom . . . Oporoka je bila tako jasna, da nismo mogli o tem dvomiti . . .« »Res,« dejal je Darsy, ko si je ogledai prstan prav od blizo in od vseh strani, »to -je delo zelo spretnega umetnika,« ter je dal prstan nazaj. In igra se je nadaljevala. Toda oderuh je bil sila raztresen in to je kazalo', kako živo je zamišljen v neko stvar. Gledal pa je ves čas skrivaj na pr¬ stan in vedel sem takoi, na kaj tako mi¬ sli; Bordin pa se je delal, kakor da bi tega ne bil nič opazil. Jaz, ki sem vedel za nje¬ gove namene, opazil sem, da je tako r av- na! s prstanom kakor lovec škrjancev z ogledalom. Svoje roke je pregibal na vse strani, ko je mešal karte, tako da sc je rubin videl sedaj od ene, sedaj od druge strani in bliskal se je tako vabljivo, kakor da bi se zavedal, da ga porabi za mašče¬ vanje, Ko smo vstali od igre, je strup že deloval. Darsy je stopil k slikarju v ne¬ kaki zadregi, ki se mi je pojasnila čez ka¬ kih deset minut, kolikor časa sta se sama razgovarjala. »Se že lovi,« dejal mi je moj prijatelj in se glasno zakrohotal, ko je Darsy od¬ šel. »Kaže se, da d’Estourmel ni lagal. Uspeh je gotov. Darsy me je namreč po¬ prosil, če bi mu hotel za štiriindvajset ur zaupati moj prstan, on bi si želel prerisati okvir.« »In ti si mu ga dal? . . . Torej je res, da je rubin ponarejen?« 135 »Kamen je pravi: vsaj sem ti že po¬ vedal, da so mi ponujali zanj štirideset ti¬ soč frankov.« »Že vem, kaj bo! On ga nese zlatarju, kjer zve za njegovo vrednost; jutri pa pri¬ da in ti pove, da ga je izgubil, prepričan, da se ne boš kdove kako - jezil za kamen, o katerem misliš, da je ponarejen ... Ti pa mu zagroziš, da ga daš zapreti in po¬ rabiš ta njegov strah, da mu izsiliš še dru¬ go menico, ki mu -jo je Rene podpisal. Ta¬ ko dobi Darsy deset tisoč frankov, katere je v resnici posodil — za obresti se pa obriše. In kakor sodijo pravniki, bi bilo to pravično.« »Na debelo si sklepal«, odgovori mi Bordin ironično, za kar se pa nisem dosti zmenil, ker me je ta uganjka res preveč zanimala. »Ti dovoliš, da ti ne odgovorim,« je nadaljeval, »saj sva se tako dogovorila. Samo prosim te, da prideš jutri točno ob pol petih v klub. Darsy bo že tam; jaz pa pridem ob petih. Te pol ure on porab k da tebe izpraša, kaj sodiš o meni. Poveš mu, od kake rodovine da sem, kdo so ti Gorki, če mu to slučajno še ni znano. Vpraša te gotovo, če sem bogat. Pripo¬ veduj mu, da sem bil zelo bogat, da pa živim zelo zapravljivo in da me igranje veliko velja. Sploh vse tako uredi in ga potrdi v misli, da sem v zadregi . . .« Seveda sem prišel na sestanek. Dar- sy je bil v resnici že tam. Čudil sem se, da je moj prijatelj tako točno uganil vsa vprašanja, ki mi jih je stavil oderuh; vi¬ delo se mu je, da silno hlepi kupiti rubin, 136 o 'katerem je vedel, da je pravi, ter mislil, da ga ima njegov lastnik za ponarejenega. Velikansk dobiček ga je tako prevzel, da je nestrpno pričakoval slikarja. »Ali je gotovo, da pride danes vaš prijatelj,« dejal je in neprestano gledal na uro. »Gotovo, saj bova skupaj večerjala.« »Jaz mu moram dati nazaj rubin, ki mi ga je zaupal.« Pogledal me je in izvlekel je iz žepa prstan, skrbno zavit in ga je tehtal v roki. Jaz pa kakor da bi prezrl ta njegov po¬ gled, v katerem se je odsevala skušnjava, da izvrši to tatvino. »To je nekaj čudnega, tak lep kamen, pa ponarejen ... In ta okvir! Reči mo¬ ram kar sem dejal včeraj: To je res ne¬ kaj posebnega! . . . Zdi se, da je morala biti ta Gorka zelo bogata, da se je krat¬ kočasila s takimi malovrednimi igračka¬ mi . . . Poznam M. Bordina kot slikarja, a ne poznam ga kot milijonarja . . .« »To tudi res ni,« odgovorim in nada¬ ljujem s svojo vlogo; pripovedoval sem mu, kako zapravljiv je ta umetnik in kako strasten igralec. Bil sem v zadregi, kako bi še obrekoval svojega prijatelja, pa me vendar Bordin tega reši, ko vstopi v dvo¬ rano temnega obraza, begajočih oči in ves razburjen. Nisem še videl igralca, ki bi bil tako izvrstno igral svojo vlogo. »Ah, vi ste mi prinesli nazaj moj pr¬ stan, gospod,« dejal mu je nenadoma. »Prav žal mi je, da sem ga vam posodil. Brez njega sem bil in zato sem imel smo¬ lo .. . Ali ni to čudno, dragi moj,« pri- 137 stavil je. obrnivši se do mene. »Po ko¬ silu sem šel poslušat godbo v Monte Car- to. Treba samo odpreti oči tukaj in takoj se prepričamo, da se tu ne sme igrati. 'Kdo pa je plačal vse to zapravljivo raz¬ košje, stavbe, terase, cvetne nasade? Kdo? Oni, ki izgubljajo pri zeleni mizi... He, moj dragi, enega si lahko takoj ogle¬ daš . . . Igral sem in izgubil. Ne povpra- * šuj me, koliko . . . Da, zelo nezadovo¬ ljen sem sam s seboj.« Tako tožeč šel ie 'k ognjišču in si na¬ taknil vrnjeni prstan na mazinec, in s hrb¬ tom proti ognju, roke v žepih za seboj v fraku začel si je greti svoje podplate vzdigajoč zdaj eno zdaj drugo nogo ter se ni prav nič brigal ne za Darsy-ja, ne za mene. Namestu da bi odšel, kar bi bilo čisto naravno ob taki neotesanosti, je oderuh vendar ostal in se ni ganil. Na ust¬ nicah so mu trepetale besede, katerih pa ni upal spregovoriti. Prižgal si je cigaro, da si da vsaj neko podobo, prav kakor je oni večer napravil v sosedni 'sobi moj mladi prijatelj Rene, njegova žrtva, in prav kakor Rene me tudi ta potegne na stran ter polglasno spregovori: »M. Bordin je videti zelo slabe vo¬ lje,« mi zašepne, »morda vam bo znano, če potrebuje kaj malega kot predujem, jaz imam sedaj toliko, da bi mu preložil. Slu¬ čajno sem dobil nekaj pri igri . . . Jaz res občudujem njegove slikarije, prav zelo ... In res bi bil prav vesel ... Pa na nekaj sem se domislil. Jaz zbiram sta¬ re prstane. Tudi njegovega mu rade volje odkupim.« 138 »Kie smo,« si mislim, »in kam zlodja drvimo . . .« In glasno mu rečem: »Zakaj pa njega samega ne vprašate, gospod?« Bordin pa je v tem obrnil glavo, ka¬ kor da bi slišal, da se razgovarjava o njem. »Gospod Darsy mi je pravil o tvojem prstanu; rad bi ga imel za svojo zbirko; želel bi vedeti, če si ti voljan, da ga mu prepustiš.« »Da bi prodal svoj prstan? . . .Ta¬ le? . . .,« vzklikne slikar, dvigne roko in ogleduje rubin. In na svojem obrazu je kazal začudenje, kakor se opazi pri člo¬ veku brez denarja, ki zagleda nenadoma priliko, da bo zopet lahko pričel živeti, česar ni več upal. Svetlikal je z obrvmi, ustnice so mu trepetale kakor zapravljiv¬ cu pred novim zakladom. Oj, čudovit ko¬ medijant! Zmajal je z rameni, bridko se načmeril, kakor tak, ki obupa nad stvarjo, ki je zanj nedosegljiva. Obrne se k Dar- sy-ju, rekoč: »Vsaj vendar veste tako dobro kakor jaz, da ta prstan nima nobene vrednosti, ker je kamen ponarejen . . . Vem, da ima dragocen okvir. Vendar kar bi mi vi mo¬ gli dati, bi bilo le malenkostno v primeri na spomin, ki ga ima ta steklovina za¬ me.« ■ »Jaz zbiram take stvari,« odgovori oderuh čisto mirno. Ta drugi komedijant, toda bolj nevaren, se je delal smehljaje, kakor bi bil res amateur v teh stvareh, pa je le hotel napraviti zločin, in to ve- doma in namenoma. 139 »Ta prstan s ponarejenim kamnom,« je nadaljeval, »ima za-me samo zaradi sloga prav tako ceno, kakor za vas, mor¬ da še nekoliko večjo. Vi imate še druge rodbinske dragocenosti, ta okvir pa je morda edin v svoji vrsti . . . Kaj bi re¬ kli, ako bi vam zanj ponudil,« in glas nje¬ gov se mu je nekam ustavljal, »štiri tisoč frankov.« »Štiri tisoč frankov?« ponovi Bordin, kakor prestrašen vsied visoke vsote. In zopet je pogledal prstan, zmajal z glavo, rekoč: To vendar ne gre! To je več nego desetkrat toliko, kakor je vreden . . . Toda kaj mi je pomagano s štiri tisoč franki? — Vendar pa mi ta prstan ni samo drag spomin, prstan mi je tudi skrivnosten zaklad za vabo . . .« »Torej pet tisoč?« reče Darsy. »Pet tisoč...?« reče za njim zopet slikar, ponavljajoč svojo zvijačnost in ogledujoč svoj prstan. Znova se mu obraz nagubi, ustne se mu tresejo in pest se mu stiska . . . Tedaj pa sem opazil najbolj čudovite¬ ga simulanta pred seboj. Kakor da bi se boril v srcu pa naenkrat izsili iz sebe be¬ sede: »Ker tako zelo hrepenite po tem pr¬ stanu, gospod, da hočete zanj plačati na¬ ravnost nesmiselno ceno, sem pripravljen in ga vam prodam. — Dobiti moram de¬ set tisoč frankov ali pa nič ... Če mi jih daste, je ta ponarejen rubin vaš ... Si¬ cer mi je neizmerno veliko na njem, ven¬ dar če mi toliko daste, se vsaj nekoliko splača . . .« In snel je prstan z mezinca, ko je sta¬ vil to ponudbo in sicer tako, kakor da bi 140 mu bilo težko, zato je tudi ob' nil proč oči. ko mu ga je ponudil. Darsyju je obraz 'kar trepetal, tako je bil razburjen. Brez dalj¬ nih besedi seže v žep po svojo denarnico, potegne iz nje šop bankovcev, brez dvo¬ ma one, ki sem mu jih prejšnji večer iz¬ ročil, da sem dobil vrnjeno zadolžnico za svojega mladega prijateha. — On ponudi šop Bordinu, ta mu pa izroči prstan. Na to pa me vnuk komtese Gorke, kakor da bi ga bilo sram take nečastne kupčije, pri¬ me za roko in me potegne kakor norec od zelene mize, kakor bi se bal, da se zma- ščuje nad njim. »Železo je treba kovati dokler je vro¬ če,« mi reče. »Sedaj je polšestih ura; ob šestih smo v Monte Carlo. Se pred ve¬ čerjo dobim vse kar sem izgubil. Ali sta¬ viš?« Komaj sva bila izven kluba, zakroho- tal se je kakor prejšnji večer in ponavljal: Kar je, je! Kar je, to je! In slovesno je do¬ stavil: Prepustimo pravico Bogu! . . . »Torej, a:i sedaj že razumeš? . . .« In pri tem on prinese iz žepa prstan popolnoma enak onemu, ki ga je ravno¬ kar pred mojimi očmi izročil Darsy-ju za cel šop bankovcev. Potem pa reče: »To je isti prstan, samo v tem je pravi rubin. Moja pokojna stara mati je strastno ljubila dragocenosti; kakor sem ti že omenil. Ni¬ koli se ni ločila od njih tudi na potovanju ne. Njen soprog je bil pa skopuh, to na Poljskem sicer ni navadno, vendar je bil. Zato ji je dal napraviti raznih dijamantov, safirov in rubinov po dvoje in vselej, ka¬ dar sta šla na pot, silil jo je, da je vzela ona seveda nevedoč ponarejene kamne 141 seboj. To je on storil, ker se je bal, da bi ji kdo pravih kje na potu ne ukradel . . . . Tako sem prišel iaz v posest teh dveh pr¬ stanov. Ako ga znotraj pogledaš, videl boš, da ima ta majhen križec vrezan, v tem edi¬ nem se razločita . . . Včeraj sem imel na roki pravi prstan in dal sem ga Darsy-ju, rekoč, da je ponarejen. 'Poštenjak, on je seveda tekel naravnost k zlatarju, da pre¬ skusi kamen. Zlatar mu je zagotovil, da je pravi. Darsy je mislil, da sem jaz bedak. Tu sem mu nogo nastavil. On je mislil, da sem jaz sin take rodbine, ki nikdar ne pre¬ gleda računa, ki ga treba plačati, še manj pa da preskusiti dragocen kamen? . . . . On se sedaj raduje, norec! V svoji kratko¬ vidnosti je bil prepričan, da sem mu jaz prodal prstan, ne da bi se poučil pri stro¬ kovnjaku, ali je kamen pravi ali ne, za de¬ set tisoč frankov, ki pa je med brati vre¬ den štirideset tisoč frankov . . . Pričaku¬ jem ga za jutri. Toda priznati mi moraš, da sem dobro delal. Seveda si ne prisva¬ jam, da sem si sam tega domislil, ker ka¬ kor ti znano, sem to bral v spominih, ka¬ terih sem ti že omenjal. Šlo se je samo za način.« »Torej je bil rubin, ki si mu ga prodal, ponarejen?« vzkriknil sem naravnost oča¬ ran vsled tega razodetja. ■ »Ponarejen, da, popolnoma, kakor mi je bilo čast to tudi povedati Darsy-ju. Tebe pokličem na pričo, da mu nisem lagal, re¬ koč: Ta ponarejen rubin je vaš. Ali so to prav moje besede, da ali ne?« »Da, ti si torej le na videz grel svoje roke ob ognju, med tem pa si snel pravi prstan in ga nadomestil s ponarejenim, in 142 on je mislil, da je kupil prstan s pravim rubinom.« »In da me je osleparil. Do kakega sklepa si torej prišel?« »Do tega, da ne morem prenesti mir¬ no, ker sem se udeleževal, kakor si sam rekel, .resne šale’, toda to je vse kaj več.« »Ti si mi dal besedo, da mi ne boš dajal moralnih naukov,« prekine me Bor- din in se še vedno smeja. »Vedel sem, da sneš besedo. Toda jaz sem hotel le na led speljati sleparja. In to sem tudi dosegel. Cisto vse eno pa mi je. ako si ta negodnih Rene izposojuje svoj denar sto od sto. To¬ rej ti je prosto, da ustvariš položaj, kakr¬ šen je bil poprej. Ti imaš menico mladega norca v žepu; pojdi v klub, povej gospodu Darsy-ju prav jasno, to ti dovolim, kako sem ravnal, da dobim denar nazaj. Vrni jih naši .žrtvi’ in prinesi mi moj ponarejen rubin . . .« »Jaz tudi res grem« sem odgovoril 'n šel v resnici v smeri proti klubu. Toda ustavil sem se in se hitro vrnil. Zagledal sem Bordina, ki me je opazoval in se še vedno smejal. »Ne, tega ne morem storiti. Morda imaš pa le ti prav. Ta tolovaj je hotel tebe okrasti, kakor je osleparil Rene-ja. Dobil je, kar je pošteno zaslužil.« »In da ti popolnoma razprašim tvoje pomisleke, zagotovim ti, da tudi njemu samemu dam nauk, kakoršnega zasluži,« reče Bordin. »Jutri ob isti uri glej da si zopet v klubu. Verjemi mi, da bo kanalja manj zmagoslaven, ako mu tu in tam po¬ šteni ljudje dokažejo, da vedo tudi pora¬ biti jsto orožje kakor on.« 143 >Priznati vam moram, da sem vkljub svojemu pomirjenju bil v veliki zadregi, ko sem vstopivši s svojim prijateljem dru¬ gi dan v sobo, kjer se je prejšnji večer doigral ta prizor, zagledal Darsy-ja, ki je čakal pri vratih. Sleparju se je brala z obraza neka drznost, ki se je takoj poka¬ zala tudi v njegovih besedah. »Čakal sem na vaju gospoda,« nama je dejal ter se pridružil z neko nesramno brezobraznostjo. »Vi ste dobili stavo, kaj ne da?« »Kakšna stava?« vpraša slikar in to z izrazom čudečega se otroka. Želel bi, da ste ga videli in slišali kako je povdarjal besede. »Kakšna stava, no glede vašega pr¬ stana« ponovi oderuh in srd mu je rasel. »Ne nadaljujte te komedije, gospod, sicer bi mislil . . .« »Kaj bi mislili, gospod?« reče Bordin. »Vi ste kupili za pretirano ceno ponarejeni rubin, o katerem sem vam pred pričami izjavil, da je ponarejen.« Imenoval je me¬ ne in četrtega soigralca pri whistu. »Ali ste mi morda kar na slepo plača¬ li deset tisoč frankov za rubin, ki je vre¬ den štiridesettisoč frankov? . . . Sploh pa gospod, kedo pa ste vi?« In tedaj mu je z zaničevanjem v očeh in z žalitvami v be¬ sedah rekel: »Ako se kdo peča s tako tr¬ govino kakor vi in posoja neskušenim mladeničem, ki so v stiski kakor Rene-ju desettisoč frankov pa iztisne od njega podpis na menici za dvajsettisoe, mora bi¬ ti le vesel, da je le od časa do časa prisi¬ ljen stvar povrniti in sicer prisiljen na ko- 144 likor mogoče lep način . . . Ako pa mi¬ slite, da ste upravičeni pritožiti se v tej zadevi, vzeli bomo kot sodnike člane klu- bovega odbora, ker se je vse tukaj izvr¬ šilo. Ali vi tega nočete? Tedaj pa opustite take nevredne kupčije in bodite veseli, da ste dobili deset tisoč frankov, ki ste jih res posodili gospodu M. in imate poleg tega še ta prstan za obresti. Jaz ga vam pustim — za vašo zbirko. Dobili ste s tem gotovo svojih sedem od sto, ker zagotavljam vas, ta okvir je res nekaj redkega.« »Ali ste kedaj v svojem življenju ubili kakega modrasa s svojo palico. Njegova nevarno stlačena glava ne kaže bolj izra¬ zito obnemoglega srda, kakor ga je kazal elegantni Darsy na svojem božjastno skrivljenem obrazu, ko mu je slikar kakor rabelj govoril. Res kakor rabelj je stal pred njim in Darsy se ni mogel vzdržati pred njim. Hipoma je izginil iz sobe. In Bordin mi je rekel z zadoščenjem, ki mu je odsevalo iz oči: »Nič ni odgovoril. Ti si ga videl. Nikar mi torej več ne reci, da sem imel morda prav, marveč kar naravnost reci, da sem imel prav.« »Da, ti si imel prav,« sem mu pritr¬ dil. Ali so imeli prav La Fontaine, slikar in gledališčni igralec — ali ima prav ge¬ neral Turenne, ki je ostal mož beseda tudi nasproti tatu. »To so tatovi,« dejal je, »jaz sem pa Turenne ... Tu je dovolj snovi še za daljše razgovore, kakor je ta dogo¬ dek, ki 1 sem ga pripovedoval pri omizju gospe M. Oderuh je jo skupil! Kandidat. Paul Bourget. — A. Kalan. I. Peter Montbrun je vendarle zapustil tekmovalno politično zborovanje. Vsaj lepaki po zidovih so tako naznanjali. Vršilo se je v največji dvorani, kar jih je bilo v mestu O. Ta dvorana je nekdaj slu¬ žila uradnikom;, ki so bili nastanjeni v starem hotelu iz dobe Ludovika XIII. Ta stavba še nosi ime dvornika, ki jo je dal sezidati in čigar grb še sedaj krasi glavna vrata. Takoj bo umljivo-, zakaj pripovedo¬ valec, oziroma stenograf tega poročila ne označi natančneje niti tega poslopja, niti starega mesta, ki je vendar biser mnogih drugih politično znanih mest. Ob dolgih, dandanes zapuščenih cestah se vrste sijajne fasade, visoka okna, balkoni, ki slone na Atlantih; stene pa obdajajo po¬ vsod stoletna drevesa, ki pričajo o ime¬ nitnem okusu starih svetovalcev, ki so znali tako združevati deželo in mesto po nasvetu Horaca, uradnega pesnika onih, ki jih je Paskal porogljivo nazival »raz¬ vajence«. Paul Bourget I. 10 146 Hiša, v kateri se je vršilo pričetkom omenjeno zborovanje, je bila prirejena deloma za stanovanja,, deloma za gostilno. Glavna dvorana služi za ženitovanja in za bankete in, če je treba, tudi za. shode, kakoršen jo je ravno ta večer napolnil s hrupom, kričanjem in tepežem. Eden iz¬ med dveh po_slancev, ki sta zastopala mesto O. v zbornici, je pred nekaj tedni umrl. Lepaki, celo po drevoredih prilep¬ ljeni, so pričali o borbi za njegovega na¬ slednika. Tudi ime Montbruna se je sve¬ tilo spodaj med mnogimi drugimi. Bil je tudi kandidat. V kakem krutem boju je bil, je več kot dovolj pričala divjost, s katero so na več krajih trgali liste, na katerih je bil tiskan njegov program. Moral je imeti precej poguma, da je kljuboval jezi radikal¬ nih meščanov, in da se je pogumno nazval »konservativca« brez kakega drugega do¬ stavka. Toda ta večer ga je pa pogum skoro zapustil, ko je odhajal z zborovanja. Zanašaje se na izjavo svojega tekmeca, mladega advokata skrajne levice, ki mu je zagotovil svobodo besede, je bil prišel na zborovališče. Pristaši njegovega na¬ sprotnika mu pa niti deset besedi niso dovolili izprfgovor iti; tudi toliko ne, da 1 bi bil vsaj odgovoril na silno zlobne in glo¬ boko žaljive napade. Predsednik, ki je bil poslanec drugega volivnega mestnega okraja, je bil sokriv te sleparije. Celo uro je Montbrun kljuboval in ni zapustil odra ter vsak hip uporabil, da je izustil besedo »Gospoda!«, ki pa jo je koj zatopilo glasno krohotanje. Pred seboj ni videl drugega •kakor režeče se obraze, stisnjena usta in 147 božjastne geste. Za njim pri mizi je pa uganjal burke predsednik s svojimi pri- sedniki, katerih eden je že pisal pristran¬ sko zavito poročilo o zborovanju za čas¬ nike svoje baže. Utrujen po brezuspešni borbi je Peter čutil sam, da ga zapušča hladnokrvnost. Postal je za hip podoben svojim zasmehovalcern. vpil je nanje ter jim kazal pesti, po običaju obupnih dema¬ gogov, jim topot po' pravici res zaklical: »Pijani sužnji! Vi ste le pijani sužnji. Niste vredni svobode!...« In odtegnil se je pestem rok, med ka¬ terimi je bilo tudi nekaj njegovih branite¬ ljev ter je zapustil dvorano. Bežal je pred nečednim prizorom zi gnevom, kakoršnega je že toliko drugih kandidatov občutilo, ko se jim je odkrila podivjana ljudska duša. Ločivši se od domače družine, od vojaš¬ nice ali od cerkve, kjer vlada stroga disciplina, uda se hitro ljudska množica ne¬ umnostim ali surovostim! Dodobra spo- zhavši zastrupljeno ozračje, se je ozlo- voljeni kandidat prerinil na cesto skozi stranska vrata. Zavil je na tisto pot proti svojemu domu, kjer si je bil svest, da bo varen, kuhal je svojo jezo m si jo hladil, sedaj glasno, sedaj bolj tiho govoreč: »Oh, divje zverine! Divje zverine!... In kaki ničvredneži so njih voditelji! Kako se je smejal ta Lartail,« tako se je imeno¬ val njegov tekmec, »in kako se je režal ta Brillault!«; tako se je zval poslanec-pred- sednik. »Pa naj mi reče kdo, da se ne smem nad njimi maščevati! — Ne! — Ne! bom se!-Lartail bo izvoljen čez dva¬ najst dni... Zakaj sem torej poslušal po- 10* 148 stene ljudi, ki sc mi prišli zatrjevat, da imam jaz s svojim imenom in s spominom na svojega očeta nekaj upanja, Če bi ne bilo strahopetno odtegniti se sedaj v krizi, ki vlada v deželi, kako bi se rad in mirno vrnil k svojim knjigam!... Počasi! V poldrugem tednu me volivci lahko zopet pokličejo. Vsekako bom kakih dvatisoč glasov vendarle odtegnil tem lopovom ... Pa kaki suroveži so tod In to naj bodo potomci Francozov, ki so zidali mesta, kakor je to-le.« Tako govoreč se je oziral Peter Mont- brun okrog sebe. Polagoma se mu je vra¬ čal mir v dušo. Rojen v tem mestu in po materini strani v sorodu s starimi pozna- tirni meščanskimi družinami, je že v zgod¬ nji mladosti jel čislati zgodovino svojega kraja. Njegov oče je bil zdravnik in mu je zapustil premoženja, da bi bil lahko brez aela živel. Peter se je lahko popolnoma svobodno udal svojemu veselju do zgodo¬ vine. V triintridesetem letu svoje starosti je pisal nekemu svojemu rojaku, ministru nekdanje vlade, znamenito monografijo', ki jo je akademija nagradila. Zgodovina parlamenta njegove pokrajine je bila v delu, in en del, ki je izšel v neki znani pariški reviji, je dosegel lep uspeh. Peter je bil na tem, da postane velik mož mesta O. Ta rastoči njegov ugled je bil nekate¬ rim veljakom v mestu povod, da so mu ponudili kandidaturo, ki je na hrupnem shodu tega večera povzročila mučne do¬ godke ter je bila mlademu zgodovinarju tembolj bridka, ker je bil vnet za stare čase. Bilo je preveliko nasprotje med m nravno nizkoto, ki so jo volivci ravnokar pokazali pred njegovimi očmi, ter med sli¬ kami preteklega časa, ki jih je vzbujalo staro veliko mesto, dremajoče v rajskem miru. Montbrun je videl na pragu teh za¬ prtih vrat nekdanje svetovalce z onimi potezami, ki so izražale tako* popoln fran- • coski značaj, kakor ga : je znal zadeti samo narodni slikar Filip iz Champaigne. Te podobe, energične in jasne, dražestne in zmerne, ki se je v njih človek kazal mir¬ nega in razumnega, so se kaj lepo strinjale z arhitektonično lepimi in trdno zidanimi poslopji. Mladi mož si je predstavljal v teh plemenitih meščanih nekdanjo domovino, to čudovito Francijo sedemnajstega sto¬ letja, ko je narodna moč počasi in krepko krožila od kmetske do kraljeve družine, in bila tako lepo razdeljena po stoletnih obi¬ čajih! Odtod je izviralo zdravje vse so¬ cialne celote kljub vsemi pomanjkljivo¬ stim. ki so pa, dejal bi, nujne; toda orga¬ nizem je bil zdrav in metal je iz sebe ne¬ snago ter se sproti čistil. In vnovič so vzbudile te misli v Montbrunovem srcu zaničevanje do teh propalic, s katerimi bi se bil ravnokar skoro nečastno stepel. »Bedaki in zlobneži iz leta .. 89. so torej podrli veličastno stavbo naših starih navad! Toda kamni teh hiš pa kličejo, da taka velika dežela ne more ostati igrača navadnih in malovrednih kovarjev, ki jih vzdržuje neveden in surov narod! . . . Kdo bo maščeval, ne tega ali onega ali mene, ki so z njim grdo ravnali, miarveč prednike, ki so to deželo vstvarili? Ti 150 ljudje so jih zatajili. Onečaščujejo jih . . . Kdo se bo nad njimi maščeval v blagor domovine? . . .« II. Sicer pa ta misel, kako se opravičeno maščevati nad nasprotniki, ni prvič pre¬ dajala duše Petra Montbruna. Vedno je čutil, kar čutijo sedaj v parlamentu kakor v slovstvu branitelji velikih rešilnih idej, ki so'v nevarnosti: Domovina, družina, vera, vse to leži na tleh, sovražniki pa se krohotajo in kriče, da se }e vse to pre¬ živelo in zapeljujejo nevedno ljudstvo. Montbrun se je dal vjeti v zanjko, ko je šel na shod, ki sta ga Brillault in Lartail sklicala in njega z zvijačo nanj privabila. Ali bi jima ne mogel on tega povrniti s tem, da organizira poulični nastop s po¬ štenimi posestniki in skušenimi trgovci, ki so bili večjidel njegovi somišljeniki? Ven- dar pa, če bi jih bil tudi imel na razpolago 1 , ne bi jih hotel uporabiti za tako pobalin¬ stvo . . . Samo en način maščevanja je bil upo¬ raben — a ni kazal mnogo sadu. Razkrin¬ kati te vrste ljudi in njih sleparjenje, pisati proti njim v edinem lokalnem časopisu, ki je vzdrževal njegovo kandidaturo. Daši Peter ni upal kdove kakega uspeha, ga je vendar nagnil bojeviti inštinkt, ki hoče, da plačujemo nemilo za nedrago, da je doma koj prijel za pero. Zvonovi po mestu so zvonili dan ob treh zjutraj, ko je ravno do¬ vršil svoj članek. Hitro je uredil papirje, ki jih je popisal z nekako mrzlično pisavo, 151 in dejal: »Ta članek ne bo delal veselja ne Lartailu, ne Brillaultu... Jaz ne morem kaj za to, raje bi bil napisal eno stran več za svojo knjigo.« Razburjen je zaspal ter se je zbudil zjutraj pozneje nego do navadi. Nepre¬ stano napeto delo na volivnem bojišču ga je sililo, da je ukazal ne ga motiti med spanjem. Ko je pozvonil služabniku, mu ta reče: »Nekdo vas čaka, gospod, že eno uro. Pravi, da ima neko zelo' važno reč izročiti gospodu glede volitve ...« »Nekdo? Ali kaka ženska?« vpraša Montbrun. «Neka služkinja,« popravi služabnik. »Vsaj tako mislim. Iz Pariza mora biti. Kuharica jo je videla in trdi, da je v službi pri gospej Brillaultovi.« »Pri gospej Brillaultovi ?« ponovi mla¬ di mož, »ste li gotovi, Ludovik, da je Franica dejala gospa Brillault? ... Dobro ! Povejte, da kmalu pridem.« »Gospa Brillaultova da bi mi poslala v tej dobi srditega boja svojo služkinjo?« si je dejal, ko se je hitro napravljal. »To ni mogoče. Jaz se ji nisem nikoli pred¬ stavil ... In to z naročilom, ki se tiče moje volitve? Se-li Brillault boji, da bi se mu vsled sinočnjega postopanja ne odteg¬ nilo nekaj somišljenikov, in je-li o tem strahu govoril s svojo ženo? Torej bi mi ta pisala..., toda kaj in v čegavem imenu,... Franica se je zmotila ... Pa ne, da bi bila ta ženska zapustila gospo Brillaultovo? Morda si išče službe?... Toda gre se baje za volitev... Najbrže je 152 bila to njena zvijača, ki si jo je izmislila, da bi ji dovolil pred-se... Kaj pa, ko bi služkinja hotela napraviti svojim gospo¬ darjem kako nepriliko? ... Včeraj sem si želel maščevanja. Morda mi ta ženska prinese gradiva zanj?... Maščevanje s pomočjo odslovljene služkinje?... Ime¬ nitno! Prav nič bi se ne obotavljal, tudi če bi to bilo. Ali mar ti lopovi zaslužijo, da bi si človek delal težkoče pri izbiranju sredstev? ... Sicer pa poglejmo! ...« Misel, da bi bila to odslovljena žen¬ ska, ki se hoče maščevati, je samo za hip šinila Montbrunu v glavo. Zdrznil se je, ko je pri prvih besedah, ki jih je nepoznana izgovorila, dognal, da je bila njegova misel prava. »Gospod,« reče tuja ženska, »jaz sem služkinja gospe Brillaultove, ali bolje, bila sem. Včeraj sem se ločila od nje. Vrnem se v Pariz; ne mislim več služiti. Hočem sama zase pričeti. Sredstev imam, pa ne dovolj. Potrebovala bi še dva tisoč fran¬ kov ... Bi mi li hoteli za to ceno plačati nekaj ljubimskih pisem vašega tekmeca Lartaila, ki jih je pisal gospej Brillaul- tovi?« Ženski Judež je stiskal v svojih rokah usnjat ročaj z vrečico. Peter ni dvomil niti za trenotek, da bi ne bilo teh pisem v majhni vrečici. Da je ravno k njemu pri¬ šla, zdelo se mu je tudi naravno. Ona je ta Lartailova pisma ukradla, potem pa se vprašala: »Komu jih prodati?« Gospej Brillaultovt? Ali Lartailu? Gotovo se je bala, da bi jo ta dva raje popihala, ko bi videla, da sta razkrinkana, kakor pa da bi 153 bila odvisna od nje ... Ali soprogu same¬ mu? Dati mu pisma, bi se reklo, poučiti ga o nezvestobi njegove žene. Ali bi bil mož voljan plačati veliko vsoto za dokaze, ki bi si jih lahko sam preskrbel z nekoliko pazljivostjo?... Služkinja je vedela po tem, kar je slišala v salonu ali po svojih opravkih o silovitem boju, ki se je vnel v mestu O. za izpraznjeno mesto poslanca. Vedela je, da je soprog njene gospe vpli¬ ven mož v mestu in da je uspeh Lartailov popolnoma odvisen od njegove podpore. Vedela je tudi, da je Montbrun bogat. To bi bil človek, ki bi ji dobro plačal ta pisma. Ta podel račun ni prevaral tatice. Kajti ko je kandidat slišal to malo častno po¬ nudbo in nekaj trenotkov preudarjal, se je dvignil ter šel k mizi, iz katere je vzel štiri bankovce po petsto frankov. Dal jih je izkušnjavki, ki je pregledala višnjeve papirje tako mirno, kakor da bi šlo za naj¬ bolj pošteno kupčijo. Odprla je svojo vre¬ čico ter izročila Montbrunu zavoj pisem. »Čitajte, gospod,« je dejala, »boste videli, da imate nekaj za svoj denar...« On ji namigne, naj odide. Šele po njenem odhodu se ojunači in vzame v roke te papirje. Spoznal je pisavo svojega na¬ sprotnika. Deset vrstic, ki jih je prečital, ga je prepričalo, da je res imel nekaj za svoj denar. Če bi ta pisma samo zavil v zavitek ter jih naslovil na Brillauita, bi se že maščeval, dvakrat maščeval. Poznal je značaj poslanca drugega volivnega okraja. Bil je razdražljiv, ponosen mož, ki je zelo ljubil svojo ženo. To odkritje bi ga zadelo v srce. Montbrun ga je gledal v duhu, 154 kakoršnega je zapustil prejšnji večer na volivnem shodu. Njegov krut, zaničljiv posmeh mu je bil še vedno živo pred očmi. Gledal je tudi Lartaila. Šele sedaj se mu je zjasnilo, kake prikrite razmere so ba¬ havega advokata tako visoko dvignile pri radikalnem odboru, ki mu je predsedoval Brillault. Tem bolje! Iznenadenje bo tem hujše! Korenito se izpiremene razmere med tema človekoma. Prišlo bo do dvoboja, morda do uboja. Eno je bilo gotovo: po¬ nosni Brillault bi ne podpiral več svojega tekmeca. Najmanj pa bi bilo to, da bi Lar¬ taila prisilil, da odstopi, in v zadnjem hipu bi ne mogel noben kandidat nastopiti. Dvanajst dni! Določena je bila bela ne¬ delja, in veliki 1 teden se je pričenjal. Mont- brun je ohranil vernost svojih pradedov nepokvarjeno. Bil je vnet, globokoveren katolik. Nagloma se je domislil, kako srdito se je Brillault trudil v ESurbonski palači za zloglasne postave proti cerkvi, in posebej še njegovega govora proti bo¬ goslovnim semeniščem in proti Saint Šulpice. Naslikal si je, kako visi nad nje¬ govo glavo meč za kazen. Ali ni bil on med kolovodji najzlobnejših boriteljev zadnjih pet let, ki so se vojskovali narav¬ nost zoper blagor domovine? Na misel mu je prišla vrstica lista iz maše velikega ponedeljka, kateri je mladi mož prejšnjega dne prisostvoval: »Ecce omnes quasi vestimentum conterentur, tinea comedet eos!«... »Vsi sovražniki božji bodo raz¬ padli kakor obleka. Gnjiloba jih bo po¬ žrla.« ... In nekako kruto veselje mu je prepojilo srce . . . 155 III. Kadar se velikodušni ljudje pod vpli¬ vom premočne strasti odločijo' za kako ne ravno plemenito dejanje, se zdi, da se jih loti nekaka mrzlična naglost, da bi stvar hitro izvršili. Kakor bi se bali, da bi se jim ne oživila še o pravem času njihova tankovestnost. Montbrun je govoril s služkinjo okoli devete ure; ko je bila ura deset je bil kandidat že na ulici, na potu proti veliki pošti. Nesel je v poštni nabi¬ ralnik pisma Lartailova na gospo Brillaul- tovo, ki jih je bil zložil v zavitek. Da bi se njegova roka ne spoznala, je zaradi večje varnosti napisal ime in naslov soproga z izpremenjeno pisavo. Skrbno je hodil po malih, stranskih ulicah, hoteč se umakniti znancem, kakor bi se bal, da bi se mu že na obrazu ne čitalo, kam gre in zakaj. Tako je prišel pred pošto, ne da bi bil koga srečal. Pogledal je po' prostoru, sredi ka¬ terega se dviga jako fino izklesan vodo¬ met, ki je bil postavljen v osemnajstem stoletju. Neki Berminov učenec je ondi napravil slovitega rimskega Tritona, na¬ slonjenega na skalo in brizgajočega iz votline vodo. Montbrun ni navadno nikoli šeli tod, ne da bi se bil ozrl na lepi bronasti kip, ki ga je spominjal na njegove mla¬ dostne izprehode z očetom in materjo. Ta hip pa je pazil samo na to, če ga kdo ne vidi. Bližal se je skrinjici pred vhodom na pošti, Roka se mu je tresla, ko ie vtaknil zavitek v ozko špranjo. Ko zabojček iz¬ pusti, se ne da več nazaj vzeti ... Že ga je bil dejal polovico v odprtino. Še en sunek. 156 popolnoma rahel sunek s prsti in včeraj¬ šnji shod bi bil maščevan ... Oh, kruto maščevan!... Vendar ravno tega majh¬ nega sunka kandidat ni napravil. Mesto, da bi bili prsti porinili in odnehaii, so se oklenili zavitka, ki ga je potegnil iz od¬ prtine nazaj. Pisma spravi v žep in se z isto naglico, s katero je prišel, napoti zopet po majhnih, križajočih se ulicah, toda ne na svoje stanovanje. Ko je bil na tem, da se res tako nelepo maščuje, se mu je naenkrat uprl notranji čut njegove časti' Tankovestnost se mu je povrnila in mu oslabila željo po maščevanju. Niti Rrillault, niti gospa Briliault, niti Lartail niso vzbu¬ dili v njem najmanjšega čuta usmiljenja). Žena je bila zrela ptica, moža pa politična hudobneža. Kakor je že dejal, ti ljudje so zaslužili vse. Montbrun si je ponavljal to trditev, ko se je oddaljeval od pošte: »Pa vendar vse zaslužijo! Vse zaslu¬ žijo!...« Pristavil je: »Uničiti jih s takim ali takim sredstvom, je delo, ki je zahteva javni blagor.« In vendar se mu je vest ustavljala, ko se je hotel z gotovostjo od¬ ločiti za ali proti. In h komu je teKel s tako mrzličnimi koraki? Sel je tje, kjer je moral biti Briliault najbolj sovražen; namreč proti velikemu semenišču, da bi ondi poiskal svojega pri¬ jatelja, duhovnika, ki ga je oni večer brez¬ verski poslanec na govorniškem odru na najgrši način ovadil. »Da bi le albbe Pierron ne bil še od¬ potoval,« si je dejal. »E, dobro! Če je od¬ rinil, naj bo to znamenje, da oddam pisma no. pošto, in to bo pravo. Kajti, ko bi ne 157 bilo teh grdih postav, bi bil Pierron varen tukaj. Tako so ga pa vsied protiverskih postav pregnali iz semenišča, kakor ne¬ dolžno žrtev.« IV. Abbe Pierron še ni odpotoval. V majhni sobi, ki je služila duhovniku za pisarno, je našel Montbrun profesorja dog¬ matike, katerega so njegovi politični na¬ sprotniki opisovali na zadnjem shodu kot mračnjaka, ki je vodil boj zoper republika. Duhovnik je zabijal žreblje v zaboj knjig. Prazni predali knjižnice so bili edino znamenje, ki je kazalo, da se ta borna celica prazni. Miza, par stolov, naslonjač, klečavnik in pod mizo tanka preproga, to je bila vsa oprava te sobe, ki je Sulpicijanu služila dvajset let. Na pisalniku je stal križ, in drugi križ je visel nad klečavnikom. Štirje bakrorezi s svetimi podobami so krasili stene, poleg njih je visela slika starega duhovnika, sklonjenega nad na¬ slonjačem, z rožnim vencem med prsti, to je bil baje prvi prednik tega reda. Pod to sliko so bile napisane besede: »Srečen duhoven, ki trpi, ker biti žrtev, to je nje¬ gov poklic.« Pojasnjevale so ascetično življenje M. Pierrona. Slednji je bil maj¬ hen, čokat mož, kateremu zatajevanje ni zmanjšalo polnokrvnosti, ki je oblivala z rdečico njegova široka lica. Toda poteze na ustih in očeh so dajale temu obrazu tak duhoven izraz, da človek vpričo tega moža ni videl drugega, kakor ustnice, od katerih so izžarivale apostolske besede, in 158 oči, iz katerih je kipela živa vera. Z lju- beznjivim nasrriehljajern sprejme Mont- bruna, rekoč: »Oh! predragi gospod, kako ste lju- beznjivi; saj ste mi gotovo prinesli novic o svoji izvolitvi, da me tolažite pri od¬ hodu!... Kajti odločeno je. Ravno sem vam hotel pisati. Škof mi j l e preskrbel drugo mesto. On je mnenja, da kar naj¬ hitreje zapustim semenišče. Gotovo je, da moramo vsi oditi. Pa vendar; dejstvo, da jaz nisem več tu, način, kako so me ova¬ jali na govorniškem odru, morda pripo¬ more, da se za druge pridobi čas... Nocoj odidem... Žrtev je bila težka. Pomislite: Dolgo vrsto let sem poučeval bogoslovce in sedaj se moram v petinšest¬ desetem letu priučiti poslu voditelja žen¬ ske kongregacije.« Imenoval je nek žen¬ ski red v drugem mestu škofije. »Toda to je poizkušnja, ki jo je Bog poslal. Bog nas nikoli ne blagoslavlja bolj nego kadar nas izkuša.« »Dovolite mi,« odgovori Montbrun, »da nimam nikakega ozira na naše jako¬ bince in posebej še na Brillaulta, ker je bil vzrok vaše poizkušnje ...« »Dovoljujem Vam, da se borite zlasti proti Brillaultu in proti njegovemu varo¬ vancu Lartailu, in da si osvojite mandat,« de Pierron smehljaje se. »Sedaj se gre za to, da se vse stori, da vržete te tirane... Do tega bo prišlo, verjemite... Jaz vam ponovim: Vsled krivičnih postav, ki so jih skovali zadnja leta, morali bomo vsi zapu¬ stiti veliko semenišče. Ti gospodje bodo storili kakor jaz. Čakali borno. Človek je 159 dovolj močan, kadar želi samo* to, da se zgodi božja volja. In mi se 'bomo vsi po¬ vrnili v svoje hiše . . . Poglejte . . .« Odgrnil je zastor od o'kna ter pokazal na širno poslopje, v katerem je on imel zase le majhen kotiček v zadnjem nadstropju. Ta stavba, na kateri se je spoznalo sedem¬ najsto stoletje, se je 'veličastno dvigala krog notranjega dvorišča, nasajenega z gigantskimi nasadi: »Da, poglejte in poj¬ dite v mislih za sto let nazaj. Bili so* to še isti kamni, ista tla, ista drevesa. Veliko se¬ menišče je bilo zaplenjeno. Učenci M. Oliera so bili odtod pregnani. Nekateri so morali Francijo zapustiti, drugi so se skrivali, nekateri so pa stokali po ječah, pričakujoč smrti. Tako je bilo leta 1793. Leta 1805., ravno sto let je tega, pa smo semenišča zopet dobili. Zopet smo pričeli vzgojevati delavce za dušno pastirstvo.. Topot se naznanja zopet preganjanje. Mo¬ goče bo krajše . . . Kako ne bi upali, ko zadostuje samo da dobimo še petdeset poslancev. Kmalu bomo videli ali jih bomo dobili že sedaj, »Kaj vi mislite, kaki bodo uspehi?« »Včeraj zvečer je slabo pokazalo,« odgovori Montbrun . . . »Sedaj pa mi¬ slim, da imam za naše mesto uspeh v ro¬ kah, če hočem . . .« »Če hočete?« de M. Pierron, »ampak za vsako ceno morate hoteti, razumete, za vsako ceno! . . .« »Morda ne boste več tako mislili, ko vam pojasnim, pod kakimi pogoji mi je ta uspeh na razpolago.« — In brez uvoda pove kandidat vse podrobnosti o večeru 160 prejšnjega dne. Pripovedoval mu je o Brillaultovem vedenju na shodu, o divjih izbruhih od Lartaile najete druhali, o vpi¬ tju, žaljenjih, kako- se je zaman trudil, da bi ga poslušali, kako se je vrnil nepričako¬ vano domov brez uspeha! Kako nepri¬ čakovano je prišla k njemu pomoč, kako ponudbo mu je prinesla služkinja. Bolj ko je kandidat to pripovedoval, bolj se je izražala na licih redovnika nekaka bolest¬ na tesnoba, ki nikakor ni bila v soglasju z njegovo navadno veselostjo. Ko je Mont- brun končal svoje poročilo, redovnik po¬ klekne za par trenotkov, nato se hitro dvigne in reče: »Kje so ta pisma?« »Tukaj,« odvrne Montbrun ter mu poda zavoj. Duhovnik raztrga ovitek, na katerem je bil napisan naslov na ime M. Brillaulta, pogleda list belega papirja, za¬ vije pisma zopet nazaj ter zapečati vse skupaj z voskom, v katerega vtisne de¬ nar, ki ga je vzel iz svojega žepa. Nato vpraša: »Veste li, kje stanuje M. Lartail ?« Ko potem napiše ulico in številko, po-zvoni ter izroči zabojček služabniku, rekoč: »Nesite to takoj, kamor je naslovljeno'. Idi- te prav do stanovanja, da ta zavoj ne bo ležal pri vratarju. Pojasnil ne dajte nika- kih.« In ko je sel odšel, vzklikne: »Oh, že to je preveč, da so bila ta pis¬ ma dve uri v vaših rokah, moj dragi, ve¬ liko preveč. Orožje nam je sicer na raz¬ polago, a mi ga ne smemo rabiti,« »Samo zato sem prišel, da se vi za¬ me odločite, gospod Pierron ... Pa vse¬ eno,« pristavi 1 , »moja izvolitev je bila za- 161 gotovljena, in moj poraz je sedaj tudi. Me¬ nite li, da bi naši nasprotniki v takem slu¬ čaju 'kaj pomišljali, ali bi uporabili tako orožje ali še slaibejše? Brillaultov govor proti vaši družbi in proti vam, sinočnja seja proti meni in potem to, kar ste sedaj vi storili, sedaj lahko rečem: proti nam, kar sva sedaj storila midva — tako dela naša stranka s svojimi nasprotniki že sto let ... Na ta način bomo vedno prema¬ gani.« »Na ta način bomo* zmagali,« odvrne živahno redovnik, »ne sicer danes, tudi ne jutri ali pojutrišnjem, toda zmagali borno, samo da ne bomo ubirali njihove poti...« Te besede je povdairjal skoro slovesno. »Spominjajte se vedno tega, kar sem vam sedaj rekel. To je skrivnost naše moči. V oficiju tega tedna se nahajajo^ besede: Et sanguinem innocentem condemnabunt (in nedolžno kri bodo obsodili.) . . . Toda ura poteka. Dovolj imam še dela. Moram biti pripravljen za svoj vlak, in treba da po¬ hitim . . . Dovolite . . .« In pričel je zopet zbijati zaboj knjig, smehljaje se Montbrunu s svojo dobro- voljnostjo, ki se mu je zopet povrnila. Oči- vidno se ni hotel več razgovarjati o tem predmetu. Mladi mož pa je molčal ter ga gledal pri tem težaškem 1 opravilu. Kot kandidat, kakor si je dejal, je vedel že na¬ prej, da bo premagan, in bil je srečen, da gre v bitko, četudi s prepričanjem da jo izgubi, samo, da se bo boril za stvar, ki so j'i služili 1 možje, kakor je bil ta duhov¬ nik, ki se je ravnokar enostavno odrekel in tudi njega na to pripravil, da se je od- Paul Bourget I. 11 162 povedal gotovemu, a nizkotnemu mašče¬ vanju. Oči so se mu znova obrnile proti oknu. Preko poslopja velikega semenišča je opazoval strehe starih mestnih poslopij, cerkvene zvonike, priče preteklosti, v ka¬ teri je zgodovinar živel in upal. Neka vznemirjenost se mu je vzbudila, ki pa je bila ravno nasprotna, kakor prejšnji ve¬ čer. Razumel je, da sta se redovnik in on zibala v onih mislih in čutilih, katerih so si želeli nekdanji boritelji tega starega me¬ sta in stare Francije pri svojih nasled¬ nikih; in v duhu je ponavljal zatrdilo Pier- ronovo: »Da, mi zmagamo! Prej ali po¬ zneje mi zmagamo s tem, da nasprotni¬ kom ne bomo podobni v njih nakanah in s tem, da bomo v zvezi z našimi pokojniki.« Katoliška Bukvama 000 v Ljubljani 000 Vojska na Daljnem Vzhodu. Dr. Evgen Lampe. K 4'80, vezano K 6' — . Ta obširna zgodovina rusko-japonske vojske je vsled svoje živahnosti, premnogih lepo iz¬ vršenih slik in natančnega opisovanja modernih bojnih sredstev izredno poučna in zanimiva. Povesti. Slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo. Andrej Kalan. Nova zbirka. /. zve¬ zek. K —'80. Zbirka pravih biserov za ljudstvo. Zanimiva in poučna je zlasti pripovedna slika „Iz bo¬ lezni alkoholnega norca", dalje obsega sledeče povesti: Oče in sin — Berač s stopnjic pri sv. Roku - Kovač iz Antwerpna — Vojakov rejenec — Pokora — V snegu. Malo življenje. Dr. Fran Detela. Povest. K 1'—, vezano K P90. Kmečka povest, ki obsega do dna v živ¬ ljenje slovenskega ljudstva ter se zlasti odlikuje po živo in resnično slikanih domačih značajih. Zadnja kmečka vojska. Avgust Šenoa. Zgodovinska povest iz leta 1573. K 1'60, vezano K 2'60. To je res zlata knjiga kmečkega ljudstva. Slavni pisatelj nam popisuje, kako je nastal kmečki punt in kako so se naši očaki, na čelu jim kmečki kralj Matija Gubec, nadalje Elija Gregorič in drugi kmečki junaki borili zoper prevzetne in okrutne graščake in junaško umi¬ rali mučeniške smrti. Katoliška Bukvama 000 v Ljubljani 000 Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. Ivan Grafenauer. I. del. Od Pohlina do Prešerna. K 2'-, vez. K 2'50. To delo je v vsej slovenski javnosti brez razlike vzbudilo veliko pozornost in našlo splošno priznanje. Nudi globok vpogled v naše slovstvo, njega razvoj in duha. Bisernice. Iz belokranjskega narodnega za¬ klada. Ivan ŠašelJ. L del. K 2' —, vez. K 3' —. Bisernice. II. del. K 2 - 50, vezano K 3 - 50. Ti knjigi sta pravi zaklad našega narodnega pesništva ter dobrodošli tako slovstveniku kakor jezikoslovcu in sploh vsakomur, ki ga zanima mišljenje in čuvstvovanje našega ljudstva. Slovanske besede v slovenščini. Anton Breznik. K —‘80. Dragocen in izviren dodatek k slovenskemu besedoslovju. Knjigovodstvo. Ivan Podlesnik. I.del. Ve¬ zano K 3 - 20. Prvi del »Knjigovodstva", ki je pač najvaž¬ nejši pripomoček za gospodarski napredek, ob¬ sega načela za knjigovodstva, za društva, za »Če¬ belice", za mladeniče in za gospodarje. Knjigovodstvo. Ivan Podlesnik. II. del. Ve¬ zano K 6'20. Drugi del je posebno za posojilnice in sploh za zadružništvo prirejen ter obsega veliko tabel. Obravnava o kreditu, zadrugah, raiffeizenovkah, konverziji, blagovnem prometu in navaja prak¬ tične zglede. NUK Narodna in uniuerziteina knjižnica iniiflu'm» j j i i i «ia