881 Pesmi Jakov Andreev Jakov Andreev sodi pri svojih šestindvajsetih letih med opazno uveljavljajoče se ruske pesnike. Živi in dela v Sverdlovsku. Je avtor več pesniških zbirk, zelo pa se zanima tudi za tujo poezijo, ki jo s svojimi prevodi posreduje ruskemu bralcu. Pred dvema letoma je bil na obisku v Sloveniji in se navdušil za našo poezijo. Takoj se je lotil učenja slovenščine, ki jo zdaj že kar dobro obvlada, zanimanje zanjo pa skuša zbuditi tudi pri svojih prijateljih, s katerimi je v zadnjem letu prevedel in na kulturnih straneh ruskih časopisov objavil celo vrsto pesmi iz sodobne slovenske lirike. Prevzel je tudi skrb za prevod slovenskih pesmi v antologiji sodobne jugoslovanske lirike, ki naj bi v kratkem izšla v Moskvi. POT ČEZ VOLGO V večerni čas, ko nepričakovano skoz okno vlaka na stežaj odpre se Volga tik pred mano, tedaj, katerikrat že zdaj, kot da sem kriv, me zaskeli, in skrušen mislim med potjo: — Do nje bi stopil. ... A kot da se mudi mi nekam. Vsak nekoč izstopi. DECEMBER o čem s teboj molčim, kaj tu, v tej zimi iščem, ko zvezdnate luči ležijo nad dvoriščem? i Molče s teboj sedim, prek okna širi se zmrzal. Dom, sveča, plamen, dim v globini ogledal. V tišini kot privid, kot bi iz sanj stopila, se riševa na zid, dve senci, dva profila. In to iz leta v leto, o čem s teboj molčim? Sneg pada kot zakleto, nad svečo tenek dim. JESENSKA Nebesna suhljad ETUDA v zatonu sonca je zgorela. Služabnik parka z leno metlo gnal je po alejah zlato listje v daljno prasketanje ognja. Tu, v globini v mrak pogrezajočega se parka sedela je samotna starka, že vsa siva, bela starka najbrž na najbolj otožni klopci. NOC V nemih nočeh slavci brezglasni. V nemih očeh neme noči. Ljubljena, skrij svoje neme oči. Kakor skrivnost sinjine, tišine, i kakor zaroto nemih v polnočni goščavi, kjer v tvoji bližini nevidni, prosojni smo s tabo v tej gluhi tišini. 882 Jakov Andreev 883 Pesmi LJUBLJENI Ljubljena, mir moj iz sreče in bolečine, na nebu deževnem se severni zvezdi prikloni, s srebrikastim listom odpadi in z belo snežinko v mojih dlaneh se razstopi. JESEN Pust je brezov gaj. Vse breze so že gole. Z listjem tla postlana. V tenkih lužicah stoji sinjina. Vse je zdaj svečano nemo. Tu, daleč od človeških marenj, odvisna sva od žalosti neba in listja, ki prekriva tla. Kaj moreš, ljubica, če ta zaspani, sončno hladni čas zdaj drami le šumenje ptičjih kril v sinjini, le škrtajoče listje pod nogami. POSLOVILNA Odpustimo ženskam, ki nas zapustijo. Z besedo, ki užali, ne užališ jih. Na beli ladji boš odplula tja, kjer zrak pod nebom je prosojen, tih. In slovesni zvoki tam zvenijo. In gube se v daljni včeraj. Pozdravljene ločitve in slovesa v zlati zarji pustega večera. KAR TAKO Jaz kar tako pod škrlatnim nebom zdravim, na stežaj odprt pred srečnimi vetrovi. Jaz kar tako lovim svetlobo zarje z naivnimi, pomladnimi rokami. Jakov Andreev V obraz pa kar tako zeleni veter . Zdi se mi, da zame ni pregraj. To pa — kar tako na tem svetu ni mi dano čisto kar tako. Prevedel C. Zlobec 884