169 Primerjalna književnost (Ljubljana) 48.1 (2025) Kritika umetnostnega trga češkega avantgardista Karla Teigeja Karel Teige: Semenj umetnosti. Prev. Nives Vidrih. Ljubljana: Sophia, 2023. 280 str. Kristina Pranjić Univerza v Novi Gorici, Raziskovalni center za humanistiko, Vipavska cesta 13, 5000 Nova Gorica, Slovenija https://orcid.org/0000-0002-2259-7931 kristina.pranjic@ung.si Karel Teige velja za eno ključnih osebnosti srednjeevropske in medna­ rodne avantgarde v obdobju med obema vojnama. Gre za osrednjega predstavnika češkoslovaške umetniške in intelektualne scene v dvajse­ tih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, ki je v svojem delu združeval umetnost, arhitekturo, oblikovanje, teorijo in politiko. Sodeloval je pri ustanovitvi avantgardne skupine Devětsil (1920), ki je postala naj­ pomembnejša platforma za širjenje novih estetskih idej v prvi polovici dvajsetega stoletja. Leta 1929 je postal sekretar Leve fronte intelektu­ alcev in kulturnih delavcev, leta 1930 je soustanovil Združenje socia­ lističnih arhitektov, leta 1934 pa se je pridružil praški nadrealistični skupini. Sodeloval je pri ustvarjanju revij, kot so Disk, Pásmo, ReD (Revue Devětsil), Stavba, MSA in Doba. Poleg številnih ustvarjalnih in teoretičnih dejavnosti je bil tudi v vlogi kulturnega posrednika, ki je povezoval češkoslovaško umetniško sceno z umetniškimi tokovi v Parizu, Berlinu in Moskvi. Zelo dobro je bil seznanjen tudi z umet­ niškim dogajanjem na našem območju v takratni Kraljevini SHS. V arhivih Muzeja češke literature v Pragi je v Teigejevi zapuščini med drugim shranjenih šestindvajset številk revije Zenit, ki je izhajala v Zagrebu in Beogradu, in prva številka ljubljanske revije Tank. O sodelovanju čeških in jugoslovanskih avantgardistov pričajo mnoge objave v Zenitu ter ohranjena korespondenca zenitistov Ljubomirja Micića, Branka Ve Poljanskega in Ivana Golla s češkimi umetniki, kot so Teige, Jaroslav Seifert, Artuš Černík, Arne Laurin (Arnošt Lustig) in Zdeněk Kalista. Razprava Karla Teigeja Semenj umetnosti je kot kratka knjiga pod naslovom Jarmark umění prvotno izšla leta 1936 v češčini. Gre za delo na področju estetike, ki raziskuje odnos med umetnostjo, družbo, poli­ tiko in človeško emancipacijo. Slovenski prevod Teigejeve razprave je PKn, letnik 48, št. 1, Ljubljana, maj 2025 170 obogaten z več spremnimi besedili o Teigejevem delu in tako pomeni edinstveno sintezo za spoznavanja z enim od najpomembnejših umetnikov in teoretikov zgodovinske avantgarde v slovenskem jeziku. Poleg obsežne spremne študije Leva Krefta, ki predstavlja nadgradnjo njegovega dela Karel Teige na drugi obali (1996) ter pronicljivo in celo­ vito umešča Teigeja v kontekst češke in evropske estetske in politične avantgarde, pa tudi širših družbenopolitičnih okoliščin in trenj tistega časa, knjiga vsebuje tudi tri krajša besedila, objavljena ob angleški izdaji The Marketplace of Art (2022): uvodnik »Rekonstrukcija Teigejevega Semnja umetnosti« Sezgina Boynika in Josepha Grima Feinberga ter eseja »O Karlu Teigeju« Dava Beecha in »Karel Teige: prefiguracija, anticipacije in ukinitev forme« Jane Ndiaye Beránkove. Karel Teige v svoji argumentirani kritiki razgalja mehanizme, zaradi katerih umetnost izgublja svojo avtonomijo in se podreja ekonomskim ter ideološkim pritiskom. Njegova naloga je predstaviti zakonitosti umetnostnega trga, tesno povezanega s kapitalističnimi institucijami in buržoazno kulturo. Teige zato opravi marksistično kritiko pogojev umetnika in umetnosti pod kapitalizmom, pri čemer izpostavi delo­ vanje umetnostnega trga na osnovi povezav med umetniki, bogatimi meceni in prekupčevalci ter osrednjih kapitalističnih procesov komer­ cializacije umetnosti, špekulacij, propagande, podkupovanja in nede­ mokratičnih oblik distribucije. Ne bo presenetilo, da se pri tem sklicuje predvsem na dela Marxa, Engelsa in Lenina. Umetniško delo, ki bi moralo biti po Teigeju razumljeno kot »dar«, postane v kapitalizmu razvrednoteno tržno blago, »neškodljiv nevtraliziran produkt« (Teige, Semenj umetnosti 72), ki je šel skozi proces nadzorovanega in rigidnega ocenjevanja ter vrednotenja, name­ njenega razširitvi in dvigu prodaje na umetnostnem trgu. Vzvodi, s pomočjo katerih sodobni umetniški svet oblikuje in vzdržuje svoje vrednote, so po Teigeju tudi vsakovrstne akademske nagrade, odpr­ tja razstav in uradne razstave (50). S tem se preprečuje pluralizacija umetnosti oziroma utrjuje obstoj pluralnih in nekonformističnih izra­ zov kot obrobnih praks, ki postanejo predmet zasmehovanja in jeze buržoazne kulture. Uradna umetnost je izrazito naravnana k podpira­ nju določenega sloga in izraza. Po Teigeju poznamo dve vrsti tovrstne umetnosti: »komorno umetnost«, ki predstavlja komercialno umetnost na umetnostnem trgu in je namenjena dekoraciji in zasebnemu čustvo­ vanju, ter »akademsko umetnost«, ki je monumentalna, javna umetnost, namenjena propagandi, reprezentaciji in utrjevanju nacionalističnega izraza, morale, domoljubja, vojske itd., predvsem prek zgodovinskih slik, npr. bitk (80). RECENZIJA 171 Začetek kulturnega zloma je Teige našel v buržoazni kulturi Zahodne Evrope – v svoji analizi se osredotoči predvsem na Pariz, kjer »je nastala monstruozna veletrgovina s slikami«, ki preprečuje razvoj oblik avant­ gardne umetnosti. Za slednjo so po njegovem mnenju potrebni entu­ ziasti­amaterji in oblike sodelovanja na podlagi netržnih sil v medna­ rodnem omrežju avantgarde, kar prispeva k pluralnosti, hibridnosti in eklektični estetiki teh umetniških gibanj onkraj središča geopolitične karte umetnosti: »Ta tip trgovca in založnika, ki tvega svojo eksistenco in želi biti sobojevnik in sodelavec avantgardne umetnosti, ki vidi v svojem delu predvsem kulturno poslanstvo in nikakor ne sredstva, kako obogateti, je danes mogoč skoraj samo v državah, kjer se trgovina z umetnostjo ni razvila v večjih razsežnosti (npr. v Pragi)« (Teige, Semenj umetnosti 58). Semenj umetnosti je Teige napisal v obdobju, ko so se avantgardni umetniki znašli v političnem primežu: po eni strani so se soočali z vzponom konservativnih in reakcionarnih sil desnice, po drugi strani pa z vse večjim razkolom med avantgardnimi umetniki in komuni­ stično partijo na levici. Kot zapiše Lev Kreft: »Črna luknja leve fronte je bila torej v umetniški avantgardi in njeno izključevanje je bilo skupno fašizmu, nacizmu in komunizmu« (Kreft, »Karel Teige« 219). Teigejeva knjiga je nastala kot odgovor na to dvojno grožnjo sodobni umetno­ sti v tistem času – kot kritika umetnosti, ki je podlegla fašističnim in stalinističnim tokovom, ter kot opozorilo, da lahko umetnost v rokah buržoaznih struktur postane le »neumetnost« ali »prazen in pompozen akademizem in sentimentalni kič« (Teige, Semenj umetnosti 87). Ta pa prek nedemokratičnih oblik distribucije in vrednotenja vzpostavi primerne pogoje za razvoj desničarske politike in fašizma: »Ta ljudski kič […], ki želi ljudstvo obdržati v verski, nacionalistični, militaristični ali moralni hipnozi ter okrepiti konservativne prvine v ljudski in pogo­ sto tudi proletarski psihoideologiji« (83). Za Teigeja je umetnost poklicana, da ob boku političnih in druž­ benih gibanj oblikuje novo realnost in zasnuje možnost za potencial skupnosti, pa četudi bodo ta dela morala biti ustvarjena paralelno, »v izolaciji od meščanskega sveta« (Teige, Semenj umetnosti 91). Takšno umetnost je iskal v etični drži avantgarde, ki je prevzela solidarnostne prakse in egalitarne tendence družbenih gibanj, ter njen začetek našel v uporniški in revolucionarni »črni romantiki« t. i. prekletih pesni­ kov (78). Posebno vrednost vidi v ustvarjanju, ki bo »postalo samo sebi namen« (85) in ga bodo deležni vsi kot svojevrstne nove ljudske umetnosti, kjer se umetnost popolnoma predrugači, razširi z metodami laičnega in neprofesionalnega ustvarjanja ter zlije z vsakodnevno prakso. PKn, letnik 48, št. 1, Ljubljana, maj 2025 172 Teige najde primer tovrstne umetnosti v nadrealizmu, ki »reducira pojem avtorja profesionalca in pomen specialne nadarjenosti«, pri čemer njegovi predstavniki »s tem, ko dovolijo slikati tudi 'raffaelom brez rok', razvijajo splošno laično ustvarjalnost in pesniškost in dajejo poezijo na razpolago vsem, ki so brez šolanja in specializacije zmožni lirizma« (Teige, Semenj umetnosti 85). Kot pomembne izpostavlja tehnike avto­ matskega pisanja, izdelovanje kolaža, frotaža, fotomontaže in grafik ter igre, kot je Cadavre exquis, ki temeljijo na naključju in odkritju ter naka­ zujejo možnost samosvoje smeri razvoja umetnosti pa tudi družbenega razvoja, ki se oddaljuje od ekonomskega determinizma. Takšne umetniške prakse nudijo način odpora do tistega, kar je konvencionalno in domačijsko ter se oblikuje po logiki kapitalizma. Za Teigeja je nova umetnost lahko samo onkraj trga in je povezana z novo poetiko, nova poetika pa je v temelju prepletena z novo čutnostjo in erotiko. Večja svoboda sveta pomeni tudi bolj poetičen svet. In takšen svet Teige propagira prek zasnove poetizma, ki mu je leta 1924 posve­ til tudi manifest. Poetizem za Teigeja ni umetniški slog, temveč način življenja. Presega meje tradicionalne literature in umetnosti, razkraja obstoječe forme, stile in definicije umetnosti ter zavrača resnobnost akademizma in muzejske estetike. V okviru skupine Devětsil se poeti­ zem razvije kot upor proti romantični estetiki in tradicionalizmu, išče nove forme izražanja, se zavzema za intermedialne oblike med litera­ turo, vizualno umetnostjo in popularno kulturo ter slavi čisto poezijo, improvizacijo, eksperimentiranje, nove tehnologije, sodobne zvoke in ples. Ne gre za umetnost profesionalnih umetnikov, ki se zapira v ozke kroge in postaja tržno blago ter predmet akademskih in poslovnih špekulacij, temveč za umetnost kot splošno človeško potrebo. Poetizem je po Teigeju zasnovan na konstruktivistični umetnosti in materia­ lizmu, ki sta človeku dala namenskost in praktičnost. Poetizem uteleša »umetnost sedmega dne« – nedeljskega popoldneva –, umetnost vesele konvivialnosti, ki je brez strogo določenega cilja ali lastne filozofije, a je polna ekscentrizma, imaginacije in kolektivne lepote življenja. Poetizem, pravi Kreft, zagovarja osvoboditev čutnosti kot dediščino, »ki jo kaže obvarovati in ki nam jo ponuja avantgarda«: Da je ljudstvo treba naučiti uživanja, je bil že credo dadaistov, da pa je poezija posledično visoka šola in visoka pesem novega osvobojenega človeka, je poe­ tistični nazor. Pot v visoko ustvarjalno družbo pelje skozi obnovo avtentične čutnosti, in ko je izpolnjeno spričevalo erotike, se lahko nastajajoči novi človek vpiše na fakulteto poezije, kjer se uči igre z ognjem življenja in se nauči iger z lastnimi zmožnostmi uživanja življenja. (Kreft, »Karel Teige« 213) RECENZIJA 173 Ali kot zapiše Teige v zadnjem delu Semnja umetnosti: »Želja po osvo­ boditvi pesmi, sanj, domišljije in ljubezni mora biti prav tako udeležena pri rekonstrukciji zgodovine« (93). Čeprav je bilo besedilo napisano v tridesetih letih dvajsetega stole­ tja, so Teigejeve ugotovitve izredno aktualne – danes, ko kapitalistični interesi, neoliberalne politike in elite pogosto krojijo umetniški diskurz in celotno kulturo, ki se instrumentalizira v sredstva propagande ali investicijsko blago, so Teigejevi izsledki še vedno izjemno pomembni. Njegova analiza nam hkrati ponuja tudi način za razumevanje, kako si umetnost lahko izbori lastno svobodo oziroma ohrani svojo avtentič­ nost in emancipacijski potencial. LITERATURA Kreft, Lev. »Karel Teige«. Semenj umetnosti, Karel Teige, prev. Nives Vidrih, Sophia, 2023, str. 127–280. Kreft, Lev. Karel Teige na drugi obali. Znanstveno in publicistično središče, 1996. Teige, Karel. The Marketplace of Art. Ur. Sezgin Boynik in Joseph Grim Feinberg, prev. Greg Evans, Helsinki, Rab­Rab Press / Praga, Kontradikce, 2022. 2 zv. Teige, Karel. Semenj umetnosti. Prev. Nives Vidrih, Sophia, 2023. 1.19 Recenzija / Review UDK 82.02:7.037.4 821.163.09"1920/1927" DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v48.i1.11