KATOLIŠKI
i
LETO XLIII. - Štev. 26 (2152) - Četrtek, 4. julija 1991 - Posamezna številka 1000 lir
1	TAXE PERQUE	GORIZIA		SETTIMANALE - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE GRUPPO 11/70% - AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P.T. Dl GORIZIA - REG. TRIB. Dl GORIZIA N. 5 - 28-01-1949
	TASSA RISCOSSA	ITALY		
	UREDNIŠTVO IN UPRAVA REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE PODUREDNIŠTVO:			RIVA PIAZZUTTA.18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481/533177 - Fax 533177 - Pošni t/rn 11234499 Vicolo delle Rose, 7 - 34135 TRIESTE - TRST - Tel. 040/414646
Republika Slovenija med okupacijo in upanjem
ffcasti
6 Rimani'
FINSKA
^LJUBLJANA
Hrttiki,
|va Gorica
POLJSKA
FRANCU,
ROMUNU/
T.PANUA
1914 - 1941 - 1991
Srbsko brezumje v XX. stoletju
Napisali smo tri datume. Prvi pomeni začetek prve svetovne vojne. Začela se je zaradi srbskega brezumja, ko so Gavrilovič in prijatelji streljali na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. Atentat je pomenil uvod v prvo svetovno vojno. Res je, da je Viljemova Nemčija le čakala na ugodno priložnost, da se spoprime z Anglijo za nadvlado sveta. Toda začelo se je zaradi srbskega brezumja.
Naslednja letnica pomeni razsulo kraljeve oz. prve Jugoslavije. Tudi to se je začelo v Beogradu. Po smrti in diktaturi kralja Aleksandra leta 1934 je prevzel regentstvo tričlanski svet s knezom Pavletom na čelu. Knez Pavel je bil politik svetovnega formata, kot ga Srbija ni še imela. Videl je kronični spor med Srbi in Hrvati in si zato na vso moč prizadeval, da bi prišlo med njimi do mirne poravnave. Leta 1940 se mu je posrečilo doseči sporazum med Srbi in Hrvati, sporazum, ki bi moral začeti veljati poleti 1941. Toda bili smo že v drugi svetovni vojni. Knez Pavel je hotel vsaj čim dalj časa obvarovati državo pred grozotami vojne in je 25. marca 1941 zaradi tega podpisal pristop k Trojnemu paktu (Nemčija, Italija, Japonska). Toda v Beogradu je angleški veleposlanik šuntal srbske vojaške vrhove proti paktu. Sledil je vojaški udar generala Simoviča dne 27. marca. Hitler je napadel Jugoslavijo in ta se je v prvi polovici aprila 1941 razbila kot lončena posoda. Posledice so bile okupacija Jugoslavije, ustaštvo na Hrvaškem, boljševiška revolucija in po končani vojni ter zmagi revolucije komunistična diktatura.
In tretji datum: Tito je združil jugoslovanske narode pod geslom: »Bratstvo in enotnost«. Po njegovi smrti pa ni bilo kneza Pavleta, ki bi znal jugoslovanski mozaik povezati v demokratično družbo. Nasprotno, namesto generala Simoviča se je pojavil na sceni Slobodan Miloševič s svojim velesrbskim in boljševiškim programom.
Svetovni slovenski kongres obsoja uporabo sile
Svetovni slovenski kongres pozdravlja proglasitev suverenosti in neodvisnosti Republike Slovenije kakor tudi seveda suverenost in neodvisnost kateregakoli naroda. Zato smatra za nevzdržno in anahronistično grobo uporabo sile, ki naj bi ukinila temeljno pravico našega naroda do samoodločbe. Pri tem poziva tudi vodstvo evropskih in drugih držav, ki se sklicujejo na demokratična načela, da obravnavajo dogodke v Sloveniji, na Hrvaškem in v Jugoslaviji nasploh, edino z omenjenimi načeli demokratičnih principov in stališč. Sožitja v novem obdobju zgodovine ni več mogoče vzpostavljati z grobo vojaško silo in tovrstnimi ideološkimi utemeljitvami, zato naj nasilje takoj in trajno preneha ter odstopi mesto dogovoru suverenih držav in narodov.
Svetovni slovenski kongres se istočasno zavzema za povezanost tudi različno mislečih Slovencev, ki naj jih nasilni dogodki še močneje povežejo v skupni opredelitvi za svobodno, demokratično in suvereno Republiko Slovenijo.
Kronologija napada
SREDA, 26. JUNIJA
V senci premikov oklepnih vozil po Sloveniji in zlasti na Primorskem poteka v Ljubljani slovesnost ob razglasitvi neodvisne in samostojne države Slovenije, ki je bila sicer sprejeta v torek. Slovesnost je zaradi pre-tenj Armade skrajšana. Zvezna letalska uprava, ki z vojaškimi letali izvaja kontrolo jugoslovanskega zračnega prostora, prepove vzletanje in pristajanje na Brniku. Tik po slovesnosti se sestane tudi jugoslovanska vlada in sklene, da nadzor nad mejami Slovenije prevzame zvezno notranje ministrstvo ob podpori obrambnega.
ČETRTEK, 27. JUNIJA
Ob 2.45 zjutraj je vojašnico na Vrhniki zapustilo večje število tankov in se napotilo proti Brniku. Po vsej Sloveniji je prišlo do zasedbe skoraj vseh mejnih prehodov z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Najhujši spopadi med Teritorialno obrambo in Armado so bili v Trzinu pri Ljubljani. Že od včeraj so po eelotni državi zapore cest s težkimi tovornjaki. Avstrija in Italija zahtevata pojasnilo o vojaških premikih, Markovič pa ponuja premirje in moratorij. Iz zaplenjene vojaške dokumentacije je razvidno, da Armada izvaja akcijo Bedem (Pokop), ki smo jo v našem časopisu že omenjali in ki predvideva, da je prišlo do napada na Jugoslavijo s strani Italije in Avstrije, kakor je bilo »pojasnjeno« tudi mladim, neobveščenim vojakom JA.
PETEK, 28. junija
Spopadi med obema stranema so se še zaostrili. Teritorialna obramba
Slovenska trojka: Kučan, Bučar, Peterle
je prevzela nekaj mejnih prehodov, orožja in celo tankov. Število časnikov in vojakov Armade, ki so se predali, se je povzpelo že preko 200.
Deklaracija EGS omenja zaskrbljenost in se zavzema za mirno reševanje napetosti, ozemeljsko celovitost
(se nadaljuje na 2. strani)
Solidarnost katoliške Cerkve z narodi v Jugoslaviji
Ob brezumnem dogajanju v Jugoslaviji je dvignila svoj glas tudi katoliška Cerkev. Solidarnost s Slovenci in Hrvati v njih boju za samostojnost in civilno sožitje so izrazili škofje iz treh obmejnih škofij: Videm, Gorica, Trst.
V Gorici je v soboto, 29. junija, zasedal škofijski pastoralni svet, ki je prvenstveno razpravljal o poteku prizadevanja za družino v posameznih župnijah oz. pastoralnih področjih. Med razpravo se je pa oglasil dr. Oskar Simčič in navzoče opozoril na tragične dogodke, ki se odvijajo onstran državne meje in prizadevajo ne samo ondotne vernike, temveč so nevarnost za mirno sožitje v Evropi sploh. Apeliral je na solidarnost s Cerkvijo v FLRJ. Navzoči so njegove besede sprejeli z odobravanjem: ob koncu zasedanja je g. nadškof prebral brzojavko, naslovljeno na metropolita A. Šuštarja, v kateri pastoralni svet izraža solidarnost z narodi, ki se borijo za svojo neodvisnost in pravice, obsoja vsakršno nasilje in zagotavlja svojo molitev v iskanju pravične rešitve sporom.
APEL SV. OČETA
Pred praznikom apostolov Petra in Pavla je sv. oče imel konzistorij za umestitev novih kardinalov. Med obredom je dal odgovor nadškofu A. Šuštarju, ki se je nanj obrnil s posebnim pismom, v katerem pravi, da je Cerkev v Sloveniji združena v molitvi za mirno rešitev hudih problemov in da prav sedaj potrebuje besedo tolažbe in opogumljenja ter da poziva k miru. Papež je odgovoril tako, da
je med prošnjami za ljudstvo vpletel molitev: »Molimo za naše brate v Jugoslaviji, posebno za tiste v Sloveniji in na Hrvaškem, ki so danes tako težko preskušani, da se preneha nasilje in se uveljavi dialog za mirno sožitje v soglasju z željami ljudstva.«
Naslednji dan, na praznik sv. Petra in Pavla se je papež znova oglasil ob molitvi angelovega češčenja opoldne, obrnil se je na voditelje narodov. Najprej na jugoslovanske republike:	»Naj	pokažejo
konstruktivno voljo po dialogu in dalekosežno modrost.« Vsem pa je naslovil opozorilo: »Ni dovoljeno in se ne sme s silo zadušiti pravice in legitimne želje ljudstev.« Posebej seje znova spomnil na »drage nam ljudstvo na Hrvaškem in v Sloveniji. Čutim se blizu vsem, ki objokujejo svoje mrtve, ranjene in ki živijo v strahu in žalosti.«
Povedal je tudi, da se je s posebnimi telegrami obrnil na predsednika Anteja Markoviča, na Tudjmana in na Kučana: »Odločno dvigam svoj glas, naj se preneha z uporabo sile...«
Podobne telegrame je sv. oče poslal tudi na razne zahodne politike.
Vatikanski radio pa je ponovno oddajal pastirsko pismo jugoslovanske škofovske konference, ki je prejšnje dni zasedala v Zagrebu. V pismu škofje pravijo, da odločitev o suverenosti republik Hrvaške in Slovenije ni bila sprejeta s samovoljo sedanjih voditeljev, temveč po volji ljudstva, izraženi na svobodnem plebiscitu. Nasprotovati volji ljudstva s sklicevanjem na zvezne zakone, je nemoralno, nasprotno človekovim pravicam in proti pravici narodov do samoodločbe.«
A V PROTITOKU Q
Slovenija in tržaška stvarnost
Oboroženi napad jugoslovanske vojske na Slovenijo je ponovno dokazal, da je jugoslovanska politika v rokah ljudi, ki so izgubili razsodnost in možnost racionalnega presojanja položaja. Za vojno v Sloveniji pa je kriva tudi nedoslednost zahodnih držav, ki so neodgovorno podpirale beograjsko vlado. Tako misli javno mnenje v Sloveniji in tako mislijo tudi mnogi Slovenci v zamejstvu. Vendar na dosedanjih manifestacijah v Trstu ni bil odziv kdovekako velik.
Glede zadržanja Tržačanov italijanske narodnosti sta zgovorni anketi, ki sta ju izvedla II Piccolo in zasebna televizijska postaja Telequattro. Naših someščanov dogodki večinoma ne zanimajo, veliko jih je tudi nasprotnih slovenski odločitvi o samostojnosti.
Edina »presenetljivo« pozitivna vest je, da se večina anketiranih ne zavzema za povratek Istre in Dalmacije k Italiji. Verjetno pa je najbližja resnici ugotovitev, da večino Tržačanov zanima samo, kdaj bodo zopet lahko šli čez po bencin, cigarete ali pa v kako gostilno, da bi jedli in pili po nizki ceni; pri tem pa je seveda brez pomena, ali bodo te gostilne v enotni in komunistični Jugoslaviji ali pa v samostojni in demokratični Sloveniji.
Tudi zadržanje tržaških Slovencev ni bilo ravno blesteče, vsaj do sedaj ne. Ne samo, da smo se — kot vedno — zbudili nekoliko pozno, tudi udeležba na manifestacijah je bila bolj skromna. Kot da nas ne zanima, kaj se dogaja »tam gor«. Mogoče bo do večje angažiranosti prišlo ob morebitnem organiziranju pomoči Sloveniji. Kljub temu je treba ugotoviti, da je še veliko naših ljudi, predvsem starejših, ki so unitaristično in jugoslovansko usmerjeni, saj so prepričani, da bo edinole močna in enotna Jugoslavija lahko zagotovila naši manjšini čimhitrejšo dosego pravic, ki ji pripadajo.
Kako nam bo zagotovila pravice država, katere vojska strelja na slovenske ljudi, pa verjetno vedo le oni. Pri tem velja omeniti (vsaj dosedanji) molk predstavnikov Tržaškega partizanskega pevskega zbora, ki je pred meseci kar dvakrat nastopil v čast Jugoslovanski ljudski armadi ob njenem prazniku. Takrat so predstavniki zbora in drugi posamezniki po oddaji »Pogovor z odvetnikom« in »Drugi Trst« po Radiu Opčine odločno branili JLA, ki da je zrasla iz narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov in ki da je nosilka svetlih idealov. To je morda kdaj bila, sedaj pa gotovo ne.
V trenutku, ko je ta prispevek pisan, se vojna v Sloveniji nadaljuje. Se bo zanimanje Tržačanov, tako Italijanov kot Slovencev, povečalo? Ali pa bo naše mesto ostalo v apatiji in indiferentnosti, v kateri se je dosedaj nahajalo? To bo verjetno pokazal samo čas, a izgledi niso rožnati. Miselnost, ki jo lahko označimo z izrekom »viva la e po bon«, je namreč trd oreh...
ni
(nadaljevanje s 1. str.) Kronologija napada
DUHOVNA MISEL ZA 14. NAVADNO NEDELJO
»Odkod njemu to?«
(Mr 6, 2)
Jezus se je odločil, da obišče domači kraj. V nazareški shodnici se je zbralo mnogo poslušalcev, saj so slišali o njegovih nastopih v Kafarnaumu in drugod. Rojaki so sprejeli Jezusov nastop hladno. Nikakor niso mogli razumeti, da bi lahko kateri izmed njih zmogel čudovite stvari, ki jih je govoril in delal Jezus.
Jezus je imel do svojih rojakov, ki so ga odklanjali, dvojno držo. Prva reakcija je bila globoko človeška: »In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6, 6). Bilje grenko razočaran nad njihovo zavrnitvijo polno predsodkov, nad duhovno praznino in vznemirjen zaradi njihove grobosti in hudobije. Tako Jezus tudi danes obsoja lažno varnost, ki odklanja božje delovanje v neki osebi samo zaradi tega, ker nam je blizu in jo poznamo. Prav tako težko razumemo in sprejemamo dejstvo, daje Bog prisoten in deluje po čisto navadnih, majhnih in vsakdanjih stvareh.
Drugo reakcijo spoznamo, ko Jezus citira pregovor, ki je ohranjen v svoji celotni obliki na starem papirusu in so ga odkrili v Egiptu: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši« (Mr 6, 4). Podobno so govorili že v grškem svetu, da imajo namreč »filozofi težko življenje v svoji domovini«. Jezus je povezal sebe in svoje delo s starozaveznimi preroki, ki so jih domači odklanjali, se jim posmehovali, izogibali in celo preganjali. Tako so rojaki tudi »Sina človekovega«, Jezusa Kristusa, napačno razumeli, ga zaničevali in zavračali. Prav nič jim ni bilo do tega, da bi mu pri njegovem težkem poslanstvu pomagali.
Jezusova usoda spremlja tudi usodo njegovih apostolov, duhovnikov Cerkve. Kristjani ne iščemo uresničitve v željah in velikih rečeh, ampak v vsakdanjem izpolnjevanju božje volje.
MILAN NEMAC
Jugoslavije, spoštovanje človekovih pravic in demokracijo ter za razglasitev Mesiča za predsednika SFRJ. Popoldan v Beograd pripotuje trojka De Michelis-Poos-Der Broek, ki se nato v Zagrebu sestane tudi s Kučanom. Srbska, hrvaška in slovenska stran pristanejo na tri točke: premirje oz. ustavitev spopadov (za to sta se sicer popoldan pogovarjala že Kučan in Brovet, vendar Armada tudi po dogovorjeni 21. uri prekinitve ognja ni spoštovala), pristanek na razglasitev Mesiča in zamrznitev na-daljnjih osamosvojitvenih dejanj obeh severnih republik za tri mesece.
SOBOTA, 29. JUNIJA
Minulo noč se je nenapovedano in tajno sestal parlament ter podprl Kučanovo stališče na zagrebškem sestanku, čeprav je bilo med poslanci — tako kot med javnostjo — glede tega nekaj nejasnosti. Kučan je ponovno razložil, da gre le za odložitev nadaljnjih korakov, ne pa za suspenz samostojnosti. Medtem Armada premirja ni spoštovala. TO pa je zajela nekaj novih mejnih prehodov, predajajo pa se ji novi in novi vojaki. Evropa se prezgodaj veseli domnevnih diplomatskih uspehov. Armada postavi Sloveniji ultimat dvanajstih točk, ki vsebuje tudi tako nesprejemljivo zahtevo, kot je vrnitev stanja na mejah na stanje pred 26. junijem in priklopitev infrastrukture, kakor tudi vrnitev orožja. Ultimat je zavrnjen.
NEDELJA, 30. JUNIJA
Ob 9. zjutraj, ko se izteče ultimat Armade, se iz vojaških letališč v Zagrebu, Pulju in Bihaču dvignejo letala proti Sloveniji. Alarm pred letalskim napadom je sprožen po več mestih v Sloveniji, ljudje se zatečejo
v zaklonišča. Uro kasneje je alarm preklican. Zahod spozna, da pravega premirja ni in da bo potrebno s posredovanjem nadaljevati. Na zahtevo Slovenije pride v Ljubljano v večernih urah Markovič, ki ni nič več nasmejan. S Peterletom se dogovori za umik Armade v vojašnice, toda na vzporednih pogovorih namestnika jugoslovanskega obrambnega ministra Broveta z Janšo ni dosežen dogovor o načinu umika. Markovič zanika svojo krivdo za agresijo in pravi, da ni ničesar vedel o brutalnosti Armade. Pozno zvečer spet srečanje s trojko v Zagrebu. V njeni navzočnosti le pride do razglasitve Mesiča. Zahod naj bi poslal nevojaške opazovalce v Slovenijo, Avstrija pa je zaradi kršitve njenega zračnega prostora sprožila vse mehanizme KEVS-a. V skladu s tem, naj bi se vseh 35 ministrov sestalo v torek na Dunaju.
PONEDELJEK, 1. JULIJA
Enotam JA je bilo ukazano, naj se ob 6. zjutraj začno umikati v vojašnice, kar pa je v nasprotju z dogovorom z Markovičem (ta je priznal, da nima nadzora nad Armado), da se danes šele oblikuje medvladna pogajalska skupina, ki bo določila način umika. Zvečer je v Beogradu in Ljubljani napovedan obisk nemškega ministra Genscherja, katerega vlada je že ustavila vso pomoč Jugoslaviji.
TOREK, 2. JULIJA
Dan je bil zelo živčen povsod, položaj se je spreminjal iz ure v uro. Na mejnih prehodih so se vojaki vdali na Ljubelju in kontrolo je prevzela slovenska policija. Še vedno je bilo zelo gorko na Šentilju, kjer je bil prehod zaprt. Na Goriškem so bili
Socialistični kongres v Italiji
Socialistična stranka Italije je imela svoj vsedržavni kongres v Bariju, končal se je v nedeljo. Udeležili so se ga izvoljeni delegati PSI in številni voditelji drugih strank, saj je vse zanimalo, kaj bodo na kongresu rekli in kaj bodo sklenili. Glavna govornika sta bila generalni tajnik Craxi in njegov namestnik Mar-telli, podpredsednik vlade.
Ustavili so se poleg drugega ob ustanovnih reformah, ki jih socialisti že dolgo zagovarjajo, posebno še predlog o predsedniški republiki po zgledu Francije. Temu pa nasprotujejo demokristjani, ki so za reforme, toda ne za predsedniško republiko.
Drugi argument na kongresu je bil odnos do Kvirinala oz. do sedanjega predsednika Cossige. Ta je namreč prav pred začetkom kongresa naslovil na parlament in na ljudstvo posebno poslanico, ki je pa ni hotel sopodpisati Andreotti, temveč jo je sopodpisal le Martelli kot pravosodni minister. Craxi je odklon podpisa Giulia Andreottija zelo ostro kritiziral in zagovarjal Cossigo. Toda ta je pozneje pojasnil, da se je sam skladal z Andreottijem, naj poslanico sopodpiše le Martelli.
Toda bolj kot te govorniške praske velja podčrtati stališče tako Martellija kot Craxija glede Cerkve v Italiji. Craxi je med drugim rekel, naj škofje ne dajejo priporočil volilcem za kako stranko, češ da so verniki v vseh strankah. Tudi drugače sta bila oba precej kritična do Cerkve in papeža, prav kot njega dni Garibaldi, ki ga italijanski socialisti imajo za svojega. Socialisti ne gledajo s prijaznim očesom na italijanske katoličane, ki so znova začeli s socialnimi tedni; prav tako jim ni pogodu simpatičen sprejem enciklike Centesimus annus tudi v laičnih vrstah. Cerkev naj bi se zaprla v zakristije, kot je hotel Garibaldi.
odprti vsi prehodi; na Tržaškem se je armada vdala pri Lazaretu, pri Fernetičih in na Škofijah sta bila prehoda še vedno v rokah armade.
Politično življenje je bilo še bolj razburljivo. Nemški zunanji minister Genscher se je sestal z Lojzetom Peterletom v Celovcu, ker je letališče na Brniku zaprto. Izjavil je, da je v Jugoslaviji položaj ušel iz rok politikom in da je oblast prevzela armada. Obljubi tudi, da bo ES poslala v Slovenijo svoje opazovalce.
Koroška dežela zahteva, naj dunajska vlada takoj prizna Republiko Slovenijo; tudi v Italiji se 60 demokr-ščanskih poslancev izjavi za enako pobudo.
Zvečer mrzla prha: šef generalnega štaba Blagoje Adžič preko televizije objavi proglas, da bo Armada šla do konca v posegu v Sloveniji. Gre za nekak vojaški udar. Ponoči so se že začele premikati dolge kolone tankov proti Sloveniji.
Toda ob 21. uri je tiskovna konferenca v Ljubljani, ki seje udeležijo Mesič, predsednik predsedstva, Tupurkovski in Drnovšek, člana predsedstva, Milan Kučan. Ta pristane na premirje in da ukaz teritorialni obrambi, naj ostane na svojih mestih in ne strelja- Toda vse kaže, da se zvezna Armada tega ne bo držala in bo okupirala Slovenijo.
Leon Marc
Zveza slovenske katoliške prosvete za pomoč Sloveniji
V okviru akcije Slovenskih organizacij na Goriškem poziva ZSKP včlanjena društva, zbore in druge organizacije ter posamezne člane in prijatelje, naj aktivno sodelujejo pri zbiranju sredstev za ublažitev posledic agresije na Slovenijo.
Poziv Sveta slovenskih organizacij
Glavni odbor Sveta slovenskih organizacij je svojo zadnjo sejo, ki je bila 1. junija 1991, v celoti posvetil vojaškemu napadu na Slovenijo, s katerim jugoslovanski totalitarni režim ogroža mlado slovensko demokracijo in skuša preprečiti uveljavitev slovenske samostojnosti in suverenosti, za katero se je izrekla velikanska večina Slovencev v domovini in katero so Slovenci zunaj uradnih meja pozdravili kot uresničitev sanj in upravičenih teženj več generacij Slovencev.
Odbor SSO je ob izbruhu krize in ob prvih vojnih dogodkih izrazil solidarnost slovenskemu vodstvu v pismih predsedniku Kučanu in vladnemu predsedniku Peterletu, istočasno pa je SSO nastopil tudi pri predsedniku italijanske vlade Andreottiju in pri zunanjem ministru De Michelisu ter ju pozval, naj Italija nemudoma prizna slovensko samostojnost in tako formalno zaščiti novo državo pred reakcijo iz Beograda. SSO je obenem izrazil obžalovanje za zapoznelo spoznanje pravičnih zahtev Slovenije, kar je izraz dejanskega nepoznanja resničnega stanja. To je prišlo do izraza tudi pri skupnih stališčih držav EGS, Združenih držav in OZN. Očitno je, da so prevladali interesi, ki se prepletajo s sebičnim stališčem za ohranitev takih razmerij, ki bi zagotovile obstoječe ravnotežje v Evropi. Šele po prvih žrtvah so se sile Zahoda zavedle resnosti stanja in kasnejši dogodki so toliko bolj podčrtali zgrešenost takega podcenjevanja. Posledice so zdaj tu z žrtvami in strahotnim razdejanjem in odgovornost pade tudi na Evropo.
SSO je takoj pristopil k skupnim pobudam in manifestacijam v sodelovanju z drugimi političnimi, kulturnimi in socialnimi silami, da bi protest slovenskega naroda čim bolj odmeval in da bi se tem bolj slišal njegov klic po pomoči. Prav tako se je SSO zavzel za pridobivanje podpore in simpatij pri večinskem narodu in njegovih državnih in političnih predstavnikih, da bi se opredelili za pravično slovensko stvar. SSO napoveduje, da bo še nadaljeval s svojo akcijo na najvišje državne in vladne organe ter na politične in socialne kroge v deželi in v mednarodnem
svetu, prav tako pa se bo obrnil tudi na Vatikan s prošnjo za čimprejšnje formalno priznanje Slovenije kot samostojne države.
Istočasno se je SSO takoj pridružil akcijam, katerih namen je pomagati Sloveniji za ublažitev posledic zločinskega napada. Člani odbora so na ponedeljkovi seji odprli nabirko z nakazilom milijon lir na račun slovenske vlade pri Ljubljanski banki. Odbor Sveta slovenskih organizacij poziva vse slovenske rojake, naj radodarno in velikodušno podprejo potrebe Slovenije. Za nakazilo lahko izbirajo:
Devizni račun Ljubljanske banke 50100-620-133-25731 -11723/4 s pripisom »Pomoč Rep. Sloveniji za ublažitev posledic agresije«, ki je odprt pri vseh korenspondentih Ljubljanske banke. Na ta račun je mogoče vložiti prispevke na vseh slovenskih bankah v zamejstvu. Obenem pa je odprla tak račun tudi podporna ustanova Caritas, ki se je za to obrnila tudi na sorodne ustanove v tujini. Številka tega deviznega računa je: L.B. d.d. 140-727001-59675/38 s pripisom »za posledice agresije«.
Obenem bodo darovalci lahko to storili tudi na sedežu SSO-ja v Trstu, ul. Donizetti, 3 ter na uredništvu Katoliškega glasa na Placuti v Gorici.
SSO sodeluje tudi v obeh kriznih štabih na Tržaškem in Goriškem. Za vse potrebne informacije v zvezi z nakazilom prispevkov oziroma za druge oblike pomoči pa se lahko obrnete na sedeža SSO v Trstu in Gorici: SSO - Trst - tel.: 040/370846 SSO - Gorica - tel.: 0481/536455
Protest za ZDA
V zvezi s tragičnimi dogodki v Sloveniji so (ponedeljek) sinoči na TV Slovenija objavili telefonsko številko iz ZDA, kjer urad za informacije, direktno povezan s predsednikom Bushem, sprejema proteste ljudi, ki jih nato posreduje predsedniku.
Sama sem danes telefonsko številko preverila in izrazila svoj protest. Vabim vse bralce KG, da kličejo med 15. in 23. uro po našem času in izrazijo, tudi v slovenščini, svojo nasprotovanje nehumanosti v Sloveniji.
Tel. št.: 001 201 4561111
Rižarna, kraj velike krivde, naj bo tudi kraj odpuščanja in sprave
Zamolčana literatura v javnosti
S tem pozivom je zaključil dr. Angel Kosmač svoj govor med sv. mašo v Rižarni v nedeljo, 23. junija t.l., ob petih popoldne. Povzemamo glavne misli iz njegovega govora.
ZGODOVINA KRAJA
»Zdi se mi primerno, da vam kratko podam najprej nekaj iz zgodovine tega kraja trpljenja in smrti, da
se bomo v to molitev in daritev tudi bolj zavestno vživeli. Pa tudi zato, ker so nekateri že začeli zanikati sam obstoj tega morišča, in torej tudi vseh žrtev.
Vse do skoraj 1. svetovne vojne so bili na tem kraju vinogradi in vrtovi naših kmetov in mandrijarjev. Bolj nazaj v preteklosti pa je bila v tej bližini manjša cerkev, posvečena vzhodnemu menihu sv. Savi. Iz tega tudi krajevno ime San Sabba, ki so ga nekateri naši ljudje morda zgrešeno prevedli v Sveto Soboto. Cerkev nosi visoko letnico 1271.
Stara Avstrija pa je tik pred 1. svetovno vojno (1913) na tem mestu zgradila večjo skupino objektov, ki so tvorili tovarno za čiščenje riža ali po naše rižarno. Takrat so namreč začele prihajati v tržaško pristanišče večje pošiljke riža, ki so od tu potovale naprej v notranjost cesarstva.«
ZBIRNO TABORIŠČE ZA DEPORTACIJE
Točno tri desetletja pozneje — 1943. — po razpadu Italije so nemške čete osvojile Trst in Primorje in ustanovile svojo novo provinco Adriatisches Kiinstenland. SS-oddelki so se nastanili v Rižarni. Od tu so odhajali na čistke po Krasu in Istri. V ta kraj so prinašali naropano blago in vodili ujete ljudi, predvsem partizane in Jude. Tako je ta kraj kmalu postal zbirno taborišče za deportacije naših ljudi v Nemčijo, pa naj bo na prisilno delo ali v nemška taborišča. V ta namen je odlično služila železnica, ki je imela svoje tire speljane naravnost v ta kraj, da so lahko v zaprtih vagonih pošiljali ljudi naravnost v Nemčijo.
CELICE
Pripravili so tudi 17 manjših celic, ki so še danes vidne. Dve od teh celic sta postali pravi mučilnici za zasliševanje, ena pa je znana kot celica smrti, ker iz nje navadno ni bilo rešitve.
Zdi se, da je uničevalni stroj začel delovati 4. aprila 1944, ko so z Opčin pripeljali trupla 71 ustreljenih talcev. Še zadnjič pa je peč delovala 1.
maja 1945 ponoči, ko je bila tik pred koncem vojne podminirana, da bi se izbrisala vsaka sled po tem uničevalnem stroju. Koliko je bilo vseh žrtev? Težko bo kdaj ugotoviti, ker so bile uničene vse listine. Računa se da od tri do pet tisoč ljudi. Veliko več ljudi pa je bilo odpeljanih v Nemčijo, od koder se mnogi niso vrnili.
ALI SO BILE ŽRTEV ZAMAN?
»Upal bi odgovoriti, da vse te žrtve res niso bile zaman. Danes mislim, da vsi lahko ugotavljamo, da so se — vsaj v Evropi — ljudje toliko streznili, da malokateri še misli resno na vojno. Nasprotno, mnogi takrat vojskujoči se narodi so se resnično zbližali in postali celo prijateljski. Totalitarni režimi so v glavnem padli in Evropi se obetajo novi, boljši časi in demokratični odnosi med narodi. Mislim, da so se tudi v Trstu razmere toliko izboljšale, da je prišlo vsaj do nekega sožitja, čeprav naša manjšina že skoraj 40 let zaman pričakuje svoj tako potrebni zaščitni zakon. Torej žrtve teh naših mučenikov morda res niso bile zaman.«
ODPUŠČANJE IN SPRAVA
»Vendar kristjani gledamo na te stvari še malo drugače. Že v naravi velja pravilo, da se nič ne izgubi. Tako nas učita fizika in kemija... Vse se samo spreminja, nič se ne uniči. Podobno se godi v nadnaravi. Kar je dobrega med nami, gre v neko skupno duhovno blagajno in je v korist celotne človeške in cerkvene skupnosti. Tako vlogo imata tudi trpljenje in smrt, če to sprejemamo kot spravo in zadoščenje za grehe. Mislim, da so mnogi naši trpeči bratje z žrtvijo svojega življenja izpovedali tudi svojo vero v Boga in Kristusa. Zato so tudi oni doprinesli svoj delež v dobro nas vseh. Njihovo trpljenje je pomagalo do novega ravnotežja v svetu: k spravi z Bogom in med ljudmi. Torej je prispevalo k očiščenju celotnega človeštva in k ustvarjanju novih časov in odnosov...
Torej tudi Rižarna nam je lahko šola življenja in kažipot v nebesa. In če je bil to kraj velike krivde, naj bo tudi kraj odpuščanja in sprave.«
★
Upanje me hrani, kot hrani pol sveta. Vse svoje življenje sem imel upanje. Kaj bi sicer bilo iz mene? (Beethoven)
V prostorih Kulturno-informa-cijskega centra v Križankah v Ljubljani je potekala v petek, 21.6., v okviru Srečanja v moji deželi okrogla miza o zamolčani literaturi. Okroglo mizo je vodila dr. Irene Mislej, v imenu slovenske vlade pa je pozdravil minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular. Izčrpen pregled doslej zamolčanega zdomskega ustvarjanja sta uvodoma podala Lev Detela in dr. Helga Glušič, France Pibernik pa je spregovoril o zamolčanih imenih in delih avtorjev, ki so ustvarjali v matični domovini. Izbrane primere zamolčane slovenske literature so nato osvetlili razni literarni kritiki in esejisti. Tako je Zora Tavčar napovedala antologijo kratke proze iz kroga okoli SKA iz Argentine, ki bo izšla pri celjski Mohorjevi, Martin Jevnikar je predstavil Izbrane pesmi Vinka Beličiča, Janez Kajzer Spomine Rada Jurčeca, ki bodo letos začeli izhajati pri Prešernovi družbi. Popoldanski del zasedanja je bil namenjen založbam, ki so tiska-
Katehetski center v Ljubljani je v svoji zbirki Knjižice izdal in založil, na prvi pogled dokaj skromno, a spričo svoje bogate vsebine izredno pomembno miniaturno knjižno delo z naslovom Kdaj goduješ? Knjižico, ki z opombami in preglednico cerkvenega in ljudskega koledarja za vse mesece v letu, obsega 96 strani žepnega formata, je z izborom svetniških imen in njihovih godovnih dnevov sestavil Zdravko Reven.
Že pred dvajsetimi leti je ljubljanski Katehetski center v zbirko Knjižice uvrstil Revnov izbor svetniških godov in imen, ki pa je z zadnjo knjižico Kdaj goduješ? doživel nekatere bistvene dopolnitve, lahko bi rekli kar prijetne «osvežitve», ki jih bodo najbolj veseli predvsem poznavalci svetniških osebnosti in njihovih godovnih dnevov.
Že v uvodu svoje knjižice, ko si zastavlja vprašanji Kdaj goduješ? in Zakaj goduješ?, avtor pojasnjuje, da so v njej od množice imen svetnikov izbrana predvsem tista imena, ki jih danes naše ljudstvo daje otrokom ob krstu. V knjižici so jim dodana tudi nekatera poimenovanja in čas, v katerem je svetnik živel, pa tudi, kdaj je umrl. To je namreč njegov godov-ni dan in god za tistega, ki si ga je izbral za svetnika. Znano je, da so verni starši že v prvih krščanskih časih dajali svojim otrokom izrazita krščanska in svetopisemska imena. Tako je novokrščenec dobil za vse življenje vzvišenega vzornika, katerega je potem posnemal vse žive dni. K svojemu zavetniku pa se je v duhovnih in telesnih potrebah lahko tudi zatekel za posredovanje pri Bogu. Ko so starši dajali otrokom imena junakov krščanske vere, niso gledali le na blagoglasje imen, ampak tudi na to, da bi njihov otrok dobil posebnega zavetnika.
OTROK KOT NOSILEC SVETNIKOVEGA IMENA
Avtor v svoji knjižici posebej opozarja na spoznanje, da s krščanskim imenom dobi otrok posebnega nebeškega vzornika. Misel nanj ga bo spodbujala k posnemanju njegovega svetega življenja. Prizadeval si bo ostati zvest božji milosti, živeti v duhu krščanske spokornosti, biti navdušen za vse božje, goreče delati za širjenje božjega kraljestva in pričevati za Boga v svojem življenjskem
le zamolčano oziroma prepovedano literaturo. Ladislav Lenček je predstavil Slovensko kulturno akcijo iz Buenos Airesa, Jože Markuža in Drago Butkovič goriško Mohorjevo družbo, Marij Maver tržaško Mladiko, Franc Kattnig celovško Mohorjevo in Matija Remše celjsko Mohorjevo družbo.
Istega dne so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo »Slovenski tisk v zdomstvu po letu 1945«. Razstava hoče seznaniti širšo slovensko javnost z donedavno zamolčano, prezrto, odrinjeno in v nekaterih primerih tudi prepovedano literaturo. Predsednica Svetovnega slovenskega kongresa, konference za Slovenijo, Spomenka Hribar je v otvoritvenem govoru poudarila, da smo Slovenci na razstavo lahko ponosni, saj z njo priznavamo doslej zamolčano slovensko književnost.
Razstava bo odprta do 31. julija 1991.
in delovnem okolju. Obenem se bo otrok v svojem življenju kot nosilec njegovega imena upravičeno obračal na svojega svetnika kot na svojega priprošnjika pri Bogu. Kajti svetniki so umrli v prijateljstvu z Bogom. Torej bo otrok po svojem imenu ostal tesno povezan s svetnikom in po svetniku z Bogom. Ta pa ga poleg angela varuha spremlja na vsej življenjski poti. Vse to imamo v mislih tudi takrat, ko govorimo o otrokovem godu in mu prinašamo darila.
Med množico imen svetnikov je Zdravko Reven za svojo knjižico izbral malone vsa imena, ki jih naši ljudje danes dajejo svojim otrokom ob krstu. Za imeni svetnikov je navedel tudi tuje oblike njihovih imen in pomanjševalnice. Za pomišljajem je povedano, odkod je svetnik in kaj je bil. Vendar na tem mestu ni dosledno spoštoval liturgičnega poimenovanja. V oklepaju sledi še letnica svetnikove smrti. Pri nekaterih avtor tudi omenja, v kateri knjigi «Leta svetnikov« najdete njegov življenjepis. Slednjič je opredeljen še svetnikov godovni dan. Običajno je to tisti dan, ko je umrl in se «rodil za nebesa«. Zaradi nekaterih okoliščin ponekod svetnikov god prenesejo na drug bližnji dan ali na dan, ki je v zvezi z njim, da ga lažje praznujejo v krogu svojcev in družinskih prijateljev.
I.V.
Titova slika v tolminski skupščini
Pred koncem maja so v Tolminu imeli sejo občinske skupščine. Na seji je svetovalec slov. kršč. demokratov predlagal, da bi glasovali o odstranitvi slike Josipa Broza-Tita iz prostorov občinske skupščine in tudi iz drugih javnih prostorov. Proti predlogu se je oglasil šef tolminskih komunistov (prenoviteljev) in označil tako dejanje kot «neproduktivno ideološko zapletanje«. Proti predlogu so glasovali še drugi občinski možje in je zato predlog propadel.
Radovedni smo, ali bo sedaj, ko je proglašena suverena Republika Slovenija, ki jo slovenski fantje tako pogumno branijo pred srbskim okupatorjem, še vedno visela v prostorih tolminske skupščine maršalova slika v zgodovinski spomin: »Tito naš. Stalin naš, mi smo Titovi!«
SREDNJA ŠOLA FRAN ERJAVEC
Kot dober ravnatelj, ki ljubi svojo šolo, je ravnatelj Jože Pečenko 13. junija slovesno odprl zaključno prireditev v Marijinem domu v Rojanu. Naštel je številne pridobljene nagrade šolarjev v športu in za šolski uspeh. Z občutkom zadoščenja je poudaril, da je v tem pogledu šola Fran Erjavec na prvem mestu.
Po uradnem pozdravu in nagovoru je potekalo nagrajevanje študentov srednje šole za učni uspeh in podeljevanje bralnih značk za slovenščino. Kar precej se jih je nabralo, ki so imeli čast, da jim je ravnatelj stisnil roko, jim čestital ter izročil nagrado, na prsa pa pripel bralne značke. Odobravanje so starši podčrtali z obilnimi aplavzi.
Nobene prireditve ni brez petja in gojenci prof. Nade Zerjal-Zaghet so pod njenim vodstvom z mladostno ubranostjo zapeli nekaj pesmi. Tudi glasbene točke flavte so navdušile občinstvo, zlasti pa nadarjena solistka Ambra Košuta pri zahtevni skladbi za violino.
Kronala je prireditev zadnja točka, mladinska igrica Pikica in Tonček. Poučna zgodbica se je napeto odvijala od prizora do prizora v vseh štirih dejanjih. Vsi so se dobro odrezali v svojih vlogah, težo igre pa sta seveda nosila prav Pikica in Tonček. Znašla sta se oba in notranjo vsebino igre prepričljivo odigrala. Dobro porazdeljene so bile tudi vse stranske vloge, med njimi je prednjačila v pristnem narečju posrečena služkinja.
Zasluga za lep uspeh gre prof. Lučki Susič, avtorici številnih mladinskih iger ter iznajdljivi režiserki, ki zna pritegniti mladino.
Ravnatelj Jože Pečenko je izrabil priliko in zbranim staršem namignil žrtev nasilja prof. Sama Pahorja, ki jo je tiste dni utrpel za neodtujljivo pravico do pristne Prešernove besede.
Prisrčen nastop šolarjev je imel končni epilog v raznovrstni večerni zakuski, s katero so starši poskrbeli za nadaljno energijo svojih ljubljencev.	p	y
Mladi se bodo pogovarjali
»Mladinska sekcija Slovenske skupnosti je že pred lanskoletnimi demokratičnimi volitvami v Sloveniji navezala stike z mladinskimi organizacijami strank združenih v koaliciji DEMOS.
Kot sad tega sodelovanja, ki poteka tudi na ravni posameznih dvostranskih odnosov s posameznimi organizacijami, je prišlo do zamisli, da bi se slednje sestale z mladimi, ki v Furlaniji-Julijski krajini predstavljajo mladinska politična gibanja strank, ki tvorijo deželno večino. Posebno priložnost za tovrstni sestanek je predstavljala situacija v Sloveniji, ko seje slednja naglo pomikala naproti osamosvojitvi.
Razloge za osamosvojitev Slovenije so svojim italijanskim vrstnikom skušali predstaviti pripadniki Mladih v okviru DEMOS-a. Sestanek je priredila Mladinska sekcija SSk v četrtek, 20. junija 1991, ob 18. uri v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici, udeležili pa so se ga, poleg predstavnikov organizacij iz Slovenije in organizatorjev, predstavniki mladinskih organizacij DC, PSI, PSDI, PRI in PLI.
Na sestanek, na katerem je bilo poskrbljeno za simultano prevajanje, so bili vabljeni vsi mladi, ki jih zanima tovrstna problematika, tako slovenske kot italijanske narodnosti.
Rižarna-žalosten spomenik
Za boljše obhajanje godov
Razgovor med Slovenci in Furlani
Sv. brata Ciril in Metod - V Sloveniji obhajajo njun praznik 5. julija. Naj izprosita slogo med katoličani in pravoslavnimi, saj ju oboji častijo
V majski številki je v reviji Vita Pastorale, ki jo imajo naročeno skoraj vsi italijanski duhovniki, dobro poročilo o dialogu med Slovenci in Furlani pod naslovom: Sloveni e Friulani a confronto. Članek objavljamo v prevodu.
Ured.
Razgovor je bil v Čedadu 1. in 2. marca. Pastoralna revija »Vita Pastorale« prinaša povoljno poročilo. Sožitje med Furlani in Slovenci je bilo dolga stoletja mirno in ni vzbujalo nikoli pozornosti. Sedaj pa se soočajo s problemom preživetja kot občestva. Kljub jezikovnim in kulturnim razlikam sta doživljali skupno zgodovino v teh obmejnih krajih in se sklicujeta na skupno sprejetje vere iz Ogleja.
Videmska nadškofija se zaveda duhovnega in kulturnega bogastva Furlanov in Slovencev, pa tudi nevarnosti tihe asimilacije, ki jo med drugim povzroča majhno zanimanje države, ker ta želi ohranjati kulturno enotnost, kar je bilo večkrat poudarjeno.
Pred dvema letoma se je končala 5. videmska škofijska sinoda. Razglašeni so bili ne samo pravica do obstoja obeh občestev, ampak tudi važni predlogi za njuno uveljavljanje. Da se začnejo uresničevati pastoralni sklepi sinode, je bilo organizirano študijsko srečanje na temo: Slovenci in Furlani v Furlaniji. Pobudo je dala škofijska konzul-ta za kulturo, ki jo vodi odgovorni urednik škofijskega tednika La via cattolica, don Duilio Corgnali. Prav on je tudi napovedal namen zgodovinskega srečanja. »To srečanje želi biti prvi korak za skupni razgovor med Furlani in Slovenci o evangeli-zaciji. Spomin na težko in žalostno sožitje v preteklosti mora biti motiv, da se ustvarijo novi medsebojni odnosi. Truditi se je treba za boljše poznanje kulturnega in verskega bogastva, da se načrtuje skupaj nova prihodnost.«
Študijskega srečanja so se udeležili duhovniki, laiki upravitelji, poslanci, furlanski politiki, zlasti iz vzhodnega obmejnega pasu, ki predstavlja stik med latinskim in slovanskim svetom, posebno med Furlani in Slovenci. Za študijsko srečanje so izbrali Čedad, ki je na narodnostni meji. Mesto je bilo skoraj pet stoletij sedež oglejskega patriarhata in misijonsko središče za velik del slovenskega ljudstva. Čedad je bil tudi glavno mesto patriarhove države, v kateri so živeli v popolnem sožitju Furlani, Slovenci in Nemci.
PREDAVANJE NADŠKOFA
DR. ALOJZIJA ŠUŠTARJA
Tema metropolita Šuštarja je bila: Kulture, majšine in evangelij. Najprej je omenil glavne mednarodne in cerkvene dokumente o vlogi manjšin in nujnost njihove zaščite. Temo je obdelal s političnega, človečanskega in krščanskega vidika. S krščanskega vidika je zatrdil: »Nacionalizem in šovinizem sta vedno protikrščanska, ker nasprotujeta resnici o človeku, ki je ustvarjen po božji podobi, in to velja za vsakega človeka brez izjeme.« Nadškof je opozoril tudi na nove vidike, ki jih prinašajo spremembe v vzhodni Evropi: »Sodim, da je porušenje zidov in pregraj, ki so delile Evropo, brez dvoma znamenje našega časa, ki naj bi ga razumeli zlasti kristjani. Zato v našem majhnem svetu nadaljevati s pregrajami, nerazumevanji in nezaupanji med večino in manjšino,
bi pomenilo iti proti zgodovini, kulturno nazadovati in preprečevati možnost za boljšo prihodnost, ki si jo vsi želimo.«
MORETTI - OUALIZZA - RUPNIK
O kulturnih, političnih in verskih odnosih med Furlani in Slovenci so poročali trije duhovniki z obmejnega področja: Furlan msgr. Aldo Moretti, biblicist in ustanovitelj partizanske formacije »Osoppo«; msgr. Marino Qualizza, Slovenec, teolog, ki se zavzema za priznanje pravic svojega občestva, in msgr. Franc Rupnik, dekan iz Kobarida v Jugoslaviji, z osebnimi izkušnjami komunističnega zapora, danes eden izmed pospeševateljev srečanj med furlanskimi in slovenskimi župniki, ki delujejo na obeh straneh državne meje.
Njihovi posegi so bili osebna pričevanja, zgodovinski spomini, iskanje skupnih korenin obeh ljudstev, poskus odgovoriti na zapostavljanje, ki je prizadelo slovensko občestvo, nakazanje smernic za ohranjanje kulture, ki jo je oblikovala vera, poziv k spravi in k medsebojnemu odpuščanju ob spominu na krvave medvojne dogodke.
Iz vseh treh poročil je bilo razvidno in poudarjeno, da je evangelij, oznanjan iz Ogleja, oblikoval jezik, kulturo in celo furlanski in slovenski značaj, kakor je zatrdil msgr. Rupnik. Verska inkulturacija je še danes opazna v slovenski kulturi. Msgr. Qualizza je rekel, da je njihova govorica fantastično zaznamova-
Ob koncu preganjanja cesarja Dioklecijana (305) so številni kristjani bili izpuščeni iz zaporov in s prisilnega dela v rudnikih. Take so imenovali »confessores fidei«, spoz-navalce vere in so uživali posebno spoštovanje. Na zadnjem konzisto-riju, 28. junija, je sv. oče imenoval za kardinale tudi tri take moderne spoznavalce vere, to so kitajski škof Pinmei, romunski škof Todea in slovaški škof Korec. Vsi trije so preživeli zapore boljševiških oblasti ter prisilno delo.
ŠKOF PINMEI
Kardinal Pinmei je bil škof v Šan-gaju, leta 1955 so ga komunistične oblasti aretirale. Ker ni hotel pristopiti h kitajski narodni Cerkvi, so ga obsodili na smrt, toda po 33 letih so ga pomilostili in mu dovolili, da zapusti Kitajsko. Naselil se je v ZDA. Po izpustitvi je leta 1988 prišel v Rim, da se sreča s papežem. Takrat je zvedel, da gaje sv. oče že leta 1979 imenoval za kardinala »in pectore«, kot se temu pravi, ker ga ni javno razglasil. To se je zgodilo sedaj. S tem imenovanjem se je pa Vatikan silno zameril oblastnikom v Pekingu, ki so zaradi tega poostrili svoje ravnanje z verniki, ki so ostali zvesti rimski Cerkvi.
Kar milo je bilo videti, ko je kardinal Pinmei pokleknil pred papeža, da prejme iz njegovih rok kardinalski prstan. Ima namreč že 90 let in je hudo izčrpan. Morali so ga podpirati.
ROMUNSKI KARDINAL
Romunski kardinal Aleksander Todea je prav tako preživel dolga leta v zaporih in sicer 15 let. Leta 1950 je bil skrivaj posvečen za škofa. Obsojen je bil na dosmrtno ječo samo zato, ker ni hotel prestopiti k romun-
na z lučjo vere. Kdor pozna jezik beneških Slovencev, opazi to dejstvo. Vse življenje in delo je prepleteno z Bogom. V govorjenju so skoraj stalno svetopisemske izkušnje.
Ni lahko ne za Furlane ne za Slovence ohranjati svojo identiteto in svoj jezik. Niti videmska Cerkev ni bila vedno zvesta binkoštnemu sporočilu. Ko je leta 1933 Mussolini prepovedal slovenski jezik v cerkvi, v Beneški Sloveniji, hierarhija tiste dobe, je grenko pripomnil msgr. Aldo Moretti, ni bila kos položaju. Jasno se je pokazalo, je nadaljeval, da so tisti, ki so prepovedali pridigati in učiti katekizem v furlanskem in slovenskem jeziku, nameravali doseči uniformiranost in napraviti Italijo monolitno. Ne motimo se, da je jezik, ki se ne poučuje v šoli in se ne sme govoriti nikjer v javnosti in uradno, obsojen, da mora umreti. Tako je bilo včeraj in to je še bolj danes, ko smo bombardirani z obveščevalnimi sredstvi.
Zgodovina Furlanov in Slovencev je prepletena s trpljenjem in nasiljem. To je odkrito javno potrdil tudi nadškof msgr. Alfredo Battisti v pridigi med sv. mašo ob koncu srečanja. Posebej se je obrnil do slovenskega občestva in zatrdil: »Priznam trpljenje Slovencev v Furlaniji v daljnji in bližnji preteklosti in povem, da videmska Cerkev ni bila vedno zvesta Bogu, ki je vodil Izraelce iz Egipta, da bi varovala osnovne pravice slovenske manjšine in se zavezujem, da bom to storil z novo zavzetostjo.«
ski pravoslavni Cerkvi, kot so takrat oblasti zahtevale od vseh katoličanov. Takrat je 12 škofov delilo z njim enako usodo, a samo trije so preživeli zapore in so sedaj na prostosti. Ostaja pa problem odnosa s pravoslavno Cerkvijo. Ta je dobila v posest vso imovino katoliške Cerkve, ki jo je oblast zaplenila. Pravoslavci pa sedaj zaplenjenih cerkva in druge imovine nočejo vrniti. Od tod napetosti med eno in drugo Cerkvijo.
SLOVAŠKI ŠKOF
Tretji kardinal spoznavalec je Jan Hrizostom Korec. Po narodnosti je Slovak in je jezuit. Zato je v Rimu bival v jezuitski generalni hiši. Tudi Korec je bil leta 1951 skrivaj posvečen za škofa. Zaposlil se je kot delavec v raznih tovarnah, tudi za popravljanje dvigal.
Med delavci je pa delal propagando in marsikoga spreobrnil. Prišli so mu na sled, ga odslovili z dela in leta 1960 obsodili na 12 let zapora, presedel jih je pa osem. Tudi v zaporu je oznanjal evangelij, pripravil nekaj fantov za mašnike in jih tudi skrivaj posvetil. Ko so se razmere na Slovaškem spremenile, je lahko javno vršil svoje poslanstvo. Leta 1990 ga je sedanji papež imenoval za škofa v Nitri in sedaj za kardinala.
Skupaj s temi tremi kardinali spoz-navalci je bilo imenovanih še 20 drugih kardinalov iz celega sveta, od teh 8 Italijanov, med njimi je tudi Gui-do Del Mestri, po rodu iz Medeje v Furlaniji, posvečen v mašnika v Gorici leta 1937.
★
Kdor pridno dela, mu jesti diši, zdrav ostane in lahko živi. (A.M. Slomšek)
Nič ne pomaga se le naučiti, kar je potrebno, pa ne storiti. (A.M. Slomšek)
0 krščanski svobodi
Človek nosi v sebi cel katalog raztresenega znanja, nima pa dovolj luči, da bi sam iz sebe razločil, kaj je bistveno in po božji volji. Kriza vzgoje ostaja zato nenehen problem človeške družbe. In kateheza odraslih naj bi imela prav ta namen, da se srečujemo v medsebojnem soočenju. Saj pravimo, da je naš duhovni svet silno brezno, kateremu ne vidimo dna. Pravimo tudi, da kdor nemira ne čuti, je mrtev, negativen človek. Tudi ni vseeno, s čim hranimo svojo duhovnost.
Gospod nam ni dal toliko in toliko odstotkov svojega duha, dal nam pa je možnost, da iščemo in odkrijemo, na kakšen način neskončni Bog govori našemu srcu in našemu razumu.
Razmišljanje o krščanski svobodi, ki ga je imel g. Jože Špeh v ulici Do-nizetti v četrtek, 20. t.m., ostaja tako predmet, ki bi nam imel še marsikaj povedati.
Prihodnje srečanje bo na sporedu oktobra, kar bo še objavljeno.
F.V.
En milijon mladih v Čestohovi
Za mladinsko romanje v Čestoho-vo letos za Marijino Vnebovzetje računajo, da bo prišlo en milijon ljudi. Iz Italije se jih je javilo 30 tisoč. Vsi udeleženci bodo morali biti čim bolj avtonomni tako glede prenočevanja (pod šotori) kot glede kuhanja (po skavtsko).
V zadnji pripravi je obči katekizem
Vsi vemo, kaj je katekizem. Imamo pa več katekizmov, tudi v naših šolah. Cerkev pa pripravlja obči ali univerzalni katekizem. Ta naj bi bil delo vse učeče Cerkve. Ta katekizem pripravlja posebna komisija sedmih škofov, ki je že decembra 1989 poslala pripravljeni tekst vsem škofom sveta, da dajo svoje pripombe. Oktobra 1990 je prišlo v Vatikan kakih 25 tisoč pripomb in dopolnil glede predlaganega teksta. Zadnji dan maja letos je Osservatore Romano objavil vest, da posebna komisija upa, da bo letos v oktobru lahko predložila zadnji osnutek teksta, da ga sv. oče odobri in da ga bodo potem lahko tiskali v letu 1992.
BRALCI .Ji, W' Pl Š E JO ‘nn|r
Še nekaj o priimkih
Od mladih let sem italijanski državljan; spoštujem zakone in vršim dolžnosti, tudi vojaško službo sem opravil.
Ko mi je bilo 20 let, so očetu spremenili priimek iz Bavdaž v Baldassi. Bil je namreč železniški uslužbenec in so ga premestili v Ferraro. Meni je bilo takrat 20 let in sem bil pri vojakih, zato so tudi meni avtomatično spremenili priimek.
Med zadnjo vojno so me skupaj z drugimi slovenskimi fanti poslali v «battaglione speciale» v Aquilo, popačeni priimek mi seveda ni nič koristil, sem bil pač «alloglotto» (tuje govoreč).
Takoj po vojni sta oče in mati vložila prošnjo na goriško prefekturo, naj se jima vrne prvotni priimek. Prošnja je bila uslišana. Mene takrat še ni bilo v Gorici, zato se dekreta nisem poslužil. Ko sem bil premeščen v Trst, sem na anagraf-skem uradu predložil dokument go-riške prefekture. Niso ga priznali, ker je bil izdan v Gorici, ko je bila ta pod zavezniško vojaško upravo.
Ko je pozneje moja starejša hči naredila potrebne korake, da bi ji vrnili priimek njenih prednikov, je to z go riški m dekretom dosegla in z njo tudi jaz. Vsekakor pa so ostali polnoletni člani moje družine ohranili poitalijančen priimek, ker niso naredili prošnje.
Sedaj berem, da je olajšan postopek za vrnitev priimkov v slovensko obliko. Po njem bi sedanja italijanska oblast morala avtomatično popraviti krivico in uradno vrniti nekdanje priimke. F. Bavdaž
Opomba: Pot do vrnitve nekdanjih priimkov je res olajšana. Toda pri tem naletimo na dvojno zadržanje naših ljudi: Eni so se sprijaznili s poitalijančenim priimkom in so z njim zadovoljni, drugi se bojijo sitnosti, ki bi pri tem nastale, namreč obnova vseh osebnih dokumentov. Najbolj pogumni in odločni bodo gotovo stopili na to pot, vendar teh ja malo, če jih je sploh kaj, kot pričajo izidi na slovenskih srednjih šolah, ki jih objavljajo časopisi: Koliko popačenih priimkov je!
Trije kardinali-moderni spoznavalci
Solidarnostne pobude v zamejstvu
du narodno-zabavna glasba; folklor-
Pričevanje Tržačana o 26. in 27. juniju
Sreda, 26. junija.
Iz Trsta sem šel v sredo popoldne sam. Z mano bi namreč moral še neki tržaški časnikar, a se je bal hujšega, zato je ostal doma. Prišel sem v Ljubljano ob 15. uri in se takoj javil na časnikarskem oddelku v Cankarjevem domu za razna pooblastila.
Okrog 20. ure je bil trg pred parlamentom že skoro poln ljudi v praz-ničem razpoloženju, v pričakovanju slovesnega trenutka. Prav pred parlamentom je bil dodeljen prostor za časnikarje, v neposredni bližini prostora dogajanja; prisotnih je bilo okrog 200 časnikarjev iz raznih delov sveta, med temi tudi japonski.
Od parlamenta do predsedniške tribune, mimo visokega podstavka za novo zastavo tja do konca trga, kjer je bila razvrščena častna četa, se je odvijala rdeča preproga.
Po skupinah so prihajali na ploščad razni gostje, člani parlamenta, ministri, škof Šuštar: njihov prihod je pozdravljala množica s toplim aplavzom.
Tu pa tam je bilo opaziti prijatelje in znance iz Trsta. Veselo smo si mahali in pozdravljali.
Bil je lep poletni večer. V srcu človeka pa so se stopnjevala prijetna, globoka čustva, namreč zavest, da se bo v kratkem odvijal zgodovinski trenutek, kateremu si želel biti priča, osebno ga doživeti. V življenju se pač dogaja, da kdaj prisostvuješ zgodovinskemu trenutku; teh je lahko več, a ima posebno moč tisti, ki ga prej doživljaš v svoji notranjosti. Tako, kakor je bilo tisti večer. Potem pa ti vse postane praznično, slovesno, edinstveno in... res ... zgodovinsko. V prijatelju ali znancu, ki je pred teboj, opaziš isto valovno dolžino, potem je naravno, da se z njim objameš s posebnim veseljem. Skupna zavest edinstvenosti.
Toda vrnimo se k slovesnosti.
Slovenska zastava zaplapola.
Točno ob 21.15 so iz parlamenta stopili na kraj slovesnosti predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik skupščine dr. France Bučar ter predsednik vlade prof. Lojze Peterle. Pozdravilo jih je navdušeno ploskanje številne množice, častnih gostov, poslancev ter ministrov. Predsednik Milan Kučan je najprej pregledal častno stražo, nato naslovil narodu svoj prvi predsedniški govor.
Za tem so častni stražniki dvignili na visok drog 14 metrov dolgo novo slovensko zastavo: belo, in rdečo z novim grbom. V čustevenem pogledu je bil to višek celotne slovesnosti. Kar so na predvečer sklenili državni poslanci v parlamentu, so sedaj naj-višje državne oblasti slovesno proglasile pred to zastavo: ves svet naj ve, da je nastala nova država - Slovenija je samostojna in neodvisna republika.
Kar nas je bilo na trgu, smo z dolgim ploskanjem sledili počasnemu dviganju državne zastave ob Prešernovi Zdravici...
Nadškof Alojzij Šuštar je stopil na poseben podstavek in blagoslovil lipo, ki so jo za priliko zasadili prav blizu državne zastave. Omenimo še to, daje ljubljanski metropolit pred to slovesnostjo ob 18. uri vodil v stolnici somaševanje za domovino, za mir.... spravo in odpuščanje.
Kratki slovesnosti so sledile potem žive barve ognjemetov.
Za trenutek sem pogledal še na Prešernov trg, kjer je bila na spore-
ni nastop pred magistratom.
27. junija. Cankarjev dom. - Svetovni slovenski kongres. Tu se je začel in po sili razmer nadaljeval in zaključil prvi Svetovni slovenski kongres, ki je privabil v slovensko prestolnico slovenske predstavnike iz 21 držav. Glavno skrb za potek dela je imel Bojan Brezigar, predsednik osrednjega iniciativnega odbora, ki se je ustanovil leta 1989 na Opčinah v okviru Drage.
Takoj je bilo opaziti, da je bil kongres hudo okrnjen, prvič zaradi prisilne odsotnosti nekaterih delegatov, ki niso mogli v Ljubljano, potem pa je dogodek proglasitve samostojnosti »zožil« debato na ta dogodek in tako delno omejeval diskusijo širših problemov.
Prvi dan so spregovorili predsednik Milan Kučan, Bojan Brezigar, Spomenka Hribar ter ljubljanski nadškof, sledili so še razni predstavniki, med katerimi je spregovoril tudi dr. Pavel Fonda kot tržaški zastopnik.
Med delegati in gosti je bilo opaziti več oseb, ki so bili prvič po vojni v Ljubljani.
Toda duhovniške dolžnosti so me silile domov. Po stranskih poteh, glavne ceste so bile že zabarikadirane, smo prišli do avtoceste in potem brez problemov čez mejo.
Za sabo smo pustili tragedijo...
Dušan Jakomin
Zborovanje v Doberdobu
Stranka SSk je preteklo nedeljo, 30. junija, sklicala v Doberdobu zborovanje z namenom, da proslavi rojstvo neodvisne Republike Slovenije. Toda slavje se je spremenilo v protestno zborovanje zaradi okupacije Slovenije s strani jugoslovanske armade in njenega nasilja. Jugoslovanska ljudska armada, kot se imenuje, se je namreč čez noč spremenila v okupatorsko armado. Zborovanje se je vršilo v občinskem parku in se ga je udeležilo kar lepo število ljudi. Udeležence je pozdravil pokrajinski predsednik SSk za Goriško dr. Štefan Bukovec, ki jeravno to poudaril, kako se je zborovanje od veselja spremenilo v zborovanje protesta in obtožbe. Poudaril je tudi, kar je danes že mnogim jasno, kako je bila zgrešena zunanja politika Italije in Evropske skupnosti, ki je z ministrom De Michelisom na čelu na tihem dajala potuho Slobodanu Miloševiču, srbskim boljševikom in jugoslovanski armadi, da je prišlo do dejanske zasedbe Slovenije in do prelivanja krvi.
Spregovorili so še deželni tajnik SSk Ivo Jevnikar, pokrajinski tajnik dr. M. Špacapan, poslanec v slovenski skupščini Podveršič in občinski svetovalec v Novi Gorici Peter Stres.
Od demokratičnih volitev v Sloveniji pred dobrim letom dni je bilo jasno, da ni mogoče sožitje demokracije z diktaturo v isti državi. Ali zmaga demokracija ali zmaga diktatura. Tako je prišlo do neizogibnega spopada med dvema političnima sistemoma. Zdi se, da se je zahodnemu demokratičnemu svetu končno začelo nekaj svetlikati, četudi ne še dovolj svetlo, skrbi jih namreč, kdo bo plačal zunanji dolg Jugoslavije, ki znaša 16 tisoč dolarjev. Če se Jugoslavija razdruži, bodo nekatere republike poravnale svoj del dolga. Toda Srbija in Črna gora ne bosta nikoli tega zmogli. Tukaj je najbrž pravi razlog za vztrajanje pri »enotni Jugoslaviji« s strani zahod-
nih držav in ZDA. Srbom ta strah prav pride, kot je videti.
Odmevi v Trstu in Gorici
Priznati je treba, da je bil odziv Trsta in Gorice na tragične dogodke v Sloveniji nekoliko zapoznel in mlačen. Omeniti je treba odločno stališče skupščine dežele Furlanije - Julijske krajine, ki se je izrekla za uradno priznanje samostojne Slovenije in Hrvaške, pa tudi mnenje deželne krščanske demokracije, ki je celo obžalovala zunanjo politiko rimske vlade. Slišati pa je bilo tudi mnoge ohlapne in splošne izjave. Razočaralo je tržaško javno mnenje. Po anketi, ki jo je izvedel dnevnik »II Piccolo«, je večina tržaškega prebivalstva dokaj ravnodušna ob dogajanju tik za mejo. Po krajevni televiziji je bilo slišati celo nekaj ciničnih in škodoželjnih izjav.
Toda bila so tudi drugačna znamenja. Zelo sta se zavzela za prenehanje vojaške agresije na Slovenijo videmski škof Battisti in goriški nad-
Dragi bratje in sestre, člasi SZSO izražamo svojo solidarnost in popolno podporo vam, Zvezi slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, in po vas celemu slovenskemu narodu v tem težkem in zagonetnem zgodovinskem trenutku. Kot že izraženo po telefonu, z veseljem pozdravljamo samostojno in suvereno Republiko Slovenijo, obenem pa strogo obsojamo okupatorjevo agresijo in sem-plicistično ter brutalno uporabo nasilja kot sredstva za rešitev vprašanja o sožitju balkanskih narodov.
Obžalujemo tudi dejstvo, da večina evropskih in drugih držav iz raznih razlogov noče priznati države Slovenije in slovenskega naroda kot subjekta, ki bi s svojo voljo odločal
Ves svet, posebno pa Slovenci na vseh kontinentih so se razveselili tega dogodka. Prireditve pred skupščino v sredo, 26. junija zvečer, so se udeležili kar štirje avstrijski deželni glavarji: koroški (tudi namestnik), štajerski, dunajski in gornje-avstrijski. Mnoge organizacije so članom slovenske vlade poslale svoje čestitke, med njimi tudi Mohorjeva družba, ki je obljubila posredovanje pri avstrijskih oblasteh po čimprejšnjem priznanju nove države.
Velik in ganljiv je bil ta dan — še bolj pa večer — navdušenje ob razo-bešenju slovenske zastave, tudi človek doma pri televizorju ni mogel skrivati, kaj šele na kraju dogajanja samem. A kaj, ko je veselje tako kratko trajalo! Že naslednji dan se je podoba Ljubljane spremenila: vojaki, tanki in strah med ljudstvom so iz dneva praznovanja naredili dan žalosti in razočaranja. Naslednjim dnevom se je reklo okupacija in tudi tega »dogodka« nihče ne bo mogel pozabiti; ostal bo zapisan v slov. zgodovini, ki se je začela pisati na novo.
Avstrija oz. Koroška je zelo hitro reagirala na razmere pri sosedih. Ne samo, da so na štajersko-slovensko mejo prišli tisoči vojakov z raznimi »pripomočki«. Bile so demonstracije, katerih so se poleg Slovencev in Hrvatov udeležili tudi nemško govoreči simpatizerji. V Celovcu se je pred jugoslovanskim konzulatom zbralo nekaj čez 100 Slovencev (Korošcev in iz matične domovine), na Dunaju pa približno 3000 ljudi.
škof Bommarco. Isto je v ponedeljek v krajevnem časopisju storil tudi tržaški škof Bellomi. S tem v zvezi naj omenimo tudi gesto italijanskih vernikov v župniji Novega sv. Antona: med nedeljsko slovensko mašo so njihovi predstavniki izrekli tople besede solidarnosti preizkušanemu slovenskemu narodu.
Novice iz Slovenije so seveda na Slovence, ki živimo v Italiji, legle kot grozeča mora ter nas navdale z osuplostjo in ogorčenostjo. Prvi javni protestni shod je sklicala mladinska sekcija Slovenske skupnosti v soboto zjutraj na Borznem trgu v Trstu. Naslednji dan je bila protestna manifestacija, ki so jo na glavnem tržaškem trgu pred občinsko palačo sklicale številne slovenske in italijanske — slednje sicer predvsem levičarske — organizacije. Manifestacija je bila istočasno tudi v Gorici na Travniku, kjer sta spregovorila oba župana, Scarano in Pelhan,poleg drugih govornikov.
o lastni zgodovini. Prepričam pa smo, da bo do tega kmalu prišlo.
Z upanjem v zmago razsodnosti in miru želimo izraziti svojo pripravljenost, da po svojih močeh priskočimo na pomoč v teh in naslednjih trenutkih. Vedno pripravljeni!
SZSO
Gorica - Trst, 30. junija 1991 P.S. Obveščamo Vas, da so nas razni posamezniki, predvsem italijanske narodnosti, pooblastili, da vam tudi iz njihove strani posredujemo občutke solidarnosti in pripravljenosti. Posebno je to izrazilo vodstvo italijanskega stega AGESCI Udine 10, ki je med drugim naslovilo podobni pismi tudi predsedniku Italije Cossigi in vlade Andreottiju.
Zanimivo je mišljenje Avstrijcev o slovenski osamosvojitvi. Nekateri še vedno zastopajo mišljenje Amerike, da Jugoslavija mora ostati enotna (največ seveda tisti, ki nimajo pojma o razmerah in raznolikosti narodov v tej državi). Bila pa sem priča pogovora dveh Celovčanov, ki sta pozdravljala slovensko odločitev. Čeprav koroški gospodarstveniki stokajo zaradi »izgube«, ki nastaja ob izostanku slovenskih kupcev, ta izguba po njunem mnenju ni nič v primerjavi s škodo, ki je nastala v lepi Sloveniji. Dovolj dolgo, da so Slovenci bili pod Srbi, in prav je, da se postavijo na lastne noge.
Torej v tem stremljenju mlada slovenska država le ni tako osamljena, kot se včasih dozdeva.
Pomoč posebne vrste nudi od petka naprej (podnevi in ponoči) Narodni svet koroških Slovencev (NSKS), ki je v svojih prostorih v Mohorjevi hiši organiziral pomoč (prenočišča in informacije) Slovencem, ki so ali ostali v Avstriji ali pa pribežali čez mejo na Koroško. Do zdaj se je te ponudbe poslužilo že več kot 200 ljudi (veliko družin z malimi otroki), ki so dobili zatočišče ali v Modestovem domu ali v Tinjah in na Rebrci. Neka gospa iz Vetrinja pa je dala na razpolago tudi svoj penzion, ki ima 63 postelj. Solidarnost ne pozna meja, upajmo pa, da se bodo vsi kmalu lahko vrnili na svoje domove in zaživeli srečno življenje v državi Sloveniji.
R.B.
V nedeljo dopoldne so se vse organizacije in politične skupine, v katerih delujemo Slovenci, domenile za ustanovitev t.i. kriznega štaba, ki bi po svojih močeh spremljal dogajanje ter v okviru svojih možnosti pomagal Sloveniji v tej težki preizkušnji. Sedež tega kriznega štaba je v prostorih SKGZ v Trstu (tel. 040/368094).
Svet slovenskih organizacij je sklenil začeti širokopotezno akcijo za denarno pomoč Sloveniji. Zbrani znesek bo izročen slovenski Charitas.
Duhovniški jubileji
Spomnili smo se novomašnikov, pa omenimo še zlatomašnike.
Zlato mašo je preteklo nedeljo obhajal Stanko Pontar, ki je bil posvečen 29. junija 1941.
Zlatomašnik se je rodil v Kobaridu leta 1917. Gimnazijo je opravil v goriškem malem semenišču, tudi bogoslovje je dokončal v Gorici. Po novi maši je ostal v domači dekaniji in pomagal dekanu Alojzu Pavlinu. Bili so časi vojne in v Kobaridu so imeli domobransko in nemško posadko. Stiki z enimi in drugimi so bili neizbežni. S tem se je človek tudi nehote zameril domačim terencem. Vsled tega se je mladi kaplan Stanko skupaj z dekanom Pavlinom, Albinom Martinčičem ob razmejitvi umaknil v Gorico. Kako prav so imeli ti gospodje, seje kmalu pokazalo, saj so že kako leto nato aretirali in zaprli ter obsodili Jožka Kraglja, župnika na Livku, Ljubota Marca, župnika v Drežnici, Ivana Kobala, ki je za g. Pavlinom prišel v Kobarid. Vsi trije so bili mladi mašniki.
Po vojni nas je bilo slovenskih duhovnikov v Gorici na pretek, zaradi tega je nadškof Margotti poslal nekatere v Furlanijo, med temi tudi g. Pontarja. Najprej je šel za kaplana v Gradiško v župnijo Sv. Duha, leta 1951 pa je šel za župnika v Zdravšči-no (Poggio III Armata) in tu ostal do danes. Župljani so mu v nedeljo pripravili velik praznik za njegovo zlato mašo.
Letošnji zlatomašnik je tudi msgr. Olindo Virgulin, doma iz Corone. Šolal se je in bil posvečen v Gorici, toda pozneje je odšel v Rim, prestopil v vzhodni obred in sedaj živi in deluje v Rimu za vernike vzhodnega obreda; prevzel si je ime Štefan.
V koprski škofiji obhaja zlato mašo g. Efrem Mozetič doma iz Mirna. Po novi maši je šel v Temnico, od tam v Brda in nazadnje v Dutovlje na Krasu (leta 1974). Ponovitev zlate maše bo imel v Mirnu v nedeljo 14. julija.
Zlatomašnik je tudi Peterlin J.ože, salezijanec, ki je služboval v Gorici (Alojzijevišču), sedaj je župnik na Dolenjskem.
POGOVORI
V nedeljo, 9. junija, popoldne se je stolnica sv. Justa napolnila za slovesno somaševanje škofa in mnogih duhovnikov ob priliki beatifikacije Tretjega reda frančiškank, t.i. Eliza-betink, Elizabete Vendramini. Sv. oče jo je uvrstil med blažene v lanskem novembru, to junijsko nedeljo pa se je spominjajo njene sestre skupaj s tržaškimi prijatelji.
»Domu gostoljublja Stella del Mare«, v katerem je 25 mater in otrok, je tržaški Rotary Club podaril mini-telovadnico. Blagoslovil jo je tržaški škof v petek, 14. junija, ob prisotnosti mestnih oblasti in raprezenta-tivnega predstavništva Rotary Cluba.
Pripravila »Vita nuova«
Slovenska zamejska skavtska organizacija Gorica - Trst
Kako je Koroška doživjala osamosvojitev Slovenije
Grad Dobrovo, detajl iz viteške dvorane z grbom družine Colloredo
in s stensko sliko
Delegacija Sveta slovenskih organizacij pri goriškem prefektu
V soboto, 29. junija, je goriški prefekt sprejel delegacijo Sveta slovenskih organizacij, ki sta jo sestavljala podpredsednik dr. Damjan Paulin in prof. Franka Žgavec.
Goriškega prefekta je delegacija seznanila s stališči SSO glede dogajanja v Sloveniji in od predsednika rimske vlade zahtevala, naj se Italija aktivneje prizadeva za rešitev krize v Jugoslaviji in naj prizna demokratično in samostojno republiko Slovenijo.
Zahvala Kulturnega doma ■ Gorica
V ponedeljek, 24. junija, seje mudila na obisku v Gorici skupina 150 otrok iz Černobyla (Sovjetska zveza), s področja, ki je pred leti doživelo eno izmed največjih nuklearnih tragedij na svetu. Posledice radioaktivnega sevanja so prisotne še dandanes.
Upravni odbor Kulturnega doma se je z gostovanjem černobilskih otrok želel neposredno vključiti v širšo slovensko humanitarno pobudo »Slovenija Černobylu«.
Ob tej priložnosti se želi upravni odbor Kulturnega doma v Gorici zahvaliti vsem številnim posameznikom in ustanovam, ki so prispevali na razne načine, da je srečanje nadvse dobro uspelo.
Sovodnje
V četrtek, 27. junija, se je na izredni seji sestala sovodenjska sekcija SSk. Proučila je nastale napetosti v Sloveniji ter odločno obsodila gnusno dejanje jugoslovanske armade, ki je napadla in okupirala mlado suvereno državo. Isti večer je sekcija izdala in razdelila po vsej občini letak, v katerem izraža polno podporo demokratični Sloveniji ter obsodila JA.
Naslednjega dne pa se je sestal občinski svet na redni seji. Glavna točka seje je obravnavala vojno stanje v Sloveniji. Dnevni red so zato soglasno spremenili in odložili. Na predlog SSk so poslali zadevno resolucijo predsedstvu ministrskega sveta in ministru za zunanje zadeve v Rim, goriški prefekturi, pokrajini in naši deželi. Solidarnostne telegrame pa so s seje poslali tudi predstavnikom slovenske vlade in parlamenta ter pobratenim občinam.
Remo Devetak
Slovenci v Tržiču
V ponedeljek, 25. junija t.l., je bil na občini Tržič (Monfalcone) sestanek med predstavniki Slovencev na Laškem in člani občinske komisije za statut.
Predmet srečanja je bilo priznanje avtohtone slovenske narodnostne skupnosti v Tržiču. Frandolič in Mu-čič sta opozorila, da je slovenski značaj mesta zgodovinsko osnovan. V dokumentih iz leta 1908 je uradni naziv mesta Tržič (Monfalcone). Leta 1910 sta bili tu društvi Slovenska šola in Straža. Po vojni in do leta 1956 so delovale slovenske šole in društvo Triglav. V mestu je okrog 130 družin, ki govorijo slovensko ali so mešanih zakonov.
V drugem delu srečanja se je diskutiralo o pravnem priznanju Slovencev. Predstavnika društev sta citirala ustavno razsodbo št. 28/1982 in razsodbo prizivnega sodišča v Trstu št. 1554/90, ki se takole glasi: »Pripadniki slovenske manjšine v Italiji imajo že danes pravico, na po-
dlagi zakonodaje, da uporabljajo slovenski jezik v odnosu z javno upravo in sodno oblastjo.«
Ker gre za avtentično interpretacijo Ustavnega sodišča, je samo po sebi umevno, da tale razsodba podeljuje neposredno normativno veljavnost (zakonsko veljavo) 6. členu Ustave.
Občinski upravitelji v Tržiču so obljubili svoje prizadevanje v tem smislu...
Slovenske organizacije v goriški pokrajini dajejo pobudo za nabirko denarja in drugih sredstev v korist republike Slovenije pod geslom:
POMOČ SLOVENIJI 91
V vseh bančnih zavodih na Goriškem so v ta namen aktivirali t/rni. Denar bo namenjen Rdečemu križu Slovenije in slovenski Caritas. Informacije na sedežu SSO tel. 536455 in na SKGZ tel. 531644.
Gospe Idi v slovo
V naši skupnosti je ugasnila še ena življenjska luč: 25. junija je po krajši bolezni preminula gospa Ida Koshu-ta Paulin.
Vsi, ki smo jo vsaj nekoliko poznali, jo bomo ohranili v dragem spominu. Toplina in prisrčnost, preprostost in pozornost do vsakogar, povezane s trdoživostjo in vedrostjo značaja so bile tiste poteze, ki so jo najbolj označevale. Življenjska vitalnost se je stalno izdajala iz njenih besed in kretenj, prav tako odločnost. Zadnja leta se je predvsem zadrževala na svojem domu, nisi je več srečeval na različnih kulturnih prireditvah, zvesto pa jim je sledila vsaj preko tiska in radia.
Klenost značaja in močna duša, to sta bili bogastvi, ki ju je prejela od življenja, življenja žrtev in težkih solz. Brezskrbno otroštvo ji je zaznamovala krutost prve svetovne vojne, ki jo je skupaj z družino pognala v begunstvo v Novo mesto, daleč od Gorice. Povojni čas je bil zanjo čas šolanja na trgovski šoli in vzpostavljanja stikov in navezovanja prijateljstev. Sreča in boljše življenje sta se ji obetala: srečala je svojega bodočega moža odv. Jožka Paulina z Oslavja, se z njim poročila in imela dva otroka. Mirnega in srečnega življenja pa je bilo kaj kmalu konec: fašistična oblast je začela preganjati moža Jožka zaradi njegovega neprikritega slovenstva, ga leta 1942 zaprla v goriške zapore, kjer se je načelo njegovo zdravje. In čez tri leta jo je zadel še najhujši udarec: bolezen ji je vzela dragega moža. Kmalu nato se je prenehala vojna, toda za gospo Ido se obzorje ni zjasnilo. Se mlada je morala sama skrbeti za majhna otroka in si prizadevati, da bi bila vsaj njuna bodočnost lepša. V tem svojem dajanju pa je bila srečna. Tudi številne gube, ki so se z leti nabrale na njenem obrazu, so prikrivale zadovoljstvo, da je z zaupanjem vase in v božjo pomoč premagala vse preizkušnje; zadnje pa ni zmogla in njeno 83 let dolgo življenje je utihnilo.
Grad Dobrovo
Grad Dobrovo je eden tistih žal preredkih srečnežev na Slovenskem, ki je po dolgotrajni zahtevni obnovi končno zasijal v prvotni lepoti. Strokovna preučevanja zadnjega obdobja, obnovitvena dela ter arheološka izkopavanja v pritličju gradu in njegovi neposredni okolici pa so prinesla na dan mnoga nova spoznaja, ki še dopolnjujejo dosedanje vedenje o tem kulturnozgodovinskem kompleksu. Predvsem so sedaj popolnoma dokazane domneve, da je na mestu sedanjega že prej stal starejši grad oz. trdna zidana stavba, izkopavanja pa so odkrila tudi številne materialne ostanke, povezane s fevdalno kulturno plastjo. V 16. stoletju so bili lastniki gradu in posesti Dobrovo grofje Colloredo, ob koncu 18. stoletja pa je postala lastnik Dobrovega družina de Catterini-Erzeberg iz Gorice. Leta 1872 je s poroko grofa Silveria de Baguer z zadnjo naslednico iz družine Catterini posest prešla v roke družine Baguer.
Utemeljeno lahko domnevamo, da je grad bil sezidan okrog leta 1600 in se je do danes ohranil v razmeroma nespremenjenem videzu. V tlorisu je skoraj pravilen kvadrat s simetrično postavljenimi stolpi na vogalih, primerjamo pa ga lahko s podobno grajenim gradom Kromberk. Gre za renesančni stavbni tip, ki se je v naše kraje razširil iz severne Italije. Verjetno v času druge beneške vojne (1615 - 1617) je grad dobil obzidje, ki je na zahodni strani deloma še ohranjeno. Upoštovajoč os, ki poteka skozi sredino grajskega poslopja in se nadaljuje na vzhodni strani po terasno urejenem zemljišču, na zahodni strani pa skozi portal v sredini obzidja še dalje do borovega gozdiča na griču, bi lahko govorili o baročni koncepciji ureditve celote, ki jo v določeni meri upošteva tudi sedanja ureditev, prilagojena sodobnim potrebam. Do nekaterih sprememb je prišlo v gradu že v baročni dobi, kar nam priča ureditev kapele v južnem obzidnem stolpu, to pa hkrati pomeni, daje takrat obzidje že izgubilo na svoji izrazito obrambni funkciji-
Zaradi neugodnih zgodovinskih okoliščin, pa tudi neodgovornega raznašanja tik po drugi svetovni vojni, v gradu ni več izvirnih kosov premične notranje opreme. Ostalo je le tisto, kar ni mogoče odnesti, to pa so zlasti poslikane površine. Od teh so največje v »lovski« sobi v pritličju, ki jo je leta 1894 okrasil goriški slikar Clemente Del Neri. Upodobil je več lovskih oz. poljedelskih tihožitij in vedute krajev, kjer so bile posesti družine Baguer. V podobnem dekorativnem slogu, značilnem za drugo polovico 19. stoletja, je poslikano tudi stopnišče, ki iz pritličja vodi v prvo nadstropje.
Osrednji prostor prvega nadstropja je »viteška« dvorana, okrašena s štirimi plemiškimi grbi, od katerih sta dva še prvotna, iz časa kmalu po nastanku gradu. Grb na severni steni pripada družini Colloredo, ki se kot lastnik posesti Dobrovo omenja že leta 1501. Na isti steni desno je nekoliko kasneje nastala preprosta, a vsebinsko zanimiva stenska slika s prizorom napada na utrjeno obmorsko mesto. V ozkem prostoru, v katerega stopimo skozi dvojni kamnit portal pod grbom družine Colloredo, sta ohranjena ostanka stare baročne poslikave z motivom vzorčasto okrašene zavese, ki bi ju lahko datirali še v 17. stoletje. V sosednji sobi levo lahko občudujemo kamin s kamnitim, globoko vžlebljenim baročnim okvirom, na stropu pa rastlinski ornament v »papier-mache« tehniki, ki je verjetno nastal ob koncu 18. oz. v začetku 19. stoletja. Še en podoben kamin stoji v prostoru ob jugovzhodnem stolpu.
Grad Dobrovo po končani obnovi združuje več dejavnosti, s tem da so pritličje, dvoriščni del in klet namenjeni dejavnosti, s poudarkom na stalni razstavi slikarja in grafika Zorana Mušiča.	Marko	Vuk
Macuzzi Andrej
1.7.89 - 1.7.91
Prerano si nas ti zapustil, sadove truda nisi žel, v srcih naših bolečino pustil, ki ostala bo vselej.
_ obvestila_________________________
Zaradi dramatičnih dogodkov v Sloveniji je društvo «F.B. Sedej« odločilo, da Festival, ki je bil napovedan za 6. in 7. julija, prenese na soboto 31. avgusta in nedeljo 1. septembra, seveda v upanju, da se bodo razmere dotlej uredile.
Obenem člani društva Sedej izražajo vso solidarnost rojakom v Sloveniji z voščilom, da bi čimprej ponovno zaživeli v miru.
Odhod otrok v kolonijo Slovenske Vineencijeve konference v Comeglians bo v četrtek, 11. julija. Otroci naj se zberejo v Trstu v ul. San Nicolo 31 ob 15. uri, v Gorici pred železniško postajo pred 17. uro.
Kočevski rog: V nedeljo, 7. julija, bo prva obletnica slovesnega pogreba slovenskih domobrancev. Somaševanje vodi nadškof A. Šuštar. Nato spominska prireditev. Začetek sv. maše ob 11. uri.
Romanje na Trsat se zaradi negotovih razmer v Jugoslaviji prenese na poznejši čas.
Popravek
V članku o Velikonji je pod sliko napačno omenjen govornik: Govoril je Dane Zajc in ne Tone Pavček. Kat. glas 27.6.1991.
* * *
Članek Glasbeni poklon centra E. Komel v Gorici, objavljen v predzadnji številki Katoliškega glasa, je bil po pomoti podpisan z l.b. namesto a.b.
Čestitke
Doberdobska skavtska družina je z veseljem sprejela novico o rojstvu male
Tatjane
Srečnima staršema Albanotu in Katji iskreno čestita.
DAROVI
Za cerkev sv. Jožefa v Ricmanjih:
N.N. Trst 1.000.000 lir.
Za slov. misijonarje: Marija Fabijan-či 100.000; Ana Furlan 50.000; Sv. Ivan Gorica 550.000 lir.
Za Sklad M. Čuk: druž. Paulin v spomin svakinje Ide Koshuta vd. Paulin
100.000 lir.
Za cerkev v Štandrežu: druž. Makuc daruje v spomin svojih dragih pokojnih
50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: v spomin tete Ide darujeta Nada in Tuša z družinama
100.000 lir.
V zahvalo Bogu za 88. rojstni dan daruje H. Sirk: za Dom srečanja na Sv. Vi-šarjah v spomin gg. kaplanov Piščanca in Sluge 100.000; za Katoliški glas 25.000; za zavod sv. Družine 25.000; za cerkveni pevski zbor na Subidi 50.000 lir. Za Katoliški dom: M.L. 100.000 lir. Za lačne po svetu: N.N. Vrh 50.000; Pipan Bruno 10.000; N.N. Vrh 50.000 lir.
Za katoliški tisk: N.N. Vrh 10.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS
Tednik
List je nastal po združitvni goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Uredništvo in uprava: Riva Piazzutta, 18 -34170 Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 533177 poštni tekoči račun: 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo Societa Tipografica Cattolica srl Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318 Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
.zračna pošta 95.000 Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19% IVA
ZAHVALA
Ob izgubi drage
Ide Koshuta vd. Paulin
se zahvaljujemo vsem, ki so se pokojnice spomnili na katerikoli način in nam bili blizu ob težki življenjski preizkušnji; posebna zahvala naj gre g. župnikoma Makucu in Belliniju ter pevcem.
Žalujoči svojci
Gorica, 4. junija 1991	_____