6  
Naši dopisi.
Iz Celovca 30. dec. — Ob nastopu novega leta vsa-kako   ni   brez   koristi,   spominjati   se  preteklega   časa. Citatelji „Novic"  gotovo ae se spominjajo velike senzacije,   ki  jo  je  leta 1869. učinila knjiga slavnoznanega dr. Adolfa Pišhofa pod naslovom: ,,Oesterreich und die Biirgschaften seines   Bestandes"   (Avstrija   in   poroštva njenega obstanka). Mož, ki je viharnega leta 1848. na velikem glasu bil, ži\i zdaj prav tiho blizo Celovca na grajščini svoji Smirče,   al   60.   njegovega  rojstnega dne 5. dne t. m. niso pozabili možje,   ki  imajo še kaj srca za Avstrijo.   Došla so mu iz Dunaja in od dru-zih strani za njegov god srčna voščila, katerim — vsaj to mi mislimo — je izvirek to,   da se čedalje bolj priznava in čuti, da Avstrija more obstati le, ako izpolni, kar dr. Fišh of „garancije  njenega obstanka" po pravici imenuje.    Žalostne   81etne skušnje   to   tako   očitno pričajo,   da mora   slep biti,   kdor tega ne vidi,   in pa gluh, ki ne sliši glasov nemčurskih in magjaronskib. — Poglejmo danes p preteku omenjenih 8 let v Fišhofovo knjigo in vzemimo iz nje le 5 glavnih toček, pa bomo videli,   da   bila  je prav preroška beseda,   ki jo je govoril leta 1869.    Rekel je takrat,   da  Avstrija more se mirna in srečna zdržati le na federalistični podlagi, enaki oni v Svajci; —  kazal je, da po decemberaki ustavi od leta 1868. se je stvarila sistema,   po kateri gospoduje v državnem zboru le nemška večina,   to go-spodstvo pa žali in draži večino Avstrijskih narodov in je Avstriji pogubno; — povzdignil je glas zoper to, da država   šohtvo   za   svoj   monopol   rabi   in   da dežele imajo celo malo vmes govoriti; — dr. Fišhof,   čeravno judovske vere,   v vsej knjigi kaže živo spoštovanje do kristijanske vere,   katere   ne   sme   oni   liberalizem spodrivati, ki se ,,brezverstvo" imenuje; — Fišhof, če tudi Nemec po rodu,   je na vsaki strani svoje knjige   pravičen   in   prijazen   vsem   narodom; „manjšim narodom ropati njihov jezik ali ga jim počasi in skrive krasti, je  divja ali pa plaha zavrženost." — Tako  je   govoril  leta 1869. dr. Fišhof,   in   čez 8 let se  kaže,   kam   je   Avstrija zašla pod gospodstvom današnje nesrečne sisteme, ter da že enajsta ura bije, da zapusti stališče,  ki jo tira v propad,   katerega sovražniki njeni že  komaj čakajo.    Čedalje jasnejše je tedaj, da le, če se vresniči to, kar Fišhof „poroštva obstanka Avstriji" imenuje,   bode močna in slavna, na zadovolj-nost narodov oprta.   —   Prav   je   tedaj   bil   spomin   na rojstni dan moža,   ki je zlata vredne besede govoril za obstanek Avstrije.
V Gorici 31. dec.   —  Sloga se dandanes zel6 po vdarja.    To je toliko, kakor:   „Mir ljudem na zemlji".
Kaj je lepšega, ko to? Ali, kakor je nek časnik uni pot rekel, da je lože „pravico pridigo vati, ko pravičnim biti", tako prav tisti časnik opportune & lmpor-tune ,,slogo" pridiga, sam pa (bodi si, da je strast in hudobija, ali pa neumnost in breztaktnost tega kriva) vsak hip slogo kali in podira. Pač res pravo je zadel ni davno nek gospod — rekoč: „Vse bi bilo lep6, da bi le tisti časnik vrag vzel"! In res, pri nas so se vsi raznoteri slovenski elementi dokaj omečili in nasprotja še precej ogulila, pa kaj , ko neki diktatorski pikelhavbarji menijo, da, kogar njihova čepica ne pokriva, ni domoljub, ni Slovenec. Ce le besedico kedo črhne o Goriških razmerah — ,,izdajavec" je in ,,slogo kali" (njihovo papirnato menda). Drugod po Slovenskem so se časniki pomirili in vlada vsaj v njih dostojnost in sloga, pri nas imamo^ na veliki poli p a-pirja — „Turško ustavo". Se dobro, da si naših ljudi zdravi um in logika naših dejanskih razmer zna pomagati brez papirne Turško-ustavne sloge. Nadejamo se, da se bode naš organ — do sedaj le teoretične in posiine — sloge po novem letu ogibal očitanja: Zdravnik, zdravi samega sebe! — Staro leto se je h koncu slabo obneslo. V Sovodnjah (iy2 uro od tukaj) se je 23, t. m. nekaj groznega zgodilo. Sestdesetleten oče je svojo hčer zadavil, ker mu ni hotela denarjev dati. Jožef Visintin je nesrečniku ime. Tudi na Solkanski cesti, v krčmi, ]e nek kmet (krčmarjev po-magač) Goriškemu čevljarju nož pod rebra zabodel, ker je hotel oditi, predno je plačal, kar je bil zapil. — Dne 29. t. m. je prišel nek kmet M. pod voz , na katerem je peljal listje iz gozda. Izvlekli so mrtvega izpod koles. — Temen tedaj, kakor je danes vreme temno in megleno, je konec starega leta; nadejajmo se, da bode novega leta začetek v vsakem oziru veselejši. — Od prvostolne cerkve sem čez doni svečano zvonenje: pojdimo k zahvalnici!
Iz Metlike 29. dec. — Razglas si. odbora družbe kmetijske, da pride gosp. prof. Po v še iz Gorice po božiču nadaljevat popotni kmetijski poduk v Metliko in Črnomelj obradoval je ves naš okraj tako, da težko bilo bi odločiti, je ii so gospodje župniki in župani z večo radostjo profesorjev prihod naznanjali ali pa gospodarji njihova poročila sprejemali. Iz tega se vidi, da se je našemu narodu goreča želja izpolnila, ki mu je že dolgo dolgo na srcu ležala, in njo izpolniti bil je gosp. profesor Povše poklican!
27. dne decembra ob 10. uri predpoldne imel je govoriti o kletarstvu. Ob 9. uri bila je dvorana mestne hiše, zdaj soba dekliške šole, vkljub iznenada nastali zimi ukaželjnih poslušalcev, samih gospodarjev Metliškega aodnijskega okraja, na čelu občinski glavarji, že prepolna. Ko se pripe!je gosp. profesor iz Karlovca, in pričakovan, pozdravljen in spremljan do mestne bi8et nastopi oder, napolni se hodnik, stopnice in veža s po-slušajoČim občinstvom. S kratko pa toplo besedo, po g. Navratilu predstavljen, začne razvijati svoj program, pretresa oddelek za oddelkom in ko vdari kladvo pol ene, zvrši dopoldanski poduk. Kakor je on mirno, razumljivo in prepričevalno govoril, tako je narod nepremično, pazljivo in verno poslušal. Ima pa tudi gosp. Povše vse lastnosti prijetnega govornika, katere mu srca radi privoščimo in še rajše priznavamo. Popoldanski razgovor je bil zanimiv, poslušalci so marsikaj po-praševali, a profesor, gotov na odgovor, je z največo prijaznostjo na občo zadovoljnost odvračal. Konečno mu se zahvali župan Božakovski Jure Bajuk za ljubav njegovo in izrazi živo željo, da bi gosp. profesor Povše zopet kmalu prišel in vspeh svojega današnjega truda na naših trtah videl. Gromoviti živio-klici so doneli potem  gosp.  profesorju.   — Poglejte: dve,  tri ure
navzočnosti in samo ustmenega poduka popotnega učiteija, a kolika sprememba pri ljudeh! Poprej vsak za-se, stoje zdaj možje v skupinah v živahnih razgovorih, kako ravnati s sodom, kako z vinom , kako s trto, kako z gnojena. Posebno o trti, tej prežlahtni roži, prositoo gosp. profesorja, naj nam svoj poduk o cepljenju trte, ki nam za vse veke ostane v spojninu, blagovoli v kakih sto eksemplarih tiskati dati. *) Skoda za ljudstvo, da se popotni poduki pri nas ne tiskajo. Posnemajmo v dobrem vse narode!
28. dne govoril je gospod profesor v Crnomlji pred izbranim poslušalstvom vpričo okrajnega glavarja gosp. Mah k o ta, podružnice Metliške predsednika gosp. Homaca in druge inteligencije, -— gosp. učitelji ljudskih šol bili so vrlo dobro zastopani — s tolikim vspe-bom, da sta mu gospod okrajni glavar in podružničin predsednik svoje popolno priznanje zagotoviti dala. Podal mu je po končanem govoru g. učitelj Stanonik v imenu občanov Starega trga, dobro znanih Poijancev v spomin naroden dar, ki je gosp. profesorja neizmerno razveselil.
V podrobnosti poduka se človek zarad tesnobe Časopisovega prostora spuščati ne more, ^al sploh se more reči po skušnji, storjeni v Metliki in Crnomlji, da je ustanovitev službe popotnega učitelja z nazornim naukom — glej nazore si. trto- in vinorejca Babo-a v „Zeitschrift fur Weinbau und Kelierwirthscbaft 1874 Nr. 3" — tako potrebna, kakor vstanovitev okrajnega zdravnika, kajti v naših krajih je v gospodarskem oziru ali veliko bolnega ali pa zanemarjenega, in ker se ravno te dni pošiljajo po vsem svetu voščila in žeije, pošiljamo tudi mi svoje težnje v Ljubljano do si. kmetijske družbe, da nam za prihodnjo spomlad zopet gosp. profesorja Povšeta posije, ki bi svoj izvrstni poduk praktično nadaljeval.
NovomeStO 1. jan. = **) — Veliko se piše nečemu slovenskemu listu iz našega mesta; je-li vse resnično ali ne, tega ne bodem preiskaval; le toliko moram kon-statovati, da se v čitalnici naši Silvestrov večer ni praznoval, da je veselica opustila se, menda na ljubo našim nemčurjem. A zakaj nemčurjem? Zato, ker sta morala — čudo golemo! - dva čitalnična pevca v kazini pomagati. Naši narodnjaci so vendar dobri ljudje; najprvo privoščijo svojim bližnjim dobro, drobtinice pa, ki padajo z nasprotne mize, pobirajo tako ponižno, in pevcem, ki se klanjajo mogočni kazini zarad ljubega kruhka, darujejo svojo čast, narodni ponos, slovensko ime. G spodje , kje je eueržija, kje oni ogenj, ki bi moral vnemati slovansko srce, da odločno dela v teh, za nas hudih časih? Pa ugovarjalo se mi bode, da ni moč dobiti pevcev v tako majhnem mestu, in da moramo zadovoljni biti s tem, kar imamo. Res je, da tukaj ni veliko pevcev, al zakaj ima d>sti jih kazina? Nemškutarji rabijo vse pripomočke, da si naber6 pevcev in muzikantov; se ve da jim pri vsem tem le rado izpodieti, kar vidimo pri škripačih, ki ljudi nadlegujejo po mestu s svojo godbo, da človeka kar ušesa bole. Tudi narodnjakom treba je truditi se, da si dobe potrebnih materijalnih pripomočkov za vzdržavanje godbe, da jim ne bode vsaj v tej reči od nemškutarije odvisnim biti. S tem se bode privabilo občinstvo v „narodni dom", slovenski duh bo prodiral naprej in naprej , in kmalu ne bode tiste visokonemČurske „inteligenceu med nami. Gothe govori nekje o magnetni gori, ki poteguje
*) „Noviceu ga bodo rade v svoje predale   vzele   in potem brezplačno kakih 100 posebnih iztiskov napravile. [                                                                           Vred.
**) Jako drago; večkrat kaj.                               Vred.
na-se železje ladij, bližajočih se jej. Te morajo razpasti potem. Primerite, vi gospodje, ki sedite v čitalničnem odboru, to goro z nemčursko kazino, in kako ladijo z narodnim življenjem tukajšnjim, in učite se, da je nam vsem treba biti treznim in paznim, ker nam je čuvati naš jezik, našo narodnost. Dasiravno se vidi, kakor bi vse Novomesto drlo v kazino o kaki veselici, vendar tudi nemškutarji ne stoje na tako dobrih nogah, če beračijo okoli dijakov, naj prevzame ta ali uni „Narod" na svoje ime, da bi 4 gold. manj plačali na leto. Ali ni to „testimonium paupertatis" teh eksaltiranih nem-škutarjev? Ali ima ta klika razlogov kaj, upiti po Ljubljanskem „Tagblattu", da je slovenski stvari konec že blizo? Vsaj vemo, da luč vsplameni še dvakrat in trikrat, predno ugasne, in tudi luč življenja pojemlje tem ljudem v njihovih društvenih razmerah, zato pa tudi praznujejo svoj konec z onim navideznim bliščem, ki ga kažejo njihove veselice, da bodo ugasnile tem hitreje. Ko bi iz Beča pripihala kedaj — in menda ne bode dolgo — le malo druga sapica, in konec bode napuhu tujstva.
Iz Senožeč 1. jan. J. M. (V dobrovoljni frevdarek tudi si. deželnemu odboru.) Ko grem dan pred novim letom po trgu, vidim voz poln popotnikov v gosposki obleki. Postojim in vprašam voznika : kam pa te ljudi peljete, vsaj ni nikjer nobenega shoda zdaj pozimi? Mož mi potem začuden odgovori: prijatelj, ali ne veste, to je šub (odgnanstvo). Ko popotnike seštejem in jih naštejem enajst, vprašam voznika: kaj toliko? To je iahko — mi odgovori — vsaj so tukaj vmes ženske vlačuge , ki so že po s e d e m n a j s t k rat tukaj skozi romale! Voz drdra naprej, jaz pasi mislim: Bog pomagaj ! Samo za nekatere vlačuge stane več nego sto goldinarjev vožnja, jed in vse drugo pri odgnanstvu. Pač res so žalostni časi za kmeta! On zdaj v slabi letini nima se s čim preživeti, še manj pa more davke plačati. Grde vlačuge pa take stroške napravljajo deželi ! Pomislite, gospodje, kam pridemo, ako se bode kmetom za take stroške zadnji imetek iztrgal! Res skrajni čas je , da bi nam novo leto prineslo boljših postav, ki bi nam kmetom veliko nepotrebnih davkov odvzele. Namesto da jih iz mest vozijo domu, od kodar precej zopet nazaj v mesto gred6, naj bi to umazano blago odpeljali v deželno delavnico, da bi si tam s svojimi rokami prislužile, kar jim je za živež treba. Ubogi kmet mora v delu krvavi pot potiti, vlačuge pa vozijo na ,,špancir" iz mesta na dom, kjer še par dni ne ostanejo! Zakaj jih ne obdržijo kar v mestu? Tako bi vsaj meščani pomanjkanja ne imeli na tem blagu , mi kmetje pa ne bi zavoljo njih še večega davka plačevali.
Iz Kranja 1. jan. — Po večletni navadi je zopet letos preblagi gosp. Valentin Bleivveis iz Dunaja poslal čedno in močno zimsko obleko za 12 šolskih dečkov, 12 šolskih deklic in pa sukenj za 6 ubožnih meščanov. Bog povrni milosrčnemu našemu rojaku toliko dobroto!    Ves ta dar more se ceniti na kakih 300 gld.
Iz Idrije 1. jan. — Da imamo domači nasproti tujim elementom zopet večino v mestnem zboru, kaže to, da pri volitvi županovi 27. decembra je bil naš vrli trgovec gosp. Val. Tre ven za župana izvoljen. Gosp. T reven je bil nekdaj desna roka narodnega župana Kamniškega, žalibog! prezgodaj umrlega gosp. Podre-karja, katerega menda Kamničanje še dandanes niso pozabili. Gosp. Tre ven ni tedaj še le od včeraj naroden mož, ampak že skušen zvest sin domovine. „Zivio" novemu županu, ,,živeli" pa tudi narodni naši meščani!
Iz Kamnika 1. jan. — 27. in 28. dne t. m. so bile pri nas volitve v mestni odbor, al — kako so se vršile!   Cele kupe nerednosti bi „Novicam" lahko naštel,
7
pa vsaj se bode to v pritožbi naznanilo c. k. deželni vladi, ki ima čuvati nad tem, da se postava povsod strogo izpolnuje. Ker nočemo reči, da je župan Kecelj te nepravilnosti nalašč dopustil, moramo si le misliti, da je on popolnoma neveden o predpisih volilnega reda. Ce povem, da volilni zapisnik še pravilno ni dokončan bil kakor veleva §. 32., si vsak lahko misli, kako je volitev iz začetka do konca tekla. Glede na tak „narobe svet" bilo bi pač potrebno bilo, da bi bilo c. k. okrajno glavarstvo po oblasti, ki mu jo daje §. 20, volilnega reda, poslalo komisarja k volitvi, ki pazi na to, da se dela vse po postavi. Treba bo to drugi pot storiti, kajti v svesti smo si, da volitev 27. in 28. dec. ne more priznati se za pravilno, temveč, da mora biti druga volitev.
Iz Ljubljane. — Dvodnevni božični prazniki niso prinesli nikakih novic in nikakih dogodeb, po katerih bi se bil spremenil položaj notranje Avstrijske politike, a tudi v obče vnanji položaj monarhije naše ne. „Mir ljudem na zemlji!" ostal je —glas vpijočega v puščavi. ~ ((7. kr. deželna komisija za povzdigo konjereje) bo žebce tacih gospodarjev, kateri želijo dovoljenja za spuščanje za letošnje leto dobiti, v Ljubljani 20. dne t. m. dopoldne, v Radoljici 23., v Kranj i 24.   in  v  Kamniku 26. dne tega meseca ogledovala.
—   (Pri novi volitvi v tukajšnji hranilnici) so bili izvoljeni: gosp. Vinc. Seunig za predsednika, gosp. Aleks. Tre o za podpredsednika, gospodje: Andrej Mali tsch, J. C. Maver, Fr. Souvan in dr. Suppan za kuratorje, — gospodje: L. Burger, Prirn. Hudo-vernig, Jož. Lukmann, A. Muhleisen, pl. Re-dange, dr. pl. Schrev, Ig. Seemann in V. Stedrv za ravnatelje, — gospodje: J. Kordin, Jan. Kozler in Jan. Pajk za računske preglednike izvoljeni.
—  Družba Silvestrova in pa družba rokodelskih pomočnikov ste napravili lepi božičnici, pri katerih je vladalo dobrodelno načelo.
—   V nedeljo popoldne je imel biti velik špektakelj na kernu z drsanjem po ledu; al 8 stopinj gorkote je stajalo led in po vodi je splavalo veselje, po katerem je, kakor „Laib. Ztg." navdušeno piše, hrepenela „die zahlreiche jungere Damenwelt, welche durcii dea Reiz ihrer Erscheiriung (iejte no!) nicht wenig beitiagt zur Popularitat dieses Športa". Te uboge revice se bodo že potolažile, ko se bodo namesti na kernu drsale kmalu na kazininih parketih; al kaj bodo počele pivarne, ledenice in bolnišnice, če ne bodo, kakor je podoba, ledu? To to bode nadloga poletju.
— (Silvestrova veselica.) Tri zvezde so v našem čitalničnem življenji, ki posebno ljudi na-se vlečejo: Vodnikova beseda, maškerada pustni večer in Silvestrova veselica. To se je tudi zdaj pokazalo, ker so bili gorenji prostori vsi prepolni tako, da jih je moralo še mnogo oditi, ker niso prostora našli. Med nazočimi je bilo jih več ko polovico, ki niso udje nobenega narodne a društva, pa so vendar prostor jemali udom. To nikakor ne gre, zato bi priporočali odboru čitalničnemu, naj bi se spuščali k čitalničnim veselicam ljudje le po društvenih pristopnicah in naj bi se pri tem strogo ravnalo. — Zabava je bila prav živahna. Med posameznimi točkami je dopadla smešna Aleševčeva ope reta „Krah", vglasbena pog. Stocklnu, ki je polna prijetnih izvirnih in drugih melodij in se je tudi vrlo izvrševala; dalje mična malenkost „Trije nosovi" in g. Jeločnika „Novoletnica4', ki se je po vsi dvorani razlegala. Gosp. Mayer-Hager se je skazai zopet mojstra na goslih. Sploh je bil večer prav kratkočasen, za kar gre vsem sodelovalcem topla zahvala.
   8