292
Saj ne pozna te svet, Gospod.
Oaj ne pozna te svet, Gospod! Prirodoznanca potna glava Rudninstvo zemlje preiskava, V gorovju skal za skladom sklad, In dolbe v zemeljski prepad, In vekov vse plasti preie In mnogo najde tu grobie Okamenelih mamutov, In preraunja vek njegov. Odkrije mnogo davno stvar, Le tebe ne, nebes Vladar. In vendar v kamenu in rudi In v vsaki kepi rne grudi Ime je tvoje, o Gospod, Od vekov pisano povsod, e v vsaki bilki, v vsakem cveti Mogonost tvoja, Bog, se sveti. Saj ne pozna te svet, Gospod!
Saj ne pozna te svet, Gospod!
Jezikoslovec v vek se mui
Po dnevu in pri bledi lui,
Da oni bi zasledil re"k,
Ki prvi ga govoril vek;
Z jeziki vseh rodov se trudi
In glasom njihovim se udi,
Ko zasleduje slini zlog,
Da reku rek jednak je mnog.
Odkrije mnogo, zasledi,
Gospod, le tebe ne dobi.
In vendar glasi vsi in spevi
Besede vene so odmevi,
In vsake rke mrtev ris
Nebekih rok je jasen pis;
Da boja je modrost velika,
Spriuje govoric razlika.
Saj ne pozna te svet, Gospod!
Saj ne pozna te svet, Gospod! Kako se modroslovec bavi, Da zakon miljenju sestavi, Prestvarja mu njegov napuh
V telesno snov duhovni duh: Kako se loe vtis pojavlja, Kako mu pojme vtis napravlja, Kako je sodeb sklep izraz,
Iz sklepov raste mu dokaz; In gre modrosti do viin, Ko sodi voljo, um, spomin. Res modroslovec v svoji vedi Prav mnogo istino zasledi: Le tega modrec ne dobi, Da Bog nebeki um bistri, Spomin krepi in voljo vodi, Od tega modrec rad zablodi. Saj ne pozna te svet, Gospod
Saj ne pozna te svet, Gospod! ari z neba zvezdovja eda, Rad zvezdoznanec nanjo gleda, Njih pota meri, njih hitrost, Zraunja njihno velikost;
V daljavi silni in megleni Nazivlja zvezdice z imeni: Katera solnce je, planet, Trabant in mesec in komet; Kdaj solnce mrkne, najde sled Ueni, modri zvezdogled Vsled uka tehtnega in truda Oznanja zvezd e druga uda. A kje tem udom biva vir, Kedo jim dal je redni tir, Tega zvezdar nam ne naznanja, Da Bog nebeki red ohranja. Saj ne pozna te svet, Gospod!
Anton Hribar.
Pijancev sin.
(Povest. Spisal Ivan M.) (Dalje.)
IV.
je duhtel panski bezeg, na gredicah pa je bil lovabilo gospice Helene iz Sela je hotel zbor pomladnih cvetlic kakor: avrikelj, hijacinte,
Janko izkoristiti. Ona hoja skozi temno hosto mu ni la iz spomina. Hotel je bolje spoznati svojo zanimivo znanko. Saj je mlad, pa ne bi hotel med svet! Saj ima lepo rno brado! Popoldne sta se napotila on in Alfred na Selo. Pot ju je vodila skozi park, ki je duhtel na vseh krajih najrazlinejih vonjav. Diei les je raz-
vijolice, marnice, resedice, narcisi in nebroj drugih domaih in tujih cvetk. Vse je cvetlo in se veselilo lepega dneva.
Gredo skozi znani gozd je nehote pogledal na razrita tla, da bi nael korenino, nad katero se je spotaknila njegova spremljevalka. Kako vse drugae je bilo v gozdu, kakor onega veera!
prostiral omamljive duhove po vrtu, poleg njega Svetlo in veselo, polno ivljenja.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si