Belgiji
zločin. Če se igraš z enim od
samo v je lju-
(iuioliriul agitator |ioaiva ua madridskih ulicah tvojo vratnike, nuj vstopijo
f rdečo milico
cialistov ria ob žem začele nek Sprevideli .so, da in hočeš nočeš niti v kislo jabo slediee iz grenki
Zraven je zdaj počila še belgijsi nevtralnostna bomba — ta Angleže še bolj vznemirila kaki Francoze — in da bo mera poln so začeli še Rusi nadležno vrta španski problem.
Kako drugače bi se bili razv dogodki v Evropi, da niso Angle tako dolgo sanjali idile in zrave tako neidilično kramarsko pod: rali vse, n.a čemer je idila o mit tako trdno slonela. Observer
nič posebnega zgodilo, ajo Madridu, oklepajo in pošiljajo madridski i naj prestolnico rajši kor z grdo. storila, je ta trenutek o enih glasovih se je na vsak trenutek pre-sko Barcelono, da bo pred generali; po dru-že razpostavljenih na kah okoli mesta 1000 lo sprejele napadalce, a madridski fronti, pa španskih bojiščih po-:ga tedna ni kaj spre-
;o njihove stokov. Zdaj sp iz lizbonska vlada jjega poslanika e domov, in je ala diplomatske
Ij formalna gesta pomena za razvoj medtem ko so Portugalci le skri-5ez mejo španskim > smeli poslej kar m kdorkoli mogel 'akšni so namreč
injega mini-grofa Ciana, e: ne samo, rizirali glede lanije; nem-— prva med tlijansko za-
To sn »dinamiteric. prosluli rdeči rudarji, ki z dinamitom sovražnika. Španska vlada ji poklicala na madridsko fi bodo branili prestoln
Pošinina plačana v gotovini
Cena 2 Diit
DRUŽINSKI TEDNIK
Mo vm.
Ljubljana, 29. oktfobra 1956
Siev. 45
*'hala vsak ietrtek. - Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyršeaa cesta štev. 29 I. Poštni predal štev. 345. BaCun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo.
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din. za vse reto 80 Din. — V Italiji za vse teto 40 lir, » Franciji 50 frankov v Ameriki 2!/s dolarja — Naročnito jo treba plačati vnaprej. — Za odSovore je priložiti znamko.
: W
St a Zcvzyiwo-$ti
1 mn i	|
K uvodniku »Lasanje« nam pošilja naša praga »Gorenjka« pričujoči članek. V imenu uredništva in čitateljev »Družinske* sa tednika« se Ji zanj prisrčno zahvaljujemo.
Ko sem čitala zadnji uvodnik Družinskega tednika, so mi prišle na nii-:6,1 besede Lhotzkega, ki pravi; vMi 1 živimo v opreznosti drug pred
živimo v ojireznosti drug jired drugim. Medsebojno smo si v niolče-111 soglasju postavili lažne ograde, za katerimi skrivamo svojo osamljenost.«
-čakaj ni med nami odkritosti brez temnih senc laži?
,/l° je treba iskati pri korenini.
Mislim, da lahko upravičeno trdim,
je deloma kriva napačna vzgoja, Ki	v	•	•
Razgled po svetu
ffaf bolelo
Nedeljska komedija v Bruslju. — Portugalci pretrgali diplomatske stike z madridsko vlado
;bm. da lahko upravičeno trdim, d« je deloma kriva napačna vzgoja, kl je le preveč razumarska in polaga premalo važnosti na čuvstva plemeni-odkritosrčnosti in pravicoljubja. Kriva je pa tudi splošna morala, ki pravi, da lahko vse mogoče počenjaš, Siimo da si ohraniš navidezen ugled. Krivi pa se končno tudi starši. Otrok 'sak dan posluša, kako le-ti lažejo, Zaveda se. da lažejo sošolci, da lažejo 'ujci. ki pride z njimi v dotiko. Zato otrok še sam laže; kadar preslepi profesorja v šoli. se mu zdi to pravcato junaštvo — zakaj bi bila torej lažv takšna sramota, če mu pa prinaša koristi m udobnost.
In kakor staknemo pri majhnem otroku majhne laži, staknemo pri veli k ih velike. Laž se je vtihobapila vsepovsod; v otroško sabo, v družbo odraslih, v organizacije in naposled v države Kaj je diplomacija drugega kakor zakrinkana laž? Ali se mar ne 7-di danes odkritosrčen človek bela 'rana. norec?
Ali jp potem kaj čudnega, če se je 'gnezdila laž celo v tisto čuvstvo, ki ki nam moralo bili najsvelejie in nedotakljivo: v čuvstvo prijateljstva in ljubezni?
Kes. da ni vselej laž tako črna kot
zdi in si jo je treba tudi s psihološkega stališča ogledati, čeprav je 'ato se vedno ne moremo in ne f|nemo odobravati Marsikdaj se rodijo laži med "fanti in dekleti iz zadrege, zaradi nezaupanja, iz podzavestne bojazni, da bi dal drug dru-genui več svojih čustev kot jih Prejema, ali iz strahu pred blamažo.
In tudi; ljudje ljubijo skrivnostnost, čeprav si v isti sapi nič manj ne žele, da jo odgonetijo. Pri ljubezni Pač mora biti nekaj skrivnosti, malo diplomacije (pa ne lažne!) in še drobec zastrtosti Nekateri so še taki, da jih določena oseba ne zanima več, kakor hitro je pri njej vse jasno in odkrito. Prav tista skrivnost, tiedo-gnanost, rahel dvom. neutešeno hrepenenje. vse to je pri vsaki ljubezni že najlepše, ker daje mislim polet, zbuja navdušenost, a nič manj ne neti ljubosumnosti, ki je hrana ljubezni.
Kaj čuda, če potem mnogoteri to skrivnost umetno vzdržujejo z lažjo, baharijo o pismih, ki jih v resnici niso dobili, se postavljajo s sestanki, ki so izmišljeni, se zapletejo nazadnje v pravcat kaos in ne vedo več kaj je prav in kaj ni prav. In s tem seveda marsikdaj iz lahkomiselnosti strejo sebi in drogi osebi srce.
Diplomacija, ki ni laž, ampak najboljša pot za skrivnost — je molk.
če pa se enkrat zaveš, da si ljub-
1 ihn eattitt nnlhitt	Ali ni nrilV-
Ljubljana, 27. oktobra.
Tragikomičen polom je doživel preteklo nedeljo gospod Degrelle v Bruslju: hotel je prirediti velikanski shod reksistov, pa so ga policaji vzeli s seboj in je nedeljo prespal na stražnici. V ponedeljek so ga izpustili — da ne bo njegova stranka po nepotrebnem dobila mučenika...
Naši bralci so morda že pozabili, kdo je Degrelle in kaj so reksisti. Zato naj na kratko ponovimo, kar smo zapisali že pred tremi ali štirimi meseci.
»Rex« pomeni po latinsko kralja. Toda belgijska stranka, ki si je nadela to ime, noče s tem poudarjati svojega monarhističnega stališča; njen »rex« ni od tega sveta, temveč izvira od Kristusa kralja.
Reksisti so torej ekstremni katoličani; politična stranka so, ki ji je amblem metla — ker hoče brezobzirno pomesti ves sedanji parlamentarni sistem, češ da je gnil do mozga in da se je že zdavnaj preživel. Po svetovnem nazoru je reksizem torej še najbolj v sorodu s krščanskim socializmom; po metodah bi se dal pa še najbolj s pridom primerjati s hitlerjev-stvom. In res pričajo marsikatera znamenja, da si je gospod Degrelle, vodja reksističnega gibanja v Belgiji, vzel fiihrerja za zgled.
Belgija se je zadnje čase začela postavljati na lastne noge. Politiki, ki so se krčevito oklepali francoskega zavezništva, ne glede na to, ali takšna politika tudi v gospodarskem pogledu kaj nese — ti politiki so se morati umakniti. Zavladala je bolj ka-
cat
najlepših čustev, ki nam edino še dela življenje znosno in ]>rijetno?
Pa je že tako. da danes ni ljubezni preveč laži, ampak bežen (j>a tudi prijateljstvo!) že sama na sebi dostikrat laž. Strast, pohlep ]>o denarju, j>o časti in ugledu, vse to nosi marsikdaj krinko ljubezni, tako da so nekateri ljudje danes 6|)loh izgubili smisel za pravo ljubezen, tako da je postala redka, le preredka. Danes je ljubimkanje z dvema ali več osebami za modernega fanta ali dekleta pravilo — čim več tega, tem več odobravanja, več zavisti boš žel. in to ugaja samoljubju. In če ostane naposled tvoje srce požgana njiva, kaj potem! Živeli in uživali smo pa le!
Kje je tu izhod? Mi vsi čutimo in se zavedamo nepravilnosti takega ravnanja, vsi smo pa že tako zamotani v kaos laži in vzporedno v želje po resnici, da je težko z enim zamahom presekati ta gordijski vozel.
Še najboljše bo, če rečem; Začnimo vsak sam pri sebi. Ne vračajmo laži za laž, ampak skušajmo biti v vsem življenju in v vsakem pogledu odkriti. Če tako ne gre, pa rajši — molk.
Gorenjka.
toliška, bolj avtonomaška struja — in vendar tudi pri njih gospod Degrelle ni v časteh. Vodja reksistov je namreč že tedne in tedne bobnal, da bo sklical v nedeljo v Bruselj velikanski shod (pisali so o 200.000 zborovalcih!) in da bo on sam na tem shodu govoril. Toda vlada ni dovolila posebnih vlakov, shod sam je prepovedala, De-grellu je pa zagrozila, da ga bo kratko in malo aretirala, če bo le besedico zinil. Shoda res ni bilo, toda Degrelle se ni mogel premagati, da ne bi z nekega balkona spustil govoranco. Policiji je bilo to dovolj; vtaknila je neljubega ji gobezdača v luknjo — in stvar je bila v redu. O kakšni revoluciji ali demonstraciji ni bilo niti sledu.
Kajpada to še ne pomeni, da pojde tudi v drugo tako gladko. Preveč se je razpaslo to gibanje, da bi ga bilo moči ugnati s tako nedolžnim sredstvom kakor je prepoved shodov. Moč reksizma je baš v tem, da zahteva premnogo le preveč utemeljenih reform; njegova mikavnost je Degrel-lovo brezobzirno razbijanje po bobnu korupcije, politične in moralne gnilobe
H6C MUClUAflJfl
ln.o ito »N r>3t)0in -IjrfMN 04 tjmof - palu:*
A K O Vi.ilŽIŠ V DENARCI 35AVOB
le 1 (črten) dinar
fi norosfe s 5% obrestmi v teKu let no znesek, naveden na vrhu dotičnega stebrička
No pn.T.i. po 50 istih dl« «*,»» 30 100 Istih JU. 1^1,»
126,04
A ko nalagaš tekom spodaj navedenega števila let na začetku vsakega leto
»»o 1 dinar
se ti nabere s 5% obrestmi na koncu leta znesek, ki jp naveden na vrhu stebrička
No ». iinsr:
90 15 IcHK An 22,04 *0 !«fih An 120^4
St T A T X T t trle
Zn mednarodni praznik varčevanja v soboto 31. (. m. je Zveza jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani izdala gornjo zanimivo in poučno lestvico, ltazobcšeiin ho po šolah in gotovo ne bo zgrešila svojega poučnega namen«
koli se ni rodilo kaj trajnejšega. Vzrok temu sta Avstrija in južna Tirolska. Dokler bosta ostala ta dva kamna spotike, pač ni pričakovati iskrenega prijateljstva med Rimom in Berlinom.
Monogrant in železna metla, ambleinn belgijske rcksistične stranke
in upravne nesposobnosti birokratskega aparata; kje na tem božjem svetu se ne bi ljudstvo zgrinjalo okoli takega bobnarja?
Kaj hoče »Rex«?
Na to vprašanje odgovarja »De Schelde«, glasilo flamskih nacionalistov:
Rex hoče enkrat za vselej pomesti korupcijo političnih strank. Flamski nacionalizem takisto.
Rex hoče korporacijsko ureditev sedanje družbe. Flamski nacionalizem takisto.
Rex hoče avtoritarno državo. Flamski nacionalizem takisto.
Rex hoče obvarovati Belgijo sleherne vojne. Flamski nacionalizem takisto.
Rex ne zaujja imperializmu francoske politike. Flamski nacionalizem takisto.
Rex noče niti slišati o francosko-belgijski vojaški zvezi. Flamski nacionalizem takisto.
Rex čuti simpatije za novo. narodno-socialistično Nemčijo. Flamski nacionalizem takisto.
Rex stoji na strani španskih nacionalistov (upornikov) proti rdečim madridskim kanaljam. Flamski nacionalizem takisto.
Rex hoče brezobzirno izdreti želo vsemu, kar diši po marksizmu, vsemu kar je rdeče. Flamski nacionalizem takisto.
Rex hoče izločiti vero iz politike, postaviti svojo jjolitiko na bistveno politični program, ne da bi zato škodoval katolištvu. Flamski nacionalizem takisto.
4
Flamci so severni, germanski del Belgije — v nasprotju z romanskimi Valoni na jugu. Flamski nacionalisti streme po avtonomiji in kajpada kot krvni sorodniki simpatizirajo s sosednimi Nemci.
Blum stoji trdno
Francoski radikali, poleg socialistov najmočnejša stranka, ki podpira sedanjo vlado ljudske fronte na Francoskem, so imeli te dni kongres v Biar-ritzu, par kilometrov od španske meje. Na kongresu je bilo spočetka dokaj viharno, pozneje so se pa nezadovoljneži unesli.
Pričakovane senzacije — razbitja ljudske fronte — torej ni bilo. Meščanska radikalno-socialistična stranka ostane še nadalje zvesta Blumovi vladi.
*
Okoli 300 nacionalističnih francoskih listov in časopisov je ondan objavilo skupen proglas: v njem kar se da ostro obsojajo štirimesečno delovanje Blumove vlade. Režim ljudske fronte, pravi proglas, je popolnoma izgubil oblast nad množicami, nima nobene avtoritete ne jfogutna; zato je njegov eksperiment obsojen na polom.
3Proglas očita dalje ljudski fronti, da jč'obljubila mir in blagostanje, nespremenjeno vrednost franka in diplomatsko pomiritev v Evropi — namesto tega je pa sedanja vlada z razvrednotenjem franka uničila narodno gospodarstvo, razdelila Francijo v dva sovražna si tabora in pustila, da se je razvil komunistični tur in povečala vojna nevarnost.
Na
se ni ta teden nič Uporniki se bližajo ga z vseh strani in vladi ultimat, da naj z lepio preda kakor z Kaj bo vlada storila, težko uganiti. Po enih vlada pripravljena vsak seliti v katalonsko tam na varnem pred gi verziji je pa že vseh važnih točkah strojnic, da bodo Dejansko se na tudi na drugih ložaj od prejšnje menil.
Portugalci
niso nikoli tajili, da so patije na strani tega izvajali posledice: je namreč pozvala v Madridu, da se vrne s špansko vlado stike.
Ta na videz zgolj utegne biti velikega državljanske vojne: namreč doslej smeli vaj pošiljati orožje upornikom, ga bodo javno, ne da bi jim kar koli očitati, mednarodni paragrafi...
Nemci priznali italijansko Abesinijo
Obisk italijanskega stra, Mussolinijevega zeta je že obrodil prve sadove: da sta se obe državi politike do madridske ška vlada je vrhu tega velesilami — priznala sedbo Abesinije.
Nemci in Italijani so po vojni že večkrat sklepali prijateljstva, a ni-
Angleii popravljajo zamujeno
t
Angleži so vsa povojna leta ži-' veli v idiličnem prepričanju, da se ni vojne nič več bati; zato so svojo oborožbo zreducirali na minimum. Zraven so še pri vsaki priložnosti udarili po Francozih in. potegnili z Nemci: tako se je bil branik zahodne demokracije na Renu občutno omajal, germanski val pa čedalje nevarneje buta vanj.
Kmalu po prihodu narodnih so-oblast so se Angle-nekoliko oči odpirati, idile na svetu ni, so morali vgriz-in izvajati po-spoznanja: začeli so popravljati, kar so zamudili, in se na vse pretege oboro-žujejo. Angleži tako hite graditi vojno letalsko brodovje, da njihove tovarne že ne zmorejo vseh naročil. Povrh jim je zadnje mesece še nemško slepomišenje z
»---------drezati v živce.
počila še belgijska bomba — ta je vznemirila kakor da bo mera polna, nadležno vrtati
razvili Angleži zraven podi-o miru
španski napadajo jih je zdaj fronto, da prestolnico
Kronika preteklega tedna
Naš izvoz v Nenfijo cvete
■raca
Izvozili bomo za 1 milijardo na leto!
Te dni se je v Dresdenu na Nemškem končalo zasedanje mešanega jugaslovanskega-nemškega gospodarskega odbora. Obrodilo je pomemben uspeh: problem medsebojnih plačil med obema državama je urejen in odstavljen z dnevnega reda.
V Nemčijo smo zadnje čase pod ugodnimi pogoji izvažali več in več, totla zaradi klirinškega sistema — blago se plačuje le z blagom — se je plačilo naših terjatev urejalo le počasi. Iz Nemčije nismo uvažali sorazmerno našemu izvozu, in tako je nastal saldo 30 milijonov v naše dobro. V zadnjem času je ta saldo znatno nazadoval in tako bomo spet mogli prodajati v Nemčijo.
Sodijo, da bomo mogli izvoziti v Nemčijo za 1 milijardo din na leto.
Kontingenti za izvoz naše živine v v Nemčijo so zelo ugodni. Do konca tega leta bomo lahko izvozili na teden do 5.000 svinj. Za govejo živino je pa določen kontingent 25.000 glav. Povečan je tudi kontingent za izvoz masti; do konca leta je bomo lahko izvozili še 125 vagonov. Vse kaže, da se bo podvojil tudi izvoz naše perutnine v Nemčijo.
Za naše: govedo se zanimata Italija in Anglija, le - ta dovoljuje za perutnino celo svoboden uvoz. Izvoz svinj v Anglijo je pa še kontingentiran.
-Francozi nam pa meje zapirajo
Zaradi padca franka niti obstoječih kontigentov ne moremo izrabiti
Devalvacija franka je začasno do-eela onemogočila izvoz v Francijo. Izrabiti se niso mogli niti obstoječi kontingenti. Francoska vlada pravi, da bo zdaj olajšala uvoz našega blaga na Francosko, in sicer na ta način, da bo dovolila znižanje carin za naše
■ Naš letalski promet. Od 1. maja do 1. oktobra t. 1. je preko Sušuka potovalo z letalom 3680 potnikov. Na progi Sušak—Split in obratno pa je potovalo samo 107 potnikov. Progo Sušak—Praga je uporabilo 564,. v obratno smer 563 potnikov, na progi Sušak—Dunaj je pa potovalo 513 oseb.
■ Začela so se gradbena dela iui liovi vseučiliški knjižnici v Ljubljani. Na prostoru med Turjaškim trgom in Vegovo ulico so na kraju, kjer je "včasih stala Auerspergova palača, pričeli graditi temelje vseučiliške knjižnice. Stavbišče meri 2000 m2. Zgradba bo štirinadstropna in bo pri gradnji potrebnih 22 vagonov železa in 120 vagonov cementa. Poslopje bo drugo jesen že pod streho, knjige bodo pa mogli spraviti vanj šele čez tri leta, ko se bo zidovje presušilo.
■ JO srečk je kupil in zadel avtomobil. Na gasilski tomboli v Kranju se je zbralo svojih 9000 ljudi. Avtomobil je zadel mizarski pomočnik Jakob Eržen iz Lesc, motorno kolo pa šofer Vendramin iz Ljubljane, ki se je kar na njem odpeljal domov. Druge večje in manjše dobitke so zadeli skoraj sami Gorenjci.
■ Ljubljanski mestni svet je na seji dne 22. t. m. odobril gradnjo prizidka k Delavskemi- domu. V prizidku bo delavsko zave.išče in več stanovanj. Posojilo 1,720.000 din za novo zgradbo je dala Borza dela. Na tajni seji je mestni svet isti dan imenoval za ravnatelja mestne ženske realne gimnazije prof. Aniona Bajca. Za novega župnika v Trnovem je pa postavljen Janko Cegnar.
■ Učiteljski abiturienti so zborovali. 800 mladih učiteljev čaka na službe. Ker v dravski banovini manjka 200 učiteljev in učiteljic, so brezposelni abiturienti v resoluciji predlagali, da se predvsem namesti 200 absolventov, in sicer v prvi vrsti iz starejših letnikov; nadalje naj se priznanje pokojnin rešuje hitreje, da bodo mnogi učitelji, ki doslej niso hoteli zaprositi za upokojitev zaradi tega, ker se boje dolgega čakanja na pokojnino, svoja mesta odstopili mlajšim. Če namestitve novih učiteljev niso možne iz proračunskih raz-logov, naj se uporabi zanje bednostni fond.
■ Zadnje poglavje v Bodi je vi aferi.
Krivci velike tihotapske afere s pre-
HaUa aduadUe ^
I Vam pove jugoslovanska iz- I I daja knjige dr. Irvinga, člana |
I društva za uničevanje alko- I I holizma. Nasveti in recepti I H domačih sredstev za družine, Hjj I ki hočejo svojce neopazno H odvaditi pijanstva. Dr. Ir-H ving ni trgovec in ničesar ne H I prodaja. Knjigo razpošilja |
I zgolj iz človekoljubnosti
brezplačno
I Kdor hoče, lahko priloži v I I naših znamkah din 10'— za I | poštnino. Drugih stroškov in |
I oarine ni.
Naslov:
Soeiete pr. le conibat de I BB 1’alcool, dep. 60, Ur. Austin I I Irving, B. P. 32, Pariš — X. H
(Na pisma v Pariz nalepite I | znamko za din 4'—.)
poljske pridelke in drugo izvozno blago.
Če le ne bo ostalo samo pri besedah! Kadar gre za gospodarske koncesije — in naj bodo še tako skromne — imajo Francozi neverjetno gluha ušesa; pri svojih zaveznikih še bolj kakor pri drugih državah...
progami in dragocenimi starinami bodo morali plačati državi milijonske globe. Bivši poslanik dr. Bodi in trgovec s preprogami Ivan Nečajev sta obsojena vsak na 11,426.075 dinarjev, Bodijeva žena Lidija bo morala plačati 6,032.271’66 din, carinski posrednik Batori 3,394.818 din, trgovec s starinami Gliiek 1,581.383'40 din. Ivan Miljutin iz Ljubljane pa 3250 din. Carinske globe se krijejo s premoženjem vseh šestih obsojencev. Če obsojenci denarne kazni ne bodo zmogli, se jim prisodi zaporna kazen.
■ Izid občinskih volitev v dravski banovini. V nedeljo dne 25. t. m. so se v 225 občinah dravske banovine vršile volitve za nove občinske odbore. Od vpisanih 153.751 volilcev je volilo 97.276, t. j. 63‘27%.
Za JRZ je glasovalo 70.820 volilcev, t. j. 72‘80%; za JRZ v kompromisu z drugimi strankami 7149 (7*34%) za skupno opozicijo 17-157 (17'64%), za* JNS 921 (0'95/u). za Jug. nar. stranko (dr. Hodžera) 21 (0‘03%) in za Nemce 1208 (r24%).
■ Obisk ameriškega avtomobilskega podjetnika v Jugoslaviji. V Beogradu s« ie oglasil ravnatelj ameriških avtomobilskih tovarn »Chrysler , da prouči možnost soudeležbe sChryslerja pri gradnji avtomobilske tovarne v Jugoslaviji.
■ .Slovenec dr. Lojue Kuralt, ki že od leta 1926. zdravj člane kraljevskega doma, je te dni postal dvorni zobozdravnik.
■ Občinske volitve na Hrvatskeni. Preteklo nedeljo so imeli občinske volitve v nekaterih okrajih savske banovine. V vseh 57 občinah, kjer so se volitve vršile, so zmagali pristaši bivše Radičeve (Mačkove) kmetske stranke.
® Spomenik Stjepann Radiču. V nedeljo so v Petrinji odkril; prvi spomenik pokojnemu voditelju hrvatskega nnrodn Stjepanu Radiču. Mimo spomenika je nato defiliralo okoli 40.000 ljudi. Spomenik je delo hrvatske kiparke Mile Woodov<*.
■ Z žlico si je izdrl oko. Kmet Vladimir Radič iz Žarkovega je nedavno v prepiru ubil soseda. V zaporu nekaj časa ni hotel uživati hrane, potem je pa začel groziti, da si bo izdrl obe oči, češ da ne more več gledati sodnije in umorjenca. In res si je z žlico izdrl eno oko. Hotel si je izdreti še drugo, vendar so ječarji njegovo namero preprečili in niu. zvezali roke.
■ Za tihotapsko ru(>«> bo moral šteti Upe denarce. Goriljeradgonslci finančni organi so pregledali prtljago slikarskega pomočnika Jožefa Kavčiča, ki se je pri prenašanju svojih kovčegov nekam sumljivo obnašal. Res so našli pri njem večjo množino vžigalnikov in igralnih kvart. Zdaj preiskujejo, kdo je dobavljal Kavčiču prepovedano blago.
■ Naš pomorski promet stalno narašča. Že od avgusta t. 1. dalje zaznamuje pomorska statistika naraščanje prometa. Na Sušaku primanjkuje ladij za prevoz žita. Tonaža 10.650 ladij, ki so v avgustu prispele v naše luke, znaša 2,088.000 reg. ton in izkazuje nasproti lanskoletnemu številu ladij — 9784 — in njih tonaži — 2,029.000 reg. ton — dokajšen napredek.
■ Niso mu mogii do živega, ker je skrival plen v grobnici. V Novem Sadu in okolici je bilo zadnje čase več predrznih vlomov. Storilcev pa kar niso mogli izslediti. Šele pred nekaj dnevi je subotiška policija zajela vlomilca Antona Katona in njegova dva pomočnika. Možakar je priznal, da je dalj časa prebival v neki stari grobnici; tam je tudi spravljal svoj plen.
Prepozno spoznanje
in Jim
sla
Konec zakona, hi bi tiil lahko zgleden, da niso njej samo letalski rekoitlš po glavi rojili
Ni ga lepšega življenjskega zavetja, ni ]e tako dobrotne, tako usmiljene človeške ustanove, kakor Je lastni dom.
Setma Lagertof
Iz Londona prihaja novica, da sta se slavni letalec Jim Mollison in nič manj slavna letalka Amy Johnsonova po dveh ali treh letih zakonskega življenja »prijateljsko« razšla.
Lepa Amy je pri tej priložnosti napisala dolg članek z nekako opravičbo, zakaj je zakon razcfrla. V listih smo videli tudi sliko obeh letalskih zakoncev ob razstanku. Smejeta se oba, in vendar je velika razlika v njunem smehu: malce zadrege morda v njenem, v glavnem pa zadovoljstvo — grenkoba in pritajena bolest v njegovem...
Amy Johnsonova je znana angleška letalka, toda važno je pripomniti: letalka aa šport, ne pionirka. Njenih, rekordov je cela kopica — skoraj nič manj pa tudi nesreč. Nu, potolkla se ni nikoli prehudo; le lani ali predlanskim je kazalo, da bo nekam kočljivo, ko ji je na poletu čsz Atlantik malo pred ciljem letalo treščilo na zemljo. Potolkla se sicer ni bogve kako; do živega ji je šlo le to, da se ji je rekord polomil — tako do živega, da so jo morali odpeljati v neki sanatorij za živčne bolezni. (Navadne smrtnike spravijo, v takšnih primerih na opazovalni oddelek...> Nu, čez nekaj mesecev je ozdravela in lov na rekorde se je lahko na novo začel.
Tragedija v cirkusu
Zaradi lepe neznanke
Ljubezenski roman zale kontese in mladega artista. — Usodno srečanje po 12 letili
9 •*
M. O. Lyon, oktobra.
Občinstvo velikega revijskega gledališča je napeto opazovalo predvajanje slavne umetnice na trapecu. Nihče se še dihati ni upal, tako drzne so bile njene umetnije. Že se je vratolomna predstava bližala konca, ko se je zgodilo nekaj strašnega. Prekrasna ženska v bleščeči srebrni obleki je s sanjavimi očmi strmela v vse te ljudi in se je počasi spuščala navzdol. Zdajci je pa vzdrhtela po vsem životu. Nepremično se je zazrla v prve vrste parketa1, prestrašena je kriknila, srebrno telo je za trenutek obviselo v zraku, potem je pa švignilo v globino. Razburjenje občinstva je bilo nepopisno. Med teni ko so spuščali zastor in se trudili s ponesrečenko, je skočil neki gospod iz občinstva na oder. Padel je na kolena ob omedleli umetnici, jo prijel za roko in milo zajokal...
Junak njenih sanj...
Suzani Barthelemy.jevi, hčerki grofa Barthelemyja, je bito komaj: 17 let, ko je prišel v neko južnofrancosko mestece potujoči cirkus.
Cirkusi Ta novica je dekletce kar začarala. Enkrat je že igrala cirkuška drama v življenju n jenega očeta usodno vlogo. Sredi salona je visela velika slika, predstavljajoča prekrasno žensko na konju — slika umrle grofice, nekdanje cirkuške jalialke. Ko je Suzana hitela s svojo služabnico v areno, pač ni: slutila, da bo lam srečala moža, ki bo postal njena usodil.
Ali vam ugaja pri nas, mala gospodična? : je zaslišala tedaj prijazen glas. Obrnila se je in se zagledala v smejoče se oči mladega, lepega moža.
ngemeur.
ŠEhufePTt);
STROJEGRADBA (ZNANOST O POGONU, ELEKTROTEHNIKA) AVTOMOBILSKA IN AVIJATSKA TEHNIKA. PROGRAMI BREZPLAČNO.
sraKs&ffisnaai   _ KsssRassfEsss
Te dni je blizu Londona vnovič strmoglavila na zemljo: potolkla se je samo po nosu in živce ai je zrahljala. Koj na to'je pa razglasila, da se loči od moža...
V svoji opravičbi pravi Amy, da se njena ločitvena zadeva nikogar nič ne tiče, in da je pač jporalo tako priti, češ da se kot letalka. ne utegne ukvarjati z zasebnim življenjem, tem manj, ker je tudi njen. mož letalec. Toda vzlic ločitvi, pravi, bosta z Jimotn še zmerom prijatelja...
O, pač, tiče se njena ločitev javnosti, prav tako kakor se je njena poroka tikala javnosti in kakor se je tičejo njeni rekordi. Ni pomoči: kdor je stopil v javnost, se ne more vrniti v zasebnost, kadar bi sam hotel.
A še iz drugega vzroka je prav, d?, se ta ločitev — vsaj na Angleškem — razglasi v slednjo vasico: naj vendar ljudje na živih zgledih vidijo, kakšna je druga plat moderne ženske emancipacije. Po eni strani rekordi, slava, malikovanje vse vprek (vmes za spremembo sanatorij) — po drugi strani pa dom brez ognjišča in brez ljubezni, dom brez toplote, dom brez otrok... Kar živo si lahko predstavljamo pogovor med zakoncema Mollisonoma, recimo kakšno soboto opoldne:
tAmy... ali ne bi danes ostala doma... sama? Preveč mi je že tega vrtoglavega početja... toplega doma si želim... Ti ne?«
Tako je morda Jim ogovoril svojo ženo in domotožen vzdih, se mu je utegnil izviti iz prsi.
»Kaj si, dragi, pozabil, da moram jutri odleteti na nov rekord v Avstralijo? Joj, kako filistrski mi postajaš! Moj dom je ves svet...«
Nemara delamo lepi Amy krivico; nemara ji brez letalskih rekordov res ne bi bilo obstanka na tem dolgočasnem svetu. A kaj potem, ko ne bo več kos letalskim naporom? Ko ji dom ne bo več ves svet? Ko se ji bo stožilo po Jimovem filistrstvu in njegovem ljubečem objemu?...
Takrat — takrat bo v duši lepe Amy zazijala neizmerna praznota, preklinjala bo goljufivo emancipacijo in iskala bo poti iz nje... A takrat bo prepozno...	qu.
>♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦»«»»»»♦»♦♦«♦■»«♦»» Listnica utedniUm
Zaradi pomanjkanja prostora smo dane? morali izpustiti rubriko »Zrcalo naših dni«. Prav tako ni bilo prostora za prispevke, ki smo jih dobili na naš uvodnik »Laganje«. Cenjene čitatelje prosimo, d« potrpe do prihodnje številke.
»Nada P.« Oprostite, dal Vam tako (lolgo nismo odgovorili. Vaše pismo nas je zelo razveselilo. Dobri prijatelji' so nam vedno dobro <W)šIi. škoda, da ne morete priti na razgovor v naše uredništvo. Ank**e /.ni zaradi pomanjkanja prostora danes še ne moremo razpisati; morda v bližnji bodočnosti. Vaše dobre predloge bomo skušali uresničiti.
Lionanto Catlana, cirkuški umetnik s Sicilije, je bil zvezda te igralske družinice. Razkazal je kontesi leve in slone, plemenite konje in pametne pse, zvečer pa še dve,, tri drzne umetnije na trapecu.
Žongler in akrobat je pač skoraj nehote žongliral z dekličinim srcem. Postal je junak njenih sanj. Ko je po nekaj dneh cirkus zapustil mestece, je doživel' grad. Barthelemy drugo presenečenje: mlada kontesa je izJ nenada izginila. Zbežala je s potujočim cirkusom! in postala Cadanijeva tovarišica.
Grof Bart'i<flemy jo je iskal po vseh deželah, toda šele tik pred smrtjo je
izvedel, da je postala kontesa Suzana Barthelemyjeva umetnica na trapecu. Teiia) je nastopala v nekem revijskem gledališču v Združenih državah.
Skrivnostna tujka
Ko sta Lionardo iu Suzana gostovala v nekem gledališču v Ria de JaneS* je prišla vsak večer k predstavi neznatna odlična gospa. Tuja dama, ena izmed najbogatejših Braziljank in tast* nica neizmernih plantaž, je nekega večera po-vabila oba umetnika v svojo vilo.
Lionardo je zapel neko italijansiiA pesem, gostiteljica ga je pa spreW-Ijala na klavirju.
»Kako krasen glas imate!« je dejata presenečeno gospa. »Zakaj nočete rajS* postati pevec?!«
Tisto- uro se je r o dir la ljubezenska sreča dveh mladih ljudi. Lionardo j« čedalje bolj zavlačeval svoj odhod v Newyorft in se vsak d'an bolj( zapE* tal v mreže Tepe Braziljarrke. Ta S* je pregovorila in mu obljubila, da gJ bo dala izobraziti v petju. Nov, za peljivejši svet se mu je odpiral1. Sira* na, ki je zapustila zaradi' njega očeta in dom, fe spoznate, kako- se- ji ljub" Ijeni mož dan za cfnem bolj odtujuje. Niti trenutek ga ni nehala liubKi. toda prav zaradi svoje velike ljubezni mu tudi na poti ni marala biti.
Nekega jutra je Lionardo zagledal na nočni omarici pisemce. Kontesa-pitistka mu fe dala slovo. Odpotovala je In ni je več videl.
*
Cadana je postal števen pevec, toda njegov zakon z Brazilijanko ni bil srečen. Kaj kmalu sla se ločila, nia^o preden se je ona na potovanju smrtno ponesrečila. Suzana se je biila vrnita v Evropo- in je nastopala pod' tujin' imenom. Zaman jo je Cadana iskal Le vsako Peto je našel za svoj rojstni dan na klavirju šopek rdečih’ nagljev: oddaljen pozdrav zveste ljubezni...
Srečanje...
Pred' nekaj’ dnevi je Lionardo prišel na Francosko. Srce ga je vleklo v tisto mestece, kjer je prvikrat videl Suzano. Ko- se je mudil v Lvonu, ga je slučaj zanesel v- revijsko gledališč*'!. Tam je spoznal Suzano Rarthelemv-jevo in vročično je čakal konca predstave. Toda tudi ona ga je spoznala in je brez: zavesti strmoglavila v globino.. Njeno ubogo- srce ni moglo prenesti' tega »videnja.
Nesrečnico so> rta kliniki operirali najboljši zdravniki; njeno življenje vi-d na nitki, toda še zmerom upajo, da- ga bodo tnogir rešiti.
Noč in dan pa bed* pri njieni- postelji mož, ki ji jfe bil vse življenje usoden in ki ji je v tragični uri spet križali njeno iMtt..	(n.)
Ženska, ki o njej Budimpešta govori
Se živi idealizem: čeprav ni bogata, je zavrnila princa, ker ni čutila ljubezni do njega
H. I. Pešta. oktobra.
Predstavljajte si, da ste mlada, lepa dama, ne ravno čez mero obdarovana z različnimi dobrotami tega sveta. Zdajci se vam ponudi priložnost, da se poročite s pravim princem iz mesa in krvi, in ne s kakšnim junakom iz filma- ali romana. Ali bi rekli »Ne«?
Nu, gospodična Klara Erdiis je v resnici rekla: "Ne. In tako ni čudno, da je ljubezenski roman, ki se je spletel okoli nje, postal te dni edina snov razgovorov budimpeštanske družbe.
Srečanje e usodi*
Ni dolgo tega, kar je ptišel v Budimpešto odličen gost, princ Kamene iz Egipta. Imel je namen prebiti nekaj dni v prestolnici Ogrske m potem obiskati še druga evropska mesta. Princ je grškega rodu in je silno bogat. Ko se je peljal z avtom- po pesta n« kili ulicah, je uzrl lepo dekle in s*- na prvi pogled <to ušes zaljubil vanjo. Od tega dne dalje je neutrudno snubil mlado dekle. Njegov obisk se je raztegnil na tedne in tetine: poletje je bilo minilo, a princ z Jutrovega je še vedno čakat izpolnitve svoje ljubezni Gospodična Klara je med tem prejela nešteto pisem in vsaktero je ob koncu iz ionelo v plaho vprašanje, kdaj se bo vendar odločila, da postane princesa Kamena.
Pred' nekaj dnevi se je gospodična Klar., končno odločila. Sporočila je princu, da kiju- glotooko.mi spoštovanju do njega ne more postati njegova žena. Prosila ga je tudi, naj se zaradi nje ne odpove svojim potovalnim načrtom.
Svoj odgovor je rTobro premislila. Princ Kamene je v resnici odpotoval iz Budimpešte'. In gospodična Klara je na premnoga vprašanja, zakaj je
odbila tako odličnega snubca, vsem enako odgovorite:
s-V'-ni'. (te m» ’ 'to deJfcletn ol*’ češ da sem lahkomiselna, toda ali sla razkošje in bogastvo res edina podlaga za sreč .j življenje? Mislim, da je v zakonu uajvaž ''ša- liubezen! Denar je šele m« drugem mestu, vsaj zame. Ne- mislite, da ljubim koga drugega, še slutim- ne, kdo bo moj bodoči mož. Morda le skromen uradniček z 800 din- mesečne plače,. C*e ga V«-m Piubila. se bom pa brez pomisleka odločila zanj-, s
In pri tein je ostala.
Ženske spoznavaš- zlasti po nasmehu. Vsa dušit, pa. tudi vsa praznota ženske se ti odkrije v nenadnem, ne,-izumetničem smehu.
Banka Barudi
O. Rite A liber, PAKtS (9e)
Ocfpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurza. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Pir-tni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji tn Luksemburgu sprejemajo plačila na naše Čekovne račune: Belgija:	št. 3064-64. Bruselle?:
Holandija: št. 1458-66. Ded. Dierist: Francija šf. 1117-94. Pariš: Luxetn-burg: št. 5987, Lusemburg Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
Ameriška senzacija
Skrivnost .Cikaške Venere'
Umor v slikarskem ateljeju. — Podoba, ki je nikjer ni. — Parfum pomagal razplesti ljubavno tragedijo
Q. K. Čikago, oktobra.
(*.) Znamenitega čikaškega portretista Oliverja Livermora so bili neke noči našli mrtvega v njegovi delovni sobi. Cikaški Don Juan — pod lem imenom je vse mesto poznalo lepega, še ne 401etnega moža — je ležal na tleli v Iraku, s cvetlico v gumbnici. Krogla majhnega kalibra mu je bila šla skozi hrbet in je prodrla prav do srca.
Morilec ni bil zapustil nobenih sledov. Sluga je pri zasliševanju lahko izpovedal le to, da je videl gospoda Poslednjič ob 21. uri, zjutraj ga je pa našel že mrtvega.
Iznenada je vprašal komisar Mil-bury, ki je vodil preiskavo:
'•Ali je vaš gospod rabil kak parfum
>Kolikor vem, samo kolinsko vodo.« »Res?e je menil inšpektor in strokovnjaško ovohaval blazinico, ki jo je našel v naslanjaču pred kaminom. Na mizi v kotu sobe je ležalo več slik. Milbury je eno od njih, prav za prav le okvir brez slike, potegnil iz kupa. Slika je bila izrezana, napis je bil pa ostal: »Čikaška Venera.c Inšpektor je obračal prazni okvir in tiho dejal tovarišu:
>Ali kaj duhate, Bradfield? Morilec
je ženska k
KLAVDIJA LETA 1932.
Kje je le slika? Kdo jo je odnesel? Ali jo je morda izrezala ženska, ki je v zvezi s skrivnostnim umorom?
Inšpektor Milbury je pregledal^ seznam žensk, ki so jih v zadnjem času videvali z Livermorom. Bil je dolg in na moč pisan seznam: dame iz »boljše« družbe, umetnice, manekeni, modeli in tudi pocestnice so bile Liver-niorove znanke. Toda »Čikaške Venere« ni bilo moči odkriti. Starinarji >n prekupčevalci umetnin so bili vsi mnenja, da je »Cikaška Venera« le akt in da je ni bilo še na nobeni razstavi.
Tedaj je pa v temo senzacionalnega umora posvetilo nepričakovano odkritje. Pri pregledovanju umorjenčevih pisem in slik je Milbury našel s svinčnikom narisano skico ženskega akta.
Ženska je bila čudovite rasti, črte obraza so jo izdajale za južnjakinjo, v velikih, očarljivih očeh ji je pa žarel čutno-otožen smehljat. In nad njo se je bralo: »Čikaška Venera«.
V mapi risb iz L 1932. je pa ležalo nedokončano pismo:
“Sliko Venere, tvojo sliko, Klavdija, sem dokončal...«
kje je model?
Milbury je začel mrzlično premišljati. Nekje je že moral videti ta prelepi obraz. In njegov prečudni spomin tudi to pot ni odpovedal.
čez kratek liip je že planil v sosednjo sobo k mizi, kjer so ležali
»ZRCALO NAŠIH DNI« smo morali v današnji številki zaradi pomanjkanja prostora izpustiti.
ilustrovani tedniki. V enem od njih je našel med slikami uglednih čikaških gospa in gospodičen tudi ženski portret z naslovom: »Klavdija G., žena univerzitetnega profesorja G-ja«. Ni dvoma, da bo prava! Čudovito lepa žena je bila — ko živa »čikaška Veneras.
Dopoldne se je komisar zglasil pri profesorjevih. Znanstvenika, znanega arheologa ni bilo doma, in sprejela ga je gotpodinja.
»Moj mož se vrne šele konec tedna,« je dejala gospa Klavdija.
>Z vami samimi moram govoriti, gospa,« jc odvrnil Milbury. »Ali ste poznali slikarja Livermora?«
Mlada žena je prebledela: »Da, videla sen ga že pred več leti.«
»Ali poznate to skico?c
Prestrašeno se je zdrznila: »Da.«
»In pri vas je tudi prava slika čikaške Venere?«
Milbury je moral prestreči omahujočo Klavdijo; prizanesljivo je rekel: »Prosim vas, da mi poveste, kako se je zgodilo. Vem, ubili ste ga, ker vas je gnal v katastrofo.«
ŽENSKA TRAGEDIJA...
Klavdija Farini je bila hčerka malega trgovca iz Palerma. Še kot prav mlado dekle je bila prišla z očetom v Ameriko. Kmalu ji je pa oče umrl in ostala je skoraj brez denarja. Takrat sc je seznanila v Livermorom.
Odkril jo je bil v neki skromni restavraciji in jo je preprosil, da mu je šia za model. Bil je prvi mož, ki je stopil v njeno življenje. Z vsem srcem in vso dušo je verovala vanj. toda brezvestnež jo je že po nekaj tednih zapustil.
Potem je dobila službo družabnice pri neki stari italijanski gospodični. In tam jo je spoznal nečak njene gospe, mlad vseučiliški profesor, se zaljubil v tiho in otožno dekle in jo zaprosil za roko.
Klavdija je svojega moža ljubila ko Boga-, tista leta so bila polna čudovite sreče. Pred nekaj tedni je pa na neki prireditvi srečala Livermora. Lepa in ugledna mlada žena je slikarja znova očarala in silil je vanjo, naj postane njegova ljubica. Ko ga je odločno zavrnila, ji je zagrozil, da bo razstavil »Čikaško Venero«.
Klavdija je v brezumnem strahu šla k njemu v vilo in ga kleče prosila, naj ji vrne sliko. Cinično ji je odgovoril, da ji mora biti cena že znana. Videč, da ji hoče uničiti rodbinsko srečo, ga je ustrelila, izrezala sliko iz okvirja in neopaženo 6pet odšla.
Profesor se ni odvrnil od svoje žene. Pri procesu, ki se bo te dni pričel, bo eden izmed najznamenitejših čikaških odvetnikov zagovarjal njo, ki jo je usoda strmoglavila z najvišjih vrhov človeške 6reče.
D. Clllford.
15letna frklja ugrabila možaka
(n.) Smirna, okt. — Tu se je te dni odigral dogodek, kakršnega gotovo še nismo videli ne v filmu ne v gleda-dišču. Niti najdrznejši romanopisec še ni napisal tako smelega poglavja.
Mlada in ljubka, komaj petnajstletna Turkinja. Dudu po imenu, se je strastno zaljubila v Mohameda Efa, čednega in prijaznega moža, le nekam prezrelega zanjo: saj mu ni bilo nič manj ko 47 pomladi...
Duduini starši seveda niso hoteli privoliti v tako možitev, toda dekletce, prav tako trmasto ko lepo, si tega ni gnalo posebno k srcu.
Poiskala je svojega zaročenca in mu zagrozila, da ga bo ugrabila, če se takoj ne poroči z njo. Mohamed, pameten in resen možak, ji je hotel izbiti take pustolovske misli z glave, toda zaleglo ni nič.
Dudu se je tedaj odločila, da bo zadevo speljala do kraja. Lepega večera je prišla k Mohamedu, mu naperila revolver na prsi in zagrozila, da mora Iti z njo, sicer mu bo bila po-s’ednja ura. Kaj je hotel siromak: z njo je šel! In mladoletna amazonka ga je odpeljala v nekak šotor blizu Smirne in ga prisilila, da se je vdal v svojo usodo. Kaj je pa hotel drugega, z revolversko cevjo pred nosom!
Pet dni sta živela skup, in v tem času je hotel ubogi ljubimec kar dvakrat uiti. Naposled ga je vendarle odrešila policija, ki je podjetno dekle prijela. Dudu je pa izjavila, da bo takoj, ko jo izpuste, Mohameda vnovič ugrabila. »Kajti Mohamed«, je frklja povzdignila glas, »je moj ideal«.
U, D.
Policijska doslednost
(n.) Pariz, okt. — Gospod Zed je bržkone čital neke angleške romane, kjer gre vlomilec od časa do časa na policijo in se sam prijavi roki pravice.
Videč, da je 200.000 frankov, ki jih je bil poneveril v banki, že docela zapravil, jo je mahnil na policijo.
To se zdi enostavno in preprosto, toda končalo se je hudo zapleteno: najprej je šel gospod Zed k svojemu pravnemu zastopniku, mu obrazložil svoje grehe in ga prosil, naj gre z njim urejat potrebne formalnosti: tako sta skupaj odšla na policijo.
Toda policijski komisar je aretacijo odločno odklonil. »Prav rad bi vas prijel,« je menil, »toda na žalost nimam naročila za to.«
»Razumem,« je prikimal velikodušno gospod Zed. »Zato vam ne morem zameriti.«
Z odvetnikom sta odšla nato na policijsko ravnateljstvo. Tamkaj ju je sprejel komisar, manj vljudno, zato pa tem energičneje.
»Ali je vložena obtožba?«
»Ne.«
»Zakaj me pa potem nadlegujete, če vas ni nihče obtožil? Dokler nimam naloga, da vas aretiram, vas ne morem zapreti! Glejte torej, da se hitro poberete, dokler se ne premislim!«
Ženske se prej postarajo kakor moški
(n.) Dunaj, okt. — Pri višjem sodišču na Dunaju so te dni obravnavali vprašanje, ali je koristno, da se poročita dva enake starosti. Prišli so do zanimivega spoznanja.
Dognali so namreč, da ljudje vedno premalo upoštevajo starostno razliko med zakoncema, ln to je često glavni vzrok ločitve zakona. Sicer je mnogo zakonov srečnih, čeprav sta zakonca enakih let, vsaj v začetku: kajti starostna razlika pride do veljave šele pri četrtem ali petem križu. V nekaterih primerih je posebno vidno, kako različno se oba spola starata. Po štiridesetem letu se ženske navadno zelo hitro postarajo, narobe so pa možje s štirimi križi še v »najlepših letih«, ostanejo še precej časa sveži, ali se
celo še v drugo pomlade v letih, ko je žena že kar starikava.
Seveda moreta tudi tu ljubezen in srčna kultura mnogo zabrisati. Zato je pa tam, kjer sta mož in žena le telesno navezana drug na drugega, ne da bi oplemenitila njunega razmerja duševna vez, katastrofa skoraj neizogibna.
Vsi govorniki
odvetniki, profesorji, učitelji, duhovniki in pevci nujno potrebujejo Mr. Bahovčeve »Smreka« bonbone. Izdelani so iz smrekovega ekstrakta in mentola. Radi tega vzdržujejo svežost glasu, ublažule-jo kašelj in hripavost. Nadalje desinficirajo usta in grlo, preganjajo žejo, razbistrijo glavo. So pa tudi prijeten pripomoček pri omejitvi prekomerne kaje. Zavitki po Din 4-— in Din 6--- v lekarnah in drogerijah. Apoteka Mr. L. Bahovec, Ljubljana, Kongresni trg štev. 12.
Brzojavka z 8000 besedami
(n.) Haag, okt. — Za poroko holandske pricese Julijane — vršila se bo ob koncu januarja — delajo v Haagu že velike priprave. Radovedneži se ne pomišljajo plačati za dober sedež ob oknu, celih 25 goldinarjev (700 din). Neki Anglež je ponudil celo 125 goldinarjev (več ko 3000 din) za neki posebno ugoden prostor. Seveda bodo zato ti srečniki lahko opazovali slavnostni sprevod od začetka do konca.
Kadar se princesa zaroči, si komaj predstavljamo poplavo brzojavnih čestitk njenih prijateljev in znancev. Tako je prejela princesa Julijana nič manj ko 4194 čestitk in voščil.
Najdaljša brzojavka je imela 8.000 besed. To čestitko so poslali obiskovalci amsterdamske razstave; na koncu so se pa še vsi podpisali.
Pri obolenju
vsled prehlada, kakor pri hripi, nadalje pri trganju udov, bolečinah v bokih, pri glavo- in zobobolu, jemljemo Nibol tablete Bahovec. Toda tudi pri revmi, gibtu in išiasu ublažujejo bolečine.
Proti bolečinam vzemite torej še danes Nibol tablete Bahovec. Zahtevajte v lekarnah izrecno prave Nibol tablete Bahovec v originalnih stekleničicah 20 tablet Din 20— ali 40 tablet Din 34 — z napisom proizvajalca: Apoteka Mr. Bahovec, Ljubljana.
V petih minutah obsodili morilko na smrt
(n.) London, okt. — Porota v Old-Baileyu, kamor pridejo samo hujši hudodelci, je na zadnjem zasedanju obravnavala afero Hilde Quereejeve. Ta šest in dvajsetletna žena je bila namreč umorila svoje petmesečno dete, nato sl je pa še sama hotela vzeti življenje.
Pred sodiščem je brez ovinkov priznala svoje dejanje, pripomnila je pa, da zaradi težkega socialnega položaja ni vedela, kaj naj stori. Sodišče jo je spoznalo krivo in jo je v 5 minutah soglasno obsodilo na smrt.
čeprav so v 01d-Baileyu že nešteto zločincev obsodili na smrt, je ta razsodba vendarle zelo nenavadna: še nikogar niso namreč po tako kratkem posvetovanju soglasno spoznali za krivega.
Zagovornik nesrečne matere pa še upa na pomilostitev.
Kazen za greh
(n.) London, oktobra. — Dve doslej nekaznovani deklici se v neki veliki londonski modni trgovini nista mogli
ustavljati izkušnjavi in sta izmaknili več parov svilenih nogavic.
Sodnik ju je obsodil na mesec dni
zapora.
Ker je bil pa prizanesljiv, jima je naložil ječo samo pogojno, to se pravi, sedeti jima ne bo treba, če bosta nosili šest mesecev samo sive volnene nogavice...
Gospa, ki joka po naročilu
(n.) Newyork, okt. — Mrs. Pipper-sova iz Filadelfije je odkrila nekega dne, da ima prav poseben talent. Treba ji je le par minut zapreti oči, pomisliti na najžalostnejši dogodek svojega življenja *— in že jo oblijejo solze.
Kateri je bil tisti žalostni dogodek, tega radovednim časnikarjem te ni izdala...
Toda Amerika je dežela, kjer ne sme ostati nobeno znanje neizrabljeno. In tako je tudi mrs. Pippersovo najel neki kino: dali so ji najlepšo ložo, kamor vidi občinstvo od vseh strani. In občutljiva gospa ima nalogo, da udari pri vsakem tragičnem dogodku v jok, ker potegnejo solze občinstva za seboj. Ta občutljivost ji nese vsak teden 100 dolarjev ali 5000 din.
Bolezni kamnov
(n.) London, okt. — Neki angleški kemik je nefavno izdal znanstven spis o boleznih kamna, ki so iz njega zidane hiše v velemestih.
Ta kamen -se namreč razkraja pod vplivom dima in plinov. Žveplasta kislina, ki je je nekaj v zraku, se spreminja v žvepleno kislino, le-ta pa razkraja apnenec.
Samo v ozračju nad Londonom bi mogli vsako leto zbrati nič manj ko
30.000	vagonov koncentrirane žveplene kisline.	(»Parls-Solr«)
Zanimiva medicinska odkritja
(n.) Budimpešta, okt. — Univerzitetni profesor dr. Tibor Vereb61y Je te dni začel svoja predavanja na akademiji z uvodnim predavanjem »Vloga bul in oteklin v človekovem razvoju.«
To predavanje je bilo kaj zanimivo, saj je profesor opisal nekaj primerov, o katerih nismo dozdaj ničesar vedeli.
Tako je Verebely našel v telesu sedemletne deklice, ki je imela videe vsaj dvajsetletne mladenke, veliko bulo. Ko jo Je odstranil. Je iz dekleta spet postal laatkokril otrok.
Se bolj čuden je bil primer devetletnega fantka, ki mu je poganjala brada in je imel mišice ko orjak. Ta fantič je kazal vse znake odraslega moža. Ko so mu izrezali bulo v trebuhu, Je postal spet normalen otrok.
Tudi r rakovih tvorih so naleteli na snov, ki pospešuje človeški razvoj.
Fenomen
(n.) Newyork, okt. — Gosnejr Iz
Bentleyvilla je res čudežen pojav: šklepeče vam z zobmi od mraza, kadar se drugi pote od vročine, debele kaplje se mu pa nabirajo na čelu, ko kaže toplomer 20 stopinj pod ničto.
Njegova narava zbuja kajpada zanimanje zdravnikov in znanstvenikov.
Toda dognali so samo to, da je ta naravni toplomer, ki pa kaže narobe, posledica sončarice. Kako bi ubogega Gtosneya zdravili, pa zdravniki še sami ne vedo.
Dokler se zdravnikom ne odpro oči, bi si ubogi Gosney lahko napravil debele denarje v kakšnem varieteju ali music-hallu...
Prostor v nebesih je prodajal
(n.) Bukarešta, okt. — Romunske
oblasti so prijele nekega moža, Jona Olicheresa po imenu, ker si je na originalen način koval premoženje.
Izrabljal je namreč lahkovernost romunskih kmetov: izdajal se je za duhovnika grške pravoslavne cerkve in Je prodajal »zemljo v nebesih«... po 16 lejev kvadratni meter...
TouloustJžz^r ANOOHOA
Santendtr
y Porto
•Madrid
'4/encfa
ordobi
Sevilla
artagun
r
Malaga Ofbraitdr 4
Tanger
Poslednje vesti trdijo, da bo Katalonija postala samostojna republika. Obliko in velikost te bodoče države kaže naša slika.
Siiiivisti z vsega sveta;
Divji sloni so ustavili promet na palemfeanški eesii na Sumatri. Zaleglo ni ne brnenje motorjev ne trobljenje trobelj: tropa 53 orjaških slonov se ni zmenila niti za letalo, ki je nalašč za to brnelo nizko nad njimi v zraku. Ker sta bila med pragozdnimi velikani tudi dva bela slona, ki jih domačini jx> božje časte, oblasti niso dovolile streljanja in so se morala vozila vrniti.
1710 delavnic za izdelovanje tobačnih izdelkov imajo v Nemčiji. V njih dela 200.000 delavoev.
llletui Fred Kend je iznašel aparat aa izpopolnitev izdelovanja umetne svile. Deček je doma iz New-Orleajisa in nima nikake strokov«« izobrazbe; aparat je sestavil na ta način, da je vztrajno opazoval nekega mehanika pri delu.
Tisoč let bo vzdržal papir, ki ga je pred kratkim izdelal kemik Tihonov v Leningradu. Ta papir bo zaradi svoje trpežnosti posebno uporaben za pisanje važnih listin. Tihonov meni, da ne bo dražji od navadnega.
Llo.vd George — čebelar. Na čel>e-Urski razstavi v Londonu je dobil prvo nagrado za uied, pridobljen na njegovem posestvu, angleški državnik Lloyd George.
75 zdravnikov iz raznih držav se poteguje za to, da bi mogli proučiti možgane Silvestra MatuSke, če ga bodo na Ogrskem usmrtili.
Zaklad na dnu morja je pri Long-Islandu našel potapljač Laeck. Na potopljeni angleški fregati >Huzar« je dobil 10 zabojev srebra in 4 zaboje zlatih dolarjev; vse skup je vredno skoraj 5 milijard dolarjev. Zaklad bo njegov, le 10 odstotkov bo moral prepustiti državi.
»Miss kaznilnico« so izvolile jetnice v nekem ženskem zaporu v Denverju v državi Coloradu. Za najlepšo so proglasile neko mlado že«o, ki je ubila svojega moža in so jo bili sprva obsodili na smrt, potem pa pomilostili na dosmrtno ječo. — Taka neokusnost je pač samo v Ameriki mogoča.
Na lahek način je našlo može 113 deklet, ki odpremi ja jo zaboje s kalifornijskimi jabolki. Vsaka je v zaboj k jabolkom položila ženitno ponudbo in svojo aliko. Snubci niso izostali in podjetna dekleta so se kmalu pomožna.
Spomenik neznanemu potepuhu so
pred kratkim postavili v ameriškem mestu Bostonu. Bostončana so imeli pri tem haje v mislih potepuha, ki se je dolga leta vozil z vlaki »a odbijačih, nekega dne je pa padel pod kolesa in ga je zmlelo.
Budilke s petelinjim glasom kupujejo Američani kar na debelo. Tovarna, ki je pričela izdelovati te vrste budilk, je že v prvih desetih dneh prodala 110.000 petelinjih ur.
Abdula Gandija, sina Mah at me Gandija, so nedavno kaznovali, ker je na nekem trgu ▼ Madrasu pijan razgrajal.
Avtomobilsko cesto s« speljali nekem« kmetu čet dvorišče. Že napravljenih načrtov niso mogli opremenitl, in tako mora zdaj neki kmetič v Per-betem na Češkem gledati, kako mu čez dvorišče drve avtomobili.
Avtomobil r podobi ribe si je dal napraviti milijonar Drower iz Bostona. Z njim se zdaj stalno vozi, ker hoče pokazati svetu, da mu je kupčija z ribami prinesla bogastvo.
»Cesta upanja« se imenuje nova cesta, ki veže San Francisco z glavnim mestom Kalifornije. Lepega imena je ta cesta po svojem videzu tudi vredna. Njen srednji del je asfaltiran, oba stranska sta pa tlakovana z rožnatim polmarmorjem.
Židje, ki so še ostali v Nemčiji, so te dni dobili od davkarij nalog, da vlože v Nemško narodno banko četrtino 6vojega premoženja.
200.000	dinarjev ju; dobila za izgubljeni nasmeh gospa Ellen Grow iz Sydneya v Avstraliji, ko se je ponesrečila pri trčenju tramvajev.
Sobranje — obvezen predmet na gimnazijah v ameriški državi Minnesoti. Učenci bodo morali poleg dru-gib skušenj prestati tudi šofersko.
Čelik 25 funtov dohodkov ((1.000 dinarjev) je imel Lev Trocki v zadnjih 6 mesecih. Toliko je — po lastni izjavi — dobil za prevod svoje avtobiografije v norveščino. Trocki je to na* poved dohodkov i>odal po davčni odmeri.
Mačja španska je napolnila london. * ske živalske klinike. Oskrbnina stane za eno mačko na dan S šilingov (okrog GO dinarjev); v tem pa n is všteti stroški za zdravila in živi« zdravnika.
Prašička * osmimi nogami, očmi in dvema repoma je po svinja litje žlvanoviča, posestnika Velike Krsne, nedaleč od Bmede Palanke. Kmetje prihajajo iz vseh vetrov in si ogledujejo čuden stvor ter ugibajo to in ono. IUJa se pa boji, da mu bo ta spaček prinesel nesrečo.
»Človek % dvojnimi možgani« Je. Stirling Wilkinson iz Sidneya. Hkratu1 lahko namreč opravlja dvojno delo: z obema rokama slika obenem dve različni sliki, ali pa piše dva različna stavka.
e, ki se niso,bali smrti
DOŽIVLJAJI ANGLEŠKEGA ČASTNIKA V INDIJI
Ime mi Je Digger Graven in bil ■sem takrat drugi poveljnik kurraniske istotnije, ki so ji indijski domačini pravili »Stotnija lovcev na ljudi«, mi Angleži pa »Mrtva straža«.
Da je dogodivščina, ki jo bom skušal tukajle opisati — in ki je zraven še najpomembnejša v vsem mojem vojaškem življenju — resnična, prisegam ol) spominu na vse one može, ki so žrtvovali svoje življenje v Indiji za čast in slavo angleškega imperija.
Resnejše prisege ne poznam.
_ Kurramski vojaški oddelek je med indijsko armado imel svoj poseben sloves. Ni bil slab, pa tudi dober ne; -tako neka _ srednja reč. Ta oddelek je bil. če fi si ga bliže ogledal, tolpa fO|wirjev in tolpa cestnih razbojnikov. Bil je sestavljen, to mOram kar vnaprej priznati, iz samih prostovoljcev, me sinem pa zamolčati niti tega, da se je sešel v tej stotniji satu izmeček domačinov. Kadar je včasih prišel z Angleškega kakšen mlad fant, ki ga je prekleta usoda kot poročnika prignala semkaj, da nadomesti »izpadlega« tovariša, je potreboval tak otrok mesece in mesece, preden se je privadil, da ne Sme v službi hoditi okolj z naskrivaj napetim samokresom. Tako grozljivo hudodelska se je zdela ta stotnija. Med fanti je bilo mnogo domačinov, ki so se njihovi predniki 'bojevali že z vojskami Aleksandra Velikega. Ti so si še obvarovali nekoliko vojaškega ponosa pod rjavo poltjo. 'Največ je bilo pa izprijenih potomcev neznačajne mešanice samih begupeev, zavržencev Iji nepridipravov: Mongoli, Afridi, Pa(ani in sam Bog si ga vedi kakšni plemenjaki še.
Mi si seveda nismo ničesar prikrivali. Vedeli smo, da imamo v naši stotniji najnizkotnejše ljudi iz vrst domučinov. Konjske tatove, izobčence, lopove, vojaške begunce ledne in razbojniške vojske, morilce, tatove, postopače, pustolovce, požigalce.
Tega smo si bili popolnoma v sve-eti. Ker so pa tej razbojniški tolpi poveljevali nekateri vestni podčastniki — dojnačini redne indijske vojske ip ker jim je stalo na čelu več belili sahilmv, je bila naša stotnija sveskoz imeniten, zlasti pa hraber vojaški oddelek, kakor nalašč ustvarjen za boj, ki ga je vsak trenutek 'čakal za slehernim ovinkom, To je bjlo belim sahibom, poveljnikom, torej tudi meni, v poseben ponos.
V teh nevarnih in nadvse divjih pokrajinah angleških kolonij je bifo zmerom samo nekoliko angleških čast-.nikov — zmerom samo nekoliko. Da se je pa moral vsakdo izmed teh redkih vesti, ko da je v njem vteleše-,nih najmanj tri sto častnikov — prav v tem je mikavost te stoodstotno možatostim zadeve.
Po navadi so se vračali mnogi izmed teh maloštevilnih vsi bolni in .strti v domovino; mnogo jih je bilo, ki se sploh niso vrnili, toda nikogar mi bilo med nami, ki bi menjal s komer koli na svetu.
No, da, le malokdo bo to razumel, 'vendar je vse to zapisano v knjigi Velike Britanije.
Z našo preljubeznivo družbo smo taborili takrat ob robu »dežele brez gospodarja«, med izhodom, severipm izhodom gorskega prehoda Kajberja, če hočem natanko povedati, in afgan-sko mejd. Dvajset mesecev sem bil drugi poveljnik stotnije v tej nemirni pokrajini.
In ta doživljaj, ki ga bom začel zdaj pripovedovati, je samo eden izmed • mnogih sličnih, kakršne so doživeli angleški častniki. In niso jih vsi zdravi in živi prestali...
Pričnem s strašnim trenutkom, ko sem začutil, da mi začenjajo trdno stisnjene ustnice komaj zaznavno drgetali. Bil sem beli sahib* — in moje ustnice niso smele po nobeni ceni drhteti.
Privezan sem bil na visok kol — in ta kol je bil zasajen v ogromno mravljišče. Velike, od urne, rdeče mravlje so gomazele v gostih procesijah po mojih nogah.
Okoli mene so rjoveli, plesali, ukali in skakali vaški domačni, a ničvrednežem tega niti zameril nisem, Redkost je bila za te uboge pare, da so sploh lahko videli belega sahiba iz bližine, razen tega je bil pa še na kol privezan — in kar je bilo zanje naj-lepše: vlovili so bili v svoje šape častnika neznansko osovraženega kurram-skega oddelka.
Priznam, da so imeli dovolj vzroka, ko so <i meli roke.
Dve uri sem se še nekako premagoval. Premagovanje nam je bila zapoved, tako preprosta zapoved ko
• Sahib (arah.) = gospod. V Indiji aazivajo tako belce vsevprek.
čiščenje zob in britje ali kaj podobnega, o čemer si človek nikoli ne beli glave. Premagovanje eamega sebe je bil naš vsakdanji kruh, in če je na primer katerega izmed nas belcev dajala mrzlica, da še čeljusti ni mogel pri miru držati, potlej je še zmerom hodil okoli in opravljal evojo službo. Dokler se ni sesedel od samega premagovanja — in obležal v nezavesti.
O premagovanju samega sebe bi lahko napisali cele knjižice.
V tistem trenutku je pa postala zadeva zanje kočljiva.
Mož, ki me je dal privezati na kol, ni bjl samo jega kriv, tpmveč tudi — in to selu mu še posebno zameril — neprestanih nemirov, ki so se že več mesecev na meji med Indijo in Afga-njstunoni ponavljali- Zoper njega sem bil kkpal prav posebno zadevo. Pa Ajem lipel: siubfo.
Bržčaš še mi ne bo nikoli posrečilo, rja bj tj pravimi besed,•pipi opisal obupne lipiečjne. ki so mi jih prizadejali ugrizi rijočih živalci Sicer niso bile prave bolečine, a so bije vendar bolečine. Breč prenehan ja me je zona oblivala spričo zoprnih dražljajev po vsem životil. kJiMee so se niV krčevito krčile in se spet raztezale. Z vsemi močmi sem se krotil, hoteč skriti trzljale. Toda hili so podzavestni — in jih nisejii-mogel premagati, fee dobro, da sem' mišičje na obrazu ithel v oblasti.
Dve ijri sem Vzdržal.
Zdaj sem pa čutil, da sem na meji tega, kar more človek prenesti in kjer se že začenja besnost, in to me je -navdajalo z neskončno skrbjo, zaradi Angleške.
Vso bb|eko so mi bili slekli. Strmel šem predse, da bi ne videl, kako so Se mi vsi udje živo rdeče svetili od •gomazeče plasti samih mravelj. Ne bo Več dolgo, pa mi bodo žuželke priplezale do obraza, zlezle mi bodo v usta in... v oči.
Da, beti sahib je bil redkost.
Divji ples in peklensko vreščanje domačinov je postajalo čedalje bes-nejše. Vas, kjer sem bil na trgu privezan, je stala skrita v visokih gorah. Preden bodo moji tovariši izvedeli, kaj se je z menoj zgodilo...
Da bi pa prosil milosti, tega tem ničvrednežem nisem privoščil. Petdeset jardov od mene vstran, na umetnem travnatem kupu, je sedel on in me nepremično opazoval. Be-akle Leninu, fakir, mož, ki sem ga bil hotel spraviti .is poti.
svoje ime je nosil s pravico. -Beakles pomeni umobolnež. In res se je zdel tak. Bil je v resnici najbolj prismojen in najnevarnejši malopridnež,' ki je kdaj koli strašil na indijski meji in ščuval k prepirom. Bojeval je neke vrste »sveto vojno? zoper nas. Sicer smo pa mi vse take »svete vojne« skomigaje prezirali.
Privadili smo se, da jih nismo nikoli precenjevali.
Tega ničvredneža smo bili pa podcenjevali, vsaj mi od kurramskega oddelka... Obupne nevšečnosti nam je povzročal. Sicer se nismo zastran tega zatekali h kraljevemu namestniku ali h kdo ve komu. Kolikor se spominjam, sploh nismo nikogar prosili za navodila, temveč smo — mi kurramski vojaki — kratko in malo marširali po svoji glavi.
Take stvari smo v našem okrožju uredili kar »pod roko«.
Dobro vem, da Angleška spričo takšnih metod ni nikoli slabo opravila.
Tam torej je sedel ta zanikrnež in bolščal vame.
Po malem sem doumel, kakšen je bil njegov čar. V njegovih žarečih očeh je tlel skrivnosten plamen. Sicer sem dobro zavarovan zoper takšne človeške žaromete, najsi bodo moški ali — in to je nevarnejše — ženski. Poda ta dedec me je skoraj spravil iz ravnotežja. Vsa njegova drža je izdajala nenavadno energijo. Bil je res eden izmed najnevarnejših zlodejev, ki so se kdaj koli lotili indijskih meja. Razumel sem, zakaj so se naihrabrejši mohamedanci zatekli v njegove vrste. Kakopak, njegov program je bil prastar in jc bil bržčas zaradi tega tako zelo mikaven: hotel je v Indiji ustvariti čisto državo islama. Največja napota temu je bila kakopak Angleška. Torej jo je bilo treba iztrebiti. Take poekuse smo v zgodovini Indije že večkrat doživeli.
Nihče nam tega ne bo zameril, da smo hoteli in hočemo ostati gospodarji v svoji hiši.
la fakir si je prilastil »deželo brez gospodarja«, pokrajino, ki sem o njej že govoril: visoke gore med afgansko mejo in severnozahodno indijsko pokrajino.
la pokrajina je bila, kar se tiče pregleda, najtežja.
Sicer smo pazili ko lovski psi, toda v sleherni gorski kotiček vendar nismo mogli vtakniti nosu.
Zato pa je ta nakazni dedec skakal s hriba na hrib, iz kota v kot in hujskal domačine na vse pretege. Ob njegovih poteh se je kadilo izsto in slo zogljenelih, razdejanih in oropanih naselbin, ob njegovih poteh so ležala izobličena trupla nedolžnih, miroljubnih rjavokožcev.
Že dolgo časa nam je presedal ta človek.
Čakali smo samo tega, da bo prišel nekoliko bliže, v dosego naših rok, ki — pri moji veri — niso Bog ve kako nežnočutne.
Preblizu ga pa nismo hoteli pustiti. Zakaj kadar bi že prekoračil azijsko višavje in prebredel »deželo brez gospodarja«, bi mu bilo treba samo popeljati svoje pobesnele tolpe po zgodovinski skalnati dolini, čez znamenito kajbersko sedlo, ki je popilo že premnogo angleške krvi, pa bi že lahko vdrl -v Indijo... če bi ga nihče ne zadržal.	1	"
Mi, na mrtvi straži, mi smo si včasih dovolili, da smo ga zadržali j.n ga z njegovimi tulečimi tolpami 'vred nagnali nazaj v gorske trdnjave.
Sovražil nas je ko kugo.
Mi njega nič manj.
Zbrai sem svoje moči in ga začel pozorno gledati. V njegovih očeh je res trpolel fosforescenten, čudaški plamen, kakršnega nisem pri nobenem človeku opazil. Tako je sijal, kakor sijejo ponoči mačje ali pasje oči, če posveti vanje avtomobilski žaromet.
Bil je prav gotovo nor.
Če je bit nor, je bil vendarle na boljšem od naa. Zakaj muslimani, zlasti v tistih zapuščenih pokrajinah, Bogu za hrbtom, so videli v bebcih bitja, ki jiii Alah prav posebno varuje. S posebno spoštljivostjo so jih siečavali.
Zastran mena naj bo!
Sicer je pa prav takrat žgala najhujša vročina.
Imeniten čas, da zaradi enega samega norca znori še tisoč drugih ljudi. Celo armado je bil že zbral okoli sebe, seveda samo iz plemen, ki so se nam itak že zmerom vtikavala v račune, kjer koli so le mogla. Sami ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
I’ri obisku v Berlinu pozdravlja malo dekletec bodočo holandsko kraljico Julijano in njenega zaročenca princa Lippskega
Vazirji, Mahzudi, Madakeli in še druga sodrga.
Med temi podivjanimi domačini in med blagoslovljenimi polji Indije smo bili mi, »mrtva straža«.
Tega smo se dobro zavedali,
*
Da bi mogel vsaj eno roko sprostiti! Oči so mi po malem zalivale solze zaradi prekletega, neprestanega srbenja.
Že zdavnaj mi je lil pot v potokih po obrazu.
Stvar je bila zame neznansko poniževalna.
Skušal sem zbrati svojega duha in zjekliti svojo voljo, da bi se odvrnil od vseh posvetnih stvari, da bi se zagrizel vase, da bi se tako odtrgal od vsega čutnega, kakor znajo to fakirji.
Marsičesa smo se bili od njih naučili. Dobro sem vedel, da se da z voljo marsikaj doseči.
Bržčas bi se mi bilo tudi posrečilo, če bi se ne bilo nenadejano zgodilo nekaj čudnega.
Bolščal sem naravnost v eno točko, na svisli neke hiše, da bi se tako zamaknil. Tedaj se je zdajci prikazala neka ženska.
Moje zbranosti je bilo pri priči konec. Zdramil sem se...
Bil sem takrat še tako preteto mlad, da zdaj lahko priznam: neznansko radoveden sem postal, zakaj ta ženska se ni zdela domačinka. Nič tenčice ni imela pred obrazom kakor druge ženske.
Ustopila se je z nekam čudno gotovostjo, ki ji ni manjkalo miline, poleg Lenliaja, naslonila se je z dlanjo na njegovo ramo in me hladnokrvno opazovala.
Čudne oči je imela, ne takšnih safirnosinjih ko vse druge ženske iz te dežele, temveč črne, tako sočno črne ko vlažne črešnje.
Nežni oval njenega obraza ni bil teman, temveč snežnobel. Lej, sem si mislil ves začuden, ali je mar — belka?!
Toda okoli njenih oči in ob vratu so bile zarisane črne sence; to me je spet vznemirilo. Burko, široki ženski plašč, je bila vrgla čez ramena.
Lase je imela krasne, sinječrne, na sredi počesane v prečo, tesno za-lizane, da so se zdeli ko kapica iz črne svile.
Sicer je bila oblečena ko druge ženske iz te preklete pokrajine; zgoraj tričetrtinski tesno se prilegajoči zeleni baršunasti životek, na nogah vrečaste, dolge hlače iz škrlatnordeče svile, tesno spete ob gležnjih...
Rozabil sem, saj sem že rekel, za nekaj minut na svojo strašno okoliščino in sem z radovednostjo opazoval prikupno prikazen.
Poleg fakirjeve postave se je zdela majhna in od sile nežna. Toda v njenih očeh so se utrinjali plamenčki ko v očeh razbrzdanega hudička.
Aha, sem si mislil, ta je bržčas gonilna sila tega molčečnega gospoda. Saj sem že rekel, dovolj mlad sem bil, pa sem začel razmišljati, da utegne imeti taka prikupna mlada dama usmiljenje z mladim moškim mojega kova. Najrajši bi ji bil nekaj zaklical.
Ne, sem si potem premislil, vpiti ne smem. Vpitje se mi je zdelo ne-inoško, torej ji bom kar nekaj rekel. Naposled sem se pa vendar sprijazni! z mislijo, da bom mor d hudo zarjoveti, če bom hotel prevpili krik in vik te pobesnele plešoče množice. Zato sem na moč zavpil:
»Ali mar lahko gledate takšno početje? Saj vendar niste s teh hribov, saj^ vendar niste iz krvi teh ničvrednežev! Ali se vam nemara hoče takšne orgije? Ali vas mar draži, ko gledate, kako bodo mravlje ob živem telesu požrle takegale mladega moža!«
Zavpil sem bil po angleško.
Zdajci je zavladala grobna tišina. Kakor bi bi! odrezal, je onemel krik in vik in vsi so olistali ko ukopani. Mojih besed ni pač menda nihče izmed domačinov razumel, zakaj prečudno bi bilo, če bi kdo od te drhali razumel angleščino.
Vsi so strmeli v mlado žensko.
In ženska se je takrat lahno nasmehnila.
Neznansko sram me je bilo. Kakšen zlodej me je le obsedel, da sem se zatekel k tej ženski po pomoč!
Pobesil sem glavo.
Ir nisem je pobesil samo zaradi sramu, pobesil sem jo tudi zato, ker sem začutil, da so mi mravlje splezale že do tilnika. Sicer so me pa po vsem telesu pekli in boleli vgrizi... Skušal sem stresti glavo in se otresti teh nadležnih gomazečih živalc. Okrog in okrog so vsi bušili v smeh in priznati moram, da sem se takrat samemu sebi zazdel pošteno smešen.
Meni kakopak ni bilo do smeha, zakaj začutil sem bil prvo mravljo na ustnici. Zdaj je postala zadeva smrtno resna, čeprav mi ne prilezejo te strašne rdeče živalce precej v tesno stisnjena usta, vendar odtod ne bo dolga pol do mojih oči. ker jih ne bi mogel tako trdno zapreti.
In kadar mi bodo že v očeh, takrat l)om nehal biti človek, potlej bom čez nekaj minut oslepel.
Zavedal sem se, da se je začel boj na življenje in smrt.
Videl sem še, da se je tujka sklonila k fakirju.
Takrat so mi lezle te nadležne žu-
želke že v nosnice. Pihal	sem	na	vso
moč, da bi jih	prepodil.
Bilo je zaman.
Izpljunil sem, a tudi to je bilo od muh.
Naj gre torej	vse svojo	pot.	Za	hip
sem se spomnil	svojih staršev	in	sem
jih v duhu pozdravil. Pomislil sem, na slavno Angleško in sem se ji v duhu priklonil. Potlej sem pomislil še na Boga in sem mu priporočil svojo dušo.
V tistem trenutku sem začutil, da mi je nekdo z gostolistnato vejo stepel mravlje z obraza. Potlej mi jih je stepel še s telesa.
Vrvi, ki sem bil z njimi privezan, je nekdo razvezal; kri mi je začela spet plati po ži 1 ju. Kakor da bi me z iglami zbadal, tako me je ščemelo. Potegnili so me z mravljišča.
Ves trd sem bil in sprva niti stati nisem mogel na nogah. Pa sta me dva moža prijela pod roko in me držala pokoneu. Pomagala sta mi, da sem se oblekel.
Vse je šlo mimo mene kakor v snu. Nekaj do zob oboroženih vojščakov je stalo tik mene in bolščalo vame.
Ozrl sem se k ženski, ki je stala s hladnim zapetim obrazom poleg fakirja.
»Pa hvala,« — sem nerodno izdavil. Pri tem sem čutil, da me je do temena zalila rdečica. Zlasti zaradi tega, ker se nisem domislil poštene besede v zahvalo, in še zaradi tega, ker sem moral biti ženski hvaležen za svojo rešitev. Bil sem, saj sem že dejal, dovolj mlad, da sem bil kakor le kdo pretirano ponosen.
V kar se da čisti angleščini mi je mlada ženska odgovorila:
»Nikar se ne trudite. In nikar se prezgodaj ne veselite.«
Govorila je čisto angleščino, in vendar sem slišal (od doma sem imel že razvit čut za naglasne odtenke) komaj zaznaven naglas, ki ga ne slišiš ne na azijskem višavju ne kjer koli v Indiji, najmanj pa' tu na Kaiber-skem sedlu.
Pit je prav čuden naglas; nekje sem ga bil že slišal, vendar nisem vedel kje.
Nekaj se mi je pa zdelo ko pribito: domačinka indijskega vzhoda prav gotovo ni bila.
Nu, zastran mene... Po vsem telesu me je peklo ko živ ogenj. Najrajši bi bil sedel kar na tla in se praskal ko obsedenec.
Žal, da ni bilo časa, zakaj precej so me odpeljali v kamnilno celico.
Tam sem se pošteno napraskal. Hkratu sem pa začel premišljati, kako bi pobegnil. Vas je bila ko vsako gnezdo v tej krvoločni pokrajini, sezidana po potrebah boja in vojne. Okrog in okrog je bila obdana s sedem čevljev visokim zidom, zastražena pa nič koliko.
Razen vrat je bila še pod stropom odprtina.
To je bilo nekaj zame.
Edini kos pohištva je bila kar se da preprosta postelja: lesene noge z napetimi jermeni.
Na delo! Postavil sem posteljo pokonci. Šest čevljev je bila visoka. In ko sem splezal nanjo, sem vendar lahko z naporom pokukal skozi lino.
Videl sem koče in hiše. Domačini so se že nekoliko umirili. Zastrte ženske s širokimi plašči in pisanimi hlačami so tekale po strmih kamnitih poteh, prenašale so vodo in otroke, nekatere so pokojno kramljale.
Skrbeli so me saiiio vojščaki, ti veliki širokopleči patanj. Zdeli so se ko mogočni bronasti kipi. Ponosno so se sprehajali okoli moje celice.
O, ti britanski bog vojne, kako nepopisno imenitna je strojna puška! Samo imel je nisem.
Torej se bom moral še dalje raz-: gledovali.
Skozi okroglo lino bi se že prerinil. Bil sem utrjen in vitek, pa tudi mar mi ni bilo, če bom moral žrtvovati kakšen kos svoje angleške kože.
Straže bi že še zmogel. Dovolj • upanja in poguma sem imel. Ob solnč-nem zatonu se bodo vrgli na zemljo in bodo skrili svoja obličja v prali: hvalili bodo Alaha, da jim je pripeljal takega belega sahiba v pest.
Takrat bo torej pravi čas, ki ga boin moral, podjeten kakor sem bil. izrabiti.
Zakaj, noč ne bo smela miniti, ne da bi vsaj nekaj ukrenil. In v tistem trenutku sem se razen tega še spomnil skrivnostnega stavka tuje žene: In nikar se prezgodaj ne veselite.« Nič več nisem razmišljal o teh grozilnih besedah. Naj je že mislila kar koli!
Najprej sem si pošteno natri roke in noge, kolke, zapestja in tilnik. Ceio dolgo uro sem se po vseh predpisih masiral, tako imenitno in dovršeno, di bi naš stari narednik Kellen v Bombavu od začudenja kar zijal. (O, ti daljni Boinbav!) Kellena je poznaia vsa indijska armada zaradi njegove neusmiljene roke; naši telovadci, nogometaši, tekači, plavalci in igralci hoekeya so si o njem pripovedovali prave grozovitosti.
Bot mi je kor lil 'po telesu in bi! sem že pošteno utrujen, zato sem pa naposled imel spet svoje mišice dokaj v oblasti.
Tedaj so se zdajci odprla vrata — in vstopila je mlada neznanka.
Dalje p r i h o d n j j č.
Psdmema dotike za mlado- mafat
Namenila si Se, da boš obiskala mlado vuiter, ji čestitala k srečnemu Porodu, pogledala in pohvalila novo-dojenčka, in tako dalje. Morda si Nasprotnica opravljanja bolj ali manj slavnostnih obiskov, toda temu obisku se nisi hotela odreči. Saj tioceš pokazati svoje zanimanje in Naklonjenost otročičku svoje prija-. mjice, sorodnice ali znanke. Malemu i|emljančku, ki ga čaka Bog ve ka-zavita in strma življenska pot, •moraš ob nastopu želeti vso srečo in Naklonjenost usode.
' Veder in topel smehljaj in primerna beseda bosta že razveselila mlado mater. Lepo in prav je pa, i „ k otročnici, če le moreš, ne prideš brez daru. Mladi materi, ki ži-** i) slabili razmerah, boš prinesla a) praktičnega. Ta ali drugačen Pnboljšek, perilo za otroka ali leaj mičnega, če pa moreš sebi in njej Privoščiti majhen luksus, boš darovala cvetlice. Praviš, da ne? Prehitro uvenejo, ti bi pa rada svoji znanki dala kaj trajnejšega. Prav mlas, cvetja so ji gotovo prinesli že drugi,- prijatelji, ki se radi izkažejo * darilom, pa jim je vseeno, ali bo darilce obdarovanca razveselilo ali Ne.
, Hej kaj ti svetujem?
; Stopi v papirnico, oglej si različne dnevnike. Izberi enega. Morda z Napisom »Moj otrok«, »Prvi koraki mojega malčka« ali z drugim podobnim naslovom.
. Prav materi je namenjena taka khjiga. Vanjo bo zapisovala otroko-
ve rojstne podatke in potem vso zgodbo njegovega mladega življenja: kdaj je shodil, kdaj spregovoril prvo besedo. Vsa otrokova tnala in velika, dobra in slaba nagnjenja bodo v drobni knjigi. Otrokov in materin dnevnik obenem bo, saj bo mati govoreč o otrokovi rasti, pripovedovala tudi dobršen kos svojega življenja, tesno zvezanega z otrokovim. Morda bo mati zaključila dnevnik s prvim šolskim dnevi svojega otroka. Ali ga bo pa spremljala tudi še v prvih šolskih letih.
Z materinimi besedami, morda okorno, morda lepo izpisani otrokov dnevnik ni prazna sentimentalnost.
Materi, ki večkrat ne bo mogla slediti naglemu otrokovemu razvoju, bo dnevnik dober in zanesljiv vzgojni svetovalec.
Z leti bo pa otrokov dnevnik postal dragocena knjiga. Za mater, ki bo stara in slabotna v mislih hrepenela po sinu ali hčerki, ki sta nekje daleč in le redko mislita nanjo. In za otroka, ki mu je mati ta dnevnik zapustila ...
Namenjena si k mladi materi. Nesi ji dnevnik. Razveselila se ga bo. Tako kakor se ga je zadnjič razveselila neuka, delovna žena, ki sem ji ga prinesla. Veš kaj je rekla?
»Slabo pišem, toda otroka ne ljubim nič manj ali pa še bolj kakor še tako izobražena, imenitna gospa.«
Vem, da bo njen dnevnik lep. Materina ljubezen govori najlepši jezik.	Damijana.
Skrb za zdravje v jesenskih dneh
■ Jeseni resda vžptamie še včasih 'Toči in krasni dnevi, vendar se za hjhtii kaj rada priplazi mrzla in vlažen megla, ki nam prodre skozi oble-
in kožo prav do kosli. Tedaj kapljamo in krehamo, tožimo o nedoločnih bolečinah, tiščimo robec na nos ja smo vedno slabe volje. Občutljivejši ljudje, ki so vrh tega še lelno napravljeni, si kaj lahko nakopljejo vse SiSgoče katarje ali Influenco, privilegirani revmatiki pa že tožijo o trglja-Ifti v kosteh.
; Ati hočemo tedaj postati podobni jazbecem in so zarili v svoje stanovanje?! Kaj še! To bi bilo vseeno nekoliko'prezgodaj. Oborožiti in braniti se moramo jesenskih muli s tem, da &e .držimo glavnih higienskih zapo-v’edi: utrjuj se previdno, oblači se to-Ploin še vsak 'dan sprehajaj!
■ Ob pričetku, mrzlejših dni moramo nekoliko bolj •'.'podkurili’ naš krvni ebtok’ naše telo, s tem da se toplejše oblečemo, užhrnnio bolj krepko hrano .in se čim več gibamo na prostem.
Z zdravstvenega Stališča je nespametno Vztrajati, v jiozhd jesen s tenkimi, poletnimi oblačili. Pri meglenem vremenu je neobhodno potrebno, da oblečemo pod plašč, volneno obleko. /Celo važno je. da se takoj preoblečemo, če lias je ujel dež. Posebno eevlje in nogavice moramo takoj izmenjati. S^ši, strogo vzgojite v tem Smislu »voje Olrofee, tako jim boste prihranili nmego-dtroleii j, sebi pa težkih ur!	-	-
Hrana, ki daje toploto, sta v glavnem m e-O in mast. Zatorej moramo jeseni uživati predvsem take jedi. ki je-v njih dosti masti ali sladkorja. Hitro se ogrejemo po kakau, juhi, po •aju, ki ga uživajmo zlasti zvečer. Te Pijače so nekoliko’bolj zdrave, koristnejše in cenejše od piva in vina
Najboljše in najtrajnejše sredstvo, da se ogrejemo iit obdržimo našo te-hjsjio toploto, je še vedno telesno gi-'iv,,,-e. Tako nam precej koristijo do-
ma v sobi razne vaje s palico. Vendar pri tem ne smemo zanemarjati sprehode v naravo. Saj je pred nami še dolga zima, ki nam lahko prinese pasje vreme in mraz, da nas bo zeblo do kosti. Torej se moramo utrditi zdaj na prehodu dveh letnih časov, da ne bomo v snegu in ledu kakor dojenčki. Le korajžno ven, čeprav v meglo! Seveda: gorko oblečeni, dobro »podkurjeni; z redilno hrano in pripravljeni na daljši ali krajši sprehod! Navadno se tudi preveč bojimo vetra, čeprav v resnici ni naš sovražnik. Zrak bi bil poln prahu, megle, saj in dima, če ga ne bi veter čistil. V tej umazani atmosferi, polni slabih vonjav, bi se razni bacili in klice prav dobro počutili. Za zdravega človeka je veter osvežujoča, krepčilna zračna kopel. Tudi za utrjevanje je burja imenitna,
Ker se nihče ne more izogniti Kurji* in vetru, moramo pač kožo na to navaditi. Najboljše so zračne kopeli, tako imenovana z r ač n a p r h a.
Zjutraj in zvečer, ko se slačimo in oblačimo,’'storimo to zelo liftro, da nas lahni vetrič, ki nam pri tem gibanju oblije telo, osveži in utrdi. Tako se kmalu privadimo toplotnim razlikam.
Občutljivejši ljudje morajo hiti še bolj pazljivi. Če brije huda burja, naj rajši malo govore, da jim ne bo pihal sulii zrak naravnost v usta in grlo.
Najvažnejša je in ostane še vedno prilagoditev kože dežju in vetru. Tako nam ne bo škodovala vsaka burji-ca in vsak prepihec nam ne bo zbudil strahu pred protinom.
Nič ne vemo, kakšno vreme nas čaka, morila dolga in mrzla zima, ko se bodo morali občutljivejši ljudje tiščati peči in čakati boljših časov. Kdor se pa bo ravnal po teh preprostih navodilih in se utrdil še to jesen, bo lahko užival zimo, bodisi na smučeh, bodisi na ledu in sprehodih v zimsko naravo, ki mu bo bogato poplačala njegovo prizadevanje.	(n.)
Gospa
pred desetimi leti in danes
Če hi vas vprašala: »Ali se res slepo_ pokoravate inodi?« bi me kar obsule z vsemi -'mogočimi ugovori: »Kilo neki* 16 trdi?« To je pogruntal *pet kakšen skop zakonski trpin! »Gorje oni.' ki flhpsi iihse vse kar se favni; zazdi muhasti vladarici modi! Hudi jaz se ni bila vedno podobnih nibstk.. .	.	,
tki ibianj že ' to slabost, da rada brskam po Časopisih, 'n glej. včeraj hit je prišel pod .'rrike modni listič, odprem ga. poghdnm nap:s in ostrmim” .Zadnji modeli letošnje jesenske uigde-v»fli -c. to mogoče?! Ta kratka Jirila Vij li% dolgi' životi. klobuki nekaj jiosebnega, da o pričeskah rajši -fie govornic Ali ne, saj to je evt.iiin revjja .-.z'leta'1i)?0! Planila sem v smeh :ti se nasmejala do solz, ko aeni videla s kakšnimi toaletami smo] ponašale prod pičlim desetletjem! ] Nekoliko jirinierciti ne bi bilo na- i Ijačno. sem "n mislila. Še letošnji mod-I ni lisi v roke. pa hajd na de’o. In ] glejte-.Čedalje imli .se m; je daljšal j nos. No j večja .sramota me je namreč j zadela, ko sem primerjala jopice. V l
modi je pač tako, kakor v ljubezni: besede ostanejo iste. le osebe in podobe se spreminjajo...
Hočete, da vam popišem tele čedne oblekee. pa boste videle, kako lahko si boste prikrojile opis za oba modela. čeprav ju loči celo desetletje. Izrezala sem nekaj sličic, morda boste lahko videle na orumenelih listih vsaj glavne črte mode izpred desetih let. Prva slika predstavlja moderni jesenski kostim: odlikuje se predvsem po čistosti linije. Črte teko ravno, okrasje je skromno: le par lepih gumbov. dolgi roverji, našiv v barvi blaga: krilo je globoko nagubano in sega nekoliko čez kolena.
Pri letošnjem modelu moramo seveda še nekoliko pripomniti: krilo :e gladko, levečemu prerez in ozka guba. lahko ie pa tudi močno zvončasto. •Jopica je zaprta tesno oh vratu, rokavi vezani 'raglan , ali pa v obliki girati. Okra >• gumbi na hrbtu poudarjajo lepa linijo. sTOk usnjen pas je v barvi obleke in usnjen šal v nasprotni barvi, kakor je kostim.
Prav piiljublien je tako imenovani
»popoldanski komplet«, ki ga prinaša druga slika. Zvončasto podaljšana jopica sega do kolen, krilo je gladko. Okoli pasu je ljubko okrasje iz čipk, zanimiv je klobuk, ki spominja na moško obliko.
Pri modelu 1936. bomo besede nekoliko obrnili. Letos priljubljeni ma-
Še nekaj receptov za pozno jesen
Jesenski kostim pred 10 leti ih danes
terial je : velours chiffon« ali svileni baršun; iz njega so narejene popoldanske obleke. Tak komplet ima zvončasto jopico, na vratu okrašeno 8 pravimi čipkami, spet moderni bolero z balonastimi rokavi in bogatij zvončasto krilo. Novost je klobuček, ki spominja na fes in ga nosimo okrašenega z velikim peresom v barvi ob-
ibipoldanski komplet pred 10 leti in danes
teke. ali pa sestavljenega iz zelo živih barv. ,ln Še tunika! Moderna je bila v času naših starih mamic, moderna jired desetimi leti in letos je spet na višku mode. Katera je najlepša, to sodbo, drage čitateljiee, prepuščam vam!
C e bi vas vprašala zdaj ali nekoč, ali hočete kakšno izmed teh oblek, bi gotovo vse navdušeno izbrale sebi naj-
Za naše goste
Jesen in zima nam bosta pripeljali marsikoga v goste. Pripravita si bomo zato morali to ali ono stvar, saj vemo, kako je, če nimamo dobro do-šlemu gostu s čim postreči; tudi menda še danes drži, da je Slovenkam gostoljubje že kar prirojena lastnost.
Kutin je letos precej na trgu. Z majhnim trudom in ne prevelikimi stroški 6i moreš napraviti iz njih liker in 6ir, ki bosta tvojim gostom prav gotovo po volji.
I. Kutinovcc
(Liker iz kutin)
Kutine, ki jih boš nastrgala za liker, morajo biti uležane in medeno-rumene barve.
Na 1 'h 1 kutinovega soka vliješ 1 V* 1 slivovke, dodaš 35 dkg sladkorja, 1 dkg grenkih in 2 dkg sladkih mandeljnov, 1 Vi dkg cimeta in prav toliko nageljnovih žbic. Vse to vlij v večji kozarec za mezgo, dobro zaveži in vsak dan enkrat pretresi. Po treh tednih goščo precedi in zlato-rumeno tekočino prelij v steklenice.
Sir iz kutin
Uležane kutine obrišeš, vliješ nanje toliko vode, da jih pokrije, in kuhaš tako dolgo, dokler se ne omehčajo. Potem vzameš vsako posebej iz zavrelice, jo še vročo hitro olupiš in pretlačiš skozi sito. Pretlačene kutine zmešaš z enako količino sladkorja, dodaš limonovega soka Jn kuhaš na ne prehudem ognju, da se zmes tako zgosti, dokler ne pada od žlice v debelih kosmih. Še vroč sir vliješ v modelčke, ki si jih prej izplaknila z vročo vodo, in ga pustiš, da stoji nekaj dni na toplem. Ko se je površina dobro osušila, natreseš nanjo malce sladkoi'ja in prevrneš sir iz modelčkov na pekačo, obloženo s papirjem. V pekači naj se sir suši na toplem še nekaj dni, nato ga razrežeš na koščke ali rezine in naložiš v škatle; med posamezne vrste deni seveda papir, da se sir ne spritne.
Kostanjeva torta
Vzemi 6 rumenjakov, 12 žlic slad korja, 12 žlic kostanja, ki si ga olup Ijenega skuhala in dobro pretlačila ii še 2 žlici zmletih mandljev. To meša Vt ure in dodaj sneg iz vseh šestil beljakov. Daj v lik in speci.
Kostanjev narastek.
Vzemi 7 dkg presnega masla, 5 ru men jakov, 14 dkg kuhanega in nastr ganega kostanja, 10 dkg sladkorja, so
1 limone, 7 dkg mandljev in sneg i
2 beljakov. Tedaj kuhaj zmes kako navadni narastek.
Ocvrta jabolka
Olupi jabolka in jih zreži na okrogb rezine, napravi testo za omlete, po moči vanj narezana jabolka in ji ocvri na razbeljeni masti.
Liker iz sadja
Sadje operi in stehtaj. Vzemi z: vsak kg sadja: 1 kg sladkorja, Vi močnega kisa in Vi 1 vode. To zakuha in oblij v skledi naloženo sadje. Pre vretek spet odlij, ga prevri vnovič ii zalij sadje. To ponovi trikrat. Ko S' slednjič ohladi, vloži sadje s eokon vred v kozarce, jih dobro zaveži i shrani.
Ciganski golaž; jeseni poceni večerj
Nastrgamo štiri čebule, jih pustimi da na masti zarumene, dodamo še# sesekljanih, očiščenih paradižnikov 1 kavno žličko paprike v prahu ij šest svežih, očiščenih, na rezine zre zanih paprik. Dušimo tako dolgo, dok ler se zelenjave re skvasijo,
Ker je ciganski golaž precej pikan ten, ga serviramo navadno 6 krompir jem v oblicah.
Kuhinjska posoda, jedilno orodje
Franc Golob
LJUBLJANA, Wolfova ulica
Dežela, kjer vsa dekleta hodijo na visoke kolo, moški pletejo in vezejo in še nihče ni umrl ed lakote
Podoba danske žene, naslikana po razgovorih z dansko zastopnico na dubrovniškem ženskem kongresu.
Ob prehodu Severnega morja v Baltiško morje se po spodnjem delu •Jutskega polotoka in na otokih Fynen, Laaland, Seeland in Falster razprostira Danska. Po gričevnatem in si-pinskem ozemlju žive štirje milijoni ljudi mirno in svobodno življenje.
Res je, da tudi Danski ni prizanesla ] kriza, vendar kruha in obleke nihče 1 ne pogreša. Na Danskem ni še nihče umrl od lakote, med državljani pa tudi ni nobenega, ki bi bil nepismen. Vaški otroci imajo dovolj presnega masla in kruha. Siromašnejši se šolajo poiiolnoma brezplačno. Šola jim daje knjige in obleko in skrbi za njihovo prehrano. Šolski zobozdravniki skrbe za to, da noben otrok na Danskem nima pokvarjenih zob. Dvakrat na leto vse šolarje stehtajo. Otroka, ki se ni zredil, vzamejo staršem in skrbi potem šola za njegovo prehrano.
Danska je res srečna država. In da je tako, gre mnogo zasluge tihemu a vztrajnemu delu danske žene. Danska žena je tiha. Na njenem obrazu vedno igra smehljaj. Ni niti naličena,
niti nakodrana, zato je pa pravo pra\ ca to vtelešenje čistote in negovanosti
Že od nekdaj ji je odprta pot v vs* poklice. Zato je na Danskem tolik' slavnih zdravnic, odvetnic, profesori in sodnic.
Večina danskih deklet hodi v višji šole. Toda vse vedo in se tudi rav najo po tem, da je glavni ženski po klic gospodinjstvo. VLsokošolke si sn me kuhajo, šivajo obleke itd.
Danske žene pa se udejstvujejo tu di v politiki. To po! it i ko same imenu jejo »hodniškof politiko. Kakor hitri zvedo, da so politiki napravili k» slabega ali krivčinega, gredo tako posredovat. Zahtevajo, da se spreine ni tudi zakonodaja, če je potrebno Potrpežljivo čakajo na stopnicah i’ hodnikih, pred pisarnami, da se pri kaže ta ali oni odličnik, ki bi mu iz ročile svoje zahteve. Tako so na hod nikih dosegle že marsikateri uspeh
V skromni in tihi danski ženi gor z vedno enako močnim plamenom vo lja do dela za druge. Napraviti hoči čim več, udejstvovati se hoče, kjer ji le mogoče in kolikor more, a ne zato da bi sebe proslavila. Svojemu otro ku, slednjemu danskemu otroku hoče s svojim nesebičnim, resnim in smo trnim delom ustvariti lepše in boljše življenje.	(2.)
Tunika pred K) leti in danes
primernejšo. Zakaj tudi ne? Saj je lejia. porečete, okusna in. moderna!
Vidite, drage moje. kako je vaš okus podrejen modi. čeprav se tega niti ne zavedate več Pa nič ne de! Glavno ie. da ste čedno tri okusno oblečene Kaj pa ie prav za prav okus? Merila zanj pač nimamo..
Pa brez zamere: Kajti nikakor ne trdim, da hi si brez zanimanja ogledovala različne letošnje novosti. In tako sem si dejala da se tudi ve morda ne bi dolgočasile oh primerjavi z modo, kakršna je kraljevala leta 1926.
Saška.
Spoznavaj liudi!
Poglej včasih, kako si ta ali oni veže ovratnico. Močno stisnjen vozel kaže nezrel, omahljiv značaj. Rahel in velik vozel pa izdaja izkušenega moža kremenitega značaja.
^zieltdcfe
CHURCHILL IN NEMCI
Churchill ne mara Nemcev. Posebno njihove sedanje vladavine ne. Ko so pred nekaj meseci (bilo je baš po zasedbi Porenja) imeli v spodnji zbornici debato o Hitlerjevih predlogih, je veliki angleški državnik porogljivo vzkliknil;
»Nemčija je podrla demilitarizirani porenski pas in nam je ponudila mir za 25 let. Ko bo zasedla poljski koridor. nam bo uredlagala mir za 50 let. Ko bo podjarmila Češkoslovaško in Avstrijo, bo svojo ponudbo prav golovo zvišala na tri Četrt stoletja. In kadar bo strla francosko in angleško armado, nam bo zagotovila večni mir...«
Toda zbornica je rajši poslušala si-ren-ko |>etie h it L' rje v ih agitatorjev. Bivši zunanji mihktei Austen Chamberlain je skušal prijatelja potolažiti: Pogum. Churchill zdrava pamet je. «e zmerom prej ali slej zmagala!«
Že prav.« ga ie zavrni! Churchill. "Najbrže bodo lejiega dne odkrili celo zdravilo za raka — a kaj mi to pomaga, če poprej za rakom umrem?!«
HUDOMUŠNI POŠTNI NADZORNIK
Nemški generalni poštni mojster Stephair (1831—1897) je rad na hitro odpotoval pregledovat in nadzorovat
manjše poštne urade. Toda njegova nadzorstva niso bila nič kaj priljub ljena in poštni uslužbenci so si po magali, tako da so hitro brzojavil drug drugemu varnostne signale.
Tako je po pregledu od|ioslal nek poštni uradnik svojemu tovarišu tole brzojavko »Stephan na potu stor svoj nos vtakne v vse.«
Kaj kmalu je prišel odgovor, tak da je nemalo presenetil uradnike Glasil se je namreč:
'Porečilo prišlo prez.no stop mo nos je že notri.«
TEŽKA SKUŠNJA
Profesor farmakologije dr. Schrof je imel navado, da je kandidate pri skušnjah rad vprašal: »In kaj še?«
Nekega dne mu je moral kandida' povedati pijače, ki se po njih spotimo
»Vse vroče pijače,« je kratko deja vpraša n ec.
Kaj še?«
I.ijiov čaj.«
»Kaj še?«
Vroča limonada.«
»Kaj še?«
Skušnja pri vas, gospod profesor
PRAVIČNA KAZEN
Vojvoda Viiier je bil znan zaradi svoje brezsrčnosti in skojiosti. Ko jr pričel bolehati na žolčnih kamnih, je dejal hudomušni zdravnik Prvon:
»Bržkone mu je srce zdrknilo v žolč.«
	i«.		
						
		_	^ 	
Pr£	p?	—	wp m % ,,L --1— — "— --»«• m** M- ■ — - 1 '/h i
na
t IIHHHii Hniiiu mm m
H
s
Roman lz naših dni Po franooSClnl priredil Ž. O.
S. nadaljevanji
»Dodio, pa pustiva tega,« je menil obžalovaje. »Kaj pa drugi?... Onile zagoreli in z izbrano elegantnostjo oblečeni gospod?...c »Tak je, kakor da bi bil stopil iz modnega albuma.«
»Ne zamerite, iz zelo ugledne družine je: njegov oče je za revolucije kot politični begunec zbežal s španskega in je...«
Marcela mu je neusmiljeno presekala besedo:
»In tretji? Ali ni to onile gospod v temnem površniku, ki bere časo-ois?« je vprašala in pokazala na Moela Mercierja.
»Da, to je moj tretji kandidatski odvetnik, brez strank sicer, 'ato je pa bližnji sorodnik slavnega Pisatelja Mercierja Boncourja — istega Boncourja, ki ga naša de-cleta kar ne morejo prehvaliti.« »Bolj me zanima, kakšen je on am.c
»O, prav zabaven gospod je, in raven duhovit in odličen kavalir... Sicer ne morem reči, da bi se pre-'eč gnal z delom; toda kadar na-lese, zna tudi pljuniti v roke. Njegov bratranec ga ima zelo rad; 'Ti njem in pri njegovih znancih mo tudi dobili te podatke o njem. lož je videti poštenjak in dobrega ica — skratka, mislim, da bo ka-:or nalašč za vas.«
»Zakaj se ženi?«
»Zakaj se pa drugi ženijo? Da » odkrižajo kopice drobnih gmot-ih skrbi, tistih skrbi, ki so poseb-’0 v nadlego ljudem, ki nimajo misla za potrebe vsakdanjega živ-ienja.«
»Človek brez volje torej — ne?« s zategnila Marcela.
»O, ne! Nikakor ne!« je živahno porekel Morel; prestrašil se Je, a ne bi škodoval svojemu simpa-^nemu klientu. »Ne bi vam ga rlporočal, če bi si morali s težkim elom služiti kruh: za takšne reči, s mi zdi, moj klient ne bi bil. ato pa mislim, da se bo v red-em, neskrbnem življenju s prl-uno in ljubečo Seno tem bolj raz-vetel: po mojem sl zvestejšega in rijetnejšega zakonskega tovariša ve morete želeti.«
»Če sl takole ogledujem vse tri... itegne biti ta res še najsprejem-itvejši. Toda težko je prav presoliti človeka, ki sedi na terasi pred avarno, nobene ne zine ln samo v asopis strmi.«
Namesto odgovora je gospod Mo-el potrkal na steklo pred seboj, ufer se je obrnil.
Ravnatelj ženitvene posredoval lice je dvignil roko in dal znamenje s prsti:
»Tri!«
šofer je prikimal, v znak, da je azumel. Odprl je vratca, stopil na >ločnik in pogledal naokoli, kakor 'a bi kaj iskal. Nato je vzel iz žepa igareto in malomarno krenil proti snačenemu gostu.
»Ali bi vas smel prositi za ogenj, ospod?« je vprašal in se dotaknil epice v pozdrav.
Noel je dvignil glavo, vljudno in lalomarno segel v žep po srebrni žigalnik in ga ponudil šoferju. »Hvala lepa, gospod. V takemle remenu se kaja res prileže.« »Verjamem, če človek sedi v av-omobilu in čaka na ljudi, ga še >rej zazebe.«
»Kaj hočete, takšen je pač naš x>klic! Naročili so me za ob treh, ia moram čakati.«
Prižgal si je cigareto in vrnil iigalnik.
»Hvala lepa, gospod, če dovolite: U smem še vam ponuditi?« Pomolil je Mercierju zavojček a j cenejših cigaret.
Mladi mož se je nasmehnil; šo-erjeva zaupljivost ga je zabavala, n da ne bi moža užalil, je prijaz-o odgovoril:
»O, prosim! Toda le pod pogo-em, da boste tudi vi vzeli smotko d mene. Nkte jo, če boste dolgo akali, vam bo še prav prišla.«
In ponudil je šoferju tobačnico, -olno svetlih havank, šofer je vzel no.
»Prijazen gospod ste,« je rekel anljivo. »še enkrat:	Iskrena
'vala!«
»Njegov nastop ml je všeč,« je olglasno dejala Marcela. »Vaš andidat je simpatičen gospod, 'sile temu se ne mislim kar tako a slepo odločiti. Ali se ne bi mo
gla kje sestati z njim, vendar tako, da on ne bi mene poznal?«
»Zakaj ne!« je vzkliknil Morel. Segel je v žep po zapisnlco in jo je naglo preletel.
»Jutri bo ples pri Blaisu — saj ga poznate, modnega diktatorja Blaisa? Ker sva si dobra prijatelja, bi lahko izposloval vabilo za našega mladega prijatelja. Vam, gospodična, pa lahko vabilo kar osebno izročim.«
»Samo da mu ne poveste, kdo sem!« je še zabičila Marcela in spravila vabilo v torbico.
»Zastran tega se ne bojte! Gledal bom, da obrnem njegovo pozornost na katero drugo gospodično, tako da ga boste lahko nemoteno opazovali.«
Marcela se je nasmehnila.
»Vaša ideja je genialna, gospod Morel!«
»Ne hvalite me! Storim pač vse kar morem, samo da je stranka zadovoljna. Moja posebna želja je pa, da bi vam ustregel.«
»Doslej je vse šlo v najlepšem redu.«
»Upam, da pojde tudi v bodoče... Zdaj bi se pa lahko vrnila, ne mislite?«
»Počakajte... še minuto!« je hlastno odgovorila Marcela In še enkrat preletela z očmi vse tri V orelove kandidate.
»Mislim, da sem se prav odločila,« je dejala nato zamišljeno. »Ta je res najboljši med vsemi tremi.«
»Tudi druga dva sta dobri partiji,« je poudaril ravnatelj ženitvene posredovalnice.
»že mogoče, toda s tretjim se ne moreta meriti.«
Gospod Morel ni ugovarjal. O ženskem okusu In o barvah se ni moči prerekati; to je le predobro vedel.
Potrkal je šoferju, da naj požene. Avto je odpeljal. Toda že v sosednji ulici se je spet ustavil.
Gospod Morel je izstopil in naročil šoferju, naj odpelje Marcelo domov. Sam Je pa peš krenil nazaj proti kavami, da odreši svoje tri kandidate nepotrebnega nadaljnjega čakanja — čakanja, ki mu sicer niso vedeli namena, čeprav so se brez ugovora odzvali, ko Jih Je bil Morel malo prej naročil v kavarno.
Vlil
TUDI VAŠ NOVI PLAŠČ 00 PAULINA
KJER KUPITE VSE:	BLACO,	KRZNO, PODLOGO IH NAJBOLJŠE
KROJAŠKO DELO IZ PRVE ROKE, ZATO NAJCENEJE. KONFEKCIJA PAULIN, LJUBLJANA, KONCRESNI TRG STEV. I-
Mercier se še zmerom ni opomogel od osuplosti.
»Mene si je izbrala? Ni mogoče! Kje neki me je le videla.«
»To je skrivnost Selekcijske agencije. Povem vam lahko le toliko, da si je med vsemi kandidati izbrala ravno vas.«
Vesel smehljal je mlademu odvetniku preletel obraz. Spet ga je bila zmogla radovednost.
Pustolovščina je postajala vse skrivnostnejša. Brez njegove ved nosti, da, čeprav se sploh ni potegoval za njeno naklonjenost, ko je vendar še poznal ni — zoper njegovo voljo tako rekoč se je bila neka ženska odločila zanj in si ga izbrala za tovariša v pustolovščini, kjer je šlo za srečo ali nesrečo vsega njenega življenja.
Ozrl se je okoli sebe, iskaje v vratih in v zidu skrivne linice, kjer ga je nemara ta skrivnostna ženska opazovala. Toda odkril ni ničesar. In tedaj so mu prišli na um drugi kandidati, ki so prav tako kakor on morali defilirati mimo skrite opazovalke.
»Kakšni neki so bili drugi snubci?« je zdajci vprašal.
»Brezhibni gentlemani, sami mladi gospodje iz uglednih družin.«
»Bežite no! In baš mene si bo šla izbirat...«
Ni dogovoril. Njegovemu samo-ljublju je vendarle laskalo, da je našel milost pred neznankinimi očmi; vrh tega ga je dražila radovednost.
Hotel je po vsaki ceni spoznati mlado milijonarko — njo, ki bi si lahko izbirala moža med tisoči in tisoči boljših in zapeljivejših od njega, pa je vendarle vse odbila in si Je rajši šla svojega bodočega moža iskat v ženitveno posredovalnico.
»Najbrže se ji zdim kakor kak princ iz devete dežele,« je zamrmral sam pri sebi.
Gospod Morel je zabičil Noelu, da ne sme po nobeni ceni zamuditi plesa pri Blaisu.
»Tam boste videli gospodično, ki se tolikanj zanimate zanjo,« je dejal skrivnostno. »Seveda vaju ne morem kar vpričo vseh seznaniti, ker je zadeva diskretnega značaja in mene ves Pariz pozna; tako bi vsi koj vedeli, zakaj sem vaju drugega drugemu predstavil. Zagotovim vam pa lahko, da jo boste videli; tako boste sami presodili, ali je po vašem okusu ali ne.«
»Lepa novica,« je menil mladi mož in zazehal. »Ne zamerite, toda teh štirinajst dni, kar že zavlačujete to zadevo, se je moje navdušenje precej ohladilo.«
Ravnatelj Selekcijske agencije se je prestrašil.
»Kaj ste rekli? Menda vendar ne mislite na lepem pobegniti?«
»To sicer ne, priznam pa odkrito, da me ta poroka prav nič več ne mika. Prve dni se mi je zadeva zdela precej mikavna in moja domišljija je rajala ob možnostih, ki so se mi odpirale. Zakaj bi vam tajil: ta zakon me je mikal.«
»A zdaj?«
»Zdaj me ga Je strah in najrajši bi se pri priči umaknil, dokler ni še prepozno in dokler...«
Toda gospod Morel ga ni maral dalje poslušati:
»Menda me vendar ne mislite pustiti na cedilu! Najprej me pošiljate v ogenj, besedo mi daste — in zdaj, ko je zadeva tako rekoč urejena, zdaj hočete vreči puško v koruzo?!«
»O, nikarite mi zatrjevati, da bi vas moj odstop spravil v zadrego! Saj imate drugih kandidatov na prebitek.«
»že res,« je zamomljal Morel. »Nerodno je le to, da si je dekle Izbralo baš vas.«
»Baš mene?« je osupnil mladi mož. »Saj me niti ne pozna!«
»Oprostite: videla vas je in prav vas sl Je izbrala med vsemi drugim’
V 24 URAH
barvo, pliaira in ksmiSno {isti obleke, klobuke itd. Škrobi in •vetlolika srajce, ovratnike, la-peatnice itd. Pere, suši, monga in Uka domača perilo. Parno fisti posteljno perje in puh
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
Toda gospod Morel ga je vendarle slišal.
»Ne bi rekel! Tisti ste pač, ki se ji zdite najsprejemljivejši med vsemi kandidati: to bo in nič dru-
,V tej množici je ženska, ki si hoče kupiti moža, in ta mož naj bi bil jaz...‘
Ta misel se mu je očividno zdela velezabavna, kajti ni se mogel premagati, da se ne bi bil samemu sebi zasmejal na glas.
Zdajci je uzrl nekaj korakov vstran miren kotiček, skrit med zelenjem; dva, trije moderni nizki naslanjači so ga delali še intimnejšega in še bolj na varnem pred rajajočo množico.
Tja je zavil mladi mož, da bo v miru pričakal gospoda Morela.
O, kako si je takrat zaželel, da bi jo mogel skrivaj opazovati, kakor dolgo bi se mu hotelo!
Toda komaj je odgrnil zagrinjalo zelenja, ko je obstal: tihi kotiček je bil že zaseden. Dve dami sta se košatili v njem, ena mlada, druga pa že v letih.
Noel si je dejal, da sta mati in hči, čeprav ni opazil med njima prav nobene podobnosti.
Mlajša je bila zala plavka s črnimi očmi. Oblečena je bila zelo elegantno, a vendar ne vsiljivo. Noelove oči so se z ugodjem ustavile na njej. Ničesar ni pri ženskah tako cenil kakor zapetost in nevsiljivost, tako v vedenju kakor v obleki; zato se mu je sedanja moda z drznimi domisleki zdela pravcat greh proti zdravemu okusu — greh, ki ga resnična dama nikoli ne stori.
Nu, prav pri tej dami je Noel imel priložnost spoznati, kako sc da združiti okus z modno elegantnostjo: čeprav Je bila oblečena po drzni najnovejši modi, je njeno toaleto vendarle okusno karakteri-zirala mirna in nevsiljiva linija. Nakita tako rekoč ni bilo na njej; tudi po tem se je prijetno odlikovala od drugih.
Dami sta se polglasno pomenkovali; mlajša je starejši očitno nekaj pripovedovala.
Mercier se je ustavil, da ne bi bil nediskreten. Toda mlajša se mu je zdela tako ljubka, da kar ni mogel odtrgati oči od nje. Bila je visoke postave in lepe rasti in njen obraz, obdan z gosto plavo frizuio, je bil lep in zal hkrati.
Takrat ga je deklica opazila; zakaj v njenem neprisiljenem nasmehu in v velikih črnih očeh, ki so se zdaj obrnile k njemu, Je bilo toliko mladosti, da pač ni mogla biti še žena.
Mercierju se je zdelo, kakor da bi se bila neznanka ob pogledu nanj zdrznila. Toliko je bilo gotovo, da ji je škrlatna rdečica zalila obraz.
Mladi odvetnik sl je dejal, da je pač njegovo vsiljivo opazovanje krivo njene zadrege. Zato je odtrgal oči od ljubkega privida in si nekam sanjavo začel ogledovati vrvečo množico; spomnil se je, da mora poiskati gospoda Morela.
Prvi mah mu je bilo, kakor da bi ga omotica prijemala. Ljubkost njegove sosede mu ni dala, da bi zbral svoje misli. Spomnil se je, zakaj je prišel nocoj na ples; in zdajci se mu je vse skup zastudilo.
Le zakaj se je šel spuščat v takšno pustolovščino? Ali ni mar smešno, da si gre iskat ženo v ženitveno posredovalnico? In zraven si še domišlja, da bo taka zveza srečna! Ne, tolikšna naivnost je pač neodpustljiva!
,Za trdno vem, da je ženska, ki
šil kakšno netaktnost — tem manj, ker njegova drznost ni bila nameravana in je ni neznanka z ničemer izzvala.
Malomarno se je obrnil proč, hoteč zaviti v drugi konec dvorane. Toda komaj je odrinil zelenje, je zagledal kakih deset korakov pred seboj gospoda Morela v družbi neke mlade dame, oblečene v kri* čečo zeleno obleko. Odvetnik je tisti mah pozabil svojo sosedo; hlastno se je umaknil nazaj in opazoval skozi zelenje neskladni par.
,Le kako se more človek tako kričeče obleči!' je zamrmral sam pri sebi.
Potlej je zagledal napudrani ta našminkani obraz Morelove spremljevalke in njene goste rdeče lase.
.Strahota!* je pomislil. .Rdečelaska! Barva, ki je žive ne morem videti. In zraven se gre še zeleno oblačit!'
Tedaj ga je spreletela misel, da mu je nemara Morel prav njo namenil za ženo.
Iznenada ga je obšla čudna razdraženost. V mislih mu je bilo samo eno: kako bi se ognil rdečelaski.
Tedaj se je njegov pogled srečal z neznankinim. Deklica ga ves čas ni bila izpustila iz oči. In instinktivno, ne da bi bil kaj pomislil, j« Noel stopil k njej in se priklonil:
»Oprostite, gospodična, ah vas smem prositi za ta ples?«
Marcela — naši bralci so jo bili gotovo že spoznali — je zardela.
»Nič kaj rada ne plešem,« je odgovorila in se v zadregi nasmehnila.
Toda mladega odvetnika tako plaha zavrnitev pač ni mogla ugnati.
»O, gospodična,« je zaprosil, »ne zamerite mi, da silim v vas! Bodite dobri... velika nevarnost ml grozi.«
»Nevarnost?«
»Da. Dama v zelenem. Nekaj ml pravi, da mi jo bodo predstavili in da bom moral plesati z njo.«
Pokazal je diskretno z očmi na gospodično v Morelovi družbi.
Marcela toliko da ni udarila ▼ smeh. Saj je le predobro slutila, kaj se dogaja v duši mladega moža.	•»
»Kaže, da vam gospodična ni baš pogodu?« je menila razigrano, čeprav si je prizadevala, da bi se kazala nebrižno.
»Oh, ko ne bi hilo te obleke, gospodična!« je vzdihnil Noel obupno in posmehljivo hkrati.
»Ta obleka se mi zdi prav ljubka,« je resno odgovorila mlada milijonarka; pripetljaj ji je bil V zabavo, tega ni mogla utajiti.
»če vi to rečete, gospodična, mora že res biti,« se je priklonil Mercier; njen odgovor ga ni bil vrgel iz sedla. »Papagajska obleka je res ljubka... in njena barva takisto, že vidim, kaj je krivo: njeni lasje niso za to obleko! Morala bi si bila drugačna natakniti na glavo.«
Marcela se je komaj premagala, da ni bušila v smeh. Videč kako resno se drži mladi mož, je veselo vzkliknila:
g ega.«
»Saj je tudi to nekaj!« je vzklik-	...	,
nil Noel in se brez hlinjene skrom- I mi jo je Morel določil, grda, je go-
nosti samozavestno zasmejal.
Ko je šel drugi dan zvečer na dogovorjeno zabavo, je bil zelo razigrane volje.
Blaisovi saloni so bili pravljično okrašeni. Vse je bilo v cvetju, od tal pa do stropa, in v slepečih žarnicah, da je bilo v sobanah svetlejše kakor podnevi. Povabljencev in povabljenk v razkošnih oblekah se je kar trlo.
»Če me vse ne moti, mi je Morel govoril o nekakem intimnem plesu,« je zmajal mladi odvetnik z glavo. »To naj bo intimna prireditev? če ni v teh štirih salonih najmanj pet sto ljudi, naj me vrag vzame! Kako naj zdaj tu najdem njo, ki sem ji tako všeč in ki naj jo vzamem za ženo?«
Počasi se je spustil v gnečo, iskaje z očmi ravnatelja ženitvene posredovalnice.
Videč, da ga ne najde, se je ustopil ob neizmerno širokih vratih, ki so vezala dva salona. Od ondod je imel razgled po vseh dvoranah; razen tega so bila zrcala tako smotrno razvrščena, da je lahko videl celo tiste pare, ki so se vrteli čisto na koncu poslednje dvorane. Razgled je bil res pravljičen. in Noel ga je užival, kakor uživa le umetnik.
»Okus Ima Blaise,'to mu moram priznati! In denar tudi. Videti je, da moda nese!«
Toda njegove misli so se venomer vračale k njej, ki ga je bila uklenila, čeprav je niti poznal ni:
voril sam pri sebi. ,Kje bo neki imel ta starec kaj pojma o teh stvareh! V njegovih letih se mu zd, pač vsaka ženska čedna, da je le mlada... Njegov in moj okus bosta različna ko noč in dan, to že vern, in ko bom zagledal njegovo kandidatko, me bo kar zazeblo/ Nekam živčno si je začel ogledovati pare, ki so se vrteli mimo njega.
.Koliko nelepih žensk je tu!' je obupno ugotovil. ,Kar strah me je, če pomislim, v kako strašni premoči so!‘
In čez nekaj trenutkov:
,Saj vem, da ne bom imel sreče in ne bom dobil take, da bi bila po moiem okusu... Tako ljubka recimo, kakor je tale moja soseda!1
Pogledal je proti damama in njegove oči so se srečale s pogledom mlajše od obeh; in zazdelo se mu je, kakor da bi ga nekam pozorno opazovala.
Ta vtis je bil tako neizpodbiten, da sam ni vedel, kdaj se je prebudil v njem moški ponos: vzravnal se je in drzno pogledal deklici v oči.
Le-ta ni prezrla Noelove drznosti. S komaj zaznavno kretnjo je vrgla glavo nazaj in prezirljivo skrivila ustnice. Njen še trenutek prej tolikanj razigrani obraz je zdajci pokril oblak nejevolje.
Mercier je bil preveč dober psiholog, da ne bi bil tega opazil: zato je umaknil pogled in pogledal drugam. Tudi je bil preveč preživel v ženski družbi, da bi zagre
Kini orinaSaio
SOKOLSKI DOM SISKA
telefon 33-87 od 31. oktobra do 2 novembra 1036 »SMARAGDNA OGRLICA« , Viktor de Kown
ZVOČNI RADIO JESENICE
telefon int. St. 620 30. t. in ob 20 uri, 31. t. m. ob 20. uri, 1. novembra ob 18. in 20. uri »MAZURKA«
V glavnih vlogah: Pola Negri, Paul Hartman, Albrecht Schttnhals in In* geborp Theek Pri vsakem sporedu najnovejsi Para-mountov in Univerzum zvočni tednik
KINO TALIJA KRANJ
pred \ a ja v soboto 31. t m ob 20.30 j in v nedeljo 1. XI. ob 16., 18. in 20.30 uri »NA ROBU ŽIVLJENJA«
Claudette Colbert, mn la Jana, Uochelle Hunuson
KINO ŠOŠTANJ
predvaja v soboto 31. t. m. ob 20. uri in v nedeljo 1 XI. ob 16. in 20 ur,
»KRIK SVETAc
Pride velefilm »Be rigali«
KINO MOSTE,,.
Predstave ob delavnikih ot># 20. url, ob nedeljah In praznikih ob 15., 17., 10. in 21. uri Cene: Din 3*50, 4*50. 6*60 In 6*50.
Od 3. 10 do 2. 11. 1036 Willi Forst-ov umotvor: »MAZURKA«
Pola Negri, Ingoborg Th*>ck. Paul Hartmanu, Albrecht Schonhals Od 3. do o. U 1‘
»NEVIDNI ČLOVEK«
Senzacija po romanu H. G Wells».
Samo za ljudi močnih živcev!!! Globoko znižane cene Din 2*50, 3*50 in 4*50
35. nadaljevanj e.
XLII
Aagležinj.i i Inkermannsvega biljfvji
Kdor je poznal zasebno Juvovo življenje — bilo jih je resda mak) — bi bi? takoj uganil, da *e ukvarja kriminalk z zelo resnimi načrti, ko je z zaskrbljeno nagubanim čelom in stisnjenimi ustnicami »edel za svojo pisalno ?12o in risal s svinčnikom prečudne '»tke po pivniku...
Juve je razmišljal o notarjevem ?bisku; hotel je iz njegovih poročil **viti dragocena navodila za nadaljno P*eiskavo.
*Ladv Belthamova je bila torej pri ''črinu in mu je povedala, da mu bo Prinesla svojo življenjsko spoved v 8hraiubo_ Morala je že imeti važne vzroke, če se Jo odločila za takšen *orak. Kakšni so le bili ti vzroki?
jo je nemara pekla vest?._ Ph! ^ena, ki ljubi, niina vesti!... Morda «trah?...<
Juve, ki je še zmerom čečkal, se je ®*»jei zdrznil. Ne da bi na to mislil, je napisal na pivnik ime tistega, ki ie pomenil rešitev vseh problemov... Fantoma*...
5 A h, rajši grem, sicer bom Se zblaz-Ta nepridiprav me je že vsega °3»režil, saj že ne morem več jasno •■»fiti!...«
Juve je vstal.
Jpe je bila l,-nly Belthamova prepričana, da je bila edino bitje, ki je yedek>, da Ourn še živi, potlej je morala biti prepričana, da je hudiodelrn •»nogo do tega, da se znebi edine Ppče. Zato si je dejala: ,Vse kar vem. "•*» zapisala, da bo prišlo po moji *Wrti na dan: tega tudi sam Fant o mas ne bo mogel preprečiti?...* — Fanfo-J®** je imel vzroka dovolj, da se je hotel polastiti te listine. Ko jo je na-P?*M imel v rokah, je umoril svojo Iftihico, hoteč preprečiti, da ne bi priznanja Se enkrat napisala—«
Juve se je sprehajal po sobi gor •n dol. Obstal je pred ogledalom, visečim nad kaminom. Zaničevalno je Pokazal ; kazalcem na obraz, ki je •olščal 'nn^ in vzkliknil:
»Da, slep sem bil? Kako sem le •nogel nafesti tako smešnemu slepilu-? Stvar je vendar jasna ko beli dan: fantomu^ je uuioril lady Beltliamovo, Pn doktorju Chalecku jo je umorit — Pri Chalecku, ki je njegov zaveznik.
>01ialeek se jo taka rzmnznil suinsi-L'er*ju, saj si je dejal ,tla mu bo druga delovna soba dovolj tehten alibi_ »Fantomas je vloge dobro razdelil!— »Loupnrt — tretji zaveznik — se je dal: nalaič izdati pa svoji ljubici, da k* me tako zvabil za zastor v delovno e°tio... Tam bi se naj na svoje oči Prepričal, da je doktor Chaleek »e-dolien, saj uii je kot varnostnemu l|r.>!niku dolžaost, da ga v primeru Potrebe ščiti«! Aii, aairt je bil prav *vit» premišljen! Z Loupartom nisem »Ogel obračunati_ Celo Jozeiina. ki !• je dva dni kasneje oplazila krogla iz samokresa, je bila žrtev... skratka, vsi sledovi so bili premišljeno zabrisani—-.
Juve se je spet začel sprehajati po s*bi in »e smehljal predse:
Sledovi so zabrisani! Toda vse Biti so v mojih rokah... Zdaj vem nnc umorjenke, vem zakaj je bil umor iavršeo in zilaj niti malo ne dvomim yeč, kdo je moriler... Upanje na nspeh je torej popolnoma upravičeno...«
Komisar si je pokril klobuk, vtaknil brovning v žep ii» si resno in svsčanao dejal:
'Eifen od naju? Fantomas?«
Potlej je odšel zdonia.
*
'Dragi Fandor, bržčas misliš, da Sem znorel... Pred dvema urama sem le poslal na delo, zdaj sem pa že Spet tu in te hočem vzeti' s seboj — i» to kakor hitro se da. da ti niti ne utegnem povedati, zakaj te potrebujem.«
Prijatelja sta otekla na cesto, poklicala rta tnksi in Juve je ukazal sofer in:
-Odložite naju pri neuillyjski cerkvi!'
V avtomobilu je Juve pripovedoval Pandorju vse podrobnosti predpoldan-®kega obiska in na koncu dejal: >Zdaj raztrmeš. da se od sile mudi. Mn
ja domneva, da sem včeraj odkril truplo lady Belthamove, je danes Popolnoma potrjena. Od lady vodiio sle,|ov; k Fantomasu. Od služinčadi •»lorava izvedeti, kie la pošast tiči...« iKako bova to storila?«
-Preprosta stvar!« je odgovoril Juve. 5Pr>.-isk.il bom vilo. ki je bržčas praz-Ba, ti, Fandor se boš pa inalo s soseili Pozabaval. Po vsaki ceni mi moraš Prinesli mnogo vesli o lady Beltha-1:iovi. Naloga je kakor nalašč zale. <i:'j s: poročevalec: prepričan sem, da l>o5 dobro opravil...«
Nekaj minut kasneje je obstal avtomobil na vogalu Inkermannovega buljvarja.
Ne morem se spomniti hišne številke...« je dejal Juve, Moda ti se boš gotovo spomnil še hiše, kjer sem pred tremi leti prijel Gunia... tistega spomina vrednega dne, ko je preoblečen v berača, obiskal !ady Belthamovo...'
Oba prijatelja sta kaj kmalu našla hišo, ki sta jo iskala. Za okusnim plotom si videl lepo in prostorno poslopje, ki se je zdelo nekam zapuščeno; okna so bila polomljena in razbita. široko stopnišče je bilo pokrito z mahom, po poteh se je bohotil plevel—
»V tej hiši že dolgo nihče ne stanuje, vsaj tako se zdi,« je pripomnil Fandor.
sPrav gotovo!« je pritrdil Juve.
»To bržčas ni bilo poslednje bivališče ladv Beltliamove!<
Juve se je zamislil — in naposled del:
»To hočem ravno dognati. Kar brž na delo!c
Fandor je odšel in zavil v ulico, ki je držala v trgovski okraj Neuillya.
»Kam se naj le zatečem?...« je premišljal časnikar— vttikajle je mlekarna— toda tu bržčas ne Itom mnogo izvedel, pri peku menda tudi ne, zakaj lastniki vil si dado gotovo prinašati pecivo na doni— Nu, to pa utegne biti pravi kraj!«
Jerome Fandor je odprl vrtna vrata, ki se je na njih blestel napis 3Vrtnarstvo«.
>Ali ni nikogar doma?« je glasno zaklical Fandor...
K mahi se je prikazala prijazna stara ženica in vljudno vprašala:
^esa želi gospod'?—«
5\> zamerite.; je odgovoril Fandor, da vas nadlegujem— Zdi se mi namreč, da se ne motim, ko mislim, da 90 vaši vrtnarji oskrbovali nasade ladv Betthamove?...«
»Ali mislite angleško ladv iz buljvarja? Xe. ne. gospod se ne moti... uioj moi in njen vratar sta skupno opravljala vsa vrtnarska dela.«
>AIi vas smem vprašati nekaj stvari, ki me zanimajo?«
>Prosim. Samo če gre za ladv Bel-thamovo, vam ne bom mogla kaj prida povedati. ?.e več mesecev je ni tu, zato tudi moj mož nič več ne dela tain.«
lOjej, to je pa škoda! Prijatelj sem namreč, dober prijatelj lady Belthamove, pa so mi moji in njeni znanci povedali, da se je spet vrnila v Pariz... Hotel sem jo davi obiskati, pa ni žive duše v hiši.«
»Kajpak, kajpak,« je zatrjevala stara ženica. >še vratarja ni tu; odšel je k sorodnikom.«
Ali nič ne veste, kdaj se bo ladv Belthamova vrnila? Ali vaa» ai nič pisala, naj uredite vrt?«
iNe, dragi gospod. Ne da bi vedela! Dama je samo rekla, da je dalje čas* ne bo nazaj... Kaj več vam res ne morem povedati!—«
s Draga gospa—«
»Da, da, saj mi je resnično žal. da
ne veni kdaj se bo vrnila. Prav dobra odjemalka je bila in tudi niada-me iiavmondova je večkrat pri meni kupila rože...«
»Madame Raymondova?< je zdrznil Fandor. iKdo je ta madame?«
»Gospod je ne pozna?« je gostolela starka. »No, potlej pa res že dolgo niste bili pri lady Belthamovi? Že leto dni živi gospa Ravmondova v njeni hiSI... Ljubezniva dama, rjavolaska— čedna— zelo elegantna... pa prav nič domišljava? Zdi se mi, da je bila nekoč pri teatru.«
Tak. neka prijateljica lady Belthamove?«: je vprašal Fandor.
»Da, prijateljica- zaupnica-, družabni ra—<
?Daa, da! Madame Ravmondova? Zdaj se šele s|iomnim. Ladv Beltha-mova je večkrat govorila o njej_. Saj res, zdi se mi celo, da jo je vzela s seboj na [»tovanje?... Saj je življenje lady Belthamove tako žalostno in pusto?...«
Vrtnarki se je razvezal jezik: »Veste, dama ni hotela po vseli strašilih dogodkih ostati več v hiši— Tudi strašilo je menda—«
Fandor se je delal, ko da pozna v*e skrivnosti:
: Razumem— zato se je tudi lady Belthamova oklenila madame Ray-mondove?«
-Prav gotovo, človek ne živi rad sam v takšni hiši strahov!-.
Jeroine Fandor se ni upal dalje izpraševati; poslovil se je od vrtnarke, ki ji je moral biti hvaležen za tako važne skrivnosti.
'Ladv Belthamova ima torej zaupnico! Madame Ravmondovo...<
Juve bo prav gotovo zadovoljen z menoj.
Ko je zavil časnikar na Tnkerman-nov buljvar. ga je že zagledal Jave in mu stekel nasproti.
»No, Juve, kaj si izvedel,« je vprašal Fandor.
Skomizgaje z rameni je Juve odgovoril :
»Predvsem. da se je točno pred G4 'fnevi odpeljala lady Betlhamova iz Neuillva. Odprl sem poštni nabirnlnik in si prisvojil njeno pošto. Najstareiši žiei so mi povedali, kdai je odšla odtod—
»Pofej sem vprašal še raznaSalea peciva, ki mi je zaupal od sile važne novice...«
»In sicer?« je vprašal Fandor z nasmeškom.
5 na ima lady Belthamova družab-uico.«
Fandor je zacepetal z nogami: »Cf. tako sem se že veselil, da ti Itom lahko povedal to novico, pa si jo že prej izvedel.«
Kaj »i izvedel o tej madacii Ray-mondovi?«
Fandor je na kratko poročal, kaj mu je vrtnarka povedala. Swoje pri-poveifovauje je sklenS z zaskrbljenim vptašanfem:
?IF» lič«. k>lo le je ta madane- Ray-? Morda so to osebo Angleži-
Marcal Allaln In Plerre Souvestre [ nji vsilili, zakaj prava prijateljica bi
liila prav gotovo v skrbeh, če bi njena gospodarica tako nenadejano izginila. Prav gotovo bi se zatekla k policiji! Ali je naposled postala tudi madame Kaymondova žrtev tega pretetega Fantomasa? c
Fandor, ki je izrekel to vprašanje z resnobo na licu, je onemel, ko je opazil, da je Juve obstal in se na glas zakroliolal:
»Osel! Idiot, norec!«
>Lepa imena mi daješ! Sicer pa: ne razumem te...«
>Ti torej res ne razumeš, kaj se tu godi?... Reci mi vendar, Fandor, ali si sploh kaj vprašal, kakšna je ta dama?—«
>Tega pa res nisem, še spomni) se nisem...« je odgovoril Fandor malo-dttšno.
>A. tako. nisi mislil na tol? Kako pa hočeš potlej stakniti to madame Ravmondovo? Ladv Belthamova ima družahnico, tebi pa še na misel ne pride, da bi vprašal, kakšna je! To je vendar od sile!_ Na kar potolaži se, ti bom pa jaz povedal: maidame Kay-mondova je mlada žena, rjavolasa, zelo čedna, velika, vitka in najlepše oči na svetu ima... Ali že kaj slutil, Fandor?«
>Ne, pri moji veri, ne!«
>Stvar je vendar na dlani!... Brl še enkrat premisli... trezno in logično?... Ali res ne uganeš, kdo je madame Rajmondova?«
Jerome Fandor je začudeno pogledal Jnva:
J>Ali mar misliš, da je madame Rajmondova identična z...«
u.Jasno ko l>eli dan! Prav gotovo?... madame Raymondova ne more bili nihče drugi ko Jozefina, ki jo je Fan-fomas pripeljal lady Belthamovi za družabnicA... Vohunka, ki je morala oprezati na sleherni korak svoje gospodarice, da jo je naposled izdala in izvabila v Frochot.«
Časnikar ni bil zadovoljen s to razlago, toda Juve ga je potTkal prijateljsko po rami in del-
-Kar podvizajva se, mali, podvizajva se! Dogodki se prehitevajo... Čas je. da zasledujeva Louparta in Ohale-cka, a tudi Jozefine ne smeva izpustiti iz oči... Njena vloga v vseh teh aferah nam bo mnogo koristila, da izluščiva resnico...«
XLII1 Aretacija Jozefine
Resni obrazi madame Guinonove, Julije in -kokote< so se zdajci razjasnili. Bouzille, dimnikar, ki so ga pravkar izpustili iz policijskega zapora (saj so ga zjutraj prijeli na ulici de la Cliarbonniere) je potegu.l zamašek iz stekle.niee pelinkovca, Jozeiina je pil prinesla pladenj s kozarci in ga postavila na mizo.
Jozefina je namreč svojim starim prijateljem priredila skromno zakusko; na buffetn so vabili okusni prigrizki, iz kuhinje je dišalo po pečenki, ki jo je Jozefina sama spekla na plinskem štedilniku.
>Suiuo vino — ali s sodo?« je vprašal Bouzille, ki je z veseljaškim licem igral vlogo točaja.
Madame Guinonova je zahtevala mnogo sode; Julija je skomizgnila z rameni; zanjo je bilo dovolj, da je sploh kaj pijače.
Alkohol je razvezal jezike. Pomenek je poslal živahen. Med pripravljanjem zakuske je vzela Jozefina igralne kvarte iz predalnika. >Koko-tac jih je kar pograbila, Julija ji je pa gledala čez ramo in jo vzpodbujala: ; »Prevzdigni z levico — kaj pravijo kvarle?«
Nadaljevanje na 8. strani.
»Tuk&jle, gospod kolega, pač ne boste valt.« de profesor mlademu vis*» knsofcu.
iBi,« ae orfreie študent, »če bi hoteli malo tSe predavati.«
Ženskar
»Včeraj sem imel grozno smolo. Denarnico so ml ukradli.«
»Kakšna je pa bila?«
»Velika, plavolasa in vitka!« odgovori irfedaMn.
Otroška
»Mamica, ali se lahko tukaj kopom?«
»Po nobeni ceni; voda je pregloboka.«	•
»Pa eie zmerom tu vdava,« de užaljeno otrok.
»To je razlika; oče je zavarovan.«
V pisarni
»Gospodje,« de predstojnik, »danes je v časniku osmrtnica za našim dragim prijateljem in tovarišem Trebi-hovičem. Izgubili smo dobrega tovariša. požrtvovalnega sodelavca, ki se je odlikoval zlasti s svojo pridnostjo, vestnostjo in marljivostjo. Zato gO' spod a moja—«
»Oprostite,« ?a prekine knjigovodja, »ta Trebubovič, ki Je umrl, ni naS Trebnhovif?«
»Strela!« vzroji predstojnik, »ta lenuh še živi? Gospoda, ničesar nisem rekel, sicer si utegne ta nož še kaj domišljati!«
Nemogoča sirar
»Kaj bi rekli, če bi vas zdaj poljubil?«
»NJ6. saj vendar ne morem govoriti,
kadar poljubljam.«
H
umor
Tn jo pa pihne...
Učiteljica razlaga otrokom razliko med ponosnim konjem in skromno vijolico:
»Torej, otroci, mislite si, da stopa po cesti prelepa elegantna dama, ponosno stopa s dvignjeno glavo in nikogar ne pozdravi. Za njo pa stopa uekazno bitje s pobešeno glavo...«
»2e vem,« se oglasi Janezek, »to je vaS mož...«
... ; v
Srečen zakon Jablanovec Je še mlado poročen. »AH je tvoja žena kaj prida?« ga vpraša Hruškovec.
»Z božjo pomočjo bo že!« vzdihne Jablanovec.
»Ali zna kuhati?«
»Da,« žalostno zastoka Jablanovec. »jezo namreč.«
Sopotnik
»To steklenico vina mi je dala ne-\esta s seboj. Pri vsakem jjožirku naj nanjo mislim.«
»Zdi se, da je dobra kapljica. Dovolite, da se še jaz vaše neveste spomnim.«
Zadoščenje »Gospod, pravkar me je pičila vaša čebela. Zadoščenje zahtevani!«
Kar pokažite mi Jo, jo bom ie
kiuuoval!«
Ljubeznivo
Iz Rogaške Slatine pride brzojavka; »V štirih tednih sem shujšala za polovico. Kako dolgo naj še ostanem. Tvoja golobičica.«
Odgovor:
»Se štiri tedne ostani. Tvoj golobček.«
Zavist
»Tak. nasvidenje, gospa soseda... Se trdo delo imam. saj se vendar jutri
moja hči zaroči.«
»Da, da, razumem... ga morate še mehčati...«
Tria pa. tria—
»Moj sin je zgubil po operaciji sle-
j.Vli naj že greva, ljubi Jauei? Sjj plOa Sest kil!« h* tem gi>-piMl«ni d»lgea>. ki so prišli j »Lej. lej, kdo fci sl mislil, da je ta »line cedit...«	(jLe Rire«-Pariz) I spak tako težak.«
Resnica -- najlepši laž
Napisal Renato M o n d o
 O---------
Mioter BrowD je prišel na kant. i;a prav temeljito. Samo on je t i vedel.
1 torzi, ki ima sicer prelelo dobi r nos, *>e o tem še sanjalo ni, njegovi najožji družabniki pa niso črhnili nili besedice. Brown ni bil potrt, samo liči ee mu je smilila. Od spodaj 9e je povzpel navzgor. Pa se bo spet vrnil, nazaj na pot, odkoder je prišel. S smehom na ustnicah. Življenje ima svoje muhe.
Srečen je bil dotlej prav za prav samo zaradi tega, ker je lahko svojemu edinemu otroku privoščil vse pravljično razkošje, ki nam ga po navadi slikajo samo v filmih. Nu, tega je bilo zdaj konec. Nikoli ni bil mislil, da bi utegnila kriza streti njegova tako globoko zasidrana industrijska podjetja. Saj je zato tudi takrat, ko so se pojavile prve. velike zapreke,
! rez pomišljanja dvignil hčerino doto in jo vtaknil v kupčije. Zdaj ni sirota imela ničesar drugega ko eel kup dragocenih oblačil — in očetovo ime, ki bo čez nekaj dni manj vredno ko vsh druga imena na s>vetu. Naposled se utegne še kakšen državni pravdnik domisliti, da iztisne iz njegovega bankrota kriminalno afero.
Mister Brown ni bil Bog ve kako dobre volje, ko je po telefonu profil svojo hčer, naj ga obišče. Vse ji je povedal in ničesar ji ni zamolčal. Toda ona je sprejela vse prav drugače, ko je nrislil. Ostala je hladna in samo vprašala:
iKako dolgo lahko še zamolčiš svoj polom?«
»SBri Tedne, dragi otrok.«
»In v teh tridesetih dneh ne bo živa duša nič slutila, da si prišel na kant?« sNe, ljubica moja, nihče.«
>še danes boni zletela v London, papa, morda mi lahko pomagaš.«
Miss Brownova je bila prav dobro znana v angleški družbi. Ljubili so jo, ker je bila očarljiva — in ker je bila dovršen tip ženske, ki jo svet občuduje; bila je stoodstotna lady. Pravljično bogastvo njeneaa očeta je bilo najprimernejši okvir njeni lepoti njena duhovitost in ljubkost sta zaslepili vse vešče salonske junake.
Nič čudnega torej ni bilo. da so se vfepov^od potegovali za ta Brownov biser. Tudi tokrat, ko je prišla v London, ji je od vseh strani kar df^ievalo povabil. Imenitne družin*' so brzojavno klicale svoje »inove domov s počitnic. Miss Brownova je namreč prav zvito raztrosila vest. da se namerava poročiti.
Njen večni oboževalec, mladi lord Chesterfield. se je oglasil v njenem hotelu. Sprejela ga je Čez pol ure.
>Ne zamerite, da ste morali čakati, dragi lord, toda pričakovala vaR nisem.«
sMies Brownova, prosim vas, povejte mi, koliko je resnice na vesteh, l.i krožijo po mestu.«
»Ne vem o čem govorite, drngi lord.i
»Pravijo, da se nameravate poročiti, miss Brownova.«
»To ni izključeno.«
•Saj vendar veste, da vas ljubim« »Dr a si lord. dovoljkrat ste mi to že povedali.«
»Vprašam vas. miss Brovniova. ali hočete postali meja žena?«
»Ne verjamem, da hi me res vzeli za ženo r
Mladi lord je bil resnično vznemirjen-
»Kaj me utegne ovirati?«
»Zdrava pamet, irasi lord.«
>Kaj to pomeni?«
»Pr*-!»iajte. drasi krd < heaterfi dd;
Moj oče je izgubil vse. tudi mojo doto. Revna sva ko cerkveni miSi. Svet tesa res še ne ve, toia čez nekaj dni utegne priti resnica na dan. Takrat, drasi lord. bo moja fena padla na najnižjo fočko Ah me zdaj razumete, zakaj *‘m mislila, da me ne boste vzeli za ženo?«
»Samo na eno vprašanje hočem čist« resnice: pa — na častno besedo — čiste resnice.<
Hči kralja konzerv fe začutila nežne utripe svoje«»a srca. Že dolgo let i* ljubila tega moža, pa se je zdaj bala, da ga bo za zmerom izgubila; toda takrat, ko ga je vprašala, ka; hoče vedeli od »je. je bila popoln otrok naših dni;
tKar vprašajte; na častno besedo; či«jto resnico vam liom povedala!«
»AH fci postali moia žena tud: tedaj, če bi vaš oče ne zašel v zadreao?«
Odgovora mu m dala — samo jiolju-bila ga je.
Poizvedbe, ki so jih njesovi s'arši brzojavno zahtevali iz Amerike. *o bile imenitne Pn Brownu je »se *e v najlepšeni redu T“daj *o vsi mislili, da se je miss Brovknova »atekla k triku, da bi preskusila svo e?a bodočega ženina. Lordovi 'tarši so z veseljem ponudili vse sinovo premoženje Brovrnovim tovarnam. B’o«-n. ve-ščak da mu sa ni para. je « tem denarjem zavri polom, dvigni: -voje podjetje in zagotovil svojim tovarnam slej ko prej svetovni s<evos.
Od tistih dob vi-.: v sob: mistra Browna v srebrnem okviru velik napis. ki sa ie napravil u met n k po he-oedab minira Browoa:
»Resnica je naj'epša laž.«
SKRIVNOSTNI FAHTOMAS
Nadaljevanje s 1 strani.
Vse tri dni, odkar se je Jozetina spet vrnila s svojega nevarnega potovanja, Louparta še ni bila videla. Ko so ukradeni avtomobil pustili na nekem samotnem prostoru trdnjave, je brez sledil izginil z Barbujem. Jozefi-ni je samo ukazal,- naj se vrne domov, ko da se ni bilo nič zgodilo, ko da ji ni treba čakati novih poročil...
Nesreča ekspresnega vlaka je razburila zlasti visoke družabne kroge, saj so prav ti po navadi potovali s tem razkošnim vlakom. I’a tudi dvomljivi meščani zunanjih predmestij se niso nič manj zanimali za to strašno nesrečo.
Roparski napad, ki so o njem časniki na dolgo in široko pisali, je vznemiril gosposke ljudi in rajo, poslednje seveda zaradi tega, ker so se bali, da bi jih policija ne osumila.
Zadeva ni bila od muh, zato bo policija stikala vsepovsod, pa lahko ta ali oni celo po nedolžnem pride za zamrežena okna...
Čeprav še niso nobenega imena razglasili, se je vendar zdelo, da zasleduje policija določeno sled, saj so vendar opazili, da so v okraju la Chapelle, zlasti v hišah okrog Goutted’ Ora izginili prav tisti dan vsi vodje Loupar-tove tolpe.
Iz gole predivnosti ali iz hinavščine so Josefino ob povratku nekam hladno sprejeli. Marsikaj so si namigovali in marsikaj so domnevali; zlasti so pa bili vsi začudeni, da se ni tudi Loupart vrnil,
.lozefina si je dejala, da mora storiti I jočim pogledom
kakšna dva tucata polžev; laka poslastica bo prav imenitno teknila, kali?«
\ &i so zaploskali, Piouzille pa, praktičen človek od nog do glave, se je precej lotil jerbasa.
»Morda nas pa mamica vleče; da bi se nam sline cedile... Moram pogledati, če niso polževe hišice prazne...« se je šalil dimnikar.
Vsi so se na glas zasmejali. Toda mati Toulouclie ni bila taka zvitorepka, da bi na puste vabe kaline lovila. Bouzille se je ves srečen prepričal, da je bil njegov strah prazen. Ko ie družbica popila že drugo steklenico črnine, so se vsem pordečile glave; zabava je postala glasna in razbrzdana.
»Kokota« je kar sijala od navdušenja. Spet je polagala kvarte in nenadejano s prešernim glasom razglasila:	,
»Denar se mi obela, pa se tjuDceK povrhu! Za moja leta je to prijetno presenečenje!«
Dalje p r i h o d n j ič__________
ker zaleže včasih več ko vsi nauki skrbnih vzgojiteljev. In otrok ima nekaj svojega, nekaj kar mora upravljati in v redu držati. Torej ni tu važen vzgojni moment, temveč tudi gospodarski.
H koncu bi še pripomnil: mlado drevo se upogne, staro se zlomi! Navajajte otroke že v zgodnji mladosti in naj vam ne bo žal izdatka za to. Potem se nam ne bo treba sramovati starcev, ki se na cesti nerodno sklanjajo po košček kruha.
*
»Naš dan? izhaja osemkrat med šolskim letom. Ob koncu dobe naročniki še tri lepe mladinske knjige — vse skup za borih 13‘50 din. Urednik in večina sodelavcev so iz učiteljskih vrst. Naročila sprejema tudi tiskarna Slatnar, Kamnik.
Radio Ljubljana
od 1.-7. novembra 1936
Dogodek pred pošto
Ko sem ondan stal pred pošto na pločniku in čakal na tramvaj, sem bil
vse, če hoče razpršiti sumničenja. In prav zato je povabila svoje najbližje prijateljice na zajtrk, zakaj vsa ta dekleta, zlasti »kokota«, Julija in celo dolga Ernestina utegnejo biti prav tako njene najnevarnejše nasprotnice... Pri ženskah je že tako. da so zmerom nekam ljubosumne in zavidajo drugim zastran ljubčkov. In .lozefina je imela za ljubčka najimenitnejšega iz njihove družbe, poglavarja razbojniške tolpe... Nu. saj je pa tudi bila najlepša v celem okraju.
Zdai pa zdaj je posegla .lozefina \ zabavo, smehljala se je prikupno in se delala na moč hrabro in samozavestno. Zdelo se je že, da utegne njeno hlinjenje imeti uspeh. Misel, da je povabila na zakusko dimnikarja Uouzilla je bila imenitna, zakaj ta mož, ki je nekoč popotoval po vsem svetu, je znal prav prijetno kramljali. Včasih je povedal še kakšen slan dovtip in tako izsilil vsem navzočim prisrčen smeh.
Ko so vsi povabljenci sedli za mi-
NEDELJA 1. NOVEMBRA
8.00: Saint Saens: Simfonija v c-molu za orkester, orgle in 2 kla-
—....-	---	  .	.	: virja (posnetek na ploščah) ■ 8.30:
priča	bežnemu	dogodku,	k'i^ nii 501 Telovadba (15 minut za ženske, 15
ostal	v	spominu	najbrže	vse	minut za moške, vodi g. prof. Mar-
ja nDobovšek ■ 9.00: Čas, poročila, spored ■ 9.15: Klavir in harmonij (gdč. Melita Gnjezda, g. Dimitri Kaškarov) ■	9.45:	Verski govor
(g. dr. Roman Tominec) ■ 10.00: Prenos cerkvene glasbe iz stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani ■ 11.00: Plošče: Pablo Casals igra ■ 11.15:	Otvoritev	razstave mladih
slov. kiparjev in slikarjev — prenos iz Jakopičevega paviljona ■ 11.30: Otroška ura (vodi gdč. Slavica Ven-cajzova) ■ 12.00: Opoldanski koncert Radijskega orkestra ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Zbo
.z bližnje trgovine je stopil slabo oblečen star mož-prosjak. Bas je hotel stopiti na pločnik poleg mene, ko se nenadoma obrne, stopi korak nazaj in se godrnjaje počasi in nerodno skloni. Pobral je kosec kruha, ki je ležal za robom pločnika in ga do tedaj niti opazil nisem. S skoraj očita-se ie ozrl po ljudeh, potem pa proti meni, ki sem mu bil najbliže, in dejal: »Ne razumem, da more kdo s kruhom tako delati!r Skrbno je osnažil košček kruha in ga spravit v žep, jaz sem pa stopil v tramvaj in se odpeljal proti domu Ne v
tramvaju ne doma in še danes . r0Vgke pesn^ (plošže) B 19'.oo’: Čas, mi ne gre slarec iz glave. Človek vr	Doročila. spored ■	19.30:
božji, ali si bil vedno tak? Kako je N ’
vendar to mogoče, da danes prosjacis od hišo do hiše in živiš od miloščine drugih? Kaj si počel v mladosti, kaj v zrelih moških letih? Ali si sploh kaj počel? Ali so se pa morda vsi bogovi zakleli proti tebi in te vse življenje obsipali z nesrečami? Toda to bi potem moral biti le osamljan primer, mi pa danes vidimo lahko skoraj vsak dan kaj takega... Kako je vendar to mogoče?!...
Take in enake misli se mi vsiljujejo, ko še vedno v duhu gledam starca, kako se nerodno sklanja in pobira košček kruha:	Ne razumem, da more
kdo s kruhom tako delati...«
Ni bil ta siromak vedno takih misli.
poročila, spored ura ■ 19.50: a) Otožne slo-
venske narodne pesmi poje gdč. Vida Rudolfova B b) Naši grobovi (g. prof. Mirko Avsenak) ■ 20.30: Ha-nica gre v nebesa (Gerhart Hauptman — Sanjska igra ■ 21.30: Reproduciran orgelski koncert ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Resna glasba (izvaja Radijski orkester) ■ Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK 2. NOVEMBRA
12.00: Predigra (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila H 13.00: Čas, spored, obvestila H 13.15:	Solistični
zo in se »dame. segle kar z roko	živijenje.	ta	najbridkejša	in	naj
po jedeh,: so se zdajci odprla vrata.
Na pj|agu se je prikazala mati Toutou.che z velikim jerbasom v roki.
?.l<ar zdelo se ml je, da mora biti nekaj posebnega pri Jozefini. zalo sem prišla'. je zakikirikala vsiljivka;
ena oseba več ali manj. to ni vredno da bi govoril. Ali mar ne?«
.lozefina jo je prisrčno pozdravila in ji takoj prinesla krožnik na mizo.
Še preden je mati Toulouche sedla, je postavila svoj jerbas na tla.
>VeS, Fifina , je dejala, »jedačo si prinesem itak zmerom s seboj, kadar
dražja šola, ga je naučilo spoštovati tudi košček kruha. Da, življenje samo ga je izučilo, le žal, malo prepozno. Počasi — nekoga prej, drugega pozneje — toda prepričevalno in zanesljivo izuči življenje prav vsakogar...
Tegale doživljaja sem se spomnil, ko sem prečital prvo številko za šolsko mladino Naš dan . Ker je vedno polno otrok, ki ne poslušajo preizkušenih naukov svojih staršev, ki se ne zmenijo za opomine v Soli in ki kasneje pogosto menjajo službe... Zato je potrebno, da že v zgodnji mladosti
se sama povabim; sardinice imam in otroke navajamo na dobro branje,
Radio modeli letošnje sezije so senzacija tako v kvaliteti, kakor v ceni in ugodnih pogojih
ORION
koncert: plošče in pozavna (g. Vrhovnik Karel, pri klavirju g. prof. M. Lipovšek) S 14.00: Vreme, borza B 18.00: Zdravniška ura: O zraku (g. dr. Anton Brecelj) ■ 18.20: Puccini: Madame Butterfly, fantazija (ork. Paul God w in, plošče B 18.30: Slovenska narodna pesem — uvodno predavanje (g. France Marolt) B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.50: Zanirni-spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Zanimivosti B 20.00: II. koncert Ljubljanskega godalnega kvarteta (gg. Leo Pfeifer, Franc Stanič, Vinko Šušteršič, Gustav Miiller M 20.40: Na grobovih naših davnih prednikov (g. Vlad. Regally H 21.00: Mrtvim v spomin (igra Radijski orkester) v spomin (igra Radijski orkester) B 22.00: čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 22.15: Lahka glasba (Radijski orkester) B Konec ob 23. uri.
TOREK, 3. NOVEMBRA
11.00: šolska ura B 12.00: Venčki 'starih in novih napevov (plošče) B 112.45: Vreme, poročila B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Ukrajinske narodne pesmi (plošče) B 14.00: 'Vreme, borza B 18.00: Pester spored (Radijski orkester) B 18.40: Vzgoja za socialno mišljenje, čutenje in dejanje (g. dr. Karel Ozvald) B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50:	Zabavni zvočni tednik B
20.00: Skladbe Paula Linke-ja (izvaja Radijski orkester) B 21.00: Za oddih in zabavo (sodelujejo: Pevski tercet Stritar, g. prof. Marjan Lipovšek, Antonovič (kitara), Haršlag (kitara, ozir. mandolina) B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Plesna glasba B Konec ob 23. uri.
SREDA 4. NOVEMBRA
12.00: Vse mogoče, kar kdo hoče (plošče po željah) B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: čas, spored, obvestila B 13.15: Harmoniko igra g. Vili Lokošek B 14.00: Vreme, borza B 18.00: O dobrem spominu (g. Janko Ziherl) B 18.20: Mladinska ura: Napravimo si senčnik in letalo iz papirja (vodi g. Zdravko Omerza) B 18.40: Pogled v sodobno Rusijo (g. dr. Ivan Ahčin) B 19.00: čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Uvod v opero B 20.00: Prenos iz opernega gledališča v Ljubljani, v I. odmoru: Glasbeno predavanje (g. V. Ukmar), v II. odmoru: Čas, vreme, poročila, spored B Konec ob 23. uri.
ČETRTEK 5. NOVEMBRA 12.00: Koračnice slavnih skladateljev (plošče) B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: čas, spored, obvestila S 13.15: Smetana: Iz mojega življenja (kvartet Ševčik Lhotskv) P'0^ SS 14.00: Vreme, borza B 18.00: PR stri zvoki	(Radijski orkester)
18.40: Slovenščina za Slovence Ig-dr. Rudolf Kolarič) B 19.00: Cas, vreme, poročila, spored, obvestita 19.30: Nac. ura ® 19.50: 10 m11} zabave: Črtice (g. Narte Velikonj > B 20.00: II.	ura orgelske glasbe. JN	^
orglah igra	g. Pavel Rančigaj,
deluje: gdč.	Vida Rudolf (sopi.)	^
21.00: Operna glasba (Radijski oi
kester) B 22.00: Čas. vreme, paro-čila, spored B 22.15: Okrogle m vesele (igra Radijski orkester) B n-0-nec ob 23. uri.
PETEK 0. NOVEMBRA
11.00: šolska ura H 12.00: Odmevi iz naših krajev (plošče) B Vreme, poročila BI lo.OO: Čas, sp red, obvestila B 13.15:	Operetna
glasba (Radijski orkester) B 14.ou-Vreme, borza B 18.00: Ali nja družina še vzgaja otroke (gd ; Srečka Labernik) B 18.20: PesrJl (poje Lucienne Booyer), plošče 18.40:	Francoščina (g. dr. Stan*
Leben) B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Na«* ura B 19.50: Zanimivosti B 20.0« • Rezervirano za prenos B 22.00: caSi vreme, poročila, spored B 22.30. Angleške plošče B Konec ob 23. uri*
SOBOTA 7. NOVEMBRA
12.00:	Plošča za ploščo, pisana
zmes pesmic veselih in godbe za ples B 13.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Plošča za ploščo, pisana zm^ pesmic veselih in godbe za ples 14.00: Vreme B 18.00: Za delopust (igra Radijski orkester) B 18.40. Vreme B 18.40:	Pomen rudarstva
za naše narodno gospodarstvo (£■ ing. Viktor Gostiša) B 19.00: čas^ vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura B 19.50: Pregled sporeda B 20.00: O zunanji politiki (g. dr. Alojzij Kuhar) B 20.20: Koroške narodne pesmi (oktet iz R°" ža) B 21.10: Godbe na pihala (plošče)" B 21.30: Domači zvoki (Radijski orkester) B 22.00: Čas, vreme, spored, poročila B 22.15: Radijski orkester B Konec ob 23. uri.
ANGLEŠKO,.^ CeSko sv Km!
&
m
so aparati za Vasi
Obrnite se na tvrdko
|®\M\ Ljubljana
Dalmatinova ul. 1
13
Tel. 33-63
Reminaton
15 novih modelov vodi zopet na trgu pisalnih strojev
Prodajamo tudi na dolgoročno odplačilo po nepovišanih cenah
model „Junior“ je mali v kovčegn. lepo opremljen — družinski — potniški in pisarniški stroj. Nizka cena _	dovoli	vsakomur,	da	si ta pisalni stroj takoj nabavi
Zahtevajte ponudbo, prospekte in neobvezno predavanje od:
Gen. zast. Remington tvornice tt. M A. TA. D OR, Zagreb, IUca 5 Zastopnik za Ljubljano in okolico: Ivo Klarič, Ljubljana, Kolodvorska 28/IL
Razstava In prodaja strojev: T*Hnik, J. Banjai, Ljubljana, Miklošičeva 20
i>:. >4-1«
Za damske plašile
Vse vrste oblek, nepremočljivih Hubertusov, plaščev, perila itd., si nabavite po zelo nizki ceni pri
Preskeriu
Sv. Petra cesta štev. 14
*
POZOR
GOSPODINJE!
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF tfEUPIŽ
trgovina s kurivom LJUBLJANA VII.
Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi poskus
stalni odjem !
MALI OGLASI
Male oglase socialnega značaja računamo po 25 par za besedo, trgovske in podobne pa po 50 par za besedo. Preklici in trgovsko-obrt-niški oglasi, ki nimajo prodajnega značaja, stanejo po 1 Din za besedo. — Za vsak mali oglas Je treba Še posebej plačati davek v znesku 1*50 Din. Kdor želi odgovor, dostavo po pošti ali če ima oglas šifro, mora dopla* čati še 3 Din. — Mali oglasi se plačajo vedno vnaprej, in sicer po poštni nakaznici, po po* štni položnici na ček. račun »Družinski tednik« uprava, Ljubljana 15.393, ali pa v znamkah obenem z naročilom.
Jnfcvmacije
Vsaka beseda 1 Din. Davek 1*50 Din. Za šifro aK dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
IŠČE SE STREŽNICA ki zna lepe prati perilo in nogavice ter fino krpati. Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »Natančna«.
Dopisovanje
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro al> dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed
sr STRINJAM. Javite se bolj obširno pod * fiifro: »Planine«.
DVA MLADA PRIJATELJA, prijetne runa njoti, želita poznanstvo potom dopisovanja z mlajšima gospodičnama prijetne zunanjosti it dobre družine. Zenitba ni izključeno. Po nudbe na »Družinski tednik« pod: »Iskrena prijatelja.«
V SVRHO NEDELJSKIH IZLETOV želi resnega znanja inteligenten, simpatije« gospod i istotako gospodično, najraje iz Kranja ali okolice Dopise pod: »Izleti«.
INTIMNI ŽENSK’ KOLEDAR, velikost no tesa,	180	strani, mora imeti	vsaka	dozorela
žena.	da	se pouči, kako se	lahko	brez fl
žične	ali	moralne škode na	versko	In me
dicinsko	neoporečen način	trajno	izogiba
spočetja. Po povzetju Din 20*—. Zaloga v Ljubljani:	Kati Voda. Medvedova 8; dobi
so tudi v Učit. knjigarni In v trafikah na sproti »IMo«, Slamiča in v trafiki na Tyr Sevi c. 53.
Službe
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed MIZARSKI POMOČNIK in Šofer z Izpitom, zmožen vseli stavbenih del in politiiar. star 23 let. iSče službo Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod: »Nekadilec.«
; MLADENIČ, STAR 24 LET, obrtnik z dežele, I lastnik nove hiše, želi znanja « gospodično i do 24 let, v svrho ženitve. Ponudbe pod I »Ženitev«.
Stanovanje
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanj* naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed
SOBO ALi SOBICO iščem zn stalno v bližini glavnega kolodvora po možnoktl s centralno kurjavo In strogo separiranim vhodom Dopise na oglasni oddelek »Družinskega tednika« pod »Označba eene«
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsako žen* tudi v najtežjih slučajih že v kratkem časti« če se masira s čudežnim eliksirjem *Eau do Lahore«. 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40*—. Po pošti razpošilja parfume* rija Nobilior. Zagreb. Iliča 34.
BARVANJE LAS ut več potrebno prt strokovnjakih. ker ei lih z Oro-barvo za lase, ki
Jo dobite v črni. rjavi, teninorjavl. »vetlo* rjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva In |e postopek zelo enostaven In stalnost barve zajamčena. I garnitura z navodilom stane Din 80*—. Po pošti razpošilja parfume* rija Nobilior, Zagreb, ilica 84.
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Oin. Za šifro al> dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed
IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči same znano sredstvo Voda iz kopriv. Lasje posta nejo epet bujni, vrne se tim leek to posta nejo popolnoma zdravi, če Jo redno dvakrat na leden uporabljate. 1 steklenica s na v odi lom ttane Din 30*—. — Po poiti razpošilja parfumerija Nobilior. Zagreb. Ilica 84.
ESENCA IZ KOPRIV Je že davno preizkušeno najboljše In naJzaneslJiveJSe sredstvo prot! prhljajem In Izpadanju las. Slabi In zenemar Jeni lasje dobp v najkrajšem času mladostno bujnost In lesk 8teklenica z navodilom Din 30*—. — Naroča se pri: Nobilior parfumeriji« Zagreb. Ilira 84
2>z?<pc2czxti
Vsaka beseda 25 an t>u par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din Najmanj 10 besed.
POHIŠTVO. Več šperanih sob na zalogi, orehova korenina od 3 400 Din naprej Kuhinjske kredence od 370 Din naprej pri Lancoš I>»
VVolfova 12.
Skoraj nove šivalne stroje „Singer“,	,,Gritzner“,	in
druge •/a polovično nakupno ceno dobite edino pri „PR0MEI“ {nasproti Križanske cerkve)
Izdaia *a konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar. Odgovarja Uugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. ? Ljubljani: za tiskarno odsovarja O. Mihalek. vsi v Ljubljani.