Dopisi. Iz Maribora. (Vspehi Cecilijinega društva za lavantako vladikovino.) Cecilijino društvo za lavantsko vladikovino, katero je z zadnjim občnim zborom dne 28. dec. 1890 zopet oživelo, vrlo napreduje in upati je, da naša vladikovina ne bbde zaostala za drugimi, kjer so že toliko storili za povzdigo žalibog povaod manj ali več zanemarjenega cerkvenega petja. Hvala Bogu, razvita je že zastava sv, Cecilije tudi pri nas, in branili jo bodemo, da si skoro osamljeni, v vseh slučajih. Za sedaj je nadebuden začetek atorjen, se ve, da samo le v Mariboru, v srediači naše vladikovine. Tajnik in pevovodja našega društva je zbral okoli sebe nad 60 pevcev in pevk, katere je 5 do 6 ur na teden v petji poučeval. Gospe, goapodične in gospodje 80 z največjim navdušeniem in s čudovito vatrajnostjo obiskovali pevske vaje; zato pasose tudi dosegli yapehi, kakoršnjib. nijedao pevako društvo v Mariboru do zdaj ni doaeglo. Se ve, da ne smemo pozabiti, da naae druatvo stoji na strogo cerkveni podlagi — od tod izvira tudi očividen blagoslov Božji, kateri ga je do aedaj spremljal — kljubu vsem zaprekam iii predsodkom do delovanja komaj oživljeuega draštva. Društveni zbor je prvič javno v slolnici ob velikonočnih praznikih. uaatopil. Pel je vse liturgično, strogo se ravnaje po cerkvenih določbah glede cerkvenega petja. Vse je bilo navdušeno za pravo cerkveno petje, in ni bilo človeka, kateri bi se drznil trditi, da je Cecilijino petje dolgočasno, pač pa ae je vae atrinjalo v tem, da ni le umetno, temveč tudi nezmerno lepo! Pel je zbor za teru še 5 krat pri pontifikalnili mašah. Tekom meseca majnika je dan za dnevom okoli 30 gospa in gospodičin Marijo proslavljalo s krasaimi Marijinimi pesmami slovečega cerkvenega skladatelja E. Nikela. Poleg tega je tajnik druatveni blizo 30 dečkov 2 uri ua teden, in 20 deklic 2 uri na teden poučeval v petji. (Dalje prih.) Iz Ptuja. (,,Slov. pevako društvo".) Odbor tega društva sklenil je v svojih dveh zad- njih sejah defiuitivno, da odpade letošnji veliki koncert, akoprav so že vse priprave za-nj končane. Od mnogo merodajnih strani izrazila se je namreč želja, da naj koncert odpade, ker so društva, ki bi sicer pri našem koncertu rada sodelovala, zaobvezana udeležiti se razstave v Pragi in Zagrebu, potem pa še mnogo druzih. svečanosti na Slovenakem. Umevno je, da potuje tudi mnogo druge gospode iz teh uzrokov in tako bi ne mogla udeležba pri našem koncertu biti tako sijajna, kakor je želeti in uspeh. bi bil veliko manji nego troški, ki ob tej priliki nastanejo. Že najeta vojaška godba odstopila je veledušno, ne da bi zahotevala odškodnine. Razpoalane note naj blagovolijo alavna društva in cenjeni člani hraniti za prihodnji naš velik koncert v bodočem letu. Namesto ,,velikega koncerta" priredili bodo pevci ,,Slov. peska društva" iz Ptuja, Maribora, Ormoža, Ljutomera in druzih bližnjih krajev koncert v Ptujskem ,,Narodnem domu", ob kojem ae bodo vršile tudi volitve predsednika in novega odbora. Iz Gotovelj. (Pojaanilo.) Kdo pozna človeka, ki vsem povsod ustreza ? Tako tudi dopisnik v dopiau ,,od Savinje" v štev. 30 Vaaega cenjenega liata z dne 23. julija t. 1. ni za vse povoljno svojih stavkov zapisal. Uverjen sem, da mi pusti slavno uredništvo rado prostora v pojasnilo, da se nekaterim po omenjenem dopiau odvzeta čast in dobro ime zopet povrne. Prav lepo začenja gosp. dopisnik z letino, o toči in narodnem prebujevanji ob Savinji, poaebno občine Gotovlje. V svojej navdušenosti do zares hvale vrednih Gotoveljskih fantov pozabi, da se tudi razumni možje radi vdeležujejo zborovanj raznih društev. Tako ua primer pri zborovanji al. podružnice sv. Cirila in Metoda v Žalci videli smo poleg vrlih mladeničev tudi precejanje atevilo Gotoveljakih gospodarjev, med njimi tudi našega obče apoštovanega župana. Rea ao, kakor dopisnik dalje piše, Gotoveljski mladeniči ustanovili kmetijako društvo, a pozabiti vendar ne smemo, da se za društvo zanimajo že tudi možje, katerih ima naše društvo ,,Knietovalec" že mnogo v svojem imeniku zazuamovanih. Prehudo pa se je naš goapod dopisnik v avojem dopisu zaletel v občinski zastop in poaebej ae v župana. Zares pomilovanja vredna je naaa domovina, ker ae še naš mili jezik tako rad potieka v govoru in pisavi v najzadnji kot, med tem, ko se tuji nam vsiljeni šopiri na prvih prostorih. la res tudi prinašem občinakem zastopu ae je pred leti enako godilo. Kakor pa sem prepričan, spremenilo se je pri naa o tem že precej; kar se tiče domačih reči, piše se, kolikor mogoče, že v domačem jeziku. Občinski pečat je še tuj. Do višjih oblasti piše se tudi uemški. A vse to upani, da se bo scasoma po modrem vladanji občinskega zastopa in po prizadevanji našega vrlega župana popravilo. Tukaj velja pač menda polžev pregovor, če smem tako reči: naglost ni prida. 0 tem pa obljubim takoj po izpremembi poročati. Ugovarjati moram pa in se dopisniku proti ataviti, kako se predrzne imenovati našega še ,,nezavednega župana". Mislim pa, da ae je vnet za prava mile nam domovine, prenaglil in danes bi gotovo z menoj pisal iu hotel dokazati, da naš župan ni nezaveden, temveč mož etare slovenske korenine, nevpogljiv navalom našib tlačiteljev, z eno besedo vnet za vero, dom in. cesarja, Le spomnimo se volitev, kako možato etoji med domoljubnimi volilci; kakor mi je znano, je ud podružnice sv. Cirila in Metoda, domače društvo ,,Kmetovalec" izvolilo pa ga je pri prvej volitvi odbornikom. Kar pa blaginjo občine skoz njegov trud zadeva, nanaenil sem se, če mi slavno uredništvo proatora pušča, ob priložnosti več pisati. Z dalnjim dopisom se tudi jaz z gospodom dopisnikom popolnoma atrinjam. Naj se pa ne ustraši ia mi ne zameri te moje kritike za dobro reč. Le vrlo naprej! Gotoveljski. Iz Ponikve. (Domače stvari.) Ko so g. Sredenšek preminoli, prišli 80 na njih meato č. g. Vrečko ter se poaebno zanimajo za povikšanje božje časti. Lansko leto je bila naša obširna ccrkev preaao, okusno slikana, in razun velikega altarja celo vae prenovljeno in pozlačeno; letos pa je prišel veliki altar na vrato, ter bode v pribodnjcm t«dnu delo dovršeno. Ko bode torej dne 9. avgusta naš rojak č. g. Franc Zdolček prvo sv. mašo darovali, bode celo vse zagotovljeno. Kdor bi ae želel nove sv. maae vdeležiti, gotovo bode vesel naše lepe crkve. Pa še nekaj veselega! Od kar ao se nač nadučitel j M. Oberaki k večnemu poč-itku podali, ao ua njibovo mesto prišli g. Jožef Dobnik, rojak iz naše soseske. Mož so blagega srca, da je malo takih; otroci ali učenci njib apoštujejo kot svojega očeta, pa ue samo v šoli, tudi kar zadene gospodarskib zadev, podučujejo fante iri kmete, ter je zlasti v aedajnib čaaib enakib učiteljev želeti. Pa tudi v tein, kar zadene našo občino, štejemo se srečne, ker imamo marljivega obc. predstojnika, ki se trudi zt splošnjo korist svojih občanov. On je brat naš >ga čast. novomašnika, kojih drugi brat je tudi dušni pastir, sedaj kapjau na Paki, torej vaa vrla rodbina! Iz Šmarijskega okraja. (Šola, aadjereja.) Proti Bogu tako nehvaležni še menda niso nikoli šol skončali, kakor smo jih letos. Se ve, da učitelji ne morejo za to. V petek popoldue se je koinaj naznanilo povelje, da kakor bitro bo tako toplo, da kokoši in otroci malo zebajo. ali kadar bo 18 atopinj toplote, ae naj otroci domu pošljejo in šole ne bo več. To ae je preccj dmgi dan. zgodilo. To je nebvaležnost proti Bogu ia za otroke pray slab izgled. Otroci ao se 8 in pol meseca z božjo pomočjo učili, nazadnje pa ne dobijo priložnosti iti k 8v. maši, da se Bogu zahvalijo in ga novib milosti prosijo. — V novejaem času ae , pečajo pridno s aadjerejo. Povdarjajo, kako drevje bolje oakrbovati lego, zemljo, korenine, deblo, itd. Pa — to mora vaak sadjerejec priznati, kar je zapisal sv. Pavel v 1. listu do Korinčanov v 3. poglavji v 6. ia 7. vrsti: Jaz (sadjerejec) sem aadil, Bog pa je rasti dajal . . . tedaj ni nič, kateri sadi in kateri priliva, ampak Bog je, ki raate daje. Pri mladini ae tudi učitelj zastonj trudi, če ne da vspeba Bog. Ni pa od Boga vapeba upati, ako ae mu za-nj dostojno ne priporočamo iu zahvaljujemo vsaki šolski dan in posebno še v začetku ia na konci leta. *) *) Po novejšein poročilu jo okr, šolski svet v Celji že stoj ukaz gled^ na vročino preklical, TJredniitvo,