Hatoliik cerkven list
ca izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., ra pol leta 2 gld. 40kr., začetertleta 1 gld.30kr iakamici sprejernana na leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za eetert let$ 1 gold.; ako zadene na ta dan praznik , izide Danica
dan poprei._
Danica
V tiakarnic
Tečaj XXVII.
V Ljubljani 3. maliga serpana 1874.
Ust
Koledar za naslednji teden.
.Hali strpan. Julij.
5.	Nedelja VI. po bink. Evangelij: „Jezus nasiti 4000 mož". (Mat. 8.) — Praznik predrage Kervi N. G. J. Kr. — Sv. Vigilij, škof in sprič. v Tridentu, je bil v Rimu sin pobožnih staršev. V Atenah na Gre-škem je bil doveršil šole, potem se je v Rim vernil. Pobožna mati (že vdova) se je podala — gotovo le po božjem navdihovanji — s svojimi tremi sinovi v Trident na Tirolsko 1. 363. Vigilij je bil takrat 20 let star, in se je z učenostjo in pobožnostjo, pa še tudi z darom Čudežev tako odlikoval, da so ga kmalo po A«terijevi smerti enoglasno škofa izvolili. Dolgo časa se brani, ter se izgovarja s svojo mladostjo; ljudstvo in duhovsina pa tolikanj bolj vanj tisi. Vigilij škoftrebi izmed ljudstva zmote v mestu, po tem pa tudi po vaseh. Njegova gorečnost, med malikovavci sv. vero razširjati, pa ga žene čez mejo njegove škofije v veronsko in briksenško škofijo, kjer po volji škofov malikovanje zatira. Verne se v svojo škofijo, vzame tri svete može, Sisinija, Marti-rija in Aleksandra, se podi v nonsko dolino, in vse ljudstvo k veri v Kristusa spreobernejo. Še ena — sar-kaska dolina — s skalovjem obdana, kamor pa se ni lahko prišlo, je bila polna malikovavcev. Sveti škof tudi vanjo dospe, udari malika Saturna, in malik se zdajci razdrobi; po tem sv. mož stopi na malikovo podnožje, in začne ljudstvu oznanovati sv. vero; ajdje pa, vsi razdraženi, ga s kolmi in kamenjem ubijejo. To se je zgodilo 26. rožnika 405, v 20. 1. njegovega višega pastirovanja.
Ni se nam čuditi, da si je sv. Vigilij z vso močjo prizadeval sveto vero oznanovati neverskim ljudstvom, ker je bil prepričan, da le samo katoliška vera ljudem kaže pravo pot v zveličanje. ,;En Gospod je, in ena vera". (Efež. 1,5.) „Cujte, ostanite v veri, moški se obnašajte, in terdni bodite." (I. Kor. 16, 13.) —
Sv. Zoa sprič., žena sv. Nikostrata spr.; sveta Cirila sprič.; sv. Numerijan šk. spoz.; sv. FiIoni e n a dev.
6.	Ponedeljek. Sv. Izaija, sin Amozov, je bil
?rerok, poklican tisto leto, ko je bil kralj Ozija umeri, 59 let pred Kristusovim rojstvom, in je prerokoval ob času kraljev Ahaza, Ezekija in še nekaj let ob času kralja Manaseta. Ta brezbožni in hudobni kralj ga je dal do amerti mučiti in umoriti, ker je očital j udom njih apa-čenost, jih ostro svaril zavoljo malikovanja, posta in hinavšine, in opušanja dobrih del do bližnjega, in jim napovedoval ostre šibe Božje. Izaija je tedaj več ko 60
let učil, opominjal, svaril in prerokoval. Memo druzega je zlasti prerokoval prihod obljubljenega Odrešenika, njegov človeški in Božji rod, njegovo rojstvo iz device, njegovo terpljenje in njegovo smert, njegovo poveličanje j a razširjanje njegovega kraljestva po vsi zemlji. Zato ga sv. Hieroniin imenuje bolj evangelista, kakor preroka. Njegove bukve so pisane z visoko,* blago, pripro-sto besedo in s presunljivo zgovornostjo, polne so opo-minjevanj k pokori za grešnika, polne tolažb za spo-kornega in zapušenega, bogata zaloga so za verskega učenika, ki žeii v duhu sv. pisma ljudstvo opominjati, tolažiti, svariti in boljšati.
Prerok Izaija začenja svoje svarjenja z naslednjimi besedami', ki tudi nas zadevajo: „Poslušajte nebesa, in zemlja vleči na ušesa, ker Gospod govori: Otroke sem •»- idil in povikšal, oni pa so me zaničevali (s tem, ker so moje zapovedi prelamljali in pregrešno živeli). Vof
fioznd svojega gospoda, in osel svojega gospodarja; zrael (tudi keršansko ljudstvo) pa ne poznK mene, in moje ljudstvo ne razume (kdo je njegov dobrotnik). (Jz. 1, 2.) —
Sv. Trankvilin spr., oče sv. Marka in Marce -lijana spr.; sv. Dominika dev. spr.; sv. G o ar maš-nik spoz.
7. Torek. Zvel. Lorenc, general kapucinskega reda, rojen v Brundisi na Laškem 1. 1559. Sin pobožnih staršev, je pri sv. kerstu dobil ime Julij Cezar. Deček je bil tako ličnega obraza in tako spodobnega obnašanja, da so ga sploh angeljca imenovali. Komaj šest let star je očeta silno prosil, da bi mu naredili takošno obleko, kakoršno nosijo mnihi v samostanu sv. Pavla. Oče usliši njegovo prošnjo, in ga pelje v samostan v šolo in izrejo. Po očetovi smerti bi ga mati rada doma pri sebi imela Julče pa jo nadlegova, naj ga pusti hoditi v šolo. Mati ga pošljejo v Benetke njegovemu stricu duhovnu. V hiši stričevi je hitro napredoval v šolskih vednostih, še bolj pa v čednostih. Silno spokorno je živel, še preden je grešil; trikrat v tednu ae je postil, do kervi se bičal, nosil oster pas, pogostoma prejemal sv. zakramente. Mladeneč Julij razodene stricu, da si je zvolil mniški stan kapucinskega reda. Stric mu da svoj blagoslov. V Benetkah spejet v samostan, je bil v Veroni preoblečen 18. sveč. 1575, ter je dobil ime Lorenc. V novicijatuje bil Lorenc naj lepši zgled natančne in hitre pokorsine in notranje molitve, bil je večkrat v duhu zamaknjen in od tal povzdignjen. V Padovi je prav dobro doveršil šole, celo av. pismo je skorej z glave znal, hebrejsko je prav gladko govoril kakor kak učen rabinar, t. j., judovski duhovni učenik. Lorenc, mašnik posvečen, apre-oberne 8 svojimi postnrmi pridigami v Paviji veliko spri-denih in mehkužnih študentov in druzega ljudatva. Mladi
sloveči pridigar v Rim poklican spreoberne z učenostjo in molitvijo veliko judov; rabinarji mu po življenju strežejo, Bog pa ga resi. Lorenc, zvoljen gvardijan v Benetkah, poznejše provincijal na Toškanskem in Benečan-skem, obiskuje samostane in ozdravlja bolnike s sv. križem. Izvoljen apostoljski poslanec, vstanavlja nove samostane na Tirolskem, Farskem, Pemskem, Avstrijan-akem in Štajerskem. Oče Lorenc spremlja avstrijansko armado zoper Turke; njegovi molitvi in navdušenim govorom do vojakov je bilo pripisovati, da je 18,000 voja kov premagalo 80jo00 turških. Oče Lorenc, v Rimu zvoljen general kapucinskega reda, obiskuje samostane, in odpravlja vrinjene napake. Papež ga pošljejo na Spanjsko, kralj ga s častjo sprejme, in sozida dva samostana. Pozneje misijonar na Parskem in Saksonskem spreoberne veliko luteranov, dela čudeže nad bolniki. Naprošen je za misijonarja v Neapolju, kjer namestni kralj ljudstvu silovite krivice dela, in za španjskega kralja nič več ne mara. Namestni kralj misijonarju po življenju streže, misijonar zbeži na Španjsko, hiti za kraljem na Portugalsko v Lisabon; kralj Filip IV ga • častjo sprejme, in odstavi namestnega kralja. Lorenc zboli in uraerje v Gospodu v Vilafranki 22. mal. serp. 1. 1019, v 00. 1. svoje starosti.
Vodilo. „Gosp<d je moja luč in moja pomoč; koga se bom bal? Gospod je varh mojega življenja^ pred kom se bom tresel?" (Ps. 20, 1.)
Ss. Klavadij, Nikostrat, Ko s torij, Vikto-rin in Simfo ijan sprič., ki jih je sv. Boštjan spre-obernil in sv. 'Polikarp maš. kcrstil. Sv. Vilcbald, ki je s sv. Bonifacijem sveti evangelij oznanoval na Nemškem in veliko malikovavcev k veri v Kristusa spre-obemil; bil je pervi škof v Ajhstetu na Parskem^ in je to škofijo 36 let z modrostjo vladal; umeri je 1. 781.
8. Sreda. Sv. Elizabeta, portugalska kraljica, je bila hči Petra, kralja v Aragoniji na Spanjskem. Rojena 1271, je pri sv. kerstu dobila ime svoje tete svete Elizabete, ogerske princezinjc, poznejše sloveče grotiuje v Turingiji. Elizabeta je že otrok naznanjala svojo prihodnjo svetost, ker ni imela veselja do igrač in neeimerne obleke, ampak za molitev in radodeinost do ubogih. Omožila se )e z Dionizijem, portugaljskim kraljem. Oče ji pri sloves i reče: ,.Ljuba moja hči! G« ^pod bodi s teboj do tvoje smerti, kakor je dosihmal bil s tabo. Z Bogom!" Spervenja je bil njun zakon srečen; satan pa kralja zmoti, da ji je bil nezvest. Kral j spozna svojo krivico in poterpežljivost svoje žene, in se poboljša. Kraljica je imela pobožnega služabnika, kteremu je tudi denar z-upala, da g;» je delil ubogim; drug služabnik ga zato zavida in ga iz nevošljivosti kralju toži, da kraljico zalazuje. Kralj zapovč v svoji pervi jezi nadzorniku v plavžu, da naj verže v peč tistega služabnika, kteri bo jutri prišel prašat: ,,Ali je že spolnjeno kraljevo povelje?" Kralj pošlje bogaboječega služabnika v plavž, pobožni mlideneč pa gre memo cerkve, stopi vanjo, in je pri sv. maši. Kralj bi rad hitro zvedil, če se je njegovo povelje dopolnilo; toraj pošlje obrekovavca v plavž vprašat, če se je kraljevo povelje dopolnilo. Hudobni služabnik hitro teče v plavž, ter vpraša: „ Ali se je kraljevo povelje že dopolnilo?" To slišati, ga kovači zagrabijo in veržejo v peč.
Elizabeta je bila posebna ljubivka miru in sprave, ter je s svojo molitvi o strahovitno vojsko in prelivanje kervi trikrat odvernila, in je z milimi prošnjami raz-pertnikc utolažila in zopet spravila. Imela je tudi dar čudežev; od rojstva slepi devici je pogled podelila, veliko bolnih je s sv. križem ozdravila. Po kraljevi smerti 8. pros. 1325 je kraljevo obleko slekla in redov-sko svete Klare oblekla; merliča kralja k pogrebu spre-
mila, za njim slovesno mertvašnico opravila in veliko denarjev ubogim razdelila. Svoje svilnate drage oblačila je daia v cerkvene prenarediti, tudi je dala vso svojo zlatnino in srebernino raztopiti, in iz tega kelihe, lampe, križe in svečnike narediti. Zidala je cerkve, samostane in 2 hiši za uboge. Elizabeta je bila mati ubozih. Na smertni postelji je svojemu sinu mir in pobožno življenje priporočala. Umerla je 4. mal. serp. 1336. Mnogo čudežev se je godilo po nji.
Sploh pregovor je: Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. „Jamo je (hudobnež) k'<pal, in jo skopal, in je padel v jamo, ki jo je bil naredil." (Ps. 7, 16.)
Sv. Akvila in njegova žena Priscila, znana iz časa aposteljnov; sv. Kilijan škof, od papeža poslan na Nemško oznanovat sv. evangelij, je veliko ljudstva Kristusu pridobil, poslednjič pa je bil s svojima tovar-šema Kolomanom mašnikom in Totnanom dijakonora vred umorjen.
9. Cetertek. Sv. Ver o n i k a, nuna kapucinskega reda, rojena 1.' 1660 v Merkatelu v papeževi dežeii, je pri sv. kerstu dobila ime Uršula. Bila je kaj čudovito dete. V sredo, petek in saboto je le zjutraj in zvečer prav kaj malega vživala. Še ne 6 mescev stara, se zmuzne materi iz naročja, teče proti cerkvi presvete Trojice, in sterme vanjo gleda^ Ko je bila poiorugo leto stara, gre dekla z njo v naročji olja kupovat; ko pa deklica vidi krivično meqp, na glas zavpije: „Pošteno ravnaj, Bog tc vidi!" Kadar nekoliko odraste, bi jo bil oče rad oraožil; ona p|t le po samostanskem življenji hrepeni, kar pa ji oče nikako!1 ne dovoli. Pošlje jo njenemu stricu, naj bi ji on aamostan izbil iz glave. Uršula pri stricu zboli, zdravniki ji ne iftorejo nič pomagati; strežnice pa zapa zijo, <ia se vselej bolje počuti, če ji kaj od samostana in redovnic pripovedujejo. Oče ji toraj dovoli iti v samostan, če se ozdravi. Ko Uršula to sliši, hitro s postelje vstane in je popolnoma ozdravljena. Izvoli si ostri . kapucinski red, in bila je preoblečena 28. vinotoka 1. 1677 ter je dobila ime Veronika. V samostanu je ter-pela hude skušnjave, satan jo je silno nadlegoval, po tlčh premetaval in strašil, dajo bo vlekel v peklensko brezno; ona pa je v premišljevanji Kristusovega terplje-nja dobivala tolažbo in moč Bila je nekaj č«sa.oskerb-nica živeža, ki ga je o primanjkovanji z molitvijo čudovito pomnožila; 22 let je bila učenica in vodnica novink ; 1. 1716 je bila zvoljena opatinja. pa na prošnjo nun je se dalje ostala novink učenica. Hrepenela je v vsih rečeh tudi v terpljenji Kristusa posnemati. Kadar je bila 4. aprila 1694 zamaknjena, si je sprosila Kristusovo ter-njevo krono, pozneje je dobila tudi njegove petere rane in je terpala neznanske bolečine. Spovedniku je bila v vsih rečeh pokorna, če ji je rekel, naj se rane zaprejo, so se zaperie; če pa ji je ukazal, naj se odprejo, so se odperle. Razodeto ji je bilo, da ne bo prej umerla, dokler ji ne bo spovednik umreti dovolil. V svoji zadnji bolezni je po Kristusovem zgledu tri ure v neznanskih bolečinah umirala, milo je v spovednika gledala, ter čakala, kdaj ji poreče umreti: spovednik se spomni t-ga, kar ji je bilo razodeto, toraj reče: „Sestra Veronika, pojdi v večni mir in pokoj!" Veronika se oberne k duhovnim hčeram, jih blagoslovi, nagne glavo in umerje v petek 9. mal. serp. 1727, v 67. 1. svoje starosti in v 50. 1. samostanskega življenja.
Vodilo. „Pokorsina mi je čez vse, — zakaj boljši je pokoršina, kakor darovi. " (Prid. 4, 17.) Pokoršina je tovaršica ponižnosti. Brez pokoršine ni ponižnosti, brez ponižnosti pa ni pokoršine. Ponižnost in pokoršina pa ste podlaga duhovnega življenja. —
Sv. Zenon spr.; sv. Ciril šk. spr.; sv. Brikcij šk. spoz.
10.	Petek. Sv. Fe lici ta in njeni sedmeri sinovi sprič. Sv. Felicita je bila imenitna rimska gospa, ki je imela 7 sinov, ktere je v strahu Božjem izrejevala. Po smerti svojega moža je Bogu vedno čistost obljubila. Nje in njenih sinov lepi zgled je nagnil veliko maliko-vavcev, da so sprejeli keršansko vero. To pa je močno jezilo mališke služabnike, toraj so sporočili cesarju An-tonir.u, da Felicita in njeni sinovi njegove bogove zaničujejo. Cesar ukaže mestnemu županu Pubiiju, naj jih pokiiče v sodbo. Publij jih s prilizovanjem pregovarja, da naj se Kristusu odpovedč, in darujejo malikom; ker pa vsi stanovitni ostanejo v veri, jih k smerti obsodi. Naj starejši sin Janv«rij je bil ubit z biči, na kterih konceh so bile svinčene kroglice; Feliks in Filip sta bila s kolmi potolčena; Silvan je bil z neke višave v brezno pahnjen; Aleksander, Vital in Marcijal so bili ob glavo djani. Mati je m? gla smertne muke svojih sinov gledati, ter jim je s^rčnost dajala; 4 mesce po tem je bila tudi ona ob glavo djana.
O presrečna mati tacih sinov! O presrečni sinovi take matere! Bog nam daj prav veliko tej materi in tem sinovom vsaj nekoliko podobnih mater in sinov! Take matere in take sinove pa rodi le živa vera v Kristusa in strah Božji. —
Ss. Rufina in Sekunda dev. sprič.; ss. Leon-cij, Mavriicij, Daniel in tovarši sprič.; sv. Arael-berga dev.
11.	Sabo ta. Sv. Pij I, papež, Rufinov sin. brat sv. Hermeta, rojen v Ogleju na Goriškem, je bil iz mašnika sv. rimske cerkve zvoljen papež. Vladal je vesoljno cerkev 9 let, 5 mescev in 27 dni ob času cesarja Antonina in Marka Avrelija. Ta papež je zapove-dal, da se mora velika noč le samo v nedeljo obhajati, kar so tudi njegovi nasledniki poterdili in skerbeli, da se je velika noč povsod ravno tisto določeno nedeljo obhajala. Tudi je določil, kaj je storiti mašniku, če se sveta Kri izlije. Hišo svetega Pudenta, starašine, očeta 8v. Pudencijane device, je prenaredil v cerkev, ter jo posvetil in o imenoval: cerkev Pastirja, mašnika. V tej cerkvi je skerbni pastir Pij opravljal službo Božjo, ljudi učil in kerševal. Ko je pobožui pastir svojo sveto službo opravljal, je za svoje ovčice in za vero najvišega Pastirja Jezusa Kristusa kri prelil 1!. mal. serp. 1. 1G7 po Kr.
Keršanski starši! bodite tudi vi skerbni pastirji otrokom in družini v svoji hiši, ker bote mogli od njih odgovor dajati najvišemu Pastirju. „Ako kdo za svoje, in zlasti za domače nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika '. (I. Tim. 5, 8.) —
Sv. Cindej maš. sprič.; ss. Sabin in Ciprijan sprič.; sv. Abundij maš. sprič.; sv. Sabin spoz.
\ekotiko besetl zoper pijančevanje.
(Dalje.)
Vem, mnogi, ki so tako navajeni žganja, da ne morejo ži\eti brez njega, porečejo, da jim ono nič ne škoduje, marveč da jih še le vterjuje in jim daje moč; da nasprotno, ako ne pijejo nekoliko žganja, so tako slabi, da še delati te morejo. — Poslednje, namreč, da jih slabi, jim prav rad verjamem, ker že njihova derhtajoča roka to kaže. Ali kaj je pa vzrok temu V Kaj druzega, kakor žganje, ktero jim je izpilo vse moči in vse življenje zamorilo? Tudi tega jim ne bom oporekal, da se po žganji čutijo poterjene, kar se iz spredej povedanega tudi lahko razvidi, ker namreč žganje
razburi in razdraži moči, čuti se človek res za trenutek krepkega in poživljenega; ali to terpi le malo časa, in nasledek je toliko veči slabost. Ker se na tak način životvorna moč, kolikor je človek še ima, šiloma draži in razvnema, da se more potem hitro potrositi, je popolnoma očitno, da se s tem življenje krati. Malo in navidezno poterjenjf* je pač predrag*, ako se mora vselej plačati z večim ali manjšim kosom življenja. — In ako je ta pijača že v mali meri vživarta tako škodljiva, kaj bomo še le rekli o brezmernem in zares živinskem po-čenjanju, ko nekteri kakor vodo v sč vlivajo žganje?
Razen tega, da si pijanec posebno žganjepivec, posredoma ali pa naravnost krati življenje,, podkopava Bi tudi dobrega življenja naj potrebniši podlago, namreč terdno zdravje. Vsaka bolezen se ložej in hitreje prime pijanca, kakor pa zmernega človeka; posebno velja to o kužnih boleznih. In ako je pijanec že dobil bolezen, je ozdravljenje silno težko. Zakaj to, kar ozdravi bolnega človeka, je narav sama, ali z drugo besedo, ravno prej omenjena životvorna moč. Zdravila, ki jih rabimo, to živilno moč, ktera je v človeku samem, le nekako zbujajo in posebno na bolni del života obračajo. Pri pijancih pa je ravno ta notranja zdravilna moč silno oslabljena, zato jim tudi zunanje zdravila kakor vsak dobro vč, prav malo pomagajo, ali pa nič ne.
Zopet ti tedaj zakličem in prosim te, dragi Slovenec! ako nečeš biti sam svoj morivc, varuj se skerbno pijančevanja, nc pij žgaoja, tudi malo ne, zakaj strup je to ; če te tudi na enkrat ne umori, pa ti vendar počasi in vedno po malem krade zdravje in življenje.
(Dalje sledi.)
Ogled po Slovenskem in tlopM.
Iz Ljubljane. Za predstoletno spominico ljubljanskega Velikega pogoriša je bilo ss. Petra in Pavla praznik,
kakor druge leta, sv. Rešnje Telo izpostavljeno v stoljnici in velike množice ljudstva so se molitve vdeleževale, na večer pri litanijah in zahvalni pesmi milostnega škofa pa je bila vsa cerkev terdo natlačena, da gotovo že davno ne tako.
Verni Ljubljančani zapopadejo, kolika nesreča je veliko pogoriše, pa tudi kolika vedna nevarnost, kjer je toliko poslopij skupaj, toraj išejo pomoči pri Bogu, da bi nas obvaroval tolike nesreče,
Ker je bila zadnjič omenjena obljuba k sv. Flori-janu, bodi tukaj povedano, da cerkev sv. Florijana je silo potrebna olepšanja in poprave na vse plati. To vsak lahko ve, kdor cerkev ogleda; tega pa morebiti ne ve vsak, da cerkev nima premoženja nič. Lahko je tudi zapopasti, da z nič gospod fajmoster te reči ne more v roke vzeti, zakaj kakor se kaj loti, mora biti popravljeno vse, samo tu pa tam pokerpati se ta reč ne da, in k primerni obnovi bi bilo treba kacih 10,000 gl.,, ker moralo bi biti veliko novega. Zaupanje do gosp. fajmo-stra pač smemo imeti, da bi reč primerno, čedno in umetno doveršil; porok temu je lepo in okusno obnovljena cerkev sv. Jakopa in Marijno znamnje (statva). Ta cerkev sv. Florijana, kakor varha zoper ogenj, je posebno draga vsim Ljubljančanom, še zlasti zato, ker tam je tudi Žalostna Mati Božja, patrona ljubljanskega mesta, ki jo meščani od nekdaj z veliko priserčnostjo časte. Če kaj, bi bilo tc na pravem mestu, da bi se Ljubljančani z gosp. fajmostrom zedinili in to svetiše ozalisali. Stoletnica omenjenega velikega pogorisa je pravi čas za to.
— Misijonski Križ se imenujejo nove lične bukvice s 414 stranmi v dvanajsterki, ki jih je spisal znani ne-utrudljivi gosp. Janez Volčič in na svitlo dal gosp. M. Gerber. Delce v predgovoru ima razkaz nepremakljivih praznikov in sveto pratko, to je, nekaj malega iz življenja svetnikov na vse dni skoz leto. Za tim je knjižica razdeljena v 2 dela: A: Sveti misijon ali navod k pobožnemu življenju v 4 razdelkih, in B: Misijonske pobož-nosti z 12 razdelk'. Iz celega obsega je očitno, da verni Slovenci v tej novi knjižici zopet imajo lep zaklad k duhovnemu poveseljevanju, napredku v čednosti in k sveličanju. Naj bode čast. občinstvu serčno priporočena.
Iz Rakitine. N:»j sporočim lepo cerkveno svečanost, ki se je tukaj obhajala na praznik sv. Trojice; tolikanj bolj, ker iz oddaljenih hribovskih krajev, ljuba Danica, le redkokrat kak dopis prejmeš, ker v trkih krajih ljudstvo bolj natihoma v miru živi, ter se .nalo zmeni za svet, svet pa zanj šc menj. Bil je to tako nenavadno slovesen dan, da ga naša iara ne bo z lepo pozabila. Dobili smo namreč tri r.ove zvonove in smo za nje ta dan veselo zahvalnico obhajali; ob enem so domaČi g. župnik tudi n«»vi tabernakelj blagoslovili. Kdor hoče vediti, koliko take slovesnosti pripomorejo k blaženju človeškega serca, mora sam zraven biti, in vidil bo, kako ima tudi naj priprostejše ljudstvo blaga Čutila, da nima solz samo za žalost ati jezo, temuč zna točiti tudi solze pobožne ginjenosti. Kako veličasten je bil trenutek, ko so nove zvonove na verh pripeljali! Izcelefare so se ljudje zbrali in jim naproti prišli; vsak jih je hotel viditi. In zdajci ukažejo domači g. župnik nekoliko postati ter napravijo tako ginljiv v serce segajoči ogovor, da je bilo sleherno oko solzno. Posebno veselje pa je bilo odločeno za nedeljo presv. Trojice. Že prejšnji dan se je streljanje po dolini razlegalo in ljudje so na mili klic novih zvonov veseli! hiteli k večernicam; in že pozno v noč nas je zažiganje raketeljnov posebno osupnilo in nekak nepopisijiv vtis v serce vcepilo. In ko se je v nedeljo bližal čas slovesnosti, zbirali so se ljudje od vsih strani, tudi tujci, v obilnem števlu. Posebno lepo se je podalo, da sta bila nazoča tudi oba gospoda domačina, spoštovana brata. G. Anton Keržič je v primernem govoru razložil namen zvonov, kako nas kličejo, kaj nam oznanujejo in kod nas spremljajo, ter posebno povdaril, da farmani, ki so si dali prenovit' zvonove, naj prenovijo zdaj še serca, potem se jim ne bo bati dneva, ko jih bodo spremljali zvonovi v tihi grob; starejši brat častiti gospod oče Andrej pa je pel slovesno sveto mašo. Gotovo nam ne zgine ta dan ii spomina. — Zvonove je prav lično vlil zvonar g. Samassa, in sicer po nasvetu č. g. Bernika, muzikalno izobraženega župnika v Kamni gorici, v kvart-sekst-nem okordu, tako, da veliki zvon s 16 stoti doni glas e, srednji s 6 stoti 98 lib. in mali s 2 stoti 9i lib poje glas cil- To dela soglasje silno prijetno in občutno. Novi tabernakelj pa je po obrisu podobarja Canova^prav lično izdelal verli in blagi podobar g. Štefan Subic, vratica za tabernakelj je še posebej kaj umetno in krasno pripravil v Ljubljani mojster Sreiner. Čast in poštenje toraj čast. g. župniku in farmanom, ki se v težavnih časih vendar ne ustrašijo s toliko skerbjo lepšati hišo Božjo!
Od Zatičine, 24. junija. (Papeževa 28letnica.) Kar serce čuti, to djacje pokaže. Kako resnične so te besede, se je pokazalo v naši fari v nedeljo, 21. junija, pri obhajanju papeževe 281etnice. Že v saboto ob delapust-nem zvonjenji so mogočni streli iz možnarjev naznanje-vali imenitni pomen prihodnjega dnč. Skoraj pred vsako hišo se je postavil manji ali veči mlaj, večidel z banderom papeževe barve. Zvečer so nekteri kresov\
okolico razsvitljevali, med tem pa verli mladenči velikansk mlaj postavljali. Še bolj slovesno je bilo pa v nedeljo. Med slovesno Božjo službo v lepo zunaj z mlaji, venci, znotraj s cvetlicami okinČani cerkvi je pogosten strel poviševal Božjo slavo. Ob 6 popoldne pa so nas zopet zvonovi klicali k molitvi za sv. Očeta in za zmago sv. Cerkve. Obilno zbrana množica je pevala lavretanske litanije, molile so se še molitve za potrebe sv. Cerkve in na zadnje se je skupno zapela papeževa himna. Zunanja bliščoba tega dneva pa seje pokazala zvečer. Ko ura devet odbije, zagermijo možnarji, zvonovi se oglasč, vsi hribi in bomci se zasvetijo s kresovi, skoraj vse okna zablisketajo v lučicah; na oknih duhovskega stanovanja pa sta bila posebno lepo viditi dva previdnika, eden s tijaro (papeževo kapo), pod njo pa ključi, drugi s papeževim gerbom (bukvami, trojnatim križem in pastirsko palice počez, s ključi, in tijaro na verhu) in z napisom: „Slava Piju IX. 1874!" Vse je občudovalo to prelepo delo g. Karlingerja. Na tretjem okuu se je tudi kaj lepo svetil križ ves s prižganimi svečicami ob« taknjen. Stanovanju nasproti je stal mogočen mlaj z papeževim banderom in s kolobarom prižganih lučic, na obeh straneh njegovih pa dva majhna mlajeka, vsak s 30 luČicami na vejah, kar je delalo kaj ljubeznjiv pogled. Prav lepo je bilo tudi viditi na oknih gosp. učiteljevega stanovanja polokroge razno barvanih lučic in na oknu posp. notarja podobo Matere Božje okrog in okrog z lučicami razsvitljeno. Med tem so možnarji germeli, zvonovi veselo in vbrano doneli, vmes pa so se prepevale vesele in častite pesmi. Vse je bilo kakor v rajskem veselju, da sami nismo vedili, kdaj ste minuli skoraj dve uri radostne slovesnosti.
Prav očitno se je vidilo, koliko sočutja, ljubezni in vdanosti ima verno slovensko ljudstvo do svojega najvišjega poglavarja, preljubljenega sv. Očeta Pija IX, na kterega se z otroškim zaupanjem ozira v sedanjih viharnih časih.
Živeli sv. Oče Pij IX!
Oastivec sv. Očeta.
, Papeštvo Pija IX.
Do 1. januarja 1874 so Pij IX povzdignili 17 obstoječih škotij do nadškofijske ali metropolske ča3ti, — novih nadškofi) brez prej obstoječih Škofij je postavljenih 5, — na novo je bilo vstanovljenih škofijskih sedežev 123, — škofijska stola brez škofije (n. p. vojni škof za armado) 2, — apostoljske delegacije 3, — apostolj-skih namestnij (vikarijatov) 26, — apostoljskih prefektur 12. Vkup 188.
Pervi dan tega leta je štela katoliška cerkev: 54 kardinalov, 12 patrijarhov obojega obreda (gerškega in latinskega), 713 nadškofov in škofov latinskega obreda, 52 nadškofov in škofov vzhodnjega obreda, 246 nad* škofov in škofov „in partibus infidelium", kterih škofije so zdaj v turških rokah, 32 patrijarhov, nadškofov, škofov in prelatov brez naslova. Vkup 1109.
Emil Bounard iu nasledki brezbožnega
časništva.
Četerti dan unega mesca je bil usmerten v Vincen-nes u Emilij Bonnard, ki se je bil ob času pariške komune krivega storil umora. Manj nesrečen, ko drugi njegovi tovarši, se v ječi skesa svojih grehov, spozna, da je pravično obsojen, prejme večkrat sv. obhajilo in
dobiva od tod neko serČnost, ki ga ni več zapustila. Oberne se, potem ko je sv. popotnico prejel, k svojim zapertim tovaršem, jih opominja, naj se zderžijo vsih zarot in puntov, pri kterih tudi blago serce zdivjd. „Naj boljši je", pristavi, „terdno deržati se vere, ki nam naklada spoštovanje in pokoršino do vladarjev."
Na ternjevi poti iz ječe na moriše pa s pobožnima duhovnoma, ki sta ga tolažila, so bile svete resnice in vera vedno njegovo govorjenje, in njuni milosti je priporočal sina in mater; nesrečnež ima mater še živo!
Omenil je tudi še drugo reč, o kteri je že druge krati govoril, namreč (brezbožne) časnike, „te ostudne časnike, ki ljudstvo sleparijo in ga vžigajo za hudodelstvo. „Vidite v meni njihovo delo", je večkrat rekel; „res, kader me bote vidili merliča, le recite Jn ponavljajte: Glejte delo slabih časnikov! Časnikarji, ti gerdi ostrupovalci ljudstva, ti so vredni smerti. Oni so pravi krivci, in jaz, ubogi oče zapušene družine, sem ena njihovih žertev. Da bi bil jaz sam; ali koliko drugih sleparijo vsak dan, koliko jih izdajo!
Ko pride na moriše, ponovi vojakom nauke, ktere je% bil dal tovaršem v ječi. Poljubi križ, objame duhovna, dd slovo Francoski in umerje z mirno vdanostjo. Naj se učč ljudje iz tega izgleda, kak konec ima branje slabih časnikov, to je, vsih tistih časnikov, ki z zasra-movanjem in očitnim zaničevanjem, ali s hinavsko derz-nostjo skušajo vero izdreti iz serca. Naj spoznava narod in naj studi te javne ostrupovalce: naj se jih ogiblje in naj pomisli, da srečen je Bonnard, ker predno je umeri, je spoznal in se skesal svojih grehov. Ali kaj bi bilo zdaj z njim, ako bi bil stopil, kakor toliko drugih, ne-skesan pred sodnji stol večnega Sodnika. — („11 Diritto cattolico".)	A. G.
Pogreb v amerikanskih logih.
Čast. gosp. Čebulj piše: 13. aprila sem pokopal na zgornji reki Okonto truplo od vsega manominiškega ljudstva vse skozi spoštovanega in zlasti v njegovi naselbini serčno ljubljenega indijanskega poglavarja, Mojzesa Kaiakišiehkaw-a.
Pogreb je bil veličasten in znamenit, ker so bili vso slovesnost napravili pravi sinovi divjega loga v sredi pervotnega gozda, 30 milj daleč od belih naselb. — Pogrebni sprevod je pričel Indijan z lesenim križem, ki ga je bil ranjki v začetku bolezni (sušice) sam naredil in za svoj grob odloČil. Za križem so nesli zastave; en Indijan je nesel zastavo združenih deržav in za njim je stopalo deset drugih Indijanov z indijanskimi zastavami; njim je sledila majhna glasba s piščali in bobni. Za glasbarji pride oboroženo vojaštvo Indijanov, ki je večkrat s strelom počastilo umerlega. Za temi sem šel jaz z rakvo, zadej čez 200 Indijanov, ki so sprevod sklepali. Med potjo se je zapel psalm „Miserere" v indijansk. jeziku, in vsi Indijani so ga peli. Sprevod je šel skoz strašno divjino uro daleč do brega mičnega jezera; tam na prijazni peščeni višavi, od koder je prelep razgled čez jezero, obdano od izvirnega gozda, imajo v tih gozdih stanujoči Indijani pokopališe. Na grobu sem imel mert-vaški govor, in na to so merliča pokopali med petjem in bobnanjem. Konec slovesnosti so dvakrat Čversto vstrelili na grobu nepozabljivemu poglavarju v spomin.
Ves prizor je človeka pretresel. Molklo doneče petje Indijanov, pokanje pušk, berlizgajoči glas piščali spremljan z bobnanjem, in nas obdajoči temni gozd — vse to je mene resno-slovesno nepopisljivo prešinovalo.
Mojzes Kaiakišiehkaw je bil nenavaden Človek pri Indijanih. Znal je očipve-indijansko dobro brati in pisati,
in po tem je bil zmožen v očipviškem jeziku pisane bukve brati, zlasti katekizma se dobro naučiti. (Mano-miniški jezik še nima slovstva.) Ker že več lčt ni bilo nobenega misijonarja v njih kraje in so se bili Indijani spačili, je sklical Indijane svoje naselbe k posvetovanju, ter jim je k sercu gnal, kako potreba je Božje službe, in naznanil, da je njega volja Božjo službo (za silo) pripraviti in voditi. S pomočjo druzih Indijanov je pred tremi leti razširil svojo iz desk in lubja narejeno kočo, ter je polovico spremenil v kapelico in postavil altar v nji. Tudi je vstanovil med Indijani moško in žensko družbo, ki je imela skerbeti za ohranjenje pobožnosti in potrebne reči pripravljati.
Vsako nedeljo so se zbrali Indijani v njegovo kočo k skupni molitvi. Dopoldne jim je Mojzes bral mašne molitve in jih ob kratkem nekoliko podučil, popoldne so molili rožni venec in pa večernice peli. Take, ki so s pregrešnim življenjem dajali očitno pohujšanje, je Mojzes naj pred pričo vse zbrane množice posvaril; ako se niso poboljšali, jih je izločil iz občine vernih. Ako so nap6sled kazali kesanje, jih je zop^t sprejel, mogli so pa dva ali tri mesce pri očitni molitvi od drugih odločeni klečati.
Posebne zasluge si je pridobil Mojzes s tem, da je Indijane svoje naselbe tako dobro podučeval v veri in cerkvenem petji, da tako podučenih Indijanov še nikoli nisem vidil. Zato so ga pa tudi Indijani tako močno spoštovali in čislali ter mu bili vdani, akoravno je bil v deželskem oziru med manominiškimi glavarji v nižji versti.
Prostomišljaška omika.
Omikav^k in Svitoslav.
O m i k a v d k. Kaj praviš, Svitoslav, zakaj so nekteri toliki nasprotniki „svete in rajske omike"?
Svitoslav. Prave omike nasprotnik ni nobeden, to si le vi „omikavcki" domišljujete; vsaka reč pa mora imeti svojo mero in svoj čas, vsak stan svoje ljudi.
O mika vek. Jaz mislim, da omika je čez vse, ona je „v pervi versti" namen vsacega človeka; naj več časa bi moral vsak človek za „sveto omiko", za Šolanje, za branje liberalnih del, za preganjanje „mrač-njaštva" oberniti.
Svitoslav. Če je taka, moj dragi „omikavek", potem jo boš ti sam narprej po glavi dobil.
O m i k a v e k. O, to pa že ne! Neizrečeno srečnega se bom čutil, če bodo vsi tako „omikani", kakor sem jaz, in kakor so moji „omikani" gospodje tovarši.
Svitoslav. Morebiti te bo „sreča" malo pozibala, pa samo dotlej, dokler ti ne bo začel želodec kruliti; zakaj, če bodo vsi naj več časa in naj lepši moči v tvojo „sveto omiko" obračali, kmali ne bode nikogar več, ki bi hotel še gnoj voziti, kopati in orati, tesati in kovati itd.; če pa tega ne bo, se bodete vi „omikaveki" začeli kislo deržati, zastonj se bodo vam plače odmenje-vale, nagrade za pisanja dajale, v zvezde se vsakih pčt vaših verzov kovalo, ako ne bode nikogar, ki bi vam žita pridelal, kruha spčkel, srajco zašil in še marsikaj druzega. Vi ,,omikavčki" bodete začeli kmali bosi hoditi, ako se bodo vsi po vaše omikovali, poljedelstvo, rokodelstvo itd. pa zanemarjali. Meni se dozdeva, da tudi „kmetovanje" se šteje k „omiki", in sicer k naj potreb-niši omiki, in kdor vse mladinske roke hoče v večno čerkarijo vpreči, odtegne jih pa poljedelstvu, rokodelstvu itd., on ni prijatel omike; vsaka reč ima svojo mero in svoj čas.
Omika vek. Plčntana reč! Svitoslave, ti tudi nisi brez glave!
Svitoslav. Povedal ti bom že eno. Ako bi bili vsi tako ,,sveto-omikani", kakor si n. pr. ti omikavek, potlej bi bile vse naše cerkve prazne, kakor tvoj želodec, in v dveh mescih bi jih morali spremeniti v ječe; prazne bi bile nebesa, napolnoval bi se pekel. Ne slišali bi več prijaznih zvonov, razun ako bi morebiti na norišnice začeli stolpe staviti; imeli bi zopet beduinske pu-save, in po njih veliko roparjev, tatov, pa rabeljnov in obešalnic.
Omikavek. Oho, oh6! take omike jaz ne mislim.
S vi to s lav. Ti želiš omiko brez vere, ktero zaničuješ in ljudem pristuduješ; ti hočeš omiko brez čednosti, kteri se „neomikano" krohotaš; omiko brez Cerkve, škofov in duhovnov, ktere bolj sovražiš, in huje preganjaš kakor zelenega kušarja, in tebi celo tvoje „omikano" eerce veselja zaropoče, kadar Bizmark ka-cega škofa opleni, kacega kaplana v temnice verže. Ni je svete reči, ktere bi ti še ne bil s psovanjem oskrunil, in kar ti namerjaš zaničljivo storiti, to imenuješ pobožno", ,,nezmotno" itd. Iz take omike poslednjič izvira to, kar sem rekel. Povej, če ni res V
Omikavek. Koliko je pa ura? Meni se mudi... berž, berž moram iti...
Svitoslav. Tu-le ga imate „omikaveka" brez Boga, brez vere in vesti! Kadar v zadrego pride, da bi bilo treba resnici um in serce odpreti, takrat jo pa po-tepen pobere, kakor svoje dni „Poncijus Pilatuž".
Zgled materam in gospodinjam v posnemo.
„Kdo bo našel aerčno ženo V Njena cena je ko reči iz daljnih in zadnjih pokrajin. Serce njenega moža se nanjo zanaša, in dohodkov mu ne bo manjkalo. Njeni otroci se vzdignejo, in jo blagrujejo; tudi njen mož jo hvali." (Pregov. 31, 10. 11. 28.)
Te besede sv. Duha se po vsi pravici smejo ober niti na neko mater, ki je, kolikor se spominjam, pred 24 leti v vasi Češnjici v Bohinju živela. Ker je bil njen mož le nekako revše, je bila pa ona pri hiši vse, gospodar in gospodinja. Od dobre gospodinje pregovor pravi, da tri vogle hiše derži; ona pa je deržala vse štiri. Hišo je v dobrem stanu ohranila; pijančevanja ali pouočevanja, nerodnosti ali razujzdanosti nikakoršne ni terpela. Kakor za vsakdanje delo, tako je tudi za molitev, Božjo službo, spoved o posebnih časih vse svoje prav napeljevala, vse v lepem redu imela. Z lepim, modrim in postavnim ravnanjem je imela vse v svoji oblasti, pa je to oblast nad svojimi le v njih časno in večno srečo obračala, da se ji mož ni zgubil, in da so njeni otroci, sinovi in hčere (takrat že vsi odrašeni) ostali vsi pametni in pošteni. Vse si je vedila tako pridobiti, da so jo vsi spoštovali in vbogali, in si nobeden ni upal se ji zoperstaviti. Ako je bil kteri njenih otrčk kdaj od duhovna posvarjen ali karan, je ona vselej gotovo z duhovnom potegnila, rekoč: „Prav so imeli; sej sem ti rekla; zakaj pa nisi vbogal?" — V nedeljo popoldan sta tudi njena odrašena sinova v časih v kerčmo šla. Ako ju ob gotovi uri ni bilo doma, je bila skerbna mati vselej kmali za njima. Pa ne da bi ju bila rotila, zmerjala preti drugimi - nikakor ne, — ampak prijazno ju je ogovorila, rekoč: „Ali me ne poznata? Vesta li, kdo sem jez?" Potem se je pa k njima usedla, in djala: „Zdaj sta sama pila, zdaj ga bomo pa še vkup en kozarec. Oče! prinesite se en poliček." Kadar so tisti poliček izpili (ki ga je mati sama plačala), jima je
pa rekla: „Za danes je že dosti; zdaj pa gremo domu, da bomo večerjali, molili in potem spat šli; jutri bomo to in to delali, zato sta počitka potrebna." In nobeden besedice na to ne zine; oba vstaneta, in molče gresta z materjo. Med drugimi priučjočimi pa so se nekteri nekoliko spogledali, kaki neumni mladiči so se tudi med seboj na tihem malo posmehovali, vsi pametni in previdni pa so pošteno in modro mater in pohlevne sinove hvalili in spoštovali. Bog daj veliko tacih mater, in bo za mnoge hiše, pa tudi za marsiktere može in otroke veliko boljše!	P.
Hazffletl po ttreiu•
lz Rima smo prejeli od prijatla tele naznanila: Včeraj (21. t. m.) ob 7 popoldne je bilo pri sv. Petru prav silo veliko ljudi zbranih v zahvalo Bogu, da je svojemu namestniku Piju IX dal doživeti celo še 2d. leto najvišega pastirovanja. Kteri 30 pervi izhajali iz cerkve, se zbirajo okrog stopa (obeliska) in obračajo se proti Vatikanu ter gledajo v okno sv. Očeta; začeli so najpred z belimi rutami silno mahati, pa klicati: „Bog živi Pija IX!" Jest sem bil še na stopnicah pred cerkvijo in nisem mogel viditi, če so sv. Oče bili pri oknu ali ne; vem pa, da so bili v cerkvi ondi gori nad vrati (sulla Loggia). Kadar pa sem prišel na terg, vidim, da je papeževo okno odperto, pa nikogar ne pri oknu. Vsa-koršni vojniki pa so začeli ljudi goniti in nadlegati ter so jih nekoliko celo zaperli! Ne vem se, če so to storili samo za uno mahanje in klicanje „Viva Pio IX", ali za „Viva Pio Papa e Re" (Slava Piju IX papežu-kralju!), kakor jih je nekoliko klicalo. — Rimljani se spreobra-čajo, ali da prav rečem, Rimljanov se je že mnogo spre-obernilo, in ti so čedalje vse bolj serčni. Poterpimo še malo, kolikor Bog hoče.
Na Švicai8kem liberalni centralisti neprenehoma tarejo federalistiske katoličane. Tam se prav očitno kaže, kako je tudi^na druge strani krivičen, kdor je krivičen zoper vero. Švicarski centralisti svojo lastno vstavo pre-lomljujejo, bamo da katoličanom niso pravični. Kakor so škofa Lacbat a pregnali, tako snujejo že zdaj mreže, da bi mesca listopada v seji velikega sveta razdjali tudi šent-goUko škofijo. Tri tedne je, kar v Bernu ima seje švicarski zvezni zbor. V obravnavi o zvezni upravi zastran pravic so katoličani zahtevali, naj se zvezni sodniji izročujejo tudi cerkvene pritožbe, ker upali so, da tam bi utegnili ložej do pravice priti; liberaluhi pa so to vohali in toraj predlog spodbili. Tako so ti pro-stomisljaki malo tednov po sprejeti novi vstavi taisto že prelomili v 113. ^lenu, ali z drugimi besedami: se to malo pravic, krere bi katoličani po tej vstavi morali imeti, jim odrekujejo.
Iz Carigrada. Zadeve katoliških Armencev se niso tako srečno izšle, kakor je bilo po zadnjih poročilih upati; poročevali bomo o tem, kadar se homatije pojasnijo. Med tem časom se je poleg armenskega vprašanja tudi bulgarsko prikazalo. Nektere tedne že se sliši o prizadetji dozdaj razkolniskih Bulgarov k zedinjenju s katoliško Cekvijo. V ta namen naj posnamemo nektere pisma in spise, na ktere se moremo čisto zanesti. Pervo tih pisem je pisal 17. sušca 1874 o. Bonetti, prednik lazaristovskega misijona v Solunu na Macedonskem. Glasi se:
„Pred kakimi 15 leti se je začelo v našem misi-jonu gibanje Bulgarov k katoliški Cerkvi, ki se je pri čelo v mali vasici Kelkeš-u. Od takrat se Bulgari niso več ganili; le dve vasi ste ostali zvesti zvezi z Rimom,
v drugih še delati nismo mogli. Vstanovljenje eksarha za Bulgarijo je bilo viditi, da je upanje Bulgarov vresni-čilo; mislili so, da v tem so našli sredstvo oprostiti svojo cerkev greškega (razkolniškega) patrijarha. Dan imenovanja eksarha je bil narodni praznik.
Eksarh se je podvizal razposlati škofe, ktere je bil sam bagoslovil, po raznih bulgarskih škofijah; za Solun in okolico je bil imenovan msgr. Nilos. Ta je bil komaj en mesec tukaj, kar se razširi novica, da se je eksarh s patrijarhom spravil; to je bilo še bolj verjetno, ko je ekskarh nazaj poklical vse razposlane bulgarske škofe. Na to je prišel msgr. Nilos k meni, in po daljnem razgovoru se je odločil, ker je vidil sebe in koristi svojega naroda od eksarha izdane, k katoliški Cerkvi prestopiti in našega sv. Očeta spoznati za vesoljnega cerkvenega poglavarja. Na povelje turške vlade je sicer m6gel Solun zapustiti in se verniti v Carigrad, kjer je" zdaj pri ka-toliško-bulgarikem škofu msgr. Rafaeiu Popof-u v Adria-nopeljnu. Ne njemu in ne Popofu ne pustijo iti v Solun. Dve škofiji ste pripravljeni Nilosa sprejeti in se z njim pokatoličiti; osem druzih škofij je ime greškega patrijarha izbrisalo iz zapisnikov, in bodo Nilosa pri njegovem prihodu spoznale za svojega duhovnega poglavarja. Gibanje se je začelo v ravno tisti vasi, v Kelkešu, ki se je pred 15 leti milosti ustavljala; zdaj zamore postati prav resnobno. Bulgari se ne bodo več zedinili z Greki, k temu je njih sovraštvo preveliko; tudi se ne bodo dali Rusom motiti, kakor pred 15 leti. Njih eksarh, na kte-rega so se zanesli, jih je izdal in Grekom prodal, tnko jim ne ostane druzega kakor z Rimom se zediaiti. Korak, ki ga je storil msgr. Nilos, je Angleže, Ruse in Nemce razdražil; na vso moč si prizadevajo pri turški vladi, da bi prelatom ne pustila se v Macedonijo poverniti.
3. svečana je dobil katoliško-bulgarski škof adria-nopeljski, Popof, od Nilosa iz Soluna naslednji telegram:
„Volja macedonskega ljudstva je, se z menoj vred pridružiti bulgarsko-zedinjeni cerkvi, s ktero jaz hočem biti zedinjen. Jutri ob osmih moram zoper svojo voljo odpotovati; pomagajte mi brez pomude, da zamorcm ostati in vspeh zagotoviti. Pišem po pošti. Nilos škof."
Ta telegram je bil v Solunu že 2. svečana oddan: iz Pere (predmesta v Carigradu) se je pa še le S. ob desetih naprej poslal, tako da ga je Popof še le dobil, ko je bil Nilos že mogel iz Soluna oditi. Ukljub temu je vendar precej telegrafoval turškemu poglavarju v Solun Midhat-pašatu, da bi sprosil varstvo Nilosu, ko katoliškemu škofu, in ravno tako je telegrafiral Nilosu in zastopnikom macedonskim naznanovaje, da jih sprejme v zedinjeno cerkev. Med tem je bil Nilos odšel in v Carigradu sta se snidla s Popofom. Poslednji se je ober-nil do turške vlade, da bi za se in za novo spreober-njenega Škofa dobil dovoljenje popotovati v Macedonijo; toda zvijača poslanstev in razkolniškega patrijarha je storila, da se jima ni dovolilo.
Iz Carigrada je prosil milgsp. Nilos sv. Očeta, naj bi ga sprejeli v Cerkev ter ga odvezali cerkvenih kazen, kterih se je z vdeleževanjem razkolništva zakrivil. Pisal je:
„Od tega trenutka, ko se je naš bulgarski narod začel z greki prepirati o cerkvenem vprašanji, sem čutil v sebi dvome \esti, kadar sem premišljeval perve vzroke razkolništva, in slišal sem notranji glas, ki mi je rekel, da le v katoliški Cerkvi, od ktere smo v začetku vero prejeli, zamorem najti mir vesti. Ko me je eksarh poslal na Macedonsko, sem našel, da se narod ravno tako nagiba k zedinjenju; podvizal sem si svojo misel razodeti višemu pastirju katoliških Buigarov ter ga vprašati, ali bi nas sprejel v sv. Cerkev. Nekoliko časa sem zdaj pri njem in z njegovim priterjenjem se derznem oberniti do Vaše Svetosti s prošnjo, blagovolite kot poglavar Cerkve
in naslednik sv. Petra milostno sprejeti moje resnična priznanje, da iz vsega serca in s terdno vero sprejmem vse resnice, ktere sveta, katoliška in apostoljska Cerkev veruje in spoznava .... in blagovolite me, akoravno sem tega nevreden, sprejeti v naročje rimsko katoliške Cerkve, naše vesoljne matere. Z gorečo nesterpljivostjo pričakujem odgovora Vaše Svetosti, da najberže ko je mogoče imam veselje biti ud prave Cerkve Kristusove, in se z vso močjo prizadevati za pridobljenje svojih mnogih rojakov, kteri že začenjajo razločevati rescnico od laži."
Ob enem je msgr. Nilos 7. sušca razglasil očitno pisanje do Bulgarov v Macedoniji, ter jim daje odgovor zavoljo svojega prestopa, in da bi tudi nje spodbudil k zedinjenju.
„Ne mislite", pravi v tem pismu, „da sem prestopil iz jeze ali nezadovoljnosti. Nikak« r ne; po dolgem in zrelem premišljevanji sem sklenil k zedin eni Cerkvi pristopiti, in to zlasti iz tega vzroka, da bi svoje mace-donske rojake oprostil neprenašljivega jarma grekov, ker jih peljem na pot, po kteri sta hodila naša perva apo-steljna ss. Ciril in Metod. Prepiri, ki že dalj časa gospodujejo med nami Bulgari in med Greki, so mi obudili dvom. ali velika cerkev carigrajska ima na sebi znamnja prave cerkve Kristusove. Kristusova Cerkev mora biti mati, ki ljubi svoje otroke; njeni poglavarji morajo biti dobri pastirji, ki svojo čedo dobro pasejo, vodijo, ohranijo, učijo. Ali vi veste vsi, da so sc nam več let pošiljali le najemniki, ki so nas plenili in ropali. To je pervi in naj važnejši vzrok naše needinosti z greki. S tem, da smo se ločili od greške cerkve, smo lc zapustili mačeho, ktera se ni menila za otroke, ki jih je poropala. Ta pervi korak, ki smo ga v»i storili, je bil sicer važen, toda sam ne zadostuje. Ali smemo ter-diti, potem ko smo se tako od velike cerkve ločili, da smo mi sami cerkev Jezusa Kristusa? To terditi se mi je vselej težko zdelo. Zapreke, ki so nasprotovale terdni vravnavi naše samostojne narodne cerkve, so mi pokazale, da ne bo miru in edinosti med nami, dokler ne pridemo na pot, ki sta jo nam pokazala naša perva aposteljna, ss. Ciril in Metod, to je, da stopimo v edino, sveto, katoliško in apostoljsko Cerkev, ki je po vesoljnem svetu razširjena in ima vidnega poglavarja papeža, kteri je naslednik sv. Petra. S svojim korakom toraj nisem zapustil vere naših očetov, in tudi ne izdal zakladov naših prednikov; ne teptam naukov naših ss. apo-steljnov ss. Cirila in Metodija, — nasproti sem vam le pokazal pot, na ktero se morate oberniti, ako ju hočete nasledovati."
(Konec nasl.)
Razširjanje SV- Cerkve. (Konec.) Toliko o začetih delih. Pervo, ki se ima dalje začeti, je na Cejlonu vstav, v kterem bi si mladenči, ki stopijo iz srednjih šol, pridobili viši vseučilišno omiko. Za napredek omike na našem otoku je tak vstav potreben, če ne, se zgubi veliko naših otrok. Ali pri pičlem številu misijonarjev je to početje nemogoče. Naj bi Bog vendar nekterim pobožnim in učenim mašnikom dal to misel, da se v redu darovancev neomadežane Device posvete temu delu. Taka v3tanova bi bila največi dobrota božje previdnosti za 184.000 katoličanov tega otoka.
Poslednjič je še drugo, ne manj važno delo, ki bi se imelo vstanoviti, in bi se pod sedanjim oblastnikom otoka, gosp. Gregorijem, zamoglo pričeti, to je, misijon med budisti v znotranjem delu otoka. Pri pogledu na zemljevid se mora človek čuditi, da v notranjem delu ni nobenega večega sela. Razun pokrajine na sredi otoka, kjer se je zavoljo visoke in pridelovanju kave vgodne lege vstanovilo več vasi in sel, Cejlon znotraj nima nobene veči vasi. Prav posebno velja to od severnih
pokrajin našega misijona. Glavni mesti Anuradhapura in Polnararuva ste le še razvalinski groblji, stari muzeji cejlonskib starin. V naših pokrajinah se naselijo no 3 ali 4 družine tam, kjer je ob kakem ribniku, kterin so stari kralji veliko napravili, mogoče obdelovati par oralov zemlje. Po takih prostorih je raztreseno ljudstvo, kakih 100.000 ljudi, kteri so vsi budiške vere, in do zdaj niso pripravni za keršanstvo; nezdravo podnebje na notranjem otoku in popolnoma pomanjkanje vsih potov stavi še tako gorečemu misijonarju nepremagljive opovire. Sedanji poglavar otoka je sklenil nekdaj tako cvetoče in rodovitne okraje zopet povzdigniti; po razširjenih vodotokih hoče podnebje zboljšati in za polaj-šanje občevanja delati pota in ceste. V ta namen je nektere okraje dosedanjih pokrajin mojega namestništva zedinil v novo pokrajino, v kteri ima nekdaj tako sloveča Anuradhapura postati glavno mesto. Umetno jezero je tam že narejeno, ceste do večih pristaniških mest na otoku se marljivo delajo in tudi skoz gozde se trebijo pota do naj bolj redko obljudenih okolic. V tih razmerah sem skerbel, da bi za cerkev pridobil pristojno mesto. Po dosedanjih obravnavah z vlado je upati, da mi bo odkazala lep kos zemlje v Anuradhapuri, na kte-rem se bo namesto dosedanje kapele za malo kristjanov vzdigovala cerkev in šola; tam ima biti središče misijona za budiste.
V tem upanji me se poterjuje dobri vspčh, s kte-rim se je do zdaj delalo v južnem delu namestništva v Karunegali med budisti. Tam smo napravili samostan sv. Družine in dve sirotišnici za budovske otroke; veliko jih je zdaj že keršenih in žive kot goreči kristjani.
K srečnemu spolnjenju svojega namena potrebujem pa dobrih misijonarjev; imam jih sicer 32, kteri z vspe-hom delajo, pa ti ne morejo zapustiti dosedanjih mest, ako ne pridejo drugi na njih mesto, da bi pričeto delo nadaljevali. Zatoraj molite, da bi Gospod poslal delavcev v svoj vinograd na Cejlon; mislim, ko bi nektere pobožne duše v ta namen svoje molitve pošiljale proti nebu, da bi se živi potrebi novih moči zoper pričakovanje hitro in bogato zadostilo; da bi obudil gorečnost v molitvi za našo ubogo budistovsko deželo, sem pisal te verstice za bravce ,;katoliških misijonov".
Listek za raznotero robo in blago,
Iz Ljubljane. Naši rojaki čč. oo. jezuiti, ki so jih pregnali iz Repcnj, so raztreseni po vsih krajih. Čast. o Jožef Kos je v Kaloči na Ogerskem, kjer imajo jezuiti viši gimnazijo s kacimi 100 gojenci, notranjci in 300 zunanjci. G. Kos zraven duhovskih opravil uči angleški in francoski jezik. Prebivavci tega mesta, do 10,000, govori madjarsčino, v okrogu so tudi Slovani. — P. Starč je pridigar na Dunaju. — P. Dolijak misijonar v Štiru.
Velika nevihta je bila 29. t. m. po več krajih okoli poldne. V Mostah in tudi v Zalogu pri Komendi je tre šilo, v pervem kraju je pogorel pod z eno kravo, v drugem pod in ostal je tudi neki človek v ognji. Pod Ljubljano, zlasti okoli Štepane vasi, je vertinec roval drevesa, strahovito fertačil z njimi, metal jih celo čez Cesarski graben. Eden posestnikov ima toliko škodo pri drevji, da je boje rekel, manji nesreča bi ga bila zadela, ako bi mu bila hiša pogorela, zlasti ker le to ima saj zavarovano.
Knez Hetternich gre kot dvomi svetnik iz Ljubljane v Line.
Iz Šmartna pri Kranji. Tudi naše kat.-polit, društvo je v seji 21. janija t. 1. sklenilo Sv. Očetu vošilo za 281etnico poslati, in je res 22. junija oddalo naslednji telegram v latinskem jeziku:
Njihovi zviŠeno8ti kardinalu ^Antonelli-u v Rimu.
Katoliško-politiško društvo v Šmartnem pri Kranji na Kranjskem.
Preponižno prosimo, blagovolite svetemu Očetu Piju IX to le vošilo predložiti:
Presveti Oče! srečo vošimo Vaši Svetosti za 28. obletnico Vašega kronanja, in zaterdimo, da smo ta dan za Vas molili, in bomo v molitvi stanovitni ostali, da naj Vam Vsigamogočni da viditi zmago sv. Cerkve. Preponižno prosimo Vašega blagoslova.
Ta telegram je bil okoli devete ure oddan na dalj-nopisarnico; o poli treh popoldan v Rimui oddan odgovor je ob 6 in 40 minutah zvečer dospel v Kranj, namreč.
Praesidi sodalitii catholico-politici ad s. Martinum penes Krainburg — Carniolia.
Summus Pontifex istis sociis gratias ex corde agens petitam Benedictionem peramanter impertit. T. j.
Pervomestniku katol.-polit. društva v Šmartnem pri Kranji na Kranjskem.
Papež ondotnim udom iz serca zahvalo izrečejo, in naprošeni blagoslov z nar veči ljubeznijo podelijo.
Tega odgovora so bili vsi udje zlo veseli.
v Radolici je umeri 25. jun. g. France Meršol, ki je doveršil nižjo gimnazijo v Kranju, bil sprejeti. 1867 v ljubljansko Alojzijeviše, doveršil 1. 1871 s prav dobrim vspehom gimnazijo ter stopil v bogoslovje. Ze pervo leto popusti semeniše in se poprime v Gradcu modro-slovja. A kmalo tudi tukaj zarad bolehnosti učenje odloži, in da bi zadobil zgubljeno zdravje v čistem gorenjskem zraku, se podd na svoje domovanje, toda odšteti so mu bili dnevi. 27. junija so izročili našega nekdanjega, zlasti v jezikoznanstvu izurjenega, komaj 211et-nega sošolca materi zemlji v naročje. Priporočamo ga vsem znancem in prijateljem v spomin in v molitev!
MJnhovsHe spremembe.
Y Ljubljanski škofiji: Umeri je 30. junija č. g. Jože T ur k, duhovni oskerbnik v ljubljanski deželni bolnišnici. R. 1. P.
Dobrotni darovi*
Za sv. Očeta: Zaliloška fara s svojim duhovnim pastirjem serčno želi sv. Očetu, da bi še častitljive zmage sv. Cerkve doživeli, — se Jim v Njih pobožno molitev priporoča — in Jih prosi sv. blagoslova za življenje in za zadnjo uro, daruje 5 gld. — Iz Rudnika 4 gl.; Č. g. A. Kerčon 1 gl. — Gosp. misijonar Fr. Pire 1 gl. — Po gosp. Zam. Elizabeta 2 gl. — Knezinja Ka-mila pl. \Vindischgratz-ova v Logatcu 10 gold. — Iz Mengša po gosp. župniku J. Zorcu 26 gl. 70 kr. — Iz Komende po gosp. župniku M. Tavčarji 31 gl. 70kr.
—	S Kopanja v znamnje odkritoserčne podložnosti in ljubezni do sv. Očeta 3 gl. — G. K. Klun 1 ces. cekin.
—	Č. g. L. Porenta 5 gl. — Ia Logatca farmani in du-hovšina 12 gld. 30 kr. in 2 tol. za 2 gl. 50 kr. sr. — »Kranjska fara" Piju IX v spomin 281etnice 78 gld. (vmčs zlata 20 frankov in srebra 33 gl.) po č. gosp. A. Mežnarcu. — Po gosp. kanoniku P. Urhu 1 gl. sr. — Iz Vodic 4 gl.
_(Drugi dar, prih.)
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznifcovi dediči v Ljubljani.