407
Jezikoslovne reči.
O členkih.
Spisal Podgorski.
Jako važni v človeškem jeziku so členki ali p artikli le. Komaj zineš, že potrebuješ teh besedic. Ne iz-rečeš skoraj ne dveh besed brez njih. Zatoraj so pa členki tudi v vsakem jeziku neizrečeno oglajeni, izbruseni in večkrat tako majhni, da jih človek komaj spazi. Al kakor so neznatne viditi te besedice, to vendar še le one stiskajo besede in stavke v lepo, razvidno, soglasno celoto. Ce jih ne obračamo prav, ali če nam jih pomanjkuje, postaja jezik okoren in temen.
Tudi mi Slovenci še nismo popolnoma v čistem s členki. Nekih se ogibljemo brez potrebe , čeravno živijo v narodu in jih težko utrpevamo; druge bi bilo, mi se vidi, se kaj popraviti treba.
Da se tedaj pozornost mislečih naših filologov obrne tudi v to stran naše slovnice, in da se tudi tukaj uredi, kar bi še trebalo, namenil sem spregovoriti nekoliko o naj-
navadnejših in najpotrebnejših členkih našega jezika, namreč o besedicah: i, a, no (in,), ko (ki) in kar.
I. Besedica i nam rabi, kadar zvežemo več reči v eno celoto, ter izrečemo nekaj vsem skupnega.
Ona je v narodu uašem navadna v treh oblikah, namreč: gola ali sama, sestavljena z druzimi členki, in podvojena.
Sama ali gola rabi v dvojnem pomenu, in to:
1.   ko naš sedanji knjižni in, ua pr.: »Polje i gora cvete",
2.   ko naš sedanji knjižni tudi, ali vsaj tudi; ua pr.: „Ce prideš ti, pridem i jaz". „Kakor pri vas, tako i pri nas". „Povej zdaj ti svoje. I bom."
Besedica i se sestavlja s členki: no, kteremu se včasih dodaje pa, pak in i, potem s-li; tedaj: i no (iuu, ini, in), in o pa, in pa k, inoi, ili.
V tej sostavi se včasih odbrusi odspredej i pa tudi no.    Tako postaja: noi, no pa ali samo pa.
Pomena teh sostavjenic, zunaj ili, ni mi potreba razkladati. Znane so sploh. Besedica ili pak rabi hrvaškim in ogrskim Slovencom namesto našega ali (nemški oder) na pr.:  „11 i delaj, ili hodi proč!"
Besedica i, ako se podvoji (i-i) rabi, kadar se vsaka od združenih reči z poudarkom izreče, ter je enaka latinskemu et-et; kar po sedanji knjižni navadi opisujemo s: tako — kakor; ali: ne samo — ampak tudi. Na pr: ^Prišli so i oče i mati."    „1 peli smo i jokali."
Kadar se zvežete dve reči nekavno, tedaj se stopi ne-kavnica ne s členkom i (tj. ne-i) v besedico ni, kterej se prilika včasih ti (niti), kar je enako latinskemu neque neque. Na pr.: „neznam ni čteti (brati) ni pisati." „Niti ni zdravja niti ne smrti".
Kakor ima i pomen našega knjižnega tudi, ravno tako stoji ni ali niti namesto tudi ne. Na pr.: „niti pravični ni brez greha." „Kdor ne dela, naj ni ne je." „Niti nisem, ni ne bom lagal."
Mnogi Slovenci izpuščamo v tem slučaji i ter govorimo iu pišemo samo ne, neti.
Opomba. Tisti i, s kterim Slovenci v nekih prilikah govor začenjamo, kakor: „1 kaj praviš?" „1 pa mu daj!44 #L no pa pojdi!" itd. ni veznik, ampak je predmet, postavši iz medmeta je. V rodu je, če se ne motim, nemškemu: je nun!
11. Besedico a rabimo ali samo ua sebi, ali sestavljeno z druzimi besedicami. Sama na sebi je v navadi, kadar onemu, kar izrečemo, dodamo nekaj druzega ali protivnega. Na pr.: nEni delamo v goricah, a drugi na polji." „Jaz sem nedolžen, a ti kriv". V* knjigi rabimo mi v teh primerih sploh le pa, namesto a.
Potem je v navadi sami a v prašanjih , ko prašavni članek namesto li, ali. Na pr.: A veš, kdo je?"
Sestavlja se ta besedica ravno kakor i s no, kteremu se dodaje še pa, pak, te (ti), in s-li, tedaj: a no (anu, aui, an) anopak (ampak) a no te (aniti), ali.
Ano  nam  rabi,   kadar   izrečemo   nasprotje   ene   reči proti drugej.    Na pr.:   „Po nižini je pozeblo, an pri vrhu ne."    „S teboj nimam nič opraviti, an tvojim bratom." Ravno tako ampak.
Včasih ano spredaj odpade, ter ostane samo pa. Na priliko:  „Prišel bi, pa se bojim."
Večkrat stojita an, ampak tudi namesto golega a. Ano te (izgovori: aniti aLi samo niti) je v navadi, kadar izrečemo z povdarkom vzrok ali posledek kacega djauja. Na pr.: „Anotc pravim, da ne hodi." „Anote veš, da ne grem." „Anote pa pojdi, kadar te kličeje." Po nemški bi se reklo: ja; also. Srbje govore ta: Ta znaš. Ta idi, sinko!
Ali postavljamo, kadar izrečemo, da od dveh reči biva ena ali druga. Na pr.: „Reci belo ali črno."
Iztočni Slovenci rabijo,   kakor sem že  rekel,  ili.    V
tem pomenu se ta besedica tudi podvojuje: Ali govori, ali molči.
Potem stoji ali večkrat namesto a, ampak. Na pr.: „Ne jaz, ali drugi hočejo." „Rad bi delal, ali sem bolan". Iztočnim Slovencom je v tem primerljeji tudi nego, neg v navadi.
Ne vem, ali ne spada semkaj tudi besedica ar, ki rabi hrvaškim in ogerskim Sloveucom, kakor naše: ker. zakaj.   Sliši se ta beseda tudi pri  Kostelcih na Kranjskem.
(Dalje prihodnjič.)
408
415
Jezikoslovne reči.
O členkih.
Spisal Podgorski.
(Dalje.) Besedica no (tudi uu, ni; v stari slovenščini hi, hA), ki smo jo ravnokar vidili ko pritiklino členkov i in a, kaže nasprotje, kakor a. Ona nam rabi dandanašnji skoraj samo še v sostavi; gola je slišati le, kadar se je predstoječi i ali a odbrusil. Na pr.: Jaz pojdem , no kaj mislite vi? Tako en Turk mi govori: no kaj na vrhu tak grmi?
Potem stoji no namesto nego (neg, ner) v besedici pred-no (preden) namesto: pred, kakor. Na pr.: oglasi se, preden pojdeš.
Kranjski Dolenci govore v tem primeru premer, kar je: pred-ner (staroslovenski pred-neže).
Od členka no ima se razločevati medmet no! nu! Na pr.: No! kaj delaš? Pojdi-no!
IV. Besedice ki, ki se po raznih krajih izgovarja ki, ka, ke, ko, ki, je v slovenskem jeziku neizmerno veliko slišati. Prihaja pa to odtod, da je ona kratica, ki namestuje nekoliko besedi. Stoji namreč namesto kedar, keder, ker, kakor in vidi mi se, včasi tudi namesto kar.
Poglejmo si te slučaje po samoč.
1. k* namesto kedar (wann) keder (wo) stoji v odvisnih stavkih, kedar se naznačuje čas ali vzrok. Na pr.: ko vi spite, jaz čujem. Lahko bi nam ti pomagal, ki bi hotel. Ne taji, ki dobro vemo, da si kriv. Hvala, ki ste nam pomagali. Narod upotrebljava zdaj daljšo, zdaj krajšo obliko; tudi jo, kadar sledi ta beseda večkrat zapored, premenjuje. Na pr.: Verjemi mi, k i vem, keder sem zraven bil. Ti možje bodo priče, keder so vidili. Tudi Nemec rabi tukaj včasih: wo? Mi pišemo v tem pomenu ko ali ki, narod pa govori kakor sem že rekel, različno: ki, ko, ki, ke. Namesto keder, ko znači vzrok , govore Slovenci tudi zakaj ali pa kaj, kajti. Na pr.: Zato ne pride, zakaj se boji, da bo tepen. Zato je hud na me, kaj ga nečem vzeti (za moža). O tem pozneje več pri besedici kar. Namesto daljšega keder je tudi krajši ker v navadi. Hrvatje in Srbi rabijo namesto tega našega ko, ki, kedar, keder, sploh kad.    V7 češčini nahajamo kdy, když.
2. k% namesto kakor stoji prvič v oziravnih stavkih. Na pr.: Dolgovi, ki (kakor) mi jih je moj oče zapustil. Poznaš li tistega moža, ki (kakor) smo ga včeraj vidili? Nemec pravi: so wir ihn gesehen. Drngač v primerjavnih stavkih. Na pr.: Jaz sem veči, ko brat. On je hiter, ko blisk. V obeh primerljejih rabimo ali daljšo ali krajšo obliko; in namesto kakor v primerjavi tudi kakoti, kakti, koti, kot.
Krajšo obliko pišemo ki ali ko; narod jo izgovarja tako različno, kakor kratico od kedar.
Semkaj spada še  izreka:   Nemara,   k*-------Na pr.:
Nemara, ki» je tristo kleti v tej gori. Tukaj je stavek skrajšan, namesto: nemara drugače, kakor, da je . . . Beli Kranjci pravijo v enakem smisli:   Ni maral, neg dajo.
Naše slovnice sicer trdijo, da je oziravni ki, kakor smo ga tukaj vidili, prišel od oziravnega zaimka ki, ka, ko, samo da se nesklanja. Ali to, mi se vidi, ni resnica, ker se oziravnik ki, ka, ko, kjer se v navadi vselej popolnoma sklanja, kakor v sestavljenih naših zaimkih neki, a. o; vsaki, a, o. Odkod je pa tedaj prišel oni ki, zna kdo vprašati, ker ga neki kraji vendar razločno izgovarjajo? Po moji misli odtod, da se je prvotni pol-glasnik (*) premenil v e, kakor v besedah den (dan), te (ta) namesto dbn, t*, pa da se je potem naglašeni e, ki se izgovarja visoko, kakor staroslovenski jet (_*) premenil u i. Saj se ravno tako v nekih krajih govori: ti, pastir, zapirati, bisen, namesto: te (ta), paster (pastarica), zape-rati, besen. Tako govore nekteri hrvaški Slovenci kadi? namesto kade, kde, kje?
Naša dosedanja pisava tedaj ni ravno napačna, vendar ni vselej dosti jasna in dosledna. Meni se dozdeva, da ko bi pisali to kratico tako-Ie: ko namesto kedar, ko znači čas; ki namesto keder, ko znači vzrok, ali prav za prav kraj; in ko namesto kakor in kar v oziravnih in primer-javnih stavkih. Presodimo!                                (Dal. prih.)
416
427
Jezikoslovne reči.
O členkih.
Spisal Podgorski. (Dalje.) V.   Oziravni zaimek kar rabi   v našem narečji v sledečih primerljejih:
1.    V odvisnih stavkih, kedar se nanaša na pokazni zaimek to, v glavnem stavka ko subjekt ali objekt, bodisi očitno ali skrito, stoječi. Na pr.: Vse (to), kar imam, tebi dam.
2.    Kar stoji v odvisnih stavkih, kjer ga tudi zamenjujejo z veznikom da,
a)  kedar se oziramo na čas. V glavnem stavku stoji očitno ali skrito to, tisto, ono. Na pr.: Leto je (tega), kar (da) se nismo vidili.
V glavnem stavku stopajo večkrat predlogi pred pokazni zaimek: po tem — do tega — od tega — v tem — kar. Tudi se sprijemljeta predlog in kar v eno besedo; na pr.: Dobro je bilo za nas, dokar (dokar) so vozovi tod hodili, ali odkar so prestali, gremo nazaj.
Večkrat pa predlog tudi čisto odpade. Na pr.: On se ne bo ženil več, kar se dozdaj ni. Zdražbo delate, kar bi nas imeli miriti.
b)  Kedar je subjekt ali objekt cel stavek. Tudi tukaj stoji v stavku pokazni zaimek to očitno ali skrito. Na pr.: kaj sem i jaz okuščeu, to znam s toga, da moji krstni očevje svedočijo. To sem obljubo Bogu, k a bom po njegovih zapovedih živo.
Ta dva primera sta vzeta od ogerskih Slovencov. Kaj in k a stojita namesto kar, zakaj ogerski in hrvaški, kakor tudi neki štajarski Slovenci, in v besedici kar celo beli Kranjci so izgubili oziravni r; toraj govore kaj namesto kar.
c)  Kar stoji, kedar v odvisnem stavka izrečemo vzrok. Na pr.: Prinesli so k njemu malo deco, k a bi jo blago-slovo (ogersko slov.). Zato je hud name, kaj ga nečem vzeti (za moža). Misli, da bo z nami delal, kar bo htel, kar smo siromaki.
d)   Kar stoji, kedar v odvisnem stavku izrečemo, ka-kovo je kaj, ali kako se kaj godi. Na pr.: Tako je umro Kristus, k a so ga Zidovje razpeli na križno drevo (ogersko slov.]. Mnogo jih je, kaj ga nečejo spoznati.
V tem primerljeji  stoji tudi kakor ali krajši ki.
Še stoji kar namesto da v nekih izrekah, na priliko: samo kar, ne kar, toliko kar, namesto kar, ampak (an), kar, van, kar, zvau kar.
Samo kar rabimo, kedar izreko stegnemo ali omejimo. Nemec pravi: ausser dass, nur dass. Na pr.: Dru-zega nimate od mene, samo kar sem vam grunt pustil. Ni tukaj nobene poti, samo kar steza (pelje).
Slovenci ob Kolpi govore v tem primeru tudi van kar ali z van kar. Na prilika: On ni bolan, van kar neče lesem priti.
Ta isti pomen ima tudi ampak kar, an kar. Vse je dobro, an kar miru nimamo.
Ne kar ali ne pa kar. tudi ni kar, ni pa kar, rabimo, kedar izrečemo, da se nekaj ne samo ni zgodilo, ampak da je še kaj hujšega storjeno. Na pr.: Vzel bi mi rad, ne kar dal. Se jesti nimamo, ne pa kar bi se lepo oblačili.
Nemec pravi: Geschweige (denn), dass.
Tukaj je tudi omeniti besedice kar še v nekih slučajih medmetov e oblike. Na pr.: Grem po cesti, k a r me brat sreča. Ce le kaj ima, kar da mi.   Neka verjeti mi neče.
Kar iu nekar v poslednjih dveh primerih sta že včasih čista medmeta.   Na pr.: kar pojdi!   Nekari ne hodi!
Vsi stavki te vrste so skrajšani ali eliptični.
3. Zadnjič stoji kar namesti kteri (koji, ki). Na pr.: Za menoj, kar vas je junakov! Tisto leto, kar sem k vam prišla. Nekteri Slovenci vendar ne stavljajo besede od kar zaviseče v rodilnik, ampak ravnajo čisto, ko z ozi-ravnikom kteri. Na pr.: Mi, kar smo kmetje, nimamo visoke učenosti.
Tako je tudi v hrvaščini in srbščini.         (Kon. pr.)
428
434
Jezikoslovne reči.
O členkih.
Spisal Pod gorski. (Konec.)
Ko s tem to svojo razpravo končujem, imam še to sploh opomniti, da se skladanje in vezanje našega jezika, kakor je tukaj razloženo, ujema popolnoma s bitnostjo hr-vaško-.*rbskega in družin slavenskih narečij. Vredno je tedaj v imenu sloge, ki, kolikor dopuščajo meje in narava slovenskega jezika, v knjigi je in bode vedno naše geslo, da to stvar skrbno preiščemo in premislimo, pa kar se potrdi , da vpeljemo v djauje , kolikor tega še dozdaj storili nismo. Ali pri tacih preiskavah , in sploh, ako si hočemo vstvariti lep, bo«;at in gibčen knjižni jezik, ne smemo biti enostranski. Objeti moramo vse Slovence, naj si prebivajo na Kranjskem ali Koroškem, na Stajarskem, Primorskem ali Hrvaškem, samo da so Slovenci. Zgled posneme vreden daje nam naš slavni rojak Miklošič v svoji primerjavni slovnici slavenskih narečij. Ne bojimo se, da bi se naš narod ne naučil nekoliko manj navadnih izrazov. On se še okorne in mu čisto tuje nemščine navadi, nekar si ne bi zapomnil peščico besed svojega narečja! Knjižnega svojega jezika mora se tako vsaki narod učiti. Posebno bi bilo želeti, da bi se nekih v dosedanji pisavi manj navadnih, ali v narodu krepko ukoreninjenih besedic sploh poprijeti. Tako se ogibljemo členka a namesto pa brez vsega vzroka , ker ni samo pri hrvaških , ogerskih , belokranjskih Slovencih, ampak tudi po Notranjskem, Goriškem in v Primorji v navadi. Členka pa imamo tako dosti v našem jeziku , ker nam stoji, kakor smo vidili, tudi namesto: i no pa, anopa (ampak); pa je tudi, ker se mora po večem zapostavljati, dosti okoren , posebno v daljših stavkih. Ravno tako naj bi se vrstile a n o, a n s teht-nejšo ali nekaj okorno besedico ampak.
Potem   težko   utrpevamo   besedico   i   v pomena   tudi;
potem i-i; potem ni, niti v pomenu tudi ne io ni-ni, niti-ni ti. Tudi teh nimamo za kaj ogibati se; tudi one so domače blago, ter u popolni navadi hrvaškim, ogerskim io kranjskim Siovencom ob Kolpi. Slišal sem še dolenske ljudi od Zatičine, ki so govorili čist i namesto in. Ni mi treba se napominjati, da so ti členki občni vsem Slavenom; da ga zunaj nekoličine Slovencov ni slavenske^a plemena, kteremu ne bi v svoji popolni jakosti rabili. Mnogi uaših pisateljev, ki so med prvaki na slovstvenem polji, naj omenim samo gg. Cigaleta, Cegnarja, Levstika itd., občutili so že zdavno potrebo obširneje rabe teh členkov ter so jih jeli po malem vpeljevati.    Ali se   ne   bi dogovorili,   pa jih jeli
pisati vsi?
Da se oni s sedanjo slovenščino neizrečeno lepo skladajo, to vem iz svoje lastne skušnje med Kostelci in Osil-ničani, ki prebivajo ob Kolpi in Čubranki v okraji kočevskem. Ti rabijo omenjene členke sploh, in reči se mora, da je njih jezik za čudo lep in gibčen. Ali ti, poreče kdo, niso več Slovenci, ampak Hrvatje.
Čeravno se tudi s tem prigovorom ne bi nič protiv-nega dokazalo, ker vemo, da je tudi na Hrvaškem nekoliko sto tisoč Slovencov, vendar razložim v kratkem, da so Kostelci in Osilničani tako čisti Slovenci, kakor drugi Kranjci ali Štajarci. Za dokaz navedem nekoliko značajnih besed in oblik njihovega narečja.
Oni namreč govore sploh: kaj, nič, jaz ali a z, tudi takoj (gorenski tkoj, koj) ješe (še); nosni o (A^ izgovarjajo sploh ko o; trdi / (t) govore Kostelci kakor drugi Dolenci, Osilničani pa celo kakor Gorenci. Na koncu besed se l glasi obema ko v. Glasnik u izgovarjajo obadvoji, enako drugim Dolencom kakor u. Končnico o srednjega spola izgovarjajo kakor drugi Kranjci ko u (lepu, blagu). Priloge sklanjajo jasno na ega, emu; včasih to končnico še povdarjajo; enega, tistega. Tudi glagolske končnice ejo, i jo so jim v navadi, ko drugim Siovencom.
Kdor tedaj pozna razlike našega narečja in hrvaško-srbskega, lahko presodi potem, da je kostelsko in osilniško narečje čisto slovensko.
Kadar pa to narečje omenjene členke neobmejeno rabi, pa se vendar Kostelec in Osilničan, kakor vsakdanja skušnja uči, z druzimi Kranjci brez vsake spodtike pogovarja , to sem do trdnega prepričau, da tudi nam v književnem jeziku ne bodo nobenega kvara delali.
Glejmo tedaj, da se nam od tega tako lepega, in knjižnemu jeziku tako potrebnega narodnega blaga nič ne izgubi , ampak ohrani čisto in lepo naši prihodnosti, in ob enem ne zamujajmo lepe prilike, stopiti za korak bliže k cilju naših literarnih želja in trudov — k knjižni slogi na elavenskem jugu!
435