VSE ZA ZGODOVINO 89 Janja Slabe »Proč s šmarnico« Slabe Janja, univ. dipl. zgodovinarka in novinarka, mlada raziskovalka, inštitut za novejšo zgodovino, kongresni trg 1, Si – 1000 ljubljana, janja.slabe@inz.si 634.8(497.4)"19"(091) »PROČ S šMARNIcO« V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je na Slovenskem razvil stereotip o strupenem in škodljivem šmarničnem vinu, ki naj bi zaradi vsebnosti metilnega alkohola povzročalo no- rost, slepoto, neracionalno vedenje in agresivnost. Stereotip so razvijali in ohranjali nekateri članki predvsem v vinogradni- škem časopisju, v boj proti šmarnici pa je stopila tudi oblast. S številnimi ukrepi in odredbami je že v 20-ih letih začela ome- jevati pridelavo in prodajo šmarnice in ostalih samorodnih trtnih vrst ter njihovega vina. S temi aktivnostmi je nadalje- vala vse do začetka 2. svetovne vojne, o čemer lepo pričajo tudi zapisniki sej banskega sveta dravske banovine, na katerih so se kresala mnenja o tem, kakšni naj ti ukrepi bodo ter ali so sploh potrebni. Predvsem predstavniki tistih okrajev, kjer je bilo šmarnice največ, so banovinskim ukrepom sprva na- sprotovali, nato pa jim je ob banovi nepopustljivosti verjetno postalo jasno, da jim nima več smisla ugovarjati, zato je moč njihovega nasprotovanja postopoma pojenjala. Stereotip o škodljivi šmarnici se je tako v slovenski družbi uspešno razvil in uveljavil, šele kasneje, ko so z analizami vzorcev dokazali, da šmarnično vino pravzaprav vsebuje le majhne količine me- tilnega alkohola, pa je postalo jasno, da je resnična nevarnost šmarnice pravzaprav izvirala od drugod. Zanjo ni bil odgovo- ren metilni alkohol, pač pa konkurenca, ki jo je ta vrsta vina predstavljala kvalitetnim vrstam, ki so se v času po prvi sve- tovni vojni znašla v veliki prodajni krizi. Ključne besede: šmarnica, alkohol, vinogradništvo, ban- ski svet dravske banovine. Slabe Janja, Ba hist. and Journalism, junior researcher, institute of contemporary history, kongresni trg 1, Si – 1000 ljubljana, janja.slabe@inz.si 634.8(497.4)"19"(091) “AwAy wITH ‘šMARNIcA!’” in the 1920s a stereotype developed in Slovenia about the poisonous and harmful wine ‘šmarnica’. according to the ster- eotype ‘šmarnica’, because it contained methyl alcohol, caused madness, blindness, irrational behaviour, and aggressiveness. The stereotype was furthered and maintained particularly by articles in the winegrowing periodicals, and the authorities, too, joined the fight against ‘šmarnica’. in the 1920s the first measures and regulations were adopted to restrict the devel- opment and sale of ‘šmarnica’ and other native grapevine va- rieties and their wines. The authorities continued these activi- ties until the beginning of world war ii. testimony to this are the minutes taken at the dravska banovina province council meetings, which speak of long quarrels over what measures should be taken and whether they were needed in the first place. The representatives of the districts that produced the most 'šmarnica' initially opposed the provincial measures; however, they probably realized that the 'ban', who headed the province, was unrelenting in his decision. They eventually realized it was pointless to oppose the measures, and their op- position to them gradually diminished. The stereotype of the dangerous ‘šmarnica’ had thus successfully found support and became widespread. it was only later, when sample analyses showed that the wine ‘šmarnica’ contained only small quanti- ties of methyl alcohol, that it became clear that the true danger in 'šmarnica' had a different origin. ‘Šmarnica’ was dangerous not because of the methyl alcohol, but because of the com- petition that this wine type represented for the quality types that found themselves in deep market crisis after the world war i. Key words: šmarnica, alcohol, winegrowing, ban’s council of the dravska banovina province. 90 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 Alkohol naš vsakdanji … o mestu, ki ga je alkohol zavzemal v slo- venskem vsakdanjiku druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, je bilo napisanega že mnogo. dejstvo je, da so ga pili tako nižji kot višji sloji, pri- ložnosti, ob katerih so praznili kozarce, pa ne enim ne drugim ni zmanjkalo. na kmetih, še posebej pa tam, kjer so vino sami pridelovali, žlahtna kaplji- ca ni smela manjkati ob nobeni priložnosti, kar je anton mrkun leta 1927 takole slikovito opisal: »Pi- vske navade so v vinorodnih krajih silno razširjene. Piti mora vinogradnik ob vsaki priliki. Če je vesel, mora piti, če je žalosten, mora piti; ako ga kdo razje- zi, mora piti, da dobi več korajže in da mu more do- bro odgovoriti; če mu ne more z jezikom dopovedati, tedaj mu še roka pomaga, oziroma nož v roki ali pa kako drugo orodje. Pijejo, ko se človek rodi, pijejo, kadar ga spremljajo k zadnjemu počitku, piti mo- rajo ob birmi in porokah, ob novi maši in sploh ob vsakem važnem in nevažnem dogodku. Vino hočejo imeti matere ob porodih. Ako vprašaš mater, kako se ji godi v zakonskem stanu, ti bo odgovorila: 'Popol- noma sem zadovoljna. Ko sem bila v otročji postelji, mi je mož preskrbel toliko dobre starine, kolikor sem je hotela in mogla popiti.' Nasprotno pa je največja nesreča žene, ako nima v otročji postelji dovolj alko- holnih pijač. Za časa poroda pa ne pijejo samo ma- tere, temveč tudi možje morajo biti dobre volje. Prav posebno pa si pijačo privoščijo babice; pa še otrokom dajejo pijače z malo žličko, češ, da bo bolj močan. Boter ali botra mora biti premožna, da dasta lahko za pijačo. Prva pot po sv. Krstu je seveda v gostilno. Tam se mora krst zaliti. V svoji zaslepljenosti dajejo matere tudi otrokom v zibelki alkoholne pijače, češ, da bodo otroci rajši spali. Zelo pijejo tudi za časa porok. Da bi ob porokah ostali vsi svatje trezni, to bi bilo nekaj nezaslišanega. Prav grdo navado imajo fantje podvoglarji, ki se pritepejo ponoči od blizu in daleč k hiši, kjer se vrši pojedina. Od ženina zahte- vajo pijače. Ako je ne dobe dovolj, napravijo kako škodo. Tudi se pripeti, da pride ob takih prilikah do pretepov in marsikje so že koga ubili. Kadar je mrlič v hiši, pridejo zvečer molit od vseh strani. Kako žalo- stno se zdi treznemu človeku, ko vidi mrliča na odru, okoli njega pa sede ljudje in popivajo. Ko oddajo mr- tveca materi zemlji, hajdi zopet v gostilno popivat. Pri tako zvanih sedminah, katere napravljajo pod pretvezo, da hočejo za rajnika moliti, ima gotovo v večini slučajev bakhus (bog pijancev) več časti kakor pa rajnki koristi.«1 Stari dobri Bakhus pa si rok ni mel le na podeželju, temveč tudi v omikanih meščanskih krogih. ljubljana je, kot po Staroslavu (ivanu Vr- hovniku) povzema milan likič, leta 1887 premo- gla kar 173 krčem in vinotočev ter nekaj kavarn. računano po podatkih o številu ljubljanskega pre- bivalstva za leto 1880, je na vsakih 131 ljudi prišla po ena pivnica. kljub temu da je bilo mnogo teh pivnic smrdečih in umazanih žganjarij, v katere so zahajali predvsem ljudje nižjega stanu, pa pijanče- vanje, kot rečeno, še zdaleč ni bilo omejeno samo nanje. V pijanskih zgodbah s petjem, spori, prete- pi, vpitjem in aretacijami, ki jih slikovito opisuje likič, namreč nastopajo tudi tisti iz premožnejših in izobraženejših slojev.2 Pijančevanje in redno obiskovanje gostiln in kavarn je bilo tudi del življenjskega stila tako slo- venskih dijakov in študentov na dunaju kot men- da tudi slovenskih državnozborskih poslancev. kot spomine henrika tume navajata Janez cvirn in tone Šepetavc: »Za časa bivanja pri družini La- govi sem zahajal v takrat najmodernejšo kavarno Landmann nasproti parlamenta. Kavarna je imela vse velike svetovne liste. Hodil sem jih čitat zaradi politične izobrazbe, da sem dobil pregled o strankah in politiki vseh kulturnih držav in pa zato, da sem ponavljal znane mi jezike. Zahajal sem v kavarno ob enajstih dopoldne, ko je bila najbolj prazna in sem liste najlažje dobil. Opazil sem, da ob tem času prihajajo v kavarno drug za drugim postavni mož- je, ki vsi izginejo v stranski sobi, kjer so bile mize za igre. Po fiziognomiji gospodov sem sodil, da ne morejo biti Nemci. Vprašal sem natakarja zanje. Povedal mi je, da so to slovenski državni poslanci, ki prihajajo vsak dan tarokirat. Menda so prihajali k taroku vsak dan iz postelj. Igrali so do ene, potem so šli kosit, po kosilu so se vrnili v kavarno in igrali ves popoldan, včasih pozno v noč. Vprašal sem natakar- ja, kdaj hodijo v parlament, nakar me je poučil: 'Oh, če je kaj važnega v parlamentu ali če gre za glasova- 1 Anton Mrkun: Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji 1902–1927. Ljubljana 1927: Proti- alkoholna zveza »Sveta vojska« v Ljubljani (dalje: Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja …), str. 177–178. 2 Glej Milan Likič: Pijanci, pijanke in druge ljubljanske slike v Hribarjevi dobi. Kronika, 1997, št. 1/2, str. 126-138. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 91 nje, takrat jih pride klicat sluga iz parlamenta…'.«3 Za časa stare avstrije je poleg tega tudi vsakršne volitve na Slovenskem, bodisi državnozborske, de- želne ali občinske, vedno spremljala rujna kapljica, ki je bila dobro sredstvo predvolilnega boja in je menda tudi tekla v kar velikih količinah. to, da so ga tudi najbolj znani slovenski literati radi srknili, pa sploh že vsi vemo.4 alkohol se je štel tudi za zdravilo. V drugi polovici 19. stoletja si je metliški podobar Vincenc Jereb v neko knjižico zapisal nekaj domačih vin- skih receptov, med katerimi sta bila tudi slednja: »Če bi se komu zmešalo: Telohove korenine nama- kaj tri ure v vinu, potem tisto vino spij, preden greš spat. To vzame norost iz glave.« in še: »Za Grižo: Skuhaj tri pesti hrastovega listja, vrzi notri za tri no- žne špice trpotca, prideni nekaj stolčenega galuna in 3 Janez Cvirn in Tone Šepetavc: Psihologija slovenskega pitja. Novi tednik NT in RC, 48, št. 1 (6. 1. 1994). 4 Janez Cvirn in Tone Šepetavc: Psihologija slovenskega pitja. Novi tednik NT in RC, 48, št. 1 (6. 1. 1994) in št. 6 (10. 2. 1994). nekaj španskega voska. To vse skuhaj na poldrugem litru vina in pij, kedar hočeš.«5 o tem, koliko se je pri nas pilo, pričajo tudi podatki in ocene, da so leta 1926 v ljubljanski in mariborski oblasti skupaj spili 34,168.155 litrov za- dacanega in okoli 15,000.000 litrov nezadacanega vina, 12,061.645 litrov piva, 3,750.000 litrov žganja z do 40 % alkohola ter 1,000.000 litrov domačega žganja.6 alkohol in alkoholne pijače so torej brez dvoma bili pomemben del slovenskega vsakdanji- ka v obravnavanem času. ob tem, da ga je večina veselo žingala in pila, pa so se našli tudi taki, ki so začeli opozarjati na nevarnosti alkohola ter po- zivali k treznosti in abstinenci. leta 1902 je bil v ljubljani organiziran prvi slovenski protialkoholni shod, protialkoholno gibanje, ki se je zatem razvi- lo na Slovenskem, pa je s pomočjo svojih društev, glasil, shodov in ostalih aktivnosti pozivalo k ab- stinenci. 7 kljub vsej količini popitega alkohola v raz- ličnih oblikah, ki je zagotovo povzročal tudi takšne in drugačne »stranske« zdravstvene in družbene učinke, pa je podobo najhujše med vsemi alkohol- nimi vrstami v času po koncu 1. svetovne vojne po- stopno dobivala – šmarnica. Zgodbe o tem, kako šmarnica »udari na možgane«, povzroča bebavost in neprisebnost, še danes vsi dobro poznamo, mit o njeni neizmerni škodljivosti pa se je začel ustvar- jati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in šmarnica je kmalu postala hujša od vsakega šnopsa, piva ali drugega vina. Pravi demon med vini, ki ga je dejav- no začela preganjati tudi oblast dravske banovine. šmarnica Pa pustimo za trenutek ob strani njeno ško- dljivost in učinke, ki naj bi jih bojda imela na svoje pivce, in pustimo šmarnici, da se nam kratko pred- stavi. njeno pravo ime je Noah in izhaja iz hebrej- ščine, naziv šmarnica pa naj bi si pridobila zato, ker dozori okoli malega šmarna. Prištevamo jo k tako 5 Vincenc Jereb, v: Andrej Dular: Vinogradništvo na Sloven- skem v 19. stoletju. Slovenski etnograf, let. XXXIII-XXXIV, 1988–1990 str. 61–82 (dalje: Dular, Vinogradništvo na Slo- venskem v 19. stoletju). 6 Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja … 7 Prav tam. Sladkousti skušnjavec alkohol. Dr. A. Štampar, Narodna čitanka o alkoholu. Zagreb 1931. 92 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 imenovanim samorodnicam, ki so nastale s križa- njem dveh ali več vrst trt. Zanje je značilno, da so odpornejše od žlahtnih trt, cepljenje ni potrebno, dela z njimi je manj. običajno je domovala v str- njenih vinogradniških nasadih na kolih ali pa na žici in ne na brajdah ob hiši, kot je bilo to značilno za ostale samorodnice.8 na Slovenskem se je udomačila in začela ši- riti zlasti na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so v vinogradništvu vladale prav posebne razmere. od srede 19. stoletja so se namreč tudi pri nas začele pojavljati iz amerike prinesene trtne bolezni – pe- ronospora, grozdna plesnoba in trtna uš. najhujša nadloga med njimi je bila prav mala trtna uš, ki se je od 80-ih let dalje v slovenskih vinogradih hitro širila in povzročala odmiranje trt. na prehodu v novo stoletje so bili z njo okuženi že tako rekoč vsi slovenski vinogradi, manjšanje pridelka in pone- kod celo popolno uničenje vinogradov pa sta rev- ne vinogradnike močno prizadela. V avstrijskih deželah so se v boj proti tej nadlogi vključili tako dunaj kot dežele. Vinograde, ki jih je uničila uš, so začasno oprostili plačevanja davkov, za njihovo obnovo so dodeljevali brezobrestna posojila, pod- pirali so odpiranje trsnic, kjer so obubožani vino- gradniki po nizki ceni ali celo zastonj lahko dobili ameriške podlage. 9 kot uspešno sredstvo proti peronospori in grozdni plesnobi se je izkazalo škropljenje, boj proti trtni uši pa je bil mogoč s cepljenjem starih evropskih vrst na proti uši odporne zgoraj ome- njene ameriške podlage. Vse to je zahtevalo nove pristope ter drugačno vzdrževanje in skrb za vi- nograd. treba je bilo misliti na žveplanje, škroplje- nje, cepljenje, gnojenje in podobno ter si priskrbeti novo orodje.10 obnova vinogradov je bila zato dra- ga in je zahtevala veliko dela in časa. to je lepo opi- sal poslanec Schweiger, ko je leta 1896 v kranjskem deželnem zboru dejal: »Kdor hoče stare vinograde prenoviti v nove, mora imeti v jedni roki delavce, v drugi vreme, v obeh žepih pa denar.«11 temu se 8 Andrej Malnič: Slovenci, vino in država: Štajerci in šmarni- ca. Diplomsko delo. Ljubljana 1990: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo (dalje: Malnič, Slovenci, vino in država …). 9 Dular, Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju. 10 Andrej Malnič: Nekaj drobcev iz zgodovine vinarstva. An- nales (Series historia et sociologia), let. 10, 2000, št. 2 (22), str. 565–568. 11 Dular, Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju, str. 72. je pridruževalo še nezaupanje vinogradnikov do ukrepov, ki so jih predlagale oblasti, ter zmeda gle- de tega, katere trte bi bilo najbolje zasaditi ali pre- cepiti, kako se z njimi rokuje in podobno. obstajala pa je še ena rešitev, ki je bila naj- preprostejša in najcenejša – vinograde zasaditi s samorodnicami, ki so bile po kvaliteti sicer slabše kot stare evropske sorte, bile pa so na trtno uš ne- občutljive, preproste za vzdrževanje in bogato so rodile. le-te so se tako predvsem v revnejših vi- nogradniških predelih hitro širile, še posebej pa so se udomačile v Prekmurju, kjer – drugače kot v avstrijskih deželah – vinogradniki niso bili deležni sploh nobene finančne pomoči. Samorodnic (med njimi predvsem šmar- nice) niso sadili le revni vinogradniki, temveč ponekod tudi premožnejši, hkrati pa niti država niti strokovnjaki v tistem času (kasneje, kot bomo videli v nadaljevanju, je bilo drugače) niso zavzeli jasnega odklonilnega odnosa do šmarnice in trsov samorodnic niso gojili le v številnih privatnih tr- snicah, temveč tudi v nekaterih državnih. o tem, da so šmarnico strokovna društva celo priporoča- la, priča tudi naslednji drobec iz spominov ivana geršaka, objavljenih leta 1902: »Šmarnico imam kakih 18 ali 19 let. /…/ Posredovanjem vinorejskega društva je že po vsem ormoškem okraju razširjena in znana, a tudi v Halozah in na Hrvaškem jo že Krčma – zatočišče najbednejših. Dr. A. Štampar, Narodna čitanka o alkoholu. Zagreb 1931. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 93 imajo in čislajo.«12 Pa tudi murskosoboški notar anton koder je na zasedanju banskega sveta dra- vske banovine kasneje, leta 1932, ko se je že razpra- vljalo o škodljivosti šmarnice in ukrepih za njeno iztrebljenje, dejal: »Naši kraji so bili nekdaj zelo vinorodni. Naše goriško vino je slovelo daleč izven mej naše ožje domovine in je bilo vpoštevano celo na Dunajskem cesarskem dvoru. Toda prišla je bo- lezen – peronospora – ali takratne oblasti so, mesto da bi ljudstvo poučile o škodljivosti šmarnice, same priporočale in dovoljevale nasad šmarnice.«13 Šmarnica se je tako razširila predvsem v Pre- kmurju ter nekaterih delih Štajerske in dolenjske in je ponekod zarasla ne samo slabše, temveč tudi boljše vinogradniške lege. V tridesetih letih so sa- morodnice predstavljale že več kot 10 % vseh vino- gradniških površin, leta 1945 pa kar okoli 20 %!14 Al' hujši od šmarnice bilo ni nobene … Samorodnice so se torej hitro širile, odnos oblasti in strokovnjakov pa se je kljub poprejšnji drugačni drži kmalu začel obračati proti njim in vedno bolj so opozarjali, da so veliko slabše kva- litete od žlahtnih vrst. tudi že omenjenega ormo- škega notarja ivana geršaka so leta 1919 obsodili, ker jih je priporočal.15 odnos oblasti do samorodnic in šmarnice se je zlasti zaostril po prvi svetovni vojni, ko je v slovenskem vinarstvu zaradi izgube starih tržišč in konkurence cenejših južnih vin zavladala kriza. kvalitetno vino je bilo vedno težje prodati in po- trošnja vina v ljubljani je v 20-ih letih 20. stoletja na račun povečanega konzuma mnogo cenejšega piva in žganja, ki so si ju predvsem nižji sloji lažje privoščili, upadala.16 na podeželju je bil ta fenomen mnogo manj izrazit, to pa prav zaradi samorodnic in med njimi predvsem šmarnice. ta je bila še ve- dno relativno poceni in nezahtevno revno kmečko 12 Malnič, Slovenci, vino in država … 13 Arhiv Republike Slovenije, fond AS 77 (Banski svet Dravske banovine), fascikel 2, Stenografski zapisnik 2. rednega zase- danja, 2. seja, str. 14. 14 Malnič, Slovenci, vino in država … 15 Prav tam. 16 Anton Šepetavc: Pijem, torej sem Slovenec. Zgodovina za vse, let. 2, 1995, št. 1, str. 18–36. prebivalstvo jo je bodisi imelo za domačo uporabo bodisi prodajalo gostilničarjem.17 ker je šmarnica začela vedno bolj ogrožati produkcijo in prodajo kvalitetnih slovenskih vin, so oblasti v 20-ih letih z različnimi odredbami po- skušale gojenje samorodnic, pridelavo njihovega vina in njegovo prodajo omejiti. leta 1922 je dr- žava prepovedala vzgajanje trsov samorodnic po trsnicah, kar pa ni obrodilo želenega uspeha. leta 1927 je bil objavljen nov Zakon o obnavljanju in pospeševanju vinogradništva, ki je prepovedoval sajenje samorodnic in določal, da je treba vinogra- dnike spodbujati k precepljanju ali zamenjavi trt samorodnic za druge. Zakon je določal brezplačne cepljenke za vsak izruvan trs samorodnic, ki naj bi se razdeljevale vse do leta 1930. leta 1929 je začel veljati nov vinski zakon, ki je samorodnicam od- vzel naziv naravno vino (vinski zakon iz leta 1907 je namreč prej določal, da je vsako vino iz grozdnih jagod naravno vino). Prodajati se ga je tako smelo le pod oznako vino samorodnic ali – v primeru, da je bilo mešano z žlahtnim vinom – mešano vino. Poleg tega je bilo določeno, da se prodaja pod temi pogoji dovoli do leta 1932 (po tem letu pa se ga ne bo več smelo prodajati), in še to le v krajih, kjer je bilo proizvedeno.18 Sočasno s temi ukrepi pa se je začel vse bolj uveljavljati tudi mit o neizmerni škodljivosti šmar- nice. teza o strupeni šmarnici se je v slovenskem časopisju, kot ugotavlja andrej malnič, prvič po- javila leta 1923. V članku z naslovom Metil alko- hol – nevaren strup je avtor pisal o tem, da imajo samorodnice ameriških trt večjo opojno moč, kar gre pripisati metanolu, ki ga je v teh sortah več kot v domačih. Posledice zastrupitve z metanolom »v manjši meri zaužitim, so: glavobol, omotica, slepo- ta, smrt, 6-12 gramov naenkrat zaužitega povzroči trajno oslepljenje,« je zapisal avtor in dodal: »Njego- ve pare dražijo očesne spojnice, sluznice nosu, žrela, sapnika in dihalnih cevi«.19 odtlej so šmarnico vedno pogosteje odsve- tovali ne le zaradi njene slabe kvalitete in kvarnega vpliva na sloves slovenskih vin, pač pa tudi zaradi njene domnevne škodljivosti. Že naslednje leto je 17 Malnič, Slovenci, vino in država … 18 Malnič, Slovenci, vino in država … 19 Kmetovalec, Metil alkohol – nevaren strup, 1923, str. 106. V: Malnič, Slovenci, vino in država … 94 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 o škodljivosti šmarnice za zdravje govoril članek z naslovom Proč s šmarnico, med samorodnicami pa so po malničevih besedah vedno bolj začeli udri- hati zgolj po šmarnici. razvoj stereotipa o na moč škodljivi šmarnici se je nato nadaljeval s člankom v časopisu Preporod leta 1925, kjer je avtor takole razmišljal: »/…/ 'šmarnica' vsebuje tako zvani me- tilni alkohol, ki človeka silno omami. Strastni lju- bitelji te 'pijače' se poznajo po bebastih potezah in po abnormalni duševni omejenosti. Za poskus sem zasledoval vzroke štirih zaporednih samomorov v drugi polovici leta 1924; povsod sem na začudenje dognal, da so vse te mlade žrtve strastni ljubitelji 'šmarnice'.«20 mit o samomorih in duševni zaostalosti, ki naj bi jih povzročala šmarnica, je bil rojen! leta 1928 so o učinkih uživanja šmarnice na njenega pivca Slovenci lahko prebrali: »Trajno uživanje mu ubije živce, mu oslabi srce, ga onesposobi za vsako delo ter ga polagoma spravi v grob. Nevarnost je tem večja, ker je skoraj vsakoletni pridelek šmarnice obi- len, a se kljub nizki ceni že težko proda in se zato največ popije doma ali po vinotočih 'pod vejo'.«21 leta 1931 je Preporod ponovno pisal: »Šmarnica je mično, a krivično ime trte, ki jo hvalijo lenuhi, da je potrpežljiva, vztrajna in da mnogo rodi. Vino te trte je pravo zlo, hujše kakor druge vrste. Vsebuje na- mreč tako zvani metilni alkohol, ki bebavost, dušev- no omejenost in otopelost pospešuje bolj kot druge vrste. Tekom lanskega leta je bilo med 24 samomo- rilci ljutomerskega okraja 20 privržencev šmarnice. Večina mladi fantje… Toliko je pisec teh vrstic mogel ugotoviti sam. Uradno natančno bi se dognala stra- šnejša resnica. Šmarnično vino že v mali množini napravi človeka čisto norega in celo vajene pivce drugih vin drugi dan glava strašno boli. Škodljivost 'šmarnice' pa je sprevidela tudi oblast in postavno je že prepovedala to vrsto na novo zasajati.«22 Po šmarnici so torej z vso silo začeli udri- hati kot po pijači, ki da poneumlja, sproža nasilno vedenje in producira samomore. Poleg tega so tudi vinogradniki v času krize, ko so svoja vina težko prodajali, protialkoholno gibanje pa je zahtevalo 20 Preporod: Dopisi, 1925, str. 171. V: Malnič, Slovenci, vino in država … 21 Naše gorice: Šmarnica in nje precepljanje na stalnem mestu, 1928, str. 37. V: Malnič, Slovenci, vino in država … 22 Preporod, Zbrana zrna: Šmarnica, 1931, str. 8. V: Malnič, Slovenci, vino in država … večjo obdavčitev vina ali v skrajnejši obliki prepo- ved prodaje alkohola sploh, krivdo poskušali zvali- ti na šmarnico (ne več na vse samorodnice) in tako je ta dokončno postala grešni kozel, na katerega so streljali z vseh strani.23 šmarnica v banskem svetu Dravske banovine tudi oblastni organi pri obsodbi in pregonu šmarnice niso bili nobena izjema. Po vseh zakonih in odredbah v 20-ih letih, o katerih smo že govori- li, so se tega dela v tridesetih še resneje lotili. Pro- blematiko iztrebljanja šmarnice v bolj ali manj ob- širni obliki tako najdemo tudi v vseh zapisnikih sej banskega sveta dravske banovine.24 iz razprav je jasno, da se je banovina z vso resnostjo lotila »akci- je za zatiranje šmarnice«, kot so te aktivnosti tedaj pogosto imenovali, in vse od prvih sej leta 1931 je v zapisnikih govora o banovinski podpori za uniče- vanje ali precepljanje šmarničnih trsov, o banovin- ski davščini na šmarnico (dokler se je ta pobirala) ter o ostalih banovinskih ukrepih. najbolj se je raz- prava vnela leta 1932, ko so mnogi člani ostremu pregonu šmarnice ugovarjali. V kasnejših letih je energičnost ugovarjanja uplahnila in našel se je le še tu in tam kak ugovor, vedno več pa spodbud banovinskim prizadevanjem po uničenju te samo- rodnice. Predvsem ban drago marušič, ki je bano- vino vodil od konca leta 1930 do konca leta 1934, je bil pri svojem vztrajanju na uvedenih ukrepih v razpravah izrazito nepopustljiv, in če verjamemo podatkom, ki so jih njegovi uradniki predstavljali na sejah, pri »zatiranju« šmarnice tudi precej uspe- šen. kasneje, ko je njegovo mesto prevzel marko natlačen (vmes za kratek čas še dinko Puc), pa se je šmarnica po podatkih, ki jih lahko najdemo v razpravah, sčasoma ponovno začela širiti, opustil se je tudi banovinski davek nanjo. kljub temu je bilo govornikov, ki bi jo zagovarjali, vedno manj, vedno več pa takih, ki so namesto omilitve ukre- pov proti šmarnici to poskušali doseči za še eno od samorodnic – izabelo. na to, katerih delov ba- novine se je vprašanje šmarnice najbolj dotikalo, kažejo tudi govorniki, ki so se v razpravo vključe- 23 Malnič, Slovenci, vino in država … 24 Banski svet je bil sestavljen iz predstavnikov okrajev in ve- čjih mest, ki jih je imenoval minister za notranje zadeve. Banu je služil kot posvetovalni organ in njegovi člani so se vsako leto zbrali v Ljubljani ter razpravljali o banovinskem proračunu in pomembnih banovinskih vprašanjih. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 95 vali bodisi na eni bodisi na drugi strani – to so bili predvsem prekmurski predstavniki – zastopniki mesta murska Sobota ter okrajev dolnja lendava in murska Sobota, nato pa še predstavniki okrajev ljutomer, maribor - levi breg, Ptuj, konjice, laško, novo mesto, Črnomelj, metlika, Šmarje pri Jelšah, mesta novo mesto itd. Pa poglejmo, kako so o šmarnici razmišlja- li v banskem svetu dravske banovine. leta 1931 v predlogu banovinskega proračuna za naslednje proračunsko obdobje med drugim lahko najdemo postavko 110.000 dinarjev za nagrade pri zatiranju direktno rodečih trt, prispevke za dobavo trt, na- grade za lepo urejene vinograde in kleti ter drugo,25 med prihodki je predvidenih 300.000 dinarjev od banovinske davščine na šmarnico.26 Sicer pa se tega leta o šmarnici, z izjemo enega samega vprašanja glede podpor za precepljanje, ni razpravljalo. 25 AS 77, fascikel 1, stenografski zapisnik 1. rednega zaseda- nja, 2. seja, str. 32. 26 AS 77, fascikel 1, pregled občih izdatkov in dohodkov bano- vinskega proračuna za leto 1931/1932. Povsem drugače je bilo že naslednje leto. mnogi govorniki so bana na takšen ali drugačen način poskušali prepričati, naj bo pri zatiranju te samorodnice vsaj nekoliko bolj prizanesljiv. eden izmed argumentov, ki so ga pri tem pogosto upora- bljali, je bil, da na nekaterih površinah ne bi rodilo nič drugega kot šmarnica in da bi jo bilo zato tam umestno pustiti. rado Jereb, župan in notar iz ko- njic ter predstavnik konjiškega okraja, je svoje ko- lege v banskem svetu na primer takole nagovoril: »Cenjeni gospodje! Juriš na šmarnico je gotovo ute- meljen in na mestu. Toda vsaka stran ima 2 plati in nobena regula ni brez izjeme. Šmarnica je že precej iztrebljena vsled naklade, vsled trošarine na šmar- nico. Ostal pa je še del šmarnice in sicer oni del, ki je utemeljen. So kmetje, ki imajo svoja posestva na krajih kjer ne uspeva sploh nič drugega kot nekaj košenin na leto in ob robovju robide, ki nosijo tr- pek sad.«27 a na takšne ugovore je ban drago ma- rušič brezprizivno odgovarjal: »Če je kako zemlji- šče tako, da na njem ni mogoče pridelovati drugega kakor šmarnico, potem je boljše, da se nič ne pridela, kakor pa zdravju škodljiva snov«.28 drugi argument, ki so ga govorniki upora- bljali, ko so bana skušali prepričati, naj šmarnico, če jo že mora, zatira nežneje, je bil, da jo imajo na kmetih tako ali tako le za domačo uporabo in da zato šmarnica na noben način ne ogroža prodaje kvalitetnih vin. »Kmetje pa šmarnico tudi rabijo za svoje potrebe. Kmet jo nujno rabi za svoje gospodar- stvo. To šmarnico, mešano s sadnim moštom imajo za delavce in domačo pijačo,«29 je dejal že omenjeni Jereb in kasneje dodal, da vinogradnikov, ki pri- delujejo kvalitetna vina, ti kmetje – ker šmarnico uporabljajo le zase – prav nič ne ogrožajo.30 da naj se šmarnica za domačo uporabo še naprej dovo- li, je prosil tudi Štefan litrop, župnik in obrtnik iz turnišča in predstavnik okraja dolnja lendava: »Mi želimo, naj se pusti kmetu šmarnica za do- mačo porabo ne pa za prodajo. Nam je težko zago- varjati izločitev šmarnice. Mi gremo med narod in poznamo težave in potrebe prebivalstva. Radi tega sem prepričan, da je kaj takega naenkrat nemogoče izvesti.«31 a ban marušič je bil tudi tu nepopustljiv 27 AS 77, fascikel 2, stenografski zapisnik 2. rednega zaseda- nja, 2. seja, str. 9. 28 Prav tam, str. 11. 29 Prav tam, str. 10. 30 Prav tam, str. 17. 31 Prav tam, str. 16. Alkohol prinaša propad ljudem vseh starosti. Dr. A. Štampar, Narodna čitanka o alkoholu. Zagreb 1931. 96 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 – odgovarjal je, da je šmarnico pač treba zatreti, ker je škodljiva. in če je škodljiva, to velja tudi za domačo uporabo. Prav škodljivost šmarnice je bila naslednja točka, kjer so nekateri poskušali omehčati bana in njegove sodelavce: »Mnenja o škodljivosti šmarnice so precej različna. Zdi se mi potrebno povedati, da ni škodljiva šmarnica, ampak žganje. Pri nas je malo pretepov, ki bi jih mogli spraviti v zvezo s šmarnico. Nasprotno pa čitamo, da se je tu v Sloveniji zgodil ta in ta zločin, da se je pripetil ta tepež ali poboj, vendar pa v nobenem slučaju ni bila temu kriva šmarnica in tudi biti ni mogla, ker je ni, ampak je moralo biti to ponarejeno vino ali pa žganje,«32 je dejal notar iz murske Sobote in zastopnik omenje- nega mesta anton koder, Štefan litrop pa mu je pri tem pritegnil: »Vseeno je, kaj piješ. Če piješ čez mero, si pijan.«33 Velikokrat so se v razpravi slišala tudi opo- zorila, da takšen rigorozen pristop pri zatiranju šmarnice revne sloje močno prizadene, in pozive, naj se, če že ne gre drugače, do njih postopa vsaj nekoliko obzirneje. ob tem se je pogosto izposta- vljalo prav slabo gospodarsko stanje v Prekmurju: »Davek na šmarnico naj ne bo kot kazen. Ta davek je najbolj odiozen in pri nas v Prekmurju najbolj zasovražen. Ako pridejo otroci v šolo in ne znajo či- tati, jih ne boste tepli, ampak lepo poučili,« 34 je me- nil anton koder, ki je še pred tem predlagal tudi: »Naše ljudstvo je zato, da se šmarnica zatre in da se ne sme prodajati. Naše ljudstvo samo želi, da bi se šmarnica zatrla, toda toliko časa, dokler šmar- nica ne bo zatrta, naj se oprosti plačevanja davka na šmarnico. Opozarjam, da je davek na šmarnico najbolj kritična točka pri nas.«35 na takšna razmišljanja se je odzval franc Šolar, posestnik in gostilničar iz Zlatoličja ter pred- stavnik ptujskega okraja: »Jasno je, da ni noben al- kohol prijatelj naroda, a šmarnica najmanj, zato naj bi se čimprej odpravila. Naj bi se potem na kak drug način podprlo Prekmurce, če se že misli, da bi bila to nesreča za Prekmurje. Naj se jim da brezplačna trta ali drugačna podpora. To je jasno vsem, da rodi šmarnica slabe posledice.« to je podkrepil z nasle- 32 Prav tam, str. 14. 33 Prav tam, str. 16. 34 Prav tam, str. 14. 35 Prav tam, str. 14. dnjim primerom: »Če bi gostilničarji videli, da so pili fantje doma šmarnico, bi jim gotovo ne dali vina ko pridejo v gostilno. Šmarnica rodi slabe posledice, a gostilničar je po tem odgovoren za razne izgrede in pretepe.«36 ko je koder deset dni kasneje na neki drugi seji istega zasedanja spet poskušal doseči, da bi se davek na šmarnico v Prekmurju ne pobiral in je namesto tega želel predlagati neko drugo davščino, ki bi po njegovih besedah imela tudi večji finančni efekt, je ban marušič takole odgovoril: »Davščina na šmarnico ni vnešena v proračun samo zaradi fi- nančnega efekta, ampak ima tudi vzgojni pomen. Šmarnico moramo zatreti, to smo dolžni vsem vi- nogradnikom, ki so zasadili žlahtne trte, iz katerih pridelujejo vino. Dolžni smo pa to tudi narodu sa- memu. Če bi šlo samo za finančni efekt, bi lahko na- šli nadomestilo, ker je finančni efekt te davščine itak malenkosten.«37 koder pa je nato ponovno opozo- ril: »Gospodje, dovolite mi, da izjavim, da ni samo moje mnenje, da se v Prekmurju ta davščina ne sme pobirati, ampak da je to tudi mnenje vseh javnih delavcev v Prekmurju. Izmed mnogih naj omenjam samo geometra Pertota, ki mi je izjavil sledeče: Naši kmetje so zasadili rizling, toda iz tega je zrastlo neko grmičevje, brez grozdja. Drugi kmetje so precepili šmarnico z žlahtnimi trtami, toda junija meseca se je vse posušilo. Taka je torej situacija pri nas. Mislim, 36 Prav tam, str. 16. 37 AS 77, fascikel 2, stenografski zapisnik 2. rednega zaseda- nja, 10. seja, str. 33. Peklensko življenje s pijancem. Dr. A. Štampar, Narodna čitanka o alkoholu. Zagreb 1931. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 97 da ne morete reči, da podpiramo ta strup. Mi ga uni- čujemo, kolikor moremo, toda so pač razmere take, da ga popolnoma uničiti ne moremo. Zato ne smete naroda, ki tega storiti ne more, še kaznovati. Tudi pri nas so kmetje zato, da se šmarnica zatre, samo pokažite nam pot, po kateri bomo to dosegli.«38 Še posebno veliko iznajdljivosti pri argumentiranju, zakaj bi morali v boju proti šmarnici s Prekmur- jem postopati drugače, pa je anton koder poka- zal, ko je poskušal unovčiti zasluge Prekmurcev za liberalno volilno zmago: »Prosil bi, naj se ljudje v našem okraju oproste pobiranja davka na šmarnico. Vsaj toliko naj bi naše ljudstvo dobilo za svoj sijajni nastop pri volitvah dne 8. novembra 1931, ko je baš s svojim nastopom pripomoglo, da je bila v Slove- niji dosežena 50 % udeležba.«39 (Volilna udeležba Prekmurcev na skupščinskih volitvah novembra 1931 je bila, kot po Jutru povzema Jure gašparič, zares nadpovprečna: v dolnjelendavskem okraju 64,60-odstotna, v murskosoboškem 76-odstotna, v celotni banovini pa malce več kot 50-odstotna.40 Pri tem je treba povedati, da je nadpovprečna ude- ležba hkrati pomenila tudi nadpovprečno podporo liberalcem, saj je SlS pozivala k bojkotu volitev). o tem, da so bile banovinske aktivnosti za uničenje šmarnice res močno osovražene tako v Prekmurju kot tudi drugod, pa priča prošnja tre- banjskega župana in zastopnika novomeškega okraja Josipa Zupančiča: »Prosil bi g. bana, da od- redi, naj šmarnične nasade pregledujejo kmetijski referentje odnosno njihovi pomočniki, ne pa župani. Župani so namreč radi pregledovanja šmarnice pri kmetih tako osovraženi, da pravijo, da jih bodo po- strelili, če pridejo pregledovat in preštevat šmarnične trse.«41 o podobnih težavah, sicer spet v Prekmur- ju, je poročal tudi litrop: »Vem, da je to težka stvar in da se šmarnica mora zatreti, kakor smo slišali iz pojasnil g. bana. Vendar so pa pri nas v Prekmurju v tem oziru izjemne razmere. Županstvo opominja in priganja ljudi, da šmarnico iztrebijo, ljudje pa pra- vijo, da ne bodo prav nič sekali. Pridejo orožniki, pa tudi tem pravijo ljudje, da šmarničnih trsov ne bodo 38 Prav tam, str. 33, 34. 39 AS 77, fascikel 2, stenografski zapisnik 2. rednega zaseda- nja, 2. seja, str. 14. 40 Jure Gašparič: Diktatura kralja Aleksandra in Slovenska ljudska stranka v letih 1929–1935. Doktorska disertacija. Ljubljana, 2006: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. 41 AS 77, fascikel 2, stenografski zapisnik 2. rednega zaseda- nja, 10. seja, str. 34. izsekavali. Zato bi bilo umestno, da bi se stvar kako umilila in da bi se našel način, kako bi se pomagalo našemu kmetu, kakor je to že prej omenil g. tovariš Koder.«42 rado Jereb pa je podobno kot Zupančič razmišljal o tem, da bi bilo v boj proti šmarnici bo- lje poslati nekoga drugega. ob tem se je spomnil Beograda in predlagal, naj se banovinski davek na šmarnico opusti in se pusti državi, da se s šmarnico sama ukvarja, saj – kot je dejal – ljudje: »Beograda ne vidijo, nas pa vidijo in zato bi bilo umestno, da se mi doma temu izognemo.«43 a ban je na to odgo- varjal, da je treba tudi neprijetne stvari opraviti in da je šmarnico zaradi njene škodljivosti pač treba zatreti. kljub temu da je večina govornikov posku- šala doseči vsaj delno omiljenje banovinskih ukre- pov za zatiranje šmarnice, so se našli tudi taki, ki so bana in njegovo upravo podprli. franc Šolar je tako na primer menil, da je šmarnico res treba čim prej zatreti, saj avstrijski trgovci rajši kupijo dobro kot pa slabo vino,44 podobno je razmišljal tudi martin Bajuk, ekonom iz Božakovega, sicer pa zastopnik metliškega okraja: »Jaz se samo čudim, kako se morejo nekateri gospodje pri nadprodukciji kvalitetnih vin potegovati za šmarnico. Če hočemo kam priti z razvojem vinogradništva, potem pra- vim: smrt šmarnici in pozdravljam energičen korak banovine,«45 in še pred tem: »Dan na dan čitamo po časopisju o tepežih in pobojih, in skoro pri vsa- kem tepežu je šmarnica tista, ki je dala povod za pretep.«46 Sicer pa je bil ban marušič, kot smo videli, pri vseh poskusih, prošnjah in pozivih neizprosen in brezpriziven. Banovina si je začrtala svojo pot pri iztrebljanju šmarnice in ji je očitno namerava- la tudi slediti. k tej poti je spadal tako davek na šmarnico, ki je znašal 0,15 dinarjev za trs,47 kot tudi prizadevanja za njeno precepljanje in uničevanje. načelnik kmetijskega oddelka banske uprave an- ton Podgornik je tako tega leta (1932) poročal, da so v preteklem proračunskem obdobju uničili 82.981 šmarničnih trsov in jih v izrazito vinogra- 42 Prav tam, str. 34, 35. 43 Prav tam, str. 35. 44 AS 77, fascikel 2, stenografski zapisnik 2. rednega zaseda- nja, 2. seja, str. 16. 45 Prav tam, str. 17. 46 Prav tam, str. 13. 47 AS 77, fascikel 2, stenografski zapisnik 2. rednega zaseda- nja, 10. seja, str. 31. 98 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 dniških legah nadomestili z novimi, precepljenimi trsi, v za vinogradništvo manj primernih delih pa s sadnimi drevesi ali poljedelskimi kulturami. to je bansko upravo stalo 105.469 dinarjev. Za pre- cepljenje 134.793 šmarničnih trsov pa je banovina izdala za 68.420 dinarjev nagrad. Poleg tega je Pod- gornik poročal tudi o številnih tečajih o preceplja- nju šmarnice, ki so jih prirejali v krajih, kjer je bila šmarnica razširjena.48 Banova nepopustljivost in odločnost je oči- tno zalegla in v naslednjih letih je bilo upiranja banovinskim ukrepom za uničevanje šmarnice veliko manj. leta 1933 v zapisnikih najdemo le ne- kaj posameznih izjav, ki se dotikajo problematike šmarnice. evgen lovšin, posestnik v Vinici in rav- natelj v ljubljani, sicer pa predstavnik črnomalj- skega okraja, je na primer prosil, naj se viniški ob- čini dodelijo trtne sadike za tiste prebivalce, ki jim je bila šmarnica uničena,49 fran Skuhala, posestnik in župan v križevcih ter predstavnik ljutomerske- ga okraja, pa je na taisti seji sporočil željo vinarske podružnice v ljutomeru, naj se šmarnico še naprej odločno zatira.50 iz Prekmurja je to leto prišla le ena precej previdna izjava mihaela erjavca, pose- stnika in župana v Bakovcih, ki je kot predstavnik dolnjelendavskega okraja banovinski pristop pri zatiranju šmarnice poskušal takole omehčati: »Si- cer sem letos prvič tukaj, vendar pa lahko rečem, da za zatiranje šmarnice niso potrebni taki hudi ukrepi, kakor jih je previdela banska uprava. Naše ljudstvo se samo zaveda škodljivosti šmarnice in jo samo iz- treblja, kolikor mu je to mogoče.«51 leta 1934 je načelnik kmetijskega oddelka pri banski upravi Josip Zidanšek banovinsko zati- ranje šmarnice takole upravičil: »Prodajna vinska kriza, ki se je pojavila kmalu po končani vojni s tem, da se je vino težko odprodalo se je od leta do leta stopnjevala tako, da je današnje stanje slovenske- ga vinogradništva ne le dovolj težavno, temveč na- ravnost pogubno. Na izvoz je neugodno vplivala v veliki meri zloglasna šmarnica, ki je v znatni meri pokvarila dober sloves naših vin ter odvrnila od nas marsikaterega inozemskega kupca, saj je od faktične 48 AS 77, fascikel 2, stenografski zapisnik 2. rednega zaseda- nja, 1. seja, str. 64. 49 AS 77, šk. 4, stenografski zapisnik 3. rednega zasedanja, 2. seja, str. 48. 50 Prav tam, str. 108. 51 Prav tam, str. 112. vinogradniške površine zasajeno z samorodnicami 6,2 % ali pa okroglo 12 milijonov trt,«52 takoj nato pa je dodal, da je bil najpomembnejši projekt na področju vinogradništva v preteklem letu prav za- tiranje šmarnice. Julija 1933 so namreč v ta namen v vseh vinorodnih okrajih organizirali tečaje o ze- lenem precepljanju šmarnice, poleg tega je banska uprava najrevnejšim vinogradnikom za vsak uspe- šno precepljen trs prispevala nagrado 0,20 din, za dva uničena trsa šmarnice pa v vinorodnih legah podarila 1 cepljenko žlahtne vrste. Za to je bilo v prejšnjem banovinskem proračunu predvidenih 120.000 dinarjev, vendar: »Upoštevajoč neugodne finančne razmere se je podpora podeljevala le res najpotrebnejšim in se je v ta namen izdalo do 10. januarja 1934 Din 37.664,60.«53 a do konca pro- računskega leta naj bi se ta denar porabil, je dodal Zidanšek. V prihodnjem proračunskem obdobju je banovina iz davščine na šmarnico nameravala dobiti 250.000 dinarjev,54 v okviru projekta krčenja šmarnice pa naj bi se od leta 1930 do 1933 skupna površina, ki so jo zavzemale samorodnice, zmanj- šala že za 49,9 % ali za 1.312 ha.55 tega leta so spremenili tudi način pobiranja banovinske davščine na šmarnico. Plačevala se je direktno na račun kraljeve banske uprave, nadzor nad plačevanjem in prijavami števila trsov pa so izvajali organi finančne kontrole (prej so ta davek pobirale občine).56 to je sprožilo nekaj odzivov s strani banskih svetnikov – rado Jereb, na primer, je o tem takole razmišljal: »Gospod ban! Prosim, da bi ostal dosedanji način pobiranja in naj bi se pobi- rala šmarnica po občini. Nazadnje je le več slučajev, kjer je gojenje šmarnice za domačo potrebo vendarle na mestu. So kraji, kjer drugega ne raste. Če pridela par litrov šmarnice za domačo uporabo, nikomur nič ne škoduje. Občina gotovo tretira to stvar z neko uvidevnostjo, finančna kontrola pa bi to izvajala z vso rigoroznostjo in se bodo izvajale trdote, ki niso umestne.«57 ta izjava bi lahko kazala na to, da so ponekod občine banovinske predpise nekoliko 52 AS 77, šk. 6, stenografski zapisnik 5. rednega zasedanja, 1. seja, str. 92 (hrbtna stran). 53 Prav tam. 54 AS 77, šk. 6, stenografski zapisnik 5. rednega zasedanja, 8. seja, str. 2. 55 AS 77, šk. 6, stenografski zapisnik 5. rednega zasedanja, 1. seja, str. 92 (hrbtna stran). 56 AS 77, šk. 6, stenografski zapisnik 5. rednega zasedanja, 8. seja, str. 2. 57 Prav tam, str. 34, 35. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 99 omilile in na ta način svojemu prebivalstvu stanje olajšale, prav nasprotno pa daje misliti izjava Štefa- na küharja, ki je opozoril, da se prebivalstvu sicer ta davščina zdi krivična, vendar da se sam strinja s tem, da se vendarle mora pobirati. Vendar pa, pra- vi kühar, naj jo rajši pobirajo finančni organi, ki jih ljudje že tako ne marajo preveč in ne občine, na katere so jezni v nasprotnem primeru.58 Ban maru- šič je na to odvrnil: »Šmarnica je po 4 letih doživela čudno peripetijo. Vedno sem upal, da bomo prepri- čali g. člane banskega sveta iz Prekmurja o škodlji- vosti šmarnice. To se mi je tudi posrečilo, kakor sem slišal iz ust g. Küharja. Medtem pa je g. Jereb po- stal pristaš šmarnice.«59 temu je dodal, da gre za ščitenje kmeta pred strupom in hkrati za zaščito vinogradnikov, nato pa razkril še taktiko, s katero se je banska uprava lotila borbe proti šmarnici: »Se razume: kmečki narod je konservativen in morda to ni slaba lastnost, ampak v 90% dobra, ampak v tem oziru je pa zares težko. Zato smo morali iskati nači- nov, da ga preveč naenkrat ne zadenejo. Zato nismo pristopili takoj k energičnemu iztrebljanju, ampak smo morali iti naokoli.«60 58 Prav tam, str. 35. 59 Prav tam. 60 Prav tam, str. 35, 36. Banski svetniki iz Prekmurja pa – kot je bilo to moč razbrati iz banovih besed – so v tem letu le še na kratko in veliko bolj zadržano poskušali do- seči omilitev banovinskih ukrepov proti šmarnici. februarja 1935 je vodenje banske uprave namesto draga marušiča prevzel dinko Puc, ki ga je že po dobrega pol leta septembra zamenjal marko natlačen. kljub temu da je banovina po spremembi oblasti opustila davščino na šmarnico, pa se je mit o njeni škodljivosti in zato potrebi, da se jo uniči, očitno uspešno razvil in tudi banski svetniki so banovinskim ukrepom še naprej vedno manj ugovarjali, vedno več pa je bilo takih, ki so jih celo pozdravljali. hkrati s tem se je ponovno zače- lo govoriti o boju proti peronospori, ki se je v drugi polovici 30-ih let očitno ponovno razbohotila po slovenskih vinogradih. Šmarnica se je zato, kljub temu da se je ves čas govorilo o njenem uničeva- nju, proti koncu desetletja ponovno začela širiti. leta 1935 je pomočnik bana otmar Pirk- majer poročal, da se je banovina tudi v preteklem proračunskem obdobju močno posvečala iztre- bljanju samorodnic in med njimi še posebno šmar- nice. navedel je, da je banska uprava v petih letih za ta namen porabila približno 625.000 dinarjev, pri čemer je bilo precepljenih 350.000 šmarničnih trsov, izkrčenih pa 900.000 trsov. Skupna površi- na samorodnic se je po Pirkmajerjevih besedah s 1.283 ha zmanjšala na 1.070 ha.61 na naslednji seji istega zasedanja ga je Zidanšek dopolnil, da se je v preteklem proračunskem letu v zamenjavo za izkrčeno šmarnico razdelilo več kot 30.000 žlah- tnih cepljenk, s pomočjo banovine pa je bilo pre- cepljenih 15.000 šmarničnih trsov. Povedal je še, da lahko lastniki vinogradov po določilih novega finančnega zakona obdržijo do 500 trsov samoro- dnic za domačo uporabo. Zidanšek je še dejal, da bodo vinogradnikom še naprej pomagali z brez- plačnimi kvalitetnimi cepljenkami in ocenil, da je največ samorodnic ostalo v Prekmurju in Sloven- skih goricah.62 V razpravi banski svetniki tega leta niso omenjali posameznih ukrepov za zatiranje šmarni- ce, pač pa so se dotaknili problema šmarnice, ki je 61 AS 77, fasc. 8, stenografski zapisnik 6. rednega zasedanja, 1. seja, str. 10. 62 AS 77, fasc. 8, stenografski zapisnik 6. rednega zasedanja, 2. seja, str. 40, 45 (hrbtna stran). Pijanska bebavost. Dr. A. Štampar, Narodna čitanka o alkoholu. Zagreb 1931. 100 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 prihajala iz Savske banovine, medtem ko so doma- če vinogradnike odredbe in zakoni tesno zgrabili za vrat. na težavo je leta 1935 matija goričar, po- sestnik in župan v mozirju ter predstavnik gornje- grajskega okraja, takole opozoril: »Ne govorim tu o naših vinogradnikih, pač pa o onih prekupčevalcih iz Savske banovine, ki dovažajo v naše kraje po cele vozove vina problematične kakovosti. Če upošte- vamo dejstvo, da ima Hrvaško Zagorje vse polno šmarničnega trsja je jasno, da se proda v tej obliki ogromne količine šmarnice. Vsi predpisi ne zaležejo ničesar, dokler se ne izvajajo z vso strogostjo.« dejal je še, da ti prodajalci svoje vino prodajajo kar sre- di vasi, ne da bi plačali trošarino in zato pozval k strožjemu izvajanju predpisov.63 leta 1936 je v razpravi zaslediti eno samo iz- javo, ki se dotika problematike šmarnice, leta 1937 pa je načelnik kmetijskega oddelka anton Podgor- nik v svojem poročilu banskemu svetu med drugim dejal, da je v preteklem proračunskem letu banska uprava s prispevki za krčenje in precepljanje nada- ljevala s svojo akcijo za uničenje samorodnic.64 V proračunu izdatkov in dohodkov banovine za leto 1937/38 med izdatki tako kot leto poprej ponovno najdemo 150.000 din za nagrade za zatiranje samo- rodnic, prispevke za nabavo trt in sadnega drevja ter nagrade za vzorno ureditev kleti in vinogradov. na novo pa so v tem letu omenjeni postavki dodali še stroške za rajoniranje trsne proizvodnje. Prav na načrt rajoniranja vinogradništva sta se v razpravi odzvala dva izmed svetnikov. alojzij Zupanc, župnik v Šmihelu pri Žužemberku, sicer pa predstavnik novomeškega okraja, je ugotavljal, da je ta načrt več kot očitno uperjen k temu, da bi se vinogradi, zasajeni s hibridi, uničili, in prosil, da naj se samorodnice dovolijo vsaj tam, kjer žlahtne vrste ne uspevajo. temu je dodal: »Ako se bo name- ravani zakon o rajoniranju vinogradništva izvajal, bo moral vinogradnik, ki ima svoj vinograd zasa- jen s samorodnicami, plačati 40-kratni davek. Kdor plača sedaj 10 Din davka, bo moral potem plačati 400 Din. To je gotovo krivično, kajti tako velik davek mora uničiti vsakega vinogradnika. Predno sem od- šel na zasedanje banskega sveta, so mi naši župani rekli, naj s takimi uredbami nikdar več ne prihajam 63 AS 77, fasc. 8, stenografski zapisnik 6. rednega zasedanja, 8. seja, str. 56, 57. 64 AS 77, fasc. 11, stenografski zapisnik 8. rednega zasedanja, 2. seja, str. 15, 26. med ljudi.«65 Podobno je razmišljal tudi predsednik trebeljevske občine in predstavnik litijskega okraja Josip gale: »Kar se tiče obdavčenja šmarnice, pripo- minjam, da se tudi pri nas v litijskem okraju nahaja nekaj prav revnih vinogradnikov, ki imajo svoje vi- nograde zasajene s samorodnicami. V našem okraju boljše trte sploh ne uspevajo. Ti reveži nimajo prav nič drugega kot vsak svoj mali vinograd. Če boste sedaj te reveže tako obdavčili, kakor je v načrtu na- meravano, potem je umljivo, da morajo ti siromaki propasti in da bo vsled tega nastalo veliko razburje- nje. Prosim gospoda bana, naj zastavi ves svoj vpliv, da se ti reveži ne bodo preganjali radi tega, če imajo kak majhen vinograd zasajen s samorodnicami.«66 novomeški odvetnik in predstavnik tega mesta demeter weble in vodja posojilnice v gor- nji lendavi ter predstavnik murskosoboškega sre- za franc Bačič pa sta se v svojih izjavah tega leta posvetila iskanju najučinkovitejšega pristopa pri uničevanju samorodnic. »Glede samorodnic pa mi- slim, da se uspeh ne bo dal doseči tako, kakor se je poskušalo pred leti, da se je za vsako samorodnico, ki se je precepila, dala vinogradniku gotova nagra- da. Jaz mislim, da bi bilo bolj primerno, da bi se v ta namen dajala brezplačna zamenjava za opuščene samorodnice in da bi se ustanovilo par vzornih vi- nogradov v krajih, kjer imajo kmetje samorodnico, da bodo kmetje videli, da trta, ki je cepljena, kljub temu, da je nekoliko bolj izpostavljena, more dajati dovolj vina, ki pa je boljše kakovosti in ga je lažje spraviti v denar,«67 je menil weble, Bačič pa je de- jal: »Že drugi govorniki so povdarjali, da smo nekam svetovno znani glede šmarnice. Prosil bi g. bana, da bi se delalo na tem, da se šmarnica pri nas iztrebi. Tudi jaz sem njen 100%-ni sovražnik. V zvezi s tem bi prosil, da bi se v Prekmurju ustanovila trsnica, ki bi oddajala trse zastonj ali pa po znižani ceni vi- nogradnikom. Na ta način bi najprej in najhitreje uničili šmarnico.«68 leta 1938 je načelnik kmetijskega oddelka anton Podgornik v svojem poročilu med drugim dejal: »Eden od vzrokov vinske krize so šmarnica in druge samorodnice, ki se gojijo v Dravski banovini. Sicer je šmarnica skoraj popolnoma izginila v prvo- vrstnih vinogradnih legah, je še mnogo samorodnic, 65 Prav tam, str. 130. 66 Prav tam, str. 180, 181. 67 Prav tam, str. 136. 68 Prav tam, str. 139. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 101 okoli 1.000 ha v manj primernih vinogradnih le- gah in v ravnici (Prekmurje). Da se samorodnice še bolj iztrebijo, je kraljevska banska uprava oddajala brezplačno kot nadomestilo za izkrčeno šmarnico v vinorodnih legah cepljenke, v nevinorodnih krajih pa sadna drevesca. Za precepljenje šmarnice so se dale brezplačno gumijeve vezi, za precepljeno šmar- nico pa nagrade.«69 tudi v prihodnjem letu, je dejal Podgornik, bodo šmarnico še naprej zatirali, daja- li nagrade za izkrčeno ali precepljeno šmarnico in izvajali propagando.70 in res v proračunu izdatkov in dohodkov za leto 1938/39 med izdatki ponovno najdemo 150.000 din za nagrade za zatiranje sa- morodnic. franc Bačič je v tem letu ponovil svoje prošnje glede trsnice v Prekmurju, veleposestnik iz Vrtič ter predstavnik sreza maribor – levi breg ivan Šerbinek pa je menil: »Vedno bolj se kaže tudi potreba energičnejšega zatiranja šmarnice. Trdi- tev, da je ta nesrečni plevel ponekod že iztrebljen, je zmotna. Resnica pa je, da se zanikrni vinogradniki poslužujejo žlahtnejših trt zato, da žlahtno grozdje prešajo skupno s šmarničnim in tako ukanijo vin- skega kupca. Tudi meni se je tako zgodilo, da sem bil s tako kupčijo vina ogoljufan. Ta nesrečna navada silno škoduje ugledu naših vin in bi bilo potrebno, da se obstoječa prepoved podsajanja šmarnice v žlahtne vinograde nadzira po posebnih organih in se krivci občutno kaznujejo. Po mojem mnenju bi bilo naj- boljše sredstvo za odpravo šmarnice, da se mesto nje dovoli izabela, katero smo že nekdaj gojili za pride- lavo domače pijače, ki se ne da tako lahko mešati z drugim vinom.«71 leta 1939 lahko v poslovnem poročilu kme- tijskega oddelka banske uprave, ki ga je predstavil Podgornik, preberemo: »Tudi v tem letu je kralje- vska banska uprava pospeševala zatiranje samo- rodnic. Oddala je brezplačno 37.000 cepljenk za 74.000 izkrčenih trsov samorodnic in podporo za 10.000 precepljenih trsov šmarnice.«72 V svojem ek- spozeju o načrtih za prihodnje proračunsko leto pa je Podgornik med drugim dejal, da bo banovina še 69 AS 77, fasc. 12, stenografski zapisnik 9. rednega zasedanja, 2. seja, str. 12. 70 AS 77, fasc. 12, stenografski zapisnik 9. rednega zasedanja, 2. seja. 71 AS 77, fasc. 12, stenografski zapisnik 9. rednega zasedanja, 3. seja, str. 4, 5. 72 AS 77, fasc. 13, stenografski zapisnik 10. rednega zasedanja, 1. seja, str. 186. nadalje dajala cepljenke ali sadno drevje za izkrče- ne samorodnice, za precepljene pa nagrade. Pod- gornik je poleg tega ocenil tudi razširjenost šmar- nice: »V prav dobrih vinorodnih legah je šmarnica že skoraj izginila, v slabejših vinorodnih legah jo je še precej, v ravnini se pa nasadi samorodnic večajo.«73 V proračunu izdatkov in dohodkov za prihodnje proračunsko leto med izdatki najdemo 100.000 din za zatiranje samorodnic, nakup trsnega ma- teriala, ureditev kleti in kontrolo privatnih trsnic. med dohodki samorodnice niso omenjene.74 o tem, da se je šmarnica (kot je ugotavljal že Podgornik) kljub vsem ukrepom v nekaterih pre- delih širila, pričajo tudi besede posestnika in go- stilničarja ter predstavnika šmarskega okraja aloj- zija Zorenča: »O šmarnici in prepovedi nje saditve obstajajo zakoni, razne naredbe in okrožnice ban- ske uprave, vendar se pri vsem tem opaža žalostno dejstvo, da se šmarnica v zadnjem času zopet vedno bolj sadi v vseh vinorodnih okrajih ter postaja ve- dno večje zlo za zdravje prebivalstva in predstavlja nevarnost za uničenje dobrega slovesa v naši vinski trgovini. Vse zadružništvo ne bo mnogo zaleglo, do- kler ne bodo vinogradniki odstranili iz naših vino- gradov šmarnice do zadnjega trsa. Poudariti moram pri tej priliki, gospod ban, da sem se sam prepričal, da so naši ubogi ljudje, ki gledajo, kje bi pač prišli do kakega vira dohodkov, pričeli iz šmarnice kuhati žganje kot nikdar poprej. Kmetski strokovnjaki jih vedno uče, naj ne pijejo vina iz šmarnice. Sedaj so pa naši ljudje tam ob Sotli pričeli uvažati šmarnico iz Hrvatske, jo tukaj prekuhavajo v žganje. Kakšne posledice bodo? Če je bilo prej škodljivo piti šmarni- co, ker vsebuje metilni alkohol, ali se potem ta ne- varnost zmanjša, ko je pretvorjena v žganje? Prej se je metilni alkohol uporabljal samo na deželi, zdaj pa prihaja tudi v mesto. Treba bo energičnih korakov, nihče naj se tega ne prestraši, tudi pred volitvami ne, šmarnica se mora iztrebiti.«75 kljub temu da se je šmarnica torej več kot očitno širila, je bilo opaziti, da so ukrepom za njeno uničevanje ugovarjali le še redki govorni- ki. očitno so ugotovili, da nima smisla oporekati dejstvu, da je šmarnica škodljiva in nevarna ter 73 Prav tam, str. 201. 74 AS 77, fasc. 14, proračun izdatkov in dohodkov za leto 1939/40. 75 AS 77, fasc. 13, stenografski zapisnik 10. rednega zasedanja, 3. seja, str. 7. 102 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 da jo je zato treba izkrčiti, svoje napore pa so zato usmerili v poskuse rešitve še ene samorodnice – izabele. razprava o izabeli je bila zlasti obširna leta 1939, govorniki pa so jo zagovarjali s podobnimi argumenti kot prej šmarnico. Poudarjali so, da v določenih predelih žlahtne trte ne uspevajo, izpo- stavljali revščino prebivalcev, ki jo gojijo, opozarja- li, da z izabelo ne ogrožajo prodaje kvalitetnih vin, ker da jo imajo večinoma za domačo uporabo itd. celo več – izabelo so predstavljali kot dobro nado- mestilo za škodljivo šmarnico. debata o izabeli se je nadaljevala tudi v letu 1940, glede šmarnice pa je Podgornik kot načel- nik kmetijskega oddelka dejal, da je banska uprava razdelila podpore za 50.000 izkrčenih in 10.000 precepljenih trsov šmarnice,76 v proračunu izdat- kov in dohodkov pa ne v tem ne v prihodnjem letu ni več zaslediti omembe samorodnic. leta 1941 je Podgornik ugotavljal: »Pri zatiranju šmarnice so bili doseženi le mali uspehi, izkrčenih je bilo 21.000 trsov šmarnice.«77 na to, da se je šmarnica, namesto da bi se površina njenih nasadov zmanjševala, res širila, kažejo tudi besede ivana Šerbinka in fran- ca Bačiča iz leta 1941. Šerbinek je tako razmišljal: »Lanska zimska pozeba je pokazala, da je šmarnica ostala pri tej pozebi nedotaknjena. Iz tega se lahko vidi, da se bo šmarnica še bolj širila in tako uniče- vala telesno in duševno naš mladi narod, vedno več je bo in pravim, če tu oblast ne bo podvzela resnih korakov, da se šmarnica zatre, bodo posledice stra- šne. Ne bo šlo drugače, da se da neko nadomestilo in bi bilo priporočljivo, da se dovoli izabela za saditev, vsaj za domačo uporabo. Nekateri so temu sicer na- sprotni, toda drugače ne bo šlo,«78 Bačič pa je dejal: »Že pred dvema letoma sem sprožil idejo, da bi se v Prekmurju na Goričkem napravila trsnica za žlah- tne trte. To bi bilo potrebno predvsem zato, da se pri nas razširijo žlahtne vrste vina, kajti šmarnice je pri nas že toliko, da prekosi vse druge trte. Dokler pa ne bo prišla pomoč in ne bomo dobili boljših trt, bomo pač morali ostati pri šmarnici.«79 Če sklenemo – banovina in njeni uradniki so imeli v vsem času od začetka pa do konca 30-ih 76 AS 77, fasc. 14, stenografski zapisnik 12. rednega zasedanja, 2. seja, str. 17. 77 AS 77, fasc. 15, stenografski zapisnik 13. rednega zasedanja, 2. seja, str. 14. 78 Prav tam, str. 199. 79 Prav tam, str. 206. let polna usta besed o škodljivosti šmarnice in o njenem iztrebljanju, ta pa se je kljub temu konec tridesetih ponovno začela razširjati. Številni ban- ski svetniki so ukrepom za njeno uničevanje še po- sebej močno nasprotovali leta 1932, nato pa vedno manj. Stereotip o strupeni šmarnici se je v njihovih krogih torej dodobra uveljavil in očitno mu ni bilo smiselno več oporekati. Namesto konca Svojo vlogo pri razširjanju »dejstev« o ško- dljivosti šmarnice pa so vse do začetka vojne še na- prej igrali tudi časopisi. leta 1940 je bilo tako moč brati: »Pretepe, umore in samomore v vinskih okoli- ših često povzroča nesrečna šmarnica. Kakor rečeno, šmarnica povzroča nepopisno mnogo gorja, žalo- sti, gospodarskih nesreč. Zato proč s tem plevelom, proč s šmarnico iz dobrega pravilnega kletarstva.«80 ali pa tole: »Ob rednem in obilnem uživanju vina šmarnice postanejo starši manj plodoviti in kolikor dobijo otroke, ti često degenerirajo (idijoti, kreteni). Visok odstotek bolnikov iz vinorodnih krajev v bla- znicah je največ posledica prekomernega uživanja šmarnice.«81 Pa je dejansko šmarnica povzročala vse to gorje in bila res tista najškodljivejša trtna vrsta, ki 80 Naše gorice: Samorodnice in sloves naših vin, 1940, str. 37. V: Malnič, Slovenci, vino in država … 81 Prav tam. Konec. Dr. A. Štampar, Narodna čitanka o alkoholu. Zagreb 1931. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 103 jo je bilo treba zatreti že samo v dobro ljudi sa- mih? Že v 19. stoletju so tako katoliški kot tudi meščanski moralisti pijančevanje povezovali z gre- hom, nemoralnostjo in kriminalom. tako za ene kot za druge je bilo takšno početje v nasprotju s po- dobo zglednega kristjana, ki ne greši, in vzornega meščana, ki pije omikano, v majhnih količinah.82 Povezava alkohola – zlasti še tistih vrst alkoholnih pijač, ki so se jim vdajali najnižji sloji, torej piva, še posebno pa žganja – z dekadentnim, nemoral- nim in kriminalnim torej ni bila pogruntavščina 20. stoletja in je bila le del predsodkov in stereoti- pov, ki so se vedno držali nižjih, revnejših slojev in drugih obrobnih skupin. Prav nič drugače, bi lah- ko rekli, ni bilo pri šmarnici. to je bilo vino revnih slojev, ki si gojenja žlahtnejših sort enostavno niso mogli privoščiti oziroma te na njihovi zemlji ne bi nikdar uspevale. V času vinske krize je poleg tega zaradi svoje nezahtevnosti, obilnega sadu in nizke cene v zelje hodilo resnejšim vinarjem, ki so svoje vino že tako težko prodajali. to pa je bil, kot razmi- šlja Borut koloini, tudi glavni moment pri obliko- vanju stereotipa o njeni škodljivosti: »Ta stereotip se je pojavil veliko kasneje od šmarnice in njenega vina in je obvladoval prostor še potem, ko smo spo- znali, da metilni alkohol, ki ga to vino vsebuje, ni tako usoden za človeško zdravje, kot so nas prepri- čevali, in da ga nekatera žlahtna vina, kot na primer teran ali refošk, vsebujejo celo več.«83 koloini temu dodaja, da se je stereotip, s katerim so uspeli šmar- nici prilepiti etiketo manjvrednosti in nevarnega vina, sčasoma vedno bolj odražal tudi v vrednostni sodbi ljudi, ki so šmarnico gojili in pili. Pri tem pa ni šlo le za stereotip, ki se napaja iz razkola med oblastnimi strukturami in Slovenci, pač pa tudi iz nasprotij med Slovenci samimi: »Šmarnica je bila revežev izhod v sili, zato je vsak revež s prstom veselo pokazal na drugega, češ: 'On je šele pravi revež, ne jaz. Saj je še bolj vezan na šmarnico kot jaz.' To pa daje stereotipu pravo vztrajnost in moč, da postane že kar kompleks. Ne le globina razkola, ampak pred- vsem veselja nad tem, da lahko s prstom pokažemo na nekoga, ki je še bolj zanikrn od nas samih, v re- snici ekskomunicira ljudi. Pri šmarnici in ljudeh, ki 82 Andrej Studen: Zlo pijančevanja in hudodelstvo. Glasnik ZRS Koper, 10, 2005, št. 6, str. 70–71. 83 Borut Koloini: Prispevki k raziskavi slovenskega nacional- nega značaja. Primorska srečanja, 16, 1991, št. 119/120, str. 393. so se z njo ukvarjali, je vrednostna veriga pomenila prav cinične razsežnosti. Ker je bilo označeno abso- lutno in neprizivno slabo, je bil tisti, ki je imel veliko šmarnice, slabši od tistega, ki je je imel malo.«84 tezo o napetostih ne le med oblastmi in rev- nimi vinogradniki, pač pa tudi med obubožanimi vinogradniki in tistimi, ki so si lahko privoščili gojenje kvalitetnejših vin, in o vlogi šmarnice pri tem, potrjuje tudi naslednji zapis: »Na vse šmarnič- ne gojitelje je letel prezir, posebno, ker so imeli šmar- nične nasade v glavnem le mali posestniki 'bajtarji'. Ti niti vedeli niso, kakšno kvaro jim dela šmarnica in so vse predpise o omejevanju šmarničnih nasa- dov vzeli kot prezir in gospodarsko zatiranje od pre- možnejših vinogradnikov, ki imajo nasade žlahtne vinske trte.«85 to, da šmarnica dejansko ni tako nevarna, kot so jo prikazovali, pa dokazuje sodno-medicin- sko izvedensko mnenje iz leta 1970, pod katerega je podpisan dr. Janez milčinski. milčinski je takrat med drugim zapisal, da se mnenja o škodljivosti šmarnice zaradi velike vsebnosti metilnega alko- hola v drugih državah, kjer le-ta prav tako uspeva in kjer ljudje prav tako pijejo to vino, ne v polju- dnoznanstvenih ne v strokovnih publikacijah ne pojavljajo. in kar je še pomembnejše – da so na inštitutu za sodno medicino v ljubljani že pred leti analizirali različne vzorce šmarnice, pri čemer se je pokazalo, da je bila količina metilnega alko- hola v njih neznatna, prav tako niso našli kakšnih drugih sestavin, ki bi lahko imele takšne učinke, kot so jih šmarnici pripisovali. Poleg tega je zapi- sal, da ti učinki sploh niso značilni za zastrupitev z metilnim alkoholom in izrazil mnenje, da je bi- stvena učinkovina, ki vpliva na obnašanje pivcev šmarnice, enako kot pri vseh drugih vinih – etilni alkohol.86 V prid razmišljanju, da je bilo ključno pri oblikovanju mita o škodljivi šmarnici to, da je pomenila konkurenco premožnejšim vinogra- dnikom, ki so pridelovali kvalitetnejša vina, in ne njena dejanska škodljivost zdravju, govori tudi dej- stvo, da so do leta 1923 v časopisih samorodnice 84 Prav tam. 85 Naše gorice: Šmarnica, 1940, str. 2. V: Malnič, Slovenci, vino in država … 86 Janez Milčinski, Medicinsko izvedenstvo, Ljubljana, 1970, str. 107. V: Malnič, Slovenci, vino in država … 104 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 odsvetovali le za prodajo, za domačo uporabo pa se avtorjem člankov niso zdele sporne in tudi o ško- dljivosti šmarnice se ni pisalo. teza o njeni ško- dljivosti se je torej pojavila skupaj z vinogradniško krizo, ki je oteževala prodajo kvalitetnih vin, poleg tega pa so se članki o škodljivosti šmarnice poja- vljali predvsem v vinogradniškem časopisju.87 Potrditev za zgoraj opisano koloinijevo raz- mišljanje o procesu povezovanja sodbe o manjvre- dni in nevarni šmarnici z manjvrednostjo ljudi, ki so jo gojili in pili, bi lahko našli tudi v opisanih razpravah na sejah banskega sveta. Človek se na- mreč ne more izogniti občutku, da so predstavniki najrevnejših okrajev, ki so se sprva popolni obsod- bi šmarnice še upirali, sčasoma sprejeli banovinske ukrepe kot nujno zlo, a se hkrati k besedi ne pri- glašali več tudi zato, ker je bil komentar njihovih izjav venomer isti – šmarnico je pač treba zatreti, ker je na moč škodljiva. Brezpriziven komentar, iz katerega veje tudi nekaj subtilne večvrednosti in vzvišenosti nad tistim, ki sploh lahko pomisli drugače. Literatura in viri – Janez cvirn in tone Šepetavc: Psihologija slo- venskega pitja. novi tednik nt in rc, 48, št. 1 (6. 1. 1994) in št. 6 (10. 2. 1994). – andrej dular: Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju. Slovenski etnograf, let. XXXiii- XXXiV, 1988–1990 str. 61–82. – Jure gašparič: diktatura kralja aleksandra in Slovenska ljudska stranka v letih 1929–1935. doktorska disertacija. ljubljana, 2006: Uni- verza v ljubljani, filozofska fakulteta, od- delek za zgodovino. – Borut koloini: Prispevki k raziskavi slovenskega nacionalnega značaja. Primorska srečanja, 16, 1991, št. 119/120, str. 393–394. – Vladimir kološa: Banski svet dravske banovine 1931–1941. ljubljana 1980: arhiv Sr Slove- nije. – milan likič: Pijanci, pijanke in druge ljubljan- ske slike v hribarjevi dobi. kronika, 1997, št. 1/2. – andrej malnič: nekaj drobcev iz zgodovine vi- narstva. annales (Series historia et sociolo- gia), let. 10, 2000, št. 2(22), str. 565–568. 87 Malnič, Slovenci, vino in država … – andrej malnič: Slovenci, vino in država: Štajer- ci in šmarnica. diplomsko delo. ljubljana 1990: Univerza v ljubljani, filozofska fakul- teta, oddelek za etnologijo. – anton mrkun: Zgodovina protialkoholnega gi- banja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji 1902– 1927. ljubljana 1927: Protialkoholna zveza »Sveta vojska« v ljubljani. – andrej Studen: Zlo pijančevanja in hudodel- stvo. glasnik ZrS koper, 10, 2005, št. 6, str. 70–71. – anton Šepetavc: Pijem, torej sem Slovenec. Zgo- dovina za vse, let. 2, 1995, št. 1, str. 18–36. – aS 77 – Banski svet dravske banovine, fasc. (šk.) 1–16. Zusammenfassung wEg MIT DEM HyBRIDENwEIN der alkohol spielte im leben sowohl der ar- men bäuerlichen als auch der gebildeten und intel- lektuellen kreise der Slowenen immer eine nam- hafte rolle und war gleichzeitig auch eine Plage. er verursachte gesundheitliche Probleme, aber auch kriminalität und gewalt. als antwort darauf wur- de in ljubljana im Jahr 1902 die erste Versammlung gegen den alkohol organisiert. danach entstand eine antialkoholische Bewegung, die auf verschie- denste art und weise vor den gefahren des alko- holrausches warnte. doch wurden nicht alle arten von alkohol gleich stark verfolgt und verurteilt. in den zwanziger Jahren des 20. Jahrhunderts entwi- ckelte sich nämlich in Slowenien eine einzigartige hetze gegen eine besondere hybridenweinsorte namens šmarnica. Schuld daran war nicht die an- tialkoholische Bewegung, die besagten wein nicht stärker angriff als andere alkoholische getränke, sondern eine krise des weinbaus. nach dem ers- ten weltkrieg fiel der slowenische wein, der einst sogar auf dem kaiserhof geschätzt war, aufgrund des Verlustes früherer märkte und der konkurrenz billigerer weine aus den südlichen teilen des neuen jugoslawischen Staates in eine Verkaufskrise. au- ßerdem waren die weingärten an der wende vom 19. zum 20. Jahrhundert durch die weinkrankhei- ten Peronospora, graufäule und die reblaus zu einem großen teil zerstört und dezimiert worden. Janja Slabe, »PROČ S ŠMARNICO« ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 105 weil die erneuerung der weingärten teuer und zeitraubend war, wurden vielerorts sogenannte hybridreben (direktträger) gepflanzt, die resistent gegen krankheiten und in der Pflege anspruchslos waren, aber reiche früchte trugen. die mit quali- tätsvollen rebsorten bepflanzten weingärten wa- ren also – neben den bereits erwähnten Verlusten der absatzmärkte und der konkurrenz aus dem Süden – auch mit der konkurrenz schlechterer heimischer weine konfrontiert, die sich besonders die ärmeren Schichten der Bevölkerung leichter leisten konnten. Und als antwort darauf entstand in den zwanziger Jahren der mythos vom giftigen hybridenwein, der vermeintlich große mengen an methylalkohol enthielt. dieser verursachte angeb- lich wahnsinn, Blindheit und aggressives Verhal- ten und wurde für zahlreiche Schlägereien, mor- de und Selbstmorde verantwortlich gemacht. Seit dem Jahr 1923 publizierten Zeitungen von Zeit zu Zeit Beiträge mit geschichten aller art darüber, wie giftig der hybridenwein eigentlich sei. gleich- zeitig griff auch die obrigkeit in den kampf gegen diese rebsorte ein, indem sie mit verschiedenen maßnahmen und anordnungen den anbau und den Verkauf der hybridreben und deren wein verbot oder einschränkte. auch im Banrat der draubanschaft, dem beratenden organ des Banus, prallten seit dem Beginn seiner Sitzungen im Jahr 1931 bis zu seiner auflösung 1941 die meinungen über den hybridenwein und die maßnahmen der Banschaft zu dessen Zerstörung aufeinander. am stärksten widersetzten sich die räte des Banrates aus gebieten, in denen es viele anpflanzungen von hybridreben gab, den maßnahmen der Ban- schaft im Jahr 1932. damals versuchten sie den Banus drago marušič zu überzeugen, dass in be- stimmten gebieten einfach keine andere rebsorte gedeiht, der wein nur für den heimgebrauch her- gestellt wird und überhaupt nicht so giftig ist wie behauptet. Sie machten auch darauf aufmerksam, dass vor allem ärmere leute diese reben züchten und sie von den maßnahmen der Banschaft daher besonders betroffen sind. doch der Banus war in den diskussionen unnachgiebig, so dass in den fol- genden Jahren die Proteste stark abnahmen. auch als marušič im Jahr 1935 zuerst kurzzeitig din- ko Puc und dann im selben Jahr marko natlačen nachfolgte, verstärkten sich die einwände gegen die maßnahmen der Banschaft zur Zerstörung der hybridreben nicht. damals sah die Banschaft so- gar von der einhebung der Steuer auf diese reb- sorte ab. diese aber begann sich mit dem erneuten auftreten der Peronospora gegen ende des Jahr- zehnts wieder stärker zu verbreiten. gleichzeitig verbreitete sich auch der mythos von ihrer Schäd- lichkeit. interessanterweise bewiesen Jahre später, zu Beginn der siebziger Jahre des 20. Jahrhunderts, analysen von Proben des hybridenweins, dass diese Sorte eigentlich nur geringfügige mengen methylalkohol enthält und daher die gesundheit nicht stärker gefährdet als andere weinsorten. der mythos von der immensen giftigkeit des hybri- denweins und den seltsamen charakterzügen und Verhaltensweisen seiner konsumenten erwies sich in diesem Zusammenhang als Stereotyp, der vor allem aufgrund der gegensätze zwischen armen und reichen weinbauern entstanden war. Schlagwörter: hybridenwein, alkohol, weinbau, Banrat der draubanschaft.