Leto Vlil. — štev. 249
dom
PREIS - CENA L 1.50
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 20. novembra 1943
Morija po načrtu
»Slovenski dom« je dne 15. Januarja, po dolgem zaviranju . strani badoljevske cenzure, smel v fotografskem posnetku prinesti pismo, ki ga je Edvard Kardelj, član centralnega komiteja Komunistične partije . Slovenije ter član Izvršnega odbora Osvobodilne Fronte, pisal 1. oktobra 1942 novemu glavnemu poveljniku komunističnih tolp v Sloveniji. V njem je za ravnanje z nasprotniki komunizma dal naslednja navodila:
»Tiste, ki se bodo uporno borili, vse po-etreljajte. Duhovne v.e postreljajto. Prav tako oficirje. Intelektualce tor zlasti kulake (— kmete) In kutaike sinovol«
Vodstvo rdečih tolp so je navzlic zagotovilom, da so morili le enodgovornl ljudje; pavzllc amnestijam, ki sta Jih razglatala Vidmar In Kidrič; navzlic »kristjanskim« zagotovilom Edvarda Kocbeka In pridigam rdečega ministra za vere strogo držalo teh navodil, ki so točno izražena zapoved KPS ter dejansko ostvarjanje njenega revolucionarnega programa.
Komunizem namreč po svojih obilnih skuS-hjak ve, da Ideja ilvl le po ljudeh in pade z njimi, če se hoče komunizem znebiti Ideje, ki ograža njegov napredek ali celo obstoj, mora spraviti s poti najprej ljudi, ki so nosilci te Ideje.
Zaradi tega je treba likvidirati oficirja, če Je kot nacionalist nasprotnik komunizma ali revolucije; zaradi tega je treba ubiti duhovna, ki je že po bistvu svoje službe borec proti materializmu, filozofskemu temelju komunizma; zaradi tega Je treba spraviti s poti razumnika, ki je ostal svojemu ljudstvu in pjegovemu duhovnemu Izročilu zvest; zaradi lega je treba Iztrebiti krnela In njegov naraščaj, ki sta po svoji naravni navezanosti na rodno zemljo sovražnika vsega tujega, zlasti mednarodnega gospodarskega zenačevanja in pasilne proletarizacije.
' Slovenski komunizem je ta navodila stranke, zapisana po roki njenega prvega ideologa, z vso strastjo In brezobzirnostjo uveljavljal zlasti v kratki dobi zmagovite pijanosti po 8. septembru, če ravno v pijanosti In zavesti o zmagi ni pozabil na to prvo zapoved, je to dokaz, kako bistvena je za vse njegovo delo.
Ljudje, ki so po 8. septembru padali pod kroglami, sproženimi v tilnik v znamenju OF, to Je KPS, so pripadali Izključno tem itlrim slojem, ki jih omenja tovarii Kardelj. Llkvi-" diranl so bili: slovenski oflclr-naclonallst, slo-venskl duhovnik, oznanjevalec pravega evangelija, slovenski razumnik, ki je Jel za svoje ljudstvo v boj, slovenski kmet, označen z rdečo psovko »kulak«, ker je bil svoji zemlji ZvešT.' *********	-'.	...
Dokaz za v»e »o .o: Turjak, Kočevje, La-Iče, Grčarica, Jelenov žleb, metllike Drage, ter imena žrtev, ki naraičajo v stotine, če ne, žal, celo v tisoče.
Blazna, čez meje vsega človeikega segajoča morija nosilcev protikomunistične ideje iz omenjenih slojev pa izdaja in dokazuje tudi resničnost in popolno stvarnost Je ene zapovedi in J© enega načrta, ki ga Je za izvedbo revolucije v Sloveniji izdelala OF, to je KPS.
Iz vodstva OF v Ljubljani je po nekem Skesanem članu pred časom prijel nasprotnikom komunizma v roke načrt za pokolj prav vsega, kar ni komunistično, na deželi In v Ljubljani.
O	pravih ciljih OF ter o poteh do teh ciljev ne more nič govoriti razločneje in stvar-neje kakor ta načrt sam, ki določa, kako naj dve najvažnejši komunistični revolucionarni ustanovi: »VaJka zaJčita« na deželi ter »Ulična hiJna zaJčita« v Ljubljani, izvedeta likvidacijo, pokolj, vsega, kar je po delu, miJIje-nju ali pa celo samo po poreklu komunizmu nasprotno.
Načrt pravi:
». .. Prvih Jest ur po koncu vojne bo odločilnih za komunistično stranko, če zmaga tedaj, bo vladala, če ne, pa pade za vedno, če propade, so Izgubljeni voditelji In prvaki, zakaj bežati ne bodo mogli nikamor. Zato mora vsak pripadnik OF In KPS brezpogojno izpolniti svojo nalogo In bliskovito likvidirati (pomoriti) vse nasprotnike in vse, ka bi biti komunizmu kakor koli nevarni. Uiti ne sme nihče, zato odgovarjajo tisti, ki so za likvidacijo določeni, s svojo glavo .,.
..I Družina, ki Ima v svoji sredi enega samega Izrazitega protikomunista, se likvidira totalne, to ja do zadnjega dojenčka. Brezpogojno pa morajo biti pobili sledeči:
t. Znani voditelji protikomunističnega In proti ofarskaga gibanja, voditelji vseh nacionalnih organizacij Itd.
2.	Vsi duhovniki, redovniki in njihovi rftj-ožji sodelavci.
5. likvidirati ja treba vso Inteligenco, ki ni včlanjena v komunistični stranki. Kdor samo simpatizira z OF, mu ne bo prizaneJeno, ker bi taki mlačnežl utegnili ustvarjati nezadovoljstvo v bodoči sovjetski državi.
4. Poklati jo treba vsa trgovca, obrtnika, državna uradnika, zasebno namelčence In mala hljno posestnika ter njihove družine
5 Jasno je, da morajo Izginiti tudi v|l bogatail, veliki posestniki, Industrialci In po-dvbno.
4. Likvidirani bodo vsi mali zastopniki dosedanjega rada: častniki, podčastniki, orožniki, policaji, financarjl z družinami, rasen tistih, ki so člani komunistične stranke.
7.	Med prvimi bodo pobiti vsi imovlteji! kmetje in njihova družina.
... Kar se tiče bogatinov, trgovcev In Industrijalcev, ki z denarjem podpirajo OF, velja zanje Isto, kakor za tiste, ki to navedeni zgoraj. S tem, da so dajali denar za OF, so sl hoteli retiti kožo, a se jim ne bo posrečilo . ..
... Pobijalo se bo po spiskih. Seznam tistih, ki jih je treba likvidirati v Ljubljani, vsebuje 12.000 imen. Poleg tega bo po naknadni llkvidaclll pomorjenih Je okrog 1.000 ljudi, torej v Ljubljani skupno 20.000 ljudi. V Ljubljani bo v glavnem pobita vsa slovanska Intoligenca. Praktično za pokolj je to, da je skoraj vsa v Ljubljani. Vodstvo KPS sodi, da
'	•>	■-	.	:	■:*’	V-*,v;-'	•	V.	»■*
'V 1	V*’.	tl'
-.čVh#''-''* ^
■ •*
/	^	i
I	i.	■	:	'	V;	/
»OF kiimpft fur den Glauben und ftir das vvahre Christentum« (Edvard Kocbek) — »Of' se bori za vero in za pravo
Ir PkV* n rs	/[Til	vap/I	It	noltnlrl	1	)	„	»I	^	—	v.	J	J_-* —	z. __1___1.2	_	I	.	1,	S	1,	:	_	1.------J.zJ
krščanstvo«. (Edvard Kocbek). Da to drži, dokazuje med drugim ta starinski slovenski ■ križ ki so ga komunisti  	■	• m oskrunili,pri Semičul
Igral sem v rdeči komediji za glavo.
Od »belogardista" do polltkomlta/fa In rdečega vojnega referenta - vse za
rešitev odgnanih bratov
Neprijetno, Itakor vsako presenečenje, nas Bžiri najboljSe naše rojake takoj oddelili in jih
je tudi v Pudobu zadela novica o kapitulaciji
italijanske vojske. Badoljevski ženskarji so na moč pili in kričali, divjali in razbijali in tako zasejali med ljudstvo vse loške doline nered in zmedo. Le s težavo smo člani vseh vaških straž brzdali ljudstvo strasti, ki ga ob vsakem raz> padu tako silno napadejo.
Takoj smo razumeli svoj položaj. Prvi smo bili v vojaških magacinih orožja in živeža in vse spravili v naša skladišča v Pudob in Dane pri Starem trgu. Z municijo, orožjem in hrano smo bili preskrbljeni za več mesecev.
I)a bi bila naša ndarna moč še večja, smo »e združili iz postojank Grahovo, Dane in Pudob. Tako nas je bilo v Pudobu okoli 250 oboroženih. Kot edina oblast v tej dolini smo mir* no in pogumno Čakali . ..
Ne vem, česa smo bolj pričakovali, ali nove oblasti ali konca vojne. Bili smo brez vsake zveze z Ljubljano in ostalimi edinicami.
Prispele so prve in neverjetne novice z Dolenjsko o rdečem napredovanju in o rušenju naših postojank. Pudobski komandant je zato
14.	septembra zjutraj iskal prostovoljcev za pa-trolo na Bloke, kjer je bila naša posadka okoli 400 mož, da bi dobili zvezo in se pomenili za medsebojno poinoč.
Patrola — šest nas je bito, po večini sami študentje — je srečno prispela na Bloke, a naše posadke ni več našla. Bili so tu že komunisti, ki so dva člana naše patrole ujeli, ostali smo se umaknili in se ob 6 zvečer vrnili v Pudob.
Precej so se začele priprave na najhujše, a komunistični motorizirani konvoj — dva oklepna avtomobila, dva tanka in štiri havbico
ki so jo bližal Pudobu od vasi Višcvka, jih j<* ustavil. Naše moštvo je bilo po donem alarmu na svojih mestih in čakalo povelja, ki ga ni bilo .. %
Ob sedmih zvečer so komunisti zasedli našo postojanko. Razglašena je bila vdaja. Na dvorišču kasarne so nas razorožili, komandanta in
noč na dvorišču. Ko je nekdo skušal ubežati, pa mu ni uspelo, so še nas uklenili — s špago.
Potem pa so se kar vrstili mimo nas in nas vso noč zasramovali: »Zapeljanci, svinje plačane, prasei farški, lopovi izdajalski, izmečki slovenskega naroda, laški hlapci, marilei lastnih bratov,« in podobno.
V tej rdeči poeziji «e je posebno izkazal domačin komunist Hribar, ki ga je neprestano tiščala kaka psovka in jo je moral izbljuvati po nas. To je trajalo vso noč, ki je bila precej hladna in prepolna odmevov bližnjega in dalj-njega streljanja po loški dolini. Tako je prišla svoboda . .,
Drugo jutro so nam razglasili amnestijo, ki nam jo poklanja tov. Tito. Vendar pa moramo še počakati ljudskega sodišča, da bo ono odločilo, kdo zasluži amnestijo in kdo ne. In smo Čakali. Pa saj se nam nikamor ni več mudilo.
V zgodnjih jutranjih urah so začeli prihajati starši in sorodniki naših ujetih in še vedno uklonjenih fantov. Prinašali so jedi in od sočutja ter strahu glasno jokali in se brez glave gnetli med komunističnimi stražami, ki so jih podile z dvorišča, pa ni nič pomagalo. Ljudi je bilo vedno voč. In prilike za sramotenje je bilo tudi dovolj.
Zdaj so zmerjali še matere in sestre z italijanskimi vlačugami in izdajalkami, ki so rodile nas, take nestvore in izkoreninjence. Ta nad vse žalostna in trpljenja polna slika z dvorišča naše kasarne je z grozo in žalostjo odmevala po vsej loški dolini. Vzdušje je postalo neznosno, veseli tok življenja jo nenadno poniknil. Vsak nemi obTaz ti je povedal, da se je v prelepi loški dolini zgodilo nekaj strašnega.
čas je tekel, čeprav mnogo prepočasi. Sramotenja smo se bili že najedli in navadili. Ob štirih popoldne se je sešlo »ljudsko sodišče«. Pozorno smo preračunavoli, na katero stran bo ljudstvo prevladovalo, čez tri četrt članov ljud-
skega sodišča je bilo poštenih, naših ljudi. Hvala Bogu! Oddahnili smo se.
Že pri prvih fantih, ki so bili postavljeni pred sodišče, se je pokazalo, da tako ne bo nihče obsojen. Nam je rasel pogum ob toliki zaslombi, ki nam jo je dajalo ljudstvo. Komunisti so bili nezadovoljni s sodiščem, z nami pa itak. še enkrat so vse skupaj pošteno ozmerjali, nato pa ljudsko sodišče napodili. Nos so vprašali, če se kdo prostovoljno javi k rdečim. Nekaj sc jih je javilo. Ostali smo vztrajali v opoziciji. Nazadnje pa so nas vse mobilizirali in 18. septembra že oborožili.
Dodeljen sem bil v prvo četo »Loške udarne brigade« • sedežem v Starem trgu.
Začele so se vojaške vaje z orožjem. Treniral nas je neki kapetan Aleksandrov.
Na vprašanje, če je kak univerzitetni študent v Četi, sera se javil. Glave sem si bil namreč že svest in sem smatral za pametno, vsak položaj izkoristiti. Zanašal sem se nekoliko na svoje igralske sposobnosti.
Kapetan Aleksandrov me je precej postavil za politkomisarja 1. čete. Težka igra se je pričela. Pa že zdaj moram povedati, da nisem imel nobene politične ure. Kako neki? Kar bi fantom, ki so bili pretežno naši iz vaških straž, lahko po pameti in srcu govoril, tega nisem smel. Kar bi jim pa po službi moral neumnega trobiti, pa nisem hotel in tudi mogel nisem, ker v laži nisem verziran. Izgovarjal sem 6e s pomanjkanjem časa.
To mi je bilo mogoče, ker so Nemci prav tiste dni stolkli Cerknico in smo se jih tudi mi nejunaško bali.
Ta strah nas je spravil na pot is Starega | trga V Markovec, drugi dan pa na Knežjo njivo, kjer smo ostali tri dni in se pripravljali in nadalje organizirali za dobo poznejših težkih dni.
Tu smo zadnjikrat videli kruh, prvikrat pa naš celotni brigadni štab: Komandant brigade
Nadaljevanje s 2. strani.
za Slovence ne bo nikake škode, če bodo ostali brez Inteligenco, saj bo Slovenija samo košček velike boljeiviške Rusije — bo kot njena skrajna zahodna pokrajina rezervirana zlasti za bodoče sovjetske obrambne naprave, to naš narod ne bo Imel več tvoje Inteligence, ta bo 2e v nekaj letih docela ulival v boljšaviško življenje in miselnost...
... Izven Ljubljane bi se po sodbi vodstva KPS moralo likvidirati še 20.000 Slovencev. Pobitje 40.000 ljudi, to za slovenski na-rod n. bo Imelo nobanaga pomena.
Organizacija, ki bo Imela nalogo likvidirati v»e, ki to na seznamih, je v Ljubljani Ulična hiina taJčIta. Ta je organizirana v trojkah in de»etkah. Njeno načelo je, da mo-'© v vsaki drullnl, to ne pa viaj v viakl hijl imeti enega organiziranega člana, ki do najmanjte podrobnoitl nadzira vte življenje: koliko zaslužijo, kaj kuhajo, kaj govore, • kom >e družijo; ki nadzira delo in govorjenje vsakega družinskega člana ali stanovalca ter
o	vsem porota svojim vijjlm. Clanl UHZ to lahko vsi: molki, ženske vseh starosti, tudi otroci brez ozira na poklic ali družabni položaj. Pobijati bodo morati tudi otroci. Zato jo treba vse Člane UHZ sistematično vzgajati za to nalogo s propagando, z upanjem na rop itd. Zlasti važno vlogo v UHZ Igrajo
ionske, posebno itudentka. Vsak član UHZ Ima nad sabo skrivnega nadzornika, zaupnika KPS, ki nadzira vte njegovo delovanje.
Likvidacija bo trajala 1—5 dni. V tem čqsu ne bo nihče odgovarjal ia umore, rope in tatvine. Agitacijo za UHZ Je treba delali v glavnem z obljubami o ropu, da bodo člani UHZ v času likvidacije lahko ropali vse, kar Je bilo lasi njihovih žrtev. UHZ bo tiste dni gospodar nad vsem. Po preteku likvidacije se bo imovina Hkvldirancev razlastila za korist države.
Znamenje za začetek likvidacije bo dalo glavno vodstvo Zaičlte. Voditelji skupin bodo nekaj dni poprej obvelčenl, kakino bo znamenje za začetek, če bo ponoči, bo najbrž za nekaj časa ugasnila luč. Morda bodo tulile sirene v določenih presledkih, ali se bodo na kolesih In avtobusih vozili okoli zaupniki Zaičlte. Na znamenje morajo stopiti v akcijo vsi člani zaičlte s pripravljenim orožjem.
Vsakdo mora Imeti pripravljeno svoje orožje. V kolikor ne bo strelnega orožja, mora vsakdo poskrbeti za note, krampe, sekire, kladiva in podobno. Napad na stanovanje Hkvldirancev mora biti hiter, odločen In temeljit. Vsako usmiljenje ali oklevanje pomeni
Izdajo. Pri likvidaciji je treba paziti na to, da nihče ae uide.«
Posebna navodila veljajo za tujerodce.
V	kolikor so tl mali ljudje, se jih ne sme niti najmanj ogražati. Večina teh je vedno simpatizirala s slovensko komunistično stranko, ali se te od prvega početka udejstvovala v njenih vrstah. KakrJno koli nasilje ali ogrožanje, ki temelji na narodni mržnjl Ih lo-vinizmu, se mora v kali zadulltl ...«
Tako ta načrt.
Dogodki po 8. septembru so dovolj razločno in prepričljivo dokazali, kako je resničen. VaJka zaJčita in terenski odbori na deželi so svojo nalogo ponekod v celoti opravili skoraj tako temeljito, kakor Je zapovedano. V Ljubljani pa je, kakor sllllmo, Kardelj Edvard v noči na 9. september do treh zjutraj čakal v Kazini badoljevskega poveljnika, da bi	mu ta	Izročil mesto	v oblast, prebivalce pa	v	likvidacijo Osvobodilni fronti.
Samo naključje, da Je bila to uro te na mestu nemlka vojska, je Ljubljano relllo morije po navedenem načrtu.
In ker je Imela to srečo-, naj zaradi de,-tele, ki jo	je	ta	načrt oblil z	novimi valovi
krvi, verjame,	da	je resničen,	kakor je res«
nična ta nala krlf	a
Ustroi Nemške delovne fronte ter njene nalose
Nove razmero, kt «0 nastale po 8. septembru, 60 slovenski narod v celoti vključile v politično, vojaško in gospodarsko področje Velike Nemčije. Potrebe vsakda-njoga dne, zlasti gospodarske, nas bodo vedno bolj privajale v slik z raznimi ustanovami, ki so bistveno za novo Nemčijo tel za njono socialno ureditev. Poznanje teli ustanov je nujno potrebno za razuraevanjo današnjega življenjskega reda v Nemčiji, pa tudi za kakršno koli uspešno sodolovanjo na tistih področjih, kjer nam gn danes nalagajo naše najosnovnejšo življenjsko potrebe.
Današnje Nemčije si ni moči misliti brez sodanje ureditve dela v njej in brez ureditvo vseh vprašanj, ki so z delom in z novim pojmovanjem dela in njegovih nalog v bvozi. Poznanje te uroditve tdr načol, po katerih je izvedena, so zdi, da jo zdaj za n rt *aj-važnejše.
Zaradi tega smo se namenili, da bomo v informavijo naših bralcev in vseh, ki Jih ta vprašanja zanimajo, prinesli, najprej prikaz o nemški delovni fronti (Doutsche Ar-beitsfront — DAF) kot osrednji urojevalki moralnih, političnih in strokovnih vprašanj, ki so v zvezi z delom v Nemčiji ter s tem
o	enem poglavitnih činilcov pri nemških vojnih in gospodarskih naporih.
Nemška narodnosocialistična stranka sl je ustvarila važno orodje z nemško delovno fronto, na katero je pronesla tudi izvedbo vseh socialnopolitičnih nalog za nemško ljudstvo. S tom so socialna in gospodarska vprašanja postala sestavina strankine politično voljo s končnim ciljem, da Be z ureditvijo teh vprašanj uresniči nacionalno socialistična skupnostna miselnost. Samo po sebi se razume, da je tomoljni pogoj za to odklanjanje vseh razrednobojnih delavskih organizacij.
Vodstvo nemške delovne fronte je v rokah političnih voditeljev narodno socialistične »trnnke. Nemški delovni fronti so zaupane različne nalogo, ki so zlasti svetovnonazorske narave, potem pa tudi stvarnega oziroma strokovnega značaja.
Delovne fronte izpolnjujejo svoje naloge najprej v obratu, potem pa v krajevnih skupinah oziroma v celicah in blokih, kjer imajo člani delovne fronte stanovanja.
Nemška delovna fronta je organizacija, ki uri svoje člane zlasti v zuvesti o narodni skupnosti in to v obratu, potem pa tudi ob delopustu. V slednjem primeru so poslužuje posebne narodno socialistične organizacije, »Radost dajo moč« (Kraft durch Freudo — KDF).
V vsakem samostojnem obratu, ki ima najmanj šest delovnih moči — 1 vodja obru-ta in 5 uslužbencev — je postavljen obrutnl zaupnik fronto, ki skrbi za socialnopolitično, organizaloričue in osebne zadeve.
V obratih z manj kot 6 uslužbenci je za socialnopolitična, organizatorična in osebna vprašanja osebno odgovoren in za njih obravnavo pristojen krajevni zaupnik delavske fronto.
Naloga obratnega zaupnika delavsko fronte mora biti v tem, da s primernim vplivom oziroma s podpiranjem obratnegu vodje dosožo, da postane obrat pravi zgledni obrat.
Njegova skrb je, da izposluje pravično socialno izonučenje zaradi varstva miru pri delavstvu in da ta mir tudi ohrani.
Obratni zaupnik delovno fronte skrbi s svetovnonazorskim vplivom in osobuim uglo-dom med obratnimi nameščonci. da se v obratu goji in pospešuje duh skupnosti in tovarištva, ki je poglavitno nučelo nacionalnega socializma. On je čuvar narodnoso-cialističncga načela, da je obrat norazrušna enota in da Je varovanje In negovanje delovne sile uslužbencev pogoj za uspešen In k napredku stremeč razvoj obrata samega.
Naslednja naloga obratnega zaupnika je, da skrbi za to, da dobe vsi obratni uslužbenci, ki prihajajo v poštov za eprejem v j delovno fronto, pruvl pouk o ciljih nemške delovne fronte in da postanojo njoni člani.
Obratni zaupnik jo odgovoren za izvedbo nalog, ki sta mu jih naložila pristojni krajevni zaupnik fronte in za tisti obrat pristojni okrožni vodja delovne fronte.
Obratni zaupnik vodi v obratih do 30 mož tor v obratih, ki imajo vočjo število uslužbenstva, posebne sezname.
Nalogo obrutnega zaupnika, za katerih izvedbo jo odgovoren, katere pa morajo v večjih obratih po njogovem nalogu opravljati sodelavci, so tele:
1. Dopolnilna poklicna vzgoja. V obratih, kjer ni nobeno delavsko skupine za poklicno vzgajanje obratnega delavstva, ali Pa je ni mogoče sestaviti, poskrbi in izvede dopolnilne vzgojne ukrepo obratni zaupnik sam. Dalje sodeluje pri poklicnih tekmah vseh dolovnih Nemcev in sodeluje pri njih izvedbi.
2. »Radost daje moč«. Obratni vodja delovne fronto skrbi za udeležbo uslužbencev pri prireditvah orgunizacijo »Radost dnjo moč« in z udeležbo pri ugodnostih njenih ustanov.
Posebno je odgovoren za obratne prireditve, kakor so prireditve med oddihom, obratni izleti in obratne prireditve, obratni koncerti in obratno umetniške razstave, obratni športni tečaji, športne prireditve itd.
3. Lepota dela. Obratni zaupnik delovne fronte je odgovoren, da so zamisel o »lepoti dela« tudi dejansko uresničuje. V obratih z več kakor 20 uslužbenci zaupava izvedbo teh nalog posebnemu namestniku.
4. Obratna glasila, obratne knjižnice. Ako so dani potrebni pogoji, sproži obratni znupnik izdajanje obratnega glasila in dejansko sodeluje pri njegovi izpopolnitvi.
Nadaljevanje s 1. strani.
*— Ličanin t komunističnim imenom Gcdžo, bri-gadni politkomisar — Ljubljančan s komunističnim imenom Sokol, kdraandant I. bataljona — Dušan iz Zapotoka, mizar, njegov namestnik — Mirko Čepeljnik iz Ljubljane, politkomisar t bataljona — Tone Tnrnher, sin učitelja v Prigorici pri Višnji gori; njegov namestnik — Edo Kokalj iz Ljubljane; bataljonski vojaški trener Drago Mrhar, gostilničar nekje iz bližine Ribnice; komandir prve čete — tereuc iz Starega trga Čufar Jože, ki ga poznam jfce iz sodnijskih zaporov, ko sem bil zaprt zaradi prvega kornu-nističnega napada na Lož.
Ti so bili stalno na svojih mestih. Ostali so se tako hitro menjavali, da jih nisem mogel spoznati. Vprašal sem nekoč bataljonskega politkomisarja, zakaj so dobre take pogoste menjave. Pa mi je mož dejal: »Veš, tovariš, so preveč umazane preteklosti. Moštvo jih zaradi tega noče ubogati, če bi jih ne poznali, bi bilo vse dobro ...«
Tretji dan bivanja na Knežji njivi je bil blagoslovljen s prihodom znanega komunističnega duhovnika Lampreta. Sklicali so brigadni zbor na nekem travniku, prinesli so mizico in križ z dvema svečama.
»Prisega!« —- Goto ki so nam pojasnili velevažni zgodovinski pomen te prisege. Poudarjali so, da prvič v zgodovini slovenskega naroda prisegamo pravi domači vojski, kajti doslej smo prisegali vedno tujcu. Isto slamo je mlatil ie tovariš Lampret. • Ko je bil tega posla že sit,' je slovesno pristopil k mizici, prižgali so sveče in prisega se je začela.
Dvignili smo pesti — Lampret se še odkril ni, pokrit je bil v titovko s rdečo zvezdo — in smo .za njim ponavljali besedilo, ki prisege ni posvečalo ne Bogil ne vragu. Prisegali smo * prazno.
Po prisegi pa je komandant brigade napovedal, da »jutri pa gremo Nemce gledat«.
»Gledališka umetnost se je vrnila na deželo...«
In smo Sli. Skozi Bloško polico. Grahovo in Cerknico v Begunje. Cerkniške razvaline so se še kadile, pogorišča so bila že vroča. Ko so nas ljudje zagledali, so bledeli od strahu. Bali so se novega bombardiranja zaradi tolovajev in so nas za	božjo voljo prosili, naj	čiinprcj	Izginemo iz	Cerknice. To	smo storili,	ker smo se
mi tudi bali.
Nikjer na poti se ni dalo za denar nič dobiti, niti nekaj krompirčkov ne. Pa vendar sem dobro živel. Sc vedno sem namreč nosil obleko od vaških straž. Sel sem v hišo in godrnjal čez komuniste in jih preklinjal. Takoj so bili na mizi koruzni žganci in mleko. S titovko pa gnile repe nisem dobil.
In tega sem bil nadvse vesel.
Drugo	jutro smo šli	na Rakek.	Zasedli	smo
vse grebene okoliških	hribov in	prežali	ves
dan. Zvečer so Nemci opazili našo patrolo in streljali nanjo. Vso jo zbežulo. Putrule nismo nikoli več videli.
Začeli so se boji, ki so trajali 16 dni in so nam bili samo v škodo. Komandanti so vzpodbujali: »Ko zavzamemo Rakek, bo Borovnica sum. po sebi padla, takoj nato gremo na Ljubljano. Tovariši, takrat pa bomo žrli in kadili, da bomo vse nadoknadili, kar smo doslej zamudili. Pogum!«
Pa ni bilo poguma.
Vsak dan smo imeli smrtno Žrtve.
Nekega dne pa kar na lepem pride rdeča artilerija — dva topova in težek minomet. Boj je dobival frontalni značaj. Četrti dan zjutraj je začela streljati artilerija, ki pa pet dni ni niti enkrat zadela Rakeka, čeprav jo streljala s hriba nad Rakekom in imela približno 500 m zračne črte do cilja. Topovi so bili brez merilnih priprav. Zato so komunisti pred streljanjem gledali »kozi cev, in če se je cilj videl — v tem primeru Rakek — so začeli s streljanjem.
Mi položajniki smo gledali in gledali, kje na Rakeku bo eksplodirala granata. Pa tega nismo dočakali, še pok granate nekje izza daljnih hribov smo komoj slišali.
Končno se je šesti dan vendarle posrečilo spraviti granato T bližino Rakeka. Nemci »o ostro odgovarjali. In takrat smo mi vsakikrat bežali. Ranjence so vozili T Kočevje T bolnišnico.
Politkomisar I. bataljona se je neupravičeno veselil: »Tovariši, če hočemo spet enkrat pošteno jesti in kaditi, se moramo potruditi, da bo Rakek čimprej naš. Nekaj, dni še in Rakek bo naš. Jutri pridejo naši tanki. Jutri zvečer bomo spali, pili, jedli in kadili na Rakeku.«
Drugi dan smo res spuli v strelnih jarkih pred Rakekom in čakali tankov. Ker' se je politkomisarju Tonetu Turnherju zdelo čakanje dolgočasno, se je prišel na naš položaj, ki je bil le 50 m od glavnega bunkerja, kratkočasit s težko strojnico. Sprožil je 20 strelov na bunker, zaradi česar so Nemci postali pozorni Bilo je deževno vreme. Zato se je dim od strojnice vlekel kakih deset metrov po zemlji T vidni megli.
Čez nekaj minut so padale po nas mine iz težkega minometa — 25 — in v 3 minutah smo imeli tri mrtve io osem ranjenih.
Umakniti smo sc za 100 m nazaj za hrib, Komandir čete je iskal prostovoljce za reševanje ranjencov in mrličev. Tovarišice bolničarke so namreč vedno zbežale, ko je začelo pokanje Pojavile »o se vse prepadene šele kako uro po .borbi. Nihče se ni javil.
Komandir izvleče revolver in določi: »Ti greš. ti, ti in ti!« Med temi sem bil jaz prvi. Bili smo snrni »belogardisti«. To bi se reklo, nap ni bilo škoda, če se pač kaj zgodi.
Položoj je bil kočljiv. Sli smo. Tod bom se ustavimo. Spomnim se zvijače. Iz žepa izvlečem bel robček in si ga z vrvico privežem na prsa. Po trebuhu se splazim do njijbližjcgn mrliča in narišem s krvjo na robček rdeči križ, Nato vdan v božjo voljo stopim pogumno na greben hriba prav pred nemški bunker. Pocukam. Noben strel ni padel. Pokličem ostole tri tovariše. Pospravili smo vse.
Stvar se je obnesla. Po izvršenem dejanju som robček vrgel v grmovje in stvar smo pravim tolovajem zamolčali.
Po tem dogodku se je v moštvu vedno močneje oglašalo nezadovoljstvo in godrnjanje zoper nesmiselnost take borbe. Stvar sem takoj pograbil in naraščajoče nezadovoljstvo podpihoval. Delovanje na tem področju je bilo najbolj plodonosno. Koko, bom povedal pozneje.
Boj je postajal vedno ostrejši.
Drugi dan zjutraj je prispela novica, da se nam Nemci bližajo in da nas bodo napodil. V mrzlični naglici smo stekli na položaje in odprli močen ogenj. Pa je bil nemški še hujši. Pri umiku mi je krogla preluknjala levo stegno. Javil sem se rdečemu zdravniku, ki me jc poučil: »Tovariš, v gozdovih so vse samo zaceli.« Pa se je moralo.
Tako sem izostal pd trikratnega brezuspešnega »juriša« na Rakek in nisem bil priča žalostnega konca dveh rdečih tankov, ki sta na-padel« Rakek. Pivi je zadel ob miuo, drugega
Ljubljana, M. novembra.
»OledaliSka umetnost se jo spet povrnila na deželo ...«
Tako zaključuje slovensko komunistično jrlasllo * dne 27. oktobra poročilo o nastopu ljubljanskih dramskih in opernih igralcev In igralk na kočevskem odru »svobodno izvoljenih poslancev«. Gledališka umetnost se je pridružila svečenikom »svobodne« umetnosti: Vidmarju, Kardelju, Kocbeku In drugim. Polog teh so zdaj zablestola tudi imena raznih igralcev.
Delo te novo gledališke družine, ki je že dve loti prej izpolnjevala navodila svojih bivših rdečih predstojnikov, sega precej daleč nazaj. Pod krovom ljubljanske Dramo in Opore se je zbiral stalen krog ljudi, ki so vostno Izpolnjevali načrtna navodila OF.
Duša vsega aktivnoga komunističnega dela v ljubljanskih gledališčih sta bila tovariša Jerman In Cesnik. Da bi čimprej postala prava člana komunistične Btranke, sta takoj začela z organizacijo somišljenikov OF in jih sklicevala na redne sestanke v hišo, ki je že toliko let dajala zavetje Josipu Vidmarju, danes uradnemu voditelju krvniku našoga naroda.
Jorman je orgnalzlral v Drami zbiranje denarnih sredstev ln drugih prispevkov za Aglt. Prop., propagandni odbor KP8.
Dve leti se jo ta »dramaturška straža«, kakor so skupini rekli, zibala v udobju gledališča in prirejala pred zastopniki tedanje oblasti celo razne »lojnlnostne« nastope, da | bi tako zakrila sum, ki je že padal nanjo.
Kako so prišli Številni ljubljanski igralci po 8. septembru na deželo, ne bomo pojasnjevali. Jerman in Cesnik sta že prej vse točno pripravila. »Kulturni« krog igralcev se je zbral najprej v Orehoviol pri Kostanjevici In imel prvi skupni Bestanek z blv-Sim dramaturgom in predsednikom OF Vidmarjem. Ustanovili so poseben kulturni gledališki odsek, ki je bil podrejen šefu Aglt. Prop. KP3, Krlvou Jožefu. Toga sestanka so se udeležili: Kocbek, BajlS (po rodu Sta-jerc) in znani komunist Boris Ziherl, kateremu je KPS zaupala nadzorstvo nad novim glodaliSkim odsekom. Vidmar je bil silno vesel svojih tovarlSev, ki so prUSIl, da mu pomagajo Siriti kulturo na deželi. Pohvalil jih je ln dejal, da so oni tisti, ki bodo s svojim delom položili temelje novega slovenskega »svobodnega« gledališča.
Kmalu potom so je ves krog »kulturnikov« preselil ▼ Meniško vas pri Toplicah. To je bilo 26. septembra. Tu so igralci prišli; v stik s Kidričem, Mikužem, Fajfarjem, dr. Brecljem in drugimi komunističnimi veljaki, katerim so prirejali zabavne ure.
Potem Je prlSlo povelje, da se morajo umakniti na Bigelj, kjer so bili tudi najdlje. Od tod so odhajali na teren in prirejali kulturne mitinge« po deželi.
Na Riglju so se zbrali naslednji Igralci ln Igralke: ekonom Jerman, Sintič. Zvone, Gale, Tiran Jole, Simčičeva, Turk, sestri
Stritarjevi, Kristančič, Cesnik, Prcsetnik, Potokar, Starčeva ter komponista Sturm in Pahor, Ta dramska in operna družba jo čakala tudi Igrulca Koiiča, ki pa zaradi ovir ni prlSel na mesto.
2e v začetku je prišlo med igralci do ostrih sporov: med somišljeniki OF ln kandidati oziroma člani stranke, ki so hoteli imoti popolno nadzorstvo nad vsomi. Igralci se seveda niso mogli vživeti v gozdne razmere. Sturm in Cesnik, ki ju je določila KPS za nadzorstvo nad lgralol, sta po nalogu KPS hotela Izvesti volitve politkomisarja za novo ustanovljeni glodališki in oporni odsek. Tovariši in tovarišice pa se niso nifi kaj vnemali za nadzorstvo politkomisarja.	\
Se do bolj ostrefea spora pa jo prišlo med igralci pri Izbiranju programa za nastope na deželi. Cesnik jo zahteval po nalogu KPS recitacijo komunističnega pesnika Bora ln Vide Brestove, kar pa so drugi odklanjali. Prišlo jo do tako hudega spota, da bi bil eden kmalu na stiirt obsojen, če bi ga ne bilo rešilo naključje — namreč beg, ki je sledil zaradi nemSklh sunkov naslednje dni, je rešil tega ln druge, da niso prišli pred sodišče.
GledaliRkl elegant se na lepem Bij?lju niso nič dobro počutili. Vodstvo OF jih je hotelo pridržati « podkupninami ln denarjem, ki jim ga je prinesel tovariš Vidmar.
Prvikrat so tl igralci nastopili na »osvobojenem« ozomlju v Kočevju, in sioer na zborovanje »svobodno« izvoljenih poBiancev. Ze prej so dobili naročilo, da pripravijo tako imenovani ' »skeč«, ki naj bi podžigal ljudstvo, da bi prav volilo.
O uspohu njihovega prvega nastopa so že poročali tovariši sami. Pozabili so le omeniti scenografa Nika Pirnata, ki je tudi tu pokazal svoje vsestranske zmožnosti. Odigrali bo Koebokov »Večijr pod Ilmeljnlkom«. ki celo po komunističnem poročilu samem ni uspel. Tisti, ki so posluSall njegovo razvlečeno filozofijo, so reWl, da zadeva ni nič vredna. Kot recitatorji so tu nastopili Turk, Tiran, Slmčičova in Starčeva.
Drugi večer so uprizorili Klop&lčovo »Mater«.
Po teh nastopih sta se gledališki družini spet vrnili na Blgefj ter popivali po zidanicah, komponista Sturm in Pahor pa sta spet rljudsmjezikuke enes smojonatis niti, komponirala ... Tako je Pahor n. pr. zložil napev za komunistično himno »Bazpnite čoz ves svet vošalat«' Nekateri, zlasti Cesnik, kar niso mogli razumeti, da jih kmetje niso marali sprejeti v hiše. Še v zidanicah jih niso nikoli pustili samih ...
Da bi sl pridobili zaupanje ljudstva, so 811 tudi t Cerkev v Toplice ter se udeležili maSe. Tovarišica Stritarjeva je nastopila na korn in odpela »Ave Marijo«.
Okrog 10. oktobra je bil v Metliki »prev-nlSkl kongres«. Na njem so se zbrali rdeč.1
krvniški sodniki, med njimi odvetnik Btan-te, Kržišnik, Polak, Ante Novak, Kidričeva žena (šefinja slovenske Ceke) in drugi.
Najvofi nastopov so igralci morali prirediti v Soteski pod Bogom, kjor je bilo t gradu glavno poveljstvo komunističnih tolp. V bolnišnici za ranjence v Zdraviliškem domu so bili mod drugimi zdravniki: dr. Lunaček (psevdonim Cedrih), dr. Bogdan Bre-colj, dr. Milaveo, dr. Tavčar Igor in drugi.
Tako je živela rdoča gledališka družina do 20. oktobra, ko so je približala kraju nomška vojska V času, ko bo pod krvniški-ml rokami padali v Turjaku, Vol. Laščah, na Osolniku, v Jelenovem žlobn in Mozlju stotorl dobri Slovenci, bo se komunistični voditelji naslajali ob zabavnih prireditvah ljutiljanskih igralcev.
Teatra je bilo kmalu koneo. Okrog 20. oktobra je pravna komisija, ka'erl je načeloval znani komunist ini. Kumbatnvii — Filip Kalan iz Ljubljane, odločila, da se ves Agit. Prop. razdeli na posamezne brigade, in sicer v 15, idlvlzijo« (Bela Krajina), 14. »divizijo« (Notranjska) in 16. »divizijo«, ki sta jo sestavljali Ljubljanska in Levstikova brigada. Tovariša Starčeva In Gole sta šla v IS. divizijo, Simčičeva in Cesnik v 14. divizijo, ostali pa v Ljubljansko in Levstikovo brigado.
Beganje se je pričelo. Nežne Igralke in fini igralci so morali na Spod. Brezovico,
kjer so bile pod poveljstvom slovitega mo« rilca Cente in komisarja Murka. Tovarišic«! bo potem morale na Golo, kamor so tovariši pripeljali enajst na Barju ukradenih prai šiiev. Tam »o »e mastile na račun onih ljm di, med katere so prišle širit »kulturo«.
Potem so romali pod stalnim zasledoi vanjem in preganjanjem v Staro vas, na Hudo Polioo pri Šmarju in od tam spet v St. Jurij pri Grosupljem. Na Vrbičju bo so razpršili na vse strani proti Mokrcu. Beg jih je ptrlsilll potem na Krim, kjer pa so bili spet obkoljeni.
Tako je bila gledališka družinji OF razbita in bilo Je konec njenega »svobodnega« kulturnega udejstvovanja na deželi...
Usoda Ludvika Mrzela
Borovnica, 17. nov* Nemška motorizirana patrulja, ki je dne 11. novembra nepričakovano vdrla v Rakitno, je tam presenetila skupino komunistov, ki »o pobegnili iz Mačkovca. V neki hiši so našli skritega tudi književnika in časnikarja Ludvika Mrzela. Bil je tako iz--črpan, da ni mogel niti bežati, kot jc bežalo 9 njegovih sodurgov. Pri zaslišanju je povedal, da je po 8. septembru odšel službeno v Grosuplje in Višnjo goro, nato pa taval z razbitimi komunističnimi skupinami oko-•11 Zolimelj. Golega, okrog Mokrea, Iške, se umaknil na Krim in od tod v Bakltno. Proden je prišel tja, je bil štiri noči in tri dni v gozdu v pol metra globokem snegu.
Nemška de!ovna fronta
Nadaljevanje s 1. strani.
Skrbi tudi za ureditev obratno knjižnico in pritegne v obratih z več kakor 300 uslužbenci posebnega izobraževalnega pomočnika, ki opravlja to nalogo.
5. Šport. Obratni zaupnik' pospošuje Športno urjenje uslužbenstva. V večjih obratih s) vzame pomočnika, ki se imeuujo obratni Športni pomočnik.
6. Mladina. Za obdelavo mladinskih vprašanj v obratu je v malih obratovališčlh pristojen obratni zaupnik sam, v večjih obratovališčlh pa sl lzbe/e obratnega mladinskega varuba, ki mu naloži izvedbo vseh političnih, socialnih ln poklicnih mladinskih opravil.
Posebno pozornost mora obratni zaupnik posvetiti vzgoji vajencev. Soodgovoron je za to. da se v njogovom obratu učenje vajencev izvaja v narodnosoeialističncm duhu, ln sicer z uvedbo vajeniških obratoval-nlo Itd.
7. Zavarovanje proti nezgodam ln škodi. V najtesnejšem sodelovanju z obratnim vodjem skrbi obratni zaupnik tudi za dobro varstvo pred nesrečami In Škodo. V večjih obratih je za to nalogo poklican poseben glavni zaupnik za nezgodo.
8. Obratni zbori. Dostojna izvedba obratnih zborov jo nova naloga obratnih zaupnikov.
9. Zdravstvena vprašanja. Iz toh podrobno navedenih nalog je razvidno, da je obratni zaupnik kot zastopnik stranko odgovoren za varovanje zdravja obratnih uslužbencev. Bdeti mora torej nad zdravstvenim stanjem vseh ljudi v obratu in dajati potrebne migljaje obratnemu zdravniku oziroma po krajevnem zaupniku te migljaje pošiljati pristojnemu uradu za ljudsko zdravje. Z zdrav-niškimi pregledi v obratovališču, z začasnim ali stalnim menjavanjem delovnega mesta skrbi za varovanje delovne silo vsakega posameznika.
10. Domovi. Obratni zaupnik je dalje odgovoren z« obravnavanje vseh vprašanj, ki se tičejo vprašanja domov. Njegova naloga se razteza na to, da daje podatke in zbira imena tistih obratnih tovarišev, ki imajo veselje do naselitve.
11. Obratne sknplne delovne fronte. Po-. sebna naloga odpad© na delavske skupino. ; Obratni zaupnik jo vodja delavske skupina j v obratu.
Obratna skupina je spoj vseh aktivističnih nncionalno socialističnih sil v obratu.
Pripadnost k obratni skupini temelji na prostovoljstvu. Pričakujejo pa, da so člani obrata pripravljeni postati aktivni bojevniki za narodnosocialietično pojmovanje dela.
pa so nemški protitankovski topovi pohabili in onesposobili za nadaljnje gibanje. -r> o""
V poznejših bojih, k! so povsem ,11*111 *e
opisanemu, sem bil še dvakrat ranjen. In vse »e je samo zabelilo. »V gozdovih.;.«'
Ves čas, ko sem bil četni politkomisar, so me štabovci skrbno opazovali in kontrolirali. Spoznali so, da nisem za to službo, ker je ne vršim, kot bi bilo treba.
Nekega dne me pokliče komandant bataljona in mi reče: »Tovariš! Svoje dosedanje službe nisi vršil. Zakaj nef« »Tovariš komandant,« sem odgovoril, »tl se temu neupravičeno čudiš. Soj vendar veš, iz kakšnih političnih krogov sem izšel, in da v stvareh komunizma nisem dovolj razgledan, da bi lahko koga poučeval ali celo odgovarjal na najrazličnejša vprašanja. Daj mi tovrstno literaturo, da se najprej izobrazim, šole polom bom zmožen take službe.« — »Dobro,« je razumel komandant, »bomo pa tako naredili. To službo zgubiš. Ker pa si edini intoligent v bataljonu, boš prevzel bataljonsko vojno poročevalsko službo. Si po.višan v oficirja in spadaš bataljonski štab. Da veš — za vsako poročilo
dveh dneh »e ni«*^vrnile Iliri patrole po 15 1
mož.	'1 >VDl° ',c“1 j^—•
ZhTiiflt preneTitttiV* Vrijev za BakeV sem mo- * uren) — 8 severa. V nekaj dneh, najkasneje v
»Eno fašistično zver imo že zapodili * naie •vete zemlje, čaka nan ie mbo en f&Iistični
ral taktiko dezerterjev spremeniti. Okoliščine io ini^i tfcm 'fcijajno pomagale.
Čez neka) dni se je ves I. bataljon XIII. ndnrne brigade tanpofil če* KozTjek, Dobec, Pa-dež in Pokoj išče skozi gozdove proti železnici. Morali bi jo prekoračiti.
Sprožil sem debelo skalo, ki je z ropotom zgrmela železniško progo. Bili smo opaženi! Nemci so začeli srdito streljati na nas in po progi. Prehod je bil nemogoč.
Komandant bataljona je na ves glas kričal: »Kdo je to naredil?! To je sabotaža! Na mestu ga ustrelimlc
Podobno sem kričal tudi jaz. Vpitje se je še povečalo in mojih pripravljenih 34 dezerterjev je ▼ tem izginilo neopaženo ▼* uoč. Ves dan smo prebili v gozdu in poslušali razbijanje Tomšičeve in šercerjeve brigade.
Ponoči smo Se vračali v izhodišče Selščck pri Begunjah. Ob enih ponoči smo na Poko-jišču padli v nemško zasedo. Nastala je grozo-
odgovarjaš osebno'. Zato je najbolje, da si	*»ed«.	Popadali	smo	na	tla	io	pol	ure
vseh vojnih akcijah osebno navzoč. Upam, da bol v redu vršil novo službo. In ko se izobraziš, bol odličen partijec! Zdravo!«
V novem	položaju	sem	se počutil	mnogo
bolje. Kot oficir sem imel zdaj tudi nekaj oblasti, ki sem jo kar najbolje izkoristil.
V novi službi sem se udeležil najnevarnejšega juriša na kolodvor na Rakeku. Bilo nas je 12, imeli	smo en	puškomitrnljez in lahki
minomet. Pa	smo jurišali!
Prestopili smo žico in se na 30 m približali postaji. Tedaj pa so Nemci norcdili izpod. Na nas se jc vsula toča krogel iz 40 brzostrelk in deset strojnic. Ker sc je oni blaznež obotavljal z umikom, sem ga zapovedal jaz kot oficir. Prva poraba	visokega	čina!	Umaknili	smo sc.
Drugi dan sem v bataljonskem štolju vzrojil: »Tovariši! V svobodni vojski je utemeljena kritika svobodna. Dovolite! Če trezno premi-slitc, boste uvideli, da vojne akcijc za Rakek presegajo vse meje pametne razsodnosti, povzročajo samo nepotrebne žrtve in so popolnoma brezuspešne. Izneverili ste sc svoji dosedanji vojni taktiki gverilske vojne in se spuščate v frontalno vojno brez ozira na to. da za ta način bojevanja še daleč nismo dovolj oboroženi. Oskrba vojaštva na položajih je absolutno pu-manjkljiva. Morala vojaštva silno pada. Nezadovoljstvo pa narašča. S takim početjem pripravljate v naši vojski razsulo.«
Politkomisar je odgovoril:
»Dovolj smo oboroženi in dosti nas Jc. Moralo kvarijo belogardistični mobiliziranci. To jo vso za pobiti!«
Komandant je bil treznejši:
»Kritika je stvarna in je vredna premisleka. Saj bi jaz delal drugače, pa Gcdžo (komandant brigade) nori kar naprej. To je divjak!« Jaz vztrajam naprej:
»Če se bo to nadaljevalo, se bodo vojaki prepričali, da jih samo zato pošiljate v tc nesmiselne borbe, da jih uničite. Zavedajmo s?, da v moštvu rte in se je bati najhujšega. Vsekakor govorite o to} stvari x Gedžp.jt ^ Prikimali so in odšli. Jaz pa sem poslal potrolo iO mož proti Rakekn t naročilom, naj sc ne vrnejo več. tet tri ure, pa še eno patrolo z istim naročilom. V štobu sem stvar javil kot prvo potrdilo svojih opominjovolnih besed. Močno sem se razburjal zaradi tega dogodka in sem ostal v pOpolnotn kritju. Uspeh vsega tega da »mn zapustili bojišče pri Rakeku.
streljali kar tjavendan.
Ko je bilo tega dovolj, jc bila komanda za jnrlš. Komaj sem’ vstal in naredil dva koraka, že prileti mina tri inctre desno od mene. Pekoč udarec sem začutil v zapestju desne roke in nič več. Ko s c in sc čez čas Zavedel, sem videl razmesarjeno desno roko, puško pa prelomljeno na dvoje. V ušesih nii je močho piskalo. Zdravnika ni bilo nikjer, 'Jovarišiče-bolničorke pa seveda tudi ne. Ponoči ni utegriila . . .
Tako jc ostalo moja roka oeobvezana. Mo-rol sem jo držati dvignjeno v zrak, da ne bi preveč Izkrvavel. S silno težavo sem šel z drugimi v va« Selšček, kjer smo drugi don počivali. ^
Naslednje Jutro pa smo popolnoma zapustili položaje pri Rakeku. Krenili »1110 v hribe v vas Župcno, Od tani pa preko Rakitne v Gornjo Brezovico. Vojnih akcij tu ni bilo nobenih, zato po jc bilo mnogo časa za politične ure in vojaške voje.
Dvokrat so sklicali ljudi iz vse vasi in jim je tovariš Kdo Kokalj iz Ljubljane govoril, in govoril o' bodočem gospodarstvu in lepšem življenju slovenskega k;nc!n. Ob vsaki priliki *iui je slavil za zgleda ruskega kmeta.
Kmetje pa so na vse to prav malo dali. Tik prod nami jc namreč bila v vasi slovita ljubljanska brigado, ki je bila v vojaškem oziru na najslabšem glasu, če pa jc bilo treba kaj izro-puti, jc bila gotovo najboljšo. In to vos je temeljito izropala. Ljudje - so jo ob navzočnosti rdečih preklinjali.
Naš politkomisar jih je tolažil:
»To so bili le nekateri posamezniki, po katerih pa ne smete vseh soditi ... Ho žo bolje.« Kmečko mama pa:
»Nič posamezniki. Vsi so bili enaki!« Politkomisar ni vedel, kaj naj bi odgovoril. Saj se tudi nit ni dolol
Do Bino je pokapali kulturne ljudi, smo priredili tudi obsežen tniting z govori, deklamacijami, pctjemi harmoniko in plesom. V govorih so govorniki klicali civilno prebivalstvo k narodni zavednosti, mu predočevali dolžnosti do »slovenske narodne vojske« in zatrjevali, da smo vsi tovariši, da smo vsi komunisti in ljudstvo eno, vsi se borimo za svobodo, le na različen način. V tem boju potrebujemo drug drugega, zato si moramo v vSokcm primeru iti nn roko Orisali so jim stanje svetovne politike, položaj vseh front* vedno zmagujeta ' dva:	n*
vzhodu Rusi, na Balkanu pa rdoči. Brigadni
štirinajstih dneh, bomo tudi s tem krvavo obra čunali. Poglejte, koliko nas je. Tovariši! .še nekaj dni potrpljenje. Konec oktobra bo kapitulirala Nemčija.
In danes se vidi, kdo je koga moralno uničil. Naša XIII. U. B. je razpadla že prvi dan nemške ofenzive.
Pa še nekaj: uši so prešle v ofenzivo. Posebno tovarišice so jim bile ljub predmet. Nesnaga je bilo nekaj navadnega in samo po sebi umevnega. Garje in razne kožne bolezni pa tudi niso izostale. Začelo je še deževati, pritiskal je mraz, posebno pa lakota.
Prišli smo v hudo gospodarsko in duhovno krizo. Komandanti in politkomisarji so postali zadirčni in zamišljeni. Vedno so nekaj šušljali med sabo. In čeprav sem bil v štabu enako vreden član* vodilnega osebja, mi je vendar bilo skoraj vse prikrito. Uvidel *em, da mi nič več ne zuupajo. Nekaj so morali sumiti. Stalno so olwojali belogardistično sobotažo, zaradi katere da ne uspe nobena rdeča akcija. Treba bi jih bilo likvidirati!
! Bataljonske politične ure so bile izključno za preprečitev sabotaže. Ozračje je torej bilo silno ostro.	1
In prav	v tem	času je neko	noč	dezertiral
brigadni kurir, ki	je brigadnemu	komandantu
Gedži pobral italijansko brzostrelko, pištolo, vse akte in najlepšega konja v vsej brigadi.
»Prekleta sodrgu izdajalska! To se mora nehati!« je	Zaklel	komandant.
Več o tem niso govorili.
Zjutraj so nas že iskala nemška letala. Zve-čer smo sc premaknili v drug »logor« nad Gornjim Igom. Tu je bil sklican izredni sest«, nek vseh komondantov in politkomisarjev. Po sestanku so odjahali s tovarišicami na zabavo.
Kam, ne vem.
Brž sem vzel komandantovo torbico za akte in jo pregledoval. Vsi »belogardistični« novo mobiliziranci smo bili obsojeni na smrt. S prvyn dnetn nemške ofenzive moramo biti likvidirani!
Sedaj sem si bil na jasnem. Podeseteril sem svoje sabotažno delo, dokler je bil Še čas.
Uspeh je bil sijajen. Poslane patrole se niso vročale, stražarji so zapuščali svoja mesta. Vozniki. ki so	bili poslani	po.	živila, so	izginjali
konji in	vozovi. Začel	se	je razpad	brigade.
Pred nemško ofenzivo smo 6e hoteli rešiti z umikom na Gorenjsko. Kokor hitro sem zvedel za načrt, scip sporočil zanesljivi pa-troli, ki je šla v Gornjo Brezovico, naj to vojaško skrivnost javi
Dve uri potem so že terene! javili v naš Stab, da je načrt neizvedljiv zaradi premočnih nemških zased. Komandant me je divje pogledal: >Ta veleizdaja bo plačana z glavo!« Moj položaj je postal nevaren. Treba je bilo misliti nn čimprejšnji beg.
Zvečer smo sc premaknili čez Mokerc na Mačkovec.	Drugi dan	so	v >logor«	privedli
jetnike * ‘	Blok, M jih	Je	biTo- Bi,i	H0 si,no
sestradani in zdelani. Poznal sem sc z nekaterimi. Kruha so mc prosili; Nisem jim ga mogel dati. Že dva meseca ga nisem videl.
Vsako soboto
dopoldne
Slovenski dom
Gonili so jih sem in tja, jih pretepali s kopiti. Tovarilice ao Jih klofutale in se znašale nad n)imi v avojem »nnei«n«1nenw zanosu.
Proti osmi uri zvečer je komandir tretje Četfc L bataljona 20 jetnikov poklal. Vsakega posebej je odpeljal po gozdni poti, go ndaril s kladivom po glavi in mn z bajonetom prerezal vrat. Pri ostalih jetnikih so drugo jutro pustili cn vod za stražo, brigada pa je krenila nazaj na Krim. Kaj se je z njimi zgodilo, ne vem, ker nismo več videli ne jetnikov, ne onega voda, ki jih je imel nalogo stražiti.
Kljub temn da so bile ceste prekopane, nismo imeli miru. Letala so stalno krožila nad nami. Dezerterstva in izdaje so bile na dnevnem redu. življenje jc postalo neznosno. Ukazan je bil umik na Primorsko.
FonoČi zadnjega oktobra smo krenili čez Lovranovo pri Vel. Blokah proti Gor. Jezeru, šli smo Čez hrib Devin nad Danami pri Starem trgu, pri Skriljah prestopili cesto in »c zjutraj ustavili v gozdovih pol ure nad vasjo Dane.
Ugotovili smo, da je ponoči tned pohodom izginilo okoli HO ljudi. Od druge Čete IV, bataljona sta prispela na bivšo ltalijansko-jugo-glovaiuko mejo samo komandir čete in njegov politkomisar. Notranjci so nied potjo skoraj vsi ušli na svoje domove. V »logoruc nan je počivalo	kakih 240	mož od	ptvotnih	6V) mož.
Nihče ni veliko	govoril.	Na vseh	je ležala
teža resnega in klavrnega položaja.
Bili so Vsi sveti. Krasen jesenski dan. Zadnji dan moje nevarne vloge.
V noči od Vseh svetih na Verne duše je bila meni namenjena smrt. V rdečih komedijah junaki tudi tragično propadejo! A ker mi glave niso vzeli 14. septembra, mi jo zdaj tudi ne bodo!
Tskal sem prilike za beg. Teren sem že od VS prav dobro poznal.
Ob pol enih smo bili napadeni. Nemci so	nas	ponoči opazili pri	prehodu	čez cesto
in so drugi dan prišli za nami. Bilo jih Je osem, kakor sem pozneje zvedel.
V strašni zmedi je začelo vse bežati na vse strani. Komandanti so moštvo komaj toliko uredili in spravili na položaj, da se je vnela ostra borba.
Medtem sem se jaz oddaljil komnnistom in smrti. Borbe je	bilo	kmalu	konec,	ker	se
jc	vsa	preostala	brigada	spustila v beg -r
komandanti na Čelu.
A inoja pot bi bila skoraj usodna. Ne daleč od >logora« mi prideta nasproti komandant in politkomisar Četrtega bataljona, oborožena z brzostrelkami. Skočim za gost smrekov grm. V nedopovedljivi živčni napetosti čakam z namerjeno puško. Mimo mene sta prišla v tako posrečenemu položaju, da sem z enim strelom opravil z obema. Vrgel sem puško proč, pobral komandantu brzostrelko, Lcica aparat in vojaški daljnogled. V grmu sem vrezal palčko, navezal nanjo bel robček in odšel proti Danam. Nemci so me razorožili. Postregli pa tudi tako, da sem nadoknadil vso lakoto dveh mesecev v gozdovih. Težka in nevarna vloga	me	je utrudila	telesno	in	du-
ševno. Ušel sem žaloigri in mi jc počitek vel ko potreben.
Preobširno	bi	bilo	poročilo o vseh	do-
živetjih. Izpustiti sem moral oni element, ki m« pravimo osebno življenje in ki naredi življenjske dogodke vesele ali žalostne. Osebnih čustev v raznih prilikah tu nisem mogel uplesti, ker gre predvsem za dejstva, ne pa literarno vrednost tega	poročila.	Debeli	romani	se	nJ°
pisati iz te krvave tragikomedije, doživljamo -»si«
Borje Bele Krajine, njegove žrtve in njegovi brivci
Ljubljana, II. novembra.
KomunlstlSna revolucija tudi v Beli Krajini ni zapustila nič manj krvavih sledi kakor na Kočevskem, Goriškem, na 60-ienjsken), Notranjskem in drugod. Na tej skopi zemlji, ki Jo Je stoletja pojil znoj in so Jo hranili žulji pridnih in skromnih ljudi. Je Komunistična Partija, ki so Jo vodili izprijeni izobraženci, delomržnežl in zločinci, razvila rdeči prapor in pod njim dve leti skupno z italijanskimi kraljevimi izdajalci uničevala pošteno belokrajinsko ljudstvo in njegovo imetje.
Porušene vasi, požgani domovi, gole stene podrtih šol, cerkva in gradov, stoteri grobovi najbolj poštenih ljudi, ki so padli pod kroglo krvnikov ali pod kroglami ba-doljevcev, to so prepričevalni dokazi o načrtnem uničevanju tudi tega lepega dela Slovenije.
Preprost, pošten Belokranjec, ki Je vse življenje vajen delati in trpeti, da preživi družino in Jo ohranja za svoj narod, se ni nikoli brigal za politične prevrate. Delal Je, pridno hodil v vinograde, v gozdove, v ttelnike in brezove gaje. Ko so prišli tujci in se hlinili, da so preganjani, Jih Je sprejel, podpiral in Jim pomagal, kjer koli je mogel.
Potem Je doživel tisto, kar Je doživel ves naš narod: komunizem Je razširil svoje mreže tudi na Belo Krajino. Padle so prve žrtve, najboljši ljudje, najbolj delavni in varčni gospodarji... Tedaj se je Belokranjec uprl morilcem in takemu osvobodilnemu gibanju. Ti so ga zato še trše prijeli.
Ime za imenom — človek za človekom. • •
Padali so fantje, dekleta, možje in žene ... drug za drugim: dclavec Lojk Ivan, de-lavcc Kolarič Mihael, Težak Martin, Lojk Marija, župnik Raztresen, Ambrožič France, kapetan DobrivoJ Vasiljevič, P- Norbert Klement, sodnik Miha Jerman, še pet njunih tovarišev, Ivec Alojzija, Golja Rudolf in njegova žena, 1« letna Karolina Hele-manl, Jože Starec in njegova 17-letna hči, Okorn, Gale, Anton Starc, Ivan Klobčar, Jožef Lončarič, Alojzij Rozman, Leopoldi-na Horvatova, 48 letna Marija Lončarič in njena hčerka (očeta so tudi ubili), 15 letna Marija Virantova, Anton Repovž, Stanko Benkovič, Janez Žnidaršič, Ivan Starc, Anton Repovž, Jože Pečarič, 18 letni Pavle Starc (zaklali so ga vpričo otrok), Neža Pleščeva, Katarina Lužar, Marija Nemanič roj. Gornik, Marija Govednik, prof. stefan-tič, Draga Stosova, Klemenc Ana, Gregorič Urša, učiteljica Škerlj Jožica, župnik Omahen Anton, Šimenc Frane In njegov oče Matija, Pibernik Albert, žena učitelja Fink Hilda, Kokltč Marija ln hči Justina, Bustala Alojzij, okrog 60 ciganov, ki so Jih komunisti poklali v gozdu nad Sv. Križem, Blčko Ivana, Kolbezen Jože, sestri Jožefa In Danica Švajger, Gregoriš Marija, Puhek cu.11, Murn Alojzij, Raleh Janez, Metcž Ivan, Horvat Jo že, Peraetil Bele, Zulec Janez, Šimenc GaSper, Brunskoie Ana, Ilija Lul Inlč *“ njegov sin, Hnaško Vukšlnlč, Aicjzlj Bajuk, Marija Bojčeva ln drugi.
Padali so, a se niso uhlonili
Samo v metliški župniji Je padlo od rdečih krvnikov 62 faranov, ki so sloveli po poštenem življenju, pridnosti ln narodni zavednosti. Po vsej Beli Krajini pa je še polno grobov neznanih žrtev, ki so našle smrt daleč od rodnega doma. Komunistična roka Jih Je odvedla v 1'ozdove, da bi tako zakrila svoje zločine.
Belokranjsko ljudstvo pa Je Ječalo pod krvavim nasiljem, toda nlbče mu ni pomagal. Nasprotnol Kadar Je prišel val tedanjih žalostnih »varihov« naše dežele tudi nad Belo Krajino, Jo Je oropal še poslednjega zrna in piščeta, ki ga je pustila komunistična drhal, ln puščal za sabo novo kri in nove grobove. Za represalije so bile pobite ln uničene cele vasi, ki so danes le še kupi ruševin.
Belokranjec pa se kakor hrast v njegovi lozl ni uklonil niti pod enim niti pod drugim zasužnjevalcem. Komunisti so menili, da bodo vsaj obubožano ln oropano ljudstvo prisilili k sodelovanju; a Belokranjci so rajši umirali.
Umirali so samozavestno ln s ponosom, da padajo v boju proti največjlm sovražnikom slovenskega naroda.
Pokojni župnik Ivan Raztresen Je nekoliko pred svojo smrtjo napisal v župnijsko kroniko naslednje: »Ce Bog hoče moje življenje, ga rad dam v ta namen, da bi ljudje povsod spregledali. Vedno sem hotel enotnost med ljudmi In poštenost po krščanskih načelih. To poudarjam tudi danes. Izdajalec nisem bil nikoli, nastopal sem možato, kar Je mnogo ljudi samo videlo ln slišalo.«
Tako so umirali belokranjski Junaki.
pravo izdajstvo nad narodom, Izdajstvo slovenskih komunistov, pa Je razkrinkal 8. september, kakQr tudi drugod.
O	teh dogodkih po a. septembru nam pripoveduje človek, ki Je sam preživel križev pot trpečih Belokranjcev in se na poti v smrt rešil rdečih krvnikov. To pripovedovanje nam ne odkriva le groze v dneh po 6. septembru, temveč docela osvetljuje dogodke, o katerih smo spregovorili že v uvodu.
Izdaja po dogovoru
8. septembra zvečer so badoljevcl kakor običajno popivali po metliških gostilnah in razgrajali. Okrog 7 pa so pridrveli iz gostiln ln začeli streljati ter vpiti: »Guerra e finita.«
Potem ni bilo vso noč miru. Kričali ter streljali so tako, da so morali nastopiti častniki ln podivjane vojake miriti. Se Istega večera so se Metličani lahko prepričali o prijateljski povezanosti med ba-doljevci ln metliškimi komunističnimi prvaki ter političnimi računarji. Hodili so skupno po gostilnah ln pili, pili...
Naslednje jutro je polkovnik poklical prošta Klemenčiča ln ga prosil, naj pomiri ljudstvo, ki je bilo zaradi vsega tega silno razburjeno.
2e tedaj so OFarskl prvaki besedičili o novem poveljstvu. Kopinič Daro Je zagotavljal domačinom, da bo že 9. septembra zvečer v Metliki nova (komunistična) komanda.
Okrog 1 popoldne so kraljevi častniki začeli begati iz gostilne na poveljstvo ln z vso naglico pripravljati umik iz Metlike, češ da se bližata mestu nemška in ustaška vojska, in da naj se, kdor se le more rešiti, reši, ker bodo Nemci vse pobili.
Zaradi očitnega skupnega nastopa ba-doljevcev in komunističnih terencev so se legionarji (45 po številu) s poveljnikom Francem Stefantčem umaknili iz Metlike. Pa tudi drugi Metličani so bežali v gozdove, a so kmalu prišli v komunistične roke.
Dogovor med badoljevcl In komunisti Je bil sila natančen. Ko so cepetale zadnje
podpira OF in so bili v njeni hiši terenski sestanki. Izpraznili so tudi skladišče Prehranjevalnega urada, temeljito so izropali trgovini trgovcev Korena in Antona Sturma. Poslednjega so okradli pod pretvezo, da je pobegnil z legionarji, čeprav Je bilo vsem znano, da Je odšel že dan pred zlomom iz Metlike po trgovskih opravkih. Poveljnik mu Je izjavil, da ima točne podatke o njem, kar dokazuje, da so tudi o tem ropu odločali domači terenci. o njihovi usodi — namreč o usodi metliških terencev — boste lahko brali v naslednjih odstavkih.	|
Pri »osvobajanju« so se zlasti odlikovali domačini s Suhorja, Bereče vasi ln Dragomlje vasi, v katerih so imeli komunisti že dve leti svoja zatočišča. Ti podivjani »rojaki« so pokradli Metličanom in drugim še tisto, kar so komunisti pustili.
»Ljudstvo bo samo o vsem odločalo. Ce boste hoteli Imeti cerkve, Jih boste Imeli, če Jih ne boste hoteli, pa Jih ne bo!«
Na rami Je nosil brzostrelko. Obiskal Je tudi župnišče, kjer Je takoj imenoval novega prošta. Maše ni bral, ker Je bil namesto nje miting ...
Nato je govoril Alojz Franc, šef rdeče policijske službe, nekake slovenske Ceke, ki svobodno odloča o usodi ljudi, četudi bi Jih zagovarjali sami komunisti.
Za njim Je spregovoril Inž. Klemenčič Ivan. Njegove besede so bile polne same modrosti lz komunističnih revij, zlasti o kolhozih.
Med mitingom Je priletelo nad Metliko nemško letalo ln nagradilo zborovalce z ognjem iz strojnic.
5 ■■j*	*	;	..
Slika U poštene, delovne be lokranjsle vasi, kakršna Je bila pred prihodom rdečega »osvobojenja«
Izdajalske pete skozi blok pri železniški postaji, Je majhno število komunistov že pridrvelo skozi blok na nasprotni strani mesta.
Ogorčen hoj — brez strela
»Slovenski poročevalec« Je na široko pisal o boju »zmagovitih« komunističnih čet pri Metliki, ki da Je potolkla prvega sovražnika itd. Dejstvo je, in to lahko potrdi vsa Metlika, da niso bežeči badoljevcl dali niti strela. Dvajset krvnikov je »vkorakalo« v Metliko, drugi pa so čakali do mraka, da so jim tovariši prinesli lz Italijanskih skladišč — ta so namreč badoljevcl pustili po dogovora odprta ln polna živil, streliva in orožja — znane zelene obleke, ker Jih Je bilo sram, da bi prišli raztrgani v »osvobojeno« Metliko.
Pozdrav metliških dam
Kdo Jih Je pozdravil v imenu Metlike? Seveda ne svojci 62 pobitih žrtev, tudi ne drugi, ki so se morali zaradi badoljevcev umakniti pred krvniki; rdeče »osvoboditelje« so pozdravile metliške dame ln jih posule s cvetjem. Bile so to »tovarišice« Mal-či Weiblova, Nada Malneričeva, Barletove, Inž. Klemenčičeva, Grčarjeva, Koplnlčeva, Drobničekova ln druge. Sama svetla imena.
Da Je bilo v Metliki mnogo »tovarišev«, pojasni dejstvo, da so komunisti naročili bivšemu orožniku tovarišu Martinu Klanjšku, naj organizira mestne straže lz zanesljivih ljudi. Uporabil Je tiste, ki so ostali še v Metliki.
Prva odredba nove »oblasti« Je bila, da morajo Metličani zbrati pred gradom vsa razpoložljiva vozila. S temi so tovariši nato odpeljali lz badoljevsklh skladišč strelivo ln orožje, ki Je bilo že kar pripravljeno in razvrščeno.
»Izdajalcev« pa res ni nikoli konec!
Četudi Je nad polovico prebivalstva zbežalo lz Metlike, so komunisti že prvi »osvobodilni« dan pričeli pobirati »nevarne tipe«. Mrmrali so ln se pritoževali: »Teh. izdajalcev res nikoli ni konec! Sedaj pa Je prišel čas, da Jih bomo!«
Zmračilo se Je in noč je vzela mnogo ljudi. Med njimi trgovca Korena Ignacija, gostilničarja Kambiča Jožeta, orožnika Groma Janeza, uradnika Prevoda Franca Novaka, trgovca Gabrijana Leopolda, Kraševca Franca in 70 letnega bivšega župana ln poslanca Nemaniča Jožeta. Se Isti večer so Jih odpeljali v Dvor na Vlaško, od tam pa v znane Drage, kjer Je padlo toliko nedolžnih belokranjskih žrtev.
»Osvobodilno« delo se pričenja
Najprej so izropali blagajno v Prvi dolenjski posojilnici, čeprav Je bilo znano, da
-Tj ‘fH
f	"	im.	.	.
Desetega septembra so začeli prihajati v Metliko Zumberčanl. Tl so pa kar naravnost plenili po metliških hišah, kradli in odnašali celo najpotrebnejše stvari: posodo, gospodarsko orodje in drugo. Tako so dejali: »Ml smo Jih (komuniste) Jcdnu godlnu hranili, sad Je došlo vreme, da nam oni otvore dučane, da se naplatlmo.« Komuniste, ki so ob svojem prihodu zagotavljali, da Je zasebna lastnina zaščitena, je bilo nekako sram. Zato so morali nasilno nastopiti proti Vlahom ln so Jih tudi res pregnali lz Metlike — s tele po opravljenem ropanju.
■ tj*'- "*•
Prvi »miting«,
V	petek ob pol dvanajstih je bil v Metliki £e prej napovedan »miting«. Nanj so bili »povabljeni« vsi meščani. Posebna skupina na tem zborovanju je bila skupina tovarišic lz okoliških, že prej imenovanih vasi, ki so Jih partijci pripeljali, da so vzklikale Stalinu, Titu in komunistični partiji.
Miting Je odprl mesar-tovarlg Julij Kopinič, znani črnoborzijanec. Nato Je nastopil Novak (»Očka«), Metličanom dobro znani komunistični propagandist, za njim pa učitelj Kocbek Jožic, brat rdečega kristjana Kocbeka Edija. Napadel Je vse: Nemčijo, fašizem, srbsko čaršijo, bivšo Jugoslavijo, plutokratsko Anglijo ln Ameriko, vso slavo pa pel »bratski« Rusiji, ki da bo edina odločala na Balkanu, pomedla z Mihajlovičev-sklml izdajalci itd.
Tovariš Jovo, neki hlapec, Je spregovoril o »geniju« Stalinu, kateremu Je kor rdečih tovarišic lz Drage priredil »ovacije«.
V	Imenu mladine, katere tam sploh ni bilo, je pozdravila navzočega »Očko« (Novaka) tovarišica šivilja Flr Regina. Na metliške dame je nastop neznane ln neznatne šivilje porazno učinkoval. Nato je nastopila znana komunistka Zugljeva. Zapela Je »slavo« vsem »izdajalcem«, pozabila pa Je omeniti, da Ji Je rešil življenje umorjeni pater Norbert, ki jo je izpustil, ko Je bila ujeta.
Stomunlstičnl vojski Je nato izrekel dobrodošlico v imenu »dobromislečlh« Metličanov bivši župan Ivan Malešič. Za njim. Je spregovorila še tovarišica, stara stran-karlca Hilda lz Kočevja. Med domačimi terenci so opazili Inž. Klemenčiča, Božidarja Malešiča, čevljarja Lindiča, Rajnerja Rudija, Plltauerja, krojača, od dam pa Je bila navzoča stara strankarlca Bajnlk Stanka, ki Je prikorakala na govorniški oder z zastavo, oskrunjeno s peterokrako zvezdo.
Minister za vero —
*	brzostrelko
Drugi miting Je bil v nedeljo, 12. septembra. Kot slavnostni govornik Je nastopil »verski referent« Mikuž. Besedičil je o verski revoluciji, dalje o nevarnosti za vero in Cerkev, proti katerima se je vse zarotilo. Zato da se mora ljudstvo pridružiti komunistom in tako preprečiti to nesrečo. Dejal je nekako takole:
Oba mitinga sta porazno vplivala na prebivalstvo.
Naslednji dan so komunisti Izdali odredbe o gibanju. Nihče ni smel brez dovoljenja na delo na njivo ali kamor koli; če pa je šel, Je plačal globo 50 lir. Pobrali so tudi vsa kolesa, v župnišču živino, od tod tudi odnesli cerkveni denar.
V soboto popoldne Je »oblast« Imenovala za /poveljnika mesta Antona Jakopiča, katerega , so člani komunistične stranke razrešili dolžnosti že naslednje dni. Za novega poveljnika so določili mizarja Pavla Pavlovčiča, za njegovega pomočnika pa rezervnega poročnika učitelja Saška Slavka.
Po vseh teh dogodkih so komunisti pričeli s tako imenovanim »čiščenjem«. V%ak dan so odpeljali lz Metlike ln okolice »nevarne tipe«, kakor so Jih sami imenovali. Odpeljali so zdravnika dr. Omahna, učitelja Bitenca, ženo orožnika Erzetiča, zaščitno sestro Zalokar Štefko, med drugimi 68 letno kmečko ženo Bajuk Ano. Glavni vzrok za njeno aretacijo Je bil, da se ni razumela s svojo snaho komunistko!
Skupen nastop badoljevcev in komunistov v Gradcu
Legionarji lz Črnomlja (45) ln naslednjih 17 Črnomeljčanov so se umikali ob progi proti Gradcu. Ze med potjo so ugotovili, da badoljevcl zapuščajo položaje, orožje pa dajejo komunističnim terencem.
To skupino črnomeljskih fantov na postaji v Gradcu so sprejeli komunisti. Med vodilnimi so opazili bivšega lesnega trgovca Lužarja in posetnika Cerjanca iz Gradca. Povabili so Jih, naj se vdajo, ln Jim zagotavljali, da Je sedaj proglašena splošna amnestija ln da je čas skupnega nastopa. Ko so jih razorožili, so jih takoj postavili v vrsto ln pod nadzorstvo.
Fantje so bili potem priče, kako Je na postaji badoljevskl častnik pokazal na Ste-faniča Jožeta, legionarja lz Črnomlja, ln dejal, da ga morajo ustreliti. Komunisti so ga postavili ob zid ln ga takoj ustrelili.
2e nekaj minut po tej prevari so komunisti pričeli sramotiti prošta gospoda Klemenčiča. Mož Je molčal ln s ponosom ln brez besed prenesel vse žaljivke. Kako se udari »farja« sta pokazala na legionarjih tovariša Lužar ln Ferjane, ki sta bila najprej fante, nato pa se lotila še prošta samega. Gospoda Klemenčiča so komunisti hoteli ustreliti že na postaji. To so preprečili železničarji, ki so zahtevali, da pride pred »sodišče«.
Vse tijetnike so nato zaprli v vlažno klet zagraške graščine ln Jih pustili tu brez hrane in brez vode. V klet so nato pošiljali ničvredne ženske, da so jetnike zasmehovale.
Ječa na Suhorju
V petek, 10 septembra, so 17 ljudi zvezali z rokami na hrbtu. Med temi so bili:
mm
.0^
Iz pekla Da Turjaku, v Kočevju la v komunistični prisilni mobilizaciji so se rešili ter prišli — kam? V Ljubljano slovenskim
domobrancem, pripravljeni na nov boj • komunizmon>
proSt Alfonz Klemenčič, kaplan Ferderber
Pavel, bivši župan Nemanič Jože, občinski sluga Cesar Janez, posestnik Jože Cesar, Kramarič Stanko, Kraševec Jože, posestniški sin Bajuk Janez iz Radoviče, posestnik Vivoda Matija iz Metlike, Režek Janez, posestniški sin, Bratanlč Anton, pismonoša Simčič Janez, Gršič Tonček, Nemanič Martin, Matašlč Jože in Bajuk Jože.
V petek so vse odpeljali v Metliko. Ob pol osmih zjutraj so Jim znani tovariši ln tovarišice priredili v Metliki pred hotelom Makar sramotilni sprejem, ki se je nato ponovil pred šolo. »Tovariši« ln »tovarišice« so pljuvali vanje ln Jih sramotili z naj-gršiml psovkami. Posebno se Je odlikoval čevljar Stanlša Ivan, ki so ga kasneje komunisti sami ubili, tokrat pa Je imel še važno besedo.
Potem so jih odpeljali na Gornji Suhor. Za bivališče so Jim določili bližnji kozolec, kamor so pripeljali še 13 ljudi iz Drag. Tako Je bilo 13. septembra na Suhorju zaprtih 53 ljudi Iz Metlike in okolice.
Iz tega kozolca so Jih nato peljali v bližnjo klet, 14. septembra pa postrojili v vrsto, pred katero Je imel nato nagovor komunistični poveljnik. Zabičaval Jim Je, naj bodo hvaležni narodno »osvobodilni« vojski, ker Jim Je podarila življenje. Potem pa je pribil: »Lumparije Je konec, vsem Je odklenkalo! Ce pa kdo pobegne, bo dobil namesto krogle rafal!«
Križev pot se Je pričel. Spet so Jih gonili na spodnji Suhor in jih zaprli v klet meseca decembra umorjene Golijeve družine (pobita mož ln žena). Tu so Jih pustili na cementnih tleh, poltkomisar pa Jim Je trobental o trpllenju internirancev na Rabu in drugod. Med zaprtimi so bile po naključju prav one metliške žene, ki so največ storile za one Internirance, katere so munističnih nastopov v teh krajih. To so badoljevcl pošiljali v internacijo zaradi kobili največ protikomunistični ljudje, zlasti ženske ln otroci, katerih svojce so komunisti dve leti pobijali.
Tudi v tej kleti komunisti niso dajali ujetnikom redne hrane. Kar pa so dobili, so Jim poslali v svinjskem pominjeku. Vseh 53 ljudi Je Imelo le 9 žlic ln s temi so srebali kuhano umazano vodo. Razumljivo je, da Jim Je tudi to teknilo, saj so tovariši partijci prepevali navdušujoče komunistične pesmi. Med zaprtimi je bila tudi 68-letna Terezija Kramarlčeva, mati 5 otrok, 50- letna Katarina Slanec, Erzetič Neža, žena orožnika, ln Zalokar Štefka. Zaprte je prišel obiskat tudi namestnik poveljnika Ružič Martin lz Metlike. S hinavskimi besedami Jim je porogljivo zagotavljal, da se nikomur ne bo nič žalega zgodilo.
Se Istega večera pa so zaprti slišali klic: »Dižl sel« Kmalu za tem so Jih postrojili, vsakemu določili po enega »varl-ha«, člana stranke.
Zgodilo se Je, da Je lastni sln-komunlst spremljal na tem križevem potu svojega zvezanega očeta. Ta oče Je bil Erzetič Avgust, zvezan z rokami na hrbtu, ki Je vse življenje s težko orožniško službo skrbel zanj. Poveljnikova naročila so bila stroga. Kdor bi se skušal le za korak oddaljiti vrsti, bo dobil rafal!
Priromali so v Metliko, kjer so JUh pustili zvezane stati uro dolgo na trgu. Potem so jih vlekli pod stražo v živinske vagone na postajo. Zatrjevali so Jim, da gredo v Črnomelj, kjer Jih bodo samo zaslišali. Kdor da ni nič kriv, bo takoj izpuščen ln bo nanje celo počakal vlak, da se bo lahko takoj vrnil.
V Črnomlju pred rablji
Okrog pol dveh popoldne Je bilo, ko Je prispel v Črnomelj žalostni sprevod. Tu so Jih ločili: ženske v sodnijske celice, moške pa v spodnje sodnijske vlažne prostore. V teh zaporih Je polno stenic.
Zbiti in zmučeni niso mogli niti zatisniti oči. Bill bo žejni ln lačni, toda »tovariši« Jim niso dali niti vode. Komaj so čakali jutra ln vsaka Bkuplna je mislila na drugo skupino, misleč, da so Jih že pobili.
Nepopisno je bilo trpljenje, ki so ga pretrpeli tl ljudje v črnomeljskih sodnlj-skih prostorih,	•
Prav na praznik Žalostne Matere božje
—	14. septembra ponoči — se Je pričela za vse te žrtve ura preizkušnje ln največjega trpljenja ter živčnega boja. Vsi so bili prepričani, da jih bodo vsak čas pobili, zato so se pripravljali na smrt. Molitev rožnega venca ln litanij Jim Je vlila poguma, da so bili pripravljeni tudi na to žrtev.
Ko so zjutraj pogledali skozi okna, so takoj opazili tudi v Črnomlju Slejki »osvo-boditvenega« gibanja ln »čistke«. 15. septembra so pripeljali v Iste zapore Bitenca Jožeta, železniškega prometnika, poštnega uradnika Mehle Ivana, uradnika pri Namestitvenem uradu Lužarja Franca, pekovskega mojstra Perca, uradnika Šinkovca Franca, Condollča Petra, berača Mileta, podpolkovnlka-zdravnlka dr. Hadžija, branjevca Molek Jcžeta, legionarja Račič Jožeta, babico Stariha Ano, zasebnico Kambič Lino, trgovsko pomočnico Weiss Anico, učiteljico Penko Pavlo, Kralj Rozalijo ln tri pobegle »tovariše« Grohka, Gregorja In Vinka. Med njimi Je bila Lončarič Marija, kateri so komunisti že ubili očeta, mater ln sestro.
S o dni Fe — ječar
Kmalu po prihodu prijetih ljudi Je začelo v Črnomlju poslovati tako Imenovano »vojaško sodišče«. Medtem ko so bili člani tega sodišča najbolj znani krvniki, so komunisti zaupali Ječarsko službo nad zaprtimi sodniku dr. Turnško, dalje Welstu Tinčetu, nekemu Pavlinu in tajniku cestnega odbora Košuti. Komando nad zapori Je Imel hrvaški pritepenec Marko Tomlja-novlč, znan po številnih prevarah ljudi v teh krajih, kjer Je odiral že več let
V zapore Je prišel med drugimi zaničevalci ln sramotilcl tudi Sokol Jože (domnevajo dr. Rus), ki Je s posebno izbranimi psovkami zaničeval prošta Klemenčiča.
Ko so dobri ljudje prinesli proštu hrane, Je Tomljanovič dejal: »Temu prascu ne dovolim nobene hrane!«
Počasi je potekal dan za dnem ln žrtve so morale v dneh od 15. do 21. septembra preboleti najhujša zasramovanja. Komunisti so Jih tolažili s »sodniki«, ki da bodo prišla v kratkem.
Pisma
nam in vam
Spoštovani gospod uredniki
Oprostite, da Vas nadlegujem. Morda se Vam bo zdelo primerno priobčiti v Vašem listu naslednje vrstice:	.
Zakaj nisem le e d prvih začetkov verjela v OF in njeno »narodno osvobodilno* delol
Pred vojno ljubljanska srednješolska mladina ni imate dosti prilolnosti, da bi se seznanjala s komunizmom in komunisti. Kako in kdaj sem jaz slišala, o tem naj Vam povem naslednje:
Kot učenka niljrga razreda gimnazije na Poljanah esm prvič slišala besedo komunist. Pilo je takole: Med šolskim letom su je nekega dne raznesel po gimnaziji glas, da je v šoli policija. Zakajf čemuJ Po hodnikih direndaj. Stralnika pripeljeta dijaka — bil je tedaj šesto- ali sedmošolec, točno ne vem
—	Borisa Kidriča. Kaj p_ je vendar zagrešil, da je policija prišla ponjt
Nek višješolec nam je pojasiil, da je Kidrič komunist. Kaj pomeni to, tedaj nisem vedela. Po končanem pouku sem bri odhitela k očetu kar na urad ter mu sporočila to nenavadno novico iz šole, zlasti pa se mi je talio mudilo k njemu zato, da bi ga vprašala, kaj prav za prav pomeni beseda .komunist*. Presneto me je pogledal, ko sem mu zastavila to nenavadno vprašanje. Potem pa mi je razlolil, kakor je takšnemu dekliču pač mogoče razločiti, kaj so .komunisti*. Od vsega, kar mi ja tedaj dejal, mi je zlasti ostalo v spominu, da so komunisti protina-rodni in protidržavni elementi — črvi, ki zajedajo narod.
Nikaj let pozneje sem spet srečavala Kidriča v Ljubljani, največkrat na Poljanski ali pa na Resljevi cesti. Hodil je pod roko z neko gospodično. Le kaj dela med nami, sem si mislila, ko sem se spomnila očetovih besed. Ta ne spada med nas. Ne bi ga smelo biti več med nami. Od tvojega denarja, narod, iivi ta človek, tvoje šole izkorišča v svojo temne namene, tvoj kruh je, (i, narod, pa mu daješ prostora poleg sebe, čeprav ti koplje grobi Takšne misli so me obhajale, kadar sem ga srečala.
Drug primer iz leta 1939: Rila sem sošolka sestre Alekseja Baeblerja. Proti koncu šolskega leta je nenadno ni bilo več v šolo. Ugibale smo z drugimi sošolkami o vzroku, nazadnje pa zvedele, da je Bacblerjeva na sodišču, ker je njen brat komunist, ki so ga v Franciji zaprli, ona pa mu je iz Ljubljane pošiljala tja razne podatke.
Začela so se zasliševanja mn Uh sošolk in njihovih najbliljih prijateljic (med njimi je bila tudi hčerka bana in ministra, sedanjega člana plenuma OF). Spet in spet se je ponavljala beseda komunist, komunizem. Bilo mi je, ko da sedim na lerjavici. Kar vrelo je v meni, ko sem pomislila, kaj ti ljudje pripravljajo svojemu poštenemu slovenskemu narodu.
Leto 1911. Vsi zdaj Se dobro vemo, kakšni so bili začetki OF, slasti pa vemo, kakšno je njeno .narodno osvobodilnot delo, saj so ga Se premnogi bridko občutili na svoji lastni koši. Že v zgodnji jeseni leta 19il so v Ljubljani naskrivaj šepetali drug drugemu na uho imena vodstva OP., med drugimi tudi imeni Boris Kidrič in Baebler Aleksej. Tedaj mi je bilo Se vse jasno. Kjer sta Kidrič in Baebler, tam prav gotovo ni prostora za poštenega Slovenca. Kako naj človek, ki je delal in rovaril proti narodu Se takrat, ko je bil še mir, ko je mali slovenski narod tako nujno potreboval pomoči ali vsaj razumevanja nas vseh — kako naj ta človek naenkrat .rešuje« narodi Kako so ga ti Kidriči in Baeblerji rešili in kam so ta pošten i slovenski narod privedli, pač danes ve vsak, če le ni slepec.
Mnogi so uvideli vse to le v začetku, in zato so jih razglasili za izdajalce. Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. Ko sem novembra 1911 v neki druSbi omenjala te stvari, so tne enostavno oklicali za .petoko-lonko*. Obsojali so me. ker nisem verjela, da bo vodstvo, v katerem sla komunista in največja sovralnika slovenskega naroda Kidrič in Baebler, res reševala naš slovenski
Bela Krajina in njeno gorje
na: od.
Sli t enka.
Spoštovani gospod uredniki
Prosim, priobčite v .Slovenskem domu* naslednje moje pismo:
Tudi fbz bi naj na tem mestu povedal nekaj besedi kot človek, ki sem vsaj nekoliko občutil sedanje grenke čase. Ni dolgo, kar sem bral v Vašem časopisu pod naslovom .Obnova* članek, v katerem podajate svoje misli o tem, kako bi se obnovili ti podrti in uničeni slovenski domovi in kako bi ilolivcl svojo obnovo tudi ves slovenski narod. Res ni postransko vprašanje, misliti Se zdaj na te, za naš narodni obstoj tako pomembne stvari.
Pred nami stoji vprašanje, kdo bo vse to obnovil in kaj vse bo treba obnoviti. A pripomnil bi v zvezi s tem še naslednje:	Po
Ljubljani tako pogosto slišiš govoriti: .Ubo-gi ljudje, ki morajo prestati toliko trpljenja in toliko bridkosti. A jaz — in z menoj vred še marsikdo — vem za ljudi, ki imajo te besede le na jeziku, do trpečih pa ne čutijo prav nič.
Zima stoji pred vrati in nehote se ti vsiljuje vprašanje: .Kam bodo šli vsi ti ljudje, ki so Se danes brez strehe in brez hrane!*
Slišiš pa tale odgovor: .Kaj si vendar toliko v skrbeh zanjet Tudi jaz sem mnogo pretrpel, pa sem še danes tu. Narod mora vendar tudi trpeti, če hoče, da bo nekoč dobro Sivel.*
Tako ti odgovarjajo vsi tisti, ki še vedno tavajo. Ah, kaj, če bi šlo pri tem samo za .tavanje*. So to ljudje, ki namenaoma n o -če jo videti prave poti, tiste poti, po kateri bi bilo mogoče prihraniti vsaj nekaj gorja, ki ga okušajo tisoči in tisoči med nami. In takšnih brezsrčncScv in zločinskih slepcev je še vedno vse polno v Ljubljani it okolici. Ti Se niso ničesar pretrpeli. Se vedno so lepo doma na toplem in varnem. 6e prebero
—	dostikrat se niti toliko ne potrudijo, da bi prebrali — v časopisu kakšno poročilo z detel e. c katerem očividec popisuje trpljenje našega podeSelskeg atjudstva, seveda ne verjamejo, češ. saj je vse to »sama propaganda, sama strankarija, same časopisne race*. Po
Nadaljevanje iz 5. strani.
V torek, 21. septembra, so odbrali »lažje In težje«, tako da Jih Je ostalo v zaporih okrog 50.
Razočarana rdeča »elita« v zaporih
Zaprti kar verjeti niso mogli, ko so v noči od 20. na 21. september komunisti pripeljali v iste zapore svoje, nekdaj tako navdušene »tovariše«, tako Imenovano metliško »elito«, ki je še nekaj dni prej nastopala na mitingih, pljuvala po sedanjih »sotovarlših« ter zahtevala zanje energičnih ukrepov in tudi likvidacijo.
V tej noči so namreč komunisti pripeljali v zapore inž. Klemenčiča, notarja Jakopiča, orožnika Klanjška, šolskega upravitelja Zalarja, učitelja Barleta, čevljarja Sta-nlšo in posestnika Franca Alojza, same funkcionarje OF.
Z njimi so pripeljali tudi kaplana Omana Antona, kamnoseka Forška Ivana in posestniško hčerko Markovič Lino. Zadnjo so prijeli zato, ker je živel pri njih nečak dr. Benkoviča, katerega so lani meseca oktobra ubili komunisti.
Prve, tako imenovano »elito«, so komunisti po »uspelih« mitingih v Metliki poslali z orožjem na Suhor, da tudi z orožjem dokažejo zvestobo »stvari«. Ta »elita« se je tu zadržala le dva dni. »Elita«, tako inteligentna, polna rdeče učenosti, je doživela tu prvo razočaranje. Ko so komunisti iskali za prijete »belogardiste« stražarje, so se člani »elite« prostovoljno ponudili, samo da Jim ne bi bilo treba v boj. Politkomisar pa Jim je pojasnil: »Kaj, vi hočete na stražo? Saj ste vendar sami pod stražo!«
Zaporov sta se rešila s prijavo v borbene vrste le tovariša Drobnič Ivan in sodnik dr. Dovgan Danilo.
Komunisti so seveda vsako besedo o tem preprečili z grožnjo smrtne kazni. Zagovarjali so se tudi, da so Jih poslali na vojaški »tečaj«, da se »izurijo« v orožju itd. Sele ko so se tovarišice, žene »elitnih« tovarišev, san-o prepričale, da so njihovi možje v zaporih z »izdajalskimi« belogardisti vred, tedaj je bilo vse razkrinkano, kano.
To »elito« so komunisti hoteli naložiti na voz, s katerim so peljali v Črnomelj cigane. »Elita« pa je bila pripravljena rajši umreti, kakor doživeti takšno »ponižanje«. Kljub temu so tl zakrknjenci še vedno sovražno in strupeno gledali na ostale zgoraj imenovane »belogardiste«, ki so Jih komunisti prav tako peljali v Črnomeljske zapore. Niti govoriti niso hoteli z njimi. Nič čudnega. Razočarani propagandist in govornik inž. Klemenčič je še po tednu dni v zaporu razlagal pomen ruskih kolhozov, katerih je bila njegova glava polna ..«
Sodniki po boljševišhem sistema
Enaindvajsetega septembra Je začelo poslovati vojaško »sodišče«. Predsednik Je bil znani pijanec čevljar Pezdirc iz okolice Črnomlja, ki se Je že prej bahal, da bo sodil po »boljševiškem sistemu«. Ze naslod-njl dan ga Je zadela kap. Zaradi njega se Je proces zavlekel za pet dni. Tudi on Je imel Ime »Očka«. Pripravili so mu slovesen pogreb ln tako' Je prav za prav njegova smrt rešila ujetnike.
Za novega predsednika Je komunistična stranka določila komunista Špeharja Iz Vinice. Ta tovariš sl Je, da bi bil videti bolj učen, nataknil očala. Službo komunističnega tožilca so zaupali kolarju Glihu Ivanu, hlapcu lz črnomeljske okolice. Clan sodišča je bil tudi sloviti morilec Mavsar Ivan lz Kostanjevice, ki Je zaklal lastno teto in ubil tudi Starca Antona, oskrbnika v Vinomeru. Ta je imel največ posla z ujetniki in Jih tudi zasliševal. Zapisnikar Je bil dr. Puc Boris iz Ljubljane.
Zasliševanje se Je začelo takoj po pogrebu prvega »sodnika«. Obtožence so razmestili posamič v celice ln Jih ločili drugega od drugega.
Vse zasliševanje Je bilo v tem: rojstni podatki, življenjepis od petnajstega leta dalje, koga je volil, pri kateri organizaciji je bil, zakaj Je bil nasprotnik komunizma in partije itd. Posebnega Jim niso mogli očitati, lovili so le »priznanja«, češ zakaj tajiš, saj so drugi že priznali itd.
Šestindvajsetega septembra Je »sodni zbor« zaslišal »tovariše«, člane »elite«. Nadejali so se, da bodo šli domov, zato so tudi v zaporu še vedno ostali sami, posebna skupina ... Ko so drugi molili rožni venec, so se norčevali iz njih, meneč, da jih bo to rešilo. Klanjšku Martinu, orožniku, so očitali, zakaj ni ostal zvest badoljevcem. Najstrože so zasliševali prošta in učiteljico Penko Pavlo, po rodu iz Postojne, ki Je bila zaprta v posebni celici deset dni. Da so žrtve bolj mučili, so Jih zasliševali ponoči.
Naslednjo noč so zapori dobili nov prirastek. Komunisti sO pripeljali znanega OF
mnenju, oziroma vsaj po zatrjevanju teh ljudi, je vse to vendar nemogoče, češ, .tako podivjani pa vendarle niso. Ali si Se H tako neumen, da vse verjameš* Bodi vendar pameten, saj veš, da časopisi samo [alejo. In morda ti pripomni Se, da »kdor zdaj trpi, bo pa po vojni zanj bolje*. Ali pa pride na dan kar s pravo barvo: .Kdor je zdaj s komunisti, bo potem gospodi*
Takšne ljudi bi bilo res dobro vsaj. za nekaj dni popeljati na izlet v tisti komunistični .raj*, kjer sp nekoč tudi obljubljali malemu človeku nebesa na zemlji, zdaj pa so ga pahnili v najhujši pekel. Morda bi potem le spoznali, da ljudem, ki le prej niso niso nič imeli, niso ničesar dali, tistim pa, ki so kaj malega imeli, pa še tisto pobrali.	\
In če govoriš s prej in ga vprašaš, vojni nehale padati .Po vojni ne bo več veš. kako je bilo po v Rusiji1 Res, da je lavec je bil potem lici.. .c
takim človekom Se na-kako misli, ali bodo po glave, ti bri odgovori: prelivanja krvi. Ali ne prejšnji svetovni vojni bilo precej Irte v, a dele rešen in zdaj dobro
kurirja Kralja Albina, uradnika v Prvi dolenjski posojilnici v Metliki, z njim pa tudi čevljarja Stanišo, ki se je še nekaj dni prej proslavljal s klofutanjem prošta in drugih. S tema so pripeljali tudi bivšega podpolkovnika in zdravnika dr. Hadžija Gregorja, nekdanjega šefa vojaške bolnišnice v Ljubljani, zadnje čase okrajnega sanitetnega referenta. Z njimi so pripe jaii tudi Ovna Franca, brata umorjenega profesorja Ovna, Pluta Antona, posestnika, Ku-karja, Pirkoviča, oglarja Luzarja Janeza, posestnikovo hčer Vrtin Marijo in železničarja Sajeta, vse iz Semiča in okolice.
Za najhujše zločince so veljali metliški prošt, Oven Franc, soboslikar in posestnik iz Semiča, Račič Jože iz Metlike, Luzar Ivan iz Semiča in Kramarič Stanko iz Ro-salnic. Kramarič se je pri zasliševanju še posebno Junaško držal. Odkrito in odločno je izjavil, da je katoličan in da je prav kot tak moral k legionarjem, edinim resnim nasprotnikom komunizma.
Novo trpljenje
Po teh tiranijah je prišlo na trpine v zaporih novo trpljenje. Nad Črnomljem so se prikazala letala. Komunisti so begali, ujetnike pa pustili zaprte. Znamenje za alarm so dajali z zvonom. •
Pripovedovalec pravi, da se Se zdaj zgrozi ob vsakem zvonenju, tako Je bilo Jetnike tedaj groza.
Medtem ko so krvavi sodniki »sodili« nedolžne, je bil predstojnik črnome’Jskega sodišča Černe za mežnarja in dajal znamenja za letalske alarme . ..
Tretjega oktobra je bil Črnomelj bombardiran. Straže so pobegnile, Jetnike v celicah pa pustile usodi.
Po tem dogodku so komunisti Črnomelj Izselili, s prebivalstvom pa odpeljali tudi ujetnike.
Pred »sodišče« Je prišlo 03 ljudi. Imen onih, ki so Jih kasneje izpustili, v poročilu ne bomo navajali. »Oproščene« so poslali na prisilno delo v delavske bataljone in so potem morali razdirati progo, ceste in se izpostavljati na najnevarnejših točkah.
Črnomeljske tovariše je silno bolejo, da bombe niso padle na »preklete belogardiste«. Posebno se je zaradi tega pritoževal Mavsar, ki je pripeljal svojo novo ljubico, znano badoljevsko vlačugo, uslužbenko pri Fuksu v Metliki. Ta je imela nadzorstveno službo nad ujetniki in si je vsak dan izmislila kak nov način za mučenje.
Med ujetniki Je bilo tudi nekaj bolnih. Zaman so ti prosili zdravniške pomoči. Po nekaj dneh Je prišel črnomeljski zdravnik dr. Boris Malnarič, ki pa se je iz revežev samo norčeval. Stražarji niso bili tako hudobni, razen komisarja Zoriča, ki je neštetokrat grozil s streljanjem in vedno zmerjal. Bil je »prekaljen« po številnih zločinih v osemnajstmesečnem udejstvovanju med gozdnimi aktivisti.
Z,apor v hlevu
Četrtega oktobra so komunisti odpeljali ujetnike v Rožičev majer ter jih vtaknili v hlev. Ker Je med tem časom po kočevskih hribih zapadel sneg, Je nastopil mraz. Vsem so vzeli obleko in tudi druge potrebščine, zato so ujetniki hudo prezebali. Med ujetniki Je bila tudi noseča mati. Nadzorstvo v hlevu Je imel dr. Turnšek, ki se je Izkazal za posebno vnetega mučitelja.
Desetega oktobra so komunisti odpeljali iz hleva v Črnomelj najprej prošta, Omahna, Korena Ignaca ln župnika Jermana Antona, ki so ga pripeljali v črnomeljske zapore iz Novega mesta, in sicer na pobudo neke tovarišice iz metliške okolice, ki je obtožila župnika takole:
»Poznam tega farja, skrival je samokres
v	tabernaklju!«
Prošta in Jermana so po zaslišanju pridržali v zaporu," Omahna ln Korena pa so privedli v hlev. Prošta Klemenčiča so trikrat zaslišali, in sicer vedno po štiri ure. Bil je neomahljiv in tudi pod grožnjo ni maral podpisati nobenega zapisnika. Zasliševal ga je neki »tovariš«, ki se Je hva'il, da ima dve meščanski šoli. Ko ga je zasliševal, je hodil okrog njega drugi tovariš z zavihanimi rokavi in z jermenom v rokah. Posebno so komunisti pretepali pri zasliševanju Moleka Jožefa.
S koli so jih pobili...
Enajstega oktobra so komunisti odpeljali iz hleva Nemaniča Martina, Račiča Jožeta in Kobetiča iz Vinice, v noči od trinajsle-ga na štirinajsti oktober pa še Groma Janeza, Erzetiča Avgusta, elektromonterja Stavla Ludvika iz Metlike, Ivanetiča Franca, Luzarja Janeza iz Semiča, Molka Jožefa, učiteljico Penkovo iz Črnomlja, zasebnico Berlčič Barbaro iz Vinice in Gornik Bard, ženo posestnika in mater treh otrok iz Slamne vasi pri Metliki; dalje Tajčmana Antona in bivšega komunista Stanišo Ivana, oba Iz Metlike. Po žrtve Je prišel tovariš Vili, po rodu iz Ljubljane. 1
Z vsemi Jetniki so kar najgrše postopali. Učiteljico Penkovo so mučili, morala ■
Dokler bodo med nami Se takšni ljudje, ki vsemu temu ne samo verjamejo, temveč rdeči evangelij na vso moč — seveda dokler so sami na toplem in varnem — oznanjajo drugim, še ne bo konca trpljenja po naši lepi deželi. Kdaj bo prišlo spoznanje1 Slovenec — če si še vreden tega imena —, kdaj boš spregledal1 Še bo pela šiba, udarila pa bo potem tudi tiste, ki so pahnili naše ljudstvo v tolikšno nesrečo.
Kdo mora reči, da je bil slovenski narod le kdaj tako kruto razbičan, kakor je zdaj, ko so začeli po njem udrihati njegovi ngj-večji izdajalci, sovjetski plačanci. Ljudje bolji, poslušajte vendar klic in prošnjo vseli tistih, nad katere se je zgrnilo to strašno zlo. So mar to »svoboda«i *red* in *mir*t Odgovorite vi, ki imate pri vsaki priliki na jeziku ta gesla! Odgovorite kar korajlno in se več ne skrivajte, kakor ste se doslej! Saj svoboda ni v prišepetavanju in skrivanju!
Napisal sem le vrstice kot sedemnajstletni fant, ki poznam precej od blizu trpljenje današnjih časov in tudi mislim na boljše dni, seveda ne na takšne, kakor tisti, ki se bodo tudi ob tem mojem pismu spodtaknili.
Vodnik Polenjski.
jim je dati tudi ves denar. Tem enajstim žrtvam so naposled pridružili Ovna Franca, Kobetiča I., Nemaniča Martina, ki so Jih potem odpeljali v slovite Drage, kraj stoterih nedolžnih žrtev. Splošna sodba je, da so jih v Dragi pobili s koli. Tako je vsaj povedal dr. Turnšek, ko so ga vpraševali o njihovi usodi. Ljudje so že sami vedeli, da kogar peljejo v Drage, gre v smrt.
Razmere v hlevu so bile vedno bolj neznosne. Komunisti so poslali med ujetnike svojega vohuna Cvarja Slavka iz Vinice, ki je tudi sokriv Beričeve smrti in ki Je bil tudi glavna obtežilna priča proti proštu, h kateremu so ga poslali, da bi kaj zvedeli od njega. Njegovo »poslanstvo« so ujetniki kmalu pogruntali, saj Je Cvar hodil na malce k tovarišem, članom zaprte metliške »elite«, poleg tega pa edini imel dovoljenje za prejemanje hrane v zapore.
»Slovenshi dom« naznanja osvoboditev
' Enaindvajsetega oktobra je prišlo v hlev novo povelje: poostrena straža, odhod na stranišče le pod puško itd. Popoldne je priletelo nad kraj trpljenja nemško letalo. Po zraku so se usuli letali in ljudstvo je na skrivaj pobiralo posebno izdajo »Slovenskega doma« ter ga v smrtni nevarnosti skrivalo, bilo pa Je neizrečeno veselo prvih sporočil iz Ljubljane.
Straže so zbežale v grmovje, medtem pa so prijokale k ujetnikom žene in jim tiho zaupale, da so videle list, ki pravi, da prihajata osvoboditelj in rešitev .. . Ujetniki so molčali in upali, četudi še vedno v smrtnem strahu .. . Morilec Mavsar je bral v njihovih očeh, zato Jim je dejal: »Pa četudi pridejo Nemci, lumparije ne boste vodili naprej!«
Okrog treh popoldne dvaindvajsetega oktobra so zares začele regljati nemške strojnice. Nemci so tako hitro in neopaženo prihiteli v Črnomelj, da se komunisti niso znašli. Dr. Boris Puc je bil po pripovedovanju ljudi bled kakor zid. Izročil je ključ zaporov in Gabrijan jih je odklenil
—	toda rdečim krvnikom.
Jetniki so trepetali v smrtnem strahu. Z dveh strani so švigale krogle. Odločili so se, da počakajo, kjer so bili.
Ko so bili Nemci v mestu, so komunisti vdrli v celice in streli so začeli odmevati po zaporih. Učitelj Bitenc Drago je prihitel k proštu, da bi mu naznanil, kaj se dogaja. Prošt ga je opozoril, naj pazi na glavo. Tedaj pa so že padli komunistični streli, zadeli prošta ter mu prebili nosno duplino, da je bil na mah v krvi. Komunisti so streljali tudi na župnika Jermana, katerega krogla ni zadela, padel pa je Bitenc Drago, dalje Alojz Franc iz Metlike, katerega žena je nekaj dni prej pljuvala po jetnikih. Alojz Fran« sam je bil zagrizen komunist.
Kako so bili komunisti v Črnomlju presenečeni, priča dejstvo, da so v neki delavnici partijci še po vkorakanju nemških čet delali kar naprej. Tam je bilo ubitih sedem ljudi, na begu pa sta bila ustreljena mesar Skubic Julij in šolski upravitelj Stru-belj.
Značilno za komuniste Je, da so se pra-
vi	člani stranke takoj po pozivu nemških oblasti vrnili v mesto, se svobodno sprehajali, ob prvi priliki pa spet pričeli z zločini.
Izmed mnogih zločinov so do sedaj zanesljivo znani naslednji:	umor očeta 14
otrok Vrančarja Martina, doma lz R sal-nlc pri Metliki, Vuge Iva"na iz Metlike, Sodca Jožeta, očeta več otrok, Kramarič Terezije, matere petih otrok. Njenega moža so pustili k ženinemu pogrebu, potem pa umorili še njega. Na poti k maši so ubili 68 letno Bajuk Ano, kasneje pa so dobili v roke še legionarja Gornika, moža umorjene Bare Gornikove, in Dragovana iz Slamne vasi, ter ju pobili.
Se o Črnomelj shem »mitingu«
V	petek, 10. septembra, Je bil tudi v Črnomlju velik »miting«, na katerem Je med drugimi govorila priležnica badoljev-skega polkovnika Fartne ln predsednica Protifašistične ženske zveze tovarišica Milena Poiičeva, žena štabnega politkomisarja. ■V svojem govoru Je Poiičeva žigosala razmere v bivši Jugoslaviji, kjer da ženske niso Imele nobene pravice In nobene besede. Pozabila Je omeniti, da Je prav ona imela glavno in edino besedo pri badoljev-skem komandantu mesta Črnomlja polkovniku Farinl, ki se Je hodil k njej kopat.
Komunisti so že prve dni zaprli v Črnomlju prometnika Bitenca Jožeta, nato pa še Vukoliča Jovana, ki se je zavzel za svo- j Jega poklicnega tovariša železničarja, pa Je ! zato moral z njim v zapor. Zaprli so tudi , zdravnika dr. Pišota In gospo. Dr. Pišota so j izpustili, češ da je bila pomota, ker so ga J pač potrebovali kot zdravrflka.	i
Ko Je bil tretjega oktobra okrog pol j petih bombardiran Črnomelj, Je žena brlv- ’• ca Satoška govorila, da že leto dni ni bila
v	cerkvi, v bodoče pa sploh ne bo presto-pila cerkvenega praga.
Večina omenjenih ujetnikov, razen ubi- J tih, se je rešila in je na varnem, nekateri ' pa so ostali še v komunističnih rokah in Je njihova usoda neznana.
Poleg vseh teh zločinstev — metliška fara Je dala dosedaj 84 žrtev — pa so komunisti krivi tudi smrti številnih drugih. Tako Je pri čiščenju teh krajev padlo mnogo ljudi, med njimi tudi poštenih in nedolžnih, ki so Jih komunisti pahnili v nesrečo in tako vzeli mnogim družinam edini up za bodočnost: očete, matere, sinove...
Trpinčeno ljudstvo, ki sta ga slovenski komunist in njegov tuji pomagač badolje-vec dve leti pobijala in gospodarsko uničevala, je moral po vsem tem trpljenju znova na križev pot. Cele skupine ljudi, ki so oropani domov ip svojih najdražjih, pa tudi številni drugi — pametni in pa taki, ki so sedaj spregledali — so morali znova bežati pred podivjanimi komunističnimi krvniki. Begali so po gozdovih, prišli v Kočevje ter sc s tamkajšnjimi Junaki in trpi-
ni veselili samo enega, namreč življenja, ki bi jim bilo že ugasnilo, če bi ne bila prišla nemška pomoč in slovenski narod zaščitila pred uničevalci iz lastnega rodu.
Krivci belohrajinshega
*	gorja
Kdo so krivci vsega tega gorja? Imena naštetih krvnikov ne zadoščajo. Poleg njih so bili tudi drugi, nič manjši krvniki ubogega belokranjskega prebivalstva: dr. Mihelčič, Franc Logar, Slobotnik, Jure Šavor, čevljar Franc Centa, Mitja Stajerc, Kocbek Jože, Brilej, dr. Rus in terenci iz vasi okoli Metlike.
Prav je, da k tem glavnim krivcem prištejemo tudi njihove najvestejše pomagače, nekatere železničarje ob črnomeljski progi, ki so kot kurirji izvrševali zlasti komunistično obveščevalno službo.
Med temi komunističnimi aktivisti so bili zlasti Vahcn v Gradcu, Berce in Erber Drago, v Semiču Kokalj, v Rožnem dolu Perovšek, v Uršnem selu Zupančič, v Birčni vasi Jelen in Babušck. Bili so povezani s sekcijo v Novem mestu, ki ji je načeloval inž. Novak. V Metliki so bili redni sekcij-ski terenski sestanki.
Poleg teh ljudi in mnogih, ki jih bosta sodila narod In zgodovina, bosta izrekla sodbo tudi nad onim delom sosednjega življa, nad Zumberčani-Vlahi, ki so v teh dveh letih dokazali svojo podlost. Prav 2umber-čani, tisti, ki so se ob zlomu Jugoslavije prvi pridružili tedanjim upornikom, prav Isti 2umberčani, ki so prodajali badoljevi kliki naše ljudi, potem pa se družili s komunističnimi tolpami ter Jim prinašali hrano, tl Zumberčanl bodo tudi nekoč dajali račun zaradi zločinov nad Belo Krajino.
Bela Krajina je pretrpeli grozne dni, kakršnih še nikoli. Pripravljena je še na hujše ure, a vsi naj vedo eno: Ta rdeči prapor ne bo nikoli plapolal nad njo.
Domobranstvo
slovenska narodna revolucija
V	»Jutru« jo 18. novembra .Tanko Jankovič objavil članek »Nacionalna revolucija proti internacionalni«. V njom pravi med drugim:
Stadij, katerega preživlja danes naš narod, Je revolucija. Resnična, krvava revolucija. Ne mislim s tem roči, da mora biti vsaka revolucija krvava; prelivanje krvi ni hlstvo revolucije, ono jo le pogosto spremlja, njeno bistvo pa Je drugo. Globoka duhovna lzprememba ln resnično spoznanje v narodu pomeni revolucijo.
In to spoznanje, ta duhovni preobrat se vrši danes v našem narodu!
Prv| plod tega spoznanja Je nastanek domobranstva. Ono se ni rodilo šele po
8.	septembru. Takrat se Je Izvršil le mehanični, zunanji akt, ideja nama pa je tlela T naših srcih Se dolgo proj, toda ni -—«£1«
pogojev, pod katerimi bi mogla zaplapolati v mogočen plamen. Pred 8. septembrom Je namreč naš človek pn milosti smel hiti antikomunist, prepovedano mn Je pa bilo biti zaveden, Slovenec, smel Je braniti le svoje golo življenje, — ni pa smel braniti svojega slovenstva.
Rohnttljev vojak je ubijal zato, ker Je s tem uničeval Slovenca, komunist pa požiga, ropa In mori znto, ker Je to sestavni del njegovo satanske ideologije. Ker Slovenci nimamo proletariata, tega semena zn komunistično revolucijo, ga Jo treba ustvariti. Narodu čvrstih, globoko v dušo zasidranih tradicij, narodu samozavestni!! kmetov In cvetočih domov, narodu, ki poseduje milo domačo pesem, globoko vero v Boga ln poštenje, temu narodu Je treba vse to bogastvo dušo uničiti. Moralno In materialno ga Jo treba streti, sleherni čut človečanstva in bratstva Je treba v njem ubiti. Iz ponosnega In samozavestnega slovenskega kmeta, živečega v ugodnih socialnih prilikah, mora nastati berač, slovenski razumnik naj postane proletarce, skratka ves slovenski narod naj postane narod bednih nenianlčcv, narod duhovno m gmotno uničenih, Izmozganih In Izropanih ljudi. In lz te bede Slovenec ne bo našel drugega Izhoda kakor v boljšcvl-škl revoluciji.
Zato torej ubijajo komunistični razbojniki Slovenca, k| noče postati proletarce, zato uničujejo vso zasebno ln javno Imo-vlno naroda, požigajo domove In cerkve, fušljo mostove, železniške naprave In ceste, razdirajo domače delo In Industrijo.
In res, sadov) tega divjanja so tu, v slovenskem narodu vstaja iz krvi In ruševin brezdomni človek, slovenski proletarec.
Toda glej, ta človek ne vstaja kot omotična ovca, ki se brez odpora preda volkn revolucije, ne, Iz prelito slovenske krvi vstaja narodni osvetnik, genij slovenskega naroda, ki Je našel samega sebe v tistem usodnem trenutku, ko bi niornl postati seme komunistične revolucije. »
In ta človek Je danes prijel za orožje. Prijel Je za ponujeno roko, ki mn Jo je v najusodnejšem trenutku podal veliki nemški sosed z jasno Zavestjo ln voljo, da Iz slovenskega naroda ne bo nastalo nikdar proletarsko sovjetsko ljudstvo!
Danes končno sme domohranska rcvoln-clonarna misel neomadeževano vzplamteti In zajeti srce vsakega Izmed nas.
Danes se končn0 smemo boriti proti komunizmu ne samo zato, ker ta grozi našemu življenju, ampak predvsem zato, ker Jo Internacionalni komunizem največji sovražnik slovenstva, zato, ker smo Slovenci In hočemo to tudi ostati!
Slovenska narodna revolucija, katere pr-
vi	noslteljt smo mi domobranci. In po domobranstvu ves slovenski narod, mora zmagati nad našim nnjvečjlm notranjim sovražnikom — komunizmom.
Za Miklavža
Ono vadiš
Roman v slikah!
,' Teroristova smrt je vzbudila v prestolnici močan vtis in je njegove prijatelje zelo užalostlla. Tl so Izgubili tovariša, poleg tega pa fte večino razstreliva, ki ga je 1)11 »bojni odsek« s tako težavo zbral. Stvar jih je zelo vznemirila ln jih spravila v malodušnost, tako da so že sklenili odpovedati se atentatu na Plehveja in pripraviti Ramo napad na Klelghelsa. Selnveltzerja so poslali v Peterburg, da bi od ondod pripeljal oba lažna kočljaža.
Sredi teli priprav pa je nepričakovano prišel Azev. Najbrž je prihajal lz Odese, kjer so člani stranke imeli važno sejo.
Na seji so izrekli ostre pomisleke proti 'delu »boinega odseka«, obsojali njegovo nerodnost ln njegovo nedelavnost. Azev torej ni mogel biti ravno najbolje ubran, ko se je vrnil od ondod. Poročila In razlage, ki jih je glede dogodkov dobil od Savlnkova, nezaupanje In malodušje tovarišev, vse to ga je spravljalo v obup. Vzkliknil Je:
»Kaj ne poveste! Torej ne bomo mogli spraviti s poti PlehvejaV Kako to? Ker Je Pokotllov mrtev? Zdi se ml, da bi morali biti pripravljeni na sleherno nesrečo! Morali hi biti pripravljeni na to, da Izgubite vse svoje tovariše! IvaJ vas torej razburja? Ce ni ljudi, jih Je treba najti. Če ni dinamita, ga je treba narediti. Edino, česar ne smemo narediti, je to, da bi se stvari odpovedali. Plehve bo ubit naj se zgodi, kar hoče. Če ga no bomo ubili ml, ga ne bo nihče!«,
In razložil jim je svoj novi načrt.
Toda stvar ni bila tako lahka. Ko se Je fcamreč vrnil Schweltzer lz Petrograda, je povedal, da sta Sazonov In Mazejcvskl prodala kočije ln konje. Prvi Je odpotoval v tujino, drugi pa se je vrnil domov.
Poslali so Kal ja jeva v Suvalke, da bi Ujel prvega In ga prisilil, da se vrne. Scliweitzcr pa je od Azeva dobil naslov nekega Inženirja v Kijevu, ki naj bi mu pomagal v tamošnji občinski kemični delavnici Izdelati petnajst kilogramov dinamita, ki so ga potrebovali za bombe.
Azevljeva odločnost, hladnokrvnost In gotovost so vlile novega poguma vsem.
Konec aprila so se zarotniki scšll v Har-kovu, da 1)1 se zadnjič pogovorili.
Savinkov je potem odpotoval v Moskvo, kjer se je spet dobil z Azcvlm. Ta je bil medtem poiskal Dolcbova, morilca kneza Obolenskega. Dulcbov je bil prišel tja s šestimi bombami, ki jih je Savinkov spravil v varnostni predal, katerega jo najel v banki Djamgdrov.
Prve dni mala »n dlnamltarjl že 1,111 v Petrogradu. Ilorls Savinkov je Imel angleški potni list, Izdan na Ime Mac Kellog, zastopnik nekega tujega podjetja. Najel sl Je desantno stanovanje na Sukovsk| cesti In se tam naselil skupaj z Doro Rrllllantovo, mlado Študentko ter zagrizeno prevratnlco, hčerko lmovltcga judovskega trgovca, katero Je Izdajal za svojo ženo.
Sazonov Je bil v tem stanovanjn za strežnika, prevratnim Prasl ovja Ivanovskaja, ki je nekoč sodelovala pri pripravah za atentat na carja Aleksandra II., pa sc jo Izdajala za kuharico.
Ta rcvolucljonarnl zakonski par Je živel jid gosposko. »Mož« ln »žena« sta pogosto ho-dlTa	ventili	poS,	Včairlh	m	kofiljO,
toda sta le poredkp obiskovala gledališča ln odlična shajališča.
Mr. Mao Kdlog Je pogosto hodil zdoma sam po svojih poslih. Včasih Je Sel tudi v bližino palače notranjega ministrstva, kjer Jo sšoloval Plehve, vzel tam kočijo ter se peljal malo na sprehod. Tedaj ga je voznik, ki je bil nll Dulcbov alt pa Mazejcvskl, obvestil, kako napreduje z nadzorstvom nad notranjim ministrom.
Včasih je ta »Anglež« zavil tudi v pivnico ali v kako nočno zabavišče. Tedaj sc mu jo vedno približal popotni prodajalec cigaret In listov. To je bil Kaljajev, ki mu je prinaša) nova obvestila.
Vsi so svojo vloge igrali kar se da po-pol no.
Gospoda Kcllogovl so bili zelo darežljivi do vratarja, s sil, ki so jima nosili blago lz trgovin, ln so dajali dosti prostosti svoji služinčadi, tako da so jih v lilšl, kjer so stanovali, vsi zelo spoštovali.
Borlščaitskega so poslali v šolo, da 1)1 se naučil voziti avtomobil, ker Je gospod Kel-log nameraval kupiti st tako vozilo. Avtomobil je po Azcvljcvi sodbi bil neogibno potreben za Izvedbo morilskega načrta.
Vse Je torej potekalo kar moč dobro in ysl so upali, da sc bo zadeva posrečila.
Medtem pa se je Azev -vozil po Rusiji od enega konta do drugega. Sel je tudi v Samaro, kamor ga je poslal Ratajev, da bi ugotovil, kdo je bil revolueljonar, ki Je bil Izgubil življenje pri eksploziji v hotelu Du Nord.
Potem jo šel v Ufo. da 1)1 pripravil Sa-znnovljcvcga brata <1° tega, da 1)1 govoril. Konce maja se je vrnil v Petrograd ter ni povcdBl ničesar. Vendar pa je Ratajevo sporočil, da so mu zdi, da teroristi spet nekaj pripravljajo.
Nekega večera se Jo sešel s Savlnkovlm ^ gledališču. Vprašal ga je:
»Ali ste kupili avtomobil?«
»Ne,« Je odgovoril Savinkov, a zdelo se Inu Jo, da je Azev zaradi tega zelo jezen.
Zvečer je Azev prišel v stanovanje zakoncev Mac Kcllogovlli. ne da bi ga 1)11 kdo videl, ker je »strežnik« med tein motil vratarja.
Azev Je tam ostal deset dni'in niti enkrat ni šel zdoma. Vendar pa sc mu je posrečilo, da je v teh dneh videl vse svoje ljudi zaporedoma.
Suvlnkovu je dal kar najnatančnejša navodila o tem, kako Je treba Izvesti udarec, k| so ga pripravljali. Dan za to so določili na 21. julij.
Zdaj je bil »bojni odsek« strnjena In enotna skupina, ki je delala natanko po načrtih. Minister Plehve ni mogel storiti več nlt| koraka, ne da 1)1 mu hlll vedno za petami. Vse so skrbno premislili In naprej določili.
Konce junija Je Azev zapustil Petrograd. Savinkov Je sklenil, da ga bo dobil v Moskvi, kjer 1)1 sc morilci morali še zadnjič snltl. Odpovedal je stanovanje ter odpotoval tja.
Z Azcvlm sta še enkrat pretresla načrt Za atentat.
Ljudje, ki naj bi vrgli bombe, bi morali po tem načrtu biti štirje. Prvi naj bi bil ■stop -II proti ministru, pa ne 1)1 smel storiti nlčesa r. Bombo bj moral vreči Sele tedaj, Če bi . sc ministrova kočija obrnila ter odpeljala n. 'zaj.
G. Pevsneri
Ema hm
l«
Glavno nalogo so prihranili drugemu napadalcu. Ce bi njegova bomba ne opravila svojega, bi moral priskočiti na pomoč tretji, če bt pa še to ne zaleglo, pa četrti.
Kaljajev Je predlagal načrt, 0 katerem Je bi] prepričan, da ne more zgrešiti cilja. Razložil je takole:
»Voz pripelje. Jaz se z bombo vržem konjem pod noge. Zdaj se bo zgodilo eno ali drugo: ali se bo bomba razletela ln se bo voz ustavil zaradi tega, ali pa se ne bo ruzletela In se bodo konji splašili In se ho voz moral torej tudi ustaviti. Tedaj bo lali-kp nastopil drogi metalec.«
Azev Je pripomnil:
»Toda v tem primeru boste zleteli v zrak tudi vi!«
»Seveda!« se Je glasil odgovor.
A predlog so zavrnili.
Nekaj dni potem so se razšli. Azev ln Sazonov sta odpotovala na Volgo, Kaljajev In Savinkov pa sta se vrnila v Petrograd.
Na postaji sta srečala Selnveltzerja, ki Je nosil težak kovčeg. V njem Je bilo 15 kg dinamita.
Savinkov se je ustavil v Scstrojecku, v okolici ruske prestolnice. In sicer pod Imenom Konstantin Cerncckl. Tam ga je obiskala Dora Brllllantova, ki Jo tudi hotela biti med tistimi, kl bodo metali bombe. O tej reči se Je Savinkov posvetoval z Azcvlm In Sazonovlm, toda zahtevo mlade žensko so odbili.
'Bližala se je odločilna ura, določili ln razdelili so mesta za umor. Potem so vsi zarotniki Izginili Iz prestolnice, da hi se-vrnili tja šele tik pred atentutom, to Je 21.
Azev ln stara Ivanovskaja, kl so JI v prevratniških krogih rekli »teta revolucije« sta šla v Vilno. Tum bi čakala, dokler ne 1)1 dobila brzojavke, da se Je načrt posrečil. Brzojaviti bi Jima morali takoj po napadu na ministra.
Med tem čakanjem Je Azev pisal Rata-Jcvu, da bi ta vedel, kje je med atentatom bil ln ne .1)1 mogel nič sumiti, da je morda Azev Imel kaj prste zraven. S tem Je hotel odvrniti pozornost policijo od priprav v Petrogradu.
Poleg tega je poslal RutaJevu Iz enakega namena tudi sporočilo, da nekaj nasilnikov v Odesi pripravlja napad na Kutajsova, ge-
M. Sčipalec:
bil sam, sl napada ni upal tvegati ln tako ni bilo nič.
Zarotniki so se zvečer sešll v živalskem vrtu. Tam so sl nesporazum pojasnili ter določili za umor dan 28. julija. Potem so metalci bomb odpotovali v Vilno, da bi o vsem obvestili Azeva, ter so ondi ostali ves teden.
28. julija zjutraj je Savinkov šel na Nl-kolajsko In na Varšavsko postajo, da bi počakal Sazonova ln Kaljajeva, kl sta bila preoblečena v železničarja In vratarja. Z naslednjim vlakom sta dospela Borlščanskl In Slknrskl. Dulebov pa Je bil medtem šel s svojo kočijo v hotel Du Nord po Sehwelt-zerja.
Točno ob devetih so na dogovorjenem kraju napadalcem razdelili bombe.
Dan Je bil topel In svetal, na cestah ni bilo dosti ljudi, pač pa je bilo po pločnikih In po križiščih razpostavljenih dosti orožnikov In stražnikov.
Savinkov Je še enkrat olišel vse tovariše, potem pa je po počeznlh ulicah kreni] na vrh ceste, po kateri bi moral Iti minister.
Ko Je zagledal, da Jo vojak, kl Je stal na straži pred ministrstvom, stopil v pozor, Je zavil proti tovarišem, kl so že bili na mcatlli.
Tedaj pa Jo že zaslišal drdranje koles ln topotanje kopit. NI se obrnil, da bi pogledal. Plehvejev voz Je v naglem diru zdrvel mimo njega. Za vozom se Je peljal stražnik na kolesu, pčtem pa je prišel voz, poln policistov.
Nenadno je zaslišal zamolkel pok In kakor odmev nanj Je zažvenketalo steklo. Na kraju, od koder Je bil prišel pok, se Je vzdignil steber rumenega, 0b robovih skoraj črnega dima.
Savinkov Je stekel bliže. Tam je ležal na tlaku Sazonov v mlaki krvi. Za sabo Je slišal krike:
»Ali je minister?«
Tem krikom so odgovarjali drugi:
»Pravijo, da se Je odpeljal.«
Zdaj se je Savlnkovu približal častnik, kl je tedaj, ko je bil Savinkov zaprt, bil ravnatelj jetntšnlce. A Savlnkova zdaj nt spoznal. temveč mu Je samo zavpil:
»Pojdite stran gospod, pojdite Btranl«
Ko je Savinkov odhajal, ni zapazil, da med podrtlnaml kočije leže ostanki notranjo-
Po nekaj dneh, ki Jih Je prebil v omedlevici In vročini, so ga začeli spraševati. Toda po načelih »bojnega Odseka« ni maral povedati imena In sploh ničesar.
Prijeli so tudi Lelba Slkorskega. Tisto popoldne, ko so ubili Plehveja, se je namreč hotel Iznehltl bombe, katere ni uporabil pri napadu. Najel sl Je čoln, se odpeljal z njim po Nevi In vrgel nevarni tovor v vodo.
Toda čolnarju se je to njegovo vedenje-zdelo sumljivo, zato je svojega gosta odpeljal lepo na policijo. Ta Je začela Iskati po reki In Je kmalu našla inorllnl stroj. Slkorskega so zaradi tega zaprli.
Mož pa ni bil tako molčeč kakor Sazo-nov. Mrd spraševanjem mu Je ušlo nekaj podrobnosti, kl po njegovem niso bile nič pomembne ln ne	bi	bile	mogle škoditi	prav
nikomur. Vendar	lil	bila	policija zaradi teh
lahko prijela vso skupino, če 1)1 bila malce Iznajdljiva In spretna.
Iz Izpovedi Slkorskega Je bilo namreč razvidno, da se	Je	tudi	on nekaj dni	pred
atentatom mudil	v	Vilni. Sazonov Je v	vro-
čičnih blodnjah Izgovarjal besedi »Valentin« ln »teta«.
Policija Je vedela, da Je Azev bil tiste dn. tudi v Vilni. Morda JI tudi ni lilln neznano, da Je Valentin ujegovo Izmišljeno Ime, katero uporablja med tovariši v stranki, In da Je »teta« bila njegova tovarišica Praskovja Ivanovskaja.
Toda policija ni storila nič. Preiskovalni sodnik se Je ubadal samo z obema zaprtima nasilnikoma, sodišče pa Je bilo milostno, zakaj novi notranji minister, knez Svjatopok-Mlrskl, ni hotel Javnosti razburjati, saj Je bila dovolj vznemirjena zaradi vojnih dogodkov. Zato ni postil, da bi atentatorja sodili prestrogo.
Decembra so Sazonova obsodili na prisilno delo do smrti, Slkorskega pa na deset let Iste kazni.
Azev n| čakal brzojavke ,ln tovarišev v Vilni. Takoj po njihovem odhodu Je šel v Varšavo, spremljala ga Jo tudi »teta«. Tam Je v listih bral novico o PlehveJcvl sinrll.
Naslednji dan je bil že na Dunaju. Od npdod je brzojavil In znova pisal Ratajevo, ter mu sporočil, da so ga zadnje novlee globoko zadele, dn pojde v Ženevo, potem pa v Pariz In mu bo prinesel važna obvestila.
ljubi svojega bližnjega kakor... sebe
Nekoč, pa ni še dolro od tega, sta vla-1 dala zverinam v gozdu dva leva. In kakor '
Je nemogoče, da 1)1 v miru vlndala dva petelina na Istem kupn gnoja, tako je bilo tudi nemogoče, da bi v miru In slogi vladala oba kralju živali.
Oba leva sta bila sila učena. In ker Je kultura prodrla tudi že v živalski svet, sta ee vrgla na vse mirnejša vprašanja, kakor pa so Jih obravnavnll kralji živali v Ezo-povlh basnih. Oba sta namreč bila priznana slovničarja In njuno znanje Je napolnjevalo tudi okolico ln vsa bitja v njej. O enem Jo trdila llslea (toda kdo bi JI verjel?), da Ima tako vzgojenega psička, da mu vsak večer prinese copati, kadar se vrne s kraljevskega pregleda. Nekoč pa Jlli na povelje »prinesi copate!« ni hotel prinesti. I.ev so Je čudil toliki predrznosti |n Je šele čez čas spoznal, dn mu jih zato ni prinesel, ker Je rabil množino namesto dvojine. — Morda je res
—	če 1)1 kdo drugi to trdil, 1)1 nazadnje še verjeli — toda lisica! O diplomatih sl Je treba biti na jasnem ...
Mirno so živeli v živalskem kraljestvu ln časopisi šo prinašali samo dolgočasne nc-bojcvlte članke, kakor na primer: O poligamiji v živalstvu, O čistih pasmah In še kaj. Ali sc barvna slepota pri zajcih podeduje Itd. Skratka: nič razburljivega.
Živali so zehale In brale, dokler ni nekega dne objavil lev Podhostnlk slovnično razpravo z naslovom:	LJUBI	SVOJEGA
BLIŽNJEGA KAKOR SAM SEBE! Dokazoval je, da raba »... kakor samega sebe!« ni pravilna, ker ne sme biti tožllnlk, kajti zaimek ni predmet, ampak le dodatek k osebku. Nato je naštel kup dokazov Iz vseh živalskih Jezikov.	•
No! Stvar nazadnje ni lilla niti tako tragična. Toda živalsko prebivalstvo se je razgibalo. Vedelo Je, da stvar ne bo ostala brez odmeval In res! Nekaj dni zatem Je že Izšlo v nasprotnem časopisu Izpod gosjega peresa leva Podgornika nekaj sto vrstic, kl so pobijale Podhostnlkovo trditev. Ne morda lz kakšne potrebe po jasnosti, saj je tudi živali nimajo, ampak lz opozicijskega duha se Je rodil strokovni pomenek.
Jasno Je, da sta že po nekaj medsebojnih
obračunih strokovno znanje drug drugemn odrekala. In k0 Je Podgornik, kl ni bil tako upoštevan kakor njegov tekmec, napisal na konru nekega odgovora Se: Non quls sed guldl, je bila mera polna. Podliostnik je odvrnil, da s takim slovničarjem sploh ne ho več razpravljal. Podgornik Jo takoj v naslednji številki svojega časopisa vprašal, če mu je morda že žal, du Je načel to vprašanje, saj je vendar Jasno, da Je povsod |n vedno bilo v rabi ...
Stvar se je vedn0 bolj zapletala In postajala napeta, In če Je kdo šel po cesti. Je videl že pri vsakem zajcu, kl so znani zaradi popolnega nezanimanja za slovnična vprašanja, kako mu Iz žepa gleda časopis z velikanskimi črkami o nadaljnjem boju. Pri večernih ognjih se Je sukal pogovor samo še okrog tega vprašanja. Občinstvo so Je delilo, nekateri pa so seveda tudi drugače govorili, kakor so mislili, kajti poznanstva, osebne zveze, stiki, odvisnosti...
Stvar Je dobivala vedno večji obseg. Nekega sobotnega popoldno sta se pri pranju skregali dve mački. Vedno več poslušalcev se Je nabralo okrog njiju In slednjič Je vse planilo v boj.
». .. kakor sam sebe!« Je vpila veverica, metala orehove luščlne v nasprotnike In sl brisala pot. Toda dosti Jlli n| ogrela. Saj so vedeli, da mora tako govoriti, ker je t>IIa Podliostnlkii dolžna še nekaj orehov.
»Oh! S a m sc-be? Nikdar! Samega sebe!« se Je posmehovala lisica.
V	lilpu Je bil ogenj v strehi! Prvi so drugim očitali reakdonarstvo, tradicionalizem, drugi prvim modernizem ln futuristične krče v slovnici.
»In midva da 1)1 sl bila v sorodu? Nikdar!« Je kričal pes volku. »S teboj, kl me ljubiš kakor s a m sebe? t'e me ljubiš kakor samega sebe — dobro! Sicer — zbogom!«
Nekaj se Jih je oglasilo, da vendar ni važno, ali sc ljubimo kakor sami sebe ali kakor s n m c sebe. Samo ila se res ljubimo. Takoj so Jlli vse pobesili ali zaprli ln pri tem glasno navajali o tistih, kl n|so ne krop no voda In Jih Je treba Izpljuniti.
»Toda saj Je vendar poglavitno, da se ljubimo!« so vpil! nn smrt obsojeni.
»Kaj še? Kako pa boš ljubil, če ne veš. kako se sploh ljubi! Treba Je Jasnosti! Dol s kompronilHarjl!« |n lisica Zvitorepka Je začela s Sokratom, češ da je bolj kreposten nekdo, k) dela slabo, pa se tega zaveda — sl Je torej na Jasnem — kakor pa drugi, kl deja dobro, pa se tega ne zaveda.
Sovraštvo se je vselilo v mirno deželo. Prljiiteljl so se grizli, |n če je kak tujec na cesti koga ustavil In prosil za pojasnilo, ga Je nagovorjeni takoj vprašal, kako ga ljubi. In če mu odgovor ni bil všeč, mu Je obrnil hrbet.
Medtem sta seveda Podhostnlk In Podgornik delala dalje. Brskala sta po starih knjigah !n prekosila v pridnosti sama sebe. (Hm! Pa smo Jlli! Človek se ne sme pač nikomur zameriti...) V časopisih boj ni prenehal. nasprotno, dobival je vedno bolj grobe oblike. Podhostnlk Je očital Podgorniku plaglatstvo, ta onemu nazaj, da je doba njegovega šolanja nekako zameglena In da Je sploh vprašanje, kako Je prišel do diplome. Drug drugemu sta sl očitala, da Imata napačen svetovni nazor In govorila o sebi kot
o	strpnem, toda kljub temu razgledanem človeku. Se v |stl številki sta pa pisala ob priliki desetletnice smrti nekega kulturnega delavca:
Podhostnlk Je začel pisanje: Živel Je v.;.
Podgornik pa o Istem možu: Zdravil se je ...
Prišlo Je do tnke napetosti, da sta pfl-čela zbirati krog sebe svoje somišljenike ln sta organizirala vojsko. Lepega dne so sl stali nasproti v ravnini ob Velikem hrastu. Oči so jim žarele od bojaželjnostl. Podhostnlk Je stopil na parobek med navdušenim vzklikanjem svoje ln žvižganjem nasprotnikove vojske, In zaklical:
»Se Je čas! Ce priznate, da nas ljubite kakor sami sebe, lahko v miru končamo ta prepir!«
»Nikdar! Mj vas ljubimo kakor same sebe!« so kot mož zaklicale čete okrog Podgornika.
Potem so se zagnali drug v drugega ln
sc do zadnjega poklali...
ncralnega guvernerja v Irkutsku. V pismu so na koncu bilo tudi naslednjo besede:
»Obvestili so me, da je napad na Plehveja odložen na druge čuse, ln sicer zaradi tega, ker nimajo bomb. Ker so bile vse uničene, 1)1 pripravljanje novih zahtevalo preveč časa. Res Je, da bi lahko uporabili tudi samokres, toda ugled »bojnega odseka« zahteva, da mora atentat na Plehveja biti grmeče dejanje, zato so za zdnj Izbrali Kutajsova.«
Ljudje, kl Jih Je Azev v tem pismu navedel In Jih dolžil, da pripravljajo umor guvernerja v Irkutsku, niso pripadali ne »bojnemu odseku«, ne glavnemu odboru stranke, temveč so hlll pripadniki tiste .skupine v revolucionarni stranki, kl Jo bila Azcvu nasprotna.
Azev se Je zdaj okoristil z ugodno priliko ter so maščeval nad njimi s tem, da jlli Je ovadil policiji.
Na večer pred 21. julijem je Schweltzor, kl Je prebival v Grand Hotelu, pripravil bombe. Naslednje Jutro Je odšel na dogovorjeni kraj, da 1)1 Jlli Izročil tistim, kl naj bi jih metali.
Sazonov ni lili točen In ni prišel tja ob dogovorjeni url. Zato Je bombo dobil samo Kaljajev.
Odšel jo na svojo mesto' In videl, da se ministrova kočija že pelje mimo, A ker Jo
ga ministra. 1111 Je prepričan, da Je Plehve ostal žly ln nepoškodovan.
Kakor stroj Je bodil po mestu, ves obupan. Nazadnje jo šel v Jusupovljev vrt, kjet M se morali napadalci zbrati, če h| se stvar ponesrečila. Toda tam ni dobil nfkngar.
Zaradi tega je odšel v neko kopališče, vzel kabino, se zleknil na počivalnik ter ostal tam do popoldne.
Ko Je odšel lz kopališča. Je na cesti kupil list. Prva stran Je bila črno obrobljena, v okviru je stala Plchvcjcva slika ln njegova osmrtnica.
Azevljevo zmagoslavje.
Žalostni konec notranjega ministra Plehveja je prišel prav v trenutku, kl je bil za rusko politično življenje kaj kočljiv. Rusija Je bila ud zacuetka februarja v vojni z Japonsko. Vojna Je potekala slalio, umor notranjega ministra pa Je uradno Rusijo zadel kot nov poraz ter je pomnožil splošno vznemirjenost, hujskanje ter nered.
Dokaz o razpoloženju, k| Je tiste čase vladalo V Rusiji, je tudi način, kako so vodili preiskavo proti morilcem, kl Jih je dobila oblast*v roke. ,	,
Jegorja Sazonova so prijeli takoj. Ker Je bil hudo ranjen, so ga prepeljali v Aleksandrovo bolnišnico ter ga operirali vpričo pravosodnega ministra Muravjcva.
V resnici ni tedaj Imel Ratajcvu povedati prav ničesar. Mudilo se mu Je samo, da bi svojemu policijskemu delodajalcu pokazal, da je bil v teh kočljivih dneh daleč od Petrograda.
V Ženevi so ga revolucionarji sprejeli kot zmagovalca. Prvaki strankinega odseka v tujini lil morali tiste dni Imeti v Ženevi sejo. Mnogo, med njimi tudi Breškovskaja, Jih je bilo že odpotovalo tja.
»Babica revolucije«, kakor so reki) tej ženski, Azeva ni preveč marala, toda ta dan ga Je pozdravila po rusko ter vzkliknila:
»Pred tem možem se Jo treba prikloniti do tal!«
Nekaj dni zatem je dopotoval tudi Savinkov z drugimi morilci. Tudi te so sprejeli z velikimi častmi.
Zborovanje Jo bilo v kraju Ilcrmance blizu Ženeve. Tam se je slavje nad zmago v Petrogradu ponovilo In nekega večera Je bilo veselje revolucionarjev tako hrupno, da sc je znuj začela zanimati tudi krajevna policija.
15.	julija Je stranka objavila letalc, posvečen umoru ministra Plehveja. V revolucionarnih krogih sn temu dogodku prlplsor-fall velik pomen. Umor Je pomnožil ugled stranke ter mu naklonil podporo vseh tlstlli, kl ao sl od tega obeta l nov političen ln družabni red v Rusiji.
1	Ko se le Azev s tovariši vrnil v Ženevo, So Imeli sejo, na kateri so se posvetovali o J novih pravilih za »bojni odsek«. Kovali so ' nove načrte ter določili svoje stališče do stranke.
Tl zadnji točki na seji sta bili najvažnejši, poslednja pa za Azeva najbolj nujna.
Azev Je tovariše obvestil o nasprotjih, ki so zarad) »bujnega odseka« vladala v osrednjem odboru stranke. Po sodbi nekaterih bi morali stranko brezpogojno postaviti pod nadzorstvo odseka ln to nadzorstvo naj bi bilo strogo.
V stranki Je bila skupina, kl je nasprotovala temu, da bi »bojni odsek« bil docela samostojen. Po sodbi te skupine bi članstvo v odseku ne smelo biti vir raznih posebnih pravic.
Azev Je povedal, da ta skupina ni močna ln da JI pripadajo samo nekateri teoretiki. Zaradi tega j| ni treba pripisovati posebnega pomena. On b| zase najrajši videl, da hi se mirno poravnali, ker 1)1 to koristilo »stvari«. Pripravljen bi bil sprejeti tudi sporazum, pri katerem bi vsaka skupina nekaj popustila. Plehvejev umor je dokazal, kako neutemeljeni so očitki proti odseku. Ce drugi tega ne bodo spoznali, bo za stranko to slabo, zakaj omejevati odseku samostojnost* se pravi omejevati delo stranke.
Kaljajev, Savinkov lu drugi so v primeri z Azcvlm bi 11 naivni pesniki, fanatiki revolucionarnih dejanj. To, kar jim Je povedal poglavar, jlli je razburilo In razdražilo proti profesorjem v glavnem odboru.
Zato so sklenili Izkoristiti ugoden trenutek ne le, da bi obranili odseku samostojnost tudi za bodoče, temveč tudi, da b| preprečili vsako vmešavanje v njegovo delo. Zato so pripravili nova pravila.
Po teh pravilih naj hi »bojni odsek« pobijal samodrštvo ruske vlade z nasilnlšklml dejanji. Imel naj bi popolno samostojnost ln lastno blagajno. S stranko naj bi bil zvezan po glavnem odboru, kl lil Imel pravico dajati navodila samo glede kraja, ljudi In časa.
Zveze med »bojnim odsekom« ln glavnim odborom naj bi vzdrževal zanesljiv človek, kl naj bi ga Izmed sebe Izbrali člani odseka.
»Bojni odsek« naj bi sestavil lasten odbor, kl bi odločal o sprejemu novih udov, kl lit pripravljali nove načrte In tiskovine.
Udje odseka bi smeli biti odvisni samo od svojega odbora.
Ta pravila naj h| začela veljati takoj, ne da bi čakali, da jih bo odobril glavni odbor.
Azev se Je oborožil z listino, katere sestavo Je tako spretno povzročil, ter je na-Blednje dni hodil na seje vodstva stranke v
Ženevi.
Bil Je skoraj leto dni član glavnega odbora, pa s! lz različnih razlogov še ni hll ustvaril tako trdnega mesta v vodstvu stranke, kakor b| ga bil rad Imel. Razlogi so hlll naslednji:
Clanl glavnega odbora so bili po večini teoretiki, zelo podkovani v Ideologiji, v programih, v socialnih In političnih vprašanjih, Azev pa Je bil zelo malo Izobražen In se ni zanimal niti za osnovne nauke socializma, kakor so Izdajali njegovi govori. Bil jo socialist samo po Imenu. Pomen ln smisel, kl ga Je dajal nakllnlškemu delovanju, je bi! docela oseben ln svojevoljen, To Je, kakor so trdil] njegovi nasprotniki, bil dokaz, da Azev ni veroval v socializem, ne v revolucijo, od katere Je na obe strani živel.
I	Poleg tega so o njem šušljali najrazllč-j nejše reči, kakor Je to vedno ln povsod pri
I	ljudeh, kl Jih vse pozna. Povrh vsega Je pa zaradi svoje zunanjščine, zaradi svojega vc-
I	deuja In nastopanja bil mnogim zoprn. Rili so celo ljudje, kl ao trdili, da Je vse prej
I	kakor pogumen.
Azev Je za vso to vedel, a sl ni niti malo ! gnal k srcu. Umor Plehveja ga Je dvignil nad vse obsodbe In nad prazna šušljanju. j Večina članov glavnega odbora je bilo ; takih, da so opravičevali vse njegove upe. j Bil Je priznani puglavar, da, ftslo junak »boj-| nega> odseka«, torej človek, kl ho Izpolnil vsa njihova pričakovanja.
Kar jih Je bilo drugih misli, tl niso šte-( II, vsaj za Azeva no. In res se mu Je posrečilo, da Je od odbora dosegel vse, kar jo hotel.
Gotz je pravila »bojnega odseka« potrdil In dejal, da Imajo pravila pri takih rečeh prav za prav le malo pomena. Azeva so izvolili za ravnatelja, Savlnkova za njegovega namestnika, Scl>weltzerja pa za tretjega čla-na v vodstvu odseka.
Medtem se Je notranji položaj v Rusiji precej spremenil.
Namesto Plehveja so, kakor smo videli, postavili kneza Svjatopolka-Mlrskcgn. To Jo vzbujalo upanje, da se bo dotedanji politični pritisk malo omilil.
In res se je car ob rojstvu prestolonaslednika omehčal ter dal nekaj olajšav. Toda ostalo Je pri tem In ljudski glas Je dolžil, dn so tega krivi tisti, k| so okoli carja. Tl da so vladarju odsvetovali, naj nikar ne nadaljuje s preosnovo ruskega političnega življenja.
Vsekakor so pa tudi te skromne spremembe revolucionarji pripisovali svojemu delovanju In svtijlm nasllntšklm dejanjem. Zaradi tega Je vpliv In ugled »bojnega odseka« še bolj zrasel.	*
Teroristi s0 sklenili, da bodo to okoliščino Izkoristili ln odstranili ter pobili naj-bližje carjeve svetovalcer zlasti pa njegova strica, velika kneza Sergeja In Vladlmlra.
Azev Je s tovariši odpotoval v Pariz. Tja so za njim prišli žena z otroki ter njegov brat. kl Je hll kemik.
V Schvveltzerjevem stanovanju ao uredili delavnico za razstreliva. Savinkov, Kaljajev, Bulehnv, Borlščanskl In Mojsejevskl, novi tovariš In pomočnik Savlnkova, so obiskovali nekak tečaj pri Sehweltzerju, kl jih Je poučeval ¥ Izdelovanju In o rabi razstrelilnih strojev.
Cianid odseka sta hlll tudi Praskovja Ivanovskaja, kl Je stanoVala pri Azevu, ter Tatjana Leontjeva, hčerka podguvernerja Iz Irkrtska, kl jo je revolucionarjem priporočila Breškovskaja.
Leontjeva, o kateri bo Se 'govora, bi utegnila biti namreč revolucionarjem zelo koristna zaradi zvez, kl Jih je Imela med visokim plemstvom v Petrogradu ln celo v dvornih krogih.
V Jeseni Je 0dsck pripravil, načrte za tri atentate: prvega proti velikemu knezu Sergiju, generalnemu guvernerju v Moskvi, drugega pro(l. velikemu knezu Vladlmlru, tretjega proti generalnemu guvernerju v Kijevu Klclghelsu. Vse tri atentate naj bi Izvedle hkrati tri različne skupine.
’?>>/. ’ ’ ■*’	‘	*-*Xv
skupaj sta večkrat vasovala in na vasi kakšno prav lepo podoknico napravila.
Zdaj gre žo sama zložno navkreber, z njilim smehljajem okrog ustnic. Malce zardela je v lica, saj je pot čezdalje utrud-Ijivejša. Breme na hrbtu je ne toži, svojo čase se je vso pot cmerila in godrnjala. Za tako mestno gospodično se ros no spodobi, da bi vlekla kot bajtarska hči. Danes pa je Ana kajpak že planinsko dekle, mičen deklič res, kol? divja deklica izpod Pr-šlvca, ji pravijo. Sama vaso se tiho smehlja, vse se ji zdi tako prijetno in lepo. Ne, ne, nekaj jo pa vendarle tišči. Le kje se jo Janez letos zakasnili Da ni pozabil. Odpusti, le kaj .mislil To je greh, prav grdo je, pri taki ljubezni misliti na kaj takega. Ko pa so njegove oči tako odkrito in dobre, dobre —
Ana vztrepeta in se ustavi. Omamljena je od nečesa	sladkega, ogromnega,	ki	sc
v njej vali, neizraznega, sploh se ne da povedati, kaj jo stresa in cuka prav okoli srca, seveda ravno tam. Je žo tako — ampak pot je še strina in dolga je. Na kaj vse mora misliti Ana in še kam bo stopila, kajti prehod tu je nevaren. Ampak misli ne odnehajo in Jafiezovo oči ji nonehoma migotajo prod obrazom, kakor zvečer tiste zvezdice, ki so zdijo, da se utrinjajo, saj Janez tako pravi in boter in teta tudi.
—	Kadar gleda vanje v mirni noči oko mladega, nedolžnega dekleta, takrat se zvezde utrinjajo in tedaj bržčas še zakleto tele v Ovčjem lazu preneha zvončkljati. Take bajajo še vedno tod okoli in še Lenart, tisti škrio iz Kranja, jim nasede. Ana o tem kakopak ne razmišlja, pa kdo bi dvomil, kar Janez za resnico jemlje. Pravijo pa, da je fant	navihan	in že mnogo	jih	je
potegnil. Nak,	Ane še	ni, za druge	ji	je
pa vseeno.
V	prijazni	globeli	tik pod vrhom	si
Ana privošči počitek. Vleže se v visoko travo, zanjo vsekdar najljubšo ležišče, čeprav se je že nekajkrat zgodilo, da jo je marsikateri sitnež izbezal iz takega počivališča. Ana je nepokorna in kar si v glavo vtepe, tako se zgodi. Da bi jo pa kdo podil iz visoke trave in še z gospodično, razvajeno gospodično zmerjal, to pa ne. Za nalašč ne. Le koliko trave mu uniči s svojo širino In dolžino. Čakaj, stari sitnež Grom, še bo šla leč v tvojo travo, ker troja je najslajša in najvišja.
Ana počiva. Vsa jo predana mehkemu
varstvu visoke trave in vse diši. Po spo, minčicah, tako nežnih, ej, take oči ima Janez. Po arniki rumeni, omamni, Janez napravi iz njih dobro zdravilo; po pisanihi kukavicah, divjih nageljnih; sinjih orlicah, svršču in po tistih belih in modrih, kate« rim dekle ne ve imena. In po senožetniK travah, toplih in sočnih. Po mravljah tudi diši. Poleg majcene krtine sl gradijo dom, Janez je nekoč z roko segel v veliko ko. pišče in ga razdrl. Razjarjene mravlje so ga naskočile, toda Janez je samo zamahnil in vseh se je otresel. Tudi v panj seže a golo roko. Ana si pa vobče tega ne upa, ima preveč nožno kožo, Janez jo rad draži.
Med zobmi vrti dolgo bilko in porednol mežika naravnost v sonco. Potem zapre oči in sami pisani kolobarji plešejo nekje y njeni glavi. Na dom ne misli več mnogo* T"eta jo je vzela za svojo, doma jih je bilo preveč in težko bi živela. V trgovini naj bi stregla in se klanjala! Nak, to ni za Ano —* vse lepše se ji obeta tu gori. In tam bi potemtakem ne srečala Janeza — težko da. Tu pa ji sreča prihaja z odprtim naročjem nasproti — Janez, Janez — —
Viseča veja nad njo se nalahno jtrU pogne — in spet, no, to je pa fletno. Kakšen rdečekljuni ptiček, le od kod je pri« šla ta lepa živalcal Ko bi bila ptiček —
Ana vstane, si odveže bel predpasnlK in sezuje težke čevlje. Tako je bolje. V no* gavicah steče k vitkemu deblu in ga stro* kovnjaško premotri. Kajpak, videli bomoi kaj je zalegla Janezova šola.
Zdaj pleza, precej nerodno, malo jo boli* malo se boji, malo jo je sram — ampak vda se nel Doseže prvo vejo in nato so vzpenja hitro, razigrano in vsa žari od lastnega ugodja. Vrh je še visoko — toda
v	vrh moral
— Hej deklič, kaj iščeš tam gorit Stavil | bi, da je to naša divja deklica, ki je i®» i gubila svoj beli predpasnik in pleza k svo. , jemu ljubčku, divjemu možu v objemi
— Srakoper, stavila bi, da je to po. < hajač raztrganih hlač, kadar se drsa po i meleh, ker mu je ljubše po tleh kot po j strmih vrhehl
— Gospodična Ana, ostrobesedna —
— Gospod Lenart, vaša navzočnost ver« na —
Delež kulturnega boljševizma
Spomlad 1941 je v vsakem oziru ugodno posegla v zgodovino Slovencev. Od tistega iasa dalje — zdaj ie tretje leto — živimo povsem novo življenje. Ko stoje rušilne in graditeljske sile naroda pred poslednjim in najusodnejšim spopadom, je prav, da si danes ogledamo enega izjned vzrokov, ki so nai narod privedli na rob prepada: kulturni boljševizem.
Tista leta, v bivši državi, ko so bile zdrave slovenske sile vezane in niso mogle do naravnega razmaha, je komunizem podvojil svojo podtalno delavnost, zlasti na kulturnem področju, hoteč zajeti v svoj krog vse nezadovoljne ljudi. Oblast ga je zatirala, a ne idejno, marveč policijsko — zalo brez uspeha. Hkrati je boljševiška miselnost za-čelp zahajati zlasti v besedno umetnost. Čutila se je varno pod plaščem kulturnosti — in res, nihče ji ni ničesar prizadejal. Nemoteno se je ta propaganda širila z odra Narodnega gledališča, širila se iz revij in knjig, tako izvirnih kakor prevedenih.
To nevarnost je izmed mlajšega rodu prvi spoznal del katoliške akademske mladine in hkrati z enim ali dvema od starejšega rodu ostro nastopil zoper njo. la tak nastop je bilo potrebno polno srce poguma in zdravi živci, zakaj kdor se je drznil dregniti v gnezdo kulturnega boljševizma, je moral biti pripravljen na vse. Gledališče, založbe, revije so bili ideološko povezani med sabo za za en sam cilj: za duhovno boljševizacijo slovenskega izobraženstva, dobro se zavedajoč, da se v meščanski in inteligentski družbi tspočenjd in utemeljuje skoraj vse tisto, od česar široki kolektivi duhovno žive in kar odločuje o njihovi usodi« (J. Vidmar).
Da je to res, ni treba kdove kako umetno dokazati. Treba je navesti le izjave levičarjev samih, pa vidimo, kako je.
* ... Z <■ M i š k o m Kranjcem, Filipom Kalanom, Cirilom Kosmačem ... se ustvarjajo osnove naše nove realistične proze; ta generacija je z Brnčičem napisala nekrolog naši ekspresionistični liriki in neživljenjski literaturi pol pretek-1 le dobe, je s Kreftom in Stupico prekinila $ idealističnim artizmom in patetično obrednostjo v gledališču in skuša s Kreftom, Jožetom Kranjcem in s e d aj z Brnčičem... ustvariti novo realistično dramo... Ta generacija... povezana med s eb o j z istim osnovnim odnosom do stvari, s podobnim življenjskim nazorom, p i še v vse naprednejše revije... c
Te besede je leta 19)7. VI. Pavšič (komunistični pesmaričar Matej Bor7) napisal v »Ljubljanskem Zvonut.
Dodajmo tem imenom le nekaj drugih znanih imen: Josipa Vidmarja, urednika tSodobnostit in *Lj. Zvonat, brata Ferda in Jula Kozaka, Mileta Klopčiča ter Prežihovega V tira n c a.
Delo vsakega izmed te trinajstorice bi zaslužilo podrobno idejno in estetsko analizo. Tedaj bi se pokazalo, da rod, ki se je hranil z mislijo in modrostjo teh ljudi, hkrati z njimi nf mogel prinesti svojemu narodu drugega nego propast, razdejanje in smrt.
To pot si oglejmo njihovo delo v celoti!
Zgoraj našteti ducat ljudi je bil v desetletju pred l. 1911. ideološko enoten, zelo delaven in samozavesten: jedel je beli kruh, dočim so drugi kulturni delavci žulili svoj ovsenjak. Kajti avtoritarni slovenski Jfritik tistega časa in hkrati dramaturg Narodnega gledališča, zdaj predsednik OF Josip Vi dmar je umel zbirati »žive, odzivne, toda svobodne ljudi, ljudi duha, okusa in neodvisnosti, brez formulirane ideologije, zato pa oborožene z ostrim in točnim instinktom za človeške in nečloveške vrednotet, istočasno pa omalovažujoče zavračal vsakd-gar, ki s svojim mišljenjem in delom ni spadal v ta krog. Ta salonski boljševik, svečenik »svobodne umetnosti«, je mladim in neznanim imenom pisal uvode v zbirke in jim utiral pot do človeštva, skrivajoč pri tem njih prava imena (Filipu Kalanu, Prežihovemu Vorancu).
Slovensko meščanstvo prvega in drugega rodu in zlasti dijaštvo pa sta se hranila z deli tega ducata. Dela so bila umodernat, avtoritarno proglašena za najboljša in deležna celo visokih nagrad javnih oblasti. Kaka ironija: oblast, ki je preganjala nezakonito komunistično propagando, je zakoniti podeljevala nagradel Vrh vsega so knjige izha-
Spominska knjiga
za mlada leta
jale v najlepši opremi. Kako jih torej človek ne bi vzel v roke in bral in jim verjeli
Oblasti še na misel ni prišlo, da bi tej prikriti krmunisttični propagandi stopila na prste. O kaki idejni jasni in dosledni kulturni politiki tedaj ni bilo ne duha ne sluha, četudi bi bila potrebna kot le kdaj. Samo tako lahko danes razumemo, da so mogla izhajati umetniško nepomembna dela, toda pravi učbeniki komunistične propagande, in da ni temu nihče ugovarjal ali se zopr-stavljal. Danes bičajo naš narod sadovi teh knjig.
Na desetine izvirnih slovenskih del je leta in leta načrtno hromilo meščanske izo-braženske sloje za odporni boj proti komunizmu. Še več: bralci so se mimogrede navzeli sovraštva do vsega, kar je komunizmu tvarno in duhovno nasprotno. Zasovražili so rejene, grabežljive, pohotne in cinične kapitaliste, zasovražili karikirnae župnike-skopu-he in nečiste kaplane, zasovražili karikirano, razkrojeno družino kot družbi škodljivo — zakaj kar je hotel pisatelj obsoditi, to je postavil pred bralce v posmehljivi, karikaturni obliki. Po drugi strani pa so te navduševali za >svobodo* v vseh oblikah, zakaj etično visokih vzorov v teh knjigah ni bilo. Bralci so šli za modernostjo in postali teoretični komunisti. Treba je bilo le ie okoliščin za praktično udejstvovanje. Z vojnimi dogodki > so prišle tudi te ^okoliščine in ljudje so z I
razdiralnim delom razodeti svojo pravo notranjo podobo.
Po vsem tem bo lahko umljiv tisti slovesni klic kulturno boljševiških tvorcev in apostolov ob nastopu okupacije, češ naj pre-jenja vse kulturno, zlasti književno delo. Ta klic se je rodil tudi iz strahu, da bi mladi tvorci utegnili podreti, kar je kulturni boljševizem v desetletju zgradil. Danes z veseljem ugotavljamo, da je bil ta strah utemeljen in da se mlajši tvorci na klic kulturno boljševiškega ducata niso ozirali.
V	desetletju pred usodnimi dogodki bi bil potreben ostfr idejni boj zopet kulturni boljševizem. Kar ga je bilo, je bil prešibek, zakaj tedanje idejne in politične avtoritete ali niso čutile, da je nujen, ali pa so se mu bale postavili ob stran, če bi se bilo to zgodilo, bi bil kulturni boljševizem verjetno skrčil svoje lovke in tudi mladina bi bila imela o sodobni literaturi drugačne pojme. Potrebno bi bilo tudi načrtno in požrtvovalno zbiranje in vzgajanje mlajših talentov. A za to tedaj ni bilo smisla ni ti razumevanja.
Vendar se je ohra.Al rod, ki danes s svojim ustvarjanjem prevzema vodilno vlogo v slovenski književnosti. Gre seveda v nasprotno smer kot boljševizem. V človeku ne vidi le animalnosti, marveč tudi duhovnost, božjo podobo. Noče rušiti, mrveč gradi.
b. e.
Revolucija uničuje knltnrne spomenike na slovenskih tleli: pogled ▼ zgodovinsko dvorano x porušenem Tnrjakn * sliko Herbarta Turjaškega, Junaka lz bojev ■ turškimi tolpami pred stoletji
V	pomladi zori ljubezen Anina. Vso
dolgo jesen in zimo je čakala. Koliko ljudi je prihajalo k njej v dom, vsi veseli, hudomušni, zapeljivi. Vabili so jo. Zdaj Lenart s svojimi iskrečimi očmi, in Peter, drvar, z zagorelimi, obilnimi, krepkimi rokami,. zdaj kdo drugi.
Ana je mislila nanj. Dala mn je besedo, a zdaj je hrepenela.
— Pepe je tul Ana, Ana —. NI Je bilo treba več Imenovati. Skoraj je padel čeber na stopnicah, malo vode se razlilo spodrsnilo ji je in zadela je ob Lenarta v vratih.
— Kar objela bi te, Pepe. Le še pridi, ne bo ti žal. Veš, name misli najprej.
Pismonoša, že precej v letih, upognjen in šegav možakar, si je gladil močne, osivele brke in momljal vanje.
— Lej, lej, ti sladki otrok, ne bom pozabil, ne. —
Bazgrnila je papir, ko Je bila gama. Zavese ob oknih so močno vztrepetale ▼ Bomladni burji, oknice so škripale in butale ob zid. V dekličini izbi je bilo mrzlo, pa Ana —. Njeno oči so gorele ob velikih črkah njegovih, ki pa so s* ji zdele mehke, prav nič robate, oelo fine. To bo še gospod, ta Janeq, ko tako Ippo piše.
— Ankec, zmeraj Ankec. Name misli nenehoma, vse verjamem, ko pa je vedno tako isTcren. Bes, ponosna sem nanjt
Zamislila se je nato, zelo rada je veliko mislila. Bržkone je to prinesla s aeboj iz mesta, saj tukaj dekleta več napravijo in manj mislijo, seveda je to koristneje. Ana bi pa takole sedela kar vse popoldne
Uničevanje kulturnih spomenikov ▼ Sloveniji: »Lu-trska« kapela v turjaškem gradu z dragocenimi starinskimi freskami na stenah — kakršna je bila pred U< septembrom 1>43
■	pismom ▼ naročja, bogve ali M sploh kaj mislila!
Gospodinja ne posti, da bi dekle takole posedalo in sanjarilo, sedaj ne več, ljubi Bog, saj se je že unesla.
Toda njeno srce	tako	hrepeni.	2e	je
pomlad vsookoll, okna njena stresa burja ln nič ni prav toplo. Le pride naj, kaj kmalu, šla bosta visoko v hribe, ko jima bo divji veter mršil	lase	in	ju bo	strah.
Stisnila se bosta, da	jima	bo	toplo,	in	šla
bosta v njuno tyajto. In skozi tramovje bosta slišala divji vrvež	In	zavijalo	bo
vseokoli. V tokih divjih nočeh sploh rado zavija In praska po vratih kakšna divja mačka. Ogenj bo gorel na ognjišču in' dišalo bo po kavi.
Potem pa bodo prišli dnevi, ko ne bo mrzlo zavijalo okrog bajte in bo samo sonce sijalo. Vsi kupčki mahu z nežno tnt-vo med skalami bodo najbujneje ozeleneli in-sredi njih se bo zganilo. Belo in modrikasto bo prikukalo iz zelene odeje in mežiknilo v prebujajočo svetlobo.
— Aj! Je res že čas, da vstanemot
Tako bo. In oblekla bo tudi ona pisano
krilo in zlat moderc. Postavila bo rože na okno in čakala. Ko se bodo popki razcve-tall, bo vedela: Sedaj gre. Za fužinskim kamnom je zavil na bližnjico. Prav nalahno stopa, da bi kdo ne opazil in bi šel glas do koče, kajti fant hoče priti neopaženo — seveda kar skozi Anino izbo v kočo, če bi šlo.
— Le kje se mudi ta fant, saj je že skoraj čas —.
V	pomladi zori ljubezen. Utrdi jo čakanje in hitsll na sladko in srečno poletje.
Pa Lenart se smuka vse dni tod okoli. Kako je ničemern, se zdi Ani. Kaj si zopet domišlja, da bi se ogrela zanjl Povsod ji zanke nastavlja, ta grdi mož. Kajpak, Ana gre vedno js visoko dvignjeno glavo mimo, zastonj se Lenartovi pogledi vpijajo v njeno mirno obličje. In ko je ni več, stisne Lonart zobe od samo onemogle jeze.
— Pazi, deklica visoka, ptiček se rad ▼ kletko ujame — tatata, pisana ptička. Tvoj Janez bo gospod in je pozabil.
Grde so tvoje misli, Lenart, bržda sama škodoželjnost jih je. Ljubosumnost ti pijo možgane komaj ugledaš to sladko, svetlo njeno pojavo z zavihanimi rokavci,, s širokim krilom, precej stisnjenim v pasu, ko teče s polnim naročjem mimo tebe in te kratko ošvrkne, saj zanjo ne veljaš nič. Ko bi bila moja! — zastokaš jn tisti mah otrpneš od njene navzočnosti. Močno, rekli bi divjo zdravje polni ■ njeno obličje in vsa njena postava vpije tako. Ni ravno lep Anin obraz, kaj zato! Je res tako naraven, pa dober in mičen, za en sam njen odkrit pogled bi Janez ne menjal, kakopak niti s tako opevano lepoto. Ko pa so taki obrazi veliko bolj mikavni od vseh tistih umetnih in nezdravih, Janezu se zdj, kakor izpod Blikarskih čopičev napravljenih.
Gre Ana navsezgodaj v Trate. Visoko v planinah je in do večera je ne bo nazaj. Drvar Peter jo spremlja na p<Jl poti, Ana je zadovoljna, da se malo o Janezu razgovori. Ko pa je tudi Peter prikupen drugače in prav pošten laul. Janeza ima rad,
Nada Matičič:
>Moja mlada letat, uredila Krista Hafner, celotna oprema arh. Vlado Gajšek. Izdala Ljudska knjigarna v Ljubljani 1943.
Preden napišem nekaj vrstlo e novi knjigi, ki se nam je te dni predstavila. »Meni je ime ,Moja nnada leta1«, bt rad povedal,
»kramljali na svoji mladi poti v življenje.
V	poznejših letih pa mu bo najdražji spo« min, ob katerem bo kakor v živem zrcalu videl pred seboj najlepšo in najpristnejšo sliko svojih otroških let in doživljajev. VJ njej bo tudi neponaiejcna slika njegove ma* terc in očeta tudi še tedaj, ko ju več ne bo na svetu. Spominjal se bo ne samo njiju samih, temveč tudi vsega, kar sta mu bila kdaj lepega pripovedovala in ga učila. Zla« ta knjiga bo to zanj, saj ho v njej zapisani nauk njegove matere in očota, nauk o ljm beznl in poštenju.
Knjiga torej ni namenjena samo za za« bavo, temveč je tudi zelo primerna vzgojna knjiga za najmlajšo, za tiste, ki vanje polai gamo toliko nad.
BoftodUa zn »Moj« mlada lota« jo apr#lnd
Izbrala Krista Hafnerjeva, za zunanjo in nof tranjo tehnično opremo je poskrbel arh. VlaU do Gajšek.	a.	b.
(Slike k poročilu so vzete lz knjige.).
da nimam namena delati samo reklamo zanjo in vabiti ljudi v knjigarno, d.i bi sl knjigo kupili, saj ta zadnja novost na našem knjižnem trgu vendarle zasluži nekoliko več. Ze njena zunanjost kar vabi k- izložbenemu oknu, vso pozornost pa zaslužijo »Moja mlada leta po svojem'notranjem, vsebinskem okviru ter po namenu, ki naj mu služijo.
Da, s to knjigo smo dobili res svojevrstno novost, nekako novodobno .spominsko knjigo*, ki ni namenjena samo mladini, temveč tudi staršem, saj bodo z njo lahko pripravili svojim otrokom, recimo za Miklavža ali za Božič, nadvse prijetno presenečenje. Mladini pa bo ta kujiga pozneje drag spomin na otroška lota, saj bo to nekakšna kronika, v kateri bo zapisano vse, kar je pomembnejšega, od otrokovega rojstva pa vsaj do tistih let, ko otrok zapusti ljudsko šolo.
Srečno izlirnna za uvod v ,Moja mlada leta* je prisrčna, topla pesem Severina Šalija, ki jo pojeta mamica in očka svojemu otroku v zibelki, otroku, ki naj bi jima bil tudi še potom, ko bo ‘iz mlado zarje razrasel so v življenje1, njuna sreča, kakor je zdaj, ko je v zibelki, zanju nebo. Ostal naj bi vedno dober, Bogu in rodu zvest. To je prav za prav posvetilo vsej naši mladini, da bi bodoči rod imel več srca, in da bi bil bolj pošten in pravičen.
V	tej novodobni .spominski knjigi' slede potem primorno izbrani stihi drugih pesnikov, kakor Dragotina Ketteja »Zibka«, Simona Jenka »Mati«, Janeza Puclja »Oče«, Otona Zupančiča »Rimska cesta«, Ksavcrja Moška »TCo.1stvo«, Franca Lovnilka »Cvili možok', Mirka Knnčlča »Sveti Miklavž«, poleg teh pa še kopica drugih, ki pojejo otrokom o božiču, tepežkanju, kresu, veliki noči in pirhih ter podobnem.
A če bi našli v tej knjigi samo to, bi je pač še ne mogli imenovati »spominsko« V njej so posebne strani namenjene za zapisovanje raznoterih podatkov, na primer roji stnih podatkov otroka, ki ima takšno spominsko knjigo, podatkov očeta, matere, bratov in sester; v njej so strani namenjene za slike vseh teh, za zapisovanje, kako je otrok rasel in se telesno razvijal, potem strani, kjer so popisane otrokove bolezni, nato pa slede zapiski, ki se nanašajo na šolo; za temi so prazne strani, kjer bo otrok na primer lahko popisal svoj najlepši božič, ali kako je bilo na tepežni dan, na pustni torek, na veliko noč, na izletu, na kresni večer, pri birmi in so kopico drugih lepih spominov iz svojih otroških let. V to svojo spominsko knjigo bo šolar zapisal tudi Imena svojih sošolcev in sošolk, prepisal morda svoje zadnje šolsko spričevalo ter povedal svoje želje, kaj bi ra« postal, na straneh, ki so v »Mojih mladih letih* prazne, pa popi« sal še marsikaj ,kar ne bi rad, da U mu T spominu zbledelo
Knjiga bo otroku zvest, zgovoren In zabaven tovariš, s katerim bo lahko prijetna
S. S. VANDINE:
Le brada ln usta ao bila severnjaška: ustnice drobne in ravne, brada pa globoko vdolbena, možata in odlofina. Lase je imel počesane nazaj, tako da je prišlo do izraza visoko in široko čelo, ter so bili v slabi svetlobi v veži videti popolnoma črni. Njegova obleka je bila narejena po najboljšem okusa in kroja, a način, kako malomarno jo mož to svojo obleko nosil, je vzbudil v meni vtis, da si jo je oblekel prisiljeno za brezpomemben razgovor.
»Moje ime je Loland,« je dejal, ko se
zvozi z Montaguojevim izginotjem,* je na daljeval.
»Montagufe,« je dejal Leland odrezavo, »je bil zaročen z Bereniko, Stammovo sestro.«
»Mhm!« Vanče je pri tem globoko vdih nil dira svoje cigarete. »Vi morda domnevate, da bi Stamm nasprotoval tej poroki?«
»Nimam nobenih domnev.« Loland si je pri tem vzel iz žepa dolgo pipo in mošnjiček tobaka. »Stamra mi ni nikdar rekel, da ima kaj proti tej poroki. On ni bil tak, da
nam je približal. »Som star hišni prijatelj I bi razkrival komu drugemu svoje tajne mi in sem bil nocoj, ko se jo pripetil nezaželen ' sli in čustva V njegovi n«
dogodek, tu fjost.«
Govoril je zelo razločno, in točno sem si zdaj lahko razložil vtis, ki ga je bil dobil narednik po svojem telefonskem razgovoru z Lelandom.«
Vanče si je ogledoval možakarja, kakor bi ga hotel z očmi prebosti.
»V Inwoodu stanujete, ne, gospod Leland!« je vprašal b čisto naravnim obrazom.
Leland je komaj vidno prikimal.
»Stanujem v majhni hiši v Shorakapko-ku, kjor je starodavna indijanska naselbina, na pobočju griča.« hrovoS bfsk bfsk bfsk bfsk bfsk bfskk
»V bližini Indijanskih votlin, ne?«
»Pa, prav v bližini kraja, ki se zdaj imenuje Shell Bed.«
»Pa že dolgo poznate gospoda Stnmma?«
»Približno petnajst let.« Mož se je nekoliko zamislil. »Spremljal sem ga na številnih njegovih potovanjih, ko je stikal za novimi tropskimi ribami.«
Vanče jo nepremično glodal tega svojevrstnega možakarja.
»Morda ste spremljali gospoda Stamma,« je nadaljeval tako hladno, da tega tedaj res nisem mogel razumeti, »tudi tedaj, ko se je podal za izgubljenim zakladom v Ca-ribbean? Zdi se mi, da sem slišal omenjati vaše ime v zvezi b tisto romantično pustolovščino.«
»Seveda sem ga spremljal,« je odvrnil Loland, no da bi kaj spremenil izraz na svojem obrazu. Vanče jo napeljal pogovor drugam.
»Je Že dobro. Zdi se mi, da ste vprav
vi	tisti človek, ki bi nam lahko nekoliko pomagal iz sedanjega položaja. Pojdimo na kratek razgovor v salon.«
Hišnik je odstrl težko zavesef z vrat ter hitro odšel pred nami iz Čakalnice, da bi prižgal električno luč. Znašli smo se v prostornem salonu, čigar strop je moral biti kakih Šest metrov visoko. Velika aubbusson-ska preproga je pokrivala tla. Težka stara oprava Ludovika XV., tedaj že nekoliko pokvarjena in razpadla, jo bila razpostavljena ob stenah točno po predpisih.
v«**	j® mn rdel po plesnobi in
stari šari ter je bil videti čisto zapuščen.j
Vanče se je ozrl naokrog in spreletel ga
je občutek groze.
»Semkaj očividno redkokdaj kdo zaide,« je pripomnil skoraj sam zase.
Leland ga je strogo pogledal in dejal:
Bes jo. Ta prostor se redkokdaj uporablja. Odkar jo umrl Giosuč Stamm, uporabljajo^ v tej stari hiši samo majhne sobo na drugi strani. Najpogosteje ohiskana sta knjižnica in jezerce, ki ga je Stamm dokupil k hiši pred kakšnimi desetimi leti. Večino svojega časa prebije tam.«
»S svojimi ribami, razumljivo,« j© prj. pomnil Vanče.
»Je to neke vrsto strast, ki se ji je vsega posvetil,« jo dodal Leland brez kakšuega posebnega navdušenja.
Vanče jo raztreseno prikimal, sodol in sl prižgal cigareto.
»Ker ste bili že tako prijazni, da ste nam ponudil svojo pomoč, gospod Leland.« upam, da nam boste razloži i, kako je oilo snoči tukaj in kaj se j9 dogajalo, preden je prišlo do tistega žalostnega dogodka.«
In potem je, preden bi mu UOgel Leland odgovoriti, še pripomnil: »Narednik Hcath mi je povedal, da ste se zelo za/zomali za to, da bi on vzel vso stvar v roke. Je tako?«
»Povsem točno,« je odvrnil Loland brez vsakega znaka, da mu jo to vprašanje zoprno. »Silno čudno se mi je zdelo, da se mladi Montague po svojem skoku v vodo ni več pokazal na površje. Bil je odličen plavač in je gojil vse športno panoge. Poleg toga je vodol za vsak kamen v tem jezercu. Je pa tudi Čisto nemogoče, da bi pri svojem skoku v vodo zadel z glavo ob dno. Na nasprotni strani jo jezerce precej globoko in breg strmo pada vanj. Tam so kabine, voda pa je globoka najmanj deset metrov.«
»Gospoda Montaguoa,« je vsiljeval svojo misel Vanče, »je morda zgrabil krč, ali pa ga je pod vodo obšla kakšna nenadna slabost. To so pač tudi dogaja, se mi zdi.« Nepremično je zrl v Lelanda. V njegovem pogledu je bil sicer izraz vljudnosti, a istočasno so bile oči, ki 80 nekaj iskale. »Povejte nam čisto natančno, kaj ste mislili tedaj, ko ste klicali na Oddelek za umore, naj stvar razišče?«
»Bila je to gola previdnost,« je začel pojasnjevati Leland, a, že ga je Vanče ustavil.
»Da, da, že res. Fa zakaj se vam je v takšnih okoliščinah zdel potreben ta pre vidnostnl korak?«
Ob krajih Lelandovih ustnic se je poigral zbadljiv smehljaj.
»To vendar ni hiša,« je odvrnil, »kjer bi življenje hodilo svojo običajno pot Stam-movi, kakor boste zvedeli, so sl med seboj vsi v Borodu. Jdzue Stamm in njegova žena sta bila bratranec in sestrična, pa tudi nju ni predniki so bili med seboj v krvnem so rodstvu. Takšno sorodstvene vezi so zlo za družino. V zadnjih dveh Stammovih rodo vih ni bilo nič določnega ali običajnega, ln življenje v tej hiši prinese vedno kaj ne pričakovanega. Slika to družine se venomer spreminja. Malo je uravnovešenosti, bodisi telesno ali duševne.«
Zazdelo se mi je, da razumom, zakaj se je Vanče tako zelo zanimal za toga človeka.
»Pa tudi če je stvar taka, ne razumem, naj bi bile vse te dedno lastnosti v
naravi pa je bilo mnogo tajnih sil, in morda je Montogueja mrzil.« V naglici sl je natlačil pipo in si jo prižgal	•
»Potemtakem lahko sklepamo, da je vaše klicanje policije temeljilo na — kako bi se že izrazil — na mendelijanskem zakonu o dedljivost' « poesbnim ozirom na Stammovo družino, kaj?«
Leland so je spet pikro nasmehnil.
»Cisto tako ravno ni bilo, a lahko bi bilo to klicanje policije nomugalo zbuditi mojo sumljivo radovednost.«
»Kako pa je bilo drugače?«
»V zadnjih Štiri in dvajsetih urah so tu mnogo pili.«
»Ah, da! Alkohol, ta veliki budilec nagonov* .. Toda stvarnosti na ljubo pustimo te učene razgovore.«
Leland se	je	piibližnl	mizi,	ki je stala
na sredi, ter	se	naslonil	nanjo.
»Ljudje, ki so se udeležili tega nadvse svojevrstnega sestanka,« je dejal po kratkem molku, »pač znajo za vsako ceno priti na svoj račun.«
Vanče jo sklonil glavo.
»Ta epazka že več obeta,« je pripomnil, »No, povejte nam torej kaj o teh ljudeh.«
»Ni dosti povedati,« jo	začel Leland. »Poleg Stamma	in	njegove	sestre	je gospod
Aleksij Greef, znani trgovski potnik, ki se nu o dodljivosti s posebnim ozirom na Stam-movem premoženju. Potem jo še Ervin Ta-tum, razmišljen in ničvreden postopač, ki ,je na svetu, če prav razumem, samo zato. da zbada svoje prijatelje. Včasih je, če je naneslo, tudi norce bril iz gospodične Stara-move.«
»Kakšna čustva pa goji Greef do gospodično Stammovo?«
»Tega vam ravno	ne bi mogel	povedati.
Velja za	finančnega	svetovalca v družini,
in vem, da je Stamm hudo pod njegovim vplivom. Ni pa šo jasno, ali se on res želi polastiti Stammovega premoženja ali no.«
»Hvala lepa... Preidimo zdaj še malo k	drugim	članom te	družbe.«
»Gospa	Mo Adam	— kličejo jo	Lili -*■ je
čisto takšna kakor vse vdove: klepetava, vesela in pripravljena vse odpustiti. Kakšna je njena preteklost, ni znano. Je klepetava ln žlobudrava ln je vrgla svoje oči na Stara-ma. Vedno mu dela velika poklone, a gotovo ima pri tem kak poseben skrit namen. Mladi Tatum ml je nekoč, ko ga je čisto prevzel alkohol, zaupljivo pošepnil na uho, da se imata Montague in tale Mo Adam zelo rada.«
Vančo je spačil obraz, kakor da mu ta odgovor ni prav nič všeč.
»Zdaj ves položaj že nekoliko bolje razumem. Zelo jo mikaven... Je morda še kdo v tej pisani družbi?«
»Da, neka gospodična Steole, Rosita po imenu. Je to zelo ognjevita ženska nedoločene starosti. Oblači se na edinstven način, slika, poje in govori mnogo o »svoji umetnosti«. Mislim, da bo šla h glodallšču. To bi bili vsi poleg Montagueja in mene. Bila je sicer povabljena še neka druga gospa, tako ral je rekel Sfamm, a se je v zadnjem trenutku opravičila, da ne more priti.«
»Kaj povesto! To me pa res zanimal Pa je gospod Stamm povedal, kako so tista gospa piše?«
»Ne. Toda to ga lahko vprašate, kadar ga zdravnik spet spravi k zavesti.«
»Kaj pa Montague?« je dalje vprašal Vanče. »Kaj nam veste povedati o njegovih težnjah in njegovih prednikih?«
Leland ni takoj odgovoril. Odtrkal je pepel iz pipe in jo znova nabasal, potem pa dejal, kakor da sam ne verjame svojim besedam:
»Montague je bil — lahko rečem — odličen mož svojega poklica. Bil je igralec, a mislim, da si ne bi bil pridobil bog ve kakšne slave, čeprav je nastopal tudi v enem ali dveh filmih v Hollywoodu. Njegovo življenje je bilo vedno širokopotezno. Stanoval je v enem najlepših ln najdražjih hotelov. Obleko* val jo le prvovrstne predstave in hodil le na nočno sestanke, ki se jih je udeleževala največja gospoda. Njegovo vedenje je bilo res prikupno in mislim, da je ženskam zelo ugajal.« Leland jo za trenutek utihnil, po* tlačil s palcem tobak v pipo, nato pa nadaljeval: »Prav za prav vem o tem človeku silno malo.«
»Poznam ga,« j0 pripomnil Vančo in si ogledoval svojo cigareto. »Vsekako pa ne bi mogel reči, da jo bil tisti sostauek kaj ne-, običajen in da bi iz teh zamotanih stvari nujno morali sklepati, da je to žaloigro nekdo naklepno vprizorll.«
»Ne,« jo pripomnil Leland. »Toda omeniti jo treba, da so v rc nioi vsi, ki so se udoležili nocojšnjega sestanka, lahko imeli dosti razloga, da se iznebo Montagueja.«
Vanče je sprašujoče dvignil obrvi:
»Tako?«
»Da, tako je. Stamm je, kakor sem že dejal, vsaj v začetku utegnil zelo nasprotovati, da bi se Montague poročil z njegovo sestro. 2elel ji je vso srečo in jo zadosti bister, da bi lahko spoznal, da bi bil to nesrečen zakon. Mladi Tatum je gotovo tak, da bi odstranil vsakega tekmeca, ki bi so postavil med njega in gospodično Stammovo. Greef je Človek, ki ne pozna nobenih cvir in sorodstvena vez Montagueja s Stammovo rodbino bi kaj lahko prekrižala njegove načrte, ki jih je imol kot upravitelj posctlva. Morda upa, da se bo zdaj on sam poročil z Bereniko. Potem je bilo med Lili Mc Adam in Montaguejem brez dvoma nekoliko nesoglasja. To sera lahko čist« jasno videl iz tega, kar mi je Tatum pravil o njunem prejšnjem razmerju. Morda ga je sovražila,
ker jo je zaradi neke druge ženske zanemarjal. NI ona tistih, ki bi kar tako lahko prenesla, Če jih kdo potisne ob stran. Toleg tega pa, Če je Tes*imela kakšne ženitne na mehe 9 Stnmmom, je kaj mogoče, da se je bala, da bi Montague prekrižal njene načrte s tem, da jsl Stammu razkril njeno preteklost.«
»Kaj po nam o gospodični Steele lahko poveste!«
Nok trd izraz Se jo pojavil na Lelando-vem licu. Mož se je nekoliko zamislil, nato pa dejal z nekam žalostno odločnostjo:
»Njej zaupam manj ko vsem drugim. Mod njo in Montaguejem so bila res huda trenja. Gospodična je delala vedno pikre opazke na njegov račun. Očitno ga je zasmehovala in lo redkokdaj je imela zanj po Steno besedo. Ko se jc Montague sklenil iti kopat v jezerce, je šla z njim do kabine in mu navdušeno nekaj pripovedovala. Nisem mogel slišati, kaj mu je pravila, dobil pa sera Čisto jasen vtis, da ga je, zaradi neke stvari zmerjala. Ko smo Re pojavili v kopalnih oblekah in ko se je Montague pripravljal na s-voj prvi skok v vodo, mu je pomignila, se mu približala ter mu dejala z glasom, o katerem ne bi mogel reči drugega, ko da me je res presenetil: »Upam, da se ne boste več prikazali nad vodo.« In ko se Montague res ni več pojavil, so se mi te besede začele zdeti zelo pomembne .. Morda se vam jc zdaj že porodila kakšna domislica ,.«
»Seveda se mi je,« jb. pom r m ral Vanče. »Razumem vse možnosti, ki ste mi jih nakazali. Zelo. prijazen conclave je to, ne ros ?«	.
Pogledal je zamišljeno v zrak.
»No, in knj nam boste poVedaii o sebi samem, gospod Leland? Je bijo morda tudi vain kaj na tem, da Montague izgine s poti?«
»Morda bolj ko vsem drugim.« je odgovoril Leland« odkritosrčno. »Ta čfovek mi je bil silno odvraten in sem imel naravnost za sramoto, čc se poroči z Bereniko. Nisem povedal tega samo njej, pnč pa sem svojo mnenje izrazil tudi njenemu bratu.« r
»Toda,« je mirno nodaljeval Vanče, »zokaj si vendar to stvar tako k i.srcu ženete?«
Leland se je, vstopil k rebu piize in si počasi vzel pipo iz ust.
»Befenika Stkmmpva je zelo plemenito dekle, povsem nekaj izrednega.« Govoril jc 2elo počasi, kakor da bi z vso skrbnostjo izbirni besede. »Iskreno povem, da * jo občudujem. Poznam jo že od tedaj, ko je. bila še otrok, in v teh zadnjih letih sva postala najboljša prijatelja. Zdelo fe mi je, da Montague ni primeren zanjo.« Pri teh boaedah je umolknil, čez nekaj trenutkov pa znova nadaljeval, a
očividno je spremenil svoje mnenje. Vanče ga je Še voduo z največjo pozornostjo opazoval.
»Veste, da ste v svojih besedah zelo jasen, gospod Leland?« je dejal .tiho, počasi zmajal z glavo in raztreseno gledat v strop. »Res, zelo, zelo jasen. Zdaj vem, da ste imeli odličen razlog spraviti s .poti podjetnega gospoda Montagueja . . .«
,Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Zavesa pri vratih se je odgrnila in že smo Zaslišali hitre korake po stopnicah. Ozrli smo sc proti vratom, in trenutek nato je že stopila v, sobo visoka in nenavudna ženska, ki jc bila vsa vznemirjena.
Bila je to ženska kakih tridesetih let, v obroz čudno bleda, njene ustnice pa so bile Škrlatno rdeče pobarvane. Lale je imela črne, gladko počesane na prečo. Na strani so ji pokrivale čelo in podle potem čez ušesa in zadaj za tilnikom prehajale v nekak vozel. Na sebi je imela dolgo črno obleko iz tenčire, ki je bila videti narejena iz enega samega kosa in enega samega kosa in kakor vlita. Od vsega, kar je imela na sebi, so bili pisano borvasti samo številni dragulji. Imela jc dolge uhane, trojne koravde, zapestnice, precej prstanov in buciko z lepo izrezljano glavico. Ko je vstopila so se njene žareče oči ustavile na Lc-landu in že jc naredila nekaj korakov proti njemu. V njenem grozečem vedenju jc bilo nekaj podobnega, ko na ranjeni zverini. Naglo in s prodornim pogledom jo ošinila ostale, takoj nato pa je že spot zapičila svoje oči v lelanda, ki je stal nepremično in jo mirno, nekam posmehljivo gledal. Počasi je dvignila roko, se sklonila naprej, napela oči in ga začela zmerjati.
»Ta je tisti!« je jezno kričala z globokim in odmevajočim glasom.
Vanče je vstal, ne da bi ga to knj zbegalo ter iskal naočnik. Ko si ga jc namestil na oči, je začel gledati žensko, kakor bi hotel reči, da ji je njpn nastop všeč, vendar pa je bil jyegov pogled presojevalen.
»Naš poklon«, jc dejal f prisiljeno. »Brez kakšnih posebnih ceremonij smo spoznali gospoda Lelanda. A doslej še nismo imeli te časti, da bi .. .«
»Moje ime je Steele,« se je oglasila skoraj auroVo. »Rosita Steele. Deloma sem slišala, kar je-ta* človek • govoril o meni. Vse so same laži. Skpša braniji samega sebe s tem, da druge dolži.«
Odmaknila je svoj pogled z. Vanecja in spet zapičila oči v Lelanda ter očitajoče začela znova kazati nanj s prstom.
^Ja Človek je kriv smrti Stefana Montagueja. On je tisti, ki je skoval zaroto in povzročil njegovo smrt. Sovružii je Montagueja, ker je bil tudi on zaljubljen v Bereniko Stammovo. D.ejal je Montagueju naj ne sili v Ee-renikp, drugače da ga bo ubil. Montague sam mi je to. povedal. Ko sem včeraj zjutraj prišla v to hišo, me je obšla huda slutnja...« — pri tem je igralsko sklenila roke na prsih — »da se bo zgodilo nekaj strašnega. Začutila sem, kakor da hoče tale človek uresničiti svojo
■	g^ožpjo.«
Prav po igralsko je sklenila roke ter se prijela za' čelo.
»In to je tudi storil! Prekanjeneel Zlobnež!«
»Kako pa je gospod Leland storil to hudo-
delstvo, če smem vprašati,« je spregovoril Vanče z mirnim in naravnost ganljivim glasom.
Ženska se je vsa razjarjena obrnila k njemu in odvrnila zadirčno in nadvse oholo:
»Zločinska spretnost ne spada v moje področje. Vi boste morda že zmožni ugotoviti, kako je to storil. Saj ste vendar polioist, ne? la človek je bil tisti, ki vam je telefoniral. Je prebrisan, vam rečem! Če bi potem, ko bi našli truplo ubogega Montagueja, odkrili kaj sumljivega — si jc mislil —, me že zato nihče ne bo imel za morilca, ker sem telefoniral na policijo.«
»Zelo zanimivo, je pritrdil Vanče zaničljivo in prikimal. Vi po tem takem kar naravnost obtožujete gospoda Lelanda, da je premišljeno zasnoval umor gospoda Montagueja?«
»Gotovo!« je pritrdila ter pretirano odločno zamahnila z roko. »Vem, da sem zadela žebelj na glavo, čeprav je na drugi strani res, da ne vem, kako je ta človek svoje dejanje izpeljal. Je Indijanec, veste to? Indijanec! Zmožen je tisoč čarovnij. Cfn vam zna povedati, kdo je šel mimo kakšnega drevesa, samo če pogleda lubje na deblu, zna slediti človeku čez ves Inv-ood Že samo po polomljenih vejah ali polomljenem listju. Po mahu, ki raste na kamnih, zna povedati, koliko časa je poteklo, odkar fo se ti kamni zadnjikrat premaknili ali kdaj je kdo zadnjikrat stopil nanje. Po pepelu zna ugotoviti, kdaj je tam gorelo. Že Če samo po-duha obleko ali klobuk, vam- je zmožen povedati, čiguva je tista obleka ali klobuk. Zna razložiti skrivnostna znamenja in že na podlagi tega, kako diši zrak, prerokovati, kdaj bo dež. Zna delati vse mogčoc stvari, ki jih ljudje belega plemena niso zmožni. Pozna vse tajne teh gričev, zakaj njegovo pleme živi v teh krajih že več rodov sem. Indijanec je, prekanjen, zvit Indijanec!« Medtem ko je to govorila, je postajal	njen	glas Čedalje bolj razburjen	in
način njenega govorjenja je bil vedno bolj igralski.
»Todg, draga gospodična,« je dejal Vanče ljubeznivo, »lastnosti in značilne poteze, ki jih pripisujete gospodu Lelandu, niso takšne, da bi jih	lahko	imenovoli neobičajne,	razen	v
primerjalnem smislu. Njegova izvedenost glede drevja oziroma njegov dober nos pač nista zadosti prepričljiv dokaz, da je on storil ta zločin, če bi bilo tako, potem bi lahko obdolžili na	tisoče	»raziskovalcev*.
Njene oči	so se nekam globok	zazrle	in
jezno je stisnila ustnice. Čez nekaj trenutkov je vdano vzdignila roke z dlanmi navzgor in si dovolila čmeren nasmeh.
*Le zbijajte neumnosti, če hočete,« je dejala s ponarejeno in prisiljeno živahnostjo, »a nekoč mi boste priznali, da sem imela prav.«
»To bo res lepa burka,« se je nasmehnil \ance. »Forsan et haec olim memi-nisse in vabit, je zapisal Virgil. Do takrat pa moram biti zelo vljuden in vas moiam prositi, da ostanete čisto mirno v svoji sobi in počakate, dokler sc nam ne zazdi potrebno, da vas znova kaj vprašamo, čaka nas še mnogo dela.«
Brez besede se je obrnila in dostojanstveno odšla.
(Dalje.)
Nadaljevanje s
— Od kdaj pa naŠl riokllat. taka miga
jezlčok! Ali jo je Janez tega Učil!
— Koliko časa pa se že potite za menoj! Trate se če ne vidi. Suhi potok tudi ne, in prehodi go slabi. Odsvetujem vam —
— Hehe, pridite doli, preljuba Anal
— Pridite gori, preljubi Lonartl
— Pazi deklič, če te. dobim v vrhu v objemu može! Kako ga zgrabim in vržem v globino! Totem pridem Se pote, po plaho ptičico, ki se bo stiskala k doblu, so kaj bojiš, deklič!
— Prijetne misli, vrh pa je prekle-mano visoko.
Tako sta se borila z besedami od daleč, oba razgreta od prešerne volje. Toda premoč je ostnjala na Anini strani in toga se je zavedala. Lenart pa je od trenutka v trenutek postal nemirnejši ln ker je čutil, da mu je v njegovi podjetnosti spodletelo, se je poslužil zvijače.
— Od vas prihajam. Ravnokar je prispela pošta. Pepe je vriskal že od daleč, da je odmevalo prav v' Kopišče. Mimogrede je namignil pa Janezovo zadevo. V začetku jeseni jo misli primahati som in upam, da to pod drevesi ne bo čakal. Ce bi hotela če kaj	vedotl	—. Pope	bi če	kaj
vrgol iz sebe in	te potblažil —
— Ni bito nič pisanja zame! Dekle Je popuščalo.
— Nič. Ramo teti je pisal ln še to nič posebnega. Kajpak takega, da bi tebe —
— Mrcina lažniva. Zdaj pa pazi —
Dekle je urno kot	mačka	skakalo *
vejo na vejo in	so pa	deblu spustilo	na
tla. Ni se zavpdel Lenart, kako ga jo njena bližina čedalje omamljala ln kdaj ga je gorko oplazilo čez lice.
— Zaslužiš, da bi tl sploh nikoli več ne dala nikakega odgovora ali. vprašanja, pogledam te pa že tako malokdaj. Zdaj pa izgini —
Urno sl Je nataknila hribovce in privezala boli predpasnik. V obraz je bila 7,plo razgreta in močno je dihala. Ko se je uredila in prijela za nahrbtnik, 'je pristopil Lenart, da bi ji pomagal. Sunila ga je na stran in šla mimo brez besodi, colo brez pogleda na njegovo klavrno obličje.
Otožno je šla Ana navkreber. Sonce je stalo že zelo visoko in na znhodnom nebu so se prepregli sivi oblaki, lahno in daleč na vse strani so se stegovale njihove dolgo progo. Tik pred krosom je bilo — kdaj ho jeseni Je Lenart resnico povedal! Lahko da. Zdaj ima malo upanja in vse poletje naj takole osamljena prebije —. Janeza Janez — —
Pa bi šla domov, njene prijateljice —. Teh zdaj nima več, toda kaj mara zanje!
Ko je prišla na vrh. Je močno zapihalo in ji privzdignilo krilo do kolen. Razgledovala se Je po stezi bližnjici, kajti visoko v dnevu je že in če vsa pot nazaj, jo Čaka.
Velika senca je padla čez vse pobočje in Ana se je zložno spuščala v dol. Pohitela je; bajte ln nekaj senikov je ležalo na majhnem, tosno stisnjenem prostoru, in nekaj zadaj se jo kadilo iz oglavhico. Od Roga pozabljen svet ln ljudje. Nekje Je vpil pastir na živino, v goččavje mu je ušla. Bilo pa ni videti živo duše.
Lonnrt, jo pomislila. Od trde jeze jo stisnila zobe in zastokala. Da ji jo moral ravno ta dan »riti na. pot in s takimi no-
vicami 1 Prav res, danes ji ne more biti več lahlutfi pri. srolL, Ta. hudoba s »lviml, lokavimi.' očmi.vi grdo zavnljenostjo ln s širokimi, mesnatimi usti —. Stresla se Je Ana in še bolj spešila hojo.
Knj hoče od mene! Saj ve, da sem Janezova. Se enkrat se je stresla, ko je pomislila na najhuje. Ce kje tod okoli ko. lovrati —. Sama je, In ko se bo vračala —
Srce ji je bilo, kot bi se ji hotelo iztrgati iz prsi in vsa bela Jo bila v obraz, ko je prišla do prve bajte.
Ana se vrača. Nagiba se v mrak ln vsa okolica je polna krikov in žvižgov pastirjev in kravjih zvoncev. Ana je korajžno dekle, kaj bi- se bala strahov, ki se plazijo med borovci in ob njonl poti. Držijo se tal, zdaj je še nekaj dnevne svetlobe ln so še nevidni. Dolge sence bodo kmalu zagrnile vso okolico. Vreščanje nočnih roparic v visokih kronah mirnega drevja, ne, saj to so velikani, v temi je vse tako grozno in veličastno. Potem bodo zaskovikale sove, o, nekoč jih je slišala. Z Janezom šta jih pošlušala pred njegovo bajto. O, takrat bi je ne bilo strah pred nočnimi pošastmi; kako naj hi se bala oh Janezovi strani. Šla bi z njim celo na Ovčji laz, kjer je zakleto tele, in bi ga rešila. Mlada devica mora biti, tako Je zapovedano, ln ona bi ga rošila. Čisto gotovo bi ga rešila. Ampak Janez bi moral biti zraven.
Nocoj je čudno plašna. Sele na pol poti jo, močno so jo zakasnila, teta bo v skrbeh. Saj pa tudi sama nikoli ni tako pozno po planini hodila. Vsak hip se bo popolnoma stemnilo, kajti nebo jo temno. Pot sicor dobro pozna, izgubila se ne ho. Po tleh pa tudi rnzloči, saj sta se z Janezom nekajkrat potepala v takih temnih večerih in nikoli zgrešila.
Na poti na sreča nikogar. Tu in tam se sliši zvončkljanje Izgubljene živino in zopet vse utihne. Ana zbira korajžo, ampak* od vraga, nocoj jo noče biti. Močno atopn s težkimi čevlji. Pravijo, da jo dobro, kakšno prav veselo in glasno Ubirati, ker se nočne vešče s tem odganja. Ana skuša in žo so ustraši lastnega glasu. Usta ima suhn, ln nekakšen grenak, zopern okus jo tišči v grlu; v ušesih šumi. Potem je dobro, če se s palico široko zamahuje okoli sobo. To bi se Janez smejal tomu, toda Janez jo fant, ona je pa le ubogo plašno bitjo v tem molčečem, nočnem prostranstvu. Temna poletna noč in še živali so potihnilo. Kaj se bo zgodilo, kaj se pričakuje! Anino srce čedalje huje utriplje ln hoja se ji opleta. Spotika še ob ostro kamenje ln se zadeva ob živo mejo. Nikjer nikogar — in pot se vleče — ln tako jo tuja. Kresnice jo* še bolj vznemirjajo, saj so res strašne; nekajkrat se ji zazdijo kot oči nočnih demonov, ki jo bodo napadli. Zdaj se spomni Muhača z Velega polja, čenčača in prcfriganca, kot mu pravijo, in njegovih štorij. Ana je ponoči zmerom sanjala o njih, Janez se jo pa le norčeval. Pravil je Muhač, da prebivajo taki gozdni demoni, in kadar srečajo dekle samo ponoči na gozdni stezi ali v gorovju, jo ugrabijo in zjutraj jo kajpada, najdejo pastirji mrtvo pred kako kočo. A,na se mu je vedno nejeverno smejala, saj je vendar iz mesta in tam ljudje ne zapravljajo časa s takimi bedarijami. Seveda Ana ne nasede hitro, je pa precej lahkoverna, to liha bržkone od svoje matere. Toda sedaj je tako strahotno temno in vse je mogoča.
Ali pa taki demoni dekle speljejo s prave 'poti na napačno, tako, da se sama ne Save misli obupno' dalje, Bes čudna, dolga in neznana 'ji postaja pot in že davno bi se morale videti luči iž planšarskih domov ali iz koče. Zaiti pa zopet ni mogla, saj se drži žive meje.
Spet take oči — kresnice so, se oddahne. Ali ni nekaj podrsalo po tleh za njo! — Zopet. Ne upa se okrenlti, vsa je trda, v hrbtu čuti rezko bolečino. Kaj če je demon! — Groza jo tako prešine, da obstane. In tedaj sliši čisto rnzločno stopicanje, hitro hojo — in glas, ki jo Imenuje.
»Ana, sl ti T«
»Lenart,« dahne ln že jo objamejo močne roke okrog pasu.
»Mislila .sem — tako grozno je bilo — ne morem — več hoditi— noge so težke — težke f Ig v gjavi — o zaspala bi.«
Potem jo dvignejo roke od tal ln jo trdo potisnejo na prsi, da zastoka. Njegova vroča sapa jo še bolj duši ln ves vonja po potu. Vse to je zanjo še bolj mučno, njegovo naročje je tako trdo, robato. Njegova mesnata, vroča roka ji je močno zdrsnila na prsi, skušala jo je odstraniti ln zrahljati objem. Nič ni mogla — niti obraza mu nt videla. Dušilo jo je.
Plaho pogleda naokrog. Tema je postala tako gosta, da nt mogla lntl razločiti ničesar več. Ali opazila je le nekaj, da ni več -živo meje in tudi stopinje njegove so niso slišale. Vso je spreletelo. Napne vse sile in se skuša osvoboditi. Tedaj se zagrizejo v njene bele Ustnice njegova do-bela, vroča usta in vidi oči čisto blizu — velike, grozne so — kot tiste prej tam v temi.
»Hej deklič, vse se povrne. Sladko ležišče tl bom pripravil, hehehe — cvetka moja žlahtna, hehehe — sam si bom utrgal najlopšl cvet.« Govoril je počasi, zategnjeno skozi nos.
V	Ani se je trgalo. Strašen sum, ki se je vselil vanjo po tistem popoldanskem srečanju, je postal očiten. Bliskovito je šla s
■	pogledom po okolici — nikjer nikogar —
' luči ni — tema, tema.
! Zavpila je na ves glas. In še enkrat, j Tedaj pa Ji je močna šapa zatisnila usta, j izgubljala je sapo, zdrsnila je v travo in negibno obležala. Zopet je čutila zoprno sapo in roke, ki so šarile po njeni obleki, ln oduren smeh pred usti. Poslednjič se je skušala pognati kvišku — tieta Sapa pa jo je tako udarila med oči, da J^ zastokala ln znova zdrsnila v travo. Vse je potihnilo.
t.
Potem se je Ana vrnila v kočo. Sonce je medlo ohsvetljevalo belo pročelje in široko'ploščad pred stopnicami. Tam Je Ana videla prihajati oskrbnico preplašeno in skrbno.
.	1	.
»Ana, Ana, kako smo bili v skrbeh! O tl tička, kako nam Jo pobriše kar čez noč. Pa bi vsaj sporočila po kom. da misliš tam ostati, res preplašila si me zelo. Tako bleda si, tl ni dobro!«
Ne, ni ji dobro. Od vseh strani so prihajali In strmeli vanjo. Bela Izmučena lica in gubo Okoli ustnic, prav nalahno- zaznamovano gubo lil velike,"'turobno oči so videli Im zmajevnll.
»Bolni si. Ana; tak počlj *sp.*
- -ju. -
S*
* • • v-’
Na žitnem trgu v Skadru.
ob določenih Sasih zbirajo albanski hribovci, ki prihajajo daleč i gora, na vse pretege »barantajo zalogo blaga ter se spet vrnejo.
dogodkih v Evropi spet stopila v ospredje.
Objavljeno je bilo, da je Albanija danes spet neodvisna in da so državno krmila tamkaj prevzeli pravi Skanderbegovi potomci. Vsekako preseneča, da se v Albaniji, ki je Se do včeraj dremala v srednjeveški temi, zmeraj najdejo ljudje, ki znajo voditi usodo te lepe dežele s pravo narodno zavod-nostjo in tenkim čutom za koristno politično ravnovesje, tako da bi glede tega mogli veljati za zgled mnogim drugim bolj omikanim narodom. To dokazuje, da je albanski narod kljub vsemu prav bister in zdrav na-
en sam boj * zunanjimi sovražniki ln notranjimi razprtijami.
Ko so leta 1918 potihnili topovi, je Albanija prvič dobila najvažnejše ceste in se sprijaznila z avtomobilskim prometom. Tako je v enem desetletju prešla iz srednjega veka v moderni čas, od konja do konjsko sile. Albanska vlada žrtvujo danes milijone in milijone za ceste in prometno zvezo, da bi dohitela, kar je zamudila. In to za deželo, ki nleri približno «4.000 kv. kilometrov in je po večini zelo gorata ter ima vsega okrog 850.000 prebivalcev, v glavnem revnih hri-
Pogled na okolico Berata. — Albanija Je v zgodovini doživela le rimsko, bizantinsko, normaniko ln tnrSko zasedbo, a od vsega so ostale samo Se porušene trdnjave, kakor Jih vidimo ta vrh hriba, ki gospodnje nad rodovitno beratsko dolino.
diS zanimivo sliko počasne mestne preobrazbe. Moderna poslopja se dvigujejo nad vegastimi, v vzhodnjaškem slogu zgrajenimi domačini hišicami in na glavnih tlakovanih cestah se še zmeraj zibljejo volovske vprege ter ovirajo omejeni avtomobilski promet. V Tirani prideš IZ nekoliko zaprte in zagrnjene mohamedanske četrti v krščansko četrt z vsemi pridobitvami evropskega tvar-nega napredka.
Toda pravi »Orliči« so doma v čudovito razčlenjenem in deloma zelo težko dostopnem albanskem gorovju. To je prava »Skl-perijac, kjer so doma ponosni in bistrooki ter vročekrvni »Sldpetari«. »Skep« je domača albanska beseda za skalo. Torej so Albanci prav za prav »hribovci« in »skalaši«, ker so kot skrivnostno balkansko pleme radi prebivali v skalnatih zaklonih.
Modemi Albanci tl bodo povedali, da m zastopniki vajBtarejgega plemena v jugovzhodni Evropi, 'kAr tn<H dokazujejo Jezik
in prastare plemenske šege. Verjetno so potomci Starih Ilirov ln torej v žvdzl s Se starejšimi Pelasgi, o katerih najdemo sledove že v grški literaturi. Dokler ne bo arheologija odgrnila vseh skrivnosti, bo med znanstveniki še zmeraj dosti prerekanja. Že Platon in Herodot izpričujeta, da so Grki svoje bogove dobili od Pelazgov, Danes pa nekateri jezikoslovoi grška božanska imena pripisujejo naravnost znanim škipetarskim besedam.
Drži pa, da je Albanija vejica Ilirskega hrasta, ki je razprostiral Bvoje vej« nad Epirom, severozahodno Macedonijo, Bosno, Dalmacijo in Srbijo. Podrli so ga Filip Mi-cedonski, Aleksander Veliki in Rimljani. Pozneje so Ilirijo kosali še Goti in Bolgari. Kar je ostalo ilirskih, epirotskih in mace-donskih plemen, so se zatokla v danaSnjo Albanijo.
Pri Premetijn, Klisuri ln Tepeleniju prideš Se danes mimo starih podrtih trdnjav,
[ ki jih je zgradil stari boreo A!1 Paša.
J Povsod pa že vlada staro čaršijsko življenje s tlBtimi majhnimi, odprtimi prodajalnlca-mi, kjer je čas izgubil veljavo in kjer govorice nadomestujejo vse dnevnike. Tudi albanska gostišča so povsod nadvse skromna. Vendar ps se boš v njih dobro počutil, ker čutiš, da imaš okrog sebe gostoljubne ljudi. Začudil se boš, če boš kdaj gost v kakem mohamedanskem samostanu: ponudili ti bo. do, kar le premorejo, ne da bi gledali na tvoj žep. Sedel boš z bektašitskim glavarjem, ki te spominja na Hamurabija iz arab-
Znamenltl minaret tiranske mošeje, s katerega so albanskemu ljudstvu naznanili marsi-
kak zgodovinski dogodek.
Zadovoljiti ge boš moral s trdim koruznim hlebcem in kozjim mlekom. Pri tem se ti bo včasih obračal želodec zaradi hude nesnage, a hribovcem ne boš mogel preveč zameriti, ko bo§ spoznal, kako jim je težko priti do vode. Voda je namreč v nekaterih predelih pravo bogastvo.
Nadaljevanje s 7. stran L
»Golobičlca, te je divji mož tako zdelala! « Drvar je takoj zardel in utihnil. Videl je njene neverjetno velike ln žalostne oči ln vos se je zmedel.«
>Divji možt Da, ekoraj bi rekla, da je bil divji mož.«
Trdo se je naamehnlla in potem je odšla v hišo. Od nje niso zvedeli nič ve« in tudi o kakem dogodku se ni govorilo.
Ana leži na pol oblečena, z razpuščenimi lasmi v izbi. Veter se zaganja v oknice, da cvilijo in butajo v zid, deževne kaplje perejo polico in uhajajo v sobo.
Premišljuje v onemogli jezi in bridko, sti, misli so spal jene, jezik v ustih se ji je skoraj zlepil na trdo nebo.
»Tako,. je pomislila. Kaj naj rečem Ja. nezul Kako naj ga pogledam!«
Lenart, Lenart. Od onemogle jeze ln žalosti trga robec in gleda na svoje prste. Majhni, okrogli prsti in prav nič obdelani. Lopi, beli prsti, skoraj prosojno beli. In zdaj bo morala kajpak prijeti za delo, da, bržkone za deklo jo bodo že sprejeli‘kje. Tu ne ostane več. Janezu bi ne mogla glodati v odkrite oči. Molčati, molčati, navzlic.
»In Janezu, kaj naj rečem!«
Zdaj ni ve« naSla odgovora. Zmedle so se ji misli od prevelike utrujenosti in zasmejala se je.
Obeta se lepo in trajno vreme. Oskrbnica ima premnogo dela, vsem gostom jo treba- dobro postreči. Z zaskrbljenostjo se ozira na Ano, ki pohaja bleda, tiha, nekaj jo grize. Ne glede na svojo obleko, in ni ji na tem, da bi ugajala kot drugekrati in vrti
se nerodno, zaspano. Teta ugiblje, nekajkrat jo je vprašala, dekle pa molči. Zdaj ne sili več vanjo, opazila je, da jo vprašanje še bolj vznemirja. Do gostov je mrzla, skoraj neprijazna. Stari njeni tovariši ji no nagajajo več, celo 8 poti se ji umaknejo, kadar prav grdo gleda. Lenart se ne oglasi ni« več, pa saj je že zadnjikrat povedal, da od odsihmal ne namerava ve« priti 'sem, 'ima v mestu preve« dela. Potemtakem Ano prav lopo pozdravlja in ji želi navrhano mero sreče, ko se vrne Janez, je sporočil pozneje po nekem gostu. Ana je tokrat tako prebledela in divje pogledala, da je bil stari Muhač prepričan, da jo je urekel divji mož. Gostje so se mu smojali na vsa usta in mu pustili prisesti. In se mu je jezik odvezal in bajal je tako hudo, da so so gostje od smeha razsolzili, ln tisto, kako so je Suhi Kuk redil ob Debelem Kuku in kako sta se Gnldov in USiv hrib očistila, je moral še večkrati, namreč po svoje zaviti.	»
Celo Ana se je enkrat nasmehnila, nato pa je šla v izbo in se je mo«no izjokala. Sorodnica je vedela: od tiste vrnitve iz Trate ni bila nikoli vesela.
Neko prav lepo jutro, Ani se je zdelo tako, je prikolovratil pismonoša Pepe s polno torbo in malo v rožcah je bil.
»Ej Ankec, kisli Ankec, danes pa bo razbijal	srček — ck, ck	—	ali	znam!! Ej,
ne glej	me tako pisano	—	ej,	čisto dobro
stojim — ej, no, tako — hudiča vendar.«
Zelo	fe je trudil, da	bi	izgledal bistro,
pa ni bilo ni« takega. Ana	je	bleda stala
ob strani, ko je teta izbirala pisma. Eno,
prav debelo je bilo naslovljeno nanjo in majavi Pepe je zadovoljno mežikal v deklo.
»Ze dela ck, ck, ck — ej!«
Ana je šla v Izbo, in ko ae je umirila, se je spravila nad branje.
Odpusti mu naj — bil je malo len, ker je vedno kratko pisal: ni pa niti hip prenehal misliti nanjo. Kmalu pride in že utriplje ob misli, ko jo bo ugledal na ploščadi v pisanem krilu In v zlatem modercu. ln stekla mu bo nasproti! gvoža in iskra se mu bo vrgla v Objem. In potem bosta vse dni skupaj, vesela bosta prav kot dva razigrana otročaja.
Ozrla se je v okno. Videla je vso obžarjeno pšenično njivo in v nižavi slvo-zeleno in biserno «e prelivajočo jezersko vodo.
»Idila med gorami,« je pomislila in solze so ji orosile oči.
Drugo jutro, ko jo domači hlap«ič gnal od Pršivca veliko čredo in je prednja živina že stopila z glavne ceste na Laz in se kar mogočno in častitljivo prestopala proti staji, ko so se gostje razbegnill pa plnnini, je Ana v zlatem modercu in v pisanem krilu stopila iz koče. Za njo je obstala sorodnica, objokana in noprespana. Ves dan včeraj po tistem pisanju od Janeza je že prigovarjala dekle, naj se spametuje in ostane. Dekle je trmasto, vedno mora njena obveljati, kar- si vtepe v glavo. Ostalo jo pri svojem: Domov mora.
»In doma, kaj misliš!«
. Ona ni odgovorila. Gledala je proti staji in videla je mirne, lopo rjavopisane in bele
živali in vsakega posebej je poznala. Oni Sivk so je nekoč izgubil, vsa planina ga je iskala; tako mogočno rogovje je imel. Ona krava, za Lepo jo kličejo, Ana pa ji je dala ime »Kraljica«, tako špiralasto zavite roge ima in Ano je vedno poznala, Kadar jo je molzla, ni nikoli otepala z repom, čeprav jo^ je dekle precej nerodno vloklo. Ona mlajša, ki jo imola telička, pa preveč stepa z repom in Ane ne mara. Končno se je prikazal hlapčič in zadnjega najbolj častitljivega vola bezal z brezovko, z desnico pa ga čohal za ušosi. Voličku je to dobro delo in z na pol priprtimi očmi je stopal proti staji.
»Olil, moja ljubca me že čaka,« je pel fant zategnjeno, in ne da bi pogledal na ženske, je odšel za svojo družinico v stajo.
»Zakaj pa jo že prignal, sedaj!«
Teta ni odgovorila, plač jo je znova napadel. Peter je stal pri podbojih vrat s prekrižanimi rokami in kadil. Delal se je brezbrižnega, toda kasno je bilo, da mu ni vseeno in si močno k srcu žone. Zdnjci se je Ana prestopila in stegnila'rolco. Peter jo burno pristopil in izjecljal kot mlad fant, kadar je v zadregi pred lepim dekletom.
»Bom jaz — Ana, če hočeš na pol poti šel — te spremil — saj sva prijatelja.«
Milo ga je pogledala In se obrnila v stran. Pa jo je premagalo, nagnila se je v tetino naročje in neutolažljivo jokala vanje.
»No, no.« Petra je pogled na jokajoSe ženske še bolj zmedel in kljub vsej svoji
Imajo opravka s pisarijo ali čitanjom. Vlada pa so zlasti zdaj dosti trudi, da bi nepismenost odpravila z vsemi pomočki. In izkazalo se je, da je ljudstvo prav ukaželjno, ker je pač uvidelo veliko korist pismenosti.
Tako se Albanija polagoma preobrazuje. Najboljše spričevalo za to je Tirana sama. Tu že lahko stopiš v hotel, kjer te bodo presenetile krasne sobe, čiste in udobne kopalnice ter imenitna kuha. Široke, z elektriko razsvetljene ceste izpodrivajo čarSij-ske prodajalnice.
Zadnji politični dogodki pa ge posebej dokazujejo, da so Albanci prav bistri ln pametni ljudje, ki dobro slutijo in čutijo, kako je treba skrbeti za blagor domovine. Da je Albanija proglasila svojo neodvisnost, bo Albancem samim gotovo v veliko uteho in važno za bodoči razvoj to čudne, revne, toda po možnostih, ki se jim- nudijo, prav bogate dežele.
BERITE »SLOVENSKI DOM«
robati možatosti se mu je milo storilo, da se je usekoval in se nerodno prestopal. ,
Potem se je Ana prva znašla, se zravnala in mirno pogledala v tetin obraz.
»Recite Janezu, da ga nisem pozabila in — ostaneva dobra prijatelja, če se kdaj srečava — dobra prijatelja — vse drugo naj pozabi — saj je pameten fant.«
Sorodnica bo jo neverjotno čudila, glej jo Ano, s kakšnim obrazom ti to pove!
Tiho je rekla Ana in čez ves obraz ji je legla prosojnobela senca. Tudi potem, ko je šla čez prostrani pašnik proti kolovozu, je bila tako mirna.
Spomladi, 1943.
Schriltleiter • urednik:
Mirko Javornik / Herausgeber • izdajatelj*: inž. Jože Sodja / Fiir die Ljudska tiskarna - za Ljudsko tiskarno: Jože Kramarič / Uredništvo, uprava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva 6. Telefon: 40-01 do 40-05 / Rokopisov ne rrafanio.
Albanija - tretjič neodvisna država
Močan branik v boju pred Turki — Albanci, nemški zavezniki v obeh svetovnih vojskah
Dežela zasneženih gora in zelenih, rodovitnih dolin: dežela trdnih, v stoletjih preizkušenih plemen, in revnih ter gostoljub- j nih preibivalcev; dežela ob robu grške in ' rimske omike, a vendar zaradi zgodovinskih protresov in zemljepisne nedostopnosti precej zaostala; dežela tršatih in vročekrvnih, a skromno živečih ljudi; dežela, preorana s hudourniki in nevarnimi gorskimi prehodi — to je »dežela orličev« ali škiperije, današnje Albanije, ki je po novejših političnih j
rod, pa naj pri bogatejših in bolj šolanih vzbuja še toliko posmohljivega pomilovanja.
Napačno bi sodil, kdor bi mislil, da je albanski narod po svojem bistvu nazJHnja-škl in se iz lenobe ne meni za tvaren napredek. Da je Albanija, ki je v vsej zgodovini imela za sosedi prosvetljeno Grčijo in veliki Rim, vendrale ostala v kulturni poltemi in tvarni revščini, je najbolj kriva zgodovina sama, ki je tej deželi namenila
bovcev, torej tudi bornih plačevalcev davkov, prav gotovo ni majhna stvar.
' Mesta in trgi, kakor Korica, Erseka, Premeti, Džinokastra, Tepelena, Berati itd., I pa bo seveda še do danes obranila staro i lice, ker novotarije modernega časa ne morejo čez no« ukoreninjenih šeg ln navad, ki so malokje v Evropi So tako trdne kakor ravno v Albaniji, odpraviti.
, Samo v Skadru, Tirani ln Džlnokastri, ki štejejo od 12.000 do 32.0«) prebivalcev, vi-
Uradno tehtanje tobačnega pridelka, da bodo vsakemu lahko odmerili, koliko mora odriniti državi. Albanci so hudi tobakarjl in tobak I* okolice Skadra in Elbasana slovi
daleč naokrog.
skih pravljic, na preprogo in postregel tl bo z imenitno kavo. Na pot tl bo še dal nekaj svoje koranske »modrosti*, zakaj »moderni« mohamedanizem do kristjanov ni ve« tnko nestrpen, kakor jo bil nekdaj. Vprašanje je samo, «e si boš mogel s tako megleno modrostjo kaj v življenju pomagati.
če pa zaideš v gore, moraš seveda biti pripravljen na najbolj primitivno življenje.
Več ko dve tretjini albanskega prebivalstva je vornih pristašev preroka Metameda, ostali pa so grškopravoslavne ali katoliške vere. To kmalu spoznaš tudi na zunanjem licu mest, kjer se nad vegastimi in tesno nagnetenimi hišicami dvigujejo povsod sloki, Silastl minareti.
Povsod je šo dosti ljudi, ki sl morajo najeti posebnega potujočega pisarja, kadar