Junak in konjič.
Junak konjiča je sedlal                       Kar urne te nes6 noge,
In zraven mu besedoval:                     Čez polje teci, čez gore,
Predragi ti konjiček moj                     Naprej do male kočice,
Me nesel danes bodeš v boj.               Ki tebi dobro znana je.
Saj to ne bode prvikrat,                     Spoznala bo te mati, znam,
Lahko pa morda zadnjikrat,                In prišla ti Odpirat hram.
Ko skupaj bova v bitko šla,               Naznani materi doma,
A skupaj ne iz nje prišla.                   Da naj ne žali si srca,
Zapomni to konjiček si,                      Da čakati me treba ni:
Kar ti tovariš tvoj veli,                      V nebesih zopet me dobi!
Ki dvajset te je jezdil let.
Če videl boš, da padem jaz,                                                   Slavko.
Iz boja teci mi tačas,