PLANINSKI VESTNIK 7 LETNIK LXXV 1975 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Dr. ing. Rudi Rajar Tone Strojin Stanko Dimnik Dr. Karlo Benulič Urša Kolenc Ing. Svetko Lapajne Naško Križnar Ernc Meško Muhamed Sišič Ciril Zupane R. Krumov Janez Volkar S planinskega tabora na Govejku 377 Pirenejski doživljaji 380 Ni nam umrl, ne sme nam umreti 389 Se enkrat: Geografska imena »Kuk« odpirajo zgodovino 393 Na obisku pri severnih sosedih Triglava ali razmišljanja na Staničevini 404 In monle sanus 411 Kako je z domom na Kredarici 413 Gora 416 Runeč 420 Severna stena Botina 422 Ob jubileju planinskega društva Nova Gorica 425 Pismo iz Bolgarije 428 Ko spomini oživijo 429 Društvene novice 432 Alpinistične novice 437 Varstvo narave 439 Iz planinske literature 440 Razgled po svetu 442 Naslovna stran; Pot v Planico Foto: Jože Dolničar Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenija, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslove 61111 Ljubljana - pošla 11, p. p. 38. odgovoru uredn k: Slanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Borovec, prof. Marijan K r i Sel j, prüf. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik. Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Scvenc, Tone Strojin, dr. Tone Vraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljano, Dvofakova 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Ploninjki Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 10C din, plačljivo tjdi v štirih obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US ti. Oglase vodi Rado Lovrič. - Reklamacije se jpcilevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe noslova javljajte uprav; glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med tetorn ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpoved, do 1. dece-nora za prihodnje leto. — Rokopisov n« vračamo. - Tiska in kiišeje izdeluje Tiskarna »Jože MoSkrič* v Ljubljani. PRIJETNO BIVANJE V GORAH ŽELI TERMOELEKTRARNA BRESTANICA Tovarna celuloze In papirja »Djuro Salaj« Krško proizvaja beljeno in nebeljeno celulozo, lesovino, tiskovne papirje ter opravlja montažo in izdelavo strojnih naprav za papirno industrijo. LETO LXXV ST. 7 LJUBLJANA JULIJ 1975 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 75. LETNIK # 1975 S PLANINSKEGA TABORA NA GOVEJKU 1975 1- Govor ing. Toneta Kovica, predsednika Skupščine mesta Ljubljane ■tj* O so se pred Irani desetletji v majskih dneh v naših gozdovih in naših \ gorah razlegali zadnji streli iz partizanske puške, smo vedeli, da štirih let borbe za svobodo nikoli ne bomo pozabili. Na naš boj nas spominja vsak kos naše zemje, vsako drevo, vsaka skala, vsak viharnik. Tako se veličastnim praznovanjem preteklih dni pridružuje tudi današnja osrednja slovenska planinska prireditev, zdrui.cna s taborom ljubljanskih planincev in s 40-letnico planinskega doma na Govejku. Prireditev ni pomembna le za planince, ampak za vso slovensko javnost. Nikoli nismo niti pomislili, da planinstvu ne bi priznali vseh njegovih zaslug v našem boju in našem življenju. Zato tudi danes moje iskrene čestitke veljajo vsem planincem, planinskim društvom in temu taboru! Že od nekdaj je slovenskega človeka gnala neka neustavljiva moč v območje gora. Prelepi svet pod Triglavom so si naši pradedje v davnih časih izbrali za svojo domovino. Strnjeni med griče in gore so se borili za svoj obstanek, dostikrat golih rok. Gora jim je postajala zatočišče pred sovražnikom, varovala jih je, pri tem pa oblikovala njihov značaj in miselnost. Kovala je njih življenja, njih srca so zazvenela kot jeklo. Kmalu so spoznali, da ničesar v življenju ni lahko doseči, da se je za uspeh treba boriti. Polnost narodovega življenja so dokazovali z nenehnim bojem za obstanek, za napredek, za vzvišene cilje in ga končno okronali z zmago v štiriletnem boju proti najbolj mračnim silam 20. stoletja. Danes v svobodni Sloveniji, združeni v svobodni SFRJ, pod Titovim vodstvom uresničuj zrno zdavnaj zastavljene smotre. Iz revolucije je nastala in zrastla socialistična federativna Jugoslavija, ki s svojo neodvisno mednarodno politiko in z razvojem socialističnega samoupravljanja predstavlja pomemben dejavnik miru, protiinperialisličnega boja in socialističnega razvoja v svetu. Jugoslavija je vsem v svetu dokazala, da le narodi, ki so enotni in ki z jasnimi smotri vztrajajo v svojem boju, lahko zmagajo proti slehernemu sovražniku. Za zmago torej ni potrebna številčnost, temveč čista misel, jasni smotri in borbenost. Naša revolucija je odprla pot socialističnemu samoupravljanju in njegovemu uveljavljanju v praksi delavskega razreda. Uresničujemo ustavo, delavec in delovni človek je poslal samoupravljalec, gradimo družbenopolitični sistem z delegatskim sistemom, vse to so tiste naloge, s katerimi danes globoko posegamo v družbene odnose. To je zgo- 377 dovinsko spreminjanje družbe, to je osvobajanje dela in človeka. V NOB smo s svojo enotnostjo zmagovali v hoju proli okupatorju in domačim izdajalcem. Prav tako danes zmaguje enotnost naših narodov in narodnosti. Združeni v SZDL z Zvezo komunistov na čelu se borimo za uveljavitev socialističnega samoupravljanja, za uveljavljanje humanih medsebojnih človeških odnosov in za napredek naše socialistične, družbe. Vsakokrat sproti se ob naših praznikih in ljubiteljih srečamo z dejstvom, da zmaguje tisto, kar je neuničljivo. To pa je ljudstvo, njegov boj, delo in ustvarjanje. Notranje zadovoljstvo človeka odtehta veliko drugih radosti v življenju. Naše gore so prenekateremu našemu delovnemu človeku tista četrta razsežnost, v katero se lahko umakne od vseh tegob in grobosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. V gorah so zatočišča miru, lepote, zatočišča pred betonom in železom, pred hrupom in drugimi pojavi atomske dobe. Toliko bolj mora tudi skrb naše javnosti biti posvečena problemom, ki tarejo naša planinska društvu. Planinci in z njimi vsa slovenska javnost je z zadovoljstvom podprla družbeni dogovor o financiranju sanacije, povečanju zmogljivosti, vzdrževanju in gradnji visokogorskih planinskih postojank in nadelavi planinskih potov. Nujno je treba rešiti probleme, ki so povezani s planinsko dejavnostjo, zagotoviti ustrezne prostore za delovanje planinskega društva Ljubljana-matica in druge probleme. 88 000 članov, 130 slovenskih planinskih društev, v katerih je polovica članov mlajša od 18 let, je naravna posledica ljubezni slovenskega človeku do naših gora. Ljubljanska mladinska pot, za katero prav danes z vodičem po tej poti omogočamo široko rekreacijo delovnemu človeku, je še cn dokaz ljubezni naših ljudi do gora. Današnja slovenska planinska prireditev, ta tradicionalni tabor planinskih il IttUNtA Suaifuik h ti-sr.rtvv. irtdi r:> lih str %: )." p 6 T -<„' t *'~ V St?&£oi tiiltrn*. trne !jitpimt> Cujt %t odmtv:.. Vith ,t,T -> in itna, itnt p j no/j, ličnj. /> 4crnA drhtim, do'Jl K ff-irjj (it/t it PtUätty Žt i' Sibirijo ■iPMiii irjte j.o TTfksijj, /'«i j' prt f>i * eni kfr, tiran. si !aJ/ ? Cujt iS o-tniv • trrtjL fifii lhjv > .vroifc r.int bo pit, sfopS'4 ft Ärffj t'efjt ' i*o!>oeti nJtp: Dr. J. T.i Dr. Henrik Turno - sedemdesetletnik, TV 192B, sir. 237. ' PV 1933, str. 152. 7 Dr. J. Tominšek: Dr. H. Turna - naš pionirski starešino, PV 1935, sir. 134. ■ Vilko Ma7i: Sto nt Tune in Kugy|a, PV 19."iS, -,tr. 434. » Anka Turna: K portretu dr. H. Tume, PV 1954, str. 94. doumeli, da je človek resnično plod rodu in okolice in =ozkih naših kulturnih razmer«.10 Toda dr. Turna je bil kljub svo|i osebni skromnosti široko razgledan človek. To so mu morali priznati vsi. Če so ga kritizirali v posameznostih, mu celote dela in zaslug niso mogli nikdar vzeti. 2e Josip Tominšek je poudaril >'da morajo začeta in skoraj dokončana dela privesti do krcja njegovi nasledniki - več jih mora biti, da do neke mere odtehtajo Tumovo vsestranost.«" V obsežnosti Tumovcga dela je veličina vsega opravljenega. Toda dr. Turna je bil po področjih proučevanja tako vsestranski, da ga zlepa ni Človeka, ki bi si upal prevzeti pisanje celotne monografije. Turno si lastimo tudi gorniki, še ti si ga delimo med alpiniste, ideologe, etike, morfologe in imenoslovce, da politikov, filologov in drugih strok ne omenjamo. Zato obsta|a zelo verjetna napoved, da do Tumove monografije razen te, kot jo je napisal sam, nikoli ne bo prišlo. Panoge in stroke, ki jih je bilo v Tumovih časih še mogoče združevati in slediti po eni osebi, so tako napredovale, da je čas postaral mnoge Tumove zaključke, nekatere pa potrdil in jim šele mnogo desetletij po smrti dal posebno ceno. Med te zaključke - nikdar preseženo klasiko gorništva - štejemo njegovo pomembno, v svetovnih okvirih pomembno svojsko delo »Pomen in razvoj alpinizma« in zbrano »Imenoslovje Julijskih Alp«. Z obema - življenjskima deloma- ki jima je posvetil več kot 30 let načrtnega raziskovalnega dela, si je ustvaril trajen spomenik v planinski kulturi in tudi v znanosti slovenskega naroda. Habeni sua fata libelli! V Tumovem primeru ni bila naklonjena ne strokovna kritika ne okus bralcev. Temu je še zlasti botrovala zavist, tistih, ki so delo »mogli« razumeti, in neprosvelljenost oseb, ki Tumovega obzorja še zdaleč niso uzrli. Ob izidu knjige »Pomen in razvoj alpinizma« je Turna doživel tako kritiko - tudi v Planinskem Vestniku,12 ki je bila vse prej kot propaganda in pohvala za njegovo delo. Kritik - ne recenzent - je v knjigi iskal vse arugo kot bistvo in pomen dela. Namigovanja na verodostojnost citatov, točne navedbe virov, pouka, kako se piše znanstveno delo, kako se gradi logična zgradba knjige ipd., res ni bilo na mestu, kolikor se pisec ni lotil osebne kritike. Nihče nima monopola nad obravnavanjem filozofskih stvari, tudi Turna ne. Vendar je imel pravico povedati svoje mnenje. Turna ie razodel svoj pogled na stvari, še več, skušal ga je podpreti z mnenji avtorjev iz drugih alpskih dežel. Mirno lahko trdimo, da v slovenski gorniški literaturi še danes nihče ni tako poglobljeno in studiozno načel vprašanja smotra in pomena alpinizma. Tuma je študiju alpinizma posvetil več kol polovico svoje življenjske dobe - poglobljeno, sam s seboj in v gorah. V samoti gora je imel boljše pogoie, kot bi jih imel danes, ko se v gorskem svetu prepletajo vplivi, ki so bili goram včasih tuji. Tuma ni bil samo teoretik, temveč tudi velik praktik. Zbirka prvenstvenih vzponov prekaša sezname tur najvidnejših slovenskih alpinistov še neka| desetletij, potem ko ie Tuma končal s plezalskim delovanjem. Resda težavnost vzponov ni primerljiva, toda Tuma ni imel zgledov v domačih gorah razen Kugyja. Dvomim, da bi se v pismih s Kugyjem pogovarjala o izkušnjah in novih smereh, ki še čokajo »bodočega moža«! Ko je govor o »bodočem možu« - ki naj ali mora priti — moramo poudariti, da se je Tuma zavedal pionirskega dela, ki ga je opravil, enako tudi Kugy. V posebno dobro Tumi štejemo, da svojega dela ni štel zaključenega, enkrat za vse čase. Kot človek naprednih demokratskih idej in dialektičnega pogleda na svet se je zavedal, da nič ni večnega, dokončno pojasnjenega, vse čaka na svoje razloge. »Moja metoda iskanja in sklepanja je dialektična.«13 Ce je šel v tem stremjjenju predaleč, ga je gnala želja storiti za svoj narod kar največ, da popravj zamudništvo. Kompleks monivred-nosti naroda je bil sploh značilen za ljudi - pionirje našega alpinizma npr. Juga, ki je hotel »da vsaj v stremljenjih postanemo veliki«. Ljudje tržnih in dnevnih stremljenj po karieri pa takih etičnih nazorov razumljivo niso mogli razumeti. Samostojnost v življenju in delu — tako značilnem za Tumo — je pojasnjena v predgovoru knjige »Pomen in razvoj alpinizma«. »Da dosežemo resnico, se je treba vsaj enkrat v življenju iznebiti vsega od drugod sprejetega mnenja ter zgraditi na novo in iz temeljnih sestav svojega znanja,« je odgovoril Tuma z Descartom. Pionirji in predhodniki znanosti so svoje izsledke morali graditi po tem izreku. Tudi Tuma se je pri Slovencih štel za pionirja alpinizma in še kje. Graditi je moral iz nič, saj slovenskih predhodnikov - alpinistov z izjemo Valentina Staniča ni imel. Zaradi drugačnega svetovnega nazora in tudi zaradi nemških virov, ki so Staniča^ šteli za svojega, ni maral zanj. Ideološko podkrepitev za svoje alpinistične poglede Je moral poleg lastnih spoznanj iskati rad ali ne le pri tujih alpinistih, humanističnih in etičnih 10 Dr. Tuma: Pamen in razvoj alpinizma, sir. 241. " Dr. J. TorrvnSek: Nekrolog PV 1935, str. 134. 12 Dr. J. TominJek, dr. H. Tuma: Pomen in rozvoi alpinizma, PV 1931, str. 17. 13 Dr. Tunr.a: Pomen in rezvaj alpinizma, sir. II. nazorov. Objektivno je priznaval vse smeri alpinističnega vrednotenja in tem dejavnostim ustrezno delovanje. V svojem delu »Pomen in razvoj alpinizma« celo navaja tipe alpinistov in v glavnih potezah zaokrožuje njihovo duhovno podobo. Tuje alpiniste, oris življenja in citate |e uporabil za projekcijo svojih in Jugovih alpinističnih in etičnih nazorov. Element nacionalizma, ki je bil v takratnih razvnetih čarih nemškega ekspanzionizma cenjena vrlina in samoobrambni element majhnih narodov, s.° oranili utoniti v prevladujoči nemški kulturi, je udaril na dan tudi v Tumovih filoloških razlagah. Ne smemo pozabiti, da je bil Turna v dolini predvsem politik, borec za svo| narod in da mu je šlo predvsem za narodnostne interese. Zato je politiki nehote podreail tudi imenoslovno in zgodovinsko preučevanje Alp. Čeprav se je nacionalizma otepal, »nacionalizem kot nosilec tekmovanja plemen in narodov, odbil me |e ze davno od sebe«, pa se mu vendar podzavestno ni mogel odreči. Odreči se ni mogel t. i. »notranjemu«, ki temelji na pripadnosti k narodu, ki skuša za narod storiti vse in se mu popolnoma predaja. Sovražil pa je zunanjo akspanzionistično nacionalnost, ki svo|i koristi npr. nemški podreja vse od ozemlja do kulture. »Eno zavest sem še dobil ob sklepanj svojega dela, da mi je alpinizem odprl nov pocled na bistvo in zgodovino našega naroda.«" V dobrem namenu je storil dvojno napako. Alpinizem je štel za znanost o Alpah in s tem za razlago duha in zgodovine narodov, ki prebivajo v Alpah. Toda . uma je šel od svoje osnovne trditve še dalje. »Šele, ko sem po skoraj trideset-etnem delu ugotovil čisti slovenski značaj Julijskih Alp, sem nehote dvignil poqled na lascino, bavarščino, olemanščino in piemonteščino.c15 Osvobojen pomisleköv, zaverovan v svoje izsledke na domačih tleh je trdil- »Zago-netka prve alpske kulture se ne da rešiti drugače kot iz slovenskih Alp in slovenskega lezika. Zavedam se, da imam težko stališče... Postaviti na novo problem prve slovenske kulture v Alpah, je moj tretji cilj.«w Ko je planinsko-ideološkemu preučevanju po I. svet. vojni dal prednost v primerjavi s političnim delom, mu |e alpinizem (Turna ga pojmuje kot znanost o Alpah - podčrtal I. b.) dal posebno zadoščenje. »Ce mi usoda dopusti, da jo izvršim, potem lahko trdim, da sem izpolnil svo|o nalogo.«'7 S svojim preučevanjem Alp je Turna hotel ustvariti duhovno vez in integracijo med slovanskimi planinskimi organizacijami. V prenesenem pomenu je hotel pokazali in dokazati odnos človeka do narave kot posebno slovensko značilnost. Za panslavista pa se Turna izrecno ni nikdar razglašal. Iz teh besed pa smemo sklepati, da je bil. Ali |e meril na slovanski temperament, glasbeni melos, čustvovanje o naravi jezik pastirske navede? Mimogrede, dr. I. Ciril Oblak« je bil v panslovanskem oziru konkrelneisi. Pansiovanska dimenzija nam poslane bolj razumljiva zaradi Tumove zivl|en|ske poti in odvisnosti od nemških delodajalcev. Turna ni pisal za sebe. Kakor je bil samostojno misleč človek, kakor je prihajal do svojih zaključkov sam - brez dialogov in konfrontacij, ni bil egoist. Svojega dela »Pomen in razvoj clpi nizme« ni namenil nikomur drugemu kot — naši stremeči mladini. Tako kot vsi pionirji namenjajo sadove dela »bodočim ljudem«, je tudi Turna namenil svo|e misli mladini, a ne vsake vrste. Svoje duhovno poslanstvo je izročil stremečim, ki naj bi v gorah videli nekaj več, kot da so. Posebne pozornosti je vredno Tumovo ocenjevanje ljudi in dogodkov okrog sebe. V tem okviru je vrednotil sebe. Zase je v smislu francoskih prosvetljenih filozofov poudarjal, da |e plod rodu in okolice, na drugem mestu pa Byronov citat »Sveta jaz nisem maral, svet mene ne, malikom njega klonil nisem se;!.'9 Primerjava med okvirnimi narodnimi razmerami, ki jim vladajoča nemško omika ni bila naklonjena, in revne razmere, v koterih je rastel na eni strani, po drugi pa Tumova neuklonljiva ponosna narava, je morala izčistiti ideale, ki jim je ostal zvest vse življenje. V tem boiu - bojevnik sem. če padem ali zmagam - |e ostol dosleden, finančno in duhovno. Raje je »odhilel lačen in žejen, ukajoč navzdol skozi Kot v Mojstrano« ob odkritju Deschmanove koče pod Triglavom, kot da bi podlegel nemškemu vplivu. Kaj nam ta - v slovenski planinski literaturi in zgodovini pogosto citirani stavek - nič ne pomeni in pojasni? V takem Tumi vidimo simbol odpornosti slovenskih gornikov v boju zoper ponemčevanje slovenskih gora. Tak Turna nam ie simbol za vse čase. Kakor hitro pa zaide na svoje jezikovne razlage, mu seveda ne sledimo. V luči obeh ekstremov bi Tumova napačna sklepanja morala biti deležna vsaj spodobne znanstvene kritike, brez posmeha, saj je bil Turna vse prej kot neizobražen mož. Turna se ni nikoli proglašal za poliglota, zanimalo pa ga je vse, zato se je tudi lotil w Dr. Turna: Porr.er. it» razvoj alpinizma, str. 12. K Dr. Tuma: Pomen in razvoj alpinizma, str. 12. v Dr. Turna: Pomen in ruzvcjj alpinizma, sir 13 17 Dr. Tuma: Pomen in rozvoi alpinizma str. 13. " Dr. I C. Oblak: Priroda naša učiteljica, sir. 113, sestavil Josip Wester, PZ 1958. H Dr. H. Tuma: Pomeri in razvoj alpirizma, moto, str. 241. marsičesa, česar se ni pred njim noben slovenski omikanec. »Preveč teži nanje ogromna nemška učenost.«20 V oceni politične, svetovnonazorske in seveda narodnostne pripadnosti Turna ni poznal izjem. Enako kot sebe je tudi druge strogo ocenjeval. Ne gre prezreti, da je Turna zaradi svojih nepreklicnih stališč izgubil službo npr. v Postojni in moral iti za domačega učitelja na tuje. Kakšen narodni ponosi Ob takem značaju res ne moremo pričakovati opuščanja in prizanesljivosti. uma je bil lahko samo tak in nič drugačen, sicer ne bi bil več Turna. Svetla stran lahko prevlada tudi senčno, saj z njo ni naredil škode. Tuma kot učitelj ni mogel uspeti, ker je izpovedoval svoje slovenstvo. Narodno zaveden in svetovno nazorsko pred mnogimi si je dvakrat težje utiral življenjsko gaz. Pregazil jo je moško, čeprav so bili nekateri zameti globoki. Ne dajmo, da njegovih izgaženih stopinj preveč ne žamete čas! Grajo suženjstva naših ljudi so mu nekateri oponašali bolj ali manj upravičeno. Navsezadnje ni bil in ni mogel biti vsakdo Tuma. Ljudi in čas je treba razumeti. Posamezniki stoje pred množicami in duhovno nad njimi. Le v posameznika udarjajo s're'e- • »Hlapci ste, za hlapce ste rojeni!« Cankarjevim besedamsmo priznali umetniško višino. Ali mar moramo umetniku dati prav tam, kjer narodnjak politik nima? Tumovo delo »Pomen in razvoj alpinizma:: po zasnovi ni imelo namena biti enciklopedično. Nekateri - žal poklicani - so delo tolmačili za enciklopedijo s tem, da so v delu iskali imena in zasluge oseb, ki jih Tuma ni navajal. V resnici pa je Tuma z razvojem alpinizma skušal le utemeljiti njegov pomen. »Rekonstrukturna metoda zate nikakor ni izvirna zmota v knjigi«, ker ne gre za rekonstrukcijo. Tuma se je z neprikritim ponosom štel za dialektika, ki hoče »utemeljevati alpinizem sociološko in psihološko. Menda tu orjem ledino«.21 Utemeljeval je pomen alpinizma. Ker ga v knjigi ni tolmačil kot statičen pojav, je pri iskanju razlage uporabil dialektiko, zato ie naslov dela mogoče razumeti tudi kot »Pomen razvoja alpinizma«. Vprašanje je, koliko mu je dialektično sklepanje uspelo. Do svojih zaključkov je prišel lahko le s prikazom, kako se je razvijal alpinizem pri raznih narodih. Ker gre le za prvo poglavje (od 17-71 strani), že zaradi omejenega prostora ni mogel biti enciklopedičen. Slo mu je za pojav alpinizma pri vseh narodih • ne le pri Slovanih. Zato je nenaključno moral biti sub|ekliven. Čeprav je od smrti preteklo 40 let in se Tumovih nastopov danes že redki spominjajo, publicirano gradivo izdaja moža idealista. Celotno delo :iPcmen in razvoj clpinizma«, zlasti pa njegova boljša poglavja, izžarevajo visoko kulturo, filozofsko razgledanost in globino. Za resno zunanjostjo in markentnim likom je živel človek visoke kulture in neupogljive nerave, Slovenec v najboljšem pomenu. Tak Tuma nam ni umrl in ne sme nam nikoli umreti. Tak Tuma pomeni simbol. Več kot človek iz množice. Narod, ki izgubi svoje simbole, malici svoje vrednote. M Dr. A. Tuma: Pomen ir rozvoi alpinizma, sir 12. "Dr. H. Tuma: Pomen in razvoj a pinizma, str. 11. 2ARRŠKA BAJTA NA OSRtDKU VGR1NT0VCIH ŠE ENKRAT: GEOGRAFSKA IMENA »KUK« ODPIRAJO ZGODOVINO STANKO DIMNIK (Nadaljevanje in konec) 6. Kreta (vcndsko »Kandija«) leda Krete so podcni zanimivi podatki iz polpreteklosti v knjigi ARCHFOI.OGIA MVNDI KRETA (Nicolas Platon) 1966. Nanje je postcl pozoren arhitekt Lado Kham in mi pokazal to arheološko knjižno delo. V njej je res nekaj zanimivih ugotovitev. Npr. na str. 129 piše: »Bilo bi posebno pomembno, de bi se spoznalo jezik ljudstva, ki je bilo glavni povzročitelj minojske kulture, kajti poznanje tega jezika bi pripomoglo, da se določi izvir ljudstva in njegovih odnosov do drugih členov istega etničnega roču. Jezikovni znanstveniki, posebno P. Kretschmer, so spoznali že pred pričefkom velikih izkopavanj na Kreti v območju vzhodnega Sredozemlja obstoj neke predgrške rase, katere jezikovni elementi bi bili prijemljivi v gotovih krajevnih imenih in v izrazih civilizacije.« Ta in še druge, pozornost vzbujajoče pripombe so mi sprožile radovednost, da sem si zoto izpisal nekaj grških krajevnih imen z zeml evida Krete (Candia) in sem nato, samo kot laik, primerjal osnove izpisanih grških krajevnih imen z jugoslovanskimi krajevnimi imeni v Abecednem spisu srezova, opština in naselja v FNRJ Jugoslaviji (Sov. zavod za statisliku, 1957). Kar ostrmel sem na rezultat, ki sem ga dognpl oa pretežne večine krajevnih imen Krete s primerjavo imen po vsem teritoriju Jugoslavije takole, če navedem s spiska kar po vrsti nekaj od prvih primerov: Grško krajevno ime nu Kreli: Ubliema jjguülovunbka krajevna imena v pcsamezn.h republikah: CANDIA CHANIA KISAMU MAURI RETZIMO MYROM PERAMA MILATOS PCDHIADNA KRITSA SITI A (kraj in gorovje) SIDHERO itd. Kandija (v SRS Novo mesto, blizu nekropol), Kandija (BiH), Kandiči, večkrat v BiH in NRM), Kandelovo (NRH), Kandalika (NRS) ild. Kanjone, Kanje, Kanjevina, Kanji dol, Kanjiža, Kanjov breg, Kanov-nik, Kanjavec Kisač, Kisak, Kisela Banja, Kisela Kruša, Kisilakova Graba, Kisi-Ijevo, Kisovnik, Kiseljevo Maurovič, Mauroviči, Mavčiče, Mavreliči, Mavric, Mavrine, Mav- rovi Hanovi, Moviovo, Mavrovija, Mavrinci, Mavrlen Retje, Retkovec, Retnje, Retovja, Retine, Retiniči Miroč, Miroče, Mirojeviči, Mironiči, Mironja, Mirotin Perone, Peranič, Peranoviči Milat, Milati, Milatkoviče, Milatovac, Milatoviči Pediše, Pedial, Pedlja Kričaci, Kričak, Kričani, Kričanje, Kričanovo, Kričiči, Kričke, Krifci Sit, Sitarica, Sitarovci, Sitež, Sitnica, Sitnik, Sitno, Stična (Sitična, Sittich SRS) Sidiča, Sidol, Sidraš, Sidreti Na en tak primer opozarja ludi že sam pisec tistega knjižnegc dela na strani 223, to je na ime kraja in hriba, Silia, na vzhodnem koncu Krele. Ob brenju te pripombe sem se spomnil, da so v letih, ko sem bil srednješolec (utegnilo je lo biti 1908 ali 1909) v časopisih ugibali in razpravljali o pravilnosti pisave krajevnega imena »Zalična ali Stična«? Ob šolskem ogledu zgodovinskih umetnin v samostanu belih menihov s profesorjem zgodovine, je le-ta vprašal patra, ki nam je umetnine razkazoval, kaj misli on o pravilnosti oblike pisanja: Zatična ali Stična. Rekel je: »Ljudstvo izgovarja Zatična, samo, da izgovarja tisti a kot nekak zamolkel i. Dodal je še, da imajo v samostanu ohranjene še stare nemško pisane listine, na koterih piše za to ime Sittich. Geografsko ime Sittich pa najdemo nekajkrat v osrednji Evropi, še posebno tod, kjer so nekoč prebivali Vendi. V knjigi »Arheologia MVNDI Kreta« Nikolasc Platona piše avtor tudi še na str. 137 pripombo: »2e pred minojsko kulturo je imela neka neolitska kultura dolg razvo|. Dolgost tega razvoja je moč oceniti po plasteh naseljevanja, pa tudi po številu zaporedno sledečih si gradbenih izvedb in še po gotovih odnosih do najstarejših razdobij predinastične kulture v Egiptu, v Orientu in v Anafoliji. V Knososu ie moč najbolje presoditi razvoj neolitike na Krcli (1600 do 2600 pr. n. št.) po izkopavanjih sira Arthurja Evansa in še bolje po najnovejših izkopavanjih v letih 1957-58 izvršenih od Johna Evansa, ki so bili ugotovljeni z ustreznim postopkom karbona-14.« Tisto pradavno ljudstvo s Krete je avtor knjige takole občudoval: »To je utegnilo biti nenavadno energično in delavno Ijudslvo, ki so ga k temu gnale življenjske nujnosti, da si je moralo iskati surovine v najbolj oddaljenih deželah in tudi iskati si lastne vire pripomočkov za dviganje vnanje trgovine. Na ta način je nastalo ljudstvo pomorščakov, ki se ni balo nevernosti.« Kaj, če niso bili polomci tistega pogumnega ljudstva pomorščakov, ki ni imelo strahu pred nevarnostjo, po dveh ali več tisoč letih tisti Vendi, ki so živeli v prvem stoletju pr. n. št. ob Rokavskem prelivu na severno-zahodnem koncu Galije in so tedaj tudi prebivali domala po vse| Evropi. To so bili pogumni čolnarji in pomorščaki, ki so gospodarili po vsej Evropi že v dobi brona. 2e v dobi brona pa so imeli oni v rokah ključ za proizvajanje brona v Evropi in v Sredozemlju. Ta ključ je bil kositerl Zlitina bron sestoji iz bokra in kositra. Rudnih ležišč bakra je bilo tedaj v Evropi dosti, pridobivanje bakra ni delalo težav mojstrom brona. Nasprotno pa so bila nahajališča kositra v Evropi in v Sredozemlju redka. Dosti bogastva kositra je bilo sicer v Vzhodni Indiji, do tja pa je bilo predaleč in ladje so morale prek najbolj viharnega Indijskega mor|a okrog Zahodne Indije. Zato so bili proizvajalci brona v neprestanih stiskah zaradi kositra, pa čeprav je za zlivanje brona bilo treba kositra komaj eno šestinko do ene petnajstinke. Za Sredozemlje je bil močan vir kositra sicer blizu izvirov Tigrisa, toda glavno besedo_ so imeli pri tem nahajališču Feničani, drugi proizvajalci brona v Sredozemlju so bili od njih odvisni in sledile so si v Sredozemlju stiske za stisko. Take stiske so prenehale proti koncu dobe brona, ko so Feničani našli novo nahajališče kositra na obrežju afriških tal, blizu tam, kjer je zaradi te najdbe potem nastalo mesto Kartago, v rokah mlajših rodov Feničanov. V Evropi je bilo tedaj v rabi tudi nekaj nahajališč kositra, ki pa so jih imeli v nadzorstvu trgovci in plovci Vendov. Od teh je bilo največje nahajališče kositra na Britanskem otočju ob zahodnem kancu Rokavskega Preliva. Prav na nasprotnem, južnem obrežju Rokava so bili naseljeni Vendi. Manjše nahajališče kositra je bilo na severno-vzhodnem koncu Češke, nedaleč reke Odre. Tudi tu so bili Vendi močno naseljeni že pred koncem dobe brona. Tretje majhno nahajališče kositra je bilo južno mesta Livorno ob obrežju Ligurskega morja, pod Etruščanskim Apeninom. Kaj če ni bil prav ta kositer pri Livornu vzrok, da so Vendi povabili in privedli po Donavi in Savi tiste najzgodnejše Lidijce k proizvajanju in obdelovanju brona v Apeninu? Prav ti Vendi, naseljeni ob Rokavskem prelivu na ozemlju tod, kjer so danes Bretonci, so se leta 65 pr. n. št. uprli Cezarju, ko je od njih zahteval, da bi mu njegove legije prepeljali prek Preliva na Britansko otočje. Zelo je grozovito udaril po njih. Toda, kljub temu, da jih je tako sovražil, je v Komerilcrjih galske vojne (3. knjiga, II, 1) leta 65 pr. n. št. o njih zopisal: Rod Vendov (Venetov) je deležen nadvse velikega ugleda med obalnim prebivalstvom. Razpolaga z največjim številom ladij, s katerimi redno vozijo v Britanijo. Po znanju in po pomorski izkušenosti prekašajo vse druge. 7. Razčlovečenost uničila velegospodarstvo v Etruščanskem Apeninu Tisto uspešno in znamenito industrijsko gospodarstvo Etruščanov, Vendov in Turov po obronkin Apenina, po obrežju Tirenskega morja in na otoku Elba, ie teklo nemara sedemsto let in doseglo svoj vrh morda med sedmim in petim sloleljem pr. n. št. Dejavnost trgovcev in kramarjev tega gospodarstva je tedaj uspevala domala po vsej Evropi, saj so potovali celo visoko na sever, tudi na Islandijo in Švedsko k Baltom in k tamkajšnjim svojim vendskim rojakom. Vendi so zasloveli kot najuspešnejši uvozniki rud, posebno še redkega kositra z Britanskega otoka in jantarja ter kož kožuharjev z Baltika. Kajpak, trgovali so tudi po vzhodnem Sredozemlju in Orientu. Profesor liverpolske univerze, zgodovinar T. G. E. Powell, meni glede Etruščanov: :;Nesporno je, da je postal etruščanski vpliv od šestega stoleljo pr. n. št. naprej pričujoč daleč na sever, široka reka najrazličnejšega blaga se je jela razlivati. Etruščanski trgovci so izvažali ne samo lastne obrtniške proizvode, maiveč tudi vino in poleg vina posodje.« Zdi se, da so bili tisti etruščanski trgovci, ki jih ima v mislih, v resnici le vendski kramarji in trgovci, mojstri plovbe po rekah in ne etruščanski trgovci, ki rek niso poznali in so bili zgolj pomorščaki. 2e prej, preden so Vendi širili svojo trgovsko dejavnost navzgor pro[i osrednji Evropi, pa so si že širili trg po Sredozemlju, po Afriki in po vzhodnih ozemljih proti Indiji. Lahko si mislimo, da so bili no|zgodneiši priseljenci v tedaj še prazno Evropo močno človeški in to so bili Vendi in Tud. Šele čez stoletja so se pričela priseljevati, osva-jalna in plena željna ljudstva, ki jih je v Evropo privabljala prav blaginja, ki so jo ustvarjala zgodnja ljudstva. To pa se je začelo dogajali morda tisoč let kasneje, kot so se v Evropi naselila ona prva ljudstva, dejal bi, da so bila ona prva ljudstva Vendi in Turi. Podnebne razmere v Orientu in Sredozemlju, neprizadete od tako hudih letnih dob, kot jih je občutile Evropa, so omogočile v Orientu razvoj visoke civilizacije in kulture tisoče let prej kot v Evropi. Tisoče let prej pa je tam tudi zrasel pohlep po oblasti in po bogastvu in posledice tega t. j. podjarmljen|o in zasužnjevanja. Takšno pojmovanje pravic in dolžnosti človeka do človeka je potem obveljalo v Evropi tisočletja, še do danes se ga ni povsem iznebila! Kaže, da so bili Grki v Evropi prvi, ki so segali po prostosti človeka. Imeli sp že trgovce s sužnji. Rimljani so začeli tako ravnali šele kasneje, zato pa so močneje vihteli pest proti šibkejšim, takim, ki so si znali urejevati življenjsko blaginjo. Zgodnja zgodovina Rimljanov o tem sicer ne pripoveduje kaj več, toda zgodovinar Weiss /Weltgeschichte, II. knj. str. 854) pravi: »Zgodnja zgodovina Rimljanov je iz nezanesljivih virov in je le malo vredna, da bi jo upoštevali.« Rimljanom je v njihovih zgodnjih stoletjih hitro rasla moč in Etruščani so bili med prvimi,, ki so jo krepko občutili. Ze v četrtem stoletju pr. n. št. niso bili več kos rimski osvajalnosli, podlegli so in prišli popolnoma pod oblast osvajalcev. V zadnjih dveh stoletjih pr. n. št. so bili Etruščani, pa ludi Vendi, Turi in Gali, ki so z njimi živeli na tistih tleh, že domala popolnoma pod oblastjo Latincev in brez kakšnih svojih pravic. Veliki antični gospodarski velikan Etruščanov in Vendov je hiral in kmalu obležal strt na tleh. Čas pa ga je drobil še naprej. Zgodnji Rimljani niso imeli posebnega smisla za lakšno orjaško proizvodnjo železa in jekla. Čemu neki! Kajli zanje to ni imelo pomena! Ce naj bi takšno železarstvo-jeklar-stvo teklo še naprej, bi bilo Ireba zavihati rokave in prijeti za delo z vsemi močmi, da bi jih obliva! znoj. Po načelih Rimljanov pa delo ni bilo častno, kot jim ni bilo častno delati vse listo, karkoli so si lahko naplenili pri bogatejšem sosedu. Tudi z bronom in železom so se lahko oskrbovali na tak način. Znameniti rimski zgodovinar Tacit je s ponosom povedal v prvem stoletju n. št. v svoji knjigi Germania, da naj bo ljudstva Kutinov sram, ker se je podredilo zahtevi Germanov, da se jim je odkupilo s plačevanjem tributa. Toda, še bolj bi naj jih bilo sram zalo, ker so se ukvarjali celo s pridobivanjem železa! (odst. 43). To svojo knjigo je Tacit posvetil Germanom, vernim učencem Rimljanov. Vse najlepše piše Točit v n|ej o Germanih. Po svojih nazorih jim je priznal kot prav posebno vrlino tudi tole: »Prehrano so si ropali ali pa so jim morali podjarmljeni obdelovati polja. Obdelovanje polja jim je veljalo za nečastno, za častno so si šteli zgolj osvajanje in bojevonjela (odst. 16). No, in Vergil, nemara največji pesnik Latincev, polatinjen Gal ali pa Vend, je posvetil po želji svojega cesarja Avgusta Rimljanom v prvem stoletju pr. n. št. stihe: »Zavedaj se Rimljan, da moraš vladati narodom, Le to bodi tvoja umetnost: Dajali mirnim zakone, podjarmljenim narodom rad prizanesli, če so vdani, pokorni. Uporne pa s silo zatreti!« Tako zapisane besede pesnikov nehote odkrivajo več resnice o tedanjem življenju človeštva kot pa zapisi takratnih kronistov. Razumljivo je, da je na nekdanjem torišču delavnih rok, torišču trpljenja in znoja topilcev, kovačev in drugih ustvarjalcev skozi stoletju na takratnem etruščanskem svetu tedaj povsem utihnilo. Ko so zavladali Rimljani, ni bilo več slišali topota kopil, ne pokanja bičev torn okoli visokega Monte Cucca na jugu Etruščanskcga Apenina, le sam je še ostal in še danes zre na pokopano slavo, na grobove, na napisne plošče, na usahle solze in na drugo pieteto ao umrlih — ki je nemara bila na svetu tam največja - danes pa je vse zasuto pod plastmi zemlje in žlindre. Toda, zdaj že nekaj desetletij ondi iz zemlje in žlindre odkopavajo zasuto resnico. Ta pripoveduje presenečenemu človeku, kaj vse je bil tisti staroselski svel ob topilnicah! Da je prav on največ prispeval k stopnji visoke rimske kulture, k razvoju latinskega jezika, umetnosti in znanja, da, celo znamenito rimsko pravo je že imelo od njega svoje elruščanske obrise! Kaj razumljivo je, če so prav s teh in pa beneških lal pognali geni, pred tisočletji umrlih, v vrhove pesništva, peresa, glasbe, umetnosti in znanja tako visoko kol nikjer drugo v Italiji. Po podjarmljenju Elruščanov, slavnih proizvajalcev iz osrčja gospodarstva, je del ljudstva bežal v zavetje Alp in Krasa. Tam mnogokje še živijo njihovi potomci, npr. danes imenovani Rati (Retoromani = mešano potomstvo Etruščanov, Vendov, Turov, Galov in Rimljanov). V dolini Adiže, okrog Zijriškega in Bodenskega jezera je že dotlej živelo dosti Vendov in Turov, zdaj so se nanovo priseljevali tja in tudi drugam, denimo na naš današnji slovenski in sploh jugoslovanski svet. Posebno še tja, kjerkoli so do tedaj tekla delo-višča ob Kukih npr. kot v našem Posočju. Vse tod se je na teh deloviščih ob Kukih oživljalo močno zelezarstvo. Res je, da je znova nastajalo tudi neko rimsko železarstvo na nekdanjih prebivališčih Vendov, Turov in transpadanskih Galov nod Padsko ravnino v prialpskih gorah. Toda to vse je bilo pravi pritlikavec v primerjavi z nekdanjim železarskim orjakom Etrušča-nov in Vendov v Apeninu. Vendar, tudi ta so zaslovela! Na primer Brescio (Vendi so ji nemara že rekli Brcžija ob reki Melje), Bergamo in še druga, ki so vso postala imenitna in so zaslovela prav po svojem železarstvu in ostala priznana še tja do konca develnajstega stoletja. Kajpak, vzlic naporom je bilo taksno pridobivanje železa in jekla premajhno za velikanske potrebe Rimljanov v svojem zagonu za njihov imperij. V drugem in prvem stoletju pr. n. št., ko so imeli Rimljani posebno močne potrebe po železu in jeklu, sla jim v stiski močno pomaaola Južni in Notranji Norik, deželi rodovnih skupnosti, tedaj najbrž jezikovno že skupaj zlitih Vendov in Turov. Obe deželi sta bili zelo sposobni proizvajalki železa in jekla pa drugih kovin, pojm mojstriteljev kovinstva in tesarstva, bogati z govedom, s konji, z drobnico in s poljščinami - torej vsega tistega, kar ie primanjkovalo Rimljanom v njihovem ustvarjanju imperija. Tega so se zavedali Rimljani in so pustili Južni in Notranji Norik v miru, celo hvolili so ju in pustili svoje pesnike in zgodovinarje, da so na moč hvalili čudovito jeklo Noričanov. Prav tako so to občutili Noričani, vendar so, da bi si za zmeraj zagotovili varne meje in si zagotovili mir pri svojem ustvarjanju v gospodarstvu, stremeli z vsemi močmi, da so v vsem stregli Rimljanom v njihovo zadovoljstvo. Eden noriških vodilnih veljakov je leta 49. pr. n. št. celo poklonil Rimljanom 150 izurjenih konjenikov z vso bojno opremo kot prispevek Cezarjevi vojski. Tako so se Noričani prijateljsko obnašali proli Rimljanom, čeprav so jim Rimljani odtrgali leta 181 pr. n. št. Oglej z nekaj vejami Noričanov, ki so prebivali okrog Ogleja in tja blizu kota Jadranskega morja, kot je napisal geograf Strabo (-66 do +24). Toda vzlic temu vsa prijaznost ni dosti pomagala. Ze kar takoj so Rimljani začeli napodoti Obdonavski Norik onstran Alp, ki jim je bil sicer od rok. Po desetletjih pa so si Rimljani v letih 16 in 14 pr. n. št. podjarmili vse tri Norike, Južnega in Notranjega malo bolj prizanesljivo. SMUČARSKI FANGIO - PILOT BELE PISTE Tako imenuje Hallbach v OBZ 1975/2 neustrašene mladeniče na »kilometro-lancialo« v Cervinii. Poleg tega da so nekako naprodaj, da jih kupujejo in da se prodajajo, pa nekaj vendarle store za tehnični napredek smuškego športa. Nekakšni piloti so videti, ko drve s svojimi neprebojnimi in neuničljivimi čeladami, s tesno prilegajočimi oblekami iri z 2,30 m dolgimi smučmi. Vsako leto se vračajo v Cervinio in se udarijo med seboj za svetovni rekord za naslov svetovnega mojstra v samomorilskem smuku in to na Plateau Rosa, visoko nad strehami svetovnega smu-škega mravljišča, ki se imenuje po Cervinu - Malterhornu. Pripravljajo se na vse mogoče načine, celo v vetrovnih kanalih, zanašajo pa se predvsem na kvaliteto svojih dirkalnih dilc in seveda na svoje živce. Prvi, ki je zatrobil na to divjo jago na Plateau Rosa, je bil leta 1949 Leo Gasperl, ki je leta 1932 v St. Moritzu dosegel 136,34 km/h. Na hrbet si je privezal »prišpičeno« gumijasto vrečo, da bi malo ublažil potuhnjeni zračni upor. Smuči je imel brez robnikov, obtežil jih je pa s svinčenimi ploščicami. Da bi ga »ubijalska« naglica ne zosukala, si je na smuči privil dva ročaja. Starejši letniki se verjetno spominjajo te Gasperlove naprave, za katero se je v globokem predklonu oprijemal. Nato so padali skoro vsako leto rekordi, drug za drugim, vendar je bil kljub temu velik dogodek leta 1952 uspeh, ki go je dosegel italijanski mojster v smuku Zeno Colo - vsi reporterji na svetu so pisali, da je po poklicu - drvar, čeprav to že dolgo ni več bil. A malo romantike ne škodi, posebno če gre za ^ubijalsko tekmo«. O rekordih na kilometer-lonce smo že obširno pisali, vendar o italijanskem dirkaču Alessandru Cassu še ne. Ta je leta 1971 dosegel neoficialni naslov ^najhitrejših smuči na svetu«, to pa za tvornico smuči v Algäuu »Hubert Sohler« 184,143 km/h! leta 1973 isti Casso doseže 184,237 km/h. Leto 1974 je v slebih okoliščinah 20-lotni ameriški študent Steve Mc Kumey drvel skozi stometrsko memo razdaljo z brzino 189,4 km/h. Kje je meja? Kaj človek še lahko zdrži? Kako je s smučmi pri taki brzini? 8. Slavno noriško jeklo - proizvod naših vendskih pradedov V prvem desetletju sedanjega stoletja nismo v srednji šoli ničesar slišali o Vendih, o Turih pa komajda njihovo nemško ime, Taurisker. Prav tako ni bilo besede o Noriku, o noriškem jeklu, tistem slavnem jeklu, ki je nastajalo, ko so na naših današnjih tleh gospodarili prislovanski Vendi. O noriškem jeklu sem prvič slišal šele na visoki šoli na Dunaju, ko ga je predavatelj, Nemec, kar s presežniki hvalil. Poudaril je, da so lo jeklo pridelovali v Noriku na Koroškem. V takratni avstrijski vladavini je namreč veljalo, da je bil Norik samo majhna deželica okrog Brež v kolenu Krke na Koroškem, torej na koščku Koroške, ki je bil pred sto leti še domala slovenski. Tam je res bilo okrog 200 let pr. n. št. upravno mesto Notranjega Norika, Noreio in nedaleč stran še Noreia Tauriscorum. No, Doznanje Norika je pri nas, a tudi na tujem, še danes majhno. Toda za nas je Norik bolj pomemben kot za druga ljudstva, kajti zanimiv košček neše zgodovine se skriva v njem. Dejansko noriška dežela ni bila tako majhna, kot so tedaj trdili, pa tudi starejša je bila, kot se v splošnem še danes misli. Verjetno je nasla|ala ta skupnost Turov in Vendov že ob koncu dobe brona, blizu 1000 let pr. n. št. Na zahodu mu je bila meja nekako tam, kjer še danes mejita Švica in Francija. Od ondi proti vzhodu je Noriku pripadal svet prek vzhodnih Alp do njenih gričevnatih obronkov v Panonski nižini. Na severni strani sta mu bili meja reka Mena in povirje Donave. Od tam na jug pa je bil ves svet prek Alp do Jadrana noriški. Glavno mesto tega zgodnjega Velikega Norika je nemara bila Vindonisa na Aroli, danes imenovana Windisen an der Aar v Švici. Kaže, da so bili prebivalci Norika miroljubni in preveč vneli za delo, da bi bili imeli še kaj časa tudi za bojevanje, kaj šele za napadanje sosedov. Saj tega jim ni bilo treba, sami so si znali z lastnim delom ustvarjati vse potrebno za udobno življenje. No, če pogledamo potek zgodovine na tem kosu Evrope za dvatisoč let nazaj, je vse tod ostalo prebivalstvo precej bolj miroljubno brez vojn kot pa drugod po Evropi! Zdi se, če sodimo po geografskih imenih, da so bili med prebivalci Norika Turi precej bolj redki kot Vendi. Nemara zaradi načina dejavnosti enih in drugih - Turi, pastirji, govedorejci, oglarji, rudarji in kovinarji so bili povsod bolj na redko naseljeni, Vendi, kmetovalci, plovci, graditelji pa, nasprotno, so prebivali bolj zgoščeno v vaseh, trgih in tudi mestih. Po geografskih imenih se lahko spozna da so v Noriku prebivali Turi in Vendi, imena prvih in drugih so bolj ali manj med seboj pomešana, prevladujejo pa skoraj povsod vendska. Po vsem tem sodim, da so je jezik Turov s časom zlival z To ne zanima samo dirkačev, o tem se sprašujejo ludi produce,'iti. »Smrt je sovozač takega dirkača,« bi rekli s Tonijem I liebelerjem, rekorderji se gibljejo na strelni liniji, na muhi jih ima neusmiljena bela ženka smrt. Ali je to še test za napredek? Je to sejem za vozače ali »ubijalska norost«? Kdo je kriv za to? Fangio, ki tvega življenje zaradi denarja ali slave ali publicity? Ali pa industrija, ki je venomer na jogi za rezultati, ki »vlečejo:;? To slednje ni utemeljeno, kajti marketing ve povedati, da rezultati na teh dirkah ne potegnejo za seboj povpraševanja. Sonler izjavlja, da je v zadnjih dveh letih več pridobil iz tehničnih ugotovitev v Lervinii kakor pa iz zvenečega naslova iz leta 1971. Rossignolovi (francoska firma) telemetrični testi so ugotovili, da pri 150 km/h pride do večjih lastnih tresljajev kot pri 165 km/h (seveda z razlikami glede na konstrukcijo in izdelavo). Obremenitev smuči je fantastična. Leta 1971 je najhitrejši Avslrijec Fr. Schaller doživel, da so se mu smuči »razšle« v svoje lasli (kakor v naši bajki povodni mož]. akorkoli že, izkušnje na dirkalni progi na Plateau Rosa ne koristijo samo dirkačem - zvezdnikom, ampak tudi velikim svetovnim proizvajalcem smuči, med katere se je z našim »Elanom« uvrstila tudi Jugoslavija. T. O. PRISTAJALIŠČE ZA HELIKOPTER Ker postaja tudi pri nas helikopter vedno bolj »normalen« dejavnik pri reševanju, je treba povedati, da se helikopter lahko spusti na reševanju tudi v slabem vremenu, v megli in tudi če sneži, samo vidna daljava mora znašoti vsaj 500 m. V dežju helikopter normalno leti in pristaja. Ce pa je vreme hudourno, seveda ne more pristali. V tem primeru, pravi dr. med. H. Dreyfuss (Alpinismus 1975/2), naj helikopter poskrbi za prvo etapo, to je, postavi naj reševalce čim više, čim bliže nesreče, potem pa ostane v brezžični zvezi z reševalci, ki nadaljujejo pot do ponesrečenca peš. Posebej važno v tem primeru je, da reševalci ne opletajo s smučmi, dokler se rotor vrti. Rolorjeva »lista« sta zelo draga, čez 50 milijonov starih dinarjev! Zato je pristajališče vendskim in nastajal je nov jezik, vindski, ki je bil precej bol| slovanski kol keltski. Kol posledica tega, bi rekel, so nastala po vzhodnih Alpah pogostna geografska imena s pridevnikom Windisch in priimki Windischer, Windischman ipd. in tudi geografsko ime Wintschgau, to je Windisch Gau. Kaj verjetno je bil Norik sprva samo eden. Pozneje pa so nastajala v njem pokra- •■__i._ _____- _________c —: —: —: , Erarl!«;: 7,» ".Inuoiro er> nnmflmrir.i Obdonav- laKrai SO se INOncani nu vau inu^. IIUUMI, »ju n.............- vami železa, jekla, živine, konj in kdo ve še s čim, samo zalo, da bi |im Riml|ani pustili njihove meje v miru. 2e v Cezarjevi dobi so rimski zgodovinami in pesniki peli temu jeklu veliko slavo, Cezar sam ga pa ni imenoval nikoli. O imenu tega jekla so potem pisali v dveh stoletjih kot pojmu za izražanje posebno velike trdnosti, trdote in sploh stopnje kakovosti. Ko je omenjal pesnik Horac (-65 do -j 7) orožje, je zapisal s stihi takole: »Ki ga ne straši ne noriško jeklo, ne ladje raztreskajoči vihar«. In Ovid (-13 do -j-17) ga je podobno poveličeval: »Trše cd železa, ki ga je talil noriški ogenj;: in drugje: »Kmalu prebodene bodo tvoje prsi z noriškim jeklom«. _ Tudi zgodovinar Plinij st. (23 do 79) in nekateri rimski gospodarstveniki so omenili to jeklo kol kakovostno posebnost. Poročilo o tem imenitnem noriškem jeklu je pa domala tudi vse in edino, kar je zgodovinopisje poročalo o Noričanih. Sami sebi si niso pisali zgodovine, a Riml|ani tudi ne njim. Kar je bilo pomembnega pri Noričanih, so si Rimljoni zapisali, ver|etno sebi v čast. O kraju, v kalerem je teklo izdelovanje imenitnega noriškega jekla, obstoje samo ugibanja, razumljivo, v avstrijskih časih bi ncj bilo lo na zgornjem Koroškem ali pa celo na Štajerskem. V resnici pa kraj naslajanja lega jekla ni mogel biti samo tam ali sploh nc, če pomislimo na naslednja dejstva: 1. V prvem stoletju pr. n. št. in v nadaljnjih so imeli Rimljani svoje glavne delavnica za orožje, za orodje in za opremo svojih legij za vojne v Galiji, na Pirenejskem polotoku, v severni Afriki in tudi že v Ogleju za pripravljanje vojne proti jugovzhodu Evrope. Obstoje poročila, da je imel Oglej v tistih stoletjih stotisoč ali celo več prebivalcev. To pa so bili v glavnem železarji, jeklarji, kovači, orodjarji in drugi strokov- treba premišljeno izbrati, obenem pa vedeti, da je za pristanek dovolj površine 4 X 4 m, , samo da prav leži. Koča na Finsteraarhornu tako umetno pristajališče že ima (gl. Alp. 1975/2). Sicer pa je za pristajališče treba pripraviti površino 20 X 20 m, vendar ne v vrtačah. Zapreke pri doletu in odletu na daljavi 100 m ne sme|0 biti višje od 15 m. T q. OD LESKOVE PROTIKE DO KOMPERDELLA Razvoj smučarskih palic je trdno povezan s firmo Franza Bednarja, ki se je z njimi začel ukvarjati pred 45 leti in je ves čas spreminjal njihovo dolžino, linijo in krpljico, pri čemer mu je sledil ves svet. Firma Bednar je bila ustanovljena 1921, smučarske palice pa proizvaja od leta 1930. Najprej je bila edino »zveličavna« leska, sledil je Dambus, s katerim je Bednar že leta 1937 v Parizu odnesel veliko nagrado »Grand prix«. Bambus je »odprl veho« in udrli so na trg novi materiali: barvni tonking - kao ti si bil predvojno mislil, da ta ni bil zadnji krik mode - z usnjeno glavo na roču in s krpljico z 20 centimetrskim premerom, za lonkingom jeklo, okrogli jekleni profil, plastika (ooliester), vezana s steklenimi vlakni (angleško GRP - glass reinforced plastic) in nazadnje lahke kovine (rožne zlitine aluminija in magnezija). Razvoju seveda še ni odbila zadnja ura. Bednar je sprejel idejo_ za »komperdelk - patente in licence in na trgu se je pojavila palica z imenom »kompcrdell-total«: Obenem s patentom »antipalico« (Anti-Stock), ki varuje roko pred poškodbami in z vzmetjo, vgrajeno v ročaj, preprečuje še druge nezgode. Palica »komperdejl-total« je na najenostavnejši način (brez problemov - za na|bol| nerodne) tudi podalis-Ijiva in Bedhar z njo nedvomno tehnično vodi vesoljni smučarski svel in n|egovo tehnično modo. T. O. njaki za oboroževanje. Prav v Ogleju so torej Rimljani zadoščali svojim največjim potrebam po tem odličnem jeklu. 2. V treh stoletjih pr. n. š. se je nabralo po vsem Posočju veliko beguncev Turov, Vendov, Galov in Etruščanov z Etruščanskega, s Padske nižine in Poadiija, od katerih je bil skoraj sleherni strokovno izurjen železar. Takrct niso zažarele v Posočju samo dotedanje železarske topilnice, temveč tudi še nove, prižigali so jih tisti, ki so pri-bežali z delovišč nekdanjega veleobrata pod Etruščanskim Apeninom. 3. Prometno je Posočje zelo dobro povezano po Soči in Vipavi z Oglejem, da je bilo torej moč po najkrajši in najcenejši plovni poti voziti s Posočja tovore jekla v oglejske delavnice. 4. Na Goriškem je bilo tedaj, in ludi še danes, dosti železove rude (limonita) pa tudi neizčrpnih gozdov za kuhanje oglja kur na samem kraju, posebno še v Trnovskem gozdu. 5. V avstrijski vojaški špecialki, Tolmin 1 :75 000, ponatis iz leta 1903, torej očitno posneta že v 7adnjih desetletjih preteklega stoletja, je kartograf, ki je geodetsko posnel ozemlje Banjške planote, čutil potrebo, da je pripisal pod vasico Bate, na prostoru plitke dolinice v oddaljenosti dveh kilometrov južno od Bat, da je še enkrat zapisal z velikimi črkami BATE, kot napis za del pokrajine. Napis kaže na del pokrajine v širini kakih treh in v dolžini štirih kilometrov. Ta del pokrajine je v bližini kar štirih Kukov, dveh vasic iz osnove Raven in ene z osnove Kal. Vse to so železarska imena, ki kažejo na ondišnje davno močno delovanje kovačev Turov in Vendov. Dr. Janko Grampovčan mi je pojasnil geografsko ime Bate, da je iz kellskcga narečja in utegne pomeniti: tolči, udarjati, tako kot frc. battre ali ital. battere ali kot naš bat. Pojasnilo dr. Grampovčana me je v moji domnevi še bolj prepričalo, da sem sodil pravilno. Prav po tem imenu sem najprej spoznal, da so tu precej zanesljivo nekoč proizvajali jeklo - in Io celo prav tisto slavno noriško jeklo. V tistih časih so pridobivali jeklo iz navadnega železa, pridelanega v talilni peči tako, da sa kos navadnega železa ponovno razžarjali v žarečem oglju. Potem so ga vsakokrat na nakovalu obračali in sproti nabijali s težkimi kladivi, dokler se ni preveč ohladilo. V žarečem oglju se je železo obogatilo z ogljikom, torej je postajalo trše in trdnejše in se pri tem spreminjalo v jeklo. Z nabijanjem pa so iz surovega žarečega železa izbijali še zadnje sledove žlindre, ki je ob udarcih s kladivi v kapljicah vsakokrat šinila iz rczbeljenega kosa železa. Cim večkrat so to ponavljali, toliko boljše je biio jeklo. Po vsem tem domnevam, da je vsa skrivnost slavnega noriškega jekla v tem, da so v topilnih pečeh uporabljali oblogo iz ilovice in po vrhu nje še iz grintavčevega peska in ne samo iz ilovice. In drugo, da so to nabijanje večkrat in temeljiteje ponavljali. To pa je bilo lahko, saj so razpolagali s precejšnjo delovno silo beguncev in z velikim prostorom. Nabijanje žarečega železa je moralo teči na nakovalih, nameščenih daleč vsaksebi, ker so žareči drobci žlindre škropili iz nabijanega žarečega jekla daleč naokoli. S tako svojo domnevo sem se pismeno obrnil na župnijskega upravitelja Martina Pavlina v Lokovcu na Banjški planoti. To je goriški domačin, posebno dober poznavalec Banjške planote, ki mi je že nekajkrat prijateljsko pojasnil razne podatke s te Banjške planote in sem ga zato naprosil tudi v tem primeru za njegovo pomoč. Na moje pismo mi je ljubeznivo sporočil takole: »Meni osebno se zdi - oprostite moji nestrokovnosti — da je Io ime res pokrajinsko. Pomeni vso pokrajino, ki spada v neko določeno upravno enoto v občinskem ali cerkvenem pogledu. Npr. če rečem župnija Bale, mislim na vse ozemlje te župnije, čeprav Bale v ožjem pomenu poimenujem samo naselje okrog cerkve. Zanimivo pa je, da v naselju Bate teče tudi polok, ki je ob deževju precej močan. Na planoti vrh Bat, v naselju Podlaka, je moralo biti nekoč celo jezero. To je ljudsko izročilo. Cerkvici v Podlaki so nekoč dajali naziv: »Pri Devici Mari|i na jezeru.« Mislim, da železarji potrebujejo vodo in tam je bila, kar je sicer redkost v našh krajih.c V roke sem vzel vojaški zemljevid s plastnicami in ugotovil: 1. Vasica Bate ima nadmorsko višino 589 m, zaselek Podlaka pa 615 m. Višinske plastnice kažejo, da drži iz zaselka Podlaka koritnica, ki je morda zdaj kolovoz, občasno, po močnejših nalivih pa teče po tej korilnici voda prav do vasi Bate in se potem porazgubi v kraških tleh. Zaiedje zaselka Podlake proti vzhodni strani so pobočja, deloma pogozdena. Na teh pobočjih se je ob deževju nabirala voda in se počasi odtekala k zaselku Podlaka in odtod v dolino proti Batam. Po teh pobočjih pa tudi držijo steze prek čepovariske doline v Trnovski gozd, tam pa je bilo veliko železove rude. 2. Pri zaselku Podlaka ni bilo jezera, ampak najbrž velik železarski bajer, ki so ga napravili Venai. To pa so bili v Evropi nekoč najgodnejši spretni gradilel|i, ki so znali bajer tako urediti s pomočjo ilovice, da ni puščal. Po tisoč letih pa je zagostilev z ilovico popustila in voda iz «jezera« se je odtekla v kraška tla. 3. 2clczarjcm, topilcem rude, je bil tak bajer neobhodno potreben, da so rudo očistili zemlje in jo oprali, preden so jo naložili v topilne peči. Najbrž je voda po malem vedno odtekala iz bajerja po koritnici proti Batom, tam pa so bili kovači, ki so vodo potrebovali. 4. V treh stoletjih pr. n. št. so se nekdanji železarji in delavci z Etruščanskega Apenina, s Padske nižine in s prialpskih gorä umikali nasiljem Rimljanov prek me|e v zavetje v Južni Norik. Kajpak to umikcnje je bilo največje v tretjem in drugem stoletju, potem pa je pojemalo in prenehalo. Begunci niso bili samo Vendi, Turi in Etruščani, tudi Cisalpinski Gali in nemara še posamezni železarski strokovnjaki drugih ljudstev so bili vmes. To je tistih, ki so jih Vendi v stoletjih cvetoče dejavnosti veleobrata pod Etruščanskim Apeninom prrvaoljali in dovajali po Donavi iz Male Azije. Tam so bila zelo sposobna železarska ljudstva, na primer Iberi. Ti begunski železarji so se posebno na gosto naseljevali okrog Bal, tam se jim je v stoletjih govorica izenačila z vendsko, kajti Vendov je bilo očitno med njimi največ. O tej močnejši naselitvi okrog vasice Bate in o nekdanji različnosti tamkajšnjih jezikov nemara še danes pričajo zemljepisna imena vasic in zaselkov okrog Bat, kot: Bitež, Baske, čeferini, Lohka, Grgar, Fobca, Madoni, Deskle, Mešnjaki, Podlaka. Nekatera utegnejo^ biti vendska, večina pa ne. Ta skupina naseljencev okrog Bat na Banjški planoti, ki je bila v tistih stoletjih še malo naseljena, je bil svet zase. In prav ta svet zase je verjetno povzročil, da so dosti stoletij kasneje, ko je tam še zorelo železarstvo, ustanovili župni|e, čeprav je bila nova župnija le majhna župnija. Vsekakor pa so to močne priče o nekdanjem mogočnem jeklarstvu Vendov in Turov na Banjški planoti. Zdi se, da |e bilo torišče noriškega ekla okrog Bat le eno med torišči pridobivanja noriškega jekla na Posočju. Saj najdemo zeml|episna imena iz osnov Bat- še okrog sedemkrat v Posočju, Vipavski dolini in na Krasu. Na primer: Batava, Batuje in še nekaj majhnih zaselkov. Lahko da spadajo v lo vrsto tudi zemljepisna imena: Bača, Bače, Bažaji itd. Botuje pri Ajdovščini niso poznane kot vasica, temveč po tovarni, danes že precej sodobno opremljeni tovarni poljedelskega orodja. Pred desetletji pa je bila to prav majhna proizvajalka najbolj preprostega orodja za kmetovalstvo, vinogradništvo in gozdarstvo. Ljudski glas pa pravi, da sega nastanek in delovnje te tovarnice v sto in stoletno preteklost, aejal bi, vsaj že v čas Rimljanov. Domnevam, da so tudi tu proizvajali noriško jeklo žc v dobi Južnega Norika. Močni potok, ki teče ob tovarni in naprej v Vipavo in Sočo, je vezal tovarno z Oglejem. Zemljepisna krajevna imena tam naokrog so značilna za železarstvo, na primer iz osnove Kuk-, Ravn- a ludi imena Železna vrata pod vrhom Trstelj in nekajkrat Tabor, opozarjajo na dejavnost železarjev v dobi Vendov. Menda je bilo okrog 1966, ko so pri Batujah izkopali staro slovensko grobišče iz devetega ali desetega stoletja. Morda bi globlje izkopavanje ali pa preiskava tal tam nokrog dovedla tudi do ostankov železarjev v vendski dobi? To so, resda, samo moje domneve in ugibanja, vendar bi bilo vredno in potrebno, da bi o tem imenitnem in slavnem noriškem železarstvo v Posočju in na Krasu poiskali čim več. 9. Še so glasna zemljepisna imena Vendov in Turov tu in tam po Evropi, priče naše preteklosti Potem, ko je lani (1973) objavil PV razpravico Notranji Narik7 in jo je bral tudi naš pesnik Matej Bor, je povabil glavnega urednika PV, svojega nekdanjega študijskega kolega Tineta Orla in mene k sebi v Radovljico, da bi se porazgovorili o Vendih in Etruščanih, ki so prebivali pred tremi tisoči let na prostoru od Alp do Etruščanskega Apenina, torej na prostoru, kjer jc danes zgornja Italija. Doživela sva posebno prijeten in zanimiv popoidan, ko so tekle duhovite besede in mnenja. Proti večeru pa sva slišala tudi recitacije pesnikovih prevodov in obdelav napisov z etruščanskih spominskih plošč. Dvatisoč šestslo let je minilo, ko je tiste besede v runah s kladivom in dletom zapisal v kamen že nekoliko poilirjen Vend. Tisti dan je vstajal iz tisočletnega groba znova praslovanski zven tistih besed in nc očeh navzočih sem bral, -nekaj časa je bil navzoč tudi pisatelj Ukane Tone Svetina, - kako nas je vse prevzela neka duhovna čustvenost, nekak blažen nemir ob slovesnem razpoloženju. Razumljivo, saj to je bilo sporočilo iz skoraj tritisočletne davnine in podoba, kako so govorili nemara najzgodnejši prebivalci Evrope pa tudi sporočilo, da so to bili praslovanski Vendi ki so se tedaj sicer že nekoliko navzeli ilirskega narečja. Ze takoj ob začetku razgovora sem opozoril na posebnost, da imamo za prazgodovinsko mestece Akvilejo, blizu ustja Soče v morje, edino Slovenci ohranjeno loslno slovensko ime, Oglej. In da je ob vhodu v kanal, ki drži skozi laguno do Ogleja, vstop zavarovan z utrdbo, ki ima slovensko ime, Gradež (Grado). Za obe imeni sem menil, da smo ju podedovali od Vendov še v čistem praslovanskem vendskem jeziku, ca sta imeni torej stari okrog tri tisoč let in zato ne drži trditev rimskih piscev, da je bila Akvileja ustanovljena šele leta 181 pr. n. št. Ko sen izgovoril ime. Oglej, je Bor vzkliknil »kol«, toda počakal je, da sem svoje mnenje povedal do konca. Pozneje sem go v pismu naprosil, da bi mi povedal vzrok tistega vzklika »kol« in ljubeznivo mi je napisal takole:* »Kar se tiče Ogleja, menim, da je ime, ki je predromansko (G. B. Pellegrini: La linqua Venelica, str. 578), nastalo od slov. (piši vendskega) kol (kou). Glej Wasmer: ,Etim. slovar ruskega jez.' pod ,kol', prasl. rekonstrukcija KL grš. AKOU (kol), st. slov. KOL. Grški pisci Ptol. (Ill, 1, 25): 'AKOU; Strabo (II, 5, 20]: AKOU itd. Aquilaea je latinska prilagoditev (ljudska etimologija), Oglej pa slovanska iz kasnejše dobe, ko se je pravi pomen Akouleje že izgubif in pozobil - namreč: mesto a (oj koleh, kar tudi ustreza resnici. Besedo ,kol' (od klati - npr. drva) sem nošel tudi v vendskem besedilu iz Idrije pri Bači. Predlog ,a' (v istem pomenu kot v italijanščini in francoščini pa tudi v slovanskem ,o ) je v vseh vendskih in elruščanskih besedilih zelo pogosto. Toliko torej o tej moji razlagi Akouleje. Zanimivo, da danes tudi Italijani priznavajo etimologijo: Terg-este (Tržišče, Trst). Vendar, kako in kdo naj bi bil dal mestu to ime, če tam ni bilo Vendov - in sicer takih ki so govorili po naše - se pravi slovansko? Saj je še danes živa končnica - ište v sosednji hrvaščini. Pri nas se je pretvorila v -išče, in ,g' v ,ž'. Takih imen je še več. Npr. Prenesle. Verjetno od: prenesti brod na reki? Podobno v Romuniji Ploeste, tj. Plavestje od Ploviti.« Tako Bor v pismu. K besedi in imenu Oglej bi dodal še neko pojasnilo, ki potrjuje Borove navedbe v tem njegovem pismu. Zgodovinski viri (npr. J. Weiss, Wellgeschichte, II. in III. knj., 1900) poročajo o Vendih, da so se zaradi varnosti pred napadalci rado naseljevali na močvirjih ob rekah in jezerih ter na obmorskih lagunch. Ker pa so bili Vendi spretni tesarji in graditelji, zato so si znali tudi v blatu močvirij urediti tla tako, da jim je potem bilo bivanje na tako urejenih tleh primerno ugodno. Zgodovinar Weiss je pojasnil to utrjevanje takole: »V blato lagun so v vzporednih vrstan zabijali kole, drugega tik drugega, do nekaj pedi nad površjem blata, potem pa so prepusti Ii delovanju plime in oseke, da jih je zasipalo do vrha s peskom in s tem so naslajala trdna tla, na kalerih je bilo moč iudi zidali.« Na tak način so si Vendi utrdili domala vse severno obrežje Jadrana, od Ogleja do Ravene. V spomin na ta obsežna gradbena dela — ki bi bilo še pri današnji mehanizirani gradnji težavna - pa nam je ostal izrazni pojem, kras, in ime, Tržaški Kras. Krasu iz tiste davne dobe lahko sledimo po precejšnjem delu naših obmorskih tal od Devina proti jugu po obrežnem pasu vzhodnega Jadrana. Beseda kras je vendska. Znamenja so, da so Vendi začeli utrevati te obrežne lagune no severnem Jadranu že pred začetkom leta 1000 pr. n št. Neizpodbitno e, da so Vendi po takem načinu zgradili Benetke in verjetno tudi Raveno. V tistem ali pa kmalu po tistem čosu so Vendi zgradili na blatno-peščenih tleh otoka Wolina ob ustju Odre v Baltsko morje na enak način veliko slotisoč ali celo večstotisočglavo mesto, Vinelo (lat. Urbs Venetcrum). To je bilo mesto s trgovinami, uradi, šolami, pravi zgodovinar, ki so ga germanski Vikingi izropali, požgali i.n uničili okrog leta 1000 n. št. Od Ogleja naprej proti zahodu so reke, ob katerih imenih se je ustavljalo in se še ustavlja uho Slovencev, kajti nekako domača se nam zdijo ta imena. Denimo Tilment (Tcigliamento), Livenza iz tega imena se ker sliši Livnica. Kako lep izraz je to za hudournik! In ta reka je celo res hudournik, že po manjšem dežju zagrmi po široki, prazni strugi poplava, ko se sicer ob suhem vremenu v strugi vije komaj majhen potoček. Zgodovinar in geograf Simon Rutar je o lej reki pisal v Ljubljanskem Zvonu [Lj. Z. 1889, Imenik krajepisnih imen slovenskih, str. 42). V članku pravi: »Livnica [Giessbach). Prva, manjša Livnica se nahaja blizu goriško-beneške meje med vasmi Jalnik in Trevignano. Rimljani so rekli Livenzi, Liquentia, in iz te korenike je tudi Lienz ob Dravi v Bistriški dolini na Tirolskem. Okoli tega mesta se je širila bistriška županija (comitatus Pustrissa).« Se bolj zahodno križa Beneško ravnino reka Piave, poznana iz prve svetovne vojne. Tega imena imamo dosti v Jugoslaviji, npr. blizu Ljubljane: Pijava Gorica, Pijavško. V južnejših predelih pa: Pijavec, Pijavica, Pijavičino, kaže, da vse iz ust Vendov. Adiža, nemara Adjijina v Jugoslaviji. Adda, v južni in osrednji Jugoslaviji je Ada zelo pogostno krajevno in vodno ime. Prava posebnost je ime veletoka Pada in po njem mesta Padova, pisanega tudi Padua. Ime je očitno vendsko in so ga Lalinei šele stoletja kasneje prevzeli in polatinili • Pismo je okrajšano. v Pcdus, Italijani pa v Po. Ped je v vsej Jugoslaviji pogostna osnova krajevnim imenom in rekam. Jugovzhodno od Snežnika pa celo lahko beremo ime vasice Padova in drugo še Pad, Padež, Padina, Padaj, Padej. Zakaj neki pišejo Italijani ob imenu Padua tudi še obliko Padova, in pri imenu Mantua še obliko Mantova? Prvotno vend-sko ime za Padovo je bilo najbrže Padavija. Prav dosti vodnih in krajevnih vendskih imen je po Etruščanskem Apeninu, nekaj celo v prostoru med Tibero in Padom. Npr. nemora reke in pritoki: Ronco, Savena, Taro, Ausa, Trebbia, Scaltenna, Dolo. Kraji: Šestino, Mutelica, Cosena, Bercelo, Treja, Ostra, Russi, Ronco, Savigno in blizu Padove: Pisceniacco, Grieslario Ronchio. V Alpah okrog jezer Como, Lugano in Verbano najdemo zemljepisna imena: Ronco, Picinico (Piano), Piano jPlano), Pianizza (Planica), Breggia (Brežija), Bregazzo, Oggebio (Ozebnik), Migolino (Migovec), Tamaro (Tamar), Careno (koreno) itd. To je le nekaj nemara vendskih ali turiških imen z zemljevidov (Andree 1803 in 1913) v merilu l :1 500 000 in 1 : 1 000 000, koliko bi jih mogel najti šele poklicni jezikoslovni strokovnjak, posebno še, če bi razpolagal z zemljevidi iz starejših dob v natančnejših merilih! Slovenci imanio ohranjeno po Vendih tudi za avstrijsko prestolnico njeno najstarejšo, še živo obliko, Dunaj, od sedmih njenih imenskih oblik, ki se še danes uporablja. Najstarejše ime avstrijske prestolnice, danes že odmrlo, je bilo kar gotovo Vindobona. Ime pomeni: mesto Vindov med rokavi takrat razvejane Donave alT lahko tudi: mesto ob vodi ali pa: mesto v močvirju. Druga vendska oblika imena za avstrijsko prestolnico, ki je nostala tedaj ob Vindoboni, je ime Dunaj, kar pomeni mesto na vzpetini ali pa na sedlu med vrhoma Kahlenberg (Kal) in pa Leopoldsberg. Res so pred sto leti arheologi izkopali na sedlu ostanke kovačev Turov in Vindov! Najprej proti zahodu se za obema vrhovoma razprostira znameniti Wienerald. V njem je več Kukov, prič nekdanjega železarstva Vendov in Turov. Podobno, kot imamo naša, slovenska, iz zgodovine znana zemljepisna imena za nekatere kraje v tujini, denimo: Rim, Turin, Milan, Oglej, Benetke, Videm (Udine), Gradec (Graz), Visoke Ture (Hohe Tauern) itd., jih imajo tudi Italijani vendar so oni ohranili nekaj sto prav starih vendskih oblik imen za kraje v Nemčiji. Glavna povezava Italije in Nemčije je držala še do novega veka iz Adrije-Hatrije ali pa iz Benetk po plovni Adiži do Merana, naprej pa konjska tovorniška pot prek Arlberga (Orljega vrha) na Bodensko jezero. Najbrž je to vzrok, da imajo Italijani ohran|ene prastare oblike nekaterih zemljepisnih imen po Evropi, ki so v njihovi prvotni domovini že stoletja mrtve. Posebno dosti je takih imen iz ust nekdanjih Vendov. Navajam nekaj primerov, prič o nekdanji močni naseljenosti Vendov po Evropi, poleg tega pa tudi še prič o zelo dolgem vztrajanju ostankov Vendov v Padski ravnini. Leta 1910 sem si namreč kupil slovar italijanskega jezika »Dizionaria Tedesco-italiano in Italiano Tedesco, del Prof. C. F. di Gamsberg-Modecamozzo e di O. Ferrasio. Milano 1910. i: Besednjak ni nič posebnega, pač pa mi je v kasnejših leti h vzbudil pozornost dodatek besednjaku: Nonii geografici; quali si serivono e pronunziano diversamenle nelle due lingue. Presenečen sem bil, ko sem našel, da imajo Italijani precej vendskih geografskih imen iz Nemčije, precej več in dosti bolje ohranjenih, kot jih imamo pri nas na Slovenskem. Navajam nekaj primerov. Omenil sem Vindobono in pojasnil pomen imena Bona, (to je mesto v močvirju ali pa ob vodi.) Ime Bonu so Vendi posebno radi uporabljali. Navajam primere za mesta in reke, v oklepajih so nemške oblike: Bona (Bonn), Lisbona (Lissabon), Ratisbona (Regensburg), Paderbona (Paderborn). Druga imena so: Arola (Aar), Argovia (Aargau), Badena (Baden), Berna (Bern), Borussia (Preussen), Brema (Bremen), Breslavia (Breslau), Bratislavia (Breuslau), Brunsviga [Braunschweig), Budissina (Bautzen), Calesia (Calais), Cassela (Kassel), Chemnicza [Chemnitz, vendsko Kamnica), Colmaria (Kolmar), Danzica (Danzig), Drescla (Dresden), Egra (Eger) Engadina (Innlul), Eno (Inn), Erzinia (Harz), Erfurdia (Erfurt), Galesia jwallisserland), Livonia (Livland), Goslaria (Goslar), Gaulesia (Wales), Isero (Iser), Lemano (Genfersee), Lipsia (Leipzig), Lituavia (Litauen), Livonia (Livland), Lodira (Lohre) reka, Lucerna (Luzern), Luzazia (Leusitzj, Magonza (Mainz), Mosiglia (Marseille), Meno (Main\ Misena (Meissen), Moldavia (Moldau), Moravia (Mähren), Mosa (Maas), reka Moseila (Mosel) reka, Norvegio (Norwegen), Odera (Oder) reka, Passavia (Passau), Pomerania (Pommern), Poznania (Posen], Prussia (Preussen), Pruteni, prebivalci Prusije fPreussen), Racovizza (Freistadt), Reno (Rhein), Reziu (Rätien), Rodano (Rhone), Rugia (Rügen), Sala (Saale) reka, Sassonia (Sachsen), Schelda (Scheide) reka, Scioffusa (Schafhausen), Scozia (Schottland), Senna (Seine) reka, Silesia (Schlesien), Soria (Sa-one) reka, Spira (Speier), Stugarda (Stuttgart), Svevia (Schweden), Svizzera (Schweiz), Trento (Trient), Tubinga (Tübingen), Turena (Touraine), Turingia (Thüringen), Ulma (Uim), Vallesia (Wallis). Vesalia (Wesel) reka, Vesera (Weser) reka, Vistola [Weichsel), Vormacia (Worms), Zittavia (Zittau), Turigo (Zürich), Zwicavia (Zwickau). Ta imena so priče, da so že Vendi uredili plovnost Adiže in tovorniško pot iz Verone, Bočna, erana in prek Ariberga v Bregenz na Bodenskem jezeru. Dolino od Merana proti zahodu, zgornji del Adiže, ima ime Vinlschgau, to po je nastalo iz prvotnega Windischgau, po nekdanjih ondotnih stanovalcih, Verdih (Vindih). Vendi in Turi so poselili domala vse doline Alp v zelo zgodnji dobi, posebno močno pa prav to dolino Adiže in dolin prek Ariberga do Bodenskega jezera. To pa je bila glavna prometna žila najzgodnejših železarjev iz Adrije prek Verone na sever. Med temi imeni je ludi Trubarjeva Tubinga, kraj, kjer je pisal knjige. Po vendsko je napisal: V Tubingi, po vendsko, tako kot so tiste kraje takrat pisali tudi Nemci in nemara, po malem, tudi še tako govorili. V Italiji pa tista stara imena še zdaj pišejo vendsko. Tako tudi zdaj bolje razumemo pisanje učenega Acama Bohoriča in si lahko mislimo, zakaj so si takratni protestantski begunci izbrali v šestnajstem stoletju za novo domovino prav tisli del dežele onstran Alp. Ni treba biti jezikoslovec, da spoznaš, kako prevladujejo po vsej poti iz Verone do Bodenskega jezera in tudi po dolinah, ki se odcepijo v stran, ostanki slovanskih imen gora, voda in dolin. Kajpak, že v prvih stoletjih pred n. št., še bolj pa v prvih slole|jih n. št. je bilo tamošnje ljudstvo Turov in Vendov močno potujčeno od Rimljanov in Germanov. Vendar so navzlic vsemu potujčevanju še do danes ostala v dolini Adiže in tudi v drugih dolinah Alp nekatera geografska imena, ki se jim na prvi pogled pozna, da so |im bili očelje Turi, Vendi in Vindi. Loni mi je pravil prijatelj da se je na vožnji skozi dolino Adiže ustavil pred kažipotom za stranski odcep iz doline. Na kažipolu piše: sSussasco, Susch, Trockenalm«.'Takoj je spoznal, da je tam ena tistih Suh, ki so nam jih Vendi precej zapustili no naših slovenskih tleh, pa tudi skoraj po vsem gorskem svetu osrednje Evrope. Henrik Turna jih je dosti zbral in pisal o njih. V PV 1927 str. 127 je navedel nekaj teh Suh po Evropi takole: Zouch in Zouchen v bavarskem narečju, Sausch po ladinsko. Dvema vasicama, Suha, pravijo na zgornjem Koroškem: Zäuchen. V Švici pravijo Suhi: Säusch in Sausch, na Nizozemskem Zauchbach in Francozi pišejo ime reke v severni Franciji Souchel V PV 1973 (maj, Notranji Norik) sem navedel precej zemljepisnih imen in priimkov, ki so pisana fonetično in zvene tuje, po bežnem pomisleku pa se hitro spozna naša, to je vendska imena. V dveh tisočletjih so Germani, Nemci in Italijani močno polujčevali prvotna vendska, vindska, turiška in keltska imena, lako močno, da se včasih res že prav težko spozna prvotno jedro zemljepisnega imena ali pa priimka. Doma imam nekaj avstrijskih vojaških specialk, ki so b;le posnete in opisane pred sto leti in v njih lahko beremo geografska imena, ki se jih še drže ostanki vendskega jezika. Na območju doline Adiže npr. takole: Prösseis (Prezelj zaselek) Stavo (hrib Stavo) Tratta (zaselek Trcta) Mte Grum (vrh Grum) Ravina (trg Ravne) Corno (vrh Krn) Mte Piano (gora Plana) Comano (Komna) Mte Cello (gora Čelo) Mte Cucco (gora Kuk) Kompatsch (pobočje Kompač) Gries (zaselek Griže) Weiss Kugel [Beli Kuk) Guggwand (Kukova stena) Oster Bach (potok Ostro) Grindleck (Grindlek vrh) Plan [greben Plan) Puntscnuh (vrh zaselek Punčuh) Raschötz, ladinsko Raschiötz (Rašica) Tinosch (vasica Tinoš) Tschievas (Čijavas) NoHatsch (zaselek Noflač) Bonalsch (zaselek Bonač) Schaler (zaselek Saler) Glegh (vrh Klek) Mazzon (vas Mazon) Tischanberg (vrh Tišan) Lusner (zaselek Luznar) Klausen (Kluže) Gratscher Berg (Grajski hrib) Lüsen (vas Luže) Tschotsch (vasica Coč) 403 7 PV, LXXIII, it. 5, 1973, Notranji Norilt, str. 258 do 266 NA OBISKU PRI SEVERNIH SOSEDIH TRIGLAVA ALI RAZMIŠLJANJA NA STANIČEVINI DR. KARLO BENULIC Patek, 16. avgusta časih se je potrebno hitro odločiti, bi dejal, da je treba sprejeti sklep po hitrem postopku, brez dolgotrajnega omahovanja in razmišljanja. Seveda je potem od aolcga naključja odvisno, ali se je »urajmalo« prav ali pa smo usekali mimo, kot že tolikokrat v tem našem revnem življenju. In ko je tam nekje sredi velikega srpana ali po novem avausta iz pogrošne vremenske hišice stopil na plan možakar ter potisnil svojo družico globoko v notranjost njunega skromnega bivališča, je bila odločitev tu, ne glede na uradno vremensko napoved, ki pa za alpske predele tako ne velja. Na avtobusni postaji, kjer v tem času mrgoli potnikov, so krepko izstopali v pestre barve odeti planinci, svseh« spolov in starosti. Vsekakor vzpodbudno, če se spomnim nekaj let nazaj, ko je kazalo, da bodo naše gora popolnoma opustele in ko si, napravljen po planinsko, jahko čutil na sebi pomilovalne poglede mimoidočih, češ, iz katere geološke dobe je pa še tale. To je lahko človek doživljal ne samo v zapločevinjeni Ljubljani, ampak celo pod vsega spoštovanja vrednimi vrhovi, na Vršiču. Kaže da je ta krizna doba planinstva nekako mimo in aa prehajamo že v pretirano množičnost z vsemi nezaželenimi posledicami. V dveh urah tc avtobus odloži v Mojstrani. Tu so letos uvedli novost. Zadnje tri dni v tednu te potegne avtobus petkrat dnevno iz Mojstrane prav do Aljaževega doma. Neugnani pločevinarji iz vseh mogočih zemljepisnih širin in dolžin te torej na morejo prašiti. Naj jim bo srečna vožnja tja pod severno steno Triglava. Cesta iz Mojstrane v Vrata vpije po asfaltu, kajti ves čar doline zbledi ob zaprašenem večmeterskem pasu na obeh straneh. Ni več idile. Ali naj ostane dolina v kolikor toliko prvinski obliki t. j. s stezo ali kolovozom ali pa naj se civilizacija povzpne na nekoliko višjo stopnjo t. j. v asfalt. Najslabša je, izjemno samo v tem primeru, srednja pot - »zmatran« makadam. V pol ure vožnje, med katero se neprestano kavelirsko umika vozilom, ki prihajajo iz Vrat, te avlobus postavi pred vrata triglavskega kraljestva. Okoli Aljaževega doma je nekam sumljivo živahno. Niti ni videti veliko ljudi, več je v hladni senčici spravljenih štirikolesnih sužnjev sodobnega človeka. Sicer pa nili nc vemo, kdo je komu suženj. Glavna »hotelska« stnvba je že oddeno, dasiravno je šele rosno popoldne. Po mili prošnji dobim ležišče v »dependansi«, torej na skupnem ležišču. Sicer sem prvi stanovalec, ampak kaj pomega, ko pa je rezervacij preveč. Namestim svojo krošn|o in zasedam spodnje ležišče enojnega pograda v kotu za vrati, za dober razgled po celotnem nastajajočem mravljišču. Kmalu se začno pred domom zgrinjati skupine planincev, peš in z vozili. Množičnost, da bi je bil vesel vsak tozadeven aktivist. Pod streho se seveda ni dalo spravin vseh, zato se je pa na prostem formiralo veliko taborišče iz manjših skupin, ki so se v razmeroma topli noči - na srečo - vedro razpoloženi pripravljali na prenočevanje s spancem ali brez, kakršen bo poč samoupravni dogovor. Bodočnost je pokazala, da je bilo veliko več prenočevanja kakor spanja, kajti hrup ali mileje rečeno nemir se krotkomalo ni in ni polegel. Saj pa tudi ni čudno, ko pa je vesoljni tukaj zbrani svet komaj čakal, da zarezgeče in jo po tistih standardnih treh stezah, po Tominškovi, čez Prag in čez Plemenice, ubere na teme samega Iroglavega praočeta slovenskega naroda. V Aljaževem domu so prenočevali sovjetski alpinisti. V večernem mraku je na veliki kockasti skali za kapelico nekdo iz njihove skupine, morda zaradi kondicije ali morda iz želje po nastopanju, prikazoval prosto plezanje. S koncema dveh prstov na rokah in z oporo na končnih členkih nožnih palcev se je kot maček od špranje do špranje vzpenjal po navpični skali in dvigal mišičasto telo v višino kot za šalo. Mlakarjev Trebušnik bi najbrž dejal: »Pravim, pravim, pa je nekaj na tej plezarijil« Ko se je približal čas počitka, so se na skupno ležišče pričele dobesedno valiti cele trume. V začetku je še vsak razpolagal s svojim ležiščem, kasneje se je med dva vrinil tretji in ko je temna noč razpela peruti nad dolino Vrat, je že vsakdo imel svojega priležnika ali priležnico. Meni in mojemu anadležečamu« tovarišu je bilo prizaneseno s tovrstno infillracijo, zato pa na drugi gomili pogradov nisi vedel, kdo pije in kdo lača. jer sta taka dva raznospolna »Švicarja« prišla v harmoniji združena do Aljaževega doma, je šlo seveda brez zapletov. Težave so se javile takrat, ko je kakšno za tako planinstvo še neustrojeno dekle moralo nekam leči. V lakih primerih je bilo kar precej obotavljanja z njene in veliko zagotavljanja z njegove strani, češ, da bo čislo miren. Nepotrebno prvo in drugo, saj za večje podvige, razen za pogrevanje premrlih rok na kaki nežni izboklini, res ni bilo primerne atmosfere. Noč je minevala v sproščenem, šaljivem razpravljanju, kar na dostojni ravni. Iz svojege kota sem opazoval ta nenehni vrvež skoraj popolnoma nemoten. Ti, ki so se podajali ponoči na prosto, »ogledovat vreme«, so dobesedno gazili preko trupel in prav nikomur se ni posrečilo, da bi odstopical na zrak, ne da bi poprej dal čutiti svojo težo komurkoli iz tiste zamudniške strukture planincev, ki so našli svoje mesto med pogradi, pod njimi, na hodniku, skratka povsod, le na ležiščih ne. Čim se je nekdo podal na brezupno pot iz svojih jasli, je v hipu izzval jezo, da se je bentilo v mili materinščini, leščini in cirilici. Pa naj še kdo podvomi v nošo splošno znano nadarjenost za jezike. Sobota, 17. avgusta Tam okoli druge ure zjutraj so se najbolj goreči že začeli odpravljati, kot bi jih čakal ta dan sam veliki Malterhorn. Nekoliko bolj umerjeni, v letih in v navdušenju, smo pa udarili s petami ob kamen tam nekje ob pol štirih. Seveda je vladala še čista tema. Nameraval sem čez Prag, vendar me je kolona, meni tebi nič, hladnokrvno vrinila medse in vsi v en glas smo družno zakoračili na levo po Tominškovi navzgor. Debelo uro smo si svetili z baterijami, se strmo vzpenjali po hudourniški grapi, grizli kolena in sopihali. To zadnje velja seveda zame, saj so drugi bili še razmeroma rosnih let, med vsemi temi desetinami sem bil prav gotovo starešina. Od Vrat pa do studenca pod Begunjskim vrhom sem bil neprestano v okrilju kolone, le njeni člani so se neusmiljeno menjavali, čim me je dohitela kaka skupina, sem nekaj časa tri korake z njo, dokler ni v ihti odvihrala naprej, mene pa pustila na repu. Vendar me je že v naslednjem trenutku zajela v svo|e okrilje nova desetina. Vsekakor zanimivo in priznali moram, to je pa dobra lastnost množičnosti, kajti občutek imaš, da si vedno v središču dogajanja. Kdo pa ve, da si vzel pot pod noge že celo uro ali pa dve prej. Na vsakih loliko metrov višinske razlike mi je kak dobro vzgojen mladenič privoščil Severna stena Triglava — enkrat drugače Foto Fr. Ekor kako vzpodbudno besedo, kar sem mu seveda pisal v dobro, čeprav je že naslednji trenutek, prav iz teh ust, na račun njegovega ožjega tovariša padla sočna prislovica v še sočnejši cirilici. Prav v srce mi je pa segla in ganila dobrohotna beseda nekega takega prekaljenega hribovca, ki mi je prav na usta položil ta-le nasvet: »Ata, na nos, samo na nos morote dihati, ne na usta I« Hotel sem mu odvrniti, da so mi te reči kolikor toliko znane in da meni sape zmanjkuje tudi, če bi zadihal skozi ušesa, ampak kaj, ko je pa že oepeketal kvišku in sem ga videl lahko samo še v podplate. Razgledovanje sem v glavnem pustil za poznejše čase pa tudi povedati ne bi mogel kaj novega, 80 let po rojstvu organiziranega planinstva pri nas in to na področ|u, kjer se je to planinstvo pravzaprav spočelo, tu pod Triglavom. Po štirih urah »koleno-griznes hoje nas je pozdravil studenček pod Begunjskim vrhom. Ljudska vcselica, zaenkrat še brez alkohola. Ni nujno, da je človeški dvonožec podoben domačemu ščetinarju samo takrat, kadar jc pijan. Kje neki, tudi kadar je trezen. Sicer pa primera ni najboljša, saj si ščetinar ležišča nikoli ne zasvinja in se očedi vedno v isti kot. Vsa čast mu, tu pri tem studencu pa vse križem kražeml Kdor misli, da se da s humanizmom prav vse doseči, naj gre pod Begunjski vrh, se postavi na skalo in tam pridiga, da moramo naravo vzdrževati čisto. Stavim, da bo dobil konzervno škatlo v glavo. Ko smo prestopili tako imenovani Prog in prišli do razpotja, je postalo v hipu jasno, kdo ima pri Slovencih ceno. Velika večina se je usmerila na Kredarico in po najbolj uhojeni poti na Triglav. Le nekaterim je bila cilj Staničeva koča, ki nas je pozdravila v najlepšem dopoldanskem soncu. Seveda tudi tukaj ni manjkalo Triglavanov, ne v domu ne okoli njega. Ta planinska postojanka je sicer nekoliko odmaknjena, je pa prijazna, čista in v zelo dobri oskrbi PD Javornik-Koroška Bela. Sobe lepe, pogradi kovinski, posteljnina čista, vse skupai skoraj novo. Ko sem si za silo privezal dušo, sem se podal na oglede v bližino koče. Lagal bi, če bi dejal, da mi Triglav ni pritegnil oči. Vsekakor. In tudi s človeškimi postavami našpičen preben od Malega k Velikemu Triglavu mi je dal slutiti, ka| se dogaja na tej najvišji pešpoti v Jugoslaviji. Prometni vrvež tam gori, v obeh poletnih mesecih najbrž kliče po semaforju ali pa po izmeničnem enosmernem_ prometu. Ker smo tako radi nekakšni rekorderji v slabem, upam, da bomo kmalu dočakali dan, ko bosta divjaštvo z naših cest zašla tudi na ta greben. Dopoldanski živžav okrog koče se polagoma umirja. 2e odhajajo v smeri Rži in Kredarice številni »gcroljubi«, da se v naslednjih dveh urah povzpno še na teme svete gore Slovencev, lega našega simbola, ki smo ga vgradili celo v naš grb, tega pojma največje višine v Jugoslaviji, skratka na teme gore,_ vsega spoštovanja vredne. In vendar, kako smo divjaški, kako naravnost cinično svinjamo ta naš vrh in vse steze, ki drže do njega. Ta množičnost nas je prehitela pri vzgoji ljudi. Zelena luč je zasvetila pred leti - sto žensk na Triglav. In zbrala se je srenja iz vseh vetrov mile slovenske domovine, vseh starosti, vseh mogočih kcndicij, v glavnem prvopristopnic. Mislim si, da je tako, kajti tiste tovarišice, Ki že od prej zahajajo v gore, se takih skupinskih podvigov verjetno ognejo. Navežejo tc trpinke na »najlonko« pa hajdi na Triglav. Le komu koristi tak način popularizacije planinstva? Udeleženkam gotovo ne, saj se po turi, kljub navdušenim izjavam, verjetno še dolgo časa ne lotijo izletov v gore. Poznam jih, ki jim je bila to prva in zadnja pot v planine. Prepričan sem, da je tako. Sklepam po sebi. Ko sem se pred dvajsetimi leti, ne več ravno rosnih let po naključju podal z neko skupino na Triglav, je bila to prva moja planinska tura. Dotlej sem se dvakrat mudil na Šmarni gori. Moram priznati, da mi tista tura ni zapustila nikakih lepih spominov, te sama oprava je bib bolj podobna podstrešni navlaki kakor planinski opremi. Spominjam se, da sta mi že po dveh urah s starih predvojnih preperelih kvedrovcev odleteli obe peti. Kaj se pa to pravi, bo priznal vsakdo, ki se bo kdajkoli lotil hoje po strmem grušču brez teh dveh, teži telesa najbolj izpostavljenih podpornikov. Brez kakršnekoli priprave in kondicijc je bilo sopihanja, utrujenosti, onemoglosti. Za razgledovanjem ni bilo najmanjše volje. In ko smo se končno privlekli do Kredarice, smo hlastali z usti zaradi nepopisne že|e. Baterija čajev nas je spravila k sebi in nato k počitku. Naslednje jutro pa na Triglav. Klini, žice in praznina na obeh straneh so navrtali nemalo strahu v izmučeno človeško telo, tako da je šel doživljaj »prvič na Triglavu« zelo prozaično mimo. Tako prozaično, da sem zavil v planine šele po devetih letih, ko sem z otrokoma zakoračil po slovenski transverzali in začel z zelenim Pohorjem. Tu sem odkril in dojel globoko in trezno zamisel prof. Sumljaka, ki je zastavil vso pet najprej kot prijeten pohod po pohorskih livadah, potem po zahtevnejših področjih Plešivca in Raduhe, po skalo-vitih in strmih stezah Savinjskih in Julijskih Alp in dalje prek idrskih in notranjskih holmov k morju. To je logično in normalno. Ne pa na vrat na nos iz nekih smešno-propagandnih vzrokov, kam? Naravnost na Triglav! Ker zgledi vlečejo, se posebno zadnja lota javljajo podobni primeri. Sto tovarišev in tovarišic tega in tega podjetja ali ustanove - na Triglav. In prav nikamor drugam. Edina izjema je bila letos 80- 406 članska skupina iz Maribora, ki se |e izneverila temu načelu in za spremembo prisopla na Skrlahco. Ce niso bil, vsi utnem planinci, so šli z dežja pod kap. Pa se vprašam cemu za začetek na na|bol| zahtevne gore, mislim zcrad! napora. Bi ne bilo primerne^, da bi se v neki skupnosti oblikoval krožek pod vodsivom že izdelanega gornika ki bi si za uvod izbral man, zahtevne ture? Npr. po vseh mogočih poteh, kot so Savniska, Zasavska, Loška, Trdinova ild. Kasneje bi se brez posebnih naporov lotil tudi zahtevnosti) podvigov. Zraven bi pa tak vodnik lahko tudi vzgojno vplival na udeležence, kar se v manjši skupini vsekakor do. Pri takih množičnih manifestacijah »prvopristopmkov in prvopnstopnic« je pa nujno, da se življenjski uspeh zalije Pa smo tam I Sicer |im pa prizanesimo s tem sodobnim božjepotništvom. Da pa ne bi oslali v mejah naše ožje domovine in s tem izkazovali provincialno omeienost, smo se oziroma se bomo v prihodnje lotili zelo široke akcije, ki bi naj zajela udi druge republike. Notico sem prebral v »Delu« - prihodnjič 1000 žensk na Inglov! Zaka| neki še nekaj več? O sandal Na koncu bo postala ta zqodba kar srhljiva. a Obrnil sem torej hrbet našemu velikanu in se zazrl proti severu, kjer so vstali pred mano, s te nadmorske višine prav ponižni fantje kol Vrbanov vrh, na levo roko Beguniski vrh in lam zada|, skrit za Vrbanovim vrhom, »samotni sosed Cmir«, kakor gc |e nekdo pred leti imenoval v Planinskem Vestniku. Le Rjavino, ta devica zrelih let pa bohotnih in drznih obiik je vsa našopirjena in ošabna iztegovala svoja dva vršička t|a v sin|e nebo. Moram ponovno pribiti, vesoljna priroda se je nasmihala v polni jasnim brez meglice in najmanjše sapico. Na taki višini, kot so naše triglavske posto|anke, dobro de boža|oča toplota, ko ni treba nategovati vetrovke okroq pre-znoienega telesa, ampak se lahko goloprs sončiš v bližini Staničevine, tega prijaznega planinskega doma. * r 1 a Popoldne, ko sem že stresel s sebe napor Tominškove poti, mi je pomežiknil Vrbanov vrh, obicaina izvirna kulisa na razglednicah s Staničevo kočo. Borih dvajset minut kar se da zlozne ho|e pa malo skakljanja po skalah in že si na višini preko 2400 metrov. I o so res blagodati visokogorskih postojank. Vrh se imenuje tudi Višja Vrba-S"?'w (2,/108ny< ker,°d ,u n,aPrei se s,ez° nadaljuje na Spodnjo Vrbanovo špico y^yv m) Vendar, da ne oom učil krive vere, tja se ne pride po rožniško-šmarnogorski mulaci [»sovensko« - mulatieri), ampak je potrebno zajaheti nažagan greben z neštetimi škrbinami, skrbimcami in roglji, s temi »biseri« grebenskih poti, ki običajno ne tako zenesenim planincem parajo živce do nezavesti in izzovejo še tako mirno človeško naravo, da začne turkoidno preklinjati. Pred leti je nekdo opisal to pot takole-a Kmalu za Visio Vrbanovo špico se greben zoži in že se prične veselje, ki traja kar dobri dve uri, dokler ne splezamo na zadnji grebenski rogelj - vrh Spodnje Vrbanove spiee.« Tu gre torej za nekako poskakovanje ali oozibavanje gor in dol No kot vse |_e tudi ta ocena relativna, za nekega prijetno grebenčenje, je drugemu z muko podo-zivliena slika človeške usode. Enkrat si zgoraj, drugič te najdejo na dnu. Prav tako na grebenu. Misiis, da te |e že sprejel v svoj objem vrh, ko te mežikajoče rdeče lise neusmiljeno pozenep več desetin metrov v globino. Spet prikobacaš na neko morda deseto ali dva|seto špico, da se čez čas ponovno zalotiš v škrb:ni. Tako poslane to pesem brez konca tudi pesem brez besed, usta so pa ostala nema, brez sline in celo .k.'®!ylnve- Zato 5®m, Jepo z daljave pozdravil Spodnjo Vrbanovo špico in oslal na Vis|i, čeprav me |e bilo na dnu srca malo sram. Sonce je grelo in ko so ljudje v dolini zaradi tropske vročine lovili sapo, je bila tu gori ravno pravšnja temperatura. Razgleduješ se po okolici, vrhovi pred nosom, od rjay")®: Kredarice, Triglava do Skrlatice, Cmira do Kepe in Jerebikovca na Mezakli Na triglavskem grebenu pa špičje človeških postav, neustavljive procesija vztrcunih rekordeqev, ki jim manjka samo nekakšen praporščak, da bi spredaj nosil bandero. Počasi sem sestopal z Vrbanovega vrha proli domu, med potjo sem se še malo spog edoval z Begunjskim vrhom, no pa sem mu dal »voljno^ do naslednjega dne in r • J1 i L. n°iV vrh m tako z°Puščen- bi pričakoval. Je pač v neposreani bližini doma, lahko dosegljiv in pripraven za planince, ki so sklenili prenočiti v Stanicevem domu, popoldanski čas pa skočijo na ta vrh. Je pa zato Spodnja špica bol| sama sebi namen. Tako si pač mislim, če sklepam po sebi. Do večera se je hiša napolnila v veliki večini z dostojnimi ljudmi. Le nadobudna družba štirih zelenih junačkov, ki so pravkar dobili volilno pravico je, nc vem zaradi kakšnega »liluluša« udarila z vsemi štirimi po alkoholu. Pa ne po kakem žejo gasečem cvicku, ampak kar po merlotu, »mater«. Naj se ve! V začetku glasnejši govor je prav kmalu prešel v ponesrečen poskus nekega petja, ki ga je od časa do časa sekalo že kar izzivolno vpit|e, kvantanje in kar je takih rekvizitov, ki so pa Slovencem in ludi komu drugemu že dobro znani. Sa vprašam, kako more skupina štirih rosnih a napadalnih mladeničev terorizirali s svojim obnašanjem polno hišo solidnih planincev? Odgovor je kaj preprost. Taka skupina je organizirana klapa, ki na kakršnokoli pri- Ponoroma Julijce» - s ptičje perspektive Folo l"r. Ekar pombo ali tudi na vljudno opozorilo reagira spontano, enotno, nesramno, ostro. Druga omizja so prijazni in vljudni ljudje, velikokrat so to družine z otroki, ki si želijo samo mir, tudi za ccno ponižanja. Če kakemu nosilcu omizne pravice končno le prekipi in se poda v diolog s kalilci planinskega ozračja, pravzaprav veliko tvega. Po stari navadi bo ostal som, kajti nihče od sosednjih omizij gc ne bo podprl, čeprav mu v srcu vsi pritrjujejo. Ampak oni se ne »marajo mešali«. Drugič pa, ko ga bo v besednem dvoboju klapa prevpila in povozila, bo ostal osmešen pred vesolino javnostjo planinske koče in kar je celo katastrofalno, ludi pred ženo in otroki. V njihovih očeh pa tak pater familias vendar inekaj predstavlja«. In ko ga tak zlikovec za sklep v cirilici opsuje ali ga v boljšem primeru pošlje v »rekele«, potem tak zastareli zagovornik dostojnega obnašanja lahko samo še sede in zamomlja v brado nekaj pritajenih besed o današnji mladini. Za zabelo je pa to, da se mu smehl|a|o tudi njegovi, sicer tihi somišljeniki, ki so že ves čas vztrajno stiskali rep med noge. Slovenci kremeniti! Kako pa temu odpomcči? Čisto preprosto. Oskrbnik iztoči posamezniku ali omizju po svoji presoji neko količino alkoholnih pijač pa konec, ne pa da prodala liter za litrom družbi, ki ga že kozla. Skratka, oskrbnik ima tu skar|e in platno Zaradi nekakega zaslužka pri alkoholu so planinske koče na poti, cia postanejo že kar prave beznice v čislem zraku visokih gord. Res ni nu|no, da se kvon ugled solidnega planinskega doma zaradi tistih nekaj pijandurskih dinarjev. Dokler ni Slovenec pod vplivom maliganov, je grozno resen in miren, dostojen in kar |e še podobnih kvalitet. Ko se ga pa naloka, postane tečen, morast, če |e sam (solist), nasilen in nesramen kvantač pa, če je v združbi ali klopi. Poguma ima toliko, da bi raztreščil Triglav, seveda bi ga prej pokozlal. »Mater«! Oskrbnik na| odtegne pijačo takim pianinsko-mladinskim »veteranom«, pa bo mir v hiši. Saj ni potrebno bit; poseben psiholog, da vidiš, kam se pivska manifeslacija usmerja. Primer: Pred leti na Križkih podih. Družbi šestih mladeničev se jc dva litra črnine nekam urno po-cingljalo po grlih in že je stal najglasnejši od njih s prazno steklenico pred kuhin|skimi vrati - »Se enega!« Vendar je strogi oskrbnik Pogačnikovega doma, simpatični starina, Poljanec, takoj po glasu in po »faci« spoznal, kolikor je ura, pa je dejal takole: »Fantje za odžejut ga je bilo dovolj, julri vas čaka tura, ta pa z alkoholom ne gre skupaj. Smo zgovorjeni.« In žejni gornik je samo zrl v stroge pa tople oči tovariša Poljanca in zapustil bojišče, ne da bi črhnil besedo. Vsa njegova družba mu |e pa v tem pomagala. Kot pravi pesnik »niti pisnu, niti zubi škrinu«. V nasprotnem primeru pa bi po nekaj litrih imeli kaj poslušati in slišati. Tja v Trento bi se razlegale junaške in drzne besede. O, prekaljeni oskrbnik Poljanec že ve, kako se taki r6ci streže! Ko sem pa oskrbniku Staničeve koče dejal, da nima smisla že okajenim prodajati vina, je rekel le to, da ga pač hočejo imeti. To sta torej dva različna koncepta na temo -»alkohol v planinskih postojankah«. Pač edini minus Staničevcga doma. Skoda. Kakorkoli že, hrupno ali liho, večer se je navkljub vsemu vztrajno odmikal. K mizi je prisedel mlad zakonski por iz Gradca, zotem sem pa sam povabil nekega tava-jočega »planinca« v promenadni obleki in v solnih, ki je žulil že tretji polliler cvicka. Vzbudil mi je pozornost s svojo opremo, za tako višino malce nenavadno. Ali je himalajec, ki niu je takle vzpon do Staničevega doma mačji skok za malico, ali pa |e 100°/c ravninec, ki se mu niti ne sanja o zgodbah in nezgodah, katerih žrtev utegne postati, pa čeprav samo na Tominškovi, oziroma poti čez Prag. Izkazalo se je, da je šlo za drugo možnost. Letoviščar na Bledu, doma z ogrskih pust, trenutno vnet častilec cvička. Gostja iz Gradca je duhovito pripomnila, da bi ncs bil vesel sam Franc Jožef, ko bi nas videl pri eni mizi tako družno zbrane potomce nekdanjih podložnikov cesarsko-kraljeve monarhije. Odgovoril sem, da so potomci pravzaprav le moji prisedniki, kajti jaz sem imel le srečo, da sem prvič zavekal še pod vlado njegove častitljive brade. Ko sem tako mimogrede po koči pobaral, če se je morda kdo po pomoti odločil za Rjavino naslednje julro, nisem dočakal zaželenega odgovora. Vse, kar je gomazelo, se je odpravljalo na - Triglav. Le Marička od PD Ljubljana-Matica si je zastavila isti cilj kot jaz. Prihodnjo soboto je imela pripeljali semka| skupino planincev iz društva pa je prišla na oglede. Noč je že razpela svoje peruti in zvezdno nebo je na široko razdajalo upe za prelep prihodnji dan. Nedelja, 18. avgusta Mlado jutro se s soncem ponuja tam izza Rjavine. Okrog doma že na vse zgodaj živahno, kar se da, množica si natika končni del opreme - nahrbtnik, vsi pogledi pa uperjeni na jug - na Triglav. Tako zamaknjeno so zrle proti jugu samo še germanso-stavljenost in strmino. Pretežno prosto plezanje. Skala e v zgornji polovici stene boljša kot spo- AA9 daj. Glej PV 1970/11. str 522 in 1972/7, str. 66, 1 Veliki poci pod Strucc - Toto Vojku Bizak 7 Vrh Kudja nad Vipevsko dolino - Folo Vojko Bizjak 3 Južno slena Skute - Foto Voj