Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman veljd: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za eetrt leta 4 gld.. za en mesec, 1 gld. 40 kr. Y administraciji prejeman velji: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. veš na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se Bprejemajo in veljii tristopna petit-vrsta: 8 kr.. čo se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VrednlStvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. Letnik: XIV. fštev. 263. V Ljubljani, v sredo 17. novembra 1886. Časniški kolek. Casniški kolek je zver nikdar sita. Krajcarje zoblje, pa jih nima nikdar zadosti. Zato jo smemo že brez skrbi škodljivi zverjadi prištevati. Nahajal se je ta škodljivec svoje dni po celi Evropi. Spo-znavši pa njegovo škodljivost, so ga jeli povsod preganjati in zatrli so ga tudi povsod, le v Avstriji še ne. Avstrija tostran Litave — ne vemo, kako bi rekli, da sme ponosna biti ali kaj — da se edino le na Turškem in pa v njenem zavetji še nahaja škodljivec, kterega drugod svet le še po imenu in ako mu kak avstrijski list v roke pride, tudi po podobi pozna. Koliko pa ta škodljiva stvar na leto stane avstrijska ljudstva, to se da komaj dopovedati. Tudi v Avstriji so skušali državni poslanci zver ob-glaviti, a ni se jim posrečilo, ni jih bilo zadosti, in ljubljenec gospoda finančnega ministra je ostal in še dalje krajcarje zoblje, rodi pa milijone. Vse se boji javnega mnenja, a naš škodljivec se za to prav nič ne zmeni, naj ga javno mnenje še tako obsoja trdno stoji, naj so tudi razne peticije zarad njega napravile daljno pot na Dunaj, da bi mu tla spodmaknile ! Poznate li škodljivca, ki ovira, da se ne more narodom avstrijskim poojstriti „uma svitli meč", da ne more svitlejše svetiti razumnosti svetilka? Zver ta je — poglejte ji na čelo — časni-ški kolek. Da, ta je, ki časnikarstvo tlači, kakor mora, ob enem pa tudi naročnika samega. Vsak list bi bil takoj za krajcar cenejše, ko bi ne imeli časni-škega koleka. Kaj krajcar, bo morda kdo ugovarjal, to niti vredno ni, da bi človek govoril. O pač, je že vredno, kajti pomisli, da tii velja: „Zrno do zrna — pogača in kamen do kamna palača." Ta krajcar, za kterega imaš na „Slovencu" vstisnjenega cesarskega orla, navadno kje spodaj v kakem kotu, znaša samo pri enem samem naročniku našega lista na leto 3 gld.; za tri goldinarje bi toraj naročnik lahko list ceneje dobival! Prezanimiva je zgodovina zatiranja časniškega koleka, da bi je ne omenili, če prav dober Avstrijan ne more lahko tega čitati, da bi ga ne bolelo srce zarad tolišnje trdovratnosti, s kakoršno se ta ujeda še naših listov drži. Angleži so že leta 1855 prišli do prepričanja, da je časniški kolek narodnemu duševnemu razvoju to, kar je coklja pri vozu, in so ga odpravili. Hud je bil ta vdarec za državne finance, kajti kar h krati odpadlo je 263.000 funtov šterlingov, kar je po našem blizo 3,000.000 gld. To pa kramarskih Angležev ni prav nič motilo, kajti davek, ki so ga tii zgubili, pridobili so si po drugi str ani. Dobiček v duševnem oziru je bil pa takoj očividen, kajti 107 novih časnikarskih podjetij je nastalo. Leta 1850 so imeli 650 listov, 6 let kasneje pa že 711. Trideset let pozneje, leta 1885 znašalo pa je število angleških časnikov 3350. V tej svoti so dnevniki, tedniki, polumesečniki, mesečniki in četrtletniki. Francozje odpravili so časniški kolek leta 1870 in se je število časnikov od tedaj pa do danes tudi že podvojilo. Nemški državni zbor sklenil je leta 1874 postavo, ki je odrekala pravico časniškemH koleku. Švicarji iu Norvežani te čudne prikazni pri domačih listih sploh nikdar poznali niso; Belgijci in Lahi so ga odpravili leta 1848, Madjari pa dvajset let kasneje — leta 1868. Le pri nas se ta škodljivec drži listov, kakor klop kože. Dobili smo ga, ako se ne motimo, leta 1789 — bo toraj čez dobri dve leti že stoletnico praznoval, če ga ne vzame poprej slana. Prvo njegovo življenje je bilo kratko, kajti ni veče starosti včakal, kakor nekaj čez dve leti. Leta 1791 so ga odpravili. Leta 1802 so ga pa iz novega vpeljali in od tedaj se je držal do leta 1850. Takrat so ga pa zopet za vse domače liste odpravili. Časnikarstvo tudi sedaj ni dolgo prosto dihalo, kajti že leta 1858 vpeljal se je zopet ta kolek za vse liste, kteri so kavciji podvrženi. Od tedaj tlači nas ta mora še dandanes in kakor vse kaže, še ni nade, da bi se odpravila, če prav se na Dunaji že zopet pripravlja peticija v tej zadevi za državni zbor. Vendar nam pa ne more nihče nade vzeti, da bo svoje dni tudi Avstriji napočil dan, ko se ga bomo znebili. Pesniki sicer trdijo, da dobro de človeku, če ve, da ima v nesreči prijatelje — tovariše, ktere ravno tista nezgoda tare. Naši tovariši v tem oziru so Turki, ker tam doli se ta zverjad tudi jako dobro počuti, a to nam je jako pičla tolažba! „Že prav", bo kak denarničar rekel, „a kako pa more avstrijski finančni minister toliko milijonov pri tolikih stroških pogrešati? Mar li naj se novi davki nakladajo, ko so že ti neznosni ?" Prav zato je tudi finančni minister ugovarjal. Resnica je, da omenjeni minister ne more brez teh milijonov biti, saj le še novih potrebuje. Prav tako; tudi mi mu jih ne mislimo vzeti, pač pa nov davek vpeljati. Čemu borzijanci, ki s tisočaki, tudi milijoni, lo kar igrajo, ki na dan po pet, deset ali celo sto tisoč goldinarjev zaslužijo, še dandanes ostajajo brez davka, dasi poslanci, ljudstva in zdrava pamet to tirjajo že leta in leta ? Kaj pak? s takim davkom bi se znal kak Abrahamov potomec razžaliti, toraj reč le lepo pri miru pustiti! Žal, da na borzijance se ima ozir, na druge davkoplačevalce ne. Je pa li to pravično? Je pa li to modro? Naj imenuje to kdo pravično, modro, ali kakor rad, mi temu ne moremo pritrdo-vati. Dostavljamo le še, da borza ni edina, ki bi smela se po vsi pravici obdačiti, ampak še marsikaj druzega, pa pustimo brezvspešno razlaganje. Lahko se tudi nadalje ugovarja: „Potem bo še več časnikov, vsaj jih je že tako preveč." Res jih bo še več, kakor se kaže pri vseh deželah, kjer se je časniški kolek odpravil, pa kaj za to? Kar bo življenje v sebi imelo, t. j., kar bo potrebno, kar bo koristno in podučno, bo živelo, kar pa ne, naj pogine, saj škode drugi ne bo imel, kakor le časti-želen ali koristoloven neprevidnež, ki ni znal ali hotel vedeti, kaj zamore živeti, kaj ne. Med marsikterimi ugovori, ki jih zna še ta in drugi imeti, je navadno ta-le: „Potem bi imel tudi umazan pisač prosto roko, svoje škodljivo seme sejati." Tudi to je res; ali le na videz. Rajši se množi hudo, kakor dobro; to je že navada, odkar svet stoji, pa bode tudi navada, dokler bodo ljudje na svetu. Mar li je sedaj drugače? Vkljub časni-škemu koleku, le poglejte po svetu, kolika večina nič vrednih, brezbožnih zapeljivih časopisov, nasproti kako malo poštenih, vsestransko pravičnih časnikov! Na prste lahko šteješ politične dnevnike in tednike, kteri delujejo odkritosrčno in zavedno le v pravi blagor in poduk ljudstva. Da se hudo množi in razširjuje, pa tudi niso le časniki in časnikarji krivi, ampak bralci in naročniki sami, ki LISTEK. Carstvovanje Katarine II. (1762—1795). Po Solovjevu in drugih spisal J. Steklasa. (Dalje.) 4. Prva turška vojska. Leta 1771 sta bila večidel po zaslugi generala Veismana osvojena od Rusov oba brega Donave, od Žurževa do črnega morja. Na drugi strani pa se je podal knez Vasilij Mihajlovič Dolgoruki v Krim. Razbojniki, ki so bili navajeni skozi več vekov napadati tuje dežele, niso zdaj umeli svoje lastne obraniti : v dveh tednih osvojil si je Dolgoruki ves poluotok. V poprejšnjih časih je hitel glasnik za glasnikom v Moskvo z vestjo o približavanju strašnega Gireja-kana k Oki; zdaj pa je javljal vestnik za vestnikom osupnjenemu Petrogradskemu dvoru glase o neobičajnih npehih generala Dolgorukega: z jutrom pride eden, opoludne drugi, pred zapadom solnca tretji, kakor se glasi v vojaškem povelju. 5. Prva delitev Poljske in mir s Turško. V tesni zvezi s turško vojno so bili odnošaji poljski. Cartorijskim in samemu kralju Stanislavu je bila turška vojska prilična, ker so se ruske čete razdelile in da bi Poljska postala zopet neodvisna od Rusije, jej niso hoteli pomagati, da napravi mir na Poljskem ter ugonobi konfederacije, kajti nadjali so se, da bode sprememba bojne sreče kakor tudi zagovor evropskih držav za Poljsko prisilil rusko carico zapustiti dissidente ter se odreči garanciji obstoječega državnega reda na Poljskem. Zastonj jim je Petrogradska vlada predlagala, da izdado pomirbeno razjasnenje na račun garancije, ter celo obetala, da hoče delovati na omejitev dissidentskih pravic, ako hočejo sami dissidenti žrtvovati nekoliko svojih pravic na pomirenje domovine: kralj in velemožje niso hoteli delovati na nobeno soglasje, pričakovaje za-se boljših časov, ko bode Rusija prisiljena odstopiti vse; a med tem se niso niti kralj, niti velmožje sramovali prositi za denar pri ruskih poslancih. Vse je toraj zavisilo od zvršitve turške vojne. Rusija je seveda vsled njenih sijajnih zmag ni mogla dokončati brez dobička. Katarina je zahtevala toraj za Rusijo en manji otok v Arhipelagu zarad ruske trgovine; vrh tega pa je zahtevala tudi nezavisnost Krima od Turške ter nezavisnost Moldavije iu Vala-hije; ali Avstrija ni hotela na noben način odobriti poslednje ter se grozila Rusiji z vojsko. Le-ta vojna ne bi bila nevarna za Rusijo v zvezi s Prusijo; ali Friderik II. ni hotel pomagati Rusiji brez koristi. On je sestavil osnovo, po kteri bi se imele vse te zadeve rešiti brez vojne z velikimi dobitki za Prusijo. Že leta 1770 so avstrijske čete zasedlo nektere dele poljske dežele; Prusija se je ravnala po zgledu Avstrije; a leta 1771 se je obrnil Friderik II. na Petro-gradski dvor s predlogom, da naj bi dobila Rusija odškodbo, ktera jej pripada po vsej pravici, ali no od.Turške, nego od Poljske, pri čem si bodete tudi Prusija in Avstrija vzeli nekaj kosov Poljske; v slučaju pa, ko ne bi to odobrila, izrazil se je Friderik jasno, da se Rusija ne bi mogla nasloniti na njegovo pomoč v vojni z Avstrijo. Predlog je bil sprejet, iu tako se je dogodila prva delitev Poljske 1. rajši po škodljivem sadu segajo, kakor po koristnem, ki brez resnega pomislika in brezvestno liberalne in brezverne, toraj zapeljive časnike podpirajo, na-ročujejo in razširjajo. Naj bi takih nepremišljenih bedakov ne bilo toliko na svetu, bi tudi zapeljivih časnikov ne bilo toliko število. Politični pregled. V Ljubljani, 17. novembra. Notranje dežele. Med Avstrijo to in onostrau Litave pokazali so se glede naše balkanske politike, razni nazori, ki niso kdo ve kako pomenljivi, vendar pa vsekako zanimivi. Najprvo sta si nasprotna bila dolgo časa dva glavna politkarja v naši zunanji politiki: grof K a 1 n o k y in grof J. Andrassy. Dolgo časa je Andrassy Kalnokyju nagajal in njegovo politiko grajal, kjer koli je mogel. Konečno se je ta opozicija že samemu cesarju odveč zdela iu je Andrassyju sporočil željo, da naj nikar ne nagaja. Mož je na to glavo vklonil in je obljubil pripoznati našo zunanjo politiko, če tudi se morda v posamičnostih ne bo z njo strinjal. Prav tako se je prestolni govor v ogrski delegaciji drugače sprejel, kakor v avstrijski. Poslednja je z navdušenjem pozdravila cesarjevo nado, da se bodo bolgarske homatije vendar-le brez boja rešiti dale. To je znamenje, da kar nas je to stran Litave „smo vsi za oliranenje miru in si nihče ne želi boja z Rusi". Majdarom se je pa pri ravno tej točki silno nos obesil, ker si Madjari še dandanes ničesa bolje ne žele, kakor vojnega plesu, ki bi ga ruski kozaki z našimi huzarji napravili. Zato pa Madjarom današnja naša zunanja politika tudi ne ugaja in nam očitajo, da smo nasproti Rusom preveč prizanesljivi, ker so Rusi v svoji politiki tako nezanesljivi in vetrnjaški. Le pazite, pravijo Madjari v eno mer, prepričali se bote, kako grozno da bo Rusija Avstrijo še na led speljala. Da so Madjari taki pesimisti, jim ni zameriti, kajti leta 1849 še vedno ne morejo pozabiti. Pa — tudi to se bo poleglo, naj že bo kakor hoče in ni se bati, da bi delegaciji ne rešili svoje letošnje naloge v najlepšem sporazumijenji. Razloček bo konečno le ta, da bo avstrijska delegacija oziraje se na svoje politične nazore lahko grofu Kalnokyju zaupnico dala, Madjari mu pa nezaupnice tudi ne bodo izrekli. Toliko imajo vendar le pri vsi svoji zagrizenosti oči odprte, da so sprevideli, da sedaj ni čas kakoršnih koli korakov delati, ki bi krizo pospeševali. Glede poduka v krščanskem nauku po ljudskih šolah dobili so okrajni šolski sveti nalog, da naj povsod ondi, kjer se kaka nova šola ustanovi ali pa že obstoječa razširi, pričetek poduka objavijo dotičnemu župnijskemu uradu, da se bo mogel tudi poduk v krščanskem nauku vselej pravočasno pričeti. Ob enem se je okrajnim šolskim svetom tudi naročilo, da naj s predlogi za otvorjenje nove šole ali za razširjenje že obstoječe vse pripravno vkre-nejo. da se zagotovč stroški, ki bodo v zvezi s podukom krščanskega nauka. Da se to doseže, treba bo namreč okrajnim šolskim svetom staviti posebne predloge za remuneracijo katehetov, kjer je postavno vtemeljena. Po šolah pa, ki so zunaj župnijske vasi, glasiti se mora dotični predlog tudi za voz, s kterim se bo katehet v šolo vozil, ali pa za primerno denarno odškodnino. Da se je reč sedaj sprožila, gre v prvi vrsti hvala nekterim cerkvenim gosposkam, ki so glede tega pri naučnem ministru popraševale, kaj je prav za prav s tistimi sklepi glede katehetov in podučevanja krščanskega nauka na ljudskih šolah, o kterih je bilo že zdavnej govorjenje. Ce bi se ne bila cerkvena gosposka zadeve poprijela, bi morda še sedaj vse pri starem ostalo. na predlog Pruske je Rusija dobila Belorusijo, Avstrija Galicijo, Prusija Pomeransko in del Velike Poljske. Vojna s Turško seje dokončala 1. 1774, 10. julija so bile podpisane v ruskem taboru pri Kučuk-Kajnardži pogodbe miru; sultan Abdul-Hamid se je obvezal: 1. priznati neodvisnost Tatarov krimskih, budžakskih in kubanskih; 2. odstopiti Rusiji Azov, Krč, Jenikul in Kinburn; 3. dovoliti ruskim trgovskim ladijam svobodno brodarenje iz Ornega morja v Sredozemno; 4. podeliti ruskim podložnim v turških deželah vse pravice, ktere so vživali Francozi in drugi narodi z najbolj vgodnimi pogodbami; 5. pomilostiti vse svoje krščanske podanike, ki so bili zapleteni v zadnji vstanek; 6. dopustiti, da ruski poverjeniki v Carigradu zastopajo pred Diva-nom (turško vlado) inoldavske zadeve; 7. plačati za bojne stroške 4,500.000 rubljev; 8. priznati carski naslov ruski vladarici. — Rumjancov je dobil po tej vojni naslov Zadunajski, Dolgoruki —■ Krimski, Orlov — Čežmenski. (Daljo prih.) Nove puške repetirke po Manlicherjevem načinu, s kterimi misli naš vojni minister našo vojsko oborožiti, menda nikakor niso tako izvrstne (saj tako se čita po mnogih časnikih), kolikor milijonov bodo veljale. Govori se, da je puško repetirko inženir Manlicher najprvo ponudil Rusom, kteri je pa niso sprejeli, rekoč, da ni praktična. Tak odgovor v prvem trenutku Človeka osupne; če pa le nekoliko značaj take puške premisliš, boš pa nehote sam priznal, da imajo Rusi prav. Puška repetirka za velike boje res ni praktična, ker vojaku prehitro strelivo popali iu se bo kaj lahko zgodilo, da, če bo sovražnik kaj prida prekanjen, bo armada z repetirkami obložena že vse strelivo posmodila, potem pa križem rok gledala, kako bo sovražnik od vseh strani pritiskati jel, ter se mu niti braniti ne bo mogla. Kaj ji bo toraj pomagala repetirka brez streliva? Nič več in nič manj kakor vsaka navadna metla. Potem ima pa menda puška repetirka tudi še to slabost, da ne nese daleč, kar se pa o sedanjih naših Werndlovih puškah gotovo ne more trditi, ako vajen in ročen strelec na 2000 korakov še vola z njo ubije — če ga namreč zadene! Vnanje države. Včeraj smo sporočali, da bo danes iztekel obrok, v kterem ima Bolgarija Rusiji dati zadostenje zarad prijetega pijanega ruskega kavasa. Rekli smo, da je Kaulbars zahteval, da se mora takoj mestni prefekt iz službe izpustiti, ker je on odgovoren za postopanje svojih redarjev. Stvar se je sedaj nekoliko zasukala. Mestno starešinstvo Filipopeljsko je Kaul-barsovo zahtevanje takoj zavrnilo kot neumestno, ker je v Filipopelji oklican obležni stan, pri kterem pa izvrševalna oblast povsod od mestne na vojaško gosposko preide. Kaulbars se pa s tem ni dal odpraviti in zahteva, da naj se toraj vojaški mestni zapovednik Filipopeljski iz službe zapodi, ker so se njegovi ljudje drznili pijanemu Rusu revolver vzeti in ga domu spraviti. Do danes imajo Bolgari toraj še čas; kakor se čuje, ga pa ne bodo menda v smislu Rusije porabili, ker ne mislijo nobenega iz službe odpustiti ne prefekta in ne vojaškega zapovednika. Kaulbars je že zadosti drzen, da bo to smatral za ugoden povod zasedanja Bolgarije. Sicer pa pijani kavas ni imel druzega namena, kakor v Filipopelju med ruskimi podaniki in domačini prav navaden pretep napraviti, za kar je bil najbrž ne-rodnež tudi najet, da bi se bil na ta način dal opravičiti prihod ruskih vojnih parnikov pred Varno, Burgas in Kavarno. Vse to pa Bolgarov ne straši ravno preveč, od kar vedo, da tudi druge velevlasti nad njihovo samostalnostjo čujejo. Cesarjev prestolni govor v Peštu, kakor tudi Kalnokyjeva razprava o naši zunanji politiki sta jih čudovito pokrepčala, da se z zaupanjem v bodočnost obračajo. Sporočali smo že, da se je odbor bolgarskega sobranja pred volitvijo zbral v tajni seji, da postavijo kandidata za prestol. O tisti priliki jim je Caharija Stojanov tako-le govoril: „Sošli smo se, da se pogovorimo in zedinimo v osebi, ktero nam bo jutri voliti. Vprašam Vas pa pred vsem, ali imamo še pravico prosto voliti? Ali nam pusti to Evropa?" „Ne, ne pusti nam!" „Vi toraj pravite, da ne! Le tii gori se ozrite v diplomatsko ložo, in takoj se bote prepričali, da niti jednega zastopnika evropejskih velesil ni, ki bi nas podpiral in bi nam dal kak dober svet. Vidite toraj, kako prav sem Vam povedal, da Evropa ne mara za nas, da prav za prav Evrope za nas niti več ni ne! Kakor se mi vse dozdeva, bodo nas in našo deželo še take reči zadele, da je to brž ko ne naše poslednje sobranje. Glede osebe, ki nam jo bo za kneza voliti, Vam po pravici povem, da če bi smeli prosto voliti, ne izvolimo nobenega druzega, kakor našega junaškega Battenberžana; toda sam tako dobro spre-vidim, kakor Vi, da to ni nikakor mogoče. Jaz sem knezu Aleksandru pred tremi tedni pisal. Odgovora nisem nobenega dobil, in to zadosti jasno kaže, da se on glede zopetne izvolitve popolnoma z nami strinja. Zato si moramo danes prisiljeni prostovoljno postaviti kandidata za jutrašnjo izvolitev, in tudi jaz mu bom dal glas, ker je položaj v deželi tako kritičen. Pred 500 leti podvrgel si nas je sultan Bajazid; danes pa prav tisto namerava severni kolos, kteremu se malostna Bolgarija pač ne bo mogla ustavljati, ako pomislimo, kako se pred njegovo mogočno voljo vklanjajo: ponosni^ Albijon, mogočna Germanija in Avstro-Ogerska. Ce si toraj jutri ne izvolimo zopet kneza Aleksandra, silijo nas k temu okoliščine, vsled kterih bi bila o zopetni izvolitvi Battenberga Bolgarija zgubljena, kajti Rusija bi jo prav v tistem trenutku razbila. Ce pa Valdemarja volimo, je pa vendar še upanje, da se morda še ohranimo, čez kakih 5 do 6 mesecev utegnejo se pa razmere že spremeniti in tedaj bo vstal bolgarski Bog iu nam bo pomagal, če Valdemar sprejme našo krono, si moramo vse prizadeti, da bo spoštoval našo konštitucijo in da nam ne bo tujih bajonetov v deželo privabil, če pa ne sprejme krone, potem si pa volimo Aleksandra in če ga nam Evropa ne privoli, proglasili bomo balkansko republiko. Druge rešilne poti ne vidim. „Temps" govori o odnošajih med Avstrijo in Angleško. Ta list vidi v tem „osvobojenje Avstrije iz nemškega oklepa". Dalje misli, da govor Salisburyjev sicer ne razdira trocarske zveze, pa stavi novo činjenico v obseg orijentalske politike. Salisburyjev govor je nekaka obljuba, da bode An- gleška Avstriji pomagala, ako bi ji bila Rusija na Balkanu preveč nadležna. „Temps" trdi, da preden je bilo to govorjeno, so bili diplomatični razgovori med Avstrijo in Angleško, in Avstrija bode sedaj lahko s čarom drugače govorila, ker bodo t Petrogradu vedeli, da bode Avstrija za ta slučaj, ko bi Rusija preveč segala v nje pravice, imela mogočnega zaveznika. Govor Salisburyjev, ki Avstrijo nekako osvo-boduje od Prusije, bode včinil, da bode bolj pogumno in krepkejše postopala Avstrija Rusiji nasproti V Petrogradu sošel se je te dni pod pred-sedništvom generala Obručevega vojni sovet o bodoči vojaški preosnovi Bolgarije. Vdeležili so se ga generali in štabni častniki, ki so že v Bolgariji služili, kakor so: Načelnik akademije za generalni štab, Dragomirov, dalje generali knez Kantakuzen, Sobolev, Kuropatkin in drugi. Misel na zasedanje kneževine so popolnoma opustili, ker so vsi dobro prepričani, da se bo na Bolgarskem tudi brez okupacije vse po ruski želji obrnilo. Kaulbaisovo potovanje so jednoglasno odobravali. Knežje vprašanje mislijo rešiti s tem, da se bo Bolgarom zapovedalo Mingrelskega kneza voliti. Knez Kantakuzen pojde v Bolgarijo za vojnega ministra. Vsi ruski častniki, ki so ondi že služili, pojdejo zopet nazaj, le tisti ne, ki so bili s knezom Aleksandrom preveč prijatelji. Tudi so rekli, da ima Bolgarska veliko preveč vojakov, in bo treba armado zdatno zmanjšati. „Nation Revier", list angleških to-riejevcev, je prinesel prav zanimiv članek, o kterem se govori, da ga je pisal Salisbury sam, ter se smatra kot komentar njegovemu govoru v Guid-hallu na banketu lordmajorskem. Ta članek naznanja, stališče angleške politike v vzhodnem vprašanji in ob enem označa namere iu prizadevanje drugih velevlasti evropejskih v akciji proti Rusiji. Nemška politika bi po tem članku imela zabraniti vsako zvezo Francoske s ktero-koli velevlastjo; zarad tega naj prijenjuje Prusija kolikor moč Rusiji, a naj-se ogiblje zaveze z njo. Avstrijska politika naj hodi za tem; mirne stvari naj v miru pušča, in naj za-preči vsako naglo in nepričakovano gibanje. Francoska je nesposobna in izolirana. Italija se drži politike „kdo d& več" in bode šla za tistim, kdor ji več ponudi. Angleški interesi so v nevarnosti, kedar Rusija posede Carigrad, a ob enem je na korist Angleške ne zaprečiti napredujoče Ruse, ako nobena velevlast razun Turčije noče braniti Carigrada; Angleži bi le prisiljeni bili, iskati kompenzacije, da varujejo izhod iz Belega (Marmora) morja v Sredozemsko morje. V skrajnem slučaji našla se bode že kaka vlast, ki bode sposobna za sodelovanje. To more biti samo Avstrija. Avstro-ogerska zaveza z Nemčijo mora imeti samo ta namen, da Avstrijo in Nemčijo varuje pred Rusom. Avstrija pak ne sme se obvezati na pomoč zoper Francosko ob času nemško-francoske vojske. Ob enem času mora Nemčija svojo moč prihraniti zoper Francosko in dalje ne sme nikoli očitno stopiti na stran Avstrije zoper Rusijo. Naravni zaveznik Angleške je samo Avstrija. Pripomoč Nemčije in Turčije more biti samo omejena; z Avstrijo pak mora gojiti najtesnejše sporazumljenje. Dosedanja naklonjenost Nemčije naj spremlja ti dve državi in le previdnost mora pokazati nasprotno. Angleška mora med tem premisliti, ali ne kaže sprijeti se z Rusijo pod Carigradom ali v Mali Aziji bolj, kakor pa v Osrednji Aziji, kjer bi bila sama na-se napotjena. — Ali je v teh vrstah res naznačena angleška politika? Diplomatje povedo ravno nasprotno temu, kar zares nameravajo, in delajo nekako, kakor zajec, ki skače sem in tje, da preganjalci sled zgube. Tako ne-diplomatičen ni „diplomat" Salisbury, da bi odkril svoje tajne misli. Muogo reči se sicer tu nahaja, o kterih svet ravno tako sodi, kakor je v tem članku, n. pr. da je nemška politika potuhnjena in dvojezična. Javno naj gre z Rusijo, a tajno naj dela zoper njo, javno naj bo proti Avstriji ali tajno naj bode za njo. To je menda najvišja politična modrost za Prusko-Nemško. — Mi pa mislimo, Bismark bi rad pomagal Avstriji, še raje pa sebi; kedar pa Rus spregovori, pa bolj posluša njegove besede, kakor naše (avstrijskega kabineta). Avstriji je pa knez Bismark toliko ljub in jo k srcu pritiska, da ji skoraj sape zmanjkuje, ali mahoma se ohladi, kedar ga kdo drug, močnejši od Avstrije, nagovori. Bismark se je te dni izredno nekoliko v Berolinu mudil in je pri tej priliki tudi ptuje diplomate okoli sebe zbral. Izrekel jim je svoje prepričanje, da nad ohranenjem miru prav nič ne dvomi. To se vse prav lepo sliši ali bere, ali nekako čudno je soglasje teh besedi s povišanim državnim proračunom nemškim. Stroški letos znašajo 751 milijonov mark, za 53Va milijona več memo lani. Na Belgiškem tudi ni vse, kakor bi moralo biti. Silni boji čakajo državnih zborovalccv. Desnica napada sedanji kabinet zarad nameravane preosnove vojaške postave, po kteri bi moral vsak osobno služiti, kdor ima potrebne lastnosti. Tako so nekteri poslanci razljuteni, da so ministerstvu sporočili, da naj se le kar na odhod pripravi, če misli res osobno vojaško službovanje vpeljati. Poslednji tirjatvi vpira se tudi general Brialmont, ki trdi, da sedaj ni čas za take preosnove, temveč naj rajše mislijo na vtrditev dežele. Oasi so nevarni in male državice morajo pred vsem na to gledati, da se ohranijo, kar je le z izvrstno utrditvijo mogoče. Belgija se mora pred vsem dobro ob reki Maas zavarovati. Na morji ji ni toli-šnje siie, kajti Autverpen je dobro zavarovan in mu celo s torpedi ne morejo do živega, kajti široki jarki okoli njega, ki so z vodo napolnjeni, bi jih že sami odvračali. Le kazemate bi bilo tu pa tam treba nekaj popraviti. Silno potrebno pa je utrditi Lattich, ki je sedaj v nevarnosti, da ga sovražnik lahko razspe ali pa zasede in bi ga belgiška armada niti rešiti ne mogla, če bi se mesto bolje ne utrdilo. Izvirni dopisi. Iz Remšnika, 15. novembra. (Blagoslov-ljenje šole naRemšniku in darilo družbe sv. Cirila in Metoda.) Že 13. novembra zvečer so možnarji po Remšniških hribih oznanovali posebno svečanost in prihod uda družbe sv. Cirila in Metoda g. Ivana Hribarja iz bele Ljubljane. 14. novembra rano so zopet možnarji pokali, da je po Marenberški dolini odmevalo. Ob Va 10. uri se podil šolska mladina iz farovža med pokanjem možnarjev in veselo godbo spremljana od domačega g. župnika, g. Iv. Hribarja in g. Konrada Mejovšeka, učitelja v Marenbergu. V cerkvi se je zapelo „Veni sancte spiritus" po obredu za blagoslovljenje šol. Na to se je šolska mladina med zvonenjem in godbo podala v procesiji k šoli, da se je tudi ta blagoslovila. Kmalo potem vršilo se je sv. nedeljsko opravilo s primerno pridigo o podu-čevanji mladine. Pri darovanji je zadonela v ta namen sestavljena od g. Bizjaka, učitelja v pokoju, sedaj organista primerno ginljiva pesem. Po božji službi se poda šolska mladež in občinstvo, ogromno število Remšničanov in sosedov zopet v šolo, kjer so se vršili nagovori. Gosp. župnik J. Ž. predstavi navzočim gosp. Ivana Hribarja kot zastopnika družbe sv. Cirila in Metoda, in nadaljuje: Velečastiti gostje in pre-blagi Remšničani pozdravljam vas kot Slovence in blage narodnjake, ki ste svojo udanost materi Sloveniji in presvitlemu cesarju Francu Jožefu ob raznih priložnostih iskreno dokazali, saj tudi imate v svojih prsih srce na pravem mestu. Danes smo se tukaj zbrali, da se je blagoslovila nova dozidana šola, namreč drugi razred, kar ima svoj poseben in znamenit pomen. Kristus je rekel: „Pustite male k meni priti, kjer njih je nebeško kraljestvo", in jih je blagoslovil. Jaz pa rečem: Ljubi starjši! puščajte radi svoje otroke v šolo hoditi, da se potrebnih reči naučijo za dušo in telo ta in oni svet, saj vam bodo, kedar odrastejo, neizrečeno hvaležni. Blagoslovila se je šola, naj bi toraj nikdar ne prišel v njo neverski brezbožni duh. V tej šoli naj se toraj podučuje v krščansko-narodnem duhu, ue pa v nasprotnem, da bi se slovenskim otrokom tujčina v glavo ubijala. Ranjki škof, nepozabljivi A. M. Slomšek, o tem piše: „Neumni so stariši, ki svojo deco zato dajejo v šolo, da bi se nemščine naučila, ter mislijo, da je dobra šola taka, v kteri se otroci nem-škutariti prav debelo učijo, čeravno poleg nemšku-tarenja Boga, očeta in mater pozabijo. Taka gola nemškutarija v šoli je morija žlahtnega srca in pa blagega slovenskega duha! Iz takih nemškutarskih šol prirastejo mladi bahači, pa stari berači, prteni kmetiški gospodje, pa slabi orači in gospodarji za zjokati se. Znajo mnogo govoriti, dobrega storiti pa malo. — Niso li ravno taki ponemčeni modro-valci prvi podpihovalci in puntarji bili? Je li tega nemška beseda kriva? Ne daj Bog! pač pa krivo podučevanje v nemščini to dela, ako se za nemščine del drugi veliko potrebnejši nauk zamudi, in deci, ki vrlo nemški zna, grdi napuh vsadi, ki zarodi napačnost, gizdost iu nepokorščino, ki so rojnice vsake grdobe in nesreče. Je-li ne pride največ študiranih kmetov na boben? Nemščina bodi šolske omike na-vržek, ne pa edina (svetna) modrost." Tako piše ranjki škof Anton Martin Slomšek. Sedaj pa imamo itak postavo, da v uradnijah morajo slovenski jezik znati in vsak človek, ako se dobro maternega jezika nauči, bo lahko povsod dobro izhajal. Na podlagi slovenskega jezika se še le zamore nekoliko v nemščini podučevati, kakor pri nas avstrijska šolska postava veleva. Jaz iz lastnega prepričanja vem. kolika neum-ščina je nemškutarenje v šoli. Ko sem doma še v šolo hodil, dokler so Slovenske gorice spadale še pod Sekovsko škofijo, smo se morali v šoli učiti: „was ist ein Hauptvvort, was ist ein Beivvort, ein Bindewort" itd. in ako ni znal, so mu gospod učitelj nasipali s palico po rokah, da je tri dni skelelo po diani. Razumel sem še le v drugi latinski šoli to, kar so mi v glavo zabijali kot šolarčeku domače šole. Še zdaj mi je žal za isti čas, kojega sem moral potratiti pri nemškutarskem podučevanji. Žalibog, da je namen istega pruskega društva ravno tisti, kakor je bil ob času, ko sem še jaz doma v šolo hodil. Isto društvo tirja, da se mora slovenska deca ponemčiti, in to je grozno. Kar je otrok iz slovenskih maternih prs sesal, to bi moral v taki šoli zavreči, se potujčiti in sovražnik slovenskega jezika postati, t. j. pripraviti bi se moral za pruski plen, ker ravno Prusi bi radi do Jadranskega morja svoje kraljestvo razširili, t. j. Avstrijo bi radi razdrli, kar pa mi prostovoljno ne bomo pustili, ter tudi naše mladine tujcem ne bomo izdali. Mi ostanemo Slovenci, vdani našemu presvitlemu cesarju in se nočemo njemu izneveriti ter tudi ne otrok izdati, kakor to storijo Judeži, temveč je hočemo v slovensko šolo voditi, da se izurijo in izgoje za vero, domovino slovensko in cesarja našega. Potreba je nastala, da se je šola na Remšniku razširila, ker je premnogo otrok bilo za le eden razred. Premišljevali smo, kako bi se dalo to doseči, da prebivalci ne bi bili preveč mučeni. Prosili smo prvič našega presvitlega cesarja, da nam nekoliko podarijo, in naša prošnja ni bila zastonj, bila je milostno uslišana in dobili smo 200 gld. za našo šolo. Hočemo Njim zato hvaležni ostati do slednje kaplje krvi iu našo zahvalo tudi ustmeno izraziti. Toraj: Živio milemu našemu vladarju. (Navdušeno zadoni po šolski sobi trikratno „živio".) Dalje smo prosili podpore od deželnega štajar-skega odbora za (1000) tisoč goldinarjev brez obresti. Pa deželni odbor nam je prošnjo odrekel. Ni nam dal ničesa. Bolelo nas je to odrekanje, a potrlo nas ni. Obrnili smo se z velikim zaupanjem na družbo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. To je slovenska družba za šole, v kteri vsak ud plača na leto 1 gld. Z nabranim denarjem se podpirajo narodne šole. Ista družba nam je blagovoljno obljubila pomagati s (1000) tisoč goldinarji. (Konec prih.) Domače novice. („Sokol") ima nocoj v čitalničnem steklenem salonu strelanje. Kdor hoče še lahko pristopi. Danes bodo dobiti jako lepe reči, ki jih bo kupilo društvo samo in darovalo najboljšim strelcem. (Kmetijsko potovalno predavanje v Boštanji) ima tajnik c. kr. kmetijske družbe gosp. Gustav Pire v nedeljo 21. t. m. zjutraj ob 7. uri. Predavanje, ki je bilo naznanjeno v tem listu za 24. oktobra t. 1., je moralo izostati zarad procesije v Boštanji. — V nedeljo 21. t. m. popoludne ob 8. uri predaval bode pa gosp. Pire vsled vabila sevniške kmetijske podružnice v Sevnici na Štajarskem. (Volilce Postojnsko-Logaškega okraja) vabi izvrševalni odbor kluba narodnih poslancev na volilni shod, kteri se bode vršil v nedeljo 21. novembra ob 4. uri v Postojni v gostilni gospoda Vičiča. Predstavljali se bodo pri tem shodu kandidatje za deželni in državni zbor. (V Loškem potoku) se je danes ob 4. uri in 10 minut slišal močen potres, ki je trajal komaj 1 sekundo. Kakor se more v naglici človek zavesti, je šel menda sunek od severo-zadada proti južnemu vzhodu. — V velikem altarju farne cerkve že stoji krasna slika sv. Lenarta, ki dela vso čast slikarju Petru Ogrinu iz Vrhnike. (V Logatcu) so prijeli postopača, ki je že silno veliko sveta videl. Pravi, da je bil svoje dni maši-nist in se je iz Novega Jorka v London vozil. Blizo angleških obal razbije se mu nekega dne ladija in je 200 ljudi pri tistej priliki vtonilo, on sam je pa zgubil 700 gold. Doma je pa na enem Avstralijskih otokov. „Laib. Ztg.", kterej smo to novico povzeli, pravi, da bi mož vtegnil blazen biti ali pa simulant. (Pisar,) ki je vešč v notarskih delih, dobi takoj službo proti mesečni plači 30 goldinarjev pri gosp. J. Plantanu, c. k. notarju v Zatičini. (Nekaj za zimo). Vsakemu, kdor ima po zimi zunaj opraviti, se primeri, da se mu obuvalo premoči. Mokrega obuvala ne obešaj ali ne postavljaj k peči, temveč nasuj vanj polno ovsa ter nasuto obuvalo postavi pod klop ali kam v kot. Oves potegne vso mokroto mi se, vsled česar črevlji lepo mehki ostanejo in pa ne skrčijo se ne, ker tega napet vložen oves ne dopušča. Kdor ne verjame, naj skusi. (Razpisana) je služba okrajnoobčinskega zdravnika v Konjiči v Hercegovini. Plače je 1200 gld. stanarine pa 150 gld. na leto in se plača vleče vsak mesec naprej. Politične komisije in sodnijske funkcije se mu bodo posebej nagradile. Imeti mora domačo lekarno in zdravila po določeni taksi prodajati. Za vsak obisk bolnikov v mestu spodobi se mu 35 kr. podnevi, 50 kr. ponoči; če gre pa venkaj iz mesta v področje domačega okraja, pa 3 gld. in pa voz ali pa konj za ježo. Konjiške reveže mora zdraviti brezplačno. Prebivalcev je v Konjiči 1520; mesto stoji ob veliki cesti Sarajevo-Mostar. Od Mostarja do Konjice je 80 kilometrov od Sarajeva pa le 60 km. V okolici se gradi ravnokar železnica. Prosilec mora biti doktor vsega zdravilstva in naj prošnjo vloži do 10. decembra na okrajni urad v Konjiči. (Pošta in brzojav) združena sta od 16. t. m. v Nabrežini na Primorskem. Služba je samo dnevna. (Kolere) ni več ne v Trstu, ne v Istri ne na Hrvatskem in kar so delegacije v Budapeštu, jo tudi v madjarski metropoli ni več. Razne reči. — Na svetu ni vse slabo in sprideno, veliko je tudi dobrega; je bilo, pa je tudi še sedaj. — Poglejmo le v našo Ljubljano. — Ves pretekli teden so bile v cerkvi čč. oo. frančiškanov dvakrat pridige, zjutraj ob 5. uri in zvečer ob 6. uri na ta način, kakor so o sv. misijonu. častiti oo. govorniki se niso naveličali opominjati, niti ljudje poslušati, vsak dan je bila cerkev gosto natlačena, posebno pa zvečer, ko so prišle delavke iz smodkarske tovarne. — Procesije za sveto leto so bile v Št. Jakobski fari pretečeno nedeljo teden, t. j. 6. t. m., a to nedeljo so bile v stolni fari sv. Nikolaja. Ljudi je bilo toliko, da je minulo skoraj četrt ure, preden so zadnji stopili v cerkev, ko so šli po cerkvah odločenih za obiskovanje v svetem letu. Veselo in spodbudno v našem mestu je tudi to, da se ljudje v svojih oporokah spominjajo cerkva in sirotišč, tako n. pr. Vincencijeve družbe, ki skrbi za reveže, kterih je dandanes vedno več, posebno pa zapuščenih sirot. Marsikaj lepega in hvalevrednega bi lahko navedel iz našega mesta, za danes naj bode to dovelj, da pošteni ne opešajo pri svojem prizadevanji razširjati božje kraljestvo na zemlji in ne obupajo, videti, da je njih prizadevanje dostikrat brez sadu. Na svetu je pač tako, kakor je zapisano v sv. evangeliji: ljulika in pšenica, oboje raste skupaj do časa žetve. — Nesrečna Bolgarija! Vsled lanske vojne je žrtovala Bolgarija vse, kar je ji bilo mogoče in tako prišla do skrajne meje uboštva. Bila je pred vojno po dunavskih mestih kupčija jako živahna, a sedaj je soparna tihota, kteri navadno gospodarski polom sledi. Pridelalo se je letos manj, nego druga leta; veliko zemlje je ostalo neobdelane, in kar je bilo obdelane, je le malo obrodila. Dasiravno je bolgarska zemlja bolj rodovitna, nego srbska ali rumunska, vendar primanjkuje vsled vojne bolgarskemu kmetu živina, s ktere pomočjo bi mu bilo mogoče zemljo dobro obdelovati. Ker je položaj v tej deželi še vedno jako negotov, prodajajo prebivalci svoje posestva za vsako ceno. Meščan in kmet propada, vsakdo hrepeni po trajnem miru. Da sta vlada in regentstvo o vsem tem dobro podučena, se razume, in temu je tudi pripisati, da se v najnovejšem času trudita, Rusom v vsem vstrezati. — Ljudska štete v na Pruskem je bila 1. decembra 1885 in „Statist. Corr." piše, da je sedaj na Pruskem 1287 mest. 12 mest ima več nego 100 tisoč prebivalcev, 14 od 50 do 100 tisoč, 6 od 40 do 50 tisoč, 12 od 30 do 40 tisoč in 38 od 20 do 30 tisoč prebivalcev. Število mest se v 15 letih ni spremenilo. — O denarnih razmerah na Francoskem piše „Journal Officiell" sledeče: Dohodki v zadnjih mesecih so bili za 61,095.850 frankov nižji, kakor so bili nastavljeni v proračunu, in manjši za 35,515.800 frankov, kot v isti dobi lanskega leta. — Dalje omenja list nesreč, ktere so zadele južno Francijo po velikih povodnjih, in pravi, da je tudi na Francoskem največi vzrok povodnjim neusmiljena sekira, ki gozde opustošuje. Za nasade nejjskrbi nihče in vsled tega vsak potoček naraste v dereČo reko, ter prinaša s sabo kamenja in peska in zasipa z njim rodovitna polja in travnike, po gorah štrlč gole pečine, dež naglo prižene vodo, in v kratkem času je vse uničeno. Tako je povsod, ker ljudje ne prestopajo zakonov narave. , — Gibanje na Sueškem kanalu. Na Sueškem kanalu se izkazuje to leto nazadek memo preteklega leta. Poslednja naznanila se tako glase: Meseca oktobra leta 1886 je šlo po Sueškem kanalu 235 ladij, a lansko leto v tem času 273; prihodka je bilo 4,510.000 frankov, a leta 1885 4,966.957 frankov. V prvih desetih mesecih tega. leta je šlo po kanalu 2621 ladij, a pretečeno leto v tem času 3093 ladij; dohodka je bilo 47,522.429 frankov proti 52,438.913 frankov leta 1885. Številke dokazujejo, kako je kupčija to leto padla. — Prebivalstvo v Ameriki. V severni Ameriki je 56 milijonov ljudi; domačinov je 49, a samo naseljencev je 7 milijonov. Murinov je n. pr. toliko, kolikor inostrancev, od teh je zopet britanskega debla skoz 10 let od leta 1870 do 1880 priselilo se poprek po 200.000 vsacega leta, a leta 1882 789.000, med temi je odraslih od 15. do 40. leta 60 odstotkov. Ako se vzame ljudska vrednost po oni'ceni, kakoršna je bila prej za spretnega suž-njega, namreč 1500 dolarjev, tako so ti prišleci v denarjih vredni 1420 milijonov goldinarjev, ako se pa ostalih 40 odstotkov ceni samo po 1000 dolarjev na osebo, tako znaša to zopet 630 milijonov gold. Nadalje se sme računiti, da je že vsak naselnik imel v gotovini poprek računjeno 125 dolarjev, tako bi predstavljala ta emigracija 1. 1882 2250 milijonov. Ker pa ni vsako leto tako preseljevanje, se vendar more reči, da ta poprek v enem letu več znese, kakor prihodki vseh zlatih in srebernih rudnikov zemlje. Še več, kakor gmoten dobiček, je pa prirastek omikanih ljudi, ki so iz tega ali onega vzroka zapustili domovino. Telegrami. Dunaj, 17. nov. „Wr. Ztg," sporoča, da je šel ^poročnik Ludolf v pokoj. Cesar mu je izrekel svojo polno priznanje za izvrstno in zvesto službovanje državi. Dunaj, 17. nov. Kakor listi sporočajo, je grof Jan Tarnovski imenovan za deželnega maršala v Galiciji. Budapešt, 17. nov. Včeraj je avstrijski budgetni odsek po predlogu poročevalca P o k 1 u k a r j a sprejel proračun skupnega finančnega ministerstva in najvišjega računskega dvora: dalje predlog poročevalcev naprositi avstrijskega finančnega ministra, da pojasni proračun za carino, z namenom, svoto carinskih dohodkov zvikšati. V ogrskem odseku je ministru zunanjih zadev An dr as s y pomenljivo ugovarjal o trocarski zvezi, konečno je pa vendar priznal svoje soglasje z Kalnokyjem. Jutri razpravlja avstrijski budgetni odsek proračun unanjega ministerstva, v petek vojni ekstraordinarij, v soboto bo javna seja. večji del prihodnjega tedna pa zborovanje. Umrli so: V bolnišnici: 13. nov. Jakob Kos, gostač, 80 let, katar v črevesu. Tujci. 15. novembra. Fn Maliču: M. Freiburg, igralec, z Dunaja. — Her-lieh, Sotelsclieg in Kornitzer, trgovci, z Dunaja. — Gustav Goldseheider, potovalec, iz Kernova. — Alojzij Subie, podobar, iz Poljan. Pri Slonu: Michaelus, potovalec, iz Frankfurta. — Sruh, Wenzl, Fiselier in Littmann, trgovci, z Dunaja. — Otto Goebel, trgovec, iz Fueda. — H. Iselstoger, trgovec, iz Blu-denca. — Peter Golisch, trgovec, iz Novi sada. — Martin Dežela, trgovec, iz Idrije. — Homann, posestnik, iz Radovljice. — Anton Koblert, vodja, iz Koroškega. — Frane Jasehi, inženir, iz Pulja. — Schiikri in James, zasebnika, iz Reke. Pri Bavarskem dvoru: J. Kozjek, krčmar, iz Lesc. Pri Avstrijskem caru: Emil Tinkel, potovalec, z Dunaja. — Karol Biseri, bukvovez, s hčerjo, iz Ljubljane. Vremensko sporočilo. O š Čas Stanje Veter Vreme t- 9 |S« S © (M *» S « " o opazovanja zrakomera v mm toplomera po Celziju 16. 7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zvec. 734 63 733-63 735-28 + 6-4 +13 6 + 6-6 sl. vzh. sl. jzap. sl. zap. oblačno del. jasno jasno 800 dež Dopoludno oblačno, čez dan jasno; jasna noč. Srednja temperatura 8 9° C, za 5'3" nad normalom. I)iinnjska borza. (Telegratično poročilo.) 17. novembra Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna „ 5% „ 100,, (s 16% davka) 4% avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke Kreditne akcije ..... London ....... 8rebro ... Francoski napoleond. ..... . Ges. cekini .... JSemške marke 83 gl. 60 kr 84 „ 65 113 . 55 101 „ 20 870 „ — 284 „ 80 125 „ 75 » 9 „ 94 rt 5 „ 94 _ 61 „ 62'/, Tržne cene dne 17. novembra t. 1. gl- kr. - IE kri Pšenica, hktl. . . . 6 87 Špeli povojen, kgr. . Surovo maslo, „ — 641 Rež, „ . . . 4 87 _ 85 1 Ječmen, „ ... 4 22 Jajce, jedno „ — 3 Oves, „ ... 2 76 Mleko, liter .... — 8 Ajda, „ ... 4 22 Goveje meso, kgr. . — 64 Proso, „ ... 4 22 Telečje „ „ . — 56 Koruza, „ ... 4 71 Svinjsko „ „ . — 58 Krompir, „ ... Leča, „ ... 2 78 Koštrunovo „ „ . — 30 9 — — 40j Grah, „ ... 9 — Golob ..... _ 17j Fižol, „ ... 10 — Seno, 100 kgr. . . 2 78 Maslo, kgr. . Mast, „ — 90 Slama, „ „ . . 2 78 _ 68 Drva trda, 4 Q mtr. 6 10 i Špeli svež, ,, — 52 „ mehka, „ „ 4 — Naprodaj je tarisie® M pridelek iz leta 1885, ki ima 21 stopinj, liter po 50 kr. pri grajščinskem oskrbništvu na Raki na Dolenjskem. IV čast presv. Trojici. J Sveta maša, zložil in založil ter posvetil blgrd. gosp. Antonu Foersterju skladatelj Ignacij Hladnik. _ Na prodaj v ^Katoliški Bukvami" v Ljubljani po 60 kr. (10) Žrebanje že prihodnji mesec. K ^ K 'K K a hM. Msld. 1K1 Glavni dobitek v gotovini gld. 50.000 gld 10.000 gld., 5000 gld. z odtegljajem 20« 478i-t'>.iiia -Ooi*loa. zjutraj zjutraj dopoldne zvečer zvečer Nabrežina . Odhod 4-— 8- 9 10- 8 5-/: S 10- Gorica . . . Dohod 6-40 9- 4 1123 6-59 11-37 zjutriy zjutraj popoldne zvečer zvečer Gorica . . . Odhod 5'— 9-24 4-45 8- 9 10-30 Nabrežina . Dohod 6-41 10-41 6-52 9- 8 — Zulani Most-Zagrob. Zidani most Zagreb . . Zagreb . . Zidani Most Pragcrsko Odhod Dohod Odhod Dohod zjutraj zjutraj popoldno zvečer 4- 5 4-40 12-50 5-15 6-51 9-30 4-23 zjutraj popoldne zvečer 8-25 1-33 801 dopoldne 10-59 4 21 12-33 8-00 zvečer 10-28 Prngerslio—Kaniža. !.....Odhod Kaniža........Dohod Kaniža........Odhod Pragcrsko.......Dohod zjutraj zjutraj zvečer '3-35 9-35 8-10 popoldne 617 L15 popoldne zvečer 2-45 11-20 612 1-28 11-35 zjutraj 5-20 8- 7 Marilior-Celovoc. dopold. popold. ..... Odhod 915 3- 5 poj old. zvečer ..... Dohod 1-52 7-30 popoldne zjutra ..... Odhod 1-55 8- zvečer popoldne .....Dohod 6 — 12 10