V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. „ pol leta . 3 „ 30 „ „ četert leta . 1 „ 70 „ 1 mesec . , — „ 60 „ Po poiti: Za celo leto . 7 for. 50 kr. n pol leta . 3 „ 80 „ n četert leta . 2 „ — „ i, mesec . . — „ 70 „ „Živi, živi duh sit venski, bodi živ na veke!" Nar. pesem. Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (stempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. St* S S* V Celovcu v sredo 4. julija 1866. Tečaj II* IN asi nas p r otn iki. Na jugu in severju, proti jutru in večeru sloje nasprotniki naii. Na jugu so Tali jan i, ki si hočejo napraviti veliko kraljevino, zedinjeno Italijo. V ta namen so nas napadli že leta 1859 in iz presvitle krone našega cesarja ukradli žlahtni kamen: Lombardija -- ena naj lepših in najbogatejših dežel — ni več naša! Pri tem ropu pomagal jo Talijanom francoski cesar Napoleon. — Komaj pa je minulo 5—6 let in že spet stegujejo svoje dolge perste po drugej našej deželi: Benečijo ho-čeio nam vzeti. To je naš sovražnik na jugu. Na severju napihuje se Prus, ki je celo svojo deržavo le nakradel, zdaj tu zdaj tam kak kos ptuje zemlje popadel in pritisnil k svojej deržavi, — tako je nav stala pruska kraljevina. Pa Pruska mora še veča biti, pruska žeja po ptujej zemlji še ni ohlajena: celo Nemčijo hoče gladni Bismark pogoltniti iu pruskemu kralju staroslavno krono nemškega cesarja na glavo posaditi. Avstrija tega ne more pripustiti, da bi se Pruska tako razširila in nam še bolj nevarna postala mala gledaje na stareaveze in pravice. Zatorej se je vnela vojska: Prus je naš sovražnik na severju. Pa ta dva neprijatelja naša na jugu in severju si bota gotovo rogove odbila: Talijani so bili kervavo tepeni pri Kustoci, Prusi pa skušajo naše meče in puške ravno zdaj, — ta dva neprijatelja nam ne delata toliko skerbi, — naj nam sperva tudi ne gre vse srečno po našej volji in želji in naj se njima tudi še tretji — njun podpihovavec in glavar — Napoleon pridruži, vseh vkup se ne bojimo, — na koncu bode gotovo zmagala Avstrija. Pa imamo še drugih nasprotnikov in sicer proti jutru in večeru. Proti jutru so Madjari, ki se tako obnašajo, da se za prihodnjost res tresemo. Kam pridemo, ako Madjari nočejo na Oger-skem spoznati niti Slovanov niti Romanov niti Nemcev? Hervatje so rade voljo poslali svoje može v Pešto, naj se razmere nied njimi in Madjari zravnajo in bratovska zveza med obema napravi. Pa hervaški Poslanci niso opravili ničesar in se vernih v Zagreb s to obljubo, da nikoli več ne grejo v Pešto. Tudi romanski in serbski poslanci na deželnem zboru v Pešti ne morejo opraviti ničesar in so si v roko prisegli, v prihodnjem deželnem zboru z zedinjeno močjo krepko se naproti staviti madjarskim pre-napetnežem. Slovani in Romani bojo danes ali jutri skočili Madjarom^v lase, to je, kar nas zelo skerbi in boli. Se nismo pozabili, koliko kervi se je leta 1848 prelilo na rodo-vitnej zemlji ogerskej. Najhujša je domača vojska med brati in sosedi, — Bog nas je obvari! — Pa tudi proti večeru vstajajo černi oblaki, ki nam ponujajo hudo vreme : N emško Vprašanje je, ki nas tudi skerbi. Na Palači nemške zveze že vihrd černo-rudeče-vumeno bandero in časniki pripovedujejo, da bode vojska nemško - zvezinih dežel nosila nemško trikoloro ali zastavo. Pa za to nialo maramo ; — le nemški časnikarji na den spravljajo, kar si njih nemška serca želč. Kar nas veliko bo'j skerbi, je le to, kar se piše in govori o nemškem zboru ali parlamentu. Res človek ne ve več, kam bi se djal, ako prebira nemške in madjarske časnike. Spet se je jel razlegati stari glas, kije 1. 1848 Avstrijo pripravil v toliko nevarnost: „Ni več Pruske, ni več Avstrije — le ena edina in svobodna Nemčija11! Tako se časniki derznejo pisati na Dunaju, v poglavitnem mestu tiste velike in staroslavne deržave, v kterej prebiva več kot 24 milijonov nenemških in nemadjarskih narodov, — in ti ravno zdaj — zdaj ščurkoma prelijajo svojo drago kri! Menda Nemci in Madjari v mislih imajo leto 1848 spet ponoviti, Avstrijo na dva kosa raztergati, poglavitno mesto Dunaj narediti v malo mestice na meji, preslavno rodovino našo posaditi med dva stola, stvariti pa veliko Nemčijo in slavni Magyarorszdg. Pa tako delajo le posamezni politikarji in časnikarji, — visoka vlada je gotovo vseh drugih misli, vlada naša je najpred avstrijan-s k a! Prav je, da se Pruska dobro potolče, prav je, da se nemška zveza po potrebi sedanjih časov prenaredi. Tega pa nikoli ne bomo verjeli, da bi za Avstrijo dobro in koristno, ja le mogoče bilo, imeti dva parlamenta ali deržavna zbora, enega na Dunaju, druzega pa na Nemškem Bog ve kje. Zatorej smo v skerbi in strahu: Nemci in Madjari po časnikih trobijo v en rog, njih glas je mogočen in prijeten; naj torej visoka vlada gleda in skerbi, da Avstrija škode ne terpi! Nimamo nasprotnikov le zunaj na jugu in severju, imamo jih tudi znotraj proti jutru in večeru, — na obojne je treba skerbno in tenko paziti, — nevarna sta Avstriji oba, najnevarnejša sta pa še notranja ! Dežele notranje-avstrijanske. Iz Celovca. (Prazen strah; ranjeni; kolibe; konec šolam; nesreča; žetev; planinski lovci). Od severnega bojišča ne dohajajo nam tako veseli glasovi, — naši se pomikujejo nazaj, Prušaci ali Prusi pa za njimi. Vse se čudi, zakaj da naša velika armada ni sovražniku ubranila stopiti na našo zemljo; dalej se vse čudi, zakaj da se ni na Češkem ljudem dovolilo orožje in napravila černa vojska; ljudje so za orožje prosili in še prosijo, pa nimajo kakor gole pesti, da bi se branili. Čehi so znani junaški korenjaki in bili bi Prušakom že pokazali. Tudi nam se vse to čudno zdi, pa vendar mislimo, da naš slavni vojskovodja Benedek že ve, kaj in zakaj to dela. Vsako uro pričakujemo novih veselih novic. — Iz Laškega nam dovažajo ranjene; v nedeljo jih je železnica pripeljala sto, v pondeljek spet toliko in govori se, da jih dobomo den za dnevom vseh vkup 800 — 1000. Ljudje jih res prav prijazno in miloserčno sprejemljejo: na kolodvoru ranjence čakajo gospč, ki jim ponujajo ysakover8tnih hladivnin in okrepčevav-nih pijač, jih čakajo zdravniki, ki jih obožujejo in zdravijo; pripravljeni so vozovi in nosila, na kterih se bolniki vozijo ali no- sijo v mesto v nalašč za to napravljene kolibe ali barake. Velika njiva na južnej strani vojaške bolnišnice blizo križne gore se je hitro posekla in postavile so se za ranjene velike barake. Ta naprava se ljudem kaj pametna dozdeva in bolnikom menda prav dobro de. Tudi šole se bodejo v osmih dneh vse končale, da se dobojo šolske hiše za vojaške potrebe: glavne, realne in gimnazi-jalne šole se končajo vsaj do 15. tega meseca; na realki je konec 11. julija. — Minulo saboto je okoli dveh popoldne nad celovško okolico privihrala huda nevihta; piš je bil strašen, dež je ščurkoma lil, toče pa vendar ni bilo — šterkala je malo pa vse brez škode. Ali druga nesreča se je zgodila: ubilo je dva človeka. V Otočah (Weid-mansdorf) je ravno nek kmet seno domii peljal; zabliskne se in strela vdari v voz, moža in konja ubije, celivvoz pa zasmodi. V Dšinjah (Tessendorf) Št. Jurške fare ubilo je človeka, ki je na njivi turšico zaarjal. Od toče smo od drugih krajev tudi že slišali; v Steuerbergu blizo Terga je vse potolčeno. Okoli Celovca pa šerpi in kose kaj veselo poj6 in žetev je prav dobra: je veliko snopa in snopi so težki. Imamo torej spet jesti;' da bi le tisti mraz ne bil potegnil, letina bi bila povsod prav dobra! — V ponedeljek so jeli nabirati planinske lovee; nabrali so jih pervi dan 52 in z musiko jih peljali v kosamo; so pa to ljudje iz vseh vetrov svetd. Iz Celjn. *** (Stara pesem pa žalostna). Slovencem in Slovanom sploh se nočejo prikazati boljši časi. Znano je, kaj da je vse minister Bach vzlasti štajerskim Slovencem očital. Slišali smo iž njegovih ust kaj čudne reči. Slovencem manjka „osterreichisches Bewusstsein", oni le kujejo v svojej glavi nevarne „Hintergedan-ken“, in le na ločenje mislijo. Tako terda se je Slovencem godila, da so poslanci 1. 1849 iz Slovenje - štajerskega posebno pismo poslali ministru notranjih zadev. To pismo, v kterem se spodbija vse, kar se Slovencem očita, to pismo se konča tako le: „Naj bo zadosti ta kratki popis v prepričanje gospodu ministru, da vsako naznanilo, ki čast in udanost Slovencev žali, ni druzega kakor izmet peklenskega zavida, ki izvira iz mamljive zavesti lastne hudobije". Pa te resnične in krepke besede niso nič zdale: Bach nam je ostal vselej nasprotnik. Žalibog da nas Slovence še zdaj imajo na sumu; ne bomo starih dokazov ponavljali; le to, kar se je ravno te dni po našem mestu govorilo, dozdeva se nam potreba svetu oznaniti. Hodil je te dni žan-darmerijski stotnik, gosp. Baron Egg, po doljnem Štajerskem, in opravljal svoje vradne dolžnosti. Prišel je bil tudi v Celje; kaj je imel opraviti za gotovo ne vemo, ali to je se je na več krajih pripovedovalo. Gosp. stotnik je namreč bil pri enem najviših tukajšnjih c. k. uradnikov in mu je menda na uho povedal in na tihem zaupal, da ga je sam deželni poglavar baron Mescčry poslal in mu naročil, naj pozve, kdo da kaj vodi gibanje Slovencev v Celju, ali s« kdo in kteri uradnik udeležuje pri tem slovenskem gibanju. Že večkrat se je slišalo in govo- rilo, da se na Slovence bistro pazi, da se pošiljajo tu in tam znani „berichti44 na više oblasti. Pa mi Slovenci, ki nam tudi nobena trohica ne dela na vesti nobene poteže, ki smo se v besedi in djanju skazali kot zveste cesarju in deržavi, — nismo marali za take lažnjive čenčarije. Zdaj pa, ko so časi tako nevarni in se tirjajo od nas tolike daritve, ne moremo in ne smemo več molčati. Mi tirjamo, da se nam dokaže le černo za nohtom, kar sili naše oblasti, da nas Slovence tako pasejo. Omilujemo vise oblastnije, ako jim morebiti stara birokracija take „be-riehte“ pošilja in ž njimi nas Slovence ovaja in čemi. Kar mi Slovenci od Avstrije tirjamo, je samo to, da se nam cesarska beseda o narodnej ravnopravnosti vsaj enkrat vresniči. Kar pa mi za Avstrijo in preslavno našo cesarsko hišo darovati hočemo, je kri in življenje. Po postavnem potu se bomo potezali za narodne pravice in do smerti zvesti in terdno stali za Avstrijo, v kteri nam je zagotovljeno narodno naše življenje. Tako smo in bomo govorili in delali za Avstrijo; če temu ni taka, naj se nam dokaže in spriča; če se pa to ne more, naj nas nikdo ne ovaja, sumniči in černi. Goreli smo Slovenci in gorimo iskrenega in lojalnega domoljubja, — naj nam tega žlahtnega čutja nikdo ne kazi in ne mori! iz IJublJaue 1. julija. A. B. (Prva zmaga, obrekovalci in njihovo govorjenje; kako naj se izrazu je radost in veselje?) Prva slavna zmaga naše junaške armade na južnem bojišču je zbudila po vsem mestu veliko veselje in radost. Povsod se je govorilo le o tej slav-nej bitki, v kterej se je prelilo tudi veliko slovenske krvi, kajti v junaštvu ne zaostaja Slovenec za nobenim narodom ! Le misel na veliko število padlih junakov je kalila morda pri enem ali drugem vsaj nekoliko občno veselje. Radost nad zmago pa je bila splošna, akoravno bi jo nekteri tu-kajšni znani gospodje kaj radi pripisavali samo sebi in svojim pajdašem! Kmalo so jeli brusiti svoje obrekovalne jezike, češ, da Slovenci se nič kaj ne veselč zmage, da so še celo žalostni, ker so naši zmagali! Tem gospodom se še vedno sanja, da oni imajo samotržje patriotizma, da oni so edini patrioti, vsi drugi pa da so sami puntarji in malopridna drhal. Pa kaj bi se človek jezil, saj vemo, da obrekovanje je element teh „vitezov žalostne postave'1; pametni in spre-vidni človek se jim mora le smejati, Naj le Besednik. Princ Fric Kori, viši poveljnik I. oddelka pruske armade. Princ Fric Kori Nikolaj, bratranec ali sinovec pruskega kralja, je poveljnik ruske armade, ki se zdaj zoper Avstrijo ojuje. V šlesvik- holštinski vojski je bil sperva imenovan viši poveljnik zedinjene nemške armade zoper Dance; ali izročili so potem to poveljstvo maršalu Wrangel-u. Princ Fric Kori N. se je rodil 20. marca 1. 1828. V pruski vojski je bil general konjištva in poveljnik 3. arinadinega oddelka. Neko posebno ime si je pridobil še le takrat, ko je izdal knjižico pod napisom : „P. F. C.44, v kterej kara vredbo nemškega vojaštva, zlasti pa hudo obsoja in zavrača prusko junkerstvo ali plemstvo. Od one dobe je bilo sploh dolgo vse tiho o njem. Hvali pa se njegov značaj, kakor se tudi govori, da ui bil najvišim mestom pri dvoru neki nikoli poseben ^prijatel. On je mož krepke volje in velike serčnosti. Kraljevič Fric Korel, viši poveljnik II. oddelka pruske armade. Princ Fric (Vilhelm Nikolaj) Korel, kraljevič- na»lednik pruskega prestola, ro- — 210 — brusijo svoje strupene jezike, kolikor hočejo, enkrat si jih bodo že odbrusili! Posebno radi se spravljajo nad narodne družbe, ktere so jim hud trn v peti. Samo eno vprašanje bi še stavili tem gospodom, kako namreč mora človek izrazovati in naznanjati svoje veselje? Morebiti bi morali Slovenci po ulicah okoli plesati in kozolce prebračati, da bi bili ti neverni Tomaži do dobrega prepričani ? Dobro bi bilo ko bi eden teh „patriotov par exellcnce44 spisal kako knjigo o tem, kako da se veselje na znanje daje, da bi Slovenci vendar vedeli, kako se tem gospodom vstre-že. To pa vemo, da teh inožiceljnov nobeden ni plesal po ulicah ali da bi bil celo kozolce prekliceval, temveč da so lazili ravno tako čmerni v svoje pisalnice ali pa po družili opravilih, kakor prej, ker veselje in radost je le stvar srca in občutka in se še na obrazu ne more zmqrom brati. Zatorej naj pa ne razglašajo tako nesramnih laži, kterih dokazati bi nikakor ne za-mogli! iz Železnikov. --?— (Veselje. Pobožnost. Želja.) Naj z naročnino vred nekaj malega tudi „Slovencu41 pošljem. Danes 27. junija se je razglasila pri nas vesela novica, da so naši 24. j. Talijane pri Ku-stoci popolnoma premagali. Živila junaška armada ! Bog daj na jugu in na severu srečo našim vojakom, da ohranijo srčnost in zaupanje v svoje voditelje, — potem se nam gotovo tudi Francozov ali kterega koli sovražnika ni treba bati. Ljudstvo se ve da je kakor povsod, tako tudi tukaj, zelo v strahu pred prihodnjostjo. Komaj se je sem in tje malo bolje kazati začelo, evo pa se je vnel plamen vojske, ki bode sovražnikom izpostavljene kraje kaj pa da najhujši, vse pa gotovo bolj ali manj hudo zadela. Treba je tedaj vsem Boga goreče prositi, da bi nam okrajšal vojskine reve in nadloge. Za izgled naj povem (mislim, da mi tega nihče ne bo zameril), da tukajšnji šolarčelii vsaki dan skupaj pred Marijnim oltarjem lavre-tanske litanije molijo, da bi nam Marija zmago sprosila in da bi se vojska skorej slavno končala. Tudi cufanje se kolikor mogoče pripravlja. Revni smo sicer, ali pomagamo radi in voljno, kolikor le premoremo. Konečno naj pa izrečem še to željo, naj bi po slavnih zmagah tudi naši deržavniki pravo zadeli in vsem tako zelo darežljivim narodom pripomogli k njihovim pravicam, da bi, ker jih teže enaka bremena, vživali potem tudi enake pravice, to je, da bi v vsem in pov- dil se je 18. oktobra 1. 1831. Po dokončanih šolah v Berlinu in Bonu šel je večkrat na daljna potovanja, tako n. pr. v ju-trove dežele, v Italijo itd., kjer se je učil poznati tuje narode, njih šege in navade ter napredek v dušnem in telesnem oziru. V deržavno službo je stopil kot namestnik ali poglavar na Pomoranskem in je bil tedaj v vojski ali armadi generallajtnant. Zdaj mu je izročeno više poveljstvo 2. oddelka pruske armade vdoljni Sleziji. Govori se o kraljeviču, da je značajen in resen mož. Prusi si mogo obetajo od njegove vojaške vednosti. General Jožef Garibaldi, viši poveljnik italijanskih prostovoljcev. Med vojskovodji naših časov slovi tudi italijanski general Garibaldi. Njegovo ime je zdaj morebiti najbolj znano po ce-lej Evropi, čemur se ni prav nič čuditi, ako se pomisli njegovo razburkano življenje. Garibaldi se je rodil 1. 1807 v zdaj francoskem mestu Nici. Zgodaj že je stopil v omorsko službo. Gotovo je, da je bil že o mladeneč republikanskega duha navzet, ktereinu je potem zmiraj zvest ostal. Po 1. 1830, ko se je po francoskem puntu meseca julija v celi Evropi nov politišk duh zbu- sod popolnoma enakopravni bili. Pravica je podloga deržavam ! Oti bohinjske meje A (Letina. Vojska. Govorica). Naj se tudi jaz enkrat kaj v „Slovencu" oglasim. V Bohinju bonio imeli, če Bog da, še koj dobro letino. Žita prav lepo stojč, in tudi sena mislim bo precej. Na uni strani Save ga bo pa prav pičlo, zlasti detelje se bo malo malo naselilo. Bog nas varuj hudih nesreč, josebno vojske! Tu se sicer ne bojimo La-iov, ali če bi se vendar kdo prikazal, posvetili mu bomo Bohinjci gotovo dobro, da bo vedel kod in kam. Še tega sc nam manjka! — Iz Ljubljane slišimo, da se g. Zavašnik menda neizrečeno boji perve kon-sistorije, ker je vse in po vsej pravici zoper njegovo glasovito okrožnico, — on pa neki mora kot poročevalec ali referent pervi o tej ljubi ali neljubi reči govoriti. Nekteri še celo hočejo vedeti, da misli zavolj tega resignirati, kar pa ne verjamemo, ker taki gospodje, kakor jo on, mislijo, da bi se brez njih svet berž poderl! Nekteri pa pravijo, da bo rajši spet plajšč po vetru zasukal, kar pa spet ne moremo o tako (!) značajnem možu misliti. Najboljši je, da gre, kakor da bi ves narod škodo terpel! iz linltnrhla, 28. junija. Za vojaške ranjence kaj darovati, šteje si tudi naš okraj v posebno čast in dolžnost. Zavoljo tega je sklenil napraviti dve bolnišnici, eno v Tominu, drugo pa v Kobaridu, vsako z desetimi posteljami. Okrajni zdravnik bo brezplačno ozdravljal v Tominški bolnišnici, naš občinski zdravnik pa ravno tako v Ko-baridski; vsa druga postrežba bo na stroške celega okraja. Verb tega so obljubile nektere bolj premožne hiše, kakor v Tominu in njegovi okolici, tako tudi v Kobaridu, sprejeti po enega zaceljenca pod svojo streho ter mu streči, dokler se ozdravi popolnoma. Kdor pomisli, koliko se potrosi v 3—6 mesecih z enim samim bolnikom, zlasti za živež in perilo ter ve, kako težko hodi našim ljudem za denar, mora priznati, da je daritev velika, ki jo poklada naš za cesarja goreči narod na oltar domovine. Slava takemu okraju ! iz Trata. V. (Slov. šole. Tržaški o 1 p a š e n e ka j.) Na koncu svojega zadnjega dopisa sem imenoval nektere naše ljudske šole pol miš pol tič. O taeih mislim po vsej pravici, da niso zdaj več za nas Slovence, kterim’ morejo le slov. šole dil in je zlasti Garibaldija prešinil , pristopil je k društvu, ki je pod imenom „Mlada Italija44 svojo delavnost razodevalo. Deležniki tega društva so drugod tudi znani pod imenom „Karbonarji41. Zavolj političnih namer bilo je pa ono zelo preganjano. Garibaldi je tedaj moral 1 1834 Italijo zapustiti in na Francosko iti, kjer pa ni dolgo časa ostal. Podal se je namreč ko kapitan fregate v službo tuniškega bega. Ali ta služba mu ni bila všeč zavoljo politiškil-i namer; zato jo je že čez nekaj mesecev zapustil in se potem podal v južno Ameriko. Ravno tedaj je pa nastala tamkaj vojska med urugavajsko republiko in cesarjem braziljskim. Garibaldi sc je brez pomude ponudil republikancem. Ko j e pa president Rosas zabel demokra; cijo v republiki zatirati in se je le-td proti njemu vzdignila, sestavil je Garibaldi pod imenom „italijanske legije44 posebno kar-delo od 3000 izbranih mož, ki so bili večidel odpadniki laške kervi, in se bojeval proti Rošu. Tu se je povsod junaško obnašal; zlasti pa v boju pri sv. Antonu. Ko je p® nastalo 1. 48 in se je stara Evropa skorej na vseh oglih majala, vernil se je Garibaldi v Italijo nazaj, misle, da je prisl® ugodna doba, da bi se v življenje vpeljale misli o edinosti in svobodi Italije. Pridši — 211 — v prid biti. — Slovenci tižaške okolice! Ho ganite se vendar, pomagajte si, po-tezajte se za svojo narodnost, saj niste jej že nezvesti postali; trkajte, vin bo se vam niorda vendar odprlo. — Oe naša gospoda skrbi za mesto , ne vemo zakaj da ne bi skrbela tudi za okolico v kakih si bodi zadevah. Tistih je mnogo •n razne baže, kakor je bil „Slovenec11 že zdavno omenil. Naj se pa tudi „II. Primor-jan“ ž njimi (zlasti v pogovorih) pridno peča, ker to bi morala biti njegova poglavitna naloga, da se ž njegovo pomočjo v teh krajih kaj popravi ali sploh jkaj dobrega in koristnega napravi. — Tukajšnji Slovenci bi v sedanjih časih radi imeli kak list, ki bi bolj pogostoma izhajal, kakor „II. Prim." Pa kaj se hoče? Ta stvar je za zdaj nekaj retežka iz rnarsikterih vzrokov. Brž ko ne odo segali po italijanskih listih. Skoda velika, da ni tudi lehko razširjati tukaj „Slovenca11, ki je res tako izvrstno pisan, da je yreden tacega razširjenja (slišim, da si ga je nek kmet, namreč Jože Požar v Rojani te dni naročil — to je lepo!). — Vrdel-ski ol se čedalje bolj prikupuje. Prodaja se ga prav obilo zlasti pri gostivničarju Geršt-nerju poleg tovarno, čeravno se plačuje 40 soldov za bokal (ne vrč kakor hočejo ne-kteri; vre je kaj druzega). Njegovi sovražniki so že precej zginili, kakor so tudi morali zginiti, ker ta ol se ne sme v nič de-Vati. Prikazen, da se ga tam proda vsako nedeljo in vsak praznik, kakor tudi vsako krat, kadar je glasba in lepo vreme, po 60 — 80 veder, nam to popolnoma potrja. Zadnji četertek ste bile pri omenjenem gostivničarju dve glasbi (ena hrvaška, druga tukajšnja mestna). Za vhod je vsak plačal 10 soldov. Dohodek je bil velik in pa namenjen za — uboge. To je res hvale vredno! ' „Pauper ubique jacet!“ to je: revež jo povsod zavržen! In res je! Tukajšnje Slovenke, tak6 imenovane Barškice ali Bržan-ke, ki do m d pridno kruh pečejo, in ga tukaj v Trstu za kak majhen dobiček prodajajo, so nekaj časa imele v Trstu na trgu (piazza di leguo) svoj prostor sč svojimi po-dolgastimi stoli tako lepo v redu, da jo bilo veselje jih videti. Pa zdaj, kako je tam? Namesto njih so prišli Lahi, one reve pa so raztresene tu in tam pod hišami ali kjer si bodi. Tedaj še enkrat: Pauper (Slove-Uec) ubique jacet! Tužna ti rnajka! Se »Tempo11 je to jako in ostro grajal, pa — Zastonj. 28 28. julija v Genovo ali Janov, napravil le koj kardelo prostovoljcev in se podal Ž njimi na Lombarško. Ali v bitvi pri Ku-stoci, kjer so zmagali Avstrijanci, poterla so je za nekaj časa sardinska moč. Garibaldi se je sicer še mislil na svojo roko dalje Vojskovati; ker je pa videl, da ni kos avstrijski armadi , razpustil je svojo četo v Svajco, sam pak je šel v Turin, kjer je bil Potem kot poslanec v deržavnem zboru. Ko jo pa 1. 1849 v Rimu republika oklicana Lila, spodbodlo jo to spet Garibaldija k Vojaški delavnosti. Na povabilo Mazzini-jevo podal se je tedaj v Rim, kjer se mu je Uročila obramba republiko proti sovražnim urmadam, ki so se Rimu bližale. Nastalo je kratko premirje, ki ga je Garibaldi povabil za to, da se je vergel na Neapolitance ter jih nektere krati dobro namahal. Teže delo pa ga je čakalo, ko se je zopet v Rim vernil, ki ga je oblegala francoska armada. Ni mu bilo mogoče premagati sovražnike, js toliko mu je srečno izpod rok šlo, da so je z mečem v roči s svojimi najzvestejšimi Vojaci skozi sovražne avstrijske in franco-ske trume premahal in srečno do st. Ma-Nna prišel. Ker so ga pa Avstrijanci preganjali in obdali, razpustil je svoje kardelo ter ubežal ko ribič preblečen na morje, od koder je po prestanin mnozih težavah slednjič zopet v Genovo prišel. Na tem begu mu je umerla žena njegova, ki ga je vedno Severno boj i še e. Odkar so se naši pa Prusi 27. junija na treh krajih, in sicer pri Mnihovem Gradišču, Nahodu in Osviecimu spopadli, in kakor nam bojna naznanila zdaj povedo, naši armadi v novo slavo in čast, od tistihmal se menda pčkajo in bijejo po celi dolgi meji od Po-moklov do Krakova. Pa je tudi že skrajni čas, da so se zgrabili, kajti Prusov je že sila veliko na češko zemljo priderlo, pravijo, da okoli 300.000 mož, ki ropajo, požigajo, in izžemljejo ljudstvo, da je strah in groza. To je tudi ljudi zelo ostra.šilo, ker se je po takem treba vsakemu tudi najhujših reči bati. Zatorej tolažijo tudi vladini listi, naj imamo poterpljenje vsaj en dan ali pa dva, ker potem se gotovo kaj važnega zgodi in sovražniku dobro zagromi do tod in zdaj pa nazaj. To res vsi serčno želimo in da bi se prej ko mogočo* zgodilo: da bi bilo strašnega ropanja in divjanja na domači, avstrijski zemlji konec. Da bodo „omikani1* Prusi tako grozno vdelovali, tega se nismo nikakor od njih nadjali. Vekomaj naj jih bo sram ! — O priliki hočemo že kaj posebej omeniti. — Ker je bojišče tako zelo razširjeno, časnik naš pa na tako tesen prostor stisnjen, ni mogoče vsega omeniti in povedati, kje in kako so so povsod bili. Le poglavitne reči in zadeve se morejo omenjati. Poglejmo torej zdaj na aemljovid, da vidimo, kje da Prusi razsajajo. Poroča se nam v veliko žalost danes v nedeljo, da so Prusi že menda mesto Melnik na iztočju Moldave v Labo, 4 milje od Prage, posedli, da imajo tudi Zlokomorov (Senftenberg), Jičin in spodaj celo Ustje (Wildenschwert) v svoji oblasti in da je Benedek sam 30. j. na Dunaj naznanil, da se mora proti Kraljičnemu Gradcu umakniti, ker naše pervo kardelo in pa Saksonci niso mogli Prusov od Mniho-vega Gradišča nazaj zapoditi. Da ima sovražnik tako lep kos Češkega v rokah, to gotovo vsacega v dno serca boli, še bolj pa, če pomisli, kako strašno da po teh krajih divjajo, — ali skorej se bije gotovo velika bitva, ki bode nad prihodnjostjo razsodila. Bog daj srečo in zmago! Kje da so bili 27. jun. pervi veči boji, omenili smo že zadnjič; danes povemo nekoliko več, kar se za gotovo o tem naznanja. Boj na podolskem mostu blizo Muihovega Gradišča se je že vnel 26. j. zvečer in je trajal do dveh zjutraj. Naši so takrat neki zgubili 300 ljudi. Drugi dan so se spet pri in povsod spremljala. Iz Genove se je podal Garibaldi v Tunis, in od ont od z nova v Ameriko, kjer je v Novi Jorki oskerblje-val tovarno ali fabriko za sveče. Ali spet ni ostal dolgo pri tem delu. Podal se je namreč v Kalifornijo in odtod ko kapitan v Peruvijo, kjer so ga izvolili višega poveljnika peruanske armade. Ker je pa čutil, da se bo skorej nova vojska v Evropi vnela vernil se je 1. 1854 spet nazaj in stopil v sardinsko službo. L. 1859 je bil imenovan generalmajor in je potem »pravil na noge kardelo prostovoljnih planinskih lovcev. Njegovo delovanje v vojski zoper Avstrijance bilo je kaj zelo zaslužno, njegovi ročnosti in zvijači se ima Italija veliko zahvaliti. Po miru v Villafranki jo je mahnil s 1000 prostovoljci v Sicilijo in čez mesinsko morsko ožino na Neapolitansko, kjer je vse podkuril, da so se zoper kralja spuntali, in tako ste potem obe kraljestvi prišli pod oblast italijanskega kralja. Po dokončani vojski in po nesrečnem dogodku pri Aspromonti, kjer so ga v nogo ustrelili, podal se je Garibaldi na otok Kaprero, kjer je tiho pa mirno živel, dokler so ga spet današnje bojne dogodbe zvabile na suho, kjer ga čaka novo delovanje. Izročeno mu je poveljstvo prostovoljcev v vojski zoper Avstrijo. Mnihovem Gradišču spoprijeli in strašno dajali. Ti kraji so za vojskovanje kaj važni in so bili že v prejšnjih časih večkrat priča kervavih bojev. Odtod je do Prage še ka-cih 9—10 milj. Železna brigada (Piret) sč saksonskim kardelom je stala najprej v ognju. Mostovi čez reko Izero in pa vas Po-dol so se z naskokom vzeli. Prusi so po-pustivši več topov zbežali. Konečno se piše, da je pri tem boju imel opraviti celi 1. oddelek gen. Clam-Gallasa. — Druga bitva je bila med Novim mestom (n e Unčevim) in Nabodom prav blizo šlezke meje (grofije Kladske) in 2 uri nad Jožefovo terdnjavo. Tu jo bil od naših v ognju 6. oddelek barona Raminga. Naši so se spet junaško borili in Pruse dobro otepli. Spet so bežali in v Nahodu vse polno mertvih in ranjenih pustili. Od ‘/a 5 pop. je prišel v glavni stan pruski poslanec ter prosil premirja, ali Benedek mu ga ni dovolil. Celi pruski oddelek so bili v neko sotesko potisnih in ga prav za prav zajeli. Bojišče je kakor na-sejario mertvih in ranjenih. Prusi so tedaj popustili 23 topov, — naši pa zmagali na vseh strančh. Tu se je vojskoval tudi baron Gablenz s svojim oddelkom. — Pri Osviecimu so Prusi naše z večo močjo napadli ali po hudem boju vendar zelo tepeni bili. Kolodvor so naši slednjič obderžali. Zguba je na občil krajih velika. Vsi ti hudi boji so so bili en isti dan, to je 27. junija, posebne važnosti pa vendar niso imeli, ker so sovražnik ni vdal ali čez mejo bežal. 28. so bili na več krajih spet hudi boji, tako pri Trutnovem, kjer se je Gablenz s pridom bojeval, potem med Ustjem in češko Tri-bovo, pri mladi Boleslavi in Visokovem, 29. pa spet pri Mnihovem Gradišču, kjer so se neki strašno hudo bili. — V Tumovem (Turnau) so tirjali Prusi davščine 300 volov, 1500 gld. in veliko druge robe. — Od nemške armade se do zdaj toliko ve, da se je parska armada z našo na Češkem zedinila, hanoverska pa da je večidel Prusom ubežala. Benedek je najviši poveljnik vse vojske zoper Pruse. Kar se pa sploh o tej nemški armadi govori in piše, ni za nas nič kaj spodbudljvo, — našim nemškim zaveznikom se nič kaj ne mudi. Južno b oji s če. Po kervavi bitvi in slavni zmagi pri Ku-stoci niše tu dosihmal še nič posebnega pflpetilo/Sovražnik se je popolnoma čez reko Minčijo umaknil ter se vtaboril na višinah Goito, Volta, Cavriana in Solferino imenovanih. Tudi gen. Cialdini se je s svojimi 56,000 možmi vernil čez reko Pad nazaj, ker si ni upal naših sam prijeti. Telegram iz našega glavnega stana naznanja 1. julija, da je nadvojvoda — poveljnik Albreht poslal lehke konjike čez Minčijo prek Goite do Chiese, kjer so več sovražnih patrčl ali vjeli ali v bog zapodili. Kje Garibaldi tiči, ne ve se tudi dobro. Znano je le toliko, da ima unkraj Gardskega jezera prek tiroljskih hribov svoje čete razpostavljene, kamor so tudi naši po uradnem naznanilu od 1. jul. iz dveh kanonirskih šajk na Garibaldovce pri Behenzani in Padenghi streljali ter jim veliko škode napravili. Sploh se ne ve, kaj misli zdaj laška armada početi. Ker je bila pri Kustoci tako zelo tepena (pripoveduje se za gotovo, da je zgubila v vsem skupaj 20.000 mož), treba jej je pred vsem okrepčati se in z nova vre-diti, zlasti ker je tudi nekaj generalov ali ranjenih ali ubitih bilo. Lahi pa domu vsa druga naznanila pošiljajo, češ, da zmaga Avstrijancev ni gotova, da so Lahi le preveliki sili jenjali itd. — Naši so, kolikor se je do zdaj zvedelo, zgubili v tej kervavi bitvi okoli 5000 m., dobili pa v roke 4000 vjetih, 16 topov in veliko orožja, ki pa še deloma na bojnem polju leži. Nadalje pravijo naznanila (tudi najvojvodovo), da so se od oboje strani kar serdito bojevali, zlasti pešci. Naši topničarji ali kanonirji so po- sebno dobro merili in konjiki (ulani polka Trani) strašno sovražne čete razdevali. Naši pešci so mahali s puškinimi kopiti Italijane po glavah tako, da so jih mnogo polomili, zraven pa gnali tak vrišč, da so bili Lahi kar prestrašeni. Serditost je bila taka, da se ne pomni kmalo take in tako splošne. Mesto Valeggio so naši napadli petkrat in ga po hudem boju še le potem obderžali. Tu je bilo cele kupe merličev in kri je neki ščurkoma tekla po ulicah. Sramotno pa so ravnali Lahi z našimi ranjenci in vietimi, — bili in zbadali so jih, 8 vjete lovce pa so na drevje obesili! To je silovito! Tolikanj večo in lepšo hvalo pa zaslužijo naši, ker so dajali in dajejo laškim ranjenim ravno tako pomoč kakor svojim. Tako vedenje slavi tudi največega junaka! — Ko-nečno povemo še to, da je laško brodovje že neki odrinilo iz Jakina (Ancona) proti Benetkam, kjer so ondi naši oni dan že 1 ladijo, ki si je predeleč upala, zasačili in vi tli. Skorej pa bo od ontod kaj važnega Kazne novice. Iz Ljubljane: V četrtek 28. junija zjutraj so pripeljali iz laškega bojišča v Ljubljano prve ranjene ktere je pogostila v1 družba milosrčnih gospej. Odpeljali so se otem v tukajšne bolnišnice. Dalje so prišli 9. in 30. jun., vlaki z lehko ranjenimi, ki so bili tudi postreženi od imenovane družbe. *** V četrtek 28. junija po noči sta šla prva dva vlaka z laškimi vjetimi skozi Ljubljano. Bilo jih je okoli 1600 mož, ki so bili večidel male ali srednje slabotne postave in slabo oblečeni. Mudili so se le toliko, da so odpeljali v Budo. Velika množica ljudi prišla jih je gledat na kolodvor. *** Tudi Slovenci so se udeležili slavne prve zmage pri Kustoci. Slovenski junaki 36. lovskega batalijona vplenili so prvi k a n o n ali top z naskokom. Te dni so ga peljali na Dunaj, kjer so bili slovesno sprejeti in obdarovani. Dalje smo zvedeli dozdaj, da je bil v ognju tudi domači polk II o-henlohe št. 17. Padlo jo 6 častnikov in 46 mož, ranjenih je 7 častnikov in 185 mož. Pri domačem 19. lovskem batalijonu je padlo 48 mož, ranjenih je 134 mož in 2 častnika. Iz privatnih pisem smo zvedeli, da je bil domači 7. lovski batalijon tudi v ognju in daje zelo trpel. Kavno tako je pri celovškem polku Marojčič, ki je bil tudi v ognju, mnogo Slovencev koroških in tudi kranjskih. — Veliko je teklo slovenske krvi! *** Preteklo saboto je bila v Ljubljani končna nabira za planinske strelce. Nabrati so kotli menda same Nemce, ker je bil razglas dotičnega odbora narejen samo v nemškem jeziku! Vsi razglasi deželne vlade v tej zadevi so bili narejeni v slovenskem in nemškem jeziku. * Ogerski zbor v Pesti se je 26. junija na negotov čas odložil. Madjarjem ni to nič kaj po volji. * Ruski časniki poročajo iz Petrograda to le: Vesoljni ali vsesvetni telegraf (daljno-pisnik) se dela pridno pa urno. Do zdaj je toliko gotovega: 1.) Iz otoka „New-Fund-land44 pelje telegrafska čerta po suhem v severni Ameriki do sv. Frančiška v Kaliforniji ; odtod pa jo je napeljalo rusko-ame-rikansko telegrafsko društvo (Collins Overland-Telegraph) do mesta „New - Westminster4*, ki je glavno mesto angleške Kolumbije. 2.) Od iztoka reke Amur je napeljana čerta do Chabarovke. 3.) Od Vjercknjevdin-ska in Kjachte pelje telegrafska čerta ne-pretergoma čez Irkutsk in Petrograd do za-nodnjega brega irskega otoka. — Da se pa — 212 — vsa čerta dopolni, treba jo je še napeljati: a) Od mesta New-Westminster čez Beringovo morsko ožino do iztoka reke Amur, b) Od Chabarovke do Vjerchnjevdinska. c) Od zahodnje strani irskega otoka (Irlandije) po podmorski cevi do otoka New - Fundland. Pervi dve čerti se že delate, in sicer dela pervo amerikansko društvo, drugo pa ruska vlada sama. Amerikansko društvo, je tudi nalašč za to na morje izvedene može poslalo, ki naj preiskujejo celo pomorsko obrežje, kjer se ima telegraf napeljati, in kako se bo vsa k temu delu potrebna priprava na dotične krajo spravila. Drat in vse, kar je za telegraf potrebno, se tudi že na Angleškem dela, in tako je upati, da bode že to ali vsaj prihodnje leto vse dogo-tovljeno. Ruska vlada ima težavno čerto od Chabarovke do Vjerchnjevdinska 2810 ruskih milj (V6 nemške milje) dolgosti narediti. Ker je treba dveh napeljavnih dratov, znaša tedaj dolgost čerte 5620 r. milj. Ker je pa še druzega492 r. m. dolzega drata od Irkutska do Vjerchnjevdinska in drugega 493 r. m. dolzega od Chabarovke do Nikolajevska treba, bo tedaj ves drat dolg 6943 r. milj. — General pl. Gerhard, vodja ruskih telegrafov, je že lansko leto potoval v tuje dežele, da bi vse potrebno preskerbel in na dotična mesta spravil. Izročena sta mu bila tudi dva parobroda: Nikolajevsk in Usuri. — To bo res velika pa sila imenitna in važna naprava! *IzRuščuka na Bulgarskem se piše, da imajo Turki ondi in v Šumiji 30.000 mož postavljenih. Viši poveljnik jim je serdar Omer-Paša. Namenjeni so na Romansko, kjer se tudi na vso moč na vojsko pripravljajo. Mestni odbor v Bukureštu je 3000 pijastrov tistemu dati obljubil, kdor se bo pervi turškega bandera polastil. Vdovo in sirote prostovoljcev dobe na leto plače 500 — 1000 pijastrov. * Škofje na Ogerskem so imeli oni dan posvetovanje in so sklenili, posebno pismo vdanosti in zvestobe cesarju poslati in 200.000 gld. za ranjene in bolne vojake darovati. * Benediktinski red v št. Pavlu je blagovoljno ponudil 6voji dve grajščini v Dober-livesi in v Poračah, naj bi se pripravili kot bolnici za ranjene vojake. Razun tega je sklenil tudi v ta namen dajati vsak mesec vedro vina, če bi imelo veliko bolnikov na Koroško priti. * Iz nekega Statističnega naznanila pozve-mo, da je v evropskih vojskah od 1. 1815— 1864 padlo 2,662.000 ljudi, tedaj vsako leto po čez 43.800. — Iz nekega druzega naznanila pa zvemo, koliko ljudi se je v vseh večih vojskah za časov Napoleona I. pokončalo. Tako je požerla vojska na otoku D o-mingo (1801—1806) 60.000 Francozov, 60.000 belih in 50.000 černih prebivalcev; vojska z Angleži pa morju 200.000 m.; vojska jeseni 1. 1805 skupaj 150 000 m.; punt v Kalabriji 1. 1805-1807 skupaj 100.000 m.; vojska 1. 1806—1807 na Francoskem, Nemškem, Poljskem in Ruskem 300.000 m.; vojska na Španskem (1807—1813) skupaj 2.400.000 m. (samo Francozov je neki 200.000 padlo); vojska na Nemškem 1. 1809 skupaj 300.000 m.; vojska 1. 1812: 500.000 Francozov, 300.000 Rusov in 200.000 Poljakov; vojska 1. 1813 skupaj 450.000. Vseh skupaj, ki so v teh vojskah padli, šteje se 5 milijonov, in 70.000 m. — To je res silno veliko število! * Prebivalci teržaške okolice so sklenili poslati po svojih županih cesarju pismo udanosti. 21. junija so odšli gg. Nabergoj, Primožič in Lavrenčič na Dunaj, da ga osebno izroče. „Slovenec4* ga prinese prihodnjič v posebnem članku. Duhovske zadeve. Kerska škofija. Čest. g. prošt in dekan Pečnik Šimen so je dekanijstvu odpovedal in č. g. duh. svetnik in župuik v Otmanjah Kuhar J. je imenovan za dek. oskerbljevalca in šols. ogleda tinjskc dekanije. — Čč. gg. kaplani so prestavljeni in vstavljeni: Ambrož Matija gre v Žabni- ce, B u c e 1 a Ant. v Černo, L a k o n i k Jož. v Grebinj, Kapun Val. v Podkernos, Nesi e r Matija v Doberlovas in P i c h 1 e r JoŽ. v čanjiče. Ljubljanska škofija: G. Jane? Hofšteter je dobil duhovnijo št. Vid. G-Jern. Zupančič gre za kapi. v Dolje, g-Jak. T o m e 1 j pa v Hine. V pokoj gresta g. Jožef Podobnik, župnik v Kresnicah in g. Jož. Meglič, kapi. v Polšnjeku. Lavantinska šk. ^ Prestavljeni so sle-diči gg. kaplani: Ant. Ž i č k a r k sv. Martinu blizo slov. Gradca, Juri K o ž č 1 na Vransko, Andr. Vodeb v Luče, Jan. S p a r h a k 1 v št. Pavel pri Prevalih, Melh. G o 1 i č n i k k. sv. Emi, Fr. Zabuk ošek v Stari Terg, Val. Kranjec k sv. Antonu na Goričkem. — Umeri je Fr. Meglič, kapi. pri sv. Antonu. R. I. P.! Najnovejše. Dunajski listi od 2. t. m. pišejo, da se naša severna armada zbira pri Kraljičnena Gradcu in Josefovi, — da je pa zlata Praga v veliki veliki nevarnosti in da se je že ali se bo skorej od ontod preselil grof La-žanski v Plzen, daje pri Dubi (Dauba) in Belih vodah (Weisswasser) veliko Prusov, ki so Mlado Boleslavo in menda tudi že Štaro posedli. Tudi kolodvor v Češki Tri bo vi je že v pruski oblasti, kakor piše „Fremden Blatt44. Oba pruska armadi-na oddelka sta se že beržkone zedinila. — Naša armada je zgubila v 4dnevnih bojih 15.000 (?) mož, kivso ali ubiti, ali ranjeni ali se pogrešajo. Žalostno, da bi tako ne bilo! — Hanoveranska armada se je 29. j-zjutraj Prusom vdala. Loterija. Cirndec: 81 98 80 93 13. Prihodnje srečkanje je 7. julija 1866. Žitne jcena. V pSeiiicej reži gTdTTMgid, U jeČ- I mena | sld j k. ovsa gld.[k. t Uršič* g!d.|k. Mariboru 4 95 3 76 - 2 40 ... Celju 4 51) 3 50 2 90 2 30 3 25 Ptujem 6 10 4 10 3 — 2 20 3 50 Ljubljani 5 35 4 05 2 80 2 62 8 32 Kranju 4 85 3 90 — - 2 10 3 70 Hoveinmestu 6 40 3 60 2 70 1 80 — — Gorici — — L- — Celovcu(g •r> 55 5 55 4 20 2 180 4 80 Terbižufš 7 80 6 20 — — 3 40 — Varaždinu 4 30 3 70 3 20 Zagrebu 3 76 3 ... 2 80 2 10 — — Sisku 3 60 3 |*0 1 85 2 25 3 Danajska borsa 2. julija 1886. 6% metalike .... . 56.50 6V0 nacij onal .... . 60.- 1860 derž. posoj .... . 72.30 Bankine akcije .... . 686.— Kreditne „ . . . . . 128.60 London . 133.75 Novi zlati . 6.38 Srebro . 131. Lastnik A, Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskarno F. pl. Ki einmayerj a odgovorni vodnik R. Bertschinger.