6. štev.
V Ljubljani, v  5. ia 179.
Letnik VI
Inseritl se sprejemajo in vetji tristouna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat, ti ii >i ii * u
ii ii n n ^ „ Pri večkratnem tiskanj «e »ena primerno cmanj&a.
R ok o pi si
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ue sprejemajo.
Niročnino prejema opravniStvo (nam nistracija) in eksfedicija ua Florijanske ulice h. »t. 19.
Po pošti	prejemar velja :
Za celo leto	. . 10 gl. — kr.
za poileta	. . 5 „ — „
r.a četrt leta	. . 2 „ 50 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 g\. 40
20
10 U
Politi cen lisi za s lov bhs ti 1 uril.
r.H pni leta ua četrt ieta
V Ljubljani n« dom po»ilj\n veljA 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Rožnih ulicah štev. 25.
Izhaja po trikrat na teden in Bicer v torek, četrtek in soboto.
ir.n > <!
M
Razglas o volitvah poslancev sa državni štor.
Zopet nas je naš premilostljivi cesar in gospod pozval na nove volitve poslanske zbornice državnega zbora.
V	tem važnem hipu, ki bode na osodo naše domovine odločno uplival v bodočih šestih letih, treba je naši konservativni stranki, ktero je nedavno odstopivše ministerstvo bolj kakor vsako drugo stranko in, kolikor se je najbolj dalo, škodovalo in v kot potiskalo, da spo-polni svojo organizacijo, zbere svoje moči in uredi svoje vrste zato, da si v novi poslanski zbornici pridobi ono mesto spoštovanja, od kterega jej bode mogoče uplivati na javne zadeve v prid domovini in z ono krepostjo, ki je primerna številu avstrijskih prebivalcev, kteri se prištevajo naši strauki.
V	ta namen se je sestavil na Dunaji poseben centralni volilni odbor konservativne stranke, kteremu je nalog, da v vseh obzirih, kjer je kaj takega želeti, pomoči podpira in pospešuje delavnost tistih odborov v posamezu.h kraljestvih in deželah, kteri ali že mnogo let delajo v konservativnem smislu, ali so za sedanje volitve se na novo ustanovile.
Ta odbor pričenja z današnjim dnevom svoje delovanje; njemu bode skrb, reševat: svoj nalog po vednem in natančnem porazume-vanji z omenjenimi volilnimi odbori posameznih dežel.
Sestavljati poseben nadroben program se nam nikakor ne vidi potrebno, ker to, česar mi hočemo, se lahko reče z malimi besedami. Mi lioČemo izpridenosti (korupciji,) katera se je tako strahovito razširila povsodi, odločno se ustavljati in pravici po vseh krogih javnega življenja zopet pripomoči do veljave — mi hočemo zopet prebuditi popolno soglasje med cerkvijo in državo, — mi hočemo delati nato, da se zgodovinsko utemeljena in postavno zavarovana ravnopravnost vseh narodnosti v Avstriji vresniči, in skrbeti za to, da ustavne
svoboščine ne ostajajo zgolj le jedini stranski priboljšek, ampak da jih vživamo vsi — mi hočemo v državnem gospodarstvu dolgo pogrešani in nujno potrebni red, pa zagotoviti naši državi ono veljavno moč, da o vprašanjih vnanje politike polnovažno in velevlasti pristojno postopati more. Vsega tega pa nočemo doseči s silovito prekucijo obstoječega, ampak doseči hočemo po poti mirnega daljnega razvoja, vsaj vemo, da jedino to, kar se stvarja po tej poti, ima v sebi obstanka poroštvo.
Da je visok in težak ta nalog, to vsakemu pokaže pogled v obžalovanja vredne razmere, katere moramo prevzeti kot zapušč no one dube, ko je konservativna stranka bila po krivici oplenjena vsega svojega pristojnega jej upliva. Prav zato pa je treba, da v tem važnem hipu vsi, ki so si ohranili še jasen pogled o razmerah domovine naše, trdni in združeni ostanejo, da bolja stvar ne bode sovražnica dobri.
Zaupljivo pošiljamo zatorej vsem pod našo zastavo zbranim volilcem nujni poziv: naj se vsi udeležijo volitev in jedno-glasno volijo one može, ktere jim nasvetuje konservativni volilni odbor njih dežele!
Taki skupni delavnosti konservativnih mož po vseh kraljestvih in deželah se bode posrečilo velevažno delo, da privelemo svojo težko skušano domovino do srečnejše bodočnosti. V to pomozi Bog. ^Centralni volilni odbor konservativne stranke.
Na Dunaji dne 26. majnika 1879. Grof Karol Hohenwart, prvomestuik.
Knez Konstantin Czartoryski. Grof Franjo Falkenhayn. Grof Julij Falkenhayn. Dr.
Friderik Harrant. Alojzij princ Lichten-steinski. Oroslav Lienbacher.
Ta velevažni razglas, ki sem ga ravnokar prejel s pismom prevzvišenega gospoda grofa II o h en \v ar ta, prvomestnika na Dunaji ustanovljenega centralnega volilnega odbora avstrijske konservativne stranke, radosten hitim v imenu deželnega našega volilnega odbora naznaniti našim volilnim pododborom in vsem našim volilcem, da vidijo, da o prihodnjih volitvah nismo več samci, ampak da v prestolnici cesarjevi — na Dunaji — so se združili možje najsijajniših imen v glavni odbor, ki hoče na pomoč biti odborom vseh avstrijskih dežel, kteri na volilni svoji zastavi imajo napis: ,Tako , kakor je dozdaj bilo, ne sme več biti!
In kakošen je program teh odličnih mož ? — kaj hočejo ? — Res ! na kratko 'je nsčrtano pismo, ali pisano je z lapidarnimi pismenkami, ktero v malo vrsticah vse povd, česar zahteva pošteni Slovenec in lojalni državljan, ki želi Avstrijo rešiti popolnega propada. To pismo bode gotovo ojačilo Vas, rodoljube po deželi, ktere je naprosil centralni odbor, da osnujete volilne pododbore, ki so centralnemu odboru desna roka v srtčno izvršitev velike in težke naše naloge ; — osr-čil pa bode tudi naše volilce, v kterih rokah ie zdaj našega naroda čast in sreča; navdušeni po teh načelih stopili bodo pogumno na volišče za sveto reč, če tudi sladko vabijo ali pisano gledajo protivniki, in enoglasno volili poslance, ki jih po dogovoru s pododbori bode brž ko mogoče nasvetoval centralni odbor.
V Ljubljani 3. junija 1879.
Dr. Jan. Bleiweis,
prvomestnik centralnega narodnega volilnega odbora.
Iz Bovca.
(Dne 29. maja.)
Visoko nad bovškim trgom se rateza v nebo kipeči hrib Rombon, po domače veliki Verh imenovan, ki meri 21 IG metrov in podaja očem prekrasen in prelep razgled. S strmega vrha tega hriba vidi se s prostimi očmi brez daljnogleda v jasnemu vremenu sinje Jadransko morje pri trgovskem za Avstrijo ve-levažnem in imenitnem mestu Trstu, po kterem mestu in drugih trgih ob Seči se laškim irredentarjem sline cedijo in bi jih radi od nas odtrgali ter pod laški klobuk spravili, zoper ktere nakane smo primorski Slovenci na taborih v Kobaridu in v Dolini kakor tudi po slovenskih časopisih slovesno protestovali in bomo, dokler še kaj slovenske krvi po naših žilah teče. Kamorkoli se s tega hriba ozreš, povsod Be ti naravna krasota razodeva in po-
plačuje obilni trud, ki ga povzroči težavna a ne nevarna hoja na ta visoki hrib, Furlanska in italijanska ravnina, Bela (Fela), v ktero se razliva Rezijuta, ki izvira izpod Kanina, Pijave in Taglianiento so paša za radovedne in naturno lepoto nenasitljive oči.
Proti jugu vzdiguje se pa gora Kanin (Re-zijani ji pravijo Čanin) na izhodnji strani Rezije čez oblake. Imenuje se morda tako od latinske besede (canus-a-m)-siv; ker je od polovice proti vrhu vendar sivkasto bel. Po zimi se beli, ker je ves s snegom pokrit, po leti pa je siv, ker nima druzega nego golo skalovje. Od kaninskega obgorja, ki obsega gore med laško Belo, Sočo in Koritnico, vidiš proti severni in izhodnji strani obhribje Babjega Zoba (Mangart) in Triglava takraj Predila med kranjsko mejo, ki se vleče s kratkimi odrastki in gorami do podbrškega Slemena. Med temi hribi in
gorami so najviši Triglav, Babji Zob (Mangart) Razur, Kamenik, Grintovec, Pihavec, Konjavec, Veršac, Vogel, Kuk, Veliki in Mali Lemež, Lanjševca, Lipuik in Krn. To so stene, ki jih je večni mojster postavil in nad kterimi mora opazovalec strmeti ter vsklikniti: Veličanske krasne gore, jeli svet kaj lepših zamorel
Na rombonskem podnožju leži prijazen in velik trg „Bovec" z raztegnjeno dolino, imenovano bovško polje, ktero obdajajo bovške, večinoma gole gore. Sekira in škodljive, pa v nekem obziru vendar koristne živalice so napravile tak vandalizem, kterega ljudstvo že zelo občuti in obupno v bodočnost gleda, kje bode zarad pomanjkanja drv netilo jemalo. Lega bovškega trga je lepa, škoda da je polje neobrašeno. Sadnega drevja pa tukaj zastonj iščeš — in vendar bi bogato rodilo, ako bi ga sadili. Da bi sadje tem prebivalcem zdaten
Sprava vzhodnih cerkva s katoliško. ii.
Pridobitev balkanskega poluotoka postane cerkvi katoliški velike, dejal bi svetovne važnosti. Poskusimo to dokazati. Doslej zadrževali so cerkev katoliško pri vplivu na krajine notranje Azije mohamedanizem in grške cerkve. Naši misijonarji prodirali so doslej z raznimi zaprekami v sredno Azijo. Ko pa se pomirijo cerkve vzhodne z zapadno, da še po-preje, kadar se nabožna svoboda na Turškem uresniči, od one dobe zbirali se bodo lahko misijonarji po krajinah do male Azije, pridobivali bodo krajine, kjer so hodile blagonosne noge sv. apostolov, prodirali bodo dalje celo do države kitajske, ter se ondi združili z misijonarji zapaduimi.
Mohamedanizem jim ne bode delal mnogo preglavice. Doslej bil je sultan v Stambulu središče mohamedanskega Bveta; vera v njegovo nepremagljivost je glavni člen moha-medanske vere. A sultan tako hudo premagan, sultan, ki se danes ali jutri pomakne čez Ile-lespont, sultan s čegar glave se sname zeleni turban, ter se na njegovo mesto posadi cilinder ali pikelhavba evropske državne uredbe, tak sultan prestane biti središče in glava vere. Ko nastane mesto, ali bolje rečeno poleg korana po vzoru evropsko-kulturnem vpravljena ustava, — takrat ugasne polumesec ua veke. Izlam pogine tako naglo za zmirom , kakor naglo je nastal. Nastal je kakor vihar, in po-mine kakor vihra — s silo. Česar je narodom drugim k duševnemu in gmotnemu prospehu tako nujuo treba, to je politična svoboda, ver ska prostost in ravnopravnost, to je tistemu pogin. Dokaz o veliki kratkovidnosti turških diplomatov nam je njihova želja z moč,o biro-kratičnih aparatov polumesec oživiti, ali vzlasti za nekaj časa elektrizovati ga. „Parlament" turški, komaj je bil in že je zopet preminil. OJ prvega zborovanja njegovega preteklo je pet četrt leta, iu komaj je še o njem kaj slišati.
O vprašanji relorme znali bi tudi naši v Bosni pripovedovati niarsikako trpko skušnjo. Na Turškem ne bode tako dolgo miru, dokler bode imel ondi en sam Turek kaj besede. Ali naj pospoduje, ali naj pogine 1 Dokler se bode toraj naše uradništvo v Bosni in Hercegovini s Turki bratilo, tako dolgo bode že šlo ; precej pa, ko se jame obljubljena ravnopravnost res-
dobiček donašalo in polajševalo njih v gmotnem obziru slabo stanje, ni dvomiti. Toraj na noge podrombonski bovški Slovenci! Sadite sadne drevesa, ki bodo vam in vašim potomcem na korist.
Bovški prebivalci so prijazni in vljudni. Govore mnogo jezikov, kojih se po svetu naučč. Potrebujejo v resnici znanja mnogih jezikov, kakor n. pr. češkega, madjarskega, ženske pa italijanskega, ker si v Trstu svoj kruh, dokler so trdne skoraj z majhnimi izjemami služijo. Deloma potrebujejo Bovčani tudi hrvaškega in nemškega jezika. Kje bi se toraj našel učitelj, ki bi v Bovcu zamogel zadostovati zahtevam, da bi učeči se mladini v tukajšnji občini vse te jezike v glavo vcepil? To zamore uči-niti le sv. Duh, ki je podaril aposteljnom darove raznih jezikov. Učitelji pa naj uče mladino v ljudskih iolah edino v maternem, njim razumljivem jeziku. Čuditi se je, da nektere osebe, na merodajnem mestu tirjajo, naj bi se otroci.v Bovcu in ljudski šoli v ptujščini, to je v nemškem jeziku podučevali. A za Boga! Ali so ljudske šole naprave za tuje jezike? (Volksschulen sind keine Sprachanstalten.)
nično povdarjati, bode zopet hudo, nastali bodo novi punti. Pri vsakem uradnem činu morajo neizogibljivo nastati konflikti. Uradnik pride s svojim zakonikom Turčin pa s svojim 'koranom. Oni bode se opiral na rimsko pravo in na svojo sodilno prakso, ta pa na stoletno prakso turško, po kteri je vsak nevernik pes. ki nima nobene pravice. Že sedaj sliši se o jako nevarnih nasprotjih in kolizijah naših uradnih organov v Bosni in Hercegovini. Po kterem pravu pa hote tamo soditi ? Po rimskem ? ne mogo, ker ga Turci nepozuajo ; po turškem ? ne smejo, ker to niti pravo ni, marveč gola sila. S pobitjem turške moči, pobito je tudi turško pravo.
Turci in kristjani vsak vpije po svojem pravu. Da bi se toraj ustreglo obema strankama (t. j. nobeni), jeli so zopet misliti o novi uredbi prava ali ustavi po načinu Omer paše, ki je še sedaj v krvavem spominu. Tako vsaj pisale so nedavno novini. Naši gospodujejo komaj pol leta v Bosni in Hercegovini, in že se pomikajo in tirajo od napake do napake, ki pa lahko postanejo usodne.
Ni dosti, da smo dobili dosta žalostnih skušenj v Lombardo-Veneciji, in kmalu potem na Ogerskem, — še jih ni dovolj, moramo si jih pridobiti nekaj še za Savo. Da je takrat umel kdo le malo laški blebetati, madjarski da je znal samo nekoliko kleti, — bil je dosti sposoben za uradnika. Sedaj govori se nekaj enacega. Nekoliko hrvatskih besedi naj človek razumi, in lahko postane uradnik v Bosni. Ali vzemimo, da kdo zna gladko vsa jugoslovanska narečja, jugoslovanskega ljudstva pa ne pozna, njegova zgodovina mu je neznana, ravno tako tudi jugoslovansko pravo in njegove želje, — skratka, kdor ne pozna vseh razmer vsled kterih je postal Jugoslovan to, kar je, oni na jugu ni za rabo. Tak človek bode ondi vse pokazil in pokvaril Vendar, popreje ko naši dospejo do teh nazorov, do takrat steklo se bode še mnogo vode, padlo bode še mnogo vojakov, potratilo se bode še mnogo deuarja.
Kakor turški zakonik — koran — prava v krščanskem pomenu ne pozna, tako tudi vse politično in narodnogospodarsko življenje obstoji v golem nasilstvu, to je v lenosti in obilnosti od strani služeče, če pa kristijau ne bjdeveč hotel natezati se za lenega Turčina, moral bode ta poprijeti sam za plug in motiko, ali pa po-
Sporočim še nekaj prav veselega, da pod našim Bombonom v teku nekaj mesecev vedno bobna in grmi. Plazovi, ki so se komaj prenehali , so z grmenjem odprli pomladansko vreme. Srebrna poroka Nj. Veličinstev, kakor tudi prihod novega preč. g. dekana, častnega kanonika in nadškolovskega svetovalca mons. J. Komar-ja, ki je 8. t. m. došel v Bovec k svojim novim ovčicam in njega slovesna inštalacija, ki se je vršila na sv. Venacija dan, so nadaljevale to grmenje z mnogobrojnimi topiči in z drugim navadnim strelom. 8. t. m. so g. dekanu šli nasproti do Sopenice duhovščina, županstvo in druge odlične osebe. Sprejeli so ga tam, kjer so poprejšnjega nepozabljivega g. dekana P. Kobal-a s solzami zapustili. Do-šlemu novemu preč. g. dekanu in monsignoru je ljudstvo napravilo ovacij, ktere se morda v mestu redko kje odličnim osebam skazujejo. Ta dan so pokali možnarji in zvonovi zvonili, da je odmevalo od hriba v hrib. Šolska mladina ga je z učitelji čakala na trgu pri slavoloku, ki so ga napravili z vrlim županom, hvale vredni in za slovesnost najbolj vneti lastniki Ina pošti. Od tam je šel sprevod v cerkev. Še
giniti glada, ali pa — kot zadnje sredstvo — pomakniti se v one krajine, kjer Turčin samo lenuje, drugi pa za njega delajo. A trajalo bode to komaj jedno generacijo, ko odpovedo kristi-janje Turkom delo, in izginili bodo s svojimi haremi, nekaj seveda pa se jih bode pomešalo med kristijane. S tem se bode zlomil glavni steber mohamedanizmu, kristjanstvo pa bode zadobilo trdno stališče. Nabožne razmere morajo se urediti tako, kakor v celi protestan-tiški Evropi. Dokler so bili v protestantiških državah katoličani izključeni od vseh javnih dostojanstev, tako dolgo se je protestantizem vzdržal; kakor hitro pa je padla ta razlika med protestanti in katoliki, padla je tudi ona gospodovalna sila, ona moč, padel je, dejal bi oni magnet, ki je zlekel ljudstvo v protestantizem.
Res, da je zveza med protestantizmom in katoličanstvom nekoliko ožja, mehkeja, zato pa tudi bolj polagano razpada in pomineva. Drugače pa je to v turških državah, kjer je, kakor pri nekdanji bogovladi židovski javno življenje združeno in zrasteno popolno z verskim. Društvena ravnopravnost pridobljena po po O' Connellu irskim katolikom zadala je smrtno rano cerkvi anglikanski, ta ravnopravnost uniči še hitreje polupoganski mohamedanizem.
V naši dobi ne treba omenjati zgodovinske resnice, da so se vse cerkve nckatoliške vzdržale samo z državno silo, ter da so brez tacega nasilstva podobne sodom brez obročev, kterim dua izpadajo. Ker pa se je cerkev katoliška proganjana po celem svetu vkljubu vsemu nasilstvu ohranila, ter se vedno lepše razcveta — je to jasen dokaz, da čoln č Kri-stov more tudi brez državnih obročev ne samo obstati, marveč da se, ker je vzrastel brez svetne pomoči, toliko lepše in samostojniše širi po celem svetu brez surove sile, vkljubu vsem zaprekam.
Te bistvene prednosti pred drugimi cerkvami si je katoliška cerkev popoluo v svesti. Njeni misijonarji vedeli bodo društveno prostost najbolje porabiti. Najširji delavnost v tem oziru pa se bode odprla pod zaštitjem avstrijskih orlov, in čim dalje ti prodero, tim veči pro-speh nastal bode cerkvi katoliški. Cerkve, šole katoliške rastle bodo dan na dan. Cerkve grške v zvezi s pravoslavo ne bodo mogle tekmovati z našo vseobčno, kajti vsem nezedinjenim cerkvam manjka dveh glavnih stebrov, ki pod-
veči slovesnost se je vršila 18. t. m. pri inštalaciji g. dekana, kterega je predstavljal g. A. Jekše, kobaridski dekan, ki je s svojim kratkim pa jedernatim govorom prav veliko povedal. Razun domačih duhovnov so bili nazoži prej omenjeni kobaridski pa tominski dekan g. J. Kragel in blagorodni g. A. S. tominski glavar. Po dokončani slovesnosti v cerkvi, ktera je bila vsa natlačena domačega in sosednjega ljudstva, sledilo je gostovanje v f;\rovžu, pri kterem se veselih napitnic ni manjkalo. Napivalo se je sv. očetu papežu Leonu XIII. in svetlemu cesarju Francu Jožefu, blagorodnemu g. glavarju v Tominu, monsg. prtč. g. dekanu itd. Zvečer je bila razsvetljava po trgu in domača godba je svirala pred farovžem in po razsvetljenih ulicah. Bovčani, ki vedno z malimi izjemami duhovne časte in spoštujejo, so novega višjega dušnega pastirja z veseljem sprejeli. Imajo v njem pa res spretno moč in učenega dekana, čegar učenost na Goriškem slovi: Gorko želimo in smo prepričani, da ga bode ljudstvo, ki je večinoma pobožno, ljubilo in spoštovalo in da bode preč. g. dekan z ljudstvom vred mnogo let v Bovcu vžival nekaljen mir.
pirata blagoslov razširjanja, namreč omika in požrtvovalnost duhovstva in učiteljstva, česar pa niti najbogatejše podpore države ruske ne mogo provzročiti.
Uevolucijonarji v Rusiji.
V Petrogradu ima policija velik boj s tajnimi društvi revolucionarjev. Ena in druga stranka si prizadeva prevariti drugo in vsaka ima, kakor se vidi, dosti sredstev v svojih rokah po vseh delih občinstva od kmečke kaj-žice počemši do plemenitaške palače. Tajna policija ima svoje ude med služabništvom, med vratarji, obrtniki, duhovni, plemenitaži in dijaki. V tretjem oddelku zuane so tako dobro vse tajne palače velikih knezov , kakor tudi, kar se dela za kulisami gledišča ali kar se govori, v gostiluicah in na avnih mestih. Kakor puntarji izobesijo plakate ali brošure na mestu , kjer se je mogla policija najmanj nadejati, enako tudi policija iznenadi prebivalce, ter vičkrat ve, kaj ima ta ali oni v žepu.
Tako se je dogodilo ni dolgo tega, da je neki knjigotržec dobil v zavitku knjig iz Pariza in neke revolucionarne spise. Še ni zavitek odpečatil in odprl, že pride k njemu vradnik policije. „Niste li vi dobili v poslednjem zavitku knjig iz Pariza 18 revolucionarnih spisov zašitih v druge knjige ?" vpraša knjigotržca. „Prišel sem samo, da vas opomnim", reče policist. ,,Ako vam je vaša obitelj mila, pa ako si jo hočete rešiti, uničite brez odloga one spise, čez eno uro bi bilo že pre-kasno. Več od vas ue zahtevam.'1 Ivnigotržec se podviza in naredi tako. čez eno uro pride policija, a ne najde nič več. Knjigotržec je bil rešen.
Da je tajna policija močnejša od samega cesarskega dvora, priča najlepše sledeči slučaj : V začetku vel. travna je bil v Petrogradu zaprt dr. Weimar, o kterem sumniči, da je bil v zvezi s Solovevom, kteri je hotel carja ubiti. Dr. Weimar je bil najprej civilni zdravnik, potem je bil kot zdravnik v rusko turški vojski, ter se je jako prikupil nasledniku prestola in njegovi žeui. Ko je bil zaprt, trudil se je naslednik prestola z vsemi močmi, da bi bil oni zdravnik spuščen na svobodo, a brez vspeha; nasledniku je bilo javljeno , da se ne sme policija preč.ti v njeni marljivosti.
Uevolucijonarji izdajajo do sedaj tajno revolucionaren časopis „Zemlja iu volja", akoravno je policija že prišla na sled šterim tajnim tiskarnam. Zadnja številka tega časopisa je bila poslana vsirn vradnikom tajnega oddelka. V vvodnem članku je bil poziv na revolucionarje, da naj se ogno teoretičnih idealov) in da začno delati samo praktičao. Edino, kar pripelje k cilju — pravi se oudi — je agitacija v malo in veliko. Agitacija ima voditi k vstaji, a revolucijonarji morajo dati dober zgled, kakor prvi agitatorji, kajti samo zgledi peljajo k cilju. V vsih krajih države naj se vstroje čete odločnih ljudi, kteri uaj organizirajo male vstauke. Ako bode samo nekoliko tisoč takih ljudi v čvrsti organizaciji, bode dovelj. Množina razkolnikov in drugih prepovedanih vrskih sekt bode podpora vstauku. Med „raznimi Btvarmi" govori se o preganjanji socijalnih demokratov na Nemškem, o kongresu taistih v Londonu, potem se nahaja životopis uapadnikov na kralja laškega in španjskega. Vsa marljivost policije ni mogla na to priti, da bi se najdla tiskarna tega lista.
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani^. junija.
„Wiener Zeitung1' priobčuje pojmih» 8 Turčijo, kakor nam je že znana.
NeiiiAki R'emei so imeli shod v Illebu, kjer se je naglašala potreba sporazum-Ijenja s Čehi. Ko bi bila ta želja le resnična!
Umrl je znani dr. fai^Ura, nekdanji minister, renegat in hud sovražnik Slovanov. Politično delovanje njegovo bo zgodovina obsodila, in pri takih možeh ne velja prislovica „de mortuis nil nisi bene." Njegova smrt je morda nekako simbolična, ker je prišla v času ko so Nemci in Slovani pogovarjajo o medso-bojui spravi. V takem času ni prostora za zagrizene sovražnike te ali one narodnosti. Mi mu vendar njegove krivice odpustimo, naj mu jih še Bog odpusti!
Ogerwki obrtniki so imeli shod v Pešti, kjer se je zlasti naglašalo, da je treba omejiti svobodo obrtnije, in da se ne sme dajati kaka obrtuijska pravica takim, ki te obrtnije ne umejo. Tako svet od hiperliberalizma počasi nazaj leze.
Pravijo, da bo naša vojska v kratkem marširala v Noviliazar. Vpraša se, ali bodo Arbanasi mirni ostali, ali se bodo našim vojakom zoperatavili ?
(Irviiloki sabor je sklican na 14. dan rožnika mesca.
Zanimivo je to, da je Blagotinšek Hai-serfehl šel popolnoma v vladni tabor iu da agitira javno proti štajerskim fortšrit lerjem. Mi za fortšritlerje nemarno posebnih simpatij, pa bolj, ko Biagotinška jih vendar spoštujemo. Oni so saj značajni, neodvisni, odkritosrčni, Kaiserfeld pa je poturica, zato mu ni všeč, da se o spravi s Slovani govori, in zato podpira oni živelj vstavoverstva ki stoji še vedno na stališču sovraštva do Slovanov, kateri živelj navadno izjavlja svoje misli v vradni „Pressi". Od Nemca, še tako narodno napetega, imamo prej pravico pričakovati, nego od Kaiserfeld-Blagotinškov in Dežmanov. Upati je, da se nemški Štajerci ne bodo dosti ozirali na Kaiserfeldove izjave.
Vnanje države.
General Molimin je od Bolgarov v Rumeliji slovo vzel, da se odpravi v Rusijo. Bolgari so ga prisrčno pozdravljali, on pa je obljubil, da Bolgarov ne bode pozabil, in da bode zanje govoril pri ruskem caru.
Imenujejo se že imena prihodnjih li»l-gar*kiii ministrov: Grekov, Načevič, Vo-lovič in Karavelov.
Med Bfinsi.io in Angleško so razmere nekoliko bolj prijazne, nego zadnjo leto. To pa nema nič v sebi, ker se Rusi Angležev tako nikoli niso bali.
V Noveiiiiiazaru so se turški vojaki med sabo stepli.
Na H&uskeni obešajo nihiliste. V Kijevu so te dni tri obesili, med njimi jednega Prusa. Sploh je dokazano, da so glavni vodje nihilizma v inozemstvu na Nemškem, v Švici in v Londonu. Prirojeno sovraštvo do vsega Slovanstva prinaša nihilistom mnogo podpore iz Nemčije in Anglije. Brezpametno je tedaj, simpatizirati z nihilisti, ker njih postranski namen je, oslabiti in če mogoče uničiti rusko moč in tako Slovanom najmočnejše drevo pod-žagati. Mi bomo hrabrim generalom, kakor je Gurko, prav dali, da proti tej zaroti energično postopajo.
Izvirni dopisi.
Iz Sarajeva 24. maja. (0 konvenciji in tukajšnje mnenje.; O konvenciji med Turčijo in Avstrijo čitalo se je zadnji čas po evropskih novinah toliko, da človek res ne ve, kojim bi bolj verjel in v kojih so bolj važna poročila; tako namreč mislijo čitalci omenjenih novin zun8j Bosne in Hercegovine. Mi drugi pak, koji v Bosni in Hercegovini prebivamo, moramo to konvencijo vse drugače jrazumeti, in z nami vsi Bošnjaci in Ilercegovci. Navedeno je toliko nemogočih stvari v tej pogodbi, da kdor Bosno in Hercegovino le malo pozna, se mora na ves glas zakrohotati in to po vsej pravici. Treba je potovati samo iz Broda proti Sarajavu zmirom po isti cesti, tu vidiš n. pr. v vsaki štaciji, če je še tako mala, polno vsakovrstnih barak za vojsko in ako vprašaš, koliko n. pr. stane ena, dobiš od vsacega le malo veščega odgovora, da vsaka mala barakica stane nad 10—14 tisoč goldinarjev, in takih barak bi človek naštel iz Broda do Sarajeva na stotine in stotine. Potem je še cesta, edina cesta samo iz Broda do Sarajeva. Še pretečeno zimo ako se si vozil v Sarajevo, videl si od štacije nad tisoč in tisoč ljudi civilnih delati, poleg tega pa še cele polke vojakov kamenje tleči, le pijonirje in ženiste opravljati potrebna dela. Tedaj vse to naj bi Avstrija delala gnjili Turčiji, na ljuba v divjemu Azijatu?! Taka dela stala so milijone in milijone goldinarjev. Ako sričao dospeš v Sarajevo, začudiš se gotovo marljivosti naši in naše vlade, vse je prena-rejeno. Na predmestjih proti Brodu ali na koncu Franje Josipa ulice vidiš, da se je mesto po-muožilo za veliko na pol zidanih lepih barak, grabni in razkopana zemlja preobrnila se ti je v najlepše vrtove tako, da meščaui s ponosom gledajo na lep prirastek mesta. Iu vse to zopet bi bilo za vražjega Turčina! Ne, tega nikakor ne more več Avstrija storiti, ker v ta razna dela zakopala je strašno svoto denarjev, koje na pol še živa Turčija nikdar in nikakor povrniti ne more, to priznajo ne samo Avstrijci tukaj bivajoči, nego tudi najstrastneji dušma-nini. V mestu Sarajevu popravlja ceste in ulice, podira in zopet zida uradna in druga poslopja menda tudi tega ne dela za kru:ega barbara in madjarskemu mu bratu na veselje. Poleg vsega tega pa ima Avstrija za svojo vojsko velikansk trošak in je prestala izpit najhujšega bojevanja z divjakom, a to vse stalo je ue samo lepo strašno svoto novcev, nego popustila je tudi rožno število hrabrih slovanskih junakov, koji so se borili kakor levi za osvo-bodjenje za svoje trpeče slovanske brate. To pač jasno dokazujejo znamenja pokopanih junakov počenši od Darventa do Sarajeva in tako po vseh cestah, kjer je zmagovalno predirala naša vojska proti glavnemu mestu Sarajevu in ravno tako v Hercegovini. Aii ue samo razna znamenja pri cestah, nego še jasnejši spriču-jejo pak vračajoči se polki, kojih je komaj tretjina vrnila se (n. pr. polk Iies popustil je nad 800 mož samo v sajarevski okolici.) Diplomati iu drugi, koji se protivijo pravičnemu naravnemu, a odobravajo sramotne ugovore med Turčijo in Avstrijo, naj pridejo poslušat pri-prostega Bošnjaka, on jim bode povedal in razložil, da to nikakor, ne more biti in se ne sme zgoditi, in ako bi se tudi kaj v resnici sklenilo, bilo bi le na papirji iu želje naših protivuikov, koji slovansko mišljenje, povečanje in izobraženje velicega slovanskega naroda zatirati hočejo.
To je tukajšnje splošno mnenje in govorjenje, tedaj gotovo najzdravejša misel pripro-
etega Bošnjaka, koji bi zopet VBe žrtvoval, predno bi divjak še kako pravico dosegel nad zatiranim. Tedaj vnel bi se zopet plamen največji, ako bi se najmanjša stvar v korist Turčije v Bosni in Hercegovini spreobrnila, Avstrija pak bi stala zopet pri začetku skoraj dovršenega težavnega dela, in bi se zapletla v mnogovrstne druge neprijetne homatije, koje bi jej nikakor ne koristile, temuč privele jo do duševne in materijalne največje škode, sovraštva med narodi svojimi, soseduimi in ko-nečno do propada.
iz Livna, 25. maja. (Tukajšnja spomlad in mnogoverstni napredki.) Marsikdo iz hribovite Gorenjske, kteremu še vedno nagajata sneg in mraz, se bo domišlje-val, de na jugu v novih avstrijskih kronovinah že zdavnej ne čutijo teh nadlog; toda ni tako. Vreme nam tudi tukaj ni ugodneje, in je jako spremenljivo; sicer je toplota že nastala, toda ni upati, ker sneg le neče še skopneti po verheh. Vojaki so na stražah še vedno v plajših, posebno noči so kaj mrzle.
Srce pa zaboli človeka, ako se ozre po ravnini in si domisli, kako je že ta čas na Kranjskem, gotovo je že drevje v cvetji, pridelki po polji sad jesenskega truda pridnega kmeta se že kažejo; po travnikih stoji visoka trava, mešana z mnogoverstnimi cvetlicami, po katerih pisani metuljčki in pridne čebelice na birajo in opominjajo človeka na marljivost. Grmovje in gojzdi, vse je odeto z zelenim plaj-ščem in drobne ptičice se gnezdijo po vejah in vbirajo mnogoverstne svoje arije. Ali vsega tega ni tukej! —
Sadnih dreves se le v kakem hišnem vertci sem ter tje ktero najde. Poljskih pridelkov se ne vidi nič; kdo je imel lansko jesen čas sejati? Zdaj so se že poprijeli poljedelstva, toda vse le površno. Trave ni videti, še manj pa cvetlic, poteptana so namreč tla krod dolgi čas su-ženstva, in trajalo bo še en par let, da se vse to vplodi. Od germovja ste leska in vrba edini, sad prve se nahaja tudi v vsaki štacuni in hiši, in nadomestuje v gostoljubnosti naš kruh; ako obiščeš namreč Bosensko družino, podari se ti najprvo lešnikov, in če si že bolj vdoma-čen, zgrizejo se ti tudi tako, da dobiš same jedra. Gojzdov pa posebno tu okrog Livna primanjkuje, torej se tudi ptice nimajo kam vseliti, in ne vidiš druzega kot kavko in vrabca, kteri po strehah delajo vriš, da ušeBa bole!
Civilizacija in mnogoverstne dela jako napredujejo. Ulice po mestu so vse zmerili „ge-nisti," in podvzetniki za novo polaganje tlaka so že tukej; čas je že, ker ne bilo bi se čuditi, ko bi se človek na ravnem ubil.
Cesta proti Dalmaciji je že zdavnej gotova, tudi proti Travniku se zdaj popravlja, delajo pa tlaka ne več vojaki; tu je večkrat prilika videti nevkretnost ljudi in pomanjkanje orodja, zatorej gre tudi počasno naprej. Pro-dajalnice in gostilne se tudi že bolj po našem napravljajo, v prvih se nahaja že ,,pudel" in police, dozdaj je namreč trgovec sedel celi dan na tleh in grel se pri ponvi žerjavice, a blago je pa krog njega vse križem ležalo; v drugih so povsod že stoli, mize in kaka omara, česar pred še poznali niso. Tudi oblačiti so se pričeli bolj zahodno, možki imajo namreč „štiflete, Ueberzieher" itd. tudi dežnikov se vidi mnogo česar vsega tega ni bilo popred treba. Tudi ženske že nekoliko popuščajo dimije (široke hlače) posebno pri šolski mladini se to bolj opazuje. Fes (rudeča kapica) pa ostane kot narodno pokrivalo pri obojem spolu, in težko bo kdaj Bošnjak „cilinder" nosil, ostuden se mu zdi že zdaj, dasiravno ne ve zakaj. Sploh
pa te spremembe veljajo le pri katoličanih in pravoslavnih, pri Turčinih je edino, da se nekteri g08pej malo več obraza izpod zagrinjala vidi, sčasoma se zna še ves pokazati. Ti se namreč drže našega pregovora „stara vera, star denar," in res se pri njih še vedno zmenjujejo turške pare (denarji), kterih drugi trgovc še ne pogleda.
Vojaki se razun službe pečamo z vertna-rijo in o tem poslu smo prebivavcem očitno pokazali, da znamo „več ko hruške peč'" in res ni hiše, kjer bi ne bilo vrta, ako vojak v nji stanuje; sicer pa je bilo veliko posla to puščavo v raj spreminjati, še bolj nas je pa skrbelo dobiti semen, toda česa ne stori trdna volja in pridnost? posebno ko se s tem skaže dobrota in daje poduk. V veselji nad prvo cvetlico ali okusu prve zeleujadi pa bo ves trud pozabljen; da bi ga le včakali 1 Ako nas pa sreča pred doleti zapustiti naše gradiva, s srčnim veseljem jim prepustimo vse, še danes ko bi bilo mogoče.
iz Trclianskcffu okraju. 3. junija. (Kdo naj bo naš kandidat?) Po raznih listih dunajskih so se že imenovali kandidati za državni zbor dunajski. Naš okraj je dosedaj zastopal g. D ež m a n , ki je pa 8 tem , da nobene svoje obljube ni spolnil, prišel pri ljudeh ob vso veljavo in ga nihče vič pri nas volil ne bo. Tudi od narodne stranke so se že imenovali nekteri kandidati; pa preden se v tem oziru kaj določi, je treba vsestranskega prevdarka, ker je naš okraj silno nevaren zarad Kcčevarjev, ki z nami volijo. Vendar pa smemo rtči, da se nam ni treba bati propada, če bodo naši volilci tako soglasno volili, kakor pri zadnjih deželnih volitvah. Zato pa je treba za naš okraj kandidata, kterega volilci poznajo, na kterega se smejo zanesti, in ki se je pokazal značajnega. To pa je ravno nas napotilo, da smo sklenili tukaj priporočati dosedanjega državnega poslanca grofa Barbota, ki je vse te pslancu potrebne lastnosti pri svojem dosedanjem delovanju pokazal, in ki naš okraj že veliko let zastopa tudi v deželnem zboru. Vsak drug kandidat zastran mnogoterih razmer nima toliko upanja, da bi bil izvoljen , kakor ravno grof B a r b o.
Domače novice.
V Ljubljani, 5. junija.
(Baron Žvegelj.) „Fremdenblatt", ki velja za vladno glasilo, odločno oporeka novici, ktero so nedavno raztrosili nekteri listi, da pojde naš rojak baron Žvegelj v pokoj iu da se razreši sekcija vnanjega ministerstva kteri je baron Žvegel na čelu. Omenjena trgovinska sekcija je marveč jako koristna in potrebna, kar ste večkrat pripoznale vladi dunajska in buda-peška.
(Okrajni glavarji kranjski) so se bili v nedeljo BOŠli pri g. deželnem predsedniku, kjer so bili potem tudi pri obedu. Ljudje sodijo, da so pri tej priliki dobili vodila, kako naj ravnajo pri volitvah za državni zbor, da se bodo povsod vršile enakolično. Ker se nam je poročalo, da je g. šolski nadzornik Pirker učiteljem, ki jih je obiskal, vsled strogega povelja g. deželnega predsednika naričeval, da naj pri volitvah ne agitirajo za nobeno stranko, upamo, da so tudi okrajni glavarji dobili enaka vodila, in da se nam toraj ne bo bati takih spletkarij, kakoršnih se je pri volitvah za deželni zbor poročalo skoraj iz vseh okrajev. Sicer pa še enkrat opozorujemo svoje prijatle na deželi, da naj vsako agitacijo vradnikov precej zanesljivo pozvedo in naznanijo g. de-
želnemu predsedniku in ob enem tudi narodnemu volilnemu odboru, da reč sporoči konservativnemu volilnemu odboru na Dunaji, ki neposredno občuje z ministrom Taffetom, in se pri njem pritoži. Slišimo namreč, da nekteri uradniki agitacij ne morejo popustiti, in da ravno oni suujejo volilne shode itd., kakor smo ravnokar zvedili o g. sodniku v Škofji Loki, dr. Krausu. Zato volilci še enkrat pozor I
(G. deželni sodnik KoSevar) je postal višji sodnik pri višji deželni sodniji v Gradcu.
(Volilni imenik ljubljanskega mesta) je so stavljen in si ga zomore vsakdo na rotovžu od 3. do 11. t. m. ogledati in vložiti svoje pritožbe.
(Volilne shode), da se pogovore o kandidatu, napravijo Notranjci 8. t. m. popoludne ob 6. uri v Postojni, 15. t. m. pa v Logatcu.
(ti posebnim železniSnim vlakom) je prišlo v nedeljo in pondeljek čez 1000 tujcev v Ljubljano, ki so se odpeljali v postojnsko jamo. V nedeljo zvečer so imeli došli ptujci v kazini veselico, ktero je pa dež motil. Razun že omenjenih se je iz Ljubljane peljalo v Postojno še 450 ljudi in iz drugih krajev so jih pripeljali razni vlaki v Postojno 2800.
(Posebni železnični vlaki Rudoljove železnice) ob nedeljah in praznikih se prično s 15. t. m.
Razne reči.
—	Svitli cesar so darovali za popravo farovža na Mirni 300 gold. in ravno toliko za novo cerkev v Radvanju pri Mariboru, za novo šolo v Gorici celjskega okraja pa 250 gold.
—	17 štipendij z a g I u ho ne me otroke v starosti od 6 do 12 let je do 25. t. m. razpisal štajarski deželni odbor.
—	Toča je 23. maja pri sv. Vidu pri Lipn:ci večjidel vse poljske pridelke posekala.
Eksekutivne dražbe.
6. junija: 2. Mlašič iz Tribuč, 2. Medoš iz Drenovca, 2. Svetič iz Tančegore, 2. Krašovc iz Črnomlja, 2. Sterk iz Kota, 2. Cadonič iz Zilja, 2. Tonu 8 Podklanca, vsi v Crnomlji. 2. Jenko i» Sever iz Trnovega, 2. Lukežič iz Tominja, 3. Ko-vačič iz Smerja, vsi v Bistrici, 3. Puc in Toma-žič s Podkraja, 3 Mesosnel iz Podragc, 2. Malik s Slapa, vsi v Vipavi. 2. Kočevar iz Cirknicc, 2. Lovšin iz Mlake, 3. Turšič iz Begunj, 2. Hladnik iz Rovt vsi v Logatcu. Fojker v Loki, 3. Mar-koveie lz Bukovja v Postojni. Šuklj e iz Bušinjc-vasi, 3. Ukšinič iz Božakova v Metliki, 2. Pod-logar iz Dol v Mokronogu. 1 Rcbernik iz Veleso vega v Kranji.
Loterijske številke 31. maja.
V	Trstu: 58, 22, 71, 40, 8.
V	Lincu: 78, 68, 73, 85, 56.
TcleKratičn«- dennrnr rent 4. junija.
Papirna renta 68.40 — ftreberna rent« 70.90 — Zlata renta 79 66 — l860letno državno posojilo 127 20 Bankin« akcije 838 — Kreditne akcije 269.70 — London 116.05 — — Ces. kr. cekini 5.48. — 20-frankov 9.26.
Senožet
se v najem daje.
\ neileljo H. rožnika t. I. ob
petih popoldne bom dal svojo senožet na močvirji, na Karolinškem polji poleg ceste na Lipo v najem, in sicer v petih oddelkih.
\ pondeljek 9. rožnika 1.1 ob
devetih dopoldne bom v najem dajal moje štiri senožeti na malem grabnu , v Trnovskem logu, in dve v viškem (vvaitscher) logu, tudi vsaki del posebej.
Kdor ima veselje, kaj v najem vzeti, je-povabljen, da pride o določeni uri na imenovani kraj k dražbi.	(1)
A. Dfallč.
J. aiovi nasliki v Ljujni.
Izdajatelj in odgovorni vrdik Filip Haderlap.