Dr. M   Murko:  Prešeren pri Rusih.
47
Prešeren pri Rusih.
Pesniki in beletristi drugih slovanskih narodov so pri Rusih dosti menj znani negoli učenjaki. Nekoliko se mora to tolmačiti s tem, da v slovanskih literaturah ni posebno mnogo takega, kar bi moglo Ruse zanimati. Ozko domovin olj ubje in rodoljubje naših pesmij je ruskemu narodu, v katerega literaturi se razpravljajo največji socijalni in drugi občečloveški problemi, večinoma nerazumno. Krivo pa je še več to, da so se Rusi do najnovejšega časa za duševno življenje Slovanov sploh malo zanimali. To ni ozkosrčna omejenost; nasproti poljska literatura je bila navzlic medsebojnemu sovraštvu
v
pri njih zmerom v časti in tudi danes se mnogo iz nje prelaga. Se znanejše so jim zapadnoevropske; o Schillerji in Goetheji Rusi sami večkrat proti Nemcem v dokaz, da ne sovražijo nernštva samega, trdijo, da sta onadva pri njih doma „kak naši rodnvje poety*. Le za Slovane so se malo brigali, ker ti niso tak(5 blizu in ker jim tega tudi ni treba; navadno se tudi ,,bra-tuškam" nevedoma pripisuje preveliko siromaštvo. Sploh slovanska vzajemnost pri vseh Slovanih ni tako velika, kakor bi lehko bila, in še tudi skoro ne bode, če bode večina mislila, da le-ta obstoji v besedah in čustvih.
Po takem sem bil jaz v Moskvi tem bolj iznenaden, ko sem tamkaj našel celo vrsto — Prešernovih čestilcev, četudi do 6ne dobe v ruščini iz Prešerna ni bilo ničesar tiskanega razven dveh, če se ne motim, prevodov v Gerbeljevi „Poeziji Slavjan". Ali zvedel sem, da je skoro že ves Prešeren preložen v rokopisu. Nekateri mojih znancev, ki so marsikaj iz teh prevodov že slišali,  segnili so celo po izvirniku.
Sčasoma sem se tudi jaz spoznal z glavnim poklonikom našega Prešerna. Zove seFeodor Jevgenijevič Korš, profesor klasične filologije na moskovskem vseučilišči. G. prof. Korš je jeden iz tistih velikih ruskih učenjakov, kakeršnih je dandanes v zahodni Evropi že malo. On namreč ni omejen na svojo stroko, kar dokazuje najbolj to, da je predsednik — vzhodni komisiji v moskovskem arheološkem društvu. Razven tega pa se zanima tudi za slovanske jezike in njih literature. Ko je bil 1. 1869. na Dunaji, seznanil se je tudi s slovenskimi študenti in po njih s Prešernom, katerega danes prišteva največjim svetovnim pesnikom. O njem govori cel6 na svojih predavanjih, če razpravlja obča vprašanja poetike. Sodbi takega strokovnjaka smemo gotovo s ponosom zaupati. Omenim tudi, da je z znano izborno Stritarjevo oceno Prešernovih poezij prav zadovoljen; laški sonetje se po njegovem mnenji v ruščini niti ne dajo tako lepo preložiti, kakor so pri Stritarji.
Prepričal pa sem se tudi jaz o lepoti in dovršenosti prevodov g. prof. Korša iz Prešerna. Lehko si mislite moje veselje, ko so mi zvenele različne
48                                           Dr. M. Murko : Prešeren pri Rusih.
pesmi, romance in sonetje na uho v jedrnati ruščini. Jeden sonet sem slišal celo v maloruščini, ki je za Prešerna primernejša, ker nam je bližja. Z upanjem, da g. profesor skoro dokonča prevod vsega Prešerna in da ga tudi kdaj natisne, zapustil sem v začetku lanskega leta Moskvo.1)
Danes lehko poročam, da je „Sonetnyj venok Franca Prešdrna" že natisnjen v 7. knjigi „Ruske Mysli", velikega moskovskega mesečnika. Prevod vsega venca se je g. profesorju res popolnoma posrečil Mož s talentom in ukusom se ne drži izvirnikovih besed,  pač pa njegovega duha.
Nahajajo se verzi, ki so v ruščini celo  glajši nego  pri našem pesniku
samem   N. pr.:
»Bile" so v strahu, da boš ti,  da zale
Slovenke,  nemški govorit' umdtne,
Jih boste,  ker s Parnasa so  očetne
Dežele, morebiti zanič'vale,« slove pri Korši tako:
»Bojusb,  čto  devy zdesb i s nimi ty, Lišb po  — nemecki mysli vyražaja, Cholodnyja k daram roduogo kraja, Otvergnut eti skromnye listy.«
Jaz samo z dvema mestoma nisem zadovoljen.   Tak6 v teh-le verzih:
»Mučitelbnostb bezmolvnago zapreta Chotjat v unylich vyrazitb stichach Priznanija nesčastnago  poeta «
bržkone le malokdo najde:
»Bridkost, k' od nje" srce več ne počije, Odkrivajo  njegove skrivne te"že Mokrocvetoče rož'ce poezije.«
Nesrečen je tudi v zadnji kitici   14. soneta ta-le verz: »No vse že ty ich ne lišaj priveta«;
ich tukaj ne more biti brez naglasa,   ker stoji celo za ,,pesmi"   z logičnim
naglasom:
»Naj pe"smi milost tvoja vsaj obsije.«
Te važne malenkosti sicer ne bode težko popraviti. Drugače pa z dobro vestjo lehko trdim, da si dovršenejšega prevoda Prešernovega umetnega venca v ruščini ne morem misliti. Tudi oblika je popolnoma ohranjena ; le z akrostihom „Primicovi Julji" sem g. Korša iznenadil; ali tukaj izprememba tudi ni bila možna — in   lehko  rečem,   tudi   ni potrebna   —,
*) Pazni bralci našega lista vedo, da je že g. profesor dr. V. Jagič v »Ljubljanskem Zvonu« (18S5, na 574. str.) opozoril Slovence na izvrstne prevode prof. Korša. Na rečenem mestu je natisnjen tudi Prešernov sonet: »Tak kakor hrepeni oko čolnarja« v prof. Korševem ruskem prevodu.                                                                             Ured
And. Fekonja :  Ant. Vramcza Predechtva i Postilla                              49
ker se začetne  črke j, ju in *  v ruskih besedah   tak<5   sploh   ne   rabijo   ali pa le redko.
Da lehko bralci tudi sami sodijo, zdi se mi najprimerneje, da jim podam „Magistrale":
»Venok pevec  tvoj  novyj  vbet  dlja sveta : V nem budut žitb ljubovb moja  i ty; Iz serdca eti vvrosli cvety, Priznanija nesčastnago poeta.
Oni vzošli v strane, gde net razsveta, Ich rost ne znal dychanbja teploty, Ich  okružali  dikich  gor chrebty, Kraj bujnych vetrov, večno čuždvj leta.
Vospitany stenanbem i slezoj, Rostut, no vzoru ne dajut otrady; Nad nimi tuč skopilisja gromady ;
Za to teperb i  vid u nich bolfenoj Pustb jasnyj luč pošljut tvoi im vzgljady, I budet vesel cvet ich molodoj.«
To je ruski in vender Prešeren. Želimo, da bi tudi ruski veleumi našli pri nas takih izvrstnih tolmačev! Kakor se lehko vsakdo prepriča iz gorenjega primera, treba je k temu nekoliko več korenitega znanja jeziko-vega, posebno pa njegovega duha, nego se pri nas obično misli. Kakor naši prelagatelji  z malimi izjemami prevajajo, dobiva se nekaj, kar ni ptič ni miš!
G. Koršu pa bodo gotovo vsi Slovenci hvaležni, da je s tem najbolje seznanil veliki svoj narod z imenom našega malega in njegovega pesnika-velikana.  Upamo,  da se kdaj  pokaže svetu ves njegov  Prešeren!
Dr. M. Mu/ko. Ant. Vramcza Predechtva i Postilla.
V »Lj. Zvonu« VI. str. 420. omenja se v spisu »O početkih slovenske književnosti* kratko, da je kajkavski pisatelj Anton Vramec, kanonik zagrebški, razven svoje »Kronike* 1. 1578 izdal tudi knjigo >;Postila Svetihc< in »Pro-dečtva«. G. Ljubic v »Ogledalu književne poviesti jugoslavjanske« II. 1869. str. 517. piše o tem: .»Od Vramca ostaju nam danas . . . b) Dielo o evan-gjelih za nedjelje i praznike. Safarik je o njem dvojio, dali je ovo igda na sviet izišlo; a Kukulievič dieli ga na dvoje: Postila Svetih i Prodečtva, prvo po Bedekoviču, drago po Krčeliču i Mikloušiču (Bibl.).
4