Dvojno prepričanje. (Glas preko meje.) Ta članek je bil prioboen v »Učitelj&kem ldstu«, a ga je ceru zura zaplenila. Pošiljamo ga čita« teljem, da spoznajo Ikoliko svobode je bilo tam za mejo. VeLiko gnilo rano je odkril Cankar na značaju gotovega dela slovenske intdigence. Inteldjgence in poluinteligence, kajti krnlet in delavec sta zdrava, v defu ojeklenekn in ne poznata te bolezni. Rana je to v dvojnem preprdčanju. Eno prepričanjc shranjlcno doma v za= prti sobd in zaiklenjcni skrinji, drugo v javs nosti, na cestah, v družbd, ob slovesndh pri« likah. Za to epidemijo boleha v precejšnji meri tudi naše učiteljstvo. Stan, •kateri bi moral biti mož, če naj bo stan vzgojiteljev, ta stan sili v barbarstvo. Radi neresne pret^ :nje, radi kosa kruha, Ikd mu ga ponujajo l viška in zopet odtegujejo, jt; zmožen učitelj inteligent negirati samega sebe, razcepiti svoj značaj na dvoje. Doma v zaprt.L soibi toži nad svojim ljudstvom, ali že istodasno je pripravljen, da se udinja komurkoli. Da bi pomiril svojo vest, dšče in 'najde premnogo izgovorov. Tako zahteva čas, sili se ni mogoče upi« rati. kako1 bo pa ljudstvo brez mene živelo. Zadaj pa čepi še skušnjavec, kd ne» utrudmo prišcpetava: fcruh, kruh, glavno je kruh. Živel je Cantkar in napisal »Hlapce« ter poglavja o dvojniem prepričanju. Imeli smo preroka in kritika življenja, kd je brez« abzirno odkril bolno stran našega značaja. Postavil nam je strašilia v p>roso oportuniz» mai, a smo slabšd od vrabcev in vran. Zakrilili smo v protest ali ziniti se nismo upald. Našo slabost poznajo dobro tfudi od* zgoraj. ' Ni slučaj, čisto dosledno je, oe je ob* lastndk prišepmil učitdju o dobroti dvojnega prepričanja. Zgodilo se je to. Poskus se ta» krat ni obniesel, ali danes visi v salonu one« ga gospoda velikio odloženih sukenj (Cankar: »Ob zori«). ALi 'bi se netkoliko ogledali po njih? So tam suknje mladih. neizkušenih Ijudi, ki še niso preizkusili svojega koraka v živ= ljenju. Milost z njimi! Najmanj je bilo v njih svetohlinstva^ — Pa pridemo do sukenj preSudnega kroja. Obračaš jih lahko in če jih oblečeš na prvo' stran, bažejo eno barvo, če pa jih obrneš, ibcš videl drugo. Gospod pa se n>e sramuje teh sukenj. Odložila je tu svoj plašč opevana roža slovenskih poetov. Veliiko j(e bdlo tvoje pioislanstvo, a Iklavern je konec o roža! — Naposled vidimo še stare ponošene suknje, pa se vprašamo, kako so te zašle sem? Joj, tik pred smrtjo ljudje odlagajo suknje! In teh nas jie najbolj sram. Da, slovenski učitelj je postavil na kra» mo svcj" značaj. In kdor je to ikramo kupil, ni dobil Značajev. Kjer pa ni 'značaijev, tam ni ljudk Prazne suknje so, tkatere lahko po« baše jlutri kdorkoli pride s skledo leč&. Mir.