Izhaja: 10., 20. in 30. dan vsakega meseca. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Kokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat. Vsakemu svoje! — Slovenci! Ne udajmo se! Ve 1 j a : za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja ; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr. Denar naj se pošilja pod napisom : Upravništvu „Mira“ t Celovcu. Leto XIII. V Celovcu, 20. velikega travna 1894. Štev. 14. Slovensko uradovanje dovoljeno ! Danes imamo veselo^ novico za koroške Slovence. Občina Bistrica-Šmihel nad Pliberkom je dobila sledeči odlok: „Št. 61/preds. Gospodu županu Simonu K lo k ar ju na Bistrici pri Pliberku. Visoko c. k. ministerstvo notranjih zadev je z dne 26. sušca t. L, št. 2433, Vašemu prizivu zoper razsodbi vis. c. k. deželnega predsedništva v Celovcu z dné 15. in 17. kimovca 1893, št. 1496 in 1546. kjer ste se s tu-uradnima odlokoma z dné 25. vel. srpana in 2. kimovca 1893, št. 115 in 120/preds., potrdili globi na 5, oziroma 10 gld., ki ste se Vam bili naložili zaradi rabe slovenskega jezika v poročilih na c. k. okrajno glavarstvo v zadevah prenešenega delokroga, ugodilo in Vas oprostilo teh glob, ker niste kršili (prelomili) nobene dolžnosti, ki bi se mogla kaznovati po § 95 občinskega reda, ker se občini Bistriški, ki je skoro izključno slovenska, po nobeni postavi ne more zabra-niti, posluževati se pri uradnem občevanju s predpostavljenim okrajnim glavarstvom slovenskega jezika, ki je na Koroškem domač (v deželi v rabi stoječ). To se Vam naznanja vsled odloka vis. c. k. deželnega predsedništva z dné 5. vel. travna t. L, št. 660. V Velikovcu, dné 10. vel. travna 1894. C. k. okrajni glavar: Kolenc.“ Pravica je zmagala nad krivico ! Prvi korak do slovenskega uradovanja je storjen; slovenskim občinam je vsled tega odloka dovoljeno, okrajnim glavarstvom in sploh političnim oblastnijam dopisovati v slovenskem jeziku. Želeti je, da bi se slovenske občine, ki so v naših rokah , prav pridno posluževale te pravice, ki smo jo tako težko pridobili. Kajti veliko sitnostij so prestale vrle tri slovenske občine, ki so začele slovensko uradovati ; samo tri so bile, namreč Bistrica pri Pliberku, Globasnica in Kotmaraves. Nakladali so jim globe in jih vsakokrat povišali od 5 na 10, od 10 na 15 gld. Občina Kotmaraves je že obupala in nadeja-joč se boljših časov začela spet nemško uradovati. Občina Bistrica-Šmihel pa ni odjenjala in je zdaj slavno zmagala, za kar gre posebna zasluga tudi nje vrlemu in odločnemu tajniku, g. Filipu Kau-dutu, kterega jej Bog ohrani še prav mnogo let čilega in zdravega. Ta občina nema zastonj nebeškega viteza sv. Mihela za varha, kajti ona je v uàrodmh bojih zmirom v prvi vrsti stala in je vredna, da jo znrrom častno imenujemo poleg slavne občine Št. Jakob v Rožu. Zdaj smo prepričani, da bodo tudi druge slovenske občine pogum in srčnost za-dobile ter začele političnim oblastnijam dopisovati v domačem slovenskem jeziku, in to ne samo Globasnica in Kotmaraves, saj jih imamo še lepo število drugih, ki imajo slovenske može in rodoljube za župane, kterih nam ni treba imenovati, ker jih vsi poznamo. Seveda so pri tem različne zapreke, na pr.: občina A ima starega tajnika, ki že več let služi, pa slovensko uradovati ne zna, na hip ga ob kruh pripraviti, ne da bi se bil kaj pregrešil, to prepoveduje krščanska ljubezen in pravičnost; v občini B je poštenjak za župana, pa nemško uraduje, ker slovensko ne zua, rad bi najel slovenskega tajnika, pa ga ne more rediti, ker je občina premajhna; občina G je tudi majhna, župan je slab v pisariji, zato tajnikuje učitelj za nekaj krajcarjev, on pa slovensko pisati noče, druzega tajnika pa plačati ne morejo. Te in podobne zapreke, kterih daljestoječi ne vidijo, so krive, da se slovensko uradovanje ne more tako hitro na celi črti vpeljati. Vendar pa moramo vztrajno na to delati, da vse ovire odstranimo in vedno več občin pridobimo za slovensko uradovanje. Rodo ljub j e, ki se tudi žrtev ne ustraši, bo premagalo vse ovire. Če se svojih pravic ne bomo posluževali, bodo pozaspale in zamrle, kakor vsaka stvar in vsaki ud otrpne, ako se ne premika in giblje. Več občin ko bo slovensko uradovalo, toliko bolj se bodo oblastnije navadile slovenskih dopisov. in kedar kolo enkrat hitro teče, ga je težko spet ustaviti. Če se slovensko uradovanje na Koroškem enkrat udomači, potem se ni toliko več bati, da bi se spet odpravilo. Drugi korak do slovenskega uradovanja mora biti pa ta. da še to dosežemo, da bodo morale tudi uraduije na slovenske dopise po slovensko odgovarjati. Tudi to bomo dosegli, ako smo vztrajni, in sicer ložeje, ko današnjo zmago; kajti če bodo enkrat uradniki vsled mnogih slovenskih dopisov vsi slovensko znali in se slovenščine močno navadili, potem se tudi ne bodo veliko več branili, na slovenske uloge po slovensko odgovarjati. Kaj poreče pa zdaj naš deželni odbor? Ali si bo on slovenske dopise še nadalje prepovedoval, ko mu državna oblast čisto drugo pot kaže? Pri deželnem odboru je ravno taka ali še večja krivica, da hoče slovenske dopise prepovedati, ker bi mu ne delalo nobenih težav, pridobiti si nekaj slovenščine zmožnih uradnikov. Da naš deželni odbor nema nobene postavne pravice, nemščino razglašati za svoj edini uradni jezik, razume se samo po sebi. Pride čas, ko se bo tudi temu nasilju konec storilo! Med duhovi na Koroškem vse vre in se giblje, liberalna fraza ne vleče več, in liberalcem se menda včasih že sanja, kakor bi brali nad vratini deželnega zbora besede : mene, tekel, ufarziu. Konečno še neka opazka. Zgoranji odlok je pisan pri ministerstvu že dné 26. sušca; kako je to, da ga je c. k. dež. predsedništvo razglasilo še le dné 5 vel. travna, še le čez 38 dnij? Ali je morda na Dunaju kje obležal in ga je zdramila in na dan poklicala šele interpelacija slovenskih poslancev, ki smo jo priobčili v zadnji (13.) številki „Mira“? Ako je tako, potem smo dr. Ferjančiču, Klunu, dr. Gregorcu in drugim slovenskim poslancem še več hvale dolžni za neumorni trud, s kterim se vsako leto za nas potegujejo. Bog jih živi na mnogaja leta! Katoliško-socijalcn program. Katoliški časniki v Nemčiji so priobčili zadnje dni sledeči spis: Nekrščanski nazori liberalizma o neomejeni svobodi in neomejeni lastninski pravici človekovi so prinesli v družbinske in gospodarske razmere našega časa veliko zmešnjavo. Uresničenje teh nazorov po poti postavodaje prineslo je priznanje pravice gospodarstveno močnejšega, med tem ko je delo ostalo brez časti in brez pravic ; delavec se je na milost in nemilost izročil kapitalu. Tako se je Uničil velik del srednjega stami, denar se kopiči v rokah maloštevilnih bogatašev, velika množica ljudstva pa postaja čez-dalje ubožnejša, pot do blagostanja jej je takorekoč zaprt. Ysi katoliški socijalisti spoznavajo, da so te razmere nezdrave, da nemajo stalnosti in da Pravico tudi živini! (Povestiea iz francoščine.) „Pojdimo, gospodje; ura je tukaj, da se podamo v sodno dvorano.“ Tako je svojim svetovalcem govoril cesar Karol, velik mož z dolgo, belo brado. V sodni dvorani se je vsedel na svoj tron. Pred njim je stala velika mrameijnata miza, pokrita z dragoceno preprogo. Med dvema svečama je stalo sv. razpelo, na strani pa je ležala lepo vezana knjiga, bilo je sv. pismo. Na stoléh okrog cesarja so sedeli svetovalci. Kancelar je imel pred seboj veliko knjigo, državni zakonik ; v roči pa je držal però pripravljeno, da bi zapisal, kar se bo sodbo. )5Aii imamo danes kako pritožbo rešiti ?“ vprašal je cesar. „Nobene“, odgovorijo svetovalci, «ze dolgo ni zapel »zvonček pravice«, ki ste ga dali napraviti v tej dvorani." Pred vratmi kraljeve palače je bila namreč vrv, na ktero je bil privezan zvonček v sodni dvorani. Kdor je imel kako pntožbo, da je iskal pomoči pri cesarju samem, moral je tam pozvoniti, in spustili so ga v sodno dvoiano pred cesarja. Ko so tedaj svetovalci rekli, da „zvonček pravice" že dolgo ni zapel, djal je cesar Karol: „Hvala Bogu, da so moji sodniki in uradniki pravični, da se tako redko kdo pri meni pritoži " Komaj je te besede izgovoril, zapel je zvonček. „Prezgodaj sem se veselil”, reče cesar, „idite, gospod dvorni maršal, in pripeljite človeka noter, ki išče pri meni pravice." Dvornik odide, pa pride kmalu nazaj rekoč: „Veličanstvo, pred vratmi nikogar nisem videl." Komaj je to izgovoril, zapel je zvonček vdrugič. „Ali ste čuli, go- spod grof?" reče cesar: „pojdite hitro ven in pripeljite človeka, ki je zvonil, naj bo reven ali bogat." Dvornik se je požuril, da stori po cesarjevem ukazu, pa prišel je spet sam nazaj. „Verujte mi, veličanstvo", je rekel, „žive duše ni pred vratmi." — „ Pojdimo vsi gledat", reče cesar, „zvonček vendar sam od sebe ne zvoni." Šel je torej ven pred vrata, in svetovalci za njim. In kaj so videli? Starega, mršavega, sestradanega in slepega konja, ki je nevedoč kam okrog taval in paše iskal, pa jo težko našel, ' ker ni videl. V svoji slepoti je pritaval pred kraljevi grad in naletel na tisto vrv, za ktero je bil „zvonček pravice" privezan. Konj je vzel vrv med zobe in jo grizel, pri tem pa je zazvonil. To videti, so se svetovalci nasmejali. Cesar pa je naredil resen obraz. „Gospodje“, je rekel s strogim glasom, „ali veste, čigav je ta slepi konj, in zakaj ga pustijo brez varstva okrog tavati." —■ „Veličanstvo", reče eden iz svetovalcev, „tega konja jaz dobro poznam. Bil je lastnina grofa Eberharda in ko je bil še mlad, je svojega gospodarja v vojsko nesel ter ga spremljal v vseh nevarnostih. Zdaj ko je star in slep in ni več za nobeno rabo, zgubil je milost svojega gospoda. Grof Eberhard ga noče zastonj rediti, zato ga je zapodil iz svojih hlevov, in uboga, slepa žival si mora sama svoj živež iskati." — „Veste kaj, gospodje", reče cesar; „v mojem cesarstvu mora tudi živina svojo pravico najti. Gospod kancelar, pripravite eno ječo za nehvaležnega in neusmiljenega grofa Eberharda in posadite ga vanjo osem dnij. Nadalje pa napišite mojo razsodbo, da mora svojega slepega konja rediti, dokler ne pogine, in mu odkazati prvo mesto v hlevu. Ako bi se to storiti branil, pustim mu vzeti vse njegove graščine. Pritisnite k tej sodbi moj cesarski pečat." Vse se je zgodilo po cesarskem ukazu : konja je peljal kraljevi kočijaž h grofu Eberhardu, sodniki pa so zapisali cesarjevo razsodbo in mu jo dostavili; drugi dan pa je prišel jetničar in grofa Eberharda seboj povabil, da mu je pokazal zanj pripravljeno ječo ter ga vanjo zaprl. Grofu ni prišlo na misel, da bi kaj godrnjal ali se ustavljal, ker je vedel, da je cesar zelò strog v svojih sodbah. Tako je po Božji previdnosti še neumna žival prišla do svoje pravice. Smešničar. Tujec: „Jaz sem slišal, da je z vaše planine prav lepo gledati, kedar solnce uzhaja. Kdaj pa uzhaja pri vas solnce?" Kmet: „Navadno zjutraj." Sosed: „No, Jakec, kako se godi tvojemu bolnemu bratcu Mihcu? Ali mu še ni bolje? Jakec: „0 ja; danes je bil že spet tepen." Oče: „Ali res nočeš vzetibogatega Preklovca?" Hčera: „Res ne; njega ni moč prestajati." Oče: „To je pa tudi njegova edina napaka." Sodnik: „Ali si res temu zažugal, da mora umreti, če ti ne dà denarja?" Potep: „Moj Bog, saj veste, da moramo vsi umreti." vodijo človeštvo v pogubo. Zato je pomoč nujno potrebna. Katoliški socijalisti zametujejo škodljive liberalne nazore in načela. Zavračajo pa tudi težnje socijalnih demokratov, kteri hočejo zemljo, orodje in stroje posameznikom vzeti in vse izročiti v skupno lastnino človeške družbe. S tem se človek ponižuje, ako se mu odreka pravica do imetja in do svobodnega -prislužka. Taka naprava ne bi prinesla miru, ampak občen upor in splošno nezadovoljnost. Socijalne rane sedanjega časa se zamorejo le s tem zaceliti, da se družbinsko in gospodarsko življenje uredi po krščanskih načelih, kakor so jih razložili slavno vladajoči papež Leon XIII. v okrožnicah o krščanski državni ustavi in o delavskem vprašanju. Skrbeti je treba za vse ljudi, pa tako, da se varuje osebna svoboda in neodvisnost posameznika. Osebno imetje in osebna pravica do zaslužka mora ostati; vendar je treba delati na to, da se premoženje bolj enakomerno razdeli in da se tako ustanovi trden srednji stan. Vse stroke obrtnosti pa se morajo vsaka za se urediti v zadruge v skupno brambo in skupno teženje po svojih stanovskih koristih. Človeška družba se mora urediti po stanovih in obrtih na krščanski podlagi. Obrtne zadruge morajo dobiti svoje pravice in imeti svoje zastopnike v postavodajalnih državnih zbornicah. Za k ine te se morajo napraviti kmetijske zadruge, kterim se morajo dati potrebne pravice, da zamorejo uspešno delovati. Dedno pravo se mora urediti na kmetih po potrebah tega stanu. Sosta viti je treba poselski red, skrbeti za cena posojila, otežiti pa je treba dobičkaželjno kupovanje in prodajanje zemljišč. Razkosavanje kmetij se mora za-braniti. Dolgove sme kmet delati le do gotove meje. Kopičenje zemljišč v velika posestva in poraba zemlje za lovsko kratkočasje se mora kar mogoče zabraniti. Tudi čisto mala posestva so brez koristi. Rokodelci se morajo združiti v posilne zadruge ; morajo se v svoji stroki dobro izučiti. Rokodelske zadruge morajo urediti sprejemanje učencev in pomočnikov ter skrbeti za dobro razpečevanje izdelkov svoje obrti. Prekupčevanje se mora kar mogoče omejiti. Med rokodelci in tovarnarji se mora narediti postavna meja. Kdor hoče pričeti veliko podjetje, mora biti poštenjak in dokazati, da je za to zmožen ter da ima potrebni kapital. Pri tovarnah se je ozirati tudi na zdravstvene razmere dotičnega kraja in na pravice prebivalcev v okolici. Za delavce se morajo narediti postave, ki branijo njih pravice in za nje skrbijo v bolezni in starosti. Z delavci je po človeško ravnati, plače jim gre pa toliko, da zamorejo pošteno shajati ; starejšim delavcem se mora plača zboljšati. Dnevni delavni čas naj se prikrajša po možnosti, da delavci prezgodaj ne opešajo. Žensko delo po tovarnah uaj se polagoma odpravi, posebno za množene ženske; tudi otroci naj se ne izkoriščajo v tovarnah. Hišno obrtno delo naj se postavno uredi. Delavcem se morajo dovoliti delavski odbori s postavnimi pravicami, in dati se jim mora svoboda združevanja v prospeh in brambo svojih gospodarskih koristij. Podjetnikom se mora postaviti meja, koliko delavcev smejo imeti. Svoboda kupčije se mora omejiti. Trgovci morajo dokazati svojo sposobnost in poštenje. Kroš-njarstvo se mora omejiti. Sleparske razprodaje se morajo zabraniti,; nepoštena konkurenca s cenim, pa ničvrednim blagom ravno tako. Borza naj se omeji na resno kupčijo, prepové pa naj se igra in špekulacija na padanje ali naraščanje vrednostnih papirjev. Upelje naj se strog nedeljski počitek. Svoboda preseljevanja iz kraja v kraj naj se omeji, kjer je potrebno. Strogo naj se kaznujejo oderuhi in vsi taki, ki zlorabijo bedo ali nevednost bližnjega v svojo korist. Davki naj se pravično razdelijo, da se naloži večje breme tistim, ki imajo boljše dohodke. Pred vsemi naj se s pravičnostjo odlikujejo državna podjetja. Določi naj se meja, pod ktero država ne sme poseči pri določitvi plač za svoje delavce. Za stalne svoje delavce naj država priskrbi primerna stanovanja. To velja tudi za veče in premožne občine (glavna in velika mesta). Interpelacija dr. Ferjančiča, Kluna in drugih slovenskih poslancev do gosp. naučnega ministra v zadevah koroškega šolstva: „Občinski zastop in krajni šolski sovet slovenske občine Globasnica na Koroškem sta neposredno pri vis. c. kr. naučnem ministerstvu prosila za slovenski učni jezik na tamošnji ljudski šoli. C. kr. učno ministerstvo je pa prošnjo v razsodbo poslalo c. kr. deželnemu šolskemu sovetu koroškemu. Tisti je z odlokom z dné 23. svečana 1892, št. 399 prošnjo odbil z razlogom, ker se je proti njej iz- rekel drugi šolo vzdržujoči faktor, namreč koroški deželni odbor. Proti tej razsodbi sta se občinski zastop iu krajni šolski sovet pritožila na c. kr. učno ministerstvo. Ko je c. kr. učno ministerstvo koroške šolske oblastuije nagnilo, da se ne naslanjajo več na mnenje deželuega odbora, izdal je c. kr. deželni šolski sovet nov odlok dné 21. vel. srpana 1892, št. 922, s kterim je spremenil svoj prejšnji odlok z dné 13. svečana 1892 in razdelil je dvo-razreduo šolo v Globasnici v dve enorazredmci, ktenh ena se imenuje dvojezična, druga je slovenska, pa obe stojite pod enim vodstvom. Vte-meljil je to naredbo s tem razlogom, ker je med tem 58 posestnikov iu starišev šolskih otrok prosilo, naj zastran učnega jezika vse pri starem ostane. Ne bomo na drobno govorili o pomočkih, kteri se rabijo, da takrat, kedar pridejo prošnje za slovenski pouk od občin in krajnih šolskih sovetov, nektere stranke pregovorijo, da se izrečejo za staro jezikovno uredbo; kažemo pa na interpelacijo, ki so jo poslanci Šuklje, Klun, dr. Ferjančič m tovariši stavili v 177. seji dné 5. grudna 1892, na ktero še nismo dobili odgovora, kar dokazuje, da so v njej popisani dogodki resnični. Tam se pové, kako se je c. kr. okr. glavar Celovški zoperstavljal slovenski šoli. Tudi zoper razdelitev šole sta se obč. zastop in krajni šolski sovet pritožila pri c. kr. učnem ministerstvu, razloživši, da za to razdelitev ni bilo postavnega uzroka, da enorazredua šola ne more tistih uspehov imeti ko dvorazredna, če imate obe šoli le enega učitelja, in da v občiui ni nemških otrok, za ktere bi bila dvojezična ali bolje nemška šola potrebna. Ukljub temu se je šola razdelila začetkom šolskega leta 1893., in ni se čakalo na to, kaj bo ministerstvo na pritožbo odgovorilo. Dvojezične šole se na Koroškem tiste imenujejo , na kterih se vsled odloka deželnega šolskega soveta z dné 26. kimovca 1890, št. 1623., v prvih dveh letih slovenski otroci poučujejo v slovenskem in nemškem jeziku, od tretjega leta naprej je pa samo nemščina učni jezik, slovenščini je pa odmerjenih samo troje ur na teden in te ure so postavljene na konec dopoldanskega pouka. Te šole se tedaj po. krivici imenujejo dvojezične ali sloveusko-nemške. Občine in krajni šolski soveti pa, ki tirjajo slovensko šolo, hočejo tako uredbo, da bi bila slovenščina v vseh razredih učni jezik, nemščina pa naj bi se učila od 3. leta uaprej kot učni predmet. Da napolnijo dvojezične šole z otroci, poslužujejo se raznih, dostikrat graje vrednih pomočkov. Pregovarjajo, strašijo iu slepijo na razne načine. Če starisi rečejo, da želijo, naj bi se njih otroci tudi nemščine učili, pri čemur le na slovensko šolo mislijo, na kterej je pa tudi nemščina učni. predmet, zapiše učitelj take otroke vse za „dvojezično‘‘ šolo ; slovenski šoli pa ostanejo samo tisti otroci, kterih stariši stanovitno zahtevajo, da morajo njih otroci hoditi v slovensko šolo. Na tak način se je šolskemu voditelju v Globasnici posrečilo, da je pri začetku šolskega leta 1»93. od 207 otrok jih 121 pridobil za „dvojezično“ šolo, čeravno je občina čisto slovenska. Ko so otroci prvič v šolo prišli, je učitelj več otrok, ki so jih stariši poslali v slovensko šolo, odklonil in domov poslal. V zapisniku o šolskih zamudah je na tej šoli za čas od 7. mal. travna do 1. vel. travna naštetih več zamud, o kterih učitelj pravi, da izvirajo iz nepokorščine", med tem ko krajni šolski sovet te zamude opravičuje iu pravi, da so bili otroci v slovensko Šolo poslani, učitelj jih je pa vselej odpodil iu zahteval, da morajo hoditi v dvojezično šolo. Okrajni šolski sovet pa stariše z globami in zaporom kaznuje , češ, da so se iz začetka pred učiteljem izrekli za dvojezično šolo. Poleg teh in drugih ne-dostatnostij, ki se ne samo tukaj, ampak splošno dogajajo med koroškimi Slovenci, se krajnim šolskim sovetom z globami ukazuje, da morajo okrajnemu šolskemu sovetu dopisovati v nemškem jeziku ali pa vsaj prilagati nemške prestave, kar pa ni utemeljeno ne v postavah, ne v naredbah. Z ozirom na to, da se zoper nepostavno in nenaravno uredbo ljudskih šol med koroškimi Slovenci ljudstvo že več let pritožuje pri šolskih oblast-nijah, pri c. kr. naučnem ministerstvu in v mnogih prošnjah pri državnem zboru, — z ozirom na to, da je prišla 1. 1891. deputacija koroških Slovencev, v kterej so bile zastopane vse doline, neposredno k c. kr. vladi na Dunaj in je prosila za postavno uredbo koroških šol, — z ozirom na to, da zastopniki slovenskega naroda v tej visoki zbornici že leta iu leta tožijo o žalostnih in neznosnih šolskih razmerah med koroškimi Slovenci in da so to nedavno spet storili po poslancih dr. Gregorcu in Bobiču v 282. seji dné 27. mal. travna 1894, ter da so pomoči prosili posebno še v interpelacijah v 46. seji dué 14. mal. srpana 1891 in v 177. seji dné 5. grudna 1892, na kteri dve interpelaciji pa niso dobili odgovora, — z ozirom na to, da vsi ti napori do zdaj niso imeli nobenega uspeha, stavijo podpisani do gospoda naučnega ministra naslednje vprašanje: 1. Ali je njegova svetlost pri volji, preiskati nenaravne in nepostavne šolske razmere med koroškimi Slovenci ? 2. Če bo preiskava — kakor ne dvomimo — pokazala, da je šolska uredba med koroškimi Slovenci res tako slaba, ali hoče njegova svetlost potrebno ukreniti, da se ljudska šola med koroškimi Slovenci postavi na zdravo iu edino pravo podlago, ktero odobruje tudi njegova svetlost, namreč da se slovenščina vpelje kot učni jezik? Na Dunaju, dné 4. vel. travna 1894." (Sledijo podpisi.) Govor poslanca dr. Gregorca v državnem zboru dné 27. mal. travna 1894. (Po stenografičnem zapisniku.) (Dalje.) Ta izjava je tako važna v tej zadevi, da jo želim spraviti v stenografičui zapisnik, zato prosim dovoljenja, da jo smem prebrati (bere) : „Vera ni glavna in vodilna podlaga naše sedanje ljudske šole, ampak le eden iz mnogih učnih predmetov in odkazauih ima premalo ur. Drugi predmeti niso v nobeni zvezi z veronaukom in se smejo dostikrat tako učiti, da ne pospešujejo verske vzgoje. Verskim vajam je odmerjenega tako malo prostora, da v otroških srcih ne morejo zbuditi toplega verskega čuta. Vero-nauk in verske vaje niso popolnoma izročene cerkvenemu vodstvu, ampak nazadnje o njih odločuje posvetna oblast. Na vzgojo učiteljev nema cerkev takorekoč nobenega upliva, v službo jih postavlja posvetna oblast, in tako se zgodi, da dobijo katoliški otroci včasih učitelje, ki so katoliški veri tuji ali pa še sovražni, taki pa seveda ne bodo poučevali v katoliškem duhu. Take šole pa ne morejo roditi dobrega sadu. Vedno bolj giue spoštovanje do cerkve, ljubezen do vere, krščansko življenje. Naraščajo pa domišljavost ia prevzetnost, lahkomišljenost in površnost ter zaničevanje do vsake Božje in človeške oblasti. Temu se ne moremo čuditi, če pomislimo, da ima katehet le dve uri v tednu na razpolaganje, v kterih mladino napeljuje k pobožnosti, vernosti in krščanski kreposti ; učitelj ima pa več ko dvajset ur, v kterih zamore tako poučevati, da se versko spoznavanje in življenje v otrocih ne utrdi, ampak — bodisi tudi brez namena — le omaje. Katoliškim starišem mi ne moremo poroštva dati, da se njihovi otroci v sedanjih šolah v katoliškem duhu vzgajajo, in tudi vam ne moremo dati te tolažbe, da vi v svoji vesti pred Bogom niste odgovorni za te napačne razmere." Gospodje ! ta izjava ni kaj malovažnega, ampak ona naklada katoličanom veliko odgovornost zastran šol, ker izhaja od merodajne oblasti. Škofje so pa še več storili. Oni ne zahtevajo, naj se sedanje šolske postave popolnoma odpravijo, ampak oni so pripravljeni, z vlado pogoditi se za nekaki „modus vivendi atque procedendi", da bi otrokom zagotovili krščansko vzgojo. Dné 12. sušca 1890 so v šolskem odseku gosposke zbornice v peterih točkah nazuauili pogoje, ki se morajo spolniti, da bo škofom mogoče, svojim vernikom zagotoviti, da se v avstrijskih ljudskih šolah katoliški otroci res v katoliškem duhu poučujejo, in da smejo stariši svoje otroke z mirno vestjo izročiti tem šolam. Od tega časa je minulo več ko štiri leta; pa tako prejšnja, kakor sedanja vlada pustili ste naše škofe brez odgovora. Rečem pa, da so bile že močnejše vlade na svetu, kakor je bila naša prejšnja in je naša sedanja, ki so tudi mislile, da se jim ni treba ozirati na cerkev in na škofe; pa so se zmotile. Knez Bizmark je bil gotovo zelo mogočen minister in je tudi mislil, da se mu ni treba ozirati na pastirski list nemških škofov, ki so ga spisali v Fuldi, na grobu sv. Bonifacija. Deset let pozneje vidimo mogočnega kanclerja Nemčije na poti v Kauoso. (Dobro! dobro!) Toliko sem hotel reči o tej zadevi. Gospodje! Božji mlini meljejo počasi, pa gotovo in drobno ; beda uči moliti in so-cijalna beda tišči krščanske nàrode tje, kjer je edino še pomoč zadobiti, to je h krščanskim nazorom in krščanski vzgoji mladine. Liberalizem propada, njegov poraz je le še vprašanje časa. Ta poraz se bo izvršil ali po mirni poti, ali pa šiloma; po mirni poti namreč tako, da se človeška družba s pomočjo krščanskih šol zopet pokristjani ; šiloma pa vsled socijalne prekucije. V obeh slučajih pa bo cerkev ostala nepremagana. Zdaj se obrnem k drugemu delu svojega govora, k nàrodni šoli. Velespoštovani gospod poslanec dr. Pattai je nedavno v nekem slavnostnem govoru rekel: „Nežuo otroško srce se mora v prvem razvoju oprostiti vsacega vznemirjenja v verskih reččh in izročiti se mora učitelju, ki s svojim gojencem enako misli in čuti gledé vere in nàrodnosti." To so prav lepe in prav resnične be- sede ! Krščansko ljudstvo se zamore zadovoljiti le s krščansko, versko šolo, ki je pa ob enem tudi domoljubna in nàrodna. Dandanes mora vsaki nd-rod tirjati in imeti nàroduo šolo, ako hoče živeti in se ubraniti nàrodne smrti. (Dobro ! dobro !) Take ndrodne šole so pri nas k sreči vsem nàrodom zagotovljene v členu 19. drž. osn. postav iz leta 1867. Vsak nàrod ima nedotakljivo pravico, da brani in goji svojo nàroduost in svoj jezik. Vsi jeziki so v šoli ravnopravui, in vsakemu nàrodu se morajo dati potrebni pomočki, da se izomika v svojem jeziku. Če se nepristransko ozremo na avstrijske razmere, moramo priznati, da so bile te postavne določbe zelo modre, pravične in potrebne, kajti one so temelj za nàrodni mir, blagostanje in obstanek naše lepe domovine. Toliko več je obžalovanja vredno, da nismo imeli še nobene vlade, ki bi bila polni užitek tega osnovnega zakona naklonila vsem avstrijskim nàrodom. Obžalovati je, da imamo še zmirom take ministre, ki zlasti Slovanom ne privoščijo dobrot tega državnega osnovnega zakona in s tem prouzročujejo in pospešujejo neznosni šolski bój. Posebno južni Slovani, Slovenci in Hrvatje so za ta šolski prepir žrtvovali že silno veliko duševne moči, denarja in časa, in nič še ni videti, da bi bilo tega boja kmalu konec. Najbolj nas to boli, da vidimo med našimi narodnimi nasprotniki v prvi vrsti avstrijske državne uradnike. Ali mar to ni žalostno, da moramo krivico trpeti od tiste strani, kjer bi smeli brambo pričakovati. (Dobro ! dobro !) Naši uradniki mislijo še vedno, da državi koristijo, če se našim kulturnim težnjam na šolskem polju zoperstavljajo in ovirajo; hočejo nas Slovence in Hrvate potisniti v nemški ali laški grob. Po 25 letni skušnji bi morali vendar že spoznati, da to ne gre. Prej ko smo mi dobili kak deželni šolski sovet, kakega deželnega šolskega nadzornika ali kako učiteljsko pripravnico, morali smo se leta in leta boriti. Ta boj nam je bil vsiljen, morali smo ga začeti, kajti boj za nà-rodno šolo je pri nas toliko, ko boj za nàrodni obstanek. Ta boj je nam vsiljen in potreben, zato je pa tudi dober in pravičen, in nazadnje bo zmagala pravica. Na Kranjskem smo zastran ljudske šole že zmagali. Tudi na Štajerskem smo odbili in zavrnili naskok Graškega deželnega šolskega soveta na naše slovenske ljudske šole s prizivi na učno ministerstvo. Naši nasprotniki nas napadajo zdaj bolj na jezikovnih mejah in v trgih, kjer je mešano prebivalstvo, vrivajoči jim čisto nemške šole. S pomočjo avstrijskih uradnikov se jim je to posrečilo v treh trgih. Ni pa verjetno, da bi se te šole obdržale. Ne bo dve leti, pa jih bodo morali tako urediti, da se bo učilo v obeh jezikih. Pri ustanovi teh šol so se pa čudne reči godile. Nek fanatični okrajni glavar n. pr. je, da bi dopolnil potrebno število nemških otrók, nekemu slovenskemu cestarju vzel njegove otroke in jih za Nemce zapisal (smeh) ter je cestarja tako poučil : „Jaz sem tvoj predstojnik, ti moj podložnik, zato s tvojimi otroci storim, kar hočem.“ Kavno tako je naredil z nekim slovenskim kravarjem, ki je bil v službi pri nekem nemškem graščaku. Kekel mu je, da morajo njegovi otroci Nemci biti, ker ima on nemškega gospodarja. Nekaj moram še povedati iz tistega časa, ko se je naredil veliki naskok na slovenske šole v spodnji Štajerski. Nek slovenski učitelj blizo Ptuja ni bil po volji okr. šolskemu nadzorniku, ker je premalo ponemčeval. Tacega je treba kaznovati; pa kako? Ker ga niso hoteli „na hlad postaviti11, so ga poslali v pokoj. „Na hlad postaviti1' je namreč to, da slovenskega učitelja prestavijo med Nemce. Toda Nemci ne marajo za slovenske učitelje ; to je deželni šolski sovet kmalu spoznal in sije moral izmisliti drug pomoček. Zato so tega učitelja v pokoj djali. Pa kako je bilo to mogoče ? Okrajni zdravnik v Ptujem je naredil spričevalo,