Kronika. IZ POLEMIKE O URADNIŠKEM VPRAŠANJU. II. Morda bo postal praktični zmisd in po* men mojega predloga še najbolj očit, če bomo čisto konkretno govorili. Recimo, da je bila moja zamisel že dalj časa uresničena, to se pravi, da y& ibilo ipo» ikojnins'ko zavarova.nje državnih nameščien^ cev, kakor sem ga v svojem članku naznačil, ž-e dalj časa uvedeno. Kako bi bilo 'danes? Zame je predvsem «no piopolnoma go» tovo: Selekcija., ki je bila prva leta po vojni neizogibna in poznejša redukcija državnega uradništva bi bila danes v glavnem že izve* dena. Zgodilo pa bi se to brez krutosti, ki so jo.morali občutiti naši dosedamji reducis ranci. S tem pa bi bila tudi: že dana osnova in možnost za iprimerno povišanje uradni« ških prejemkov. (Mimogrede naj omenim, da bi bilo v tem primeru gotovo izvedeno tudi bolniško zava.rovanje 'uradništva.) Ob sedanji ureditvi uradniške službe po» meni redukcija ali popolen rudn človeka, ki1 je pet, dvset ali celo blizu petnajst let od* služil državi, pa je potem brez vsega redu» ciran, ali ipa pomeni izredno obremenitev dr« ža.ve, ki mora plačevati pokojnino človeku, ki bi ji praviloma moral še služiti. Pri oas znaša to breme ogromne. milijone, kar obou^ tijo zlasti tudi aktivni državni nameščencl, ki prav radi tega ne dosežejo, ttr ne morejo doseči primcrnih plaič. Pomisliti je treba tudi še tole: Pokojs nina se uradniku do njegovc upokojitve; sa* mo obljublja, je državni dolg; zavarovalne premije pa se morajo sproti plačevati. Staro preizkušcno pra.vilo pa je, da je dolgove lažje delati, kot pa jih plačcvati. To velja tudi gledo države. Ko so ob sedanjem sistemu različni mu nistri upokojevali še nedoskžene uradnikc, na njihovo mesto pa druge ipostavljali, se rtsnični stroški, kd jih je povzročilai prc zgodnja upokojitev kakega iuradnika, niso ni» kjer v celoti pokazali. Viden je bil k večjemu letni izdatek, ki je1 vsled< tega nastal. Kaj čuda tedaj, če sroo da.nes že tako dakč, da znaša državni dolg v obliki pokojndn ktno že okroglo eno milijardo! V slučaju uradniškega zavarovanja bi moral vsak resor sproti nositi vse izdatke za svoje uradništvo. Zato pa bv se celo to vprašanje niujno sproti rtševalo ter ne bi mogli nikdar zaiti v položaj, v kakršnem se danes nahajamo. In kako bi bilo z uradniško stalnostjo? — To vp.rašanje je tem važnejše, ker so me mnogi razumeli, kot da hočem stalnost iurad= ništva vobče lodpraviti, ali pa jo vsaj do skrajnosti omejiti'. O tem seveda ne moro biti govora. Saj scm v svojem članku iz= recno poudaril, da je primerna stalnost uradništva potrebna v interesu službe in iz socb alnih ozirov. Po moji zamisli bi državnd nameščenec res postal nekoliko kasneje stalen, nego je bilo to določeno iprejšnje čase. Ali vsaj po teh lctih bi vsak nameščenec lahko resnično postal stalen. Potrebna izbira. bi se namre.č v tem slučaju brez težav izvršila v dobi skiž* bene nestalnosti. Stdanji pokojninski sistem pa to skoro popolnoma >onemogoča. Zato mora trpeti vse uradništvo, tudi talki z dva]< setimi in tridesetimi sluižbenimi leti. Kajti tudi ti so predvsem radi tega že okroglo de< set lct nestalni. In to ni slučaj, tx> je sila dtjstev. Recimo še — in to mojemu predlogu nitl najmanj ne nasprotuje — da bi država z;;.* gotovila stalnim luradnikom ipo preteku do« ločene službene dobe poleg zavarovalne pre« mije še primeren pokojninski dodatek, ki bi ga iuradnik mogd uživati samo, če je ostal do konca v državni službi. Ali bi bilo potem vobče še 'kaj nevarnosti, da bi starejši urad^ niki prostovoljno bežali iz državne službc? Pa tudi drugih izdatnih sredstev, da se za=< j?..mči Ipotrebna stalnost uradništva, da 'ise dvigne njegov družabni 'ugled itd., je' pri za* varovanju najmanj toliko, kot jih je v današ« njem sistemu. Vobče vse, kar je potrebno v intcresu državne službe in uradništva, se da z idej'O, ki sem jo sprožil, prav lepo združiti. 9aj mef.gre' v bistvu ,za nič drugega ]oot, da postane ves ustroj 'državne 'uradniške službe in hierarhije nekoliko elastičnejši, da se bo mogel brez p^csebnih 'krivic za uradni^ štvo in brez posebn«^ škode za državo sproti prilagajati resničnim življcnskim potreba.m in pcgoje,m.< « H koncu še nekaj. Vse vprek se danes govori: Vlada naj izvrši redukcijc nepotreb; nega ipredvsem ntsposobnega, lenega in ko* ruptnega 'uradništva, ostde pa naj dobro plača in ves problem bo naenkrat rešen. Ka» kor je vse to prav in lepo, se vendar skriva za takim govorjenjem vdiko nevednosti in nepoznanja. stvari. Nasplošno ima namrtč zmisel samo taka redukcije uradništva, ki znači za državno bla« gajno olajšanje, ne pa obremenitev. Reduk« cija uradnika, ki si je že ipridobil pravico do pokojnint1, p'omeni za državno blagajno le novo breme. Le poglejmo: Kdor je reduciran s 15 leti službe, dobi danes 60 odstot. pokoj= nine. Za ostalih 40 odstot. pa bi mora.l služiti še polnih 20 let! Še hujše je to razmerje pri onih, ki so z desetimi leti dobili 50 odstotkov pokojnine, dočim bi za drugih 50 odstotkov morali služiti še polnih 25 let. To se ipravi: Čc bi hoteli z redukcijo do^ seči za državno blagajno kak uspeh, da bi potem lahko osta.lim uradnikom plače povi= šali, bi morali reducirati tiste, ki danes 5e nimajo 15 let skižbe in izato tudd ne pravice do pokojnine. To pa lahko zahteva samo ti* sti, ki na tihem upa., da njega redukcija me bo doletela. Zakaj, če je siromak aktivnd državni nameščenec, koliko večji revež je, koliko hujša krivica se zgodi onemu, ki iz« gubi po ipetih ali celo po desetih in še ve'8 letih sliužbo in s tem vsa leta pomanjkanja. Kdo naj take ljudi, ki imajo tolikrat še šte« vilno druždno, meče kar tako iz službe? Par« tizan je to morda še sem in tja storil; nepri^ merno težje pa bo to nestra;nkarju. Tako se tudi iz tega vidi, da v glavncm ni drugega izhoda, kot preurcditi službeno razmerjc, državnih uslužbencev tako, da se bo danes neizogibna redukcija TDOraizdelila na daljšo dobo, da pa se bo v bodoče koristna in potrebna selekcija vršila kolikor mogoče avtomatično, brez kr>utosti in brtez pretres* ljajev. To bo za državo in njeno upravo, pa tudi za uradništvo najboljšt.