Štiri podobe. Otroku se kmali odprejo široke vrata v navadno življenje, in tu zagleda štiri poglavitne podobe , namreč: umetnost, natoro, družno in politično žlvljenje. Umetnost se otroku naj pred pokaže pri pohišju v doniači izbi, pri igračah i. t. d., — potem pa tudi pri drugib rečeb zunaj domače liiše. — Skerbeti se niora, da ta podoba pri otroku obvaruje se čista in lična. Olrok pa naj se tudi vadi, da vso ceni, kar je Iepo in umetno. Nalora se otroku sama prikupuje; vesele ga, postavim: cvelice, kamenčki, vodice, živalice i. t. d. Zraven (cga pravega občutka pa se dostikrat pri otrocih tudi zgodaj zbudi napčna želja, da radi natori nasprotvajo, t. j. da jo razdevajo in ž njo neusmiljeno ravnajo, kar pa se niora pri njih stanovitno zatirati. Otrok mora spoznati, da sicer vse reči v natori sme rabiti in se jih veseliti, — pa da jih nikakor ne sme nepotrebno pokvarjati in uničevati. Omika družnega življenja izvira samo iz prave priIjudnosti in Ijubezni do bližnjega. Vendar preprosta tovaršija je družnega življenja morija. Prava p oIitičn a omika otrokom vcepi se po kerščanski izreji, ktera človeku kaže, kaj je resnično, kaj je njegova dolžnost, — in da pravica izteka se le iz tega, kako kdo spozna in spolnuje svoje dolžnosti. Otroku naj se pa tudi skerb- no v serce vsaja, ljubezen do vsega, kar je domačega, da se tako njegova mlada kri napije čiste vdanosti in spoštovanja do domovine, domačib navad in spominkov. Blagor otroku, če se mu te podobe primerno izobrazujejo in razlijajo ena v drugo, kakor žive mavrične barve na mileni domačem obnebju! Izrejnik mora za to skerbeti.