Za poduk in kratek čas. Marko Brumen, vzgled krščanskim krčmarjem. Marko Brumea je bil pošten ia premožea krčaiar v aezaataeia trgu aa Slovenskem, ia se je v marsičem od drugih krčmarjev tako razločeval, da ga slobodao vsem sloveBskim krčmarjem v vzgled postavimo. Marko Brumea v svoji krčiai ai aikoli plesov imel, ker je dobro vedel, da po takih veaelicab navadno sledijo reči, kterih oa za nič ae bi hotel kriv biti. Mladim ljudem ai nikoli potuhe dajal, ia če bi kteri faat ali ktero dekle v slabi tovaršiji k ajenm prišel, bi to takoj starišem nazaanil. Pijaaci pri ajem aiso dobili preveč viaa, ker je vedel, koliko solz aesrečaa rodoviaa zavoljo pijaaca prelije, ia če bi kdo hotel več piti, kakor mu je bilo potrebao, ai več dobil ae s prošajo ia ae s kletvijo, ampak Brumea mn je resao rekel: ,,Daaes ae ve5, sicer bi ti jutre gotovo žal bilo". Kljubn temu pa so veadar tržaai ia kmetje radi v Brumaovo krčmo hodili in često pravili: j.Brumea aajbolj za aaa skrbi, da si včasili kakšea krajcar prihranimo ter v potrebi spet lehko kupico viaa pijemo". Kedar je bil zvečer cas spat iti, aazaaail je gospodar prijazao svojiia gostom, aaj grejo domu, ter je za ajimi zaklenil, ia aikomu izvzemši kakšaega popotaika ai več odprl; kajti poaočaega popivaaja v svoji hiši ai trpel. Gostje, ki so v ajegovo krčmo prihajali, dobili so vselej po ceai dobre ia tečne jedi, da je bil vsak zadovoljea; pijače pa so tadi dobivali pošteao mero. kajti Bramea se je često spominjal lepega pregovora: ,,Pošteaa mera ia vaga v aebesa pomaga". Kar je aekterim gostom ostalo, tega aiso aikoli drugi dobili; zakaj aepošteao se mu je zdelo, da bi dvojao ali trojao plačilo dobival za jed ali pijačo, ktere še gostje ae bi zavživali, ko bi vedeli, da zavživajo ostaake in zjedi dragih gostov. Po krčmah se aavadao grdo iu pohujšljivo govori, ker viao razgreje kri ia razveže jezik, pamet pa otemai. Brumea tudi pohujšljivih be,sed ni v svoji luši trpel in je zoper take govore izaajšel izvrstao sredatvo: aa straasko aiizico je aamroč postavil leseao škriBJico ia zravea zvoaček. Ce je kdo začel klafati ali pohajšljivo govoriti, je takoj on sam ali kteri drugi poštea gost z zvoačkom zaciaglal ter klafaču skriajico aasproti podržal, aaj bi za siromake kakšao milošajo aoter djal. Marsikteri se je tej aavadi čudil, pa ko so ma dopovedali, da je pri Brumnu taki red, da kdor klafa, mora siromakom aekaj milošaje dati, se je vdal, ia dostikrat so iraeli vsi gostje dosti smeha ia šale, kedar se je kazea milošaje iztirjevala. Kedar je bila škrinjica polaa, povabili so oča Brurnea airomake ter vpričo gostov vso milošajo aied siroaiake razdelili in jiai narooili, koliko da raora vsak izmoliti za grebe, s kterirai se je Bog v ajegovi krčrai žalil. — Ko bi pač v vseh krčmab taka navada bila vpeljaaa, gotovo bi krčmarji imeli več božjega blagoslova, potrebaim siromakom bi se veliko pomagalo, ia kar bi bilo aajveč vredao, maogo pobujšljivih besed in mnogo greba bi se zabranilo. Naj torej slov. krčraarji 'presodijo, ali ae bi bilo prav in lepo, ko bi tudi oni posnemali pošteaega krčmarja Marka Brumna. J. S—a. Smešnica 47. Učitelj je pokregal nerodaega faatiča tako: glej, ko bi mene ae bilo, o.stal bi ti aa celem sveti aajvečji osel.