časopis
za
kritiko
znanosti
__ö 2 ti 3
časopis
kritiko
znanosti
Vsebina
3 Vekoslav Grmič / Marksistična filozofska misel in upanje
17 Adalbert Krims / Fenomen Wojtyla
21 Adalbert Krims / Pastoralna potovanja kot sredstvo politike
35 Pavel Gantar / Urbana sociologija kot pomožna znanost ali kot kritika
urbanističnega planiranja
53 Dušan Pirec / Neki Marxovi citati na temu robne proizvodnje
63 Siniša Zarić / Protislovja mirovnega gibanja
73 Peter Kampmeier / Predavanje o zgodovini in aktualnosti ekologije
81 Kevin McKean /' Računalništvo in leposlovje
87 Barbara Ehrenreich, Deidre English / Prisiljene v bolezen
97 Biljana Branković. Lepa Mladjenović / Ničija zemlja
mm 1984
UDK 3
Časopis za kritiko znanosti
71/72
november. 1984, letnik XIV, UDK 3
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn. Tomaž Krašovec. Zdravko Kravanja. Franci Pivec (predsednik).
Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Vlasta Jalušič, Srečo Kirn (odgovorni
urednik). Andrej Klemene. Bojan Korsika, Bogomir Kovač. Lev Kreft. Mitja
Maruško, Ranko Novak (grafični urednik). Igor Omerza, Rudi Podgornik. Leo
Šešerko (glavni urednik), Nada Špolar-Kirn, Samo Škrbec, Peter Wieser. Siniša
Zarić, Pavle Zgaga. Janko Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II. Yu - 61000 Ljubljana, uradne ure (torek, sreda in četrtek od
11. do 13.) tel. 061/319498
Naročnina
Cena številke 100.00 din. cena dvojne številke 150,000 din, celoletna naročnina
- je 700.00 din.
Številka žiro računa: 50100-678-473030. UK ZSMS. Predsedstvo, Kersniko-
va 4, (za Časopis)
Tisk
Tiskarna Kresija.p.o. Ljubljana, Gosposvetska 13. p.p. 518
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne
14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
2
UDK: 141.82:2001.1
Marksistična
filozofska misel in upanje
Vekoslav Grmič
Vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, ali je in kako je marksistični pogled na svet
povezan z upanjem, katere so tiste sestavmce marksizma, iz katerih najlaže in
naj zanesljiveje razberemo odgovor na to vprašanje. V okviru tega kratkega raz-
mišljanja se bomo seveda lahko ustavili le ob nekaterih spoznanjih marksistične
filozofije, in sicer tistih, ki so zanjo pomembne in so hkrati pomembne tudi za
naše vprašanje. Pri tem se lahko nedvomno zgodi, da bo razmišljanje močno
okrnjeno, nepopolno, kakor se lahko zgodi, da bo tudi enostransko, kolikor se
tiče marksistične filozofije nasploh. Kljub temu ne bo brez pomena, čeprav bo
morda bolj spodbujalo k razpravi, kakor prinašalo rešitve in odgovore.
Ogledali pa si bomo najprej Marxovo misel in šele potem misli nekaterih sodob-
nih marksistov, ki so posebej poudarili pomen upanja za marksistični pogled na
svet. Tako bomo tudi spoznali, da misli, kakršne je npr. razvijal E. Bloch, nika-
kor niso nekaj, kar bi pomenilo odtujitev od Marxove misli, temveč so le njena
poglobitev, nadaljevanje tistega, kar je nakazal že Marx. Ta ugotovitev je po-
membna, kajti tako bomo tudi spoznali, kako bogata je v resnici Marxova mi-
sel, če se le vanjo poglobimo, hkrati pa bomo zavrnili tiste, ki skušajo v vsakem
poglobljenem marksizmu videti že odklon od Marxa.
V našem času smo še posebej dolžni v tej smeri razmišljati in poglabljati marksi-
zem, ker z ene strani ljudje potrebujejo spodbude k revolucionarnemu upanju,
z druge pa tudi dobro vemo, kako marksizem navdušuje množice v njihovem
boju za osvobajanje in človeka vredno življenje. Zdi se mi tedaj, daje treba še
jasneje pokazati na navzočnost načela upanja v marksizmu.
Pa tudi z dialoškega vidika je potrebno, da se nekoliko poglobimo v to vpraša-
nje. Prvič, vsi. ki danes kakorkoli nakazujejo rešitve iz krize, kakršna je povsod
bolj ali manj navzoča, morajo poudariti potrebo po upanju in njegovih sestavi-
3
nah. Drugič, upanje je tudi ena izmed temeljnih sestavin krščanskega pogleda
na svet, ki se ga mnogi'oklepajo. In tako more marksizem povezovati vse nazo-
re, ki so prežeti z upanjem, in si skupno z njimi prizadevati za razreševanje
težavnih vprašanj našega časa. Takšno sodelovanje še posebej upravičuje upanje
in nam kljub vsemu omogoča veder pogled v prihodnost, ker nas tudi spodbuja
k resničnemu prizadevanju v tej smeri.
Tako ne gre samo za golo teorijo, temveč tudi ali še bolj za praktični pomen te
teorije, za prakso, ki naj bi iz nje izhajala. Tudi v tem primeru velja, kar je rekel
Marx: „Filozofi so svet le različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo."1
Gre za to, da ustrezno mislimo in delamo, za to gre, da v duhu svojega spozna-
nja ravnamo, spreminjamo svet, da v duhu upanja in vere v boljši svet ta novi
svet zidamo.
Usmeritev Marxove misli v prihodnost
Marxova misel je kot vizija prihodnosti vsa usmerjena v prihodnost. A vendar ta
vizija prihodnosti izhaja iz znanstvene analize razmer, družbe tistega časa. koje
nastala. Zato ni tako imenovana čista utopija, temveč je plod znanstvenih razis-
kav in znanstvenega premisleka, čeprav zopet ni samo to. Kolikor je tedaj vizija
boljšega sveta, resnično osvobojenega človeštva in humane človeške družbe,
brezrazredne družbe, je sicer tudi utopija, a to je realna, konkretna utopija, ki
včlenjuje tudi realne možnosti za uresničenje idealnega stanja, idealnega polo-
žaja človeštva v prihodnosti. Zato Marx pravi v zvezi z ,,utopisti11: ..Dokler pro-
letariat še ni dovolj razvit, da bi se konstituiral kot razred, in boj proletariata
z buržoazijo zato še nima političnega značaja; dokler se produktivne sile v na-
ročju buržoazije same še niso dovolj razvile, da bi bilo moči slutiti materialne
pogoje, nujne za osvoboditev proletariata in za izoblikovanje nove družbe, toli-
ko časa so ti teoretiki le utopisti, ki si, da bi odpomogli potrebam zatiranih raz-
redov, izmišljajo sisteme ter iščejo neko preporodno znanost. Toda bolj ko zgo-
dovina napreduje in jasneje ko se z njo riše boj proletariata. manj jim je treba
iskati znanosti v svoji glavi; treba je le, da se zavedo tega, kar se pred njihovimi
očmi dogaja, in da postanejo glasniki tega. Dokler iščejo znanost in samo delajo
sisteme, dokler so na začetku boja, vidijo v bedi le bedo, ne da bi uzrli v njej
revolucionarno, prevratno stran, ki bo prelomila staro družbo. Od tod dalje je
znanost, ki jo je produciralo zgodovinsko gibanje in ki se mu je pridružila z vso
zavestjo, prenehala biti doktrinama, postala je revolucionarna."2 Marx tudi ni
nikdar mislil, da bo boj za novi svet, za brezrazredno družbo kratek in lahek.
Vedno znova opozarja na dolgotrajni boj za spreminjanje sveta. A kljub temu
napoveduje: „Ko bodo v teku razvoja izginile razredne razlike in bo vsa pro-
dukcija koncentrirana v rokah asociiranih individuov, bo javna oblast izgubila
politični značaj. Politična oblast v pravem pomenu besede je organizirana
oblast enega razreda za zatiranje drugega. Ko se bo proletariat v boju proti bur-
žoaziji nujno združil v razred, se z revolucijo postavil za vladajoči razred in kot
vladajoči razred odpravil stara produkcijska razmerja, bo s temi produkcijskimi
razmerji odpravil eksistenčne pogoje razrednega nasprotja, razredov sploh, in s
tem svoje lastno gospostvo kot razreda. Na mesto stare meščanske družbe z nje-
1	K. Marx, Teze o Feuerbachu, v: Fr. Engels, Ludwig Feuerbach in konec nemške klasič-
ne filozofije, Ljubljana (Cankarjeva) 1945. 55.
2	K. Marx, Beda filozofije, v: K. Marx — Fr. Engels, Izbrana dela II, Ljubljana (Cankarje-
va) 1971,492 - 493.
4
nimi razredi in razrednimi nasprotji stopi asociacija, v kateri je svoboden razvoj
slehernega pogoj za svobodni razvoj vseh."3
V viziji prihodnosti, kakršno slika Marx z brezrazredno družbo, je skrita vse-
kakor nevarnost, če bi kdo hotel za vsako ceno in takoj uresničiti, kar se na tak
način ne da uresničiti, če bi hotel, da bi namen posvečeval sredstvo, če bi celo
človejca spremenil v sredstvo. Seveda je res, da bi se v takem primeru oddaljil
od Marxa, a iz tega ne sledi, da bi se to ne moglo zgoditi ali da se še ni zgodilo.
Zato je tem pomembneje, da odkrijemo v zvezi s to Marxovo vizijo prihodnosti
človeške družbe princip upanja, ki jo navdihuje in jo tudi more pravilno usmer-
jati, če le upoštevamo, daje upanje sicer revolucionarno, a kljub temu ni noben
avanturizem, izsiljevanje nečesa za vsako ceno, česar se ne da izsiliti.
A prav tako je pomembno, da se takoj spomnimo druge sestavine Marxove mi-
sli, namreč humanizma. Tudi humanizem je tesno povezan z upanjem, saj samo
tisti, ki veruje v človeka, ki jemlje človeka tudi kot posameznika z vsemi njego-
vimi posebnostmi resno in se skuša vanj vživeti, lahko v sožitju in v sodelovanju
z ljudmi ohrani in celo utrjuje svoje upanje. Ustavimo se tedaj nekoliko ob
Marxovem humanizmu.
Marxov humanizem
Marx hoče človeku vrniti njegovo pristno podobo, zato vidi potrebo, daje tre-
ba človeka osvoboditi vsake odtujitve. Človek je sicer na različne načine odtu-
jeno bitje, a osnovna odtujitev je za Marxa v zasebni lastnini. Vsestransko
emancipacijo lahko tedaj človek doseže samo z odpravo zasebne lastnine. Tako-
le pravi Marx: ,,Odprava privatne lastnine je zatorej popolna emancipacija vseh
človeških čutov in lastnosti; toda ta emancipacija je ravno v tem, da so ti čuti
in lastnosti, tako objektivno kot subjektivno, postali človeški . . . Človek se
samo tedaj ne izgubi v svojem predmetu, če mu ta postane človeški predmet ali
predmeten človek. To je mogoče samo s tem, ko mu predmet postane družbeni
predmet in on sam sebi družbeno bitje, kakor postane družba bitje za njega v
tem predmetu."4 Prav z odpravo privatne lastnine in te osnovne odtujitve pa se
spodmaknejo tla vsaki odtujitvi: „Pozitivna odprava privatne lastnine kot pri-
svajanje človeškega življenja je zategadelj pozitivna odprava vsakega odtujeva-
nja, torej povratek človeka in religije, družine, države itn. v njegovo človeško,
tj. družbeno bivanje."5 Odprava zasebne lastnine ali komunizem pomeni hkrati
odpravo človeške samoodtujitve ali prisvojitev človeškega bistva po človeku,
pomeni emancipacijo ali osvoboditev človeka, resničen humanizem, možnost,
da se človek uresniči kot individualno, družbeno in naravno bitje. Komunizem
je za Marxa „dejansko gibanje, ki odpravlja današnje stanje" - stanje zasebne
lastnine in človekove večplastne odtujitve, kakršno povzroča zasebna lastnina.6
Marxu gre za čim popolnejši humanizem, za integralno človekovo bivanje, ki ga
3	K. Marx — Fr. Engels, Manifest Komunistične stranke, v: K. Marx — Fr. Engels, Izbra-
na dela II, 612 - 613.
4	K. Marx, Kritika nacionalne ekonomije, v: K. Marx — Fr. Engels, Izbrana dela I, Lju-
bljana (Cankarjeva) 1969, 337 - 338
5	Prav tam, 333.
6	Prim. A. Schaff, Marxismus und das menschliche Individuum, Wien — Frankfurt —
Zürich (Europa) 1969, 182.
5
je mogoče doseči z osvoboditvijo človeka vsake odtujitve, z emancipacijo ali s
spravo med svobodo in nujnostjo, individuom in družbo, človekom in naravo.
Vse mora biti podrejeno humanizmu, ki pomeni, da ,,naj bo človek najvišje
bitje za človeka".7 O ateizmu zato pravi Marx: „Nastajanje praktičnega huma-
nizma ali ateizem je z odpravo religije posredovani humanizem."8
Marxov humanizem včlenjuje transcendenco. a ta transcendenca je imanentna,
čeprav zaradi tega ne pomeni zaprtosti človeka v meje njegove individualnosti,
temveč imamo opraviti z resnično transcendenco človekovega individua, s ho-
minizacijo in humanizacijo človeka v smeri treh razsežnosti njegove biti: indivi-
dualne, družbene in svetne razsežnosti. Marxov humanizem je usmerjen tudi v
prihodnost in je prežet z upanjem, z globoko vero v človeka in njegovo samo-
uresničenje, ki naj bi odpravilo samoodtujitev. To je tedaj dinamičen humani-
zem, humanizem kot proces, ki se uresničuje v socialistični družbi: „Socializem
je pozitivno, ne več z odpravo religije posredovano samozavedanje človeka, kot
je dejansko življenje pozitivna, ne več z odpravo privatne lastnine, komuniz-
mom, posredovana dejanskost človeka."9
Sprememba človeka in njegove miselnosti je temeljna sestavina Marxovega hu-
manizma in njegovega upanja v tem pogledu. To spremembo bo prinesla spre-
memba v ekonomski bazi, ki jo je treba najprej uresničiti, saj so razmere v tej
bazi povzročiteljice človeške odtujitve. A Marx kljub temu ni zagovornik eko-
nomističnega redukcionizma, kar njegove izjave jasno dokazujejo. Sprememba
človeka in njegove miselnosti zahteva vsestransko resno prizadevanje, resno
revolucionarno prakso, „permanentno revolucijo". To je tedaj naloga človeka
in človeštva. Ta naloga sicer v človeku budi upanje, kolikor jo resno jemlje, v
njej človek odkriva smisel življenja in najde znova in znova moč za premagova-
nje še takšnih težav, vendar pa se mu zastavlja tudi problem smrti, ki večkrat
revolucionarno prakso postavlja pod čuden vprašaj. Kaj pravi Marx o smrti?
Marxov pogled na smrt in upanje
Vprašanje smrti nima v Marxovi filozofski misli nobenega poudarka, saj je v
njej posebej pomembna človekova družbena in ne individualna bit. ki jo smrt
ogroža. Prav tako pa je Marxova misel usmerjena v lepšo prihodnost človeštva,
ki se mora človek zanjo žrtvovati s svojo revolucionarno prakso. Zato pravi
Marx: „Smrt in ljubezen sta mita negativne dialektike, kajti dialektika je pre-
prosto notranja luč, predirljivo oko ljubezni, notranja duša, kije ne uniči telo.
podvrženo materialnemu razkroju, notranje torišče duha. Njen mit je torej
ljubezen. Toda dialektika je tudi deroč tok, ki mnoge zlomi hkrati z njihovo
mejo, ki samostojne postave zruši in vse potopi v morje večnosti. Njen mit je
zato tudi smrt. Dialektika je tako smrt, hkrati pa tudi vozilo življenja, razvoja v
vrtovih duha, penjenje v žuborečih rezervoarjih sonc, ki so tako točke, ki iz
njih poganja cvetica istega duhovnega ognja." 10 Smrt je tako sestavina dialek-
tične zakonitosti ali dialektične razvojne sile. moči, ki deluje v naravi, torej
7	Prim. K. Marx. Kritika Heglove pravne filozofije (Uvod), v: K. Marx - Fr. Engels,
Izbrana dela I, 201
8	K. Marx, Kritika nacionalne ekonomije, v: n.d., 390
9	Prav tam, 343.
10	Nav. F. Reisinger. Der Tod im marxistischen Denken heute, München (Kaiser) 1977
83 - 84.
6
tudi v človeštvu in je nosilka življenja. Smrt je nekaj, kar je nujno povezano z
življenjem in razvojem, a kljub temu je življenje močnejše: ,,Četudi življenje
umre, smrt ne more živeti."11 Čeprav človek umre, vendar na nek način „pre-
živi". če se je dal voditi deročemu toku dialektike inje resnično živel za svetle
cilje prihodnosti človeštva. Takole pravi zopet Marx: ,,Zdi se, daje smrt kot
trda zmaga rodu nad določenim individuom v protislovju z njuno enotnostjo,
toda določeni individuum je samo določeno generično bitje in kot tak
umrljiv."12
Tako je Marx tudi ob pogledu na smrt ves zazrt v prihodnost in življenje. Tudi
misel na smrt ne more postaviti pod vprašaj njegove revolucionarnosti in njego-
vega upanja, smisla revolucionarne prakse, saj prav ta revolucionarna praksa
človeku zagotavlja, da kljub smrti „preživi". Rekli bi tedaj lahko v skladu z
Marxovimi pogledi, da človeka ne more zlomiti misel na smrt in smrt sploh, če
resnično živi za človeške ideale in s svojim življenjem prispeva svoj delež k
emancipaciji in samouresničenju človeka in človeštva. V tej zvezi je vsekakor
pomembna tudi misel, ki jo je Engels povedal ob Marxovi smrti in naj bi jo
Marx ponovno omenjal v svojem življenju: „Smrt ni nobena nesreča za tistega,
ki preživi." 13 Vendar pa je upravičena trditev, da se Marx v to vprašanje ni
posebej poglabljal in je podoba, kakor da bi mu njegova vizija prihodnosti
povsem vzela pogled na uganko smrti.
Marksistični misleci in upanje
Marksistični misleci so tudi glede na upanje, ki se prepleta z Marxovo filozof-
sko mislijo, poglobili to misel. Skoraj vsi se dotikajo tega vprašanja, direktno ali
indirektno. Posebej pa se je vanj poglobil E. Bloch, ki je svoja filozofska raz-
glabljanja osnoval na načelu upanja Zato je razumljivo, daje svoja razmišljanja
tudi povezal s pojavi upanja v najrazličnejših oblikah, posebej pa z bibličnim
izročilom. Njegovo filozofsko delo je resnična enciklopedija upanja.
E. Bloch ne pomeni s svojo filozofijo upanja revizije marksizma. Hotel je le
posebej poudariti in razviti eno izmed njegovih temeljnih sestavin, kakor bomo
videli, namreč revolucionarno upanje. Zato je prav, da smo si najprej natančne-
je ogledali Marxovo filozofsko misel.
V svojem pogledu na Blocha pa se bomo ustavili v prvi vrsti ob njegovem delu
Načelo upanja. V tem delu namreč sistematično obdela vprašanje upanja in
pojavne oblike upanja v zgodovini človeštva, ki so včasih zakrite, drugič pa
zopet povsem jasne, včasih bolj pasivne, drugič pa tem bolj revolucionarne.
Po Blochovem spoznanju preveva vse, kar je, načelo upanja, zato vse nastaja in
se razvija v smeri vedno novega, nečesa, kar še ni, o čemer sanjamo, kar sluti-
mo, kar pričakujemo. Posebej velja to za človeka in človeštvo, za njegovo trans-
cendenco, ki pa ostaja v imanenci, v svetu. Pojem utopije je zato eden od osred-
• njih pojmov, s katerimi se srečujemo v Blochovi filozofiji in njegovem razglab-
ljanju o človeku in človeštvu v zgodovini, v njegovih zamislih in njegovi dejav-
nosti. Pri tem ostaja Bloch zvest Marxovim osnovnim spoznanjem in se tudi po-
novno sklicuje na Marxa, čeprav še tako dopolnjuje njegove misli.
11	Prav tam, 85.
12	K. Marx. Kritika nacionalne ekonomije, v: n.il., 336.
13	Nav. F. Reisinger, n.d., 85.
7
Prisluhnimo začetku razmišljanja E. Blocha o delu, ki smo ga že omenili, nam-
reč v „Prinzip Hoffnung": „Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Kaj
pričakujemo? Kaj nas čaka? Mnogi se čutijo samo zmedeni. Tla se majejo, pa
ne vedo zakaj in od česa. Ta njihov položaj je tesnoba. Če pa postane določnej-
ši, je strah . . . Gre za to, da se naučimo upanja. Njegova dejavnost ne odpove,
zaljubljena je v uspeh in ne v polom. Upanje, ki je nad strahom, ni pasivno, ka-
kor ta in še manj je vklenjeno v nič. Afekt upanja gre iz sebe, ljudi široko odpi-
ra in ne utesnjuje, sploh ne more dovolj vedeti o tistem, kamor notranje usmer-
ja, kar more biti z njimi zunanje povezano. Dejavnost tega afekta zahteva ljudi,
ki se dejavno podajo v tisto, kar nastaja, čemur sami pripadajo."14 Tako Bloch
že v začetku tega svojega dela nakaže razsežnosti upanja, ki o njem razpravlja,
nakaže namreč, da gre za dejavno, revolucionarno upanje, da je vanj zajeto
tisto, kar Marx imenuje protest in spreminjanje človeka in sveta.
Pomembni pojmi, s katerimi se srečujemo v Blochovi filozofiji, so: čelo (Front),
novo (Novum) in materija. Čelo je najbolj sprednji del časa, iz katerega se pora-
ja naslednje obdobje. Novo je realna možnost tistega, kar še ni zavestno, kar še
ni nastalo, pomeni pa pozitivno novo. Materija je snov, kije ne smemo pojmo-
vati mehansko, je resničnost, ki je mogoča, ki je v možnosti, je realni substrat
dialektičnega procesa.15 Sploh je resničnost popolnoma dinamična, nekaj, kar
je v gibanju, nenehnem nastajanju. „Resnična geneza ni na začetku, temveč na
koncu, in se ne začenja uresničevati šele, ko postaneta družba in bivanje radi-
kalna, se pravi, da se dotakneta korenine. Korenina zgodovine pa je delovni,
ustvarjalni, danost spreminjajoči in presegajoči človek. Ce seje dojel in vse, kar
je njegovo, brez povnanjenja in odtujitve utemeljil v demokraciji, potem nasta-
ne v svetu nekaj, kar vsem sije v otroštvo in kjer še nihče ni bil: domovina
(Heimat)." 16
O človeku pravi E. Bloch: „Zavesten človek je žival, ki jo je najteže nasititi.
Kar se tiče zadovoljevanja želja, je žival, ki dela ovinke."17 Zato se nemir, kije
v človeku, iskanje in upanje na raznovrstne načine javljajo pa tudi zakrivajo.
A kljub temu je mogoče razbrati veliko resnico: „Upanje, tesnobi in strahu nas-
proten afekt, je najbolj človeški duševni vzgib in samo ljudem dostopen, kakor
tudi naravnan v najširše in najsvetlejše obzorje." 18
Človekova dejavnost je prav zato vsa prežeta s preseganjem, z nemirom in iska-
njem. V njej se tako ali drugače javljajo sestavine, kijih Bloch imenuje: inkuba-
cija, inspiracija in eksplikacija 19 Gre tedaj za ustvarjanje, za nastajanje novega,
kakor je to sploh jedro realnosti: „Resničnost ali bistvo je tisto, kar še ni, kar v
jedru stvari teži po sebi, kar v procesu, ki ga določujeta naravnanost in skritost,
pričakuje svojo genezo. In to je komaj utemeljeno, objektivno-realno upanje."20
E. Bloch se ustavlja tudi pri vprašanju smrti. Posameznik kot posameznik po
njegovem prepričanju sicer umrje, izgine v nič. A človek ni samo posameznik,
temveč je predvsem tisto, kar se ne da poistiti s posameznostjo. Zato človekovo
upanje tudi glede na smrt ne ostane prazno, se pravi, daje močnejše kakor smrt
14	E. Bloch. Das Prinzip Hoffnung, Frankfurt (Suhrkamp) 1969, 1.
15	Prim, prav tam. 1623.
16	Prav tam, 1628.
17	Prav tam, 54.
18	Prav tam, 83 - 84.
19	Prim prav tam, 138 si.
20	Prav tam, 1625.
8
in ni nazadnje brez cilja ali absurdno. V tem je Blochovo upanje v „hominem
absconditum", „hominem intensivum". Takole pravi: „Ta homo intensivus sed
absconditus je kot tisto, kar se še ni uresničilo, tudi nekaj popolnoma eksterito-
rialnega v razmerju do smrti, ki uničuje bitje."21 Pove pa še več: „Z odhodom,
ki ga pomeni smrt, še ne more X stopiti v nič. dokler lahko govorimo o odho-
du, procesu, materiji, kije proces v svetu, dokler je svet." 22 Na človeka je tedaj
treba gledati v okviru njegovih svetovnih razsežnosti.
Čudovito opisuje E. Bloch smrt, ki marksista ne more zlomiti in uničiti njego-
vega upanja, ko govori o „rdečem junaku".23 Razredna zavest takega človeka
kljub vsemu še tako hudem rešuje: ,,Ta zavest pomeni glede na njenega nosilca
tisto, kar je v osebi nesmrtno kot minljivo bogastvo njenih najboljših teženj in
vsebin."24 Upanje je tako tudi razredno obarvano, vezano, utemeljeno in kot
takšno spodbuda razrednega boja. Sploh smrt ne more postaviti človeškega pri-
zadevanja. življenja in žrtev pod vprašaj. ..Non omnis confundar," to je upanje,
ki ga ni mogoče zatreti, čeprav ga smrt še tako ogroža.25
Omeniti bi še morali, da Bloch povezuje upanje z neko religioznostjo. Zato
naravnost pove: „Kjer je upanje, je religija."26 To seveda ne pomeni, da bi
Bloch zagovarjal vero v Boga, zato bi smeli reči, daje to religioznost brez Boga.
A kljub temu je zopet res, da Bloch nenehno povezuje svoje razmišljanje z
bibličnimi teksti in sploh vidi v krščanstvu nekaj, česar dediči so marksisti.
Drugi marksistični mislec, ki je posebej poudarjal navzočnost upanja v marksi-
zmu v svojih delih, je R. Garaudy. Vendar ni ostal tako zvest marksizmu, kakor
E. Bloch. Vedno bolj je namreč odkrival upanje in revolucionarnost v krščan-
stvu, dokler se ni naravnost priznal za kristjana. Naposled paje pristal v islamu.
Pa tudi naš marksist E. Čimić razvija v tej smeri svojo misel. V knjigi Drama
ateizacije beremo: „Toda človek ni tisto, kar je bil, in tudi ne to, kar je, ampak
je (če že nekaj je) tisto, kar ni in lahko postane (v smislu človekovih
možnosti)."27
Sklepna misel
Marxu je šlo za spremembo sveta, za revolucionarno spremembo, zato je že za-
radi tega njegova filozofska misel prežeta z upanjem. Posebej pa včlenjuje nje-
gova filozofija upanje zaradi vizije prihodnosti, ki jo nakazuje. E. Bloch paje
pokazal, kako je isti princip, ki je ena od temeljnih sestavin marksizma, priso-
ten v vsej resničnosti, posebej pa še v človeški misli in človeški dejavnosti, pa
naj gre za katerokoli obdobje človeške zgodovine, za katerokoli stopnjo člove-
ške kulture ali njeno izrazno obliko. Tako je Bloch hkrati dokazal, kako odprta
je v resnici marksistična misel, če ni dogmatična, temveč je predvsem metoda
za spreminjanje sveta in vizija tega spreminjanja, kako je sposobna za dialog in
kako je lahko vedno sveža, vedno privlačna, ker se tako močno dotika človeške
21	E. Bloch, Atheismus im Christentum, Frankfurt (Suhrkamp) 1968, 34.
22	Prav tam.
23	Prim E. Bloch, Das Prinzip Hoffnung. 1378 si.
24	Prav tam, 1381.
25	Prim, prav tam, 1384.
26	Nav. J. Moltmann. Das Experiment Hoffnung. München (Kaiser) 1974. 29
27	E. Čimić, Drama ateizacije, Ljubljana (Cankarjeva) 1972, 102.
9
razsežnosti upanja, preseganja samega sebe in nemirnega iskanja svoje pristne
podobe, ustvarjalnosti in sploh revolucionarnosti. Takšna marksistična misel
zida mostove med ljudmi z različnimi pogledi na svet in je v službi resničnega
humanizma. Zato smo jo dolžni gojiti in poglabljati tudi ob zidanju naše socia-
listične družbe, v kateri so na delu neverujoči in verujoči, marksisti, kristjani
in drugi graditelji novega sveta na temeljih, ki naj bi zagotavljali ..svoboden
razvoj slehernega kot pogoj za svobodni razvoj vseli".
Upanje kot razsežnost
človeškega bivanja
V času. ki bi ga iz večih razlogov smeli primerjati z ,,gorečo hišo", kakršno
opisuje B. Brecht v svoji pretresljivi pesnitvi Budova prilika o goreči hiši,28 je
najbrž posebej potrebno govoriti o upanju. Mnogi ljudje namreč postajajo da-
nes povsem ravnodušni in brezčutni, čeprav bi najmanj smeli takšni biti. Podo-
ba je, kakor da so obupali nad svojim položajem in ne mislijo več, da bi se
moglo karkoli spremeniti. V isto smer obupa pa kažejo tudi pojavi terorizma.
Industrijska revolucija je človeku omogočila, da je energijo živih bitij v veliki
meri nadomestil z mehanično energijo pare. nafte, elektrike in atomske sile.
To pa je pomenilo tudi spremembo industrijske proizvodnje in organizacije,
katere sestavnici sta postala tekmovanje med blagovnimi proizvajalci in izko-
riščanje delavca. Izkoriščanju delavca se je kasneje pridružilo izkoriščanje Tre-
trejega sveta nasploh.
Industrijski revoluciji je sledila druga revolucija, ki nadomešča človekovo mi-
šljenje z mišljenjem stroja Kibernetika, avtomatizacija, računalnik so izrazi,
s katerimi označujemo ta pojav. Seveda pa je ta druga revolucija prinesla nove
probleme, ki bi jih mogli povzeti z besedo razčlovečenje ali dehumanizacija,
pa naj mislimo pri tem na tisto, kar se dogaja zunaj človeka in nanj vpliva v tej
smeri, ali mislimo na človekov odziv na okolje, v katerem živi. na njegovo mi-
selnost in uporabo možnosti, kijih ima na voljo.29 Posebno nevarno je načelo,
ki se danes skuša uveljaviti, da je vse, kar je tehnično mogoče, tudi dovoljeno
ali celo priporočljivo. Orwellova knjiga 1984 je eno izmed del, ki na to nevar-
nost resno opozarjajo.30 Spadajo pa sem tudi vsa tista dela, ki kažejo na nevar-
nost oboroževalne tekme in zastrupljanja okolja. Drugo načelo, ki je s prvim
povezano in se danes uveljavlja, je načelo o maksimalni učinkovitosti in proiz-
vodnji, o maksimalni uspešnosti, koristi in maksimalnem dobičku. Obe načeli
se s svojimi posledicami skušata prikrasti celo v družbene sisteme, ki se sicer
upirajo dehumanizaciji in se zavzemajo za humanizacijo človeške družbe. To je
razumljivo, če pomislimo na medsebojno povezavo vsega človeštva v današnjem
svetu, na pojav planetizacije.
Človeška prihodnost postaja vedno bolj vprašljiva. Na njenem obzorju se kaže-
jo znamenja apokaliptičnih dogodkov. Strah in zaskrbljenost prevzemata tiste,
ki o tem razmišljajo, medtem ko se drugi zatekajo v beg pred resničnostjo in se
predajajo uživanju mamil ali iščejo rešitve v uporabi nasilja. Krize, ki so se zgr
nile na večji del človeštva, naravnost.silijo mnoge ljudi k takšnemu obnašanju.
28 1'rim B. Brecht, Gleichnis des Budha von brenendem Haus, v: B. Brecht. Gedichte.
— Frankfurt na Maini (Suhrkamp) 1981,664.
_ 29 Prim. F. Fromm, Die Revolution der Hoffnung. Reinbek (Rowohlt) 1980. 38.
30 Prim. G. Orwell. 1984. Ljubljana (Mladinska) 1983.
10
V knjigi, ki govori o drogali, beremo: „Življenje v družbi pa pripravlja človeku
tudi notranje .bolečine', stiske, tesnobe, bojazni, potrtost, jezo in še vrsto dru-
gih neprijetnih čustev, ki imajo prvotno gotovo tudi vlogo, da človeka silijo v
akcijo, s katero naj bi si našel boljši vzorec prilagoditvi svetu in družbi. Vendar
človek na splošno ni tako idealno bitje, da bi mogel uvideti daljnji smisel teh
različnih signalov. . ., temveč jih marsikdaj kot nadležne zavrača in jih poskuša
potlačiti, zatreti ali vsaj oblažiti. Tu mu je v pomoč droga v svojih neštetih
oblikah. . ."31Tudi praznoverje in sploh nezdrava vernost spadata sem.
Človeku je tedaj potrebna notranja moč. ki mu jo daje upanje, da ne išče reši-
tev iz težav tam. kjer jih ni. Upanje je tisto, kar človeku omogoči, da more vi-
deti ..daljnji smisel teh različnih signalov, jih modro sprejeti in se pustiti voditi
od njih", kakor je rečeno v omenjeni knjigi o drogali. Upanje je svetla luč, ki
more človeku pokazati pot iz slepe ulice, ga spodbuditi k iskanju resnične
rešitve.
Kaj je tedaj upanje?
Na vprašanje, kaj je upanje, je težko na kratko odgovoriti. Upanje namreč spa-
da k rasežnostim človeškega bivanja, se pravi, da na poseben način določuje
vse bivanje, kolikor je v človeku res navzoče. Zato pravi E. Kant. da mora filo-
zofija odgovoriti na vprašanja: ,,Kaj moram vedeti, kaj naj delam, kaj smem u-
pati, kaj je človek?" 32 Smeli bi tudi reči: ,,Kaj človek ,je\ pri tem vprašanju iz-
hajamo iz tistega, kar more upati in kar naj upa. kako se srečuje s seboj pri ure-
sničevanju svojega upanja." 33 Upanje je eksistencialna in eksistencielna razsež-
nost bitja, ki mu pravimo človek. Zato pravi latinski pregovor: ,.Dum spiramus
speramus". Ker pa človek od rojstva potuje smrti naproti, ker je njegovo življe-
nje tudi nenehno umiranje, zato bi smeli reči. daje tudi nenehno pokopavanje
upov. ne samo upanje. Sploh je res, da lahko upanje človeka tudi zavaja, zato
govorimo včasih o ..praznili upih" in s tem izražamo ambivalenco upanja. Upa-
nje je tedaj smiselno le v obnebju realno mogočega, v obnebju resnične obljube,
ki je komu dana. A kljub temu ni isto kakor pričakovanje, ker ga na poseben
način določuje odprtost za nepredvideno. Vsekakor je treba tudi razlikovati
med transcendentalnim upanjem ali upanjem kot transcendentalno sestavnico
človeške eksistence in kategorialnim upanjem Medtem ko pomeni prvo podza-
vestno človekovo usmeritev, je drugo zavestno upanje v določeni smeri, z dolo-
čeno vsebino.
Na splošno lahko rečemo z R. Layem: „Upanje ni afekt, tudi ni čustvo, temveč
je človekova temeljna drža v odnosu do prihodnosti, drža. ki zida v tej prihod-
nosti nova mesta."34 V upanju je navzoča želja po nečem in hkrati prepričanje,
da bomo to tudi dosegli, navzoča je v njem nezadovoljnost s sedanjostjo in pre-
seganje sedanjosti. Upanje tako izhaja iz človekovega preseganja samega sebe. iz
njegovega nemira, da bi se v polni meri uresničil. Zato spada sem ugotovitev Pa-
scala, da človek sebe brezmejno presega, Avguštinovo nemirno srce in Blochovo
spoznanje, da je človekova zavest „pričakovanje, upanje, naravnanost v mož-
3 1 L. Milčinski — M. Tomori — F. Hočevar. Droge v svetu in pri nas. Ljubljana (Delavska
enotnost) 1983. i 1.
32	Nav. K. - M. VVoschitz, Klpis - Hoffnung. Dunaj - Freiburg - Basel (Herder) 1979. 7.
33	Prav tam. I
34	R. Lay, Vor uns die Hoffnung. Ölten - Freiburg (Walter) 1974. II.
11
nost, ki še ni uresničena".35 Upanje je v človekovi odprtosti, zmožnosti, da
more nekaj anticipirati in temu pritrjevati. Zato pravi J. Arias, da se pravi upati
„verovati v nemogoče, kakor da bi bilo to mogoče že resničnost".36 Iz tega pa
sledi, da sta z upanjem povezana negotovost in strah.
Seveda je upanje tem trdnejše, tem pristnejše, čim bolj je povezano z nekom,
ki mu lahko zaupamo, čim bolj je prežeto z ljubeznijo in vero v nekoga ali ne-
kaj, kar je na neki način vsaj poosebljeno, čim bolj izhaja iz zavesti občestvene
povezave.
Kaj pa ni upanje?
Oglejmo si še, kaj ni upanje. Tako bomo lažje razumeli, kaj je v resnici upanje
Upanje ni isto, kakor imeti poželenje in želje. V tem primeru bi namreč bili po-
rabniški ljudje ljudje upanja. Vendar ni tako. Res je nasprotno, daje v porabni-
škem človeku upanje v resnici zamrlo in je prav zaradi tega porabniški človek
suženj stvari, kijih uporablja, inje v tem pogledu nenasiten.
Upanje tudi ni, če kdo samo pričakuje in nič ne stori, da bi tisto tudi dosegel.
Upanje ne pomeni pasivnosti, temveč aktivnost. Zelo lepo je to izrazil pisatelj
F. Kafka v svoji pripovedi „Vor dem Gesetz".
Resnično upanje pa ni prav tako avanturizem. Kakor pasivnost tako tudi preti-
rana aktivnost, ki hoče za vsako ceno nekaj izsiliti, kar še ne da izsiliti, ni upa-
nje, temveč obup, ki se v obeh primerih zakriva z drugačnim videzom. V tem je
paradoksnost upanja, da niti pasivno čakanje niti avanturistično izsiljevanje ne-
česa, kar ni mogoče. E. Fromm ga zato primerja tigru, ki je na preži in skoči
šele takrat, koje prišel ugoden trenutek.37
Upanje ni povezano s čisto utopijo, temveč le s konkretno, realno utopijo, se
pravi, da se ne druži z utopijo, ki se ne ozira na realne možnosti in ji sploh ni
do tega, da bi poskušala kakorkoli utemeljevati upravičenost in možnost tiste-
ga, kar nakazuje, temveč se veže le z utopijo, ki se ozira na realne možnosti in
realna spoznanja.
Upanje ni življenjska filozofija smrti, kakor jo je npr. zagovarjal fašizem, tem-
več je filozofija življenja. Zato je razumljivo, daje navzoče predvsem v miselno-
sti in ravnanju mladine in sploh pristnega, zdravega človeka. V knjigi „Upanje"
francoskega pisatelja Malrauxa beremo, daje general Millan Astray, ustanovitelj
Legije v svojem govoru proti Kataloncem in Baskom govoril: „Fašizem, ki vrača
Španiji zdravje, jih bo že znal izkoreniniti: zarezal bo v živo meso, kot to počne
kirurg, odločno, brez lastnega sentimentalizma." V dvorani pa se je tedaj oglasil
bojni krik Legije: „Živela smrt!" Miguel de Unamuno paje med drugim odgo-
voril generalu: „Kar se tiče grozovitosti rdečih, o katerih nam stalno polnijo
ušesa, vam povem tole: zadnja od njihovih bojevnic, pa naj bo, kot pravite tudi
prostitutka, je v trenutku, ko se bori s puško v roki za cilj, ki si gaje izbrala, da-
leč manj nevredna s stališča duha kot vse te ženske, ki sem jih včeraj videl, ko
so odhajale tu s pojedine, razgaljene, v dragocenih oblekah in cvetju, in šle gle-
dat, kako streljajo marksiste. . . Dalje: slišal sem pravkar nagnusen in brezsmiseln
35 Prim. E. Bloch, Das Prinzip Hoffnung, Frankfurt na Maini (Suhrkamp) 1969, 5.
'36 Prim J. Arias, Gesten der Hoffnung, Gradec - Dunaj - Köln (Styria) 1976. 189
37 Prim. E. Fromm, n.d., 18.
12
krik: Živela smrt! jaz, ki sem vse življenje koval paradokse, ki so tolikanj dražili
tiste, ki jih niso razumeli, vam moram reči kot ekspert, daje ta vaš paradoks
barbarski in se mi globoko upira. . ." 38
Upanja ni tam, kjer se uveljavlja antihumanizem v različnih oblikah, temveč je
lahko le tam, kjer smemo upravičeno govoriti o humanizmu in vsem, kar je z
njim nujno povezano, kjer smemo govoriti tudi o resničnem prizadevanju za
humanizem pa tudi za osvobajanje človeka, za njegove osnovne pravice, kjer
gre za resnično revolucijo v službi osvobajanja zasužnjenega človeka, za revolu-
cijo ljubezni, ki včlenjuje tudi nasilje iz ljubezni. Tudi v tem je paradoksnost
upanja.
Podoba človeka upanja
Človek je v svojem najglobljem bistvu popotnik. G. Marcel je dal knjigi, v kate-
ri je govor o upanju kot razsežnosti človeškega bivanja, naslov Homo viator.39
Že F. Nietzsche pa je zapisal: „Veličina človeka je v tem, daje most in ne cilj:
na njem je mogoče ljubiti to. da je prehod in ne zahod."40 To pomeni, da je
človek načrt, projekt, da je naloga, se pravi, da še ni tisto, kar naj bi bil, daje
le na poti k temu cilju. E. Bloch zato pove: „Človek je v svetu, ki ga obdaja, na-
loga, ogromen rezervoar prihodnosti, ki jo je treba ustvariti."41 Podobno se iz-
raža R. Garaudy: „Prihodnost je sveženj načrtov, možnosti, upanja, svobode,
naj še izbiramo med možnostmi ali ustvarjamo druge."42
Človek je bitje, ki vedno išče in se sprašuje, ki se nikoli ne umiri, ki ustvarja, ki
ne more biti zadovoljen s tistim, kar je trenutno dosegel in kar trenutno je. Ho-
če biti tisto, kar še ni. Človek je bitje zavestno evolucije in revolucije, zato ni
ujet v sedanjost in preteklost, temveč sega v prihodnost in živi iz nje. V knjigi
Jonatan Livingston Galeb, ki na svoj način govori o človeku upanja, beremo,
kako je starešina govoril Jonatanu Galebu: „Začel se boš dotikati neba, Jona-
tan, tisti trenutek, ko boš dosegel popolno hitrost. In to ne pomeni leteti dva
tisoč kilometrov na uro, ali milijon, ali leteti s hitrostjo svetlobe. Vsako število
je namreč meja, popolnost pa nima je. Popolna hitrost, moj sin, je to, da si
tam."43
Človek upanja se da voditi brezmejnemu preseganju vsega, kar doseže in kar
je. Zato je plod upanja človeška zgodovina, kultura v najširšem pomenu. Na
svoji življenjski poti, kije pot preseganja, se človek upanja ne ustavi pred no-
beno nepremegljivo oviro. A kljub temu upanje usposablja človeka tudi za ča-
kanje. da, za potrpežljivost, kolikor človek zazna svojo nemoč, da bi lahko ta-
koj premagal oviro, s katero seje srečal na svoji življenjski poti.
Človek upanja je človek poguma, poguma za neposlušnost, za nekonvencional-
nost, neetabliranost, za iskanje vedno novih alternativ. Zanj je značilna mla-
dost, da se tako izrazim, ustvarjalnost in zanos sta njegovi posebnosti.
38	Nav. A. Capuder, Zunanje in notranje Kihotstvo Miguela de Unamuna, v: M. de Una
muño. Tragično občutje življenja, Ljubljana, (Slovenska matica) 1983, 33 — 34.
39	Prim. G. Marcel. Homo viator, Paris (E. Montaigne) 1944.
40	F. Nietzsche. Tako je dejal Zaratustra. Ljubljana (Slovenska Matica) 1974, 16.
41	E. Bloch, n.d.. 135.
42	R. Garaudy, Človekova beseda, Celje (Mohorjeva) 1977, 93
43	R. Bach, Jonatan Levingston Galeb, Ljubljana (Mladinska) 1976, 56.
13
Vse to velja v neki meri za človeka sploh, zato je človek bolj ali manj bitje upa-
nja. Vendar pa se lahko zgodi, da človek tudi preneha biti predvsem ali sploh
bitje upanja. V takih primerih moremo reči. da mu je zmanjkalo potrebne du-
ševne moči. ki bi ga usposabljala, da bi se upiral praznemu optimizmu in stra-
hu. da bi jemal življenje, kakšno pač je. in da bi ga bil pripravljen tudi spremi-
njati, napraviti bolj človeško, bolj polno, bolj človeka vredno. In tako prihaja
do pojavov, kakršni so: „resignirani" optimizem, trdosrčnost, destruktivnost,
nasilje, napadalnost, terorizem, izključevalnost, fanatizem, dogmatizem itn.
Včasih je z lahkoto mogoče odkriti pomanjkanje upanja, včasih paje to po-
manjkanje močno zakrito človeškemu spoznanju.
Smisel življenja in upanje
Smisel človekovega življenja je uresničevanje samega sebe, vendar ne v smislu
individualizma ali kolektivizma, temveč v smislu celotne in celostne človekove
biti. Človek se more uresničiti kot oseba, se pravi kot individuum, kot družbe-
no bitje, bitje v svetu in presežno bitje, pa naj mislimo pri tem na imanentni)
transcendenco ali na transcendentno transcendenco. V. E. Franki pravi: ,,Samo
tako, da se žrtvujemo za svet in naloge ter zahteve, ki prihajajo iz njega v naše
življenje, samo tako, da nam gre za svet in predmete, ne pa za nas same ali naše
potrebe, samo tako, da spolnjujemo naloge in zahteve, uresničujemo smisel in
vrednote, samo tako izpolnimo in uresničimo sebe."44 Smisel življenja je tedaj
v tem, da v vsaki situaciji odkrijemo svojo dolžnost, svojo nalogo, ki jo moramo
izvršiti, in potem to tudi storimo, kar spoznamo za svojo nalogo. Smisel ži-
vljenja odkrijemo, če gremo iz sebe in prisluhnemo sočloveku, svetu in tiste-
mu, kar spoznamo za vrednoto. Le tako namreč lahko rečemo, da vemo, za-
kaj živimo. Odkrivanje smisla življenja je najtesneje povezano z življenjem iz
upanja, kakor smo ga skušali opisati. Zato izjavlja isti psihiater V. E. Franki:
„Nauk, ki sem ga dobil s seboj iz Auschwitza in Dachaua, ni bil na zadnjem
mestu, da so namreč tisti bili še najbolj sposobni celo takšne mejne situacije
preživeti, tisti, pravim jaz, ki so bili usmerjeni v prihodnost, na neko nalogo,
ki jih je čakala, na smisel, ki so ga hoteli uresničiti." 45 Kdor obupava ali je
malodušen, bo težko odkril smisel življenja, saj je izpolnitev neke naloge sko-
raj vedno združena s težavami, ki jih je treba premagati, ki skriva v sebi mar-
sikaj nepredvidenega.
Poleg težavnega vprašanja trpljenja in zla v različnih oblikah pomeni poseben
problem v tej zvezi smrt. Končno pride smrt. ki večkrat na krut način podre
človekove upe in postavi pod vprašaj smisel človeškega življenja. Mislim, da
se mora človek glede na smrt odpovedati individualizmu in skušati resnično
živeti celostno življenje, ki je tudi življenje iz človeštva in zanj[, iz sveta in zanj,
ki je tudi nenehno umiranje, da se more nadaljevati življenje. Življenje iz ljube-
zni je tisto, ki človeku zagotavlja, da se ne bo povrnil v nič. Kako naj bi se nje-
govo življenje nadaljevalo, je potem v resnici drugotno vprašanje. Kolikor člo-
vek presega sebe se transcendira, toliko prehaja v novo življenje, ki ne bo pre-
nehalo, čeprav ne moremo reči, na kakšne načine se bo nadaljevalo. Le neka-
tere kazalce je mogoče zaznati, ki nam kažejo v smer prihodnosti. Upamo in
tipamo, nič več, a kako. ne vemo. R. Garaudy pravi: ..Vsaktero mojih osvoba-
44	V. L. Franki, Der Mensch auf der Suche nach Sinn. Freiburg — Basel - Dunaj (Herder)
1973.75.
45	Prav tam, 21.
14
jajočih in ustvarjalnih dejanj vsebuje postulat Vstajenja "46 In J. Arias pove:
..Upanje izvojuje svojo zmago šele s smrtjo."47 Dovolj je upanje, da človek
tudi ob srečanju s smrtjo, ob pričakovanju smrti, ne postane malodušen, da
ne obupa in ne neha iskati smisla življenja, ne neha odgovorno živeti. Marx
pravi: ,,Zdi se. da je smrt kot trda zmaga rodu nad določenim individuom v
protislovju z njuno enotnostjo, toda določeni individuum je samo določeno
generično bitje in kot tak je umrljiv."48. Kako podobno je to bibličnemu
„pšeničnemu zrnu, ki mora umreti, da iz njega vzklije življenje". In vendar je
vse to hudo nejasno, skrivnostno, čeprav prežeto z upanjem. Tudi smrt ne mo-
re zlomiti človeškega upanja, to pa vsekakor lahko razberemo iz teh besed. In
prav tako ne more smrt zatreti njegove vere v smisel življenja. Z nasprotnimi
pogledi se človek težko sprijazni, če se sploh kdaj povsem sprijazni z njimi.
Upanje in življenjski nazor
Čim bolj se človek v življenju da voditi upanju, tem bolj se to pokaže tudi v
njegovih pogledih na svet in življenje pa prav tako v njegovi praksi. Njegovi
pogledi preprosto ne morejo biti takšni, da bi nasprotovali njegovi usmerjeno-
sti v prihodnost in upanju, ki to usmerjenost spremlja in ji daje poseben zagon.
Upanje oblikuje človekove poglede tudi iz podzavesti, se pravi, da ga ne obli-
kuje samo kategorialno. temveč prav tako transcendentalno upanje, morda to
zadnje še posebej. Seveda pa z druge strani človekov življenjski nazor enako
vpliva na človekovo usmeritev v smeri prihodnosti, v smeri upanja.
Tako bi smeli reči, da so življenjski nazori, ki so na poseben način prežeti z
upanjem, in drugi, ki so bolj ali manj nasprotni upanju, nasprotni življenju iz
upanja.
Življenjski nazor, ki mu gre za celostno podobo človeka, ki upošteva čimbolj
vse razsežnosti človeškega bivanja, ki ne zanemarja človekove transcendence,
pa naj je samo imanentna ali tudi transcendentna, je nujno prežet z upanjem
in usmerjenostjo v prihodnost.
Podobno velja za nazore, ki vsebujejo revolucionarno jedro, ki jim gre za vse-
stransko osvobajanje človeka in njegovo polno uresničenje. Tudi ti nazori so
usmerjeni v prihodnost in jih navdihuje upanje in vse, kar je z njim povezano.
Sem spadajo dalje sploh vsi resnično humanistični nazori, ki seveda pojmuje-
jo humanizem kot nekaj, kar lahko samo nastaja, za kar si mora človek neneh-
no prizadevati.
Naposled spadajo sem pogledi na svet in življenje, ki imajo za svoj cilj ,.realno"
ali „konkretno" utopijo, kamor je usmeijen konec koncev življenjski zagon,
ki ga ti pogledi navdihujejo.
Tako je razvidno že iz teh nekaj misli, da sta z upanjem povezana predvsem
dva nazora, ki sta nam še posebej znana, in to sta krščanstvo in marksizem.
Zato tudi ni čudno, da srečamo prav v okviru teh dveh nazorov mislece, ki
so se posebej posvetili upanju in na tej osnovi razvili svoje filozofske in teolo-
ške poglede. Naj omenim samo E. Blocha in J. Moltmanna.
46	R. Garaudy. n.d., 143.
47	J. Arias, n.d., 187.
48	K. Marx, Kritika nacionalne ekonomije, v: K. Marx — Fr. Fngels. Izbrana dela 1,
Ljubljana (Cankarjeva) 1969,336.
15
Fenomen Wojtyla
/ Papežev dinamični konservativizem/
Adalbert Krims
V pičlih šestih letih službovanja je papež Janez Pavel II. na več kot 20 po-
tovanjih po tujini obiskal tretjino vseh dežel sveta. Noben papež pred njim
ni mogel mobilizirati toliko ljudi - na cestah in pred televizijskimi aparati.
Pri tem to, kar pravi, ni niti novo niti posebno vznemirljivo. Več sto pridig
in nagovorov, ki jih je imel Janez Pavel na svojih dosedanjih potovanjih po
tujini, kaže pravzaprav zelo omejen repertoar tem, ki se večidel pogosto po-
navlja in v katerem v bistvu zastopa tradicionalna stališča katoliške cerkve
v vprašanjih morale (predvsem seksualne morale), cerkvene discipline in ka-
toliškega socialnega nauka. Tendenca njegovih govorov — tako v teoloških
kot tudi v družbenopolitičnih vprašanjih — nikakor ni usmerjena k nadaljnje-
mu razvijanju reformnih nastavkov drugega vatikanskega koncila, temveč k
utrjevanju dozdevno neomajnih pozicij cerkvenih učiteljev.
Tu je torej mogoče ugotoviti prvo (navidezno) protislovje v delovanju - ali
bolje v učinkovanju — papeža Wojtyle: med moderno, privlačno in javno u-
činkovito formo njegovega nastopanja ter tradicionalnimi, nesenzacionalnimi
vsebinami njegovega oznanila. Kako pojasniti to protislovje? Eden od ključev
je gotovo v neki posebni „karizmi" tega papeža, ki jo krepi še izredno velik
interes medijev (predvsem televizije) za njegovo osebnost. Janez Pavel zna
prevzeti človeške množice in čustveno nagovoriti tudi ljudi, ki racionalno ne
soglašajo z njim. Z določenimi gestami (denimo s poljubljanjem otrok, z upo-
rabo nekaterih besed iz jezika dežele, v kateri je, z omenjanjem določenih
epizod iz lastnega življenja — da je bil recimo sam delavec — itd.) zna vzposta-
viti neposreden odnos med sabo in vsakokratno publiko. To pomeni, da je
njegov uspeh določen v prvi vrsti z njegovo osebnostjo in ne z vsebino njegovih
pridig. To je nekako osebna plat, ki pomaga pojasniti omenjeno protislovje.
17
Vendar je ob tem še družbenopolitična plat. Nekje sredi sedemdesetih let je
našo družbo zajela globoka kriza, ki ni določena samo ekonomsko, ampak se
izraža tudi kot kriza vrednot in smisla, kot strah pred prihodnostjo itd. S tem
je tesno povezan ..obrat" k neokonservativizmu na različnih družbenih področ-
jih — od gospodarstva preko politike, kulture, tja do cerkve. V takšnih časih je
nasploh mogoče ugotoviti težnjo k „močnim možem", tja do kulta vodje. In
prav tu vidi denimo jugoslovanski katoliški škof Vekoslav Grmić nastavek za
pojasnitev „fenomena Wojtyla": „Ljudje, ki preprosto ne morejo rešiti proble-
mov današnjega časa. potrebujejo oporo, voditelja, ki jim odvzame občutek,
da je še kaj problematičnega, daje treba še kaj rešiti - in to osebo najdejo v
papežu." Podobno argumentira poljski filozof religije Hubertus Mynarek:
„Wojtyla predstavlja natanko tisti tip konservativnega duhovnika, ki so ga lju-
dje iskali. Konservativizem Pavla VI. je prinesel slabe izkušnje. To je bil skep-
tični konservativizem, ki zlasti v zahodnem svetu ni več učinkoval spodbudno.
Torej je preostal samo še ta mož iz Poljske. Samo na Poljskem še obstaja kato-
licizem, ki je v smislu doktrine, torej v smislu vladajočega nauka, skrajno kon-
servativen in obenem živ in vitalen. Tu se najdejo možje, ki so pripravljeni za-
stopati staro doktrino z novo, entuziastično energijo. Menim, da je preprosto
tako, da za mnoge bojazni, za mnoge vznemirljive izgube smisla ravno med
manj prosvetljenim prebivalstvom tovarne sanj a la Hollywood s svojo produk-
cijo ne zadostujejo več. Tu naj bi vskočil Wojtyla. Ravno katoliški pehoti utele-
ša odgovor na življenjske bojazni. Papež je simbolična figura nove vsesplošne
konservativne ofenzive. Papež je že onemelim konservativnim politikom poka-
zal. daje konservativno politiko spet mogoče narediti moderno in mondeno."
Janez Pavel II. je s koncilskimi reformami in postkoncilskim pluralizmom nego-
tovim temeljnim katoliškim slojem spet dal trdno oporo in jasno usmeritev. To
je denimo posredno potrdil tudi organizator papeževega obiska v Avstriji sep-
tembra 1983. pomožni škof Helmut Kratzl, ko je velika zborovanja ob papežu
označil kot „demonstracijo molčeče večine v cerkvi". Na to meri tudi slog pa-
peških potovanj: cilj ni razpravljanje o odprtih ali kontroverznih vprašanjih in
predstavitev cerkvenega pluralizma, temveč afirmativno soglasje prek množič-
nih oznanil, katerih edino stičišče je papež.
Obstaja pa še eno protislovje, kije za tega papeža tipično. Tako kakor še noben
papež pred njim se Janez Pavel II. izreka proti politični funkciji cerkve — pred-
vsem klera — in vendar je eden od najbolj političnih papežev našega stoletja. To
protislovje se zapleta še s tem, da ima njegova „prepoved politike" v različnih
predelih sveta očitno različno veljavo. Medtem ko predvsem v Latinski Ameriki
nastopa proti „teologiji osvoboditve" in obsoja angažiranje duhovnikov in re-
dovnikov v političnih gibanjih, je na Poljskem čisto odkrito podprl neodvisno
sindikalno gibanje Solidarnost in hrabril poljsko cerkev v njeni gotovo ne nepo-
litični angažiranosti.
Za papeža samega tu vsekakor ni nobenega protislovja. Za zgodovino je po nje-
govem značilen „boj med silami dobrega in zlega" (nagovor ob splošni avdienci
19. 5. 1982) in zato podpiranje „dobrega" ni vprašanje politike, temveč morale
in vere. Kaj to pomeni za sedanjost, je Janez Pavel jasno izrazil na pravkar citi-
rani splošni avdienci: „Grožnja zlih sil izvira zlasti iz v našem stoletju razširjenih
zmot, ki se opirajo na zanikanje Boga in stremijo za tem. da bi človeštvo po-
polnoma iztrgale Bogu." In v govoru ob otvoritvi tretjega občnega zbora la-
tinskoameriške škofovske konference 28. 1. 1979 v Puebli je papež poudaril,
da je vzrok „poteptanih človeških vrednot" v „ateističnem humanizmu", ki
je človeka „izpostavil najhujšemu ponižanju same njegove biti".
18
Ce poteka zgodovina kot „boj med dobrim in zlim" in uteleša „zlo" v dana-
šnjem svetu ateizem, je protislovje med stališčem papeža do Latinske Amerike
in do Poljske pojasnjeno. Kajti v Latinski Ameriki se vlade vsaj izjavljajo za
krščanstvo, medtem ko so med njihovimi nasprotniki tudi ateisti. In ljudska
cerkev, ki je prav tako v opoziciji, je za papeža že pod prevelikim vplivom
marksizma in je razen tega pogosto v konfliktih s hierarhijo. Na Poljskem vidi
nasprotno ateistično diktaturo, ki ji s škofi složno katoliško občestvo naspro-
tuje. Zato do Poljske ne more imeti nedvoumnega stališča samo zaradi svojega
fizičnega izvora, temveč zaradi svoje predstave o svetu in cerkvi, medtem ko
mu to denimo ob Latinski Ameriki ni mogoče.
Enostransko opredelitev papeževe politične podobe sveta na vprašanje ateizma
kakor tudi njegov pogled na družbenopolitično realnost Vzhodne Evrope potr-
juje tudi več verodostojnih prič, ki so poročale o zasebnih avdiencah pri Janezu
Pavlu. Tako je denimo kolumbijski Nobelov nagrajenec za literaturo Gabriel
Garcia Marquez ugotovil „določeno pogojnost njegovega mišljenja", „zaradi
katere je nemogoče, da bi razumel položaj v kateremkoli predelu sveta, če se
ne nanaša na Vzhodno Evropo". (Proceso, Mexico, 7. 3. 1983). Predsednik čil-
ske krščanskodemokratske stranke Gabriel Valdes je s svojo zasebno avdienco
pri papežu konec aprila 1981, na kateri mu je hotel poročati o socialnem polo-
žaju in človečanskih pravicah v Čilu, opisal takole: „Takoj na začetku sem opa-
zil, da papež ni hotel poslušati, kar sem pripovedoval. Sklenil je roke in hotel
prekiniti avdienco. Vendar sem govoril naprej. Po osmih minutah je avdienco
končal. Z izraza na njegovem obrazu sem lahko prebral, da takšnih informacij
noče sprejemati." (Citirano po Adalbert Krims, Wojtyla - Programm und Po-
litik des Papstes, Köln 1982, 89.). In jugoslovanski škof Vekoslav Grmić je po-
vedal: „ Pri papežu sem bil februarja 1979. Že takrat sem videl, da imava, kar
zadeva odnos do socializma povsem različne nazore in se preprosto ne moreva
razumeti." (Intervju s škofom Grmičem v Kritisches Christentum, Dunaj, de-
cember 1981.)
Iz zornega kota tega načina mišljenja postane razumljiv tudi posebno agresiven
nastop papeža v Nikaragvi marca 1983. Po njegovem nastaja tu nova marksistič-
no ateistična diktatura, ki ji nasprotuje uradna cerkev z nadškofom Obandom
y Bravom na čelu. Glavni namen njegovega potovanja je bil zato podpreti
Obanda in obsoditi tako politično kot cerkveno nepokornega „duhovnika-mini-
stra", kakor tudi prosandinistično ljudsko cerkev.
Toda tudi skozi njegova druga potovanja - predvsem v tretji svet - se kakor
vodilni motiv vleče svarilo pred ateizmom in marksizmom (največkrat označe-
nima kot „tuji ideologiji"). Tudi če - kakor denimo v Braziliji ali na Filipinih
- kritizira pričujoče socialne neprilike in nepravičnosti, sledi temu takoj opo-
zorilo, da „razredni boj ne more ustvariti pravičnosti", da „nasilje nikoli ne
more biti sredstvo za reševanje socialnih konfliktov", da „krščansko osvobaja-
nje" nikoli ne uporablja „marksistične prakse ali analize" itd.
Janez Pavel II. bo v cerkveno zgodovino gotovo prišel kot nenavaden papež.
Noben papež pred njim ni prepotoval toliko kilometrov in neposredno ali po-
sredno (prek množičnih medijev) dosegel toliko ljudi. Po drugi strani je — vsaj
kar zadeva vrhovno cerkveno vodstvo — dokončal „obrat" od reformne epohe
koncilskega in pokoncilskega časa k novemu konservativizmu katoliške cerkve.
Za razliko od prejšnjih konservativnih papežev pa uteleša Janez Pavel II. dina-
mičen, ofenziven konservativizem, ki se ne vrača iz sveta na cerkveno področje,
ampak nasprotno misionarsko, celo bojevito nastopa navzven. Ali mu bo uspelo
19
dejansko zgrabiti divergentne tokove znotraj svetovne katoliške cerkve in jih
spraviti na svojo generalno linijo, je kljub njegovim karizmatičnim voditeljskim
sposobnostim dvomljivo. Verjetno tudi Janez Pavel II. ne bo mogel ponovno
vzpostaviti stanja ..Roma locuta, causa finita" (Rim je spregovoril in pravda je
končana).
Prevedla Mojca Dobnikar
20
Pastoralna potovanja
kot sredstvo politike
/ Wojtylova potovanja 1979/1982 /
Adalbert Krims
Papeže povojnega časa so pogosto označevali po kakšni posebnosti njihove
osebe ali uradovanja: Pij XII. je veljal za „strogega", Janez XXIII. za „prijazne-
ga", Pavel VI. za „trpečega" ali tudi „omahljivega", Janez Pavel I., katerega
nenadna in nepričakovana smrt po samo 33 dneh uradovanja je še vedno povod
raznih špekulacij, je prišel v zgodovino kot „smehljajoči se papež' \ Če naj bi
Janeza Pavla II. poimenovali po najbolj očitni značilnosti njegovega uradovanja.
potem je on zagotovo „potujoči papež". 16. oktobra t.l. je papež Wojtyla
praznoval peti jubilej svojega službovanja. Do tedaj je napravil več kot 20
potovanj v okroglo 40 dežel Evrope, Amerike, Afrike, Azije in Oceanije. Noben
prejšnji papež ni potoval niti približno tako daleč kot Janez Pavel II.
Po razpustitvi cerkvene države 1870 90 let ni noben papež zapustil Ri-
ma - kot protest proti sramoti, ki jo je sveti stolici naredila meščanska
revolucija v Italiji. Sele Janez XXIII., katerega izrecni namen je bil od-
preti vrata in okna katoliške cerkve modernemu svetu, je po skoraj enem
stoletju zapustil kujalni kotiček rimskih papežev, ki so si ga izbrali sami.
Doba papeških potovanj okoli sveta se je začela šele s Pavlom VI., kije med
drugim obiskal Izrael, Indijo, ZDA, Portugalsko, Turčijo, Kolumbijo, Ugando
in Filipine. Karol Wojtyla torej ni prvi papež, kije tvegal na tuje, ampak je prvi,
ki prav živi od teh apostolskih potovanj, kot ugotavlja miinsterski teolog in
sociolog Horst Hormann v svoji knjigi "Wojtyla. Sveti norec".
Janez Pavel II. svoja potovanja vedno označuje kot „pastoralna", t.j. kot
sredstvo dušnega pastirstva. Na njih hoče osebno spoznati krščanske skupnosti
v raznih delih sveta in jih okrepiti v veri. Vendar je vprašljivo, alije slog pape-
ških potovanj dejansko združljiv z deklariranim pastoralnim smotrom. Papež
21
ima razen s škofi direkten stik samo z vsakokratnim političnim vodstvom - in
še s temi samo v okviru ceremoniala, običajnega za državniške obiske. Verniki
predstavljajo pri obiskih pravzaprav samo kuliso, pred katero poteka uporabno
insceniran show-program, kjer je tudi stiskanje rok in poljubljanje otrok ze
načrtovano (prav tako kot obredni poljub betonske vzletne steze letališča v
glavnem mestu vsake dežele). Tudi zgoščen program, ki pogosto predvideva le
nekaj ur za vso deželo z več milijoni katoličanov, „naglemu očetu " komaj
dopušča priložnost dobiti resničen vtis o deželi in ljudeh, ali ukvarjati se s
pastoralnimi problemi dežele gostiteljice.
Vsebinski in logistični osnutek potovanj je že prej v Vatikanu skrbno priprav-
ljen (s sodelovanjem vsakokratnega apostolskega nuncija in zastopnikov nacio-
nalne škofovske konference) in se potem v realnosti samo še odvija. Da potem
obiski vendarle delujejo živo. včasih celo spontano, seje treba zahvaliti igralski
nadarjenosti Karla Wojtyle. ki zna prej naštudirane formalne in vsebinske vloge
igrati prepričljivo, medijem primerno in učinkujoče za množice.
Več sto pridig in govorov, ki jih je Janez Pavel imel na svojih dosedanjih
potovanjih v tujino, kaže pravzaprav na zelo omejen repertoar tém, ki se
večinoma pogosto pojavljajo. Kljub temu papežu uspeva pri poslušalcih zbuditi
vtis. da govori konkretno zanje in da je temo izbral in obdelal specialno zanje.
Učinek njegovih govorov na poslušalce paje pripisovati manj vsebini, ki največ-
krat nudi malo novega, temveč bolj delovanju njegove osebnosti in njegovega
nastopa na ljudske množice kot tudi na medije.
Na tem papeževem uspehu je naposled zgrajen celoten koncept njegovih
„pastoralnih" potovanj. In četudi svoje pridige in govore pripravlja v Rimu in
nima realnost v prepotovanih deželah pravzaprav nobenega vpliva na njihovo
vsebino (komaj je najti primere, da bi na osnovi vtisov nekega potovanja spre-
menil svoje tekste), je vendarle javni odmev na njegova potovanja neprimerno
večji kot na izjave, ki jih daje iz Rima. Dejstvo, da je vpliv v skoraj vseh delih
sveta bistveno večji, kot je bil vpliv njegovih predhodnikov, je nenazadnje
gotovo pripisati njegovi živahni potovalni dejavnosti in trgovanju z le-to preko
medijev (predvsem TV). Način, kako Janez Pavel izpelje svoja potovanja v
tujino, je sicer glede na navidezni smoter dušnega pastirstva gotovo neprimeren,
je pa po vsej priliki učinkoviti instrument ne samo cekrvene. ampak tudi /iman-
je in družbene politike
Če je npr. pape/ v centralni Ameriki odklonil roko duhovniku - ministru
Ernestu Cardenalu, nekaj dni pozneje pa jo je stisnil Romerovemu morilcu
D'Abuissonu v El-Salvadorju ali diktatorju Riosu Monttu v Guatemali, potem
pri tem gotovo ni šlo za dejanje dušnega pastisrtva, ampak za poteze, ki naj bi
imele tudi politično obeležje. Tudi obsodba „ljudske cerkve" v Nikaragui. ki
stoji na strani sandinistične revolucije, in istočasna podpora nadškofu v Mana-
gui. ki pripada voditeljem protisandinistične opozicije, ne more biti vrednotena
kot zgolj znotrajcerkvena papeževa izjava. Taki primeri se domala poljubno
nadaljujejo. Četudi seje papež vedno znova skliceval na čisto verski in pastoral-
ni značaj svojih potovanj, se ne smemo čuditi, da so njegove izjave vedno
interpretirali politično.
Že samo zaradi izčrpnih medijskih poročil papeška potovanja že zdavnaj niso
več samo znotrajcerkveni dogodki, ampak se odvijajo v pravem pomenu besede
pred očmi svetovne javnosti in so s tem vedno tudi že politični dogodki. Danes
*Op prev.: besedna igra: nem. heilig — svet, eilig - nagel; der heilige Vater (sveti oče)
der eilige Vater (nagli oče)
22
ni na svetu nobenega državnika - vključno s filmskim igralcem - predsedni-
kom Reganom - čigar državniški obiski bi imeli podoben medijski odmev kot
obiski šefa najmanjše države sveta.
Za rezultat njegove potovalne dejavnosti gotovo lahko velja ta, daje papežu
uspelo v znatni meri spet povrniti zanimanje javnosti za cerkev: in to v obdobju,
v katerem je cerkev zaradi procesa sekularizacije vedno bolj potisnjena na rob
družbe. Vsekakor moramo tu pripomniti, da se ti interesi mnogo bolj koncen-
trirajo na papeževo osebo kot na institucijo cerkve ali na vero, ki jo ta zastopa.
Ravno na to točko se v zadnjih letih nanaša znotrajcerkvena kritika. ..Duhovni
oče" Katoliške akcije Avstrije. Ferdinand Klostermann, je že v svoji knjigi
Papež z vzhoda (1. 1980) svaril pred tem. da se lahko ..čaščenje papeža izrodi v
evangeliju napsrotujoč ,.kult papeža". Na podoben način seje izrazil zahodno-
nemški katoliški časnikar Hans Conrad Zander, ki seje spoprijel tudi s posebno
vlogo masovnim medijev v odnosu do čaščenja papeža: „Kakšni pravzaprav so
sploh ljudje, ki ustvarjajo tako neosnovan, k ničemur obvezujoč kult osebno-
sti? Dejstvo je. da noben poklic ni tako sekulariziran, tako tuj religiji kot
novinarstvo.
. . . Nikjer tako malo ne sprašujejo po pobožnosti kot pri nas. Ce je med dvajse-
timi novinarji eden, ki si dela skrbi zaradi religije, potem je to veliko. Kot veren
katoličan, govorim iz izkušnje, se potikaš po nemških radijskih in novinarskih
hišah kot kamela po puščavi. Zato sem prepričan, da ima histerični kult
papeža, ki ga v tej puščavi uprizarjajo, prav tako malo skupnega s katoliško
vero kot fata morgana z jezerom Genezaret. To je celo čisto nasprotje. Simp-
tom nevere je. In sicer težek bolezenski simptom." Zander pride potem do skle-
pa: ..Teološko rečeno: praznoverni kult Karla Wojtyle v masovnih medijih je
jasen primer ..oboževanja papeža". Temu se po nemško reče .čaščenje papeža
namesto boga'. Gre za greh proti prvi zapovedi."
Četudi lahko Zanderjeva fornrulacija zveni nekoliko pretirano, zelo prodorno
opozarja na problem, kije povezan s preglašanjem papeštva v katoliški cerkvi
vobče in z Wojtylovini pontifikatom posebej. Celo konservativni teolog Hans
Urs von Balthasar, ki gaje Janez Pavel 11. javno pohvalil kot „enega največjih
sodobnih teologov", je že pred leti govoril o „Oboževanju papeža", ki ..službo-
vanje postavlja pred cerkev." Kritike uradovanja sedanjega papeža in predvsem
sloga njegovih „pastoralnih potovanj" zatorej ne moremo enostavno odpraviti
kot ..antiklerikalizem" ali celo kot „sovraštvo do cerkve", ampak je to samo-
umevna pravica, celo legitimna naloga zrelih kristjanov.
Ravno zaradi nenavadne moči izžarevanja, učinka na množice, ki ga ima ta
papež, moramo tu sprožiti tudi vprašanje o njegovih vsebinskih predstavitvah.
In čisto konkretno se moramo tudi vprašati, komu je koristilo njegovih 20
dosedanjih potovanj v tujino. V okviru te serije bomo poskusili s pomočjo
izbranih papeževih potovanj natančneje osvetliti njihov vsebinski koncept.
Mehiški bojni pohod
Že tri mesece po svojem uradnem nastopu je moral papež Janez Pavel II. pre-
stati svojo prvo težko preizkušnjo. Cilj potovanja je bila Mehika, kjer naj bi 28.
januarja 1979 prevzel otvoritev tretjega plenuma latinskoameriške škofovske
konference (CELAM III). Latinskoameriška cerkev, ki je od časov španskega
zavojevanja v 16. stoletju vedno stala ob strani oblastnikov, je na škofovskem
zboru v kolumbijskem Medellinu 1968 izvršila zgodovinski preobrat. Tako seje
23
npr. v zaključnem dokumentu glasilo: „Vero v Jezusa Kristusa mora cerkev
danes potrjevati s prepričljivo solidarnostjo do revnih. To pa pomeni: hočemo
si prisvojiti njihove probleme in boje ter govoriti zanje. Naša vera se mora kon-
kretizirati z ožigosanjem nepravičnosti in zatiranja ter z bojem proti neznosnim
življenjskim pogojem."'
Ni čudno, da so bile medellinske izjave konservativnim cerkvenim krogom trn v
peti. Od samega začetka je bil njihov cilj, da bi na novem plenumu latinskoame-
riškega škofovskega kolegija dokument revidirali. Tako je potekal CELAM 111 v
mehiškem industrijskem mestu Puebla v znamenju konfrontacije med konserva-
tivnim in naprednim krilom latinskoameriške cerkve. Z napetostjo so pričako-
vali. kakšen odnos bo do tega spora imel novoizvoljeni papež.
Že na dan otvoritve škofovske konference je Janez Pavel II. pridigal duhovni-
kom in redovnikom o Marijini božji poti v Guadalupu. Svaril je pred „opozicij-
sko držo" in „družbenopolitičnim radikalizmom" in nato dejal: „Bodite
duhovniki in redovniki, ne socialni ali politični voditelji ali funkcionarji kake
svetovne sile. Zatorej ponavljam: ,Ne domišljajte si. da služimo evangeliju, če
poskušamo našo duhovniško karizmo zvodeniti s pretiranim zanimanjem za
obširno področje posvetnih problemov'."
S tem je papež že nakazal osnovno smer svojega otvoritvenega govora v Puebli.
Potem je pred škofi obsodil „neke nove interpretacije evangelija", ki „povzro-
čajo zmešnjavo". Tako je „v protislovju z vero cerkve" misliti, „da seje Jezus
politično udejstvoval, se boril proti rimskemu gospostvu in oblastnikom in bil
celo vpleten v razredni boj." Ce pomislimo, da gre cerkvi vendar za Jezusovo
nasledstvo, nam postane jasno, kaj je s tem mislil papež glede na prihodnost
latinskoameriške cerkve: nobene politične angažiranosti, nobenega boja proti
ameriškemu imperializmu in proti vladajočim oligarhijam, odpoved razrednemu
boju. „Prva dolžnost škofov" naj bi bila po papežu nasprotno, „bdeti nad
čistostjo nauka".
Janez Pavel je nato govoril tudi o tem, da živimo v „obdobju kot še nikoli do-
slej poteptanih človeških vrednot." Vzrok temu pa vidi v ateističnem humani-
zmu, ki je človeku amputiral „bistveno dimenzijo njegove biti" in ga zatorej
izpostavil „najhujšemu ponižanju njegovega lastnega bistva." Daje papež ravno
na kontinentu „krščanskih" diktatorjev razglasil ateizem za glavni vzrok nečlo-
večnosti. prav gotovo predstavlja objektivno podporo tistim, ki poskušajo zani-
čevanje človeških pravic opravičevati ravno z bojem proti ateizmu in komuniz-
mu. Za Janeza Pavla II. obstaja edina pot k pravičnosti v „utrjevanju cerkvene
vere", kajti „ne more imeti boga za očeta, kdor nima cerkve za mater."
Francoski pisatelj Jean-Marie Muller je v pariškem dnevniku Le Monde takole
komentiral prvo potovanje poljskega papeža v tujino: „Obžalovanja vredno je,
da Janez Pavel IL, ko se je s kontinenta, kjer so milijoni ljudi zatirani z ideolo-
škimi in političnimi sistemi, ki se stalno sklicujejo na krščanstvo, obrnil na ves
svet, ni kritiziral tistih, ki povezani s tem zatiranjem kompromitirajo cerkev,
temveč tiste, ki to situacijo razkrinkujejo, s tem ko se politično angažirajo v
boju proti nepravičnosti." Krščanskosocialistični Bayernkurier paje v nekem
poročilu o „zmagovitem papeževem potovanju" poudaril: „Janez Pavel II. je
skrbno zaprl dostop vsem krščanstvu tujim ideologijam." In Springerjev časopis
Die Welt se je veselil: „To je sprememba klime v katoliški cerkvi. Nosila bo
datum papeževega otvoritvenega govora pred latinskoameriškim škofovskim
svetom." V Avstriji je Alfons Dalma imenoval prvo papeževo potovanje „me-
hiški bojni pohod tega generalísima cerkve, pripravljene na ponovno pridobiva-
nje duš." Še posebno je Dalma hvalil jasno odklanjanje političnih duhovnikov
24
in radikalnih kristjanov. Bivši sodelavec nadškofa Romera, pater Placido Erdo-
zain, medtem izgnan iz Salvadorja. je papeževo prepoved politike za duhovnike
komentiral s črnim humorjem: „Veseli bi bili. ko bi pri nas papež lahko odlo-
čal vsaj o tem. kaj je politična dejavnost duhovnika in kaj dušebrižnika. Ampak
pri nas v Salvadorju so se državni organi in njihove varnostne sile dvignili do
teoloških sodnikov. Kajti oni odločajo, kdo je dober in kdo slab duhovnik. In
slednjemu gorje!"
Zmagovito potovanje po Poljski
Sedem mesecev zatem, koje krakovski kardinal Karol Wojtyla zapustil Poljsko,
da bi se v Rimu udeležil volitev naslednika umrlega papeža Janeza Pavla I.,
se je 2. junija 1979 kot papež Janez Pavel 11. vrnil v svojo staro domovino. To
prvo potovanje kakega papeža v deželo s komunistično ureditvijo je seveda
izzvalo močan odmev v zahodnih medijih. Govorilo se je o „vdoru v sovjetsko
državo" in celo sicer razumni kardinal Franz Konig je prerokoval „potres prav
do Urala".
Za glavno temo svojega desetdnevnega obiska v domovini si je poljski papež
izbral „ponovno združitev Evrope pod krščanstvom". S tem seje oprijel vizije
poljske romantike, ki je že pred 150 leti napovedala prihod „slovanskega pape-
ža", ki bo „z močjo zakramenta združil človeštvo".
Janez Pavel II. v svojih govorih ni dopuščal nobenega dvoma o tem, daje on ta
„slovanski papež" in je v svojem rojstnem mestu Wadowicah v podkrepitev cid-
ral utemeljitelja poljske romantike, pesnika Adama Mickiewicza: „Civilizacija,
kije resnično vredna človeka, mora biti krščanska."
V samostanu Jasna Gora Čenstohova, kjer se nahaja slika „črne madone", „kra-
ljice Poljske", je papež govoril o „duhovni enotnosti Evrope". „Evropa, ki
kljub zdajšnji in že dolgo trajajoči razcepljenosti v režime, ideologije ter v go-
spodarske in politične sisteme ne more prenehati iskati svoje temeljne enotno-
sti, se mora obrniti h krščanstvu." In v starem poljskem kraljevem mestu
Gnesnu je papež izbral temo „Skupne krščanske korenine evropskih narodov",
kjer je poudaril predvsem pripadnost Slovanov krščanski Evropi: „Ali ni to
Kristusova volja, ni to previdnost Svetega Duha. da ta poljski papež, ta slovan-
ski papež ravno v tem trenutku predstavlja duhovno enotnost krščanske Evro-
pe? Čeprav obstajata dve veliki tradiciji, vzhodna in zahodna, smo mi Poljaki,
ki smo si tekom celotnega tisočletja izvolili udeležbo v zahodni tradiciji - tako
kot naši litovski bratje - vedno spoštovali krščansko tradicijo Vzhoda."
To priseganje ma „krščansko združeno Evropo" je papež povezal z ostro obsod-
bo ateizma. Že prvi dan obiska je molil na varšavskem Trgu zmage: „Molimo,
da sile ateizma — sile smrti — ne bi bile močnejše od sil življenja, luči vere."
Ni čudno, da so bili taki govori voda na mlin zahodnim rešiteljem. Tako je
takratni obrambno politični govornik krščansko demokratske frakcije zvezne
skupščine Alois Mertes menil: „Obisk papeža Janeza Pavla II. na Poljskem je
dogodek epohalnega pomena, ki mu sploh še ne moremo predvideti učinkova-
nja na razdeljeno Evropo in Nemčijo." In Alfons Dalma je v dunajskem Presse
komentiral: „Cerkev in krščanstvo morata — kot na Poljskem - v vsej tej ne-
svobodni Evropi postati duhovna in moralna solidarnostna moč, ki bo posa-
meznikom in narodom s pomočjo vere omogočala zdržati čas stiske do daljne,
a zgodovinsko neizogibne ure osvoboditve." Tudi Kronen-Zeitung seje veselil:
25
„Za uresničitev svojega programa se ta papež ne boji nobene ovire, nobene
politične moči. Tako kot Janez Pavel na Poljskem, namreč še noben papež ni
izzval komunizma. Še noben papež tega stoletja ni tako zbral svojih ,,divizij".
Še noben zahodni politik ni v Sovjetski zvezi tako spodbijal pravice do vzhodne
Evrope."
Konservativni tisk. kije še štiri mesece pred tem hvalil papeža, ker je latinsko-
ameriško cerkev pozval k politični vzdržnosti, se je ob poljskem obisku narav-
nost prevračal v političnih interpretacijah in špekulacijah. Papežu gotovo ne
moremo nalagati odgovornosti za vse. kar pišejo o njegovih potovanjih. Vendar
je bilo jasno, da je na Poljskem nastopi! mnogo bolj politično kot v Mehiki.
V tem smislu je imel ..Spiegel" vsekakor prav, ko je ob zaključku poljskega
potovanja ugotovil: „Kar bi bojujoča se cerkev v Latinski Ameriki na Wojtylo-
vem mehiškem potovanju rada slišala od svojega višjega pastirja v moralno pod-
poro proti diktaturam, je papežu doma na Poljskem vsekakor prišlo na misel."
Danes je nesporno, da je papeževo „zmagovito potovanje" po Poljski bistveno
vplivalo na nadaljnje dogodke v tej deželi. Jerzy Turowicz. Wojtylov osebni
prijatelj in glavni urednik nekega katoliškega tednika v Krakowu, je nekoč
dejal, da „bi bil brez izvolitve Poljaka za papeža poljski avgust nemogoč". Rav-
no važna vloga, ki jo je Janez Pavel II. igral v poljski notranji politiki (in jo še
vedno igra), pa ga je v Vatikanu obdarila z močno opozicijo. Vplivni krogi v
kuriji - pripada jim tudi glavni državni sekretar Casaroli — mu očitajo eno-
stransko fiksiranje na Poljsko, s katerim naj bi ogrožal koncept vatikanske
vzhodne politike, ki ga je razvil Pavel VI.
»Beli oče« na črni celini
„Potujem v srce ogromne celine Afrike, kije od misionarjev sprejela luč krščan-
skega verovanja." S temi besedami se je papež Janez Pavel II. 2. maja 1980
poslovil na rimskem letališču Fiumicino, preden se je odpravil na svoje peto
veliko potovanje na tuje. v šest afriških dežel. Čeprav je danes v zgodovinopisju
že splošno priznano, da je v preteklih stoletjih obstajala tesna zveza med kolo-
nializmom in krščanskim misionarstvom, je papež ob vsaki priložnosti, ki se mu
je ponudila, hvalil misionaije kot prave junake afriškega kontinenta. Po njego-
vem prepričanju niso „hrabri misionarji . . . poznali nobene druge skrbi kot vaš
duhovni blagor." In navkljub vsem zgodovinskim dejstvom je še pristavil, daje
bil v Afriki „evangelij ponujen in sprejet svobodno". Kaže, da imajo prizadeti
tu drugačno mnenje, ki ga star afriški pregovor takole povzema: „Ko so prišli
belci, smo imeli mi deželo in oni biblijo. Danes imamo mi biblijo, oni pa
deželo."
Ravno na črnem kontinentu je papež govoril samo iz belega, evropskega vidika.
Besed „kolonializem" ali „apartheid" niti enkrat ni izustil, zato pa je toliko
pogosteje govoril o „krščanskem idealu monogamije" in o „krščanski družini".
Odstopanje od monogamije je Janez Pavel utemeljeval z „grehom" prvega člo-
veškega para, kar ne priča o posebni zmožnosti vživljanja v afriške tradicije in
način življenja. Tudi ostale teme, ki jih je vedno znova načenjal, so bile tipično
evropsko obarvane: ateizem, svoboda vere. duhovniški celibat, načrtovanje
rojstev, splav itd. Pri tem je največ uporabljal tiste formulacije, ki jih je upora-
bil že v drugih deželah. Pri temi o ateizmu pa mu je prišlo na misel še eno
stopnjevanje: „Ateistična ideologija", tako je zatrjeval, „oropa človeka svobo-
de, dane od boga. njegovih duhovnih vzgibov in moči, resnično ljubiti svojega
bližnjega." Ta papež Poljske si je dejansko pridržal pravico, odreči ateistom
26
»
celo zmožnost ljubezni do bližnjega, trditev, za katero komaj lahko priskrbimo
resničen dokaz, da ne govorimo o nasprotnem vprašanju, kako so kristjani v
preteklosti in sedanjosti izpolnjevali ljubezen do bližnjega.
Evropejcu je gotovo težko resnično razumeti Afriko. Kajti zato ne potrebuje
samo velike sposobnosti vživljanja v druge kulture in tradicije, ampak tudi pri-
pravljenost. samokritično se postaviti nasproti lastni, evropski zgodovini. Kajti
današnja Afrika je tudi produkt stoletja dolgega izkoriščanja evropskih koloni-
alnih sil. trgovine s sužnji, brutalnega zatiranja in genocida. In neutajljivo je
dejstvo, da je bila cerkev soudeležena pri tej politiki evropskih kolonialnih sil
delno aktivno, delno pasivno, z molkom. Tako njegova idealizirana slika
„krščanske Evrope" kot tudi triumfalistično razumevanje cerkve papeža one-
sposobljata. da bi obvladoval evropsko in krščansko preteklost.
Janez Povel II. v Afriki uteleša ..belega papeža". Tu nas niti njegova prisotnost
na folklorističnih predstavah ne more preslepiti. Izjava nekega angolskega škofa,
po kateri „mora biti edini življenski katolicizem v Afriki afriški katolicizem -
in ne rimski", je za Wojtylo nerazumljiva.
Zahodnonemški dominikanski pater Anatol Feid je takrat takole povzel pape-
ževo afriško potovanje: ..Petič od svojega uradnega nastopa je šel Janez Pavel II.
na potovanje in upi. ki smo jih mnogi od nas družbenopolitično levo usmerje-
nih katolikov stavili nanj. so z vsakim od teh potovanj postajali manjši . . .
V Kinšasi je papež - oh velikem odobravanju množic - sicer ožigosal korupci-
jo, ampak od vseh najbolj skorumpirani upravnik francoskega in belgijskega
kapitala, brutalni mučiteljski polkovnik Mobutu (ravno dan pred papeževim
obiskom na hitro cerkveno poročen), je ob praznični službi božji pretreseno
klečal na častnem prostoru ... V socialistični ljudski republiki Kongo je Janez
Pavel izrecno kot še nikjer v Airiki zahteval versko svobodo, kot da kristjani
ravno v bogatih deželah (točneje rečeno v deželah z malo bogatimi) ne bi
sedeli po zaporih in ne bi biii mučeni, ker se zavzemajo za več pravičnosti. Bi
morala biti svoboda, ki jo papež zahteva za cerkev, takšna kot v viziji, kot jo je
zasnoval Dostojevski s svojo zgodbo o velikem inkvizitorju? Hoče papež cerkve-
no družbo, v kateri imajo sicer vsi svoje pravice, toda eni vodijo, ker imajo -
od koderkoli že boljši vpogled, drugi pa so vodeni, morajo ubogati? Je lahko
taka cerkev sol zemlje, borka za socialno pravičnost, demokracijo in svobodo,
za reševanje konfliktov in za samoodločbo?"
Ko se je Janez Pavel 1 2. maja 1980 spet vrnil v Rim, je izjavil: „Resnično sem
lahko občutil veliko radost pri tem. ko sem istim narodom posredoval gospodo-
vo besedo, kot so jo pred sto leti misionarji." Nehote je s tem problematiko
svojega potovanja spravil v kratko formulo: da poslanstvo še vedno razume
tako, kot so ga pred sto leti . . .
Wojtyla
v največji katoliški deželi na svetu
Brazilija je danes z nad 100 milijoni katoličanov daleč največja katoliška dežela
na svetu. Vendar doslej najdaljšemu papeževemu potovanju v tujino - od 30.
junija do 11. julija 1980 - ni pripadal poseben pomen samo zaradi tega. Ravno
v Braziliji že dolgo obstajajo težke politične napetosti ne samo med cerkvijo in
vojaškim režimom, ampak tudi znotraj same cerkve. Še 1964. koje s pučem
padla Cioulartova populistična vlada, je pretežna večina škofov ploskala „reši-
27
teljeni pred komunizmom". Zatiranje in socialne posledice „brazilskega gospo-
darskega čudeža" (ki so po nadškofu Camari obstajale v tem, da so bogati
postajali vedno bogatejši in revni vedno revnejši) so po nekaj letih privedle do
radikalne spremembe mišljenja, kije izhajala iz katoliške baze in nižje duhov-
ščine. ki pa se končno ni ustavljala niti pred višjimi cerkvenimi čini. Že 1971
so vsi škofovski sveti zveznih držav, predvsem severovzhoda in centralnega za-
hoda, odkrito zavzeli stališče proti „brazilskemu modelu". Najpozneje od 1977
je ta kritika splošna dobrina brazilskega škofovskega sveta - ali točneje rečeno,
njegove večine, kajti manjšina, kakšnih 15 odstotkov od 348 škofov, soglaša z
uradno vladno doktrino „nacionalne varnosti".
V svojem govoru pred škofi, ki ga je sam označil za najvažnejšega med skupno
68 nagovori in pridigami v Braziliji, se je Janez Pavel lotil ravno te razcepitve
škofovskega sveta in menil: „Kar Vas povezuje, je močnejše od vsega, kar bi
Vas lahko razcepilo ali ločilo." Nadalje je dejal: „Če mi dovolite, da iz osebne-
ga izkustva govorim kot član nekega nacionalnega škofovskega sveta, se ne bom
obotavljal izjaviti, da vsaka manifestacija škofovskega sveta izzove toliko večji
učinek (govorim o pristnem, globokem in trajnem učinku, ki ni nujno, da
zbudi pozornost), kolikor bolj se v njej zrcali enotnost kot duša kolegialnosti
škofov." Škofovski svet, v katerem se „ne počutijo vsi škofi docela kot člani",
„osiromaši", je menil papež. Zatorej je treba razumeti in pretehtati tudi pozi-
cije manjšine. Ker je šlo pri stališčih brazilskega škofovskega sveta v zadnjih
letih za vedno bolj napredne izjave, ki jim je reakcionarna manjšina oporekala,
so bile papeževe besede jasna kritika (progresivne) večine brazilskaga škofov-
skega sveta in podpora (reakcionarni) manjšini.
Ta odnos je Janez Pavel podčrtal tudi, koje posvaril škofe, naj bodo v prvi vrsti
„najvišji liturgi", kot tudi „učitelji resnice" in ne „politični in gospodarski stro-
kovnjaki" ali „menežerji posvetnega podjetja". „Vam kot škofom je popolno-
ma jasno prepovedano vse, kar bi lahko imeli za politično nagibanje na kako
stran ali za odvisnost od te ali one politične ideologije oziroma tega ali onega
sistema." Potem je papež z ozirom na cerkev nadaljeval: „Cerkev nima nobene
pravice, da bi politično dejavnost sprejela kot svoj lastni posnetek. Spoštuje
ustavno oblast." Z drugimi besedami: brazilska cerkev mora spoštovati vojaško
diktaturo, politični upor ji je prepovedan.
Med potovanjem po Braziliji je papež izgovoril tudi svojo doslej najbolj nedvo-
umno obsodbo marksizma. V govoru članom latinskoameriškega škofovskega
kolegija v Rio de Janeiru je med drugim dejal: „Krščansko osvobajanje upora-
blja evangelij z njegovo posebno močjo učinkovanja in nikakor ne posega po
nasilju, niti po dialektiki razrednega boja, niti po marksistični praksi ali analizi,
zaradi nevarnosti ideologizacije, ki ji je izpostavljena teološka refleksija, če se
prilagaja praksi, ki se poslužuje marksistične analize." Katoliški „Herder - Ko-
respondenz je takrat menil k temu: „Govor je vseboval bistveno precizacijo:
papež je prvič z nedvoumno jasnostjo zavrnil cerkveno uporabo marksistične
družbene analize", kar naj „bi bilo za teologijo latinskoameriške cerkve
odločilno."
Sicer je papež pri svojih govorih v revnih četrteh večkrat uporabil pojem „cer-
kev revnih", vendar je njegova vsebinska oznaka ostala precej abstraktna in
medla. Kajti nazadnje se je omejil na moralne apele bogatim („Vas nič ne peče
vest ob vašem bogastvu in preobilju?"), medtem koje revne vedno znova svaril
pred sovraštvom, razrednim bojem nasiljem in „tujimi ideologijami". V zadnji
konsekvenci je papež sporočil revnim: Počakajte, da bo bogataše začela gristi
vest in vam bodo prostovoljno odstopili del svojega izobilja!
28
Zato ni čudno, daje neki brazilski vladni govornik ob koncu papeževega obiska
izjavil, da njegova vlada v celoti stoji za besedami visokega gosta, in napovedal
izid brošure z naslovom Joao a Joao (Janez in Janez), kjer naj bi primerjali
govore Janeza Pavla II. in brazilskega državnega predsednika Joaa Baptista
Figuereida in.ugotavljali njuno načelno soglasje.
Filipini: med plantažnimi delavci
in predsedniško palačo
„Bojimo se, da se bo Vaš obisk izkazal za veliko farso, polno zunanjega sijaja,
ampak brez pomena." To je pisalo 72 filipinskih duhovnikov v pismu Janezu
Pavlu II. Izrazili so svojo bojazen, da bi „Vaše pastoralno potovanje neogibno
podelilo papeški blagoslov neki v osnovi nepravični in nečloveški situaciji, kate-
re žrtve smo." Vendar je papež 18. februarja 1981 prispel v Manilo, glavno me-
sto Filipinov in pozdravil gaje katoliški diktator Fernando Marcos.
Filipini so edina dežela v Aziji s katoliško večino, a cerkev je praktično razcep-
ljena na pristaše in nasprotnike diktature. Duhovnike in redovnike, ki branijo
pravice revnih, so vlada in nekateri škofi obtožili, da se vmešavajo v politiko in
podpirajo subverzivne elemente; celo da so komunisti. Prva pridiga, ki jo je
Janez Pavel imel v Manili, je tedaj veljala tudi duhovnikom in redovnikom, od
katerih jih je 6000 prišlo v katedralo. In papež je ponovil formulacije, ki jih je
že uporabil v Mehiki in Braziliji: „Vi, duhovniki in redovniki, niste socialni ali
politični voditelji ali zastopniki neke posvetne moči." Zatorej ne bi smeli „svo-
je karizme zvodeniti s pretiranim zanimanjem za obširno področje posvetnih
problemov."
Že naslednji dan — torej še med papeževo prisotnostjo - je predsednik Marcos
preko televizije osebno komentiral izjave Janeza Pavla. Papež naj bi bil zaskrb-
ljen zaradi liberalnih in marksističnih elementov v cerkvi. Po svojem razgovoru
z Janezom Pavlom II. naj bi bil Marcos gotov, da bodo vsi konflikti med cerkvi-
jo in državo na Filipinih kmalu odstranjeni. Papež, je poudaril predsednik, je
podprl njegovo filozofijo vladanja. Teh diktatorjevih izjav ni demantiral niti
papež niti vatikanski tiskovni predstavnik.
Poseben pomen gre papeževemu obisku na sladkornem otoku Negrosu. Delavci
na tamkajšnjih plantažah sladkornega trsa spadajo med najbolj izkoriščane in
zatirane skupine prebivalstva: 58 odstotkov jih ne prejema niti minimalnega
dohodka in 80 odstotkov jih nima nikakršnega socialnega skrbstva. Janez Pavel
je označil za krivično, „če imajo v isti družbi nekatere skupine veliko blagosta-
nja in moči, medtem ko široke plasti prebivalstva ne morejo ustrezno skrbeti za
vzdrževanje svojih družin." Oziraje se na lastnike plantaž, je potem dejal:,.Pravi
krščanski izziv se ponuja tistim, ki deželo posedujejo ali upravljajo. Vem, da ste
mnogi med vami kot lastniki plantaž ali kolonisti pošteno zaskrbljeni za blagor
svojih delavcev, in vendar se cerkev, zavedajoč se svoje odgovornosti, čuti dol-
žno, da vam vedno znova predoča ideal ljubezni in pravičnosti." Po tem moral-
nem apelu posestnikom, je papež nadaljeval: „Če boste spoštovali zakonite pra-
vice vsake skupine, se bodo razvile mirne poti za zagotovitev splošne blagi-
nje .. . Delojemalci in delodajalci, ki se učijo drugi druge sprejeti za brate, se ne
bodo izgubili v trdih spopadih, ki puščajo probleme nerešene ter slabijo ali uni-
čujejo človeško solidarnost. . . Nasilje nikoli ne more biti sredstvo za reševanje
socialnih konfliktov in razredni boj, ki eno skupino postavlja drugim v opozici-
jo, ne more ustvariti pravičnosti, ker je njegova predpostavka uničenje in zani-
čevanje človeka."
29
Celo konservativno glasilo švicarskih podjetnikov Neue Züricher Zeitung je ta-
krat prvič našlo kritične besede za papeža: „ Čeprav je papež imenoval in obso-
dil nepravilnosti, je njegovo poslanstvo delovalo nenavadno abstraktno in
medlo, kot odrezano od realnosti na Negrosu, ki je po mnenju mnogih opazo-
valcev, kot tudi tam bivajočega škofa Antonia Forticha, izredno eksplozivna,
zaradi česar so mnogi pričakovali od papeža dramatično gesto, s katero bi
poleg verbalnega sočutja naznanil svojo skrb in solidarnost."'
Zagotovo daleč od levičarstva je katoliški mesečnik Herder — Korrespondenz o
papeževem filipinskem potovanju na splošno menil: ,,Če stoji papež z vodilnim
tonom svojih izjav v splošnem vsekakor na liniji večine prejkone konservativ-
nega filipinskega episkopata, namreč na liniji .kritičnega sodelovanja' z Marco-
sovim režimom, pač ostane vprašanje, ali se bo model enotnosti cerkve, ki gaje
zasnoval, spričo dejanskih napetosti in težav lahko izkazal za plodnega."
S potovanjem na Filipine je papež torej obiskal vse tri celine tretjega sveta. In
njegova stališča do socialnih vprašanj so pravzaprav vedno sledila isti shemi: bo-
gatim je poskušal zbuditi vest (čeprav so že dovolj dolgo dokazovali, da nimajo
prav nikakršne socialne vesti); revne je svaril pred nasiljem, razrednim bojem in
„materialističnimi ideologijami"; naprednim duhovnikom je prepovedal politi-
čno angažiranost in pozival k njihovemu verskemu poslanstvu; samokritične
izjave o zamudah ali napakah cerkve pa so bile popolnoma odsotne.
Papežev obisk na Filipinih je sicer okrepil konservativno krilo cerkve, a ni rešil
niti cerkvenih niti družbenih problemov. Kljub papeževim svarilom je vendar
mnogo duhovnikov in nekaj škofov še naprej angažiranih v boju za socialno
pravičnost. Rim je sicer spregovoril, ampak zadeva na Filipinih s tem še malo ni
končana.
Papež v Fatimi
13. maja 1981 so med splošno avdienco na Petrovem trgu izvršili nad Janezom
Pavlom II. atentat, ki bi ga kmalu stal življenja. Rešitev svojega življenja pred
smrtjo je pripisal zaščiti matere božje iz Fatime in obljubil, da bo ob prvi
obletnici poskusa umora obiskal portugalsko božjo pot. Med svojo pridigo v
Fatimi je poudaril tudi ta povod svojega portugalskega potovanja: „Danes sem
prišel sem, ker je bil lansko leto na Petrovem trgu v Rimu točno na ta dan aten-
tat na papeževo življenje, dogodek, ki na skrivnosten način sovpada z obletnico
13. maja 1917, ko seje v Fatimi prvič prikazala Marija. Oba datuma sovpadata,
tako da v tem prepoznavam poseben poziv k obisku danes in tukaj."
Zaradi znanega papeževega čaščenja Marije je vsekakor verjetno, da rešitev svo-
jega življenja pripisuje Marijinemu čudežu. Vendar njegov sijajno organizirani
obisk portugalskega romarskega kraja Fatime presega osebno zahvalo. Na politi-
čno dimenzijo tega potovanja je namignil ameriški dnevnik International
Herald Tribune 11. maja 1982, ko je pisal, da Janez Pavel II. ne bo na Portugal-
skem izjavil ničesar nenavadnega, toda „dejstvo, da govori v Fatimi, antikomu-
nističnemu centru, bo dalo njegovim besedam poseben pomen. Kajti," tako je
poudaril ameriški časopis, „že 50 let je svetišče v Fatimi središče cerkvene opo-
zicije proti komunizmu." Ta pomen Marijine božje poti se nanaša predvsem na
„drugo skrivnost", ki jo je Madona baje v 1. 1917 razodela trem pastirskim
otrokom, po kateri bi spreobrnitev Rusije k veri prinesla mir; sicer bi izbruhnile
vojne in preganjanje cerkve in papež bi moral veliko pretrpeti. Odtlej je Fatima
30
daleč izven Portugalske znan center desnega katolicizma in cerkvenega antiko-
munizma. V več kot štirih desetletjih portugalskega fašizma je bila Fatima neke
vrste duhovno opravičilo za diktaturo, kije prišla na oblast celo izrecno s kato-
liškim predznakom in s podporo škofov ter seje obdržala do 25. aprila 1974.
A tudi po padcu fašizma se pomen Fatime ni spremenil. Tam so se začenjali
desnokatoliški križarski pohodi proti portugalski deželni reformi, tam so molili
za volilno zmago desnih strank proti levici. Madona iz Fatime je ostala simbol
boja proti „brezbožnemu komunizmu in socializmu". Janez Pavel se je zelo
dobro zavedal tega pomena Fatime, koje v svoji pridigi 13. maja 1982 poudaril
„Večno zveličanje človeka lahko vendar najdemo samo v Bogu. Če človek do-
končno zavrne Boga, vodi to nujno k temu, da Bog zavrne človeka, k preklet-
stvu." S tem je bilo tudi jasno, na kaj je mislil, ko je na nekem drugem mestu
govoril o „bojih med dobrim in zlom, med ljubeznijo in temo, ki pretresajo naš
današnji svet."
Na splošni avdienci 19. maja 1982, kjer je Janez Pavel poročal o svojem portu-
galskem potovanju, se je znova dotaknil „boja med silami dobrega in zla", ki v
našem stoletju zadobiva posebne dimenzije: „Grožnja zieh sil izhaja zlasti iz v
našem stoletju razširjenih zmot, ki se opirajo na zanikanje Boga in stremijo po
tem, da bi človeštvo popolnoma iztrgale Bogu, s tem ko človeško življenje obli-
kujejo brez Boga in končno celo proti Bogu. Jedro sporočila, kije na začetku
našega stoletja prispelo iz Fatime, tvori roteče svarilo ravno pred temi zmota-
mi." Ne smemo spregledati, da predsednik Reagan danes uporablja prav iste
pojme, ko označuje spor med ZDA in SSSR kot „boj med dobrim in zlem, med
svetlobo in temo." Toda politična razsežnost papeževega potovanja se ne izraža
samo v njegovi veri v „poslanstvo Fatime", ampak tudi v odkritem opravičeva-
nju portugalskega kolonializma. Že ob svojem prihodu v Lizbono je Janez Pavel
II. poudaril svoje spoštovanje do „krščanskih tradicij" portugalskega ljudstva,
„ki je ponosno na drzna in celo pustolovska dejanja, ki jih je opravilo v teku
svoje zgodovine. Ta so sinovom tega naroda nudila priložnost razširjati vero. . .
z izvrševanjem evangelizacije, ki ga katoliški svet — in ne samo ta — priznava,
občuduje in se mu zanj zahvaljuje: od pragozdov Amazonke, do severnih po-
dročij Japonske, preko Afrike in Indije so plemeniti portugalski misionarji o-
znanjali Kristusovo ime."
Na splošni avdienci 19. maja 1982 je papež rekel: „Posebno področje dosežkov
cerkve na Portugalskem predstavlja sijajna in stoletja trajajoča misijonarska de-
javnost. Ta ni zaostajala za raziskovalnimi potovanji. Zadostuje omemba, da ne
govori portugalsko samo vsa Brazilija, ampak tudi nekaj dežel Afrike in Daljne-
ga vzhoda." Kaj vse so v deželah, kjer danes govorijo portugalsko, naredili „v
imenu Kristusa" — od trgovine s sužnji, uničenja domačih skupnosti in kultur,
do pokolov med portugalskimi kolonialnimi vojnami (še pred 10 leti!) — o tem
je papež molčal.
Wojtyla v domovini »Opusa Deija«
Bivanje v Španiji od 31. oktobra do 9. novembra 1982 je bilo doslej najdaljši
papežev obisk v kaki evropski deželi. Zunanji povod je bila štiristota obletnica
smrti sv. Tereze Avilske kot tudi beatifikacija španske ustanoviteljice reda An-
gele Svetokriške v Sevilji.
Katoliška cerkev v Španiji je bila, kot je znano, ena glavnih opor skoraj 40-let-
ne Francove diktature. Papež je prišel na obisk nekaj dni po veliki volilni zmagi
31
socialistične delavske stranke, s čimer je dobil dodatno politično brizanco. Pr-
vič po državljanski vojni je Španija spet imela socialistično vlado, katere šef se
vrh tega proglaša za ateista. Lahko smo bili torej radovedni, katere teme bo pa-
pež izbral na tem potovanju.
Pozornost zbujajoče je bilo, da se je tudi Janez Pavel skliceval na ravno tiste
probleme, ki so nekaj tednov poprej igrali vlogo v španskem volilnem boju. Ta-
ko je mladino na madridskem stadionu Bernabeu pozval k ,.boju proti poma-
sovljenju" in pri „maši za krščanske družine" obsodil ločitev, zaščito pred no-
sečnostjo in splav. Svoje stališče je podkrepil s tem, daje „verska vzgoja izpol-
nitev in osnova vsake vzgoje" in razglasil za neločljivo sestavino verske svobode
garancijo staršem, „da imajo njihovi otroci verski pouk in versko vzgojo v vsaki
šoli, ki jo obiskujejo, tudi državni."
Pri nekem nagovoru delavcem in podjetnikom v Barceloni je Janez Pavel II. po-
zval k premagovanju „nenaravnih in nelogičnih nasprotij med delom in kapital-
lom", ki „jih pogosto zanetijo umetno, s programiranim razrednim bojem".
Obrnil se je na "podjetnike, industrijalce, menežerje, kvalificirane svetovalce
socialnogospodarskega življenja in pospeševalce v industrijskih koncernih:
Vas, ki zagotavljate delovna mesta, zaposlitev, službe in poklicno izobraževa-
nje. pozdravljam in Vam izkazujem svoje spoštovanje." In naprej: „Ne smemo
prenehati, ljubi industrijalci, javno priznavati in hvaliti Vaše dinamike. Vaše
želje po udejstvovanju. Vaše železne odločnosti, Vaše kreativne sposobnosti
in zmožnosti tveganja. Te lastnosti so Vam podelile ključni položaj v zgodovini
gospodarstva in prihodnosti." Delavce je papež pozval, naj premagajo „vsakršen
egoizem enostranskih političnih interesov in vsakršen razredni egoizem."
Tudi izbira tem (ločitev, zaščita pred nosečnostjo, splav; socialna partnerstvo,
ključni položaj svobodnega podjetništva, odklanjanje razrednega boja) je bila
v svoji družbenopolitični naravnanosti nedvoumna. Mnogi opazovalci so ugo-
tavljali celo pozornost zbujajoče vzporednice z volilnimi temami o političnih
pravicah, ki so delno segale v posamezne formulacije bivšega Francovega mini-
stra in člana Opusa Deija Frage Iribarneja. V zvezi s tem je nenavadno tudi, da
je papež med svojim obiskom v Španiji osebno posvetil v duhovnike 29 članov
Opusa Deija.
Opus Dei („Božje delo") je bila v času španskega fašizma gospodarsko in poli-
tično ena najvplivnejših katoliških organizacij v Španiji inje na svojem vrhuncu
nastavila 18 ministrov v Francovo vlado. Tudi danes ima Opus Dei znaten
vpliv, predvsem na področju medijev, na univerzah, v bančništvu, prav tako pa
tudi v določenih sektorjih privatnega gospodarstva. Papeža Janez XXIII. in Pa-
vel VI. nista marala za „Sveto mafijo" (naslov knjige francoskega novinarja
Yvona de Vaillanta), medtem ko seje po nastopu papeža Wojtyle nesluteno ra-
zmahnila. Mesec in pol pred svojim obiskom v Španiji je Janez Pavel povzdignil
Opus Dei v prvo osebno prelaturo katoliške cerkve in v doglednem času bo
ustanovitelja te organizacije, španskega duhovnika in Francovega privrženca
Josemario Escrivo de Balaguerja, proglasil za svetnika. Torej gotovo ni slučaj,
da se je Opus Dei pri organizaciji in propagandi papeževega obiska v Španiji po-
sebno zavzeto angažirala.
Ob zaključku svojega desetdnevnega obiska v Španiji je papež govoril na nekem
evropskem praznovanju v romarskem kraju Kompostela (Santiago de Compo-
stela). kjer je spet načel osnovno temo svojega pontifikata: ..krščanska Evro-
pa". „Zgodovina nastanka evropskih narodov poteka vzporedno z njihovo evan-
gelizacijo", je menil papež, tako da „evropska identiteta brez krščanstva ni ra-
zumljiva". Nato je prešel na „slavo" Evrope, h kateri prišteva tudi „njeno zrno-
32
žnost konstruktivnega širjenja tudi na druge kontinente". Zaradi „nenaravne
delitve Evrope" danes narodom ni več dopuščeno, ,,da bi se srečevali v prija-
teljskem ozračju". Po namigu na „evropsko poslanstvo" poljskega naroda je pa-
pež menil, da bi Evropa, ki bi bila „bolj religiozno določena" in ki bi „svoja
vrata odprla Kristusu ter se ne bi bala odpreti mej držav, gospodarskih in poli-
tičnih sistemov (. . .), odprla novo obdobje življenja (. . .) vsemu svetu v blago-
slov". Potem je dal priznanje vlogi slovanskih narodov v Evropi in v krščanstvu
in poudaril, da se krščanstva „tam tudi danes, onstran zdajšnjih, naključnih
okoliščin, ne da zatreti".
Papežev obisk v Španiji so sicer večinoma financirali s prostovoljnimi prispevki
katoličanov. Pozvali so jih, naj prispevajo za obisk svetega očeta kot tudi za
„najnujnejše probleme katoliške cerkve v svetu". Po obračunu stroškov papeže-
vega obiska je preostalo več kot 5,5 milijonov šilingov, o porabi katerih je pa-
pež lahko osebno odločal. Janez Pavel II. je ta znesek poklonil neki založbi
Opusa Deija, ki izdaja desno katoliški časopis Ya. H komentatorjem tega lista
spadajo mnogi propagandisti Francove diktature, med njimi bivši šef fašistične
cenzurne oblasti de la Cierva in novinar Romero, ki opravičuje desno radikalne
vojske in pučiste.
Časopis Ya je od papeža preusmerjene milijonske prispevke španskih katoliča-
nov pozdravil z velikim naslovom „Hvala. Sveti oče". Demokratični krogi v
Španiji pa so smatrali za škandal, da Janez Pavel prišteva financiranje nekega
desno ekstremnega časopisa k „najnujnejšim problemom katoliške cerkve v
svetu".
Prevedla Davorina Čebohin
Povzeto po: Potujoči papež (der reisepapst). Poročila in analize 5 let Janeza
Pavla II ; Aktion kritisches Christentum, Dunaj 1983.
33
UDK: 316.43:711.4
Urbana sociologija
kot pomožna znanost ali kot kritika
urbanističnega planiranjall
Pavel Gantar
V prvem delu smo orisali okoliščine, ki so vzpodbudile interes za vključevanje
urbane sociologije v proces urbanističnega planiranja. Pokazali smo, da zahteva
po vključevanju izhaja iz dveh, docela različnih, celo nasprotnih si interesov:
po eni strani je utemeljena v procesu scientifikacije urbanističnega planiranja,
po drugi strani pa temelji na sociološki kritiki urbanizma in urbanističnega pla-
niranja. Kritični analizi smo izpostavili sociologijo kot pomožno znanost urba-
nističnega planiranja in zatem predstavili značilne poteze „zgodnje" sociološke
kritike urbanističnega planiranja. V drugem delu nadaljujemo z orisom in anali-
zo socioloških pristopov k urbanističnemu planiranju in v sklepnem poglavju
navajamo nekatera, po našem mnenju najpomembnješa protislovja urbane soci-
ologije kot „uporabne znanosti" urbanističnega planiranja.
»Managerska teza« v urbanističnem
planiranju in vloga urbane sociologije
Pristop, ki ga je razvil predvsem Ray Pähl že temelji na redefiniciji tradicional-
nega predmeta urbane sociologije in pomeni tudi nekakšno „prehodno" ali
„vmesno" stopnjo med tradicionalno in „novo urbano sociologijo", ki seje za-
čela razvijati ob koncu šestdesetih let. V svoji modificirani in radikalizirani
varianti1 pa že predstavlja eno od (treh) teoretskih paradigem ,,nove urbane so-
ciologije". Najprej bomo predstavili Pahlovo redefinicijo predmeta tradicional-
I E. R. E. Pähl. Managers, Technical Experts and the State: Forms of Mediation and
Dominace in Urban and Regional Development, v: Captive Cities (ed. Michael Harloe),
John Wiley and Sons, Chichester, New York. Brisbane, Toronto 1977.
35
ne urbane sociologije in iz nje izhajajočo sociološko konceptualizacijo urbani-
stičnega planiranja, ki se osredini ob t.i. „managerski tezi". Prikaz bomo zaklju-
čili s Pahlovo označbo vloge sociologije in sociologov v procesu urbanističnega >
planiranja.
Pähl se navezuje na Glassovo in Martindalovo 2 kritiko urbane sociologije, da
variabla „urbano" v razmerah visoke urbanizirane družbe ne predstavlja „di-
stinktivnega področja" sociološkega proučevanja. Izhaja iz opredelitve mesta
oz. urbanega sistema kot določenega načina prostorske in socialne distribucije
resursov in uslug. Pähl navaja naslednje glavne prepozicije svojega pristopa k
urbani problematiki:
a)	obstajajo temeljne prostorske omejitve pri dostopnosti do redkih urbanih
resursov in uslug. Takšne ovire so na splošno izražene s časovno-prostorsko di-
stanco.
b)	Obstajajo temeljne družbene ovire pri dostopnosti do redkih urbanih uslug.
Te reflektirajo distribucijo moči v družbi in jih lahko ilustriramo z
birokratskimi vlogami in procedurami in
- družbenimi nadzorniki (gatekeepers), ki pomagajo distribuirati in kontrolira-
ti urbane resurse.
c)	Prebivalci, ki stanujejo na različnih lokacijah, se razlikujejo glede na dostop
in možnosti uporabe urbanih resursov, če njihova ekonomska pozicija ali njihov
položaj v ekonomski strukturi ostaja nespremenjen. Situacijo, ki jo strukturira-
ta a) in b) lahko poimenujemo z družbeno-prostorskim ali socialno-ekološkim
sistemom. Populacije, ki so omejene v dostopu do urbanih resursov in uslug,
predstavljajo odvisno spremenljivko; tisti, ki kontrolirajo dostopnost, manager-
ji sistema, pa so neodvisna spremenljivka.
d)	Konflikt v urbanem sistemu je neizbežen. Konflikt bo večji, če sta določen
resurs ali usluga visoko ovrednotena s strani celotne populacije, oz. čim višja sta
cena in redkost zadovoljevanja v odnosu na povpraševanje."3
Ključno vlogo v družbeno-prostorskem sistemu igrajo t.i. „družbeni nadzorni-
ki" (social gatekeepers) oz. urbani managerji. ki ..kontrolirajo dostop do lokal-
nih resursov in uslug".4 To so profesionalni uslužbenci lokalnih oblasti, social-
ni delavci, arhitekti, zemljiški agenti, gradbeniki, državni ali privatni, skratka
vsi tisti, ki imajo vpliv na razmestitev resursov in uslug (delovnih mest, stano-
vanj. socialnih in oskrbovalnih institucij, šolstva in zdravstva) v mestu.
Oni v bistvu upravljajo z grajenim okoljem. Način upravljanja pa se seveda iz-
teče v njihovem socialnem položaju in vrednotam ustrezno razdelitev redkih
resursov in dobrin v urbanem prostoru, ki glede na njihovo dostopnost, prebi-
valce prostorsko in socialno diferencira.
Pähl zagovarja tezo, da imajo „nadzorniki" ali urbani managerji skupno ideo-
logijo, ki temelji na profesionalnem strokovnem znanju, da manipulirajo izvo-
ljene predstavnike tako, da politična sestava lokalnih svetov in odborov ne
vpliva bistveno na politiko distribucije urbanih resursov in dobrin.
Urbanistično planiranje je v bistvu intervencija v procese distribucije redkih re-
sursov in dobrin v urbanem prostoru, z namenom, da bi racionalizirali njihovo
2	Ruth Glass, Urban sociology, v: Society: Problems and Methods of Study, A.T. Wel-
ford (izd.), Routledge and Kegan Paul, 1962, 481 - 97;
Max Weber, The City, Introduction, Don Martindale Heinemann, 1960
3	R. E. Pähl, Whose City, Penguin Books, 1975,201
4	Ibidem, 271
36
„uporabo" in regulirali konflikte, ki se pojavljajo zaradi različne socialne in
prostorske dostopnosti. Relativno neuspešnost urbanističnega planiranja pri
odpravljanju urbanih problemov Pähl, podobno kot ostali urbani sociologi,
pripisuje omejevanju na zgolj fizično dimenzijo, ki se pri distribuciji resursov
omejuje le na kriterije fizične mobilnosti in ..costs benefits" analize koncentra-
cije ali disperzije resursov. Ignorira pa probleme socialne dostopnosti do resur-
sov in dobrin
Na osnovi redefinicije mesta kot socialno-prostorskega sistema, ki neizbežno
poraja družbene konflikte in urbanističnega planiranja kot „urbanega manage-
menta", Pähl tudi na novo opredeli glavna področja sociološkega raziskovanja.
Sociološko raziskovanje postaja „imanentno planskorelevantno", saj je njegova
glavna naloga: proučevanja „vzorcev ovir, ki diferencialno delujejo v določenih
lokalitetah" (204). Ker so, nadalje, življenjske možnosti (life chances) posame-
znih družbenih skupin omejene z večjo ali manjšo dostopnostjo do redkih re-
sursov in uslug, se mora urbana sociologija ukvarjati tudi z „razumevanjem
vzrokov in posledic takšnih distribucij za posamezne populacije". (206). Urba-
na sociologija naj bi tako postala „sociologija organizacije urbanih resursov in
uslug"; posebno pozornost pa naj bi posvetila tudi proučevanju urbanih mana-
gerjev. njihovih moralnih in političnih vrednot, kijih usmerjajo pri odločitvah.
Kar zadeva konkretno vključevanje urbane sociologije v proces urbanega mana-
gementa. Pähl kritizira položaj sociologije „kot pomožne znanosti": „Menim,
da se morajo sociologi upreti močnim pritiskom planerjev, kijih želijo spreme-
niti v futuristično usmerjene konzultante tržnega raziskovanja, upreti se mora-
jo kolegom, ki se ukvarjajo s sistemskim modeliranjem, in ki od sociološke ne-
realnosti pričakujejo večjo zanesljivost modelov, upreti se morajo tistim, ki
zanemarjajo temeljne socialne konflikte v korist ad hoc izboljšavam in social-
nim antropologom, ki so bolj zainteresirani za proučevanje mehanizmov so-
cialnih interakcij, kot pa za izvore socialnih neenakosti v širšem sistemu."
(210).
Pähl zagovarja „ireduktibilno razliko" med urbanim managmentom in sociolo-
škim proučevanjem urbanega sistema in managmenta. Sklicuje se na Toma
Burnsa,5 ki pravi, daje „kritika praksa sociologije". Nima tudi dobrega mne-
nja o tistih, ki želijo izboljševati obstoječe stanje in pri tem izhaja iz Coserja.
ki pravi: „socialni delavci, raziskovalci in administratorji blagostanja ter lokal-
ni prostovoljni delavci si prizadevajo pomagati revnim, vendar paradoksalno,
postanejo agenti njihove degradacije. Subjektivni nameni in institucionalne po-
sledice se tu razlikujejo."6 Odstavek, na katerega se sklicuje Pähl, osupljivo
spominja na „liberalno kritiko" socialno-zdravstvene zakonodaje v prvi polo-
vici 19. stoletja, po kateri je revščina naravna stvar, pa tudi na „levo" marksi-
stično kritiko „socialne politike", ki poskuša izboljševati socialne razmere, ne
da bi obenem revolucionirala družbene razmere. Temeljna razlika med obema
grobo označenima stališčema je seveda v tem. da „marksistična kritika" ne
pristaja na dejstvo nujnosti in neizbežnosti družbenega reda. ki nujno poraja
temeljne socialne konflikte, in revščino.
Pahlova pozicija je, če smemo tako zapisati, v določeni meri zaostreno proti-
slovna: socialni konflikti in revščina so neizbežni (izhajajo iz različne social-
no-prostorske dostopnosti do resursov in uslug za posamezne družbene skupi-
ne). zato je vsako izboljševanje v okviru „statusa quo" prej poslabševanje raz-
5	Tom Burns, Sociological explanation. British Journal of Sociology, Vol. 18, 1967,367.
6	L. A. Coser, The Sociology of the Poverty: to the memory of Georg Simmel, Social
Problems, Fall 1965, 140 - 148. Po R.E. Pähl, ibidem, 230.
37
mer; zato zagovarja „prestrukturiranje družbe kot celote"', kije pa zopet ome-
jeno, ker so, kot že rečeno, socialno-urbani konflikti utemeljeni na nujno ne-
enaki prostorsko-socialni distribuciji uslug in resursov.
Palil tako razkrije temeljno dilemo sociologov (oz. družboslovcev sploh) ki,
kar zadeva uporabnost njihovih rezultatov, dejavno-akcijske sposobnosti znano-
sti kot spreminjanja, nihajo med „socialnim reformizmom" in „družbenim re-
volucioniranjem".
„Sociologija kot gola kritika" je seveda za urbanistično planiranje docela neu-
porabna, celo nezaželena, obenem pa dejstvo, da „globalne družbene spremem-
be" niso ne samo izvedljive, temveč tudi niso možne (neenaka prostorska do-
stopnost!) potisne sociologe v nenakšno „resignativno kritiko", iz katere ni iz-
hoda. Tako ne glede na teoretsko jasno izhodišče, „neizvedljive razlike" med
sociologijo kot znanostjo in urbanističnim planiranjem še naprej obstaja dilema
oz. vprašanje „praktičnega sodelovanja urbanih sociologov pri urbanističnem
planiranju". Pähl to dilemo razreši na „šizofren način".7 Navkljub zagovarjanju
in potrebi po „prestrukturiranju" celotne družbe je kot najeti strokovnjak so-
deloval pri nekaterih planskih projektih v Veliki Britaniji. Pähl zagovarja neod-
visne sociološke presoje projektov glede na temeljne prepozicije, ki izhajajo iz
njegovega koncepta družbeno-prostorskega sistema. Svoje izkušnje „praktične-
ga sodelovanja", ki po eni strani ne podlega izkušnji „pomožne znanosti", po
drugi strani pa vendarle želi biti uporabno, je analiziral v prispevku Playing the
Rationality Game: The Sociologist as a Hired Expert.8
Navaja deset možnih vlog, ki jih lahko opravlja sociolog v procesu planiranja in
odločanja. Ker so za našo razpravo zelo ilustrativne, jih v nadaljevanju povze-
mamo:
1	Skrbnik literature: najeti sociolog meni, da obstaja soliden in relativno ne-
problematičen sklop znanja in/ali znanosti, ki gaje potrebno povezati in suma-
rizirati. Sociolog kot „omnikompetentni abstraktor" predstavi ideje drugih lju-
di v jasni in prepričevalni obliki.
2	Filter literature: od sociologa se pričakuje, da bo za ne-eksperte selekcioniral
„najbolj pomembno" in „najbolj relevantno" literaturo.
3	Zagovornik osredinjenja na interese: sociolog naj bi se ukvarjal z revščino,
stanovanji, javnim transportom, socialno mobilnostjo, zadovoljstvom z delom
ali s čimerkoli že in naj bi za nestrokovnjake izpostavil implikacije na vseh stop-
njah procesa planiranja.
4	Zagovornik političnega elementa: ukvarjal naj bi se z implikacijami politične-
ga programa kot npr. politično participacijo, kontrolo itd. Ta vloga je še pose-
bno važna, če je sociolog najet, da bi pomagal izvajati določeno politiko, je pa
nevarno toliko, kolikor lahko izrabi svojo pozicijo in skrito deluje za določene
politične cilje.
5. Pes-čuvaj ali demistifikator: to pomeni, daje racionalnost resnični temelj po-
litične akcije in da bodo tehnokratska orodja kot npr. operacijsko raziskovanje,
sistemska teorija itd. zagotovili najboljši „politični" rezultat. Po njegovem mne-
nju je to najbolj nesocioioška pozicija, toda mnogo najetih sociologov počenja
prav to, še posebej v industriji.
7	Seveda.ne mislimo, da je Pähl shizofrenik, temveč je situacija, v katero so postavljeni
„kritično razmišljujoči sociologi" shizofrena.
8	V: Collin Bell, Howard Newby (izd.). Doing Sociological Research, Georg Allen and
U win, London 1977, 130 - 148.
38
6 Manager/tehnokrat: to pomeni, da je racionalnost resnični temelj politične
akcije in da bodo tehnokratska orodja kot npr. operacijsko raziskovanje, sistem-
ska teorija itd. zagotovili najboljši „politični" rezultat. Po njegovem mnenju je
to najbolj nesociološka pozicija, toda mnogo najetih sociologov počenja prav
to še posebej v industriji.
7.	„Žrtev" (The fall guy): strokovnjake često najemajo, da bi jih ljudje name-
sto politikov obtoževali za zagovarjanje nepopularne volilne politike.
8.	Legitimator: strokovnjak je najet, da bi legitimiziral politiko s svojo lastno
avtoriteto. Ponavadi se strokovnjak tega ne loti zavestno, vendar paje to rezul-
tat.
9.	Socialni statistik: predpostavka je, da so vsa družbena dejstva merljiva, soci-
olog pa naj bi zbiral podatke. Raziskovanje pomeni zbiranje novih ali boljših
dejstev.
10.Zagovornik	marginalnih skupin: v javnih raziskovanjih se sociolog običajno
postavi na stran žensk, protestnikov, opravlja vlogo „prijatelja ljudi". Ker se
predvsem ukvarja z „mehkimi problemi", ga najemajo za predvidevanje specifi-
čnih kritik, ki jih izvajajo razne „marginalne skupine". Tu se najeti sociolog
znova ne zaveda, daje manipuliran, misleč, da služi interesom teh skupin.9
Pähl ne podaja rešitve ali formule za vključitev sociologov oz. socioloških ek-
spertiz v procese odločanja, poudarja, da je največja moč sociologije v skepti-
cizmu, saj je prav zaradi njega sociolog tudi najmanj dovzeten za razne vrste
manipulacij. Tako zngva potrdi primat „sociologije kot kritike" napram
„praktični uporabnosti".
Pahlova redefinicija polja urbane sociologije in njegova teza o urbanih mana-
gerjih kot ključni in neodvisni spremenljivki v urbanem planiranju je vzbudila
veliko zanimanje in tudi kritiko s strani urbanih sociologov.
Glavne kritike predvsem marksistično usmerjenih sociologov gredo v nasled-
njih smereh:
-	Pähl je sicer presegel naturalizem chicaške šole, vendar pa „prostorskega fa-
ktorja" ni uspel zadovoljivo integrirati v koncept. Prostor nastopa kot „ne-dru-
žbena" (se pravi družbeno ne-posredovana) spremenljivka, iz česar sledi, da ob-
stajajo v mestu določene neenakosti ne glede na socialno in politično ureditev.10
-	Pozornost usmerja predvsem na distribucijo resursov in uslug, pri čemer nji-
hovo „redkost" pojmuje kot „definitivno dejstvo". Ne sprašuje se torej, zakaj
obstaja pomanjkanje raznih socialnih servisov, stanovanjske gradnje itd. Ne
spušča se v pogoje „produkcije" mesta kot organizacije urbanih resursov.
-	Precenjuje vlogo „urbanih managerjev" v reguliranju in distribuciji resursov
in jim pridaja značaj „racionalnega birokratskega obnašanja". Zanemarja so-
cialnoekonomske dimenzije urbanega razvoja.
-	Zato obstaja nevarnost, da se Pahlov pristop vendarle reducira na nekakšno
„managersko znanost", ki se ukvarja predvsem z institucionalnimi reformami,
ki zadevajo organizacijo resursov in uslug v mestu.11
9	R. E. Pähl, ibidem, 145 - 6.
10	Michael Harloe, Introduction, v: Captive Cities, 5.
11	Michael Harloe, Ibidem, 5.
39
Tako ostaja Pähl izrazito prostisloven avtor: izrecno zanika ločenost prostor-
skih in socialnih dejavnikov, vendar jih v konceptu socialno-prostorskega siste-
ma dejansko ločeno obravnava. Podobno velja tudi za njegovo pojmovanje vlo-
ge urbane sociologije v urbanističnem planiranju: poudarja njeno kritično vlo-
go, vendar jo obenem afirmira tudi kot managersko znanost distribucije resur-
sov in uslug v grajenem okolju.
Sociološko raziskovanje kot »podlaga«
urbanističnih konceptov
Z vprašanjem uporabnosti rezultatov sociološkega raziskovanja v procesu urba-
nističnega planiranja se je veliko ukvarjal tudi zahodnonemški sociolog Hans
Paul Bahrdt. Značilno zanj pa je. da vloge urbane sociologije tako kot ostali
avtorji, ki smo jih predstavili, ni izpeljeval iz takšne ali drugačne sociološke ana-
lize urbanističnega planiranja. Sociološki konceptualizaciji urbanističnega pla-
niranja je posvečal le malo pozornosti, opozoril pa je le. daje planiranje tudi
„politično delovanje" ter da med „postvarjenjem" oz. „scientifikacijo" in
„politizacijo" urbanizma ni protislovja. 12
S tem se je Bahrdt uprl tehnokratski tezi, po kateri vsakršen poseg politične
sfere v znanstveno-potekajoči proces planiranja istočasno pomeni vdor „ira-
cionalnosti". ki v zadnji instanci zmanjšuje zanesljivost in učinkovitost plani-
ranja. "Scientifikacija" urbanističnega planiranja po njegovem mnenju objek-
tivno pomeni, da se povečuje prostor političnega delovanja, ker se povečuje
zavest o različnih „možnostih izbora" v zvezi z nadaljnjim razvojem.13
S takšno neprotislovno rešitvijo razmerja med „scientifikacijo" in „politiza-
cijo" urbanističnega planiranja je Bahrdt samo drugače odgovoril na vpraša-
nje, kakor denimo Norbert Schmidt-Relenberg, ni pa spremenil same zastavi-
tve problema; namreč, da se za t.i. scientifikacijo še kako skrivajo določene
vrednote in politične opredelitve. Ni se torej lotil „mita znanosti" kot vredno-
stno nevtralnega postopka spoznavanja, temveč je samo zatrdil, da takšen
znanstveni postopek ni v protislovju s političnimi procesi v planiranju.
Sploh pa je sociološka konceptualizacija urbanističnega planiranja Bahrdtova
šibka točka. Dosti bolj seje ukvarjal z dvema drugima vprašanjema:
- Ali je urbana sociologija zmožna ponuditi urbanističnemu planiranju takšne
raziskovalne rezultate, da bi na njih lahko zasnovali določen urbanistični kon-
cept mesta, naselja, itd.?
Kakšni so problemi, ki izhajajo iz sodelovanja med arhitekti in sociologi?
Bahrdt se je obeh navedenih tem loteval v dveh njegovih najpomembnejših
tekstih s področja urbane sociologije.14
Značilno zanj je, da je v precejšnji meri revidiral svoja stališča do problemov
sodelovanja in vključevanja urbane sociologije v proces urbanističnega plani-
12	Hans Paul Bahrdt, Humaner Städtebau, Nyphenburger Verlagshandlung. München
1972,193.
13	Ibidem, 196
14	Christian Wegner, Die moderne Grossstadt, Verlag, Hamburg, 1969. To je predelana in
dopolnjena izdaja knjižice, ki je pod istim naslovom izšla 1 96 1 ; in Humaner Städtebau
Nyphenburger Verlagshandlung, München 1972.
40
ranja. V prvi knjigi. Die moderne Grossstadt, je Bahrdt zavzel zelo kritično
stališče do urbanih problemov, urbanističnega planiranja in možne uporabno-
sti urbane sociologije.
Razpravo o teh vprašanjih začenja z neutemeljenimi pričakovanji arhitektov
o tem, kaj lahko urbana sociologija nudi urbanizmu: arhitekt pričakuje od
sociologije nekaj, kar mu ne more dati, namreč utopične zasnove bodoče
družbe, ki bi služila kot sociološka podlaga za urbanistični koncept. Bahrdt
jasno zatrjuje, „da iz sociologije ni mogoče deducirati urbanističnega koncep-
ta." 's
Bahrdt takšno stališče utemeljuje povsem podobno kot Gans: prezidava mest
le malo spreminja družbene odnose.
Predvsem poudarja ..negativno vlogo" urbanih sociologov v planskem teamu:
sociolog naj bi analiziral predvsem družbene premise, na katerih temeljijo ur-
banistični koncepti, eventualne posledice itd. Pripomogel naj bi tudi k temu.
da bi se arhitekti znebili zgolj „prostorskega načina" mišljenja. Šele potem, ko
je takšen „sociološko-kritiški posel" opravljen, je potrebno razmišljati o posre-
dovanju ustreznih rezultatov sociološkega raziskovanja v urbanistično planira-
nje. Bahrdt navaja predvsem raziskovanje stanovanjskih želja in potreb, stano-
vanjskih izkušenj ipd.16
Podobno kot ostali avtorji (Pähl in tudi Gans) Bahrdt niha med sociološko kri-
tiko urbanističnega planiranja in med „konstruktivnim prispevkom" za boljše
in bolj ustrezno planiranje, vendar pa se takšen prispevek zreducira le na že
znana tržno-operacijska raziskovanja stanovanjskih želja.
Eno od pomembnih ovir vključevanja urbane sociologije v proces urbanistič-
nega planiranja predstavljajo „komunikacijske težave" med arhitekti in socio-
logi. Te ne izvirajo samo iz „neutemeljenih pričakovanj", ki jih imajo arhitekti
o urbani sociologiji, temveč tudi iz docela različnega načina mišljenja arhitek-
tov in sociologov. „Sociolog", pravi Bahrdt, „sicer uporablja kvantitativne me-
tode, vendar pa se izraža v znanstveno preciziranem jeziku, kije žal le težko
neposredno dojemljiv." Arhitekt pa temu nasprotno po pravilu misli s svinčni-
kom". 17 V zadnjem stavku Bahrdt nekritično prevzame zdravorazumski pred-
sodek o „arhitektih-risarjih" in „umetnikih", ki so slepi za „družbene zastav-
ke". Takšna izjava je povsem netočna, saj v „arhitekturni diskurs" ne spadajo
samo urbanistično-arhitekturni projekti, ki so izra;eni v „prezentativni" (grafi-
čni) formi ali v „realizacijah", temveč tudi „tekstualne opredelitve", manifesti,
programi, skratka vsa tista arhitekturna produkcija, ki je izražena v „pojmov-
nem diskurzu". K arhitekturi in urbanizmu spadata tudi način mišljenja in ide-
ologije/teorije urbanizma in arhitekture. Seveda seje moč prepirati o tem, kak-
šni so „družbeni nastavki" v arhitekturnih in urbanističnih teorijah. Po pravilu
dejansko izpričujejo sociološko naivnost in vulgarizacije, vendar pa so in to
neločljivi del arhitekturne in urbanistične produkcije.
Bahrdt se upira takšnemu prenosu rezultatov socioloških raziskovanj v urbani-
zem, v katerem bi zaradi razumljivosti sociološke rezultate izvili iz znanstvene-
ga jezika, v katerem so formulirani, jih poenostavili tako. da bi bili razumljivi
tudi arhitektom, ki niso strokovnjaki na področju sociologije. S tem bi takšne
rezultate banalizirali in jih dejansko napravili neuporabne. Pot za premagova-
nje „komunikacijskih težav" vidi Bahrdt v teamskem delu, pri katerem bi se
15	Hans Paul Bahrdt. Die moderne C.rossstadt. 34
16	Ibidem, 33 - 4.
17	Ibidem, 33.
41
morala tako arhitekt kot sociolog drug od drugega učiti komunikacijskih form
obeh disciplin. Na nivoju „gole izjave''' se zdi Bahrdtova rešitev „komunikacij-
skega problema" med dvema disciplinama dokaj ustrezna, saj od obeh predpo-
stavlja poglobljeno poznavanje nasprotne discipline, kar naj bi preprečilo sicer
nujne banalizacije (čeprav je eni od takšnih - „arhitekt, ki misli s svinčnikom"
- zapadel tudi Bahrdt). Vendar pa se ta rešitev lahko sprevrže v nekaj drugega:
arhitekt začne „sociologizirati" in sociolog „projektirati". Nekaj takega se je
namreč zgodilo tudi Bahrdtu. Njegove „praktične predloge" za gradnjo stano-
vanj in stanovanjskih naselij (sosesk) si bomo ogledali nekoliko kasneje za po-
nazoritev, česa sociolog ne sme početi, ko se ukvarja z urbanizmom in urbani-
stičnim planiranjem,
V knjigi Humaner Städtebau je Bahrdt, tudi pod vplivom praktičnega sodelo-
vanja pri urbanističnem planiranju, ali še bolje pri urbanističnem planiranju
(stanovanja, stanovanjskega naselja) nekoliko revidiral svoja stališča: bolj pou-
darja „konstruktivno", „uporabno" vlogo sociologije, ne pa več zgolj kritične.
Znova poudarja nujnost interdisciplinarnega pristopa in premagovanja „komu-
nikacijskih težav" ter navaja štiri področja oz. načine vključevanja urbane so-
ciologije in sociologov v urbanistično planiranje:
1.	Prvo področje predstavlja t.i. „kritika ideologije" (Ideologie-Kritik): socio-
log naj bi sistematično analiziral temeljne družbene predpostavke, ki obvladuje-
jo planerjevo mišljenje, vendar se jih ta ne zaveda. Sociologi naj bi določili
„družbeni topos" določenih urbanističnih prepričanj, pokazali njihovo pogo-
jenost z zgodovinsko situacijo, analizirali notranja protislovja in s tem tudi re-
lativizirali takšne urbanistične koncepte. Na tem področju je urbana sociologi-
ja že opravila dobršen del posla, predvsem kar zadeva konservativno-romantič-
no kritiko velemesta; ugotovila je, da se precenjuje pomen sosedstva v mestu
oz., da se v tip mestnega načina življenja poskuša vnašati „predindustrijski kon-
cept družbenih odnosov itd."
Bahrdt meni, in se pri tem sklicuje na Siebla.18 da se kritika ideologije ne sme
omejiti samo na „verbalne izjave" arhitektov, temveč mora s sociološkim kate-
gorialnim aparatom analizirati tudi zgradbe in realizirane urbanistične koncep-
te. To pa pomeni, da mora sociolog obvladati tudi sociologijo umetnosti in biti
sposoben sociološko interpretirati arhitekturne forme. Zahteva po sociološki
analizi arhitekturnih in urbanističnih form je novost, ki jo ostali urbani socio-
logi ne postavljajo, obenem pa razširja polje delovanja urbane sociologije tudi na
„mikro-urbanizem" in ne zgolj na proces urbanističnega planiranja kot proces
odločanja v zvezi z družbeno-prostorskim razvojem. I9Treba pa je poudariti,
da Bahrdt ne ponuja nikakršnega koncepta ali predloga za sociološko analizo
arhitekturnih in urbanističnih form. Verjetno pa ima pred očmi prispevke zbra-
ne v knjigi „Architektur als Ideologie", v kateri so s pomočjo sociološko-psiho-
analitičnega kategorialnega aparata analizirane temeljne estetske poteze moder-
ne arhitekture.20
2.	Drugo področje predstavlja empirično raziskovanje lokalnih skupnosti in
drugih socialno-ekoloških povezav, predvsem pa tudi nadlokalnih prepletanj.
18	Walter Siebel, Zur Zusammenarbeit zwischen Architekten und Soziologen. Das Argu-
ment, 44/1967.
19	Prim.: Humaner Städtebau, 205.
20	Več o tem: Pavel Gantar. Nastavki „kritične" in zgodovinsko-materialistične analize v
zahodnonemški urbani sociologiji. ČKZ, 33 - 34/1979, 159 - 222, in v: Peter Nietzke,
Die Agenten der Kulturkritik isolieren! Anweisung zum richtigen Verständnis von
Schriften, die nur Verwirrung anrichten, v: Kapitalistishcer Städtebau (HansG. Helms,
Jörn Janssen) Luchterhand, Neuwied in Berlin 1971, 163 — 176.
42
To raziskovanje se giblje znotraj že tradicionalnega področja raziskovanj socio-
logije lokalnih skupnosti in njej sorodnih socioloških disciplin. Neposredna
„planska relevantnost" v takšnem raziskovanju ni predvidena, zato so njegovi
rezultati le redko neposredno uporabljivi v procesu urbanističnega planiranja.
Vendar pa lahko planerjem nudijo vrsto informacij, ki imajo praktično vred-
nost, predvsem kar zadeva poznavanje področja, za katerega se planira.21
3.	Sociološka kritika konkretnih urbanističnih projektov predstavlja enega od
možnih prispevkov urbane sociologije k urbanističnemu planiranju. Sociolog
naj bi prispeval strokovna mnenja o posameznih urbanistično-planskih proble-
mih. Analiziral naj bi eventuelne družbene posledice določenih urbanističnih
rešitev, ki se jih planerji komaj zavedajo. Kot strokovnjak, pravi Bahrdt, bi ur-
bani sociolog moral sodelovati tudi s sociološko presojo pri urbanističnih nate-
čajih. Bahrdt se ob takšni vlogi sociologije popolnoma ujema s Pahlovo predsta-
vo sociologa kot "najetega" strokovnjaka, ki je pristojen, za določene delne
probleme, v urbanističnem planiranju, njegova naloga paje podajanje strokov-
nih ekspertiz.22
4.	„Končno paje potrebno misliti", pravi Bahrdt, „na kontinuirano sodelova-
nje sociologov pri konkretnih planskih projektih". To sodelovanje naj bi vsebo-
valo naslednje naloge:
a)	Sociologi naj bi glede na cilje določenega urbanističnega posega in z upošte-
vanjem „socialnih podatkov", pripravili določen program, ki bi služil kot pod-
laga ali korektiv izdelave plana.
Bahrdt se je torej odpovedal formulaciji iz knjige Die moderne Grossstadt, da
iz sociologije ni mogoče deducirati urbanističnega koncepta in v Humaner
Städtebau ravno to postavlja kot konkretno, „najvišjo" in najbolj uporabno
nalogo urbane sociologije v urbanističnem načrtovanju. Bahrdt tedaj pristane
prav tam, kjer je pristal tudi Norbert Schmidt-Relenberg, pa čeprav slednji iz-
haja iz „tehnokratske perspektive" urbanističnega planiranja. Pristane torej na
tisti vlogi, ki jo je za urbano sociologijo rezervirala že Atenska listina: sociolo-
gija izdela socialni program, zasnovo bodoče družbe, ki jo prevedemo v prostor-
sko-urbanistične kategorije in v praksi realiziramo določen družben projekt kot
urbanistični projekt. Navkljub vsem izjavam urbanizem kot realizacija „social-
nega programa" dejansko funkcionira kot sredstvo transformacije družbenih
odnosov.
Takšno Bahrdtovo stališče v veliki meri izhaja iz že (dvakrat) omenjene površne
analize urbanističnega planiranja. Bahrdt še vedno vztraja na klasični predstavi
urbanističnega planiranja, ki poteka po postopku problem - program/koncept
— projekt/načrt — realizacija. Urbanistično planiranje se navadno konča z izde-
lavo projekta, ki gaje treba realizirati v praksi, projekta, ki „slabemu stanju"
zoperstavlja urejeno in idealno stanje stvari. V tem pogleduje Bahrdtovo poj-
movanje urbanističnega planiranja daleč za Pahlovo in tudi Gansovo izrazito so-
ciološko konceptualizacijo planiranja kot družbenega/državnega mehanizma
poseganja v sfero grajenega okolja.
b)	Naslednja pomembna vloga sociologa v planskem teamu je, da se ukvaija z
analizo podatkov, ki niso neposredno sociološko relevantni, zahtevajo pa meto-
de empiričnega sociološkega raziskovanja. Gre za uporabo takšnih metod ob
določenih problemih s področja prometnega planiranja in za potrebe „tržnega
raziskovanja". Te metode, dodaja Bahrdt, sicer niso monopol sociologov, je pa,
21	Ibidem, 206.
22	Ibidem, 206.
43
kakor opaža, glede metode bolj zaželeno, da jih opravljajo sociologi, saj s tem
lahko opozorijo na vrsto „socialnih vidikov" raziskovane problematike. Bahrdt
ne navaja, za kakšne konkretne, primarno ne-sociološke probleme naj bi upora-
bljali metode empiričnega družbenega raziskovanja; pač pa to - niti ne meto-
do - temveč tehniko raziskovanja zelo naivno postavlja v službo in na razpola-
go urbanističnemu planiranju, ne da bi zastavljal vprašanje, za kakšne cilje in
namene bodo uporabljeni. Prav te metode so lahko še kako zlorabljene, še po-
sebej na področjih, za katere niso bile razvite. Naj le opozorimo, da so takšna
raziskovanja kot npr. ugotavljanje želja in potreb v zvezi s prostorom, lahko iz-
redno močno manipulativno orožje v rokah planerjev. Nevarnost manipulacije
pa seveda ne pomeni, da takšnih raziskav sploh ne bi opravljali. Potrebno je pač
natančno opredeliti namene, za katere bodo rezultati takšnih raziskav upora-
bljeni, sociologom pa bi morali zagotoviti tudi kontrolo nad nadaljnjo „usodo"
rezultatov.
c) Končno naj bi sociologi sodelovali tudi v stalnih interdisciplinarnih pogovo-
rih pri izdelavi konkretnih načrtov. Njihove diskusije naj se ne bi omejile le na
„sociološki vidik", temveč naj bi govorili tudi o „tehničnih, ekonomskih in
arhitekturnih problemih, če je njihovim partnerjem dovoljen sociološki diletan-
tizem".23
Prednost takšnih pogovorov je v tem, da bi s stalno interdisciplinarno komuni-
kacijo preprečili „specialistično nevarnost".
Menimo, da „disciplinarnih omejitev" na način „diletantskega poseganja"
strokovnjakov ene discipline v področje druge ni mogoče odpraviti. Rezultat
takšnega postopka je dejansko „diletantizem" ali pa mimogovor posameznih
specializiranih disciplin, ki sodelujejo v procesu urbanističnega planiranja. Pre-
segati jo je mogoče le s prebijanjem tradicionalno ozko zastavljenih predme-
tov posameznih strokovnih disciplin in z vzpostavljanjem enotne teoretske pa-
radigme. v katero bi integrirali vse „vidike", ki se pojavljajo v urbanističnem
planiranju. Za urbano sociologijo pa velja predvsem vprašanje, kako in v kolik-
šni meri je uspela integrirati problem prostora oz. grajenega okolja v svojo ana-
lizo.
Kam pripelje sociološko „projektiranje", se pravi diletantsko obnašanje socio-
logov v tradicionalnem polju urbanizma, je najbolje pokazal Bahrdt sam ob
projektu stanovanjskega naselja Edigheim v Ludwigshafnu. Njegovi napotki
za projektiranje, ki jih je oblikoval v sodelovanju s svojim „prijateljem arhitek-
tom Lembrockom", se zvedejo na sociološko utemeljitev prav tistega tipa
enodružinske vrtne hiše. ki jo je sicer predlagal njegov prijatelj. Takšna hiša
omogoči stik z naravo (vrt), omogoča visoko gostoto (vrstna razporeditev), ni
draga (pritlična hiša), obenem pa s prehodom ulica-vrt-stanovanje predstavlja
prehod iz sfere javnosti v privatno sfero (ne razlikuje med privatnostjo kot so-
cialnoekonomsko kategorijo in intimnostjo kot „družabno" kategorijo) v
skladu z idejo mesta kot „nepopolne integracije javnosti in privatnosti".24
Bahrdtovi nasveti se ne omejujejo samo na izbiro tipa stanovanjske hiše; spu-
šča se tudi v projektiranje notranje razporeditve in opreme prostorov. Predla-
ga, da je treba graditi „od znotraj navzven"25 in med drugim tudi svetuje,
23	Ibidem. 207.
24	Bahrdtova socioloska teorija mesta je zasnovana na ideji „ostre ločitve" med javno in
zasebno sfero, medtem ko je za vas značilno prepletanje obeh sfer.
25	Prim.: Hans Paul Bahrdt, ibidem. 48, in Jorg C. Kirschenmann. Stadt - Bau - Soziolo-
gie. Anspruch und Brauchbarkeit der theoretischen Ansätze Hans Paul Bahrdts. v:
Kapitalistischer Stadtebau, 149.
44
naj bi bila spalnica staršev orientirana na vzhod ali jugovzhod; iz spalnice bi
imeli možnost lahkega dostopa do terase ali loggie, lahko bi „zračili postelje";
ali pa. da bi bila spalnica precej velika, vendar ne na škodo ostalih prostorov.
Če moškemu pripada delovna soba, naj bi v spalnici uredili kotiček s pisalno
mizico, da lahko tudi žena kaj napiše oz. da se tudi ona lahko umakne v svoj
zasebni kotiček. Glede otroških sob svetuje, da naj bi bile velike, po možnosti
pa naj bi bila sredina sobe rezervirana za igro. Dnevna soba naj bi bila čim več-
ja. dobro pa bi bilo tudi. če bi imela nekoliko višji strop in dostop do spalnice
in balkona oz. terase.
Za kuhinjo, kije najpomembnejši delovni prostor žene-gospodinje. ves uvideven
zahteva, da mora biti premišljena po vseh načelih podjetniškega racionalizira-
nja. ki veljajo za delovno mesto v industriji. Dobrih trideset let kasneje je torej
Le Corbusier le dobil sociološko utemeljitev svoje ,.stanovanjske mašine" in
njene kuhinje. Kuhinjsko delo naj bi, po Bahrdtu, potekalo sede, vendar so tudi
opravila, ki jih je moč opravljati samo stoje; za potrebe ,,božične peke" naj bi
imela kuhinja nekoliko večje zmogljivosti itd. Vse naprave v kuhinji naj bi bile
prilagojene velikosti povprečne ženske; če naj bi torej v arhitekturi uporabljali
„človekovo merilo", pa naj bi pri projektiranju kuhinj upoštevali „žensko meri-
lo". Kaj se zgodi z ženskami, ki so bistveno večje ali pa bistveno manjše od pov-
prečja Bahrdt ne pove ničesar. Človekovo oz. „žensko" merilo je tu reducirano
na statistično povprečje, na industrijski standard, ki dejansko uniformira funk-
cionalne zahteve, namesto, da bi jih diferenciral pač glede na različne fiziolo-
ške in še bolj, glede na različne socialno-kulturne navade.
Bahrdtovih socioloških predlogov za bolj „humano stanovanje" ne kaže podro-
bneje komentirati. Dodajmo naj le to. da v moderni stanovanjski tloris, kije na-
stal že davno pred njegovimi sociološkimi predlogi projecira družino s tradicio-
nalno družinsko delitvijo vlog (oče - delovna soba. mati — kuhinja, otroci - o-
troška soba). Predvsem mu očitamo, da vrsto napotkov, ki sicer že obstajajo v
urbanizmu, prodaja kot sociološke napotke, oziroma kriterije.
Bahrdtovih „praktičnih socioloških nasvetov", ali bolje rečeno, naknadne soci-
ološke utemeljitve že obstoječih urbanističnih konceptov in rešitev ne smemo
jemati kot zgolj neuspelo in neresno pretiravanje. Simptomatično tudi repre-
zentirajo precep, v katerem seje znašla sociologija ob zahtevi, da bi bila prakti-
čno uporabna v procesu urbanističnega planiranja.
Problemi uporabe in prenosa socioloških
spoznanj v urbanistično planiranje
Dosedanja analiza konceptov vključevanja urbane sociologije v proces urbani-
stičnega planiranja je pokazala, da domala vsi sociologi nihajo med sociološko
analizo in kritiko (sociologija urbanizma) ter sociologijo kot pomožno znanost-
jo. ki kakor koli že opredeljenemu urbanističnemu planiranju posreduje dolo-
čene „plansko-relevantne" socialne podatke.
Ta dilema ni bila razrešena na teoretski marveč na praktični ravni: soočeni z
imperativom praktičnosti" so tudi tisti sociologi, ki so sicer zagovarjali „kritič-
no vlogo" urbane sociologije, prej ali slej pristali pri zbiranju in komentiranju
najrazličnejših podatkov za planiranje. Njihov vpliv na transformacijo urbani-
stičnega planiranja paje bil minimalen.
45
v nasprotju z zgodnjimi šestdesetimi leti. koje bilo potrebno utemeljevati 111
dokazovati potrebnost vključevanja urbane sociologije v proces urbanističnega
planiranja — vsi predstavljeni koncepti vključevanja se med drugim izrecno
ukvarjajo s takšnim utemeljevanjem - paje takšna vloga urbane sociologije da-
nes že priznana in uveljavljena.
V/poredno z zaposlovanjem urbanih sociologov v urbanističnih ustanovah in
plansko-upravnih telesih se je povečevalo tudi število ..raziskav po naročilu",
ki jih ne usmerja ..sociološki spoznavni interes", temveč zahteve in potrebe
planiranja.
Razloge za to smo že omenili: zaostrovanje urbane krize in urbanih družbenih
protislovij je urbanistično planiranje čedalje bolj potiskalo v vlogo "gašenja po-
žarov" in v kratkoročno reševanje/prelaganje problemov v mestnih območjih,
ki jih je zajel ..krizni razvoj". V takšnih razmerah je tudi polje sociološkega pro-
učevanja „kriznih manifestacij" za potrebe planiranja zelo ozko opredeljeno
in ni usmerjeno predvsem v analizo vzrokov krize in kriznih mehanizmov, tem-
več poskuša predvsem poiskati poti za odpravljanje posledic.26
„Pragmatični interes" urbanističnih ustanov in politično-administrativnih usta-
nov je še poglobil razcep med „akademsko" urbano sociologijo in raziskova-
njem za potrebe urbanističnega planiranja.
Uvajanje urbane sociologije in njenih raziskovalnih rezultatov je. kot smo naka-
zali že v uvodu, tako pri sociologih kot tudi pri urbanistih kmalu začelo pov-
zročati razočaranje: sodelovanje sociologov ni dosti prispevalo k pričakovani
„novi kvaliteti" urbanističnega planiranja in njegovi dopolnitvi s socialnimi ci-
lji in vsebinami. Rezultati sociološkega raziskovanja za potrebe urbanističnega
planiranja so se pokazali za deloma „banalne", deloma pa ..irelevantne", bili
so praktično neuporabni v procesu. Obenem pa naj bi sociologija s takšnim ra-
ziskovanjem „povzročila tudi lastno devalvacijo."27
V nadaljevanju želimo opozoriti na nekatere nerešene probleme, kijih je spro-
žilo vključevanje urbane sociologije in sociologov v proces urbanističnega pla-
niranja.
1. Enega od razlogov, zaradi katerih so tudi tisti urbani sociologi, ki so izhajali
iz kritike urbanističnega planiranja, „prehitro" pristali na položaj urbane socio-
logije kot „pomožne znanosti", je treba iskati v pomanjkljivi sociološki analizi
urbanističnega planiranja. Kot sociologi so relativno lahko razkrili očitne ..po-
manjkljivosti" urbanističnega planiranja (redukcija na fizično planiranje, arhi-
tekturni deterniinizem itd.), povsem pa so spregledali družbeno-ekonomsko
funkcijo in vlogo planiranja v poznokapitalističnih družbah.
Domala vsi (delna izjema je Gans) so pristali na „samorazumevanje" urbanisti-
čnega planiranja, ki se je prikazovalo kot razredno-nevtralno sredstvo regulira-
nja prostora. Na ravni analize urbanega razvoja, kolikor so se je sploh lotevali,
so se zadovoljili s klasičnimi socialno-ekološkimi študijami, izpustili pa so ..po-
litično-ekonomsko dimenzijo", ki bi morala izpostaviti vlogo kapitala, pri pro-
dukciji in reguliranju prostorskih form, grajeno okolje pa obravnavati tudi kot
artikulacijo kapitalskih interesov v prostoru.
Popolnoma so izostali poskusi koncipiranja problematike planiranja/usmerjanja
kot posega planske instance (države, družbe) v sfero proizvodnje (in ne samo
26	Hartmunt Häusermann, Walter Siebel. Thesen zur Soziologie der Stadt, Levitahan
4/1978.485.
27	Joe Bailey, Social Theory for Planning, Routledge and Kegan. London - Boston 1975,
46
distribucije) grajenega okolja, ki naj bi po ILiveyu opravljalo dve pomembni
funkciji za obstoj in ohranitev kapitalističnega načina družbene reprodukcije:
ohranja in vzdržuje pogoje tržne menjave in
blaži destruktivne tendence, ki izhajajo iz samoregulativnega tržnega meha-
nizma.28
S tem so zanemarili oz. spregledali predvsem ohranjevalno korektivno vlogo
urbanističnega planiranja za določen način družbene produkcije in reproduk-
cije. pa tudi dejstvo, da so možnosti in zmožnosti urbanističnega planiranja glo-
balno omejene z intencijami posameznih frakcij kapitala v grajenem okolju.
To tudi pojasnjuje, zakaj je Gansova koncepcija urbanističnega planiranja kot
socialnega ali celo družbenega planiranja v ameriških, pa tudi v drugih razmerah
ostala gola iluzija.
2.	Čeprav je bila njihova kritika arhitekturnega determinizma upravičena, paje
v njej vendarle opazen določen spregled: urbanistično planiranje je resda ome-
jeno zgolj na reguliranje fizičnega prostora in ne upošteva družbenih entitet,
vendar pa nikoli ni zgolj „fizično" planiranje; za njim je moč razbrati povsem
določene družbene interese v zvezi z urejanjem prostora, le da so ti zakriti v na-
videzno tehnično nevtralnost in samo na „prvi pogled" nimajo „izvenprostor-
skih" intenc. Gotovo je. da fizično (grajeno) okolje neposredno ne determinira
človekovega obnašanja in načina mišljenja, vendar pa skupaj z ostalimi družbe-
nimi značilnostmi še kako vpliva na položaj posameznika v družbenem repro-
dukcijskem procesu; razredno specifično zadovoljevanje stanovanjskih potreb
in uporabljanje „urbanih uslug" opredeljuje življenski proces posameznikov in
družbenih skupin.
3.	Nezadovoljiva sociološka analiza urbanističnega planiranja, ki se izraža pred-
vsem skozi zanemarjanje „polit-ekonomske dimenzije" in i/, nje izhajajočih
povsem „socioloških" konsekvenc, nujno navrže tudi vprašanje po spoznavno-
-teoretskem statusu urbane sociologije kot posebne (delne) sociološke discipli-
ne. ki se omejuje na proučevanje izseka družbene totalitete. To vprašanje lahko
konkretiziramo v dveh smereh:
-	Kakšen vpliv ima teoretska kriza v urbani sociologiji na „spodletelo srečanje"
med sociologijo in urbanizmom?
-	Kaj izgubimo pri omejitvi sociološke analize na zgolj izsek družbene real-
nosti?
Ugotovili smo že. da je z napredujočim procesom urbanizacije spremenljivka
„urbano" izgubljala vlogo pri opredelitvi distinktivnega „realnega predmeta"
urbane sociologije, kar je privedlo do že opisane fragmentarizacije socioloških
pristopov k proučevanju urbanizacije in urbanizma. Rezultat tega je tudi „izgu-
ba" konkretne sociološke teorije mesta oz. urbanizma in njena nadomestitev s
parcialnimi koncepti sosedstva, segregacije, mestnega centra, stanovanja itd.
Sociološko proučevanje je tako omejeno na posamezne vidike življenja v urba-
nem okolju, ki pa so obravnavani ločeno in neodvisno drugod drugega. Če pa
temu dodamo še dejstvo, da so pri večini tovrstnih analiz t.i. „družbeni vidiki"
dejansko reducirani na obnašanje ljudi v urbanem okolju ter na konjunktivne in
disjunktivne odnose v družbeno-teritorialnih skupnostih, izostane pa analiza
njihove družbene pogojenosti, tedaj spoznavno-teoretski domet takšne urbane
sociologije ne seže dlje od opisa določenih razmer, odpove pa pri pojasnjevanju.
Brake in Gerlach trdita, daje prav zaradi izostanka socialno-ekonomske dimen-
zije pri pojasnjevanju urbanega fenomena in odsotnosti koherentne sociološke
28 David Harvey, Social Justice and the City, 23 - 4.
47
teorije mesta urbana sociologija dvakrat ..okrnjena" sociologija.29 ki ni zmožna
ponuditi ustreznega razumevanja urbane realnosti in tudi ne uporabnih rezulta-
tov urbanističnega planiranja.
4.	Odsotnost koherentne in konsistentne sociološke teorije mesta in urbanizma
je gotovo vplivala tudi na „dezorientacijo" urbanih sociologov, ki se jim je zde-
lo. da lahko o vsaki zadevi, kije v zvezi z urbanizmom, ..nekaj povedo" (najbolj
značilen primer je H. P. Bahrdt). ne da bi problematiko vmestili v izgrajen soci-
ološki koncept. Urbani sociologi so tudi zato pristajali na predmete raziskova-
nja, ki so jih jim opredeljevali urbanisti-planerji. Obstoj ..urbanih problemov" je
sicer aktualno ..družbeno vprašanje", nikakor pa takšni problemi niso že sami
po sebi sociološko vzpostavljeni predmet analize. Häusermann in Siebel pravita,
da potrebe urbanističnih ustanov po „socialnih podatkih" sicer zaposlujejo
sociologe, ne ustvarjajo pa predmeta urbane sociologije.30 Na primer: območje
za mestno prenovo, ki je opredeljeno po urbanističnih kriterijih (gradbeno, ko-
munalno. higiensko stanje) nikakor ni že sociološko opredeljen predmet razis-
kave; ta se lahko, ali pa tudi ne. pokriva z določeno socialno-prostorsko entite-
to. ki bi bila lahko predmet sociološke analize. Raziskovanje samo znotraj urba-
nistično opredeljenega območja bi kaj lahko spregledalo cel splet socialnih,
ekonomskih in kulturnih povezav v prostoru, ki presega območje prenove.
5.	Vendar pa vsi ti ugovori, ki so formulirani predvsem s pozicij „kritične urba-
ne sociologije", niso tako pomembni za institucionalizirano urbanistično plani-
ranje. Izhajajoč iz položaja in vloge urbanističnega planiranja bi lahko celo re-
kli, da si prav takšne sociologije ne želijo posebno.
Glavni vzrok za razočaranje urbanistov je. da so razultati sociološkega razisko-
vanja abstraktni, se pravi, da jih ni moč prenesti v urbanistične planske katego-
rije.
Ob tem očitku moramo ločiti dva popolnoma različna problema.
Prvi se nanaša na neutemeljena pričakovanja urbanistov, ki menijo, da jim urba-
na sociologija lahko ponudi ustrezno zasnovo bodoče skupnosti (soseska, dru-
žina. mesto itd.), ki jo bodo samo realizirali, opredmetili v prostoru, (ire za
poenostavljeno razumevanje problema ..teorija-praksa": prenos zaželenih, če že
ne idealnih modelov v prakso je v tem razumevanju čisto spoznavno-teoretsko
vprašanje izbora optimalne variante, njeno „opredmetenje v prostoru" pa je
„tehnično vprašanje". Popolnoma pa ostaja ob strani dejstvo, daje kakšen mo-
del lahko še tako idealen, tudi z vidika „socialnih ciljev", pa vendarle ne more
biti realiziran, če manjkajo določeni pogoji realizacije, ali pa. če imamo opraviti
z vplivnimi interesi, ki se zoperstavljajo predlaganemu načinu reševanja. Obe-
nem pa se v govoru takšnih kritikov urbane sociologije znova pojavijo toni arhi-
tekturnega determinizma, se pravi poskusa reševanja družbenih problemov s
prostorskimi spremembami. Takšna kritika pa tudi pozablja, da je mogoče
določene družbene cilje, za katere je „strokovno pristojna sociologija", realizi-
rati znotraj popolnoma različnih urbanističnih konceptov.
6.	Naslednji problem, ki paje veliko resnejši, pa zadeva na vprašanje integracije
prostorske forme v sociološki diskurz. V diskurzu tradicionalne urbane sociolo-
gije nastopa prostor oz. grajeno okolje bodisi kot ..pojasnjevalna variabla" za
razlago družbenih dejstev ali pa kot nevtralni okvir analize. V obeh primerih je
torej grajeno okolje dojeto kot nekaj danega in zunanjega za sociološko analizo.
V tem smislu bi lahko govorili o pomanjkanju „geografske imaginacije" pri
29	Ibidem, 185.
30	Ibidem, 485.
48
sociologih.31 ki povzroča določeno irelevantnost socioloških spoznanj v odno-
su na prostor. Odgovor na problem uporabnosti rezultatov sociološkega razi-
skovanja je torej odvisen predvsem od tega, v kolikšni meri uspe sociologija ana-
lizirati družbene mehanizme produkcije in uporabe grajenega okolja in funkcio-
niranje posameznih njegovih elementov v družbi, ne pa da se omejuje zgolj na
ugotavljanje korespondence med grajenimi in družbenimi strukturami ali pa na
opis kulturno-speeifičnih značilnosti posameznih urbanih družbenih okolij.
7. Brez dvoma je najbolj uveljavljeno in nesporno področje vključevanja urba-
ne sociologije v proces urbanističnega planiranja, raziskovanja potreb, interesov
in želja prebivalcev v zvezi z grajenim okoljem. Ni mogoče zanikati določene
pozitivne vloge urbane sociologije, ki je z razgrnitvijo obsežne palete različnih
želja, potreb in predstav prebivalcev v zvezi z grajenim okoljem razkrojila pri
arhitektih zakoreninjeno predstavo o ..uniformnosti potreb". Z razkritjem, da
se potrebe in želje prebivalcevv pogosto ne ujemajo z namerami urbanističnih
projektov, so sociologi vsaj moralno vplivali na planerje in upravno-administra-
tivne urbanistične službe, ki so se le začeli ozirati po takšnih željah. Sociolog
je tako prevzel - hote ali nehote vlogo posrednika med planerji in prebivalci.
S sodelovanjem pri takšnih raziskavah so prebivalci dobili tudi možnost, da vsaj
posredno sodelujejo v procesu planiranja.
Obenem pa vloga urbane sociologije, ki se omejuje na ugotavljanje in posredo-
vanje želja in preferenc prebivalcev, urbanističnemu planiranju sproža številne
probleme.
Sociologi navadno ugotavljajo interese, potrebe in želje z metodami in tehnika-
mi javnomnenjskih raziskav na določenem vzorcu populacije in s pretežno stan-
dardiziranimi vprašanji. Takšne metode in tehnike prevladujejo do te mere. da
urbanisti vlogo sociologov in sociologije pogosto izenačujejo z anketiranjem.
Od respondenta se pričakuje, da odgovarja na zastavljena vprašanja v okviru
alternativ oz. odgovorov, ki so mu dani na razpolago, čeprav je mogoče, da se
lahko le delno strinja s posameznimi formulacijami.
Vprašalnik je običajno enoten za vse skupine ljudi, kar pri določenih skupinah
povzroča težave pri razumevanju,, določena vprašanja pa so za neketere ljudi
lahko popolnoma nerelevantna in zato poljubno odgovarjajo nanje.
Prebivalci dojemajo urbano problematiko tako kol se jim na prvi pogled prika-
zuje. se pravi ločeno zavzemajo stališča do posameznih, navidezno neodvisnih
urbanih problemov, zato tudi dajejo protislovne odgovore, ki se v agregiranju še
potencirajo.32 Protislovne izjave pa lahko urbanisti, če jim to seveda ustreza,
zlahka zavrnejo z utemeljitvijo, da so nekonsistentne in da ljudje „sami ne vedo
kaj hočejo".
V določeni meri prebivalci v odgovorih le reproducirajo elemente vladajočih
urbanih ideologij, kot npr. „kritika betona", odnos do zelenja v mestu. ipd.
Tako v marsikaterem odgovoru sociolog le ..dobi nazaj" tista stališča, kijih
na veliko razširjajo sredstva javnega komuniciranja, vendar pa so ta stališča
naenkrat predstavljena kot „avtentičen izraz ljudi".
Se posebej pa so sporna t.i. „projektivna vprašanja", ki se nanašajo na bodoče,
željene ali pričakovane prostorske ureditve. Anketiranci tako povsem mimo
„principa realnosti" izbirajo tiste načine prebivanja, za katere dobro vedo. da
jih tudi ne bodo mogli nikoli realizirati, prefvsem pa dajejo prednost starejšim
3 1 Prim.: David Harvey, Social Justice and the City. 23-4.
32 Prim.: Zdravko Mlinar, ibidem, 29.
49
že znanim načinom prebivanja pred manj znanimi in uveljavljenimi. Moč je
tudi ugotoviti, da odgovori na „projektivna vprašanja" v precejšnji meri rc-
flektirajo in absolutizirajo obstoječe oblike naselitve in nastanitve.
Problemi se pojavijo tudi tedaj, kadar so stališča anketirancev do določenih
pojmov različna in porazdeljena (s čisto metodološkega vidika je to znak. da
je bilo vprašanje dobro postavljeno) na približno enako velike procentualne de-
leže. Tako je npr. izbira „prave" alternative popolnoma prepuščena sociologu
ali urbanistu, pač v skladu z njegovim mnenjem, pri čemer služijo ugotovitve
le kot „dodatna utemeljitev". To velja predvsem v primerih, ko gre za alterna-
tive (ali eno ali drugo), ne pa tedaj, ko gre za komplementarne (in eno in dru-
go) rešitve.
Potrebno je navesti tudi „klasičen" ugovor zoper absolutiziranje takšnih metod
ugotavljanja stališč in mnenj: zbrana in analizirana stališča so le agregat stališč
atomiziranih posameznikov, ki pogosto, razen tega. da so odgovarjali na isto
anketo, nimajo ničesar skupnega. Zato so za obravnavo konkretnih problemov
bolj primerne metode „kvalitativne metodologije", ki ob takšnih problemih po-
skušajo identificirati določene manjše socialne skupine in njihova stališča in
mnenja ugotavljajo v postopku grupne interakcije.
V primerih, ko naj bi se anketiranci odločili glede alternativnih oblik pozidave
oz. urbanistične ureditve, bi le težko govorili o javnomnenjski anketi kot učin-
kovitem sredstvu za nadomestitev odsotnosti dejanskega vključevanja prebival-
cev v urbanistično planiranje. „Prizadeti" prebivalci niso sodelovali niti pri for-
mulaciji ciljev urbanističnega planiranja, niti niso imeli vpliva tudi na ostale fa-
ze planiranja, zato ima takšno povpraševanje le značaj „naknadnega potrjeva-
nja" že sicer oblikovanih konceptov.
Rezultati javnomnenjskih raziskav, posebej pa tistih, ki operirajo s projektivnimi
vprašanji, so podvrženi različnim manipulacijam. Interpretacija ni odvisna samo
od pomenskosti samih podatkov (odgovorov), temveč predvsem od teoretske
naravnanosti in „praktičnih potreb" interpretov: ene in iste podatke lahko tol-
mačijo v popolnoma različnih smereh s popolnoma različnimi pomeni za plani-
ranje.
Zato imajo takšne ankete pogosto bolj značaj „tržnih raziskav", sondiranja
mnenja potencialnih uporabnikov prostora o njihovih namenih in pričakova-
njih v zvezi z urbanističnim urejanjem.
Seveda pa ni rečeno, da so metode in tehnike javnomnenjskega raziskovanja
popolnoma neuporabne oz. zgolj sredstvo manipulacije z interesi in preferenca-
mi ljudi. Anketo naj bi uporabljali predvsem za zbiranje tistih podatkov, kijih
ni mogoče zbrati na drugačne načine, vendar naj bi se izogibali prevelikemu po-
udarku na „projektivna vprašanja" Vsekakor paje treba opozoriti, da se delo in
vloga sociologov ne bi smela /.reducirati samo na golo zbiranje oz. "registriranje
želja posameznikov" 33 in na njihovo posredovanje planskim instancam.
Rezultati takšnega raziskovanja so lahko le material za sociološko analizo, ki
mora upoštevati tudi podatke iz drugih virov in z drugačnimi postopki zbiranja.
Predvsem pa velja podčrtati, da anketa ni edini in tudi ne najpomembnejši na-
čin ugotavljanja potreb in preferenc prebivalcev.
Metode neposrednega sodelovanja, „opazovanja z udeležbo", skupinske inter-
akcije. so predvsem v fazi poglobljenega raziskovanja dosti bolj ustrezne, zahte-
vajo pa tudi aktiven odnos prebivalcev in sociologov do urbane problematike.
33 Zdravko Mlinar, ibidem, 29.
50
8.	(Zlo)ruba socioloških raziskovanj za potrebe planiranja in vse preveč ..služ-
nostno pristajanje" sociologov na položaj sociologije kot pomožne znanosti je
moč interpretirati tudi kot nasledek po/.itivistične tradicije v urbani sociologiji,
ki se ..omejuje na striktno kavzalno pojasnjevanje individualnih dogodkov, se
trdno opira na ločevanje med dejstvi in odločitvami in lahko daje le določene
prognoze - tehnična priporočila, ki so ob danih namenih prevedena v namen-
skoracionalno izbiro sredstev. (. . .) Tako razumljena sociologija je socialna te-
hnika v polju parcialnih odnosov med elementi, kijih ni mogoče izolirati. Ven-
dar pa ne more dajati spoznanj, ki bi bila relevantna za življenjsko-praktično
uporabo delujočih subjektov v zgodovinskih procesih."34
Omejitev urbane sociologije na socialno tehniko pomeni, da se odpove vsakr-
šnemu spraševanju in analiziranju ciljev in namenov planiranja. Odpoveduje se
torej vprašanju ..substancialne racionalnosti" v korist izboljševanja ..tehnične
racionalnosti" postopka planiranja. S tem urbana sociologija dejsnko podpira
ideologijo ..Sachzwanga". ki planiranje utemeljuje kot ..stvari ustrezno" nujno
in racionalno delovanje. Sociologija tako postane eden od virov strokovnega le-
gitimiziranja urbanističnega planiranja.
9.	Vzporedno z nesposobnostjo, da bi se resneje spopadlo z zaostrujočimi se
urbanimi problemi, se je zaostrovalo tudi vprašanje upravičenosti in legitimno-
sti urbanističnega planiranja. Pojavilo seje vprašanje, kaj ..avtorizira" plansko
instanco pri posegih v grajeno okolje? Takšno vprašanje je posebej aktualno tu-
di tedaj, kadar želijo s prostorskim urejanjem realizirati tudi določene ..druž-
bene cilje" Planerji se običajno sklicujejo na imaginarni javni interes ali pa se
skušajo predstaviti za tiste, ki ..pomagajo ljudem". Takšna legitimizacija ni bila
več prepričljiva tedaj, ko seje izkazalo, da urbanistično planiranje ne izpolnjuje
pričakovanj.
Kot odgovor na to so se izoblikovali štirje izvori legitimizacije planskih pose-
gov:
1.	avtoriteta ekspertize.
2.	avtoriteta birokracije.
3.	avtoriteta uporabnikov.
4.	avtoriteta profesionalnih vrednot35 .
Avtoriteta ekspertize temelji na predpostavki, da planerji razpolagajo s tehni-
čno-znanstvenim korpusom znanja, ki jim omogoča odstraniti iracionalnosti,
ki se v političnem procesu odločanja pojavljajo kot posledice „oportunistične-
ga barantanja z interesi". Planer naj bi imel veliko moč. ki naj bi bila neodvisna
od političnega procesa in naj bi temeljila na avtoriteti znanja. Sociologija kot
socialna tehnika lahko pomembno dopolni avtoriteto ekspertize prav na tistem
področju, za katerega seje zdelo, daje izven kompetence „tehnično usmerje-
nih" planerjev, se pravi na področju reguliranja in manipuliranja z „družbenimi
dejstvi".
Avtoriteta birokracije temelji na predpostavki, daje planer zgolj nevtralen javni
uslužbenec, ki opravlja tehnične usluge za potrebe politično upravnih teles. Vir
planerjeve legitimnosti je izvoljeni politični predstavnik, ki zagovarja in uveljav-
lja planske posege. Sociologija pri tem nima samostojne legitimizacijske funkci-
je. Ob tem naj poudarimo, da povsod tam. kjer planiranje temelji na avtoriteti
birokrata, družbene znanosti nimajo pomembne vloge v planiranju.
34	Eckhart Bauer, ibidem. 18.
35	M. Rein, Social Planning: The Search for Legitimacy, v: Murray Stewart, The City:
Problems of Planning. 425.
51
Avtoriteta uporabnikov: planer naj bi izvor legitimnosti poiskal v potrebah in
preferencah različnih skupin potrošnikov. Vloga urbane sociologije je pri tem
ključna, saj smo že ugotovili, da je ravno ona pristojna za posredovanje potreb
in interesov uporabnikov planerjev.
Avtoriteta profesionalnih vrednot Legitimnost planerskih posegov naj bi teme-
ljila tudi na profesionalni etiki in ne samo na strokovni ekspertizi urbanistov.
Ta izvor legitimnosti se sklicuje na tradicionalno vlogo arhitektov in urbanistov
kot družbenih reformatorjev, ki je utemeljena v kodeksih profesionalnih zdru-
ženj arhitektov in urbanistov. Za kvaliteto planerskih posegov naj bi skrbela
profesionalna združenja, najboljše rešitve pa naj bi poiskali preko institucije na-
tečajev. Pri tem viru legitimnosti je vloga sociologije ambivalentna: po eni stra-
ni spodbija tradicionalno legitimnost, fizičnega planiranja in jo nadomešča s
..sociološko legitimnostjo", ki zahteva, da planiranje upošteva tudi „družbene
in človekove potrebe". S tem pa dejansko izvije urbanistično planiranje kritiki
„tehnične samozadostnosti" in omejitve na fizične vidike.
Ce povzamemo: vključevanje urbane sociologije v proces urbanističnega plani-
ranja je pomemben vir legitimnosti urbanističnega planiranja, predvsem v zago-
tavljanju legitimnosti „navzven", do „prizadetih", uporabnikov in instanc po-
litičnega odločanja. Prav v pomembni legitimizacijski vlogi urbane sociologije
je treba iskati razlog, da urbanisti, navkljub kritiki uporabnosti socioloških ra-
ziskav, še vedno zagovarjajo njeno vključevanje v proces planiranja. Danes prav-
zaprav ni urbanističnega projekta, ki se ne bi legitimiziral z „uporabo sociolo-
ških spoznanj".
Vendar pa sociologi še vedno ostajajo razpeti med kritiko urbanizma in „resi-
gnativnim umikom" (kdor pač lahki)) v sfero teorije in pristajanjem na vlogo
pomožne znanosti. To dilemo je na nov način razrešila „nova urbana sociologi-
ja". ki sovpada tudi s poskusi spreminjanja in „radikalizacijo" urbanističnega
planiranja.
52
Neki Marksovi citati
na temu robne proizvodnje
Dušan Pirec
i
Samoupravljanje je društveni odnos (odnos rada) unutar koga se odvija proces
dokidanja odnosa eksploatacije (proces rada sadrži u sebi i svu dijalektiku tih
odnosa). Stoga upravo proces dokidanja društvene pódele rada (ne tehnološke)
unutar samog rada pretpostavlja, na datom nivou razvitka, postojanje tržišta i
delovanje ekonomskih zakonitosti. Ona za sad jedino može da vrednuje objek-
tivne doprinose rada. Jer, razmenu toga rada (ne samo živog nego i prenesenog,
dakle celine rada) vrše entiteti udruženog rada. gde svaki zadržava slobodu u
odnosu na druge entitete i postupa saglasno svojim interesima. Ta razmena se
vrši (ili bi trebalo) da se vrši posredstvom tržišta. Ono se valorizuje, pak. kao
razmenska vrednost saglasno zakonitostima robne proizvodnje Zato ima me-
sta. rekao bih. navodjenju jednog broja Marksovih citata koji govore o robi,
novcu, kapitalu. Samo da se podsetimo.
1
k.ul je reč o robnoj proizvodnji (ekonomskim zakonitostima u samoupravnom
socijalizmu) postavlja se, pre svega, pitanje odredjivanja samog pojma robe i
njegovih obeležja.
1. Staje roba i koje su pretpostavke robne proizvodnje?
„Roba je pre svega spoljašnji predmet, stvar koja svojim svojstvima zadovoljava
ljudske potrebe ma koje vrste". (K. Marx, „Kapital", Prosveta. Beograd. 1973.
str. 43). To je prvo obeležje robe. Prema tome, roba je korisna stvar.
..Korisnost neke stvari čini tu stvar upotrebnom vrednošću. . . Upotrebne vred-
nosti čine materijalnu sadržinu bogatstva ma kakav mu bio društveni oblik"
(K. Marx, „Kapital", str. 44).
„Svaka korisna stvar. . . može se posmatrati s dve tačke gledišta: po kvalitetu i
po kvantitetu" (K. Marx, "Kapital", s. 43).
53
Drugo obeležje robe sastoji se u tome da ona nije namenjena ličnoj upotrebi
več razmeni za druge proizvode (..društvena upotrebna vrednost"1). Stoga, upo-
trebne vrednosti se ispoljavaju u društvenom obliku i kao nosioci razmenske
vrednosti. Jer. ono što neki predmet čini robom ne zavisi od njegovih prirodnih
osobina nego je to društveni odnos. Društvena pódela rada (t. raznovrsnost
društveno-korisnih radova) ,,je uslov za postojanje robne proizvodnje, mada
obrnuto, robna proizvodnja nije uslov za postojanje društvene pódele rada. . .
Samo se proizvodi samostalnih in medjusobno nezavisnih, privatnih radova su-
čeljavaju kao robe" (K. Marks. ..Kapital", str. 49). To je treće bitno obeležje
robe (pored korisnosti i društvenosti), budući da se „upotrebne vrednosti ne
mogu sučeliti kao robe ako se u njima ne nalazi kvalitativno različiti korisni ra-
dovi").
2.	Šta je vrednost?
„Ne treba li vrijednost shvatiti kao jedinstvo upotrebne vrijednosti i razmjenske
vrijednosti? Da lije po sebi i za sebe vrijednost kao takva nešto općenito prema
upotrebnoj vrijednosti i razmjenskoj vrijednosti kao njenim posebnim oblici-
ma? Ima li to neko značenje u ekonomiji? Upotrebna vrijednost pretpostavlje-
na je takodjer u jednostavnoj razmjeni ili čistoj razmjeni. Ali ovdje, gdje se
trampa vrši upravo samo radi uzajamne upotrebe robe. tu upotrebna vrijednost,
jt. sadržaj, prirodna posebnost robe kao takva ne postoji kao ekonomsko odre-
djenje oblika. Njeno odredjenje oblika je upravo razmjenska vrijednost. Sadržaj
izvan tog oblika je irelevantan , nije sadržaj odnosa kao društvenog odnosa (pod-
vukao DP). Ali ne razvija li se taj sadržaj kao takav u sistemu potreba i proizvo-
dnje? Ne ulazi li upotrebna vrijednost kao takva u sam oblik kao ona koja od-
redjuje sam ekonomski oblik, npr. u odnosu izmedju kapitala i rada? u različi-
tim oblicima rada (poljoprivredi, industriji)? - u zemljišnoj renti? - Utjecaj
godišnjih doba na cijene sirovina? itd. Kad bi samo razmjenska vrijednost kao
takva igrala ulogu u ekonomiji, kako bi kasnije mogli ući u nju takvi elementi
koji se odnose samo na upotrebnu vrijednost, kao npr. odmah u kapitalu kao
sirovina itd. Riječ roba. . . sadrži odnos. Cijena se pojavljuje kao njeno čisto for-
malno odredjenje. Ali upotreba prirodno ne prestaje time stoje ona odredjena
samo razmjenom, iako ona time prirodno dobija svoj smjer. . . Jedno je sigurno:
u razmjeni imamo (u prometu) robu - upotrebnu vrijednost - kao cijenu; daje
ona uz svoju cijenu i roba. predmet potrebe, razumije se samo po sebi. Ta dva
odredjenja nipošto ne ulaze u medjusobni odnos, osim što se posebna upotreb-
na vrijednost pojavljuje kao prirodna granica robe i stoga novac, tj. razmjensku
vrijednost postavlja (ali samo formalno) ujedno kao egzistenciju same robe u
novcu. Sam novac je roba, za supstanciju ima neku upotrebnu vrijednost" (K.
Marks, „Osnovi ..." I. str. 149).
.....oplodnja vrijednosti kao takva ne postoji bez razmjena. Bez razmjena bila bi
reč samo o mjerenju itd. proizvedene upotrebne vrijednosti, uopće samo o upo-
trebnoj vrijednosti". (K. Marks. „Osnovi. . ." I, str. 292).
3.	Staje razmenska vrednost i kako se meri?
..Roba je razmjenska vrijednost samo ukoliko je izražena u nekoj drugoj raz-
mjenskoj vrijednosti, dakle kao odnos" (K. Marks, „Osnovi kritike. . " I str
99).
„. . . zaboravlja se od samog početka, da pretpostavljanje razmjenske vrijedno-
sti kao objektivne osnove cjeline sistema proizvodnje u sebi već uključuje pri-
nudu za individuuma, da njegov neposredni proizvod nije proizvod za njega
Sd
nego tek postaje takav u društvenom procesu i da mora dobiti taj opći a ipak
vanjski oblik. . . Zaboravlja se, dakle, da pretpostavka ne samo nipošto ne pro-
izlazi niti iz volje niti iz neposredne prirode individuuma, nego daje povijesna
i da individuuma postavlja kao već odredjenog društvom". (K. Marks, ..Osnovi
. . ." I, s. 134).
„Razmjenska vrijednost ispoljava se pre svega kao kvantitativni odnos, kao
srazmera u kojoj se upotrebne vrednosti jedne vrste razmenjuju za upotrebne
vrednosti druge vrste, a to je odnos, koji se stalno menja s mestom i vreme-
nom". (K. Marks. ..Kapital", str. 44).
„Kao upotrebne vrednosti robe su u prvom redu različnog kvaliteta, a kao raz-
menske vrednosti mogu biti jedino razlićnog kvantiteta. . ."(K. Marks. ..Kapi-
tal". str. 45).
„U samom odnosu robne razmene javila nam se razmenska vrednost roba kao
nešto potpuno nezavisno od njihovih upotrebnih vrednosti. . . Ako apstrahuje-
mo njegovu upotrebnu vrednost, mi smo apstrahovali i njegove telesne sastavne
delove i oblike koji ga čine upotrebnom vrednošću. . . Iščezne li korisni karak-
ter proizvoda rada, iščezao je i korisni karakter radova koji oni predstavljaju, iz-
gubili su se. . . i različiti konkretni oblici tih radova. . . svi skupa svedeni (su) na
jednak ljudski rad. na apstraktni ljudski rad" (K. Marks, „Kapital", str. 46).
„Proizvod postavljen kao razmjenska vrijednost. . . postavljen je kao odnos. . .
primena svakoj robi. prema svakom mogućem proizvodu. . .; proizvod koji se
prema sebi odnosi kao prema realizaciji odredjene količine općeg rada — dru-
štvenog radnog vremena i utoliko je ekvivalent za svaki drugi proizvod u odnosu
koji je izražen u njegovoj razmjenskoj vrijednosti. Razmjenska vrijednost pret-
postavlja društveni rad kao supstanciju svih proizvoda, bez ikakvog obzira na
njihovu prirodu" (K. Marks, „Osnovi kritike političke ekonomije" I.Prosveta,
Beograd. 1979. str. 99).
Kako se odredjuje veličina razmenske vrednosti?
Videli smo da samo ljudski rad stvara vrednost. Otuda i veličina razmenske vre-
dnosti jedne robe zavisi od količine rada koja je u njemu sadržana.
"Ali rad koji sačinjava supstanciju vrednosti jednak je ljudski rad. utrošak je
iste ljudske radne snage. Ukupna društvena radna snaga koja se ispoljava u
vrednostima robnog sveta važi ovde kao jedna ista ljudska radna snaga, iako se
sastoji od nebrojenih individualnih radnih snaga. Svaka od ovih individualnih
radnih snaga ista je ljudska radna snaga kao i svaka druga ukoliko ima karakter
jedne društveno prosečne radne snage ukoliko deluje kao takva društvena pro-
sečna radna snaga, pa, dakle, i ukoliko joj za proizvodnje izvesne robe treba
samo prosečno potrebno, ili društveno potrebno radno vreme. Društveno po-
trebno radno vreme jeste ono radno vreme koje se iziskuje da bi se. uz postoje-
će društveno-normalne uslove proizvodnje i uz prosečni društveni stupanj ume-
šnosti i intenzivnosti rada.izradila bilo koja upotrebna vrednost. . . Prematome,
veličinu vrednosti neke upotrebne vrednosti odredjuje samo količina društveno
potrebnog rada ili radno vreme koje je društveno potrebno za njenu izradu. . .
Vrednost jedne robe odnosi se prema vrednosti svake druge robe kao radno vre-
me potrebno za proizvodnju jedne prema radnom vremenu potrebnom za pro-
izvodnju druge" (K. Marks, „Kapital", str. 46 47).
I. što je veća proizvodna snaga rada (proizvodnu snagu rada odredjuje: prosečni
ч u panj umešnosti radnika, stupanj razvitka nauke i njene tehnološke primenji-
vosti. društvena kombinacija procesa proizvodnje, obim i delotvornost sredsta-
va za proizvodnju i prirodni uslovi), „to se manje radnog vremena zahteva za iz-
55
radu nekog artikla. . . to je manja njegova vrednost. I obrnuto: što je manja pro-
izvodna snaga rada. to je veće radno vreme potrebno za izradu izvesnog artikla,
to je veća njegova vrednost. Dakle, veličina vrednosti neke robe menja se upra-
vo prema količini, a obrnuto prema proizvodnoj snazi rada koji se u njoj ostva-
ruje" (K. Marks, „Kapital", str. 48).
„Razmjenska vrijednost, koja pretpostavlja podjelu rada. više ili manje razvije-
nu, prema stupnju samih razmjena, pretpostavlja da se - umjesto da jedan indi-
viduum (društvo) vrši razne radove, da svoje radno vrijeme upotrebljava u raz-
ličitim oblicima - radno vrijeme svakog individuuma posvećuje samo potreb-
nim posebnim funkcijama. Kad govorimo o potrebnom radnom vremenu, onda
se kao potrebne pojavljuju posebno odvojene grane rada. Ta uzajamna potreb-
nost posredovana je razmjenom na temelju razmjenske vrijednosti i pokazuje se
upravo u tome što se svaki posebni objektivirani rad, svako posebice specofici-
rano i materijalizovano radno vrijeme razmenjuje za proizvod i simbol općeg
radnog vremena, objektiviranog radnog vremena uopće, za novac, i što se tako
može opet razmjeniti za svaki poseban rad Ta potrebnost i sama je promenlji-
va. . ." (K. Marks, „Osnovi. . ." I, str. 354)
„Razmjenska vrijednost bila je prvobitno prema svom sadržaju opredmećena
količina rada ili radnog vremena; kao takva ona je putem prometa došla u svom
objektiviranju do postojanja kao novac, opipljiv novac. Sad ona mora sama po-
novo postaviti rad. tu polaznu tačku prometa koja je ležala izvan prometa, koja
je bila u prometu pretpostavljena i za koju se sam promet pojavljivao kao kreta-
nje koje se izvana obuhvaća i unutar sebe preobražava: ali sada to razmjenska
vrijednost ne čini. više kao jednostavan ekvivalent ili jednostavno opredmećenje
rada, već kao opredmećena i osamostaljena razmjenska vrijednost koja se preda-
je radu, postaje njegovim materijalom samo zato da bi obnovila samu sebe i da
bi od same sebe ponovo otpočela promet. Time i to nije više jednostavno izjed-
načavanje, čuvanje svoje identičnosti, kao u prometu: već umnožavanje samog
sebe. Razmjenska vrijednost postavlja se kao razmjenska vrijednost samo time
što se oplodjuje, dakle uvećava svoju vrijednost. Novac (kao onaj koji se vratio
iz prometa sebi) izgubio je kao kapital svoju ukočenost i iz opipljive stvari po-
stao je proces. Ali, s druge strane, rad je izmjenio svoj odnos prema svojoj pred-
metnosti: on se takodje vratio sebi. No. povratak je takav da u razmjenskoj vri-
jednosti opredmećen rad postavlja živi rad kao sredstvo svoje reprodukcije, dok
se prvobitna razmjenska vrijednost pojavljivala samo kao proizvod rada"(K.
Marks. „Osnovi. . ." I. str. 146).
„Čim je rad u neposrednom obliku prestao da bude veliki izvor bogatstva, rad-
no vrijeme prestaje i mora prestati da bude njegova mjera, a stoga i razmjenska
vrijednost mjera upotrebne vrijednosti. . . Time se ruši proizvodnja koja poči-
va na razmjenskoj vrijednosti i sam neposredni materijalni proces proizvodnje
dobija oblik koji se oslobodio nemaštine i suprotnosti. Slobodan razvitak indi-
vidualnosti, i stoga ne reduciranje potrebnog radnog vremena da bi se stvorio
višak rada. već uopće redukcija potrebnog rada društva na minimum. . . zahva-
ljujući za sve njih oslobodjenim vremenu i stvorenim sredstvima" (K. Marks.
„Osnovi kritike političke ekonomisije" 1Г Prosveta, Beograd. 1979. str. 72).
Prema tome. da bi robe. medjusobno različite po kvalitetu, bila samerljive, one
moraju sadržavati u sebi neki zajednički imenitelj. Ti medjusobno različiti
predmeti imaju jedno zajedničko svojstvo — da su proizvodi ljudskog rada. Otu-
da. razmenska vrednost neke robe je onaj kvantitativni odnos po kome se jedna
roba menja za neku drugu (ili druge) robu. Budući, pak, daje za njihovo proiz-
vodjenje utrošena radna snaga (resp. odredjena količina radnih sati), dve robe
56
su inedjusobno samerljive a time i razmenljive. Znaći, razmenska vrednost kao
odnos, povesno uslovljen. nije ništa drugo do pojavni oblik robne vrednosti.
Vrednost neke robe meri se količinom rada. ..Sama količina rada meri se njego-
vim vremenskim trajanjem" (Marks).
4. Po kojim se odnosima razmenjuju robe? Kako postaje novac?
Robe imaju zajednički oblik vrednosti - novčani oblik, koji se ostvaruje ..samo
u razmeni, t.j. u jednom društvenom procesu" (K. Marks, ..Kapital", str. 84).
Jer. tek ..time što u procesu razmene izjednačuje svoje raznovrsne proizvode je-
dan sa drugim kao vrednosti, izjednačuju oni i svoje različite radove jedne s
drugima kao ljudski rad" (K. Marks, ..Kapital", str. 76). Prema tome, upotrebni
predmeti postaju robe uopšte samo zato što su proizvodi privatnih radova koji
se vrše nezavisno jedni od drugih". I, tek ,,u okviru svoje razmene dobijaju pro-
izvodi rada društveno jednaku predmetnost vrednosti odvojenu od njihove čul-
no različite upotrebne vrednosti" (K. Marks. ..Kapital", str. 75).
..Robe ne mogu same ići na tržište, niti se same razmenjivati" (K. Marks. ..Ka-
pital", str. 85 ). Vlasnici roba „svoje robe mogu dovoditi u uzajamni odnos kao
vrednosti, pa sledstveno. kao robe samo ako ih dovode u odnos suprotnosti pre-
ma ma kojoj drugoj robi kao opštem ekvivalentu. . . Ali samo akcija društva mo-
že neku odredjenu robu učiniti opštim ekvivalentom. Stoga društvena akcija
svih drugih roba isključuje neku odredjenu robu u kojoj one svestrano prikazu-
ju svoje vrednosti. . . Funkcija opšteg ekvivalenta postaje putem društvenog
procesa specifičnom društvenom funkcijom isključene robe. Tako ona postaje
„novac" (K. Marks, ..Kapital", str. 87).
..Novčani kristal nužan je proizvod procesa razmene u kome se raznovrsni pro-
izvodi rada stvarno izjednačuju, pa stoga i stvarno pretvaraju u robe. Istorijsko
rasprostiranje i produbljivanje razmene razvija suprotnost izmedju upotrebne
vrednosti i vrednosti koja drema u prirodi robe. Potreba da se za saobraćaj na-
djc spoljašnji izraz ovoj suprotnosti nagoni na stvaranje samostalnog oblika ro-
bne vrednosti. . . Stoga se u istoj meri u kojoj se vrši pretvaranje proizvoda rada
i robe vrši i pretvaranje robe u novac". Zato, „onaj koji hoće da ovekoveči rob-
nu proizvodnju, a da istovremeno ukine suprotnost izmedju robe i novca, dakle
- sam novac, jer on i postoji samo u toj suprotnosti (K. Marks, ..Kapital", str.
87) supstiraće proizvodnju roba proizvodnjom stvari, ali ne i ukinuti via facti
tu suprotnost.
„Kako je tek novac realiziranje razmjenske vrijednosti i kako se sistem raz-
mjenske vrijednosti realizirao tek pri razvijenom novčanom sistemu i obrnu-
to. novčani sistem može u stvari biti sama realizacija tog sistema slobode i
jednakosti" (K. Marks, „Osnovi. . ." I, str. 132).
„Kvantitativni odnos razmene u prvi mah je sasvim slučajan. Stalnim ponavlja-
njem. razmena postaje redovan društveni proces" (K. Marks. „Kapital", str. 88)
„u istoj meri u kojoj razmena roba raskida svoje isključivo lokalne granice.....
prelazi i novčani oblik na robe koje su po prirodi pogodne za društvenu funkci-
ju opšteg ekvivalenta . . . novčani oblik (Je) samo odraz odnosa svih ostalih ro-
ba koji se zaustavio na jednoj robi. . . Proces razmene ne daje vrednost robi
koju pretvara u novac, već joj daje poseban oblik vrednosti. Brkanje ovih dveju
odredbi dovelo je do zablude da se vrednost zlata i srebra smatra imaginarnom.
Zato što se novac u odredjenim funkcijama može da zameni znacima za njega
samoga, došlo je do druge zablude da je on prost znak. . . A kada se društveni
karakteri koje dobijaju stvari, ili materijalni karakteri koje dobijaju društvene
odredbe rada na osnovici odredjenog načina proizvodnje, proglase za proste
57
znakove, proglašuju je oni ujedno i za proizvoljni proizvod ljudskog razmišlja-
nja (K. Marks, „Kapital", str. 89 - 91 ). (podvukao DP)
..Roba koja funkcioniše kao mera vrednosti, pa zbog toga telesno ili preko
zastupnika i kao prometno sredstvo, jeste novac" (K. Marks, „Kapital", str.
122). ..Kao mera vrednosti i kao merilo cena novac vrši sasvim različite funkci-
je. Ulogu mere vrednosti on vrši kao društveno ovaploćenje ljudskog rada, a
ulogu merila cene vrši kao utvrdjena težinska količina metala. Kao mera vred-
nosti služi za to da vrednosti najrazličitijih roba pretvori u cene, u zamišljene
količine zlata, kao merilo cena on meri te količine zlata" (K. Marks, „Kapital",
str. 96).
„Roba je odredjena kao razmjenska vrijednost. Kao razmjenska vrijednost ona
je u odredjenom omjeru (u omjeru prema njoj sadržanom radnom vrijemenu)
ekvivalent za sve druge vrijednosti robe; ali ona neposredno ne odgovara toj
svojoj odredjenosti. . . Potrebno je posredovanje da bi se ona postavila kao raz-
mjenska vrijednost. . . Tek roba koja je postavljena kao novac jest roba kao
čista razmjenska vrijednost. . . Razmjenska vrijednost postavljena u odredjeno-
sti novca jest cijena" (K. Marks, „Osnovi. . ." I, str. 141 ).
5. Staje promet?
„Promet koji se, dakle, pojavljuje . . . kao ono neposredno postojeće postoji
samo ukoliko je posredovan neprestano. . . Dakle, mora ipak biti posredovan. .
kao celina posredovanja, kao totalni proces sam. Njegovo neposredno bivstvo-
vanje je ist privid. On je pojava jednog procesa koji se zbiva iza njega. . . Ako se
prvobitno čin društvene proizvodnje pojavljivao kao stvaranje razmjenske
vrijednosti a ovo u svom daljnjem razvoju kao promet — kao potpuno razvijeno
kretanje razmjenskih vrijednosti izmedju sebe - to se sad sam promet vraća
u djelatnost koja stvara ili proizvodi razmjensku vrijednost . . . njegova pretpo-
stavka su robe (bilo u posebnom obliku, bilo u općem obliku novca), koje su
ostvarenje odredjenog radnog vremena i kao takve vrijednosti; Pretpostavka je
prometa, dakle, isto tako proizvodnja robe radom kao i njihova proizvodnja
kao razmjenskih vrijednosti (podvukao DP). To je njegova polazna tačka, a svo-
jim vlastitim kretanjem on se vraća u proizvodnju koja stvara razmjenske vrijed-
nosti kao svoj rezultat.
Prema tome, ponovo smo stigli do polazne tačke, do proizvodnje koja postav-
lja, stvara, razmjenske vrijednosti, ali ovaj put tako da ona pretpostavlja promet
kao razvijen moment i pojavljuje se kao neprestan proces koji postavlja promet
i iz njega se neprestano vraća u sebe - da bi ga ponovo postavio. Kretanje koje
postavlja razmjensku vrijednost. . . više nije samo kretanje razmjenskih vrijedno-
sti. niti ih formalno postavlja kao cijene, već ih u isti mah stvara, proizvodi kao
pretpostavke. Sama proizvodnja ovdje više nije dana prije svojih rezultata, tj.
nije pretpostavljena, već se pojavljuje kao proizvodnja koja u isti mah sama te
rezultate radja; ali ona ih više ne radja. kao na prvom stupnju, samo kao nešto
što vodi do prometa, već u isti mah pretpostavljajući promet, razvijen promet
u svom procesu" (K. Marks. „Osnovi. . 1, str. 139 - 140).
.....cjelina prometa posmatrana po sebi sastoji se u tome da se ista razmjen-
ska vrijednost, razmjenska vrijednost kao subjekt, jednom postavlja kao roba, a
drugi put kao novac, i promet je upravo kretanje kojim se razmjenska vrijed-
nost postavlja u tom dvostrukom odredjenju i kojim se u svakom od njih održa-
va kao njegova suprotnost, u robi kao novac, a u novcu kao roba.. Razmjenska
vrijednost postavljena kao jedinstvo robe i novca jest kapital, i samo to postav-
ljanje pojavljuje se kao promet kapitala" (K. Marks, „Osnovi. . ." I, str. 148).
58
6. Kako se novac pretvara u kapital ili osnovne pretpostavke kapital odnosa?
..Kapital je neposredno jedinstvo proizvoda i novca ili. bolje, proizvodnje i pro-
meta" (K. Marks. ..Osnovi. . ." l.s. 198).
..Proizvod postaje kapital time što postaje vrednost. Ili kapital nije ništa dru-
go nego jednostavna vrednost" (K. Marks. ..Osnovi kritike političke ekonomi-
je" I.Prosveta. Beograd. 1979. str. 147).
..U prvom postavljanju jednostavne razmjenske vrijednosti rad je bio odredjen
tako da proizvod nije bio neposredna upotrebna vrijednost za radnika, nije bio
neposredno sredstvo za izdržavanje. To je bio opći uslov stvaranja razmjenske
vrijednosti i prometa uopće. . .Ipak je ta razmjenska vrijednost bila materijalizo-
vana u nekom proizvodu, koji je kao takav imao upotrebnu vrijednost za druge
i kao takav bio predmet njihovih upotreba. Upotrebnu vrijednost koju radnik
može ponuditi kapitalu, koju on uopće može ponuditi drugima, nije materijali-
zovana u proizvodu, uopće ne postoji van njega, dakle ne postoji zbiljski, već
samo u mogućnosti, kao njegova sposobnost. Ona postaje zbilja tek kad se po-
taknuta od kapitala stavi u kretanje, jer djelatnost bez predmeta nije ništa ili
je samo misaona djelatnost. . . Čim ju je kapital stavio u kretanje, ta upotrebna
vrijednost bivstvuje kao odredjena. proizvodna djelatnost radnika; to je sama
njegova životnost, koja je usmjerena na odredjenu svrhu i zato se ispoljava u od-
redjenom obliku (K. Marks, ..Osnovi. . ." I. str. 148 - 149).
,.Ako se kaže da je kapital nagomilani (realizirani) rad (zapravo opredmećeni
rad) koji služi kao sredstvo za nov rad (proizvodnju), tada se promatra jedno-
stavna materija kapitala apstrahujući od odredjenja oblika, bez kojeg on nije
kapital. . . Ako se tako apstrahira od odredjenog oblika kapitala i naglasi samo
sadržaj po kojem je on nužan moment svakog rada. tada naravno nije ništa la-
kše dokazati nego daje kapital nužan uvjet svake ljudske proizvodnje. . .kapital
se shvaća kao stvar, a ne kao odnos. . . Kaže li se daje kapital suma vrijednosti
upotrebljena za proizvodnju vrijednosti. . . Kaže li se da je kapital razmjenska
vrijednost koja proizvodi profit. . . tada je kapital već pretpostavljen za svoje
vlastito objašnjenje, jer je profit odredjeni odnos kapitala prema samom sebi.
Kapital nije jednostavan odnos, već proces u čijim je različitim momentima on
uvijek kapital.
... Da bi se razvio pojam kapitala, potrebno je poći ne od rada. nego od vrijed-
nosti i to od razmjenske vrednosti koja je već razvijena u kretanju prometa. . .
Vidjeli smo daje u novcu kao takvom razmjenska vrijednost već dobila u odno-
su na promet samostalan oblik, ali samo negativan, ako se fiksira. Novac postoji
samo sa prometom i kao mogućnost da udje u promet (podvukao DP); ali čim
se realizira on gubi to odredjenje i vraća se natrag u ona dva ranija odredjenja;
mjere razmjenske vrijednosti i sredstva razmjene. Cini se novac postavi kao raz-
mjenska vrijednost, koja se ne samo osamostaljuje u odnosu prema prometu,
nego se u njemu i održava, onda on nije više novac, jer kao novac on ne ide da-
lje od negativnog odredjenja. nego je kapital.
. . .Prvo je odredjenje kapitala. . . da se razmjenska vrijednost koja potječe iz
prometa i stoga ga pretpostavlja održava u prometu i zahvaljujući prometu: da
se ulazeći u promet ne gubi; da promet nije kap kretanja njenog nestajanja, već.
naprotiv, kao kretanje njenog zbiljskog samopostavljanja kao razmjenske vrijed-
nosti. realiziranje nje kao razmjenske vrijednosti. . . Tek u kapitalu razmjenska
vrijednost postavljena je kao razmjenska vrijednost, jer se održava u prometu,
tj. dakle niti postoje nesupstancijalne (nego se ostvaruje uvijek u drugim sup-
stancijama. u njihovom totalitetu), niti gubi svoje odredjenje oblika) nego u
svakoj od različitih supstancija održava svoju identičnost sa sobom samom).
59
Ona. dakle ostaje uvijek novac i uvijek roba (K. Marks, ,,Osnovi. . ." I. str. 142
- 143).
..Promena vrednosti novca koji treba da se pretvori u kapital ne može da se do-
godi na samom novcu, jer kao kupovno ili platežno sredstvo 011 samo ostvaruje
cenu robe koju kupuje ili plaća, a ostane li u svom vlastitom obliku, skameniće
se u vrednost čija se veličina ne menja. Isto tako promena ne može proisteći
ni iz drugog čina prometa, iz preprodaje robe, jer ovaj čin samo vraća robu iz
prirodnog oblika u novčani oblik. . . Promena. . . može poticati samo iz upotre-
bne vrednosti kao takve. tj. iz njene potrošnje. ..Treba zato pronaći robu ,,čija
bi sama upotrebna vrednost imala naročito svojstvo da bude izvor vrednosti,
dakle čije bi stvarno trošenje i samo bilo opredmećivanje rada, a stoga i stvara-
nje vrednosti. . . - ta je roba radna sposobnost ili radna snaga" (K. Marks.
..Kapital", str. 154).
U odnosu kapitala i rada razmenska vrijednost i upotrebna vrijednost postavlje-
ne su u medjusobni odnos; jedna strana (kapital) stoji najpre nasuprot drugoj
strani kao razmjenska vrijednost, a druga (rad) nasuprot kapitalu kao upotreb-
na vrijednost. . . Ukoliko se roba fiksira kao razmjenska vrijednost — novac
ona tendira istoj bezobličnosti. ali ostajući unutar ekonomskog odnosa. . . Ali
ukoliko se razmjenska vrijednost kao takva fiksira u novcu, upotrebna vrijednost
stoji joj nasuprot još samo kao apstraktni liaos; i upravo odvajanjem od svoje
supstancije ona se vraća u sebe samu i odlazi iz sfere jednostavne razmjenske
vrijednosti čije je najviše kretanje jednostavan promet i čije je najviše dovrše-
nje novac. . . Sam novac u svojoj najvišoj fiksiranosti opet je roba i razlikuje
se kao takav od drugih roba samo time što potpunije izražava razmjensku
vrijednost, ali zato upravo kao moneta gubi svoju razmjensku vrijednost kao
imanentno odredjene i postaje puka upotrebna vrijednost, premda upotrebna
vrijednost za postavljanje cijene itd. roba" (K. Marks, ,,Osnovi. . ." 1, s. 149 —
150).
Prema tome, da bi se novac mogao pretvoriti u kapital, tj. da bi kapital kao
vrednost koja svom vlasniku (nezavisno da lije vlasnik pojedinac ili anoniman
ili država) obezbedjuje višak vrednosti (odnosno profit kao njegov preobra-
žen oblik), radna snaga mora biti roba, a radnik kao vlasnik te radne snage
mora slobodno da raspolaže njome i da bude odvojen od svih sredstava za pro-
izvodnju (to je bitni uslov za specifičnu robu - radnu snagu). Jer. ako rad
stvara vrednost, onda to znači da je proizvodjenje roba uslovljeno trošenjem
radne snage.
..Očito je da je kapital tako odnos i da može biti samo odnos proizvodnje"
(K. Marks. ..Osnovi. . ." 1, str. 44). Ali. ..ukoliko je kapital odnos, i to odnos
prema živoj radnoj sposobnosti, taj odnos reproducira radnikova potrošnja
i drugim riječima kapital se reproducira dvostruko, kao vrijednost - kao mo-
gućnost da se proces oplodnje vrijednosti započne iznova, da se iznova djeluje
kao kapital — on se reproducira razmjenom za rad; kao odnos on se reproduci-
ra putem radnikove potrošnje, koja radnika reproducira kao radnu sposobnost
razmenljivu za kapital, za najmanju kao dio kapitala" (K Marks,,,Osnovi. . ."
II. str. 53).
„Sam kapital je djelatna protivurječnost time što on ometa da se radno vrije-
me reducira na minimum, dok s druge strane postavlja radno vrijeme kao jedinu
mjeru i izvor bogatstva. On zato smanjuje radno vrijeme u obliku potrebnog
vremena da bi ga povećao u obliku suvišnog, zato postavlja suvišno radno
vrijeme u sve većoj mjeri kao uslov. . . za potrebno". (K. Marks. „Osnovi. . ."
II. str. 73).
60
..Zato se kapital i može odvojiti od pojedinog kapitaliste, ali ne od kapitali-
sta uopće koji kao takav stoji nasuprot radniku uopće" (K. Marks,,.Osnovi. .
l.str. 175).
II
L)a se još jedanput potsetimo na Kardeljevo stanovište. Naime, Kardelj ističe,
polemišući sa ultralevicom. da ..ultralevica. . . vrši takvu kritiku robne proizvod-
nje koja bi zahtevala njeno administrativno ukidanje, preskakanje ekonomskih
zakonitosti, što bi neminovno vodilo jačanju administrativne prinude države,
obnavljanje državno-svojinskog monopola, novom etatizmu koji bi bio potre-
ban da bi se oduzimao višak rada i raspodeljivao po toj šemi, to jest dovodjenju
radničke klase u najamni odnos prema državi kao monopolističkom upravljaču
društvenog kapitala. A šta je to drugo nego varijanta staljinističkog dogmatizma.
Tu svoju „teoriju" ultralevičari zasnivaju na neodrživoj tezi da su tržište i robna
proizvodnja sami po sebi izvor nejednakosti i čak kapitalističkih odnosa. Me-
djutim, specifični oblici tržišta i robne proizvodnje pratili su sve društvene si-
steme otkad je čovek postao sposoban da proizvodi ne samo za sebe, nego i za
druge. 1 nije tržište odredjivalo karakter proizvodnih odnosa, nego obrnuto,
proizvodni odnosno klasni odnosi odredjivali su karakter tržišta.
U uslovima socijalističkog samoupravljanja robna proizvodnja i tržište su oblik
slobodne razmene rada medju samoupravljačima (podvukao DP), na osnovu
njihovog prava rada društvenim sredstvima. Tim putem istovremeno radnici
stiću mogućnost i sredstva da kontrolišu celokupan proces društvene reproduk-
cije. to jest i sve ekonomske funkcije društvenog kapitala, kao i raspodelu celo-
kupnog dohotka udruženog rada u skladu sa potrebama takve društvene repro-
dukcije. Prema tome. slobodna razmena putom robne proizvodnje i slobodnog
samoupravnog tržišta je na sadašnjom stepenu društveno-ekonomskog razvitka
uslov samoupravljanja i vodeće uloge radničke klase u društvu. To tržište, na-
ravno, nije slobodno u smislu anarhističkog kapitalističkog tržišta, alije slobod-
no u tom smislu da samoupravne organizacije udruženog rada stupaju slobodno
i sa što manje administrativnih intervencija u odnose slobodne razmene rada.
Ukidanje takve slobode neizbežno vodi obnavljanju državno-sopstveničkog mo-
nopola državnog aparata. Prema tome, zahtev da se. . . samoupravljanje oslobodi
. . .. izmedju ostalog, robne proizvodnje i mehanizam robno-novčanih i tržišnih
odnosa, ne znači ništa drugo nego oduzimanje radnicima prava rada sredstvima
u društvenoj svojini istovremeno svojim interesima i svojoj kontroli podredjuju
i funkcije društvenog kapitala, to jest da ukinu najamni odnos prema državi"
(E. Kardelj, „Pravci razvoja političkog sistema socijalističkog samoupravljanja".
Komunist. Beograd, 1977, str. 68 - 69).
61
UDK: 327.36
Protislovja
mirovnega gibanja
/ Potreba po dialektični analizi /
Siniša Zarić
1. Nekaj uvodnih razmišljanj
Celo vrsto različnih dilem, s katerimi se sooča človeštvo, je povzročilo preko-
merno razširjanje jedrskega orožja. Vprašanje jedrske varnosti je eno od poseb-
nih. Znova je treba posvetiti pozornost tudi vprašanju izdatkov za oboroževa-
nje. Vzporedno s tekmo v jedrskem oboroževanju narašča tudi pritisk javnega
mnenja za pospešitev razoroževanja. Na kratko lahko označimo sedanjo situaci-
jo (v primerjavi s tisto pred 4-5 leti) na enak način, kakor jo je Alva Myrdal
v drugi izdaji svoje ..magna opere", kije postala eno klasičnih del o razorožitvi:
..Še veliko slabše je."1
Ta zadnja leta so v znamenju močnega ponovnega oboroževanja dveh velesil
(pa tudi nekaterih drugih držav, ki pripadajo tako imenovanemu tretjemu sve-
tu). Istočasno narašča pomembnost novih družbenih gibanj, med katerimi ima
danes mirovno gibanje odločilno vlogo. Ozadje teh večjih procesov moramo
opisati v smislu družbene, ekonomske in politične krize. Krizi kapitalizma so se
pridružili kriza socialističnih družb s centralističnim planiranjem in nevarno
razvijajoča se nasprotja med Severom in Jugom. Dialektična analiza kaže do-
datna nasprotja znotraj kapitalističnih držav 2 (središče ekonomskega razvoja se
seli z atlantskega na pacifiško področje),3 znotraj socialističnih držav (upošte-
vajoč celo nekatere lokalne vojne med njimi, ki bi sijih pred dvema desetletje-
ma težko zamislili) in tudi znotraj držav v razvoju.
"i Glej: A. Myrdal, The Game of Disarmament, Pantheon Books, New York2 1982. Nov
uvod je naslovljen An American update — 1982. drugi naslov uvoda peje ,,So much
worse".
2	Glej: M. Telo. La sinistra e il ..declino" dell'Europa, Democrazia e diritto, 1 — 2/1984.
3	Visoka tehnologija in nizki izdatki na Japinskem, vzpon Južne Koreje, Tajvana. Singa-
purja, Malezije, koncentracija mikroelektronske industrije v fantazmagorični Silicijevi
dolini v Kaliforniji dajejo podobo „pacifiške dobe".
63
V	tem prispevku se bomo osredotočili na mirovno gibanje, pri čemer bomo v
prvi vrsti skušali predstaviti potrebe po oblikovanju teorij o problemih, ki so
v njem zajeti, in številne težave, ki pri tem nastajajo. V glavnem bodo to neka-
tera kritična razmišljanja, ki naj bi poudarila nujnost dialektične analize proti-
slovij mirovnega gibanja. Ob sodobnem razvoju mirovnega gibanja ostajajo ne-
kateri pomisleki glede možnosti ustrezne analize razlogov, ki so povzročili tako
oboroževalno tekmo,4 in seveda kot posledica tega. še več pomislekov glede
predlogov ali programov za rešitev nekaterih središčnih problemov sodobne
družbe.
V	naslednjih vrsticah bomo poskušali razložiti: a) zakaj smo tako nezaupljivi
do tistih zgoraj omenjenih možnosti (in potreb) mirovnega gibanja: b) katere
so tiste precejšnje podobnosti med mirovnim gibanjem in preučevanjem vpra-
šanja miru; c) glavno nalogo kritike politične ekonomije, posebno politične
ekonomije vojaškega kompleksa.
2. Mirovno gibanje
— notranja protislovja
Če parafraziramo Ederjevo vprašanje:5 Alije mirovno gibanje novo družbeno
gibanje? V nasprotju z Ederjem ugotavljamo, daje novo. Vprašanje se obravna-
va veliko širše (toda. kot bomo poskušali prikazati kasneje, še vedno premalo
široko), osnova gibanja je veliko širša, kakor pri kateremkoli alternativnem
gibanju doslej, in končno, družbena, ekonomska in politična struktura (v okvi-
ru katere mirovno gibanje obstoji in katere značilnostim nasprotuje) kaže ve-
čjo raznolikost. Seveda obstajajo nekateri zgodovinski temelji in pobude, kijih
mora upoštevati vsaka znanstvena analiza. Vendar pa bom obravnaval nov dru-
žbeni aktivizem (katerega večji del predstavlja mirovno gibanje) kot novo raz-
vojno stopnjo (v kvalitativnem smislu) Nove levice. To ne pomeni, da znotraj
mirovnega gibanja kot velike koalicije ni zelo veliko drugih usmeritev. Toda še
vedno se zdi, da tradicija Nove levice prevladuje, še posebej njen protiinstituci
onalni izvor. Tako smo prišli do prvega protislovja v mirovnem gibanju: to je
protislovje med novolevičarsko tradicijo in vrsto drugih tradicij in pobud, ka-
kor sta populistična, nacionalistična itn.
Agnes Heller in Ferenc Feher trdita, da je prva značilnost mirovnega gibanja
,.ta, da se praviloma osredotoči na posamezni problem. Druga in dopolnilna
značilnost je, da s tem, ko se ukvaijajo s posameznim problemom, prispevajo
k bolj splošni stvari."'6 Kasneje opisujeta in definirata to splošno stvar: „Ta
splošna stvar je boj proti temu, da si institucije in „sistemska logika" prilašča-
jo univerzalne možnosti odločanja tako o življenjskih demokratičnih proble-
mih, kot tudi, v končni posledici, o splošnem človekovem preživetju."7 Po-
samezen problem naj bi bilo vprašanje miru, ki je gotovo eno ključnih vpra-
šanj nasploh. Toda teoretična in kritična analiza nam lahko pokaže, da se vsa
ključna vprašanja povezujejo in da med njimi obstaja medsebojna odvisnost.
4	„11 movimento della pace rischia di rimanere una grande coalazione sorretta dalle reazi-
oni emotive di fronte alle minaccie incombenti, senza strutture organizzative e sopra
tutto senza una adeguata analisi delle ragioni (podčrtal S. Zarić)
che rendono cosi incombente la manaccia." — E. Halducci. Pace e movimento operaio.
Testimonian/e. Firence, št. 262. 2/1984.. 8.
5	K. Fder, A New Social Movement'?. Telos, 52 (poletje) 1982
6	F. Feher. A. Heller, The Antinomies of Peace, Telos, 53 (jesen) 1982., 5
7	Prav tam, 5.
64
Tako se vprašanje miru ne more proučevati brez upoštevanja pomembnosti ta-
ko imenovanega vprašanja odnosov Vzhod - Zahod, Sever — Jug in nadalje
tudi kulturnega vprašanja.8 Z zadnjim je mišljena kultura v svojem širšem po-
menu. Ta vključuje (kar kaže, kako ključnih vprašanj ni mogoče ostro ločiti)
tisto, kar Henry Lefebvre 9 imenuje ..pensare la pace" ali čemur Alberto Mo-
ravia izvirno pravi ..cultura della pace".10 Toda s tem obstaja tudi težnja po
oblikovanju osnove za nuvo protikulturo, ki mora biti nasprotna obstoječi
nacionalistični kulturi in kar torej izziva protislovja med nacionalističnimi in
drugimi tendencami v mirovnem gibanju. Nadalje, obstoji post-materialistično
vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti, posebej če gre za gibanje, ki se, kot
smo omenili, bori proti institucijam in „sistemski logiki" („splošna stvar").
To „post-materialistično" vprašanje in post-materialistične vrednote, ki se raz-
vijajo, so posebno zanimivi in pomembni, če pojmujemo gibanje kot veliko ko-
alicijo, v katerem sodelujejo še druge skupine in alternativna gibanja, kakor
ekološko, itn. Končno se moramo soočiti še z eno dilemo: alije to kulturno ali
politično gibanje? Tak razloček je komajda vredno delati (tako ostro gaje po-
stavil Eder. ki vsa „nova" družbena gibanja deli v dve glavni skupini: kulturna
in politična). 11 kajti le stežka lahko izrazi naravo teh gibanj. Mirovno gibanje
je politično gibanje, toda prav tako mora biti tudi kulturno. Toda. dodati mo-
ramo: izločitev vseh ostalih političnih in družbenih vprašanj (razen vprašanja
miru — v imenu miru) in izločitev teoretične in kritične analize zelo pomem-
bnih ideoloških zapletenosti in nejasnosti v okviru mirovnega gibanja ne pome-
ni načelne nenaklonjenosti teoriji. In še več. celo Herzog pretirava, ko pravi,
da „antiteoretični predsodek povzroča, da postane politični značaj gibanja
vsaj vprašljiv". 12 Vprašljivo pa ostaja, na kakšen način dejansko to gibanje pri-
speva k „splošni stvari", kot jo definirata Feher in Hellerjeva v svojem članku.
To bolj posplošeno razpravo je moč na preprost način prikazati s preučitvijo
izrazov: tuj („alien") in odtujitev („alienation"), ki ju je zaradi take analize, ka-
kor je ta treba razlikovati. Na eni strani obstoji (v velikem delu heterogene stru-
kture mirovnega gibanja, posebno v Zahodni Evropi) „kompleks tujega", ki
prevladuje. Na drugi strani paje, že zgoraj omenjena, razsežnost dezalienacije,
h kateri mora. kot k splošni stvari, prispevati mirovno gibanje. Braniti nacio-
nalno avtonomijo je ena glavnih nalog več mirovnih gibanj v njihovem politič-
nem boju. Biti proti tujemu (vojaške sile, izstrelki itn.) pomeni prizadevati si
za popolno nacionalno suverenost. Toda to ne pomeni, da lahko pozabimo na
ekonomsko avtonomijo in suverenost. 13 Če raziskavo nadaljujemo v tej smeri,
sledi analiza multinacionalk. nato kapitala kot družbenega odnosa, zaključi pa
se končno s problemom alienacije.14 Toda do takšne široke razprave še vedno
ni prišlo. Za družbeno gibanje, v katerem prevladuje heterogenost, bi bilo lahko
8	O teh vprašanjih je govoril F. Hassner, ko je na Posebni konferenci „Evropska levica
med velesilama", ki je bila na Univerzi Johns Hopkins v Bologna centru v maju 1984,
obravnaval stalisča evropske levice do mednarodnih problemov.
9	Glej njegov nedavni intervju: H. Lefebvre, Pensare la pace, II Ponte, Firence, 1/1984.,
9 - 34. posebno 10 - 11.
10	Glej intervju z Albertom Moravio Che la guerra diventi un tabu, v: La domenica del
coriere. n. 47. 19/1 1/1983.
11	V /.e omenjenem Ederjeveni članku.
I 2 Glej: W. Herzog, Absurde Anfalle der Ordnung, Der Spiegel, št. 2 1 (1982).
13	Temeljita analiza o tem je predstavljena v: P. Dockes. L'internationale du capital.
Presses Universitaires de France, 1975.
14	Kakor je Marx trdil v Ekonomskih in filozofskih rokopisih, je prvi stadij človekove od-
tujitve odtujitev od produkta njegovega dela.
65
vztrajanje na posameznem problemu razumljivo, če bi to pomenilo le kratkoro-
čen cilj. Toda alije vprašanje miru lahko kratkoročen cilj?
Celo kar zadeva problem miru. se porajajo nekatera vprašanja, na katera bo
moralo mirovno gibanje dati jasen odgovor. Ta vprašanja so bistvenega pomena
in prvo med njimi je dilema (izrazil jo je Peter Schneider)15 o tem, kaj je glav-
ni namen mirovnega gibanja: preprečiti atomsko vojno ali atomski mir? Alije
pametno, da se kot glavni cilj mirovnega gibanja včasih definira ,.človekovo
preživetje"? Odgovori so odvisni od razprave, ki jo je treba začeti, v kateri pa
bi sodelovali tudi predstavniki nasprotnih usmeritev, kot so pacifisti, nasprotni-
ki zgolj jedrskega orožja ter vse do tistih, ki se zavzemajo za ,,humatriotizem".16
Naslednje vprašanje se nam zdi zelo pomembno, a hkrati zelo delikatno. Gre
za problem medsebojnih odnosov med novomirovnimi družbenimi gibanji kot
množičnimi gibanji na eni strani in tradicionalnim delavskim gibanjem na dru-
gi. To vprašanje je bilo obravnavano v različnih delih,17 toda za potrebe tega
članka ni potreben prikaz njihove teoretične in kritične analize (ta dela samo
omenjamo). Vsekakor je to eno odločilnih vprašanj, ki je tako praktično kot
teoretično. ..Preprosto bi lahko rekli, da sta od intenzivnosti in kvalitete njiho-
vih medsebojno vplivajočih stikov (odnosov) zelo odvisna prihodnost in uspeh
delavskega razreda, kakor tudi novih družbenih gibanj."18 Strategija mirovnega
gibanja do delavskega gibanja in njegovih organizacij (sindikatov, strank) še ni
definirana. In obratno. Mirovna gibanja, kakor nadrazredni pojav, morajo poj-
movati delavski razred - izraz, ki vključuje njegovo teorijo, organiziranost, itn.
- kot razred ,,per se". Potemtakem je stimulativen dialog med njegovimi poli-
tičnimi organizacijami in gibanji nujen. To trdita tudi Feher in Hellerjeva v svo-
jem delu Paradoksi miru, obenem pa zavračata organizacijske okvire, ki jih
predlagajo oziroma ponujajo politične organizacije delavskega gibanja. Želimo
dodati še nekaj: biti pripravljen na dialog, na demokratičen dialog, ne pomeni
nikakršnega izključevanja. Spoznavanje protislovij v gibanju in tudi izven giba-
nja je ena od osnov za dejavnost gibanja. Na drugi strani pa zelo velike težave, v
katerih je dandanašnji delavsko gibanje (nezaposlenost, padajoče realne mezde,
itn.) morajo spožiti (v nasprotju z nekaterimi predvidevanji) precej širšo analizo
sodobne družbe. V razpravi takega obsega bi moralo biti eno glavnih vprašanj
prav vprašanje miru in potemtakem razprava z mirovnimi gibanji in o mirovnem
gibanju. 19
Organizacijski vidiki niso nikoli samo organizacijski — so tudi teoretični. Na
tem mestu se poraja veliko protislovij. Eno od njih je problem stikov takega
15	P. Schneider., Warnung vor diesem Frieden, Kursbuch 68 (junij 1982), 187. Ali: „Mir
je zreduciran na to. da se izognemo atomski vojni." (Prav tam. 1 80).
16	,.Humatriotizem je analogen s patriotizmom. Medtem ko je patriotizem lojalnost do
enega naroda, je humatriotizem lojalnost do celotnega človeštva. Do neke mere sinoni-
men izraz je svetovna privrženost." (T. F. Leutz, Humatriotism: .Human Interest in
Peace and Survival, St. Lois: Peace Research Laboratory, 1976., 243).
17	Kakor: T. Bottomore. Social Movements, parties and political action. Political Docio-
logy, Hutchinson and Co., 1979.; I. Habermas, New Social Movement, Telos. 49/
1981.; A. Touraine, Nouveaux mouvements sociaux, L'apres-socialisme, Grasset, Pa-
riz 1980., itd.
18	V. Pavlović. Alternative character and emancipating potentials of the new social move-
ments (Alternativni karakter i emancipatorski potencijali novih društvenih pokreta),
Marksizam u svetu3 Beograd 1983., 9.
19	Obstojijo nekateri očitki, da se delavsko gibanje bori le za politično emancipacijo. Ni
mogoče natančno deliti politične emancipacije od ekonomske, kulturne in tako naprej.
Prav tako ni v duhu marksizma kot teorije delavskega razreda in delavskega gibanja in
njegove dialektične metode.
66
„anti-organizacijskega" gibanja, za kakršnega se mirovno gibanje razglaša, s
svetom organizacij, institucij. Pravijo tudi, daje nova družbena podoba alterna-
tivnih gibanj „preganjanje institucionalno povezanega delavskega gibanja". To-
da mirovno gibanje mora razviti svojo lastno politično kulturo.20 Vprašanje pa
je. ali so „anti-organizacijske" značilnosti mirovnega gibanja med njegovimi naj-
bistvenejšimi vidiki. Vsekakor pa so take značilnosti razumljive pri notranje
tako raznolikem gibanju.
3. Mirovno gibanje — preučevanje miru:
nekatere analogije
Na prvi pogled ni možno videti tesnejše povezave med mirovnim gibanjem in
preučevanjem vprašanja miru: družbeno gibanje napram uporabni znanosti?21
Toda nekatera notranja trenja v preučevanju vprašanja miru so lahko vsaj malo
zanimiva za razumevanje križpotij mirovnega gibanja. Analogije, ki sledijo, bo-
mo šteli zgolj za formalne. Razen tega naj dodamo le še to, da so izkušnje in
rezultati preučevanja vprašanja miru, če jih obravnavamo kritično (in če upo-
števamo vsa nasprotja in napetosti v njem - nekatera od njih bodo omenjena),
relevantni tudi za mirovno gibanje, katerega značilnost je pomanjkanje analize.
Mi bomo samo zelo na kratko komentirali v članku Herberta Kelmana zelo si-
stematično prikazana trenja pri preučevanju vprašanja miru. Ena vrsta nesogla-
sij je med tistimi, ki vidijo preučevanje vprašanja miru kot prispevek k „družbe-
nim spremembam in doseganju družbene pravičnosti", na eni strani in tistimi,
ki „omejujejo preučevanje vprašanja miru na vprašanje preživetja", na drugi
strani. Tu vidimo nekaj analogije s stališči Feherja in Hellerjeve, kijih tako po-
gosto navajajo.
Drugo nasprotje (po Kelmanu, ki zase meni. da gaje sam kot raziskovalec pre-
segel) je: temeljne protiuporabne raziskave.22 Problem mirovnega gibanja je.
po mojem mnenju, kako izdelati tak koncept, ki lahko zapolni obstoječe po-
manjkanje teorije, pa čeprav gre za gibanje, v katerem je toliko akcije in aktiv-
nosti, v katerih je več sodelujočih, kakor pa v katerihkoli dosedanjih demon-
stracijah v povojni Evropi.
Zanimivo si je tudi ogledati normativne zahteve preučevanja vprašanja miru.
Kelman navaja dve temeljni podmeni, kiju omenja Anatol Rapoport: „(1 ) Pre-
učevanje vprašanja miru mora zajeti več od konvencionalnih koncepcij medna-
rodnih odnosov; (2) preučevanje vprašanja miru bi morali razumeti kot upora-
bno znanost, katere cilj je najmanj preprečiti vojne (to je, ohranitev „negativne-
ga miru") in širše, katere cilj je pospeševati „pozitivni mir", to je združitev člo-
veštva v aktivno skupnost na svetovni ravni."23 Ob tem naj spomnimona neka-
tere že prej omenjene tematizacije vprašanja miru, kot na primer nasprotovanje
zgolj jedrski vojni oziroma t.i. jedrskem miru, ki pomaga ohranjati (pogosto ne-
upravičen) status quo, striktni pacifizem, nasprotovanje vsemu tujemu, naspro-
20	L. Magri, The Peace Movement and European Socialism, New Left Review 131, janu-
ar - februar 1982, 19.
21	Toda videli bomo. da se takšni specialisti (skupaj s svojimi nespecializiranimi kolegi)
tudi štejejo za gibanje.
22	Kelmanu se zdi potrebno spomniti nas na dobro znano trditev Kurta Lewina, da „ni
nič tako praktičnega, kot dobra teorija". (H. C. Kelman, Reflections on the History
and Status of Peace Research, Conflict Management and Peace Science", 5 zv št 2
pomlad I9S2. 102.
23	Prav tam 103
67
tovanje jedrski oborožitvi ali oborožitvi nasploh (jedrski in konvencionalni).
Notranja raznolikost mirovnega gibanja ne sme biti tabu. Nasprotno, kritična
razprava lahko vzpodbudi vse segmente sodelujočih v aktivnosti gibanja, kakor
tudi njihove intelektualce, da bolj prispevajo k oblikovanju programske diskusi-
je, k oblikovanju lastne kulture gibanja.
Nazadnje, zakaj ne bi ponovno citiral nekaterih Kelmanovih podobnih trditev
(toda o drugi stvari): ..Mešanica različnih disciplin, pristopov in ciljev in razpra-
ve med rigoroznimi oblikovalci modela in politični aktivisti, med marksisti in
pacifisti, med minimalisti in maksimalisti, med znanstveniki in humanisti, so
vse elementi, ki dajejo moč, vitalnost in ustvarjalnost skupnosti tistih, ki se
ukvarjajo s preučevanjem vprašanja miru." 24
4. Glavna naloga kritike politične
ekonomije vojaškega kompleksa
Kakor trdi Bloch v Experimentum mundi, je določen položaj vedno odvisen
tako od subjektivnih intenc kot tudi od objektivnih tendenc. Ko smo razprav-
ljali o vprašanju miru in oboroževanja, smo govorili bolj o subjektivnih intencah
znotraj gibanja. Toda. mislimo tudi, daje nujno potrebna temeljita analiza se-
danje krize in vprašanja vojaških izdatkov. Toda, ali ta analiza sploh obstaja?
Da, obstaja, toda količina del je bolj simbolična in, kar je pomembnejše, novih
idej ni tako veliko.
Po našem mnenju morata delavsko gibanje in mirovno gibanje oblikovati novo
analizo tega stadija imperializma in njegovih kriz. kajti njegove značilnosti so
kvalitativno nove in v takih spremenjenih okoliščinah seveda mora priti do spre-
memb v razlaganju vloge vojaških izdatkov in oboroževanja danes.25 Zdi se
nam, da je to pomanjkanje ustrezne analize v zvezi s tako imenovano ,.krizo
marksizma", o čemer se je toliko govorilo, da postaja že sholastična diskusija.26
Kar zadeva vojaški kompleks, v mirovnem gibanju prevladujeta dve glavni stali-
šči. Eno je bolj tradicionalno in vidi vojaško proizvodnjo kot negativno za ka-
terokoli družbo, za vsak narod. Drugo je tisto, ki zadeva „pozni kapitalizem",
posebno ZDA in ki vidi vojaške izdatke kot neločljivo povezane s tem siste-
mom, kot njegovo organsko potrebo.
Le na kratko (v tem prispevku se ne moremo lotiti podrobnejše analize) bomo
predstavili glavne poteze analize procesa obroževalne tekme na tej stopnji rece-
sije v kapitalističnem in tudi socialističnem gospodarstvu. V pogojih, za katere
sta značilni omejitev profitne mere in nezaposlenost, pride do upada civilnih
izdatkov in nasprotno, do porasta vojaških izdatkov. Profitna mera vojaške pro-
izvodnje (proizvodnja sredstev za uničenje) je višja kot v civilni proizvodnji. Ta-
ko, upoštevajoč Marxovo tendenco padanja profitne mere,27 je to eden izmed
24	Prav tam, 102'. Glej tudi podobne Magrijeve besede o mirovnem gibanju: „Končno, nič
manj pomembno ni, da se pomakne navzven in se poveže z drugimi področji boja. de-
janskimi in potencialnimi - z bojem delavcev za delovna mesta, z bojem mladih ljudi in
žensk za drugačno življenje, z bojem za zaščito okolja; in z ostalimi protagonisti načela
neuvrščenosti - Jugoslovani. Palestinci. Salvadorci - poleg mnogih drugih." (L. Magri,
The Peace Movement and European Socialism, New Left Review 131. januar-februar
1982, 19.)
25	Pozorni moramo biti na novejši tekst: J. M. Cypher, La strategia economica del riarmo
americano. Month Review, Edizione italiana. Maggio — Giugno, 1982, 13 - 19.
26	Za ilustracijo glej gradiva in poročila številnih srečanj in simpozijev ob obletnici Marxo-
ve smrti. 1 983.
27	Glej poglavje XIV: Counteracting influences v tretjem zvezku Marxovega Kapitala.
68
novih vplivov, ki nasprotuje in izničuje učinek splošne zakonitosti. To tudi po-
meni, da končno država blagostanja (,,well-fare state") izginja in postaja bolj
država „vojskovanja" („warfare state"). Za Sovjetsko zvezo pa pravijo, da za
tako družbeno-ekonomsko formacijo ti izdatki niso organska potreba. Nada-
lje, oportunitetni stroški oboroževanja naraščajo.28
Katere so tiste nove tendence 111 dejstva, ki jih je potrebno upoštevati v kritiki
politične ekonomije vojaških izdatkov, to je v znanosti, ki jo. kot kaže. poza-
bljajo v razpravi o mirovnih gibanjih? Ali pa se zdi. da v razpravah ni dovolj
predstavljena. Pokažimo nekatere teh elementov:
a)	Splošna teorija krize in empirični podatki (ki zadevajo zgodovinske krize)
nas učijo, da imajo vse krize poleg nekaterih skupnih značilnosti tudi veliko
specifičnosti. Torej nasprotujoči vplivi in faktorji (kar zadeva tendenco pada-
nja profitne mere)29 niso vedno enaki - spreminjajo se in niso dani enkrat za
vselej. Tako morajo biti predlogi, teorije in politika za reševanje tekočih pro-
blemov novi.
b)	V tem kontekstu je treba upoštevati oboroževalno tekmo in porast vojaških
izdatkov (posebno v Združenih državah) na manj tradicionalen način. Potrebno
je iti celo korak naprej od znanih Galbraithovih razlag.30
c)	Vojaški izdatki se pojmujejo navadno kot dolgoročna vlaganja. Dolgoroč-
nost teh vlaganj je moč ilustrirati s stopnjevanjem stroškov te proizvodnje od
trenutka, ko je sklenjena pogodba, do takrat, koje potrebno plačati izdelani
proizvod. Razlika je ocenjena med 100 in 300 %.31 Toda, alije treba dolgo-
ročne ukrepe uporabiti v pogojih krize hiperprodukcije? Ali je to taka kriza?
Ne. Torej se morajo učinki razlikovati.
d)	Novosti iz vojaške proizvodnje so se često prenašale v civilno proizvodnjo
in nova tehnologija je bila faktor napredka. Zdaj pravijo, daje novo (jedrsko
in elektronsko) orožje tako zelo komplicirano, da tako razvite tehnologije še
vedno ni mogoče uporabiti v civilni proizvodnji.
e)	Rešitve problemov so iskali v ukrepih „ponudbenega dela gospodarstva"
in v tistih monetarnega značaja.32 Kakšne so posledice? Na eni strani je bila
28	V Sovjetski zvezi ostaja stalna, ne posebno nagla, dvigajoča se tendenca, ki ne kaze no-
benega znaka umirjanja. Na drugi strani je bila stopnja ekonomske rasti upočasnjena.
Naj citiram ameriškega profesorja Myrona Rusha: ..Oportunitetni stroški sovjetskih ob-
rambnih izdatkov so posebej veliki, ker centralno vodeno sovjetsko gospodarstvo polno
izkorišča svoje proizvodne kapacitete. Sredstva, ki niso uporabljena v obrambi, ne osta-
jajo neizkoriščena, kakor bi lahko v Združenih državah, ampak se jih da takoj uporabiti
v civilnem gospodarstvu." (F. Blackabv, Introduction in the „World Armament and
Disarmament", S1PR1 Yearbook 1983, Taylor and Francis Ltd.. London in New York
1983, XXXIX.
29	Na splošno smo mnenja, da je tisto, kar je v Marxovi misli sodobnega, v prvi vrsti njego-
va metoda. Namesto ponavljanja teorije moramo uporabiti njegovo metodov novih po-
javih.
30	Glej Gailbraithov New Industrial State in Age of Uncertainty. Lefebvre opozarja na še
eno Galbraithovo delo: La paix indésirable. Rapport sur l'utilité des guerres. Calman -
Levy, Pariz 1968.
31	Podatki so iz Cypherjevega članka. Viri: ..Questa stima del 100 r/t e tratta da: 11. S.
Congress, House Committee on Government Operations, „Inaccuracy of Department
of Defense Weapons Acquisition Cost Estimates", Washington 1979. Quella del 300 7f
da Richard Stubbing. ..Improving the Acquisition Process", „Congressional Record",
CXV, III. del, 1979. (Cypher, n. d. 19.)
32	Glej možne alternative v: E. Altvater. K. Hübner. M. Stanger. Le alternative di politica
economica nella ricerca dei sindicati europei, Problemi del socialismo 24 - 25. Rim
1982, posebno 30.
69
povečana proizvodnja potrošnih dobrin, bazična industrija pa je ostala nedo-
taknjena (po Alanu Greenspanu). Ponudba in povpraševanje morata biti urav-
noteženi. Toda, kaj pa povpraševanje? Nezaposlenost, združena z zmanjševa-
njem civilnih izdatkov, povzroča upad povpraševanja.
f)	Ali lahko monetarni posegi in spremembe na področju kroženja kapitala
omejijo ali celo rešijo probleme na področju proizvodnje? Gospodarstvo ZDA
uvaža dobrine in izvaža denar. Na dobro znani način se je ustvarila velikanska
vsota denarja, ki je povzročila tveganje svetovnih bank in monetarnih sistemov,
da propadejo in velikanske težave v velikem številu držav v razvoju (v Braziliji,
Mehiki. Argentini, Boliviji, Jugoslaviji), katerih dolgovi so začeli hitro narašča-
ti. Na drugi strani pa, kar je nujno upoštevati, so v takšni situaciji v Združenih
državah vojaški izdatki povzročili kot zelo nevarno posledico izredni visok pro-
računski primanjkljaj (ocenjen na 200 miljard dolarjev tako v 1. 1983. kakor
tudi 1.1984).
g)	Zgoraj smo že omenili nekatere države tretjega sveta in zdaj bomo podčrtali
pomen vključitve vprašanja odnosov Sever - Jug v analizo. Kakor kaže primer
f), oboroževalna tekma ali oboroževanje povzroča mnogo napetosti in drugih
težkih posledic za države v razvoju, toda istočasno določa svoje lastne meje
(najmanj meje ukrepov, ki se lahko uporabijo). Prav tako ne moremo spregle-
dati, da se nekatere od teh držav udeležujejo oboroževalne tekme. Takoj za
tem je treba reči. da je pomembno raziskati nove vrste, načine in kvalitete
subimperializma.
h)	Nazadnje, končajmo to naštevanje številnih elementov, ki jih je treba upo-
števati. z neposrednim vprašanjem: kdo izgublja in kdo dobiva, če predposta-
vimo splošno zmanjšanje vojaških izdatkov? Kakšne bodo posledice? Seveda
je zelo težko delati take ocene in napovedi in to ni nikoli hvaležna naloga.
Leontief in Duchin sta s pomočjo velikanskega input-output modela 33 sve-
tovnega gospodarstva lahko merila spremembe v svetovnem gospodarstvu, ki
izvirajo iz sprememb vojaških izdatkov. Njun zaključek je, da „so dejansko
vsa gospodarstva sposobna povečati celotni output in per capita porabo, ko
vedno bolj zmanjšujejo svoje vojaške izdatke".
To so nekateri elementi (kakor smo že omenili, jih je več - možnost prilago-
ditve vojnega v civilno gospodarstvo, komercialno pospeševanje jedrske ener-
gije za civilno uporabo, itn.), ki jih je treba pazljivo preučiti. Ce jih upošteva-
mo, se je ob dialektični metodi analize možno izogniti vsakemu deterministič-
nemu načinu razumevanja teh ključnih problemov, ki tako globoko zadevajo
delavsko gibanje, mirovno gibanje in vse napredne ljudi. Brez ambicije, da bi
podali globljo analizo (kar bomo poskušali storiti v naslednjem prispevku) je
bil naš namen le poudariti, zakaj morajo prihodnje in bolj intenzivne raziskave
v kritiki politične ekonomije vojaških izdatkov postati sestavni del razprav
znotraj mirovnega gibanja in o mirovnem gibanju.
5. Zaključek
Namen toga članka je bil zelo skromen: sodelovati v razpravi o mirovnih giba-
njih. Tako tu prispevek zaključujemo, raje kot pa da bi podali kakršnekoli im-
provizirane sklepe ali predloge. Sicer že obstaja več predlogov: začenši z Alvo
33 W. Leontief, F. Duchin, Military spending: facts and figures, worldwide implications
and future outlook, Oxfor University Press, Oxfor 1983. Uporabila sta svoje predhod-
no delo The Future of the World Economy kot analitično osnovo. Lahko bi govorili o
nezadostnosti input — output modelov, posebno o tehničnih koeficientih, toda na tem
mestu se ne moremo spuščati v tako razpravo.
70
Myrdal. ki zagovarja agromno brezatomsko področje v Evropi (od North Capea
do Sredozemskega morja, združujoč Kekkonenove in Rapackijeve načrte),
predlaga splošno zamrznitev jedrskega orožja in vztraja pri pomembnosti javne-
ga mnenja, ki je naklonjeno razoroževanju.34 Naj omenimo Magrijeve predloge
za unilateralno razorožitev in njegove argumente.35 Indijec Rajan nas spominja
na predloge prvega vrha neuvrščenih držav: ..Tako je prvi vrh neuvrščenih (Beo-
grad. 1961) razglasil, „daje razorožitev imperativ in tista najnujnejša potreba
človeštva" in da „radikalno rešitev problema lahko dosežemo le preko splo-
šne, popolne, dosledne in mednarodno nadzorovane razorožitve." 36 Strinjamo
se s Feherjem in Hellerjevo, ki trdita, da gibanja „bolj izražajo in kažejo potre-
be in želje, kakor pa jih razlagajo".37 Toda, če se začne razprava, se za korak
približamo razlagam. Berman ima prav, ko označuje razpravo v „Telosu"
57/83 kot ne dovolj elegantno38in mi lahko dodamo, ne dovolj kritično. La-
hko je nenavadno označevati razpravo za nekritično, če vemo. da v njej pogo-
sto sodelujejo ljudje, ki se štejejo (ali štejemo njihova dela mi) za del kritične
teorije in antidogmatskega marksizma. Toda, ponovno se moram strinjati z
Bermanom. ki kritizira kritiko v „Telosu", kjer lahko najdemo več pozivov za
podporo, afirmacijo, itn., kot pa kritične analize, ki naj bi dala več rezultatov.
In na koncu tega prispevka morda ni potrebno ponavljati Magrijevih besed v
zvezi s temami, ki smo jih obravnavali: „Naj bo jasno, da s tem, ko postavljam
določena vprašanja, nikakor ne želim pripisovati nejasnosti gibanju, kije danes
še v povojih."39
34	Alva Myrdal je to predlagala v novem, zadnjem poglavju (druga izdaja) svoje knjige. To
zadnje poglavje je posvečeno problemom jedrske razorožitve na „starem kontinentu".
35	Glej že citiran Magrijev članek.
36	M. S. Rajan, The non-aligned movement and disarmament: the seventh summit and
after. Disarmament (periodična revija Združenih narodov), poletje 1983, VI. zv., 2. št..
1.
37	F. Feher, A. Heller, The Antinomies of Peace, Telos 53, (jesen) 1 982, 5.
38	„Nov krog pogajanj o mirovnem gibanju v tej številki Telosa razkriva atmosfero, ki je
morda manj elegantna kakor tista na ženevskih bulevarjih. kjer se sprehaja „haute mon-
de" vojaške birokracije, ki se zadržano pomenkuje pod jedrskimi sončniki pred množi-
co, odrevenelo od strahu, dolgočasja in razburjenega pričakovanja svojega lastnega uni-
čenja." (A. R. Berman, The Peace Movement Debate: Provisional Conclusions. Telos
57.jesen 1983. 129.
39	Magri, n. d.. 19.
71
Predavanje
o zgodovini in aktualnosti ekologije
/ Cankarjev dom v Ljubljani 27. 9. 1984 /
Peter Kampmeier
Spoštovane dame in gospodje, preden preidem k sami temi svojega predavanja,
mi dovolite, da rečem, kako me zelo veseli, da vam danes lahko govorim. Zame
je bilo veliko presenečenje, ko sem pomladi letos dobil vabilo, da pridem v vašo
deželo in v to mesto, da govorim o situaciji našega okolja in o možnostih posa-
meznika, kako bi prispeval k njegovemu izboljšanju.
Preden se v to pobližje spustim, mi dovolite, da se predstavim: rodil sem se de-
cembra 1962 v Siegnu. mestu, ki ima danes sto tisoč prebivalcev. Moj oče je bil
delavec v majhni tovarni, mati gospodinja. Najpoprej sem od svojega šestega le-
ta obiskoval osnovno šolo. potem do preteklega leta gimnazijo, na kateri sem
opravil maturo.
Približno štiri leta se intenzivno ukvarjam z vprašanji onesnaževanja okolja in
njihovim razreševanjem. Na tem področju sem se specializiral za kemične ana-
lize voda vseh vrst. Tu vam želim na kratko opisati, kako je do tega prišlo: na
področju ob mojem rojstnem mestu so nad dva tisoč let kopali rudo in jo pre-
delovali. Zato so skopali \ zemljo neštevilne rove in jaške in poleg rude so pri-
šli na dan tudi čudoviti minerali.
Z desetimi leti sem pričel te minerale zbirati. S pomočjo nekega učbenika sem
postal pozoren na to, da jih je mogoče identificirati in opredeliti s kemičnimi
preiskavami. Tako se je v meni prebudil interes za kemične preiskave. Moji
učitelji in nek lekarnar so spodbujali ta interes in me podpirali, tako da so mi
prepuščali kemikalije ali enostavne aparature. Tako so se postopno povečale
moje sposobnosti in zmožnosti na področju kemijskih preiskav.
Pred približno petimi leti je potem nastal skromen, majhen laboratorij v nekem
predelanem kletnem prostoru v hiši mojih staršev.
73
Zaradi majhne nepazljivosti sem v istem času doživel udarec, ki meje vrgel na-
zaj: zamenjana kemikalija je povzročila eksplozijo, pri kateri sem izgubil tri in
pol prsta svoje leve roke.
Zaradi tega. in zaradi dejstva, da sem sicer lahko delal vsakršne zanimive ekspe-
rimente, ki pa niso imeli, razen mojega osebnega zadovoljstva, nobenega druge-
ga smotra, je stopila zame kemija prvič v ozadje.
To pa se je spremenilo, ko sem dobil novega učitelja biologije. Pri nekem pou-
ku v enajstem razredu (v Zvezni republiki Nemčiji je za dosego mature predpi-
sanih 13 šolskih let) smo se ukvarjali z. ogroženostjo in človeškim razdejanjem
narave.
To se k sreči ni dogajalo s podajanjem sive teorije, temveč na samem kraju do-
gajanja. torej zunaj v naravi, kjer smo spoznavali življenjsko skupnost rastlin,
živali in vplivov ljudi na te občutljive in fascinantne sisteme in smo jih razisko-
vali.
K najbolj mnogostranskim življenjskim prostorom spadajo vode vseh vrst. naj
gre za mlake, jezera, potok, reko ali morje, iz katerega konec koncev izvira
vse življenje na zemlji. Pri naših opazovanjih smo kmalu ugotovili, da so ti ži-
vljenjski prostori posebno ogroženi.
Ljudje so praviloma pozorni na njihovo bolezen ali uničevanje šele. ko plavajo
po vodi poginule ribe. ko se sušijo drevesa in rastlinje ob obali in ko prične
trohneti po dnu.
Snovi, ki to povzročijo, se ne da skoraj nikoli prepoznati zgolj z očesom, ker
so v vodi raztopljene. Tu je torej kemična preiskava edino, kar lahko da infor-
macijo o vzrokih pomora rib oziroma o zdravstvenem stanju kake vode, kajti
čisto tako kot pri človeku, ni neka voda bolna šele takrat, ko prične umirati.
Od tod, in zaradi spoznanja, daje brezpogojno treba nekaj storiti proti nara-
ščajočemu razdejanju okolja, je izviral moj interes za opravljanje kemičnih
preiskav vode.
Najpoprej pa vendarle zaradi svojih več kot skromnih sredstev nisem mogel
odkrivati in določevati majhnih substanc in strupov ter njihovih koncentracij.
Da bi si pridobil izkušnje, sem si izbral majhen potok v svojem domačem mestu
Siegen.
Ta potok je bil nekaj posebnega, ker so bile v njem še zelo redka živa bitja,
kot npr. potočni raki. Vendar je bilo njihovo preživetje v nevarnosti: v potok
so tekle povsem neočiščene odplake nekaj nad 5000 ljudi.
Tako se je število teh živali, pa tudi rib, stalno zniževalo. Kemične preiskave
npr. vsebnosti kisika so vodile k ugotovitvi, da seje ta tem bolj zniževala, koli-
kor več odplak je bilo speljanih v vodo. Ko pa količina kisika zdrsne pod dolo-
čeno stopnjo, vodne živali ne morejo več preživeti. Kot mera za količino od-
plak in njihovo škodljivost so bile izbrane v njih prisotne dušikove in fosforne
spojine, ker so te v posebno veliki meri krive za zmanjšanje količine kisika.
Slučajno je bil pozoren na moje delo neki novinar in v regionalnem časopisu
se je pojavil članek. Eho tega poročila v tisku je bil osupljiv: pokazalo seje,
da o tematiki onesnaženja vode do takrat niso javno razpravljali.
Odgovorni v politiki in upravi so izjavili, da bo v približno desetih letih organi-
zirana rešitev in niso pokazali nikakršnega interesa, da bi se zadevi še naprej
posvečali. Januarja 1983 pa sem potem predložil rezultate svoje preiskave kot
delo za natečaj ,,Znanost mladini". Rezultat udeležbe na tem natečaju je bil
74
najpoprej posebna nagrada pristojnega ministra za kmetijstvo. Ta pa je potem
tudi naložil pristojnim regionalnim oblastem v Siegnu, da takoj poskrbijo za to,
da ne bodo tekle v potok nobene odplake.
To se je medtem že zgodilo, voda in v njej živeče živali in rastline so zavarovane.
Povedal sem že, da sem imel na razpolago zelo skromna tehnična sredstva za
svoje raziskave. Da bi lahko določil več škodljivih in strupenih snovi, bi potre-
boval merilne aparate, ki bi jih nikoli ne mogel plačati. Tako sem pisal mnogim
proizvajalcem teh aparatov in jih prosil, da mi dajo na razpolago stare ali malo
poškodovane instrumente.
Pri tem mi je zelo pomagala udeležba in podeljena nagrada na natečaju ,.Zna-
nost mladim", ker sem lahko pokazal, da na tem področju dejansko delam in
imam določene izkušnje.
Dejansko je bilo več firm pripravljenih, da mi prepustijo, deloma na posojo,
deloma za vselej, aparature, ki sem jih potreboval.
V tej zvezi bi rad kratko povedal nekaj o posebnostih kemičnih preiskav vode:
škodljive snovi so prisotne v vodi praviloma le kot sledi. Običajno so prisotne
razredčene v razmerju ena proti milijon ali več, vendar celo v teh količinah de-
loma predstavljajo smrtno nevarnost.
Odkrivanje in količinsko določanje škodljivih snovi v teh majhnih količinah
zato predpostavlja obsežne, in zato drage, raziskovalne metode.
Ker so se moje delovne zmožnosti izboljšale, sem opravljal potem vedno več
raziskav, kadar sem le slišal za onesnaženja vode. pogosto pa so bile moje ugo-
tovitve objavljene v časnikih.
Tako se je zgodilo, da me je pomladi prejšnje leto delavec neke velike tovarne
ivernih plošč opozoril na to, da to podjetje spušča v reko jedke in strupene
preostanke kemikalij.
Moje raziskave so potrdile to informacijo in obvestil sem pristojne oblasti, ker
je bilo to spuščanje v nasprotju z zakonom.
Vodja podjetja paje izjavil, da bo treba, če bodo oblasti zahtevale, da odpad-
kov ne smejo več spuščati v vodo, podjetje zapreti in delavci bodo brezposelni.
Tako se najprej ni zgodilo nič. Zato sem se ponovno obrnil na časopis, spet je
bilo objavljeno poročilo, vendar z neprijetnimi posledicami: odvetnik tovarne
ivernih plošč me je tožil pred sodiščem in zahteval odškodnino v višini pol mi-
lijona DM, ker da so moji raziskovalni rezultati neresnični in ker da imam na-
men škodovati podjetju.
Tako je prišlo do skupno treh sodnih obravnav, vse do drugega najvišjega so-
dišča Zvezne republike Nemčije. Ob teh sodnih obravnavah je tožeča stranka
vedno znova poizkušala spraviti moje preiskave na slab glas.
Najprej so spodbijali pravilnost uporabljenih raziskovalnih postopkov, potem
način odvzema vzorcev, in končno so vodilni delavci tovarne sploh spodbijali
uporabo substanc, ki sem jih odkril.
Tako se je tožeča stran vedno bolj zapletala v protislovja in končno so sodniki
odločili, da je bila moja objava o ilegalnem odvajanju odplak, ki gaje opravlja-
la firma, povsem upravičena, da ima poleg tega javnost pravico, da izve, s ka-
kšnimi snovmi je okolje zastrupljeno. Tožba je bila tako na najvišji instanci za-
vrnjena, meni ni bilo treba plačati nikakršnega nadomestila škode.
75
O tem sodnem postopku proti meni je pisalo tudi časopisje zunaj mojega kra-
ja. Tako se je zgodilo, da so bile pri obravnavah in pri razglasitvi sodbe prisotne
ekipe večih zahodnonemških televizijskih družb, radijski in časopisni poročr-
valci.
Na podlagi nekega poročila, ki je rezultiralo od tod. in ga prebirajo tudi tukaj
pri vas. sem bil povabljen, da vam govorim.
Ravno v zvezi z omenjenimi sodnimi obravnavami je postalo jasno, da imajo
možnost le zanesljivo opravljene in po pravilih današnjega stanja tehnike izva-
jane kemične preiskave, koje treba nastopiti proti izvedencem, ki jih naroča-
jo onesnaževalci. Razpolagati je treba tudi z ustrezno tehnično opremo. V tem
primeru sem mogel to dokazati s pričami, strokovnjaki in izvedenci, tako da
sem se še enkrat izvlekel ..s celo kožo".
Vendar pa se je ob tem razkrila neka temeljna pomanjkljivost našega sedanje-
ga sistema: ne zadostuje, da s konkretnimi opozorili na škodljivost kakšne
substance siliš k spremembi, konec koncev je treba izvesti dokaz, in sicer mora
to storiti tisti, ki bi želel ohraniti življenje, ne tisti, ki ga ogroža.
Dame in gospodje, na tem mestu želim kratko navesti nekaj raziskovalnih
objektov v zvezi z onesnaževanjem voda. preden sklenem svojo življenjsko
zgodbo in preidem k izvajanju o temeljnih vprašanjih varstva okolja: poleg do
sedaj imenovanih povzročiteljev onesnaževanja voda. nezadovoljivo očiščenih
gospodinjskih odplak in industrijskih odplak, obstoji še ena vrsta nevarnih od-
plak: odlagališča odpadkov so po pravilu zelo velika, tako da se v njih zbira ve-
liko deževnice in sprejema škodljive snovi, ki potem pronicajo v podtalnico ali
se širijo z nadzemeljskimi vodotoki.
Žal je tako. da relativno nedolžni odpadki na kaki deponiji deloma razpadejo
v zelo strupene spojine, kijih potem spere in nosi naprej.
Tudi tako zelo pomembno kmetijstvo prispeva k zastrupljanju voda: če je raz-
treseno preveč gnojil ali gnojnice na polja, se poveča količina dušikovih in fo-
sfornih spojin v tekoči in pitni vodi: to je že vodilo do tega, da so umrli dojen-
čki. ker njihovo občutljivo telo teh nenaravnih snovi v pitni vodi ne prenese.
Da ne omenjam neštevilnih snovi, ki bi naj varovale rastline pred „škodljivci":
tu gre za umetne substance, ki jih v naravi sicer ni. in ki se zato tudi čisto dru-
gače obnašajo kot naravne substance.
Večinoma niso razgradljive in ne motijo le snovne menjave enostavnih živih bi-
tij. temveč imajo tudi sposobnost, da se v hranilni verigi nakopičijo in tako pri
zadnjem uporabniku, se pravi človeku, mnogo močneje delujejo, kot so kemiki,
ki so prvotno te substance odkrili, sploh pričakovali.
Dandanašnji proizvajajo približno pol milijona kemičnih snovi v velikem obse-
gu. Konec koncev dospejo vsa, po kakršni koli poti že. v naravo.
Ker pa te snovi predstavljajo skoraj izključno naravi tuje substance, ne more
nihče povedati, kako učinkujejo, še mnogo manj pa kako več snovi učinkuje
skupaj. Na tej točki je očitno groteskno protislovje: zdrav razum, slutnja, ki
nam omogoča preživetje, nam pravi, da smo, v kolikor dolgo nevarnosti kakega
predmeta, kake situacije ali kakšne kemične substance ne poznamo natančno,
kolikor mogoče previdni pri ravnanju z njo. Čisto drugače v ravnanju z „mo-
derno" kemijo: dokler ni dokazano, daje karkoli škodljivo ali nevarno, ga po-
ljubno uporabljamo.
76
To je vsaj izkušnja, ki sem si jo ustvaril v zahodni Nemčiji. Ne vem, koliko ra-
vnokar povedano zadeva vašo deželo, povem pa vendar, da opozorim vas in va-
še rojake.
Kar sem povedal do sedaj, temelji na mojih osebnih izkušnjah v zadnjih letih.
Mislim, da je mogoče iz teh izkušenj izvesti nekatera temeljna sklepanja, ki
jih želim tukaj navesti: vsa naša zgodovina je pokazala, da tako naša kultura
kot tudi naš družbeni red rezultirata iz zgodovine naših prednikov. Sem gotovo
tudi spada ,.naravno" ravnanje z naravo
Samoumevno je bilo, da je bilo naraščaju privzgojeno ravnanje s svojim oko-
ljem znotraj obstoječe življenjske skupnosti. Tako so bile skozi stoletja naprej
razvite modrosti o pridelovanju krme, sadežev in zelenjave in te so bile posredo-
vane naprej.
Te gospodarske oblike so bile v glavnem v skladu z naravo. Šele kakih sto let
napreduje industrializacija.
Ta je zamenjala stare življenjske modrosti z umetnimi strukturami. Ena od po-
sledic te industrializacije je prav tako razcepitev svetovnega prebivalstva v razli-
čne bloke oblasti. Nadaljnja je, da je dobiček posameznika cenjen više od bla-
gra vseh.
Težka industrija, rudniki, metalurški obrati in jeklarne so producirale več in
več. Tudi proizvodnja tekstila je doživela revolucijo, ki pa je tudi prvič razkri-
la temne strani napredujoče industrializacije: v Sleziji so se dvignili tkalci v
upor, ki je bil krvavo zatrt. Vzrok zanj je bil v tem, ker so moderni tkalni stroji
producirali hitreje in ceneje kot tkalci. S tem so izgubili svoje delo in s tem mo-
žnost, da bi prehranili svoje družine. Tretja, prav tako divje napredujoča indu-
strijska veja. je bila kemija. Od približno sredine prejšnjega stoletja so se kemiki
naučili proizvajati snovi, ki v naravi ne obstojijo ali naravne substance v umet-
nih napravah. Kot primera veljata dinamit ali amoniak.
Sicer so upori in družbene revolucije zaradi kemije izostali, ker ta industrijska
veja ni odpravila nobenega starega rokodelskega poklica. Vendar paje vpliv ke-
mije na zgodovinski razvoj zadnjih sto let odločilnega pomena za današnjo poli-
tično situacijo na celotni zemlji.
Dinamit sicer neogibno uporabljajo v rudarstvu ali velikih gradbenih podjetjih.
Po drugi strani pa je bil uporabljen kot strahovito orožje v obeh svetovnih voj-
nah in v mnogih drugih vojnah, mnogi milijoni ljudi so zaradi njega izgubili ži-
vljenje.
Tudi amoniak je lahko uporabljen v čisto različne namene: za proizvodnjo
umetnih gnojil ali za proizvodnjo soliterne kisline za proizvodnjo eksploziv.
Naštevanje oblik smrtonosne uporabe kemije in kemikov je mogoče še nada-
ljevati, če samo pomislimo na sintezo in uporabo kemičnih bojnih snovi in
strupov. Vendar se sprenevedanje, vprašljiva dvojna morala kemije, kemikov in
tistih, ki stojijo za njimi, ne omejuje na to očitno ogrožanje in uničevanje člo-
veških življenj.
Zadnjih štirideset let je vedno bolj jasno, da tudi substance in kemikalije, ki bi
naj služile izključno blagorju ljudi, predstavljajo riziko zanj in naravo, ki ga ni
mogoče spregledati. Na mnogih področjih z intenzivnim kmetijstvom je podtal-
nica in pitna voda okužena z umetnimi gnojili, in znani so že tudi smrtni prime-
ri zaradi takšne pitne vode. Poleg tega pa je umetno gnojilo tudi onesnaženo s
težkimi kovinami, svincem, cinkom in kadmijem. Tudi te prihajajo preko ra-
stlin do človeka. Te snovi prizadenejo predvsem funkcije jeter in ledvic.
77
Snovi, ki so najprej omogočile proizvodnjo žit v velikem obsegu, sredstva za
zaščito rastlin in sredstva za uničevanje škodljivcev, so prišla ob svoj dober
glas. znani postajajo vedno novi škodljivi učinki.
Kot prvo je bilo leta 1970 prepovedano največ uporabljano sredstvo DDT, ker
je prek svojih ostankov v rastlinah, na katerih je bilo uporabljeno, dospevalo
v človeško telo in se je v njem kopičilo. To je bil vzrok za težke poškodbe živ-
čnega sistema kakor tudi deformacije pri dojenčkih.
Tudi pri produkciji večine drugih snovi nastajajo zelo strupeni odpadki, neka-
teri so šest tisoč krat bolj strupeni kot cianovodik. Količina do sedaj proizve-
denih odpadkov je dovolj velika, da ogroža celotno človeštvo: dokazane so bile
poškodbe živcev, neozdravljivi tvori, dedne poškodbe in deformiranost novoro-
jenčkov.
Prišli smo do točke, koje ogroženost in razdejanje narave prisotno skoraj pov-
sod: marsikje služijo potoki in reke za brezplačno odstranjevanje odpadkov.
Naj gre za nafto, odplake kemičnih tovarn ali neočiščene odplake vasi in mest,
vedno več voda se spreminja v smrdeče kloake.
Pri tem bi ljudje morali pravzaprav uvideti, da to spuščanje odplak ne pomeni,
da so bile brez nevarnosti odstranjene, tamveč samo, da so bile transportirane
na drugo mesto: v morja.
Tako sta severno in baltiško morje, toda tudi Sredozemlje, že opazno prizade-
ti. Le le da umazanija in nafta odvračata na plažah turiste od kopanja.
Ugotovljeno je bilo znatno naraščanje mnogih škodljivih snovi v ribah. S tem
je spet v nevarnosti eksistenčna in prehrambena osnova mnogih ljudi.
Do prvih katastrof s kemičnimi odplakami je prišlo v petdesetih letih na Japon-
skem Več tisoč ribičev in njihovih družin je bilo žrtev najtežjih zastrupitev z
ribami in školjkami, zastrupljenimi z živim srebrom in kadmijem.
Žrtve so vse do svoje smrti neozdravljivo bolane. kosti počasi razpadajo, pride
do bolezni živcev.
Pokazalo se je torej, da so bili zaradi površnega ravnanja z okoljem prizadeti
ne povzročitelji, temveč nekrivi, ki so živeli daleč vstran.
Pravica do nedotakljivosti telesa je zajamčena skoraj v vsaki ustavi držav tega
sveta. Ta pravica pa se ne sme omejiti na varstvo pred brutalnostjo ali na varo-
vanje miru.
Varstvo nedotakljivosti mora vključevati tudi varstvo okolja, da bodo pripe-
tljaji, kot smo jih opisali, pripadali preteklosti.
Zato je najpoprej naloga voljenih predstavnikov ljudstva, da pripravijo vlade
do sprejetja učinkovitih zakonov za varstvo okolja.
To se lahko npr. zgodi tako, da občani v stranki obravnavajo in sprejmejo
ustrezne ukrepe. Poleg tega morajo biti znanstveno raziskani učinki vseh snovi,
ki prihajajo v okolje. Pri teh raziskavah ne smejo biti registrirani le učinki v
krajših obdobjih, ampak mora biti ugotovljeno, da se ne pojavijo kakšne zapo-
znele škode. Poleg tega mora biti preverjeno, če je na novo razvita substanca
sploh koristna, kajti vsaka snov. ki pride v okolje, povečuje nevarnost tako
imenovanih sinergetičnih učinkov. To pomeni, da so lahko učinki, če pride
do skupnega učinkovanja večih kemikalij, izredno povečajo in povzročijo či-
sto nove, pogosto nepredvidljive reakcije.
78
Končno mora biti nujno spremenjeno danes uobičajeno načelo določanja do-
voljenih največjih količin. Do sedaj je veljala kakšna snov tako dolgo za nene-
varno, dokler niso bili jasno dokazani škodljivi učinki, pogosto pri ljudeh. Kaj
v tej zvezi pomeni „jasno", določa kemična industrija pogosto zelo samovolj-
no, pogosto traja leta, preden učinkoviti predpisi varujejo pred kakim vprašlji-
vim kemičnim produktom.
Tu je treba pričeti misliti drugače, tako da se sme kakšna snov uporabljati
šele potem, ko je bilo ugotovljeno, da so ta snov in nastali odpadki v vsakih
okoliščinah neškodljivi, tako kot se električar z rokami ne dotakne kabla, do-
kler se ni prepričal o tem, daje tok izključen.
Iz vsega tega sledi, da mora varstvo okolja v naravoslovnem izobraževanju nuj-
no spadati k učni vsebini. Končno sije treba prizadevati, s sredstvi naravoslov-
ja, posebno kemije, da so preprečeni oz. odstranjeni akti posiljevanja narave.
To je mogoče le s temeljitim izobraževanjem in sodelovanjem mnogih strokov-
njakov. tudi mednarodnim sodelovanjem. Da bi prišli do spoznanj o ogroženo-
sti, so potrebni dragi laboratoriji, ki morajo biti opremljeni z najmodernejšimi
aparaturami, kajti konec koncev šepa vedenje na tem področju za več kot sto
let za kemično industrijo.
Vendar želim na tem mestu še enkrat povedati, da nimam namena širiti neje-
volje proti vsemu, kar je povezano s kemijo. Zame je upravičena le zahteva, da
so odgovorni odgovorni ne le za svoje trenutno delo, temveč tudi za njegove re-
zultate in učinke. K temu tudi spada, da spoznanj ne uporabijo, če škodujejo
ljudem.
Če naj naravoslovje in tehnika služita ljudem oz. družbi, mora biti samoumev-
no, da mora trenutni profit odstopiti mesto interesom vseh. Vzgoja za takšno
odgovornost bi se morala začeti že zgodaj, v šoli, tako da bi postalo varstvo
okolja, drugače kot danes, nekaj samo ob sebi umevnega.
Če nismo sposobni hitro začeti misliti drugače, se utegne uresničiti stara napo-
ved prvotnih indijanskih prebivalcev Amerike:
„Šele ko bo
izkrčeno zadnje drevo,
zastrupljena zadnja reka,
ujeta zadnja riba,
boste ugotovili,
da se denarja ne da jesti!"
Upamo lahko, da nam ta izkušnja ostane prihranjena. Še je čas za ukrepanje,
toda skrajni čas.
Svoja izvajanja želim skleniti z iskrenim upanjem in željo, da se vsi ljudje nava-
dijo živeti skupaj v miru in v zdravem in raznovrstnem okolju svobodno.
Prisrčno se zahvaljujem za vašo pozornost.
Prevedel Leo Šešerko
79
Računalništvo
in leposlovje
Kevin McKean
Ustvarjati poezijo z računalnikom je, kot bi z vilicami jedli en meter dolge špa-
gete. Da se, vendar težko.
Računalniški pesnik Louis Milic
Ubogi računalniški poet zasluži sočutje, saj, medtem koje računalnik doživel
zavidljiv sprejem med umetniki in glasbeniki, ostaja neobičajno orodje v rokah
ustvarjalnih piscev - razen kot morda besedni procesor. Res je, računalnik se
da uporabiti za razna druga literarna opravila: za pripravo stvarnih kazal, za
kvantitativni študij pisateljevega stila in za razreševanje vprašanja avtorstva.
Se vedno pa pisatelji in pesniki na svoje ..računalniške" kolege gledajo z meša-
nico strahu, posmeha in nasprotovanja. Celo računalniški znanstveniki vidijo to
početje že v naprej obsojeno na neuspeh. Nenaklonjena reakcija delno izvira iz
splošne kakovosti računalniško ustvarjene poezije in proze. Odkrito rečeno je
grozna, kar njeni ustvarjalci - programerji tudi sami priznavajo. Kljub temu ne
kaže, da bo računalniško leposlovje izumrlo. Lotili so se že prav vsake literarne
zvrsti od kriminalk do srednjeveških kitajskih verzov, od pravljice do opernega
libreta. Objavili so celo nekaj znanstvenofantastičnih zgodb, ki jih je napisal ra-
čunalnik.
Računalniški avtorji trdijo, da nimajo namena ustvarjati visoke literature, tem-
več predvsem raziskovati delovanje človeške duševnosti.
Ustvariti poskušajo model človekove ustvarjalnosti. Kot pravi raziskovalka Na-
talie Dehn: „Skušam izdelati model delovanja človeške ustvarjalnosti. Če je
moj model pravilen, si bo znal program izmisliti zanimive zgodbe." V tem po-
gledu so lahko pri razglabljanju o delovanju razuma maloštevilna dela računal-
niške literature zelo zgovorna.
81
Proza postane poezija
Za nastanek računalniške poezije nam lahko velja slučajno odkritje L. Milica
in drugih zgodnjih raziskovalcev na področju računalniško ustvarjene proze.
Milic, profesor na državni univerzi v Clevelandu, je sprogramiral generiranje
enostavnih stavkov kot „srajca misli s psom", „hiša je sedla k sliki" in podobno
po principu vstavljanja slučajno izbranih besed v stavčno ogrodje. Na svoje pre-
senečenje je odkril, da tako dobljeni nesmisli spominjajo na poezijo. Vzrok je
videl v tem, daje mnogo ljudi nevajenih na poezijo, ki nima prave vsebine.
Primerjava
Primerjajmo naslednja pesniška izvlečka:
1 ) Kajti ptica radosti žvižga
za vročimi žlicami
naj morda slepi konj poje slajše?
2) Čemu je položila štiri piščali
poleg segretih preprog?
Prvi je iz pesmi „Kajti ptica radosti žvižga" Dylana Thomasa, drugega paje na-
pisal računalnik. Res da so Thomasovi verzi bolj melodični in bolj strašljivi, to-
da brez poznavanja konteksta, iz katerega so vzeti, se zdijo prav tako nesmisel-
ni. kot računalnikovo nenavadno vprašanje.
Milic je na svojih študentih testiral teorijo, da so ljudje navajeni na poezijo brez
smisla. Izbral je nekaj Thomasovih pesmi in jih računalniško predelal. Študentje
niso vedno zadeli prav, katere pesmi so izvirne in katere predelane. Kasneje je
napisal program z ambicioznim imenom Erato, imenom muze lirične poezije.
Ta je uporabljal izdelan algoritem, ki je pomešal in na novo zložil besede prvih
nekaj verzov iz desetih znamenitih pesmi. Kdor pozna pesem Gerarda Manleya
Hopkinsa, ki se začne z verzom „Margareta ali žaluješ", jo bo prepoznal v enem
od uspešnejših poskusov tega programa:
Margareta, se žalostiš
nad viharno zmešnjavo plime.
Pomahaj mi v miru noči.
Ljubosumje ni vse: ni niti osvežitev
niti voda.
Vrni se k meni v predahu
sence,
draga, ker moj duh lahko odzvanja
nad zgodnjim pluskanjem
potoka.
Margareta, se žalostiš?
Po Milicevem prepričanju nas ukvarjanje z računalniškim pesnjenjem nauči ne-
kaj o poeziji na splošno in hkrati poglobi naše spoštovanje do pesnikov. Raču-
nalnikova ustvarjalna moč, ki izhaja iz slučajnosti, lahko ustvarja kombinacije,
ki jih človeški duh zavrne kot nesmiselne ali zato, ker žalijo njegov občutek
za red, vendar pa meni, daje slučajno izbiranje besed zelo dober način vpeljave
ali spodbujanja pesniškega procesa.
Čeprav bi lahko ob Milicevih eksperimentih kakega univerzitetnega dostojan-
stevnika tlačila mora, pa ti niso prvi v zgodovini pisateljevanja. Že Jonathan
Swift je v Gulliverjevih potovanjih opisal napravo, ki je tudi najbolj nevedni
82
osebi omogočala pisanje knjig s področja filozofije, poezije, prava, politike
in teologije, ne da bi zato potrebovala troho genijalnosti ali študija. V novej-
šem času so dadaisti v dvajsetih in beatniki v petdesetih letih eksperimentirali
s sestavljanjem pesmi, tako da so zlagali besede, slučajno izbrane in izrezane iz
časopisov in drugih tiskovin. Računalnik pa je pri tem precej učinkovitejši. Ta
učinkovitost nas opozarja na eno največjih vprašanj v zvezi z računalniško po-
ezijo. namreč tako poezijo je mogoče na hitro ustvariti v velikih količinah. To
spominja na čarovnikovega vajenca, kije ukazal metli, naj prinese vodo, nato
pa se je skoraj utopil v poplavi. Znana je zgodba o nekem pesniku, kije sestavil
program, ki je pisal laiku poezijo in jo izpisoval na ekran. Vsak nov verz se je
pojavil na dnu ekrana, potoval počasi proti vrhu, nato pa izginil za vedno. V
kratkem sta pesnik in njegov računalnik postala najbolj plodna pesniška sode-
lavca vseh časov. Nihče ni imel občutka izgube, koje haiku izginil verz z ekra-
na, kajti naslednji hip se je že pojavil nov.
Seme upora
Medtem ko Erato in generator poezije haiku dopuščata računalniku le slučaj-
no izbiranje v seznamu besed, pa nekateri znanstveniki poskušajo temu posve-
titi kar največ odgovornosti. Eden teh je tudi Sheldon Klein, lingvist in profe-
sor z Univerze v Wiscensinu. V zgodnjih sedemdesetih letih je Klein s sodelova-
njem svojih študentov izumil program za pisanje pravljic. Vsaka je vsebovala
približno 2100 besed, računalnik paje zanjo porabil devetnajst sekund. Kmalu
za tem je skupina obelodanila program za pisanje ruskih pravljic.
Pred kratkim pa je Klein s svojimi sodelavci sestavil program za pisanje oper,
le-ta je podobno kot prva dva, sestavljen iz dveh delov. Prvi, simulator, generira
zasnovo zgodbe v simboličnem jeziku, ki so si ga izmislili avtorji, drugi, prevaja-
lec, pa simboličen zapis prevede v besede, glasbo, prizore in dogajanje (glasbo
generira računalnik Apple, simbolični jezik je zasnovan na VCSD Pascalu in se
imenuje bar-bar). Da bi si olajšali prikazovanje opere na video ekranu, so za
predlogo vzeli opero Flatland, avtorja Edvina Abbeta iz prejšnjega stoletja, ki se
dogaja v dvodimenzionalnem svetu. Nadeli so ji naslov „Upor v Flatlandu".
Vzorec iz te opere so prikazali tudi na 5. mednarodni konferenci o računalni-
štvu in humanističnih vedah lani v Michiganu. Klein priznava, da ni preveč nav-
dušen nad prikazovanjem te opere. Kljub temu, daje glasba čudovita,je dogaja-
nje prav neizrazito. Vzrok za to je najti v simulatorju dogajanja, ki prikazuje gi-
banje. kot če bi se le-to odigravalo v pravilnih, naravnih razmerjih, ne pa skrče-
no na oder. V trenutni verziji skoraj edino dogajanje predstavlja počasno premi-
kanje majhnih trikotnikov in poligonov od ene do druge hiše. Le ob njihovem
srečevanju lahko pričakujemo kakšno akcijo. V prečiščeni verziji te opere, ki
je v pripravi, nameravajo izločiti dolgočasne prizore.
Kleinovi zgodnji programi torej dopuščajo računalniku, da sam razvije zaplet
zgodbe, vendar pa se le površno zanimajo za motivacije posameznih oseb v igri.
Eden tistih, ki se je odločil, da bo odpravil to pomanjkljivost, je bil Jim Mee-
han, raziskovalec s področja umetne inteligence.
Pravljice pripovedovalca zgodb
Meehanov program iz 1976. imenovan Pripovedovalec zgodb, je svoje pravljice
oblikoval po ohlapnem modelu Ezopovih basni. Osebe z imeni kot medved Ja-
nez, čebela Špela in ptič Igor živijo v preprostem svetu rek. polj, dreves in vo-
tlin. Človek - avtor zgodbe sproži zaplet zgodbe s tem. da v eni od oseb vzbudi
83
motiv, kot npr. lakoto, žejo, zaspanost ali spolno poželenje (manj se v Pripove-
dovalcu zgodb uporablja ..pohajkovanje"), nato pa se osebe gibljejo in ravnajo
ena z drugo tako, da zadovoljijo svoje cilje. To dogajanje poteka v simbolični
obliki, hkrati pa prevajalnik v naravni jezik poroča o dogajanju v „zunanji
svet". Poglejmo si primer takega neobdelanega poročila:
Nekoč, pred davnimi časi, je čebela Špela živela blizu zaplate zemlje. Na je-
senu je bilo gnezdo. Ptica Vilma je vedela, daje voda v reki. Špela je vedela,
da je voda v reki. Nekega dne je bila Vilma zelo žejna. Vilma je želela priti v
bližino kake vode. Vilma je zletela čez travnik, skozi dolino do reke. Vilma
seje napila vode. Vilma ni bila več žejna.
V nadaljevanju te zgodbe čebela Špela pade v reko, Vilma pa jo reši. Padec
je vstavil človeški avtor, do rešitve pa je prišlo zato, ker imajo vse osebe vgra-
jen motiv reševanja tistih, ki so v smrtni nevarnosti.
Pripovedovalec zgodb zasleduje socialne odnose med osebami, za vsako od
njih pa napravi seznam ciljev, kijih prečrtuje, ko so izpolnjeni. Vendar pa ta
program rad napravi neumno napako. V neki zgodbi je npr. sraki po nepazlji-
vosti padel na tla kos sira. Nato je zabredla v neskončno pregovarjanje sama
s seboj, da bi dobila sir nazaj. Program v svoji predstavi oseb ni ločil med Sra-
ka in „ona", čeprav je šlo za eno in isto osebo.
Pripovedovalec zgodb ustvarja povesti, ki s svojo naravno preproščino spomi-
njajo na ljudske pripovedke. Avtor programa meni, daje glavna pomanjkljivost
Pripovedovalca zgodb v tem, da zgodbe nimajo prave vsebine, daje dogajanje
brez vodilnega motiva. Čeprav je obnašanje oseb v zgodbi lahko popolnoma
racionalno, pa vendarle ne ustvarja zgodbe in zato ni zanimivo. Zato Meehan
dvomi, da bodo napori, da bi iznašli „gramatiko zgodb", to je, zbirko pravil,
kako generirati dobro leposlovje, kdajkoli obrodili sadove, čeprav se nalogi po-
sveča veliko ljudi.
Avtorjeva volja
Po istem principu kot Pripovedovalec zgodb deluje program avtorice Nathalie
Dehn, raziskovalke s področje umetne inteligence, le da je precej drznejši in
dosti bolj upošteva avtorjeve želje pri oblikovanju zgodbe. Njen program, poi-
menovan Avtor, prične s splošno idejo o zgodbi, kasneje pa se osredotoči na
račun boljših, ali pa se spomni že prej uporabljenih in se povrne k njim med
samim potekom kreiranja zgodbe. (Slednje omogoča spominski model, ki gaje
razvil Roger Schlank). V tem nas program spominja na človeškega ustvarjalca,
ki se spominja ljudi, situacij in dogodkov iz svojega življenja ali iz svojih pred-
hodnih del in jih vgradi v zgodbo.
S programi kot je Avtor, je raziskovanje računalniško ustvarjene literature na-
pravilo velik korak naprej od slučajno generirane poezije iz šestdesetih in zgod-
njih sedemdesetih let, saj se ti programi odlikujejo z „razumevanjem" zgodbe.
Med zgodnejšimi, „jecljajočimi" programi, kot jih imenuje Dehnova, je nekaj
znamenitih, npr. popularna Eliza in Doktor, program, ki oponaša psihiatrov po-
govor z bolnikom.
Metodo, po kateri deluje Avtor, bo Dehnova uporabila v koristnem programu,
ki ga namerava sestaviti v pomoč odraslim, ki slabo berejo. Program naj bi krei-
ral zgodbo, „bralec" pa bo moral v odločilnih trenutkih dogajanja poseči v
zgodbo s svojimi navodili. Le-ta pa naj bi odkrila, kako dobro je bralec zgodbo
84
sploh razumel. Program bo vseboval podobne elemente, kot nekatere pustolov-
ske računalniške igre, v katerih uporabnik nastopa kot glavna oseba, ali kot
Jruge, v katerih se uporabnik sprehaja skozi razvejan labirint namišljenih mo-
žnosti.
Kam vodi vse to?
Dandanes je računalniško generiranje leposlovja omejeno delno zaradi težav
pri prevajanju v naravni jezik, še bolj pa zaradi osnovnega problema, kako dati
računalniku zmožnost, da iznajde nekaj zanimivega. Dosedanje rezultate pred-
stavljajo precej nezreli literarni izdelki, ki pa dajo slutiti precej vznemirljive re-
či: pesmi, ki se pišejo in popravljajo same, romani, v katerih je nastopajoča ose-
ba bralec, ali kar avtor itd. Vse to verjetno ne bo zadovoljilo današnjih kritičnih
meril, vendar pa naznanja zanimivo in živahno prihodnost. In kot pravi računal-
niški poet Milic: .,Tisti, ki se posmehujejo računalniški poeziji, so kratkovidni.
To je nekako tako, kot so se ljudje v Gutenbergovih časih pritoževali, da božja
beseda ni bila namenjena strojnemu tiskanju."
Prevod: Nataša Lobergar
IÍYTE, št. 7 (Computers, Fiction, and Poetry by Kevin McKean)
85
p
Prisiljene v bolezen
/ Ženske in medicina v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju /
Barbara Ehrenreich, Deidre English
Ne bomo trdili, kot bi mogoče ob nazivu rubrike kdo utegnil pomisliti, da
nekaj takega kot žensko vprašanje obstaja, niti ne bomo poskušali prepriče-
vati, da obstoj česa takega sploh ni možen; vnaprej se odpovedujemo vsakršni
polemiki o tem. Vse, kar želimo narediti, je - brez trkanja in podobnih vljud-
nostnih prijemov - odškrniti vrata zgodovini (in postaviti nogo mednje, da jih
ne bi kdo spet poskusil zapreti): dovolili si bomo pristranski pogled, ki naj
razkrije kaj od pozabljenega, spregledanega, zamolčanega.
Za začetek torej Raziskava ideologije bolezni kot instrumenta zatiranja ženske
v 19. in 20. stoletju. Primer ZDA, v današnji številki prvi in v naslednji drugi
del.
Zakaj za začetek bolezen?
Zdi se, da je položaj ženske v družbi v nekakšni povezavi z njeno tako imenova-
no ,,naravno" tj. reproduktivno funkcijo; da je njeno mesto v verigi reproduci-
ranja stvari nekako povezano z njeno možnostjo in nalogo, da reproducira ljudi,
človeško vrsto. Še več, zdi se celo, da je ravno ta njena možnost tista, ki ji po-
deljuje privilegij ,,naravnosti" znotraj družbenosti. Ve se, kakšni so atributi te
„naravnosti": čustvenost, instiktivnost, pasivnost, materinskost, požrtvovalnost
itd. itd. A tokrat ne bomo poskušali dokazovati, da te takoimenovane ,,ženske "
lastnosti niso večna narava ženske, pogojena bojda z njeno fiziološko konstitu-
cijo, ali da se je ta ,,večna narava" razvila skupaj s to družbo. Tokrat nas zani-
ma, kakšen položaj je na začetkih svojega razvoja odkazala ženski moderna me-
dicina; kakšni so bili torej nastavki procesa, kije iz takoimenovane naravne funk-
cije ženske, rojevanja, naredil bolezen, ki ji - kakor vsaki bolezni - pritiče
zdravljenje. Da v tem primeru predstavlja zdravljenje minimalno zdravniško o-
skrbo (in tej minimalnosti ustrezne posledice, če omenimo samo razna epide-
87
mična vnetja, ki razsajajo po porodnišnicah), predvsem pa uvedbo industrijskih
metod, ki omogočajo totalno kontrolo nad „naravnim " procesom rojevanja
in kažejo enega od obrazov postvarelih odnosov med ljudmi - ta pomisel naj
bo popotnica rubriki, ki jo uvajamo v Časopis z današnjim prevodom.
Metoda Cevc
Zgodovinsko ozadje
Ženske niso „razred"; niso vse enako zatirane; ne doživljajo seksizma vse na
enak način. V času med 1865 in 1920 so bile razredne razlike med ameriškimi
ženskami še posebno velike: življenjski stil, običaji in pričakovanja žensk višje-
ga sloja so imeli malo opraviti s tistimi med delavkami. To je bil čas skokovite
industrializacije, urbanizacije in razredne polarizacije, kar je imelo posledice za
vse Američane. V velikih mestih - in tu se ukvarjamo v glavnem z mesti, kjer
so se pač razvijali medicinski trendi — sta začela prevladovati dva razreda, ki
sta bila za ameriško družbo v bistvu nova: višji srednji sloj, katerega bogastvo se
je opiralo na trgovino in industrijo, in industrijski delavski razred, katerega delo
je ustvarjalo to bogastvo.1
Družbeni vlogi žensk teh dveh razredov sta si bili skoraj diametralno različni.
Za bogate ženske je družba predpisovala življenjsko vnemarne lenobnosti; de-
lavskim ženskam je bilo predpisano najtežje delo. Ena sama ideologija seksizma
ne more zajeti obeh teh dejanskosti ali celo upravičiti obe socialni vlogi. Zato
je morala biomedicinska teorija izdelati dve različni pojmovanji ženske: eno za
višji srednji sloj (in za srednji sloj. ki seje poskušal povpeti) ter drugo za delav-
ski razred.
Bilo je tako. kot bi obstajali dve različni obliki človeške (ženske) vrste. Bogate
ženske se je imelo za po naravi bolne in preslabotne za vse razen za najljubezni-
vejše preganjanje časa. medtem ko se je o delavkah predpostavljalo, da so po
naravi zdrave in krepke. Dejanskost je bila čisto drugačna. Delavke, ki so imele
zelo dolge delavnike in premalo počitka ter so se slabo hranile, so bile veliko
bolj podvržene nalezljivim boleznim in porodnim komplikacijam kakor bogate
ženske. Toda zdravniki so dejanskost enostavno postavili na glavo in so ugoto-
vili, da je „civilizirano", lahko življenje višjega srednjega sloja zdravju škodlji-
vejše in medicinsko bolj zanimivo kakor trdo delo, stiska in pomanjkanje. Dr.
Lucien Warner, znana medicinska avtoriteta,2 je 1874 zapisal: „Ni torej trdo
delo in pomanjkanje tisto, zaradi česar obolevajo ženske v naši deželi, temveč
okoliščine in navade, ki so t.i. blagoslovi bogastva in blagostanja." L. 1912 je
v The Nation sodobni novinar v nekem članku o pomanjkanju hišnega osebja
pisal:
Morda bi bilo za zdravje ženske čisto dobro, da bi snažila tla, pospravljala
svojo posteljo, brisala prah v svoji sprejemnici in sama kuhala; toda zmanjšanje
njenih telesnih moči je bilo v teku civilizacije prignano tako daleč, da bodo po-
trebna desetletja igranja golfa, veslanja, plavanja, da bi vrnila njenemu spolu
moč minulih časov, ko je bila hišna krepost vezana na hišno delo.
Nekdo pa je vendarle moral biti dovolj zdrav, da je opravil delo. in delavke,
tako je menil z olajšanjem dr. Warner, niso bile bolne: „Afriška črnka, ki ob
svojem možu gara na poljih juga, in Bridget, ki pere in riba in se muči po na-
ših domovih na severu, sta večidel zdravi in imuni za maternične bolezni."
Toda čeprav „Bridget" in „Beulah" nista bili preveč bolni za opravljanje hi-
šnega in tovarniškega dela, kljub temu nista bili zdravi - vsaj ne v očeh višje-
88
ga srednjega sloja, ki je emigrante in črnce opisoval kot od rojstva umazane
in potencialne prenašalce bolezni. Morda delavka ni omedlevala, morda ni
imela „materničnih bolezni", toda imela je seveda bakterije in prenašala
je tifus, kolero in spolne bolezni. Razen tega se jo je v njeni funkciji rojeva-
nja obravnavalo kot nevarno za splošno zdravje, saj je s svojim „manjvrednim"
potomstvom vendar razkrajala ameriško „raso".
Vsemu temu sta bili za osnovo dve stari liniji seksistične ideologije: zaničeva-
nje ženske kot slabotne ter bolehne ter strah pred žensko kot nevarno in kuž-
no. Tu vidimo obe liniji ločeni in uporabljeni na revnih oziroma bogatih žen-
skah. Ženske višjega srednjega sloja in zgornjega sloja so bile bolne; delavke so
povzročale bolezen drugih.
»Znanstvena« razlaga ženske krhkosti
Kot poslovnež je bil zdravnik neposredno zainteresiran za to. da so ženske ime-
le socialno vlogo, ki jih je spodbujala k temu, da so bolne; kot zdravnik je bil
obvezan izslediti vzroke teh težav. Rezultat je bil, daje kot „znanstvenik" po-
nudil medicinske teorije, ki so bile dejansko upravičevanje socialne vloge žen-
ske.
V tistem času je bilo to lahko: nihče ni imel bolj natančne predstave o človeški
fiziologiji. Ameriško medicinsko izobraževanje celo na najboljših šolah ni delalo
sile moči domišljije, ker je pač lahko le zelo skromno uvajalo v fiziologijo in
anatomijo in ker sploh ni nudilo nobenega izobraževanja z eksaktnimi znanstve-
nimi deli. Zato so imeli zdravniki precejšnjo intelektualno svobodo in so vselej
razvijali natanko tiste teorije, ki so imele družbenopolitično prednost. Vobče
so ženske težave pripisovali prirojeni „nezadostnosti" ženske ali katerekoli ak-
tivnosti, ki je presegala čisto „feminilna" opravila — zlasti če je bila seksualne,
športne ali duhovne narave. Tako so se kot vzroki bolezni navajali promiskuite-
ta, ples v vročih prostorih ali življenje s preveč romantičnim zakonskim mo-
žem, prav tako kot preveč branja, prezavzeta resnost in preveč vznemirjenja.
Medicinska teorija, ki je bila podlaga ženske šibkosti, je temeljlila na fiziolo-
škem zakonu, ki je bil za zdravnike najosnovnejši: „ohranitev energije". Iz pr-
vega zakona te teorije je sledilo, da ima vsako človeško telo na razpolago čisto
določeno količino energije, ki po potrebi potuje od organa do organa. To je po-
menilo, da lahko človek razvija neki organ ali neko sposobnost na račun dru-
gih, tako da dobiva energijo iz delov telesa, ki jih ne razvija. Spolni organi naj
bi si še v posebni meri poskušali pridobiti energijo na račun drugih. Drugi za-
kon teorije - da je namreč razplojevanje bistvo ženske biologije — je naredil
to tekmo za energije v veliki meri neenako, ker je razplojevanju praktično pri-
sodil kontrolo nad celotno žensko.(. . .)
Začuda moški z intelektualno dejavnostjo niso ogrožali svoje razplojevalne spo-
sobnosti. Nasprotno, ker je bila njihova naloga delovanje in ne proizvajanje po-
tomcev, so morali paziti na to, da seksualnost ne bi tratila energije na račun
njihovih „višjih nalog". Zdravniki so svarili moške, naj svojega „semena" (t.j.
bistva svoje energije) ne tratijo lahkomiselno, temveč naj ga hranijo za svoje
„civilizatorske cilje". Mlade študente se je strogo odvračalo od žensk - razen
sem in tja ob kakšnem seksualnem obhodu mesta - in nedotaknjenost moških
je pogosto veljala za prav tako važno kot pri ženskah. Oslabljeno seme naj bi
bilo rezultat prepogostega samozadovoljevanja in bi po drugi strani lahko pro-
izvedlo „pritlikavce" in slabotne dojenčke ter deklice.
89
Ker pa je bilo razplojevanje življenjsko bistvo ženske, so si bili zdravniki po
drugi strani edini, da morajo ženske svojo fizično energijo usmerjati navzno-
ter, v maternico. Vsaka druga dejavnost naj bi se med viški trošenja seksualne
energije upočasnila ali čisto opustila. Ob začetku menstruacije so morale žen-
ske čim več počivati v postelji, da bi svojo moč koncentrirale na reguliranje
periode — tudi če je to trajalo leta dolgo. Kolikor več časa je nosečnica prebi-
la leže. toliko bolje. Na začetku mene se je ženske pogosto spet pregnalo v
posteljo.
Zdravniki in vzgojitelji so iz tega zelo hitro naredili sklep, da bi višja izobraže-
nost za ženske lahko bila fizično škodljiva. Premočan razvoj mišljenjske zmož-
nosti, tako so domnevali, bi povzročil skrčenje maternice. Razvoj razplodil
je bil ravno v nasprotju z razvojem duhovnih sposobnosti. V knjigi z naslovom
Fiziološka in duhovna slabotnost ženske je nemški znanstvenik P. Moebius
pisal :
Če želimo, da bo ženska povsem primerna za svojo materinsko nalogo, potem
ne more imeti moškega intelekta. Če bi sposobnosti ženske razvijali prav tako
kot sposobnosti moškega, bi to škodovalo njenim materinskim organom, in
pred sabo bi imeli odbijajočega in nekoristnega bastarda, i
To tezo je v Združenih državah najbolj prepričljivo zastopal dr. Edward Clarke
s Harvarda. V svoji knjigi Spolnost v vzgoji (1873) je opozaijal. da višja izobra-
ženost žensk že uničuje razplojevalno zmožnost ameriške ženske.
Celo če se je ženska odločila opravljati intelektualne in druge ,,neženske" de-
javnosti, je komaj mogla upati, da bo ušla gospostvu svoje maternice in svojih
jajčnikov. V Bolezni žensk (1894) je dr. F. Hollick pisal: ..Maternica — o tem
si je treba biti ves čas na jasnem - je kontrolni organ v ženskem telesu, ker je
od vseh najbolj občutljiv in ker je zaradi razvejanosti svojih živcev tako tesno
povezan z vsemi drugimi deli." V očeh drugih medicinskih teoretikov so bili
jajčniki tisti, ki so imeli osrednje mesto. Naslednji izvleček, ki gaje 1. 1870 na-
pisal W. W. Bliss, ni. čeprav nekoliko pretiran, nič manj tipičen:
Če torej predstavo o silni moči in vplivu jajčnikov sprejmemo za celotno
živalsko gospodinjstvo ženske - da so najsilnejši vzrok vsega gibanja celega nje-
nega sistema; da temelji na njih njen duhovni položaj v družbi, njena telesna po-
polnost in vse, kar daje lepoto tem finim in nežnim oblikam, ki so trajen pred-
met občudovanja, vsemu sijajnemu, plemenitemu in čudovitemu, vsemu oble-
mu, nežnemu in ljubkemu; da zvestoba, njeno predajanje, njena neprestana po-
zornost, njena modrost in vse duhovne kvalitete in zmožnosti, ki krasijo spošto-
vanje in ljubezen in zaradi katerih je najzanesljivejši prijatelj in svetovalec moža,
izhajajo iz jajčnikov - kakšen mora biti tedaj šele vpliv in moč nad poklicano-
stjo ženske in vzvišeno določenostjo njenega bivanja, ki jo ti organi dobijo, če
so oboleli! Ali je lahko zgodovina dejavnosti ženske na tej zemlji drugačna ka-
kor izpolnjena s poročili o žalosti, trpljenju in mnogih bolečinah, kar vse izvira
iz učinkov teh pomembnih organov?
To ni bila preprosto učbeniška retorika. V praksi so zdravniki pri ženskah sko-
raj za vsako težavo ugotovili ,,obolenja" maternice in jajčnikov, pa naj je šlo
za glavobol, bolečine v grlu ali prebavne motnje. Ukrivljenost hrbtenice, okvare
v drži ali bolečine kjerkoli v spodnji polovici telesa so lahko bile rezultat ..pre-
maknjene" maternice, in neki zdravnik je prepričano pojasnjeval, da pride do
zaprtosti, če maternica pritiska na danko. Dr. M. E. Dirix je 1. 1869 pisal:
Tako se ženske zdravi zaradi obolenj želodca, jeter, črevesja, srca, pljuč itd.;
vendar je pri redni preiskavi moč ugotoviti, da vse te bolezni sploh niso dejan-
90
ske bolezni, temveč le posledice enega samega obolenja: namreč obolenja
maternice.
Psihologija jajčnikov
Če so maternica in jajčniki obvladovali celotno žensko telo. je bilo povsem
običajno, da so imeli vpliv na njeno celotno osebnost. V 19. stoletju seje ver-
jelo, da je ženska duševnost samo privesek razplodil in da naravo ženske dolo-
ča samo njena razplojevalna funkcija. Tipični način medicinske obravnave je
bil, „da jajčniki določajo ženske duhovne in telesne sposobnosti." In dr. Bliss
je nekoliko sovražno omenil: „Vpliv jajčnikov je opaziti v zvijačnosti in hinav-
ščini žensk." Če je človek sledil tej „psihologiji jajčnikov", je lahko vse narav-
ne ženske karakteristike izvedel iz jajčnikov in sleherno anomalijo - od razdra-
žljivosti do duševnih bolezni — je bilo mogoče pripisati kakemu obolenju jaj-
čnikov. Tako je neki zdravnik pisal: „Vse različne in mnogotere tipično ženske
motnje razplodil štejejo med vzroke duševnih bolezni." In obratno je bilo mo-
goče dejanske telesne težave in obolenja razplodil. vključno z rakom, zvesti na
slabe navade in napačna razpoloženja.
Samozadovoljevanje je veljalo za posebno zavrženo nečednost, ki je lahko vo-
dila k telesnim poškodbam, in čeprav je to veljalo tako za moške kot za ženske,
je zdravnike samozadovoljevanje vendar bolj vznemirilo, če so naleteli nanj pri
ženskah. Posledice „pregrehe" so lahko bile disfunkcije menstruacije, obolenja
maternice in okvare spolovil. Samozadovoljevanje je bila oblika .Jiiperseksual-
nosti" in je dozdevno povzročalo jetiko: po drugi strani je lahko jetika vodila
k „hiperseksualnosti". Obojestransko odvisnost .Jiiperseksualnosti" in tuberku-
loze je bilo moč čisto preprosto „dokazati" s sklicevanjem na to. kako pogosto
nastopa tuberkuloza pri prostitutkah. Vse to je krepilo predstavo, da vodijo
„seksualne motnje" v bolezen in da je, obratno, bolezen osnova seksualnih že-
lja žensk.
Medicinski model ženske narave, kot se je kazal v „psihologiji jajčnikov", je
zelo strogo ločeval med razplojevanjem in spolnostjo. Zdravstveni svetovalci
in zdravniki so ženskam priporočali, naj se popolnoma predajo temu, da so
določene kot „spol"; pospeševale naj bi svojo razplojevalno sposobnost in svo-
je materinstvo, skratka svojo „ženskost". Kljub temu pa so jim razlagali, da
sploh nimajo nobenih „naravnih" seksualnih občutij. Predpostavljalo seje nam-
reč, da jih povsem obvladujejo njihovi jajčniki in maternice, da pa jih sam spol-
ni akt odbija. Dejansko so se sksualna občutja pojmovala kot neženska, bole-
zenska in potencialno škodljiva za glavno nalogo razplojevanja. (Po drugi stra-
ni pa je veljalo, da moški seksualna občutja imajo, in mnogi zdravniki so šli ce-
lo tako daleč, da so odobravali prostitucijo, z utemeljitvijo, da morajo moški
višjega srednjega ter zgornjega sloja imeti možnosti, da svojih seksualnih potreb
ne izdivjajo samo na svojih nežnih ženah.)
Sami zdravniki pa, kot se zdi, vendarle niso bili nikoli docela prepričani v tako
predstavo o ženski naravi. Medtem ko so obstoj ženske seksualnosti tajili prav
tako zagrizeno kot vsi drugi moški njihovega časa, so jo vendarle neprestano
iskali. Medicinsko so to pozornost upravičevali s trditvijo, da je ženska seksu-
alnost lahko samo bolezenska. Zato je bilo seveda samo naravno, da sojo neka-
teri zdravniki vedno znova raziskovali, tako da so dražili prsi in ščegetalček.
Toda za tem strogim zavračanjem je bil vedno prastari strah pred „nepomirlji-
vim ugodjem" ženske, kije lahko, koje bilo enkrat prebujeno, popolnoma ušlo
kontroli, ter fasciniranost. ki je izhajala iz tega. L. 1853, star komaj 25 let. je
91
angleški zdravnik Robert Brudenell Carter zapisal (v svoji knjigi O bolezenski
sliki in zdravljenju histerije):
(. . . Nihče, ki pozna obseg moralnega zla, ki je v dekletih, njihove pohotne
želje, spodbujene z indijsko konopljo in ki so jim deloma ustrezali medicinski
ukrepi, ne more tajiti, da je zdravljenje slabše kakor bolezen (. . .) Videl sem
(. . .) mlade, neporočene ženske srednjega sloja, ki so zaradi uporabe spekulu-
ma padle na moralni in duhovni nivo prostitutk; s samooskrumbo so poskušale
doseči enako zadovoljstvo in vsakega medicinca so prosile (. . .) naj jim preišče
spolovila.
(So pacientke dr. Carterja res kadile ..indijsko konopljo", so res prosile za pre-
iskavo notranjih organov? Žal imamo o tem samo izjavo dr. Carterja.)
Zdravljenje
Ker so bili medicinci. merjeno z današnjimi znanstvenimi merili, o potekih v
človeškem telesu popolnoma neosveščeni, seje njihova dnevna praksa ob prelo-
mu stoletja naslanjala predvsem na domneve, t.j. v glavnem na stara zdravila in
priložnostne drzne eksperimente. Po neki oceni je imel pred 1. 1912 povprečen
bolnik, ki se je zdravil pri povprečnem ameriškem zdravniku, pičlih 50 % mož-
nosti, da bo s tem kaj pridobil. Dejansko je tvegal, da mu bo potem slabše:
puščanje krvi, močna odvajala, visoki odmerki živosrebrnih zdravil in celo opij
so sodili med običajne zdravstvene ukrepe skozi vse 19. stoletje - tako za bol-
nike kot za bolnice. Celo daleč v 20. stoletje je bilo malo takega, kar bi lahko
označili kot moderno medicinsko prakso. Kirurgija je bila še vedno zelo tvega-
na drznost; antibiotikov ali podobnih ..čudežnih sredstev" ni bilo;zelo malo se
je še vedelo o povezavi med prehrano in zdravjem ali celo o vlogi hormonov v
uravnavanju fizioloških procesov.
Zaradi tega načina zdravljenja, ki je lahko zadel v črno ali pa ne, so trpeli vsi
bolniki, toda nekatera zdravljenja, ki so se uporabljala pri ženskah, se zdijo da-
nes še posebno nesmiselna in bizarna. Lahko se je na primer zgodilo, da je
zdravnik to, kar je imel za vnetje razplodil, zdravil tako. da je poskušal vnetje
„odvrniti" s t.i. protidraženjem - t.j., povzročil je mehurje in rane v dimljah ali
na stegnili. Tudi običajna metoda puščanja krvi s pijavkami je dobivala v rokah
ginekologov prav čudne oblike. V zvezi z možnostmi pri zdravljenju amenoreje
(kroničnem prenehanju menstruacije) je dr. F. Hollick omenjal: „Nekateri av-
torji govorijo o svojih dobrih izkušnjah, do katerih so prišli, ko so nekaj dni,
preden naj bi nastopila perioda, pristavili na ustne (sramne ustne) pijavke."
Tudi pijavke na prsih, tako je opažal, so lahko zelo koristne, zaradi močnega
medsebojnega učinkovanja med spolnimi organi. Včasih so dajali pijavke celo
na maternični vrat, čeprav je obstajala nevarnost, da se izgubijo v maternici.
(Kolikor nam je znano, ni nikoli nobenemu zdravniku prišlo na misel, da bi po-
dobne medicinske prijeme zagrešil na moških spolnih organih.) (. . .)
Toda najbrutalnejše metode pri „osebnostnih motnjah" žensk so izvirale iz
ginekološke kirurgije. In ta kirurški poseg pri psiholoških težavah žensk so vse-
kakor imeli za teoretsko zavarovan s „psihologijo jajčnikov". Kajti, če se je
predpostavljalo, da celotno osebnost ženske obvladujejo njena razplodila, po-
tem je bila ginekološka kirurgija logični poseg, ki naj bi opravil z njenimi psiho-
loškimi težavami. Okrog 1. 1870 so zdravniki začeli ravnati temu ustrezno.
Obstajale so tudi druge „metode zdravljenja", namreč takšne, katerih cilj je bil
spremeniti vedenje ženske. Za telo je bila najmanj uničevalna in škodljiva pre-
92
prosta osamitev in neprekinjen počitek. Uporabljala se je pri celi vrsti težav, ki
so bile opredeljene kot „obolenja živcev".
Recept številka ena je bil pasivnost; k temu tople kopeli, mrzle kopeli, nobenih
živil živalskega izvora in začimb, dieta, kije bila sestavljena iz mleka, pudinga
in žitnih kosmičev ter nekaj „blagega, nekislega sadja". Ženska je morala imeti
bolniško sestro - ne sorodnico — ki je skrbela zanjo, ni smela sprejemati obis-
kov in, kakor je zapisal dr. Dirix, jo je bilo „treba skrbno varovati vseh dušev-
nih vznemirjenj". (...)
Vsaj eno od njihovih sredstev je pač bilo dejansko učinkovito: odstranitev kli-
torisa, s čimer naj bi se preprečilo seksualno vzburjenje. V neki medicinski knji-
gi iz tistega časa piše: „Nenaravna rast klitorisa (. . .) vodi zelo verjetno v nemo-
ralno vedenje in resna obolenja (. . .) zaradi česar je lahko amputacija nujna."
Čeprav mnogi zdravniki niso odobravali odstranitve klitorisa, so se vendar nagi-
bali k priznanju, da bi bila v primerih „nimfomanije" lahko nujna. (Zadnja kli-
torektomija v ZDA, ki nam je znana, je bila opravljena pred 25 leti na 5-letni
deklici, da bi jo ozdravili onanije.) Bolj razširjeno je bilo odstranjevanje jajčni-
kov - ovariotomia ali „kastracija ženske". Med 1. 1860 in 1890 je bilo opravlje-
nih tisoče teh operacij. V svojem članku „Semensko gospodinjstvo" opisuje
Ben Baker-Benfield, kako je Robert Battey iz Rome (Georgia) 1. 1872 iznašel
ovariotomio ali „odstranitev jajčnikov pri obolenjih, ki jajčnikov niso prizadela".
K znamenjem so sodili čemernost, požrešnost, samozadovoljevanje, poskus
samomora, erotične težnje, preganjavica, toga drža in dismenoreja. Iz precej
širokega spektra znakov, ki so bili zdravnikom pokazatelji za kastracijo, najjas-
neje izhaja, da je pri ženskah očitno morala obstajati močna nagnjenost k sek-
sualni aktivnosti.
Bolnice so pogosto pripeljali njihovi možje, ki so se pritoževali zaradi njihovega
trmastega vedenja. Ko so se potem ,.kastrirane" vrnile k svojim možem, so bile
- tako dr. Battey - „poslušne, redoljubne, pridne in čiste". (Dandanašnji teh
učinkov na osebnost pri odstranitvah jajčnikov, denimo skupaj z operativno
odstranitvijo maternice, ni ugotoviti. Lahko se samo vprašamo, kakšne osebno-
stne spremembe so bolnice dr. Batteya dejansko doživele, če so sploh doživele
kakšne.) Kakršnikoli so že bili učinki, mnogi zdravniki so se postavljali s tem,
da so izvedli od 1500 do 2000 odstranitev jajčnikov; da še enkrat citiramo
Baker-Benfielda: „Na srečanjih zdravniškega združenja so jih kazali na pladnjih
kakor trofeje." (. . .)
V 19. stoletju so ženske razvile cel sindrom, ki je imel epidemične razsežnosti
in o katerem so celo zdravniki govorili, da služi ženskam bolj za dosego moči,
kakor da bi bila to dejanska bolezen. Nova bolezen je bila histerija, kije v mno-
gih pogledih v sebi združevala celotni kult ženske bolehnosti. Pojavljala se je
skoraj izključno med ženskami višjega srednjega ter zgornjega sloja; ni imela
ugotovljivega organskega vzroka in sploh ni reagirala na zdravljenje z zdravili.
(...)
Neki sodobni zdravnik takole opisuje histerični napad:
Bolnica . . . izgubi normalni izraz na obrazu; nadomesti ga prazno strmenje. Za-
čne drgetati, če je prej stala, pade, in dobi hude krče v ude; hudo se zvija, bije
se po prsih, včasih si mrši lase in poskuša gristi sebe in druge. In, čeprav je než-
na ženska, razvije tolikšno mišično silo, da so potrebni štirje ali pet ljudi, da jo
trdno držijo.
93
Histerija ni nastopala samo v obliki napadov omedlevice. ampak je imela še celo
vrsto pojavnih oblik: histerična izguba glasu, izguba apetita, histerično kašlja-
nje in kihanje ter — seveda — histerično vpitje, smejanje in jokanje. Bolezen se
je zelo razširila, toda skoraj izključno med ženskami mestnega belega višjega
sloja in tu zlasti v starostni skupini med 15. in 45. letom. (...)
Nasploh pa so zdravniki vztrajali pri tem, daje histerija prava bolezen — nam-
reč bolezen maternice (beseda histerija izhaja iz grškega izraza za maternico).
(. . .) Caroli Smith-Rosenberg piše, da so zdravniki priporočali, naj se histerične
ženske davi tako dolgo, dokler napad ne mine, naj se jih z mokrimi robci udarja
povsod po obrazu in po celem telesu in se jih spravi v zadrego pred družino in
prijatelji. Navajamo dr. F. C. Skeya: ,.Močno orožje proti senzibilni ženski je
posmeh (...) toda po emocionalnem učinku se ne more s strahom in grožnjo
meriti nič (...) Poslušale bodo glas avtoritete." Kolikor bolj je med ženskami
razsajala histerija, toliko hujši so postajali ukrepi zdravnikov, po drugi strani pa
so zdravniki začeli videti bolezen povsod, dokler niso končno vsako samostoj-
no dejanje ženske, zlasti pa aktivnosti bojevnic za ženske pravice, opredeljevali
kot „histerično".
S histerijo je kultiviranje ženske individualnosti prišlo do svojega logičnega kon-
ca. Družba je premožnim ženskam odkazala zaprto, nedejavno življenje in
medicina je to upravičevala tako. daje žensko opisovala kot po naravi bolno.
V epidemiji histerije so ženske sprejele svojo „prirojeno" bolehnost in našle
način, kako se upreti svoji neznosni socialni vlogi. Bolezen, kije postala življen-
ski slog, je postala zdaj tudi način upora, in medicina, v kateri so vedno vladali
močni elementi prisile, se je zdaj pokazala odkrito in brutalno zatiralsko. Toda
histerija je več kot samo redek izrastek v zgodovini medicine. Epidemija histeri-
je 19. stoletja je imela daljnosežne posledice, kajti pripravila je pot popolnoma
novemu, „znanstvenemu" zastavku, kako imeti ženske pod zdravniško
kontrolo.
Medtem ko se je v Ameriki s histerijo zaostril konflikt med ženskami in njiho-
vimi zdravniki, je Sigmund Freud na Dunaju razvijal novo znanstveno metodo,
kije histerijo končno povsem izločila iz področja ginekologije. V enem mahu
je rešil problem histerije in zarisal novo področje medicine. „Psihoanaliza," kot
pravi Carrol Smith-Rosenberg, „je otrok histerične ženske." Freud je svojo
zdravstveno metodo utemeljil na tem, daje spremenil pravila igre: najprej, koje
izključil vprašanje, ali ženska počne le „kot da počne". Kot je pokazal Thomas
Szasz. vztraja psihoanaliza pri tem, „da je simuliranje bolezen - celo .starejša'
bolezen kot histerija." Nato je Freud klasificiral histerijo kot duševno bolezen.
Zavrgel je travmatična „zdravljenja" in uvedel odnos zdravnik - bolnica, kije
obstajal samo iz govorjenja. Njegovo zdravljenje je spodbudilo bolnico, da je
opustila svojo jezo in upornost, da bi nato slednjič le sprejela svojo vlogo
ženske.
Pod Freudovim vplivom je nož. s katerim so secirali naravo ženske, romal iz
ginekologove roke v roko psihiatra. V mnogih pogledih predstavlja psihoanaliza
jasen prelom s preteklostjo in dejanski napredek za ženske: prvič, telesno ni
bila škodljiva in drugič, dovolila je ženskam, da imajo seksualna občutja (četu-
di so vaginalna občutja veljala za normalna pri odraslih ženskah; klitoralna
občutja so bila „nezrela in moška"). Toda v pomembnih točkah je bila freu-
dovska teorija o ženski naravi neposredno nadaljevanje ginekološkega načina
obravnave, ki gaje nadomestila: za pravilno je imela predpostavko, daje ženska
94
osebnost ponaravi defektna, tokrat, ker ženska nima penisa in ne zato, ker ima
maternico. Ženske so torej še vedno bile „bolne" in njihova „bolezen" je še
naprej temeljila samo na njihovi anatomiji.
Prevedla Metoda Cevc
Prevod iz: Zur Krankheit gezwungen
Eine Schichtenspezifische Untersuchung der Krankheitsideologie als
Instrument zur Unterdrückung der Frau im 19. und 20. Jahrhundert
am Beispiel der USA
Verlag Frauenoffensive, München 1976
j
95
Ničija zemlja
/ Medjunarodni skup Mreže alternativa psihijatriji u Rimu /
Biljana Branković, Lepa Mladjenović
Ako ponekad svi putevi vode u Rim, onda se to obistinilo prvog maja za sve o-
ne koji svojim delovanjem i svojim životnim opredeljenjem rasformišu psihija-
triju. Okupljanje Mreže alternativa psihijatriji (Reseau d'alternative a la psychi-
atrie) bio je dovoljan razlog da se u Rim sjate ne samo profesionalci, već i bivši
pacijenti i ostali marginalci i marginalke.
Osećale smo tih dana da svi ljudi koje srećemo imajo nešto zajedničko s nama.
Da svako od nas svojim stomakom preživljava jezu prihijatrijskog nasilja i nala-
zi načina da se protiv njega bori. Ništa u ovoj gužvi nije podsećalo na klasične
medjunarodne sastanke. Posle uvodnog dana u amfitetru Univerziteta, rasprave
i ostale manifestacije su se dogadjale u dvorištima bivše klanice u kojoj je 1983.
g. Ugo Ćerleti dao prvi elektrošok jednom volu a zatim jednom mladiću. Dra-
matične diskusije u radnim grupama odigravale su se napolju, ispod krova koji
je nekad štitio životinje, dok su pored nas prolazili konji ili je padala kiša. Dru-
gi, koji su izlazili iz grupa, muvali su se okolo i pričali na travi. Končano smo
zajedno - makar u ograničenom vremenu i prostoru, bez obzira na iskrivljen
pogled ili ataše torbu, invalidska kolica ili slična diskriminativna obeležja. Fa-
kultetske titule ovde ne znače ništa, kao ni pódela na učesnike i posètioce. I
ćutaći učestvuju; i Amelija koja je upadala na razgovore vičući KOMUNIKACI-
JA^ grupa bivših pacijenata iz Trsta koja je u pauzama igrala deo Magbeta.
Sta je zapravo Rezo (fr. ,reseau' = mreža), ili Mreža alternativa psihijatriji? Ka-
da to nije organizacija, nije institucija, nema svoju hierarhiju i samim tim je
isto toliko nevidljiva i ne postoji, koliko je materjalna i realna. Još 1975. na ini-
cijativu Feliksa Gatarija, Dejvida Kupera, Moni Eklajm i Franka Bazalje, u Bri-
selu su se susreli svi oni nezadovoljni radnici u psihijatriji i oko nje, koji su već
tada sprovodili neku drugu praksu ili su to još uvek samo želeli. Tako je nasta-
la Mreža, organizam koji okuplja grupe, ekipe i pojedince sa zajedničkom vo-
ljom za prevazilaženje prakse izdvajanja i zatvaranja u psihijatrijskim bolnicama
i institucijama u koje se odstranjuje deca, stari, hendikepirani, itd. Od tada. sa-
stanak Mreže su sazivali entuzijasti koji su za to imali energije i uslova. Drugi
skup je održan u Parizu na inicijativu Feliksa Gatarija, zatim u Trstu na inicija-
tivu Franka Bazalje, zatim Meksiku na inicijativu Silvije Markos, pa u Brazilu i
97
Holandiji. Aktivisti Mreže učestvovali su i na beogradskom medjunarodnom
skupu .Psihijatrija i društvo', decembra 1983.
Ovog puta u Rimu. od 1. do 7. maja, po želji Franka Rotelija i ekipa tršćan-
skih centara za mentalno zdravlje, organizovan je skup Mreže pod naslovom:
ničija zemlja — društvena kontrola izmedju zatvaranja i napuštanja. Razlog sa-
stajanja nije samo razmena informacija o dosadašnjim reformističkim i alterna-
tivnim aktivnostima raznih zemalja, već i podsticanje na daljnju praksu u dva
osnovna pravca koja čine alternative psihijatriji.
Prvi pravac najbolje objašnjava italijansko iskustvo: sve akcije i reforme su
usmerene protiv politike zatvaranja u ludnice, azile, domove, prihvatilišta, stacio-
nare itd. Znači, nužno je njihovo postepeno ukidanje i ustanovljavanje teritori-
jalne službe i drugih alternativnih rešenja. Ova radikalna reforma psihijatrijske
organizacije zasniva se na negiranju psihijatrijskog nasilja i njegove logike - je-
dne vrste društvene kontrole. Ono se sprovodi kroz naučno opravdane tehnike
koje posreduju izmedju pacijenta-pojedinca i psihijatrijske institucije-države.
Nije li psihijatrija sila koja potiče iz društva - njegovo ogledalo?
Obično se kaže da efekte politike treba tražiti u ekonomiji. Psihijatrija se ne
spominje. Jer u ludnice dospevaju neki drugi ljudi — ne mi. Za većinu onih koji
slepo veruju u Nauku, psihijatrija i politika su i dalje pojmovi koji se ne dovode
u vezu. Pokret nove psihijatrije u Italiji i većina aktivista privržena Mreži polaze
upravo od raskrinkavanja ove sprege. Zbog toga je jasno da su alternative psihi-
jatriji uvek vezane za levicu. novu levicu i socijalne pokrete. U Italiji i Francu-
skoj za komunističku partiju, u Nemačkoj za Zelene, u Španiji i Grčkoj za soci-
jaliste i komuniste, a manje više u svim zapadnoevropskim zemljama za femini-
stičke, anti-nuklearne i druge oslobodilačke pokrete. Jer prevazilaženje psihija-
trije zahteva promenu društva.
Drugi pravac koji zastupaju alternativci zasniva se na samom pojmu alter = dru-
gi. Biti s one strane vladajuće ideologije, tehnologije i patrijarhalnog poretka.
To su sva iskustva van bolnica koja psihijatrijsku instituciju izazivaju posredno,
pokazujući da ona nije nužna. U svim zapadnoevropskim zemljama ima sve vi-
še ovih alternativa; terapijskih zajednica, .mesta života', kuća za pobegle (deli-
kvente, pacijente, decu, pretučene žene, itd.), zadruga, poloprivrednih dobara,
itd.
Ta vrsta prakse ne podrazumeva neposredni politički angažman, političnost u
svakodnevnom značenju. U tom slučaju pojam politike sadrži naćin odnosa
prema drugom ljudskom biću. U njemu je isključeno institucionalno posredova-
nje - lečenje i terapija. Umestno radne terapije - rad, umesto terapije igrom -
igra, umesto odnosa psihijatar — pacijent, odnos JA - TI.
Otvaranje sezone lova
Alternative psihijatriji razotkrivaju psihijatriju kao ideologiju države. Dajući
naučni dokaz daje psihijatrijski pacijent endogeni bolesnik, da njegova bolest
ima biološku osnovu, psihijatrija prikriva porodično, samim tim, društveno
poreklo ludila. Čak i javni tužilac mora da obrazloži nalog za hapšenje. Psihi-
jatru se veruje. On zastupa egzaktnu nauku, naravno ,vrednosno neutralnu'. Ob-
jekt psihijatrijskog tretmana je simptom a ne čovek, dijagnoza a ne ljudska po-
treba. Dijagnoza je beleg žutom trakom i prema tome politički čin. Za luđaka,
dijagnoza je njegova karijera, zatim njegov socijalni status, klasni status, bračno
stanje, boja očiju, nalaz autopsije: Schizophrenia simplex. Dijagnozom se otva-
ra sezona lova. Na jedno ogoljeno, bespomoćno biće obrušava se ceo sistem u
98
svom najboljem izdanju: od prijemne inekcije neuroleptika koja i konja obara,
do poznanika koji te od sada drugačije gledaju. Jer suština dijagnoze je njen di-
saminatomi kriterijum izmedju normalnosti i nenormalnosti: dezertiranje je
kršenje odredjene norme - znači, nenormalno je usvojiti ideje koje te direktno
ugrožavaju, ne ubijati u Iranu. U miru možeš dospeti u ludnicu zato što si opa-
san po sebe i druge; u ratu zato što odbijaš da budeš opasan po sebe i druge.
Nenormalno je boriti se protiv onoga što je proglašeno za ideologiju radničke
klase ako si proglašen za deo te klase. Isto tako, u zemlji u kojoj je revolucija
institucionalizovana revolucionarnost postaje nenormalna.Predstavnici alterna-
tiva psihijatriji, praksom i teorijskim razmatranjima otvaraju ogroman broj pro-
tivrečnosti. od veze psihijatrije i politike do najsitnijih životnih problema poje-
dinke i pojedinca koji se obraćaju za pomoć. Njima je jasno da jednu grupu
ispaćenih treba rasteretiti medicinskog i društvenog pritiska da bi se došlo do
samog dna. Do početka i kraja svih alternativa, pa i psihijatrijskih: do ljudske
potrebe. ,Diktatura potreba a ne diktatura nad potrebama' kako kaže Dejvid
Kuper.
Kako osloboditi istinsku ljudsku potrebu? Da bismo uopšte imali preduslov
da drugoj osobi pomognemo, treba obezbediti prolaz njenoj životnoj priči, po-
kušati da je sagledamo onako kako ona sama sebe sagledava. Klasična psihija-
trija radi upravo suprotno. Svako naziranje društveno neprihvaćene potrebe ona
guši. U večini ludnica kod nas i danas osobu koju privode u svojstvu pacijenta
ne pitaju ništa. Ona je luda i samim tim njena reč nema vrednost; ona nema
pravo govora. (Uostalom kao i svaka potčinjena klasa ili pol.) Za nju govore
obično upravo oni koji su joj oduzeli reč još kad se rodila, oni koji je privode.
Sama psihijatrijska institucija svojom organizacijom ubija svaki nagoveštaj ŽI-
VOG. Obezbediti to živo u njoj znači neminovno negirati instituciju. Upravo
NEGACIJOM INSTITUCIJE, još šezdesetih godina započinje italijansko isku-
stvo. Ali se ne zaustavlja. Njenu praksu karakterne hrabrost samonegacije. ne-
prekidno kretanje i odbijanje da se postane, kako kaže Bazalja, zakupnik istine.
S druge strane .alternativna psihijatrija je osvajanje slobode' (Klod Sigala) stal-
no dovodjenje u pitanju svake nove ideje da ona ne bi postala instrument onoga
što želi da negira. Jer jedino preko negacije svega psihijatrijskog u sebi i spolja,
psihijatar konačno stiže do čoveka. Kada dovede u pitanje tehnike, znanje i
svoju moć on otvara mogućnost za susret dva ljudska bića od kojih jedno traži
pomoć a drugo pokušava da pomogne. Kako pomoći drugome? Staje dobro za
drugog? Kako pobuditi pravu potrebu ljudskog bića, kada je ono već zagadjeno
lažnim potrebama u svetu koji ih neprekidno reprodukuje i razmnožava? Kada
je osoba na mestu pobudjivaća deo istog tog zagadjenog sveta?
Zar je prava potreba ljudskog bića da se umrtvljuje psihofarmacima? Ili da bude
zatvoreno u ludnicu pet ili deset godina? Trenutno samo u Zapadnoj Evropi
ima okoli milion zatvorenih u psihijatrijskim bolnicama. Koliko ih je još u
Istočnoj?
Ako boravak u instituciji ne vodi isceljenju, kome je onda ta institucija name-
njena? Pacijentu kome ona ne pomaže ili lekaru koji je tu našao platu?
Predstavljati deo profesionalnog tela psihijatrije, a u isto vreme doživljavati nje-
nu represiju kroz svoje snove i svoje telo - ne navodi li to sve radnike u spihija-
trijskoj službi na neprestanu borbu? Oni koji se oslobadjaju ovog pritiska i koji
na bilo kakav način stvaraju prostore za alternativno delovanje ne obavljaju sa-
mo posao od sedam do tri (ili devet do pet) - to je njihov život. Naš život. U
ovom radikalnom zahvatu oslobadjanja otvara se poznata protivrečnost: kako
99
napraviti pomak od margine do društvene sile a pritom ne preuzeti tehnike re-
presije i vladajuću ideologiju?
Italijansko iskustvo u Trstu i drugim gradovima govori daje moguće legitimisa-
ti alternativu: celokupna gradska psihijatrijska služba je reformisana, samouki-
nuta je ludnica, teritorijalna praksa radi preko sedam centara za mentalno
zdravlje, nema elektrošokova, vezivanja, belih mantila, testova — diktature
administracije. U Parmi, su na primer, rasformirane pored ludnice i ostale insti-
tucije: sirotište, dom za stare, dom za maloletne delikvente i dom za hendikepi-
ranu decu. Posle 1978. g. kada je donesen zakon 180. po kome se zabranjuje
novi prijem u ludnice u mnogim italijanskim gradovima je otvorena permanent-
na rasprava. Zakon koji nalaže ukidanje ludnica predpostavlja neprekidni rad i
borbu da bi uopšte bio sproveden, a njegova validnost se dokazuje jedino
putem sprovodjenja. Nema zaustavljanja, nova Kraksijeva socijalistička vlada
već je uzela u razmatranje njegovu opravdanost. Zato, upravo u času u kome se
stvara reakcija najradikalnijem psihijatrijskom zakonu u svetu — alternativni
radnici italijanske Demokratske psihijatrije, teritorijalnih služba i Demokrat-
skog sudstva, organizuju skup Medjunajodne Mreže alternativa psihijatriji. To
su entuzijasti iz Francuske, Holandije, Švedske, Švajcarske, Španije, Nemačke,
Nikaragve, Velike Britanije, Belgije, Brazila, Jugoslavije, Alžira, Tunisa, SAD,
Kolumbije, Grčke i Meksika.
Pored rada u grupama organizovane su raznovrsne aktivnosti po ćelom gradu.
Otvorena je izložba crno-belih fotografija GEOMETRIJA BOLA o stanjima be-
de iz rata, ludnica, zatvora, ciganskih i crnačkih predgradja. Dve putujuće pozo-
rišne grupe ulazile su na rasprave, prekidale ih, opominjale i odlazile. U manjem
mestu Akvili gradom je prošetala dugačka povorka vodjena pleh muzikom. U
njoj su radnici psihijatrijske bolnice sa pacijentima i alternativcima Mreže objav-
ljivali nužnost daljnjeg rasformiranja njihove ludnice koja još nije zatvorena.
Ovakve manifestacije, kao i one na trgu Panteon u centru Rima treba da razbiju
zaborav gradjana. Mi smo svi tu, hoćemo da budemo zajedno s vama. Naravno,
tek kada se izborimo za pravo na različitost, kada se kultura ulice proširi na sve
koji su sada izdvojeni, kada uključi i čudne i lude i bedne.
S druge strane, u dvorištima bivše klanice pet dana se non stop radilo u deset
komisija. Na dva ili tri jezika, bez formalnih predstavljanja i strukture vremena,
u svakoj grupi je bilo uzbudljivo. Prolazeći kroz tematike ovih komisija vidi se
da one obuhvataju sve akutne probleme psihijatrije i drugih socijalnih službi.
Komisija 1. Zakoni i prava korisnika psihijatrijske službe. Ovde je prvenstveno
razmatrana mogućnost svake zemlje za ukidanje prisilne hospitalizacije. Krajnji
cilj depsihijatrizacije bilo bi samoukidanje psihijatrije pa prema tome i svakog
njenog zakona. Naravno, s jedne strane je teorijska rasprava o nemogućoj/mo-
gućoj budućnosti, a s druge praktični problemi: opasnost - zdravlje, lečenje -
prisila, prava pacijenata, individualna sloboda, itd.
Komisija 2. Izmena, prevazilaženje i ukidanje psihijatrijskih bolnica. Kada se
otvara bolnica i rad na teritoriji zamenjuje kancelarijsku službu, nužno je biti
svestan neprestane mogućnosti psihijatrizacije teritorije. I ovde su protivrečno-
sti i komplikacije pri vraćanju pacijenata u zajednicu raspravljane u odnosu na
različite kulturne okolnosti.
Komisija 3. Profesionalne uloge: novi ciljevi, vrednosti i nova psihijatrijska or-
ganizacija. U procesu negacije institucije profesionalac gubi moć koju ta institu-
cija garantuje, ali zato oslobadja svoju čovečnost. Treba prevazilaziti protivreč-
nosti izmedju negacije uloge i ostajanja u njoj i negacije organizacije i njene
minimalne upotrebe.
100
Komisija 4. Borbe u politikama za mentalno zdravlje; borbe protiv siromaštva;
stanovanje i mentalno zdravlje. Po otvaranju bolnica, teritorijalna služba ima
prvi zadatak: obezbedjenje posla i stana za otpuštenog pacijenta. U pitanju je
preusmeravanje finansija i koordinacija raznih gradskih službi da bi se ovaj
uslov zadovoljio, pogotovo u trenutku zajedničke ekonomske krize evropskih i
drugih zemalja.
Komisija 5. Grupe i organizacije pacijenata. U ovim raspravama su dominirala
nemačka i holandska iskustva osnivanja sindikata psihijatrijskih pacijenata koja
štite njihova prava. Naravno da je burno diskutovana protivrečnost po kojoj
sindikati pacijenata učvršćuju psihijatrijsku instituciju u procesu u kome se
nastoji da se ona ukine.
Komisija 6. Rad sa hendikepiranom decom; socijalna politika u radu sa decom.
Osnovna tendencija prisutnih ide ka ukidanju svih vrsta specijalističkih škola za
hendikepiranu, autističnu, delikventnu i mentalno zaostalu decu; (škola mora
biti za sve) ka ukidanju svih institucija u kojima različita deca žive; sirotišta,
popravni domovi itd. U mnogim zemljama ova deca se već asimiluju u škole ili
za njih ima alternativnih kuća i komuna.
Komisija 7. Psihološke, psihijatrijske, psihofarmakološke tehnike i društvena
kontrola. U ovoj grupi su se sukobili oni koji radeći na ukidanju psihijatrije od-
bijaju sve oblike tehnike, (rad sve leči) i drugi koji veruju da psihoterapiju i
medikoterapiju još uvek treba koristiti, ali kako? Kako zastupati tehniku a ne
biti represivan već oslobadjajući? Da li tehnika može biti alternativna po formi,
ili je u pitanju nešto drugo?
Komisija 8. Narkomanija: strukture i intervencije. Jedinstven stav prisutnih je
da psihijatrija prisvaja narkomaniju i alkoholizam i uvlaci ih u ludnice. Radi se
na njihovoj integraciji, osnivanju zadruga i drugih radnih mesta po principu
samozapošljavanja. Na taj način bi se vodila borba protiv ekonomske i kulturne
bede zajednice koja narkomane isključuje.
Komisija 10. Osloboditi se neophodnosti zatvora. U ovoj tek osnovanoj grupi
čula su se izlaganja o italijanskim idejama i iskustvima otvaranja zatvora. Kraj-
nji cilj rada bila bi ne samo radikalna reforma i ove totalne institucije, već i nje-
no postepeno samoukidanje.
Da bi se postigla permanentna komunikacija, u svakoj grupi ima nekoliko ljudi
iz različitih zemalja koji predstavljaju referentne kote za daljnju razmenu i pro-
dubljivanje alternativne prakse.
Ovde se za nas otvaraju dva pitanja. Zbog čega naši psihijatri optužuju alternati-
ve psihijatriji, tvrdnjama da su one kapitalistička propaganda, dok te iste alter-
native podrivaju kapitalizam u svojim zemljama? I drugo, kako to da naša psihi-
jatrija, pošto je već u socijalističkom društvu, odbija ideju alternative i i dalje
zastupa klasičnu psihijatrijsku logiku i ideologiju? I dalje zatvara u ludnice one
koji pate, primenjujući na njih sve psihijatrijske tehnike nasilja preko kojih se u
kapitalističkim zemljama odraža poredak i pódela na klase? Još su prve antipsi-
hijatrijske akcije i spisi šezdesetih godina bile savest i optužba klasičnoj psihi-
jatriji. Medjutim njen odgovor je i tada bio odbrana umesto promene.
Očigledno je da je promena neophodna i nekim našim psihijatrima je već jasno
da je nužno reformisati ludnice, kao i to da veza izmedju psihijatrije i stanovni-
štva uopšte ne postoji. Medjutim inicijative uglavnom stižu od omladinskih
grupa (iz Beograda, Zagreba, Rijeke, Ljubljane i Sarajeva) koje započinju nove
prakse komunikacije sa psihijatrizovanima.
101
S druge strane, u anketi beogradskih studenata medicine psihijatri izjavljuju:
„Davali smo im i po sedamdeset elektrošokova dnevno. Dovodili su jih ujutru,
posle kupanja, onako tople i opuštene. Bio je to Aušvic." Ili dalje: „Smrt, frak-
tura kičme, infarkt srca i mozga, oštećenje inteligencije i pamćenja, mikro-krva-
renja, zatvaranje disajnih puteva ... to su posledice elektrošoka." Svako psihi-
jatrijsko odeljenje u Beogradu (ima ih osam) poseduje elektrošok mašinu i rev-
nosno je upotrebljava. Skoro svaki naš psihijatar je kad tad potpisao elektrošok
nalog, uključujući i njihove popularne vodje čije poetizovane tekstove čitamo u
književnim časopisima. Nisu u pitanju samo užasni uslovi u Guberevcu, već šta
se unutra dogadja. Bez obzira što jednom kada pacijenti budu odatle evakuisa-
ni, taj prostor neće biti upotrebljiv ni za skladište.
„Bila sam kljukana tabletama, 750 miligrama nozinana dnevno, dobila petnaest
kilograma . . . zaključavali su nam vrata u Zavodu za mentalno zdravlje, nismo
smeli ni da telefoniramo, a navodno su nam pravili lutrije i igranke - tretirali
su nas kao budale." Ovo je deo Slobodankine izjave na skupu „Psihijatrija i
društvo".
Iako je u Zavodu ili drugoj bolnici, ponekad nekome stvarno pomogao, kod nas
kao i kod Italijana ili Francuza ostaje pitanje psihijatrizacije ljudske patnje.
Nesumnjivo je da i mi imamo iste one probleme koje postavljaju učenici Mreže.
Naša posleratna reforma samo je započela humanizaciju ludnice. A trenutno je
u Jugoslaviji 20.000 ljudi u psihijatrijskim bolnicama. I ne samo to, po zvanič-
nom Predlogu mera za unapredjenje psihijatrijske zaštite ovoje malo — planira
se otvaranje novih.
Pitamo se, na kraju, kako to da su svi psihijatrijski sastanci zatvoreni zajavnost?
Kako to da mnogi naši psihijatri izjavljuju da znaju šta i kako treba da se radi?
Šta je sa našim psihijatrijskim zakonima? Oni su izgleda tako liberalni da u
Jugoslaviji svako svakog može privesti u ludnicu - i to ne samo kada je „opasan
po sebe i druge", kako obično glasi klasična formula, već ako je „opasan po
sebe, druge i imovinu"!
Nije li društvu koje teži slobodi „nepravda učinjena jednom - nepravda za sve".
102
Avtorski sinopsisi
UDK: 141.82:2001.1
filozofija, marksizem, upanje
Vekoslav Grmič: Marksistična filozofska misel in upanje
Avtor si zastavlja vprašanje, alije in kako je marksistični pogled na svet povezan
z upanjem, pri tem se ustavi ob nekaterih spoznanjih marksistične filozofije.
Avtor si ogleda tako Marxovo misel kot misel nekaterih sodobnih marksistov in
zagovarja stališče, da more marksizem povezovati vse nazore, ki so prežeti z
upanjem in si skupno z njimi prizadevati za razreševanje težavnih vprašanj naše-
ga časa. Odprta marksistična misel zida mostove med ljudmi z različnimi pogle-
di na svet in je v službi resničnega humanizma. Zato smo jo dolžni gojiti in
poglabljati tudi ob zidanju naše socialistične družbe, v kateri so na delu neveru-
joči in verujoči, marksisti, kristjani in drugi graditelji novega sveta na temeljih,
ki naj bi zagotavljali „svoboden razvoj slehernega kot pogoj za svobodni razvoj
vseh".
V drugem delu avtor misli o upanju kot o razsežnosti človeškega gibanja, kot o
svetli luči. ki more človeku pokazati pot iz slepe ulice, ga spodbuditi k iskanju
resnične rešitve sodobne krize.
UDK: 141.82:2001.1
philosophy, Marxism, Hope
Vekoslav Grmič: Marxist Philosophical Thought and Hope
The author presents the question, whether and how a Marxist vision of the
world is connected with hope, and considers some perceptions of Marxist
philosophy in this regard. The author examines both Marx's thought and the
thought of sòme modern Marxists, and aligns himself with the position holding
that Marxism must unite all ideologies which possess hope and together with
them attempt to solve the difficult problems of our time. Open Marxist
thought builds bridges between people and the varying conceptions of the
world and serves true humanism. For this reason, we have a duty to cultivate
and deepen it on foundations which will ensure a ..free development of each
as the condition for the free development of all", also in the building of our
socialist society in which atheists and believers. Marxists. Christians and other
builders of the new world work.
In the second part the author conceives hope as the extension of human exi-
stence, as the light which must show man the way out of a dead-end-street,
stimulate him to seek the true solutions to the modern crisis.
UDK: 316.43:711.4
urbana sociologija, urbanistično planiranje, kritika urbanizma, ideologija
Pavel Gantar: Urbana sociologija kot pomožna znanost ali kot kritika urbanisti-
čnega planiranja — II. del
V prvem delu prispevka avtor nadaljuje z analizo različnih pristopov, ki kon-
ceptualizirajo vlogo sociologije v urbanističnem planiranju. Drugi del paje po-
svečen dilemam, protislovjem in problemom družboslovnega raziskovanja, ki si
prizadeva, da bi bilo uporabno v procesu urbanističnega planiranja. Avtor ugo-
tavlja. da skoraj vsi avtorji, ki izhajajo iz ..kritične vloge sociologije", pristanejo
na poziciji pomožne znanosti. Zdi se, da prevladuje dilema ,,socialni reformi-
zem ali radikalizem".
103
Probleme in dileme pri prenosu rezultatov urbanega socialnega raziskovanja,
kakor se pojavljajo v diskurzu ,»klasične urbane sociologije", pripišemo:
-	njeni naivnosti pri analizi urbanega planiranja,
-	nesposobnosti, da bi „prostorsko dimenzijo" vključila v sociološki diskurz,
-	zanemarjanju politično-ekonomskih dimenzij urbanih procesov in končno
-	samoomejitvi urbane sociologije na izsek družbene realnosti (na mesto oz.
na urbano polje).
UDK: 316.43:711.4
urban Sociology. Urban Planning, Criticism of Urbanism, Ideology
Pavel Gantar: Urban Sociology as an Auxiliary Science or as Criticism of Urban
Planning ? Part II.
In the first part of this work the author continues with an analysis of the
various approaches which conceptualize the role of sociology in urban planning.
The second part is devoted to the dilemmas, contradictions and problems of
sociological research which seeks to be useful in the process of urban planning.
The author maintains that almost all authors proceeding from ,,the critical role
of sociology" comply with the position of auxiliary science. It seems that the
dilemma, „social reformism or radicalism" predominates.
We may set down the problems and dilemmas in transferring the results of
urban social research as they appear in the discourse of „classical urban socio-
logy":
-	its naivety in analysing urban planning;
-	the inability to incorporate the „space dimension" into the sociological
discourse ;
-	the neglect of the political-economic dimensions in urban processes; and
finally,
-	the self-limitation of urban sociology to a sector of social reality (toa city
or urban area).
UDK: 327.36
mirovno gibanje, oboroževanje, družbena gibanja
Siniša Zarić : Protislovja mirovnega gibanja / Potreba po dialektični analizi
Pomembnost novih družbenih gibanj, med katerimi ima danes mirovno gibanje
odločilno vlogo, narašča. Ozadje teh večjih procesov avtor opisuje v smislu
družbene, ekonomske in politične krize. Prispevek je osredotočen na mirovno
gibanje in skuša predstaviti potrebo po oblikovanju teorij o problemih, ki so v
njem zajeti, in številne težave, ki pri tem nastajajo. Izpostavljena so notranja
protislovja mirovnega gibanja, preučevanja vprašanja in naloga kritike politične
ekonomije vojaškega kompleksa.
UDK: 327.36
peace Movement, Armament, Social Movements
Siniša Zarić: Contradictions of the Peace Movement / The Need for a Dialec-
tical Analysis
The importance of new social movements, among which the Peace Movement
currently has a decisive role, is growing. The author describes the background
to these major processes in the context of the social, economic and political
crisis. His work focuses on the Peace Movement and attempts to present the
104