44                                     Vladimir Levstik: Komandija.
ništvo, ki je v marsičem razdružilo slovanske narode, tudi nekaj stori za njih približevanje. Vsemu kulturnemu svetu lastno delitev časa smo podedovali od starih narodov v Aziji, Afriki in Evropi; ona ne postane naša, če ji damo navidezno in površno narodno obliko. Zato pa čuvajmo, kar je res narodno, ustvarjajmo nove besede v duhu slovanskih jezikov in trebimo res nepotrebne tujke!
%
Komandija.
iaj pravite? Da ne leži dežela blaženih ljudi na koncu cest, na koncu dni? Ojda, v Komandiji!
Leži, leži . . . Pač je do nje prokleta pot: puščava, morja kleč in prod, fatamorgana, sto zablod, — ojda, v Komandijo!
Na pot, na pot!
Tam ni Šentmarksov paradiž; len, križemrok tam ne čepiš, tam — trud in znoj, in mraz in piš, ojda, v Komandiji!
Povsod je križ! A tam nikdar ni ena — dve, in sami vsi so tam možje in vse samice so zveste, ojda, v Komandiji!
Ojda, pa kje?
Hm! Res, odkrito bi dejal: odkar sem živ, sem je iskal, odkar iščoč, je ne poznal, ojda, Komandije!
Tam bi ostal . . . Vse prelahko jo izgreši, deželo blaženih ljudi, kdor išče Pravdo brez Laži, ojda, Komandijo . . .
Veš: saj je ni! —
Vladimir Levstik.