15 Relmmlchlova povest podoma.ena — Z dovoljenjem založbe X, Dmica je evojemu rejencu hudo zamerila, da se rd menil za njene dobrohotne nasvete in da. je delal čisto po svoje. Kljub temu mu je, ko je žtudiral, veckrat poslala kako reč in ga vedno vabila, naj pirebiije počitnice v domači hi«i. Habakuk pa nikoli ni oetal več kakor kak dan, potem pa se je kako izgovorH in je sel. Saj mu ni ušlo, da /je Cenca slej kakor prej upala, da p bodo nameni iispeli, Marička pa se ga je tako zaljutaljeno oklepala, da mu je bilo kar nerodno; in vendar ji z ničimer ni dajal pravice, da bi sd mogla kaj obetati. Cenca je nainreč po neumnem vtepla v vseh teh ietih dekletu v glavo, da jo bo Habakuk vzel. Maricjka se je Ečasoma res zagledala v fanta in, ko je prihajal tako čedno opravljen in je bil vedno tako moder in pameten, se je vsa zatelebala vanj. Ko je prišel Habakuk za začasnega učitelja k Sv. Juriju, eta ga Cenca in Marička večkrat obiskali in sta bili okoli njega, kar sta najbolj mogli. Cenca je tisbe mali zmeraj pripovedovala, da sta ona in Luka sklenila, da bosta potovske posle opustila in domačijo prodala. Z izkupičkom in s tem, kar sta ed na etran naložila, bosta onadva lahko mirno živela, pdleg tega pa Marički še prav čedno doto štela. H_B.halrylr je bil vselej zelo prijazen in je sineje se dejal, da želi Marički najboljšega moža; sdcer pa se je napravljal tako, kakor da ne razume, kam -oes taco moli — čeprav jo je ta krepko in razločno dovolj molel. 2Waj pa je v Drnikov dom urezalo ^kakor z jasnega,, ko je prišlo Habakukovo pismo, y katerem je sporočil, da se misli v kratkem z M)rtko Trebnik oženiti. Ceaca je bdla vsa iz sebe, tako jo je razburilo, Marička ee je jokala, Lruka pa je brundal in mrmral zase, češ da. je ni neumnejše reči na svetu kaJsor ženitev. Drago jutro navsezgodaj se je Cenca napravila na pot in jo je ob istirih popoldne primahala k Svetemu Juriju. Habakuk se je je prestrašril in je zajedjal: „ Vi, mati? Kam... kaj pa je vas prineslo? Ali je kaj narobe doma?« »Da, narobe je marsikaj,« se je Cenca odrezala. »Govoriti moram s teboj.« Le s težavo jo je pregovoril, da je najprej malo prigriznila, in že medtem ko je jedla, je začela: »Torej ženiš se? In tujko jemlješ? Kaico ti je kaj takega prišlo na misel?« »Človek, ki ima stalno službo in je že čez trideset, mora vendar na ženitev misliti,« je odgovoril Habakuk nekoliko v zadregi. >To, mati, vendar vidite, da moram koga imeti, ki mi gospbdinji in mi za dom skrbi.« »Saj sem Maričko dala učiti, da zna kuhati, šivati in v&e, kar je gospodinji treba znati.« »Ali ne gospodinje, ženo hočem.« ! _Ali ti Marička ni dobra dovolj za ženo? Zna vse, dote ima preeej in lepo dekle je, to pravijo vsi.« »Nič ne tajim. Toda Maričko sem imel vedno ka&or sestro; sestre pa vendar ne morem vzeti za ženo.« »Zakaj pa si tako delal, da je na to upala? Zdaj se noč in dan dere.« »Za sveto božjo voljo! Saj nikdar nisern ne kaj rekel he kaj pokazal, da bi si mogla delati kake upe. Vi, mati, vi ste res eno ali drugo krat kaj takega omenili, ali saj ste morali vsi videti, da nri ni za to. Kakor sestra mi bo Marička zmeraj ljuba, drugače pa ne. Midva bi bila gotovo nesrečna, če bi se vzela.« »S tole tujo žensko pa misliš biti srečen?« >Mati, prosim vas, nikar tako zaničljivo ne govorite o moji nevesti! Res upam, da bom zelo srečen z njo, če je božja volja taka.« >Ali se nič ne spomirijaš, da sem te pred leti že svarila, da se Trebnikove gospodične varuj?« >Da — da — ali saj niste kneli zakaj. In takrat sva _d že bila v besedi.« »Ali tako? Tako, tako?« je zaypila Cenca. »Moj Bog, sama sem kriva nesreče! Prej bi ti trila morala vse povedati. — Zdaj je prepozno. — Ne! še zmeraj je časa dovolj, da te obvarujem najhujšega.« >Kaj vam je, mati? Kaj pravite?« se je učitelj vznemiril. Žena je nekoliko pomolčala, potem je iztiščala iz sebe: . Ne kaže mi drugače ... Moram ti povedati... Trebnikove gospodične ne moreš vzeti. — To bi bilo strašno.« »Zakaj neki? Kako neki?« »Tvoj oče in njen oče sta si bila najhujša sovražnika.« »Kdo je bil moj oče? Povejte vendar! Povejte mi to vendar!« je razburjeno silil učitelj. »Tvoj oče se je pisal Karel Ornik in je bil gozdar na Dobrijah. — On in gozdar Trebnik sta se potegovala za službo višjega gozdarja v Orešju. Tvojemu očetu so to mesto že obijubili, da ga gotovo dobi. Vse pa so slcazili hudi rnarnji, ki so tedaj tvojega očeta obdolžili, da si je z divjimi lovci na roko in se da od teh plačevati. Prižel je v preiskavo in ni izgubil le dobrega mesta v Orešju, ampak je bil sploh ob službo. Orešje je dobil Trebnik in tega je tvoj oče sumil, da je tiste marnje ra_±rosil, čeprav ta tega ni etoril; storil je to eden izmed lovskih čuvajev tvojega očeta. Ali tvoj oče je bil taJco jezen in divji, da je Trebnika pričaJial in zalirbtno ustrelil...« »Ooooh!« je zastokal Habakiik — potem je kar. zatulil: »In očeta so — na smrt obeodili... in potem ... na doživljenjeko ječo pamilostili.., Ali ai tako?« »Kaj? Ti že vse to veš?« se je Cenca prestrašila. »Kdo ti je pravil, kaj?« »Milka — Trebiiikova gospodična mi je pove-> dala.« »Kdo je Trebnici to pravil?« »Čula je pač, kaj je bilo z njenim očetom, Da je morilec moj oče, o tem se ji še sanja ne.« ,_i_, »Tedaj ji moraš to povedati.« "^^* »Jaz? Nikoli! Za nič na svetu nef. -.. Pa povejte mi, ali je bil moj oče hudoben?« »Ne, hudoben ne... Bil je lep mož — ti ed mu na las podoben, vsaj v obraz. Toda lahkomiseln je bil in malo prevzeten pa nagle jeze. Tvoja mati je dosti prestala z njim, čeprav sta bila le eno leto vkup; strašno rada ga je imela.« »Kdo je bila moja mati? Zakaj me je zavrgla? — Povejte! Vse mi povejte!« Potovka je nekaj časa molčala. Potem je jela počasi pripovedovati, kdo in kaj so bili Habakukovi starši in kako je bilo njihovo življenje. Karel Ornik je bil edinec imenitne dražine, M je imela graščinico na Brezju, pa je prišla precej na lcant in ji je ostalo le toliko, da se je za silo preživljala. Svojega edinca so starši razvadili, niso ga naučili dela in resnosti. Dali so ga v šole, ali fant je študiral zdaj to zdaj drugo in ni prišel nikamor. Nazadnje je bil vesel, da je dobil službo gozdarja. Ali tudi tu je ostal stari lahkomiselnež. Ko je bil mlad gozdar na Dobrijah, si ga mnogo laže našel v vaških gostilnah kot pa v pisarni ali v gozdu. Sicer ni pil čez mero, ali rad je kvartal in ni bilo redko, da je tudi precej izgubil. Največ je presedel v Senčnikovi gostilni, kjer si je nagovoril Ančko, mlajšo Senčnikovo hčer. Senčnik, ki je bil premožen in spoštovan poštenjak, o kaki ženitvi Ančkini z Ornikom ni hotel nič čuti in mu je prepovedal, da bi še kaj prihajal. Ornik je bil ves divji zaradi tega, vrgel je Senčniku v obraz, kar mu je na jezik prišlo, Ančke pa ni pustil, ampak je storil vse, da bi mu jo stari moral dati, .(Dalje sledl)