Jte 94,
Ali je ena vera, kakor druga?
(I/, nemškima A. Jariš-a)
Lep sponiladin dan je uiladenča oheutka polti iga vmikej na trate povabil, kjer vse reci Itoga oziianujejo. Kakor je tukej vse kalilo in cvetelo, tako so se v sercu mladenča, za to življenje še le izhujeniga. svete čutila oživele, ki jih je lepota natnrc obudila. Imel je ene iz bukev znan i ga novovcrea ali prav za prav neverca Coke-ta v rokah, in se je sprehajal čez žitne polja proti bližnjimu logu, kteriga prijazna senca je bila za svete misli posebno stvarjena. Z griča v ljubeznjivo dolinico glede je rekel sam pri sebi: ..Ilc, de! pravi mož, tvoj nauk je resnica. (Mislil je na ( oketa, kteriga nevidama zapeljiva beseda ga je premotila bila). Kug je Bog vsih ljudi, Bog nar viši ljubezni, ktera nikogar nc pahne od sebe, ktera ni v tesne vezi vere vkovana. Preč z vašim resnim obrazam, ve žalostne podobe, kterim je nauk v katekizmu postavljen čez vse. Ena vera kakor druga!
Take in enake misli so serce in duha občutka polniga mladenča prehajale. Kavno se je približal logu, kjer ga je k zložnimi! počitku klop povabila, ktero je za božje vneto serce križu nasprot iz ru-šine za pobožne popotnike napravilo. Tukej se je vsedel.
Ljubeznjivo se je križ s pozlačeno podobo križaniga Zveličarja skozi senco rudečkasto cvctečih kostanjev naprot blišal. Globoko zamišljen ga je ogledoval mladeneč. Kakor oglas od druge strani se mu v duši razlega beseda: .Ena vera kakor druga." Globokeje je to besedo premišljeval.
Tu pot pripelja evangeljca memo križa. Ko pride blizo, obstoji; s klobukam na glavi pregleduje križ kratik čas, zmaja potem z glavo, in pravi pol na glas: .škoda denarja za tak živež prazno-verstva in malikovanja.u — sd je.
Globokeje so šle mladenčeve misli. \e dolgo, zapazi nekoga, kteriga je kot novospreobernjeniga nemškokatolčana poznal. De bi ga ne vidil, se mladeneč bližje k debeli lipi zraven klopi stisne. I ni pride, gre okrog križa. pregleduje delo kamnoseka.

vdari s palico na križ. poskusiti kako je lit. in derza z zelezno okovo palice po pozlačeni podobi križaniga. ..1'nstrangorska (od Kima unstrau sneznikov pripravljena) vaba za praznovernc. zabiilane katoličane." Tako pravi zasramljivo, pomerdne z znabli, iu gre.
Zdihuil jc mladenič od žalosti, nagnil je glavo »"•oti zemlji, in resneji je postal njegov obraz. Tu pripiha jud semkej. breme kupčijskiga blaga ga tlači ktero je na herbtu nosil. Ko zagleda kriz. sc mu obraz serdito zategne: viditi je bilo. de je hotel po kamnu seči. Pa ko je nekoga blizo začutil, jc naglo naprej hitel.
Kakor meč je šlo skozi mladenccvo sercc. Glohokcji je bila njegova hritkost. Tu sc približa katoličan. Od daleč razkrije glavo, milo pogleda, na križ. poklekne, moli nekaj časa. ostane, s solzo v očesu kušne častito podobo, pogleda jo šc enkrat s pobožnimi očmi se nagne in gre.
.Mladenču je bilo, kakor de bi nekdo rekel: rKaj meniš? -- Ali je ena vera kakor druga?" Kakor bi ga nekdo vlekel, tako je sel h križu. Tu je bral v kamen vsekane besede: .Ni v nobenim drugim zvcličanja, kakor v Kristusu križanim." Poln svetih občutkov je rekel: .Ve, nc! ni ena vera kakor druga. Na poskusnim kamnu vere, na križu, sim spoznal zveličanje. Lc en Kog jc. le ena vera. Gospod, verujem! Odpustilu II.
Zmed pisem sv. Bernarda.
Do Rimljanov,
ko so od Kvgenija papeža odstopili.
Ilimljani. od Arnalda krivoverea razdvojeni in podkurjeni, so spet opravo nekdajne Ijudovlade ( republike ) in svobode vpeljati iskali, svetimu očetu samo skerb za duhovne reči pustivši. Zatorej so papeževe d"h*»diša sebi prilastovali. iu ukazali, naj on po stari navadi z desetino in druziini tacimi darili zadovoljen ostane. (Id tod je vstal punt. v kterim so Kvgenija III. papeža iz Kima pregnali. To je sv. Bernarda spidbotllo. de je po sledečim lietu Himljane hude. pa fo pravici okregal.
V četertik Rožnika.
ker s» h svojo kritičnostjo do papeža vse katoliške kristjane zalili, ter jim je napovedal, de božjimu serdu ne bodo odšli, ako se kmalo ne spametvajo. To se je godilo v letu 1146.
Čudno je. de se je vse to, zavolj česar je sv. Bernard o svojim času po tem listu Rimljane svaril in opominjal, naše dni v letu 1848 v Rimu ravno tako godilo. Zavolj hudobnih naklepov sovražnikov sv. katoliške cerkve se pa tudi zdaj še nič boljši ne kaže. Zatorej tudi ta list sv. Bernarda poslovenjen očitno podamo, de bi vsi tisti, kteri so se uno leto z natoleovanjem in opravljanjem, ali pa clo v djanju nad papežem Pijem IX. pregrešili, svojo zmoto in svetimu očetu storjeno veliko krivico tuliko bolj spoznali in obžalovali. Posebno pa ta list tudi zavolj tega naznanimo, de bi se naši ljubi verni Slovenci nikakor preslepiti in premotiti nc dali tistim hudobnim, zapeljivim ljudem, kteri ne jenjajo svetila očeta ceni ti, ob čast in spoštovanje devati, s svojim jezikam iu z vso svojo močjo zatirati. Tega pa ne skušajo in nc isejo zato. kakor dc bi nad našim papežem Pijem. kteriga nedolžnost in pravičnost sc jc pred celim svetam ska/.ala, res kakšno napčnost ali krivičnost spoznali, temue i/, samica sovraštva do katoliške cerkve to delajo: de bi poglavarja naše svete cerkve pri ljudeh ob zaupanje in veljavo pripravili, ter jih potem od cerkve in s\ete vere odvernili. Nai bi zatorej nauke in opomine. ki jih je sv. Bernard v tem listu llimljanam da!, vsi dobro prevdariii in v sercu ohranili. To pismo se tako glasi:
l*lemenitnikam in perrakam. ter v s i m u H i ni s k i m u 1 j u d s t v u brat llcrnard. Klaravalski opat imenovan. ( priporočaj od hudiga odstopiti, in storiti, k a r j e dobro.
Do tebe. visoko in slavno ljudstvo! besedo imam. akoravno sim slab in priprost in malovrcden človeček. Sramujem sc sicer in težavno mi je. ko pomislim, kdo in komu pišem, in kako sc bo to kterimu druzimu za-zdcvalo. Tode ložeji se mi zdi, s sramljivostjo pred ljudmi v nevarnost postaviti sc. kakor pogubiti se pred Uogam z molčanjem, zamolkain resnice in prikrivanjem pravice. On namreč pravi: Oznanuj mojimu ljudstvu njegove pregrehe" (Iz. .">8. Ii.)! V spričbo mi bo tudi pred obličjem Gospodovim. ako bom reči zamogel: rTvoje pravice nisim v svojim sercu prikrival; tvojo resnico in tvoje zveličanje sim razodel*4 ( ps. .'19, li l. Zavolj tega se tedaj ne sramujem, akoravno sc sraruljivost ustavlja, po svoji malovrcdnosti z daljave do častitljiv iga ljudstva pihati, in s tem zamorskim ( unkraj morja pisanim ) listam Rimljane njih lastne nevarnosti in pregrehe opomniti, ako poslušati in mirovati hočejo. Kdo ve. če se ne spreobci ueio na prošnjo ubožca. kteri se protenju mogočnih in vsiinu oboroženimu vojiiišlvu ne uklonijo? Ali se ni nekdaj v Babilonu na glas cniga mlajšiga mladenča ( Daniela | tisto celo ljudstvo, ki je od starih krivičnih sodnikov zapeljano bilo. k pravični sodbi povernilo. ter je tisti dan nedolžna kri oteta bila? Tako tudi zdaj. desiravno sim mladeneč in zaničevan (mladeueč. pravim, nc po pičlobi let. temuč zasluženja), je Bog vender mogočen, tudi mojimu glasu dati gla* moči, kar bo btorilo, dc se bo tudi ljudstvo, kakor je znano, ravno t&ko zapeljano, k pravičnosti povernilo. To naj bo v moje zagovarjanje tistim, kteri bi se zavolj tega nad menoj morebiti jeziti in hudovati mislili.
Ako to ni dosti, tudi to še pridenem. Ta reč jc občinska: torej ni razločka med majhnim in imenitnim. Bolečina namreč je v glavi, in tako tudi nar manjšim iu nar skrajnišim delam telesa ni nikakor neznana: torej
tudi meni ne. Resnično je tista nar hujši bolečina — ker je nar hujši — tudi mene, desiravno zmed vsih narmanjšiga, došla; in ker je bolečina v glavi, ni dru-gači, de je tudi v telesu, kteriga ud sim jez. Kadar glava boli, ali ne vpije jezik za vse ude telesa, de v glavi bolečino imajo, ter po njem vsi udje svojo glavo in betežnost svoje glave spoznajo? Dopustite torej, pro-sim. dopustite, de pri vas nekoliko svojo bolest objokujem; pa ne le svoje, ampak tudi ccle cerkve. Ali ne gre mar zdaj njen glas po vsim svetu: Moja glava me boli, moja glava me boli? Kteri namreč tudi naj poslednji kristjan na celim svetu bi bil, kteri bi se s to glavo ne hvalil, ktero sta obdva tista častitljiva kneza, eden z oddjano, drugi s spoddjano glavo na križu (to je ss. Peter in Pavi ) s svojo zmago povzdignila, s sv ojo kervjo okinčila? Krivica do aposteljnov torej vsaciga kristjana zadeva; in kakor „je njih glas po celim svetu izšel" (ps. 18, 4.j. tako se njih žaljenje od vsih na vse strani občuti, na vse strani objokuje in obžaluje.
Kaj ste mislili, o Rimljani! de ste razžalili poglavarja sveta in pa svoja posebna pomočnika? Zakaj s tako neprcncsljivo. kakor nespametno zlobo kralja zemlje, Gospoda nebes nad vas vse sklicujete, ker sveti iu apostolski sedež, po božjih in kraljevih povlastbuh sosebno povzdignjen. z božjoropno prederzuostjo napadate, in čast njegovo zmanjšujete, kteriga bi še sami, ako bi treba bilo, zoper vse braniti ino^li? Tako vi brezumni Rimljani, brez premislika in brez spoznanja, kaj je pošteno, svojo in vesoljno gluvo. kolikor morete, oneča-stujete. za ktero bi veliko več še svojim lastnini glavam prizanesti nc smeli, ako bi to sila zahtevala. Vaši očetje so Mestu (Rimu) celo zemljo podjarmili: vi pa pred celim svetam Mesto v zasmeh pripravljate, Glejte, Petrov dedič (papež), je s Petroviga sedeža in mesta od vas pregnan: glejte, po vaših rokah so kardinali in škofje, služabniki Gospodovi, svojiga posestva in stanovanja obropani. O neumno, nespametno ljudstvo! o golobica zapeljana, ki nimaš sciea! Mar ni on tvoja glava? ali niso uui tvoje oči? Kaj tedaj je zdaj Itirn, kakor truplo brez glave, izkopano čelo brez oči. temno obličje? t M pri. ubogo ljudstvo! odpri svoje oči. in poglej svojo pustoto. ki te ravno kar čaka! ,.Kako sc je v kratkim naj lepši obraz spremenil! Gospodnica narodov, kneginja dežel je kakor vdova postala4* (Zal. pes. 1, I.")!
Pa to je še le začetek nadlog: bojimo se še hujših. Mar nisi že blizo pogube, ako terdovratno ostaneš? Verni se, verni nazaj, Sunamljanka (misli Rimsko mesto); spremisli se; spoznaj že, če tudi pozno, kaj, koliko, od kterih terpiš ali si terpelo. Spomni sc, zakaj, iz kteriga namena, po kom. in v kakšno rabo je malo pred temi dnemi vsa lepotija in prihodšina vsih tvojih ccrkev razgnana bila. Kar koli jc bilo na altarjih in pri altarskih posodah, karkoli tudi pri svetih podobah zlata in srebra taeas najti, je po rokah brezbožnih človekov vplenjeno in odneseno bilo. Kaj od vsiga tega zdaj ti v svojih mošnjah najdeš? Potem se je krasota hiše Gospodove nepovračljivo zgubila. In kako misliš zdaj še hudobijo ponavljati, in zopet hude dni si navleči? Kaj se ti zdaj ali obilnišiga dobička, ali gotovšiga upanja obeta? Nič druziga ne, kakor de se tvoje poslednje nevarniši mem prejšniga kaže; ker jih je tedej nc le veliko zmed ljudstva, ampak tudi zmed duhovšine. in tudi zmed knezov nekoliko po svetu v tisti razpartii s teboj deržalo: zdaj pa — kakor si ti zoper vse, tako so vsi zoper tebe. Celi svet je nedolžen nad tvojo kervjo, razun tebe samiga iu tvojih sinov, kteri so v tebi. Gorje toraj zdaj tebi. milovanja vredno ljudstvo! in gorje ti dvakrat bolj kot poprej — nc od ptujih narodov, ne od divjote sro-vakov (barbarov), ue od trum obrožnikov. Gorje ti le
pred tvojimi svojci; gorje ti od domačinov in prijatlov, od notranje propasti, od muke oaerčja, od spečenino drobovja !
Ali že spoznaš, de niso vsi miroljnbni, kteri so domaei, in de niso vsi prijatli, kteri se kažejo ? In akoravno smo že sicer vedili, de smo po tebi zdaj še očitniši i/.učeni vse resnice tiste besede Gospodove, ki je rekel: „Ker sovražniki človekovi so njegovi domači" 10, 36.). Gorje bratu od brata med teboj, in sinovam od staršev! Gorje ti, ne od mečev, temuč od krivičnih žnabelj in od prekanjeniga jezika! Doklej se bote eden druziga hudobno v hudobii podpirali, z izojstrenimi žnablji eden druziga spodbijali, eden druziga končevali, <2a bi eden druziga zaterli? Zberite se, razkropljene ovce! povernite se na pašo, povernite se k pastirju in škofu svojih duš! Prestopniki! dajte se spametvati! Kar govorim, ne govorim kakor zasramujoč sovražnik, temuč kakor svareč prijatel. Prava prijatelšina včasih krega, prilizuje pak se nikdar ne.
Pridenemo pa tudi milo prošnjo. Ponižno vas prosimo v Kristusu, spravite se z Bogam, spravite se s svojima knezama — Petra in Pavla menim — ktera ste na vsako vižo v njunim namestniku in nasledniku Kv-geniju z njunih sedežev in pohištev pregnali. Spravite se, pravim, s knezama zemlje, de se morebiti celi svet zoper va* nespametne zanje vojskovati ne začne. Ali ne veste, de ako sta ona razžaljena, čisto nič ne premorete; ako sta vam pa ona mila, sc vam čisto nič bati ni! Xe boš, pravim, ne boš ne balo pod njunim varstvam trum tc obdajočiga ljudstva, slavno mesto, mestnjanstvo junakov ! Spravi ne torej z njima, pa tudi s kardeli mučenikov (marternikov), kteri so scer pri tebi, pa zoper tebe — zavolj velike pregrehe, v kteri si se pregrešilo, v kteri tudi ostati misliš. Spravi se tudi z vso cerkvijo svetih, kteri so se po vesoljni zemlji, to zaslišali, nad tabo pohujšali. Ako ne. bo ta list zoper tebe pričeval; pa tudi tvoji aposteljni in mučeniki bodo v veliki stanovitnosti stali zoper tiste, kteri so jih stiskali in ob sad njih truda pripravili. — Pa čujmo vsi skupej že konec govorjenja. Oznanil sim pravico, razodel nevarnost, resnice nisim zamolčal, budil sim k po-boljšanju: zdaj pa ostane, de se bomo—ali kmalo nad vašim spreobernjem veselili-—ali pa pravične nastajoče pogube gotovi neutolažljivo žalovali, ter medleli in ko-perneli od strahu iu čakanja, kar bo celo mesto napadlo. —
Itazgletl po kerMaiiskini svetu.
Iz Azije. Angleške posestva v Indii ho nekako petkrat tolike, kolikoršna je velika Britanija in Irsko. Raztegnjene so do stopajev širine in sežejo do ravnika ( ae«|uatorja ). V nekterih krajih jc nekai razločka med letam in zimo, v druzih je vedno leto. Se večji je razločnost ljudstva, in razlika vera nima meje. Kristjani so razdeljeni v katoliške, nestorjane, greke in nekoliko protestantov; za njimi so hindi v več sto ločinah, zmed kterih nekteri verujejo, de so pešam, drugi de so polbogovam enaki. Potlej je do 10 miljonov ma-hometaneov (Jurkov); dalje so še nasledniki Budha in Jaiua: in nasledovavci učeniga Konfucja. Koliko dobriga bodo Angleži zautogli storiti, kadar se sami v katoliško cerkev vernejo !
Kina. },Osservatore Romano" ima ukaz kitajskima cesarja, v kterim prepove Tao-Kuang v prihodnje vsako preganjanje evropejcov, in s tem razdere katoli-kam sovražno določbo sodiša Kung-Jeu-Fu. Predlog mandarinov, v kterim so mu preganjanje kristjanov na-svetovali, je zavergel, in mesca rožnika p. I. pervolil, de se sme keršanska vera po celim cesarstvu prosto
spoznavati. Clo štiri misionarje je k sebi poklical, kteri bodo v njegovi pojati prebivali. Kitajski škof Perro-cheau piše 5. kimovca p. I. de je zdajni mladi cesar od ene kristjane izrejen bil, v ktero je umerli cesar vse zaupanje slavil.
Iz Jeruzalema. Po naznanilu časnika „Oaser-vatore Romano4* ce je v Jeruzalemu poslednjih šest mes-eov več kot šest sto ljudi v naročje katolške cerkve vernilo.
Dansko. Verska svoboda je z 51 glasovi proti 19 odločena. Kakor v Svedii (ako je tudi v Dami dozdaj le samo Lutrova vera pravico imela.
X e m š k o. Znana nemška pisavka Ida llahn-llahn, ki je v katolško vero prestopila, je spisala zgodovina svoje spreobernitve v branja vrednih bukvicah pod na-slovam : rVon Babvlon nach Jerusalein".
London. Tudi Ronge je peršel v London, ter je v novicah ..Times" razglasil svoje naučevanje. Viditi je, de bi on rad obertuo razstavo oberuil v sejiin za svoju piškovo rabo.
Carjigrad. Med visoko porto in greško razkol-niško cerkevjo je razpertje vstalo, Greško | krivover-sko) duhovstvo svoje ljudstvo zuli in guli, torej se jc ljudstvu per turškim cesarju zavoljo tega pertožilo. Vlada je tožbe za pravične spoznala, iu hoče pomagati. Dozdaj je carjigradski očak greške škofe iu nadškofe volil, iu sploh znano je, de so leti svojo čast z dnarji in zvijačami do»egali; si tedaj znameuitne stroške, po kterih so svojo čast zadobili. nadomestiti, so ljudstvo stiskali, lri to jim jc bilo toliko ložej, ker je bilo v vsaki občini tudi pravosodje biškupam zročeno. Zavoljo tega je vlada odločila, de bo vprihodnje sama biškupe volila. kteri pa nobene posvetne oblasti ne bodo imeli. Zavoljo te uaredbe je s ve tje ust v o v hudi zadergi, in kako bi ne bilo? — njim. ki se pravoslavne imenujejo, hoče zdaj turška vlada biškupe voliti! — Tako se godi otrokam, kterih očetje so zapustili svojiga dobriga očeta v Bimu, ter se dali zapeljati vsiljencu iu odpadniku Mihu Ccrularju !
S vaj carsko, kdor bi se rad naučil ropati in grabiti, naj gre na Sardinsko ali pa na Svajcarsko. Veliko svetovavstvo — tako sc glasi iz Luccrna -je prodalo ♦>. sušca zalo kloštersko posestvo Kšenbach za 04.000 frankov zoper voljo samostana, se ve. Kn dau pozneje je bil nasvet sklepali, posestva Sent-1'rbanskiga samostana za 900,000 frankov prodati. Tako bo tedaj tavžentletni zaklad katoliškiga kloštra sv. Urban? padel protestanta«! (krivovercam | v roke ! Samo v siro-maškim kantonu \Vallisu so ti reformirani možje v kratkim predali za 300.000 fr. katoliških posestev; v kantonih Aargau, Thurgau. Freiburg in Tessin pa so za več miljonov cerkvenih posestev poropali ter prodali. Iu to vse češ: „v blagostanje deržave": vender jc znano, dc derzavna blagajnica ni bila nikoli tako prazna, in be-račija nikoli tako velika na Svajcarskim. kakor zdaj. Kirchlichgut in vveltlich llandcn thut iiichl gut," pravi že pregovor, in skušnja to poterdi. Kdo zmed katoličanov bi sc ne zjokal, de so se 8. in 9. sušca ua dražbi švajcarskih cerkvenih draščic v Parizu prodajale med drugim: moiištranee. podobe svetnikov, kclhi in božje mizice, prelatovski križi in perstani, sreberne in zlate posode s klosterskimi znamnji (gerbil. izdelki izslonove kosti i. t. d. Radikalna vlada je tako visoko dospela v humanizmu, de jc nedavno Judam prodala mašno oblačilo in drugo pripravo za službo božjo! To dela protc-stanska — radikalna vlada katoliškimu ljudstvu in katoliški cerkvi!
— Svajcarski razdiravci ali radikalci znajo prav ravnosledno grabiti. Naj pred so s silo grabili samostansko ali kloštersko premoženje. Kloštersko premoženje je šlo, dnarji zanj skupljeni so tudi šli lakam
žvižgat — rop nima žegna; — zdaj je peršla pa ver-sta na občinsko premoženje, de ti snedeži tudi tega razdcle in poženo. Tako toži razglas ljudske skupšine iz Bernerskiga kraja. — Tako znajo delati „Volksbe-gliicker," kteri s svojo kozlovsko brado radi sede pri poliču in pri tolstim koscu, ter se pomenkvajo. kje jc kak „Jezuitu, de bi ga preganjali, in, če ima kej. ga osvobodili, to je. nbropali.
Iz šlezije. G. svečana je bila na stebrovškim pokopalisi pokopana 10? let stara žena. Ona je bila mati mestniga kaplana, sestra eniga fajmoštra. ujčna eniga viccdckana. babica eniga dohtarja sv. pisma in mestniga duhovuiga pomočnika, in poslednjič babica šc eniga mestniga kaplana in farniga namestnika.
I z I' u s t c r s k i g a dola na T i r o I s k i m. V T.....
je fajmošter. kterimu so dobri kmetje vedno desetino odrajtovali. Neki siromaški kmet, kteriga je Hog bolj z otroci, kakor z njivami in travniki obdaril, jc tudi vsako leto svojo dolžnost pošteno dopolnil. Kar pride enkrat neprevidama in reče: Preljubi gospod oče. vselej sim vatn zvesto odrajtova! desetino, pa jo bom tudi dans. (šospod B»g me jc z desetim detetam obdaril, torej vam ga tukaj za desetino pernesem. Gospodu du-novniku se je ta ponudba mogla o začetku čudna zdeti, vender vzame maliga pobiča kakor desetino, kteri rase iu sc prav dobro obnaša pod skcibno obrambo svojiga noviga očeta. — Ni je bolj perserčne reči, kakor lepo zaupanje kmetov do njih duhovniga pastirja; Hog pa nas varuj tanh napihnežev. kakor so nekteri kmetje po na-ih krajih, kteri duhovnu vse nasprot delajo!
Zagreb. Vsi starčki, kterim so vikši pastir veliki cetcrtik noge umivali, jih potlej pogostovali in obilno obdarovali so bili skupej stari 835 let.— Povsod iz llorvaškiga sc sliši, s koliko pobožnostjo in duhovnim pridani so ondi sveto leto obhajali.
—	..Katoliški list'' piše na enkrat tri žalostne novice. de bodo mogli namreč katoliški časniki ..lllaho-vc-tu. ..Illas jcdnot\ katolickc". in «,C'iril in Metod4, druziga polletja jenjati; perva dva zav oljo premaliga številka naročnikov, poslednji zavoljo druzih zadev. K temu imenovani list Zagreb, pristavi, ako bi on ne imel v bla-goserčnim prevzvišenim gosp. nadškofu obrambe, ker ga duhovstvo le slabo podpira, bi tudi njemu že zdavno nc bilo ,.ni traga ni glasa !w Od ..Cirila in Metoda/ pravi dalje, ie vender upanje, dc sc bo ohranil, bo se namreč iz Stavnice v Bi-trico preselil, kjer bo pod obrambo in s pomočjo presvitliga gosp. škofa Štefana Mo vsesa še nadalje izhajal.
—	V Kutini je 13. vel. travna žena s svojim detetam prestopila i/, greške razkolniškc v katolško cerkev.
Krajnska. Veselo znamnje. de katoliški duh v
poslednjih letih med našim ljudstvam na deželi ni bil zatert. marveč se je bolj močno oživljati začel, je to, ker se jc za obstanik in lepoto božjih hiš, tudi v tako spremenjenih časih veliko zgodilo. Za spričevanje tega naj se vzame le majhiu del \otrejnskiga. Veliko krasno farno cerkev s. Pavla, ki se na Verhniki zida v lepi bizantinski šegi. smo uni pot omenili. Farna cerkev s. Mihela v Kovtih je bila od znotrej v dveh letih vsa iz noviga ozalšana; dobila jenov veliki altar, dva stranska altarja. katicelj ali prižnico, nastavik na kerstni kamen, in še dve posebni podobi svetnikov. Poddružnica s. Andreja na Planini v Sent-Joški fari nad Polhovim (■radcam jc bila to leto olepšana z novim velikim in stranskim altarjem in kanceljnam. V Horjulji sc zdaj za farno cerkev p. Marjete napravlja nov veliki zvon per25ceniih in čez; poddružnica te fare v Za klancu je vlani le nekaj manjši nov zvon dobila. Cerkvenih ban-der. svetilnic ali lamp. velikih svečnikov ali lustrov, mašnih oblačil in druziga v tej okolici nočemo posebej imenovati. In kar jc posebniga, je to. da za vse take naprave ljudstvo z veseljem sklada in daruje: večkrat iz ene dobrotne roke pride po 20, 50. 100. celo 200 goldinarjev. Tudi se vidi ljudstvo z veliko radostjo slovesnosti takih novih naprav vdeleževati, kakor je bilo na primero, ko so 29. kimovca vlani čast. gosp. korar Janez Novak v Kovtih, in I. rožnika letos g. dehant Andrej Pečar na Planini v družbi mnogih duhovnov iz sosedie . nove altarje blagoslovili.	H.
Ljubljana. Njih veličanstvo je z najvišjim sklepam od 11. maja t. 1. konzistorialniga svetovavca in or-dinariatniga notarja, g. Jožefa Keka v Ljubljani, in mestniga fajmoštra in dehanta v Kranji. g. Antona Kosa. za častna korarja škoftjskiga kapitelna v Ljubljani imenovati blagovolilo.
— Dozdajnimu kaplanu pri sv. Petru v Ljubljani, g. Antonu Gregorcu. jc bila fara sv. Lenarta v Sostrim podeljena.
•— ,, Dunajski cerkveni časnik" piše. de je č. g. Dr. Knoblcher 4. t. m. Dunaj zapustil in se čez Mo-nakovo v Him podal. Mesca oktobra misli že do Cliar-tuma priti. Ministerkalnima svetovavcama g. Mešutarju in g. Kollerju gre posebna hvala, ker sta si prav goreče za pospeh misiona prizadevala. Cesarska akademija na Dunaji je Dr. Knoblchcrja z vsim fizikalnim orodjem previdila. ter ga prosila, de naj ji svoje izvedke naznani. Kaze se. de je Dr. Knoblcherju. možu svete serčnosti in neomajljive terdnosti posebno imenitna naloga od previdnvsti božje dana. Na Dunaji se je v prid misiona družba vstanovila pod imenam: ..Mariina Družba4*: naj se obilni blagoslov nanjo izlije! Prihodnjič bomo kej več od nje povedali.
Pošlji nebeškiga Angela, ljubi Bog!
Duha človeškiga
llešit od vsih nadlog.
Ko nam poteče čas.
On naj prepelje nas
Gledat svetli Božji obraz
Duše vzdigujejo
Vedno se v tisti kriij.
In poželujejo
Priti že v sveti raj :
I re naj sc steko.
Truplu oči zapro.
Dc odpre hc duši nebo.
Xebčxa.
Radost pripravljena
Nam se izreč" ne da; Ondi bo vstavljena
Teža življenja vsa. Več ne teko solze. Več se za smert ne ve. Preide vse, kar rani serce.
V Bogu počivati.
Kjer je naj slajši mir. Večno zavživati
Sreče brezkončni vir — Kdo že ne hrepeni? Naj se nam za zori
Večni dan nebeške časti!
Trume prepevajo llvalo in čast Bogii.
Trume odmevajo »Sveto" Prenvetimu.
V	dru/.bi vse hvali ga Trojno - ediniga,
V	kterim vse življenje ima.
O deb" zedinili
Z njimi sc tam tud' mi.
Kjer bodo zginili Dnevi težavni vsi!
Tamkej je vsa svetost,
Tamkej je vsa modrost.
Večna krona r.aljša krepost!