O zemljiškem davku po novi postavi.
Iz Dolenskega nam je pisal 23. junija gospodar J. J—č sledeče:
„Kmetje smo unidan, ko so nam „Novice" naznanile tarife iz Krškega okraja, vsi omamljeni strmeli. Hvala jim zato, da so nam povedale, kako stoji ta reč. Zdaj pa lepo prosimo mile nam „Novice", naj nam naznanijo še to, kam se imamo obrniti kmetje in kje pomoči iskati, da se nam olajša davkovsko breme in da ne pridemo Še v veče težave".
Odgovor na prošnjo. — Na Dunaji izdana knjižica „o postopanji pri pritožbah" (uber das Verfahren bei Reclamationen) razjasnuje to stvar blizo takole: Deželna komisija ima po §. 31. postave za uravnavo zemljiškega davka od 24. maja 1869. leta dolžnost, razglasiti dotične tarife in pri vsacem županstvu nabiti dati. §. 32. pa se dalje glasi tako-le: „Pritožbe sosesk in velicih posestnikov*) se morajo zadnji čas v 6 tednih dotični okrajni cenilni komisiji pismeno izročiti, ta pa jih ima s svojim mnenjem deželni komisiji podati". — Tako tudi stoji v §. 39. dotične instrukcije pod liapisom: „navod" (Anleitung). Ta „navod" pa druzega ni, kakor prepis postave, ki pa še popolnoma resničen ni.
Kar tedaj gori omenjeni §. 32. o pritožbah veleva , je toraj zel6 težavno delo in skor da nemogoče; kako neki more lastnik zemljišča s tarif, za celi veliki okraj (kanton) na tablji ali na zidu županovem nabitih, posneti to, kar ravno njega zadeva, če mu ni pogled dovoljen v podlage, na ktere se tarifa ali cenitev njegovega davka opira. Da pa lastnik sme tirjati, da se mu te podlage pokažejo, to ne stoji zapisano v gori omenjenem §. 32. Ce je c. kr. okrajni glavar, kot predstojnik okrajne cenilne komisije, dobro-voljen in ga lastnik za to ponižno prosi^, mu to utegne pokazati, siliti ga pa nobeden ne more. Ce se potem naredijo pritožbe, mora se dalje vedeti to, da pritožbe zoper krivične tarife morajo, da obveljajo, temeljito spričane in dokazane biti. „ To ni prav", — „to je previsoko", — ,,to ne spada v to vrsto" — samo take pritožbe nimajo nobene veljave. — Al recimo tudi, da okrajni glavar dovoli lastniku pogled v cenilne spise, ki so od leta 1870. do danes večkrat predrugačeni in poprav lj eni bili in je vse v nemškem jeziku narejeno, kaj bo kmet počel pri celih kupih nemških spisovj?
Vsakdo menda vidi iz tega ogromne težave pri-tožeb.   Temu pa ni druga pomoč, kakor ta, da
1) vse soseske v smislu §. 32. za to prosijo, da se jim vsi cenilni spisi na ogled odpro, referentom pa ukaže, da ljudem odgovor dado na njihova vprašanja; 2) da morejo soseske veljavne pritožbe deželni komisiji vložiti , naj skupaj najamejo pravega izvedenca, ga pooblastijo za svojega zastopnika, in se ve da dobro plačajo za veliko delo; 3) da pa dosežejo dovoljenje ogleda cenilnih spiskov, naj se soseske, že predno razpiše deželna komisija čas reklamacij ali pritožeb, obrnejo do deželnega odbora, da se on za to dovoljenje potegne pri c. k.  finančnem  ministerstvu.
To je svet, ki ga vsled gori navedene knjižice damo našim ljudem, za ktere pride po novi postavi nov zemljišk davek. Naj si te nasvete k srcu vzamejo naši kmetovalci, da ne bo prekasno.   „Po toči zvoniti, je zastonj"
Tiste tarife pa, ki so jih unidan razglasile „Novice", so se poslale le okrajnim cenilnim komisijam v prevdarek. Ti možje naj še enkrat pretresejo svoje delo.        R-š.
*) Kdo je „ veliki posestnik" po §. 32., nam ni jasno. Ali je ta, ki je v „deželno zemljiško knjigo" vpisan, ki pa mnogokrat manj posestva ima, kakor premožni veliki kmet, ali je kdo drug, ki veliko davka plačuje.
-----    211    ------