članki, razprave MARJAN BREZOVŠEK* Kritika novejših zamisli institucij Novi institucionalizem v politični znanosti in sociologiji »Stari institucionalizem« je bil osredotočen na pravno in zgodovinsko analizo političnih pojavov; prav tako je bil povezan z močnim prepričanjem v vrednost »ustavnega inženiringa«, še posebej zaradi spodbujanja demokracije (npr. Woo-drow Wilson). Izkušnje iz obdobja med obema svetovnima vojnama so oslabile ta optimizem. Stari institucionalizem je bil vse bolj obtoževan zaradi obravnave samo formalnosti, ne pa tudi stvarnosti. Zdi se, da zdaj obstaja težnja po »novem institucionalizmu« tako v sociologiji (ekonomiji) kot tudi v politični znanosti, deloma tudi neodvisno druga od druge.1 Pojma »institucij« in »institucionalizem« sta zdaj tako pogosta, kot smo bili navajeni na »stmkturo« in »strukturalizem«. Včasih je novi institucionalizem kot rcakcija in kot alternativa drugim pristopom v politični znanosti, zlasti k teoriji racionalne izbire (March-Olsen, 1989), včasih pa kot njeno dopolnilo (Ostrom, 1991). Nekateri institucionalisti obtožujejo »glavni tok« politične znanosti za opravljanje političnih analiz brez institucij. Takšne obtožbe sc nam zdijo sicer na splošno napačne: res pa je, da imajo mnogi politični znanstveniki institucije za dognane oziroma samoumevne. Pogosto jih obravnavajo samo kot »posredne spremenljivke« in kot »omejitve« političnega delovanja. Eden od razlogov za privlačnost institucionalizma je brez dvoma ta, da pomeni uporabo izboljšav v organizacijski teoriji na političnem področju oziroma za reševanje političnih problemov. Težnjo k institucionalizmu pa je mogoče obrazložiti tudi z dogodki v zunanjem svetu. Že dalj časa smo namreč priče težnjam po okrepitvi »institucionalizacije« s poudarkom na političnem področju ter poskusom po omejevanju (oviranju) takšnih teženj. Hitro naraščanje teženj po »internacionalizaciji« je povezano z intenzivno izgradnjo mednarodnih institucij. Ogromne spremembe v Vzhodni Evropi so prepletene s prizadevanji po »re-institucionaliza-ciji«. Novejše izkušnje iz Vzhodne Evrope, toda tudi iz t.i. tretjega sveta, so najbrž prispevale k povečanemu zavedanju znanstvenikov o močni, toda tudi zelo zapleteni (in večinoma neznani) povezanosti (soodvisnosti) med različnimi institucionalnimi področji, to je med vzpostavljanjem političnih, ekonomskih in vzgojnih institucij. Mnoge povezave so možne, toda vse povezave niso življenjske. Obsežnejša prizadevanja po obnovi institucij zato zahtevajo širše vidike (perspektivo). Isto velja seveda za študij in raziskovanje takšnih prizadevanj ali celo za miselne * Dr Marjan Brezorlek. docent ni FDV 1 Seveda je potrebna previdnost, kadar gre a označevanje neke zanrali ko« »nove«. saj gre dostikrat za modne muhe, ki hitro izginejo Zalo |e upraviftjivo vpraianje. kaj je novega glede -novega uHlitucioflalizjna«- Kljub vsemu K Itndtj institucij osrednja tema politične znanosti od vsega začetka. 561 Teorija in praksa, let 32, It 7-«. Ljubljana 1995 eksperimente, to jc v obliki ocenjevanja odnosov med obstoječimi političnimi oomenidabi moral biti tudi moralni koncept »institucije« zato Strok. Z uporabo S oke opr^elitve »institucij« obstaja tveganje, da postane .nst.tuc.onal.zem kot pristop nepomemben in celo nesmiseln. Opredelitev »,nst,tuc.je« mora b.. toblCanaTo da jo je mogoče uporabljati v različnih formulae,jah raz.skoval-^ Sa dti preširoko da b, bila številna .an.m^ raz.skova na vprašanja »izeubliena« in tudi ne preozko, da bi ločevala pojave, k. spadajo tesno skupaj. V tem priievku zato obravnavamo številne zahteve, ki jih mora .zpolmti oprede-UteHSdje" Tn različne opredelitve različnih avtorjev, da b, pnšh do ugotov.-tve meril za^primerno« opredelitev, čeprav se pristopi različnih avtorjev močno ¿hTuSo po sv^i metodologiji« (Ostrom, 1995). torej po nač.nu konceptuahza-S SoTin njihovih posledic, Pa vsi poudarjajo, da ¡nst.tuc.je pomembno vplivajo na izide javnih zadev (policy outcomes). Novi institucionalizem kot obnova razprave o akciji, strukturi in kulturi Razprava med tistimi, ki trdijo, da so institucije pomembne vendar pa se ne strinjajo glede stopnje njihove pomembnosti. ,e zelo Žtvahna m zan.m.va. Zadeva namreč^ temeljni problem družbenih ved: kako pojasn.t, stvar, k, j.h počnejo ZZ Kakšno Igo igrajo institucije, organizacije in kalkulacje konstnos , priesu od oianja f Kako ieliko težo naj pripišemo posamezniku m .nstuucona -nemi^okvi™ v katerem se sprejemajo odločitve, in širšim dejavn.kom okolja, kot L kult ciruibene norme'n običaji? Razprava obnavlja klasično ^a^aj Najbolje pojasnjuje družbene pojave: struktura, kultura al, ,nd,vdua.no delovanje ^NoveStucionaliste« lahko razvrstimo v tri širfe skupine: rad^alno^iro sociologijo in zgodovinski institucionalizem. Institucionalen racionalne izbiretri. io da moraio biti posamezniki m njihove strateške kalkulacje osrednja skrb druž-Le znanosd Pomen te šole političnih znanstvenikov in ekonom,stov je nedvomen : DouX C North ugotaVlja. da institucije oblikujejo k največ,, kons nost. Tmerieni ^sameznik, z jasnimi nameni , ko pa so institudje enkrat vzpostavljen^ mZ r,o parametre za nadaljnje delovanje. Vladne .nst.tuc.je m trg so ^mSnSSpri pojasnjevanju, zakaj je v nekaterih državah gospodarstvo U"ttL°doX menijo, da je ena od pomanjkljivi raoonalistične ^ re prav fo da izločuje oblikovanje naš,h preferenc (Hali, 1992). Ste.nmo ,n Thelen S op^ujetisama sebe kot .zgodovinska institucic„laUsta* k, s«.prevzel pojem omejene acionalnosti. kot sta ,o razvila James March m Johan OlsenTa Ep ne zanika, da posamezniki poskušajo kalkulirat, s svoj,m, .nteres, vendar pa tu* ugotavlja, da so izidi rezultat odnosov med različnimi skup,nam,, mtere ., fde ami inCt u ionaln.m, strukturami. Preference so izoblikovane -o raj .n t -tudonalnega okvira, v katerem se pojavijo, in jih ne b, smel. obravnavat, kot ^"SCSi institucionalistov« trdi. da indiv.dualne odločitve ni» samo rezultat institucionalnega okvira, pač pa mnogo širšega okvra preferenc. 1 Nekalen od novih .««.»CK.na.n.h ekonom— „ dcMi «to Nobeto«, <»■» Do»«.« C No«h. .993) Posamezniki so vpeti v kulturno in organizacijsko »polje« ali »sektorje«, ki opredeljujejo) sam koncept »interesov« in »koristnosti« (Granovetter, Swedberg, 1992). Walter Powell in Paul Di Maggio (1991) v zbirki esejev posebej poudarjata takšen »sociološki pristop* in poudarjata pomembno vlogo kulture, družbe, organizacijske identitete in industrijskega sektorja pri opredelitvi interesa, kot ga lahko razvije posameznik. S tega vidika je »novi institucionalizem« v ekonomiji, politični znanosti in sociologiji zares vsestranski pojav. Medtem ko si ti široki pristopi delijo skrb za vlogo institucij v družbeni znanosti, pa se močno razlikujejo v teoriji in po metodi. Za institucionaliste racionalne izbire so institucije posredujoča spremenljivka, sposobna vplivati na individualne izbire in delovanje, jih pa ne opredeljuje (determinira). Pri zgodovinskih institucionalistih igrajo institucije odločujočo vlogo, saj oblikujejo in določajo delovanje posameznikov, vendar pa včasih nanje vplivajo tudi kolektivne in individualne izbire. Za sociologe so institucije odvisne od širših »makro spremenljivk«, kot sta družba in kultura, posamezniki pa so predvsem odvisna in precej nepomembna spremenljivka. »Zbadljivka«, da ekonomisti poskušajo dokazati, kako ljudje izbirajo, in sociologi, kako ne izbirajo, se zdi tako še vedno prava! Ali je torej sploh kaj novega v tej literaturi, o »novem instituciona-lizmu«? Tako za institucionaliste kot njihove kritike velja splošna ugotovitev, da nas trditev o »pomenu institucij« ne pripelje zelo daleč. Zato Weaver in Rockman (1993) v svojem uvodu v knjigi z značilnim naslovom »Do Institutions Matter?« zelo hitro ugotovita, da so prava vprašanja, katere institucije so pomembne in kako (zakaj) so pomembne. Samo politološka oziroma zgodovinska institucionalna tradicija ponuja vsaj tri široke odgovore na prvo vprašanje (katere institucije so pomembne?) Ena skupina trdi, da so drtavne institucije posebnega pomena; drugi poudarjajo argumente v korist političnih institucij; tretja skupina pa odklanja, da bi pripisala analitično prvenstvo kateri koli posebni vrsti institucij, medtem ko vztraja pri pomenu »posredniške stopnje« (ravni) institucij (Thelen in Steinmo. 1992) v primerjavi z »makrostrukturami« (str. 11). Weaver in Rockman tu zastopata še posebno (različno) tradicijo, kjer so institucije grobo izenačene z nacionalnim (državnim) vladnim sistemom oziroma sistemi. Ta tretja formulacija tako razkriva konceptualne probleme, ki se skrivajo za navidezno empiričnim problemom določanja, katere institucije so pomembne. Kaj natančno razumemo (pojmujemo) z institucijami? In katere so tiste spremenljivke poleg institucij, ki so lahko prav tako pomembne? Pomanjkanje konceptualne razčlenitve je v institucionalistični literaturi naravnost presenetljivo in zato nujna naloga v tem prispevku. Institucije niso pomembne samo zato, ker opredeljujejo sposobnost vlade za uzakonitev in izpeljavo politik (javnih zadev) oziroma strategijo političnih in ekonomskih subjektov ter razdelitev moči (oblasti) med njimi, pač pa določajo tudi, kdo so ti subjekti in/ali kako ti subjekti zaznavajo svoje interese. Institucije torej niso pomembne samo zato, ker omogočajo oblasti (vladi) izvajanje politike (javnih zadev), ampak tudi zaradi opredeljevanja ciljev teh politik in politike v najširšem pomenu. »Institucija«: nekatere zahteve pri opredelitvi (merila) Zdi se, da je obče znano, da je zelo težko podati splošno opredelitev pojma »institucije«. Neko ne preveč natančno pregledovanje literature daje vtis, da so S63 Teorija m praku. let. 32. it 7-«. LjuM|ana 1993 opredelitve ali preveč splošne in zato »neoperativne« ali pa preozke in pogosto uporabljene v posebne raziskovalne namene in v povezavi s posameznimi institucionalnimi področji (npr. ekonomijo). Ena od temeljnih zahtev je, da mora opredelitev prispevati k ugotovitvi razreda (skupine) pojava, ki ga želimo proučevati, pri čemer pa ta identifikacija ne bi smela biti tako zapletena, da bi morala biti vsa prizadevanja usmerjena k vprašanju, ali določen pojav pripada ali ne pripada k opredeljenemu razredu (skupini). Empirične posploši t ve, pojasnit ve in podobno bi morale tako biti po možnosti izpuščene iz opredelitve. V kritičnem prispevku o knjigi Marcha in Olsena »Rediscovering Institutions« je Gunnar Sjoblom (1993, 400) izoblikoval nekaj točk, ki jih je treba upoštevati pri tvorbi opredelitve pojma »institucije«. Nekatere od teh točk so oblikovane v povezavi s knjigo Marcha in Olsena), vendar pa so po našem mnenju tudi splošnega pomena, tako da jih lahko uporabimo na tem mestu. Skupaj z našim komentarjem so tako te točke (in hkrati zahteve pri opredelitvi) naslednje: - Čeprav se zdi na prvi pogled vsakdanje (in nepomembno), pa moramo razlikovati institucije na različnih ravneh (stopnjah) splošnosti (npr. med »pravnim sistemom« in »sodišči«), čeprav je v praksi to težko izvedljivo. - Sposobni moramo biti razlikovati med političnimi, ekonomskimi, socialnimi (itd.) institucijami (in tako tudi povedati nekaj specifičnega glede vloge političnih institucij v »oblikovanju pomena«)'. - Nekatere, ne pa tudi vse, institucije so organizacije (gl. podnaslov knjige Marcha in Olsena) z vlogami, posebnimi nalogami, obveznostmi itd.; samo takšne institucije so lahko akterji (»subjekti«).' Norme, pravila in podobno per se ne morejo biti akterji (»subjekti«). - Institucije, ki bi jim manjkal vsak temelj v orientacijskih strukturnih članih skupnosti, kjer le-te obstajajo, se ne bi mogle obdržati.' Ne smemo po pozabiti, da te strukture nastajajo prav v družbenem ravnanju ljudi, vključno s tehnološkim obnašanjem, tako da institucije v nekem smislu gradijo svojo lastno podlago v zavesti. - Različne institucije v politični skupnosti (polity) so verjetno medsebojno povezane, toda niso nujno združljive, skladne, natančne ali nesporne. Institucionalna analiza tako vključuje ne samo državni mehanizem, ampak tudi predstavništvo societalnih interesov in institucij, povezanih s predstavniško demokracijo -strankami, volilnimi pravili in zakonodajnimi, tj. t.i. »policy-centered• instituci-onalizem. - Da bi lahko povedali kaj poučnega o empirični povezanosti med institucijami in drugimi pojavi v političnem življenju,' moramo biti sposobni razlikovati institucije od vedenja, politične kulture, ustav, režimov, politične skupnosti, sicer ostanejo številni zanimivi raziskovalni problemi neopredeljeni.7 ' Eiscnvtadt (1968. 410) omenja It« glavna institucionalna področja družino in sorodstvo. vjfojo. ekonomijo, politiko. kulturo in stratifikacijo 4 Najbrt bi bila boljta formulacija Nekatere, toda ne vie. institucije bi lahko obravnavali (analmrab) kot organiza» Je ' Gl vet o tem E Pust (1974. 11). * Gre za problem vključitve empiričnih posploiitcv v opredelitev, ki so v nekaterih ah večini primerov -resničnc-( dejanske). motno p* je aeveda tudi obratno Pomembno je, da tudi lak tac primere vključimo v opredelitev, zavedati p* K moramo, da imbtucijc wxr »predpisujejo» vedenje, vendar pa ne viega vedenja, različni predpisi ruso nujno usklajeni, problem pa je tudi vključitev sankcij v samo opredebtev 1 Pomembno vpraianje je tu. kaklnc posledice raziskovalne strategije nastopijo, te so »norme« sestavni del opredelitve »institucije- - Institucije so lahko -naravne« (»spontane«), nepričakovano pojavljajoče ali načrtovane. Nekateri avtorji vse institucije obravnavajo kot načrtovane (modelirane) in zato seveda tudi s posebnimi cilji, t.j. pristranskostjo, vendar pa se nekatere institucije pojavljajo prav kot »nenameravane posledice«. - Institucije so lahko pristransko usmerjene k različnim skupinam; takšna nagnjenost je lahko namerna ali nenamerna. Prav tako je lahko neopredeljena, tj. da daje prednost različnim skupinam v različnih situacijah. - Razen opredelitve »institucije« prav tako potrebujemo koncept »instituci-onalizacije« (kot proces), »stopnjo institucionalizacije« itd.' - Arene (torišče) niso »samo arene« (kot pravita včasih March in Olsen). pac pa institucionalizirane strukture odločanja z določenimi udeleženci, proceduralnimi pravili, pristojnostmi odločanja itd.' . .. - Institucije so lahko stabilne, dolgotrajne in delujejo kot »trenje« pn poskusih sprememb, toda to je empirično vprašanje. Institucije so lahko tudi nestabilne, kratkotrajne in olajšujejo spremembe. .... ,„;;„ - Institucije so lahko ali pa tudi ne povezane s sankcijami', na splošno instituci e zagotavljajo določene spodbude (ali zavore) za udeležence, toda takšne spodbude lahko različni udeleženci interpretirajo in presojajo na različne načine. - Institucije lahko oblikujejo soglasje, toda prav tako lahko povzročajo konflikte Lahko oblikujejo občutek »pomembnosti«, pa tudi občutek »nepomembnosti«. - Nekatere interese lahko oblikujejo politične institucije, nekaterih pa ne.| Razumno je ugotoviti, da politične institucije navadno vplivajo na stopnjo asp.racij posameznih akterjev. Razlika med interesi in stopnjo aspiracij je pomembna. - Pomen institucij je različen v različnih situacijah (in akterjih in odločitvah), zato je pomembno, da so opredeljene tako, da jih je mogoče uporabiti za različne vrste raziskovalnih vprašanj, tj. tako za odvisne kot neodvisne spremenljivke. Na splošno: čim širša je opredelitev »institucije«, tem bolj očitno je. da so »institucije pomembne«, toda toliko težje je povedati kar koli natančnega glede načinov, kako, zakaj so pomembne. Previdnost je potrebna tudi pn vključevanju empiričnih posplošitev v teoretične opredelitve. Sicer se poveča tveganje dokazovanja v krogu z zmešnjavo empiričnih in opredelitvenih ugotovitev (trditev). Pregled nekaterih opredelitev in pristopov Eisenstadt (1968) »Družbene institucije so običajno pojmovane kot temeljna žarišča družbenih organizacij, skupnih vsem družbam, in ki se ukvarjajo z nekaterimi temeljnim, splošnimi problemi urejenega družbenega življenja. Trije bistveni vidiki institucij so značilni. Prvič, vzorec (način) vedenja, ki je urejen z institucijam, (»institucionaliziran«) in zajema nekatere trajne, temeljne probleme vsake družbe. Drugič, institucije vključujejo regulacijo vedenja posameznikov v družbi v skladu z nekaterimi dokončnimi, stalnimi in organiziranimi vzorci (načini). Tretjič, t. vzore, (načini) vključujejo natančno normativno ureditev in regulacijo; ta je podprta z norma- • (jI Riggsovo poutno analizo .razve)»- kol potop in ko« proena (v Sutori. 1984. 133) ' Kobko, «IDO. « .«C«, predvsem posredujoč ^^nlpvk. v pohufni aaato Z dni»«», »«lik. p. je «k, ««M (ont parlament) lahko vfasih analizirana tudi ko« organuacipki akter. •» Predme,, obravnavan v le) totki. je «zednK«. polena. zUsfl za »orefe »ve lns0.uao«l«.e. veortor (. «d. mhfe ne opredeljuje kol npredehrveno lasmrn političnih institucij 565 Teorija in praksa, le«. 32. B. 7-8. L)uM)ana 1995 mi in sankcijami, ki so legitimizirane s temi normami« (409). institucije ab vzorce (načine) institucionalizacije lahko tu opredelimo kot regulativna načela ki urejajo večino dejavnosti posameznikov v družbi in jo organizirajo v dokončne (ustaljene) organizacijske vzorce (načine) z vidika nekaterih trajnih, temeljnih problemov vsake družbe in urejenega življenja« (410). Pripombe. Eisenstadtova opredelitev je zelo splošna (kot naj bi bila). Toda al. je res da se vse institucije ukvarjajo s »trajnimi, temeljnimi problemi vsake družbe«? In ali niso izrazi kot »dokončen«, »nepretrgan« ipd. premočne besede. North (1981) , ,L . .... »Institucije so vrsta pravil, sporazumnih postopkov ter moralnih in etičnih vedenjskih norm, namenjenih uravnavanjem vedenja posameznikov zaradi povečevanja bogastva ali koristi vodij (pooblaščencev). V primeru političnih al. ekonomskih institucij je korist maksimirana z izkoriščanjem zaslužka iz blagovne menjave, ki je posledica specializacije (vključno s specializacijo v nasilju)« (20 North je to svojo splošno opredelitev tudi dopolnil s podrobnejšo razčlenitvijo: »ustavna pravila so temeljna pravila, ki so podlaga za podrobno označitev (utemeljitev) bazične strukture lastninskih pravic in državnega nadzora. So težje spremenljiva kot operativna pravila, ki kot statutarni zakoni, splošni zakon. al. sporazumne pogodbe podrobneje razčlenjujejo pogoje izmenjave v okv.ru ustavnih pravil. Normativ,ta vedenjska pravila pa so zakonik vedenja s ciljem legitimiziranja ustavnih in operativnih pravil« (203). Pripombe. North ima za samoumevno, da so vse institucije »načrtovane«. Njegova opredelitev je precej specializirana in usmerjena v političnogospodarski sistem in posebej v ekonomijo. Nadalje, tudi sama opredelitev »institucije« vsebuje posebno teorijo, ki ne olajšuje identifikacije institucij. Knight (1992) . »Prvič, institucija je vrsta pravil, ki strukturira družbene interakcije na posebne načine. ,. . . •. Drugič, da bi vrsta pravil postala institucija, mora biti poznavanje teh pravil razširjeno med člani ustrezne skupnosti ali družbe« (2). V komentarju k tej opredelitvi Knight poudarja, da obstajajo tako formalne kot neformalne institucije (in tudi sankcije), da so nekatere kolektivne institucije konceptualizirane tako kot institucije kot organizacije ter da se razširjenost pravil nanaša samo na poznavanje, ne pomeni pa. da je določena institucija v prednost. ali da jo vsi sprejemajo. ... . . . ... V nadaljevanju pa Knight prehaja od opredelitve k teoriji (ali onsu teorije). »Prvenstveni motiv za družbene institucije ne more biti doseganje kolektivnih ciljev Prej gre za to, da so institucionalna pravila izoblikovana prek zahtev in delovanja racionalnih udeležencev. Kolikor imajo lahko takšna pravila substantiv-ne učinke na družbene izide, toliko naj bi substantivna vsebina teh pravil izražala koristoljubne interese, ki motivirajo te zahteve in delovanje. Rajši kot osredotoča-nje na kolektivne cilje želijo ti sebični udeleženci takšne institucije, ki proizvajajo take družbene rezultate, ki so najboljši zanje kot individualne strateške udeležence (38) Knighta pa zanimajo tudi spremembe pravil na mikroinstitucionalni ravni. Knight želi pojasniti procese, v katerih postanejo pravila družbeno razširjeni predpisi ter zakaj je neko pravilo sprejeto rajši kot drugo. On tako spodbija predhodna prizadevanja po ugotavljanju družbeno optimalnih pravil kot tistih, ki bodo spreje- ta. Pojasnjevalni dejavnik v izbiri pravil so po njegovem mnenju rajši distributivne posledice sprejetja alternativnih pravil. Knight namreč »družbene institucije pojmuje kot rezultat prizadevanj nekaterih po omejevanju delovanja drugih, s katerimi so v odnosu« (19). Pri osredotočanju na pogajalski proces, ki je implicitno ali eksplitno vključen v evolucijo (ali načrtovanje) institucij. Knight opozarja na razlike v moči posameznih udeležencev. Ključni vidik te moči so relativne točke nevarnosti za različne udeležence, to je čiste koristi; ki naj bi se povečale za vsakega udeleženca, če ne bi bil dosežen sporazum v pogajalski situaciji. Če je nadaljevanje statusa quo koristnejše za nekatere udeležence kot za druge in če je sporazum udeležencev za spremembo pravil, potem imajo ti udeleženci močnejši položaj in lahko diferencialno vplivajo na rezultate pogajanj o pravilih. Pripombe. V primerjavi z Northom Knight jasno razlikuje med opredelitvijo »institucije« in orisom teorije. Zahteva v drugem delu njegove opredelitve, da bi morale biti institucije poznane vsem pomembnejšim članom, je splošna lastnost v opredelitvah »institucije«. Razlog za to je tudi v razlikovanju med družbeno predpisanimi pravili in posebnimi akcijskimi pravili. Medtem ko izvor pravil Knight pojasnjuje z relativno močnega položaja nekaterih udeležencev v odnosu do drugih, pa je ohranjanje sistema pravil odvisno od razširjenosti razumevanja pravil in verjetnosti njihove uveljavitve. Pravila se torej spreminjajo ali ohranjajo glede na relativno ravnotežje moči udeležencev, vključno z uvedbo novih udeležencev ali spremembami v vrednotenju virov predhodnih udeležencev. Pravila, ki vodijo k suboptimalnim rezultatom, lahko dolgo časa veljajo, ker razdelitev koristi daje predmet tistim, od katerih je odvisno strinjanje s spremembo. Knight odprto obravnava tri od štirih glavnih točk kritik teorij racionalne izbire na institucionalnem področju in trdi, da »vsaka teorija, ki je utemeljena na odnosih med racionalnim delovanjem in družbenimi institucijami, lahko brez težav vključi vprašanja zgodovinskih izkušenj, skupnost izkušenj ali suboptimalnosti« (18). V odgovoru na četrto kritiko, ki se nanaša na predpostavko nespremenljivih preferenc, pa Knight opozarja, da je to predpostavko težko obdržati z zgodovinskega vidika. To predpostavko je tudi težko spremeniti v okviru racionalne izbire in zato nadaljuje s predpostavko posameznikov s stalnimi preferencami. Razen s to izjemo pa Knight poskuša povezati vsebino obeh pristopov in obravnava številna vprašanja moči in razdelitve, kar zanima zlasti tiste, ki se ukvarjajo z zgodovinskim pristopom. Tsebelis (1989) »Pojem institucija uporabljam za označitev formalnih pravil ponavljajočih se političnih ali družbenih iger. Pravila so oblikovno formalna zaradi razlikovanja med institucijami in normami ali običaji. Pravila naj bi bila znana igralcem in vsak igralec pričakuje, da jih bodo potrdili tudi drugi igralci« (94). »Pravila politične ali družbene igre lahko urejajo odnose med 1) političnimi igralci (akterji) (...) 2) institucionaliziranimi akteiji (■ ■ ■) 3) institucionaliziranimi akterji in posameznimi državljani (...) 4) posameznimi državljani (...) (95). Tsebelis to ponazarja 1) z odnosi med vlado in opozicijo, 2) z odnosi med izvršno oblastjo in zakonodajo, 3) z davčno zakonodajo; 4) s civilno in kazensko zakonodajo ter običaji za družbeno koordinacijo (94). Nadaljnje navedbe se ne nanašajo na opredelitev, temveč na številne teoretič- 567 Teorija in praksa, lel. 32. ft. 7-8. LjuMjuu 1993 np nredDOStavke- »Literatura racionalne izbire običajno obravnava institucije kot omejitve^lwa^ija racionalnih udeležencev^Pogl.'poskusi SSÄ svoje cilje bodisi s spreminjanje. ^^^ je! lahko spreminja preference glede pola,k v preference glede ,nst,tuc,j. Potem različni udeleženci poskušajo izbrati različne insmu^e « (98^ Pripombe. Razlikovanje med inst.tuc.jam. .n normamiaüobiCaj. v pm «v» odnose med političnimi akterji in posameznim, državljan.. March-Olsen (1989) »Institucije so zbirke postopkov in uporabljajo pravila za izbiro med njimi. Pra" Sko vsiljena'Si uveljavljena z neposredno pris.lo ter pribfe> -organizacijsko .vtoritito. ali Pa so lahko del kodeksa. P"-rnega v d nja. n u SskaieriS«oblikuje politična dejavnost. Prav tako razumemo z njim. prepada paradigme kodiks^ kulture ter znanje, ki obdaja, podp.ra. spopolnjuje m ToSÄiÄÄ medsebojno povezanih pravi, in obič^ev k^ opredeljujejo ustrezno delovanje v okviru odnosov med vlogam, m oSinam. Procei Jldjučuje določitev položaja, izvršitev vloge m opredel.tev rg.oJko zaiorcninjc^ na kulturnem, družbenoekonomskem m pol,Učnem podanimi v prvi in tretji navedb, vsaka zase. so naibrž nTkolikoSpletena, take narečje težave izvirajo iz druge navedbe, kjer je Ltl.tllc.je izjemno široka." V knjigi sploh ne najdemo natančne opredeh-tve »institucije«, uporabljena zamisel pa tudi n. kons.stentna. Poudarek na pravilih strukturah, kodeksih in organ.zacjsk.h normah ,e zasnovan ^Webrövi zamisli organizacije kot tvorbe, namenjene razdel.tv, nagrad m sankS in Oblikovanju navodil za ustrezno vedenje. Udeležene, v organ,zac.j. so »iikročeni «zrazličn im i obl.kam, nadzora, kot so hierarhije sankcijeprala rxwtoDkUn nagrade. Za organizacije sta značilni specif,kacja zadev m del tev deU KPmedtem ko je Webe® močno zapostavil, kako naj bi posamezmk, deloval, « Tn bi Ubko uporxbiü W«"■ "" fchk° tudi »sistematično nagnjene k dajanju prednost, V^^^SSSm in tretja raven sta bistveni za njegovo inst.tuaonalno analizo. »Institucionalni dejavniki igrajo dvojno temeljno vlogo v tem modelu. Po en, stran. organ.zaa a obhkovanja politik vpliva na stopnjo moči. ki jo ima ena vrsta udeležencev nad rezultati teh £litik . Po drugi strani pa organizacijski položaj prav tako vpliva na opredelitev Interesov udeležencev z vzpostavljanjem njihov,h .nstUuconalmh odgovornosti in odnosov z drugim, udeleženci. Na ta način organizacijski dejavmk, vphvajo tako na stopnjo pritiska, ki ga lahko udeleženci izvajajo na javne zadeve, kot na verjetno usmeritev tega pritiska« (1986.19). „ . ■ t„ Institucije oblikujejo preference in cilje udeležencev procesa odločanja ter Z tSS^mSSS iglice pomagajo oblikovati izide tega procesa. Dve glavn, sorTmeSki sta tako institucionalna razdelitev moči in oblikovale strategi, za d oscTo MŽe 1 e n i h ciljev posameznih udeležencev ob upoštevanju njihove inst.tuc -onalne po^zanosti.Po HaHovem mnenju teorije racionalne ,zb,re preveč pouda -k, jo imajo posamezniki pri odločanju v okviru mstituc.onalmh omeji-ev pr tako pa podedujejo pritisk (omejitve), ki ga imajo t, strukturnim elementi na ude leže ncepri določanju, kakšne naj bodo nj.hove preference. Thelen-Steinmo (1992) Thelen in Steinmo obravnavata institucije kot kontekstualno omejitev posameznikov in njihove izb.re. Institucije so upoštevane, vendar niso odlo6 ne pn izbiri »Institucije omejujejo in .zražajo polit,ko. vendar pa niso n.kol, edini vzrok izidov« O Thelen in Steinmo ugotavljata, da zgodovinski inst.tuconal.st, gledap mi institucije kot določilnice izbire in preferenc. Skratka. »institucije n,so samo šc ena spremenljivka in institucionalna obravnava presega trditve o pomenu .ns^.tu-ciTzSo anjem ne samo strategij udelcženccv kot pri racionalni ^ temveč tudi nUhovih ciljev in s pomirjanjem njihovih odnosov sodelovanja ,n konfliktov institucije stnikturirajo fSitično stanje (razmere) in puščajo svoj lasten odt.s na ^StuZ^nfprisiop po njunem mnenju tako ne izpodriva pozornosti do dmeih spremenljivk igrali, njihovih interesov in strategij ter razdelitve moč. med njimi ^č pa postavlja te de avnike v kontekst, pokaže, v kakšnih odnosih so med S m usmerja pozornost k načinu, kako se oblikujejo politične razmere 02-B) Ni na zamisel mst.tuc,j poudarja predvsem »posredn.ško raven .nst.tu . . kot so strankarski sistemi in struktura ekonomskih mteresnih skupm (npr sindika-i jSC »makrostrukture. kot so razredi« (11). Politični udeležene, a«, skupine poskušajo zasledovati svoje interese, čeprav omejeno. Pnpombe Avtorja zelo poudarjata, da politične inst.tucje delujejo ( n Jih je zatcTt"ebauko tudi obravnavati) v iiršem družbenem, ekonomskem m pol,učnem okvi™ v katerega so vpete. Ali bi morali zato institucije videt, kot povezavo k e druTšpremenlivke pridejo do veljave, ali ko« spremenljivke v širšem kontekstu f^veza^r Usmeritev k pLredniškim institucijam sicer olajšuje ,n omogoča razumevanji sistemskih razlik^d državami m primerjave m<^ njim.. ve^ar ^^ta-Sio težave z razlikovanjem med institucijami in strukturam, ter z izločitvijo neka-enh!ns uci (npr trga) iz takšne obravnave. Politični sistem ima tud, nekatere ^kturTe znailnostl ki jih n. mogoče opredelit, ko, institucije (npr. central,za- djaCt> daje prednost vlogi političnih institucij in mu ne uspe sistematično analizirali sodobnega kapitalizma. Takšen pristop je usmerjen k politični skupno sti in opravičljiv za namene primerjalnih javnih zadev (politik), toda preveč zožen za primerjalno politično ekonomijo. Premik analitične pozornosti od države k politični skupnosti pa je povezan tudi z »institucionalnim dinamizmom«, ki ima svoje spodbude v okolju, novih udeležencih ter novih ciljih starih udeležencev v etabliranih institucijah. Weaver-Rockman (1993) Weaver in Rockman sta se vrnila k vprašanju, ki ga je postavil že Woodrow Wilson, nanaša pa se na učinek ameriških institucij v primerjavi z drugimi demokracijami. Zanimajo ga predvsem posledice razlik v institucionalni ureditvi za vladno učinkovitost, nadalje, če politične institucije pospešujejo sposobnosti (zmožnosti) oblikovanja politik in kako do teh razlik pride ter kako je mogoče znanje o institucionalnih posledicah uporabiti. Političnoinstitucionalne spremenljivke zajemajo: izvršno-zakonodajne odnose, volilna pravila, strankarske sisteme in načine oblikovanja vlad, odnose med središčem in obrobjem, vlogo sodstva in naravo in vlogo birokracije. Nekatere od vladnih sposobnosti (zmožnosti) pa so vzpostavljanje in ohranjanje prednosti ob številnih konfliktnih zahtevah; določanje virov, ki so najučinkovitejši; inovacije ob neuspehu starih politik; usklajevanje konfliktnih ciljev v koherentno celoto ter sposobnost vsiliti izgube močnim skupinam. Hipoteze se nanašajo na to, ali ima parlamentarni sistem v primerjavi s sistemom ločitve oblasti odgovornejšo vlado, z večjimi sposobnostmi, boljšimi izbirami politik in višjo verjetnostjo preobrazbe političnih izbir v politične izide. Pripombe. Že na prvi pogled se zdi, da so nekatera vprašanja okorna in je nanje težko odgovoriti. Noben sistem nima namreč popolne vrste sposobnosti (zmožnosti), kot so opredeljene v njuni knjigi, in to, ali obstaja parlamentarni sistem ali sistem ločitve oblasti, ni tako bistveno, kot so drugi vidiki institucionalnih značilnosti sistema. Tudi sklepi so zelo nepopolni, npr. čeprav institucije vplivajo na vladne sposobnosti, so njihovi učinki naključni; posebne institucionalne ureditve pogosto razvijajo tako možnosti kot tveganja za vladne sposobnosti (bidi-rectionality); sposobnosti oblikovanja politik so lahko zelo različne med posameznimi policy arenami v okviru istega političnega sistema; institucionalni učinki na vladne sposobnosti so kanalizirani skozi vladne značilnosti odločanja itd. Prav tako je eden od sklepov, da je vladne institucije mogoče bolje razumeti, če jih obravnavamo v njihovi sestavljenosti iz različnih slojev. Po začetnem tradicionalnem osredotočanju na vlado kot celoto avtorja končata tam, kjer se drugi pristopi pravzaprav začnejo. Makropojavi nedvomno zahtevajo svoje teorije in metode empiričnega raziskovanja. Nekaj sklepov Kaj se lahko naučimo iz tega pregleda opredelitev in pristopov? Po našem mnenju so vse naštete opredelitve in pristopi po svoje poučni. Nobeno presenečenje ni, če ugotovimo, da je težko najti »ustrezno« opredelitev, institucije ter da sta obseg in vsebina predstavljenih opredelitev močno različna (tudi če to ni »bistveno sporen koncept«). Če takšno stanje samo lahko pojasni nekaj »priljubljenosti« in razšitjenosti pojma »institucije« in novega institucionalizma, pa to ni videti preveč obetajoče za »kumulativno« politično znanost. V takšnih okoliščinah je velika nevarnost, da se bo razprava osredotočila na terminološke in konceptualne razlike in ne na substantivne rezultate, t.j. na teoretične probleme, empirične posplošitve. 571 Teorija in pr*k». »rt. 32. B. 7-S. LjaNjaaa 1995 pojasnjevanje posebnih primerov itd., tako da različne Študije institucij in njihovega pomena niso primerljive. Kaj lahko razumemo s »primerno opredelitvijo« (ali celo »plodno opredelitvijo«)? Naša razprava izhaja iz nominalističnega in obnavljajočega izhodišča in težnje po zagovarjanju uporabe »minimalne opredelitve« (Sartori, 1984). Eden od kriterijev je bil že omenjen, t.j., da mora opredelitev prispevati k ugotavljanju razreda (skupine) pojava in s tem nekaj povedati o tem razredu (skupini) in odnosih z drugimi skupinami pojavov, ne sme pa biti tako zapletena, da bi vsa naša prizadevanja zaobsegla pojasnjevanje, kateri pojav pokriva opredelitev. Drug kriterij je, da bi opredelitev koncepta morala biti takšna, da bi bila dosledno uporabna za različne vTste raziskovalnih vprašanj: pojem in pomen »institucije« mora biti isti, pa če se uporablja kot odvisna, neodvisna ali posredujoča spremenljivka, če hočemo proučevati izvor institucij, njihov obstoj ali spremembo ali njihove učinke. Tretji kriterij opozarja na to, da opredelitev ne sme zanemariti, izpustiti številnih zanimivih odnosov (raziskovalnih vprašanj), kar se zgodi, če je opredelitev preširoka. Ta kriterij zahteva zmernost pri obsegu opredelitve. Če naj bo »politično vedenje« pojasnjeno s pomočjo »institucij«, potem »politično vedenje« ne sme biti opredelitvena sestavina zamisli »institucije«. Isto velja tudi za »politično kulturo« in po našem mnenju tudi za »norme«. Četrti kriterij pa dopolnjuje prejšnjega in poudarja, da opredelitev nc sme biti tudi preozka, da bi preveč togo ločevala dva ali več pojavov, ki imajo lahko veliko skupnega, tako da se posplošitve lahko nanašajo na oba ali vse pojave. Torej niti zoženi holizem niti ločevanje predmeta, ki ne vidi celote, nista zaželena. Nekaj podobnega velja tudi za vključevanje empiričnih posplošitev in dejavnikov okolja v samo opredelitev »institucije«. LITERATURA EISENSTADT. S N. !<*8 - Social Institutions: the Concept International Encyclopedia of the Social Sacra» London and New York: The MacmiUan Company/The Free Press GRANOVETTER, M. Swedberg. R. 1992 - The sociology of Economic Life Westview Press. Boulder HALL. P. 1986 - Governing the Economy Oxford University Press, New York JORDAN G. 1994 - A Conceptual Analysis of 'Interest Groups': Identifying the Field of Interest. Paper. Ipsa Berlin 1994. KNIGHT. J. 1992 - Institutions and Social Conflict - Cambridge University Pres. Cambridge MARCH, J. G . Olsen. J P. 1989 - Rediscovering lnuitutions. The Organizational Basis of Politics The Free Pres. New York. Collier-Macmillan Publisher*. London NORTH, D. C. 1981 - Structure and Change m Economic History W W Norton & Company. New York and London OPPENHEIM. F. 1981 - Political Concepts A Reconstruction Basil Blackwell. Oxford. OSTROM. E. 1991 - Rational Cbcbe Theory and Institutional Analysis: Toward Complementarity American Political Science Review, vol 85 1991:1: 237 243 POWELL. W W . DiMagpo. P J. 1991 - The New Institutionalism in Organizational Analysis. University at Chicago Press. Chicago. PUSIČ, E. 1974 - Razvcdcnost j povezanost Encyclopedia moderna. Zagreb SARTORI. a ed 1984 - Social Science Concepts A Systematic Analysis Sage Publications. Beverly Hills and London SJOBLOM. G. 1977 - The Cumulation Problem in Political Science An Essay on Research Strategies. European Journal of Political Research, vol. 5:1977:1: 1-32. SJOBLOM. G 1993 - Some Critical Remarks on Much and Oben's Rediscovering Institutions. Journal of Theoretical Politics. V 5:1993:3:3: 397-407. STEINMO. S. The len. K.. Longstreth. F 1992 - Structural Politics: Historical Institutionellem in Comparative Analysis. Cambridge University Press. New York TAYLOR. M 1989 - Structure. Culture and Action in the Eplanation of Social Change Politics and Society, vol. 17:115-162 TSEBELIS. O. 1989 - Netted Game, Raiional Ch»oc in Compete™ Polito. TV Free Pre». New Yort Cotter-MacmiUan, London WEAVER. R K . Rockman. B. A. 1993-Do Inu,.ulKM, Mailer? Government Clp.bU.liei in Die Uiuled Slates and Abroad Brooking Institutions. Washington. D. C. WILDAVSKV. A. 1973 - If PUnmng U Everything, Maybe II I> Nothing. Policy Sciences. vol 4:1973. Teorija in praksa. let 32. «1.7-8, Ljubljana 1995