M a r t i n i n J e r a. (J. Ravnikar.) Peto poglavje. Zasačili so jastreba. j^ed tem oasora pride predstojnik na mesto, kjer se bode zidala cerkev. Prišlo je tudi veliko ljudi iz vasi, da vidijo svojega dobrega glavarja. wMari nimate doma nobenega dela, ali je danes praznik, da tako postopate in pasete lenobo", zadere se starešina na nekatere vašcane, ki so mu bili bližje, kajti gledal je vedno, da nikdo ne čuje, kake ukaze dobiva od predstojnika. Toda predstojnik to opazi in reče glasno : »Starešina, jaz to uprav želirn, da ljudstvo ostane tukaj ter tudi čuje, kako cerkev raislim zgraditi; čemu gonite ljudi od tod?" Malo je manjkalo, da Stiskač ni poljubil zernlje, tako globoko se je priklonil, ter kliče: ,,Hej, ljudje, vrnite se, gospod predstojnik želi, da ostanete tukaj". Predstojnik: ,,Ste li videli proračun o zidanji cerkve?" Starešina: Sem, milostivi gospod! Predstojnik: Kako mislite, bode li Martin zamogel s terai troški izvršiti zidanje dobro in trpežno? nDa, milostivi gospod! odgovori starešina glasno, a takoj dodene natihoma: »Mislim, da zaraore to delo še nekoliko ceneje prevzeti, ker stanuje v vasi." Predstojnik odgovori s krepkim glasora: Kolikor je zahteval Loverk iz Mačkovca, toliko naj se plača tudi Martinu. Pokličite ga semkaj, vi pa skrbite za to, da dobi vse iz gozda in skladišča (rnagazina), kakor je bilo sklenjeno pri seji občinskega odbora. Nekaj časa popred, predno je prišel predstojnik v vas, bil je Martin odišel v gornji kraj vasi, zato sklene Jera sama iti z občinskim slugo h predstojniku, da mu razodene svojo skrb in svoj strah. Ko starešina zagleda naraesto Martina Jero, prebledi in smrtni pot ga obide. To opazi predstojnik, ter ga vpraša: nKaj vam je, za Boga — starešina?" ,,Nič, nič, milostivi gospod; pretečeno noo nisera dobro spal, zato me boli glava." ,,Vidi se to vam na obrazu, reče predstojnik ter ga pogleda ostro v rudeče oči. Na to se obrne k Jeri, pozdravi jo prijazno in reče: ,,Zakaj ni tvojega moža donia? Sicer pa je vse jedno, sarno povedati rau moraš, da pride k raeni. Jaz sem mu namenil delo pri zidanji cerkve". Jera obstane nekaj časa kakor okamenela, ter ni mogla pred tolikimi ljudmi skoraj besedice izustiti. Predstojnik: Zakaj ne govoriš, Jera? Jaz oddarn delo tvojernu možu pod istimi umeti, kakor bi bil prevzel zidar Loverk. Jera, to bi te raoralo veseliti! Jera se odahne ter reče predstojniku: »Milostivi gospod, samo da ne bi bila gostilnica tako blizu". Vsi ljudje zaženo strašen krohot, a ker je večina hotela pred Stiskačem smeh prikriti, obrnejo se uprav proti predstojniku. Starešina, videč, da je predstojnik vse to opazil, začne od togote grizti ustnice in pravi Jeri: ,,Kaj imaš proti moji gostilnici?" Predstojnik prestriže Stiskaču besedo, vprašaje ga: ,,Mari se to vas tiče, starešina? Cemu ste se takoj mešali v govor?" Na to se obrne k Jeri in pravi: ,,Kaj je s tvojim strahora? Zakaj je gostilnica preblizu cerkve ?" Jera: Mož raoj, milostivi gospod, da se lahko zapeljati, pa bode po dnevi delal tako blizu gostilnice, o Bog! o Bog! bojira se, da se ne bode mogel zdrževati. Predstojnik: Ali zakaj bi se ne raogel ogibati gostilnice, ki mu je tako nevarna? Jera: Milostivi gospod: Pri težkera delu ima človek navadno večjo žejo; a če iraa poleg tega še vedno pred oomi pijano druhal, ki ga napeljuje s prijaznostjo, z zasramovanjem, »likofi" itd., kako je tedaj mogoče, da bi človek ostal raož beseda. Ce pa napravi še tako mali dolg, navezan je že — na gostilnico. Dragi gospod, oe bi vedeli, kako jedna saraa noč v tacih hišah uboge ljudi veže, da jim pozneje skoraj ni mogoče izmotati se iz njih; zato je pač jasno, od kod izvira inoja bojazen, da je gostilnica preblizu. Predstojnik: Vse to poznara prav dobro, moja Jera — ter se mi uprav gnusi vse, kar si mi pravila včeraj; zdaj pak pokažem očitno pred tvojimi očmi in pred ostalim narodom, da se sirote ne smejo tlačiti in odirati. Obrne se takoj proti starešini, pogledavši ga od nog do glave ter ga vpraša resno: ,,Starešina! Je li res, da se v vaši hiši ubožci tlačijo, varajo in zapeljujejo?" Ves zbegan in bled kot stena odgovori Stiskač: ,,V svojem življenji, milostivi gospod, ni se rni dogodilo kaj tacega; odkar živim in odkar sem starešina" — nadaljuje, brisaje si znoj na čelu — pokašljevajoč in jecljajoč: ,,oh! to je grozno! — —" Predstojnik: Vi ste nemirni! Vprašanje je kratko. Mari je resnica, da vničujete in tlačite siromake, ter jih zapeljujete s svojo gostilnico, daj jim propada gospodarstvo? Starešina: To ni res, milostivi gospod! To imam za plačilo, da sem potepuhom poraagal. Oh, zakaj nisem mislil že popred na to ? Namesto poplačila iraam pa tako zahvalo. Predstojnik: Ne skrbite za plačilo; zdaj je le vprašanje, če se ta žena laže? Starešina: Gotovo, milostivi gospod! To dokažem s tisoč pričarai. Predstojnik: Temu zadostuje navaden dokaz, starešina! Toda pazite, kajti včeraj ste rekli, da je Jera poštena, tiha in delavna žena ter nikakšna klepetulja. BNe vera, jaz — jaz — — — se sporainjam — — — vi ste me — — — jaz sem jo — jaz sem jo — — — za tako držal", pravi zasopljeni starešina. Predstojnik: Vi, starešina, ste tako vpehani, da se ne more zdaj z varai govoriti. Najboljše je, ako se o tem prepricam sam tukaj pri vaših sosedih. — In takoj se obrne k nekaterira starejšim vaščanom, ki so stali blizu ter poslušali mirno in pozorno gornji razgovor, in jih popraša: »Ali je resnica, dragi sosedje, da se v vaši gostilnici zapeljujejo ljudje na slabo in da s tem propada njih gospodarstvo?" Vaščani se spogledujejo med seboj — ali ne upajo govoriti. Toda Za telesno vzgojo čeških otrok je kar najbolje skrbljeno. Nikjer drugod ni tako, kakor na Ceškem, razvito telovadstvo, katero goji češko Sokolstvo. Praški učitelji n. pr. so malone vsi člani praškega Sokola, umevno je torej, da najpazneje skrbe za telesno vzgojo svojih otrok. V razstavi sern videl ranogo telovadnega orodja, ki se uporablja pri telovadbi v ljudski šoli in katero je tudi pri nas večinoma znano; poleg tega sem videl mnogo fotografij, ki kažejo proste, redne in vaje na orodji ter razne igre, katere izvajajo dečki in deklice. Te slike so bile doposlane od vseh stranij. Razvidno je iz povedanega, da z največjo paznostjo skrbi češka šola, da si ohrani otrok zdravega duba v zdravem telesu. Ko ostayi šolo in v počitkih uživa prosti svoj čas, ne zapravlja ga češki otrok s pohajkovanjem in z brezdeljem, nego ima ranogo priporriočkov, da ne trati prostega časa. V šoli se je učil pametnih in zdravih iger, ne manjka mu pripravnih igrač, ob katerih poje narodno in umetno pesera, a vsekakor rnorebiti po stokrat na dan svojo himno: Kde domov muj! — Svoja gledališča ima, ki so takšna kot naša, samo sto in večkrat manjša. Popirnate igralce in igralke preraika z vrvico — sam govori in deluje prav dramatiški to, kar je čital, kar je čul o slavnih domačih junakih. A tudi mladinska knjiga mu ponuja obilo spisov v dramatiški obliki. Poleg teh ima obilico pesmij, povestij, životopisov, opisov — kratko: češka mladina iraa bogato zalogo izvirnih knjig. Učni predmeti Ijudske in meščanske šole so isti, kakor pri nas. Za nazorni nauk ima češko učiteljsvo ranogo pripomočkov, saj so malone vsi taki pripomočki pri nas iz tvornic čeških založnikov. Videl sem tamkaj skrbno opravljeno kuhinjo, lepo izdelane božične jaslice, popolnoma urejeno sobo-spalnico, otroški vrtec, kako stoji vrtnarica v sredi in okrog nje se vrte otroci v širokem krogu. Lepo je tudi sestavljena otroška bolnica: jedni bolnicki leže v posteljcah, drugi sede po tleh in se igrajo, tretji slone v naročjih svojih čuvajk. Po vrsti drug za drugirn so zastopani razni stanovi: poleg vojaka stoji dimnikar, tkalec, kovač, mesar, mizar, gospod, berač itd. Razstavljena je bila tudi popolna šolska soba z vso opravo, z učenkami in z uoiteljico pred šolsko tablo. Ob steni se je vila cela železnica, pod njo je bilo veliko mesto: cerkve, hiše, med njimi ulice, reka, čez njo most, jezero, v njem čolni in ladje. Po popirnatih ulicah popirnatega mesta pa so se izprehajali popirnati meščanje. V kotu je stal skrbno izdelan model šolskega poslopja s šolskim vrtom okolo dvorišča, s telovadnico in z odprtim igriščera. Šola je imela napis : Vzorna škola — budoucnost' naroda. — Oživljene je videl pred seboj obiskovalec razne pravljice in pripovedke. Zapomnil sem si Rdečo Kapico ter Janka in Nežico. Prva nam kaže ravno oni prizor, ko jo sreea volk v temnem gozdu, ko je na potu k svoji babici. Janko in Nežica pa stojita pred vabljivo hišo, ki jo krijejo sladke preste in druge slaščice, izza vrat pa kuka grdi obraz grde earovnice. Rekel bi: tu se najde vse, kar učiteljevo srce poželi. Ge še pripomnim, da je največ teh predraetov izdelalo učiteljstvo sarao, pritrdil bo rni vsak, da res stori češki učitelj več, kakor mu predpisuje in ukazuje zakon. Takisto so bili razstavljeni izdelki šolskih otrok iz vseh predrnetov od najgrših do najlepših. Videl sem počečkane pisanko, računske zvezke in risanke prav na javnem mestu razgrnjene! Srce se mi je nekako zadovoljno zasmijalo, ko sem se prepričal, da nimamo samo po naših šolah takih mojstrov-skaz. Nekoliko egoistiško Čustvo, a vender na pravem mestu. Začuden sem pa tudi obstal ob skrbno, čisto in krasno pisanih nalogah in risanih zvezkih, o katerih bi prej raislil, da jih je izgotovil vešč mojster, nego preprosti učenec ljudske in meščanske šole. Sosebno risanje se odlikuje. Učitelj Josef Nedvidek je irael kar svoj oddelek za risanje brez stigem, kakor je on poučuje od najnižje do najvišje stopinje. Temu se vredno pridružuje lepopisje, katerega vrla gojiteljica je učiteljica Julija Pohlova, odlikovana z zlatim zaslužnim križem. Od najpreprostejših pisnih vaj do krasno z barvami in po motivih narodne ornamentike izvedenega napisa »Zlata matka Praha" — vse je lepo, čisto, fino, da sem moral kar v duhu častitati vrlim učiteljera in učiteljicam, ki se morejo ponašati s tolikimi učnimi vspehi. Tudi v drugih predraetih, sosebno v učnem jeziku, ima češka šola jednake zaključke. Jeden priraer! Mengiški nadučitelj, g. L. Letnar je na razstavi prepisal nalogo, katero mi je blagovoljno za to poročilo prepustil. Spisna naloga je, in spisala jo je učenka I. razreda meščanske šole dne 9. grudna (letnice ne vem). Cujmo to krasno delo vzorne češke deklice! Zakaj ljubim češki rod? Ljubim češki rod, ker je kri, pretakajoča se po raojem^ telesu, češka. Roditelji moji so mi čestokrat dokazovali, da sem Cehinja. Moji sorodniki, dobre prijateljice in družnice so češkega rodu. Zernlja češka krije kosti teh, na katere spomin nara je svet. Rod, jezik in knjige, katere povzdigajo mojega duha — vse to je češko Mogočni narod, kateremu sem član, krasna priroda, katera me obdaje in vse, kar vidim, kar ljubim, kar uklepa raojo pozornost, kjer se radujem — to je češko. Ljubim češki svet, ker je raoja domovina! Jenovefa Lidicka. 0, takega učenca bi človek kar objel in se od njega učil ljubiti svojo domovino 1 (Konec prih.)