i
Izhaja 10. in 25. Tsakega
mesca.
i
Eilll.
1
Velja celoletno    > 2 gld. 50 kr, polletno lgld. 30 kr.
r
List 14.
Kratkočasen in podučen lisj^t-^jovensko ljudstvo.
V Celovca S. julija 1870.
Leto II.
Pri turškem križu.
(Povest iz 15. stoletja, spisal A. Lukovič.) (Konec.)


IV.
Bilo je leta 1479. sredi mesca julija, dve leti pozneje od onih dogodkov. Temna noč pokriva hrib in dol. Niti ena prijazna zvezdica se ne sveti na visocem, nebeškem oboku, kajti črni oblaki se valijo kakor požrešni volkovi proti severu naznanjaje hudo, slabo vreme. Mrzel veter šumi v zelenem listju in tanke jele mu glavo uklanjajo, kajti čim dalje tem močnejši postaja. Od zdolej gori sliši se zamolklo šumenje in se meša z vetrom v čudni harmoniji, začasen in pretrgan plusk naznanja nam, da spodaj mora reka teči. In res! Ne motimo se, saj smo na desnem bregu naše domače Soče, pri „belej reci", kakor so jo Turci krstili. Na levici in desnici se ošabno vzdigujejo sive skale in le na desnej pelje revna cesta z neštevilnimi klanci, in zopet nad njo kopičijo se druge skalovne stene in nad temi rezprostira se gost, temen gozd. Nikjer se ti ne sveti prijazna lučica uborne kmetiške hišice, nikjer ti gostoljubna zvezdica prenočišča in varnosti ne obeta pred bodočo nevihto, le kak čuk ali kaka sovražna sova zleti kričaje pred teboj v temno noč in lisica, enaka lajajočemu psu, moti te s tužnim glasom.
Drugačega nič, nego tema in zopet tema. Ali glej! Ali se ne zablisne tam gor iz gozda nadna lučica ? Haj-dimo, čitatelj, stopajmo, dospeli bomo kmalo do prenočišča.
Po nevarnih stezah smo prišli do vrhunca skalovja, prehodili gozd in na enkrat zablisne se pred nami ogenj ter gronioviti: »Stoj!" nam nenadoma na uho zadoni in nam trepetajoče noge ustavi. Ali kaj je to ? So morda tu ponočne pošasti, ki sede krog ognja, ali ima tukaj kralj Matjaž s svojimi vojaci sedež ? Nič tega ne, niso pošasti ne, nije kralj Matjaž, ampak pohlevni Slovenci, hrabri Gorjanci zbrali so se v pogovor in brambo dežele, za svobodo mile ali revne domovine in nevarnost, ktera domovini proti, ne pusti jim revne koče pojiskati. Sila jih je ločila od žen, ni ga časa skrbeti za kruh lačnim otročičem, ampak drugo delo imajo, krvavo delo. Glej, več stotin jih je, resnih možakov , ki okoli leže, se pogovarjajo ali pa spavajo, morda zadnji sladki spanec. Cepce, kose, sekire, sulice, meče in bate drže" še krčovito v žuljastih rokah, da na prvi klic udarijo na vragove črepinje. Lej, tukaj zbrani so kmetje vsih sosednih hribov na desnem bregu Soče, tam zopet počivajo resni Tominci, kteri so pritekli svojim bratom na pomoč, kajti počil je glas, da turške drhali zopet divjajo po goriških krajinah. Hej I ti so možaki, hrabri gorjanci v bitvi in krotke ovčice pri oralu! Tam pri ognju pa sedi kakih deset korenjakov , brke jim ponosno vihrajo v vetru in oči pod zarjavelim čelom se jim bliskajo kakor žareči ogenj.
<a uoga!" spregovori nekdo iz med njih, glavar jim je ta, poznamo ga že hrabrega kmeta in župana Doblarskega, Rodarja, „niti brati ne znam niti pisati, ali krepko roko imam, in ako mi ti vragi, ti prekleti Turčini pod palec pridejo, zmanem jih kot muhe. Kaj ne bratci, vsi se bomo tolkli kot medvedje, ali svobodo ali pa smrt. Pri moj' duši .... Bog mi grehov ne zapiši, da jo ne umaknemo, ako se ima tudi hribovje podreti".
„Nikoli, nikoli ne! svobodo ali smrt! Bog živi očetnjavo!" zagrmč nazoči voditelji in cvenk orožja potrdi njihovo navdušenje in se oglasi pri druzih.
„Sedaj pa je že pozno, bratje", povzame Rodar, „pa le pojdite počivat, da se za jutrajšnji ples okrepite. Ti pa, sin Andrej, pojdeš z menoj, pogledava malo, če li dobro čuvajo straže in če je kod kaj sumljivega. Tedaj le složno in previdno in vsa vragova moč nas ne bo premagala.    Vse za vero in dom!"
„Živela domovina!" zakriče kmetje, in „smrt vragu!" oglasi se jek in vsi previdno stopajo in polegajo na postelje, na trdo kamenje pod varstvom visocih jel in trdnih gabrov.
V.
Tiho stopata Rodarja dalje in povsod se jima oglaša znani „Stoj!" v veliko zadovoljnost hrabremu Rodarju. Dospeta do vrha, od koder se jima razgled dalje doli po Soči odpira, črni oblači so se med tem razpodili in bleda luna v rudečem kolobarju pogleduje strahljivo skoz raztrgane oblake ter razsipa negotove žarke čez hribovje.
„Tu sediva", pravi stari Rodar, „spanec mi noče počitka prinesti, negotovost prihodnjih dni vznemirja mi srce. Zmaga nam je sicer gotova, božji blagoslov je z nami, tominski hribarji so nam poslali več stotin hrabrih možakov, kamenje je dobro postavljeno ob pečinah, da se na prvi gib usnje krvoločnemu Turčinu na glavo. Ali kaj bi jaz dal, da bi tudi tvoj brat, moj dragi Matej med nami bil. Tak možak, ako živi, mora biti kakor ti, ves podoben ti je bil. Vsi smo se rešili, on pa ne; to je moja bolezen, to me peče".
„Res strašen dan je bil ta", odgovori Andrej, „ni-koli, kar bom živ, ga ne pozabim. Oj, uboga Marijana, kako ga je ljubila, ubozega Mateja! Nič nam sedaj ne manjka, odkar smo se semkaj na Sočo v Doblar preselili iz onega žalostnega kraja. Polja so dobra, živinče se redi in mi lehko živimo. Ali ubogi Matej, Bog vč, koliko trpi?!"
„Da, Bog vč, koliko trpi, kod se klati, morda njegove kosti uže trohne daleč tam na ptujem v črnej zemlji; živa duša se ne spominja njegovega groba, aj to mi krajša življenje. Ni čuda, da mi je uže bela slana pokrila lase".
Tako se razgovarjata oče in sin, med tem, ko turški konji  teptajo slovenska tla.   Udarili so zopet
106

krvoloki iz Bosanskega in Hrvaškega nad Slovence, velika množica jih je, popalili so sela in vasi po Krasu in bnrji enako se vsuli na goriško in furlansko cvetočo planjavo, bili so se z Benečani in zopet se proti Soči obrnili in sedaj že derejo more in pale po Soški dolini. Smrt in groza stopa pred njimi, dim in pogorišča .jim' slede. Tisoč Slovencev krvavi po potih na.tleh in krokarji kav-,/ sajo njihova telesa, kajti ni je pobMne duše, ni ga usmiljenega Samaritana, da bi umrlim zadnjo ljubav skazal ter položil njihove ostankeNutiho hladno zemljo,. Vse je zbežalo pred divjim Azijatornirhkteri so se.-ogfilfi krvave osode, zbirajo se tam gor v gorah v bran vere in domovine. Le redko, redko upa si kmetic pazljivo do svoje pristaje, išče svojih sorodnikov, išče otrčk, očeta in matere in najde jih med osmojenimi trupli. Jokaje lazi okoli požganih hiš, okoli svoje nekdanje sreče in kratkega blagostanja. Solzno oko v nemej žalosti se obrne proti modremu nebn, kakor da bi hotelo tirjati pravično osveto od božje pravice, krčevito stisne pest in udan v božjo pravico poda se čez skalovje v tabor svojih bratov.
Divje jahajo Turci po slabej cesti, nije pravega reda med njimi. Sredi njih pa na belem Arabcu jaha ošabno načelnik paša Bosanski, Jusuf Hasan { in pri njem krepek junak, visoke rasti in možkega bledega obraza. Le ta je mladi aga Osman, zmiraj žalosten pa hraber junak. Bojijo se ga podložniki, divji Albanci, ljubi ga Hasan, ali vendar nikdar mu žarek veselja ne prešine temnega obraza, ampak megla tihe žalosti pokriva mu mračno čelo.
„Osmane!" ogovori ga Hasan, „evo, sedaj se bomo zopet bojevali, glej, da si slave ne oskruniš in kedar se povratimo, oženil te bom ne z Kaurko, ne z Vlahinjo, niti s krasno modrooko Slavonko, ampak s hčerjo mogočnega paše —¦ Jusuf Hasana. Jezdi sedaj nazaj in vodi ti tvojih sto Albancev, da nas od zadej kdo ne napade. Treba nam je previdnega vodje in hrabrih vojščakov in ti so tvoji siloviti Albanci, slušajo te kakor samega preroka Mahomeda".
„Hvala tebi, bane gospodine, bodi si zvest, da čem svojo dolžnost zvesto spolniti, da me boš pomnil", odgovori navdušeno mladi aga, „da zvesto, ti prokleti Turčin, babjeverni sužnik goljufivega Mahomeda", dostavi sam pri sebi z ognjenim pogledom.
„Pri bradi prerokovi", doloži zadovoljno Hasan, znam, da imaš bistro oko, kakor sivi sokol balkanskih planin, da znaš izborno sukati svitli jatagan, ne bojiš se niti vraga! — Ali lej! kaj je tam gornaozkej cesti pod skalovjem? Zdi se mi, tu so se ti neumni psi zopet zbrali nam ukljubovat. Jezdi nazaj k oddelku!" in njegov glas postane osorn: „V skok! v skok!" zavpije paša nad vojaci povzdignivši zakrivljeno sabljo.
„ Allah! Bismillah!" zarjove" drhali, v derečem skoku podijo svoje konje kraj šumeče Soče proti strmečemu skalovju, kjer je majhena truma oboroženih kmetov stala in kteri zagledavši Turke se naglo spustijo krog ovinka v beg in kakor da bi jih črna zemlja požrla, ni ga nobenega več videti.
Allah! Allah! sliši se rjovenje krvolokov, Allah! odgovarja hrohotaje jek od unkraj Soče: Jezus Marija! oglasi se stotero in stotero grl nad pečinami, strašno hrščanje in grozoviten ropot nastane in kakor toča pri-sujejo se težke sablje in gosto kamnje na neverne glave. Konji rezgečejo, Turci divjajo, paša proklinja rote se nevidnemu sovražniku in junaci se valjajo z razbitimi črepinjami na tleh.   Evo zopet se vsuje druga toča nad
nje, pušice zbrizgajo po zraku in marsikteri vojak stig-nivši si prša z rokami prevali se čez pečine v derečo Sočo. Za menoj! za menoj ! vpije paša, spodbode konja in vsi konjiki udarijo prestrašeni gori po cesti za vodjo. Srdito zasuče paša sabljo, in udari na skalo z njo rekoč: „ Nikdar več te proklete gore moje brade ne bodo gledale", in dirja z ostalimi v skok proti Tominskemu.
Počasi od zadaj se vleče Osman s svojim oddelkom, kt»maj jih ustavlja, da se Albanci ne spustč* Hasanu na pomoč, le slepa pokorščina in neomabljivo zaupanje do vodja zdržuje jih v redu. Zdajci je tudi oddelek pod skalovjem , zopet zagrmi in zopet kamenje prileti nad nje, ali Osmana ni več med njimi, udaril jo je že peš po mali stezici proti višini in zgubi se med goščavo. Prestrašeni obstojč Albanci in ne vedo, ali naprej ali nazaj.
V tem času dospč Osman iz gozda vrh skalovja in stopi ravno pred^ zbrane kmete, ki s pušicami na Albance streljajo. „Živela domovina" zaupije mladi aga. „Turčini! izdani smo!" vskliknejo kmetje in Rodar sko-čivši srdito naprej s povzdignjenim batom, da bi Osmana podrl, ali desnica mu otrpne, prebledi iu bat pade mu iz rok: „Matej! Oče!" vsklikneta v neizmernej radosti in oče in sin objameta se po dolzi ločitvi. Prvi se zave Matej ter zagrmi na kmete:
„Obleka je turška, srce je vaše , za menoj Lad vraga!"
„ŽiveIa domovina!" kličejo Gorjanci in skačejo, kakor lehkonožne srne prek pečin doli na cesto, da pot zasedejo vragu med tem, ko jim Tominci na gorenji strani pot zaprejo. Strašen boj se vname, pušice zbrizgajo, bati padajo neusmiljeno na neverce in od zgoraj dol hršči kamenje. Konji se prestrašijo in ne morejo niti naprej niti nazaj, prevržejo se z odprtimi ustnami z jez-dici vred čez skalovje v šumečo Sočo. Kar jih je še ostalo , pokosč jih kmetje in njim na čelu maha Matej s turškim handžarom po turških buticah. Ni eden zadnjega oddelka ni vtekel kmetiškemu srdu.
„No bratje", ogovori jih stari Rodar, kteri se je sinu vštric neutrudljivo bojeval, .ples je končan, sreča nam je ugodna, sedaj pa pojdimo zopet nad našo varno skalovje. Rešili smo naše koče, zadosti smo jih pobili, še dvakrat toliko naj storijo drugi Gorjanci in našega domovanja ne bodo več teptala turška kopita".
„Vse za vero in dom!" zavriščejo kmetje in ukaje se vernejo nad pečine.
Hasan pa s svojimi vojaci dirja kakor stekla zver v skok proti Kobaridu in Belcu čez Predil na Koroško, kjer se z družim turškim oddelkom združi, ki je čez spodnji Stajar nad Korošce planil. Od tih dob tomin-ske gore niso več slišale razgetanja turških konj. Narod pa še dobro vč za skalo, kjer je Turek ,,turški križ" naredil, da onda njegove noge ne bodo več hodile in še   dandanes se imenuje ta kraj  ,,turški križ".


VI.
Vspehani se zopet zberd boritelji za vero in dom pod tankimi jelami, kjer smo jih sinoč že videli. Ne vlada več ona tihota med njimi, ne več oni strah, ampak radost in veselje se bere vsem na obrazih. Pijd, jed6, pojč, da se daleč po šumi razlega. Še drugi dan ostanejo skupaj in zjutraj tretjega dne se zber6 še enkrat, še enkrat napijo domovini in deželnemu gospodarja, pozdravljajo Tomince od unkraj Soče in Rodar se zahvaljuje jim z iskrenimi besedami za podporo ,  obžalovaje,
107
da jim dragocenih darov dati ne more; ali oni nočejo nobene hvale sprejeti, mar več navdušeno zakličejo, da dragoceni darovi so jim globoke rane, 8 kterimi so jih Turci oblagodarili, da te so jim častne svetinje, s kterimi se smejo ponašati. Še en „zdravo Tominci!" „Bog vas varuj!" doni jim za odhod in veselo prepevaje stopajo ponosno po cesti čez sovražnikova trupla v svoje hribe.
Rodar in njegova sina se poslovita še pri sosedih, razpuste" jih in navdušen klic se jim glasi za popotnico; in kose, ktere so te dni tako hrabro turške glave sekale , mahajo danes zopet neusmiljeno po bogati travi, da je veselje krepke kosce gledati.
Veselja mlade žene Marjane ne bomo popisovali, ko je zopet ljubljenega in toliko obžalovanega moža Mateja v krasnej orientalskej obleki ugledala. Vendar bere se jej na obrazu, da ima še nekaj skrivnega, kak dar skrivaj pripravljen svojemu možu. Sedaj še le, ko se nekoliko pomirijo, začne jim Matej pripovedovati, kako se mu je godilo:
„Zvezali so me onega dnč Turci in tirali s seboj z druzimi vred tje čez Videm do Pordenona. Ali tam jih je čakala močna vojska beneška in zarad tega so se zopet obrnili z nami proti Gorici. Od tod so nas peljali čez Hrvaško v Bosno in tamkaj so druge razprodali, mene je bosanski paša obdržal, pri kterem sem brž dooro ime dobil. Moj tihi žalostni obraz mu je dopadel, še bolj pa moja divja predrznost. Zarad tega me je za načelnika postavil svojej albanskej straži, s ktero sem si nekoliko slave pridobil zoper njegove lastne sovražnike. Obljubil mi je svojo lastno hčer za ženo, prav krasno devo".
„Oh! krasno devo", zdihne Marjana.
„Ali Marjana je še krasnejša, ktere bi tudi za naj lepšo hurisko v Mahomedovem raju ne dal." — odgovori jej smehljaje Matej. „Zvesto sem se držal naše sv. vere, nobena ponudba me ni mogla oslepiti, da bi se goljufivemu preroku uklanjal. Ko se nam naznani, da se bomo zopet vzdignili nad goriške pokrajine, zopet mi je začela nada cvesti in spolnila se je, ker sem dobro poznal našo hribovje. . ." Pripoveduje nam tukaj uže znane dogodke.
Ko konča, vstane Marjana tiho, kakor da bi šla po kakem poslu, odide v gornjo sobo ter prinese malega, dvoletnega dečka ter ga položi očetu v naročje:
„Tu imaš, Matej, mladega Turčeka Andrejčeka Eodarčeka , za mesec dni po onej nesreči zagledal je beli dan, lep fante je, ves tebi podoben".
Solze se Mateju utrnejo blažene radosti in stari Rodar sklene roke rekoč:
,,Cudna so pota božje milosti, kdor do konca zvest ostane, bo obdarovan.    Bog je dal,   Bog je vzel in zopet dal.    Hvaljeno bodi njegovo sveto ime", „Amen!f' odgovore" vsi enoglasno.
Iz potopisa starega študenta.
(Iz Reškega poslovenil Eadonski.)
(Dalje.)
Ulmovko sem imel v ustih, in na glavi polno veselja. Bil je praznik in vkljub vsemu siljenju, naj ostanem do torka pri Vanjeku, sem se podal na daljši pot nehote nepotrebno vživati gostoljubnosti. — Celi dan se mi ni nič posebnega pripetilo.   Prvi dopoldan, ko hodim
kake dve uri po cesti k mestu Boleslavu — moram vendar povedati eno mesto, da se ne bo reklo, da pišem potopis brez zemljepisnih dat — se mi prigodi nekaj, samo po sebi nič posebnega, vendar vredno, da se zapomni. Grem skoz vas. V tem se prikažeta iz neke hiše dva ruladenča s svitlima trompetama, in pritisnivši jih k ustom, sta zagodla eden prim, drugi sekund melodijo k sploh znani pesmi:
-Boleslav, Boleslav, To je lepo mesto!" Poskočim, grem po taktu in pri tem obiram zadnje gosje stegno. Skoraj četrt ure mi je donela pesem v ušesih, in sam sebi sem pravil, da sta zatrobila mla-denča meni na čast. Na zadnje sem jel prepevati in: „Boleslav, Boleslav" se je razlegalo iz mojih ust do Boleslava samega. Jelo 8e je mračiti, ko pridem v mesto. Prišedši hodim gori in doli, in do trde teme pregledujem brezskrbno boleslavske krasotice, ki so šle od veselice na veselice. Še le, ko je postalo tiho v mestu, in ko so se ulice izpraznile, mi je prišlo na misel, da bo treba kam spat. Celo noč sem zapravil v gostilnici in zdaj nisem vedel kam glave položiti. Zastonj sem se trudil, da bi izmislil kaj pametnega — prav nič modrega se ni skuhalo v moji glavi.
Spravim se iz mesta in drže" se ceste zaslišim čez uro pasje lajanje in brž na to poskočno plosko. Stojim v vasi pred gostilnico, ali noter nisem upal. Kdo ve" — pravim — ali bi se mi tu godilo tako dobro, kakor pretekli večer ?  Vanjeki so redki.
Pustim svoje stanje in grem v prvo hišo za gostilnico. Na veznem pragu je sedela žena. Prosim jo, da bi mi privoščila prenočišča, in če je le otep slame pod glavo, bom že dobro plačal. Zapodila me je rekoč, da je gostilnica za to. Jaz pravim na to, da bi v gostilnici zarad godbe očesa ne zatisnil, in da sem grozno izdelan.    Vendar  moje  besede mi niso ničesa koristile.
Nič drugače se mi ni godilo na druzih vratih, kamor sem potrkal. Povsod je bil moj glas neuslišan. Tu se je reklo, da ni prostora, tam mi je bilo zopet odpovedano. Na zadnje mi je svetovala neka baba, naj grem za vas k čuvaju v bajto spat. Spomnil sem se pikanice, ktera mi je premerila hrbet, in srbela me je koža. Ali kaj se če? Ni bilo druzega sveta. Poberem se tedaj za vas. Poleg ceste je drevored. Obhodil sem ga nekolikokrat ali bajte ni bilo mogoče dobiti. Temno kakor v mahu, zemlja pokrita z črnim mrakom, in padale so posamezne kaplje že na zemljo. Moja zadrega je rastla z dežjem. Stopim v prekop, ošlatujem po bajti, in sem mislil, da me je baba nale-gala, ko zaslišim dva različna glasova. Grem za glasom in pri zadnej hiši v vasi sem ošlatal leseno bajto. V nji sta bila dva korenjaka, valjala sta se po slami.
„Fanta!" pravim pomolivši glavo v bajto, „ali me hočeta prenočiti.    Dam vama šestak".
„Midva se sama komaj gibava!" je bil odgovor.
„Dam vam dva šestaka".
„Sem jih daj!" in en mladeneč skoči iz bajte.
„Pred se v Čehih ne plača, kakor zjutraj".
„E to ne gre!" pravi hrust, ter me odrine in se spravi na prejšnji prostor.
nTam-le v krompirji straži Matej, pojte tje!" se je glasil nov svet. Šel sem. Dež se je vlil, in lilo je kakor iz škafa. Gledam, in gledam, ali tu nič tam nič. Tla pod mano so se peštala, in komaj sem vlekel noge.
„Kdo je to?" se zasliši glas od blizo, in odgovorim.    „Jaz!" Hitro ležem pod slamnato streho.    „Ali
108
me pustite tu,  Matej,  do jutra?-   vprašam in padem na slamo.
„1 zakaj ne ?" zamomlja Matej, ter se zavije v koc, in kmalu zopet glasno smrči.
Bajta je bila od dveh strani odprta in kratka, grozno kratka!
Skrčil sem se v podobi velikega S, zaril se v slamo, potegnil klobuk čez oči in kmalu nisem vedel ničesa o svojih težavah. Prijetne sanje so mi sladile spanje. Sanjalo se mi je o Jožetu, mojem najboljšem prijatlji, in objemal in poljuboval sem Mateja, mesto Jožeta.
„E, vrag vas poberi!" se je jezil čuvaj, ter se vlekel iz mojih rok, in krepek udarec čez moje prste me je opomnil, da sem v krompirji v slamnati bajti. Skrčil sem se z nova, da bi se malo obvaroval dežja, kterega je nesel veter v bajto in zopet sem zdramil Mateja.
„Ce niste mirni, vas vržem vun!" je zakričal. Vstal je, ter se pripravljal, da bi besede vresničil.
»Gospod Matej, dragi gospod Matej!" sem jecljal, odpustite mi, jaz ne vem za to. Sanjalo se mi je o Jožetu, mojem zvestem prijatelji. Gospod, tii imate ul-movko in ne hudujte se!"
Lehko dobil, lehko dal! Pa saj ni bilo tobaka, in v tem vremenu bi bil zunaj gotovo poginil do jutra. Matej je vzel ulmovko in jaz sem pokojno spal do dne. Ni bilo drugače, kakor da bi bila nesreča osoda morala imeti pipo. Komaj sera se znebil ulmovke, spal sem kot snop, in več nisem objemal Mateja. Prebudivši se bil sem ves trd, moker kakor miš in zobje so mi glasno šklepetali. Megle ni bilo več, in solnce se je prijazno smehljalo na jasnem modrem obnebji — vse k moji sreči. Kajti, ko bi lilo celi dan, kakor po noči, kaj bi počel. Pred bajto je sedel Matej in puhal iz ulmovke. Zahvalim se mu in hitim zopet v mesto. Molil sem po cesti, da bi dal oče nebeški kako pomoč, da bi pot srečno dokončal, in da bi prišel brez kake nesreče domu. Iu glej! prošnja moja ni bila neuslišana. Prišedši v mesto srečam svojega sošolca. „Prijatelj! veš kaj, posodi mi goldinar!" Tako sem ga pozdravil. „In kje si se pa ti vzel ?u me vpraša in izvleče denarnico.
„Povem ti potopis!" odgovorim in ko vzamem goldinar, potegnem prijatlja seboj v gostilnico.
„Popi8uješ gostilnice po Čehah, kaj ne ?" se je smejal kamerad. „Vsake baze, prijatelj, kakor pride!" odgovorim in kmalu sem bil zopet stari študent brez skrbi. Pripovedovala sva si, hodila sem ter tje, in ko je v mestu zvonilo poldan, pustil sem Boleslava še s polovico premoženja v žepu. Kakošno je sploh v mestu, že ne vem dobro, ali pivo je bilo dobro.
Za mestom sem zašel pekarskega pomagača. Bil je Nemec iz hribov doma in šel je po svetu. Tudi jaz sem se naučil malo nemškega, ali s tem človekom se nisva mogla prav razumeti. Jaz sem moral njega, on mene vsako reč po dvakrat vprašati, in še sem komaj vsako peto besedo vjel. Ali nič ni dejalo. Prijazno koračiva skupaj in pripovedujeva si eden druzemu. Ko je eden nehal govoriti je drugi rekel „da" ali „ne" in vadil sem se nekoliko časa v govorjenji. Vendar moram reči, veliko si nisva povedala, čeravno sva dosti govorila in veselo se smejala.                 (Dalje prih.)
Kuri.
Streseno na poti
Žito je ležalo, Našli dve kokoši
Vendar ste ga kmalo.
Bila je pa draga Drugi nevoščljiva,
Toraj druga drugo Od sebe odriva.
Kavsati se dolgo, Ktera več bo imela,
Vgleda pa golob ju, Ki je bil brez dela.
Poleti brž s strehe Na široko cesto,
Ko pozoblje žito, Gre na prejšnje mesto.
Nehali kokoši
Zdaj ste se ruvati, Hotle vkup ste mirne
Zrnje pozobati.
Ali že več zrna
Enega ni bilo, Gledali ste kuri
Druga drugo milo.
Golob pa ju s strehe Mirno opazuje,
In gruleč se jima Sladko posmehuje.

Fr. Cimperman.

Srenja pod lipo.
Deseta nedelja.
Učitelj: Danes, dragi moji, razgovarjalise bomo o ječmenu, ki ga tudi pri nas obilno sejete in kterega imamo mnogo plemen. Njegovo zrnje vam je dovolj znano, luščinasto je, podolgasto, n» občh koncih spičast o in rumeno. Ječmen rabimo za pšeno, kruh in za slad je pri kuhanji ola in žganja, pa tudi za živinsko pičo in konjsko zob; vrhi tega se še slama vporabi za klajo in rezanico. Nektera plamena tega žita imajo v klasji po dve, druga po štiri, nektera še celd po šest vrst zrnja. Ječmen rodi v mrzlih in gorkih krajih; sejejo ga v severnih deželah, pa tudi v Egiptu in Arabiji.
Lipovec: Pri nas sejemo ječmen dvovrstnik in č veterovrstnik, a rad bi vedel, ktero pleme je neki bolje ?
Učitelj: To se ne da natanko povedati, kajti vsako pleina ima svoje dobre in slabe lastnosti; dobrota in plodnost ječmena pa zavisi največ od zemlje, od njenega dobrega ali slabega obdelovanja. Na poskuševal-nem vrtu kranjske kmetijske družbe vsejalo se je lansko za poskužnjo tudi nekoliko debelega dvovrstnega ječmena, ki se je neki prav dobro obnesel. Pridelalo se ga je 6 —7krat toliko, kolikor se ga je vsejalo , ter se posebno za lehko peščeno zemljo priporoča. — Ozimni in jari ječmen se skoraj po vseh severnih in južnih kra-# jih sejeta; ozimni ječmen sejemo navadno v sredi mesca septembra noter do zime, jari pa, ako namreč vreme dopušča, proti koncu mesca februarja do 20. marca; a pozneje sejani ječmen se neki slabo obnese.
Završnik: V kakej zemlji se ječmen najbolje počuti ? Jaz na priliko ga sejem bolj v apnenčasto zemljo, pa sem bil še vsako leto zadovoljen ž njim.
Učitelj: To vam tudi rad verjamem, kajti ječmen ljubi sploh le bolj apneno, pa tudi srednje-peščeno zemljo; v preobilnej peščenini pa le v takih krajih shaja, kjer je podnebje hladno in vlažno. Ilovica se ječmenu nikoli ne prilega, v takej zemlji ječmen rumen prihaja in se večidel slabo obnese.
Hrastovšek: Ali je ječmenu tudi dobro gnojiti treba.   Kaj?
Učitelj: Ječmen je rastlina, ki hitro raste, za-rad tega tndi veliko dobrega gnoja potrebuje; pravijo, da neki posebno dobro obrodi, ako se ma s človeškim blatom pognoji, in da v dobrej pognojenej njivi mnogo več pridelka vrže, nego pšenica ali rež. Vendar pa jaz ne bi svetoval pri velikej, neprejenljivej vročini ječmen s človeškim gnojem gnojiti, ker ječmen v takem gnoji čestokrat zgori.
Ž n p n i k: Od moje strani bi vam jaz prav živo priporočal, da sejete ječmen dvovrstnikali kakor ma nekteri pravijo veliki ječmen, ki ima veče in teže zrnje, nego ječmen čveterovrstnik ali tako imenovani mali ječmen. Dvovrstni ječmen pa zahteva dobro obdelane, močne, gorke in ne premokre zemlje; seje naj se, ako je le mogoče, zgodaj v spomladi, najbolje mesca marca do aprila in najpozneje do meseca maja: To se pa tudi lehko zgodi, ako se ječmen seje za robino ali okopavino, in sicer v tako zemljo, ki mokroto prepušča, da se zemlja v spomladi hitro osuščva, in obdelovanja ne ovira. V tem razmerji se ječmen dvovrstnik vselej bolje obnese nego čveterovrstnik, pa so tudi pridelki obilneji nego od našega navadnega malega ječmena. Ako je tedaj kolobar ali vrstenje poljskih rastlin tako vravnano, da za robino okopalnim sadom ječmen sledi, v kterega se detelja vseje, vzemite v tem slučaji vselej dvovrstni ječmen, kjer se zarad njegovega zgodnjega sejanja tudi detelja bolje obnese. — Če pa zemlja bolje in marljiveje obdelave zahteva in se zarad obilne spomladanske moče ne more zadosti zgodaj in primerno obdelati, pa se tudi zemlja z ilovnato dodlogo ne more tako hitro osušiti, kakor po drugih bolj rodovitnih krajih, po tem pa le sejete mali ječmen, kajti ima prednost pred velikim ali dvovrstnim ječmenom, in to zategadel, ker se mali ječmen tudi pozneje lehko seje. Mali ječmen sejejo sploh na lehko peščeno zemljo, ter mu vsled tega tudi ječmen peš-Čenik pravijo. Seje naj se konec mesca aprila do konca mesca maja, najdalje do srede mesca junija.
Groga: Kar se mene tiče, naj povem, da sem čveterovrstni ječmen vsejal že tudi mesca junija, in verjemite mi, da se mi je tako dobro obnesel, da si boljšega pridelka nikoli ne želim niti po dobroti niti po obilnosti zrnja. To vam je ječmen, od katerega se z gotovostjo sme reči, v dvanajstnih tednih iz vreče in zopet nazaj v vrečo, kajti vselej zadosti zgodaj dozori.
Župnik: Pozna setev pa ima še to prednost, da si toliko časa za primerno obdelovanje zemljišč pridobimo in ravno spomlad je za obdelovanje in čiščenje njiv najzgodnejši čas; lehko tedaj vidimo dobrodenji vpliv, ki ga ima ječmen čveterovrstni na naše zemljišča 8 tem, da ga smemo bolj pozno sejati a v tem času pa naše njive toliko skrbnejše in boljše lehko obdelujemo. Gotovo pa je tudi, da njive, skrbno in marljivo obdelane za jarino, so na j bolja podloga takim njivam, ki se potem pustč v prahi ležati.
Zagrajec: Dozdaj sem še vselej razun ječmena žvetero vrstnika vsejal tudi nekoliko ječmena dvovrstnika; bolje bo menda po tem takem, da ječmen dvovrstnik popolnoma opustim.
Župan: Tega vam jaz nikakor ne sovetujem; marveč ako je spomlad ugodna in suha in še posebno, ako se na take njive, ki mokroto propuščajo, jarino seje, in če vam kaže, da za robino (okopalnim sadom) ječmen sejete, vzemite le vselej dvovrstni ječmen. Tako tudi jaz že več let delam in hvala Bogu, ječmen se mi je še vselej vrlo dobro obnesel.   Dasiravno  smo danes
čveterovrstni ječmen na vse strani hvalili, velja vendar hvala le pod pogoji, ki jo smo tudi omenili, brez da bi s tem dobroto ječmena dvovrstnika umanjevali, kterega prednost in dobroto bomo še le tedaj prav spoznali, kedar bomo začeli svoja zemljišča drenažiti in robino bolj kakor dosihmali saditi.
Učitelj: Ako se ozimni ječmen seje, treba je, da se strnišče pred zimo vselej lepo preorje in po njivi primerni jarki ali bujice naredč, po kterih se voda od-taka, kajti zimska mdča na obsejanej njivi veliko kvare naredi. Žalibog, da se ravno nato še zmerom tako malo gleda, dasiravno je vsakemu dovolj znano, da preobilna vlaga ali mokrota vsakemu zemljišču, naj si že ima kakoršno-koli lego, neizmerno škoduje; a posebno je to še za ječmen škodljivo, ker se zemlja prepozno osuši in dvovrstni ječmen se ne more zadosti zgodaj vsejati, za čveterovrstni ječmen nam pa časa pomankuje, da ma zemlje ne moremo tako obdelati, kakor bi ma treba. Ječmen ima rad gorko zemljo; ako se pa že prve njegove bilke morajo z mrazom in mokroto boriti, trpi gotovo veliko škode, pa si tudi pozneje ne opomore več toliko, da bi se ga kaj prida pridelati moglo. — Treba je tedaj v spomladi bolj pridno delati, kakor dosihmal. Ni še zadosti, ako se orje le zavoljo tega, da se orje, marveč treba je tudi vediti, zakaj se orje, in kakšen namen ima oranje. Marsikdo naredi s plugom tri, štiri brazde ter si misli, da je že vse storjeno, česar je treba za vspešno rast vsejanega sadu. Ako se ma pa potem sad ne posreči, huduje se čez vreme in druge okoliščine, a nikdo drugi nego on sam je kriv slabega izida vsejanega sadii.
Groga: No, rad bi vedel, kaj neki je treba še drugega, kakor to, da se njiva preorje in za setev pripravi ?
Učitelj: V obče veljajo tudi tukaj ona ista pravila, kakor pri obdelovanji zemlje za ozimno nasetev. A ker je vreme v spomladi manj stanovitno nego v jeseni in tudi rastlinska rast v spomladi kmalu počasi, kmalu prav naglo požene, ne more se tedaj kmetovalec časa držati, ampak on se mora toliko bolj po vremenu ravnati, iz česar se lehko vidi, da mu je ravno y tej zadevi toliko veče pozornosti treba. Pred vsem drugim treba je pomniti, da se vlažna ali mokra zemlja ne sme orati v spomladi, posebno tedaj ne, -ako se še zimska m6ča v zemlji nahaja. V tem položaji je zemlja še mrzla in oranje mnogo bolj še škoduje, nego tedaj, ako le dež zemljo namoči, po kterem se zemlja nekoliko ogreje. — Po vsakem oranji naj zemlja nekoliko doleži, a to ne predolgo, da zemlja trda ne postane.— Ako je njiva polna plevela, mora se globoko orati, da se plevel s korenino vred iztrga in poruje. — Vse to so pravila, po kterih se je treba vestno ravnati, ako nam je na tem ležeče, da si dober in obilen pridelek zagotovimo.
Hribar: Enkrat sem slišal, pa ne vem že dobro kje, o nekakem novem ruskem ječmenu pripovedovati ; znabiti je tudi vam, gospod učitelj, o njem kaj znano ?
Hrastovšek: Potem bi vas prosil , da nam o njem tudi kaj poveste?
Učitelj: O tem ječmenu vam le toliko povedati morem, kolikor sem namreč bral o njem. Ta ječmen se je v poslednjih letih po nemških dedeželah močno zaplodil in ga po nekterih krajih tudi obilno sejejo; hvale vreden je posebno zarad tega, ker tudi po pustili planinah in bolj mrzlejših hribih  dobro  obrodi.   Pred-

110
M
nosti tega ječmena so pa te-le: Eodoviten je na zrnji ! in na slami, ter donese pogostoma 15terno do 20terno \ zrno. Zrnje jo lepo in močnato, pa tndi pridelek je gotovejši, nego od drugih ječmenovih plemen. Ker ima ta ječmen močne bilke, ne poleže skoraj nikoli, naj si bo še tako gosto vsejan in naj si še tako visoko izraste, Pa če bi ga tndi vetrovi ali hudi deževni nalivi na tla vrgli, vzdigne se zopet sam o sebi. Tudi se ta ječmen v vsakej zemlji dobro obnese, ako se mu le njiva dobro obdela in pripravi.
Župan: Razločuje se pa pruski ječmen od Tsakega drugega ječmena po svojem dvovrstnem klasji, ktero naravnost kvišku stoji, na vsem svetu tako, kakor pira ali zolica. Le takrat, ako je zrnje že pregrelo, začne klasovje nekoliko pebešati. Njivo z ruskim ječmenom obsejano je prav lepo videti , jaz sem jo videl na svojem potovanji po nemških deželah.
Hrastovšek: Dobro bi bilo, da si od tega ječmena nekoliko zrnic za poskušnjo dobimo; znabiti da se tudi v naših krajih dobro obnese.
Župnik: Veseli me, da stesejeli tudi poskušenj poprijemati. „Poskusite vse, a samo to, kar je dobrega, obdržite", pravi sv. Pavel.    (Konec X. nedelje prih.)
-^¦^^^
Slovensko slovstvo.
* „Slovenska Talija", zbirka dramatičnih del in iger, ktero izdaja dramatično društvo, je zopet prišla na svitlo v 5 vezkih. S to zbirko je ustreglo društvo prav izdatno potrebam slovenskih čitatalnic po deželi, kterih uektere prav marljivo goje dramatično umetnost. Predno se ozremo na nove vezke, naj na kratko omenjamo še enkrat poprejšnjih vezkov, ki so bili deloma tndi v „Novicah" že naznanjeni.
Na prodaj imajo „Slovensko Talijo" vLjuljani ČeSko in Till, Giontini, Hohn, Klerr, Lercher; v Ce-lovci: Liegel; v Kranji: Reš; v Novem mestu: Tandler, Vepustek; vCelji: Sohar; v Mariboru: Levrer; v Grade i: Leuschner in Lubenskv; v Gorici: Sohar; v Trstu: Schimpf; v Zagrebu: Galac.
l.vezek: Priročna knjiga za glediške d i-letante, posebno za ravnatelje igrokazovter prijatelje slovenske dramatike sploh. Prav živo moremo priporočati to knjižico posebno vsem tistim, kterim je namenjena v prvej vrsti. Na 172 strančh podaja prav zanimivega in podučnega blaga obilo v 4 razdelkih, ki obsegajo te-le članke: „Zgodovina glediške umetnosti pri raznih narodih", s posebnim ozirom na Slovane, podaja na 52 straneh prav zanimivne črtice o razvoji dramatike; daljni članki so: „0 važnosti gledišča sploh, posebno pa narodnega". — „Je li res težko, napraviti di-letantiško gledišče ?" - „Dramatično društvo in njegov namen" in „pravila dram. društva". Drugi razdelek podajo praktične navade, kako ravnati pri stavljenji in vzdržavanji diletantiškega gledišča v člankih: „0 napravi gledišča"; „o razdavanji nalog"; „o vajah"; „o mimiki"; „o deklamaciji na gledišči in pri besedah"; „o oblekah in oblačenji"; „o ličenji obraza ali maskovanji". V tretjem razdelku nahajamo: „ Govor pri zabavi po prvem občnem zboru dram. društva"; ,prolog pri odporu gledišča" in tri dram. prizore posebno pripravne za slovnostne predstave, namreč: „Rodoljubja zmaga": ^Slovenija oživljena"; „Krst pri Savici".    Če-
] trti razdelek obsega: »Imenik slovenskih glediških igro-! kazov", ki utegne posebno ustreči čitalnicam pri izbv* ranji iger, in rpregled krajev, kjer so se že igrali slovenski igrokazi". Ta bogati in mnogovrstni obsežek bode gotovo najbolje priporočal to knjižico, kterej je cena le 50 kr.
2.  vezek. „TJltra". Veseloigra v 1 dejanji po češkem. „Na mostu". Burka v 1 djanji po češkem. Obe igri ste bili že igrani s dobrim vspehom.
3.  vezek. .Mlinar in njegova hči". Žalostna igra v 5 dejanjih po znani nemški igri. O teh dveh vezkih je bilo že govorjeno.
4.  vezek. „Dobro jutro". Vesela igra s petjem T 2 dejanjih, po češkem. — „Bog Vas sprimi!" Vesela igra v 1 djanji. Obe igri se lehko daste predstavljati na vsakem odru in potrebuje prva 5 moških in 3 ženskih oseb,   druga 2 moški in 2 ženski osebi.
5.  vezek. „To sem bil jaz". Šaloigri v 1 djanji. Prav dobra igra, ki ne potrebuje več nego 2 moški in 3 ženske osebe. — „Ravni pot najboljši pot". Veseloigra v 1 djanju s prav dobrim vspehom v ljubljanski čitalnici in drugod igrana potrebuje 5 moških in 2 ženski osebi.
6.  vezek. „Gospod Čapek". Veseloigra v 1 djanji po poljskem, potrebuje 5 moških, 2 ženski in nekaj stranskih oseb. — „ Belin", opereta v 1 dejanji, historično imenitna.
7.  vezek. „ Oproščeni jetnik". Šaloigra v 1 devanji. Ta igra, ki potrebuje 9 moških oseb, je posebno pripravna za predstave g. dijakov v šolskih počitnicah, ali pa za kraje, kjer je težko dobiti ženske igralke. —-„Ženin od gladi". Vesela igra v 1 djanji po češkem za 5 možkih in 2 ženski osob.
Cena vezkov 2—7 je samo po 25 kr.   (Konec prih.)
~*~—------~—
Smešnice.
*
Za vse se dobi pomoč! Nek župnik ali fajmošter niso mogli nikakor trpeti, da so zupljani ali farmani na božič in veliko noč streljali. Zato jih začn6 prositi in nago varjati, naj opustč to navado, — ali bilo je vse zastonj. Streljali so kakor do zdaj. Ko župnik vidijo, da nič ne opravijo, sklenejo svojo dobro faro zameriti, če bi drugače ne bilo, tudi za slabšo, samo ako le, tam o božiču in velikonoči ne strelja. In res najdejo tako faro in tudi župnika, ki je bil voljen menjati. Novi župnik, dobro vedč, zakaj da je njegov prednik odšel, pokliče, ko se bližajo božični prazniki, k sebi vaške starašine ter jim reče: „Božič je pred durmi, jaz bi rad, da se ta čas čvrsto strelja, zato vam dam tu 10 funtov strelnega praha (purjlja), razdelite ga med ljudi, in da bodo bolje streljali, dal jim bom tudi 2 vedri vina".
Ala, to je bilo zdaj veselje v vasi zavolj take dobre zamene, vse je novega župnika hvalilo, staro in mlado, bogati in reveži, in na tfožič se je streljalo, da se ni moglo bolje. Drugo leto o božiču dajo g. župnik zopet strelnega prahu, pa samo 5 funtov, vina pa nič, reksi, da se bojč, da bi ga njim samim ne primanjkovalo. Zdaj pa farmani niso bili več tako veseli, pa tudi streljali niso več tako jako, kakor prejšnje leto! —f Prihodnje leto pa g. župnik   ne  dajo   niti strelnega
111
prahu niti vina, izpričevaje se farmanom s slabo letino,
__ nagovarjajo jih pa vendar, naj le streljajo.    Ali kaj
pravijo farmani na to ? „Aha, rekli so," to ti je moder gospod, mi bomo streljali njemu na dobro voljo in trosili novce za strelni prah ? Kaj še ? Tega pač ne bomo! Naj si sam strelja, če hoče!u In res, od tistihmal se ni več o božiču in veliki noči streljalo!
Tehtno spricalo. Nek gospod pošlje po svojem služabniku pismo na pošto ter mu da tudi denar, da plača poštnino. Služabnik izroči pismo in denar poštnemu odpravniku, ki mu nazaj da pismo z marko vred, misleč, da jo bo služabnik sam prilepil na pismo in je potem vrgel v škatlo, ki je za pisma na pošti pripravljena. Služabnika pa je sram vprašati, kaj z marko storiti, in ta mu na misel pride, da je ta košček papirja gotovo za znanmje prejel, da se more doma izpričati, da je res pismo na pošti oddal, — toraj izpusti pismo brez marke v škatlo, marko pa dene v žep. Domu pridši poda gospodu marko ter pravi: »Glejte, gospod, tu imate znamenje, da sem res pismo na pošto dal!"
Eden drugega! Nek kmet si je prihranil nekaj denarja, pa da ga mu ne bi nihče ukradel, zakoplje ga v gozdu. Vendar pa to pove če bi se melo primeriti, da bi nagle smrti umrl in da bi vsaj eden za denar vedel, svojemu najboljemu sosedu, kje da ima namreč zakopan denar. Čez nekaj časa gre spet tje, da vidi denar, ali glej čuda! denarja ni! Kmet je bil za gotovo prepričan, da mu ga nihče drug ni unesel, kakor njegov preljubi sosed; tedaj gre naravnost k njemu ter mu reče: „Spet sem si prihranil 100 gld., ki jih bom tudi tam zakopal, — ali, prijatelj, ne povejte tega nikomur !"
Dobri njegov prijatelj pa si misli, kako da si bo lehko še teh sto prisvojil, — vzame tedaj ukradene denarje in odteče kar more v gozd in jih tje zakoplje, kjer so bili popred. Ko pa pozneje za njim kmet pride in najde svoj denar, vzame ga in nese domu, — sosed pa si je obrisal usta, ker ni nič dobil!
Prepozno! Nek cigan je kupil konja na sejmu. Čez nekoliko dni mu pride v hlev prav blizo glave in ta mu nos odgrizne. Na to zavpije cigan: „Pasja vera, dobro, da vem, kakšne muhe da imaš, varoval se te bom za naprej!" — ali bilo je že prepozno!
Zastavice.
43.    Je drevo, na kterem raste dvanajst vej, vsaka veja ima po 30 odraslik, vsaka odraslika po 12 belih in 12 črnih jabelk.   Kaj je to?
44.    Kdo žaluje v pisani obleki?
45.    Kdo ima oči, pa ne vidi sebe ?
46.    Pridejo — ne pridejo, ne pridejo — pridejo. Kaj je to ?
Vganjka zastavic v 13. listu: 37. nobeden, ker jih moraš sam djati; — 38. mokrega; — 39. jezdec; — 40. glavnik; — 41. voda; — 42. ogenj.
Ogled p® svetu*    •
Vojska med Prosi in Francozi. Ni še tema davno, kar političnega obnebja ni kalil ne najmanjši oblaČič; pa vkljub tema se je z nepopisljivo naglostjo zbrala strašna burja nad Evropo, ki proti podkopati srečo in blagostanje nešte-vilnih rodovin. Vnela se je zarad malenkostnega prepira vojska, ona krvava pošast, ki je človeštvu v neizbrisljivo sramoto, ki jasno kaže, koliko da nam še manjka prave omike in samosvesti, da po ukazu brezvestnih mogočnežev koljeino drug druzega, ne pa, da bi si podali po bratovsko roke in orožje zasukali proti tistim, ki nas v dosego osebnih častilakomnih namer kakor živino v mesarnico ženo. Pač barbarsko početje je vojska, in to v sedanjih časih bolj ko prej kedaj: saj so se v zadnjih letih trudili vse vlade, kako da bi našle kako novo morilno orodje, s kterim bi v vojski še huje razsajali. In v tem oziru sta ravno Napoleon in Bismark prva. Napoleon posebno ima v svojej armadi tako znane mitralleuse, grozovitne mašine, izmed kterih more ena sovražniku toliko škodovati kakor celj bataljon vojakov. Pa dovolj je vvoda! poročali bomo sedaj v kratkem, kako in zakaj se je vojska pričele.
Odkar je Bismark leta 1866. videl veliko Avstrijo premagano pred sab6, mu je zrastel greben. Sedaj s tem ni več zadovoljen, kar je z bitvo pri Kraljevem gradca dosegel. On hoče več imeti, on hoče Prusijo, ki bi segala od severnega do jadranskega morja, in od Rene do Visle; razen tega pa še neomenjen upljiv pri vseh vladah v Evropi. Ali tukaj mu je Napoleon na poti; zavoljo tega ga mora odstraniti — in to je pravi vzrok vojske na enej strani. Na drugej strani je vzrok skoraj ravno isti. Napoleon ne more pozabiti časov, ko je bila njegova volja še merodajna v Evropi, ko so se vse države pred njegovo močjo tresle kakor trepetlike. Sedaj, ko je njegovo ime po marsikterem nesrečnem početji otem-nelo, si želi prejšnjih časov nazaj. S srečno vojsko misli tudi vtrditi svoj predstol, ki je začel že omahovati j razen tega Napoleon nema rad mogočnih sosedov. Iz vseh teh vzrokov je začel vojsko s Prusi.
Vojska je bila tedaj vže davno toliko kakor gotova^ treba je bilo samo poiskati prave priložnosti, in ta se jim je kmalo pokazala. Spanci si namreč že davno iščejo kralja, ali imeli so čudno nesrečo, da pri njih nihče ni hotel kralj biti. Naposled so hoteli pruskega princa Leopolda na španski prestol posaditi. Ali to Napoleonu ni bilo všefi in žugal je z vojsko. Princ Leopold je sam odstopil, pa tudi to Napoleonu ni zadostovalo, on je hotel vsakako boj imeti. Toraj je tirjal od pruskega kralja, naj se za vedno zaveže, da nikoli ne bo dovolil kakemu udu svoje rodovine, da postane španski kralj. Tega pruski kralj ni hotel storiti in je pri tem še razžalil francoskega poslanca Bene-deti-ja, ker ga ni hotel sprejeti in ker mu je dal povedati, da z njim nima ničesar več govoriti. Nasledki tega ravnanja so bili, da je Fracoska napovedala Prasiji vojsko. V kratkem časa bodo tedaj ob Eeni že grmeli topovi in tekla človeška kri. Na obeh straneh se delajo velikanske priprave za vojsko. — Avstrija in druge države se menda ne bodo v boj mešale; pa ko bi le ena ne bila nevtralna, bi tudi druge ne mogle biti in vnel bi se tedaj vesoljen boj v Evropi, kterega se pa prej ali pozneje tako ne ubranimo.
H koncu naj dostavimo še pregled bojnih moči francoskih in prusovskih. Francoska ima 785.000 vojakov, razen tega še dragi kontingent rekrutov,   ki šteje 140.000/
112
vojakov, tedaj vseh vkup 925.000, potem okoli 1300 topov in  144 mitralleus.
Prusi z svojimi zavezniki imajo okoli 950.000 vojakov s 193.730 konji in skoraj 1500 topovi. Iz tega je razvidno, da imajo Prusi na suhem veče moči kakor Francozi. Ali prusko brodovje francoskemu nikakor ni kos; tudi so francoski vojaki bolj oboroženi in izurjeni kakor pruski. Po tem takem stoji vaga na obeh straneh enako visoko, ino zmaga je odvisna od tega, kako bodete armadi okoliščine porabiti znali.
Italija. V Ri mu se je 13. julija glasovalo o nezmotljivosti papeževej. Izmed 600 zbranih cerkvenih očetov se jih je izreklo 377 za-njo.
Škofje so se potem večidel vrnili domu, mnogo jih je zarad strašne vročino in nezdravega zraka v Rimu že pred koncem odšlo. — Slišati je, da misli Napoleon francoske vojake, ki so bili za obrambo papeževo v Rimu, zarad vojske domii poklicati. Ako se to zgodi, bo gotovo Garibaldi na čelu svojih proti rimu primarširal.
Kitajsko. Iz Pekinga, glavnega mesta v Kitaji (ali Kini) se poroča, da se je ljudstvo spuutalo proti Francozom. Umorilo je veliko duhovnov in drugih Evropejcev, med temi tudi fracoskega poslanca.
0
Razne novice.

Tabor na Bistrici bliio Pliberka ki bo 31. julija oh treh popoldne, je od gosposke privoljen. Taborski odbor je odločil, da se bo govorilo in glasovalo o teh-le točkah: i. Ali bi se ne dalo po postavnej poti doseči, da bi Slovenci posebej volili svoje zastopnike in imeli svoj deželni zbor. 2. Kaj je storiti, da se ravnopravnost v kancelijah in šolah uresniči. 3. Kako bi se dala plačila po postavnej poti zmanjšati in kmečkemu stanu na noge pomagati.
Podana je tedaj tudi nam koroškim Slovencem priložnost, povzdigniti glas in pokazati nasprotnikom, ki o nas še vedno nočejo nič vediti, da še živimo, in našim rojakom v drugih pokrajinah, da nismo več podobni spečemu detetu v zibelki, ampak da smo se zavedli in da se smejo zanašati na nas. Naši nasprotniki so z nepravičnim volilnim redom in drugimi malo vrednimi pripomočki vedili učiniti, da nismo mogli spraviti ni enega zastopnika v deželni zbor. Ker tedaj v deželnem zboru ne moremo, stavimo svoje tirjatve na taborih; saj je krajni čas, da začnemo upirati se protečej nam narodnej smrti in da stopimo „v kolo k bratom Slavjanom". Pozabimo toraj malenkostne prepire in neznatne razločke v političnem prepričanji, in zberimo se v ogromnem številu, da se bo naš glas mogočneje razlegal. Naše bolj izobražene rodoljube, posebno narodne duhovne in učitelje pa prosimo, naj pod-nčujejo prosto ljudstvo in čvrsto agitirajo v ta namen; stvar je jako važna; ker ravno sedaj delajo naši nasprotniki priprave, da bi nas prehiteli in prosto ljudstvo za se pridobili , in z obžalovanjem moramo reči, da so oni de-lavnejši od nas. Tedaj Slovenci, na noge! na Bistrici pred velikansko Peco se bomo med sabo seznanili in podali si roke v zvezo proti sovražnikom.
V kratkem se bodo razposlali po Slovenskem plakati, po kterih se bo morebiti marsikaj naznanilo, kar mi sedaj še ne vemo za gotovo. Ravno kar je prišlo tudi od južne železnice tudi dovoljenje, da se smejo taborci po celej juž-nej   železnici (le na Tirolskem   ne)   do taborja in nazaj  v
II. in III. klasi voziti po pol ceni. V ta namen naj si priskrbi vsak taboreč list za tabor, kterega naj pokaže pri plačevanji vožnine. Dobijo pa se omenjeni listi pri g. Rossbaherju v Celovcu in drugih, ki so tabor sklicali.
Slovenski globi. Knjigotržec Giontini v Ljubljani bode v kratkem na svitlo dal slov. globe, ktere priporočamo posebno g. učiteljem za šolsko rabo.
Nora brošura. V Gradcu je prišla na svitlo nova brošura pod naslovom: „Narodnem slovencem v poduk. Spisal nek rodoljub". Mi je sicer še nismo mogli v roke dobiti, vendar se povsod močno hvali.
Trgovina i drvi. V Evropi se poproda drv za 72 milijonov tolarjev. Po statističnih izkazih jih pride od tega iz Švedije za 20y2 mil., iz Avstrije 151/« mil., iz Norve-gije za 12 mil., iz Rusije za 8 mil., iz izhodnje Prusije za kacih 4 mil., in iz cele ostale Fvrope komaj za 7 milijonov tolarjev.
„Dim." Slavnega ruskega pisatelja Turgeneva krasni roman „Dim" je v prestavi g. M. Samec-a ravnokar zagledal beli dan. Kolikor moremo v naglici presoditi, je prestava prav lepa in slovenščina prav Čedna. Zatorej še enkrat ponavljamo našemu občinstvu prijazni poziv, naj seže po čedni knjižici in nsj ne pusti, da bi g. izdatelj-poleg truda imel se zgubo in da bi v kaki omari trohnela povest, ki je namenjena slovenskemu narodu v poduk in-kratek čas.   (SI. Nur.)
Znižana poštnina Od 1. maja počemši se je znižala poštnina pri poštnih nakaznicah (Postanweisungen) in sicer se plačuje zdaj za 10 gld. samo 5 kr., od 10 do 50 gld. 10 kr., od 50 do 100 gld. 15 kr. Pošiljanje naročnine za časnike do 10 gld. pride celo dober kup, ker so ne plača več kakor samo 5 kr. Če pa se pošlje naročnina v pismu, mora, ki pošilja, že plačati 18 kr., in ki denar prejme, tudi 3 kr., skupaj  21  kr., razlike je tedaj za 17 kr.
Žitna cena.

		Povsod po v a		ganu prerajtana.			
			g	ani	oru !	dinu	
			>		L	>N	
			o	&		H	
	Ime žita		Cel	0 i-i	8	Var	03
			>	>	>	>	M
			gld. | kr.! gld. j kr. | gld. | kr.			gld. |kr.	gld. kr.
Pšenica     .    .
Rež      .    .    .
Ječmen     .    .
Ajda     .    .    .
Turšica     .    . Proso (Pšeno)
Oves     .    .    ;
Krompir    .    .
Fižol    .    .    .
5   70	5   30	1 4 i 75	4	55	8 i
3   80	3   50	3   50	3	30	4 1
3   34	3 : -	3   20	3		3
2   85	3   30	3   —	3	30	3
3   50	3   50	3   60	3	55	________ i
5   80	2   90	2   40	2	80	3
2   60	2   60	2   50	2	—	2 1
1	2   40 i	1 i 80	1	70	2 3
Knrzi na Dunaji 22. julija 1870.
85
60 40
55
80 30 84
5°/0 metalike   .   — gld. — kr. Narodno posojilo 60   „    10  „
Nadavek na srebro 128 gld. 50 kr. Cekini      ....    6  .   78
Naznanilo.

Poslali smo ta list tudi tistim naročnikom, ki naročnino za drugo poletje še niso ponovili. Ako bi kdo ne hotel več sprejemati Besednika, prosimo, naj na zavitek samo pristavi „r e-t o u r- in list zopet na pošto odda. Zastala naročnina naj se pa blagovoljno krnalo poravna.
založništvo.
Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorili vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.