Imel je posluh za umetnost
Božidar Jakac, slikar
Odšel je v nepovrat naš izredni, veliki človek naše revolucije, njen globoki mislec in načrtovalec našega bodočega razvoja. Do kraja svojega življenja je bil sodelavec in desna roka tovariša Tita. Na vseh področjih je bil doma. Vedel je, kaj je potrebno storiti za pravilen in ustvarjalen razvoj naše revo-lucije za lepšo bodočnost človeštva in člove-ka samega. Bil je skromen, plemenit človek z veliko srčno kulturo in globokim razume-vanjem za vse, kar je lepega in poštenega. Globoko zainteresiran za kulturni razvoj in aktiven pri pomembnih odločitvah. Meni osebno je bil izredno naklonjen in res iskren prijatelj. Njemu se imam zahvaliti, da sem bil član AVNOJ na zgodovinski poti v Jajcu. On me je predstavil vrhovnemu komandan-tu Titu, da sem ga mogel portretirati v naj-težjem razdobju našega osvobodilnega boja, v najbolj pomembnih in težkih dneh. Njego-va mnogo prenagla smrt nam je vzela velika-na misli in graditelja bodočnosti vredne člo-
veka. Izredno velika izguba za ves revolucio-narni svet in seveda prav posebej še za nas Slovence. Zivi naj hjegova jasna misel, vzpodbuda in vera v moč delovnega ljudstva _ revolucije. Ta naš veliki Slovenec je imel tenak posluh tudi za našo umetnost in je pomagal povsod, kjer je bilo potrebno. Tako je bila po njegovi zaslugi rešena zbirka naro-dne galerije, ki je bila določena za vskladi-ščenje v vlažno luteransko cerkev. Ko sem mu pojasnil kako nevarna je taka odločitev, je takoj odločil, da se ne spravi galerijska zbirka v skladišče, temveč naj se preseli v prostore, kjer je današnja Narodna galerija. Zavzel se je tudi za ustanovitev Akademi-je likovnih umetnosti v Ljubljani. Slovenci smo se borili za ustanovitev likovne akade-mije celih 250 let. V pogovorih z Vidmarjem in Kidričem sem dal pobudo naj se akademi-ja ustanovi. On pa je pomagal pripraviti statute in smernice akademije. Pet mesecev po osvoboditvi je tako izšel zakon, ki ga je ob pomoči Kidriča izdelal prav on leta 1945, 15. decembra, potem ko smo našli že prosto-re, kamor naj bi se vselili, smo imeli že vpisovanje študentov, 15. januarja 1946 pa je akademija že začela s svojim delom. To je bil čas poln entuzijazma, zanesenosti, dobre volje, žarenja in veselja, da nekaj novega ustvarimo. Takrat so prihajali na akademijo mladi fantje, z večine še v partizanskih uni-formah, potem nekateri, ki so bili doma, v ilegali, in seveda profesorji. Kar sami gmo s cizami, vozovi vlačili po celi Ljubljani kipe, mize, stole, stojala, vse pač kar je bilo iz te zbirke predmetov. Tako smo dopolnjevali oziroma prinašali material, ki je bil potreben za prvi začetek. Tovariš Kardelj je ničkoli-kokrat prišel pogledat, prihajal na naše raz-
stave ter se zanimal za razvoj in uspehe, ki jih je naša akademija takrat, na začetku, zelo naglo pokazala.
Prvič sem ga lahko portretiral v malo več-jem formatu takoj prvi mesec mojega parti-zanstva, septembra 1943 na Rogu. Nato pa na raznih zasedanjih kot govornika in vmes seveda je veliko slučajnih skic, ki pa niso vse ohranjene. Šele septembra 1944. leta sem uspel, da mi je poziral ne večkrat, enkrat samkrat.
Spričo njegove prevelike zaposlenosti in odsotnosti iz Ljubljane mi ni bilo dano, da bi ga ponovno portretiral, čeprav sva bila dogo-vorjena. Poslednjič sem ga srečal 4. julija na Dobrepoiju, ko sem mu segel v roke in ga vprašal: »No, Kriitof, kdaj pa bova delala najin portret?« Žalostno me je pogJedal. To je bil zadnji dotik njegove roke in pogled v njegov obraz, od blizu.
Resnica je na žalost tukaj. Neverjetno je, da je bil v najhujiem trpljenju tako junaški in se je tako obvladal, kot sveča, ki nazad-nje, preden ugasne, zagori in zaplamti z veliko večjim plamenom. V zadnjem času je delal še bolj intenzivno kot poprej. To je bil genialen človek, zanesen, tvoren in ki je stalno pretehtaval dejanja, ki se godijo, in čakal, da se za stvari najde boljšo obliko.
Hudo mi je, da ga nisem mogel izzreti in izčrpati dozoreli izraz obogatenega obraza. Če bi ga lahko portretiral v zadnjem času, bi bilo to zelo dragoceno izkustvo. Zelo prijet-no srečanje s Kardeljem sem imel, ko je bil pri njem na obisku znameniti italijanski sli-kar in pomemben avantgardist De Cirico, s katerim sta bila prijatelja. Za to nenavadno dragoceno srečanje sem mu za vedno globo-ko hvaležen.