NASA AKCIJA
Mladinski center na zatožni klopi
Z MLADINO je križ. Slaba je, same ne-umnosti ji rojijo po glavi, samo pohajko-vala bi, nima smisla za »naše« vrednote in ideale in še in še ... Potika se po gostilnah, pijančuje, kriminal narašča. Da, hudo je z današnjo mladino. No, pa je mladim nekoč tega zmajevanja z glavo dovolj, zmenijo se, da bodo dokazali, kaj znajo. Pljunejo v ro-ke, krepko pljunejo, tisoče in tisoče ur de-lajo, se potijo in končno imajo svoj klub, prostor, v katerem se bodo odslej lahko zbirali, se zabavali, izobraževali. Toda, za-čuda, nekaterim tudi to ni prav. Spet pro-testirajo, spet kažejo s prstom in človek se navsezadnje že sprašuje, kaj je pravzaprav narobe. So krivi res samo mladi?
• Zadnje čase, posebno še od poletja naprej, je bilo na račun Mladinskega cent-ra Zgornja Šiška slišati za cel koš očitkov in pripomb. Že prej se je to zbirališče mla-dih nekajkrat znašlo na tapeti, zlasti ob aferici z blagajnikom in sporu zaradi igral-nih avtomatov ter alkohola. O centru so razpravljali na sestankih SZDL, ZK, ZM, končno se je zadeva malce unesla. Zanimi-vo je, da doslej še nihče ni razpravljal o disko klubu v dvorani Tivoli, katerega ustanovitelj je mestna konferenca ZMS. Tudi klub v Medvodah je bližnji sosed go-stilne, toda govorilo se je le o Mladinskem centru v Zgornji Šiški. Stvar je začela za-nimati tudi druge Ljubljančane, posebno še, ko se je v Dnevnikovi rubriki »Zeleni telefon« pojavilo ogorčeno vprašanje neke bralke pod naslovom: »Doklej še?« V njem
je neznana občanka izlila svoj žolč na »ne-znosni hrup in divjanje«, ki ga menda po-vzročajo obiskovalci Mladinskega centra.
•  Odločili smo se, da se še sami ogla-simo v tem zloglasnem klubu in po vsem slovesu nas je bilo kar malo strah, v kakš-no »beznico« bomo zašli.  Pa ni bilo huj-šega. V prvem prostoru, v bifeju s pravim avtomatom za kavo in zalogo brezalkohol-nih pijač, so sedeli in stali mladi fantje in dekleta  ter — pomislite — igrali šah.  V sosednjem prostoru, mini casinu, je nekaj fantov pritiskalo na fliper avtomate in vsa grozota se je pri tem končala. Poiskal sem upravnika   kluba   Franca Berganta ter ga pobaral o njihovem delu, težavah. Pridru-žili sta se nama tudi dve članici kluba in pogovor je stekel. Najprej o njihovih uspe-hih, ki jih, roko na srce, ni malo. Po tako prijetnem uvodu mi je bilo kar težko po-staviti prvo vprašanje — tisto, zaradi ka-terega sem pravzaprav prišel.
•  »Kaj torej pravite na očitke nekaterih občanov zaradi kaljenja nočnega miru in drugih nepravilnosti v zvezi z vašim klu-bom?«
•    »Mislim,    to ni samo moje mnenje, temveč mnenje celega aktiva, da ti očitki sploh   niso   upravičeni.   Mladina   se mora nekje zbirati. Še vedno je bolje, da se zbi-ramo organizirano v klubu, kot pa da bi posedali po gostilnah in postopali po cestah, kar jih že itak mnogo počenja. Kar se tiče hrupa, ki ga povzroča glasba, tega pač ne moremo   zanikati,   vendar   podoben hrup prihaja tudi iz drugih diskotek in kavarn, pa se nihče ne pritožuje.«
•  »Pravijo, da se mladinci v klubu opi-janjajo . ..«
•  »Tudi to ni res. Alkoholne pijače to-čimo samo ob petkih, če pa hodijo ob dru-gih dnevih mladinci po alkoholne pijače v najbližji lokal, jim tega mi ne moremo pre-prečiti. Sicer pa je vstop ob petkih dovo-ljen samo tistim nad 18 let in očitki, da se v našem klubu opijanjajo tudi mladoletni-ki, ne držijo. Probleme imamo le z določe-vanjem starosti naših obiskovalcev, saj je pri marsikomu težko na oko ugotoviti, ko-liko let ima. Policijske kontrole s pregledo-vanjem osebnih izkaznic pa tudi ne more-mo uvesti kar preko noči.«
•  Seveda se sedaj samo ponudi vpra-šanje, zakaj potem očitki sploh so. Je po-temtakem vse lepo in prav?
•  »Mislim, da so posamezniki, ki nam mečejo polena pod noge, občani, ki prepro-sto mladih ne razumejo, ali pa imajo nekaj proti nam. Jaz tega ne morem razumeti,« se  je   zamislil  Franc. »In kam naj gremo potlej, če nam klub zaprejo? Se naj zaba-vamo v cerkvi, za kar so, med nami reče-no, prav lepe možnosti? In drugo, klub se preživlja sam. Ves denar sami ustvarimo s svojim   delom   in   akcijami.   Res so tudi igralni avtomati in alkohol ob petkih se-stavni del tega »samofinanciranja«. Toda v našem klubu se mladinci ne zbirajo samo zaradi zabave. Mladinski aktiv ima pestro dejavnost, dvomim, da se lahko še v kate-rem klubu tako pohvalijo s tem. Organizi-ramo strokovna, politična predavanja, vrti-mo filme, skrbimo za izobraževanje mla-dih. V aktivu deluje vrsta sekcij in komi-sij, ki skrbijo res za vsestransko aktivnost mladih obiskovalcev. Mladinski center smo si   sami   uredili,   imeli   smo   dvajset mi-lijonov dolga, 5 smo jih že odplačali. Zakaj nihče    ne    vidi našega dela, zakaj  se vsi
spravljajo le na hrup in izgrede posamez-nikov?«
•  In še to, da ne pozabimo.  Ob vsem »direndaju   in   razgrajanju« je milica po-sredovala samo enkrat in še takrat na po-budo vodstva kluba.
•  To je bilo torej nekaj informacij »ob-tožene strani«. Vse lepo in prav, bi rekli, seveda le pod pogojem, če se ravnamo po znanem pregovoru o medalji in dveh stra-neh. Odločil sem se, da povprašam tudi ti-ste,   ki   stojijo na »drugi strani«. Skratka, dobiti sem želel »žrtve«, torej tiste, ki naj bi jih hrupna dejavnost mladinskega cent-ra najbolj  prizadela. Žal vseh sosedov ni bilo moč obiskati. Toda ti, ki smo jih našli doma, so si bili več ali manj edini. Nekako tako bi strnil njihove odgovore: »Resda je včasih hudo, toda če to primerjamo s hru-pom    na    cesti (Mladinski center Zgornja Šiška stoji na križišču Vodnikove in Šišen-ske ulice (op. p.) se to sploh ne da primer-jati. Bilo pa je nekdaj huje in še pretepali so se za nameček.«
•  Eden od sosedov pa je dejal: »Glasba me niti ne moti toliko, kot pa čas, ko je za-bave konec in se zaletijo na cesto kot ži-vina . . . Včasih se vedejo prav grdo.«
•  Vidite, tu pa naletimo na nov pro-blem, ki našo akcijo počasi usmerja k cilju. Večino občanov torej moti hrup in počet-je    mladih na cesti, ko se ti že razhajajo proti domu, vrata kluba pa so takorekoč zaprta. Je za njihovo početje resnično od-govoren   Mladinski center Zgornja Šiška? Je že kdaj postaja milice dobila prijavo ob-čana, ki mu je vinski bratec polomil ogra-jo, ko  je vozil svojo barčico  iz Sestice?  Se je ta občan, če smo že pri tem neresnem primeru,   pritoževal   nad gostinskim loka-lom ali nad voznikom barčice? Vidite, tudi prebivalci   soseščine šišenskega centra naj prijavijo    izgrednike,    ne pa mladinskega kluba. Zlasti ne zato, ker se ne ve, kje se je mularija sploh napila. V bližini je nam-reč bife, ki je odlično založen z vsem teko-čim strupom in če potem obiskovalci kluba iščejo korajže pred vstopom v »disko« pri oštirju, tedaj dosti pomoči ni. Da bi vra-tarji na plesnih prireditvah goste posilje-vali z alkotesti in pihanjem v balončke. pri nas še ni v navadi.
(Nadaljevanje na 21. strani)
(Nadaljevanje z 11. strani)
•  Na postaji milice mi niso hoteli po-vedati, koliko pritožb so že dobili v zvezi z neredi v mladinskem klubu. Novinar ob Dnevnikovem »Zelenem telefonu« je imel več sreče, saj v odgovoru na vprašanje ob-čanke, doklej  še hrup v centru, piše tam med drugim tudi tole: Bilo je nekaj pritožb občanov   na   račun    Mladinskega    centra Zgornja  Šiška,  vendar posredovanja  niso bila potrebna.«
•  Tako, naša akcija je bila bolj ali manj uspešno zaključena. Kdo je na pravi stra-ni? Ali so očitki upravičeni? Težko bi se pridružil  enemu  ali  drugemu mnenju,  to tudi ni bil naš namen. Kljub vsemu ima človek občutek, da tako hudo, kot se zdi po očitkih, vendarle ni.
•  Neredko so ljudje prenapeti, prehitro najdejo dlako v jajcu in reagirajo na vsak vrisk dobrovoljnih posameznikov iz kluba. Tistim pa, ki jim je mladinski center pri srcu, tistim, ki v njem delajo in se zabava-jo, bi pa le priporočili, naj svoje gramofone vsaj malo utišajo, saj je tako včasih še lep-še, ali ne?
•  In še nekaj. Ce so mladinci v Mladin-skem centru Zg. Šiška premagali že toliko težav in preprek, če so znali pljuniti v roke in si s trudom postaviti tako lepo zavetišče, ali res ne morejo, ugnati teh redkih posa-meznikov, ki mečejo slabo luč na ves klub? Nek stanovalec bloka ob Rašiški ulici v So-seski 6 mi je povedal, da so v skupini, ki vsako soboto in nedeljo ob polnoči rjuje po cesti in se objestno pači, vedno isti kore-njaki. Ce ne gre drugače, se ne bi dalo to stvar urediti s sodelovanjem milice? Mla-dinci, ne dovolite vendar, da se zaradi pe-ščice objestnežev ljudje zgražajo nad vašim klubom, kjer se shajate in se zabavate. Nad klubom, ki ste si ga sami uredili!
Andrej Logar