K ARHEOLOŠKI TOPOGRAFIJI BOHINJA BORIS VlČIČ Bohinj je zaokrožena geografska enota, omejena na vseh straneh z dokaj visokimi gorami. Pod imenom Bohinj razumemo ob- širno področje, ki obsega Spodnjo in Zgornjo dolino (slednja je dolina od Stare Fužine do Jereke), kotlino Bohinjskega jezera ter No- menjski kotlič. Preneha šele med Sotesko in Bohinjsko Belo, ki kljub svojemu imenu so- di že k blejski pokrajini kakor tudi mali zaselek Obrne med Bohinjsko Belo in Sotes- ko. Poleg dolinskih vasi (Nomenj, Lepence, Bitnje, Bohinjska Bistrica, Brod, Savica, Kamnje, Polje, 2lan, Laški Rovt, Ribičev Laz, Stara Fužina, Studor, Srednja vas, Cešnjica, Jereka) štejemo k Bohinju še višje ležeča naselja Nemški Rovt z Lomom in Ravne na jugu ter na severu Podjelje, Koprivnik in Gorjuše. Pokrajina po oblikovanosti razodeva svoj nastanek. V ledeni dobi so ledeniki prekriva- li ves Bohinj in površje značilno, bolj ali manj intenzivno preoblikovali. Velik del omenjenega območja sestavljajo gornjetri- asni apnenci, ponajveč dachsteinski apnenec s pogostimi kraškimi pojavi.* Izvor imena Bohinj še ni zadovoljivo po- jasnjen. Ni bilo malo poskusov razlage, od Valvasorjevih težav z bolhami,^ preko iskanja 2_ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 SI. 1: Halštatska poselitev: 1. Stara Fužina, 2. Studor, 3. Srednja vas, 4. Cešnjica, 5. Jereka, 6 Zlan, 7. Brod, 8. Bitnje, 9. Spodnje Gradišče, 10. Ajdovski gradeč, 11. Lepenee (po S. Gabrovcu, AV 25, 1974 , 287 ss, si. 1) izvora imena med poganskimi bogovi, do Dežmanovega in Müllner j evega^ povezovanja kravje doline — la valle vacchina — s pašo furlanskih čred. V. Steska* je nastanek ime- na vezal S fužinami: iz italijanske besede la fucina (ognjišče) naj bi sledila slovenska fo- kinj in iz te Bohinj. V novejšem času pre- vladujeta dve glavni teoriji: teza o slovan- skem izvoru imena na eni strani' in na drugi predslovansko ime baconia.^ Pri slednjem naj bi osnova pomenila bukovje, bukov gozd, ta- ko pa v bohinjski Spodnji dolini imenujejo ravnico od Savice do Ribičevega Laza: Bukov- ska dolina. Bukovje. Na osnovi teh in še ne- katerih drugih jezikovnih zakonitosti F. Be- zlaj zaključuje, da »ni mogoče presoditi, ali je ime Bohinj avtohtono ali so ga Slovani pri- nesli iS seboj«.' Bohinj je arheološko dokaj dobro raziskan, saj segajo začetki arheološkega dela že v prejšnje stoletje. Najstarejše poročilo pa je še precej starejše. Tako prvo o antični posto- janki prinaša že Illyrisches Blatt v 1821. le- tu;* v tem času je Bohinj obiskal dr. France Prešeren. Verjetno se je vzpel tudi na Ajdov- ski gradeč, kamor je postavil glavnino doga- janja »Uvoda h Krstu pri Savici«. 1849 je vzpetino raziskoval 9. v. Morlot,' ki je nare- dil prvi načrt tega pomembnega najdišča. Drugo etapo arheoloških raziskovanj Bo- hinja predstavlja delo W. Šmida. Njegova de- javnost je bila precej obsežna.*" Za nas seveda najvažnejše Smidovo delo v Srednji vasi" in prav tako izkopavanje utrdbe na Žlanu.*- Seveda v vmeisnem času starinoslovsko zani- manje za dolino ni prenehalo, vendar se je omejilo zgolj na domneve,'^ posamezne najd- be oz. manjša izkopavanja''' in spomine ne- katerih domačinov na arheološke ostanke.'* Po drugi svetovni vojni je večino še ohra- njenega gradiva Smidovih izkopavanj objavil S. Gabrovec.'* 1955. leta izdelani topografiji* tega področja so sledila manjša sondiranja, ki so dala nekaj novih podatkov," v.glavnem pa so potrdila že znana dejstva.'** V novejšem času je ponovno obdelavo in temeljito analizo doživelo sicer že objavljeno zgodnjesrednjeveško gradivo iz Srednje vasi v delu P. Korošec." Ravno zaradi svoje geografske zaokrože- nosti, zaprtosti doline in slabe povezave z okolico, je Bohinj dobra osnova za nekoliko drugačen razvoj poselitve, kot jo poznamo v drugih pokrajinah (npr. na Bledu). Težko do- stopen živi nekoliko odmaknjen od hitrih spreminjanj, dlje pa se obdržijo tudi starejši elementi poselitve. Naselitev Bohinja že v neolitiku je dvom- ljiva. Sekiro z Vrtovina^» težko štejemo za delo človeških rok, za artefakte iz kresilnika dz Studorja,^' Spodnjih Gorjuš, Rudnega po- Ija^^ in drobce kresilnika in kosti iz Savice-' • Iskreno zalivalo dolgujem prof. dr. Stanetu Gab- rovcu, s,aj sem lahko s pridom uporabil njegove te- renske ugotovitve in dnevnik. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 3 niso znane natančnejše okoliščine, v katerih so bile najdene, verjetno listasta konica z Ajdovskega gradca pa žal ni ohranjena,^* Nedvomno je Bohinj poseljen v bronasti do- bi. Tako poznamo iz Lipance bodalo-^ in bro- nasto sulično ost iz Broda.ä" Velik razmah poselitve doživi Bohinj v hal- štatskem obdobju-' (slika 1). Pokrajina je povezana in ta povezava ostane živa skozi vso zgodovino, preko Vrha Bače (1281 m) s Sv. Lucijo (danes Most na Soči) in prostorom njene kulturne skupine. Tako naglemu raz- voju je nedvomno botrovala železova ruda ter z njo povezana predelovalna industrija.^* Obsega takratne poselitve nista dosegli niti antično, niti zgodnjesrednjeveško obdobje. Ravno zaradi tako močnega prazgodovinske- ga substrata lahko računamo z veliko vlogo staroselcev tudi v času naselitve Slovanov, morda celo bolj kot v nekaterih drugih, za zunanje vplive bolj odprtih pokrajinah. Povezava Bohinja z zunanjim svetom je težavna. Samo poimenovanje poti na Vrh Ba- če »Ajdovska pot« kaže na njeno dolgo upo- rabo. To je uvalen vsek v zemljišče, povpreč- no 1,5 m širok. Ob tej poti leži tudi gomila, ki se imenuje »Ob grobu«. Po izročilu naj bi bil v njej pokopan Ajd oz. Jud.'^" Odgovor na to, ali gre morda res za grobno gomilo ali za na- ravno tvorbo, bi seveda dala zgolj izkopava- nja. Podobno oblikovano pot, ki pa sedaj ni več vidna, je S. Gabrovec zasledil na sedlu nad Spodnjimi Gorjušami.'" Povezavo Bo- hinja z Bledom po tej poti in preko sedla Ja- ma (1008 m) je domneval že A. Melik." Druga pot, ki bi lahko povezovala Bohinj s Primorsko, vodi preko sedla Suha. Pot pe- lje od jezera ob potoku Suha in čez sedlo med Rodico in Šijo na drugo stran v dolino Kneze, kjer leži arheološko sumljiva točka »Judovska hiša«.^^ V antičnem obdobju naselitev upade in se po sedaj znanih najdbah koncentrira v vzhod- nem delu Bohinja (slika 2). Pečnik sicer ome- nja v Stari Fužini rimske grobove,^' vendar njegove trditve niso podkrepljene z arheološ- kimi najdbami. Prav tako ni popolnoma ja- sno mesto najdbe sekire, ki jo W. Smid lo- cira v Cešnjico^'' (prvotno je sicer datirana v zgodnji srednji vek, je pa bržkone zgodnjean- tična^^) ali ni morda le z ne tako oddaljenega Dunaja pri JerekL^' Strnjeno antično naselitev Bohinja lahko jasno omejimo na področje, katerega skrajni točki sta Jereka na severu in Ajdovski gra- deč na jugu. O tem pričajo najdeni grobovi na Jereki pod Hostnikovo hišo,^' novčne najdbe z Dunaja pri Jereki^* in iz bližnje Ajdovske jame v Babni gori, oz. pravilneje v masivu Šavnice,^'' ki segajo do četrtega stoletja."** Na Dunaju pri Jereki je bila najdena tudi emaj- lirana živalska fibula v obliki panterja'" (kot najdišče Müllner navaja zgolj Bohinj), dati- rana okvirno v srednjecesarski čas. Ajdovski gradeč"- predstavlja eno ključnih točk za obvladovanje celotnega Bohinja. Za- radi lege na začetku doline nadzoruje prak- tično celo območje, hkrati pa tudi prehod čez Vrh Bače. Da je ta prehod opravljal svojo vlogo povezovanja dveh dolin tudi v antič- nem in verjetno še srednjeveškem času, po- trjuje antična zapora Zarakovec,^* ki zapira tako pot na Vrh Bače, kot dolino proti Škofiji Loki. Na gostejšo naselitev vzhodnega dela bo- hinjske doline neposredno pred naselitvijo Slovanov kažejo tudi nekateri toponimi pred- slovanskega izvora, ki so jih Slovani prekro- jene prevzeli v svoj jezik. Večinoma so po- trjeni z arheološkimi najdbami: Dunaj pri Je- reki,** Jereka,"* Ajdovska jama v Babni go- ri in Ajdovski gradeč (pri besedi Ajd gre si- Sl. 2: Antična poselitev: 1. Ajdovslci gradeč, 2. Spod- nje Gradišče, 2. Ajdovslca jama v Babni gori, 4. Du- naj pri Jerelci, 5. Stara Fužina 4_ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 SI. 3: Zale — področje Smi- dovih Izkopavanj (VS 7, 1958—1959), 1—5 sonde na- rejene leta 1955 cer za mlajšo izposojenko, ki pa jo že večkrat dokazano mirno povežemo z arheološkim naj- diščem.^" Razen tega srečamo v tem delu bo- hinjske doline toponimo, ki pa so trenutno arheološko nepotrjeni: vrh Obirskega vrha nad Obrnami se imenuje Dunaj"' ter Zgornje in Spodnje gradišče severno od Lepenc in za- hodno od Bitenj. A. Müllner domneva na Spodnjem gradišču »antično topilnico«."* Kljub temu, da je dolina arheološko rela- tivno dobro raziskana, pa sta bili do sedaj od- kriti le dve staroslovanski grobišči. Obe, izko- pal ju je 1907. leta W. Šmid,"« sta na področ- ju Srednje vasi. Prvo, na Žalah, leži na vzhod- nem koncu vasi tik nad cesto, ki pelje proti Cešnjici. Natančna lokacija izkopavanj je da- nes problematična. Edino oporno točko daje Oblakova, p. d. Kokčeva gramoznica, ki pa že 1955. leta ni bila več vidna, vendar jo S. Gabrovec s pomočjo topografskih izsledkov locira na mesto hiše št. 108.'» Na tem mestu naj bi odkrili tudi skelete s pridatki (W. Šmid jih je vrisal kot raztresene kosti). Eden je bil ves pokrit z za dobro pest debelim kamenjem, imel pa naj bi celo uhan, ki se je kasneje zdrobil. V gramoznici sta bila najdena tudi obsenčnika s konusi na konceh; od obeh je danes ohranjen samo eden. Leta 1935 so vzhodno od današnje hiše št. 108 našli dva skeleta,'! od katerih naj bi eden imel med nogami lonček. Podatki kažejo na to, da gro- bišče še ni v celoti odkopano, za kar govori še najdba skeleta pred Jeromovo njivo.'^ Smi- si. 4: Grobišče na Podoncah. M 1 : 2880 ! dov izkop lahko lociramo na njive p. d. Kok- ca, Žvana in Jeroma (pare. št. 68, 69, 72/2 in 72/3) in to predvsem na njihov zahodni del, kjer je bila nekoč Oblakova, p. d. Kokčeva gramoznica. Leta 1955 so tu sondirali, žal sa- mo na parceli št. 68. Povsod so naleteli na znamenja poseljenosti, po fakturi keramike pa lahko domnevamo, da so bili staroslovan- ski skeleti vkopani v prazgo^dovinsko nasel- binsko plast" (slika 3). W. Šmid je na Žalah izkopal 23 grobov, ki jih po razdelitvi P. Ko- roščeve lahko pripišemo karantanski in kel- taški kulturi skupini.'" Drugo grobišče leži na zahodnem koncu Srednje vasi na Podoncah" (ime prihaja od lokalnega naziva za dolge njive). Tu je W. Šmid izkopal istočasno kot na Žalah dva ske- leta. Izsledki topografije leta 1955 in 1980 pa so pokazali, da imamo opraviti z obsežnejšim grobiščem. Ko so leta 1936 gradili cesto na Uskovnico, so naleteli še na devet skeletov.'* Gradivo se žal ni ohranilo; delavci, ki so ta- krat delali cesito, pa se spominjajo okostja, ki je imelo med nogami lonček." Visok je bil okrog 8 cm, temno sive barve in okrašen z valovnico. Stena je bila debela kakega pol centimetra. Našli so ga na vrtu hiše št. 66.'^ Nihče od udeležencev takratnih del pa se ne spominja, da bi pri skeletih, najdenih 1936. leta, opazili kakšne kovinske ostanke. Važna oporna točka za določevanje razsežnosti ne- kropole je tudi najdba iz leta 1941. Takrat so ob gradnji Stendlerjeve hiše (Srednja vas 100), vzhodno od zgoraj omenjenih skeletov, naleteli na dobro ohranjeno okostje. Ob ske- letu je ležal ovalen lonček, okrašen z valov- nico." Tako bi področje grobišča na Podon- cah lahko lokalizirali na parcelah št. 211 in 212, k. o. Srednja vas (slika 4). Oba grobova, ki ju je izkopal W. Šmid, sta s svojim gra- divom tipična predstavnika karantanske kul- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 5 turne skupine po razdelitvi P. Koroščeve.'" Odgovor na to, kako veliki sta bili obe gro- bišči, bi dala zgolj ponovna sondiranja. Ugotovili smo, da je Bohinj v času starej- še železne dobe naj gosteje naseljen (gostota prazgodovinske poselitve je bila presežena šele mnogo kasneje). V antičnem času se po- selitev skrči in koncentrira na vzhodu na za naselitev sicer ne posebno prikladnem hri- bovitem svetu (izjema je morda le Stara Fu- žina). V tem predelu pa se zgostijo tudi ime- na predslovanskega izvora. V zgodnjem srednjem veku so prišleki po- selili plodno ravnico v Zgornji bohinjski do- lini (slika 5), medtem ko je ostali prostor ko- lonizacija dosegla z razvojem briksenškega gospostva v 11. stoletju."' V prid tej trditvi govori tako zemljiška razdelitev'^ kot razšir- jenost besede »senožet«. Senožeti v Bohinju zasledimo le okrog Srednje vasi, Cešnjice in Studor j a, medtem ko drugod uporabljajo tujko rovt oz. rut. A. Melik na podlagi tega domneva, da so jih Slovani prevzeli kot se- nožeti že ob naselitvi ali pa so jih sami izkr- čili pred fevdalno dobo.*^ Izjema na prostoru mlajše kolonizacije je utrdba na Zlanu, ki jo W. Smid datira v čas od 9. do 11. stoletja.'"' Na žalost drobno gradivo, s katerim bi lahko natančneje opredelili objekt, ni ohranjeno. Primerjava naselitve v antičnem in zgod- njesrednjeveškem času kaže zanimiv odnos obeh poselitev. Čeprav vezi med staroselci in novo došlimi Slovni še zdaleč niso dovolj razjasnjene, se nam vsiljuje domneva, da so Slovani ob svoji naselitvi naleteli na domo- rodni substrat, ki je živel po višinskih točkah. Naseljenci so sicer prevzeli številna geograf- ska imena, sami pa so se raje naselili v za živ- ljenje ugodnejših nižinskih predelih. Kam pa so s svojih višinskih postojank odšli staro- selci in kdaj se je to zgodilo, ostaja slej ko prej odprto vprašanje. Na sliki 6 so prikazane arheološko zanimive točke: 1. Veliki in Mali gradeč: ob topografiji le- ta 1955 je bil v sedlu med obema vzpetinama očiščen z malto vezan zid. Na žalost ni bilo drobnega gradiva in tako sega zid teoretično od antike naprej."'"' 2. Sv. Janez Krstnik: star patrocinij,"" ki za sedaj še ni arheološko pojasnjen. 3. Vrtovin: po pripovedki naj bi tu stal grad še v času boja med pogani in kristjani. 4. Zgornje gradišče. 5. »Ob grobu«: pokopan naj bi bil Ajd. 6. Dunaj nad Obrnami. Za razjasnitev naselitvene slike Bohinja bi bilo poleg naštetih treba raziskati še ne- kaj že znanih najdišč. Na prvem mestu se- veda Ajdovski gradeč, ki bi tako lahko osve- tlil marsikatero vprašanje iz časa naselitve Slovanov v naši sedanji domovini. SI. 5: Zgodnjesrednjeveška poselitev: X. Studor, 2. Srednja vas — Podonce, 3. Srednja vas — Zale, 4. Srednja vas, 5. Cešnjica, 6. Cunaj pri Jereki, 7. Zlan 6_ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 si. 6: Arheološko zanimive točke OPOMBE 1. A. Melik, Morfologija in gospodarska izraba tal v Bohinju, Geografski vesitnik 3 (1927) 53 ss. — 2. J. V. Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske 4. 1689, 457. — 3. K. Dežman, A. Müllner, Argo 4 (1895) 50. — 4. V. Steska, Imenoslovne črtice, GMDS XII (1931) 11—12. — 5. Cfr. K. Rozman, Janezova cerkev ob Bohinjskem jezeru, 1962, 7 SS'. — 6. L. Hauptmann, Razvoj družabnih raz- mer v radovljiškem kotu do krize petnajstega stoletja, Zgcxi. časopis 6-7 (1952—53) 270. — 7. F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, 1976, 30. — 8. F. K. I. Richter, Ilyrisches Blatt, 1821, 62. — 9. A. v. Morlot, Jahrb. der k. k. geologischen Reichsanstalt 1, 1850, 199 ss. — 10. Glej predvsem časopisna poročila; Slovenec 22. 8. 1937, 12. 8. 1938; Jutro 28. 8. 1936, 11. 8. 1937, 7. 8. 1938, 9. 10. 1938. — 11. W. Šmid, MZK 6 (1907) 301; isti, Altslovenische Gräber Krains, Carniola 1 (1908) 17 ss; Jutro 28. 8. 1936. — 12. Jutro 9. 10. 1938; Kronika slovenskih mest 5 (1938) 56. — 13. J. Pečnik, Prazgodovinska naj- dišča na Kranjskem, IMK 14 (1904) 126. — 14. Leta 1888 in 1889 je na Dunaju pri Jereki kopal grof Windischgrätz; A. Müllner, MMK 3 (1890) XII; isiti. Argo 3 (1894) 224; isti. Argo 4 (1895) 66 ss; listi. Typische Fbrmen, 1900, 12, T 23, 16; CIL III, 14354. — 15. J. Mencinger, Ljubljanski zvon 3, 1883, 17 Sls; J. Tominšek, Dom in svet 24 (1911) 23 ss in 53 ss. — 16. S. Gabrovec, Latensko ob- dobje na Gorenjskem, Arheološki vestnik 17 (1966) 243 ss; isti,', Halštatske nekropole v Bo- hinju, Arheološki vestnik 25 (1974) /1976/ 287 se. — 17. Isiti, Varstvo spomenikov 7 (1958—59) 321. — 18. Cfr. topografski dnevnik S. Gabrovca, tipfcopis v Narodnem muzeju v Ljubljani. Avtor v Arheološkem vestniku prinaša tudi zaključke, izšle iz te topografije, ki se tičejo prazgodovine: Halštatske nekropole v Bohinju, Arheološki ve- stnik 25 (1074) 287 iss. — 19. P. Korošec, Zgodnje, srednjeveška arheološka slika karantanskih Slo- vanov, Dela SAZU 21/11, 1979. — 20. A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, 1950, 60; cfr. S. Ga- brovec, Arheološka najdišča Slovenije, 1975, 168. — 21. A. Rjazancev, Na vrsti je Studor, 2e- lezar X, 1 (1961) 12 ss. S. Gabi-ovec, Varstvo spo- menikov 7 (1958—59) 317. — 22. A Rjazancev, Že- lezar 5 (Teh. priloga), 1983, 44. — 23. Jahresbericht des loanneums 79 (1891) 52. — 24. Najditelj Bran- ko Mulič iz Bohinjske Bistrice, Triglavska 7, mi jo je opisal koit »kamnit nož listaste oblike, po površini obdelan, prosojno rdečkaste barve in tak, kot je v zgodovinski čitanki za 6. razred z Ljubljanskega barja«. — 25. A. Müllner, Argo 3 (1894) 104 in 120. — 26. A. Valič, Varstvo spo- menikov 13-14 (1968—69), 148, T. 2, si. 1. — 27. S. Gabrovec, Halštatske nekropole v Bohinju, Ar- heološki vesitnik 25 (1974) /1976/ 287 ss. — 28. I. Mohorič, 2000 let železarstva na Gorenjskem, 1969, 17 ss. — 29. Veliko pripovedk, ki se ti- čejo Bohinja, je zbrala S. Jazbarjeva, Stara Fu- žina 24. Prijazno je dovolila, da si ogledam nje- ne zapiske, za kar se ji najlepše zahvaljujem. Glej tudi. topografski dnevnik S. Gabrovca, 70 do 75. — 30. Prav tam, 76. — 31. A. Melik, 1. c, 60, — 32. J. Kastelic in V. Sribar, Varstvo spo- menikov 9 (1962—64), 188. — 33. J. Pečnik, 1. c, 125. — 34. Slovenec, 22. 8, 1937; verjetno gre za isti kos, ki ga S. Gabrovec objavlja kot zgod- njesrednjeveškega z Dunaja pri Jereki. (Nekaj novih istaroslovansklh najdb. Arheološki vestnik 6 (1955), 137, 140, T 2, si. 1). — 35. A. Valič, Arheološka najdišča Slovenije, 1975, 167. — 36. Cfr. topografski dnevnik S. Gabrovca, 109. — 37. A. Müllner, Argo 5 (1897) 104; Jutro 9. 10. 1938; A. Valič in S. Gabrovec, Varsitvo spome- nikov 7 (1958-59) 331, T 12, si. 8, 9. — 38. A. Valič, Varstvo spomenikov 7 (1958—59) 330; A. Jeločnik, Numizmatični vestnik III/3 (1960) 76. Novci segajo od Valentini j ana I do Teodozija. — 39. Omenja jih že Richter, Illyrisches Blatt, 1821, 62. S. Gabrovec, topografski dnevnik, 28—34. — 40. F. Pichler, Repertorium der steierischen Münz- kunde 2 (1867) 201. — 41. A. Müllner, Typische Formen, 1900, T 23, isl. 16. — 42. Za Ajdovski gradeč glej S. Gabrovec, Latensko obdobje na Gorenjskem, Arheološki vestnik 17 (1966) 243 sis. — 43. Claustra Alpium luliarum I, 1971, 82 in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 7 sl. 11. —' 44. F. Truhlar, Krajevna imena, Arheo- loška najdišča Slovenije, 1975, 106. — 45. F. Be- ži a j, Od kod ime Jereka, Jezik in slovstvo 6-7 (1965) 224. — 46. Isti, Etimološki slovar sloven- skega jezika, 1976, 2; M. Kos, Vlahi in vlaška imena med Slovenci, GMDS 20 (1939) 232 in iati, Gradišče in gradeč v slovenskem srednjem ve- ku, GMDS 22 (1941) 119. — 47. L. Hauptmann, 1. C — 48. A. Müllner, Geschichte des Eisens, 1909, 84. — 49. W. Smid, MZK 6 (1907) 301; isti, Altslo- veniische Gräber Krains, Carniiola 1 (1908) 17 ss. — 50. S. Gabrovec, topografski dnevnik, 10 ss. — 5i. Isti, 1. e, 107. — 52. Isti, 1. e, 110. — 53. Isti, Varstvo spomenikov 7 (1958—59) 321 in katastr- ski izris terena: cfr. načrt grobišča v. W. Smid, 1. C, 17. — 54. P. Korošec, 1. c. — 55. F. Ceklin, Bohinj in Triglav, Planinski vestnik 1—3 (1977) 5 ss. — 56. Jutro 22. 8. 1936. — 57. Podatek mi je posredoval T. Zupan, Bled, Mladinska 19. — 58. Mesfto najdbe mi je pokazal J. Stare, Srednja vas 66. — 59. S. Gabrovec, topografski dnevnik, 105. — 60. P. Korošec, 1. c, 55 as. — 61. F. Ce- klin, 1. c. — 62. S. Ilešič, Sistemi poljske razde- litve na Slovenskem, Dela SAZU 2, 1950 na več mestih. — 63. A. Melik, 1. c, 73. — 64. W. Smid, Jutro 9. 10. 1938; Kronika slovenskih mest. 5 (1938) 56; S. Ciglenečki, K problemu kulturne in časovne opredelitve nekaterih utrjenih prosto- rov v Sloveniji, Arheološki vesitnik 29 (1978) 482 BS. — 65. S. Gabrovec, 1. c, 103. — 66. F. Truhlar, Problem (starih patrocinijev v Sloveniji, Bogo- slovni vestnik 33/1-2 (1973) 61 ss.